1.

Obravnavani predlog za sprejetje predhodne odločbe daje Sodišču priložnost razjasniti, katere zahteve morajo biti izpolnjene za ugotovitev dogovarjanja s protikonkurenčnim ciljem v smislu člena 81(1) ES.

2.

V bistvu je treba razjasniti, ali in v kolikšni meri domneva protikonkurenčnega cilja zahteva preizkus konkretnih tržnih danosti, ravnanja udeleženih podjetij na trgu in učinkov njihovega ravnanja na konkurenco. Poleg tega je treba preučiti, kateri cilji v zvezi z dokaznim standardom izhajajo iz prava Skupnosti pri ugotavljanju kršitve iz člena 81 ES v nacionalnem postopku.

3.

Pomena teh vprašanj ne gre podcenjevati za učinkovito uveljavljanje prava konkurence Skupnosti v novem, decentraliziranem sistemu, ki je bil uveden s posodobitvijo prava kartelnih postopkov z Uredbo (ES) št. 1/2003. ( 2 ) Pri odgovoru na ta vprašanja je treba upoštevati nevarnosti, ki bi lahko povzročile omilitev pravil konkurence iz Pogodbe ES za evropski notranji trg ( 3 ) in tudi za evropskega potrošnika.

4.

Pravni okvir obravnavane zadeve na ravni prava Skupnosti določa člen 81(1) ES, v katerem je navedeno:

„Kot nezdružljivi s skupnim trgom so prepovedani vsi sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja, ki bi lahko prizadeli trgovino med državami članicami in katerih cilj oziroma posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na skupnem trgu, zlasti tisti, ki:

5.

Poleg tega je treba opozoriti na Uredbo št. 1/2003, ki v členu 2 vsebuje zlasti določbo o dokaznem bremenu:

„V vseh nacionalnih postopkih ali postopkih Skupnosti za uporabo členov 81 in 82 Pogodbe kršitve iz člena 81(1) ali člena 82 Pogodbe dokazuje stranka ali organ, ki kršitev domneva. […]“

6.

Ob tem je treba omeniti zadnji stavek 5. uvodne izjave Uredbe št. 1/2003, v katerem je navedeno:

„Ta uredba ne vpliva niti na nacionalna pravila o dokaznem standardu niti na obveznosti organov, pristojnih za konkurenco, in sodišč v državah članicah, da preverjajo pomembna dejstva o posameznem primeru, pod pogojem, da so taka pravila in obveznosti skladni s splošnimi načeli prava Skupnosti.“

7.

Razmerje med členom 81 ES in nacionalno zakonodajo o konkurenci ureja člen 3 Uredbe št. 1/2003, v katerem je določeno:

„1.   Kadar organi, pristojni za konkurenco v državah članicah, ali nacionalna sodišča uporabljajo nacionalno zakonodajo o konkurenci za sporazume, sklepe podjetniških združenj ali za usklajena ravnanja v smislu člena 81(1) Pogodbe, ki lahko vplivajo na trgovanje med državami članicami v smislu navedene določbe, uporabljajo za te sporazume, sklepe ali usklajena ravnanja tudi člen 81 Pogodbe […]

2.   Uporaba nacionalne zakonodaje o konkurenci ne sme voditi k prepovedi sporazumov, sklepov podjetniških združenj ali usklajenih ravnanj, ki lahko vplivajo na trgovanje med državami članicami, a ne omejujejo konkurence v smislu člena 81(1) Pogodbe […]

[…]“

8.

Pravni okvir obravnavane zadeve v nizozemskem pravu je zakon o varstvu konkurence (Mededingingswet ( 4 ), v nadaljevanju: Mw), kot je bil spremenjen z zakonom z dne 9. decembra 2004 ( 5 ), ki je začel veljati .

9.

V členu 1 Mw je med drugim navedena opredelitev:

„V tem zakonu in na njem temelječih določbah pomeni pojem:

[…]

[…]“

10.

Člen 6(1) Mw določa:

„Prepovedani so sporazumi, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja, katerih cilj oziroma posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na nizozemskem trgu ali njegovem delu.“

11.

Pri kršitvah člena 6(1) Mw lahko upravni svet ( 6 ) nizozemskega organa, pristojnega za konkurenco, t. i. NMa ( 7 ), v skladu s členom 56(1)(a) Mw kršitelju, fizični ali pravni osebi, izreče globo.

12.

Ob nastanku dejstev v sporu o glavni stvari, leta 2001, je na Nizozemskem s svojim mobilnim omrežjem razpolagalo pet operaterjev, in sicer Ben Nederland BV ( 8 ) (tržni delež: 10,6 odstotka), KPN (42,1 odstotka), Dutchtone NV ( 9 ) (9,7 odstotka), Libertel-Vodafone NV (26,1 odstotka) in Telfort Mobiel BV ( 10 ) (11,4 odstotka). Izgradnja šestega mobilnega omrežja ni bila mogoča, ker se licence niso več podeljevale. Dostop do trga storitev mobilnih telekomunikacij je bil mogoč samo s sklenitvijo sporazuma z enim od petih obstoječih operaterjev ali več temi.

13.

Pri ponudbi storitev mobilnih telekomunikacij se na Nizozemskem loči med t. i. predplačilnimi paketi in naročniškimi pogodbami. Za predplačniške pakete je značilno, da stranka plača vnaprej; z nakupom ali s ponovno napolnitvijo predplačniške kartice pridobi dobroimetje v obliki pogovornih minut, pri čemer lahko telefonira do višine kupljenega dobroimetja. Za naročniške pogodbe pa je značilno, da se stranki porabljene minute pogovorov za določeno časovno obdobje zaračunajo naknadno; k temu je treba praviloma prišteti še osnovno naročnino, ki lahko včasih vključuje tudi dobroimetje v obliki pogovornih minut.

14.

Pri sklenitvi ali podaljšanju naročniške pogodbe prek zastopnika, ta dobavi mobilni telefon, operater pa SIM-kartico. ( 11 ) Poleg tega operater zastopniku prizna provizijo za posamezno sklenjeno pogodbo o mobilnem telefoniranju. To standardno provizijo zastopnikov je v določenih primerih mogoče povišati z različnimi dodatnimi provizijami, odvisno od zastopnika in sklenjene pogodbe.

15.

Sestanek zastopnikov operaterjev mobilnih omrežij, ki na nizozemskem trgu ponujajo storitve mobilnih telekomunikacij, je potekal 13. junija 2001. Na tem sestanku se je med drugim razpravljalo, da se bodo oziroma okoli tega datuma znižale standardne provizije zastopnikov za naročniške pogodbe. Kot izhaja iz predložitvenega sklepa so si udeleženci sestanka pri tem izmenjali zaupne informacije. ( 12 )

16.

S sklepom z dne 30. decembra 2002 (v nadaljevanju: prvotni sklep) je NMa ugotovil, da so družbe Ben, Dutchtone, KPN, O2 (Telfort) in Vodafone (prej Libertel-Vodafone) glede pogodb o mobilni telefoniji sklenile sporazum oziroma uskladile svoja ravnanja. NMa je prišel do zaključka, da ta ravnanja pomembno ovirajo konkurenco, s čimer kršijo prepoved iz člena 6(1) Mw. Zaradi tega je udeleženim družbam izrekel globe.

17.

Pet zadevnih družb je zoper prvotni sklep vložilo ugovor.

18.

NMa je s sklepom z dne 27. septembra 2004 ugovore družb T-Mobile (prej Ben), KPN, Orange (prej Dutchtone), Vodafone in O2 (Telfort) razglasil za delno utemeljene in delno neutemeljene. Očitek protikonkurenčnega sporazuma je ovrgel, medtem ko je očitek protikonkurenčnega usklajenega ravnanja ohranil in ugotovil, da je poleg kršitve člena 6(1) Mw podana tudi kršitev člena 81(1) ES. ( 13 ) Globe pa je NMa znižal.

19.

Zoper sklep o ugovoru so družbe T-Mobile, KPN, Orange, Vodafone in Telfort vložile tožbo pri Rechtbank te Rotterdam.

20.

Rechtbank te Rotterdam je s sodbo z dne 13. julija 2006 razveljavilo sklep o ugovoru in NMa naložilo, naj ponovno odloči o ugovoru. ( 14 )

21.

Zoper to sodbo so NMa in tri udeležene družbe – T-Mobile, KPN in Orange – pri College van Beroep voor het bedrijfsleven, to je predložitvenem sodišču, vložile pritožbo. ( 15 ) Poleg tega je v sporu o glavni stvari še naprej kot stranka udeležena družba Vodafone, medtem ko to za družbo Orange po navedbah predložitvenega sodišča ne velja več.

22.

S sklepom z dne 31. decembra 2007, ki je bil pri Sodišču vložen , je College van Beroep voor het bedrijfsleven odločilo, da Sodišču v predhodno odločanje preloži ta vprašanja:

23.

V postopku pred Sodiščem so družbe T-Mobile, KPN, Vodafone, nizozemska vlada in Komisija Evropskih skupnosti zavzele pisna in ustna stališča. NMa se je pridružil pisnim stališčem nizozemske vlade.

24.

V zvezi z dopustnostjo predloga za sprejetje predhodne odločbe je treba na kratko omeniti dva vidika.

25.

Prvič, predložitveno sodišče predlaga, naj se poda razlaga člena 81(1) ES, čeprav se v sporu o glavni stvari sporna odločba NMa najprej opira na nacionalno konkurenčno pravo (člen 6(1) Mw).

26.

Vendar ni sporno, da člen 6(1) Mw vsebinsko v celoti izhaja iz ustreznega predpisa prava Skupnosti, tj. člena 81(1) ES. V takem primeru je v skladu z ustaljeno sodno prakso v interesu Skupnosti, da se določbe ali pojmi iz prava Skupnosti razlagajo enako. ( 16 )

27.

Poleg tega člen 3(1) Uredbe št. 1/2003 NMa zavezuje, da za usklajena ravnanja, ki bi lahko prizadela trgovino med državami članicami, poleg nacionalne določbe iz člena 6 Mw uporabi tudi člen 81 ES. Glede na navedeno je bil v sklepu NMa poleg člena 6(1) Mw kot pravna podlaga uporabljen tudi člen 81(1) ES. Ta za obravnavani primer tako ni pomemben samo posredno kot oporna točka za razlago člena 6(1) Mw, temveč tudi kot predpis, ki se v sporu o glavni stvari uporablja neposredno.

28.

Ob upoštevanju navedenega ni pomislekov glede pomena predloženih vprašanj za odločanje o razlagi člena 81 ES niti glede razmerja med pravom Skupnosti in nacionalnim pravom konkurence.

29.

Drugič, družba Vodafone navaja, da odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje ni potreben, ker naj bi bil pravni položaj že pojasnjen v smernicah, ki jih je objavila Komisija. ( 17 ) K temu je treba pripomniti, prvič, da sporočila Komisije niso pravno zavezujoča, zaradi česar ne morejo imeti prednosti pred razlago Sodišča v postopku na podlagi člena 234 ES. Drugič, predlog za sprejetje predhodne odločbe bi bil dopusten, tudi če bi bil pravni položaj jasen; v tem primeru bi prišel v poštev odgovor v okviru sklepa na podlagi člena 104(3) Poslovnika Sodišča.

30.

Končno, družba Vodafone trdi, da je očitno, da v obravnavani zadevi sporno usklajeno ravnanje ni imelo protikonkurenčnega cilja. Glede na burne razprave med strankami glede teh vprašanj, tako v sporu o glavni stvari kot tudi pred Sodiščem, se mi ta ocena ne zdi pomembna.

31.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe je torej v celoti dopusten.

32.

Tri vprašanja predložitvenega sodišča so v celoti usmerjena k razjasnitvi, kakšne zahteve morajo biti izpolnjene za ugotovitev protikonkurenčnega usklajenega ravnanja v smislu člena 81(1) ES.

33.

Pri tem ne gre toliko za opredelitev usklajenega ravnanja. Že na podlagi ustaljene sodne prakse se namreč pojem usklajenega ravnanja nanaša na usklajevanje med podjetji, ki dejansko sodelovanje med njimi namerno nadomešča s povezanimi konkurenčnimi tveganji, še preden pride do sklenitve pravega sporazuma. ( 18 )

34.

Bistvo obravnavane zadeve je veliko bolj presoja protikonkurenčnosti usklajenih ravnanj in s tem povezana delitev med usklajenimi ravnanji, ki so lahko protikonkurenčna le zaradi svojih učinkov, in tistimi, ki jih je treba šteti za protikonkurenčna že zaradi njihovega cilja. Predložitveno sodišče se namreč zlasti v zvezi z zadnjo skupino primerov sprašuje, ali in v kolikšni meri je treba za ugotovitev obstoja protikonkurenčnega cilja predhodno preizkusiti konkretne tržne danosti, ravnanje udeleženih podjetij na trgu in učinke njihovega ravnanja na konkurenco.

35.

Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem v bistvu vedeti, na podlagi katerih meril je mogoče določiti, ali je cilj usklajenega ravnanja preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na skupnem trgu.

36.

Kot je znano, je NMa več nizozemskim ponudnikom storitev mobilnih telekomunikacij očital, da so si v okviru sestanka, junija 2001, izmenjali in da so preučili zaupne informacije, zaradi česar so uskladili svoje ravnanje na trgu v zvezi z znižanjem določenih provizij za svoje zastopnike.

37.

Ni nujno, da je cilj vsake izmenjave informacij med konkurenti preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na skupnem trgu v smislu člena 81(1) ES. ( 19 )

38.

Ali gre za protikonkurenčni cilj, je treba preizkusiti ob upoštevanju okoliščin posameznega primera. Pri tem so pomembna enaka merila, kot veljajo za presojo sporazumov in sklepov podjetniških združenj, določenih v členu 81(1) ES. ( 20 ) Tako je mogoče sodno prakso, ki se nanaša na sporazume in sklepe, prenesti tudi na usklajena ravnanja podjetij.

39.

V skladu z navedenim so izhodišče za ugotovitev obstoja protikonkurenčnega cilja vsebina ( 21 ) in cilji ( 22 ) usklajenega ravnanja, pri čemer se dodatno upoštevajo še subjektivni nameni udeležencev, ki pa niso odločilni. ( 23 ) Poleg tega je treba upoštevati tudi gospodarski in pravni okvir, v katerega se umešča usklajeno ravnanje. ( 24 )

40.

V obravnavani zadevi izhaja spor zlasti iz vsebine in spremljajočih gospodarskih okoliščin usklajenega ravnanja med nizozemskimi ponudniki mobilnega omrežja. Poenostavljeno povedano, predložitveno sodišče in tudi družbe T-Mobile, KPN in Vodafone dvomijo, ali je zaradi predmeta usklajenega ravnanja in spremljajočih gospodarskih okoliščin mogoče govoriti o protikonkurenčnem cilju v smislu člena 81(1) ES.

41.

Glede na te dvome je treba v nadaljevanju podrobneje predstaviti merila, na podlagi katerih se presoja, ali ima usklajeno ravnanje, kot je podano v sporu o glavni stvari, protikonkurenčni cilj.

42.

Najprej je treba spomniti, da protikonkurenčni cilj in posledica nista kumulativna, temveč sta alternativni domnevi za prepoved, določeno v členu 81(1) ES. ( 25 ) Povedano drugače, usklajena ravnanja so prepovedana neodvisno od svoje posledice že, če se z njimi zasleduje protikonkurenčni cilj. ( 26 ) Konkretnih posledic usklajenega ravnanja ni treba upoštevati, če je njegov cilj preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na skupnem trgu. ( 27 ) Takšno ravnanje je namreč prepovedano tudi, če se na trgu ne pojavijo protikonkurenčne posledice. ( 28 )

43.

Prepoved ravnanj samo zaradi njihovega protikonkurenčnega cilja se utemeljuje s tem, da se lahko nekatere oblike dogovorov med podjetji že po svojih lastnostih štejejo za škodljive za učinkovito delovanje običajne konkurence. ( 29 ) Prepoved takšnih, kot je znano socialno škodljivih ravnanj, per se (t. i. „prepovedi per se“), zagotavlja pravno varnost in omogoča vsem udeležencem na trgu, da svoje ravnanje ustrezno prilagodijo. Poleg tega to prispeva k razumni in h gospodarni uporabi sredstev organov, pristojnih za konkurenco, in sodišč.

44.

Seveda se pojem usklajeno ravnanje s protikonkurenčnim ciljem ne sme razlagati preširoko ( 30 ), če upoštevamo odločilne posledice, ki so jim izpostavljena udeležena podjetja pri kršitvah iz člena 81(1) ES. ( 31 ) Prav tako se ta pojem ne sme razlagati preozko, da bi se izognili napačni razlagi „ciljnih kršitev“ iz primarnega prava in s tem odvzemu dela praktične učinkovitosti člena 81(1) ES. Že iz besedila člena 81(1) ES je razvidno, da so prepovedana usklajena ravnanja s protikonkurenčnim ciljem in tudi usklajena ravnanja s protikonkurenčno posledico. ( 32 )

45.

V nasprotju z mnenjem predložitvenega sodišča se torej prepoved „ciljnih kršitev“ ne sme razumeti tako, da protikonkurenčni cilj pomeni samo domnevo protipravnosti, ki pa se lahko ovrže, če se v konkretnem posamičnem primeru ne morejo dokazati negativne posledice za delovanje trga. ( 33 ) Takšna razlaga bi namreč pomenila, da bi se na nedopusten način med seboj pomešala dva primera dejanskega stanja, ki obstajata neodvisno drug od drugega v okviru člena 81(1) ES: prepoved kakršnega koli dogovora s protikonkurenčnim ciljem in prepoved kakršnega koli dogovora s protikonkurenčno posledico.

46.

Tako bi šli torej predaleč, če bi bila ugotovitev protikonkurenčnega cilja odvisna od dejanske ugotovitve obstoja ali neobstoja dejanskih protikonkurenčnih posledic v posameznem primeru, ne glede na to, ali so s tem mišljene posledice za konkurente, potrošnike ali za splošno javnost. Za prepoved na podlagi člena 81(1) ES zadošča že, če ima lahko usklajeno ravnanje na podlagi obstoječih izkušenj negativne posledice za konkurenco. ( 34 ) Z drugimi besedami, usklajeno ravnanje mora biti konkretno – tj. ob upoštevanju pravnega in gospodarskega okvira – primerno ( 35 ) za preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na skupnem trgu. Ali in v kolikšnem obsegu takšna protikonkurenčna posledica dejansko nastopi, pa je pomembno pri določanju višine morebitnih glob in za odškodninske zahtevke.

47.

