SOC/776
Posodobitev protikorupcijskega zakonodajnega okvira
MNENJE
Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo
Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o boju proti korupciji, nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2003/568/PNZ in Konvencije o boju proti korupciji uradnikov Evropskih skupnosti ali uradnikov držav članic Evropske unije ter spremembi Direktive (EU) 2017/1371 Evropskega parlamenta in Sveta
[
COM(2023) 234 final – 2023/0135 (COD)
]
Skupno sporočilo Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru o boju proti korupciji
[
JOIN(2023) 12 final
]
Poročevalec: José Antonio MORENO DÍAZ
Soporočevalec: João NABAIS
|
Zaprosilo
|
Evropska komisija, 29. 6. 2023
|
|
Pravna podlaga
|
člen 83(1) in (2) ter člen 82(1)(d) Pogodbe o delovanju Evropske unije
|
|
|
|
|
Pristojnost
|
strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo
|
|
Datum sprejetja na seji strokovne skupine
|
4. 10. 2023
|
|
Rezultat glasovanja
(za/proti/vzdržani)
|
62/0/1
|
|
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju
|
…
|
|
Plenarno zasedanje št.
|
…
|
|
Rezultat glasovanja
(za/proti/vzdržani)
|
…/…/…
|
I.PRIPOROČILA
1.SPLOŠNO
1.1Korupcija je resen problem, ki prizadene vse države članice EU in samo demokratično sobivanje. Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) zato pozdravlja pobudo Komisije za boj proti korupciji in podpira predlagane ukrepe za sistematizacijo na tem področju.
EVROPSKI EKONOMSKO-SOCIALNI ODBOR
1.2pozdravlja predlog Komisije za direktivo in je seznanjen s pravno podlago, kot je navedena v predlogu in njegovem obrazložitvenem memorandumu. Vendar bi bilo glede na potrebo po učinkovitejšem doseganju cilja direktive priporočljivo razmisliti o razširitvi pravne podlage strategije EU za boj proti korupciji, na primer v zvezi z direktivo; poleg člena 82 in 83 PDEU bi bilo treba dodati tudi sklicevanje na člen 84 PDEU, saj vključuje preventivne ukrepe, in na člen 87 PDEU zaradi potrebe po policijskem sodelovanju. Za izboljšanje učinkovitosti je logično spodbujati policijsko sodelovanje in usklajevanje pri teh vprašanjih;
1.3meni, da bi bilo treba razpravljati o tem, ali bi predlog direktive EU lahko spremljal vzporedni pravni okvir, ki bi zavezujoče obravnaval pravni sistem Unije, saj obveznosti, ki izhajajo iz Konvencije Združenih narodov proti korupciji, veljajo za vse pogodbenice na enak način in v enakem obsegu. Ta vzporedni okvir bi moral biti najverjetneje vključen v sklep Sveta;
1.4ugotavlja, da bi lahko v skladu s členom 86(4) PDEU predlagali sprejetje sklepa Sveta, s katerim bi se pristojnosti Evropskega javnega tožilstva razširile na korupcijo, tudi kadar ne gre za poseganje v finančne interese Unije in v primeru kaznivih dejanj s čezmejno razsežnostjo, četudi zadevajo le eno državo članico;
1.5meni, da bi bilo treba opredelitev javnih uslužbencev oblikovati čim bolj podrobno.
