1

K. Gorostiaga Atxalandabaso s pritožbo predlaga razveljavitev sklepa Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 24. aprila 2007 v zadevi Gorostiaga Atxalandabaso proti Parlamentu (T-132/06, neobjavljen v ZOdl., v nadaljevanju: izpodbijani sklep), s katerim je zadnje delno zavrglo kot očitno nedopustno in delno zavrnilo kot očitno neutemeljeno tožbo, s katero je predlagal razglasitev ničnosti odločbe generalnega sekretarja Evropskega parlamenta z dne 22. marca 2006, s katero se je uredilo povračilo nekaterih zneskov, ki jih je pritožnik prejel kot povračilo stroškov in poslanska nadomestila (v nadaljevanju: sporna odločba).

2

Člen 27, točki 3 in 4, Pravilnika o povračilu in nadomestilu stroškov poslancem Evropskega parlamenta (v nadaljevanju: Pravilnik PNS) določa:

„3.   Če je generalni sekretar po posvetovanju s kvestorji prepričan, da so poslanci [Evropskega parlamenta] iz naslova nadomestil, predvidenih v tem pravilniku, neupravičeno prejeli plačila, izda navodila, da se od zadevnega poslanca zahteva povračilo teh zneskov.

4.   V izjemnih primerih lahko na predlog generalnega sekretarja po posvetovanju s kvestorji predsedstvo v skladu s členom 73 Finančne uredbe in določb o njenem izvajanju pooblasti generalnega sekretarja, da začasno prekine plačilo nadomestil, dokler poslanec ne povrne neupravičeno prejetih zneskov.

Sklep predsedstva se sprejme ob upoštevanju dejanskega izvajanja poslančevega mandata in brezhibnega delovanja institucije, pri čemer poslanec pred sprejetjem omenjenega sklepa izrazi svoje mnenje.“

3

Člen 71(2) Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne 25. junija 2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (UL L 248, str. 1, v nadaljevanju: Finančna uredba) določa:

„Lastna sredstva, dana na voljo Komisiji, in vsako terjatev v fiksnem znesku in zapadlo, ki se potrdi kot resnična, je treba ugotoviti z nalogom za izterjavo računovodji, ki mu sledi opomin dolžniku, oba pa pripravi odgovorni odredbodajalec.“

4

Člen 73(1), drugi pododstavek, Finančne uredbe določa:

„Računovodja izterja zneske s pobotom z enakimi zahtevki, ki jih imajo Skupnosti do dolžnika, ki ima sam zahtevek do Skupnosti, ki je resničen, v fiksnem znesku in zapadel.“

5

Člen 83 Uredbe Komisije (ES, Euratom) št. 2342/2002 z dne 23. decembra 2002 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe št. 1605/2002 (UL L 357, str. 1) določa:

„Računovodja lahko kadarkoli v postopku, potem ko o tem obvesti odgovornega odredbodajalca in dolžnika, izterja ugotovljeni znesek terjatve s pobotom, kadar ima dolžnik tudi zahtevek do Skupnosti, ki je nedvoumen, v fiksnem znesku in zapadel, v višini zneska v odredbi za plačilo.“

6

Člen 5, točki 3 in 4, Notranjih pravil o izvrševanju proračuna Evropskega parlamenta, ki jih je predsedstvo Parlamenta sprejelo 27. aprila 2005 (v nadaljevanju: predsedstvo), določa:

„3.   Z odločbo o prenosu Parlamenta, ki ga predstavlja predsednik, je generalni sekretar imenovan za pooblaščenega glavnega odredbodajalca. Vendar pa je za izdajanje aktov o odpovedi izterjave ugotovljenega zneska terjatve, opredeljene v členu 87(4), prvi pododstavek, določb o izvajanju pristojen predsednik.

