TEN/854
Energetski sveženj za državljane:
udeležba državljanov, energetske skupnosti in prosumerizem
MNENJE
Strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo
Energetski sveženj za državljane: udeležba državljanov, energetske skupnosti in prosumerizem
(raziskovalno mnenje na zaprosilo Evropske komisije)
Poročevalka: Corina MURAFA BENGA
|
Svetovalca
|
George JIGLAU (za poročevalko)
Priska LUEGER (za II. skupino)
|
|
|
|
|
Zaprosilo
|
Evropska komisija, 30. 3. 2025
|
|
Pravna podlaga
|
člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
|
|
|
|
|
Sklep plenarne skupščine
|
26. 3. 2025
|
|
|
|
|
Pristojnost
|
strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo
|
|
Datum sprejetja na seji strokovne skupine
|
4. 9. 2025
|
|
Rezultat glasovanja
(za/proti/vzdržani)
|
39/6/7
|
|
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju
|
…
|
|
Plenarno zasedanje št.
|
…
|
|
Rezultat glasovanja
(za/proti/vzdržani)
|
…/…/…
|
1.Sklepi in priporočila
1.1Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) že več let izraža zaskrbljenost, da Evropska komisija ne uresničuje ustrezno svoje namere iz svežnja o energetski uniji, da bo državljane umestila v središče energetskega sistema. Zato pozdravlja njeno pobudo o pripravi energetskega svežnja za državljane, da bi z dejavnim vključevanjem državljanov in skupnosti poskrbeli za cenovno dostopen, zanesljiv in trajnosten energetski sistem. S svežnjem je treba to končno zajamčiti.
1.2V energetskem svežnju za državljane bi bilo treba jasno priznati in spodbujati strateško vlogo energetskih skupnosti državljanov v energetski politiki. V njem je treba pojasniti ključne pojme, povezane z energijo, ki jo proizvajajo skupnosti, kot so članstvo, avtonomija in učinkovit nadzor, ki jih zdaj države članice zelo različno razumejo. Sveženj bi moral vsebovati nabor regulativnih peskovnikov, ki jih morajo države članice nemudoma začeti uporabljati, da bi energetske skupnosti in pravica do souporabe energije po vsej EU zaživele v praksi. Vsebovati bi moral tudi jasne smernice o ustanavljanju in upravljanju energetskih skupnosti, zlasti o davčnih in tarifnih olajšavah ter zmogljivostih in tehnični podpori, ki jih ponujajo operaterji distribucijskih sistemov, ki jih države ne morejo zaobiti.
1.3Komisija mora z naslednjim večletnim finančnim okvirom, vključno z orodji za nadzor državne pomoči, ter prihodnjim financiranjem kohezije in pravičnega prehoda ustvariti namenske tokove financiranja za energetske skupnosti. V energetskem svežnju za državljane bi morali Evropsko investicijsko banko pozvati k razvoju instrumenta za energetsko skupnost za lokalne in regionalne energetske skupnosti po vzoru obstoječega instrumenta za MSP. S svežnjem bi si morali prizadevati za razširjanje drugih primerov dobre prakse v zvezi s financiranjem energetskih skupnosti. Pri financiranju bi bilo treba dati prednost tudi minimalnim standardom na področju vključevanja mladih, spodbujanja energetske pismenosti in razvoja zelenih znanj in spretnosti, ki bi morali biti tudi izpolnjeni. Financirati bi bilo treba dopolnilne energetske preglede, da se podpre zbiranje ključnih podatkov o gospodinjstvih. Poleg tega morajo države članice v okviru shem javnega financiranja energetskih projektov poskrbeti za udeležbo lokalnih skupnosti kot delničarjev v energetskih projektih in druge oblike delitve koristi.
