1

Družba Usha Martin Ltd s pritožbo Sodišču predlaga, naj razveljavi sodbo Splošnega sodišča Evropske unije z dne 9. septembra 2010 v zadevi Usha Martin proti Svetu in Komisiji (T-119/06, ZOdl., str. II-4335, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to sodišče zavrnilo njeno tožbo za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije z dne 22. decembra 2005 o spremembi Sklepa 1999/572/ES o sprejetju zavez, ponujenih v zvezi s protidampinškimi postopki glede uvoza jeklenih žičnatih vrvi in kablov s poreklom, med drugim, iz Indije (2006/38/ES) (UL 2006, L 22, str. 54, v nadaljevanju: sporni sklep), in Uredbe Sveta (ES) št. 121/2006 z dne 23. januarja 2006 o spremembah Uredbe (ES) št. 1858/2005 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve na uvoz jeklenih vrvi in kablov s poreklom, med drugim, iz Indije (UL L 22, str. 1, v nadaljevanju: sporna uredba).

2

Določbe, s katerimi je urejena uporaba protidampinških ukrepov, ki jih izvaja Evropska unija, so vsebovane v Uredbi Sveta (ES) št. 384/96 z dne 22. decembra 1995 o zaščiti proti dumpinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 10, str. 45), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 461/2004 z dne 8. marca 2004 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 10, str. 150, v nadaljevanju: osnovna uredba).

3

Člen 8 osnovne uredbe z naslovom „Zaveze“ v odstavkih 1, 7 in 9 določa:

„1.   Pod pogojem, da je iz začasne pozitivne ugotovitve razviden obstoj dampinga in škode, Komisija lahko sprejme ustrezne prostovoljne zaveze, ki jih ponudi izvoznik, da bo popravil cene ali ustavil izvoz po dampinških cenah, če po posebnem posvetovanju s Svetovalnim odborom ugotovi, da je škodljivi učinek dampinga s tem odpravljen. Začasne dajatve, ki jih je uvedla Komisija v skladu s členom 7(1), oziroma dokončne dajatve, ki jih je uvedel Svet v skladu s členom 9(4), se v takem primeru in dokler veljajo take zaveze ne uporabljajo pri uvozu takih izdelkov, ki jih proizvajajo podjetja, navedena v sklepu Komisije o sprejetju zavez in njenih naknadnih spremembah. Cene se v skladu s takimi zavezami ne zvišajo za več kot je potrebno, da se odpravi stopnja dampinga, hkrati pa se morajo zvišati za manj, kot je stopnja dampinga, če bi tako zvišanje zadostovalo za odpravo škode industriji Skupnosti.

[…]

7.   Komisija zahteva od vsakega izvoznika, od katerega je prejela zavezo, da dostavi občasno informacije, ki se nanašajo na izpolnjevanje take zaveze, in da dovoli preverjanje zadevnih informacij. Neizpolnjevanje takih zahtev se tolmači kot kršenje zaveze.

[…]

9.   V primeru, da katera koli stran krši ali umakne zaveze, ali v primeru, da Komisija prekliče sprejetje zavez, slednje po posvetovanju prekliče s sklepom Komisije oziroma uredbo Komisije, odvisno od primera, in začasna dajatev, ki jo je uvedla Komisija v skladu s členom 7, ali dokončna dajatev, ki jo je uvedel Svet v skladu s členom 9(4), pa se samodejno uporabi pod pogojem, da je udeleženi izvoznik dobil možnost dati pripombe, razen če je zaveze umaknil sam.

Katera koli stran ali država članica lahko posreduje prima facie dokaze, iz katerih je razvidna kršitev zaveze. Naknadno ugotavljanje, ali je bila zaveza res kršena, se običajno zaključi v šestih mesecih, nikakor pa ne kasneje kot v devetih mesecih po ustrezno utemeljeni zahtevi. Komisija pri nadzoru nad izvajanjem zavez lahko zahteva pomoč pristojnih organov držav članic.“

4

Dejansko stanje spora je v točkah od 2 do 19 izpodbijane sodbe predstavljeno tako:

[…]

5

Pritožnica je 19. aprila 2006 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo, s katero je predlagala, prvič, naj se sporni sklep in sporna uredba v delih, v katerih se ta akta prava Unije nanašata nanjo, razglasita za nična, in, drugič, naj se Svetu in Komisiji naloži plačilo stroškov.

6

Pritožnica je v podporo tožbi na prvi stopnji navedla dva tožbena razloga, ki sta se nanašala na kršitev načela sorazmernosti oziroma na napačno uporabo prava, pomanjkljivo obrazložitev in zlorabo pooblastil, kar zadeva poreklo zadevnih proizvodov.

