SODBA SODIŠČA (občna seja)

z dne 23. marca 2004(*)

„Prosto gibanje oseb – Člen 48 Pogodbe ES (po spremembi postal člen 39 ES) – Pojem ,delavec‘ – Dajatev za socialno varnost, ki se izplačuje iskalcem zaposlitve – Pogoj prebivanja – Državljanstvo Evropske unije“

V zadevi C-138/02,

zaradi predloga Social Security Commissioner (Združeno kraljestvo), naslovljenega na Sodišče, naj na podlagi člena 234 ES v sporu, ki poteka pred tem sodiščem med

Brianom Francisom Collinsom

in

Secretary of State for Work and Pensions,

sprejme predhodno odločbo o razlagi Uredbe Sveta št. 1612/68 (EGS) z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti (UL L 257, str. 2), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (EGS) št. 2434/92 z dne 27. julija 1992 (UL L 245, str. 1), in Direktive Sveta z dne 15. oktobra 1968 o odpravi omejitev gibanja in prebivanja v Skupnosti za delavce držav članic in za njihove družine (68/360/EGS) (UL L 257, str. 13),

SODIŠČE (občna seja),

v sestavi V. Skouris, predsednik, P. Jann, C. W. A. Timmermans, C. Gulmann, J. N. Cunha Rodrigues (poročevalec) in A. Rosas, predsedniki senatov, A. La Pergola, J.-P. Puissochet in R. Schintgen, sodniki, N. Colneric, sodnica, S. von Bahr, sodnik,

generalni pravobranilec: D. Ruiz-Jarabo Colomer,

sodna tajnica: L. Hewlett, glavna administratorka,

ob upoštevanju pisnih stališč, ki so jih predložili:

–        za B. F. Collinsa R. Drabble, QC, po pooblastilu P. Edena, solicitor,

–        za vlado Združenega kraljestva J. E. Collins, zastopnik, skupaj z E. Sharpston, QC,

–        za nemško vlado W. D. Plessing, zastopnik,

–        za Komisijo Evropskih skupnosti N. Yerrell in D. Martin, zastopnika,

na podlagi poročila za obravnavo,

na podlagi ustnih navedb J. E. Collinsa, ki ga zastopa R. Drabble, vlade Združenega kraljestva, ki jo zastopa R. Caudwell, zastopnik, skupaj z E. Sharpston, in Komisije, ki jo zastopata N. Yerrell in D. Martin, na obravnavi 17. junija 2003,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na javni obravnavi 10. julija 2003

izreka naslednjo

Sodbo

1        Social Security Commissioner je s sklepom z dne 28. marca 2002, ki je na Sodišče prispel 12. aprila 2002, na podlagi člena 234 ES predložilo tri vprašanja za predhodno odločanje o razlagi Uredbe Sveta št. 1612/68 (EGS) z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti (UL L 257, str. 2), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (EGS) št. 2434/92 z dne 27. julija 1992 (UL L 245, str. 1, v nadaljevanju: Uredba št. 1612/68), in Direktivo Sveta z dne 15. oktobra 1968 o odpravi omejitev gibanja in prebivanja v Skupnosti za delavce držav članic in njihove družine (68/360/EGS) (UL L 257, str. 13).

2        Ta vprašanja so bila postavljena v okviru spora med B. F. Collinsom in Secretary of State for Work and Pensions v zvezi z zavrnitvijo slednjega, da B. F. Collinsu odobri nadomestilo za iskanje zaposlitve, določeno v zakonodaji Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska.

 Pravni okvir

 Skupnostna ureditev

3        Člen 6, prvi odstavek, Pogodbe ES (po spremembi postal člen 12, prvi odstavek, ES) določa:

„Kjer se uporablja ta pogodba in ne da bi to vplivalo na njene posebne določbe, je prepovedana vsakršna diskriminacija glede na državljanstvo.“

4        Člen 8 Pogodbe ES (po spremembi postal člen 17 ES) določa:

„1.      S to pogodbo se uvede državljanstvo Unije.

Državljani Unije so vse osebe z državljanstvom ene od držav članic.

2.      Za državljane Unije veljajo pravice in dolžnosti po tej pogodbi.“

5        Člen 8 A(1) Pogodbe ES (po spremembi postal člen 18(1) ES) določa, da ima vsak državljan Unije pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ob upoštevanju omejitev in pogojev, določenih s to pogodbo in ukrepi, ki so bili sprejeti za njeno uveljavitev.

6        Člen 48(2) Pogodbe ES (po spremembi postal člen 39(2) ES) določa, da prosto gibanje vključuje odpravo vsakršne diskriminacije na podlagi državljanstva delavcev držav članic v zvezi z zaposlitvijo, s plačilom in z drugimi delovnimi in zaposlitvenimi pogoji.

7        V skladu s členom 48(3) Pogodbe prosto gibanje delavcev, „[o]b upoštevanju omejitev, utemeljenih z javnim redom, javno varnostjo in javnim zdravjem, zajema pravico:

(a) sprejeti ponujeno delovno mesto;

(b) se v ta namen na območju držav članic svobodno gibati;

[…]“

8        Člen 2 Uredbe št. 1612/68 določa:

„Vsak državljan države članice in vsak delodajalec, ki posluje na ozemlju države članice, si lahko izmenjata prijave in ponudbe za zaposlitev in lahko skleneta ter izvajata pogodbe o zaposlitvi v skladu z veljavnimi zakoni ali drugimi predpisi, ne da bi bila zaradi tega diskriminirana.“

9        Člen 5 Uredbe št. 1612/68 določa, da je „[d]ržavljan države članice, ki išče zaposlitev v drugi državi članici, deležen enake pomoči zavoda za zaposlovanje kot državljani te države, kadar iščejo zaposlitev“.

10      Delavec, ki je državljan ene od držav članic, v skladu s členom 7(2) Uredbe št. 1612/68 uživa enake socialne in davčne ugodnosti kot domači delavci.

11      Člen 1 Direktive 68/360 določa:

„Države članice v skladu z določbami te direktive odpravijo omejitve gibanja in prebivanja za državljane navedenih držav in za njihove družinske člane, za katere se uporabljajo določbe Uredbe (EGS) št. 1612/68.“

12      Člen 4(1) Direktive 68/360 določa, da države članice zagotovijo pravico do prebivanja na svojem ozemlju osebam, navedenim v členu 1, ki predložijo dokumente, navedene v odstavku 3 navedenega člena 4.

13      Člen 4(3), prva alinea, te direktive določa, da so za delavca ti dokumenti:

„(a) dokument, s katerim je vstopil na ozemlje države;

(b) potrdilo delodajalca, da bo zaposlil delavca, ali potrdilo o zaposlitvi“.

14      V skladu s členom 8(1) Direktive 68/360 države članice, ne da bi izdale dovoljenje za prebivanje, priznajo pravico do prebivanja na svojem ozemlju delavcu, ki opravlja dejavnost kot zaposlena oseba, če ni mogoče pričakovati, da bi zaposlitev trajala več kot tri mesece, čezmejnim delavcem in sezonskim delavcem.

 Nacionalni predpisi

15      Nadomestilo za iskanje zaposlitve je dajatev socialne varnosti, ki jo določa Jobseekers Act 1995 (zakon iz leta 1995 o iskalcih zaposlitve, v nadaljevanju: zakon iz leta 1995), v katerem se v členu 1(2)(i) zahteva, da mora biti vlagatelj zahtevka v Veliki Britaniji.

16      Predpisi, sprejeti za izvajanje zakona iz leta 1995, in sicer Jobseeker’s Allowance Regulations 1996 (v nadaljevanju: predpisi iz leta 1996), podrobno določajo pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za pridobitev pravice do nadomestila za iskanje zaposlitve, in zneske, za katere lahko zaprosijo različne kategorije iskalcev. Za kategorijo „tujci“, ki so brez družinskih stroškov, je v odstavku 14(a) Priloge 5 k predpisom iz leta 1996 določen znesek v vrednosti nič.

17      V členu 85(4) predpisov iz leta 1996 je izraz „tujec“ opredeljen kot:

„[…] prosilec, ki nima običajnega prebivališča v Združenem kraljestvu, v Republiki Irski, na Kanalskih otokih ali na otoku Man, vendar pa se za v namen noben prosilec ne obravnava, kot da nima običajnega prebivališča v Združenem kraljestvu, če je:

(a)      delavec v smislu Uredbe Sveta (EGS) št. 1612/68 ali Uredbe Komisije (EGS) št. 1251/70 ali oseba, ki ima v skladu z Direktivo Sveta 68/360/EGS ali Direktivo Sveta 73/148/EGS pravico prebivati v Združenem kraljestvu;

[…]“

 Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

18      B. F. Collins je bil rojen v Združenih državah ter ima ameriško in irsko državljanstvo. Med univerzitetnim študijem je leta 1978 en semester prebival v Združenem kraljestvu. Med letoma 1980 in 1981 se je vrnil v Združeno kraljestvo in tam prebival približno deset mesecev, medtem pa je s krajšim delovnim časom in občasno delal v pivnicah in prodajnem sektorju. V Združene države je ponovno odšel leta 1981. Nato je delal ali v Združenih državah ali v Afriki.

19      B. F. Collins se je v Združeno kraljestvo vrnil 31. maja 1998, da bi tam poiskal zaposlitev v sektorju socialnih storitev. 8. junija 1998 je vložil zahtevek za nadomestilo za iskanje zaposlitve, ki mu ga je Adjudication Officer zavrnil z odločbo z dne 1. julija 1998 z obrazložitvijo, da običajno ni prebival v tej državi članici. B. F. Collins je vložil tožbo pri Social Security Appeal Tribunal (Združeno kraljestvo), ki je zavrnilno odločbo potrdilo z utemeljitvijo, da ga ni mogoče šteti za osebo z običajnim prebivališčem v Združenem kraljestvu, ker je njegovo bivanje trajalo le kratek čas in ker ni bil delavec za namene Uredbe št. 1612/68 ter tudi ni imel pravice prebivati v navedeni državi v smislu Direktive 68/360.

20      B. F. Collins je nato vložil pritožbo pri Social Security Commissioner, ki je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali je oseba, ki je v tej zadevi pritožnica, delavec za namene Uredbe Sveta (EGS) št. 1612/68 z dne 15. oktobra 1968?

2.      Če je odgovor na [prvo] vprašanje […] nikalen – ali ima oseba, ki je v tej zadevi pritožnica, pravico do prebivanja v Združenem kraljestvu v smislu Direktive Sveta 68/360/EGS z dne 15. oktobra 1968?

3.      Če je odgovor na [prvi] vprašanji […] nikalen – ali obstaja določba ali načelo prava Skupnosti, ki zahteva, da se začne dajatev za socialno varnost izplačevati pod enakimi pogoji, kot so tisti, ki se uporabljajo za dodelitev nadomestila za iskanje zaposlitve na podlagi dohodka osebi, ki je v tej zadevi pritožnica?“

 Prvo vprašanje

 Stališča, predložena Sodišču

21      B. F. Collins trdi, da mu v Združenem kraljestvu pri sedanjem stanju prava Skupnosti njegov položaj osebe, ki dejansko išče zaposlitev, daje status „delavca“ za namene uporabe Uredbe št. 1612/68 in ga uvršča na področje uporabe člena 7(2) te uredbe. Sodišče naj bi namreč v točki 32 sodbe z dne 12. maja 1998 v zadevi Martínez Sala (C-85/96, Recueil, str. I-2691) namenoma navedlo pravilo, da je treba iskalce zaposlitve šteti za delavce v smislu navedene uredbe, če je nacionalno sodišče prepričano, da je zadevna oseba v upoštevnem času dejansko iskala zaposlitev.

22      Nasprotno pa vlada Združenega kraljestva in nemška vlada ter Komisija Evropskih skupnosti menijo, da oseba, ki je v takem položaju kot B. F. Collins, ni delavec za namene Uredbe št. 1612/68.

23      Vlada Združenega kraljestva in Komisija menita, da B. F. Collins ne more trditi, da je „nekdanji“ delavec migrant, ki želi le uveljaviti pravico do dajatve v skladu s členom 7(2) Uredbe št. 1612/68, ker ni nobene povezave med delom, ki ga je opravljal med letoma 1980 in 1981, in vrsto dela, ki jo je, kot pravi, iskal leta 1998.

24      Vendar naj bi Sodišče v sodbi z dne 18. junija 1987 v zadevi Lebon (316/85, Recueil, str. 2811) razsodilo, prvič, da se enako obravnavanje glede socialnih in davčnih ugodnosti iz člena 7(2) Uredbe št. 1612/68 uporablja le za delavce, in drugič, da so delavci, ki se gibajo zaradi iskanja zaposlitve, v skladu s členom 48 Pogodbe in členi od 2 do 5 te uredbe upravičeni do enakega obravnavanja le pri dostopu do zaposlitve.

25      Nemška vlada opozarja na posebne okoliščine zadeve, v kateri je bila izdana zgoraj navedena sodba Martínez Sala, za katero so bile značilne zelo tesne in trajne povezave tožnika z državo gostiteljico, medtem ko v zadevi v glavni stvari očitno ni bilo nobene povezave med nekdanjo zaposlitvijo B. F. Collinsa in med zaposlitvijo, ki jo je iskal.

 Odgovor Sodišča

26      V skladu s sodno prakso Sodišča ima pojem „delavec“ v smislu člena 48 Pogodbe veljavo po pravu Skupnosti in se ne sme razlagati ozko. Za „delavca“ je treba šteti vsakogar, ki opravlja dejansko in resnično dejavnost, razen dejavnosti, ki imajo tako majhen obseg, da so samo obrobne in pomožne. Značilnost delovnega razmerja na podlagi te sodne prakse je, da neka oseba v določenem času v korist druge osebe in pod njenim vodstvom opravi storitve, za katere dobi kot protidajatev plačilo (glej zlasti sodbo z dne 3. julija 1986 v zadevi Lawrie-Blum, 66/85, Recueil, str. 2121, točki 16 in 17; zgoraj navedeno sodbo Martínez Sala, točka 32, in sodbo z dne 8. junija 1999 v zadevi Meeusen, C-337/97, Recueil, str. I‑3289, točka 13).

27      Delavcem migrantom so namreč v skladu z ustaljeno sodno prakso zajamčene določene pravice, vezane na status delavca, tudi če ti delavci niso več v delovnem razmerju (sodbi z dne 24. septembra 1998 v zadevi Komisija proti Franciji, C‑35/97, Recueil, str. I-5325, točka 41, in z dne 6. novembra 2003 v zadevi Ninni‑Orasche, C-413/01, Recueil, str. I-13187, točka 34).

28      Kot je razvidno iz spisa, ki ga je Sodišču poslalo predložitveno sodišče, je B. F. Collins med desetmesečnim bivanjem v Združenem kraljestvu med letoma 1980 in 1981 občasno delal v pivnicah in prodajnem sektorju. Vseeno je treba opozoriti, da tudi če take poklicne dejavnosti izpolnjujejo pogoje iz točke 26 te sodbe, na podlagi česar je mogoče priznati, da je med navedenim bivanjem prosilec v postopku v glavni stvari imel status delavca, pa ni mogoče dokazati nobene povezave med temi dejavnostmi in iskanjem druge zaposlitve več kot sedemnajst let pozneje, potem ko je prekinil te dejavnosti.

29      Ker položaj B. F. Collinsa leta 1998 ni dovolj tesno povezan s trgom dela v Združenem kraljestvu, ga je torej treba primerjati s položajem vsakega državljana države članice, ki išče prvo zaposlitev v drugi državi članici.

30      V tej zvezi je treba spomniti, da sodna praksa Sodišča razlikuje med državljani držav članic, ki še niso sklenili delovnega razmerja v državi gostiteljici, v kateri iščejo zaposlitev, in državljani, ki so že zaposleni v tej državi ali so bili tam zaposleni in niso več v delovnem razmerju, ampak se kljub temu štejejo za delavce (glej sodbo z dne 21. junija 1988 v zadevi Lair, 39/86, Recueil, str. 3161, točki 32 in 33).

31      Medtem ko so državljani držav članic, ki se gibajo zaradi iskanja zaposlitve, upravičeni do načela enakega obravnavanja le pri dostopu do zaposlitve, pa lahko državljani, ki so že na trgu dela, na podlagi člena 7(2) Uredbe št. 1612/68 zahtevajo enake socialne in davčne ugodnosti kot domači delavci (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Lebon, točka 26, in sodbo z dne 12. septembra 1996 v zadevi Komisija proti Belgiji, C-278/94, Recueil, str. I-4307, točki 39 in 40).

32      Pojem „delavec“ tako v Uredbi št. 1612/68 ni enotno uporabljen. Čeprav se v naslovu II dela I navedene uredbe ta izraz uporablja le za osebe, ki so že vstopile na trg dela, pa je treba v drugih delih te uredbe izraz „delavec“ razumeti širše.

33      V teh okoliščinah je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da oseba, ki je v postopku v glavni stvari tožeča stranka, ni delavec v smislu naslova II dela I Uredbe št. 1612/68. Vendar mora nacionalno sodišče preveriti, ali je treba pojem „delavec“ iz zadevnih nacionalnih predpisov tako razlagati.

 Drugo vprašanje

 Stališča, predložena Sodišču

34      B. F. Collins meni, da Direktiva 68/360 osebam, ki iščejo zaposlitev, priznava pravico do trimesečnega prebivanja.

35      Vlada Združenega kraljestva in nemška vlada ter Komisija menijo, da ima B. F. Collins s tem, da se sklicuje neposredno na člen 48 Pogodbe in ne na določbe Direktive 68/360, ki se uporabljajo izključno za osebe, ki so našle zaposlitev, pravico, da se napoti v Združeno kraljestvo zaradi iskanja zaposlitve in da tam v razumnem obdobju prebiva kot iskalec zaposlitve.

 Odgovor Sodišča

36      Najprej je treba spomniti, da člen 48 Pogodbe v okviru prostega gibanja delavcev državljanom držav članic priznava pravico do prebivanja na ozemlju drugih držav članic zaradi zaposlitve ali iskanja zaposlitve (sodba z dne 26. maja 1993 v zadevi Tsiotras, C-171/91, Recueil, str. I-2925, točka 8).

37      Pravica do prebivanja, ki jo imajo iskalci zaposlitve na podlagi člena 48 Pogodbe, je lahko časovno omejena. Ker v določbah Skupnosti ni določen rok prebivanja za državljane Skupnosti, ki iščejo zaposlitev, imajo države članice pravico v ta namen določiti razumen rok. Vendar če po izteku tega roka zadevna oseba predloži dokazilo o tem, da še vedno išče zaposlitev in da ima resnično možnost, da se zaposli, je ni mogoče prisiliti, da zapusti ozemlje države gostiteljice (glej sodbi z dne 26. februarja 1991 v zadevi Antonissen, C-292/89, Recueil, str. I‑745, točka 21, in z dne 20. februarja 1997 v zadevi Komisija proti Belgiji, C‑344/95, Recueil, str. I-1035, točka 17).

38      Namen Direktive 68/360 je odpraviti omejitve gibanja in prebivanja v Skupnosti za državljane držav članic in za njihove družinske člane, za katere se uporablja Uredba št. 1612/68.

39      Glede omejitev gibanja člen 2(1) Direktive 68/360 po eni strani nalaga državam članicam, naj državljanom Skupnosti, ki nameravajo zapustiti njihovo ozemlje zaradi iskanja zaposlitve v drugi državi članici, priznajo to pravico. Po drugi strani v skladu s členom 3(1) te direktive države članice tem državljanom dovolijo vstop na svoje ozemlje s predložitvijo veljavne osebne izkaznice ali potne listine.

40      Poleg tega, ker je pravica do prebivanja pravica, ki je neposredno podeljena s Pogodbo (glej zlasti sodbo z dne 5. februarja 1991 v zadevi Roux, C‑363/89, Recueil, str. I-273, točka 9), se izdaje dovoljenja za prebivanje državljanu države članice, kot je določena v Direktivi 68/360, ne sme obravnavati kot akta, ki ustvari pravice, ampak ga je treba obravnavati kot akt, katerega namen je, da država članica ugotovi posamičen položaj državljana druge države članice glede na določbe prava Skupnosti (sodba z dne 25. julija 2002 v zadevi MRAX, C‑459/99, Recueil, str. I-6591, točka 74).

41      V skladu s členom 4 Direktive 68/360 države članice priznajo pravico do prebivanja na svojem ozemlju le delavcem, ki lahko poleg dokumenta, s katerim so vstopili na njihovo ozemlje, predložijo izjavo delodajalca, da bo delavca zaposlil, ali potrdilo o zaposlitvi.

42      Člen 8 te direktive taksativno našteva položaje, v katerih je mogoče nekaterim kategorijam delavcev priznati pravico do prebivanja, ne da bi se jim izdalo dovoljenje za prebivanje.

43      Iz tega je razvidno, da je priznavanje pravice do prebivanja v eni državi članici iz členov 4 in 8 Direktive 68/360 pridržano za državljane države članice, ki so že zaposleni v prvi državi članici. Iskalci zaposlitve so iz tega izključeni. Lahko se sklicujejo le na določbe te direktive v zvezi s svojim gibanjem v Skupnosti.

44      Zato je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da oseba, ki je v postopku v glavni stvari tožeča stranka, nima pravice do prebivanja v Združenem kraljestvu le na podlagi Direktive 68/360.

 Tretje vprašanje

 Stališča, predložena Sodišču

45      Po mnenju B. F. Collinsa ni dvoma, da je državljan druge države članice, ki je zakonito prebival v Združenem kraljestvu, in da nadomestilo za iskanje zaposlitve spada na področje uporabe Pogodbe. Zato naj bi, kot je Sodišče razsodilo v sodbi z dne 20. septembra 2001 v zadevi Grzelczyk (C-184/99, Recueil, str. I‑6193), izplačilo ugodnosti, za katero se ne plačujejo prispevki in ki temelji na prejemkih, državljanu države članice, ki ni država gostiteljica, ne bi smelo biti odvisno od izpolnjevanja pogoja, ki se ne uporablja za državljane države gostiteljice. B. F. Collins priznava, da merilo običajnega prebivališča velja tudi za državljane Združenega kraljestva. Vendar pa naj bi veljalo, da je treba določbo nacionalnega prava šteti za diskriminatorno v smislu prava Skupnosti, če jo lahko državljani zadevne države članice zaradi njenega bistva lažje izpolnjujejo.

46      Vlada Združenega kraljestva in nemška vlada trdita, da v pravu Skupnosti ni nobene določbe ali načela, ki bi nalagalo plačilo dajatve, kot je nadomestilo za iskanje zaposlitve, osebi, ki je v takem položaju kot B. F. Collins.

47      Glede morebitnega obstoja posredne diskriminacije vlada Združenega kraljestva meni, da obstajajo upoštevne objektivne utemeljitve za nedodelitev nadomestila za iskanje zaposlitve, ki temelji na dohodku, osebam, ki so v takem položaju kot B. F. Collins. V nasprotju s položajem, na podlagi katerega je bila izrečena sodba z dne 11. julija 2002 v zadevi D’Hoop (C-224/98, Recueil str. I‑6191), merila, uporabljena za dodelitev zadevnega nadomestila, ne presegajo tistega, kar je nujno za dosego zasledovanega cilja. Ta merila pomenijo sorazmerno metodo, ki je zato sprejemljiva za zagotavljanje obstoja dejanske povezave med iskalcem zaposlitve in geografskim trgom dela. Če takih meril ni, bi torej osebe, ki nimajo povezave s trgom dela v Združenem kraljestvu ali imajo samo ohlapno povezavo, kot jo je imel B. F. Collins, imele možnost zahtevati pravico do tega nadomestila.

48      Komisija meni, prvič, da ni sporno, da je B. F. Collins po prihodu v Združeno kraljestvo dva meseca resnično iskal zaposlitev v tej državi članici, in drugič, da je zakonito prebival na ozemlju te države članice kot iskalec zaposlitve. Meni, da ni dvoma, da je kot državljan Unije, ki je zakonito prebival v Združenem kraljestvu, lahko upravičen do zaščite iz člena 6 Pogodbe pred vsakršno diskriminacijo zaradi državljanstva v vseh položajih, ki spadajo na področje uporabe ratione materiae prava Skupnosti. To naj bi veljalo za nadomestilo za iskanje zaposlitve, ki bi ga naj bilo treba šteti za socialno ugodnost v smislu člena 7(2) Uredbe št. 1612/68.

49      Komisija poleg tega opozarja, da je jasno, da je mogoče pravico do prebivanja v drugi državi članici zaradi iskanja zaposlitve omejiti na razumno obdobje in da naj bi bila zato pravica B. F. Collinsa, da s sklicevanjem na člena 6 in 8 Pogodbe zaprosi za pravico do navedenega nadomestila na enaki podlagi kot državljani Združenega kraljestva, prav tako omejena na to obdobje zakonitega prebivanja.

50      Vendar pa Komisija meni, da lahko pogoj običajnega prebivališča pomeni posredno diskriminacijo, ker ga državljani države gostiteljice lažje izpolnijo kot državljani drugih držav članic. Če se tak pogoj lahko utemelji z objektivnimi razlogi, katerih namen naj bi bilo nujno izogibanje „socialnemu turizmu“ in torej preprečevanje morebitnih zlorab s strani namišljenih iskalcev zaposlitve, Komisija ugotavlja, da ni sporno, da je B. F. Collins resnično iskal zaposlitev. B. F. Collins je namreč, potem ko je kmalu po prihodu v Združeno kraljestvo našel zaposlitev, neprekinjeno delal.

 Odgovor Sodišča

51      Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali obstaja določba ali načelo v pravu Skupnosti, na podlagi katerega lahko državljan države članice, ki resnično išče zaposlitev v drugi državi članici, tam zahteva nadomestilo za iskanje zaposlitve, kakršno je določeno v zakonu iz leta 1995.

52      Ob branju predložitvenega sklepa je treba najprej ugotoviti – ne da bi bilo treba preučiti vprašanje, ali se za osebo, kot je tožeča stranka v postopku v glavni stvari, ratione personae uporablja Uredba Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti, kakor je bila spremenjena in posodobljena z Uredbo Sveta (ES) št. 118/97 z dne 2. decembra 1996 (UL 1997, L 28, str. 1, v nadaljevanju: Uredba št. 1408/71) –, da preden je zadevna oseba začela iskati zaposlitev v Združenem kraljestvu, nikoli ni prebivala v drugi državi članici, tako da v zadevi v glavni stvari ni mogoče uporabiti pravila seštevanja iz člena 10 a Uredbe št. 1408/71.

53      V skladu s predpisi iz leta 1996 lahko državljani drugih držav članic, ki iščejo zaposlitev in niso delavci v smislu Uredbe št. 1612/68 niti nimajo pravice do prebivanja na podlagi Direktive 68/360, zaprosijo za to nadomestilo le, če imajo običajno prebivališče v Združenem kraljestvu.

54      Preveriti je torej treba, ali načelo enakega obravnavanja nasprotuje nacionalnim predpisom, ki zahtevajo, da je upravičenost do nadomestila za iskanje zaposlitve odvisna od pogoja prebivanja.

55      V skladu s členom 6, prvi odstavek, Pogodbe je, kjer se uporablja ta pogodba in ne da bi to vplivalo na njene posebne določbe, prepovedana vsakršna diskriminacija glede na državljanstvo. Ker je člen 48(2) Pogodbe posebna določba, je treba predpise iz leta 1996 najprej preučiti z vidika tega člena.

56      V zvezi s tem je treba spomniti, da je med pravicami, ki jih državljanom držav članic podeljuje člen 48 Pogodbe, tudi pravica do prostega gibanja delavcev na ozemlju drugih držav članic in do prebivanja v njih zaradi iskanja zaposlitve (zgoraj navedena sodba Antonissen, točka 13).

57      Državljani države članice, ki iščejo zaposlitev v drugi državi članici, torej spadajo na področje uporabe člena 48 Pogodbe in imajo zato pravico do enakega obravnavanja iz odstavka 2 te določbe.

58      Glede vprašanja, ali pravica do enakega obravnavanja, ki jo imajo državljani držav članic, ki iščejo zaposlitev v drugi državi članici, zajema tudi finančne dajatve, kot je ta iz postopka v glavni stvari, je Sodišče razsodilo, da so državljani držav članic, ki se gibajo zaradi iskanja zaposlitve, upravičeni do enakega obravnavanja le pri dostopu do zaposlitve v skladu s členom 48 Pogodbe ter členoma 2 in 5 Uredbe št. 1612/68, ne pa pri socialnih in davčnih ugodnostih v smislu člena 7(2) navedene uredbe (zgoraj navedeni sodbi Lebon, točka 26, in Komisija proti Belgiji z dne 12. septembra 1996, točki 39 in 40).

59      Člen 2 Uredbe št. 1612/68 zadeva izmenjave prijav in ponudb za zaposlitev ter sklepanje in izvajanje pogodb o zaposlitvi, medtem ko člen 5 navedene uredbe zadeva pomoč, ki jo nudijo zavodi za zaposlovanje.

60      Seveda finančne dajatve v teh členih niso izrecno navedene. Za opredelitev obsega pravice do enakega obravnavanja oseb, ki iščejo zaposlitev, je treba to načelo razlagati z vidika drugih določb prava Skupnosti, zlasti člena 6 Pogodbe.

61      Kot je Sodišče že večkrat poudarilo, se lahko državljani Unije, ki zakonito prebivajo na ozemlju države gostiteljice, sklicujejo na člen 6 Pogodbe v vseh položajih, ki spadajo na področje uporabe ratione materiae prava Skupnosti. Namen statusa državljana Unije je namreč, da postane temeljni status državljanov držav članic, s čimer tistim, ki so v enakem položaju, omogoča, da se jih obravnava enakopravno, neodvisno od njihovega državljanstva in brez poseganja v izjeme, ki so izrecno predvidene v zvezi s tem (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Grzelczyk, točki 31 in 32, in sodbo z dne 2. oktobra 2003 v zadevi Garcia Avello, C-148/02, Recueil, str. I-11613, točki 22 in 23).

62      Treba je poudariti, da je Sodišče v zvezi s študentom, državljanom Unije, razsodilo, da socialna dajatev v sistemu, pri katerem se ne plačuje prispevek, kot so minimalna sredstva za preživetje („minimex“) v Belgiji, spada na področje uporabe prepovedi diskriminacije zaradi državljanstva ter da zato člena 6 in 8 Pogodbe nasprotujeta temu, da bi bila upravičenost do te dajatve odvisna od pogojev, ki lahko pomenijo diskriminacijo zaradi državljanstva (zgoraj navedena sodba Grzelczyk, točka 46).

63      Ob upoštevanju uvedbe državljanstva Unije in razlage pravice do enakega obravnavanja, ki jo imajo državljani Unije, s področja uporabe člena 48(2) Pogodbe, v katerem je navedeno temeljno načelo enakega obravnavanja, ki ga zagotavlja člen 6 Pogodbe, ni več mogoče izključiti finančne dajatve, namenjene lajšanju dostopa do zaposlitve na trgu dela države članice.

64      Razlaga obsega načela enakega obravnavanja na področju dostopa do zaposlitve mora izražati ta razvoj glede na razlago iz zgoraj navedenih sodb Lebon in Komisija proti Belgiji z dne 12. septembra 1996.

65      Predpisi iz leta 1996 uvajajo različno obravnavanje glede na to, ali gre za osebo z običajnim prebivališčem v Združenem kraljestvu ali ne. Ker ta pogoj lažje izpolnijo državljani države članice, navedeni predpisi postavljajo v neugoden položaj državljane iz držav članic, ki uveljavljajo svojo pravico do gibanja zaradi iskanja zaposlitve na ozemlju druge države članice (glej v tem smislu sodbi z dne 23. maja 1996 v zadevi O’Flynn, C-237/94, Recueil, str. I-2617, točka 18, in z dne 16. januarja 2003 v zadevi Komisija proti Italiji, C-388/01, Recueil, str. I‑721, točki 13 in 14).

66      Tak pogoj prebivališča je lahko utemeljen le, če temelji na objektivnih preudarkih, ki niso odvisni od državljanstva zadevnih oseb in so sorazmerni s ciljem, ki mu nacionalno pravo legitimno sledi (sodba z dne 24. novembra 1998 v zadevi Bickel in Franz, C-274/96, Recueil, str. I-7637, točka 27).

67      Sodišče je že razsodilo, da je v takšnih okoliščinah legitimno za nacionalnega zakonodajalca, da se želi prepričati o dejanski povezavi med prosilcem za ta nadomestila, ki imajo lastnost socialne ugodnosti v smislu člena 7(2) Uredbe št. 1612/68, in zadevnim geografskim trgom dela (glej v okviru dodelitve nadomestila za brezposelnost za mlade, ki iščejo prvo zaposlitev, zgoraj navedeno sodbo D’Hoop, točka 38).

68      Treba je poudariti, da je nadomestilo za iskanje zaposlitve, uvedeno z zakonom iz leta 1995, dajatev socialne varnosti, za katero se zato, ker je nadomestila nadomestilo za brezposelnost in dopolnilni dodatek, zlasti zahteva, da je prosilec za to dajatev razpoložljiv za delo, ga dejavno išče in nima dohodka, višjega od zneska, ki se za to uporablja, ali sredstev, višjih od določenega zneska.

69      To, da država članica dodeli tako nadomestilo šele po tem, ko je bila dokazana dejanska povezava med iskalcem zaposlitve in trgom dela te države, je mogoče šteti za legitimno.

70      Obstoj take povezave bi se lahko potrdil zlasti z ugotovitvijo, da je zadevna oseba v razumnem obdobju dejansko in učinkovito iskala zaposlitev v zadevni državi članici.

71      Združeno kraljestvo torej lahko zahteva povezavo med prosilci za to nadomestilo in svojim trgom dela.

72      Toda čeprav pogoj prebivanja načeloma lahko zagotavlja tako povezavo, pa – da bi bil sorazmeren – ne more presegati tistega, kar je nujno za dosego tega cilja. Natančneje, njegova uporaba s strani nacionalnih organov mora temeljiti na jasnih, vnaprej znanih merilih in treba je določiti možnost pravnih sredstev pred sodiščem. V vsakem primeru, če je za izpolnitev navedenega pogoja zahtevano obdobje prebivanja, to ne sme presegati obdobja, ki je potrebno, da se nacionalni organi prepričajo, ali zadevna oseba dejansko išče delo na trgu dela države gostiteljice.

73      Zato je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da pravica do enakega obravnavanja iz člena 48(2) Pogodbe v povezavi s členoma 6 in 8 Pogodbe ne nasprotuje nacionalnim predpisom, ki zahtevajo, da je upravičenost do nadomestila za iskanje zaposlitve odvisna od pogoja prebivanja, če je ta pogoj mogoče utemeljiti z objektivnimi preudarki, ki niso odvisni od državljanstva zadevnih oseb in so sorazmerni s ciljem, ki mu nacionalno pravo legitimno sledi.

 Stroški

74      Stroški vlade Združenega kraljestva, nemške vlade in Komisije, ki so Sodišču predložile stališča, se ne povrnejo. Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE (občna seja)

v odgovor na vprašanja, ki mu jih je predložilo Social Security Commissioner s sklepom z dne 28. marca 2002, razsodilo:

1)      Oseba, ki je v postopku v glavni stvari tožeča stranka, ni delavec v smislu naslova II dela I Uredbe Sveta št. 1612/68 (EGS) z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti, kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (EGS) št. 2434/92 z dne 27. julija 1992. Vendar mora nacionalno sodišče preveriti, ali je treba pojem „delavec“, iz zadevnih nacionalnih predpisov tako razlagati.

2)      Oseba, ki je v postopku v glavni stvari tožeča stranka, nima pravice do prebivanja v Združenem kraljestvu le na podlagi Direktive Sveta z dne 15. oktobra 1968 o odpravi omejitev gibanja in prebivanja v Skupnosti za delavce držav članic in njihove družine (68/360/EGS).

3)      Pravica do enakega obravnavanja iz člena 48(2) Pogodbe ES (po spremembi postal člen 39(2) ES) v povezavi s členoma 6 in 8 Pogodbe (po spremembi postala člena 12 ES in 17 ES) ne nasprotuje nacionalnim predpisom, ki zahtevajo, da je upravičenost do nadomestila za iskanje zaposlitve odvisna od pogoja prebivanja, če je ta pogoj mogoče utemeljiti z objektivnimi preudarki, ki niso odvisni od državljanstva zadevnih oseb in so sorazmerni s ciljem, ki mu nacionalno pravo legitimno sledi.

Razglašena na javni obravnavi v Luxembourgu, 23. marca 2004.

* Jezik postopka: angleščina.