1.4Brez energije ne more biti državljanstva. Da bi se evropsko državljanstvo še naprej v celoti uresničevalo, je treba v okviru energetskega svežnja za državljane odločnejše ukrepati proti energetski revščini v EU z uvedbo enotne opredelitve in na podatkih temelječe identifikacije prizadetih gospodinjstev, ki se začne na lokalni ravni. Pri mejnikih na področju energetske revščine bi bilo treba upoštevati gospodinjstva, makroekonomske kazalnike pa uporabljati le kot dopolnilno orodje.
1.5Da bi opolnomočili državljane in vzpostavili temeljne pogoje za zmanjšanje energetske revščine, EESO priporoča, naj EU: 1) nemudoma na ravni EU uvede prepoved odklopa gospodinjstev; 2) opusti sistem vrstnega reda gospodarnosti, ki cene električne energije povezuje s cenami plina; 3) prilagoditi terminologijo v energetski politiki in se namesto na „potrošnike“ sklicuje na „državljane“; 4) ustanovi urad evropskega varuha pravic porabnikov energije.
2.Ozadje mnenja
2.1Pri energetskem prehodu ne gre le za tehnologije in cilje, temveč tudi za zaupanje, zaščito in udeležbo, ki bi morali biti temelj socialnega dogovora za energetski prehod, ki ga vodijo državljani. Energetski sveženj za državljane bi moral postati pomemben ukrep v podporo vsem državljanom EU, ne le kontrolni seznam politike. Ljudi bi moral obravnavati ne le kot potrošnike, temveč kot državljane in soustvarjalce energetske prihodnosti, da bi zagotovili izvedbo energetskega prehoda. EESO v tem mnenju predstavlja svojo vizijo za energetski sveženj za državljane.
2.2Evropska komisija je pred več kot desetimi leti v sporočilu o svežnju o energetski uniji zapisala: „[...] stremimo k energetski uniji, ki v ospredje postavlja državljane, ki prevzemajo odgovornost za preoblikovanje energetskega sistema, koristijo nove tehnologije za zmanjšanje stroškov in dejavno sodelujejo na trgu, ter v kateri so ranljivi odjemalci zaščiteni.“ V minulih desetih letih ni bilo opaznega izpolnjevanja teh obljub.
2.3Energetski sveženj za državljane se pripravlja v času, ko je raven energetske revščine v EU še vedno visoka. Skoraj dve desetletji po liberalizaciji evropskega energetskega trga v javnosti vlada močno nezaupanje v energetski trg, nacionalni postopki za prenos zakonodaje EU o energetskih skupnostih so neučinkoviti, modeli udeležbe državljanov in souporabe energije v državah članicah se izvajajo neenakomerno, vse več pa je tudi nezaupanja v dolgoročno tehnično in finančno vzdržnost prosumerizma.
2.4EESO je že večkrat predlagal načine za okrepitev vloge državljanov v energetskem sektorju, zlasti na področju električne energije. Dejanski napredek je odvisen od strukture reforme trga električne energije. EESO je v mnenjih TEN/793 in TEN/837 priporočil, naj se trg, kjer je to mogoče, liberalizira in po potrebi regulira, da se zaščitijo državljani, proizvajalci-odjemalci in energetske skupnosti.
3.Splošne ugotovitve
3.1V sedanjem diskurzu o energetiki v EU so posamezniki pogosto obravnavani kot „potrošniki“, kar implicitno krepi tržno usmerjene modele. Vendar je v tem pogledu potreben premik, da se ljudi obravnava kot državljane, tj. člane politične skupnosti s pravicami na področju energije. V Evropski listini o pravicah odjemalcev energije se poleg tega priznava, da je energija ključni element socialne in teritorialne kohezije. Kot je navedeno v Direktivi (EU) 2019/944, so energetske storitve bistvene za zaščito blaginje in socialno vključenost.
3.2Diskurz, v središču katerega so državljani, preusmerja razpravo in spodbuja oblikovanje politik, ki poudarjajo dostojanstvo, pravice in udeležbo. To je ključnega pomena za podporo državljanom in njihovo sodelovanje v energetskem prehodu, saj se z energetsko revščino sooča milijone Evropejcev, zlasti ženske in mladi, ki imajo tako omejene možnosti ogrevanja, hlajenja in oskrbe domov z električno energijo po dostopnih cenah. Kljub formalnemu priznanju in prizadevanjem politike za odpravo energetske revščine v vseh državah članicah se učinkovite strategije za njeno zajezitev še vedno le počasi izvajajo.
3.3Državljani imajo malo nadzora nad svojim dostopom do energije in njeno porabo ter institucije dojemajo kot neodzivne. Zaradi pomanjkanja zaupanja med akterji na trgu in državnimi akterji je usklajeno ukrepanje še bolj zapleteno. Ta blokada povzroča inercijo pri obravnavanju energetskih potreb najranljivejših. Zgolj prenos direktiv EU v nacionalno zakonodajo ni dovolj, kar je razvidno iz ne najboljših rezultatov zgoraj navedene zakonodaje o energetskih skupnostih.
3.4Da bi energetskemu državljanstvu dali dolgoročen pomen, je treba državljanom prek predstavniških organov, kot so že obstoječe potrošniške organizacije, ponuditi strukturirane mehanizme za pomoč pri oblikovanju in spremljanju energetskih politik, vključenih v strukturo upravljanja EU na več ravneh. Poleg tega je treba v energetsko politiko EU vključiti pojem medgeneracijske pravičnosti, da današnje odločitve ne bi ogrozile prihodnjih generacij. Mladi bi morali biti stalni deležniki. Brez tega bo sprememba v sklicevanju na „državljana“ namesto „potrošnika“ zgolj retorična.
3.5EU bi morala na podlagi načela 20 stebra socialnih pravic o pravici do osnovnih storitev nemudoma ustanoviti urad varuha pravic porabnikov energije z lokalnimi podružnicami.
Tak urad bi opolnomočil državljane v zadevah na področju energije in ponovno vzpostavil zaupanje. Varuh bi sprejemal pritožbe, regulatorjem posredoval potrebne zahteve in nudil pravno pomoč državljanom, ki jih dobavitelji nepravično obravnavajo, ter energetskim skupnostim in proizvajalcem-odjemalcem, katerih razvoj zavirajo regulativne in izvedbene ovire. Državljanom bi pomagal tudi pri stikih z javnimi in zasebnimi akterji v zvezi z ukrepi za izboljšanje njihovega položaja ali ublažitev tveganja energetske revščine.
4.Posebne ugotovitve o opolnomočenju državljanov in ponovni vzpostavitvi zaupanja javnosti v energetski sektor
4.1Opolnomočenje je veliko več kot le obveščanje, saj gre za to, da državljani lahko ukrepajo. Državljani potrebujejo resnično izbiro glede porabe energije, njene proizvodnje in naložb vanjo. To ne velja le za števec električne energije v zasebnem gospodinjstvu, temveč zajema veliko več. Omrežja morajo biti na voljo državljanom. Vloga državljanov kot proizvajalcev-odjemalcev ali članov energetskih skupnosti povečuje energetsko neodvisnost in lahko, zlasti v kombinaciji z dobro izolacijo in učinkovitim usmerjanjem, pomaga zmanjšati energetsko revščino. Za uresničitev tega cilja bi bilo treba z energetskim svežnjem za državljane od držav članic zahtevati, da ob podpori javnih in zasebnih akterjev poenostavijo postopke za prožnejši dostop do energije, vzpostavijo točke „vse na enem mestu“ z dobro usposobljenim osebjem, ki bodo čim bližje lokalni ravni, in spodbujajo pobude skupnosti.
4.2Lokalne in regionalne oblasti bi lahko najbolje posredovale med nacionalno energetsko politiko in potrebami državljanov. Oblikovale bi lahko lastno energetsko politiko, prilagojeno posebnim socialno-ekonomskim in podnebnim razmeram v svojih skupnostih. Lahko bi tudi združevale povpraševanje, olajševale javno naročanje zelenih tehnologij, zagotovile prostor za namestitev opreme in sodelovale z lokalnimi organizacijami pri soizvajanju storitev. Žal ima takšno politiko izredno majhno število občin, večina pa jih je na področju energetske politike praktično neaktivna. Energetski sveženj za državljane bi zato moral izrecno obravnavati tudi občine. Zato EESO ponavlja poziv iz mnenja TEN/801
k spodbujanju modelov razširjene kolektivne lastne porabe, ki jih je mogoče učinkovito izvajati prek občinskih platform, kot sredstvu za opolnomočenje državljanov.