7

Pritožnica je s prvim tožbenim razlogom navajala, da v skladu z načelom sorazmernosti dve nepravilnosti, ki ju je ugotovila Komisija, in sicer nepredložitev poročila o prodajah, na katere se zaveza ne nanaša, in uporaba računov na podlagi zaveze, ne pomenita bistvenih kršitev te zaveze, zaradi katerih bi ji lahko Komisija naložila tako skrajno sankcijo, kot je umik sprejetja zaveze.

8

Splošno sodišče je ta prvi tožbeni razlog zavrnilo s tem, da je v točkah od 53 do 55 izpodbijane sodbe v bistvu presodilo, da kršitev zaveze sama po sebi zadostuje za povzročitev umika te zaveze in da se načelo sorazmernosti ne uporabi pri vprašanju same naložitve protidampinških dajatev, ki sledi temu umiku. Tak umik sprejetja zaveze namreč povzroči uvedbo dokončne protidampinške dajatve na zadevni uvoz in zakonitost umika sprejetja zaveze kot takega ne more biti vprašljiva z vidika navedenega načela.

9

Drugi tožbeni razlog, ki ga je pritožnica navedla v podporo tožbi, je Splošno sodišče v točki 58 izpodbijane sodbe zavrnilo kot brezpredmeten in je zato tožbo v celoti zavrnilo.

10

Pritožnica s pritožbo Sodišču predlaga, naj:

11

Svet v odgovoru na pritožbo Sodišču predlaga, naj:

12

Komisija v odgovoru na pritožbo predlaga, naj se pritožba zavrne in pritožnici naloži plačilo stroškov, ki so bili priglašeni v okviru postopka s pritožbo in postopka na prvi stopnji.

13

Pritožnica z edinim pritožbenim razlogom zatrjuje, da je Splošno sodišče napačno razsodilo, da kršitev zaveze sama po sebi zadostuje za povzročitev umika te zaveze in da iz tega, da tak umik pomeni dejansko uvedbo protidampinške dajatve, za katero se načelo sorazmernosti ne uporablja, izhaja, da zakonitost umika sprejetja zaveze kot takega ne more biti vprašljiva z vidika tega načela.

14

Pritožnica prav tako navaja, da je Splošno sodišče s tem, da je v točki 48 izpodbijane sodbe razsodilo, da „ni sporno, da tožeča stranka v dveh primerih ni spoštovala zadevne zaveze“, očitno izkrivilo dejstva, ker je na podlagi te trditve mogoče napačno razumeti, da je priznala kršitev zaveze v smislu člena 8 osnovne uredbe, kar pa v obravnavanem primeru ne velja. Pritožnica naj namreč ne bi nikoli priznala, da so bile storjene napake ali nepravilnosti zadosti resne, da bi pomenile kršitev zaveze v smislu tega člena 8(9). Poleg tega naj bi se vsi ti proizvodi, na katere se zaveza nanaša, prodajali nad najnižjo ceno, medtem ko naj bi bili drugi proizvodi, na katere se zaveza ne nanaša, dejansko predmet ustreznih protidampinških dajatev, postopek preverjanja pa naj bi učinkovito deloval z njenim polnim sodelovanjem.

15

Pritožnica zlasti zatrjuje, da je sklep o umiku sprejetja zaveze ob uporabi člena 8(9) osnovne uredbe korak pred uvedbo protidampinških dajatev in je akt institucij Unije, ki je podvržen nadzoru sodišča z vidika načela sorazmernosti. Meni, da je lahko vsak sklep v zvezi z zavezami, sprejet ob uporabi tega člena 8 – zlasti sprejetje zaveze, pogoji iz te zaveze in njen začasen umik –, predmet nadzora sodišča z vidika tega načela. Po mnenju pritožnice bi drugačen pristop institucijam Unije – zlasti Komisiji – ponovno podelil neomejeno diskrecijsko pravico pri uporabi tega člena 8. Poleg tega bi neuporaba navedenega načela pri izvajanju zaveze povzročila tudi odpravo potrebe po obrazložitvi v sklepih, s katerimi Komisija umakne zaveze, in nezmožnost podvreči veljavnost teh aktov in njihove obrazložitve nadzoru sodišča.