2.O PREVENTIVNIH UKREPIH
EVROPSKI EKONOMSKO-SOCIALNI ODBOR
2.1meni, da bi morala direktiva vsebovati veliko natančnejša pravila glede obveznosti držav članic v zvezi z nasprotjem interesov, pri čemer bi morala vse izrecno zavezati k sprejetju pravil, s katerimi bi bilo mogoče omejiti dostop do voljenih in vladnih funkcij ter voditi evidence o vseh dostopih, vzpostaviti sistem nezdružljivosti, okrepiti prepovedi po izteku mandata, da bi omejili pojav vrtljivih vrat, sprejeti kodeks ravnanja in pravni okvir o lobiranju ter uvesti razkritje finančnih podatkov in registracijo premoženja za javne uslužbence, poslance, člane vlad in sodnike na vseh ravneh. Podobna pravila v zvezi z nasprotjem interesov bi se morala po potrebi uporabljati za institucije, organe, urade in agencije EU;
2.2je seznanjen tudi s sporočilom o predlogu za medinstitucionalni organ za etiko
. V skladu s sporočilom je naloga organa razviti skupne minimalne etične standarde za ravnanje članov institucij in posvetovalnih organov, navedenih v členu 13 PEU, ter Evropske investicijske banke, če ta zaprosi za sodelovanje;
2.3predlaga, da se v členu 3(3) besedna zveza „učinkovita pravila, ki urejajo interakcijo med zasebnim in javnim sektorjem“ nadomesti z natančnejšim besedilom, ki bi države članice zavezovalo sprejetju pravnega okvira o lobiranju. Podobna pravila bi se morala po potrebi uporabljati za institucije, organe, urade in agencije EU;
2.4poudarja, kako pomembno je, da v nacionalnem zakonodajnem okviru držav članic obstajajo ali se sprejmejo ustrezna pravila, postopki in prakse za zaposlovanje javnih uslužbencev in financiranje političnih strank, na primer glede naslednjega:
a.zaposlovanje in napredovanje javnih uslužbencev mora temeljiti na zaslugah in objektivnih merilih ob zagotovljeni preglednosti;
b.uvedba izobraževalnih programov, katerih cilj je zagotoviti, da javni uslužbenci v celoti razumejo svoje dolžnosti in vlogo pri zaščiti javnega interesa;
c.izvajanje strogih postopkov za izbiro oseb, imenovanih na položaje, ki so posebno izpostavljeni korupciji;
d.uvedba pojma preglednosti pri financiranju političnih strank in obvezno razkritje prispevkov nad določenim zneskom;
2.5ugotavlja, da bi lahko Komisija izkoristila priložnost in v sporočilu razmislila o sprejetju ukrepa na podlagi člena 197(2) PDEU ter v zvezi s tem predložila predlog. S tem bi lahko Evropska unija ustanovila neodvisen organ za preprečevanje korupcije, s čimer bi izpolnila člen 6 Konvencije Združenih narodov proti korupciji.
3.O REPRESIVNIH UKREPIH
EVROPSKI EKONOMSKO-SOCIALNI ODBOR
3.1ugotavlja, da kazniva dejanja zoper javno upravo povzročajo veliko družbeno zaskrbljenost, saj javnost pričakuje hiter odziv na korupcijo, ki škoduje splošnim interesom, zapoznel pravosodni odziv pa škoduje demokraciji. Hkrati taka kazniva dejanja ogrožajo ugled oseb, vključenih v kazenski postopek, in gotovost pri opravljanju javnih funkcij, pa tudi konkurenco na gospodarski ravni; zato meni, da bi se lahko v direktivi predlagalo, naj države članice uvedejo posebne hitre postopke pri izvajanju sodne oblasti za to vrsto kaznivih dejanj in posebne oblike medsebojne pravne pomoči, kot sta prenos dokazov in neposredno izvrševanje sodnih odločb drugih držav članic v zvezi z izterjavo premoženja;
3.2meni, da bi lahko z direktivo državam članicam predlagali tudi oblikovanje pravil o preventivnem zasegu in zamrznitvi premoženja, da se zagotovi izguba koristi od korupcijskih dejanj, vključno z vračili in odškodninami za žrtve (na primer posameznike ali podjetja, ki niso mogli dostopati do javnih naročil ali razpisov);
3.3meni, da mora Evropska unija, če se želi boriti proti zelo neprimernemu zasebnemu vplivu na javno odločanje, (v členu 10) zelo strogo opredeliti trgovanje z vplivom in predvideti jasne parametre za ustrezno kaznivo dejanje ter ga s tem razlikovati od lobiranja;
3.4predlaga, da se v člen 11 o zlorabi uradnega položaja vključijo primeri zlorabe uradnega položaja z namenom povzročitve škode in primeri kršenja dolžnosti vzdržanja pri nasprotju interesov;
3.5meni, da je navedba „posedovanja“ v členu 13 (Obogatitev s kaznivimi dejanji korupcije) problematična, in priporoča, da se črta;
3.6opozarja, da sklicevanje samo na pravne osebe (člen 2(7)) izključuje možnost pravne odgovornosti za subjekte, ki nimajo pravne osebnosti.
II.POJASNILO/RAZLAGA
4.SPLOŠNO
4.1EESO meni, da bi morala Komisija razmisliti o širši pravni podlagi direktive, kot je navedena.