4.3Za povrnitev zaupanja javnosti v energetski sistem ne bodo dovolj zgolj tehnične rešitve. Potrebno bo pregledno upravljanje, vključujoče odločanje in dosledna komunikacija. Ko državljani občutijo oprijemljive koristi, se njihova pripravljenost za sodelovanje in naložbe poveča. Med temi koristmi so lahko ukrepi, kot so popusti za električno energijo, pobude za obnovo in ohranjanje ali občinsko financiranje v regijah, na katere vplivajo večji energetski projekti. Nujni pogoj za to je reforma trga električne energije, omenjena v točki 2.4.
4.4Za opolnomočenje državljanov je bistvena energetska pismenost. Da bi bili državljani obveščeni, morajo razumeti, kako delujejo energetski sistemi, kako brati račune za energijo, kako znižati porabo in kako sodelovati v kolektivnih shemah. Javne kampanje, šolski učni načrti in delavnice skupnosti lahko spodbujajo to pismenost. Potrošniške organizacije, nevladne organizacije, organizacije civilne družbe in izobraževalne ustanove morajo imeti osrednjo vlogo pri oblikovanju in izvajanju teh pobud, ki bi jih bilo treba podpreti s preglednim dostopom do podatkov o porabi energije, stroških in emisijah v realnem času na uporabniku prijaznih digitalnih platformah. Programi energetske pismenosti bi morali prav tako posebej vključevati mladinske organizacije v sooblikovanje izobraževalnega gradiva in kampanj. Mlade bi bilo treba obravnavati ne le kot koristnike, temveč tudi kot soustvarjalce in akterje, ki razširjajo pobude za energetsko pismenost, s čimer bi bili doseženi medgeneracijska pravičnost in dolgoročna trajnostnost.
4.5Razvoj zelenih znanj in spretnosti, zlasti glede namestitve, vzdrževanja in energetskih pregledov, je bistvenega pomena za podporo energetskemu prehodu na lokalni ravni. Z vključitvijo energetskih tem v poklicno usposabljanje, izobraževanje odraslih in univerzitetne učne načrte se lahko poskrbi za udeležbo državljanov iz vseh starostnih skupin in sektorjev. Val energetskih pregledov po vsej EU, ki bi pomagal ublažiti energetsko revščino, bi lahko ta zelena znanja in spretnosti spremenil v zelena delovna mesta.
4.6Čeprav je javno financiranje ključno za spodbuditev energetskega prehoda, pogosto nima neposrednih koristi za skupnosti, ki gostijo energetske projekte. Preveč naložb se izvede brez resničnega lokalnega sodelovanja ali skupne vrednosti, s čimer se krepi model od zgoraj navzdol, ki lahko privede do odpora javnosti. Pravila EU bi morala od držav članic zahtevati, da pri subvencijah za energijo ali shemah financiranja poskrbijo za udeležbo lokalnih skupnosti kot delničarjev v energetskih projektih in druge oblike delitve koristi.
4.7Sedem let po sprejetju mnenja TEN/657 žal še vedno ni učinkovitega energetskega dialoga z organizirano civilno družbo na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni, na ravni EU pa je bil v okviru foruma državljanov za energijo dosežen določen napredek. EESO priporoča organizacijo dialoga o upravljanju na več ravneh, da bi državam članicam dali orodja za odpravo tržnih in institucionalnih ovir, ki splošni javnosti, odjemalcem, skupnostim ter malim in srednjim podjetjem preprečujejo, da bi sodelovali pri prehodu na čisto energijo in imeli od njega koristi. S tem dialogom bi lahko tudi izboljšali kakovost komunikacije in pripomogli k ponovni vzpostavitvi zaupanja med državljani in deležniki.
5.Posebne ugotovitve o energetskih skupnostih
5.1EESO ponavlja svoje pogosto izraženo stališče, da je treba spodbujati proizvodnjo električne energije v manjšem obsegu, da bi se povečale možnosti za prožnost omrežij. Državljani, MSP in lokalni organi veliko lažje dejavno sodelujejo pri decentralizirani proizvodnji električne energije kot pri centraliziranih strukturah z velikimi elektrarnami. Žal v sedanji zasnovi trga EU decentralizirani sistem ni strateška prednostna naloga. Prednostno je treba opredeliti mehanizme za vključevanje mladih in ranljivih skupin, ki se soočajo s finančnimi ovirami, v inovativne kolektivne energetske sheme.
5.2Zato je treba energetske skupnosti, ki jih vodijo državljani, priznati kot strateški element energetske politike. Spodbujajo lahko socialno solidarnost, če so zasnovane tako, da omogočajo prerazporeditev energije, podpirajo ranljiva gospodinjstva in spodbujajo lokalne naložbe. Te skupnosti pomembno prispevajo k socialni pravičnosti in zanesljivi oskrbi ter krepijo podporo za pravični energetski prehod. EESO poziva oblasti, naj vzpostavijo in spodbujajo te skupnosti, da bi državljani smiselno sodelovali pri njihovi zasnovi in upravljanju, vključno s tistimi, ki se soočajo z izzivi zaradi lastniškega statusa, kot so najemniki.
5.3Temeljno načelo energetskega svežnja za državljane bi moralo biti omogočanje proizvajalcem-odjemalcem in skupnostim na področju energije iz obnovljivih virov, da čim bolj izkoristijo električno energijo, ki jo proizvedejo sami, tudi če jo dovajajo v omrežje. Primer, kako je to mogoče organizirati drugače in bolj pošteno za male proizvajalce, je „banka električne energije“, ki jo EESO opisuje v svojem mnenju o reformi trga električne energije (glej mnenje TEN/793).
5.4V sedanji politiki EU ni sistematičnega spremljanja energetskih skupnosti, ki v številnih državah članicah obstajajo kot pravna možnost na papirju, vendar pa v praksi ne delujejo, ker ni ustreznih postopkov za udeležbo državljanov in resnično delujočih podpornih zakonodajnih okvirov. Pridobivanje dovoljenj za energetsko skupnost je preveč birokratsko in zahteva tehnično znanje, ki ga običajni državljani nimajo, kakor tudi ne zajetnih vnaprejšnjih zneskov plačil, ki so pogosto potrebna.
5.5Energetski sveženj za državljane bi moral vsebovati zavezo, da se bo pri naslednjih revizijah veljavnih direktiv na področju energije okrepila zakonodaja EU o energetskih skupnostih. Zakonodaja EU o energiji, proizvedeni v skupnosti, na primer še vedno vsebuje nejasne opredelitve in se nedosledno izvaja. Ključni izrazi, kot sta „energetska skupnost“ in „souporaba energije“, se v državah članicah razlagajo različno. Slabo izvrševanje meril EU lahko omogoči korporativno prevlado. Strožji zaščitni ukrepi so bistveni za varstvo celovitosti energije, proizvedene v skupnosti.
5.6Organi, ki bi morali odpraviti ovire, s katerimi se srečujejo energetske skupnosti, ne delujejo pravilno, bodisi zaradi pomanjkanja kadrov in strokovnega znanja bodisi zaradi pritiskov uveljavljenih akterjev. Zahteve za registracijo so pretirane, operaterji distribucijskih sistemov pa zavračajo ali odlagajo priključitev novih energetskih skupnosti in proizvajalcev-odjemalcev na omrežje. Izboljšati bi morali zmogljivosti za priključitev in se soočiti s posledicami, če se ne odzovejo v določenih rokih. Za to so potrebni energetski prostorski načrti na visoki ravni in regionalni energetski prostorski načrti ter načrti za razvoj omrežja, ki bodo upoštevali vse večje število takih alternativnih energetskih sistemov.
6.Posebne ugotovitve o energetski revščini
6.1Vztrajno visoke stopnje energetske revščine kažejo na potrebo po preobrazbenem pristopu, ki temelji na opolnomočenju državljanov in ni omejen zgolj na skladnost z zakonodajo. EU bi morala kot predpogoj: 1) po vsej EU uvesti prepoved prekinitev oskrbe z gorivom, ki gospodinjstva pahnejo v energetsko revščino in le še povečujejo njihovo ranljivost, saj se morajo ubadati s težavnimi postopki ponovnega priklopa, in 2) reformirati trg električne energije, da bi se odmaknili od sistema vrstnega reda gospodarnosti, ki cene električne energije povezuje s cenami plina, da bi podjetjem in državljanom omogočili izkoriščanje nizkih cen energije iz obnovljivih virov.
6.2Čeprav EU v celoti priznava energetsko revščino, je opredelitve in odzive prepustila državam članicam, s čimer je otežila usklajeno ukrepanje zaradi političnih in finančnih razlik. Ta pristop ni bil uspešen, saj podatki za EU in posamezne države kažejo vztrajno visoko stopnjo energetske revščine. EU mora odločno sprejeti enoten pristop, ki bo temeljil na zmožnostih gospodinjstev, da zadostijo minimalne potrebe po energiji. Z energetskim svežnjem za državljane bi bilo treba vzpostaviti mehanizem za izračun minimalnih potreb po energiji z uporabo podatkov o stavbah in gospodinjstvih, da bi poskrbeli za dosleden postopek zbiranja podatkov na vseh ravneh upravljanja. Za učinkovito zbiranje podatkov o gospodinjstvih bi bilo treba okrepiti vlogo Eurostata v sodelovanju z nacionalnimi statističnimi uradi, lokalnimi organi in ponudniki energije.
6.3Izboljšanje kakovosti stanovanj je ključnega pomena za zmanjšanje energetske revščine, ne le v hladnih sezonah, temveč vse bolj tudi poleti. Energetske preglede in subvencije za prenovo bi bilo treba vključiti v lokalne strategije. Izboljšati je treba zbiranje podatkov o energetski učinkovitosti stanovanj, da bi bili ukrepi bolje ciljno usmerjeni. Energetska podjetja, podjetja za socialna stanovanja in/ali lokalni organi lahko pomagajo predhodno financirati potrebne naložbe, ki jih lahko prebivalci nato (delno) povrnejo s prihranki na svojih računih za energijo. Posebne določbe so potrebne za najemnike, ki so pri oskrbi z energijo odvisni od najemodajalca in se lahko po prenovi soočajo tudi z višjimi najemninami.
6.4Različne oblike lastništva stanovanj bi bilo treba jasno priznati kot potencialni vzrok energetske revščine. Strategije za zmanjšanje tveganja bi zato morale vključevati mehanizme za zaščito najemnikov in opolnomočenje združenj lastnikov stanovanj ter biti prilagojene lokalnim razmeram na področju lastništva stanovanj.
6.5Uporaba trdnih goriv, zlasti lesa, je povezana z energetsko revščino na podeželskih in obrobnih mestnih območjih. Les se pogosto pridobiva na neformalnih trgih, kar povzroča nestanovitnost cen, omejen dostop in slabo kakovost, hkrati pa se z nezakonito sečnjo povzročajo okoljska škoda ter zdravstvena in varnostna tveganja. Ustrezno skladiščenje lesa in kakovost peči bi morala biti ključna skrb lokalnih organov, ki lahko posredujejo pri upravljanju ustreznega skladiščenja in ciljnega razdeljevanja na podlagi podatkov.
V Bruslju, 4. septembra 2025
Baiba MILTOVIČA
predsednica strokovne skupine za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo
_____________