16

Svet v zvezi s trditvami, ki se nanašajo na domnevno izkrivljenje dejstev v točki 48 izpodbijane sodbe, opozarja, da pritožnica med upravno preiskavo in postopkom pred Splošnim sodiščem ni nikoli izpodbijala ugotovitve Komisije, da pritožnica v poročilih, naslovljenih na to institucijo, ni navedla prodaj zadevnih proizvodov, na katere se zaveza ne nanaša, kot drugo pa prodaj zadevnih proizvodov, na katere se zaveza ne nanaša, ni vnesla v račune na podlagi zaveze in zato ni spoštovala svoje zaveze. Zato naj bi bila ugotovitev Splošnega sodišča iz točke 48 pravilna. V zvezi z očitkom, da bi lahko drugi stavek v točki 51 navedene sodbe nakazoval, da je pritožnica priznala pomembnost kršitev zaveze, Svet meni, da gre v tej točki le za sklicevanje na sodbo Splošnega sodišča z dne 4. julija 2002 v zadevi Arne Mathisen proti Svetu (T-340/99, Recueil, str. II-2905) in na pogoja, ki morata biti izpolnjena za to, da lahko Komisija zakonito umakne sprejetje zaveze in uvede dokončno protidampinško dajatev.

17

Po mnenju Sveta je iz besedila člena 8(9) osnovne uredbe jasno razvidno, da je umik sprejetja zaveze neposredna posledica kršitve te zaveze, enako kot je uvedba protidampinške dajatve neposredna posledica umika sprejetja zaveze. Obstajalo naj ne bi nikakršno razlikovanje med bistvenimi kršitvami in nebistvenimi kršitvami zaveze. Če izvoznik ponudi zavezo in jo Komisija sprejme, je ta izvoznik dolžan spoštovati vse pogoje iz te zaveze. Svet opominja, da zaveze temeljijo na zaupanju med izvoznikom, ki se lahko z zavezo izogne plačilu dajatev, in Komisijo. Komisija ima do industrije Unije obveznost skrbeti za to, da so te zaveze tako učinkovite kot uvedba protidampinških dajatev.

18

Svet meni, da sklep o umiku sprejetja zaveze v primeru kršitve te zaveze ni podvržen ločenemu nadzoru sorazmernosti takšnega sklepa o umiku. Vendar opozarja, da lahko Komisija sprejetje zaveze umakne le, če ugotovi, da so bili kršeni pogoji iz zaveze. Takšna ugotovitev je podvržena običajnemu sodnemu nadzoru.

19

Nazadnje, Svet poudarja, da pritožnica ni nikoli zatrjevala, da člen 8(9) osnovne uredbe kot tak z določitvijo, da vsaka kršitev katerih koli zavez omogoča Komisiji, da umakne sprejetje te zaveze, krši načelo sorazmernosti.

20

Komisija se strinja z ugotovitvami Sveta glede vsebine spora. Poleg tega opozarja, da člen 8 osnovne uredbe pritožnici ne daje nikakršne pravice do zaveze in da ima ta institucija široko diskrecijsko pravico pri odločitvi, ali bo sprejela zavezo, ki jo ponudi neko podjetje. V resnici naj bi pritožbeni razlog, ki ga je navedla pritožnica, dejansko izpodbijal veljavnost osnovne uredbe kot take z vidika načela sorazmernosti, saj je iz besedila te uredbe jasno razvidno, da je Komisija pristojna za uvedbo protidampinških dajatev, kadar so kršene zaveze. Navaja, da bi razlaga tega člena 8, kot jo predlaga pritožnica, če bi bila sprejeta, resno ogrozila učinkovitost zavez, ki naj bi imele enak učinek kot protidampinške dajatve, in sicer odpraviti škodljivi učinek dampinga.

21

Komisija trdi, da je dolžna odpraviti škodljivi damping in da je v zvezi s tem nadzor nad izvajanjem zaveze bistvenega pomena. Zato naj bi bile tehnične kršitve v zvezi z dolžnostjo sporočanja informacij zelo pomembne, saj je njihov cilj omogočiti Komisiji, da opravlja nalogo nadzora nad spoštovanjem zaveze. Člen 8(7) osnovne uredbe naj bi Komisiji glede tega puščal zelo ozko diskrecijsko pravico, saj določa, da se mora neizpolnjevanje takih zahtev šteti za kršenje zaveze.

22

Uvodoma je treba spomniti, da lahko Komisija v skladu s členom 8(1) osnovne uredbe, če se ugotovi obstoj dampinga in škode, sprejme ustrezne prostovoljne zaveze izvoznika, da bo popravil cene ali ustavil izvoz zadevnih proizvodov po dampinških cenah, če je prepričana, da je škodljivi učinek dampinga s to zavezo odpravljen.

23

V obravnavanem primeru je iz točke 12 izpodbijane sodbe razvidno, da se je Komisija odločila sprejeti zavezo, ki jo je ponudila tožeča stranka in s katero se je ta zavezala spoštovati najnižje cene, določene za izvoz jeklenih vrvi in kablov v Unijo, da bi se zagotovila odprava škodljivih učinkov dampinga.

24

Glede na cilj člena 8 osnovne uredbe je bila pritožnica v skladu z zavezo, ki jo je podpisala, dolžna ne le zagotoviti njeno učinkovito spoštovanje, temveč tudi opraviti učinkovit nadzor nad izvajanjem te zaveze ob sodelovanju s Komisijo v okviru zaupanja, na katerem temelji to, da Komisija sprejme take zaveze.

25

Splošno sodišče je v točki 48 izpodbijane sodbe ugotovilo, da tožeča stranka ni spoštovala svoje zaveze, in sicer, prvič, s tem da je kršila obveznost predložitve četrtletnih poročil glede prodaje zadevnih proizvodov, na katere se zaveza ne nanaša, in, drugič, s tem da je kršila obveznost neizdajanja računov na podlagi zaveze za proizvode, na katere se ta zaveza ne nanaša.

26

Pritožnica z drugim delom edinega pritožbenega razloga, ki ga je treba obravnavati najprej, zatrjuje, da je Splošno sodišče očitno izkrivilo dejstva z ugotovitvijo, da je priznala kršitev svoje zaveze, medtem ko je ona vedno trdila, da ni bilo nobene resne kršitve zaveze.

27

V zvezi s tem je treba spomniti, da mora izkrivljenje očitno izhajati iz listin v spisu, ne da bi bilo treba opraviti novo presojo dejanskega stanja in dokazov (sodba z dne 3. septembra 2009 v zadevi Moser Baer India proti Svetu, C-535/06 P, ZOdl., str. I-7051, točka 33 in navedena sodna praksa).

28

Poudariti je treba, da je iz izpodbijane sodbe razvidno, da pritožnica ni nikoli izpodbijala ugotovitve Komisije, da v poročilih, naslovljenih na to institucijo, ni navedla prodaj zadevnih proizvodov, na katere se zaveza ne nanaša, in da prodaj zadevnih proizvodov, na katere se zaveza ne nanaša, ni vnesla v račune na podlagi zaveze. Zato je Splošno sodišče pravilno presodilo, da pritožnica ni spoštovala pogojev iz zaveze.

29

Trditev pritožnice je treba v delu, v katerem želi ta presojo dejstev, ki jo je opravilo Splošno sodišče, izpodbijati s tem, da v bistvu izpodbija ugotovitev navedenega sodišča, da pogoji iz zaveze niso bili izpolnjeni, razglasiti za nedopustno, saj se z njo želi doseči ponoven preizkus presoje dejstev, ki jo je opravilo Splošno sodišče, za katerega pa Sodišče v okviru pritožbe ni pristojno.

30

Očitek, da je Splošno sodišče v točki 51 navedene sodbe nakazalo, da pritožnica ni izpodbijala tega, da je storila resne napake, je treba zavrniti zaradi napačnega razumevanja navedene točke. Ugotovitev Splošnega sodišča, da „tožeča stranka ne oporeka temu, da so v tem primeru ti pogoji izpolnjeni“, namreč nikakor ne pomeni, da Splošno sodišče meni, da je pritožnica priznala, da je storila resne napake. Nasprotno, razlogovanje Splošnega sodišča v tej točki 51 temelji na tem, da „vsaka kršitev“ zaveze samodejno povzroči umik sprejetja te zaveze, ne da bi bilo treba opredeliti razsežnost storjenih kršitev.

31

Pritožnica v prvem delu edinega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da je – med drugim v točki 51 izpodbijane sodbe – napačno presodilo, da ne izpodbija obstoja bistvene kršitve zaveze v smislu člena 8(9) osnovne uredbe, ki je določba, ki Komisiji dovoljuje umakniti zavezo. Po mnenju pritožnice je sklep o umiku sprejetja zaveze ob uporabi te določbe korak pred uvedbo protidampinških dajatev in pomeni diskrecijsko pravico Komisije, ki je podvržena nadzoru sodišča Unije z vidika načela sorazmernosti.

32

Seveda iz člena 8(9) osnovne uredbe izhaja, da se protidampinška dajatev samodejno uporabi, kadar Komisija umakne sprejetje zaveze. Vendar Komisija pri opredelitvi narave kršene zaveze in pri ugotavljanju, ali je treba v skladu z načelom sorazmernosti sprejetje zaveze umakniti, razpolaga z zgoraj omenjeno diskrecijsko pravico. V teh okoliščinah je izvajanje te diskrecijske pravice tisto, ki je – v nasprotju s tem, kar je razsodilo Splošno sodišče v točkah 51 in 55 izpodbijane sodbe – predmet nadzora sodišča Unije.

33

Člen 8(9), drugi pododstavek, osnovne uredbe namreč določa, da se ugotavljanje Komisije, ali je bila zaveza res kršena, običajno zaključi v šestih mesecih, nikakor pa ne kasneje kot v devetih mesecih po ustrezno utemeljeni zahtevi, ki jo vloži katera koli zainteresirana stranka ali katera koli država članica za preučitev obstoja takšne kršitve.

34

V obravnavanem primeru je – kot je navedeno v točki 28 te sodbe – iz točke 48 izpodbijane sodbe razvidno, da pritožnica ni spoštovala zaveze, in sicer s tem, da je kršila obveznost predložitve zahtevanih četrtletnih poročil in obveznost neizdajanja računov na podlagi zaveze za proizvode, na katere se zaveza ne nanaša. V zvezi s tem iz točke 26 obrazložitve spornega sklepa izhaja, da se Komisija „ne strinja, da je obveza zagotoviti točna poročila o prodaji ali vključitev blaga, ki ga zaveza ne zajema, na račune na podlagi zaveze drugotnega ali podrejenega pomena glede na vse ostale določbe zaveze“. V skladu z navedeno točko obrazložitve Komisija meni, da „lahko učinkovito spremlja zavezo in določi, ali so pogoji izpolnjeni in škodljivi učinki dampinga odpravljeni, le če ima na razpolago vse podrobnosti o prodaji zadevnega izdelka v Skupnost. Če so poročila o prodaji nepopolna ali netočna, to vzbuja dvom, ali družba izpolnjuje celotno zavezo, [tako da se mora] skladnost s formalnostmi, navedenimi v poročilu, […] obravnavati kot del osnovnih obveznosti zadevnih družb“.

35

Poleg tega je očitno, da je uspeh nadzora Komisije nad zavezami odvisen od zanesljivosti dokumentov, predloženih pri izvajanju zaveze zadevnega izvoznika. Izvoznik z nespoštovanjem take obveznosti obveščanja, ki izhaja iz zaveze, kakršna je zadevna v obravnavanem primeru, prelomi vez zaupanja, ki je potrebna za sodelovanje, vzpostavljeno s tako zavezo. Tako lahko takšna kršitev pogojev iz navedene zaveze tej vzame njeno uporabnost. V takih okoliščinah je treba obveznosti obveščanja šteti za bistvene za dobro delovanje sistema zavez, ki omogočajo izognitev uporabi protidampinških dajatev.

36

Spomniti je treba, da cilj člena 8 osnovne uredbe, ki se nanaša na zagotovitev odprave škodljivih učinkov dampinga, nastalih industriji Unije, temelji v glavnem na obveznosti izvoznika, da sodeluje, in na nadzoru nad pravilnim izvajanjem zaveze tega izvoznika.

37

Pritožnici tako ni uspelo izkazati, da je presoja Komisije, da pritožnica ni izpolnila glavne obveznosti, napačna.

38

Trditve pritožnice, navedene v točkah od 27 do 43 izpodbijane sodbe, namreč ne morejo omajati presoje Komisije, da so obveznosti, ki jih je prekršila pritožnica, glavne obveznosti.

39

Glede na to, da ni sporno, da pritožnica ni spoštovala zaveze v zvezi z obveznostjo predložitve četrtletnih poročil o prodajah zadevnih proizvodov, na katere se zaveza ne nanaša, ter v zvezi z obveznostjo neizdajanja računov na podlagi zaveze za proizvode, na katere se zaveza ne nanaša, in da zato presoje glede obstoja kršitve glavne obveznosti pritožnice ni mogoče šteti za napačno, je Komisija utemeljeno umaknila sprejetje zaveze pritožnice in s tem ni kršila načela sorazmernosti. Glede na navedeno je morala poleg tega v skladu s členom 8(9) osnovne uredbe pritožnici naložiti dokončno protidampinško dajatev.

40

Glede na vse zgornje preudarke edinemu razlogu, ki ga je pritožnica navedla v podporo svoji pritožbi, ni mogoče ugoditi in je zato treba pritožbo zavrniti.

41

V skladu s členom 184(2) Poslovnika Sodišča Sodišče odloči o stroških, če pritožba ni utemeljena. Na podlagi člena 138(1) navedenega poslovnika, ki velja za pritožbeni postopek na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker pritožnica s predlogom ni uspela in ker je Komisija predlagala, naj se pritožnici naloži plačilo stroškov, se tej naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo: