SODBA SODIŠČA

z dne 28. marca 2000(*)

„Bruseljska konvencija – Izvršitev odločb – Javni red“

V zadevi C-7/98,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi Protokola z dne 3. junija 1971 glede razlage Sodišča Konvencije z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, ki ga je vložilo Bundesgerichtshof (Nemčija) v postopku med

Dietrom Krombachom

in

Andréjem Bamberskim,

SODIŠČE,

v sestavi G. C. Rodríguez Iglesias, predsednik, J. C. Moitinho de Almeida, D. A. O. Edward, L. Sevón in R. Schintgen, predsedniki senatov, P. J. G. Kapteyn, C. Gulmann, J.-P. Puissochet, G. Hirsch, P. Jann (poročevalec) in H. Ragnemalm, sodniki,

generalni pravobranilec: A. Saggio,

sodna tajnica: L. Hewlett, administratorka,

ob upoštevanju pisnih stališč, ki so jih predložili:

–        za A. Bamberskega H. Klingelhöffer, odvetnik v Ettlingenu,

–        za nemško vlado R. Wagner, Regierungsdirektor pri zveznem ministrstvu za pravosodje, zastopnik,

–        za francosko vlado K. Rispal-Bellanger, namestnica direktorja direkcije za pravne zadeve ministrstva za zunanje zadeve in R. Loosli-Surrans, poverjenica pri tej direkciji, zastopnici,

–        za Komisijo Evropskih skupnosti J. L. Iglesias Buhigues, pravni svetovalec, zastopnik, skupaj z B. Wägenbaurom, odvetnik v Bruselju,

na podlagi poročila o obravnavi,

na podlagi ustnih navedb francoske vlade in Komisije na obravnavi 2. marca 1999,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 23. septembra 1999

izreka naslednjo

Sodbo

1        S sklepom z dne 4. decembra 1997, ki ga je Sodišče prejelo 14. januarja 1998, je Bundesgerichthof na podlagi Protokola z dne 3. junija 1971 glede razlage Sodišča Konvencije z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah postavilo tri vprašanja o razlagi člena 27, točka 1, zgoraj navedene Konvencije z dne 27. septembra 1968 (UL 1972, L 299, str. 32), kot je bila spremenjena s Konvencijo z dne 9. oktobra 1978 o pristopu Kraljevine Danske, Irske in Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska (UL L 304, str. 1 in – spremenjeno besedilo – str. 77) in s Konvencijo z dne 25. oktobra 1982 o pristopu Helenske republike (UL L 388, str. 1, v nadaljevanju: Konvencija).

2        Ta vprašanja so bila postavljena v sporu med A. Bamberskim s prebivališčem v Franciji in D. Krombachom s prebivališčem v Nemčiji zaradi izvršitve v tej državi pogodbenici sodbe Cour d'assises de Paris (Francija) z dne 13. marca 1995, s katero je bilo D. Krombachu naloženo, naj plača oškodovancu A. Bamberskemu odškodnino v znesku 350.000 FRF.

 Konvencija

3        Člen 1, prvi odstavek, Konvencije določa, da se Konvencija uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, ne glede na naravo sodne oblasti.

4        Glede pristojnosti člen 2, drugi odstavek, Konvencije določa načelno pravilo, da so osebe s stalnim prebivališčem v državi pogodbenici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države pogodbenice. Člen 3, drugi odstavek, Konvencije prepoveduje tožniku, da bi se skliceval na določena dodatna pravila o pristojnosti, zlasti na tista, ki v primeru Francije temeljijo na državljanstvu in izhajajo iz členov 14 in 15 Code civile (civilni zakonik).

5        Konvencija tudi določa posebna pravila o pristojnosti. Tako člen 5 Konvencije določa:

„Oseba s stalnim prebivališčem v državi pogodbenici je lahko tožena v drugi državi pogodbenici:

[...]

4. če gre za civilno tožbo za odškodnino ali za vrnitev v prejšnje stanje, ki temelji na dejanju, zaradi katerega je bil sprožen kazenski postopek, pred sodiščem, kjer je bil sprožen ta postopek, če to sodišče po lastnem pravu lahko odloča v civilnopravnih zahtevkih.“

6        Glede priznanja in izvršitve sodnih odločb člen 31, prvi odstavek, Konvencije določa načelno pravilo, da se sodna odločba, izdana v državi pogodbenici in izvršljiva v tej državi pogodbenici, izvrši v drugi državi pogodbenici, ko je bila v tej državi na zahtevo katere koli od zainteresiranih strank opremljena s potrdilom o izvršljivosti.

7        V skladu s členom 34, drugi odstavek, Konvencije „se lahko zahtevek zavrne samo na podlagi enega izmed razlogov iz členov 27 in 28“.

8        Člen Konvencije 27, točka 1, določa:

„Sodna odločba se ne prizna:

1. če je priznanje v nasprotju z javnim redom v državi, v kateri se zahteva priznanje“.

9        Člen 28, tretji odstavek, Konvencije določa:

„Brez poseganja v prvi odstavek pristojnosti sodišč države pogodbenice izvora ni dovoljeno preverjati. Preizkusa javnega reda iz člena 27, točka 1, ni dovoljeno uporabiti glede pravil o pristojnosti.“

10      Člena 29 in 34, tretji odstavek, Konvencije določata:

„Pod nobenimi pogoji tuje sodne odločbe ni dovoljeno preverjati glede vsebine.“

11      Člen II Protokola, ki je priloga h Konvenciji (v nadaljevanju: Protokol) in na podlagi člen 65 Konvencije njen sestavni del, določa:

„Brez poseganja v bolj ugodne določbe nacionalnega prava osebe s stalnim prebivališčem v državi pogodbenici, ki so za kaznivo dejanje, ki ni bilo strojeno z naklepom, sodno preganjane pred kazenskimi sodišči države pogodbenice, katere državljani niso, lahko v njihovi nenavzočnosti na sodišču zastopajo v ta namen pooblaščene osebe.

Vendar pa sodišče, ki vodi postopek, lahko odredi njihovo osebno navzočnost. Če prizadeta oseba kljub temu ne nastopi pred sodiščem, sodne odločbe, izdane v navzočnosti prizadete osebe, ki ji ni bila dana možnost pripraviti svoje obrambe, v delu, ki zadeva civilnopravno razmerje, v drugih državah pogodbenicah ni treba priznati ali izvršiti.“

 Spor o glavni stvari

12      Potem ko je v Nemčiji umrla štirinajstletna francoska državljanka, je bila v tej državi zoper D. Krombacha uvedena preiskava. Preiskava se je končala z ustavitvijo postopka.

13      Na podlagi pritožbe A. Bamberskega, očeta deklice, je bila preiskava uvedena v Franciji, ker so se francoska sodišča zaradi državljanstva žrtve izrekla za pristojna. Po zaključku te preiskave je chambre d'accusation (tožilski senat) pri Cour d'appel de Paris odločil, da bo D. Krombachu sodilo Cour d'assises de Paris.

14      Ta odločitev in odškodninski zahtevek očeta žrtve sta bila vročena D. Krombachu. Čeprav je bil D. Krombach vabljen na zaslišanje, se ga ni udeležil. Cour d'assises de Paris je zato uporabilo določbe postopka o sojenju v nenavzočnosti na podlagi člena 627 in naslednjih francoskega Code de procédure pénale (zakon o kazenskem postopku). V skladu s členom 630 tega zakona, ki določa, da ob nenavzočnosti obdolženca zagovornik ni obvezen, je Cour d'assises odločalo brez zaslišanja zagovornika D. Krombacha.

15      S sodbo z dne 9. marca 1995 je Cour d'assises D. Krombacha spoznalo za krivega povzročitve telesnih poškodb, ki so povzročile smrt iz malomarnosti, in mu izreklo kazen 15 let zapora. To sodišče je tudi o odškodninskem zahtevku odločalo v nenavzočnosti in izdalo sodbo z dne 13. marca 1995, s katero je odločilo, da je D. Krombachu dolžan A. Bamberskemu plačati odškodnino v znesku 350.000 FRF.

16      Na predlog A. Bamberga je predsednik civilnega senata pri Landgericht Kempten, ki je krajevno pristojno sodišče, razglasil, da je sodba z dne 13. marca 1995 izvršljiva v Nemčiji. Potem ko je Oberlanddesgericht njegovo pritožbo zavrnilo, je D. Krombach pri Bundesgerchtshof vložil „Rechtsbeschwerde“, v katerem je navedel, da se zoper obsodbo francoskega sodišča dejansko ni mogel braniti.

17      V teh okoliščinah je Bundesgerichtshof prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.                Ali lahko pravila o pristojnosti zadevajo javni red iz člena 27, točka 1, Bruseljske konvencije, kadar je glede osebe s stalnim prebivališčem na ozemlju druge države pogodbenice (člen 2, prvi odstavek, Bruseljske konvencije) država izvora utemeljila svojo pristojnost izključno na državljanstvu žrtve (kot v primeru Francije določa člen 3, drugi odstavek, Bruseljske konvencije)?

Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen:

2.               Ali lahko sodišče v državi, v kateri se zahteva priznanje (člen 31, prvi odstavek, Bruseljske konvencije), v okviru javnega reda iz člena 27, točka 1, Bruseljske konvencije upošteva, da kazensko sodišče države izvora dolžniku ni dovolilo, da bi ga v kazenskem postopku glede odškodninskega zahtevka zastopal odvetnik (člen II Protokola z dne 27. septembra 1968 o razlagi Bruseljske konvencije), iz razloga, ker se obdolženca, prebivalca druge države pogodbenice, preganja za naklepno kaznivo dejanje in ker med postopkom ni bil osebno navzoč.

Če je tudi odgovor na drugo vprašanje nikalen:

3.      Ali lahko sodišče države izvora, v kateri se zahteva priznanje, v okviru javnega reda iz člena 27, točka 1, Bruseljske konvencije upošteva, da je država izvora utemeljila svojo pristojnost izključno na državljanstvu žrtve (glej prvo vprašanje) in da med drugim ni dovolila, da bi zadevnega obdolženca zastopal odvetnik (glej drugo vprašanje)?“

 Uvodne ugotovitve

18      Predložitveno sodišče s temi vprašanji Sodišče v bistvu sprašuje, kako je treba razlagati pojem „javni red v državi, v kateri se zahteva priznanje“ iz člena 27, točka 1, Konvencije.

19      Opozoriti je treba, da je namen Konvencije ta, da z vzpostavitvijo preprostega in hitrega postopka za izvrševanje čim bolj olajša prosti pretok sodb (glej zlasti sodbi z dne 2. junija 1994 v zadevi Solo Kleinmotoren, C-414/92, Recueil, str. I-2237, točka 20, in z dne 29. aprila 1999 v zadevi Coursier, C-267/97, Recueil, str. I‑2543, točka 25).

20      Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je ta postopek samostojen in celovit sistem, ki ni odvisen od pravnih sistemov držav pogodbenic, ter da načelo pravne varnosti v pravnem sistemu Skupnosti in cilji Konvencije na podlagi člena 220 Pogodbe ES (zdaj člen 230 ES), na katerem temelji, zahtevajo, da se določbe Konvencije in njihova razlaga s strani Sodišča uporabljajo v vseh državah pogodbenicah enotno (glej zlasti sodbo z dne 11. avgusta 1995 v zadevi SISRO, C‑432/93, Recueil, str. I-2269, točka 39).

21      V zvezi s členom 27 Konvencije je Sodišče odločilo, da ga je treba razlagati ozko, ker pomeni oviro za izpeljavo enega od temeljnih ciljev Konvencije (zgoraj navedena sodba Solo Kleinmotoren, točka 20). Glede uporabe določila o javnem redu iz člena 27, točka 1, Konvencije je Sodišče pojasnilo, da se ga lahko uporablja samo izjemoma (sodbi z dne 4. februarja 1988 v zadevi Hoffmann, 145/86, Recueil, str. 645, točka 21, in z dne 10. oktobra 1996 v zadevi Hendrikman in Feyen, C-78/95, Recueil, str. I-4943, točka 23).

22      Iz tega sledi, da čeprav lahko države pogodbenice na podlagi pogojev iz člena 27, točka 1, Konvencije načeloma prosto določajo, kaj v skladu z nacionalnim pojmovanjem zahteva javni red, pa se za opredelitev obsega tega pojma uporablja razlaga Konvencije.

23      Čeprav ni naloga Sodišča, da opredeli vsebino javnega reda v državi pogodbenici, pa mora kljub temu preveriti meje, znotraj katerih lahko sodišče države pogodbenice uporabi ta pojem, zato da zavrne priznanje sodne odločbe, ki jo je izdalo sodišče druge države pogodbenice.

24      Glede tega je treba poudariti, da so določbe Konvencije, zato ker je bila sklenjena na podlagi člena 220 Pogodbe in znotraj okvirov, ki jih določa ta člen, vezane na Pogodbo (sodba z dne 10. februarja 1994 v zadevi Mund & Fester, C-398/92, Recueil, str. I-467, točka 12).

25      V skladu z ustaljeno sodno prakso so temeljne pravice del splošnih pravnih načel, katerih spoštovanje zagotavlja Sodišče (glej zlasti mnenje 2/94 z dne 28. marca 1996, Recueil, str. I-1759, točka 33). V ta namen se Sodišče zgleduje po skupnih ustavnih tradicijah držav članic in po podatkih iz mednarodnih pogodb o varstvu človekovih pravic, pri katerih so države članice sodelovale ali h katerim so pristopile. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) ima glede tega poseben pomen (glej zlasti sodbo z dne 15. maja 1986 v zadevi Johnston, 222/84, Recueil, str. 1651, točka 18).

26      Sodišče je tako izrecno priznalo splošno načelo prava Skupnosti, po katerem ima vsakdo pravico do pravičnega sojenja, ki se zgleduje po teh temeljnih pravicah (sodbi z dne 17. decembra 1998 v zadevi Baustahlgewebe proti Komisiji, C‑185/95 P, Recueil, str. I-8417, točki 20 in 21, in z dne 11. januarja 2000 v zadevi Nizozemska in Van der Wal proti Komisiji, C-174/98 P in C-189/98 P, Recueil, str. I-1, točka 17).

27      Člen F(2) Pogodbe o Evropski uniji (po spremembi člen 6(2) EU) je odraz te sodne prakse. Ta člen določa, da „Unija spoštuje temeljne pravice, kakršne zagotavlja EKČP, podpisana v Rimu 4. novembra 1950, in ki kot splošna načela prava Skupnosti izhajajo iz skupnih ustavnih tradicij držav pogodbenic.

28      Na vprašanja za predhodno odločanje je treba odgovoriti ob upoštevanju navedenih ugotovitev.

 Prvo vprašanje

29      S tem vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali lahko sodišče države, v kateri se zahteva priznanje, z vidika določbe o javnem redu iz člena 27, točka 1, Konvencije glede obdolženca s stalnim prebivališčem na njenem ozemlju upošteva dejstvo, da je sodišče države izvora utemeljilo svojo pristojnost na državljanstvu žrtve kaznivega dejanja.

30      Na začetku je treba opozoriti, da se Konvencija na podlagi njenega člena 1, prvi odstavek, uporablja za sodne odločbe, ki jih je o civilnopravnem vprašanju izdalo kazensko sodišče (sodba z dne 21. aprila 1993 v zadevi Sonntag, C-172/91, Recueil, str. I-1963, točka 16).

31      Na podlagi sistema Konvencije, z izjemo nekaterih primerov, ki so taksativno našteti v členu 28, prvi odstavek, in niso podani v dejanskem stanju postopka v glavni stvari, sodišče, pri katerem se zahteva priznanje, ne sme preverjati pristojnosti sodišč države izvora. To temeljno načelo, ki je določeno v prvem stavku člena 28, tretji odstavek, te konvencije, je še poudarjeno v drugem stavku te določbe, v skladu s katerim preizkusa javnega reda iz člena 27, točka 1, ni dovoljeno uporabiti glede pravil o pristojnosti.

32      Iz tega sledi, da javnega reda države, v kateri se zahteva priznanje, ni mogoče uveljavljati kot oviro za priznanje in izvršitev sodne odločbe, ki je bila izdana v drugi državi pogodbenici, samo zato, ker naj sodišče izvora ne bi spoštovalo pravil Konvencije o pristojnosti.

33      Glede na splošnost besedila člena 28, tretji odstavek, Konvencije je treba ugotoviti, da se taka rešitev načeloma uporablja tudi takrat, ko naj bi sodišče države izvora, v kateri se zahteva priznanje, napačno utemeljilo svojo pristojnost glede obdolženca s prebivališčem na ozemlju države, v kateri se zahteva priznanje, s pravilom, ki temelji na državljanstvu.

34      Na prvo vprašanje je treba torej odgovoriti, da sodišče države, v kateri se zahteva priznanje, glede obdolženca s stalnim prebivališčem na njenem ozemlju ne more upoštevati dejstva, da je sodišče države izvora utemeljilo svojo pristojnost na državljanstvu žrtve kaznivega dejanja.

 Drugo vprašanje

35      S tem vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali lahko sodišče države, v kateri se zahteva priznanje, z uporabo določila o javnem redu iz člena 27, točka 1, Konvencije glede obdolženca s stalnim prebivališčem na njenem ozemlju, ki se ga preganja zaradi naklepnega kaznivega dejanja, upošteva dejstvo, da sodišče države izvora temu obdolžencu ni priznalo pravice do zagovornika, če ni osebno navzoč.

36      Poudariti je treba, da člena 29 in 34, tretji odstavek, Konvencije, s tem da določata, da tuje sodne odločbe ni dovoljeno preverjati glede vsebine, sodišču države, v kateri se zahteva priznanje, onemogočata, da bi zavrnilo priznanje ali izvršitev te sodne odločbe samo iz razloga, ker naj bi obstajalo protislovje med zakonom, ki ga je uporabilo sodišče države izvora, in tistim, ki bi ga uporabilo sodišče države, v kateri se zahteva priznanje, če bi odločalo o sporu. Sodišče države, v kateri se zahteva priznanje, niti ne more preverjati, ali je sodišče države izvora pravilno uporabilo materialno pravo in ali je pravilno ugotovilo dejansko stanje.

37      Uporaba določila o javnem redu iz člena 27, točka 1, Konvencije je upravičena le takrat, ko bi bil s priznanjem ali izvršitvijo sodne odločbe, ki je bila sprejeta v drugi državi pogodbenici, nesprejemljivo kršen pravni red države, v kateri se zahteva priznanje, ker bi ta odločba posegala v eno od temeljnih načel. Da se zagotovi spoštovanje prepovedi preverjanja tuje sodne odločbe glede vsebine, mora poseg pomeniti očitno kršitev pravnega pravila, ki se v pravnem redu države, v kateri se zahteva priznanje, šteje za bistveno ali očitno kršitev pravice, ki je v tem pravnem redu priznana kot temeljna.

38      Glede pravice do zagovornika, na katero se nanaša vprašanje za predhodno odločanje, je treba poudariti, da zavzema pomembno mesto v organizaciji in poteku pravičnega sojenja ter je ena od temeljnih pravic, ki izhaja iz skupnih ustavnih tradicij držav pogodbenic.

39      Natančneje, Evropsko sodišče za človekove pravice je v kazenskih zadevah večkrat odločilo, prvič, da pravica vsakogar, ki je obdolžen za kaznivo dejanje, da ga dejansko zagovarja odvetnik, ki je po potrebi postavljen po uradni dolžnosti, sicer ni absolutna pravica, je pa ena od temeljnih dejavnikov poštenega sojenja, in, drugič, da obdolženec ne izgubi te pravice samo zato, ker ni bil navzoč na obravnavi (glej sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Poitrimol proti Franciji z dne 23. novembra 1993, serija A, št. 277-A; v zadevi Pelladoah proti Nizozemski z dne 22. septembra 1994, serija A, št. 297-B, in v zadevi Van Geyseghem proti Belgiji z dne 21. januarja 1999, Recueil des arrêts et décisions 1999-I).

40      Iz te sodne prakse izhaja, da lahko sodišče države pogodbenice upravičeno šteje, da pomeni zavrnitev zaslišanja zagovornika obdolženca, ki na obravnavi ni navzoč, očitno kršitev temeljne pravice.

41      Vendar pa se predložitveno sodišče sprašuje, ali glede na besedilo člena II Protokola sodišče države, v kateri se zahteva priznanje, lahko upošteva tako kršitev z uporabo člena 27, točka 1, Konvencije. Ta člen, ki vsebuje razširitev področja uporabe Konvencije na kazensko področje zaradi posledic, ki jih ima lahko sodba kazenskega sodišča na civilnopravnem ali gospodarskopravnem področju (sodba z dne 26. maja 1981 v zadevi Rinkau, 157/80, Recueil, str. 1391, točka 6), priznava pravico do zagovornika, tudi če obdolženec ni osebno navzoč pred kazenskim sodiščem države pogodbenice, osebam, ki niso državljani te države in imajo stalno prebivališče v drugi državi pogodbenici, samo če se jih preganja za nenaklepno kaznivo dejanje. Ta omejitev je bila razlagana tako, da je Konvencija očitno poskušala odreči prednosti zagovornika takrat, ko obdolženec, ki se ga preganja za kazniva dejanja, ki so dovolj resna, da je to upravičeno, ni osebno navzoč (zgoraj navedena sodba Rinkau, točka 12).

42      Vendar iz sodne prakse, ki jo je Sodišče utemeljilo na načelih, navedenih v točkah 25 in 26 te sodbe, izhaja, da je spoštovanje pravic obrambe med celotnim postopkom proti določeni osebi, ki bi lahko privedel do akta, ki posega v njen položaj, temeljno načelo prava Skupnosti, ki ga je treba zagotoviti celo takrat, ko postopek ni urejen z nobenim pravnim aktom (glej zlasti sodbi z dne 29. junija 1994 v zadevi Fiskano proti Komisiji, C-135/92, Recueil, str. I-2885, točka 39, in z dne 24. oktobra 1996 v zadevi Komisija proti Lisrestalu in drugim, C-32/95 P, Recueil, str. I-5373, točka 21).

43      Sodišče je tudi odločilo, da čeprav je cilj Bruseljske konvencije, da se poenostavijo obličnosti, ki veljajo za medsebojno priznanje in izvršitev sodnih odločb, tega cilja vendarle ni mogoče doseči s kakršnim koli zmanjševanjem pravic obrambe (sodba z dne 11. junija 1985 v zadevi Debaecker in Plouvier, 49/84, Recueil, str. 1779, točka 10).

44      Iz navedene sodne prakse izhaja, da je treba šteti, da je uporaba določila o javnem redu mogoča izjemoma, in sicer takrat, ko jamstva, ki jih določa zakonodaja države izvora in sama Konvencija, niso zadostovala, da bi ponujala varstvo osebi, ki se brani pred očitno kršitvijo njene pravice do obrambe pred sodiščem izvora, kot jo priznava EKČP. Zato člena II Protokola ni mogoče razlagati tako, da nasprotuje temu, da bi sodišče države, v kateri se zahteva priznanje, lahko z uporabo javnega reda iz člena 27, točka 1, Konvencije upoštevalo dejstvo, da je sodišče države izvora v okviru odškodninske tožbe zaradi kaznivega dejanja zavrnilo zaslišanje zagovornika obdolženca, ki se ga preganja zaradi naklepnega kaznivega dejanja, samo zato, ker obdolženec ni bil navzoč na obravnavni.

45      Na drugo vprašanje je treba torej odgovoriti, da lahko sodišče države, v kateri se zahteva priznanje, z uporabo določila o javnem redu iz člena 27, točka 1, Konvencije glede obdolženca s stalnim prebivališčem na njenem ozemlju, ki se ga preganja zaradi naklepnega kaznivega dejanja, upošteva dejstvo, da sodišče države izvora temu obdolžencu ni priznalo pravice do zagovornika, če ni osebno navzoč.

 Tretje vprašanje

46      Glede na odgovor na drugo vprašanje na tretje vprašanje ni treba odgovoriti.

 Stroški

47      Stroški nemške in francoske vlade ter stroški Komisije, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, se ne povrnejo. Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE

v odgovor na vprašanja, ki jih je Bundesgerichtshof postavilo s sklepom z dne 4. decembra 1997, razsodilo:

Člen 27, točka 1, Konvencije z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, kot je bila spremenjena s Konvencijo z dne 9. oktobra 1978 o pristopu Kraljevine Danske, Irske in Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska in s Konvencijo z dne 25. oktobra 1982 o pristopu Helenske republike, je treba razlagati tako:

1)      Sodišče države, v kateri se zahteva priznanje, glede obdolženca s stalnim prebivališčem na njenem ozemlju ne more upoštevati dejstva, da je sodišče države izvora utemeljilo svojo pristojnost na državljanstvu žrtve kaznivega dejanja.

2)      Sodišče države, v kateri se zahteva priznanje, lahko z uporabo določila o javnem redu iz člena 27, točka 1, Konvencije glede obdolženca s stalnim prebivališčem na njenem ozemlju, ki se ga preganja zaradi naklepnega kaznivega dejanja, upošteva dejstvo, da sodišče države izvora temu obdolžencu ni priznalo pravice do zagovornika, če ni osebno navzoč.

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 28. marca 2000.

** Jezik postopka: nemščina.