1

Družba Éditions Odile Jacob SAS (v nadaljevanju: Odile Jacob) s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 13. septembra 2010 v zadevi Éditions Jacob proti Komisiji (T-279/04, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to zavrnilo njeno tožbo za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije 2004/422/ES z dne 7. januarja 2004 o razglasitvi združljivosti koncentracije s skupnim trgom in delovanjem Sporazuma EGP (zadeva št. COMP/M.2978 – Lagardère/Natexis/VUP), ki je bila v obliki povzetka objavljena v Uradnem listu Evropske unije z dne 28. aprila 2004 (UL L 125, str. 54, v nadaljevanju: sporna odločba).

2

S sporno odločbo je Komisija Evropskih skupnosti dovolila, da družba Lagardère SCA (v nadaljevanju: Lagardère) s posredovanjem družbe Natexis Banques Populaires SA (v nadaljevanju: NBP) in njenih hčerinskih družb Segex SARL (v nadaljevanju: Segex), Ecrinvest 4 SA (v nadaljevanju: Ecrinvest 4) in Investima 10 SAS (v nadaljevanju: Investima 10) kupi založniška sredstva družbe Vivendi Universal Publishing SA (v nadaljevanju: VUP) pod pogojem, da družba Lagardère v celoti spoštuje svoje zaveze, kot so bile povzete v Prilogi II k tej odločbi.

3

Ta zadeva spada v seznam tožb, ki so jih vložili različni subjekti prodaje založniških sredstev, ki jih ima družba VUP v Evropi in so bila prenesena na družbi Lagardère in Wendel Investissement SA (v nadaljevanju: Wendel Investissement), od katerih je bila ena zadeva podlaga za sodbo z dne 28. junija 2012 v zadevi Komisija proti Éditions Odile Jacob (C-404/10 P) v zvezi z dokumenti, ki se nanašajo na postopek nadzora v zvezi z zadevno koncentracijo, drugi zadevi v zvezi s sporazumom Wendel Investissement kot pridobitelja dela odsvojenih sredstev pa sta bili podlaga za sodbo z dne 6. novembra 2012 v združenih zadevah Komisija in Lagardère proti Éditions Odile Jacob (C-553/10 P in C-554/10 P).

4

Člen 2 Uredbe Sveta (EGS) št. 4064/89 z dne 21. decembra 1989 o nadzoru koncentracij podjetij (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 31), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 1310/97 z dne 30. junija 1997 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 164), z naslovom Presoja koncentracij določa:

„1.   Koncentracije, za katere velja ta uredba, se presojajo v skladu s spodaj navedenimi določbami, pri čemer je treba ugotoviti, ali so združljive s skupnim trgom ali ne.

Pri presoji Komisija upošteva:

2.   Koncentracija, ki ne ustvari ali krepi prevladujočega položaja, katerega posledica bi bila resno oviranje učinkovite konkurence na skupnem trgu ali na njegovem znatnem delu, se razglasi za združljivo s skupnim trgom.

3.   Koncentracija, ki ustvari ali krepi prevladujoči položaj, katerega posledica bi bila resno oviranje učinkovite konkurence na skupnem trgu ali na njegovem znatnem delu, se razglasi za nezdružljivo s skupnim trgom.

[...]“

5

Člen 3 Uredbe št. 4064/89 z naslovom Opredelitev koncentracije določa:

„1.   Razume se, da koncentracija nastopi, kadar:

3.   V tej uredbi nadzor pomeni pravice, pogodbe ali druga sredstva, ki ločeno ali skupno in ob upoštevanju dejanskih ali pravnih okoliščin omogočajo izvajanje odločilnega vpliva na podjetje, zlasti prek:

4.   Nadzor pridobijo osebe ali podjetja, ki:

5.   Razume se, da koncentracija ne nastopi, kadar:

6

Člen 4 te uredbe z naslovom Poprejšnja priglasitev koncentracij določa:

„1.   Komisiji je treba koncentracije na ravni Skupnosti, kakor so opredeljene v tej uredbi, priglasiti najpozneje en teden po sklenitvi pogodbe, objavi javne ponudbe ali pridobitvi kontrolnega deleža. Rok začne teči, ko se zgodi prvi od zgoraj navedenih dogodkov.

2.   Koncentracijo, ki nastane z združitvijo v smislu člena 3(1)(a) ali s pridobitvijo skupnega nadzora v smislu člena 3(1)(b), skupno priglasijo osebe, udeležene v združitvi, ali tiste, ki pridobijo skupni nadzor. V vseh drugih primerih mora koncentracijo priglasiti oseba ali podjetje, ki pridobi nadzor nad celotnim podjetjem ali le delom enega ali več podjetij.

[...]“

7

Člen 6 te uredbe z naslovom Preizkus priglasitve in uvedba postopka določa:

„1.   Komisija priglasitev preizkusi takoj po prejemu.

Odločba, na podlagi katere razglasi koncentracijo za združljivo, ureja tudi omejitve, ki so neposredno povezane z izvedbo koncentracije in so zanjo potrebne.

2.   Če Komisija ugotovi, da priglašena koncentracija po spremembi, ki jo izvedejo udeležena podjetja, ne vzbuja več resnega dvoma v smislu odstavka 1(c), se lahko odloči, da razglasi koncentracijo za združljivo s skupnim trgom v skladu z odstavkom 1(b).

Komisija lahko k odločbi, ki jo sprejme v skladu z odstavkom 1(b)] priloži pogoje in obveznosti, s katerimi namerava zagotoviti, da udeležena podjetja upoštevajo obveznosti do Komisije, sprejete zato, da bi bila koncentracija združljiva s skupnim trgom.

[...]“

8

Člen 7 iste uredbe z naslovom Zadržanje izvajanja koncentracij določa:

„1.   Koncentracija, opredeljena v členu 1, se ne sme izvajati, dokler ni priglašena ali dokler ni razglašena za združljivo s skupnim trgom v skladu z odločbo na podlagi člena 6(1)(b) ali člena 8(2) ali na temelju domneve iz člena 10(6).

[...]

5.   Veljavnost katere koli transakcije, izvedene v nasprotju z odstavkom 1, je odvisna od odločbe, izdane v skladu s členom 6(1)(b) ali členom 8(2) ali (3), ali od domneve iz člena 10(6).

[...]“

9

Člen 8 Uredbe št. 4064/89 z naslovom Pooblastilo Komisije za odločanje določa:

„[...]

2.   Če Komisija ugotovi, da priglašena koncentracija po spremembi, ki so jo [– če je bilo to potrebno –] izvedla udeležena podjetja, izpolnjuje merilo, določeno v členu 2(2), in v primerih iz člena 2(4) merila, določena v členu 85(3) Pogodbe [EGS], izda odločbo, na podlagi katere razglasi koncentracijo za združljivo s skupnim trgom.

K odločbi lahko priloži pogoje in obveznosti, s katerimi zagotovi, da udeležena podjetja upoštevajo obveznosti do Komisije, sprejete zato, da bi bila koncentracija združljiva s skupnim trgom. Odločba, na podlagi katere razglasi koncentracijo za združljivo, zajema tudi omejitve, ki so neposredno povezane z izvedbo koncentracije in so zanjo potrebne.

3.   Če Komisija ugotovi, da koncentracija izpolnjuje merilo, določeno v členu 2(3), ali v primerih iz člena 2(4), da ne izpolnjuje meril, določenih v členu 85(3) Pogodbe, izda odločbo, na podlagi katere razglasi koncentracijo za nezdružljivo s skupnim trgom.

4.   Če je koncentracija že izvedena, lahko Komisija z odločbo v skladu z odstavkom 3 ali s posebno odločbo zahteva, da se združena podjetja ali premoženje razdružijo ali da se konča skupni nadzor, ali zahteva kakršenkoli drug ustrezen ukrep za ponovno vzpostavitev pogojev učinkovite konkurence.

5.   Komisija lahko prekliče odločbe, ki jih je sprejela v skladu z odstavkom 2, če:

6.   V primerih iz odstavka 5 lahko Komisija sprejme odločbo v skladu z odstavkom 3, pri čemer je ne zavezuje rok iz člena 10(3).“

10

Člen 10 te uredbe z naslovom Roki za začetek postopkov in izdajo odločb določa:

„[...]

2.   Odločbe o priglašenih koncentracijah, ki se sprejemajo v skladu s členom 8(2), je treba sprejeti, ko se zdi, da so resni dvomi iz člena 6(1)(c) odpravljeni, zlasti zaradi sprememb, ki jih opravijo udeležena podjetja, in najpozneje do roka, določenega v odstavku 3.

3.   Brez poseganja v člen 8(6) se morajo odločbe o priglašenih koncentracijah, ki se sprejemajo v skladu s členom 8(3), sprejeti najpozneje v štirih mesecih od dne, ko se začne postopek.

4.   Roki, določeni v odstavkih 1 in 3, se izjemoma zadržijo, če je zaradi okoliščin, za katere je odgovorno eno izmed podjetij, udeleženih v koncentraciji, Komisija morala zahtevati podatke z odločbo v skladu s členom 11 ali če je morala zahtevati preiskavo z odločbo v skladu s členom 13.

[...]

6.   Če Komisija ne sprejme odločbe v skladu s členom 6(1)(b) ali (c) ali členom 8(2) ali (3) v rokih, določenih v odstavkih 1 in 3, se brez poseganja v člen 9 razume, da je koncentracija razglašena za združljivo s skupnim trgom.“

11

Člen 14 te uredbe z naslovom Globe določa:

„1.   Komisija lahko z odločbo naloži globe od 1000 [EUR] do 50.000 [EUR] osebam iz člena 3(1)(b), podjetjem ali podjetniškim združenjem, če namerno ali iz malomarnosti:

[...]

2.   Komisija lahko osebam iz člena 3(1)(b) ali udeleženim podjetjem z odločbo naloži globe, ki ne presegajo 10 % skupnega prometa udeleženega podjetja v smislu člena 5, če namerno ali iz malomarnosti:

[...]“

12

Dejstva, ki so podlaga za spor, kot so predstavljena v točkah od 10 do 59 izpodbijane sodbe, so:

13

Komisija je družbi Odile Jacob na njeno prošnjo po telefaksu 27. avgusta 2004 poslala odločbo z dne 30. julija 2004 o potrditvi družbe Wendel Investissement kot kupca sredstev, ki se morajo prodati.

14

Lastninska pravica nad sredstvi, ki se morajo prodati, imenovanimi Nouvel Editis, je bila na družbo Wendel Investissement prenesena 30. septembra 2004.