Tako je prepoved „kršitve konkurence zaradi cilja“ iz člena 81(1) ES ne nazadnje podobna kaznivim dejanjem ogrožanja iz kazenskega prava: kdor upravlja z vozilom pod precejšnjim vplivom alkohola ali drog, je v večini pravnih redov izpostavljen kazenskim sankcijam ali sankcijam za prekršek, in sicer povsem neodvisno do tega, ali je v cestnem prometu dejansko nekoga ogrozil ali povzročil prometno nesrečo. V enakem smislu kršijo podjetja evropsko konkurenčno pravo in se jim lahko naložijo globe, če se na trgu zatekajo k usklajenemu ravnanju s protikonkurenčnim ciljem; ali so v konkretnem posamičnem primeru določeni udeleženci na trgu ali splošna javnost utrpeli dejansko škodo, pri tem ni pomembno.

48.

Tudi iz sodbe Sodišča prve stopnje v zadevi GlaxoSmithKline Services proti Komisiji ( 36 ), na katero se sklicuje KPN, ni razvidno nič drugega. Priznati je treba, da iz skrajno nerazumljive točke 147 te sodbe izhaja, da samo na podlagi razlage besedila ni mogoče sklepati o tem, da naj bi sporazum omejeval konkurenco, temveč je treba „nujno“ upoštevati tudi njegove posledice. Po mojem mnenju naj bi s tem prišlo samo do izraza, da se cilj sporazuma (ali ravnanja) ne presoja le na splošno, ampak konkretno – tj. ob upoštevanju njegovega pravnega in gospodarskega okvira, pri čemer je treba upoštevati posebnosti upoštevnega trga; v zadevi GlaxoSmithKline Services so te po mnenju Sodišča obstajale v tem, da so bile cene zaradi obstoja državne ureditve v veliki meri izvzete iz svobodnega odnosa ponudbe in povpraševanja ter da so bile določene ali nadzorovane s strani državnih organov. Pri utemeljevanju tega razumevanja ni nasprotja med točko 147 sodbe GlaxoSmithKline Services proti Komisiji in tem, kar sem navedla v točki 46 teh sklepnih predlogov. Če pa bi bilo treba točko 147 sodbe GlaxoSmithKline Services proti Komisiji razlagati tako, da je za ugotovitev obstoja protikonkurenčnega cilja v vsakem primeru („nujna“) tudi ugotovitev konkretnih posledic za konkurenco, bi Sodišče napačno uporabilo pravo.

49.

Praviloma namreč ugotovitev obstoja protikonkurenčnega cilja, kot že navedeno, ne zahteva preizkusa konkretnih posledic usklajenega ravnanja, temveč samo konkretno možnost ustvarjanja protikonkurenčnih posledic tega načina ravnanja.

50.

NMa usklajeno ravnanje, ugotovljeno v obravnavani zadevi, utemeljuje s tem, da je med večjim številom nizozemskih ponudnikov storitev mobilnih telekomunikacij prišlo do izmenjave informacij o nameravanem znižanju določenih provizij za njihove zastopnike.

51.

Takšna izmenjava zaupnih poslovnih informacij med konkurenti o njihovem načrtovanem ravnanju na trgu ima lahko načeloma protikonkurenčne učinke, ker zmanjšuje ali odpravlja stopnjo negotovosti pri delovanju zadevnega trga, zaradi česar omejujejo konkurenco med podjetji. ( 37 ) V tej zvezi ni pomembno, ali je bila takšna izmenjava informacij glavni predmet navezovanja stikov ali pa se je izvajala le ob navezovanju stikov (oziroma pod krinko navezovanja stikov), ki niso imeli protipravnega cilja. ( 38 )

52.

Upoštevati je treba, da spada samostojnost gospodarskih udeležencev k temeljnim domnevam za delovanje konkurence. Glede na navedeno iz določb Pogodbe v zvezi s konkurenco nujno izhaja, da mora vsak gospodarski subjekt samostojno določiti politiko, ki jo bo udejanjal na skupnem trgu. Taka zahteva po samostojnosti nasprotuje vsakemu neposrednemu ali posrednemu stiku med gospodarskimi subjekti, ki bi ali vplival na ravnanje konkurenta na trgu ali bi takemu konkurentu razkril ravnanje na trgu, za katero se je podjetje odločilo ali ki se ga namerava izvajati, kadar imajo ti stiki za cilj ali končno posledico vzpostavitev pogojev konkurence, ki ne ustrezajo običajnim pogojem na zadevnem trgu. ( 39 )

53.

To velja zlasti, če se izmenjava informacij nanaša na visoko koncentriran oligopolni trg. ( 40 ) Prav takšno strukturo je imel nizozemski trg storitev mobilnih telekomunikacij leta 2001: kot izhaja iz predložitvenega sklepa je takrat s svojim mobilnim omrežjem razpolagalo samo pet podjetij, pri čemer je eno izmed njih – družba KPN – doseglo celo več kot 40-odstotni tržni delež, medtem ko oblikovanje nadaljnjih neodvisnih omrežij zaradi pomanjkanja razpoložljivih licenc ni bilo mogoče. ( 41 )

54.

V tej zvezi ni pomembno, ali o svojem načrtovanem tržnem ravnanju svoje konkurente enostransko obvešča samo eno podjetje ali si vsa udeležena podjetja izmenjujejo informacije o njihovih razmišljanjih in namerah. Če se namreč že samo eno podjetje izpostavi in svojim konkurentom razkrije zaupne informacije o svoji prihodnji poslovni politiki, se na ta način za vse udeležence zmanjša negotovost o prihodnjem delovanju trga ter nastane nevarnost zmanjšanja konkurence in usklajenega ravnanja med njimi.

55.

Nacionalno sodišče ter družbi KPN in Vodafone ugovarjajo, da se izmenjava informacij in usklajeno ravnanje v obravnavani zadevi nanaša samo na provizije zastopnikov in da nimata neposrednega vpliva na končne cene za potrošnike. Končne cene za potrošnike se določajo samo v razmerju med vsakokratnim ponudnikom storitev mobilnih telekomunikacij in njegovimi strankami, ne da bi pogodbeni trgovci na to imeli kakršen koli vpliv.

56.

Ta utemeljitev ni prepričljiva. Usklajena ravnanja imajo lahko tudi brez neposrednega vpliva na potrošnike in ne glede na cene, ki jih morajo ti plačati, protikonkurenčni cilj.

57.

Že iz besedila člena 81(1) ES je razvidno, da ta nasprotuje preprečevanju, omejevanju ali izkrivljanju konkurence na skupnem trgu. Med različnimi primeri, ki so navedeni v členu 81(1), od (a) do (e), ES, ne najdem omejitve, da bi bile prepovedana samo protikonkurenčna ravnanja, ki neposredno vplivajo na končne potrošnike.

58.

Člen 81 ES je del sistema, ki zagotavlja, da na notranjem trgu ni izkrivljanja konkurence (člen 3(1)(g) ES). V skladu z navedenim člen 81 ES ter druga konkurenčna pravila Pogodbe niso samo in najprej namenjena varstvu neposrednih interesov posameznih konkurentov ali potrošnikov, temveč strukturi trga in s tem konkurenci (kot institucije). Posredno se na ta način zagotavlja tudi varstvo potrošnika. Namreč, če se škoduje konkurenci, bodo nastale negativne posledice tudi za potrošnika. ( 42 )

59.

Usklajeno ravnanje torej nima protikonkurenčnega cilja šele, če lahko neposredno vpliva na potrošnike in cene, ki jih morajo ti plačati, oziroma kot navaja družba T-Mobile, na „consumer welfare“. Obstoj protikonkurenčnega cilja je mogoče ugotoviti že, če lahko usklajeno ravnanje preprečuje, omejuje ali izkrivlja konkurenco na skupnem trgu. Iz tega je namreč mogoče sklepati, da ima lahko usklajeno ravnanje posredno tudi negativne posledice za potrošnike.

60.

Zožitev prepovedi iz člena 81(1) ES samo na ravnanja, ki imajo neposredni vpliv na končne cene za potrošnike, bi tej določbi, ki je osrednjega pomena za notranji trg, odvzela večji del njene praktične učinkovitosti.

61.

V nasprotju z nakazanim stališčem predložitvenega sodišča poleg tega ni potrebno, da usklajeno ravnanje zajema vse konkurenčne parametre. Protikonkurenčni cilj ima lahko tudi, če zajema samo posamezne konkurenčne parametre, kot so v obravnavani zadevi standardne provizije za zastopnike.

62.

Če namreč podjetje enostransko zmanjša provizije, ki jih daje svojim zastopnikom, ti praviloma ne bodo imeli dovolj spodbude za posredovanje pri sklepanju pogodb med tem podjetjem in končnimi potrošniki. V določenim primerih je lahko tudi to dejavnik, ki ogroža tržni delež udeleženega podjetja, zlasti ker lahko zaradi tega za neodvisne zastopnike ( 43 ) odtlej postane zanimivejše, da končnim potrošnikom raje posredujejo proizvode drugih podjetij. ( 44 ) Temu gospodarskemu tveganju, ki sicer obstaja v običajnih konkurenčnih pogojih, se lahko podjetja izognejo ali ga zmanjšajo, če svojih provizij ne znižujejo enostransko, temveč, kot v obravnavani zadevi, v okviru usklajenega ravnanja bolj ali manj sočasno; s tem zmanjšajo negotovost o tržnem ravnanju svojih sokonkurentov. Na ta način lahko pride do preprečevanja ali pa vsaj do omejevanja oziroma izkrivljanja konkurence na skupnem trgu. Posledično ima takšno usklajeno ravnanje protikonkurenčni cilj.

63.

K temu je v obravnavani zadevi še treba dodati, da provizije zastopnikov z vidika ponudnikov mobilnih omrežij pomenijo nakupno ceno za storitve, ki jih zagotavljajo zastopniki pri posredovanju naročniških pogodb. Kot je pravilno navedla Komisija, iz primera, določenega v členu 81(1)(a) ES, izhaja, da usklajeno ravnanje glede nakupnih cen („odkupnih cen“) zasleduje protikonkurenčni cilj, ki je v pravu Skupnosti prepovedan.

64.

Družba Vodafone dalje navaja, da bi se morale standardne provizije za zastopnike zaradi tržnih razmer, ki so veljale v tistem času, na vsak način znižati. Vzporednemu ravnanju podjetij se ne more pripisati protikonkurenčni cilj, če to ravnanje izhaja iz tržne strukture in na njem vladajočih gospodarskih razmer.

65.

Tudi ta trditev me ne prepriča, tudi če bi bilo mogoče oceno takratnih tržnih razmer družbe Vodafone šteti za pravilno.

66.

Priznati je treba, da ni nujno, da vsako vzporedno ravnanje konkurentov na trgu pomeni, da so konkurenti medsebojno uskladili svoja ravnanja s protikonkurenčnim ciljem. ( 45 ) Tudi splošne tržne razmere lahko pripeljejo k temu, da vsa podjetja, ki delujejo na trgu, svoje ravnanje prilagajajo na podoben način. ( 46 )

67.

V zvezi z natančnim trenutkom, obsegom in načinom prilagoditev udeleženih podjetij pa lahko kljub temu obstajajo pomembne negotovosti. Izmenjava informacij, ki lahko odpravi te obstoječe negotovosti med udeleženci, ima protikonkurenčni cilj. Do takšne izmenjave informacij je na podlagi razpoložljivih informacij prišlo v obravnavani zadevi, v čemer se razlikuje od zadeve Zellstoff, ki jo navaja družba Vodafone. ( 47 )

68.

Predmet izmenjave informacij v okviru sestanka, ki je potekal junija 2001, ni bila toliko okoliščina, da bo prišlo do prilagoditve nekaterih provizij – to je bilo vsaj pri enem od konkurentov znano že prej – kot vprašanje, kako se bo izvajala prilagoditev, tj. kdaj, v kolikšnem obsegu in na kakšen način se bo izvršilo obravnavano znižanje standardnih provizij za zastopnike s strani posameznega podjetja.

69.

Nič ne kaže na to, da bi bila v okviru gospodarskih razmer leta 2001 izključena vsakršna možnost učinkovite konkurence glede na čas, obseg in način morebitnega znižanja standardnih provizij za zastopnike. ( 48 )

70.

Člen 81 ES gospodarskih udeležencev ne ovira, da svoje ravnanje prilagodijo tržnim razmeram in se pri tem inteligentno odzovejo na morebitne spremembe gospodarskih in pravnih okvirnih pogojev ter tudi na morebitne spremembe ravnanja drugih podjetij na trgu. ( 49 ) Člen 81 ES pa prepoveduje, da se takšne prilagoditve izvajajo ob neupoštevanju pravil svobodne konkurence, na primer z medsebojnim usklajevanjem konkurentov o njihovem prihodnjem ravnanju na trgu, s čimer se delno izognejo konkurenčnemu pritisku in s tem povezanimi tržnimi tveganji.

71.

Če ne bi želeli uporabiti člena 81 ES za takšna ravnanja, bi v končni fazi ščitili konkurente pred konkurenco in dali prednost interesom udeleženih podjetij na škodo javnega interesa po neizkrivljanju konkurence (člen 3(1)(g) ES). Cilj evropskega prava konkurence pa mora biti varstvo konkurence in ne konkurentov, ker imajo od tega posredno korist tudi potrošniki in splošna javnost.

72.

Na tej stopnji je torej mogoče ugotoviti:

73.

Z drugim vprašanjem želi predložitveno sodišče v bistvu vedeti, ali zahteve, ki morajo biti izpolnjene za dokaz vzročne zveze med dogovarjanjem in ravnanjem na trgu, izhajajo izključno iz prava Skupnosti ali – ob upoštevanju nekaterih omejitev prava Skupnosti – iz nacionalnega prava.

74.

Pojem usklajenega ravnanja v smislu člena 81(1) ES predvideva troje: prvič, dogovor med udeleženimi podjetji; drugič, ravnanje teh podjetij na trgu, ki ustreza dogovoru, ter tretjič, vzročno zvezo med dogovorom in tržnim ravnanjem ( 50 ), ne da bi se pri tem to ravnanje moralo izražati v konkretnem omejevanju konkurence ( 51 ).

75.

V skladu s sodno prakso Sodišča velja izpodbojna domneva, da podjetja, ki so udeležena pri dogovoru in ostanejo dejavna na trgu, pri določitvi svojega ravnanja na trgu upoštevajo informacije, ki so si jih izmenjala s konkurenti; nasprotni dokaz morajo predložiti zadevna podjetja. ( 52 )

76.

Z vprašanjem želi College van Beroep voor het bedrijfsleven razjasniti, ali so tudi nacionalni organi in sodišča pri uporabi člena 81 ES vezani na to domnevo vzročne zveze na ravni prava Skupnosti.

77.

Ali in pod katerimi domnevami je mogoče domnevati obstoj vzročne zveze med dogovorom in ravnanjem na trgu, je vprašanje dokaznih pravil. Sicer se vprašanja dokazovanja velikokrat štejejo za problem materialnega prava. ( 53 ) V obravnavanem primeru pa iz pojma usklajenega ravnanja izhaja le, da mora biti dogovor v vzročni zvezi z ravnanjem udeleženih podjetij na trgu. V nasprotju z navedenim pojem usklajenega ravnanja na podlagi člena 81(1) ES, drugače kot menita nizozemska vlada in Komisija, ne pojasnjuje, pod katerimi pogoji se lahko vzročna zveza med dogovorom in ravnanjem na trgu šteje za dokazano.

78.

V postopkih, v katerih so se preizkušale kartelnopravne odločbe Komisije, so sodišča Skupnosti vprašanja dokazovanja, če ni obstajala izrecna ureditev, določala ob upoštevanju splošno priznanih načel. Iz načela necessitas probandi incumbit ei qui agit izhaja, da mora Komisija v sporih o obstoju kršitev pravil konkurence ugotovljene kršitve dokazati in navesti dokazna sredstva, ki v pravno zadostni meri dokazujejo obstoj dejanskega stanja kršitve. ( 54 ) Pri tem je Sodišče štelo za dopustno tudi dokazovanje z indici. ( 55 )

79.

V nasprotju z navedenim je Sodišče pojasnilo, da pri uporabi člena 86 Pogodbe ES (sedaj člen 82 ES) s strani nacionalnih organov načeloma velja nacionalno pravo ( 56 ), in sicer tudi če gre za dokaz kršitve člena 86 Pogodbe ES. ( 57 ) Ni razloga, da bi v zvezi s členom 81 ES (prej člen 85 Pogodbe ES) veljalo kaj drugega ( 58 ), in sicer neodvisno od tega, ali se vprašanja dokazovanja pripisujejo materialnemu ali procesnemu pravu.

80.

Vendar pa sedaj izrecno ureditev dokaznega bremena na ravni prava Skupnosti, ki velja tudi v nacionalnih postopkih za uporabo členov 81 ES in 82 ES, vsebuje člen 2 Uredbe št. 1/2003. Pri domnevi vzročne zveze, kot je podana v obravnavani zadevi, pa, v nasprotju z mnenjem Komisije, ne gre za vprašanje dokaznega bremena ali obrnjenega dokaznega bremena ( 59 ), temveč za vprašanje dokaznega standarda ( 60 ).

81.

Dokazni standard, ki se zahteva v nacionalnih postopkih, na ravni prava Skupnosti še vedno ni urejen. To se posebej pokaže, če člen 2 obravnavamo ob upoštevanju preambule Uredbe št. 1/2003. Kot namreč izhaja iz njene 5. uvodne izjave, ta uredba ne vpliva na nacionalne predpise o dokaznem standardu. Pravo Skupnosti tako nacionalnih sodišč ne ovira, da pri uporabi členov 81 ES in 82 ES dokazni standard določijo v skladu z nacionalnim pravom, ne glede na to, ali se vprašanja dokaznega standarda štejejo za del materialnega prava ali del procesnega prava.

82.

Vendar je nacionalno sodišče pri uporabi nacionalnih določb in načel v zvezi z dokaznim standardom podrejeno določenim minimalnih zahtevam prava Skupnosti, ki izhajajo, prvič, iz načela ekvivalence (načelo enakovrednosti), drugič, iz načela učinkovitosti, in tretjič iz splošnih pravnih načel prava Skupnosti. ( 61 )

83.

Kar zadeva načelo ekvivalence, nacionalna načela o dokaznem standardu ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki se uporabljajo v ustreznih postopkih, ki jih ureja nacionalno pravo konkurence. V zadevi, kot je obravnavana, to pomeni, da se nacionalnemu organu, pristojnemu za konkurenco, v zvezi z dokazovanjem kršitve iz člena 81 ES ne sme naložiti strožjih dokaznih zahtev, kot bi jih nosil pri dokazovanju kršitve iz člena 6 Mw. V obravnavani zadevi načelo ekvivalence očitno ne povzroča nobenih težav.

84.

Glede načela učinkovitosti nacionalna načela o dokaznih standardih ne smejo onemogočati ali čezmerno oteževati uveljavljanja pravil konkurence iz Pogodbe ES. Poleg tega mora nacionalno pravo pri kršitvah prava Skupnosti skrbeti za učinkovite, sorazmerne in odvračilne sankcije. ( 62 )

85.

V tej zvezi je treba zlasti upoštevati, da se pravila konkurence iz členov 81 ES in 82 ES od 1. maja 2004 ( 63 ) uporabljajo v decentraliziranem sistemu, ki je zelo odvisen od sodelovanja nacionalnih organov in sodišč ( 64 ). Pri tem je najpomembneje, da se zagotavlja enotna uporaba pravil konkurence v Skupnosti. Ne bi bilo samo v nasprotju s temeljnim ciljem enakih pogojev konkurence za podjetja na evropskem notranjem trgu, temveč tudi z željo po zagotavljanju enakega varstva interesov potrošnikov v celotni Skupnosti, če bi pri izvajanju pravil konkurence na podlagi členov 81 ES in 82 ES prišlo do prevelikih odstopanj med upravnimi organi in sodišči držav članic. Zaradi tega je tudi cilj enotne uporabe členov 81 ES in 82 ES sestavni del Uredbe št. 1/2003. ( 65 )

86.

Seveda to ne pomeni, da morajo države članice dokazni standard za ugotovitev kršitve iz člena 81 ES, ki velja po njihovem nacionalnem pravu, v vseh podrobnostih prilagoditi dokaznemu standardu, ki ga na podlagi člena 81 ES spodbujajo sodišča Skupnosti pri preizkusu zakonitosti odločb Komisije. Kot izhaja iz 5. uvodne izjave Uredbe št. 1/2003, je zakonodajalec Skupnosti zavestno upošteval določena odstopanja v praksi držav članic. ( 66 ) Ta so, kot pravilno poudarja KPN, značilna za decentraliziran sistem uveljavljanja prava.

87.

Z načelom učinkovitosti pa ne bi bilo združljivo, če bi nacionalna sodišča dokaz kršitve člena 81 ES ali člena 82 ES s strani nacionalnih organov, pristojnih za konkurenco, ali zasebnih tožečih strank ( 67 ) podredila tako strogim zahtevam, da bi bilo takšno dokazovanje čezmerno oteženo ali praktično celo ne bi bilo mogoče. Nacionalna sodišča morajo pri ugotavljanju kršitev pravil konkurence zlasti upoštevati posebnosti načela o prosti presoji dokazov.

88.

Te posebnosti vključujejo dejstvo, da mora v večini primerov obstoj protikonkurenčnega ravnanja ali sporazuma izhajati iz več naključij in indicev, ki lahko – v celoti gledano – pri pomanjkanju kakšne druge odločilne razlage pomenijo dokaz kršitve pravil konkurence. ( 68 ) Dejavnosti in sestanki, ki so usmerjeni k takšnim sporazumom ali ravnanjem, se praviloma izvajajo prikrito, število dokumentov o tem pa je majhno. ( 69 )

89.

Zlasti zaradi teh posebnosti dokazovanja kršitev pravil konkurence mora imeti organ ali zasebna stranka, ki nosi dokazno breme, možnost, da lahko na podlagi splošnih izkušenj, ki izhajajo iz običajnega poteka dogodkov, izpelje določene sklepe. V tem primeru mora nasprotna stran – praviloma podjetje, ki je obdolženo kršitve konkurence – s predložitvijo ključnih nasprotnih dokazov ugovarjati tem sklepom prima facie, ki temeljijo na splošnih izkušnjah in običajnem poteku dogodkov, saj drugače takšni sklepi ustrezajo zahtevam o dokaznem bremenu. ( 70 ) Z drugimi besedami, gre za vprašanje obveznosti strank, da podajo svoja stališča, ki spada pred vprašanje objektivnega dokaznega bremena. ( 71 )

90.

Tudi vzročna zveza med dogovorom in ravnanjem na trgu, ki jo je v zvezi z usklajenimi ravnanji priznalo Sodišče, ne pomeni nič drugega kot dopusten sklep iz običajnega poteka dogodkov na podlagi splošnih izkušenj. Če je namreč dokazano, da je prišlo med dvema podjetjema ali več temi do dogovora in da so ta podjetja kasneje začela z ravnanjem na trgu, ki ustreza temu dogovoru, se lahko domneva vzročna zveza med dogovorom in ravnanjem na trgu, razen če podjetja za svoje ravnanje s predložitvijo nasprotnih dokazov podajo drugo prepričljivo razlago. ( 72 )

91.

Če si torej, kot v obravnavani zadevi, konkurenti izmenjajo informacije o mogočem znižanju provizij za zastopnike in zato bolj ali manj vzporedno izvajajo takšna znižanja, bi bilo, ob pomanjkanju drugih sprejemljivih razlag, ne bi bilo logično domnevati, da opisana izmenjava informacij ne pomeni vsaj enega od vzrokov za njihovo ravnanje na trgu. ( 73 ) V običajnih okoliščinah je namreč treba izhajati iz tega, da podjetja, ki so udeležena pri dogovoru in ostanejo dejavna na trgu, informacije, ki so si jih izmenjala s konkurenti, upoštevajo pri določitvi svojega ravnanja na trgu. ( 74 )

92.

Na koncu je treba spomniti, da so nacionalni organi in sodišča pri pregonu in kaznovanju kršitev iz členov 81 ES in 82 ES vezana na splošna načela prava Skupnosti ter zlasti na temeljne pravice, priznane na ravni Skupnosti. ( 75 ) Med te temeljne pravice, ki se uporabljajo v postopkih za kaznovanje kršitev pravil konkurence, spada domneva nedolžnosti ( 76 ), ki je del skupne ustavne tradicije držav članic in izhaja tudi iz člena 6(2) Evropske konvencije za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ( 77 ); pred kratkim je bila vključena tudi v člen 48(1) Listine temeljnih pravic Evropske unije ( 78 ).

93.

Za kršitev domneve nedolžnosti pa ne gre, če se v postopkih konkurence iz običajnih potekov dogodkov na podlagi izkušenj potegnejo določeni sklepi in če lahko zadevna podjetja te sklepe tudi ovržejo. ( 79 ) Tudi v klasičnem kazenskem postopku je namreč priznano dokazovanje z indici in uporaba izkušenj.

94.

Če povzamem, je treba ugotoviti:

95.

Predložitveno sodišče želi s tretjim vprašanjem, ki dopolnjuje drugo vprašanje za predhodno odločanje, v bistvu vedeti, ali velja domneva vzročne zveze med dogovorom in tržnim ravnanjem samo za dogovore, ki se ponavljajo v daljšem obdobju, ali tudi za uskladitev ravnanja, ki je enkratna, če udeležena podjetja nadaljujejo s svojo dejavnostjo na trgu.

96.

Ozadje tega vprašanja izhaja iz okoliščine, da je v obravnavani zadevi prišlo do samo enega sestanka med zastopniki nizozemskih ponudnikov storitev mobilnih telekomunikacij, in sicer junija 2001.

97.

Družbe T-Mobile, KPN in Vodafone menijo, da je treba domnevo vzročne zveze šteti za izjemo, ki jo je treba razlagati ozko in velja samo za redno dogovarjanje med podjetji ne pa za enkratno uskladitev ravnanja.

98.

S tem stališčem se ne strinjam.

99.

Iz sodb, v katerih je Sodišče priznalo domnevo vzročne zveze, ne izhaja, niti da ta domneva pomeni izjemo od pravila niti da se uporablja izključno za redno in večkratno dogovarjanje med podjetji. Domneva vzročnosti se lahko na podlagi opredelitve, ki jo je podalo Sodišče, šteje za običajen primer. Domneva „velja“ namreč na splošno in je podrejena samo eni omejitvi: ovrže se lahko z nasprotnim dokazom, ki ga mora predložiti udeleženo podjetje. ( 80 )

100.

Navezovanje Sodišča na dolgotrajno redno dogovarjanje ne pomeni dodatne omejitve domneve vzročne zveze. Nasprotno, treba jo je razumeti tako, da se vzročna zveza še bolj okrepi, če so podjetja svoje ravnanje v daljšem časovnem obdobju redno usklajevala. Na to kaže že opredelitev Sodišča: „To velja zlasti, če […]“ ( 81 )

101.

Tudi iz sodne prakse Sodišča prve stopnje ( 82 ), ki jo je navedla družba T-Mobile, v kateri je po vsebini šlo za udeležbo na več sestankih s protikonkurenčnim ciljem, ne izhaja splošna omejitev domneve vzročnosti.

102.

Če si je generalni pravobranilec Cosmas v zadevi Anic Partecipazioni z razlikovanjem med udeležbo na samo enem sestanku in udeležbo na več sestankih ( 83 ) predstavljal manj obsežno domnevo vzročne zveze, mu Sodišče v tej točki ni sledilo.

103.

Sama v tej zvezi dodajam, da v tej zadevi omejitev domneve vzročnosti na primere rednih dogovarjanj v daljšem časovnem obdobju ni potrebna. Po mojem mnenju namreč ne obstaja splošna izkušnja, po kateri enkratna izmenjava informacij med konkurenti ne bi mogla povzročiti protikonkurenčne uskladitve njihovega tržnega ravnanja in bi to omogočali samo redni stiki v daljšem časovnem obdobju. ( 84 ) Zaradi tega tudi domneva nedolžnosti, ki so jo izpostavili nekateri udeleženci postopka, ne zahteva, da bi se moral primer enkratne uskladitve ravnanja v zvezi z vzročnostjo obravnavati drugače kot primer rednega in dolgotrajnega dogovarjanja.

104.

Kot pravilno navaja nizozemska vlada, je od predmeta dogovora in od tržnih razmer odvisno, kako pogosti, v kakšnih razmikih in v kakšni obliki morajo konkurenti med seboj imeti stike, da bi prišlo do uskladitve njihovega ravnanja na trgu.

105.

Če udeležena podjetja ustanovijo kartel s kompleksnim, z natančno premišljenim sistemom dolgotrajnega dogovarjanja glede velikega števila vidikov svojega ravnanja na trgu, je potrebno redno vzpostavljanje stikov v daljšem časovnem obdobju. Če je nasprotno, kot v obravnavani zadevi, cilj samo točkovna uskladitev v zvezi z enkratno prilagoditvijo ravnanja na trgu, ki zajema samo en konkurenčni parameter, lahko že enkraten stik konkurentov pomeni zadostno podlago za uresničitev protikonkurenčnega cilja, ki ga želijo doseči udeležena podjetja, in s tem vzrok njihovega kasnejšega ravnanja na trgu.

106.

Okoliščina, da je prišlo samo do enkratnega stika, torej ne pomeni nujno, da je dokazni položaj šibak. Veliko pomembneje je, izključno, ali je izvedeni stik, čeprav je šlo le za enkratno izmenjavo informacij, v okviru samo enega sestanka, udeleženim podjetjem v konkretnem primeru omogočil dejansko uskladitev njihovega ravnanja na trgu in s tem zavestno nadomestitev konkurenčnih tveganj z dejanskim sodelovanjem. V obravnavani zadevi vse informacije, ki jih ima Sodišče na voljo, to potrjujejo, saj je že po enkratnem stiku dejansko prišlo do znižanja standardnih provizij za zastopnike.

107.

Število in rednost stikov med konkurenti pa je lahko indic za trajanje in težo kršitve pravil konkurence. Upoštevati jo je treba pri določanju višine morebitne globe ( 85 ), lahko pa je pomembna tudi pri določitvi višine morebitnih odškodninskih zahtevkov tretjih oseb, med drugim, če je treba v skladu z notranjim pravnim sistemom odobriti kaznovalno odškodnino ( 86 ).

108.

Če povzamem, je treba ugotoviti:

Tudi če je prišlo samo do enkratne uskladitve ravnanja med konkurenti, ki ostanejo dejavni na trgu, je mogoče uporabiti izpodbojno domnevo, da je ta uskladitev vplivala na njihovo ravnanje na trgu. Takšna domneva velja zlasti, če je predmet spora samo točkovna uskladitev, povezana z enkratno prilagoditvijo ravnanja udeležencev na trgu v okviru samo enega konkurenčnega parametra.

109.

Ob upoštevanju zgornjih izvajanj Sodišču predlagam, naj na vprašanja College van Beroep voor het bedrijfsleven odgovori: