1

Regione Siciliana s pritožbo predlaga razveljavitev sklepa Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 8. julija 2004 v zadevi Regione Siciliana proti Komisiji (T-341/02, ZOdl., str. II-2877, v nadaljevanju: izpodbijani sklep), s katerim je kot nedopustno zavrglo njeno tožbo za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije D (2002) 810439 z dne 5. septembra 2002 o ustavitvi izplačil finančne pomoči Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR) glede velikega projekta „Autostrada Messina-Palermo“ (pomoč št. 93.05.03.001) (v nadaljevanju: sporna odločba).

2

Zaradi krepitve ekonomske in socialne kohezije v smislu člena 158 ES sta bili sprejeti Uredba Sveta (EGS) št. 2052/88 z dne 24. junija 1988 o nalogah strukturnih skladov, njihovi uspešnosti ter usklajevanju njihovih dejavnosti med seboj in z dejavnostmi Evropske investicijske banke ter drugih obstoječih finančnih instrumentov (UL L 185, str. 9), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (EGS) št. 2081/93 z dne 20. julija 1993 (UL L 193, str. 5, v nadaljevanju: Uredba št. 2052/88), in Uredba Sveta (EGS) št. 4253/88 z dne 19. decembra 1988 o določbah za izvajanje Uredbe (EGS) št. 2052/88 glede usklajevanja dejavnosti različnih strukturnih skladov med seboj in z dejavnostmi Evropske investicijske banke ter drugih obstoječih finančnih instrumentov (UL L 374, str. 1), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (EGS) št. 2082/93 z dne 20. julija 1993 (UL L 193, str. 20, v nadaljevanju: Uredba št. 4253/88).

3

Člen 4(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 2052/88 določa:

„Dejavnost Skupnosti dopolnjuje ali prispeva k ustreznim nacionalnim dejavnostim. Vzpostavi se ob tesnem sodelovanju med Komisijo, zadevno državo članico, pristojnimi oblastmi in organi […], ki jih država članica določi na nacionalni, regionalni, lokalni ali drugi ravni, pri čemer si vse stranke prizadevajo doseči skupen cilj. To sodelovanje se v nadaljevanju imenuje ‚partnerstvo‘. Partnerstvo zajema pripravo, financiranje, predhodno vrednotenje, spremljanje in naknadno vrednotenje dejavnosti.“

4

Člen 9(1) Uredbe št. 4253/88 pod naslovom „Dodatnost“ določa: „Da bi dosegli dejanski ekonomski vpliv, odobrene pravice iz strukturnih skladov ne smejo nadomestiti javnih ali drugih enakovrednih strukturnih izdatkov države članice na celotnem ozemlju, upravičenem na podlagi določenega cilja.“

5

V skladu s členom 24 te uredbe velja:

„1.   Če izvedba dejavnosti ali ukrepa ne upravičujeta dela ali celote finančne pomoči, ki je bila zanju dodeljena, Komisija ustrezno preuči primer v okviru partnerstva, tako da od države članice oziroma organov, ki jih ta določi za izvedbo dejavnosti, zahteva, da predložijo pripombe v določenem roku.

2.   Po tem pregledu Komisija lahko zmanjša ali odloži pomoč za zadevno dejavnost, če pregled potrdi obstoj nepravilnosti ali bistvene spremembe, ki vpliva na samo naravo ali pogoje za izvedbo dejavnosti ali ukrepa in za katero ni bila zahtevana odobritev Komisije.

3.   Vsak neupravičeno prejeti znesek, ki ga je treba povrniti, se vrne Komisiji. […]“

6

Z odločbo z dne 22. decembra 1993, naslovljeno na Italijansko republiko (v nadaljevanju: odločba o odobritvi), je Komisija Evropskih skupnosti odobrila finančno pomoč ESRR za gradnjo avtoceste med Palermom in Messino na Siciliji (v nadaljevanju: projekt ESRR). Dela, potrebna za izvedbo tega projekta, so bila razdeljena na deset sklopov.

7

V skladu s členom 4(1) Uredbe št. 2052/88 se dejavnost Skupnosti vzpostavi ob tesnem sodelovanju med Komisijo, zadevno državo članico in pristojnimi organi, ki jih država članica določi na nacionalni, regionalni, lokalni ali drugi ravni. V tej zvezi iz priloge k odločbi o odobritvi izhaja, da je bila pritožnica določena kot odgovorni organ za izvedbo navedenega projekta.

8

Pritožnica je z dopisom z dne 26. septembra 1997 Komisijo zaprosila za podaljšanje roka za plačilo več sklopov.

9

Komisija je, potem ko je opozorila, da je bilo podaljšanje roka že odobreno do 31. decembra 1997, v pisnem odgovoru z dne 30. oktobra 1997 navedla, da bi bilo treba takoj sprejeti vse potrebne ukrepe za dokončanje del najpozneje do tega dne.

10

Pritožnica je z dopisom z dne 17. junija 1998 italijanskemu ministrstvu za finance in Komisiji predložila končno potrdilo o izdatkih, nastalih do 31. decembra 1997, vlogo za plačilo ESRR in končno poročilo o izvajanju.

11

Komisija je 23. julija 1998 to poročilo poslala nazaj ministrstvu za finance z obrazložitvijo, da ne vsebuje vseh podatkov, potrebnih za zaključek projekta ESRR, in je od italijanskih organov zahtevala, naj sestavijo novo končno poročilo, ki naj za vsak sklop vsebuje zlasti pregled stanja tehničnega in finančnega napredka na dan 31. decembra 1997 ter primerno utemeljitev razlogov za zamudo, ugotovljeno pri izvajanju del.

12

Komisija je, potem ko je preučila novo končno poročilo, z dopisom z dne 10. februarja 1999 obvestila ministrstvo za finance, da iz tega poročila izhaja, da očitno ni bila izpolnjena obveznost pritožnice, naj financira dokončanje del v zvezi z navedenim projektom najpozneje 31. decembra 1997, ker sta bila do tega dne, in sicer z dveletno zamudo, dokončana samo dva sklopa od desetih predvidenih. V teh okoliščinah je Komisija izpostavila, da bi bilo treba morebitno izplačilo ostanka finančne pomoči izvesti ob upoštevanju izdatkov, ki so dejansko nastali za oba končana sklopa, pod pogojem, da bodo izvedena dela v skladu s prvotnim projektom.

13

Komisija je 21. decembra 2001 na Italijansko republiko naslovila predlog za zaključek projekta ESRR zaradi zamud, ugotovljenih pri izvajanju del. Ta predlog za zaključek je bil sestavljen na podlagi izdatkov, ki so nastali do 31. decembra 1997 in ki se nanašajo na dela, dokončana do 31. decembra 1999.

14

Pritožnica je z dopisom z dne 14. februarja 2002 predložila pisne pripombe glede navedenega predloga.

15

Komisija je 5. septembra 2002 na Italijansko republiko naslovila sporno odločbo, v kateri je upoštevala izdatke, nastale do 31. decembra 1997, ki se nanašajo na dela, dokončana do 5. decembra 2002. V skladu s to odločbo, katere kopija je bila poslana pritožnici, neporabljen ostanek, ki ga je treba oprostiti obveznosti, znaša 26.378.246 EUR, znesek, ki ga je treba povrniti, pa 58.036.177 EUR.

16

Pritožnica je 14. novembra 2002 zoper sporno odločbo vložila ničnostno tožbo. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom to tožbo zavrglo kot nedopustno. Bistveni razlogi tega sklepa so:

[…]

[…]

[…]

[…]

[…]

[…]

17

Pritožnica Sodišču predlaga, naj razveljavi izpodbijani sklep in posledično sprejme vse odločitve v zvezi z nadaljevanjem postopka in s stroški.

18

Komisija Sodišču predlaga, naj zavrne pritožbo in pritožnici naloži plačilo stroškov.

19

Pritožnica v podporo svoji pritožbi navaja štiri pritožbene razloge:

20

Pritožnica z drugim in tretjim pritožbenim razlogom, ki ju je treba preučiti skupaj in najprej, uvodoma trdi, da izpodbijani sklep temelji na napačni predpostavki, in sicer da je Regione Siciliana oseba, ločena od Italijanske republike, ki je država članica naslovnica finančne pomoči, čeprav naj bi kot sestavni del ozemlja navedene republike tako kot ta smela vložiti ničnostno tožbo zoper sporno odločbo.

21

Glede tega zadostuje poudariti, da je Sodišče že odločilo, da tožbe regionalne ali lokalne enote ni mogoče izenačiti s tožbo države članice, ker se pojem države članice v smislu člena 230, drugi odstavek, ES nanaša samo na vladne organe držav članic. Tega pojma ni mogoče razširiti na regionalne vlade ali druge enote na poddržavni ravni, ne da bi škodovali institucionalnemu ravnovesju, ki ga predvideva Pogodba (glej sklep z dne 1. oktobra 1997 v zadevi Regione Toscana proti Komisiji, C-180/97, Recueil, str. I-5245, točki 6 in 8, in sodbo z dne 22. novembra 2001 v zadevi Nederlandse Antillen proti Svetu, C-452/98, Recueil, str. I-8973, točka 50).

22

Iz tega sledi, da Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo prava s tem, da je Regione Siciliana obravnavalo kot osebo, ločeno od Italijanske republike.

23

Dalje, pritožnica trdi, da je Sodišče prve stopnje zmotno uporabilo pravo s tem, da je presodilo, da se za vložitev tožbe zoper sporno odločbo ne sme opreti na člen 230, četrti odstavek, ES.

24

Na podlagi te določbe sme regionalna ali lokalna enota, če ima tako kot Regione Siciliana pravno osebnost na podlagi nacionalnega prava, vložiti tožbo zoper odločbe, ki so naslovljene nanjo, in zoper odločbe, ki jo neposredno in posamično zadevajo, čeprav so v obliki uredbe ali odločbe naslovljene na drugo osebo (glej zgoraj navedeno sodbo Nederlandse Antillen proti Svetu, točka 51, in sodbo z dne 10. aprila 2003 v zadevi Komisija proti Nederlandse Antillen, C-142/00 P, Recueil, str. I-3483, točka 59).

25

V tem primeru je Sodišče prve stopnje preizkus omejilo na vprašanje, ali je sporna odločba pritožnico neposredno zadevala, saj Komisija ni izpodbijala, da je ta odločba navedeno pritožnico posamično zadevala.

26

Iz točk 65 in 73 izpodbijanega sklepa sledi, da je Sodišče prve stopnje o neobstoju neposrednega vpliva na pritožnico sklepalo predvsem na podlagi ugotovitve, da se je Italijanska republika lahko odločila, da sama nosi obveznost vračila v korist ESRR in da iz svojih sredstev poplača oproščeni del pomoči Skupnosti, da bi tako financirala dokončanje del.

27

Pritožnica trdi, da to sklepanje, ki sploh ne dokazuje neobstoj neposrednega vpliva, ni združljivo z načeloma dopolnilnosti in dodatnosti strukturnih skladov, navedenima v členih 4(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 2052/88 oziroma 9(1) Uredbe št. 4253/88, po katerih pomoči Skupnosti spremljajo nacionalne pomoči in jih ne nadomeščajo.

28

Da bi odgovorili na to trditev, je treba takoj opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso pogoj, da mora odločba, zoper katero je vložena tožba, kot jo predvideva člen 230, četrti odstavek, ES, fizično ali pravno osebo neposredno zadevati, zahteva, da ima izpodbijani ukrep Skupnosti neposredne učinke na pravni položaj posameznika in da naslovnikom tega ukrepa, ki so zadolženi za njegovo izvedbo, ne dopušča nobene diskrecijske pravice, saj je ta izvedba samodejna in temelji izključno na ureditvi Skupnosti brez uporabe drugih vmesnih pravil (glej zlasti sodbi z dne 5. maja 1998 v zadevi Glencore Grain proti Komisiji, C-404/96 P, Recueil, str. I-2435, točka 41, in z dne 29. junija 2004 v zadevi Front national proti Parlamentu, C-486/01 P, ZOdl., str. I-6289, točka 34).

29

Kot je bilo predstavljeno v točki 7 te sodbe, iz priloge k odločbi o odobritvi izhaja določitev pritožnice kot organa, odgovornega za izvedbo projekta ESRR.

30

Vendar noben podatek iz spisa ne dopušča sklepa, da je pritožnico zaradi tega statusa sporna odločba neposredno zadevala v smislu člena 230, četrti odstavek, ES. Glede na to je treba opozoriti, da naloga odgovornega organa za izvedbo projekta, omenjena v prilogi k odločbi o odobritvi, ni pomenila, da je bila pritožnica sama nosilka pravice do pomoči.

31

Te analize ne omajata člena 4(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 2052/88 in 9(1) Uredbe št. 4253/88, ki ju navaja pritožnica. Navedena člena, ki izražata načelo dopolnilnosti finančne pomoči Skupnosti glede na nacionalno financiranje, nista pomembna v primeru, ko je Komisija ustavila izplačila finančne pomoči Skupnosti.

32

Iz navedenega izhaja, da sporna odločba pritožnice ni neposredno zadevala in da je bila torej njena tožba pred Sodiščem prve stopnje nedopustna.

33

Posledično je treba zavrniti drugi in tretji pritožbeni razlog.

34

Tudi prvi in četrti pritožbeni razlog, ki ju je navedla pritožnica, s katerima izpodbijanemu sklepu očita, po eni strani, da krši člena 113 in 114 Poslovnika Sodišča prve stopnje in, po drugi strani, da je pomanjkljivo obrazložen, prav tako ne moreta privesti do razveljavitve tega sklepa.

35

Pritožnica v prvem pritožbenem razlogu navaja tri očitke: prvič, Sodišče prve stopnje naj bi napačno uporabilo člen 113 svojega Poslovnika, ker v tem primeru ni manjkala nobena procesna predpostavka javnega reda v smislu tega člena; drugič, ker je Sodišče prve stopnje odločilo brez ustnega postopka, se naj pritožnica ne bi mogla braniti; tretjič, Komisija bi morala v skladu s členom 114 Poslovnika vložiti ugovor nedopustnosti z ločeno vlogo.

36

V tem oziru je treba po eni strani opozoriti, da je nedopustnost, ki izhaja iz merila, določenega v členu 230, četrti odstavek, ES, da je dopustnost tožbe, ki jo vloži fizična ali pravna oseba zoper odločbo, ki ni naslovljena nanjo, odvisna od pogoja, da jo ta odločba neposredno in posamično zadeva, procesna predpostavka javnega reda, tako da lahko sodišče Skupnosti na to procesno predpostavko vedno pazi, tudi po uradni dolžnosti (v tem smislu glej sklep z dne 5. julija 2001 v zadevi Conseil national des professions de l'automobile in drugi proti Komisiji, C-341/00 P, Recueil, str. I-5263, točka 32). Zato lahko Sodišče prve stopnje na podlagi člena 113 svojega Poslovnika tožbo iz tega razloga razglasi za nedopustno, čeprav nobena od zadevnih strank ni z ločeno vlogo ugovarjala nedopustnosti.

37

Po drugi strani je treba opozoriti, da uporaba člena 113 Poslovnika Sodišča prve stopnje ne zagotavlja izvedbe obravnave, saj lahko Sodišče prve stopnje ob uporabi člena 114(3) Poslovnika, na katerega napotuje člen 113, odloči na podlagi zgolj pisnega postopka (sodba z dne 19. januarja 2006 v zadevi AIT proti Komisiji, C-547/03 P, ZOdl., str. I-845, točka 35). Iz izpodbijanega sklepa poleg tega izhaja, da je Sodišče prve stopnje lahko svojo odločitev oprlo na zadostne informacije, ne da bi bilo treba stranke ustno zaslišati. Nazadnje se zdi, da je pritožnica v repliki predložila pripombe o dopustnosti svoje tožbe pred Sodiščem prve stopnje.

38

V zvezi s četrtim pritožbenim razlogom, s katerim pritožnica zatrjuje, da so trditve Sodišča prve stopnje medsebojno nepovezane, samovoljne in niso obrazložene v delu, v katerem temeljijo na pomanjkljivih pripravljalnih ukrepih in na nedokazanih domnevah, zadostuje, da napotimo na razloge izpodbijanega sklepa, povzete v točki 16 te sodbe, iz katerih izhaja, da je Sodišče prve stopnje podrobno in medsebojno povezano preučilo vprašanje procesnega upravičenja pritožnice.

39

Iz vseh zgoraj navedenih preudarkov izhaja, da je treba pritožbo zavrniti.

40

V skladu s členom 69(2) Poslovnika, ki se na podlagi člena 118 tega poslovnika uporablja za pritožbeni postopek, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili priglašeni. Komisija je predlagala, naj se pritožnici naloži plačilo stroškov, in ker ta s pritožbenimi razlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo: