Zadeva C-131/03 P
R.J. Reynolds Tobacco Holdings, Inc. in drugi
proti
Komisiji Evropskih skupnosti
„Pritožba – Sklep Komisije, da vloži tožbo pri sodišču tretje države – Ničnostna tožba – Nedopustnost“
Povzetek sodbe
1. Pritožba – Razlogi – Razlogi in trditve, predstavljeni pred Sodiščem prve stopnje, ki jih je stranka samo ponovila – Nedopustnost – Izpodbijanje razlage ali uporabe prava Skupnosti, ki ju je podalo Sodišče prve stopnje – Dopustnost
(člen 225 ES; Statut Sodišča, člen 58, prvi odstavek; Poslovnik Sodišča, člen 112(1)(c))
2. Ničnostna tožba – Izpodbojni akti – Pojem – Akti, ki ustvarjajo zavezujoče pravne učinke
(člen 230 ES)
3. Pravo Skupnosti – Načela – Pravica do učinkovitega pravnega varstva
(člena 235 ES in 288(2) ES)
1. Zahtev po obrazloženosti, ki izhaja iz člena 225 ES, člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča in člena 112(1)(c) Poslovnika Sodišča ne izpolnjuje pritožba, v kateri so samo ponovljeni ali dobesedno navedeni razloge in trditve, ki so bili predloženi Sodišču prve stopnje, skupaj s tistimi, ki so temeljili na dejstvih, ki jih je to sodišče izrecno zavrnilo. Taka pritožba pravzaprav pomeni le predlog za ponovno obravnavanje tožbe, vložene pri Sodišču prve stopnje, za kar pa Sodišče ni pristojno.
Kadar tožeča stranka izpodbija način, kako je Sodišče prve stopnje razlagalo ali uporabilo pravo Skupnosti, pa se pravna vprašanja, obravnavana na prvi stopnji, lahko ponovno obravnavajo v pritožbi. Če namreč tožeča stranka svoje pritožbe v tem smislu ne bi mogla utemeljiti z razlogi in trditvami, ki jih je že navajala pred Sodiščem prve stopnje, bi postopek s pritožbo deloma izgubil smisel.
(Glej točke od 49 do 51.)
2. Le ukrepi, ki povzročijo zavezujoče pravne učinke, ki lahko vplivajo na interese tožeče stranke tako, da značilno spremenijo njen pravni položaj, pomenijo akte ali odločbe, ki so lahko predmet ničnostne tožbe. Torej Sodišče ne izvaja sodnega nadzora, določenega v členu 230 ES, le nad pripravljalnimi akti, ampak tudi nad vsemi akti, ki ne povzročajo zavezujočih pravnih učinkov, ki bi lahko vplivali na interese upravičenca, kot so potrditveni in čisti izvršilni akti, enostavna priporočila in mnenja ter načeloma notranja navodila.
Torej, čeprav je predložitev zadeve v odločanje sodišču nujno dejanje, da bi se dosegla zavezujoča sodna odločba, pa kot takšna ne določa dokončne obveznosti strank v sporu, tako da a fortiori sklep o vložitvi pravnega sredstva sam po sebi ne spreminja spornega pravnega položaja. Poleg tega je uporaba lastnih postopkovnih pravil s strani sodišča, ki mu je bila tako predložena zadeva v odločanje, del posledic, ki se nujno navezujejo na predložitev zadeve v odločanje kateremu koli sodišču in jih torej ni mogoče označiti kot pravni učinek v smislu člena 230 ES sklepa, da se vloži tožba.
(Glej točke 54, 55, 58 in 61.)
3. Čeprav upravičenci zoper ukrepe, ki ne povzročajo zavezujočih pravnih učinkov, ki bi lahko vplivali na njihove interese, ne morejo vložiti ničnostne tožbe, jim nikakor ni odvzet dostop do sodišča, ker imajo še vedno na voljo tožbo iz naslova nepogodbene odgovornosti, določeno v členih 235 ES in 288, drugi odstavek, ES, če je zadevno ravnanje tako, da povzroči odgovornost Skupnosti. Taka tožba pa ni odvisna od sistema nadzora nad veljavnostjo aktov Skupnosti z zavezujočimi pravnimi učinki, ki lahko vplivajo na interese tožeče stranke, temveč je na voljo takrat, ko je ena stranka utrpela škodo zaradi nezakonitega ravnanja institucije.
Poleg tega okoliščina, da tožeče stranke morda ne morejo dokazati obstoja nezakonitega ravnanja institucij Skupnosti, zatrjevane škode ali vzročne zveze med takim ravnanjem in tako škodo, ne pomeni, da bi bile brez učinkovitega sodnega varstva.
(Glej točke 79 in od 82 do 84.)
SODBA SODIŠČA (veliki senat)
z dne 12. septembra 2006(*)
„Pritožba – Sklep Komisije, da vloži tožbo pri sodišču tretje države – Ničnostna tožba – Nedopustnost“
V zadevi C-131/03 P,
zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Poslovnika Sodišča, vložene 24. marca 2003,
R. J. Reynolds Tobacco Holdings Inc., s sedežem v Winston‑Salemu, Severna Karolina (Združene države),
RJR Acquisition Corp., s sedežem v Wilmingtonu, New Castle, Delaware (Združene države),
R. J. Reynolds Tobacco Company, s sedežem v Jersey Cityju, New Jersey (Združene države),
R. J. Reynolds Tobacco International, Inc., s sedežem v Dovru, Kent, Delaware (Združene države),
Japan Tobacco, Inc., s sedežem v Tokiu (Japonska),
ki jih zastopata P. Lomas, solicitor, in O. W. Brouwer, odvetnik,
tožeče stranke,
druge stranke v postopku so
Philip Morris International Inc., s sedežem v Rye Brooku, New York (Združene države),
tožeča stranka na prvi stopnji v zadevah T‑377/00 in T‑272/01,
Komisija Evropskih skupnosti, ki jo zastopajo C. Docksey, X. Lewis in C. Ladenburger, zastopniki, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožena stranka v postopku na prvi stopnji,
ob intervenciji
Sveta Evropske unije, ki ga zastopata M. Bishop in T. Blanchet, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
intervenienta v pritožbenem postopku,
Kraljevine Španije, ki jo zastopa N. Díaz Abad, zastopnica, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
Francoske republike, ki jo zastopa G. de Bergues, zastopnik,
Italijanske republike, ki jo zastopa I. M. Braguglia, zastopnik, skupaj z M. Fiorillijem, avvocato dello Stato, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
Portugalske republike, ki jo zastopata L. I. Fernandes in A. Seiça Neves, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
Republike Finske, ki jo zastopata T. Pynnä in A. Guimaraes-Purokoski, zastopnici, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
Evropskega parlamenta, ki ga zastopata H. Duintjer Tebbens in A. Baas, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
intervenientk v postopku na prvi stopnji,
Zvezne republike Nemčije, ki jo zastopata M. Lumma in W.‑D. Plessing, zastopnika,
Helenske republike,
intervenientk v postopku na prvi stopnji v zadevah T-260/01 in T-272/01,
Kraljevine Nizozemske, ki jo zastopa J. van Bakel, zastopnica,
intervenientke v postopku na prvi stopnji v zadevah T-379/00, T-260/01 in T‑272/01,
SODIŠČE (veliki senat),
v sestavi V. Skouris, predsednik, K. Schiemann in J. Makarczyk, predsednika senatov, J.‑P. Puissochet, R. Schintgen, sodnika, N. Colneric, sodnica, S. von Bahr (poročevalec), P. Kūris, E. Juhász, J. Klučka, U. Lõhmus, E. Levits in A. Ó Caoimh, sodniki,
generalna pravobranilka: E. Sharpston,
sodna tajnica: L. Hewlett, glavna administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 24. januarja 2006,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 6. aprila 2006
izreka naslednjo
Sodbo
1 Tožeče stranke v pritožbi predlagajo razveljavitev sodbe Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 15. januarja 2003 v zadevi Philip Morris in drugi proti Komisiji (T‑377/00, T‑379/00, T ‑380/00, T‑260/01 in T‑272/01, Recueil, str. II-1, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero so bile kot nedopustne zavržene njihove tožbe za razglasitev ničnosti sklepov Komisije Evropskih Skupnosti, na eni strani sklepa z dne 19. julija 2000, s katerim je bilo sprejeto „načelo civilne tožbe v imenu Komisije zoper določene ameriške proizvajalce cigaret“ in v skladu s katerim je bila pri United States District Court, Eastern District of New York, zveznim sodiščem Združenih držav Amerike (v nadaljevanju: District Court) vložena civilna tožba proti več družbam iz skupine Philip Morris (v nadaljevanju: Philip Morris) in skupini Reynolds (v nadaljevanju: Reynolds) ter proti Japan Tobacco, Inc. (v nadaljevanju: Japan Tobacco), in na drugi strani odločbe z dne 25. julija 2001, s katerim je bilo sprejeto „načelo nove civilne tožbe pri ameriških sodiščih, ki jo vložita skupaj Skupnost in najmanj ena država članica proti skupini proizvajalcev cigaret, ki so bili tožene stranke v prejšnji tožbi“ in v skladu s katerim sta bili pri District Court vloženi drugi dve tožbi (v nadaljevanju: sporna sklepa).
Dejansko stanje
2 Dejansko stanje, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je v njej opisano tako:
„1 V okviru boja proti tihotapljenju cigaret v Evropsko skupnost je Komisija 19. julija 2000 sprejela ‚načelo civilne tožbe v imenu Komisije zoper določene ameriške proizvajalce cigaret‘. Ravno tako je odločila, da o tem na primeren način obvesti Odbor stalnih predstavnikov (Coreper), ter pooblastila svojega predsednika in člana Komisije, pristojnega za proračun, da pravni službi naročita, naj sprejme potrebne ukrepe.
2 Evropska skupnost, ki jo zastopa Komisija, je 3. novembra 2000 v svojem imenu in imenu držav članic, ki jih zastopa, vložila civilno tožbo proti [Philip Morris, Reynolds in Japan Tobacco] pri [District Court].
3 V okviru te tožbe (v nadaljevanju: prva tožba) je Skupnost zatrjevala, da so bile tožeče stranke – podjetja za proizvodnjo tobaka – udeležene pri sistemu tihotapljenja, katerega namen je bil, da se na ozemlje Evropske skupnosti vnašajo in razširjajo cigarete. Skupnost je želela doseči zlasti povračilo škode, ki je nastala zaradi tega sistema tihotapljenja in obsega v glavnem izgubo carin in davka na dodano vrednost (DDV), ki bi bili ob zakonitem uvozu plačani, pa tudi odredbe za prenehanje kaznivega ravnanja.
4 Skupnost je svoje predloge utemeljevala z zveznim zakonom Združenih držav, Racketeer Influenced and Corrupt Organizations Act de 1970 (v nadaljevanju: RICO), in z določenimi teorijami common law, in sicer common law fraud, public nuisance in unjust enrichment. Namen RICO je boj proti organiziranemu kriminalu, zlasti z olajševanjem pregona kaznivih dejanj gospodarskih subjektov. V ta namen podeljuje oškodovancem pravico, da vložijo tožbo. Da bi spodbudil vlaganje civilnih tožb, RICO določa, da se lahko tožeči stranki prisodi odškodnina, ki je enaka trikratni škodi, ki jo je dejansko utrpela (treble damages).
5 Z odločbo z dne 16. julija 2001 je District Court zavrnilo zahtevke Evropske skupnosti.
6 Komisija je 25. julija 2001 sprejela „načelo nove civilne tožbe pri ameriških sodiščih, ki jo proti skupini proizvajalcev cigaret, ki so bili toženi s prejšnjo tožbo, vložita skupaj Skupnost in najmanj ena država članica“. Ravno tako je pooblastila svojega predsednika in člana Komisije, pristojnega za proračun, da pravni službi naročita, naj sprejme potrebne ukrepe.
7 Komisija v imenu Evropske skupnosti in držav članic, za katerih zastopanje je bila pooblaščena, ter deset držav članic, in sicer Kraljevina Belgija, Zvezna republika Nemčija, Helenska republika, Kraljevina Španija, Francoska republika, Italijanska republika, Veliko vojvodstvo Luksemburg, Kraljevina Nizozemska, Portugalska republika in Republika Finska v svojem imenu, so 6. avgusta 2001 pri District Court vložile novo tožbo proti družbi Philip Morris in Reynolds. V okviru te tožbe (v nadaljevanju: druga tožba) predlogi Skupnost niso več temeljili na RICO, temveč le na načelih common law, na katere se je sklicevala v okviru prve tožbe. Po drugi strani pa so predlogi držav temeljili tako na RICO kot tudi na načelih common law, na katera se je sklicevala Skupnost. Poleg tega so se sklicevale na gospodarsko in negospodarsko škodo, ki ju Skupnost ni zatrjevala v okviru prve tožbe, ter vložile dodatne dokaze v zvezi s teorijama o public nuisance in o unjust enrichment.
8 Skupnost ni vložila pritožbe zoper odločbo District Court z dne 16. julija 2001 iz točke 5 zgoraj. Vendar pa je 10. avgusta 2001 ameriškemu sodišču predlagala, naj razveljavi sodbo in ji omogoči, da spremeni tožbo (motion to vacate the judgment and to amend the complaint). Ta predlog je District Court s sklepom z dne 25. oktobra 2001 zavrnilo.
9 Skupnost, ki jo zastopa Komisija, in deset držav članic, navedenih v točki 7 zgoraj, so 9. januarja 2002 pri District Court vložile tretjo tožbo proti družbi [Japan Tobacco] in drugim, z njim povezanim podjetjem (v nadaljevanju: tretja tožba).
10 District Court je 19. februarja 2002 zavrnilo drugo in tretjo tožbo Skupnosti in držav članic na podlagi pravila common law (revenue rule), po katerem sodišča Združenih držav ne izvajajo davčnih zakonov drugih držav.
11 Komisija je 20. marca 2002 sprejela načelo, da vloži pritožbo zoper odločbo District Court. 25. marca 2002 je bila v imenu Skupnosti in desetih držav članic vložena pritožba pri United States Court of Appeals for the Second Circuit.“
Postopek pred Sodiščem prve stopnje
3 Z vlogami, vloženimi v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 19. in 20. decembra 2000, so tožeče stranke vložile tožbe, s katerimi so predlagale zlasti, naj se sklep Komisije o vložitvi prve tožbe razglasi za ničnega (zadeve T‑377/00, T-379/00 in T-380/00).
4 S sklepom z dne 2. julija 2001 je predsednik razširjenega drugega senata Sodišča prve stopnje za namen pisnega in ustnega postopka ter zaradi izdaje sodbe te tri zadeve združil.
5 Z vlogami, vloženimi v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 15. oktobra 2001, sta Reynolds in Philip Morris vložili tožbi zoper sklepa Komisije, da vloži drugo tožbo (zadevi T-260/01 in T-272/01).
6 S sklepom z dne 31. januarja 2002 je predsednik razširjenega drugega senata Sodišča prve stopnje za namen pisnega in ustnega postopka ter izdaje sodbe združil pet zadev T-377/00, T-379/00, T-380/00, T-260/01 in T-272/01.
7 V vsaki od teh zadev je Komisija podala ugovor nedopustnosti, ker naj sporna sklepa ne bi mogla biti predmet tožbe, kakršna je določena v členu 230, četrti odstavek, ES.
Izpodbijana sodba
8 Z izpodbijano sodbo je Sodišče prve stopnje ugodilo ugovorom nedopustnosti, ki jih je podala Komisija, in tožbe zato zavrglo.
9 V točkah 74, 76 in 77 navedene sodbe je Sodišče prve stopnje najprej opozorilo na vsebino člena 230, četrti odstavek, ES in na ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero je na eni strani treba preučiti vsebino ukrepa, za katerega se zahteva razglasitev ničnosti, da bi se ugotovilo, ali je ta ukrep lahko predmet tožbe, ker je oblika, v kateri je bil sprejet, glede tega načeloma nepomembna, na drugi strani pa le ukrepi, ki povzročijo zavezujoče pravne učinke, ki lahko vplivajo na interese tožeče stranke tako, da značilno spremenijo njen pravni položaj, pomenijo akte ali odločbe, ki so lahko predmet ničnostne tožbe, pri čemer se je Sodišče prve stopnje med drugim sklicevalo na sodbo Sodišča z dne 11. novembra 1981 v zadevi IBM proti Komisiji (60/81, Recueil, str. 2639, točka 9).
10 Zato je preučilo, ali sporna sklepa ustvarjata take učinke.
11 V zvezi s tem je Sodišče prve stopnje v točki 79 izpodbijane sodbe poudarilo, da je predložitev zadeve v odločanje sodišču nujno dejanje, da se doseže zavezujoča sodna odločba, vendar da lahko dokončna določitev obveznosti strank v sporu izhaja le iz odločbe razpravljajočega sodišča. Sklicujoč se, po analogiji, na sodbo Sodišča z dne 29. septembra 1998 v zadevi Komisija proti Nemčiji (C-191/95, Recueil, str. I-5449, točka 47), ki se nanaša na sklep Komisije, da vloži tožbo na podlagi člena 226, drugi odstavek, ES, je Sodišče prve stopnje sklenilo, da sklep, da se vloži pravno sredstvo, sam po sebi ne spreminja pravnega položaja, v okvir katerega sodi ta odločitev, in da ga načeloma ni mogoče šteti za odločbo, ki jo je mogoče izpodbijati.
12 Sodišče prve stopnje je nato preučilo, ali sta sporna sklepa – zato ker se ne nanašata na predložitev zadeve v odločanje Sodišču ali sodišču države članice, temveč sodišču tretje države – ustvarila drugačne dokončne pravne učinke od tistih, ki so nujno povezani s predložitvijo zadeve v odločanje kateremu koli sodišču, in ki bi značilno spremenili pravni položaj tožečih strank.
13 Pri preučevanju učinkov spornih odločb v pravnem redu Skupnosti je Sodišče prve stopnje v točki 91 izpodbijane sodbe na prvem mestu kot neutemeljeno zavrnilo trditev tožečih strank, v skladu s katero sta ta sklepa povzročila zavezujoče pravne učinke glede pristojnosti Komisije in institucionalnega ravnovesja.
14 Glede tega je Sodišče prve stopnje v točki 86 te sodbe ugotovilo, da sporna sklepa po zgledu vseh aktov institucij dodatno vsebujeta tudi opredelitev njunega avtorja do njihove pristojnosti, da jih sprejme, vendar pa take opredelitve ni mogoče šteti za zavezujoč pravni učinek v smislu člena 230 ES, ker tudi če bi bila napačna, nima nobenega samostojnega pomena glede na sprejeti akt. Dodalo je, da take opredelitve, nasprotno od akta, katerega predmet je podelitev pristojnosti, kot je izhodiščni akt za sodbo z dne 9. oktobra 1990 v zadevi Francija proti Komisiji (C‑366/88, Recueil, str. I-3571), na katerega se sklicujejo tožeče stranke, da bi se spremenila delitev pristojnosti, določena v Pogodbi ES.
15 V točki 87 izpodbijane sodbe je Sodišče prve stopnje prav tako ugotovilo, da zatrjevana nepristojnost Komisije in morebitna kršitev institucionalnega ravnovesja, ki bi iz tega izhajala, ne omogočata odstopanja od pogojev za dopustnost ničnostne tožbe, ki jih določa Pogodba. Iz takega utemeljevanja bi se namreč dalo sklepati, da je akt izpodbojen zato, ker je morda nezakonit. Glede tega se je Sodišče prve stopnje po analogiji sklicevalo na sklep Sodišča z dne 10. maja 2001 v zadevi FNAB in drugi proti Svetu (C‑345/00 P, Recueil, str. I‑3811, točke od 39 do 42).
16 V zvezi z vprašanjem, ki se je med drugim postavilo v točki 23 zgoraj navedene sodbe IBM priti Komisiji, ali se lahko, kar zadeva pripravljalne akte, pravno sredstvo v zgodnji fazi šteje za združljivo s sistemom pravnih sredstev, ki jih določa Pogodba v izjemnih okoliščinah, ko gre za ukrepe, ki so že na prvi pogled nezakoniti, je Sodišče prve stopnje v točki 88 izpodbijane sodbe poudarilo, da sodišči Skupnosti nikoli nista potrdili možnosti, da se izjemoma lahko opravi tak nadzor nad pripravljalnimi akti ali nad drugimi akti, ki ne ustvarjajo pravnih učinkov. Dodalo je, da so bile odločbe, ki so omenjale ta primer, sprejete pred zgoraj navedenim sklepom FNAB in drugi proti Svetu, v katerem se je Sodišče jasno izreklo proti možnosti, da bi bila dopustnost tožbe odvisna od teže zatrjevanih kršitev prava Skupnosti.
17 Na drugem mestu, v točki 107 izpodbijane sodbe, je Sodišče prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo trditev, da sta sporna sklepa ustvarila zavezujoče pravne učinke s tem, da sta povzročila, da je za tožeče stranke veljal drug pravni red, ali s tem, da sta vsebinsko ali postopkovno spremenila njihov pravni položaj.
18 V zvezi s tem je v točki 93 izpodbijane sodbe ugotovilo, da načelo, v skladu s katerim predložitev zadeve v odločanje sodišču kot taka ne spremeni pravnega položaja strank v sporu v smislu člena 230 ES, velja tako za predložitev zadeve v odločanje sodišču Skupnosti kot za predložitev zadeve v odločanje sodiščem držav članic in celo tretjih držav, kot so Združene države. Po mnenju Sodišča prve stopnje na to načelo ne vpliva dejstvo, da mora vsako sodišče uporabljati postopkovna pravila svojega pravnega reda in pravila materialnega prava, v skladu s kolizijskimi pravili istega pravnega reda. Neodvisno od uporabljenih pravil namreč pravnih posledic, ki zaradi tega nastanejo po samem pravu ali zaradi sklepov razpravljajočega sodišča, ni mogoče pripisati stranki, ki je sodišču predložila zadevo.
19 V točkah 95 in 96 izpodbijane sodbe je Sodišče prve stopnje priznalo, da lahko določeni postopkovni sklepi povzročijo zavezujoče in dokončne pravne učinke v smislu člena 230 ES, kot ga razlaga sodna praksa. Poudarilo je, da so med temi sklepi na eni strani taki, ki čeprav sestavljajo faze upravnega postopka, ki poteka, ne ustvarjajo zgolj pogojev za njegovo nadaljevanje, ampak ustvarjajo učinke, ki presegajo postopkovni okvir in spreminjajo pravice ter obveznosti udeležencev na vsebinski ravni.
20 Sodišče prve stopnje je po tem, ko je v točki 97 izpodbijane sodbe navedlo določeno število sklepov, ki so v skladu s sodno prakso sodišč Skupnosti take vrste, ugotovilo, da pri spornih sklepih ne gre za tak primer. Zlasti je opozorilo, da dejstva, da ne obstaja postopek Skupnosti na področju pobiranja davkov in carin, ni mogoče enačiti z imuniteto, ki jo je člen 15(5) Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prva uredba o izvajanju členov 81 in 82 Pogodbe (UL 1962, 13, str. 204), izrecno podelil strankam sporazumov, ki so bili priglašeni v skladu s to uredbo. Poleg tega, čeprav je res, da sporna sklepa kažeta na začasno presojo Komisije o ravnanju tožečih strank glede na pravo Združenih držav, pa se razlikujeta od odločitve o začetku postopka za preverjanje državnih pomoči v tem, da pravo Skupnosti na to presojo ne navezuje določenih pravnih posledic. Po mnenju Sodišča prve stopnje predložitev zadeve v odločanje sodiščem Združenih držav torej tožečim strankam ne nalaga novih obveznosti in jih ne obvezuje k spreminjanju njihovih ravnanj.
21 Sodišče prve stopnje je po drugi strani v točkah 99 in 100 izpodbijane sodbe navedlo določene postopkovne sklepe, ki jih je mogoče izpodbijati, ker posegajo v postopkovne pravice udeležencev. Vendar je ugotovilo, naj v obravnavanem primeru tožečim strankam ne bi bile na voljo postopkovne pravice v okviru postopka zaradi neizpolnitve obveznosti, ki bi ga po njihovem mnenju morala pričeti Komisija, in je ugotovilo, da jim zaradi predložitve zadeve v odločanje District Court niso mogle bile odvzete pravice v zvezi s tem. Sodišče prve stopnje je dodalo, da zato ker ne obstaja pristojnost Skupnosti za pobiranje zadevnih carin in davkov, v pravu Skupnosti tudi ni določen postopek na tem področju, ki bi podeljeval pravice, ki naj bi bile odvzete tožečim strankam.
22 V točki 101 izpodbijane sodbe je Sodišče prve stopnje prav tako menilo, da tožeče stranke niso dokazale, da sta sporna sklepa vplivala na njihov pravni položaj v zvezi s postopki pobiranja davkov in carin, ki veljajo v državah članicah.
23 Na trditev tožečih strank, da se postopek pred District Court razlikuje od postopkov, ki bi bili lahko začeti pred sodišči držav članic, ker ne pozna sistema predlogov za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, je Sodišče prve stopnje v točki 105 izpodbijane sodbe odgovorilo, da je v sporih, ki vključujejo mednarodne elemente, običajno, da mora sodišče uporabiti pravila tujega prava in da to stori v okviru lastnih postopkovnih pravil. Po mnenju Sodišča prve stopnje je uporaba lastnih postopkovnih pravil s strani sodišča del posledic, ki se nujno navezujejo na predložitev zadeve v odločanje kateremu koli sodišču in se jih torej ne more označiti kot pravni učinek v smislu člena 230 ES. Dodalo je, da čeprav člen 234 ES sodiščem držav članic omogoča postavitev vprašanj za predhodno odločanje, določenim od njih pa to celo nalaga, pa nasprotno strankam postopka, ki poteka pred temi sodišči, ne daje nobene pravice do predložitve zadeve Sodišču.
24 Sodišče prve stopnje je v točki 108 izpodbijane sodbe ugotovilo, da sporna sklepa v pravnem redu Skupnosti ne ustvarjata zavezujočih pravnih učinkov v smislu člena 230 ES, kot ga razlaga sodna praksa.
25 Dalje je Sodišče prve stopnje s preučitvijo učinkov, ki jih pravo Združenih držav navezuje na vložitev zadevnih civilnih tožb, v točki 110 izpodbijane sodbe ugotovilo, da se postopkovne posledice predložitve zadeve v odločanje District Court, ki jih je navedla tožeča stranka, večinoma ne razlikujejo od tistih, ki se nujno navezujejo na predložitev zadeve v odločanje kateremu koli sodišču, in so nekatere popolnoma dejanske narave.
26 Sodišče prve stopnje je poleg tega v točkah 111 in 112 izpodbijane sodbe poudarilo, da čeprav lahko zvezna sodišča Združenih držav na podlagi svojega postopkovnega prava sprejemajo sklepe, ki imajo za stranke v sporu zavezujoče učinke, tako da jim nalagajo zlasti razkritje dejstev in dokumentov, pa ti učinki izhajajo iz samostojnega izvrševanja pristojnosti, ki jih imajo po pravu Združenih držav in jih torej ni mogoče pripisati Komisiji.
27 V zvezi z učinki predložitve zadeve v odločanje District Court na ravni materialnega prava je Sodišče prve stopnje v točki 114 izpodbijane sodbe ugotovilo, da se sklep o predložitvi zadeve v odločanje District Court omejuje na začetek postopka, s katerim naj se ugotovi odgovornost tožečih strank, katere obstoj, kar zadeva pravno podlago, ni ugotovljen z vložitvijo tožbe. Čeprav bi zato učinek spornih sklepov lahko bil razkritje tožečim strankam, da obstaja resnična nevarnost, da jim ameriško sodišče naloži kazen, pa je to le dejanska posledica in ne pravni učinek, ki ga sporna sklepa ustvarjata; pri tem se je Sodišče prve stopnje po analogiji sklicevalo na točko 19 zgoraj navedene sodbe IBM proti Komisiji.
28 V točkah od 115 do 117 izpodbijane sodbe je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da določena dejstva, na katera se sklicujejo tožeče stranke, in sicer, da so obdolžene kaznivih dejanj, da imuniteta strank v sporu te varuje pred tožbo zaradi obrekovanja, ki se nanaša na trditve, podane v okviru postopka, in da je District Court tožbe Komisije objavilo na internetu ter da so škodljive posledice, ki jih ima lahko vložitev zadevnih tožb za ugled družb, ki kotirajo na borzi, bodisi dejanske narave ali pa izhajajo izključno iz določb prava Združenih držav in torej niso učinki spornih odločb, ki bi se jih pripisalo Komisiji.
29 Sodišče prve stopnje je v točki 118 izpodbijane sodbe ugotovilo, da učinkov, ki jih pravo Združenih držav navezuje na vložitev zadevnih civilnih tožb in na katere se sklicujejo tožeče stranke, ni mogoče šteti za zavezujoče pravne učinke v smislu člena 230 ES, kot ga razlaga sodna praksa.
30 Končno, v zvezi z nujnostjo učinkovitega sodnega varstva in v zvezi s trditvijo tožečih strank, da naj bi bil učinek nedopustnosti njihovih tožb ta, da bi jim bila odvzeta vsa pravna sredstva za izpodbijanje spornih sklepov, ker naj niti razpravljajoče sodišče tretje države niti sodišči Skupnosti niti sodišča držav članic ne bi mogla odločati o zakonitosti ravnanja Komisije, je Sodišče prve stopnje presodilo:
„121 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Sodišče potrdilo, da je dostop do sodišča eden od konstitutivnih elementov pravne skupnosti in da je zajamčen v pravnem redu, ki temelji na Pogodbi ES, tako da je bil v Pogodbi ES uveden celovit sistem pravnih sredstev in postopkov, ki so namenjeni temu, da ima Sodišče nadzor nad zakonitostjo aktov institucij (sodba Sodišča z dne 23. aprila 1986 v zadevi Les Verts proti Parlamentu, 294/83, Recueil, str. 1339, točka 23). Sodišče utemeljuje pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred pristojnim sodiščem na skupnih ustavnih tradicijah držav članic ter na členih 6 in 13 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (sodba Sodišča z dne 15. maja 1986 v zadevi Johnston, 222/84, Recueil, str. 1651, točka 18).
122 Pravica do učinkovitega pravnega sredstva za vsakogar, katerega pravice in svoboščine, ki jih zagotavlja pravo Unije, so bile kršene, je bila poleg tega ponovno potrjena s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, razglašene 7. decembra 2000 v Nici (UL 2000 C 364, str. 1), ki, čeprav ni pravno zavezujoča, kaže na pomembnost z njo razglašenih pravic v pravnem redu Skupnosti.
123 Glede na to je treba poudariti, da upravičencem ni odvzet dostop do sodišča, zato ker ravnanje, ki nima narave odločanja, ne more biti predmet ničnostne tožbe; saj imajo še vedno na voljo tožbo iz naslova nepogodbene odgovornosti, določeno v členih 235 ES in 288, drugi odstavek, ES, če je ravnanje tako, da povzroči odgovornost Skupnosti.
124 Čeprav je morda zaželeno, da imajo posamezniki na voljo poleg odškodninske tožbe tudi pravno sredstvo, ki jim omogoča preprečitev – ali ustavitev – ravnanj institucij, ki nimajo narave odločanja in lahko škodijo njihovim interesom, pa je treba ugotoviti, da takšno pravno sredstvo, ki bi nujno vsebovalo to, da bi sodišče Skupnosti institucijam izdajalo navodila, ni predvideno s Pogodbo. Vendar pa ni naloga sodišča Skupnosti, da nadomešča ustavno oblast Skupnosti, da bi spremenilo sistem pravnih sredstev in postopkov, ki jih določa Pogodba (sodba Sodišča prve stopnje z dne 27. junija 2000 v zadevi Salamander in drugi proti Parlamentu in Svetu, T-172/98, od T-175/98 do T-177/98, Recueil, str. II-2487, točka 75).“
Predlogi strank
31 Tožeče stranke predlagajo Sodišču, naj:
– izpodbijano sodbo razglasi za nično;
– njihove ničnostne tožbe razglasi za dopustne, ker sta sporna sklepa očitno nezakonita, in naj dokončno odloči o sporu;
– podredno, njihove ničnostne tožbe razglasi za dopustne in zadevo vrne v ponovno odločanje Sodišču prve stopnje, da meritorno odloči;
– temu podredno, zadevo vrne v ponovno odločanje Sodišču prve stopnje, da preuči vprašanje o dopustnosti in opravi presojo po vsebini in nato odloči;
– Komisiji naloži plačilo stroškov na podlagi člena 69(2) Poslovnika Sodišča.
32 Komisija predlaga Sodišču, naj:
– pritožbo razglasi za nedopustno v delu, kjer se Sodišču predlaga, naj preuči nova vprašanja, ki niso bila navedena na prvi stopnji, ali naj ponovno preuči trditve, ki so bile že navedene na prvi stopnji;
– pritožbo v preostalem delu zavrne;
– tožečim strankam naloži plačilo stroškov.
33 Vlade Nemčije, Španije, Italije, Nizozemske in Portugalske ter Parlament in Svet predlagajo Sodišču, naj pritožbo zavrne in tožečim strankam naloži plačilo stroškov.
34 Finska vlada predlaga Sodišču, naj:
– pritožbo razglasi za nedopustno v delu, kjer predlaga Sodišču, naj preuči nova dejstva, ki niso bila navedena v postopku pri Sodišču prve stopnje, ne da bi dokazalo, da je to napačno uporabilo pravo;
– pritožbo v preostalem delu zavrne;
– tožečim strankam naloži plačilo stroškov.
Pritožba
35 V utemeljitev pritožbe tožeče stranke navajajo pet pritožbenih razlogov:
– napačna razlaga člena 230 ES glede učinkov spornih sklepov v pravnem redu Skupnosti;
– napačna razlaga člena 230 ES glede učinkov, ki jih pravo Združenih držav navezuje na vložitev zadevnih civilnih tožb;
– kršitev temeljne pravice do učinkovitega sodnega varstva;
– napačna uporaba in razlaga sodne prakse Sodišča glede možnosti izpodbijanja očitno nezakonitih ukrepov;
– kršitve člena 292 ES.
Prvi pritožbeni razlog: napačna razlaga člena 230 ES v zvezi z učinki spornih sklepov v pravnem redu Skupnosti
Trditve strank
36 V okviru tega pritožbenega razloga, razdeljenega na pet delov, tožeče stranke na prvem mestu navajajo, da je Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo, ker je v točki 79 izpodbijane sodbe ugotovilo, da se sklepa institucije Skupnosti, da vloži tožbo, načeloma ne more šteti za izpodbojno odločbo.
37 Iz sodne prakse pa naj bi izhajalo, da so edini ukrepi institucij, ki ne morejo biti predmet sodnega nadzora, tisti, ki so del postopka Skupnosti, ki se konča s kasnejšo odločbo, ki je sama lahko predmet sodnega nadzora, pri katerem lahko pristojno sodišče, ki mora uporabljati pravo Skupnosti, preuči vse očitke glede predhodne nezakonitosti ali nepristojnosti zadevne institucije in njihovih učinkov. Tožeče stranke se glede tega sklicujejo na zgoraj navedeni sodbi IBM proti Komisiji (točka 20) in Komisija proti Nemčiji (točka 44).
38 Na drugem mestu tožeče stranke navajajo, da pri preučitvi, ali sporna sklepa ustvarjata pravne učinke, Sodišče prve stopnje sodne prakse ni niti pravilno razlagalo niti uporabilo v popolnoma novih okoliščinah te zadeve. Sedanja sodna praksa naj bi se namreč nanašala na tožbe, vložene proti ukrepom, ki jih je sprejela Komisija pri izvrševanju pristojnosti, ki ji jih podeljuje Pogodba, in te tožbe naj bi nujno vodile do odločbe v pravnem redu Skupnosti, ki bi jo bodisi sprejelo sodišče Skupnosti ali pa bi bila predmet nadzora takega sodišča. Nasprotno pa naj bi bilo treba v obravnavanem primeru poudariti, da če sporne odločbe niso predmet nadzora sodišč Skupnosti, noben akt niti nobena druga posledica ne bodo predmet takega nadzora in bodo institucije Skupnosti lahko začenjale postopke zunaj pravnega reda Skupnosti o vsakem novem vprašanju in v kakršnih koli okoliščinah.
39 Na tretjem mestu tožeče stranke navajajo, da naj bi Sodišče prve stopnje napačno razlagalo sodno prakso Skupnosti, ko je ugotovilo, da noben pravni učinek ne izhaja iz izgube možnosti predložitve vprašanja za predhodno odločanje Sodišču glede pristojnosti Komisije za začetek postopka v tretji državi, s katerim poskuša pobrati domnevno neplačane carine in DDV.
40 V zvezi s tem tožeče stranke zatrjujejo, da če bi Komisija predložila zadevo v odločanje Sodišču države članice, bi imele pravico uveljavljati bistveno vprašanje glede pristojnosti Komisije, vprašanje, ki bi ga moralo nacionalno sodišče najvišje stopnje predložiti Sodišču na podlagi člena 234, tretji odstavek, ES ob upoštevanju pravila, določenega v sodbi z dne 22. oktobra 1987 v zadevi Foto‑Frost (314/85, Recueil, str. 4199), in očitne neuporabnosti sodne prakse Cilfit in drugi (sodba z dne 6. oktobra 1982 v zadevi Cilfit in drugi, 283/81, Recueil, str. 3415). Odvzem te možnosti bi imel očitne pravne posledice za stranke v sporu.
41 Na četrtem mestu, z ugotovitvijo, da vložitev pravnega sredstva v tretji državi namesto v državi članici ne povzroči pravnih učinkov, naj bi Sodišče prve stopnje prav tako napačno razlagalo sodno prakso, v skladu s katero sklep, da se raje začne en postopek namesto drug, povzroči pravne učinke v smislu člena 230 ES.
42 Zmotno naj namreč Sodišče prve stopnje v točki 98 izpodbijane sodbe ne bi priznalo, da je bil odločilni dejavnik v sodbi z dne 30. junija 1992 v zadevi Španija proti Komisiji (C-312/90, Recueil, str. I-4117) dejstvo, da je Komisija raje izbrala en postopek namesto drugega in s tem drugega izključila. Tožeče stranke se ravno tako v zvezi s tem sklicujejo na sodbo z dne 15. marca 1967 v zadevi CBR in drugi proti Komisiji (od 8/66 do 11/66, Recueil, str. 93). Z začetkom zadevnih postopkov v Združenih državah naj bi Komisija sprejela odločitev o izbiri postopka, kar naj bi privedlo ne le do izključitve možnosti, da bi se lahko Sodišču postavila vprašanja za predhodno odločanje, temveč tudi do izključitve pomembnih procesnih jamstev, povezanih z ustreznimi postopki prava Skupnosti, ki se uporabljajo za pobiranje zadevnih davkov in carin.
43 Na petem mestu tožeče stranke poudarjajo, da Sodišče prve stopnje ni priznalo, da je s spornima sklepoma Komisija sprejela dokončno stališče glede svoje pristojnosti v pravu Skupnosti, kar v skladu z ustaljeno sodno prakso ustvarja pravne učinke.
44 Komisija naj bi namreč lahko ukrepala le, če bi bil sprejet akt sekundarnega prava, ki bi ji omogočil, da v tretjih državah začne sodne postopke za pobiranje domnevno neplačanih carin in DDV. Sporna sklepa naj bi torej povzročila enake pravne učinke kot tak akt sekundarnega prava.
45 Poleg tega naj bi bila posledica omenjenih sklepov dovolitev stroškov Komisije za začetek in nadaljevanje postopkov pri sodiščih združenih držav. Taki sklepi naj bi bili lahko predmet tožbe na podlagi člena 230 ES, kot naj bi med drugim izhajalo iz sklepa z dne 24. septembra 1996 v zadevi Združeno kraljestvo proti Komisiji (C-239/96 R in C-240/96 R, Recueil, str. I-4475).
46 S tem ko sta sporna sklepa nadomestila primarne ali sekundarne akte prava Skupnosti in spremenila delitev pristojnosti, ki jo določa Pogodba, naj bi bil tudi cilj spornih sklepov sprememba te delitve, kar naj bi bila enaka sprememba pristojnosti kot v zgoraj navedeni sodbi Francija proti Komisiji.
47 Komisija zatrjuje, da so vsi deli tega pritožbenega razloga nedopustni, ker tožeče stranke le ponavljajo trditve, ki so jih že navedle na prvi stopnji.
48 V zvezi s petim delom in trditvijo, da lahko Komisija ukrepa z namenom pobiranja davkov v tretjih državah le na podlagi posebnega zakonskega dovoljenja, navaja tudi, na prvem mestu, da so tožeče stranke nepravilno opisale pristop Sodišča prve stopnje. To naj bi namreč v točki 104 izpodbijane sodbe poudarilo, da tožeče stranke niso dokazale, da Komisija ni upoštevala oziroma da je obšla obstoječe postopke na področju pobiranja davkov in carin ali boja proti goljufijam. Na drugem mestu navaja, da naj nikoli ne bi bilo sporno, da lahko Komisija sama vlaga tožbe za pobiranje neplačanih davkov. Na tretjem mestu navaja, da naj bi Sodišče prve stopnje v točki 102 izpodbijane sodbe poudarilo, da trditev, da je Komisija poskušala pobrati davke s pomočjo odškodninske tožbe, ne dokazuje kršitve procesnih pravic tožečih strank, poleg tega pa gre za trditev, ki se nanaša na vsebinsko presojo spora.
Presoja Sodišča
49 Uvodoma je treba navesti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso iz členov 225 ES, člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča in 112(1)(c) Poslovnika Sodišča izhaja, da je treba v pritožbi jasno navesti izpodbijane elemente sodbe, katere razveljavitev je predlagana, ter pravne trditve, ki na poseben način utemeljujejo ta predlog (glej predvsem sodbe z dne 4. julija 2000 v zadevi Bergaderm in Goupil proti Komisiji, C-352/98 P, Recueil, str. I-5291, točka 34; z dne 8. januarja 2002 v zadevi Francija proti Monsantu in Komisiji, C-248/99 P, Recueil, str. I-1, točka 68, in z dne 6. marca 2003 v zadevi Interporc proti Komisiji, C-41/00 P, Recueil, str. I‑2125, točka 15).
50 Tako zahtev po obrazloženosti, ki izhaja iz teh določb, ne izpolnjuje pritožba, ki samo ponavlja ali dobesedno navaja razloge in trditve, ki so bili predloženi pred Sodiščem prve stopnje, skupaj s tistimi, ki so temeljili na dejstvih, ki jih je to sodišče izrecno zavrnilo (glej predvsem sklep z dne 25. marca 1998 v zadevi FFSA in drugi proti Komisiji, C-174/97 P, Recueil, str. I-1303, točka 24, in zgoraj navedeno sodbo Interporc proti Komisiji, točka 16). Taka pritožba pravzaprav pomeni le predlog za ponovno obravnavanje tožbe, vložene pri Sodišču prve stopnje, za kar pa Sodišče ni pristojno (glej sklep z dne 26. septembra 1994 v zadevi X proti Komisiji, C-26/94 P, Recueil, str. I-4379, točka 13, in zgoraj navedeno sodbo Bergaderm in Goupil proti Komisiji, točka 35).
51 Kadar tožeča stranka izpodbija način, na katerega je Sodišče prve stopnje razlagalo ali uporabilo pravo Skupnosti, pa se pravna vprašanja, obravnavana na prvi stopnji, lahko ponovno obravnavajo v pritožbi (glej sodbo z dne 13. julija 2000 v zadevi Salzgitter proti Komisiji, C-210/98 P, Recueil, str. I-5843, točka 43). Če namreč tožeča stranka svoje pritožbe v tem smislu ne bi mogla utemeljiti z razlogi in trditvami, ki jih je že navajala pred Sodiščem prve stopnje, bi postopek s pritožbo deloma izgubil smisel (glej predvsem sklep z dne 10. maja 2001 v zadevi FNAB in drugi proti Svetu, C-345/00 P, Recueil, str. I‑3811, točki 30 in 31, in sodbi z dne 16. maja 2002 v zadevi ARAP in drugi proti Komisiji, C-321/99 P, Recueil, str. I-4287, točka 49, ter zgoraj navedeno sodbo Interporc proti Komisiji, točka 17).
52 V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da tožeče stranke s prvim pritožbenim razlogom želijo pravzaprav le ponovno obravnavanje tožbe, vložene pri Sodišču prve stopnje. V vsakem delu tega pritožbenega razloga namreč jasno navajajo dele izpodbijane sodbe, za katere menijo, da vsebujejo pravne napake.
53 Torej je prvi pritožbeni razlog dopusten.
54 V zvezi s prvim delom tega razloga, kot je na to pravilno opozorilo Sodišče prve stopnje v točki 77 izpodbijane sodbe, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da le ukrepi, ki povzročijo zavezujoče pravne učinke, ki lahko vplivajo na interese tožeče stranke tako, da značilno spremenijo njen pravni položaj, pomenijo akte ali odločbe, ki so lahko predmet ničnostne tožbe (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo IBM proti Komisiji, točka 9; sklep z dne 4. oktobra 1991 v zadevi Bosman proti Komisiji, C-117/91, Recueil, str. I‑4837, točka 13, in sodbo z dne 9. decembra 2004 v zadevi Komisija proti Greencoru, C-123/03 P, ZOdl., str. I‑11647, točka 44).
55 Torej, v nasprotju s tem, kar zatrjujejo tožeče stranke, Sodišče ne izvaja sodnega nadzora, določenega v členu 230 ES, le nad pripravljalnimi akti, temveč tudi nad vsemi akti, ki ne povzročajo zavezujočih pravnih učinkov, ki bi lahko vplivali na interese upravičenca, kot so potrditveni akti in čisti izvršilni akti (glej zlasti sodbo z dne 1. decembra 2005 v zadevi Združeno kraljestvo proti Komisiji, C-46/03, ZOdl., str. I-10167, točka 25), enostavna priporočila in mnenja (sodba z dne 23. novembra 1995 v zadevi Nutral proti Komisiji, C-476/93 P, Recueil, str. I‑4125, točka 30) in načeloma notranja navodila (glej zgoraj navedeno sodbo Francija proti Komisiji, točka 9).
56 Zato je Sodišče prve stopnje iz okoliščine, da sporna sklepa ne povzročata zavezujočih pravnih učinkov v smislu člena 230 ES, pravno pravilno sklepalo, da ne moreta biti predmet tožbe, ne da bi se pomen rešitve omejil na same pripravljalne akte.
57 Zato je treba prvi del prvega pritožbenega razloga zavrniti.
58 V zvezi z drugim delom prvega pritožbenega razloga, je treba v delu, kjer se ne prekriva s tretjim, četrtim in petim delom, ugotoviti, da je Sodišče prve stopnje s sklicevanjem na točko 47 zgoraj navedene sodbe Komisija proti Nemčiji pravilno poudarilo, da čeprav je predložitev zadeve v odločanje sodišču nujno dejanje, da bi se dosegla zavezujoča sodna odločba, pa kot takšna ne določa dokončne obveznosti strank v sporu, tako da a fortiori sklep o vložitvi pravnega sredstva sam po sebi ne spreminja spornega pravnega položaja.
59 Vprašanje, ali sta sporna sklepa predmet nadzora sodišč Skupnosti, glede tega ni pomembno.
60 Torej treba drugi del prvega pritožbenega razloga zavrniti.
61 Glede tretjega dela je Sodišče prve stopnje v točki 105 izpodbijane sodbe tudi pravilno ugotovilo, da je uporaba lastnih postopkovnih pravil s strani sodišča del posledic, ki se nujno navezujejo na predložitev zadeve v odločanje kateremu koli sodišču in se jih torej ne more označiti kot pravni učinek v smislu člena 230 ES sklepa, da se vloži tožba.
62 Dodati je treba, da vprašanje, ali je mogoče sporna sklepa Komisije šteti za izpodbojne pravne akte v smislu sodne prakse, navedene v točki 54 te sodbe, ne more biti odvisno od dejstva, da če bi Komisija predložila zadevo v odločanje sodišču države članice, bi bil v okviru tako začetega postopka na podlagi člena 234 ES mogoč predlog za sprejetje predhodne odločbe.
63 Zato tretjega dela prvega pritožbenega razloga ni mogoče sprejeti.
64 Glede četrtega dela je treba navesti, da je Sodišče prve stopnje pravilno razlagalo zgoraj navedeno sodbo Španija proti Komisiji (točke od 12 do 20), s tem ko je ugotovilo, da iz te sodbe izhaja, da odločitev o začetku preverjanja državnih pomoči povzroča pravne učinke v smislu člena 230 ES. Določene pravne posledice namreč izhajajo iz presoje in kvalifikacije navedenih pomoči in tudi iz izbire postopka, ki iz tega izhaja. Nasprotno pa samo dejstvo, da je s spornima sklepoma Komisija sprejela odločitev o tem, kateri postopek bo začela proti tožečim strankam in je s tem izključila druge postopke, samo po sebi ni pravni učinek v smislu tega člena.
65 Torej je treba četrti del prvega pritožbenega razloga zavrniti.
66 Glede petega dela, kot je Sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da če sporna sklepa po zgledu vseh aktov institucij dodatno vsebujeta tudi opredelitev njunega avtorja do njihove pristojnosti, da jih sprejme, vendar pa take opredelitve ni mogoče šteti za zavezujoč pravni učinek v smislu člena 230 ES, kot ga razlaga sodna praksa.
67 V zvezi z uporabo proračunskih sredstev, ki posredno dovoljujejo sporna sklepa za začetek in ohranjanje zadevnih tožb, zadostuje ugotovitev, da to dejstvo nima vpliva na vprašanje, ali omenjena sklepa ustvarjata zavezujoče pravne učinke, ki lahko vplivajo na interese tožeče stranke tako, da značilno spremenijo njen pravni položaj.
68 Iz vsega navedenega izhaja, da je treba zavrniti peti del prvega pritožbenega razloga in zato pritožbeni razlog v celoti.
Drugi pritožbeni razlog: napačna razlaga člena 230 ES glede učinkov, ki jih pravo Združenih držav navezuje na vložitev zadevnih civilnih tožb
Trditve strank
69 Po mnenju tožečih strank je Sodišče prve stopnje v točki 105 izpodbijane sodbe zmotno ugotovilo, da bi lahko District Court omililo dejstvo neobstoja sistema predlogov za sprejetje predhodne odločbe tako, da bi samo uporabilo pravo Skupnosti. Glede tega navajajo, da zaradi doktrine „Act of State“ ni verjetno, da bi District Court odločalo o temeljnih vprašanjih prava Skupnosti, s katerimi se je soočilo pri odločanju. Glede tega – v nasprotju s tem, kar zatrjuje Komisija – naj bi se tožeče stranke pred Sodiščem prve stopnje že sklicevale na to doktrino, ali vsaj na njeno vsebino.
70 Komisija zatrjuje, da je ta pritožbeni razlog nedopusten, ker pomeni nov razlog. Tožeče stranke naj se namreč na doktrino „Act of State“ ne bi sklicevale niti pred Sodiščem prve stopnje niti pred District Court, čeprav bi se lahko.
Presoja Sodišča
71 Najprej je treba ugotoviti, kot je poudarila generalna pravobranilka v točki 66 sklepnih predlogov, da iz točke 72 izpodbijane sodbe izhaja, da so se tožeče stranke sklicevale na doktrino „Act of State“, in je zato drugi pritožbeni razlog dopusten.
72 Vendar pa je treba ta razlog v delu, v katerem se razlikuje od tretjega in četrtega dela prvega pritožbenega razloga, zavrniti kot neutemeljenega.
73 Uporaba doktrine „Act of State“ s strani pristojnega sodišča Združenih držav ali njena neuporaba namreč ni pomembna za razlago pojma izpodbojni akt v smislu člena 230 ES.
Tretji pritožbeni razlog: kršitev temeljne pravice do učinkovitega sodnega varstva
Trditve strank
74 Tožeče stranke navajajo, da jih je Sodišče prve stopnje prikrajšalo za učinkovito sodno varstvo in je napačno uporabilo pravo, ker je v točki 123 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je glede tega ustreznejše merilo dostop do sodišča kot pa obstoj učinkovitih pravnih sredstev, na katera se navezuje sodna praksa. V zvezi s tem se sklicujejo na sodbo z dne 25. julija 2002 v zadevi Unión de Pequeños Agricultores proti Svetu (C-50/00 P, Recueil, str. I-6677, točka 39).
75 Poleg tega naj bi dejstvo, da je v zgoraj navedeni sodbi Unión de Pequeños Agricultores proti Svetu (točka 40) in sodbi z dne 2. aprila 1998 v zadevi Greenpeace Council in drugi proti Komisiji (C-321/95 P, Recueil, str. I-1651) Sodišče omenilo obstoj celovitega sistema pravnih sredstev in postopkov, ki so namenjeni zagotavljanju nadzora nad zakonitostjo aktov institucij, ni pa vanj vključilo člena 288 ES, pokazalo na nenatančnost Sodišča prve stopnje v točki 123 izpodbijane sodbe, v skladu s katero ni v nasprotju s potrebo po učinkovitem pravnem varstvu, da se ne prizna dopustnost ničnostne tožbe, ker obstaja na podlagi tega člena možnost vložitve tožbe iz naslova nepogodbene odgovornosti Skupnosti. Še več, nepristojnost institucij Skupnosti naj ne bi privedla do nepogodbene obveznosti Skupnosti, tako da naj odškodninska tožba ne bi zadostovala za to, da bi bilo tožečim strankam zagotovljeno učinkovito sodno varstvo.
76 Komisija navaja, da načelo učinkovitega sodnega varstva zagotavlja varstvo zoper akte institucij Skupnosti, ki lahko kršijo pravice in svoboščine, ki jih priznava pravo Skupnosti, namreč tiste, ki imajo pravni učinek na upravičence. Sporna sklepa pa nista taka akta.
77 Glede zgoraj navedene sodbe Unión de Pequeños Agricultores proti Svetu Komisija opozarja, da je Sodišče v točki 44 te sodbe ugotovilo, da čeprav je treba pogoj, da se mora uredba posamično nanašati na upravičenca, razlagati v luči načela učinkovitega sodnega varstva, upoštevajoč različne okoliščine, ki individualizirajo tožečo stranko, pa taka razlaga zadevnega pogoja ne more odpraviti.
78 Glede člena 288 ES Komisija meni, da dejanski problem, s katerim so soočene tožeče stranke, ni vprašanje, ali jim ta člen daje učinkovito varstvo, ampak bolj to, da je težko dokazati, da je Komisija storila nezakonito dejanje s tem, da je pri District Court poskušala doseči izdajo odločbe, da so tožeče stranke na različne načine nezakonito ravnale, kar Komisija zatrjuje v civilnih tožbah, in da je utrpljena škoda neposredna posledica vložitve take tožbe.
Presoja Sodišča
79 Najprej je treba ugotoviti, da se je Sodišče prve stopnje v točki 123 izpodbijane sodbe pravilno oprlo na ugotovitev, da ukrepi, ki ne povzročajo zavezujočih pravnih učinkov, ki bi lahko vplivali na interese upravičencev, ne morejo biti predmet ničnostne tožbe.
80 Seveda, kot je Sodišče prve stopnje opozorilo v točki 121 te sodbe, s členoma 230 ES in 241 ES na eni strani in s členom 234 ES na drugi Pogodba uvaja celovit sistem pravnih sredstev in postopkov, namenjen zagotovitvi nadzora nad zakonitostjo aktov institucij s tem, da ga zaupa sodišču Skupnosti (glej zgoraj navedeni sodbi Les Verts proti Parlamentu, točka 23, in Foto-Frost, točka 16, ter sodbo z dne 6. decembra 2005 v zadevi Gaston Schul Douane-expediteur, C‑461/03, ZOdl., str. I-10513, točka 22).
81 Vendar pa, čeprav je treba pogoj, ki se nanaša na zavezujoče pravne učinke, ki lahko vplivajo na interese tožeče stranke, tako da značilno spremenijo njen pravni položaj, razlagati v luči načela učinkovitega sodnega varstva, taka razlaga tega pogoja ne more odpraviti, ne da bi presegla pristojnosti, ki jih Pogodba podeljuje sodiščem Skupnosti (glej, po analogiji, kar zadeva pogoj, po katerem se mora izpodbijani akt posamično nanašati na fizično ali pravno osebo, zgoraj navedeno sodbo Unión de Pequeños Agricultores proti Svetu, točka 44).
82 Sodišče prve stopnje je v točki 123 izpodbijane sodbe tudi pravilno ugotovilo, da upravičencem, čeprav zoper navedene ukrepe ne morejo vložiti ničnostne tožbe, nikakor ni odvzet dostop do sodišča, ker imajo še vedno na voljo tožbo iz naslova nepogodbene odgovornosti, določeno v členih 253 ES in 288, drugi odstavek, ES, če je zadevno ravnanje tako, da povzroči odgovornost Skupnosti.
83 Taka tožba pa ni odvisna od sistema nadzora nad veljavnostjo aktov Skupnosti, ki imajo zavezujoče pravne učinke, ki lahko vplivajo na interese tožeče stranke, temveč je na voljo takrat, ko je ena stranka utrpela škodo zaradi nezakonitega ravnanja institucije.
84 Poleg tega okoliščina, da tožeče stranke morda ne morejo dokazati obstoja nezakonitega ravnanja institucij Skupnosti, zatrjevane škode ali vzročne zveze med takim ravnanjem in tako škodo, ne pomeni, da bi bile brez učinkovitega sodnega varstva.
85 Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba tretji pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
Četrti pritožbeni razlog: napačna uporaba in razlaga sodne prakse Sodišča o možnosti izpodbijanja očitno nezakonitih ukrepov
Trditve strank
86 Tožeče stranke poudarjajo, da nobena določba Pogodbe niti akt sekundarne zakonodaje ne pooblašča Skupnosti za začenjanje sodnih postopkov zunaj pravnega reda Skupnosti niti ji ne dovoljuje sprejemanja izvršilnih ukrepov na področju pobiranja carin in DDV. Glede na to tožeče stranke opozarjajo, da člen 211 ES ni splošna določba o pristojnosti, ki jemlje pomen členu 7 ES. Ker naj bi bila torej sporna sklepa očitno nezakonita, bi moralo Sodišče prve stopnje v skladu z zgoraj navedeno sodbo IBM proti Komisiji razglasiti ničnostne tožbe za dopustne.
87 V zvezi z zgoraj navedenim sklepom FNAB in drugi proti Svetu, na katerega se sklicuje Sodišče prve stopnje v točkah 87 in 88 izpodbijane sodbe, tožeče stranke zatrjujejo, da je Sodišče, sklicujoč se na „merila dopustnosti, ki jih Pogodba izrecno določa“ iz točke 40 tega sklepa, omenjalo pogoje o neposrednem in posamičnem interesu iz člena 230, četrti odstavek, ES, neodvisno od vprašanja, ali so lahko v izjemnih okoliščinah ukrepi, ki so že na prvi pogled nezakoniti, predmet ničnostne tožbe.
88 Tožeče stranke Vsekakor zatrjujejo, da je Sodišče prve stopnje napačno uporabilo sodno prakso, ki med drugim izhaja iz zgoraj navedene sodbe z dne 9. oktobra 1990, Francija proti Komisiji, in iz sodbe z dne 16. junija 1993 v zadevi Francija proti Komisiji (C-325/91, Recueil, str. I-3283), in bistveno kršilo postopek, ker ni združilo odločanja o dopustnosti z odločanjem o vsebini.
89 Komisija meni, na prvem mestu, da je ta pritožbeni razlog nedopusten, ker so navedene trditve le ponovitev tistih, ki so bile že navedene na prvi stopnji.
90 Na drugem mestu opozarja, da so stranke, ki imajo pravico do vložitve tožbe na podlagi člena 230, drugi odstavek, ES in katerih institucionalna upravičenja neposredno zadeva stališče, ki ga je enostransko zavzela Komisija glede svoje pristojnosti, pred Sodiščem prve stopnje jasno podprle pravico Komisije, da sprejme sporna sklepa. Še več, Komisija naj bi sama opozorila na upravičenja na področju zastopanja Skupnosti, ki ji jih podeljuje člen 282 ES, ki naj bi bil izvedba splošnega načela, po katerem je Komisija izključno pristojna za zastopanje Skupnosti pred sodišči. V odgovoru na predlog za zavrnitev tožbe, ki je bil vložen pri District Court, naj bi se Komisija sklicevala na člen 211 ES in tudi na druge člene Pogodbe. Ker naj bi bila torej Komisija vsaj a priori pristojna, naj ne bi bilo mogoče trditi, da je očitno nepristojna, niti da sta sporna sklepa že na prvi pogled nezakonita.
91 Na tretjem mestu, v zvezi z zgoraj navedenim sklepom FNAB in drugi proti Svetu ter trditvijo tožečih strank, da naj bi moralo Sodišče prve stopnje združiti odločanje o dopustnosti z odločanjem o vsebini, Komisija opozarja, da bi moral upravičenec, zato da bi lahko sklep izpodbijal, najprej dokazati, da ta ustvarja določene dokončne pravne učinke, kar pa naj v tem primeru ne bi bilo dokazano.
Presoja Sodišča
92 Uvodoma je treba zavrniti ugovor nedopustnosti, ki ga uveljavlja Komisija iz enakih razlogov, kot so navedeni v točkah od 49 do 52 te sodbe.
93 Dalje, ne da bi se bilo treba izreči o vprašanju, ali iz zgoraj navedene sodbe IBM proti Komisiji izhaja, da je treba v izjemnih okoliščinah ničnostne tožbe zoper ukrepe, ki so že na prvi pogled nezakoniti, razglasiti za dopustne, je treba vsekakor ugotoviti, da v obravnavanem primeru očitno ni tako.
94 V zvezi s tem je namreč treba poudariti, da člen 211 ES določa, da Komisija skrbi za uporabo določb Pogodbe in ukrepov, sprejetih v skladu s to pogodbo, da je v skladu s členom 281 ES Skupnost pravna oseba in da člen 282 ES, ki, čeprav po besedilu omejen na države članice, pomeni izraz splošnega načela, določa, da ima Skupnost pravno in poslovno sposobnost ter da jo v ta namen zastopa Komisija.
95 V zvezi z očitkom, da bi moralo Sodišče prve stopnje združiti odločanje o dopustnosti z odločanjem o vsebini, je treba ugotoviti, da v nasprotju s primeri v sodbah, ki so jih navajale tožeče stranke, presoja utemeljenosti ugovora nedopustnosti pri Sodišču prve stopnje v obravnavanem primeru ni odvisna od presoje, ki bi jo bilo treba opraviti na podlagi vsebinskih razlogov, na katere se sklicujejo tožeče stranke.
96 Zato četrtega pritožbenega razloga ni mogoče sprejeti.
Peti pritožbeni razlog: kršitev člena 292 ES
Trditve strank
97 Tožeče stranke navajajo, da je z ugotovitvijo, da bi District Court lahko presojalo vsak spor, ki se nanaša na pristojnost Komisije, da začne zadevne postopke v Združenih državah, Sodišče prve stopnje sprejelo rešitev, ki je v nasprotju s členom 292 ES in sistemom pogodb.
98 Avtonomijo pravnega reda Skupnosti naj bi namreč ogrožal vsak sistem, ki ni sistem Skupnosti, ki bi vezal Skupnost in njene institucije pri izvrševanju njihovih notranjih pristojnosti na posebno razlago pravil prava Skupnosti (glej zlasti mnenji 1/91 z dne 14. decembra 1991, Recueil, str. I-6079, točke od 41 do 46, in 1/00 z dne 18. aprila 2002, Recueil, str. I-3493, točka 45), kar naj bi bilo v primeru, če bi District Court presojal vprašanje o pristojnosti Komisije, da začne postopek v tretji državi z namenom, da pobere domnevno neplačane carine in davke.
99 Komisija najprej opozarja, da člen 292 ES zadeva države članice in ne Komisije.
100 Nato zatrjuje, da Skupnost ne poskuša nadomestiti Sodišča z District Court kot arbitrom za vprašanja o pravu Skupnosti. Vse trditve, ki se nanašajo na pooblastilo in pristojnost Komisije, ki jih lahko tožeče stranke podajo pri District Court, bi to obravnavalo enako kot katero koli drugo predhodno vprašanje, ki bi izhajalo iz civilne tožbe, ki bi jo Skupnost vložila zoper njih. Ko bi bilo treba upoštevati pravo Skupnosti za uporabo pravil njegove pravne ureditve, bi District Court zbralo vse potrebne informacije.
101 Pri izbiri sodišča naj bi šlo za vprašanje strategije Komisije, ki naj bi skrbela za vlaganje tožb ali interveniranje v postopkih v državi, v kateri je prišlo do inkriminiranih dejavnosti in v katerih se bo opravila izvršba. District Court naj bi bilo sodišče, prvič, na območju katerega ima sedež ena tožeča stranka ali več in drugič, na območju katerega je prišlo do nezakonitih dejavnosti in je zato to sodišče najprimernejše za dosego učinkovite izvršitve sodbe.
Presoja Sodišča
102 Ugotoviti je treba, da v nasprotju s tem, kar zatrjujejo tožeče stranke, odločba sodišča Združenih držav o pristojnosti Komisije, da pri njem vloži tožbo, ne more vezati Skupnosti in njenih institucij pri izvrševanju njihovih notranjih pristojnosti na posebno razlago pravil prava Skupnosti. Kot je namreč navedla generalna pravobranilka v točki 90 sklepnih predlogov, bi bila taka odločba zavezujoča le za določen postopek.
103 Torej je treba peti pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
104 Ker noben pritožbeni razlog, ki ga navajajo tožeče stranke v utemeljitev pritožbe, ni utemeljen, je treba pritožbo zavrniti.
Stroški
105 V skladu s členom 69(2) Poslovnika Sodišča, ki velja za pritožbeni postopek na podlagi člena 118 tega poslovnika, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili priglašeni. Komisija je predlagala, naj se tožečim strankam naloži plačilo stroškov, in ker te s pritožbenimi razlogi niso uspele, se jim naloži plačilo stroškov. V skladu s členom 69(4) istega poslovnika, ki velja tudi za pritožbeni postopek na podlagi člena 118 tega poslovnika, države članice in institucije, ki so intervenirale v sporu, nosijo svoje stroške.
Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:
1) Pritožba se zavrne.
2) R. J. Reynolds Tobacco Holdings, Inc., RJR Acquisition Corp., R. J. Reynolds Tobacco Company, R. J. Reynolds Tobacco International, Inc., in Japan Tobacco, Inc. se naloži plačilo stroškov.
3) Zvezna republika Nemčija, Kraljevina Španija, Francoska republika, Italijanska republika, Kraljevina Nizozemska, Portugalska republika, Republika Finska, Evropski parlament in Svet Evropske unije nosijo svoje stroške.
Podpisi
* Jezik postopka: angleščina.