Zadeva C-237/04

Enirisorse SpA

proti

Sotacarbo SpA

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunale di Cagliari)

„Državne pomoči − Člena 87 ES in 88 ES − Pojem ‚pomoči‘ – Udeležba javnega podjetja v kapitalu zasebnega podjetja – Pravica do izstopa pod pogojem predhodne odpovedi vsem pravicam do premoženja družbe“

Povzetek sodbe

1. Vprašanja za predhodno odločanje – Dopustnost – Zahteva po tem, da se Sodišču predloži dovolj pojasnil o dejanskem in pravnem kontekstu

(člen 234 ES; Statut Sodišča, člen 23)

2. Vprašanja za predhodno odločanje – Pristojnost Sodišča – Meje

(člena 88 ES in 234 ES)

3. Konkurenca – Skupnostna pravila – Podjetje – Pojem

4. Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem

(člen 87(1) ES)

5. Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem

(člen 87(1) ES)

1. Potreba po razlagi prava Skupnosti, ki bi bila koristna za nacionalno sodišče, zahteva, naj ta opredeli dejansko stanje in pravni okvir, v katerega se umeščajo predlagana vprašanja, ali naj vsaj razloži dejanske okoliščine, na katere se opirajo ta vprašanja. Podatki iz predložitvene odločbe bi tako morali Sodišču omogočiti ne le, da poda koristne odgovore, ampak tudi to, da se vladam držav članic in drugim zadevnim strankam omogoči predložitev stališč v skladu s členom 23 Statuta Sodišča. Sodišče je dolžno skrbeti za uresničevanje te možnosti ob upoštevanju dejstva, da se na podlagi zgoraj navedene določbe le predložitvene odločbe vročijo zadevnim strankam. Nacionalno sodišče pa mora nujno vsaj minimalno obrazložiti razloge, zakaj je izbralo določbe Skupnosti, katerih razlago predlaga, in povezavo, ki jo je ugotovilo med temi določbami in nacionalno zakonodajo, ki se uporablja v sporu.

(Glej točke 17, 18 in 21.)

2. Presoja združljivosti ukrepov pomoči ali sistema pomoči s skupnim trgom je v izključni pristojnosti Komisije, ki deluje pod nadzorom sodišča Skupnosti. Zato nacionalno sodišče v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES Sodišča ne sme spraševati o združljivosti državnih pomoči ali sistema pomoči s skupnim trgom. Vendar pa je Sodišče, čeprav se v okviru postopka, začetega na podlagi člena 234 ES, ni dolžno izjaviti o združljivosti notranjih pravnih pravil s pravom Skupnosti niti razlagati nacionalnih zakonov ali predpisov, vseeno pristojno, da predložitvenemu sodišču posreduje vse ustrezne elemente razlage prava Skupnosti, ki mu lahko omogočijo, da presodi tako združljivost za namene sodbe v zadevi, o kateri odloča.

(Glej točki 23 in 24.)

3. V smislu prava konkurence pojem „podjetje“ zajema vse osebe, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ne glede na njihovo pravno obliko in način financiranja. Gospodarska dejavnost je vsaka dejavnost, ki obsega ponujanje blaga ali storitev na določenem trgu. Glede tega po eni strani način financiranja in po drugi to, da so bile subjektom podeljene določene naloge splošnega pomena, ni pomembno oziroma ne more preprečiti, da se zadevne dejavnosti štejejo za gospodarske dejavnosti.

(Glej točke 28, 29, 33 in 34.)

4. Opredelitev pomoči zahteva, da so izpolnjeni vsi pogoji iz člena 87(1) ES. Tako mora iti, prvič, za intervencijo države ali za ukrep iz državnih sredstev. Drugič, ta intervencija mora biti taka, da lahko prizadene trgovino med državami članicami. Tretjič, njenemu upravičencu mora omogočati prednost. Četrtič, izkrivljati mora konkurenco ali groziti, da jo bo izkrivljala.

Pojem pomoči ne zajema le aktivnih ravnanj, ampak tudi ukrepe, ki v različnih oblikah zmanjšujejo obremenitve, ki jih navadno imajo podjetja, in ki so potemtakem, ne da bi bile subvencije v strogem smislu besede, enake narave in imajo enake učinke.

(Glej točke 38, 39 in 42.)

5. Nacionalne ureditve, ki družbenikom družbe, ki jo nadzira država, podeljuje pravico, ki odstopa od prava Skupnosti, da izstopijo iz te družbe, če se odpovejo vsem pravicam do premoženja navedene družbe, ni mogoče opredeliti kot državno pomoč v smislu člena 87 ES.

(Glej točko 51.)

SODBA SODIŠČA (drugi senat)

z dne 23. marca 2006(*)

V zadevi C-237/04,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Tribunale di Cagliari (Italija) s sklepom z dne 14. maja 2004, ki je na Sodišče prispel 7. junija 2004, v postopku

Enirisorse SpA

proti

Sotacarbo SpA,

SODIŠČE (drugi senat),

v sestavi C. W. A. Timmermans, predsednik senata, R. Schintgen (poročevalec), R. Silva de Lapuerta, sodnica, P. Kūris in G. Arestis, sodnika,

generalni pravobranilec: M. Poiares Maduro,

sodna tajnica: K. Sztranc, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 27. oktobra 2005,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

– za Enirisorse SpA G. Dore in C. Dore, odvetnika,

– za Sotacarbo SpA F. Angioni, D. Scano, G. M. Roberti in I. Perego, odvetniki,

– za italijansko vlado I. M. Braguglia, zastopnik, skupaj s P. Gentilijem, avvocato dello Stato,

– za Komisijo Evropskih skupnosti V. Di Bucci in E. Righini, zastopnika,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 12. januarja 2006

izreka naslednjo

Sodbo

1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 43 ES, 44 ES, 48 ES, 49 ES in naslednjih glede svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev ter člena 87 ES.

2 Ta predlog je bil predložen v okviru spora med Enirisorse SpA (v nadaljevanju: Enirisorse) in Sotacarbo SpA (v nadaljevanju: Sotacarbo), ker je slednji zavrnil, da družbi Enirisorse povrne protivrednost delnic, ki jih je ta imela v Sotacarbu ob izstopu iz kapitala Sotacarba.

Nacionalni pravni okvir

3 Člen 2437 italijanskega civilnega zakonika določa:

„Družbeniki, ki nasprotujejo odločitvam v zvezi s spremembo cilja ali pravne oblike družbe ali s prenosom sedeža družbe v tujino, imajo pravico, da izstopijo iz družbe in da se jim njihove delnice izplačajo po povprečni ceni zadnjih šestih mesecev, če so delnice kotirale na borzi, oziroma, v nasprotnem primeru, v sorazmerju s sredstvi družbe, ki izhajajo iz bilance stanja za zadnje poslovno leto.

Družbeniki, ki so se udeležili skupščine, morajo poslati izjavo o izstopu s priporočenim pismom najpozneje v treh dneh po njenem zaključku, družbeniki, ki niso bili navzoči na skupščini, pa najpozneje v petnajstih dneh od dneva vpisa sklepa v register sklepov podjetja.

Vsaka določba, ki izključuje pravico do izstopa ali jo otežuje, je nična.“

4 Člen 5 zakona št. 351 z dne 27. junija 1985 (GURI št. 166 z dne 16. julija 1985, str. 5019, v nadaljevanju: zakon št. 351/1985) določa:

„1. ENI, ENEL in ENEA se dovoli, da ustanovijo delniško družbo, katere cilj je razvoj inovativnih in naprednih tehnologij pri uporabi premoga (oplemenitenje, tehnike izgorevanja, utekočinjenje, uplinjenje, organska kemija, itd.) prek:

(a) ustanovitve raziskovalnega centra na Sardiniji, navedenega v členu 1, točka m, zakona št. 110 z dne 9. marca 1985;

(b) osnutka in izvedbe obratov, ki bodo omogočali tehnološke inovacije pri uporabi premoga;

2. Stroški ustanovitve delniške družbe iz tega člena so breme posojil, predvidenih v členu 6 tega zakona.

[…]

4. Subjektom iz prvega odstavka tega člena se dovoli, da z lastnimi sredstvi ali s sredstvi, ki jim bodo dodeljena z državno zakonodajo, prispevajo k nujnim naložbam z namenom dokončanja industrijske faze osnutka razvoja naprednih tehnologij uporabe premoga.

[…]“

5 Člen 6 zakona št. 351/1985 predvideva, da „bodo stroški, ki izhajajo iz uporabe tega zakona in znašajo 80 milijard ITL za leto 1985, 90 milijard ITL za leto 1986 in 100 milijard ITL za leto 1987, kriti z ustreznim znižanjem v načrtovanem finančnem okviru, za namene triletnega proračuna 1985–1987, v poglavju 9001 osnutka proračuna ministrstva za javne finance za poslovno leto 1985, ki v ta namen uporabi rezervni sklad ‚Intervencije v korist dežele Sardinije v sektorju mineralnih energij, ki nadomešča tisto iz splošnega načrta oskrbe z metanom‘“.

6 Člen 7(4) in (5) zakona št. 140 z dne 11. maja 1999 (GURI št. 117 z dne 21. maja 1999, str. 4, v nadaljevanju: zakon št. 140/1999) določa:

„4. ENI in ENEL se dovoli, da po plačilu še neporavnanih kapitalskih deležev izstopita iz delniške družbe, navedene v členu 5(1) zakona št. 351 z dne 27. junija 1985, ki je bila ustanovljena za razvoj inovativnih in naprednih tehnologij pri uporabi premoga, pridobljenega iz premogovnega bazena Sulcis.

5. Družba iz odstavka 4 je zavezana v devetdesetih dneh od začetka veljavnosti tega zakona predložiti nov program dejavnosti za nadaljevanje svojih dejavnosti.“

7 Člen 33 zakona št. 273 z dne 12. decembra 2002 (Redna priloga h GURI št. 293 z dne 14. decembra 2002, v nadaljevanju: zakon št. 273/2002) določa:

„Da bi Sotacarbu zagotovili nujno potrebna finančna sredstva za izvajanje programa dejavnosti, navedenega v členu 7(5) zakona št. 140 z dne 11. maja 1999, so delničarji družbe zavezani v šestdesetih dneh od začetka veljavnosti tega zakona plačati še neporavnane kapitalske deleže in imajo pravico do izstopa pod pogojem, da se odpovejo vsem pravicam do premoženja družbe in da plačajo še dolgovane kapitalske deleže. Izjave o izstopu, ki so bile Sotacarbu SpA že poslane v skladu s členom 7(4) zgoraj navedenega zakona št. 140 z dne 11. maja 1999, se lahko prekličejo v tridesetih dneh od začetka veljavnosti tega zakona. Po izteku tega roka se šteje, da je izstop dokončen in da se izstopajoči delničar v celoti strinja z zgoraj navedenimi pogoji.“

Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje

8 Družba, navedena v členu 5 zakona št. 351/1985, je bila ustanovljena pod imenom Sotacarbo. Trije delničarji so bili javna zavoda (Ente nazionale idrocarburi, v nadaljevanju: ENI, in Ente nazionale per l'energia elettrica, v nadaljevanju: ENEL) in javna agencija (Comitato nazionale per la ricera e lo sviluppo dell'energia nucleare e delle energie alternative, v nadaljevanju: ENEA). Iz člena 6 tega zakona tako sledi, da je financiranje postopka ustanovitve Sotacarba prevzela država.

9 ENI je leta 1987 Sotacarbu nakazal znesek v višini 12.708.900.033 ITL kot kapitalski vložek za ustanovitev raziskovalnega središča premoga na Sardiniji.

10 ENI in ENEL sta se leta 1992 privatizirala in preoblikovala v delniški družbi. ENI, ki ni bil zainteresiran ohraniti svoj delež v Sotacarbu, je ta delež prenesel na hčerinsko družbo Enirisorse. Ta je na podlagi člena 7(4) zakona št. 140/1999 uveljavila pravico do izstopa iz Sotacarba in nakazala znesek, enak še neplačanemu delu svojega deleža. Sočasno je od Sotacarba zahtevala povrnitev svojih delnic v sorazmerju z njegovim premoženjem.

11 Sotacarbo ni ugodil temu zahtevku in je 12. marca 2001 Enirisorse obvestil, da je bilo na izredni skupščini 12. februarja istega leta odločeno, da se delnice Enirisorse razveljavijo brez povračila njihove protivrednosti.

12 Enirisorse je pri Tribunale di Cagliari vložila tožbo za povračilo vrednosti spornih delnic. V podporo svoji tožbi je trdila, da ji je bila s členom 7(4) zakona št. 140/1999 priznana pravica do izstopa iz Sotacarba in da ji je bil ta v skladu s členom 2437 civilnega zakonika dolžan povrniti vrednost zadevnih delnic.

13 Začetek veljavnosti zakona št. 273/2002, sprejetega po vložitvi tožbe Enirisorse, in podrobneje člen 33 tega zakona sta Enirisorse privedla do tega, da je temu sodišču predlagala, naj na Sodišče naslovi vprašanje, ali zlasti ukrep, kot ga predvideva člen 33 navedenega zakona, pomeni državno pomoč v smislu člena 87 ES.

14 Tribunale di Cagliari je s tem, da je po eni strani presodilo, da člen 33 zakona št. 273/2002 Sotacarbu omogoča ugodnost denarne pomoči, ki jo je treba presoditi glede na določbe Pogodbe ES o državnih pomočeh, in s tem, da je po drugi strani izrazilo dvome o združljivosti tega člena z načelom enakega obravnavanja „v tržnem gospodarstvu“, je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„1. Ali določba člena 33 zakona št. [273/2002] pomeni državno pomoč v korist Sotacarba SpA, ki je na podlagi člena 87 ES nezdružljiva in poleg tega nezakonita, ker ni bila priglašena v skladu s členom 88(3) ES?

2. Ali je navedena določba v nasprotju s členi 43 ES, 44 ES, 48 ES, 49 ES in naslednjimi glede svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev?“

Dopustnost vprašanj za predhodno odločanje

Stališča, predložena Sodišču

15 Sotacarbo uvodoma trdi, da je treba ob upoštevanju meril, ki jih je razvilo Sodišče glede dopustnosti predlogov za sprejetje predhodne odločbe, vprašanji, ki ju je v tem primeru postavilo predložitveno sodišče, razglasiti za nedopustni. Najprej, v predložitvenemu sklepu naj namreč ne bi bile opisane posebna pravna narava družbe Sotacarbo, naloge splošnega pomena, ki so ji bile zaupane, ali posebna ureditev, ki velja za to družbo. Dalje naj predložitveno sodišče ne bi zadostno opisalo nacionalnega pravnega okvira, katerega del je člen 33 zakona št. 273/2002. Nazadnje, predložitveni sklep naj ne bi vseboval nobenega pojasnila v zvezi s povezavo, ki naj bi obstajala med členi pogodbe, ki so predmet prvega vprašanja, in tistimi, navedenimi v drugem vprašanju. Poleg tega naj drugo vprašanje nikakor ne bi bilo pomembno za rešitev spora v postopku v glavni stvari.

16 Italijanska vlada in Komisija Evropskih skupnosti navajata, da se, kot izhaja tudi iz sodbe z dne 17. junija 1999 v zadevi Piaggio (C-295/97, Recueil, str. I‑3735, točke od 29 do 33), v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe Sodišče ni dolžno izjaviti o združljivosti morebitne državne pomoči s skupnim trgom. Tako bi Sodišče smelo zgolj presoditi, ali nacionalna določba, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, sodi v pojem „državna pomoč“ ali ne. V teh okoliščinah italijanska vlada meni, da del prvega vprašanja za predhodno odločanje, ki stremi k ugotovitvi, ali ukrep v postopku v glavni stvari pomeni državno pomoč, ki ni združljiva s skupnim trgom, ni dopusten. Komisija predlaga preoblikovanje prvega vprašanja tako, da bi lahko Sodišče koristno odgovorilo nacionalnemu sodišču. Kar zadeva drugo vprašanje za predhodno odločanje, italijanska vlada in Komisija menita, da ni dopustno, ker predložitveno sodišče ni navedlo natančnih razlogov, ki so ga privedli do postavitve tega vprašanja.

Odgovor Sodišča

17 Najprej je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso potreba po razlagi prava Skupnosti, ki bi bila koristna za nacionalno sodišče, zahteva, naj ta opredeli dejansko stanje in pravni okvir, v katerega se umeščajo predlagana vprašanja, ali naj vsaj razloži dejanske okoliščine, na katere se opirajo ta vprašanja (glej zlasti sodbe z dne 21. septembra 1999 v združenih zadevah Brentjens’, od C‑115/97 do C-117/97, Recueil, str. I-6025, točka 38; z dne 11. septembra 2003 v zadevi Altair Chimica, C‑207/01, Recueil, str. I-8875, točka 24, in z dne 9. septembra 2004 v zadevi Carbonati Apuani, C-72/03, ZOdl., str. I‑8027, točka 10).

18 Podatki iz predložitvene odločbe bi tako morali Sodišču omogočiti ne le, da poda koristne odgovore, ampak tudi to, da se vladam držav članic in drugim zadevnim strankam omogoči predložitev navedb v skladu s členom 23 Statuta Sodišča. Sodišče je dolžno skrbeti za uresničevanje te možnosti ob upoštevanju dejstva, da se na podlagi zgoraj navedene določbe le predložitvene odločbe vročijo zadevnim strankam (glej zlasti sklepa z dne 30. aprila 1998 v združenih zadevah Testa in Modesti, C‑128/97 in C‑137/97, Recueil, str. I-2181, točka 6, in z dne 11. maja 1999 v zadevi Anssens, C-325/98, Recueil, str. I-2969, točka 8, ter zgoraj navedeno sodbo Altair Chimica, točka 25).

19 V tem primeru predložitvena odločba kratko, a natančno predstavlja upoštevni nacionalni pravni okvir ter izvor in naravo spora. Iz tega izhaja, da je predložitveno sodišče zadostno opredelilo tako dejansko stanje kot pravni okvir, v katerem je oblikovalo predlog za razlago prava Skupnosti, in da je Sodišču zagotovilo vse potrebne podatke, da lahko to koristno odgovori na navedeni predlog.

20 Zato je treba zavrniti trditev Sotacarba, s katero predlaga, naj se predlog za sprejetje predhodne odločbe v celoti razglasi za nedopustnega.

21 Dalje, kar podrobneje zadeva drugo vprašanje za predhodno odločanje, je treba opozoriti, da je Sodišče presodilo, da mora nacionalno sodišče nujno vsaj minimalno obrazložiti razloge, zakaj je izbralo določbe Skupnosti, katerih razlago predlaga, in povezavo, ki jo je ugotovilo med temi določbami in nacionalno zakonodajo, ki se uporablja v sporu (sklep z dne 28. junija 2000 v zadevi Laguillaumie, C-116/00, Recueil, str. I‑4979, točka 16, in zgoraj navedena sodba Carbonati Apuani, točka 11).

22 Ugotoviti je torej treba, da predložitveno sodišče v tem primeru ni predložilo nobenih podatkov v zvezi z razlogi svoje izbire določb Skupnosti, ki so navedene v njegovem drugem vprašanju. Zato ga je treba zavrniti kot nedopustnega.

23 Nazadnje, v zvezi s prvim vprašanjem za predhodno odločanje iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je presoja združljivosti ukrepov pomoči ali sistema pomoči s skupnim trgom v izključni pristojnosti Komisije, ki deluje pod nadzorom sodišč Skupnosti (sodbi z dne 21. novembra 1991 v zadevi Fédération nationale du commerce extérieur des produits alimentaires in Syndicat national des négociants et transformateurs de saumon, C-354/90, Recueil, str. I-5505, točka 14, in z dne 11. julija 1996 v zadevi SFEI in drugi, C-39/94, Recueil, str. I-3547, točka 42, ter zgoraj navedena sodba Piaggio, točka 31). Nacionalno sodišče v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES Sodišča ne sme spraševati o združljivosti državnih pomoči ali sistema pomoči s skupnim trgom (sklep z dne 24. julija 2003 v zadevi Sicilcassa in drugi, C‑297/01, Recueil, str. I-7849, točka 47).

24 Vendar je Sodišče prav tako večkrat presodilo, da čeprav se v okviru postopka, začetega na podlagi člena 234 ES, ni dolžno izjaviti o združljivosti notranjih pravnih pravil s pravom Skupnosti niti razlagati nacionalnih zakonov ali predpisov, je vseeno pristojno, da predložitvenemu sodišču posreduje vse ustrezne elemente razlage prava Skupnosti, ki mu lahko omogočijo, da presodi tako združljivost za namene sodbe v zadevi, o kateri odloča (glej zlasti sodbe z dne 15. decembra 1993 v zadevi Hünermund in drugi, C-292/92, Recueil, str. I‑6787, točka 8; z dne 3. maja 2001 v zadevi Verdonck in drugi, C-28/99, Recueil, str. I‑3399, točka 28; z dne 12. julija 2001 v zadevi Ordine degli Architetti in drugi, C-399/98, Recueil, str. I-5409, točka 48, in z dne 27. novembra 2001 v združenih zadevah Lombardini in Mantovani, C-285/99 in C-286/99, Recueil, str. I-9233, točka 27).

25 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je prvo vprašanje za predhodno odločanje dopustno samo, če predložitveno sodišče skuša ugotoviti, ali je treba nacionalni ukrep, kot se obravnava v postopku v glavni stvari, ki družbenikom družbe, ki jo nadzira država, daje pravico, ki odstopa od prava Skupnosti, do izstopa iz te družbe pod pogojem, da se odpovejo vsem pravicam do premoženja navedene družbe, opredeliti kot državno pomoč v smislu člena 87(1) ES.

Prvo vprašanje

26 Takoj je treba opozoriti, da se tako oblikovano vprašanje nanaša samo na razlago člena 87(1) ES. Zato je treba preizkusiti, ali so izpolnjeni pogoji za uporabo te določbe.

27 Prvič, treba je preveriti, ali je Sotacarbo podjetje v smislu navedene določbe.

28 Glede tega je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso v smislu prava konkurence pojem „podjetje“ zajema vse osebe, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ne glede na njihovo pravno obliko in način financiranja (glej zlasti sodbe z dne 23. aprila 1991 v zadevi Höfner in Elser, C-41/90, Recueil, str. I‑1979, točka 21; z dne 21. septembra 1999 v zadevi Albany, C-67/96, Recueil, str. I-5751, točka 77; z dne 12. septembra 2000 v združenih zadevah Pavlov in drugi, od C‑180/98 do C-184/98, Recueil, str. I-6451, točka 74, in z dne 10. januarja 2006 v zadevi Cassa di Risparmio di Firenze in drugi, C-222/04, ZOdl., str. I‑289, točka 107).

29 Gospodarska dejavnost je vsaka dejavnost, ki na določenem trgu ponuja blago ali storitve (sodbi z dne 16. junija 1987 v zadevi Komisija proti Italiji, 118/85, Recueil, str. 2599, točka 7, in z dne 18. junija 1998 v zadevi Komisija proti Italiji, C‑35/96, Recueil, str. I-3851, točka 36, ter zgoraj navedeni sodbi Pavlov in drugi, točka 75, ter Cassa di Risparmio di Firenze in drugi, točka 108).

30 Čeprav mora dokončno presojo v tem oziru podati nacionalno sodišče, je v tem primeru treba ugotoviti, da različni podatki spisa, ki so na voljo Sodišču, kažejo na to, da bi dejavnosti Sotacarba lahko bile gospodarske.

31 Kot je navedel generalni pravobranilec v točki 25 sklepnih predlogov, je naloga Sotacarba, med drugim razvoj novih tehnologij uporabe premoga in opravljanje storitev specializirane podpore javnim organom, subjektom javnega prava in družbam, ki se zanimajo za razvoj teh tehnologij. Gospodarsko dejavnost podjetja torej na splošno sestavljajo prav take dejavnosti. Sicer pa ni sporno, da Sotacarbo zasleduje pridobiten namen.

32 V nasprotju s tem, kar trdi italijanska vlada, te presoje ne more omajati dejstvo, da sta Sotacarbo ustanovila javna zavoda in da se financira s sredstvi italijanske države, da bi opravljal določene raziskovalne dejavnosti.

33 Po eni strani iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da način financiranja ni pomemben za določitev, ali subjekt izvaja gospodarsko dejavnost (glej točko 28 te sodbe).

34 Po drugi strani je Sodišče že presodilo, da to, da so bile subjektom podeljene določene naloge splošnega pomena, ne more preprečiti, da se zadevne dejavnosti štejejo za gospodarske dejavnosti (v tem smislu glej sodbo z dne 25. oktobra 2001 v zadevi Ambulanz Glöckner, C-475/99, Recueil, str. I-8089, točka 21).

35 Iz tega sledi, da dejstvo, da je bil Sotacarbo ustanovljen za izvajanje določenih raziskovanj, ni odločilno v tem pogledu, v nasprotju s trditvami te družbe.

36 V teh okoliščinah ni mogoče izključiti, da Sotacarbo opravlja gospodarsko dejavnost, in ga je zato mogoče opredeliti kot podjetje v smislu člena 87(1) ES.

37 Drugič, preveriti je treba različne dejavnike, ki sestavljajo pojem državne pomoči, določen v navedeni določbi.

38 Sodišče je večkrat presodilo, da opredelitev pomoči zahteva, da so izpolnjeni vsi pogoji iz člena 87(1) ES (glej sodbe z dne 21. marca 1990 v zadevi Belgija proti Komisiji, imenovana Tubemeuse, C-142/87, Recueil, str. I-959, točka 25; z dne 14. septembra 1994 v združenih zadevah Španija proti Komisiji, od C-278/92 do C-280/92, Recueil, str. I-4103, točka 20; z dne 16. maja 2002 v zadevi Francija proti Komisiji, C-482/99, Recueil, str. I‑4397, točka 68, in z dne 24. julija 2003 v zadevi Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg, C-280/00, Recueil, str. I-7747, točka 74).

39 Tako mora iti, prvič, za intervencijo države ali za ukrep iz državnih sredstev. Drugič, ta intervencija mora biti taka, da lahko prizadene trgovino med državami članicami. Tretjič, njenemu upravičencu mora omogočati prednost. Četrtič, izkrivljati mora konkurenco ali groziti, da jo bo izkrivljala (glej zgoraj navedeno sodbo Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg, točka 75, in sodbo z dne 3. marca 2005 v zadevi Heiser, C-172/03, ZOdl., str. I-1627, točka 27).

40 Ker se stališča strank v tem primeru nanašajo predvsem na tretji pogoj, ga je treba preizkusiti najprej.

41 Medtem ko tožeča stranka v postopku v glavni stvari trdi, da člen 33 zakona št. 273/2002 pomeni ugodnost za Sotacarbo v smislu člena 87(1) ES, pa le-ta, ki ga podpira Komisija, meni, da ni tako.

42 V tem smislu je treba opozoriti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da pojem pomoči ne zajema le aktivnih ravnanj, ampak tudi ukrepe, ki v različnih oblikah zmanjšujejo obremenitve, ki jih navadno imajo podjetja, in ki so potemtakem, ne da bi bile subvencije v strogem smislu besede, enake narave in imajo enake učinke (glej zlasti sodbo z dne 8. novembra 2001 v zadevi Adria-Wien Pipeline in Wietersdorfer & Peggauer Zementwerke, C-143/99, Recueil, str. I-8365, točka 38, in zgoraj navedeno sodbo Heiser, točka 36).

43 V tem primeru je treba ugotoviti, da zakona št. 140/1999 in 273/2002, ki ju, kot opozarja generalni pravobranilec v točki 32 sklepnih predlogov, ni mogoče obravnavati ločeno, uvajata ureditev, ki odstopa od določb prava Skupnosti, ki urejajo pravico do izstopa delničarjev iz delniških družb, izhajajoč zlasti iz člena 2437 civilnega zakonika. Ta namreč priznava pravico do izstopa samo delničarjem, ki nasprotujejo odločitvam v zvezi s spremembo oblike ali pravne oblike družbe ali s prenosom sedeža družbe v tujino.

44 Tako zakon št. 140/1999 delničarjem Sotacarba ponuja izjemno pravico do izstopa v zameno za plačilo še neplačanih deležev, od katerih še ne bi mogli imeti koristi, če ne bi bil sprejet ta zakon, saj v zadevi v glavni stvari niso izpolnjeni pogoji za uporabo člena 2437 civilnega zakonika.

45 Poleg tega člen 33 zakona št. 273/2002 izključuje povračila delničarjem, le če so ti uporabili to možnost, ki odstopa od sistema prava Skupnosti.

46 Navedene pravice torej ni mogoče šteti za ugodnosti za Sotacarbo v smislu člena 87(1) ES.

47 Kot pravilno navaja Komisija, nacionalna ureditev, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, ne ponuja ugodnosti niti delničarjem, ki lahko izjemoma izstopijo iz Sotacarba, ne da bi se jim povrnile njihove delnice, niti navedeni družbi, ker je delničarjem dovoljeno, vendar niso zavezani, izstopiti iz družbe, čeprav pogoji, ki jih v tem oziru predvideva pravo Skupnosti, niso izpolnjeni.

48 Iz tega izhaja, da zakon št. 273/2002 zgolj preprečuje, da bi bilo Sotacarbu naloženo breme, ki ga v običajnem položaju ne bi bilo. Zato se ta zakon omejuje na določitev pravice do izstopa, ki jo delničarjem navedene družbe izjemoma priznava zakon št. 140/1999, in ne določa zmanjšanja bremena, ki bi ga ta družba sicer morala nositi.

49 V tem pogledu je treba dodati, da če je člen 33 zakona št. 273/2002 izključil pravico povrnitve tudi ob izstopu, izvedenem pod pogoji iz člena 2437 civilnega zakonika, bi lahko navedena določba ustvarila ugodnost v smislu člena 87(1) ES. Torej, iz spisa, predloženega Sodišču, ne izhaja, da bi bilo tako.

50 Ker so pogoji iz člena 87(1) ES kumulativni (glej točko 38 te sodbe), ni več treba preizkusiti, ali so drugi deli pojma državne pomoči v tem primeru izpolnjeni.

51 Na prvo vprašanje je torej treba odgovoriti, da nacionalne ureditve, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki družbenikom družbe, ki jo nadzira država, podeljuje pravico, ki odstopa od prava Skupnosti, da izstopijo iz te družbe, če se odpovejo vsem pravicam do premoženja navedene družbe, ni mogoče opredeliti kot državno pomoč v smislu člena 87(1) ES.

Stroški

52 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

Nacionalne ureditve, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki družbenikom družbe, ki jo nadzira država, podeljuje pravico, ki odstopa od prava Skupnosti, da izstopijo iz te družbe, če se odpovejo vsem pravicam do premoženja navedene družbe, ni mogoče opredeliti kot državno pomoč v smislu člena 87 ES.

Podpisi

* Jezik postopka: italijanščina.