15

Tožeča stranka je 8. novembra 2004 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti odločbe Komisije z dne 30. julija 2004.

16

Splošno sodišče je s sodbo z dne 13. septembra 2010 v zadevi Éditions Jacob proti Komisiji (T-452/04, ZOdl., str. II-4713) to odločbo razglasilo za nično.

17

Splošno sodišče je s sodbo z dne 9. junija 2010 v zadevi Éditions Jacob proti Komisiji (T-237/05, ZOdl., str. II-2245) razglasilo za nično odločbo Komisije D (2005) 3286 z dne 7. aprila 2005, s katero je bila zavrnjena zahteva tožeče stranke na podlagi Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 331) za dostop do nekaterih dokumentov glede postopka nadzora zadevne koncentracije.

18

Sodišče je s sodbo z dne 28. junija 2012 v zadevi Komisija proti Éditions Odile Jacob (C-404/10 P) razveljavilo zgoraj navedeno sodbo Splošnega sodišča z dne 9. junija 2010 v zadevi Éditions Jacob proti Komisiji in zavrnilo tožbo, vloženo pri Splošnem sodišču, za razglasitev ničnosti odločbe Komisije z dne 7. aprila 2005.

19

Tožeča stranka je 8. julija 2004 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti sporne odločbe.

20

Tožeča stranka je v podporo svojim predlogom za razglasitev ničnosti navedla devet tožbenih razlogov, ki jih je Splošno sodišče s sodbo zavrnilo.

21

Družba Odile Jacob s pritožbo Sodišču predlaga, naj:

22

Komisija Sodišču predlaga, naj:

23

Družba Lagardère Sodišču predlaga, naj:

24

Družba Odile Jacob v pritožbi navaja štiri pritožbene razloge. Prvi razlog je napačna uporaba prava pri presoji pojma koncentracije in pri opredelitvi posla začasnega nakupa, torej posla, s katerim so bila ciljna sredstva prodana družbi NBP. Drugi pritožbeni razlog se nanaša na to, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da ni odločilo o pravnih posledicah procesnih kršitev, ki jih je storila Komisija. Tretji pritožbeni razlog se nanaša na to, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da ni odločilo o pravnih posledicah neobrazložitve. V skladu s četrtim pritožbenim razlogom naj bi Splošno sodišče ne upoštevalo ustreznih pravnih meril za presojo krepitve prevladujočega položaja in ustreznosti zavez.

25

Ker se prva dva pritožbena razloga prekrivata, ju je treba preučiti skupaj.

26

Družba Odile Jacob s prvim pritožbenim razlogom zatrjuje, da je Splošno sodišče s tem, da je posel začasnega nakupa presojalo samostojno, ne da bi upoštevalo celoten pravni konstrukt skupaj, ki je privedel do prevzema nadzora nad ciljnimi sredstvi s strani družbe Lagardère, ni upoštevalo splošnega cilja nadzora nad koncentracijami, v skladu s katerim je treba izhajati iz gospodarske realnosti, na kateri temeljijo koncentracije. Po mnenju družbe Odile Jacob Splošno sodišče ni preučilo vseh pravnih poslov, med drugim pravnega posla, s katerim se podjetje zaupa začasnemu kupcu na podlagi sporazuma, ki določa naknadno preprodajo dejavnosti končnemu kupcu, kar in fine privede do tega, da se na slednjega, v tem primeru družbo Lagardère, prenese izključen ali skupen nadzor nad odsvojenimi sredstvi. Izjema, določena v členu 3(5) Uredbe št. 4064/89, naj bi se razlagala ozko.

27

Družba Odile Jacob Splošnemu sodišču očita, da je potrdilo nastanek „hrambnega posla“ podjetja, ki se izmika nadzoru koncentracij. Ta subjekt naj ne bi bil neodvisen, saj naj bi bil pod odločujočim vplivom družbe Lagardère, njegov upravni odbor pa naj bi imel določeno pogodbeno svobodo. Pogodba o prodaji, ki ustanavlja naloge in obveznosti delničarjev in upravnega odbora novega subjekta v razmerju do družbe Lagardère, naj bi ukinila neodvisnost tistih, ki so se zavezali.

28

Komisija in družba Lagardère poudarjata, da je ta pritožbeni razlog brezpredmeten, ker predmet sporne odločbe ni bil preučiti dejstva od decembra 2002, ampak preveriti združljivost 14. aprila 2003 priglašene koncentracije s skupnim trgom v zvezi s prevzemom nadzora nad sredstvi družbe VUP. Zato so opredelitev posla začasnega nakupa in posledice te opredelitve neodvisne in ne vplivajo na veljavnost sporne odločbe o odobritvi te koncentracije pod določenimi pogoji.

29

Družba Odile Jacob z drugim pritožbenim razlogom zatrjuje napačno uporabo prava v izpodbijani sodbi, ker se v njej šteje, da je kazen za neobstoj priglasitve zadevne koncentracije v rokih, predpisanih s členom 4(1) Uredbe št. 4064/89, samo globa, in ne preklic sporne odločbe. Taka denarna kazen naj bi bila namreč uporabljiva samo za podjetja, nikakor pa ne za procesne kršitve s strani Komisije. Posledica te priglasitve 14. aprila 2003, torej več kot štiri mesece po podpisu pogodbe o prodaji, naj bi bila tako predčasna izvedba te koncentracije, kar je v nasprotju z določbami Uredbe št. 4064/89.

30

Splošno sodišče naj ne bi odločilo o pravnih posledicah teh procesnih kršitev in naj bi torej potrdilo goljufijo zakona, primerljivo z zlorabo pooblastil Komisije, kar naj bi bilo v nasprotju z obsegom in ciljem Uredbe št. 4064/89. Zaradi nespoštovanja teh rokov naj preizkus zadevne koncentracije ne bi bil opravljen pravočasno, umetno naj bi bil zadržan rok za njeno preučitev in naj bi bilo omogočeno, da se takoj plača prodajalcu in tako podeli konkurenčno prednost družbi Lagardère nasproti njenim konkurentom.

31

Komisija meni, da je drugi pritožbeni razlog hkrati brezpredmeten in neutemeljen.

32

Po mnenju Komisije pritožnica ni dokazala, v čem naj bi te domnevne kršitve vplivale na veljavnost sporne odločbe. Nič v Uredbi št. 4064/89 ne bi moglo omogočiti Komisiji, da koncentracijo razglasi za nezdružljivo s skupnim trgom kot kazen za domnevno procesno kršitev, naj jo stori Komisija ali pa priglašujoča stranka.

33

Poudariti je treba, da je Splošno sodišče v točki 162 izpodbijane sodbe ugotovilo, da opredelitev posla začasnega nakupa ciljnih sredstev nikakor ne vpliva na zakonitost sporne odločbe.

34

Splošno sodišče je v točki 164 izpodbijane sodbe vsekakor sklepalo, da kljub predpostavki, da je zadevni posel začasnega nakupa družbi Lagardère omogočil, da od decembra 2002 pridobi izključen ali skupen nadzor z družbo NBP nad ciljnimi sredstvi, ta okoliščina ne more vplivati na zakonitost sporne odločbe, in je tožbeni razlog zavrnilo kot brezpredmeten.

35

S tem sklepanjem Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava.

36

Tožba družbe Odile Jacob se je namreč nanašala samo na razglasitev ničnosti sporne odločbe, s katero je Komisija zadevno koncentracijo razglasila za združljivo s skupnim trgom.

37

Kljub predpostavki, da so posli, ki jih je družba Lagardère opravila decembra 2002, tej že takrat omogočili izključen ali skupen nadzor z družbo NBP nad ciljnimi sredstvi, pa ta okoliščina ne bi privedla do drugačne posledice, kot je ugotovitev zamude, s katero je bila zadevna koncentracija priglašena, ali eventualno, kot je Splošno sodišče poudarilo v točki 154 izpodbijane sodbe, ugotovitev prezgodnjega nastanka te koncentracije, ki z Uredbo št. 4064/89 ni bil dovoljen.

38

Čeprav bi take ugotovitve lahko povzročile kazni, predpisane s to uredbo, zlasti naložitev globe v skladu s členom 14(1)(a) ali (2) Uredbe št. 4064/89, pa ne morejo privesti do razglasitve ničnosti sporne odločbe, ker nimajo nobenega vpliva na združljivost koncentracije s skupnim trgom.

39

Spomniti je namreč treba, da člen 7(5) Uredbe št. 4064/89 določa, da je veljavnost katere koli transakcije, izvedene pred priglasitvijo in pred razglasitvijo njene združljivosti s skupnim trgom, odvisna od odločbe, ki jo Komisija sprejme po preučitvi priglasitve ali po postopku poglobljene preučitve. Iz točke 47 izpodbijane sodbe pa je razvidno, da je Komisija s sporno odločbo odobrila zadevno koncentracijo pod nekaterimi pogoji.

40

Da se je Splošno sodišče lahko izreklo o zakonitosti sporne odločbe, torej preučitev vprašanja, ali je družba Lagardère – z zadevnim poslom začasnega nakupa – pridobila izključen ali skupen nadzor z družbo NBP nad ciljnimi sredstvi, ni bila potrebna. Ugotovitve Splošnega sodišča glede tega vprašanja je torej treba šteti za odvečne.

41

Dodati je treba, da so zato tudi vsi pritožbeni razlogi in argumenti pritožnice v zvezi z morebitnimi učinki posla začasnega nakupa brezpredmetni.

42

Zato je treba prvi pritožbeni razlog zavreči kot brezpredmeten in drugega kot neutemeljenega.

43

Družba Odile Jacob meni, da bi Splošno sodišče moralo kaznovati neobrazložitev sporne odločbe glede opredelitve posla začasnega nakupa.

44

Splošno sodišče naj bi s tem, da je potrdilo neobstoj vsakršne obveznosti obrazložitve v zvezi s Komisijino uporabo izjeme od obveznih določb Uredbe št. 4064/89, dovolilo kršitev načel enakosti in pravne varnosti. Družba Lagardère naj bi tako izkoristila prednostni položaj, ki ga ima v primerjavi s svojimi konkurenti, ki so sodelovali pri prodaji ciljnih sredstev, in tako kršila načelo enakosti udeležencev pri razpisu prodaje teh sredstev. Komisija naj ne bi mogla opustiti svoje običajne prakse odločanja na področju nadzora koncentracij brez obrazložitve, ne da bi kršila načelo pravne varnosti in varstva zaupanja v pravo.

45

Komisija navaja, da pritožnica ni dokazala, v čem naj bi bili sporna odločba in izpodbijana sodba pomanjkljivo obrazloženi v zvezi s poslom začasnega nakupa. V vsakem primeru Komisija poudarja, da vprašanja glede opredelitve začasnega nakupa ne vplivajo na izrek sporne odločbe. Ne glede na opredelitev posla začasnega nakupa naj bi bilo nesporno, da je bila zadevna koncentracija, kot je bila priglašena 14. aprila 2003, koncentracija in da tako Komisija ni bila dolžna izreči se in pojasniti posel začasnega nakupa. Vsi drugi razlogi, ki jih je podalo Splošno sodišče, naj bi bili odvečni in jih ne bi bilo mogoče uporabiti za izpodbijanje obrazložitve izpodbijane sodbe.

46

Razlogovanje družbe Odile Jacob, ob navajanju, da bi Splošno sodišče moralo kaznovati neobrazložitev sporne odločbe glede opredelitve posla začasnega nakupa, temelji na predpostavki, da naj bi opredelitev tega pravnega posla vplivala na zakonitost sporne odločbe.

47

Iz točk od 37 do 40 te sodbe pa je razvidno, da opredelitev posla začasnega nakupa ne vpliva na zakonitost sporne odločbe.

48

Vsekakor pa v skladu z ustaljeno sodno prakso institucijam Evropske unije ob pripravi akta ni treba sprejeti stališča o podatkih, ki so očitno drugotnega pomena, oziroma predpostaviti morebitnih ugovorov. Stopnja natančnosti obrazložitve odločbe mora biti sorazmerna z dejanskimi možnostmi in s tehničnimi pogoji ali z rokom, v katerem mora biti sprejeta. Zato Komisija ne krši obveznosti obrazložitve, če pri izvrševanju svoje pristojnosti na področju nadzora koncentracij v odločbi ne razloži presoje določenega števila vidikov koncentracije, ki se ji zdijo očitno neupoštevni, nepomembni ali popolnoma drugotnega pomena za presojo koncentracije (glej sodbo z dne 10. julija 2008 v zadevi Bertelsmann in Sony Corporation of America proti Impala, C-413/06 P, ZOdl., str. I-4951, točka 167 in navedena sodna praksa).

49

Zahteva po obrazložitvi odločbe Komisije, s katero je koncentracija razglašena za združljivo s skupnim trgom na podlagi člena 8(2) Uredbe št. 4064/89, je izpolnjena, če so v tej odločbi jasno navedeni razlogi, zakaj Komisija meni, da zadevna koncentracija, morda po spremembah, ki so jih uvedla zadevna podjetja, ne ustvarja ali krepi prevladujočega položaja, ki lahko povzroči resno oviro za učinkovito konkurenco na skupnem trgu ali njegovem znatnem delu (glej zgoraj navedeno sodbo Bertelsmann in Sony Corporation of America proti Impala, točka 168).

50

V teh okoliščinah je iz točk od 234 do 240 izpodbijane sodbe razvidno, da je Splošno sodišče, opirajoč se na točke 6, 7 in od 989 do 1003 obrazložitve sporne odločbe, preučilo obrazložitev te odločbe in sklenilo, da je zadostna.

51

Iz tega sledi, da je treba tretji pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

52

Četrti pritožbeni razlog, ki se nanaša na domnevno napačno uporabo prava pri preučitvi zadevne koncentracije, vsebuje dva dela.

53

Družba Odile Jacob meni, da Splošno sodišče s tem, da je štelo, da razpad družbe Éditis ne vpliva na presojo združljivosti zadevne koncentracije s skupnim trgom, ni upoštevno presodilo nastanka ali krepitve prevladujočega položaja na zadevnem trgu. V primeru razpada enega od dveh podjetij, ki tvorijo duopol brez prevladujočega položaja, Splošno sodišče ni moglo načelno izključiti, da oslabitev enega od dveh konkurentov, ki delujeta na trgu, lahko privede do nastanka ali krepitve prevladujočega položaja drugega. Zato naj bi Splošno sodišče moralo upoštevati učinek razpada družbe Éditis na nastanek prevladujočega položaja.

54

Komisija meni, da Splošno sodišče nikakor ni razglasilo pravnega pravila, v skladu s katerim naj bi bilo načeloma izključeno, da oslabitev enega od dveh konkurentov privede do nastanka prevladujočega položaja. Splošno sodišče naj bi samo spomnilo, da je upoštevno merilo nastanek ali krepitev prevladujočega položaja in da pojem razpada, ki je presežni pojem, sam po sebi ni zadostno merilo za ugotovitev nastanka ali krepitve prevladujočega položaja, ki sta rezultat več elementov. Splošno sodišče naj bi tako upravičeno preučilo sposobnost konkurenčnega pritiska družbe Éditis po odsvojitvi sredstev, ki se morajo prodati.

55

Družba Lagardère meni, da ni mogoče upoštevati razpada ciljnega podjetja v okviru zavez z namenom presoje prevladujočega položaja. V prvi fazi naj bi morala namreč Komisija presoditi, ali priglašena koncentracija ustvarja ali krepi prevladujoči položaj, ki bi lahko oviral konkurenco. V tej fazi naj ne bi bile upoštevane zaveze, ki jih predlagajo stranke, in priglašena koncentracija bi bila preučena v celoti. Šele v drugi ali tretji fazi, torej pozneje, bi Komisija preučila, ali bi te zaveze omogočile rešiti ugotovljene konkurenčne težave in ali bi bile te zaveze dejansko lahko izvedene. Zato bi domneven razpad ciljnega podjetja izhajal iz preučitve zavez in torej ne bi bil upošteven v fazi presoje morebitnega prevladujočega položaja.

56

Družba Odile Jacob glede ustreznosti zavez, ki so omogočile pogojno odobritev zadevne koncentracije, meni, prvič, da Splošno sodišče ni upoštevalo potrebe po obnovitvi in razvoju učinkovite konkurence. Splošno sodišče naj bi napačno uporabilo pravo, ker ni poudarilo, da je besedilo zavez omogočalo alternativo med ohranitvijo „ali“ razvojem konkurence. Pritožnica namreč meni, da sta ta pogoja kumulativna, kot je to navedeno v uvodni izjavi 13 Uredbe št. 4064/89. Ne samo da stopnja učinkovite konkurence na skupnem trgu ne more biti nižja od te, ki je obstajala pred koncentracijo, ampak mora tudi struktura trga omogočati dejansko višanje te ravni konkurence na kratek rok.

57

Drugič, Splošno sodišče naj ne bi pravilno presodilo sposobnosti prevzemnika sredstev, ki se morajo prodati, da bi ohranil učinkovito konkurenco. Družba Odile Jacob meni, da finančni prevzemnik, ki na zadevnem trgu nima izkušenj in katerega osebje se lahko spremeni, nima sposobnosti ohranjanja in razvijanja konkurence zadevne dejavnosti založništva. Zato naj bi bila družba Éditis strukturno oslabljena in Splošno sodišče, ki ni kaznovalo Komisije, ker ni zahtevala prvotnega kupca, naj bi napačno uporabilo pravo, kar naj bi pod vprašaj postavilo zadevno koncentracijo.

58

Pritožnica glede učinkovitosti zavez trdi, da so bili v izpodbijani sodbi pravilno presojeni učinki, povezani s portfeljem znamk in konglomeratnimi učinki zadevne koncentracije, vendar pa ni bilo preverjeno, ali so bile zaveze, ki jih je dala družba Lagardère, pravno ustrezne. Splošno sodišče naj bi tako potrdilo „razdrobljeni“ pristop, v skladu s katerim se preveri le prekrivanje za vsak posamezen trg brez splošnejšega upoštevanja učinkov te koncentracije na vse zadevne trge, kot je Sodišče storilo v zgoraj navedeni sodbi Bertelsmann in Sony Corporation of America proti Impala.

59

Komisija zatrjuje, da se pritožnica pri utemeljevanju četrtega pritožbenega razloga opira na napačno premiso. Sporočilo Komisije o korektivnih ukrepih, dovoljenih po Uredbi Sveta (EGS) št. 4064/89 in Uredbi Komisije (ES) št. 447/98 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 89, v nadaljevanju: Sporočilo o korektivnih ukrepih), naj bi omenjalo le „ponovno vzpostavitev“ in „ohranitev“ konkurence, tako da bi se s temi korektivnimi ukrepi lahko zagotovilo, da se raven konkurence, ki je obstajala pred zadevno koncentracijo, ohrani ali ponovno vzpostavi. Vendar pa naj nikakor ne bi šlo za izboljšanje te konkurence v smislu organiziranja trgov in gospodarskega načrtovanja.

60

Komisija glede sposobnosti prevzemnika sredstev, ki se morajo prodati, poudarja, da se s tem argumentom v bistvu izpodbija analiza dejstev, ki jo je opravilo Splošno sodišče. Vsekakor naj potencialni konkurent ne bi bil nič več kot oseba, ki na danem trgu še ni prisotna kot konkurent, vendar ima sredstva in načrte, da nanj vstopi. V obravnavanem primeru naj bi bila družba Éditis samostojno podjetje, ki ima vsa potrebna sredstva, da bi lahko bila konkurent na zadevnem trgu, torej približno 80 % ciljnih sredstev, in tudi lastne strukture upravljanja, managementa in logistike. Splošno sodišče naj bi pravilno presodilo, da finančni prevzemnik ni nujno brez potrebnih izkušenj, saj se lahko opre na vodstveno osebje družbe Éditis.

61

Komisija podredno poudarja, da se obravnavani položaj jasno razlikuje od položajev, v katerih Komisija izbere prvotnega kupca. V tem primeru naj bi šlo za položaje, pri katerih se sredstva, ki se morajo prodati, sama po sebi ne kažejo kot gospodarski subjekt, ki je sposoben delovati na trgu, ampak bi lahko bila glede na prevzemnika. Tako pa naj ne bi bilo v primeru zadevne koncentracije, v kateri naj bi bila družba Éditis gospodarski subjekt, ki je sposoben delovati na trgu, dejaven na zadevnih trgih in ki ima vsa potrebna sredstva za konkuriranje družbi Lagardère. Argument družbe Odile Jacob o specifičnosti duopola brez prevladujočega položaja naj ne bi bil upošteven, saj naj ta element ne bi bil med merili iz Sporočila o korektivnih ukrepih za izbiro končnega kupca.

62

Glede pravne ustreznosti zavez, ki jih je prevzela družba Lagardère Komisija poudarja dejstvo, da zelo majhen obseg sredstev, ki jih tvorijo znamke in tržni položaji, ki jih je prej imela družba VUP, ki ga je ohranjala družba Lagardère na podlagi zavez, izključuje, da bi prištetje teh položajev položajem, ki jih je imela družba Lagardère pred zadevno koncentracijo, ustvarilo portfeljske ali konglomeratne učinke. Obseg znamk ter položajev na različnih trgih založništva, ki jih je imela družba Lagardère pred koncentracijo, naj se namreč zaradi prištetja ohranjenih ciljnih sredstev ne bi znatno povečal, medtem ko naj bi bil obseg znamk in tržnih položajev družbe Éditis po zavezah na francosko govorečem trgu v bistvenem primerljiv z obsegom, ki ga je imela družba VUP pred koncentracijo.

63

Družba Lagardère poudarja, da Uredba št. 4064/89 ne vsebuje nobene določbe, v skladu s katero bi morala koncentracija ali zaveze, ki iz nje izhajajo, nujno privesti do povečanja ravni obstoječe konkurence. Ne bi naj bilo mogoče zahtevati, da bi te zaveze omogočale razvoj konkurence onkraj položaja prvotne konkurence.

64

Družba Lagardère meni, da so argumenti v zvezi s potrditvijo pogojev izbire prevzemnika odsvojenih sredstev nedopustni.

65

Družba Lagardère glede svojih zavez in vprašanja ukinitve vseh dodanih tržnih deležev na vseh zadevnih trgih poudarja, da je Splošno sodišče pri presoji dejstev pravilno presodilo, da bi te zaveze dejansko privedle do zadostnega zmanjšanja teže novega subjekta in precej zmanjšale morebiten „učinek ponudbe“. Tako opravljene zaveze naj bi bile zato primerne.

66

Kar zadeva prvi del četrtega pritožbenega razloga, člen 2(2) in (3) Uredbe št. 4064/89 Komisiji daje nalogo zagotoviti, da koncentracije, podvržene njenemu nadzoru, ne ustvarjajo ali krepijo prevladujočega položaja, katerega posledica bi bila resno oviranje učinkovite konkurence na skupnem trgu ali na njegovem znatnem delu.

67

Komisijina naloga tako ni – kot to skuša prikazati pritožnica – vzpostaviti sistem popolne konkurence in namesto gospodarskih subjektov odločiti, kdo lahko deluje na trgu.

68

Komisija mora v skladu s členom 2(1)(a) te uredbe upoštevati potrebo, da se ohrani in razvije učinkovita konkurenca na skupnem trgu. Gre za zahtevo, ki sestavlja pomemben element pri presoji, ki jo mora opraviti Komisija, vendar ne more spremeniti pravila, določenega v odstavku 2 tega člena.

69

V zvezi z zatrjevanim razpadom družbe Éditis Splošno sodišče v nasprotju s položajem pritožnice ni načelno izključilo, da lahko oslabitev zaradi razpada enega od dveh podjetij, ki tvorita duopol brez prevladujočega učinka na trgu, privede do nastanka ali krepitve prevladujočega položaja drugega.

70

Iz točk od 285 do 287 izpodbijane sodbe je namreč razvidno, da je Splošno sodišče zgolj ugotovilo, da prodaja ciljnih sredstev, ki znaša 60 % celotnega prometa družbe VUP, in ohranitev preostalih ciljnih sredstev pri družbi Lagardère, torej sprememba prvotnega položaja zadevnih strank na različnih prizadetih sektorskih trgih, sami po sebi nista bili zadosten razlog za ugotovitev, ali je koncentracija ustvarjala ali krepila prevladujoč položaj, katerega posledica bi bila resno oviranje učinkovite konkurence na skupnem trgu ali na njegovem znatnem delu.

71

Nazadnje je treba poudariti, da je Splošno sodišče v točki 290 izpodbijane sodbe presodilo, da razpad družbe Éditis ni utemeljen, in v točki 293 te sodbe dodalo, da je konkurenčna sposobnost družbe Nouvel Éditis vsekakor odvisna od sposobnosti prevzemnika sredstev, ki se morajo prodati, da ohrani ali razvije učinkovito konkurenco. Dejstvo, da je družba Éditis razpadla, samo po sebi ni merilo, na podlagi katerega bi se lahko ugotovila njena morebitna slabitev na trgu.

72

Prvi del četrtega tožbenega razloga je treba torej zavrniti.

73

Tudi glede drugega dela četrtega tožbenega razloga družba Odile Jacob ne more trditi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo pri presoji zavez v zvezi s sposobnostjo finančnega prevzemnika.

74

V zvezi z izbiro kupca sredstev, ki se morajo prodati, Komisijina naloga ni, da sama izbere kupca, ki bi teoretično lahko izpolnil optimalne pogoje popolne konkurence na zadevnem trgu.

75

Iz točke 49 Sporočila o korektivnih ukrepih je razvidno, da je prodaja kupcu odvisna od poprejšnje odobritve s strani Komisije, da bi se zagotovila učinkovitost prevzetih zavez.

76

Zato ima Komisija le možnost, da kupca, ki ji je predstavljen, odobri ali ne, in v skladu s točko 49 tega sporočila preveri, ali je dejanski ali potencialni konkurent, ki je sposoben delovati na trgu – ne glede na stranke in v nobeni povezavi z njimi – in ima finančna sredstva, potrjene sposobnosti ter potrebne razloge, da lahko ohranja in razvija sposobnost dejavno konkurirati strankam.

77

V zvezi s tem je treba poudariti, da je Splošno sodišče v točkah od 341 do 343 izpodbijane sodbe presodilo, da je prevzemnik sredstev, ki se morajo prodati, ustrezal merilom, določenim v točki 10 zavez družbe Lagardère.

78

Poleg tega, čeprav finančni prevzemnik nima prejšnje izkušnje na zadevnem trgu, lahko ohrani vodstveno osebje na mestu prenesenega subjekta ali pritegne druge strokovnjake, ki so na voljo v zadevnem sektorju.

79

V zvezi z dejstvom, da Splošno sodišče ni opravilo analize pogojev imenovanja prvotnega kupca sredstev, ki se morajo prodati, družba Odile Jacob zatrjuje, da je bila sposobnost delovanja teh sredstev odvisna od identitete prevzemnika, ker bi moral biti vsaj tako učinkovit konkurent kot družba Lagardère, da bi se izognili temu, da neizogibna motnja duopolskega ravnotežja ne privede do ustvarjanja prevladujočega položaja za novega subjekta.

80

Po zgledu Splošnega sodišča je treba poudariti, da pritožnica ni dokazala, zakaj bi bilo v obravnavanem primeru potrebno imenovanje prvotnega kupca.

81

V točki 20 Sporočila o korektivnih ukrepih je namreč določeno, da je v nekaterih primerih izvedljivost prodaje sredstev odvisna od identitete kupca. V takem primeru se koncentracija odobri samo, če se stranki zavežeta, da ne bosta izvedli priglašene koncentracije pred podpisom zavezujočega sporazuma o prodaji s prvotnim kupcem, ki ga odobri Komisija.

82

Kot je Splošno sodišče poudarilo v točkah 290 in 291 izpodbijane sodbe, pa je bila družba Éditis gospodarski subjekt, ki je sposoben delovati na trgu, dejaven na zadevnih trgih in ki ima vsa sredstva, potrebna za dejavno konkuriranje družbi Lagardère. Imenovanje prvotnega kupca tako ni bilo potrebno za ohranitev sposobnosti delovanja sredstev.

83

Nazadnje, v zvezi z zadnjim argumentom v zvezi z ustreznostjo zavez družbe Lagardère glede na ugotovitve Komisije o obstoju portfeljskih in konglomeratnih učinkov zadostuje poudariti, da je bil ta argument že naveden na prvi stopnji, kot je razvidno iz točk od 296 do 300 izpodbijane sodbe, in ga je Splošno sodišče preučilo v točkah od 302 do 321 te sodbe.

84

Družba Odile Jacob želi pod pretvezo domnevne napačne uporabe prava v resnici izpodbijati presojo dejstev, ki jo je opravilo Splošno sodišče.

85

Iz ustaljene sodne prakse pa je razvidno, da je Splošno sodišče edino pristojno, po eni strani, za ugotavljanje dejstev, razen če bi vsebinska nepravilnost njegovih ugotovitev izhajala iz listin v spisu, ki so mu bile predložene, in, po drugi strani, za presojo teh dejstev. Presoja dejstev, razen v primeru izkrivljanja dokazov, ki so mu bili predloženi, torej ne pomeni pravnega vprašanja, ki bi bilo kot tako podvrženo nadzoru Sodišča (glej zlasti sodbo z dne 3. maja 2012 v zadevi Legris Industries proti Komisiji, C-289/11 P, točka 51 in navedena sodna praksa).

86

V obravnavanem primeru družba Odile Jacob svojih trditev ne opira na vsebinsko nepravilnost ugotovitev Splošnega sodišča, ki bi izvirale iz listin v spisu, ali na izkrivljanje dokazov, ki so mu bili predloženi. Pritožnica kritizira presojo kot tako, ki jo je opravilo Splošno sodišče glede dejstev, dokazov in z njimi povezanih argumentov, ter tako Splošnemu sodišču očita presojo ustreznosti ukrepov, ki jih je določila Komisija v zvezi s portfeljskimi in konglomeratnimi učinki zadevne koncentracije na podlagi prodaj, s katerimi se je strinjala družba Lagardère.

87

Zato je treba šteti, da je ta argument v fazi pritožbe treba zavreči kot nedopusten.

88

Iz tega sledi, da je treba četrti pritožbeni razlog zavrniti kot deloma neutemeljen in zavreči kot deloma nedopusten.

89

Ker noben od pritožbenih razlogov, ki jih je navedla pritožnica, ni bil sprejet, je treba pritožbo zavrniti.

90

V skladu s členom 184(2) Poslovnika Sodišče samo odloči o stroških, če pritožba ni utemeljena. V skladu s členom 138(1) tega poslovnika, ki se na podlagi njegovih členov 184(1) in 190(1) uporablja za pritožbeni postopek, se neuspeli stranki na predlog naloži plačilo stroškov. Ker družba Odile Jacob s svojimi pritožbenimi razlogi ni uspela in sta Komisija in družba Lagardère predlagali, da se ji naloži plačilo stroškov, se ji naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo: