Sklep Sodišča (prvi senat) z dne 4. oktobra 2012 – Pelckmans Turnhout

(Zadeva C-559/11)

„Členi 92(1), 103(1) in 104(3), prvi pododstavek, Poslovnika – Direktiva 2005/29/ES – Nepoštene poslovne prakse – Nacionalna ureditev, ki prepoveduje odprtje trgovine sedem dni v tednu“

1.                     Približevanje zakonodaj – Nepoštene poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov – Direktiva 2005/29 – Področje uporabe – Nacionalna ureditev, ki prepoveduje odprtje trgovine sedem dni v tednu – Ureditev, ki ne uresničuje ciljev, ki se nanašajo na varstvo potrošnikov – Izključitev (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29) (Glej točke od 20 do 24 in izrek.)

2.                     Vprašanja za predhodno odločanje – Dopustnost – Predlog, v katerem niso navedeni razlogi v utemeljitev njegove vložitve pri Sodišču – Očitna nedopustnost (člen 267 TFUE; Poslovnik Sodišča, člena 92 in 103(1)) (Glej točke od 28 do 31.)

Predmet

Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Rechtbank van koophandel te Antwerpen – Razlaga členov 34, 35, 49 in 56 PDEU in Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (direktive o nepoštenih poslovnih praksah) (UL L 149, str. 22) – Pojem nepoštene poslovne prakse podjetij do potrošnikov – Odprtje trgovine sedem dni v tednu in publiciteta, ki jo je deležna ta praksa.

Izrek

Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (direktive o nepoštenih poslovnih praksah) je treba razlagati tako, da se ne uporablja v primeru nacionalne zakonodaje, kot je v postopku v glavni stvari, ki ne sledi ciljem varstva potrošnikov.