4.   Pooblaščeni glavni odredbodajalec podeli pooblastila pooblaščenim odredbodajalcem. Pooblaščeni odredbodajalci podelijo pooblastila pooblaščenim podrejenim odredbodajalcem.“

7

Pritožnik je nekdanji poslanec Evropskega parlamenta, ki je opravljal mandat v petem mandatnem obdobju (od leta 1999 do leta 2004). Po reviziji dokumentacije o upravičenosti rabe sredstev, ki jih je prejel kot povračilo pisarniških stroškov, je generalni sekretar Parlamenta (v nadaljevanju: generalni sekretar) v odločbi z dne 24. februarja 2004 ugotovil, da je ta poslanec neupravičeno prejel znesek 176.576 EUR. Generalni sekretar je določil tudi znesek, ki ga je pritožnik še moral povrniti Parlamentu, in sicer 118.360,18 EUR, saj je del dolga že povrnil.

8

V isti odločbi z dne 24. februarja 2004 je generalni sekretar navedel, da je treba na podlagi členov 16(2) in 27(3) Pravilnika PNS izterjati znesek 118.360,18 EUR s pobotom nadomestil, ki so za opravljanje mandata pritožnika najmanj bistvena, torej dela nadomestil splošnih stroškov in dnevnic. V navedeni odločbi je bilo med drugim predvideno, da se bodo ob morebitnem končanju mandata pritožnika preostali dolgovani zneski izterjali iz začasnega nadomestila za prenehanje mandata ter vseh preostalih plačil, do katerih je ta upravičen.

9

Pritožnik je 20. aprila 2004 pri Sodišču prve stopnje vložil ničnostno tožbo zoper odločbo z dne 24. februarja 2004.

10

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 22. decembra 2005 v zadevi Gorostiaga Atxalandabaso proti Parlamentu (T-146/04, ZOdl., str. II-5989, v nadaljevanju: sodba Gorostiaga) razglasilo odločbo z dne 24. februarja 2004 za delno nično.

11

Najprej je Sodišče prve stopnje v točki 84 navedene sodbe pojasnilo, da odločba z dne 24. februarja 2004 v bistvu vsebuje dva sklopa, in sicer na eni strani ugotovitev generalnega sekretarja, da je znesek, omenjen v tej odločbi, pritožnik prejel neupravičeno in da ga je treba izterjati, na drugi strani pa odločitev, da se izterjava tega zneska opravi s pobotom z nadomestili, ki jih še mora prejeti.

12

Sodišče prve stopnje je nato zavrnilo vse razloge, usmerjene proti prvemu sklopu odločbe z dne 24. februarja 2004, torej tiste, ki so se nanašali na obstoj in obseg obveznosti pritožnika, da Parlamentu vrne znesek, naveden v tej odločbi.

13

Nazadnje je glede drugega sklopa odločbe z dne 24. februarja 2004 Sodišče prve stopnje v točki 97 sodbe izreklo:

„[…] Ker torej generalni sekretar ni pristojen za odrejanje obravnavanega pobota, ne da bi ga za to v skladu s postopkom iz [člena 27(4) Pravilnika PSN] zadolžilo predsedstvo, je treba izpodbijano odločbo [z dne 24. februarja 2004] razglasiti za nično v delu, v katerem tak pobot odreja.“

14

Proti sodbi Gorostiaga ni bila vložena pritožba.

15

V skladu s to sodbo je predsedstvo z odločbo z dne 1. februarja 2006 na podlagi člena 27(4) Pravilnika PNS pooblastilo generalnega sekretarja, da izterja nadomestila, ki jih je neupravičeno prejel pritožnik.

16

Z dopisom z dne 22. marca 2006 je generalni sekretar pritožniku posredoval sporno odločbo, v kateri je v bistvu povzeta vsebina odločbe z dne 24. februarja 2004.

17

Na podlagi točke 1 izreka sporne odločbe je v skladu s členom 73 Finančne uredbe računovodja Parlamenta pooblaščen za izterjavo zneska 118.360,18 EUR, ki ga pritožnik dolguje Parlamentu. V točkah 1 in 2 izreka je pojasnjeno, da bi se vračilo zneska, ki ga je pritožnik prejel neupravičeno, lahko opravilo s pobotom z različnimi nadomestili in drugimi plačili, ki se mu dolgujejo.

18

Pritožnik je 12. maja 2006 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložil tožbo, v kateri je predlagal, naj se razglasi ničnost izpodbijane odločbe in Parlamentu naloži plačilo stroškov postopka.

19

V utemeljitev tožbe je pritožnik navedel enajst razlogov, ki jih je Sodišče prve stopnje zavrnilo. V nadaljevanju so obravnavani samo razlogi, katerih zavrnitev se izpodbija v okviru te pritožbe.

20

S prvim razlogom, ki se nanaša na pravnomočnost, pritožnik v bistvu zatrjuje, da se z izpodbijano odločbo niso mogle odpraviti nepravilnosti postopka, za katerega je Sodišče prve stopnje menilo, da je nezakonit zaradi kršitev pravila o pristojnosti.

21

Glede tega je Sodišče prve stopnje v točkah 30 in 32 izpodbijanega sklepa odločilo:

[…]

22

Zato je Sodišče prve stopnje zavrnilo prvi tožbeni razlog kot očitno neutemeljen.

23

S tretjim tožbenim razlogom se je pritožnik skliceval na višjo silo, da bi razložil, zakaj ni mogel predložiti dokazil glede nekaterih stroškov.

24

Sodišče prve stopnje je ta tožbeni razlog zavrglo kot očitno nedopusten, ker se je z njim izpodbijala pravnomočnost sodbe Gorostiaga (točke od 49 do 54 izpodbijanega sklepa). Glede na to sodbo je generalni sekretar namreč pravilno ugotovil, da je zadevne zneske pritožnik prejel neupravičeno in jih je bilo zato treba vrniti.

25

Nazadnje, s prvim delom sedmega razloga, ki ga je pritožnik navedel v utemeljitev tožbe, je izpodbijal dejstvo, da ga Parlament ni obvestil o odločbi predsedstva z dne 1. februarja 2006. Parlament naj bi tako kršil člen 20 Kodeksa dobrega upravnega ravnanja, sprejetega 6. septembra 2001 (v nadaljevanju: Kodeks dobrega ravnanja), ki določa obveznost pisne sporočitve odločb, ki posegajo v pravice ali interese državljanov.

26

Sodišče prve stopnje je zavrnilo ta razlog tako, da je v točkah 72 in 73 izpodbijanega sklepa izreklo:

27

Pritožnik Sodišču v pritožbi predlaga, naj:

28

Parlament Sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne kot očitno neutemeljeno in pritožniku naloži plačilo stroškov.

29

Z vlogo, ki je bila v sodnem tajništvu Sodišča vložena 31. oktobra 2007, je pritožnik Sodišču predlagal, naj odredi vnovično odprtje pisnega postopka. V utemeljitev tega predloga se sklicuje na obstoj novega dejstva, in sicer na dopis Parlamenta z dne 17. oktobra 2007, s katerim je bilo pritožniku naloženo plačilo zneska 77.961 EUR, ker je bila njegova tožba, vložena pri Sodišču prve stopnje, zavrnjena z izpodbijanim sklepom.

30

Glede tega je treba spomniti, da v skladu s členom 42(2) v povezavi s členom 118 Poslovnika navajanje novih razlogov med postopkom ni dovoljeno, razen če ti izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se pojavile med postopkom.

31

V obravnavanem primeru ni tako. Glede tega zadostuje ugotovitev, da zatrjevanega novega dejanskega elementa, na katerega se sklicuje pritožnik, ni mogoče navezati na noben razlog, ki ga je na novo ali prej uveljavljal v okviru pritožbe. Ta dejanski element v zvezi s to sodbo tako in tako ni upošteven. Parlament se je namreč s tem, da je v navedenem dopisu z dne 17. oktobra 2007 zahteval plačilo preostanka dolgovanega zneska, zgolj omejil na posledice sprejetja izpodbijanega sklepa, v zvezi s katerim ni bil vložen nikakršen predlog za začasno odredbo ali odložitev izvršitve. Poleg tega člen 60, prvi odstavek, Statuta Sodišča določa, da pritožba, ki jo je vložil pritožnik, glede takega sklepa nima odložilnega učinka.

32

V teh okoliščinah je treba zavrniti predlog pritožnika, naj se pisni postopek znova odpre.

33

V utemeljitev pritožbe pritožnik navaja šest razlogov, in sicer, prvič, kršitev pravic obrambe, načela kontradiktornosti in pravice do poštenega sojenja, drugič, kršitev temeljne pravice do nepristranskega sodišča, tretjič, nepravilno vrednotenje pomena sodbe Gorostiaga, četrtič, sistematično in samodejno zavrnitev Sodišča prve stopnje, da bi upoštevalo njegove trditve, s katerimi bi utemeljil ničnost sporne odločbe, petič, zavrnitev Sodišča prve stopnje, da bi presojalo razlog višje sile, ter šestič in zadnjič, da Sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z načelom dobre uprave.

34

V prvem razlogu pritožnik navaja, da mu je bila zaradi odločbe Sodišča prve stopnje, da o tožbi odloči s sklepom na podlagi člena 111 njegovega Poslovnika, odvzeta možnost odgovoriti na trditve Parlamenta. Poleg tega naj bi mu Sodišče prve stopnje s tem, da mu take odločbe ni poslalo pred odločitvijo o zadevi s sklepom, odvzelo možnost izpodbijati to odločbo. Tako naj bi Sodišče prve stopnje kršilo pravice obrambe, načelo kontradiktornosti in pravico do poštenega sojenja.

35

Parlament odgovarja, da je Sodišče prve stopnje pravilno uporabilo člen 111 svojega Poslovnika in da nikakor ni kršilo pravic obrambe pritožnika.

36

Spomniti je treba – kot je že pojasnilo Sodišče – da sama uporaba postopka iz člena 111 Poslovnika Sodišča prve stopnje ne posega v pravico do zakonitega in učinkovitega sodnega postopka, ker ta določba velja samo za zadeve, v katerih Sodišče prve stopnje očitno ni pristojno za odločanje o tožbah, ali če je ta očitno nedopustna ali očitno neutemeljena. Zato mora pritožnik, če meni, da Sodišče prve stopnje tega člena 111 ni uporabilo pravilno, izpodbijati to, kako je prvostopenjsko sodišče presojalo pogoje, od katerih je odvisna uporaba te določbe (glej v tem smislu sklep z dne 3. junija 2005 v zadevi Killinger proti Nemčiji in drugim, C-396/03 P, ZOdl., str. I-4967, točka 9).

37

V obravnavanem primeru zadostuje ugotovitev, da pritožnik zgolj graja dejstvo, da je bilo odločeno z obrazloženim sklepom, ne pa pogojev za uporabo navedenega člena 111, niti ne izpodbija razlage, ki jo je Sodišče prve stopnje podalo glede tega člena v izpodbijanem sklepu.

38

V teh okoliščinah je treba prvi razlog, na katerega se sklicuje pritožnik v utemeljitev svoje pritožbe, zavrniti kot neutemeljen.

39

V drugem razlogu pritožnik navaja, da je bila kršena njegova pravica do nepristranskega sodišča, kot je določena v členu 6 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950, in v členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, razglašene v Nici 7. decembra 2000 (UL C 364, str. 1). Ta kršitev naj bi bila posledica tega, da je bila zadeva, o kateri je bilo odločeno z izpodbijanim sklepom, dodeljena sestavi, v kateri so tudi sodniki, ki opravljajo funkcijo predsednika in sodnika poročevalca, ki so že bili člani sestave, ki je izrekla sodbo Gorostiaga. Spoštovanje načela nepristranskosti naj bi zahtevalo, da isti sodnik – tudi kadar gre za isto stopnjo sodnega odločanja – ne more odločati o zadevi, ki temelji na istih dejstvih ali takih, ki so zadosti povezani z dejstvi zadeve, o katerih je že razsojal.

40

Parlament odvrača, da je stališče pritožnika pravno popolnoma neutemeljeno in da zanj ni opore v sodni praksi Skupnosti. Poleg tega poudarja, da se zadeva, o kateri je bilo odločeno z izpodbijanim sklepom, nanaša predvsem na vprašanje, ali je Parlament izpolnil obveznosti, ki izhajajo iz sodbe Gorostiaga. Zato naj ne bi bilo mogoče uspešno ugovarjati temu, da so isti sodniki odločali o dveh zadevah.

41

Pravica do poštenega sojenja, kot izhaja zlasti iz člena 6(1) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, je temeljna pravica, ki jo Evropska unija spoštuje kot splošno načelo na podlagi člena 6(2) EU (sodbi z dne 26. junija 2007 v zadevi Ordre des barreaux francophones et germanophone in drugi, C-305/05, ZOdl., str. I-5305, točka 29, in z dne 1. julija 2008 v združenih zadevah Chronopost in La Poste proti UFEX in drugim, C-341/06 P in C-342/06 P, ZOdl., str. I-4777, točka 44).

42

Taka pravica nujno pomeni, da ima vsakdo dostop do neodvisnega in nepristranskega sodišča. Zato je – kot je imelo priložnost pojasniti Sodišče – obstoj jamstev na področju sestave sodišča temelj pravice do poštenega sojenja, katere spoštovanje mora med drugim preveriti sodišče Skupnosti, če se uveljavlja kršitev te pravice in če se trditev o tem že na prvi pogled ne zdi očitno nebistvena (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Chronopost in La Poste proti UFEX in drugim, točke od 46 do 48).

43

Vendar je iz sodne prakse Sodišča razvidno tudi, da okoliščine, da sodniki, ki so morali prvič odločati o zadevi, odločajo v drugačni sestavi, ki mora znova odločati o isti zadevi, same po sebi ni mogoče obravnavati kot nezdružljive z zahtevami pravice do poštenega sojenja (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Chronopost in La Poste proti UFEX in drugim, točki 58 in 59 ter navedena sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice).

44

Zlasti dejstvo, da so eden ali več sodnikov v dveh zaporednih sestavah in v njih opravljajo iste funkcije, kot so funkcije predsednika ali sodnika poročevalca, samo po sebi ne vpliva na presojo v zvezi s spoštovanjem zahteve po nepristranskosti, ker se navedene naloge izvajajo v kolegijski sestavi (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Chronopost in La Poste proti UFEX in drugim, točka 53).

45

Take ugotovitve veljajo še toliko bolj, kadar zaporedni sestavi ne odločata o isti zadevi, kot je bilo v primeru, v katerem je bilo odločeno z zgoraj navedeno sodbo Chronopost in La Poste proti UFEX in drugim, ki se je nanašala na vrnitev zadeve Sodišču prve stopnje, ker je Sodišče razveljavilo prvostopenjsko sodbo, temveč, kot v obravnavanem primeru, o različnih, vendar deloma povezanih zadevah.

46

Poleg tega je treba pripomniti, da se zahteva po nepristranskosti nanaša na dva vidika. Prvič, sodišče mora biti subjektivno nepristransko, noben njegov član torej ne sme biti pristranski in ne sme imeti osebnih predsodkov, pri čemer se osebna nepristranskost domneva, dokler se ne dokaže nasprotno. Drugič, sodišče mora biti objektivno nepristransko, ponujati mora primerno jamstvo, da se v zvezi s tem izključi vsak upravičen dvom (zgoraj navedena sodba Chronopost in La Poste proti UFEX in drugi, točka 54, ter v tem smislu sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 24. februarja 1993 v zadevi Fey proti Avstriji, série A, št. 255-A, str. 12, točka 28; z dne 25. februarja 1997 v zadevi Findlay proti Združenemu kraljestvu, Recueil des arrêts et décisions 1997-I, str. 281, točka 73, in z dne 4. oktobra 2007 v zadevi Forum Maritime SA proti Romuniji, še neobjavljena v Recueil des arrêts et décisions, točka 116).

47

V obravnavanem primeru pa je treba po eni strani navesti, da pritožnik – kot je sam potrdil na obravnavi – ni navedel ničesar, s čimer bi vzbudil dvom o osebni nepristranskosti članov Sodišča prve stopnje.

48

Treba je tudi spomniti, da pritožnik ni vložil pritožbe zoper sodbo Gorostiaga in da je bilo poleg tega s to sodbo njegovim predlogom deloma ugodeno.

49

Na drugi strani pritožnik ne navaja nikakršnega objektivnega dejstva, ki bi porajal dvom o nepristranskosti Sodišča prve stopnje. Glede tega se namreč zgolj sklicuje na to, da so bili isti sodniki v dveh zadevnih sestavah, kar je okoliščina, ki kot taka ni nezdružljiva z zahtevami pravice do poštenega sojenja, kakor je razvidno iz točk od 43 do 45 te sodbe.

50

Drugi razlog je torej treba zavrniti kot neutemeljen.

51

S tretjim in četrtim razlogom, ki ju je treba obravnavati skupaj, pritožnik Sodišču prve stopnje v bistvu očita, da je napačno menilo, da so bile njegove trditve, ki jih je navajal na prvi stopnji in ki vzbujajo dvom o zakonitosti sporne odločbe, očitno nedopustne, ker niso upoštevale pravnomočnosti sodbe Gorostiaga. Ker je bila namreč s sodbo razglašena ničnost odločbe z dne 24. februarja 2004, bi jo bilo treba obravnavati kot v celoti nično in neobstoječo, v postopku, ki je pripeljal do njenega sprejetja, pa naj ne bi bilo mogoče odpraviti nepravilnosti. V teh okoliščinah naj bi sporna odločba pomenila novo in drugačno odločbo od tiste z dne 24. februarja 2004, tako da bi moralo Sodišče prve stopnje presojati vse razloge, ki jih je pritožnik navajal zoper sporno odločbo.

52

Parlament zavrača te trditve in opozarja predvsem na to, da je Sodišče prve stopnje v sodbi Gorostiaga odločilo, da je Parlament pravilno ugotovil, da je nekatera parlamentarna nadomestila pritožnik prejel neupravičeno. Zato je bilo mogoče učinkovito odpraviti nepravilnosti postopka, ki je pripeljal do sprejetja odločbe z dne 24. februarja 2004.

53

Kot je bilo poudarjeno v točki 11 te sodbe, je najprej treba navesti, da odločba z dne 24. februarja 2004 v bistvu vsebuje dva sklopa, in sicer, na eni strani, ugotovitev, da je znesek, omenjen v njej, pritožnik prejel neupravičeno in da ga je treba izterjati, na drugi strani pa odločitev, da se v mogočem obsegu začne izterjava s pobotom z nadomestili, ki jih še mora prejeti.

54

Kot je izrecno navedeno v točki 169 in točki 1 izreka sodbe Gorostiaga, se razglasitev ničnosti navedene odločbe s to sodbo nanaša samo na drugi sklop, ker je prvostopenjsko sodišče menilo, da generalni sekretar ni bil pristojen za odreditev povračila s pobotom z zneski, ki jih je dolgoval pritožnik, ne da bi ga za to v skladu s postopkom iz člena 27(4) Pravilnika PNS zadolžilo predsedstvo. Nasprotno, vse tožbene razloge, ki so se nanašali na zakonitost prvega sklopa odločbe z dne 24. februarja 2004, je Sodišče prve stopnje zavrnilo.

55

Sodišče prve stopnje je tako ničnost odločbe z dne 24. februarja 2004 razglasilo samo v delu, v katerem ta določa, da je treba povračilo zneska, ki ga dolguje tožeča stranka, opraviti s pobotom, v preostalem pa je tožbo zavrnilo.

56

Zato v nasprotju z navedbami tožeče stranke taka razglasitev ničnosti dela odločbe z dne 24. februarja 2004 ni bila ovira, da generalni sekretar ne bi znova začel postopka povračila dolgovanih zneskov po tem, ko ga je za to v skladu s členom 27(4) Pravilnika PNS, kot je razložen v sodbi Gorostiaga, pravilno pooblastilo predsedstvo. Kot je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo v točki 30 izpodbijanega sklepa, je namreč postopek za nadomestitev akta, ki je bil razglašen za ničen, mogoče nadaljevati od natančno določenega trenutka, ko je nastala ugotovljena nezakonitost, ne da bi to nujno vplivalo na pripravljalne akte (glej v tem smislu sodbo z dne 12. novembra 1998 v zadevi Španija proti Komisiji, C-415/96, Recueil, str. I-6993, točki 31 in 32).

57

Nato je treba poudariti, da zoper sodbo Gorostiaga pri Sodišču ni bila vložena pritožba in da so zato njen izrek in razlogi, ki so njegova nujna podlaga, postali dokončni (sodba z dne 1. junija 2006 v združenih zadevah P & O European Ferries (Vizcaya) in Diputación Foral de Vizcaya proti Komisiji, C-442/03 P in C-471/03 P, ZOdl., str. I-4845, točki 44 in 47 ter navedena sodna praksa). Zato vprašanja neupravičenosti zneskov, ki jih je treba povrniti, in obveznosti pritožnika, da jih povrne, ni mogoče znova predložiti Sodišču prve stopnje in to ga ne more obravnavati, ne da bi poseglo v pravnomočnost sodbe Gorostiaga.

58

Nazadnje, iz sodne prakse Sodišča je razvidno, da akt postane pravnomočen, če se pravnomočnost nanaša na predhodni akt in pomeni zgolj preprosto ponovitev dela tega akta, ki bi bil ničen (glej v tem smislu sodbo z dne 16. februarja 1965 v zadevi Barge proti Visoki oblasti, 14/64, Recueil, str. 69, točka 11).

59

Ker sporna odločba – s popolnoma enakim besedilom kakor v odločbi z dne 24. februarja 2004 – določa, da je pritožnik znesek 118.360,18 EUR prejel neupravičeno in ga je treba povrniti, je Sodišče prve stopnje v točki 53 izpodbijanega sklepa pravilno odločilo, da je treba vse očitke, s katerimi se glede tega izpodbija zakonitost sporne odločbe, zavreči kot očitno nedopustne.

60

Iz tega sledi, da je treba tretji in četrti razlog, na katera se pritožnik sklicuje v utemeljitev pritožbe, zavrniti kot neutemeljena.

61

S petim razlogom pritožnik uveljavlja, da je Sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, ker razloga, da je šlo za višjo silo, ni obravnavalo zato, ker je odločba z dne 24. februarja 2004 zaradi pravnomočnosti sodbe Gorostiaga tudi sama postala pravnomočna.

62

Sodišče prve stopnje naj bi namreč nepravilno menilo, da je šlo za razlog, o katerem se je v sodbi Gorostiaga že presojalo, čeprav naj bi dejansko ta razlog temeljil na dejstvih, ki so nastala po razglasitvi navedene sodbe; gre za dejstvo, da španski pravosodni minister ni odgovoril na dopis, ki mu ga je pritožnik poslal 15. aprila 2006, da bi pridobil prepis računovodskih listin, ki se nanašajo na njegovo opravljanje mandata evropskega poslanca.

63

Parlament odvrača, da je Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno razlagalo načelo pravnomočnosti, ker je pritožnik med postopkom, ki je pripeljal do sodbe Gorostiaga, že uveljavljal v bistvu enak razlog, ki je temeljil na istih utemeljitvah.

64

Posebej glede tega, da ni bilo odgovora na navedeni dopis z dne 15. aprila 2006, Parlament navaja, da se ta utemeljitev ni uveljavljala pri Sodišču prve stopnje v okviru razloga, da je šlo za višjo silo, temveč v utemeljitev drugega razloga, ki je bil zavrnjen z izpodbijanim sklepom in katerega presoje pritožnik ne izpodbija v pritožbi. Vsekakor pa naj bi šlo za dejstva, ki so nastala po sporni odločbi in naj zato ne bi bila upoštevna za njeno ničnost.

65

Po eni strani je treba pojasniti, da so dejstva, ki jih je na prvi stopnji navajal pritožnik v utemeljitev razloga, da je šlo za višjo silo, da bi upravičil, zakaj ni mogel predložiti nekaterih računovodskih listin, ista kot tista, na katerih je temeljil eden od razlogov, navedenih v tožbi zoper odločbo z dne 24. februarja 2004, ki ga je Sodišče prve stopnje zavrnilo v sodbi Gorostiaga.

66

Zato je lahko Sodišče prve stopnje iz razlogov, navedenih v točkah od 57 do 59 te sodbe, v točkah 53 in 54 izpodbijanega sklepa pravilno razsodilo, da je bil ničnostni razlog, da je šlo za višjo silo, očitno nedopusten.

67

Po drugi strani, glede trditve, da španski pravosodni minister ni odgovoril na pritožnikov dopis z dne 15. aprila 2006, zadostuje ugotovitev, da gre, kot je generalna pravobranilka navedla v točki 87 sklepnih predlogov – čeprav lahko tak element pomeni višjo silo v smislu sodne prakse Sodišča – za dejstvo, ki je nastalo po sprejetju sporne odločbe in nikakor ne more vplivati na njeno vsebino.

68

Glede na zgoraj navedeno je treba peti razlog zavrniti kot neutemeljen.

69

V šestem razlogu pritožnik navaja, da je Sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, ker ni obravnavalo vprašanja, ali je Parlament s tem, da pritožnika ni obvestil o odločbi predsedstva z dne 1. februarja 2006, kršil načelo dobre uprave, kot je opredeljeno v členu 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in Kodeksu dobrega ravnanja. Glede tega opozarja, da pravica do dobre uprave neodvisno od teh besedil sodi med splošna pravna načela, ki zavezujejo institucije.

70

Parlament odvrača, da je Sodišče prve stopnje ugotovilo le to, da je Kodeks dobrega ravnanja pripravljalni, ne pa pravno zavezujoč akt.

71

Najprej je treba ugotoviti, da je šesti razlog posledica napačnega razumevanja izpodbijanega sklepa.

72

Na prvi stopnji se je namreč razlog, ki ga je uveljavljal pritožnik, nanašal izključno na kršitev člena 20 Kodeksa dobrega ravnanja, na podlagi katerega institucija po eni strani zagotavlja, da se odločbe, ki posegajo v pravice in interese državljanov, zainteresiranim pisno sporočijo takoj po njihovem sprejetju, in da po drugi strani ne pošlje te odločbe drugim virom, dokler prvi z njo niso bili seznanjeni.

73

V nasprotju s trditvami pritožnika Sodišče prve stopnje ni opustilo presoje, ali so bile zaradi nepošiljanja odločbe predsedstva z dne 1. februarja 2006 kršene pravice zainteresirane strani. Tako je Sodišče prve stopnje v točki 72 izpodbijanega sklepa, še celo preden se je izreklo o naravi Kodeksa dobrega ravnanja, pojasnilo, da navedena odločba ni bila dokončna odločba, ki bi posegala v pritožnikov pravni položaj, in da torej opustitev njenega pošiljanja ni mogla posegati v njegove pravice; gre za presojo, ki se v okviru obravnavane pritožbe ni izpodbijala.

74

Iz tega sledi, da je treba zavrniti tudi šesti razlog.

75

Ker ni utemeljen nobeden od šestih razlogov, ki jih je pritožnik uveljavljal v utemeljitev svoje pritožbe, je to treba zavrniti.

76

V skladu s členom 69(2) Poslovnika, ki velja za pritožbeni postopek na podlagi člena 118 tega poslovnika, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker je Parlament predlagal, naj se pritožniku naloži plačilo stroškov, in ker zadnji s svojimi predlogi ni uspel, se mu naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: