SODBA SODIŠČA

z dne 11. marca 2003(*)

„Neveljavnost prava Skupnosti za vojaško dolžnost – Enako obravnavanje moških in žensk – Člen 2 Direktive 76/207/EGS – Omejitev vojaške dolžnosti v Nemčiji na moške – Neuporabljivost Direktive“

V zadevi C-186/01,

katere predmet je predlog Verwaltungsgericht Stuttgart (Nemčija), naslovljen na Sodišče, naj na podlagi člena 234 ES v postopku

Alexander Dory

proti

Zvezni republiki Nemčiji,

izda predhodno odločbo o razlagi člena 2 Direktive Sveta 76/207/EGS z dne 9. februarja 1976 o izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zvezi z dostopom do zaposlitve, poklicnega usposabljanja in napredovanja ter delovnih pogojev (UL L 39, str. 40) in, splošneje, o združljivosti omejitve vojaške dolžnosti v Nemčiji na moške s pravom Skupnosti,

SODIŠČE,

v sestavi G. C. Rodríguez Iglesias, predsednik, J.-P. Puissochet (poročevalec), M. Wathelet, R. Schintgen in C. W. A. Timmermans, predsedniki senatov, C. Gulmann, D. A. O. Edward, P. Jann, V. Skouris, sodniki, F. Mackem in N. Colneric, sodnici, S. von Bahr in J. N. Cunha Rodrigues, sodnika,

generalna pravobranilka: C. Stix Hackl,

sodni tajnik: H. A. Rühl, glavni administrator,

ob upoštevanju pisnih stališč, ki so jih predložili:

–        za Zvezno republiko Nemčijo in nemško vlado W-D. Plessing in B. Muttelsee-Schön, zastopnika,

–        za francosko vlado R. Abraham, C. Bergeot-Nunes in C. Chevallier, zastopniki,

–        za finsko vlado T. Pynnä, zastopnica,

–        za Komisijo Evropskih skupnosti J. Sack in N. Yerrell, zastopnika,

na podlagi poročila za obravnavo,

po predstavitvi ustnih stališč A. Doryja, ki ga zastopata W. Dory in C. Lenz, odvetnika, nemške vlade, ki jo zastopa W.-D. Plessing, skupaj s C. Tomuschatom, Sachverständiger, finske vlade, ki jo zastopa T. Pynnä, in Komisije, ki jo zastopa J. Sack, na obravnavi 16. aprila 2002,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 28. novembra 2002

izreka naslednjo

Sodbo

1        Verwaltungsgericht Stuttgart je s sklepom z dne 4. aprila 2001, ki ga je sodno tajništvo Sodišča prejelo 30. aprila 2001, v skladu s členom 234 ES predložilo vprašanje za predhodno odločanje, ki se nanaša na razlago člena 2 Direktive Sveta 76/207/EGS z dne 9. februarja 1976 o izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zvezi z dostopom do zaposlitve, poklicnega usposabljanja in napredovanja ter delovnih pogojev (UL L 39, str. 40) in, splošneje, o združljivosti omejitve dolžnosti služenja vojaškega roka v Nemčiji na moške s pravom Skupnosti.

2        To vprašanje se je zastavilo v okviru spora med A. Doryjem in Zvezno republiko Nemčijo glede odločbe Kreiswehrersatzamta Schwäbisch Gmünd (v nadaljevanju: KSG), s katero je bila zavrnjena zahteva A. Doryja, da se ga izbriše iz vojaške evidence in oprosti vojaške dolžnosti.

 Pravni okvir

 Pravo Skupnosti

3        Člen 2 ES se glasi:

„Naloga Skupnosti je, da z vzpostavitvijo skupnega trga in ekonomske in monetarne unije ter z izvajanjem skupnih politik ali dejavnosti iz členov 3 in 4 v vsej Skupnosti spodbuja skladen, uravnotežen in trajnosten razvoj gospodarskih dejavnosti, visoko stopnjo zaposlenosti in socialne zaščite, enakost med moškimi in ženskami, trajnostno in neinflatorno rast, visoko stopnjo konkurenčnosti in konvergence ekonomskih učinkov, visoko raven varstva in izboljšanje kakovosti okolja, zvišanje ravni in kakovosti življenja ter ekonomsko in socialno kohezijo in solidarnost med državami članicami.“

4        Člen 3(2) ES določa, da si Skupnost v okviru dejavnosti iz odstavka 1 tega člena, ki se izvajajo za namene iz člena 2 ES, „prizadeva odpraviti neenakosti in spodbujati enakost med moškimi in ženskami“.

5        Člen 13 ES se glasi:

„Brez poseganja v druge določbe te pogodbe in v mejah pristojnosti Skupnosti po tej pogodbi lahko Svet na predlog Komisije in po posvetovanju z Evropskim parlamentom soglasno sprejme ustrezne ukrepe za boj proti diskriminaciji na podlagi spola, rase ali narodnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti.“

6        Člen 141(1) ES določa:

„Vsaka država članica zagotovi uporabo načela enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti za moške in ženske.“

7        V členu 141(3) ES je navedeno:

„Svet v skladu s postopkom iz člena 251 in po posvetovanju z Ekonomsko‑socialnim odborom sprejme ukrepe za zagotovitev uporabe načela enakih možnosti in enakega obravnavanja moških in žensk glede zaposlovanja in poklica, vključno z načelom enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti.“

8        Člen 1(1) Direktive 76/207 določa:

„Namen te direktive je uveljaviti načelo enakega obravnavanja moških in žensk v državah članicah v zvezi z njihovim dostopom do zaposlitve, vključno z napredovanjem, njihovim poklicnim izobraževanjem in njihovimi delovnimi pogoji ter glede socialne varnosti pod pogoji, navedenimi v odstavku 2. […]“

9        Člen 2, od (1) do (3), navedene direktive se glasi:

„1. V naslednjih določbah načelo enakega obravnavanja pomeni, da ne sme biti nobene diskriminacije na podlagi spola, bodisi posredne ali neposredne, še zlasti ne glede na zakonski ali družinski status.

2. Ta direktiva ne vpliva na pravice držav članic, da s področja njene uporabe izključijo tiste poklicne dejavnosti, in če je potrebno, tudi šolanje za te poklicne dejavnosti, pri katerih je spol delavca odločilni dejavnik zaradi same narave dela ali pa zaradi okolja, v katerem se to delo opravlja.

3. Ta direktiva ne vpliva na določbe, ki se nanašajo na varstvo žensk, še zlasti kar se tiče nosečnosti in materinstva.“

10      V členu 3(1) Direktive 76/207 je določeno:

„Uporaba načela enakega obravnavanja pomeni, da ne sme biti nobene diskriminacije na podlagi spola pri pogojih, vključno z merili izbiranja, za dostop do vseh delovnih mest, ne glede na področje ali vrsto dejavnosti, in do vseh ravni poklicne hierarhije.“

 Nacionalna zakonodaja

11      Člen 12a Grundgesetz für die Bundesrepublik Deutschland (temeljni zakon Zvezne republike Nemčije) v različici, objavljeni v BGBl. 2000 I S., str. 1755 (v nadaljevanju: Grundgesetz), določa:

„1. Moškim se lahko po dopolnjenem osemnajstem letu naloži služenje v vojski, v zvezni obmejni policiji ali v organizacijah civilne zaščite.

[…]

4. Če se v stanju obrambe države potrebam po civilnih storitvah v civilnih sanitarnih ustanovah in stalnih vojaških bolnišnicah ne da zadostiti na prostovoljni podlagi, se lahko z zakonom ali na njegovi podlagi opravljanje tovrstnih storitev naloži ženskam med dopolnjenim osemnajstim letom in dopolnjenim petinpetdesetim letom. V nobenem primeru se jim ne sme naložiti služenja z orožjem.“

12      Wehrpflichtgesetz (zvezni zakon o vojaški dolžnosti) v različici z dne 15. decembra 1995, ki je začela veljati 1. januarja 1996 (BGBL. 1995 I, str. 1756, v nadaljevanju: zakon o vojaški dolžnosti), v členu 1(1), z naslovom „Splošna vojaška dolžnost“, določa:

„Vojaški obvezniki so vsi moški od dopolnjenega osemnajstega leta starosti, ki so Nemci v smislu Grundgesetz […]“

13      Člen 3(1) zakona o vojaški dolžnosti določa, da se „vojaška dolžnost izvrši s služenjem vojaškega roka ali v primeru iz člena 1 Kriegsdienstverweigerungsgesetz z dne 28. februarja 1983 (BGBl. I, str. 203) z opravljanjem civilne službe […]“

 Postopek v glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje

14      A. Dory se je rodil 15. junija 1982. Po tem, ko je septembra 1999 pred zdravniškim pregledom za oceno sposobnosti za vojaško službo prejel vprašalnik, je KSG zaprosil za izbris iz vojaške evidence in oprostitev vojaške dolžnosti. V utemeljitev te prošnje je navedel, da zakon o vojaški dolžnosti ni v skladu s pravom Skupnosti, pri čemer se je skliceval na sodbo z dne 11. januarja 2000 v zadevi Kreil (C-285/98, Recueil, str. I-69), s katero je Sodišče razsodilo, da ženske ne morejo biti izključene od vseh zaposlitev v nemški vojski.

15      KSG je z odločbo z dne 3. februarja 2000 navedeno prošnjo zavrnil in navedel, da se sodba v zadevi Kreil nanaša le na prostovoljno služenje žensk v vojski in ne na vprašanje vojaške dolžnosti ter da je vojaška dolžnost še vedno v izključni pristojnosti držav članic.

16      Wehrbereichsverwaltung je zavrnil pritožbo A. Doryja zoper navedeno odločbo. Ta je zato zadevo predložil Verwaltungsgericht Stuttgart, pred katerim je navajal, da je okoliščina, da imajo ženske v skladu z zgoraj navedeno sodbo Kreil dostop do zaposlitev v vojski, čeprav so oproščene vojaške dolžnosti, medtem ko ta dolžnost za moške velja, v nasprotju z načelom enakosti in predstavlja nezakonito diskriminacijo v škodo moških.

17      Tožena stranka v postopku v glavni stvari meni, da nobena določba Pogodbe ES ne omogoča sklepanja, da spada vojaška dolžnost pod pravo Skupnosti. Organizacija vojaške dolžnosti je v pristojnosti vsake posamezne države članice. V zadevi v glavni stvari naj ne bi bilo mogoče uporabiti niti členov 3(2) ES in 13 ES – ki naj ne bi bila podlaga za pristojnost Skupnosti, ampak naj bi samo opredeljevala način izvajanja pristojnosti, ki izhajajo iz drugih določb – niti člena 141 in Direktive 76/207, ki naj bi zadevala le poklicne dejavnosti.

18      Verwaltungsgericht Stuttgart je izrazilo dvom glede pravilnosti teh trditev. Ob sklicevanju na sodbo z dne 7. decembra 2000 v zadevi Schnorbus (C‑79/99, Recueil, str. I-10997) je po eni strani poudarilo, da je posledica služenja vojaškega roka kasnejši dostop moških do zaposlitve in poklicnega izobraževanja, zaradi česar lahko pomeni diskriminacijo na podlagi spola v smislu člena 2(1) Direktive 76/207. Po drugi strani pa meni, da pa je tako različno obravnavanje mogoče upravičiti s tem, da gre za posebno prednost v korist žensk, ki se jim s tem delno kompenzira obdobje odsotnosti z dela zaradi nosečnosti in vzgoje otrok.

V teh okoliščinah je Verwaltungsgericht Stuttgart ocenilo, da mora področje uporabe prava Skupnosti na tem področju pojasniti Sodišče. Tako je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je glede na razlago člena 2 Direktive 76/207/EGS […] to, da v Nemčiji vojaška dolžnost velja le za moške, v nasprotju s pravom Skupnosti?“

19      A. Dory je 26. septembra 2001 prejel poziv na služenje vojaškega roka, po katerem bi moral z vojaško službo začeti med 1. in 5. novembrom 2001.

20      A. Dory je z dopisoma z dne 28. septembra 2001 pred predložitvenim sodiščem in Sodiščem vložil predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je želel doseči odložitev izvršitve navedenega poziva na služenje vojaškega roka. Predložitveno sodišče je s sklepom z dne 19. oktobra 2001 temu predlogu ugodilo. Sodišče je s sklepom z dne 24. oktobra 2001 v zadevi Dory (C-186/01 R, Recueil, str. I‑7823) navedeni predlog razglasilo za nedopusten.

 Vprašanje za predhodno odločanje

 Stališča, predložena Sodišču

21      A. Dory navaja, da je posledica vojaške dolžnosti prepoved opravljanja poklica med njenim izvrševanjem in odlog vstopa v poklicno življenje. Ta dolžnost naj bi torej spadala na področje uporabe Direktive 76/207 in naj bi pomenila diskriminacijo, prepovedano s to direktivo. Ta dolžnost naj bi bila v vsakem primeru v nasprotju s splošnim načelom enakosti med moškimi in ženskami iz člena 3(2) ES.

22      Nemška vlada poudarja, prvič, da je vojaška dolžnost za Zvezno republiko Nemčijo temeljnega pomena. Namenjena je zagotavljanju tesnih vezi med oboroženimi silami in prebivalstvom, s čimer naj bi bila zagotovljena demokratična preglednost vojaškega aparata, je pa tudi nosilec notranje enotnosti, zlasti med mlado generacijo starih in novih dežel (Länder). Brez rezervne sestave, ki jo sestavljajo vojaški obvezniki, ni mogoče zagotoviti dovolj številčne moči enot za obrambo države.

23      Nemška vlada navaja, drugič, da spada vojaška dolžnost na področje organizacije oboroženih sil, ki je temeljno področje javne oblasti, ki ostaja v pristojnosti držav članic. Meni, da je Sodišče to potrdilo v sodbah z dne 26. oktobra 1999 v zadevi Sirdar (C-273/97, Recueil, str. I-7403, točka 15) in v zgoraj navedeni sodbi Kreil (točka 15).

24      V vsakem primeru pa navaja, da omejitev vojaške dolžnosti na moške ni v nasprotju s pravom Skupnosti, čeprav bi se predvidevalo, da spada vojaška dolžnost na področje uporabe Pogodbe in Direktive 76/207. Najprej, člen 3(2) ES, v skladu s katerim je cilj Skupnosti spodbujanje enakosti med moškimi in ženskami, naj bi se uporabljal le za posebne ukrepe, ki jih Skupnost sprejme v ta namen na drugi pravni podlagi. Dalje, člen 13 ES naj ne bi imel neposrednega učinka in naj bi pooblaščal Svet, da ukrepe za boj proti diskriminaciji na podlagi spola sprejme le na področjih, za katera mu Pogodba daje pristojnost. Končno, člen 141 ES in Direktiva 76/207 naj bi urejala le delovnopravna razmerja, ki izhajajo iz pogodbe med delodajalcem in delavcem, zaradi česar naj ne bi veljala za splošno dolžnost, kot je vojaška dolžnost nabornikov.

25      Francoska vlada meni, da izvrševanja vojaške dolžnosti ni mogoče enačiti z zaposlitvijo in da zato vojaška dolžnost ne sodi niti na področje uporabe socialnih določb Pogodbe niti na področje uporabe Direktive 76/207. Uvedba takšne dolžnosti je ukrep v zvezi z obrambo države, ki je v izključni pristojnosti držav članic.

26      Finska vlada navaja, da so, kot je Sodišče razsodilo v zgoraj navedeni sodbi Kreil, temeljne odločitve obrambne politike v pristojnosti držav članic in da se pravo Skupnosti ne uporablja v postopku v glavni stvari. Navaja še, da vojaška dolžnost v nobenem primeru ne zadeva pogojev za dostop do vojaškega poklica in torej ne sodi na področje uporabe Direktive 76/207. Poleg tega naj omejitev te dolžnosti na moške žensk ne bi oviralo pri njihovih karierah v vojski, saj naj bi še vedno imele možnost, da vojaško službo opravljajo prostovoljno in se tako znajdejo v enakem položaju kot moški naborniki.

27      Komisija meni, da je vojaška dolžnost enostranska službena dolžnost javnega prava, ki vojaških obveznikov ne postavlja v delovno razmerje z delodajalcem. Ta dolžnost naj torej ne bi sodila na področje trga dela in naj bi tako bila zunaj področja uporabe prava Skupnosti. Področje uporabe prava Skupnosti naj bi omejevala samo toliko, kolikor je to v skladu z njeno naravo. Zato naj ne bi bilo treba ugotavljati, ali se omejitev vojaške dolžnosti na moške lahko upraviči na podlagi Direktive 76/207. Postopek v glavni stvari naj bi se zato zelo razlikoval od zadev, v katerih je Sodišče že razsodilo. Komisija navaja, da se lahko zato države članice v zvezi s tem sklicujejo na člena 6(3) EU in 5 ES, da bi se tako v skladu z njihovo nacionalno tradicijo spoštovala njihova suverenost na področju obrambe.

 Odgovor Sodišča

28      Da bi se ugotovilo, ali je omejitev vojaške dolžnosti na moške združljiva z načelom enakega obravnavanja moških in žensk, kot ga določa pravo Skupnosti, ali ne, je treba predhodno opredeliti pogoje, pod katerimi se to pravo uporablja za dejavnosti v zvezi z organizacijo oboroženih sil.

29      Ukrepi, ki jih države članice sprejmejo na tem področju, že zato niso v celoti izključeni iz uporabe prava Skupnosti, ker se sprejmejo v interesu javne varnosti ali obrambe države.

30      Kot je namreč Sodišče že ugotovilo, Pogodba izjeme zaradi javne varnosti predvideva le v členih 30 ES, 39 ES, 46 ES, 58 ES, 64 ES, 296 ES in 297 ES, ki zadevajo jasno opredeljene izjemne primere. Na podlagi tega ni mogoče sklepati, da v Pogodbi obstaja splošna izjema, ki s področja uporabe prava Skupnosti izvzema vsak iz zaradi javne varnosti sprejet ukrep. Priznanje obstoja take izjeme ne glede na posebne zahteve iz Pogodbe bi ogrozilo zavezujočo naravo in enotno uporabo prava Skupnosti (v tem smislu glej sodbo z dne 15. maja 1986 v zadevi Johnston, 222/84, Recueil, str. 1651, točka 26, ter zgoraj navedeni sodbi Sirdar, točka 16, in Kreil, točka 16).

31      Pojem javne varnosti v smislu členov Pogodbe, navedenih v prejšnji točki, pokriva tako notranjo varnost države članice, za katero je šlo v zadevi iz postopka v glavni stvari, v kateri je bila izdana zgoraj navedena sodba Johnston, kot tudi zunanjo varnost, za katero je šlo v zadevi iz postopka v glavni stvari, v kateri je bila izdana zgoraj navedena sodba Sirdar (v tem smislu glej sodbi z dne 4. oktobra 1991 v zadevi Richardt in „Les Accessoires Scientifiques“, C‑367/89, Recueil, str. I‑4621, točka 22, ter z dne 17. oktobra 1995 v zadevi Leifer in drugi, C‑83/94, Recueil, str. I-3231, točka 26, ter zgoraj navedeni sodbi Sirdar, točka 17, in Kreil, točka 17).

32      Poleg tega se nekatere izjeme iz Pogodbe nanašajo le na pravila v zvezi s prostim pretokom oseb, blaga, kapitala in storitev, ne pa tudi na socialne določbe Pogodbe, med katere spada načelo enakega obravnavanja moških in žensk. To načelo je v skladu z ustaljeno sodno prakso splošno načelo, Direktiva 76/207 pa se uporablja za delovna razmerja v javnem sektorju (v tem smislu glej sodbi z dne 21. maja 1985 v zadevi Komisija proti Nemčiji, 248/83, Recueil, str. 1459, točka 16, in z dne 2. oktobra 1997 v zadevi Gerster, C-1/95, Recueil, str. I‑5253, točka 18, ter zgoraj navedeni sodbi Sirdar, točka 18, in Kreil, točka 18).

33      Sodišče je tako razsodilo, da se Direktiva 76/207 uporablja za zaposlovanje v vojski in da mora preveriti, ali so bili ukrepi, ki so jih nacionalni organi sprejeli v okviru izvrševanja pooblastil za odločanje po prostem preudarku, dejansko sprejeti za zagotavljanje javne varnosti ter ali so bili primerni in potrebni za doseganje tega cilja (glej zgoraj navedeni sodbi Sirdar, točka 28, in Kreil, točka 25).

34      Res je, da odločitve držav članic v zvezi z organizacijo njihovih oboroženih sil ne morejo biti v celoti izvzete s področja uporabe prava Skupnosti, zlasti kadar gre za spoštovanje načela enakega obravnavanja moških in žensk v zvezi z delovnimi razmerji, vključno z zaposlovanjem v vojaških poklicih. Vendar pa iz tega ne izhaja, da pravo Skupnosti ureja odločitve držav članic v zvezi z vojaško organizacijo, katerih namen je obramba njihovega ozemlja ali njihovih temeljnih interesov.

35      Kot je Sodišče že pojasnilo v zgoraj navedenih sodbah Sirdar (točka 15) in Kreil (točka 15), je namreč sprejemanje odločitev v zvezi z organizacijo oboroženih sil v pristojnosti držav članic, ki morajo sprejeti ukrepe za zagotovitev njihove notranje in zunanje varnosti.

36      Nemška vlada je zatrjevala, da ima vojaška dolžnost v Nemčiji velik pomen na političnem področju in tudi na področju organizacije oboroženih sil. V pisnih stališčih in na obravnavi je navedla, da ta dolžnost prispeva k demokratični preglednosti vojaškega aparata, nacionalni koheziji, vezem med oboroženimi silami in prebivalstvom ter mobilizaciji številčne moči enot, potrebnih za obrambo države.

37      Pri tej odločitvi, ki je zapisana v Grundgesetz, gre za določitev dolžnosti služenja v interesu teritorialne varnosti, čeprav gre to v številnih primerih v škodo dostopa mladih do trga dela. Tako ima prednost pred političnimi cilji, katerih namen je zaposlovanje mladih.

38      Odločitev Zvezne republike Nemčije, da svojo obrambo delno zagotavlja z obveznim služenjem vojaškega roka, je izraz takšne odločitve v zvezi z vojaško organiziranostjo, za katero pa se pravo Skupnosti zato ne uporablja.

39      Res je, da vojaška dolžnost za moške običajno pomeni zastoj na njihovi poklicni poti, pa čeprav služenje vojaškega roka nekaterim vojaškim obveznikom omogoča dodatno izobraževanje ali kasnejši dostop do vojaških karier.

40      Vendar pa je zastoj na poklicni poti vojaških obveznikov neizogibna posledica odločitve države članice v zvezi z vojaškim organiziranjem in ne pomeni, da ta odločitev sodi na področje uporabe prava Skupnosti. Obstoj negativnih posledic glede dostopa do zaposlitve namreč ne more imeti za posledico, ne da bi se s tem posegalo v pristojnosti držav članic, da bi se zadevno državo članico prisililo k temu, da bi se vojaško dolžnost in neugodnosti v zvezi s tem razširilo tudi na ženske, ali k odpravi vojaške dolžnosti.

41      Ob upoštevanje vseh zgoraj navedenih ugotovitev je treba na vprašanje predložitvenega sodišča odgovoriti tako, da omejitev vojaške dolžnosti na moške ni v nasprotju s pravom Skupnosti.

 Stroški

42      Stroški nemške, francoske in finske vlade ter Komisije, ki so Sodišču predložile svoja stališča, se ne povrnejo. Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE

v odgovor na vprašanje, ki ga je Verwaltungsgericht Stuttgart predložilo s sklepom z dne 4. aprila 2001, razsodilo:

Omejitev vojaške dolžnosti na moške ni v nasprotju s pravom Skupnosti.

Razglašeno na obravnavi v Luxembourgu, 11. marca 2003.

* Jezik postopka: nemščina.