Predvsem se sprašuje, zakaj je Komisija kot pravno podlago za predlagano direktivo opredelila le člena 82 in 83 PDEU. Člena zajemata represivne ukrepe in ukrepe, ki se nanašajo na vzajemno pravosodno sodelovanje med nacionalnimi organi in z agencijami Unije, policijsko sodelovanje (ki je obravnavano v členu 24 direktive) pa ima pravno podlago v členu 87 PDEU.
4.1.1Poleg tega določbe predlagane direktive, ki se osredotočajo na preprečevanje korupcije, določajo ukrepe, ki vplivajo na upravno pravo držav članic in ne na njihovo kazensko pravo. EESO se zato sprašuje, zakaj Komisija kot koristno pravno podlago ni opredelila tudi člena 84 PDEU, v skladu s katerim Parlament in Svet „določita ukrepe za spodbujanje in podpiranje dejanj držav članic na področju preprečevanja kriminala“. Ti ukrepi se lahko uporabljajo tudi za nekazensko področje prav zato, ker so namenjeni preprečevanju.
4.1.2V členu 84 in členu 87(2) PDEU je uporabljena beseda „ukrepi“, ki jih sprejmeta sozakonodajalca. To pomeni, da je direktiva ustrezen instrument, zato se lahko uporabi predlog Komisije za direktivo, obravnavan v tem mnenju.
4.1.3Direktiva ne bi smela vsebovati nobene oblike harmonizacije zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi s preventivnimi ukrepi, saj je harmonizacija izključena s členom 84 PDEU. V sedanji obliki členi od 3 do 6 predlagane direktive ne predvidevajo nobene oblike harmonizacije zakonodaje držav članic; omejeni so na potrditev obveznosti držav članic iz poglavja II Konvencije Združenih narodov proti korupciji.
4.2Komisija je tudi navedla, da „zelo resna razkritja in obtožbe, ki so se pojavili ob koncu lanskega leta, kažejo, da ne glede na to, kje se pojavijo in koliko oseb zadevajo, vplivajo na vse institucije EU“. Glede na resnost razmer, ki so nastale po aferi Katargate, EESO poudarja, da je treba predlagati odločne in drzne rešitve, ki bi bile pomembno sporočilo državljanom EU, ki volijo poslance v Evropski parlament.
4.2.1Ta večja odločnost bi lahko privedla do tega, da bi se odločili za predlaganje drugih pobud, kar bi posledično pomenilo večje število aktov Unije za izpolnitev izraženih potreb.
4.2.2Prvič, EESO meni, da so teme, ki jih obravnava predlagana direktiva, enake temam iz Konvencije Združenih narodov proti korupciji. EU (ki se je Konvenciji pridružila leta 2008)
in vse države članice so pogodbenice Konvencije. Obveznosti, ki izhajajo iz nje, zato veljajo za vse pogodbenice na enak način in v enakem obsegu.
4.2.3Poleg tega ne smemo pozabiti, da za EU velja mehanizem medsebojnega pregleda Konvencije, pri katerem se že izvaja prvi cikel, ki mu bo sledil drugi cikel, namenjen preprečevanju (in tudi izterjavi premoženja).
4.2.4EESO se zato sprašuje, ali ne bi Komisija morala predlagati protikorupcijskega okvira, namenjenega vsem 28 pravnim sistemom (pravnemu sistemu Unije in pravnim sistemom 27 držav članic), in ali ne bi moral predloga direktive EU spremljati vzporedni regulativni okvir, ki bi zavezujoče obravnaval pravni red Unije, da bi bile na primer opredelitve kaznivih dejanj korupcije, ki jih morajo države po direktivi vključiti v svoje kazensko pravo, enake tistim, ki jih bo moralo Evropsko javno tožilstvo uporabljati pri izvajanju svojih pristojnosti in glede preventivnih ukrepov. Ta vzporedni okvir bi moral biti verjetno vključen v sklep Sveta.
4.3Presenetljivo je, da v sporočilu Evropsko javno tožilstvo ni dobilo obsežnejše vloge. EESO meni, da je treba uvesti funkcijo evropskega tožilca, specializiranega za korupcijo.
4.3.1To bi bila priložnost, da bi Evropski svet pozvali, naj uporabi pravno podlago iz člena 86(4) PDEU in razširi pooblastila Evropskega javnega tožilstva
na korupcijsko ravnanje, tudi če to ne vpliva na integriteto finančnih interesov Unije.
4.3.2Namesto tega se tožilstvo ukvarja izključno s členom 24 predlagane direktive, da bi ponovno potrdilo obveznost sodelovanja med državami članicami in agencijami Unije na področjih, ki jih ureja direktiva, ter obveznost evropskih agencij, da zagotavljajo tehnično in operativno pomoč za boljše usklajevanje preiskovanja in pregona.
4.3.3Predlagana direktiva ni uporabno orodje, saj je v PDEU predviden sklep Evropskega sveta. Zato bi bilo treba v sporočilo vključiti odločno prizadevanje Komisije, da bi države članice sprejele to rešitev.
4.4Čeprav EESO priznava, da je težko pripraviti izčrpen seznam oseb, ki se štejejo za javne uslužbence, je opredelitev javnih uslužbencev iz člena 2(3)(a) in (b) zdaj oblikovana tako široko in abstraktno, da ni jasno, koga je mogoče šteti za javnega uslužbenca. Poleg tega je v členu 2(3)(b) javni uslužbenec opredeljen tudi kot vsaka druga oseba, ki ji je zaupana javna funkcija in ki to funkcijo opravlja v državah članicah ali tretjih državah, za mednarodno organizacijo ali mednarodno sodišče. S tako opredelitvijo ni možna individualizacija omejitev pravic in svoboščin posameznika, zaradi česar jo je mogoče uporabljati preširoko in neenakomerno.
4.5Osebe, ki prijavljajo kršitve prava Unije, ki škodijo javnemu interesu, delujejo kot žvižgači in imajo s tem ključno vlogo pri razkrivanju in preprečevanju kršitev ter ohranjanju blaginje družbe, vključno z bojem proti korupciji. Zato EESO meni, da je treba izboljšati njihovo zaščito.
5.O PREVENTIVNIH UKREPIH
5.1 EESO meni, da je člen 3 zelo pomemben, saj so njegovo izvajanje, kršitve in razlaga evropskega pomena in vključujejo številne pristojnosti Sodišča Evropske unije, kar prispeva k ohranjanju enotnosti evropskega prava. Vendar tudi ugotavlja, da je naloga te direktive minimalna harmonizacija prava držav članic. Pri tem pa standardi, določeni v členu 3, niso standardi, ki bi omogočali harmonizacijo; v členu so zgolj sintetično povzete konvencionalne obveznosti iz poglavja II Konvencije Združenih narodov proti korupciji. Člen 3 je zgolj politični manifest; v njem je izražena pripravljenost Evropske unije, da sodeluje z vsako državo članico pri izvajanju poglavja II Konvencije, torej so ponovno potrjene obveznosti iz tega poglavja.
5.1.1EESO meni, da bi moral ta člen, da bi njegovo vsebino lahko opredelili kot standard minimalne harmonizacije, vsebovati strožja in natančnejša pravila glede obveznosti držav članic v zvezi z nasprotjem interesov, pri čemer bi moral izrecno uvesti obveznost za vse države članice, da sprejmejo pravila, s katerimi bi bilo mogoče omejiti dostop do voljenih in vladnih funkcij, vzpostaviti sistem nezdružljivosti, okrepiti prepovedi po izteku mandata, da bi omejili pojav vrtljivih vrat, sprejeti kodeks ravnanja in pravni okvir o lobiranju itd.
5.1.2Poleg tega se EESO sprašuje, ali bi bilo treba vzpostaviti splošen vzporedni regulativni okvir, ki bi zavezujoče obravnaval pravni red Unije. Zaveda se, da Komisija v sporočilu poudarja obstoj številnih orodij, s katerimi se je vsaka institucija, organ, urad in agencija Unije opremila na področju preprečevanja korupcije. Vendar je afera Katargate pokazala, da niso zadostovala za preprečevanje koruptivnih praks. EESO je seznanjen s sporočilom o predlogu za medinstitucionalni organ za etiko
. V skladu s sporočilom je naloga organa razviti skupne minimalne etične standarde za ravnanje članov institucij in posvetovalnih organov, navedenih v členu 13 PEU, ter Evropske investicijske banke, če ta zaprosi za sodelovanje. Poleg tega EESO meni, da je za večjo učinkovitost sistema boja proti korupciji, zlasti v fazi preprečevanja, primerneje in koristneje imeti sklop splošnih pravil, ki bi bila skupna vsem institucijam Unije in ki bi jih delili z državami članicami.
5.2Z ureditvijo lobiranja se dosegata dva cilja: a) boljše razlikovanje med zakonito dejavnostjo in nezakonitim trgovanjem z vplivom; b) pomoč pri prepoznavanju primerov nasprotja interesov. Ta dva cilja sta temeljna za boj proti korupciji.
5.2.1Zato EESO predlaga, da se člen 3(3) jasneje opredeli: izraz „učinkovita pravila, ki urejajo interakcijo med zasebnim in javnim sektorjem“ bi se lahko nadomestil z natančnejšim besedilom, ki bi države članice zavezovalo k sprejetju pravnega okvira o lobiranju. Podobna pravila bi se morala po potrebi uporabljati za institucije, organe, urade in agencije EU;
5.3EESO meni, da bi bilo zelo koristno vzpostaviti mrežo EU za boj proti korupciji, ki bi temeljila na izkušnjah, izmenjanih od leta 2015. Mreža bi razširila in poglobila to delo, saj „bo spodbujala prizadevanja za preprečevanje korupcije po vsej EU. Zadolžena bo za razvoj dobrih praks in praktičnih smernic na različnih področjih skupnega interesa. Prav tako bo podpirala bolj sistematično zbiranje podatkov in dokazov, ki so lahko trdna podlaga za protikorupcijske ukrepe in spremljanje njihove uspešnosti. Mreža bo temeljila na izkušnjah, pridobljenih med drugim pri delu z organi kazenskega pregona in javnimi organi, ter bo združevala vse zadevne deležnike, vključno s strokovnimi delavci, strokovnjaki in raziskovalci ter predstavniki civilne družbe in mednarodnih organizacij.“
5.3.1Vendar EESO meni, da ta rešitev ni zadovoljiva, saj se zdi neskladna s 6. členom Konvencije Združenih narodov proti korupciji. To pravilo od držav pogodbenic (vključno z EU) zahteva, da se „ zagotovi obstoj organa ali po potrebi organov, ki preprečujejo korupcijo […]. Vsaka država pogodbenica v skladu s temeljnimi načeli svojega pravnega sistema zagotovi organu ali organom […] potrebno neodvisnost, da lahko opravljajo svoje naloge učinkovito in brez nedovoljenih vplivov. Zagotoviti je treba potrebne materialne vire in specializirano osebje kakor tudi usposabljanje, ki ga osebje potrebuje, da lahko opravlja svoje naloge.“
EU se mora opremiti z lastnim preventivnim aparatom, ki bo sposoben delovati neodvisno.
5.3.2Evropska komisija tudi pojasnjuje, da bo ta mreža „[z]adolžena […] za razvoj dobrih praks in praktičnih smernic na različnih področjih skupnega interesa. Prav tako bo podpirala bolj sistematično zbiranje podatkov in dokazov, ki so lahko trdna podlaga za protikorupcijske ukrepe in spremljanje njihove uspešnosti.“
Zdi se, da naloge te mreže ne izpolnjujejo zahtev, ki jih Konvencija Združenih narodov proti korupciji določa za države pogodbenice. V sporočilu Evropske komisije ni obravnavano glavno vprašanje, ki se nanaša na institucionalni okvir, v katerem vsaka država pogodbenica „sprejema in izvaja ali uporablja učinkovite in usklajene protikorupcijske usmeritve, ki spodbujajo sodelovanje družbe in izražajo načela vladavine prava, ustreznega vodenja javnih zadev in ustreznega upravljanja javnega premoženja, integriteto, preglednost in odgovornost.“
5.3.3Poleg tega bi lahko dejstvo, da bi bili v to mrežo vključeni deležniki, ki imajo tudi izrazite gospodarske interese, in da v njej ne bi bilo strokovnih in neodvisnih oseb, ki ne bi prihajale iz evropskih institucij, ogrozilo njeno verodostojnost.
5.3.4V zvezi s tem EESO predlaga, da Komisija oceni pravno podlago iz člena 197(2) PDEU v zvezi s potrebo, da se v Uniji ustanovi agencija, pristojna za ohranjanje etike in integritete (tj. protikorupcijska agencija), ki bo oblikovala integrirano obliko uprave na ravni EU in nacionalni ravni po vzoru tega, kar je bilo že storjeno na drugih strateških področjih v skupni pristojnosti Unije in držav članic (konkurenca, zasebnost, elektronske komunikacije, preprečevanje pranja denarja).
5.3.5Taka organska struktura bi lahko izpolnjevala tudi zahteve iz člena 5(4) Konvencije Združenih narodov proti korupciji. Bila bi tehnična operativna enota Unije pri zunanjem delovanju. Tak evropski organ bi moral vzpostaviti dialog z ustreznimi organi, ki so jih države članice EU ustanovile za izpolnjevanje zahtev iz 6. člena Konvencije, kot so navedeni v členu 4 predloga direktive, in s tujimi organi na mednarodni ravni.
6.O REPRESIVNIH UKREPIH
6.1EESO meni, da je ukrepanje pri isti vrsti kaznivega dejanja ne glede na to, ali je storjeno v javnem ali zasebnem sektorju, odlična odločitev: s tem pristopom je jasno, da imata pri nezakoniti trgovini obe strani enako odgovornost v okviru dogovora o podkupovanju. Odlična je tudi rešitev obravnave posameznih primerov pojava korupcije, ki opredeljuje različne primere glede na strukturo kaznivega dejanja: tovrstna harmonizacija ima pomembno vrednost z vidika povezovanja pravnih sistemov držav članic, saj zagotavlja varnost in pravičnost po vsej EU za iste kazenske primere, pri čemer nekateri v posameznih državah niso znani (na primer trgovanje z vplivom ni znano v Nemčiji).
6.1.1Vendar ima EESO kritične pripombe zlasti v zvezi s členom 11 (Zloraba uradnega položaja). Pravilo iz člena 11 pomeni veliko razširitev področja uporabe. Izkušnje nekaterih držav članic (zlasti Italije) pa kažejo, da zlorabe uradnega položaja v zasebnem sektorju zaradi težav pri dokazovanju ni lahko preganjati.
6.1.2Poleg tega isto kaznivo dejanje, storjeno v javnem sektorju, privede do resnih težav uravnoteženosti glede spoštovanja pravic tožene stranke, ki je vključena v kazenski postopek, ker skupaj z ugledom ogroža tudi opravljanje uradnega položaja: italijanska praksa jasno kaže na to kritičnost.
6.1.3Posledično in splošneje se zdi koristno, da bi z direktivo državam članicam predlagali, naj se za kazniva dejanja zoper javno upravo vzpostavijo hitri kanali za reševanje zadev, da bi se obravnavali obe izraženi kritični težavi.
6.2Z direktivo bi lahko državam članicam predlagali tudi oblikovanje pravil o preventivnem zasegu in zamrznitvi premoženja, da se zagotovi izguba koristi od korupcijskih dejanj, vključno z vračili in odškodninami za žrtve (na primer posameznike ali podjetja, ki niso mogli dostopati do javnih naročil ali razpisov).
6.3Tehnika minimalne harmonizacije, ki jo določa člen 83 PDEU, zahteva jasno opredelitev vrst kaznivih dejanj, da lahko vsaka država članica na ustrezen način prenese standard EU v svojo kazensko zakonodajo in s tem prenosom natančno doseže želeno minimalno harmonizacijo. Če pa vrste kaznivih dejanj, ki jih določa standard EU, niso jasne, se harmonizacija ne bo dosegla. To velja zlasti za člen 10; če se želi EU boriti proti močno neprimernemu zasebnemu vplivu na javno odločanje, mora zelo strogo opredeliti trgovanje z vplivom in razmisliti o uvedbi jasnih parametrov za ustrezno kaznivo dejanje ter ga s tem razlikovati od lobiranja.
6.4Glede na različne pravne opredelitve zlorabe uradnega položaja, ki se uporabljajo v različnih državah članicah, in potrebo po učinkovitosti EESO meni, da bi bilo zelo koristno v člen 11 o zlorabi uradnega položaja vključiti primere zlorabe uradnega položaja z namenom povzročitve škode in primere kršenja dolžnosti vzdržanja pri nasprotju interesov.
6.5Navedba „posedovanja“ v členu 13 (Obogatitev s kaznivimi dejanji korupcije) je problematična z vidika spoštovanja načela ne bis in idem, zato EESO priporoča, da se črta.
6.6Pojem „pravna oseba“, uporabljen v členu 2(7), izključuje možnost, da bi se pravila EU za boj proti korupciji, določena v tem predlogu direktive, uporabljala za subjekte, ki nimajo pravne osebnosti. Vendar je v domači in mednarodni praksi veliko primerov korupcije, ki jo izvajajo subjekti brez pravnega statusa.
V Bruslju, 4. oktobra 2023
Cinzia del RIO
predsednica strokovne skupine za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo