Zadeva C-417/05 P

Komisija Evropskih skupnosti

proti

Marii Dolores Fernández Gómez

„Pritožba – Začasni uslužbenec – Člen 2(a) PZDU – Doba, dopolnjena na Komisiji v vlogi napotenega nacionalnega strokovnjaka – Predlog za razglasitev ničnosti – Dopustnost – Zahteva v smislu člena 90(1) Kadrovskih predpisov – Pojem – Akt, ki posega v položaj“

Povzetek sodbe

1. Uradniki – Pravno sredstvo – Zahteva v smislu člena 90(1) Kadrovskih predpisov – Pojem

(Kadrovski predpisi, člen 90(1))

2. Uradniki – Pravno sredstvo – Akt, ki posega v položaj – Pojem

(Kadrovski predpisi, člen 90(2))

1. Predlog za podaljšanje pogodbe začasnega uslužbenca, ki ga je podal vodja oddelka, na katerem je delala tožeča stranka, ne pomeni zahteve tega začasnega uslužbenca v smislu člena 90(1) Kadrovskih predpisov. Iz jasnega besedila te določbe je namreč razvidno, da lahko le oseba, za katero veljajo ti kadrovski predpisi, vloži tako zahtevo. Obvestilo, ki ga je ena služba Komisije naslovila na drugo službo, torej ne spada v okvir, opredeljen s to določbo, in ga ni mogoče enačiti z zahtevo, sicer bi se postopek, ki ga določa ta določba, kršil.

Tudi elektronska pošta, ki jo je ta začasni uslužbenec naslovil na pristojno službo in s katero je zahteval določene podatke v zvezi z njegovo pogodbo, ne da bi tej službi predlagal, naj sprejme odločitev, ki se nanaša nanj, ne pomeni zahteve v smislu člena 90(1) Kadrovskih predpisov.

(Glej točke od 37 do 39.)

2. Le akti ali ukrepi, ki imajo take zavezujoče pravne učinke, ki s tem, da pomembno spreminjajo pravni položaj tožeče stranke, neposredno in takoj vplivajo na njene interese, imajo lahko zanjo negativne posledice v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov.

Pri elektronski pošti pristojne službe, s katero je bil vodja oddelka, v katerem je delal začasni uslužbenec, obveščen o tem, da pogodbe zadnjenavedenega ni mogoče podaljšati, in ki ne zajema nobenega novega elementa v primerjavi z določbami pogodbe, ki je edini vir pravnih učinkov za osebe, na katere se nanašajo Kadrovski predpisi, očitno ne gre za tak primer. Tako posredovanje pomeni izključno potrditveni akt pogodbe in zaradi njega ne more začeti teči novi rok za vložitev tožbe.

(Glej točke od 42 do 46.)

SODBA SODIŠČA (drugi senat)

z dne 14. septembra 2006(*)

V zadevi C-417/05 P,

zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča, vložene 24. novembra 2005,

Komisija Evropskih skupnosti, ki jo zastopata D. Martin in L. Lozano Palacios, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožeča stranka,

druga stranka v postopku je

Maria Dolores Fernández Gómez, ki jo zastopa J. R. Iturriagagoitia, odvetnik,

tožeča stranka na prvi stopnji,

SODIŠČE (drugi senat),

v sestavi C. W. A. Timmermans, predsednik senata, R. Schintgen, P. Kūris, G. Arestis (poročevalec) in J. Klučka, sodniki,

generalni pravobranilec: L. A. Geelhoed,

sodna tajnica: M. Ferreira, glavna administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 17. maja 2006,

na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,

izreka naslednjo

Sodbo

1 Komisija Evropskih skupnosti s pritožbo predlaga razglasitev ničnosti sodbe Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 13. septembra 2005 v zadevi Fernández Gómez proti Komisiji (T-272/03, ZOdl. JU, str. I-A-197 in II-979, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je le-ta, na eni strani, razglasila ničnosti odločbe organa, pristojnega za sklepanje pogodb o zaposlitvi z dne 12. maja 2003, s katero je bil zavrnjen predlog M. D. Fernández Gómez za podaljšanje pogodbe začasnega uslužbenca (v nadaljevanju: sporna odločba), in na drugi strani, Komisiji naložila, da slednji plača znesek 50.000 EUR za odškodnino za škodo, ki jo je utrpela zaradi te odločbe, ter plačilo stroškov.

Pravni okvir, dejansko stanje in postopek pred Sodiščem prve stopnje

2 Člena 2 in 3 Uredbe Sveta (EURATOM, ESPJ, EGS) št. 259/68 z dne 29. februarja 1968 o kadrovskih predpisih za uradnike in pogojih pogodbe o zaposlitvi za druge uslužbence Evropskih skupnosti in o posebnih ukrepih, ki se začasno uporabljajo za uradnike Komisije (UL L 56, str. 1), kot sta veljala do 30. aprila 2004, ki določata Kadrovske predpise za uradnike Evropskih skupnosti (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) in Pogoje za zaposlitev drugih uslužbencev (v nadaljevanju: PZDU).

3 V skladu s členom 2(a) PZDU začasni uslužbenec pomeni „uslužbenca, ki se zaposli na delovno mesto s seznama delovnih mest, ki je priložen delu proračuna za posamezno institucijo in ga je proračunski organ opredelil kot začasno“.

4 Člen 8 PZDU podrobneje določa, da se lahko začasni uslužbenec, za katerega se uporablja navedeni člen 2(a), zaposli za določen ali nedoločen čas, in da se lahko pogodba o zaposlitvi za določen čas takega uslužbenca obnovi le enkrat za določen čas.

5 Komisija je 18. oktobra 1994 sprejela Kodeks dobrega ravnanja v zvezi z določbami, ki v celoti urejajo odnose med službami Komisije in določenimi kategorijami osebja (v nadaljevanju: Kodeks dobrega ravnanja).

6 Različne kategorije osebja, na katere se nanaša ta kodeks, so: „osebje, za katero ne veljajo Kadrovski predpisi“ in „določene posebne kategorije [osebja]“. V skladu s točko I B navedenega kodeksa je treba pod pojmom „določene posebne kategorije [osebja]“ razumeti „določeno osebje, za katero veljajo Kadrovski predpisi, PZDU ali javno pravo“. Slednje se nanašajo na pomožne uslužbence, napotene nacionalne strokovnjake (v nadaljevanju: NNS), uradnike ali uslužbence, ki so na dopustu iz osebnih razlogov, ali ki delajo s krajšim delovnim časom, nekdanje uradnike, začasne uslužbence, in tudi „druge uslužbence Skupnosti“.

7 Komisija je 13. novembra 1996 sprejela sklep z naslovom „Politika začasnih uslužbencev na podlagi člena 2(a) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti (PZDU)“ (v nadaljevanju: sklep z dne 13. novembra 1996). S tem sklepom so bile na podlagi novih smernic sprejete „operativne določbe“, ki se nanašajo na zaposlitev in izbiro začasnih uslužbencev, na katere se nanaša člen 2(a) PZDU, trajanje njihove pogodbe, omejitve seštevanj z drugimi upravnimi ali pogodbenimi razmerji s Komisijo, ter notranje natečaje in javne natečaje, za katere bi se zanimali.

8 Točka 6(b) in (c) tega sklepa opredeljuje trajanje pogodb in pogoje pravila neseštevanja, ki se uporablja za začasne uslužbence, na katere se nanaša člen 2(a) PZDU, katerim je bila ponudba pogodbe predložena od 1. decembra 1996 (v nadaljevanju: pravilo neseštevanja). Točka 6(c) podrobneje določa naslednje:

“Celotna navzočnost osebe, ki ni uradnik, na Komisiji skupaj ne sme preseči 6 let. Za dobo 6 let se bo upoštevala doba, ko je bila zaposlena kot začasni uslužbenec iz 2(a) ali 2(b), pomožni uslužbenec in osebje, za katero ne veljajo Kadrovski predpisi [...]. Na generalne direktorate se naslovijo priporočila, da bi se jim omogočilo, da pri njihovih predlogih za zaposlitev uporabijo to omejitev seštevanja.“

9 Generalni direktor generalnega direktorata „Osebje in uprava“ (v nadaljevanju: GD IX) je 14. novembra 1996 na osebje v zvezi z „novo politiko začasnih uslužbencev, na katere se nanaša člen 2(a) PZDU“, naslovil dopis informativnega značaja. Ta dopis posebej glede pravila neseštevanja, ki omejuje skupno trajanje zaposlitve osebja, ki ni zaposleno za nedoločen čas, na največ šest let, poudarja, da je treba za izračun tega maksimalnega trajanja upoštevati „obdobja zaposlitve [...] kot NNS ali kot vsako drugo osebje, za katero ne veljajo Kadrovski predpisi“ na Komisiji.

10 M. D. Fernández Gómez je tri leta od 1. decembra 1997 do 30. novembra 2000 delala na Komisiji kot NNS. Nato je bila od 1. decembra 2000 do 15. februarja 2001 za dva meseca in pol tam zaposlena kot pomožni uslužbenec.

11 Nato je bila zaposlena na delovno mesto objavljeno v obvestilu o prostem delovnem mestu 13T/TRADE/2000 za zapolnitev štirih začasnih mest na generalnem direktoratu „Trgovina.“ To obvestilo je v zvezi s trajanjem pogodbe določalo:

„[M]ed imenovanjem kandidata [...] mora Komisija uporabiti pravila, ki jih zajema sklep z dne 13. novembra 1996, ki se nanašajo na omejitev trajanja pogodb, ki so sklenjene v skladu s členom 2(a) [PZDU] za dobo največ treh let, z eno samo možnostjo podaljšanja za dobo največ enega leta.“

12 Prijava je bila sprejeta. M. D. Fernández Gómez je s Komisijo sklenila pogodbo začasnega uslužbenca v smislu 2(a) člena PZDU. Ta pogodba z dne 17. januarja 2001 je začela veljati 16. februarja 2001. Na podlagi člena 4 navedene pogodbe je bilo trajanje le-te določeno na dve leti ter devet mesecev in pol, tako, da bi se morala končati 30. novembra 2003.

13 Ta pogodba je bila tožeči stranki, za zapolnitev delovnega mesta, vročena z dopisom z dne 19. januarja 2001, v katerem je pristojna služba Komisije M. D. Fernández Gómez opozorila na dejstvo, da „[je bila] pogodba sklenjena za določeno dobo dveh let ter devet mesecev in pol in da je v skladu s sklepom Komisije z dne 13. novembra 1996, ki določa maksimalno trajanje različnih vrst pogodb, naj ne bi bilo mogoče podaljšati“.

14 M. D. Fernández Gómez je 13. februarja 2003 uslužbencu GD IX g. Daumu, poslala elektronsko pošto. V tej pošti, z naslovom „Vprašanje glede napotitve NNS“, je bilo napisano:

„[...] hvaležna bi Vam bila, če bi mi posredovali naslednje podatke:

– ali se ‚pravilo neseštevanja‘ (sklep Komisije z dne 13. novembra 1996) uporablja za napotitev NNS, ki se je začela in končala pred 5. januarjem 2002? V primeru pritrdilnega odgovora,

– od katerega datuma dalje se uporablja in

– iz katerega razloga take omejitve ni v odločbi Komisije z dne 9. februarja 2001 (ki ureja pogoje za zaposlitev NNS) in iz katerega razloga obdobja napotitve NNS niso omenjena v sklepu z dne 13. novembra 1996?

[…]“

15 Z obvestilom z dne 3. aprila 2003, naslovljenim na GD IX, je vodja oddelka, v kateri je M. D. Fernández Gómez delala, namreč predlagal podaljšanje njene pogodbe začasnega uslužbenca za skupno dobo štirih let, ki ga je štel za maksimalno trajanje te pogodbe. Ta predlog za podaljšanje je navajal razloge, zaradi katerih je bilo obdržanje zadevne osebe v enoti „zelo zaželeno“. Poleg tega je navedeno obvestilo razkrilo, da sklep z dne 13. novembra 1996 ni določal, da se obdobje napotitve NNS upošteva za izračun obdobja šestih let, ki ga določa pravilo neseštevanja. To obvestilo prav tako navaja, da se NNS v kodeksu dobrega ravnanja niso šteli za „osebje, za katero ne veljajo Kadrovski predpisi“.

16 Uslužbenec GD IX je 12. maja 2003 na uslužbenca enote, katere del je M. D. Fernández Gómez, naslovil elektronsko pošto. Ta pošta (v nadaljevanju: sporna odločba) se je glasila:

„[P]rosili so me za odgovor [na] sporočilo v zvezi s podaljšanji, ki ste jih predlagali v obvestilu z dne 3. aprila 2003 za dva ‚[začasna uslužbenca] 2(a), M. D. Fernández Gómez in M.[...]

M. D. Fernández Gómez je glede vprašanja obdobja NNS, ki se upošteva pri pravilu neseštevanja, neposredno kontaktirala g. Dauma, ki ji je odgovoril, da je bila ustaljena praksa, da se to obdobje NNS upošteva kot obdobje ‚osebja, za katero ne veljajo Kadrovski predpisi‘[...].

Tako potrjujem, da za ta dva uslužbenca, tako kot za vse ostale v enaki situaciji, izničenje obdobja, ko so bili zaposlene kot NNS, niti podaljšanje njihove pogodbe nista predvidena.

[…]“

17 Ta pošta je bila M. D. Fernández Gómez poslana preko elektronske pošte z dne 18. junija 2003.

18 Ta je 11. julija 2003 vložila pritožbo na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov, ki je bila zavrnjena z odločbo Komisije z dne 29. oktobra 2003.

19 Z vlogo, vloženo v tajništvu Sodišča prve stopnje 4. avgusta 2003, je M. D. Fernández Gómez medtem vložila tožbo zaradi, na eni strani, razglasitve ničnosti sporne odločbe, in na drugi strani, naložitve plačila zneska 101.328,60 EUR, skupaj z zamudnimi obrestmi, Komisiji za odškodnino za utrpljeno škodo.

20 Z ločeno vlogo, ki jo je M. D. Fernández Gómez na sodno tajništvo Sodišča prve stopnje vložila istega dne, je prav tako predlagala odložitev izvršitve sporne odločbe.

21 S sklepom z dne 16. septembra 2003 v zadevi Fernández Gómez proti Komisiji (T-272/03 R, RecFP, str. I-A-197 in II-979) je predsednik Sodišča prve stopnje ta predlog zavrnil in pridržal odločitev o stroških.

22 Z vlogo, vloženo 29. januarja 2004, je Komisija postavila vprašanje ugovora nedopustnosti v skladu s členom 114(1) Poslovnika Sodišča prve stopnje.

23 S sklepom z dne 30. aprila 2004 je Sodišče prve stopnje odločilo, da združi ugovor nedopustnosti z odločanjem po temelju.

24 Z izpodbijano sodbo je Sodišče prve stopnje po tem, ko je odločilo o dopustnosti tožbe, sporno odločbo razglasilo za nično, in naložilo Komisiji, da M. D. Fernández Gómez plača znesek 50.000 EUR za odškodnino za povzročeno škodo.

Predlogi strank

25 Komisija s svojo pritožbo predlaga Sodišču, naj:

– razveljavi izpodbijano sodbo;

– samo odloči v sporu tako, da ugodi njenim predlogom, predstavljenim pred Sodiščem prve stopnje in zavrže tožbo;

– podredno, vrne zadevo Sodišču prve stopnje v ponovno odločanje;

– M. D. Fernández Gómez naloži plačilo stroškov postopka, vključno z njenimi stroški pred Sodiščem prve stopnje.

26 Tožena stranka predlaga Sodišču, naj:

– pritožbo v celoti zavrne;

– Komisiji naloži plačilo stroškov, ki so nastali v tožbi pred Sodiščem prve stopnje in pritožbi pred Sodiščem.

27 Z dopisom, ki ga je sodno tajništvo Sodišča prejelo 23. februarja 2006, je Komisija skladno s členom 117 Poslovnika Sodišča zahtevala odobritev za vložitev replike. Z odločbo z dne 8. marca 2006 je predsednik Sodišča to zahtevo zavrnil.

Pritožba

28 V podporo svoje pritožbe Komisija navaja tri pritožbene razloge. Prvi je da je Sodišče prve stopnje zmotno uporabilo pravo s tem, da je pritožbo zoper sporno odločbo štelo za dopustno. Drugi pritožbeni razlog je zmotno uporabo prava pri razlagi člena 8 PZDU in pravila neseštevanja. Tretji pritožbeni razlog je kršitev prava v zvezi z določitvijo in oceno škode, ki naj bi jo domnevno utrpela tožena stranka.

Prvi pritožbeni razlog

29 Sodišče prve stopnje je v točki 37 izpodbijane sodbe ugotovilo, da sporna odločba, torej elektronska pošta z dne 12. maja 2003, zajema odgovor, ki ga je uprava podala na predlog za podaljšanje pogodbe M. D. Fernández Gómez, ki ga je 3. aprila 2003 predložil njen vodja oddelka.

30 V skladu s točko 38 iste sodbe je sporna odločba to zahtevo zavrnila iz razloga, ker bi se moralo obdobje treh let, ko je bila tožena stranka zaposlena na Komisiji kot NNS, upoštevati pri izvajanju pravila neseštevanja, s tem, da se navedeno obdobje prišteje obdobju, na eni strani, dveh mesecev in pol, ko je bila zaposlena kot pomožni uslužbenec, in na drugi strani, dveh let in devet mesecev in pol, ko je bila zaposlena kot začasni uslužbenec, kar ustreza skupaj maksimalnemu obdobju šest let, ko je bila zaposlena na instituciji, ki ga določa pravilo neseštevanja.

31 Nadalje v odgovor na ugovor procesnih predpostavk Komisije, ki meni, da naj bi sporna odločba le potrjevala vsebino pogodbe začasnega uslužbenca tožene stranka, je Sodišče prve stopnje v točki 43 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je primerjava sporne odločbe s pogodbo in dopisom z dne 19. januarja 2001, ki je to pogodbo prenesel, omogoča, da se ugotovi, da navedena odločba vsebuje nov element, ker zavrača predlog za podaljšanje navedene pogodbe iz razloga, ker bi se moralo obdobje ko je bila zaposlena na Komisiji kot NNS, upoštevati pri izvajanju pravila neseštevanja, medtem ko so predhodni akti upoštevali položaj le pri vprašanju trajanja pogodbe ne da bi odločali o morebitnem podaljšanju, ko bi se ta pogodba končala in so glede tega napotili na veljavna pravila.

32 Po tem ko je tako v točki 44 izpodbijane sodbe Sodišče prve stopnje presodilo, da sporna odločba ni potrditveni akt prejšnje odločbe, ampak, akt, ki posega v položaj tožene stranke, je nazadnje v točkah 45 in 46 iste sodbe ugotovilo, da so bili roki iz Kadrovskih predpisov spoštovani, da bi v točki 47 navedene sodbe zaključilo, da je tožba v celoti dopustna.

33 Komisija zatrjuje, da je Sodišče prve stopnje s tem, večkrat napačno uporabilo pravo. Glede na to je zatrjevala zlasti, da tožena stranka ni vložila zahteve v smislu Kadrovskih predpisov glede podaljšanja pogodbe začasnega uslužbenca, tako, da bi naj bila tožba glede te točke nedopustna. Komisija dodaja, da je v vsakem primeru, sporna odločba, ki je preprosti dopis informativnega značaja brez odločilnega pomena, ne pomeni akta, ki posega v položaj.

34 Opozoriti je treba na besedilo člena 90(1) in (2) Kadrovskih predpisov, na podlagi katerih:

„1. Vsaka oseba, za katero veljajo ti kadrovski predpisi, lahko pri organu za imenovanja (v nadaljevanju: OPI) vloži zahtevo za sprejem odločitve, ki se nanaša nanjo. Organ obvesti zadevno osebo o svoji obrazloženi odločitvi v štirih mesecih od datuma zahteve. Če po izteku tega roka ni odgovora na zahtevo, se šteje, da gre za molk organa, ki pomeni zavrnitev zahteve, zoper katero se lahko vloži pritožba v skladu z naslednjim odstavkom.

2. Vsaka oseba, za katero veljajo ti kadrovski predpisi, lahko pri organu, pristojnemu za imenovanja vloži pritožbo zoper akt, ki je imel zanjo negativne posledice, ne glede na to, ali je omenjeni organ sprejel odločitev ali pa ni sprejel nobenega od ukrepov, predpisanih v Kadrovskih predpisih.

[…]“

35 Ugotoviti je treba, da iz člena 90(1) Kadrovskih predpisov izhaja, da lahko zahtevo pri OPI vloži le oseba, za katero veljajo ti kadrovski predpisi.

36 Kot začasni uslužbenec tožena stranka spada med osebe, za katere velja člen 90(1) Kadrovskih predpisov, in lahko torej zato vloži zahtevo, ki jo določa ta določba. Treba je torej preizkusiti, ali je tako zahtevo dejansko vložila.

37 Kot izhaja iz dopisa, predloženega Sodišču, je tožena stranka v zvezi s svojo pogodbo kontaktirala GD IX „Kadrovske zadeve in administracija“ z elektronsko pošto z dne 13. februarja 2003, ki je navedena v točki 14 te sodbe. Ne da bi posebej vztrajala pri dejstvu, da ta pošta pomeni zahtevo v smislu člena 90(1) Kadrovskih predpisov tožena stranka trdi, da je predlog za podaljšanje njene pogodbe po tem, ko se je osebno odzvala, predložil vodja oddelka v kateri je delala.

38 Zagotovo je res, da je z obvestilom z dne 3. aprila 2003 navedeni vodja oddelka predlagal podaljšanje pogodbe tožene stranke. Vendar kot izhaja iz jasnega besedila člena 90(1) Kadrovskih predpisov, ki je navedeno v točki 34 te zadeve, lahko tako zahtevo vloži le oseba, za katero veljajo ti kadrovski predpisi. Obvestilo, ki ga je ena služba Komisije naslovila na drugo službo, ne spada v okvir, ki ga opredeljuje ta določba. Med drugim se zdi, da takega obvestila ni mogoče enačiti z zahtevo iz navedene določbe, sicer bi bil postopek, ki ga določa ta določba, kršen.

39 Iz zgoraj navedene elektronske pošte z dne 13. februarja 2003 sicer tudi izhaja, da tožena stranka v pritožbi od OPI ni predlagala, da sprejme odločitev, ki se nanaša nanjo. S to pošto, naslovljeno „Vprašanja glede napotitve NNS“, se je tožena stranka omejila na prošnjo za podatke v zvezi z uporabo pravila neseštevanja v njenem primeru.

40 Iz tega sledi, da tožena stranka ni vložila nobene zahteve v smislu člena 90(1) Kadrovskih predpisov.

41 V teh okoliščinah je treba še preizkusiti, ali neobstoj take zahteve, sporna odločba pomeni akt, ki posega v položaj, ker je tožena stranka v pritožbi v vsakem primeru vložila ta akt, pritožbo v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov.

42 Glede tega je treba navesti, da le akti ali ukrepi, ki imajo zavezujoče pravne učinke, ki so take narave, da s tem, da pomembno spreminjajo njen pravni položaj, vplivajo neposredno in nemudoma na interese tožeče stranke.

43 Takoj je treba ugotoviti, da elektronska pošta GD IX z dne 12. maja 2003 ne pomeni očitno takega akta.

44 Če namreč predpostavljamo, da zadevna pošta pomeni odločbo, ima na podlagi sodne prakse za osebe, za katere veljajo Kadrovski predpisi, pravne učinke le pogodba o zaposlitvi (glej v tem smislu sodbo z dne 9. julija 1987 v zadevi Castagnoli proti Komisiji, 329/85, Recueil, str. 3281, točki 10 in 11, in sklep z dne 4. maja 1988 v zadevi Contini proti Komisiji, 95/87, Recueil, str. 2537, točka 8). Ugotovljeno je torej, da je tožena stranka v rokih, ki jih določajo Kadrovski predpisi, ni nikoli izpodbijala določb njene pogodbe, kot so bile določene v spremnem dopisu z dne 19. januarja 2000.

45 Poleg tega glede pošte z dne 12. maja 2003 je treba ugotoviti, da le-ta v primerjavi z navedenimi določbami ne zajema nobenega novega elementa v zvezi z vprašanjem datuma, ko bi se morala pogodba tožene stranke končati, in vprašanjem podaljšanja te pogodbe.

46 Akt, ki torej ne vsebuje nobenega novega elementa v primerjavi s prejšnjim aktom, pomeni zgolj njegov potrditveni akt, in zaradi tega dejstva naj ne bi pomenilo začetka novega roka za tožbo (glej sodbo z dne 10. decembra 1980 v zadevi Grasselli proti Komisiji, 23/80, Recueil, str. 3709, točka 18).

47 Ugotoviti je torej treba, da je – ob upoštevanju v točki 37 izpodbijane sodbe, da sporna odločba podaja odgovor uprave na predlog za podaljšanje pogodbe M. D. Fernández Gómez, ki ga je 3. aprila 2003 predložil vodja oddelka, nato v točki 44 navedene sodbe, da sporna odločba pomeni akt, ki posega v položaj, in nazadnje v točki 47 iste sodbe, da je tožba tožene stranke dopustna – Sodišče prve stopnje kršilo člena 90 in 91 Kadrovskih predpisov.

48 Prvemu pritožbenemu razlogu pritožbe je treba ugoditi in izpodbijano tožbo razglasiti za nično ne da bi bilo treba odločati o drugih pritožbenih razlogih, ki jih je navedla Komisija. Posledično je treba izpodbijano sodbo razglasiti za nično, ker Komisiji nalaga plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi jo domnevno utrpela M. D. Fernández Gómez, ker je bila sprejeta sporna odločba.

Tožba pred Sodiščem prve stopnje

49 Sodišče lahko v skladu s členom 61, prvi odstavek, drugi stavek, Statuta Sodišča v primeru razveljavitve sodbe Sodišča prve stopnje samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje. V tem primeru je tako.

50 Iz točk od 43 do 47 zgoraj izhaja, da je treba ugovoru nedopustnosti, ki ga je pred Sodiščem prve stopnje navedla Komisija, ugoditi. Posledično je treba tožbo M. D. Fernández Gómez zavrniti kot nedopustno, ker se nanaša na razglasitev ničnosti sporne odločbe.

51 Glede na to je treba podrobneje določiti, da nedopustnost predloga za razglasitev ničnosti akta, povzroči nedopustnost odškodninskega zahtevka, ker kot je očitno v zadevi v glavni stvari, obstaja tesna zveza med tema zahtevama.

52 Iz tega sledi, da je treba tožbo M. D. Fernández Gómez v celoti zavrniti kot nedopustno.

Stroški

53 Sodišče v skladu s členom 122, prvi odstavek, Poslovnika odloči tudi o stroških, če je pritožba utemeljena in če Sodišče samo dokončno odloči v sporu.

54 V skladu s členom 69(2) Poslovnika, ki velja za pritožbeni postopek na podlagi člena 118 tega poslovnika, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni.

55 Vendar v skladu s členom 70 tega poslovnika, ki velja za pritožbe, ki so jih vložile institucije na podlagi njegovega člena 118 in 122, v sporu med Skupnostmi in drugimi uslužbenci, stroške, nastale institucijam, načeloma nosijo te. V teh okoliščinah vsaka stranka nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

1) Sodba Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 13. septembra 2005 v zadevi Fernández Gómez proti Komisiji (T-272/03) se razveljavi.

2) Tožba, ki jo je pred Sodiščem prve stopnje Evropskih skupnosti vložila M. D. Fernández Gómez zaradi razglasitve ničnosti odločbe organa, pristojnega za sklepanje pogodb o zaposlitvi z dne 12. maja 2003, s katero je bil zavrnjen predlog M. D. Fernández Gómez za podaljšanje pogodbe začasnega uslužbenca in odškodnine za zatrjevano škodo kot posledico te odločbe, se zavrže kot nedopustna.

3) Vsaka stranka nosi svoje stroške tako v zvezi s postopkom na prvi stopnji kot v zvezi s pritožbo.

Podpisi

* Jezik postopka: francoščina.