|
MNENJE
|
|
Evropski ekonomsko-socialni odbor
|
|
Revizija direktive o splošni varnosti proizvodov
|
|
_____________
|
|
Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o splošni varnosti proizvodov, spremembi Uredbe (EU) št. 1025/2012 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 87/357/EGS in Direktive 2001/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta
[COM(2021) 346 final – 2021/0170 (COD)]
|
|
|
|
INT/957
|
|
|
|
Poročevalec: Mordechaj Martin SALAMON
|
|
Zaprosilo
|
Evropski parlament, 13. 9. 2021
Svet, 23. 8. 2021
|
|
Pravna podlaga
|
člen 114(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije
|
|
Pristojnost
|
strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo
|
|
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine
|
30. 09. 2021
|
|
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju
|
20. 10. 2021
|
|
Plenarno zasedanje št.
|
564
|
|
Rezultat glasovanja
(za/proti/vzdržani)
|
231/0/6
|
1.Sklepi in priporočila
1.1Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pozdravlja predlog uredbe o splošni varnosti proizvodov, saj se z njim posodablja in bi se lahko izboljšala veljavna Direktiva 2001/95/ES o splošni varnosti proizvodov, zlasti glede na izzive in nov razvoj na trgih ter na področju tehnologije.
1.2EESO ugotavlja, da so v predlaganem okviru zajete številne izkušnje, pridobljene v zadnjih 20 letih izvajanja direktive o splošni varnosti proizvodov, kar daje upanje, da bodo potrošniki bolje zaščiteni, zlasti kadar se izkaže, da so proizvodi nevarni. Hkrati bodo po vsej verjetnosti jasnejša in usklajena pravila koristila gospodarskim subjektom in spletnim tržnicam.
1.3EESO podpira predlog uredbe o splošni varnosti proizvodov, saj priznava, da je treba pri spletni prodaji ponovno vzpostaviti enake konkurenčne pogoje med različnimi gospodarskimi subjekti, zlasti evropskimi proizvajalci in MSP na eni ter tujimi podjetji na drugi strani.
1.4EESO ugotavlja, da sta bila pojma „varnost“ in „proizvod“ posodobljena, da bi se upoštevala narava trgov in tehnologije, ki se spreminja. Tako je zdaj tveganje za varnost zaradi povezanega blaga, ki je ranljivo za hekerske napade, nezadostnih posodobitev programske opreme in škodljivih kemikalij, verjetno manjše. Za večjo pravno varnost EESO predlaga natančnejšo opredelitev varnih proizvodov in nekaterih meril za ocenjevanje varnosti.
1.5EESO podpira nove obveznosti, ki veljajo za spletne tržnice, vendar močno dvomi, da bo zaščita potrošnikov zadostna, če bodo za izvrševanje še naprej odgovorni predvsem nacionalni izvršilni organi in ne platforme.
1.6EESO poudarja, da je treba poskrbeti za nemoteno prepletanje z drugimi glavnimi zakonodajnimi akti, ki obravnavajo enake ali sorodne teme, kot sta akt o digitalnih storitvah in akt o digitalnih trgih, ter za prihodnjo revizijo direktive o odgovornosti za proizvode, zlasti ko gre za vprašanja različnih vrst spletnih tržnic.
1.7EESO obžaluje, da uredba o splošni varnosti proizvodov ne določa, da so spletne tržnice – glede na svojo dejavnost in vlogo v (digitalni) dobavni verigi – uvozniki ali distributerji proizvodov, ter jim ne nalaga podobnih dolžnosti in odgovornosti kot fizičnim trgovinam. Želel bi si več jasnosti glede krivdne odgovornosti.
1.8EESO meni, da je treba prizadevanja za nadzor trga razširiti, da bodo zajemala vse potrošniške proizvode, ter da bi morala biti porazdeljena, usklajena, ustrezno finančno podprta in racionalizirana po vsej Evropi.
1.9EESO obžaluje, da države članice niso obvezane zbirati in nuditi boljših podatkov o nesrečah in poškodbah. Brez podatkovne zbirke o poškodbah na ravni EU bo težko zagotoviti stroškovno učinkovito izvajanje in posledično pravilno oceniti uredbo o splošni varnosti proizvodov. Zato bi ta morala vsebovati zahtevo, da države članice na podlagi skupne metodologije zbirajo in izmenjujejo podatke o poškodbah, povezanih s potrošniškimi proizvodi.
1.10EESO bi podprl sprejetje ukrepov za podporo MSP, zlasti mikropodjetjem, pri izpolnjevanju njihovih obveznosti, med drugim finančno podporo za določeno obdobje. Pri tem bi jim bilo treba ponuditi jasne in smiselne smernice, svetovanje in ustrezno usposabljanje, da v svojih prizadevanjih za skladnost ne bi bila v slabšem položaju v primerjavi z večjimi gospodarskimi subjekti z boljšimi viri.
2.Predlog Komisije
2.1Uredba o splošni varnosti proizvodov
je v skladu z Novo agendo za potrošnike iz leta 2020,
njen namen pa je:
-posodobiti in prenoviti splošni okvir za varnost neživilskih potrošniških proizvodov;
-ohraniti svojo vlogo varnostne mreže za potrošnike;
-prilagoditi določbe izzivom, ki jih prinašajo nove tehnologije in spletna prodaja, ter
-podjetjem zagotoviti enake konkurenčne pogoje.
2.2Predlagana uredba nadomešča
direktivo o splošni varnosti proizvodov,
ki se bo še naprej uporabljala za proizvedene neživilske potrošniške proizvode. Uredba bo zagotavljala tudi kontinuiteto s to direktivo, saj:
-vsebuje zahtevo, da so potrošniški proizvodi varni,
-določa nekatere obveznosti za gospodarske subjekte in
-vsebuje določbe za razvoj standardov v podporo zahtevi glede splošne varnosti.
2.3Cilj predlagane uredbe je torej posodobiti pravila, ki so trenutno določena v Direktivi 2001/95/ES, da bi zagotovili varnostno mrežo za vse proizvode, ter obenem poskrbeti za skladnejšo ureditev z uskladitvijo določb o nadzoru trga za proizvode, ki ne spadajo na področje uporabe harmonizacijske zakonodaje Unije (neharmonizirani proizvodi), z določbami za proizvode, ki spadajo na področje uporabe harmonizacijske zakonodaje Unije (harmonizirani proizvodi), kot je določeno v Uredbi (EU) 2019/1020.
3.Splošne ugotovitve
3.1EESO pozdravlja pobudo Komisije za revizijo in prenovitev direktive o splošni varnosti proizvodov v okviru Nove agende za potrošnike za obdobje 2020–2025. Direktiva je bila prelomen zakonodajni akt na področju varstva potrošnikov na enotnem trgu, saj je določala, da se na trg dajejo le varni proizvodi, in je delovala kot varnostna mreža za potrošnike, ki niso imeli ustreznejše sektorske zakonodaje. Tudi uredba o splošni varnosti proizvodov ima to ključno vlogo.
3.2Glede na izkušnje z izvajanjem direktive in korenite spremembe proizvodov in trgov od njenega sprejetja leta 2001 je jasno, da bi bila revizija potrebna že veliko prej. Direktiva je bila sicer pomembno orodje za doseganje enakih konkurenčnih pogojev med evropskimi proizvajalci in MSP ter tujimi podjetji, vendar EESO podpira njeno revizijo, saj si je treba še naprej prizadevati za enake konkurenčne pogoje, zlasti pri spletni prodaji (kar je priznano tudi v uredbi o splošni varnosti proizvodov).
3.3Značilnosti proizvodov, ki se prodajajo potrošnikom, so se tako spremenile, da prejšnji opredelitvi pojmov „varnost“ in „proizvod“ nista več ustrezni. Opredelitev varnosti, ki zajema le zdravje in telesno celovitost, ni več skladna z dejanskimi tveganji, ki so jim lahko potrošniki izpostavljeni. EESO podpira vključitev vrste vidikov za ocenjevanje varnosti proizvodov v člen 7, vendar obžaluje, da v členu 3(2) ni jasnega sklica na člen 7, saj bi to povečalo pravno varnost.
3.4EESO pozdravlja osredotočenost na koncept varnosti in vključitev kibernetske varnosti kot zahteve za to, da se proizvod šteje za varnega. Toda za povečanje pravne varnosti predlaga vključitev zahteve, da se kibernetska varnost ocenjuje v vseh okoliščinah in med celotnim življenjskim ciklom proizvoda. Poleg tega sedanja direktiva o splošni varnosti proizvodov zgolj slabo ščiti potrošnike v primeru prisotnosti škodljivih kemikalij v vsakdanjih proizvodih. EESO meni, da je očitno in neizogibno, da mora kakršen koli prihodnji regulativni okvir potrošnike varovati tudi pred grožnjami za varnost zaradi povezanega blaga, ki je ranljivo za hekerske napade, nezadostnih posodobitev programske opreme in škodljivih kemikalij, ter pozdravlja spremembe v zvezi s tem.
3.5Kljub samoregulativnim pobudam za izboljšanje zaščite pred nevarnimi proizvodi, ki se prodajajo na spletu, je nedavna raziskava (2020)
pokazala, da dve tretjini od 250 testiranih kupljenih proizvodov nista bili v skladu z zakoni o varnosti in tehničnimi standardi EU, torej so bili potrošniki ogroženi. Zato bi bila tu namesto samoregulacije potrebna učinkovita ureditev. EESO podpira sprejetje uredbe na tem področju in pozdravlja nove obveznosti, ki veljajo za spletne tržnice, vendar opozarja, da te morda ne bodo povsem zadostovale za varstvo potrošnikov, saj so za odkrivanje in izvrševanje še naprej večinoma odgovorni izvršilni organi in ne platforme. Poleg tega obžaluje, da uredba ne določa, da so spletne tržnice uvozniki (ali po potrebi distributerji) proizvodov, odvisno od njihove dejavnosti in vloge v (digitalni) dobavni verigi, ter jim ne nalaga podobnih dolžnosti in odgovornosti kot fizičnim trgovinam. EESO poziva, naj se pojasni odgovornost platform v primerih, ko zoper nevaren proizvod ne ukrepa noben drug akter v dobavni verigi.
3.6Potrošniki čedalje več trgujejo prek spleta, čezmejno ter po daljših in bolj zapletenih dobavnih verigah. Sedanja ureditev nadzora trga določa zgolj šibka mednarodna in čezmejna pooblastila; je slabo financiran sklop pravil, ki zajemajo le nekatere vrste blaga, kar jasno kaže na potrebo po ukrepanju. EESO meni, da je treba prizadevanja za nadzor trga razširiti, da bodo zajemala vse potrošniške proizvode. Poleg tega bi morala biti porazdeljena, usklajena, ustrezno finančno podprta in racionalizirana po vsej Evropi. Pozdravlja novi arbitražni mehanizem za odpravo kakršnih koli vztrajnih razlik v tolmačenju in/ali uporabi med državami ter vlogo Komisije v njem. Podpira tudi navezovanje trdnega sodelovanja po svetu in spodbuja sodelovanje v mednarodnih pobudah.
3.7Z uredbo o splošni varnosti proizvodov bo cilj, da se zaščitijo potrošniki, dosežen šele, ko bo poskrbljeno za njeno prepletanje z drugimi glavnimi zakonodajnimi akti, ki obravnavajo enake ali sorodne teme. Zlasti glede odgovornosti različnih vrst spletnih tržnic bo uredba uspešna le, če bo usklajena z aktom o digitalnih storitvah in direktivo o odgovornosti za proizvode ter če bosta slednji ustrezno prilagojeni. Zagotoviti bi bilo treba tudi skladnost z zakonodajnim predlogom o umetni inteligenci, strategijo na področju kemikalij in akcijskim načrtom za krožno gospodarstvo. Čeprav so v uredbi o splošni varnosti proizvodov povezave jasno navedene, bi si EESO za učinkovito zaščito v praksi želel več podrobnosti o interoperabilnosti različnih zakonodajnih aktov; nesprejemljivo bi bilo, če bi pri tem ostale vrzeli. EESO poziva tudi, naj se pozornost nameni mednarodnim pobudam, kot so pobude OECD, Konference Združenih narodov za trgovino in razvoj (UNCTAD) in STO glede mednarodnega sodelovanja, ter spodbuja vodilno vlogo EU na tem področju.
3.8Direktiva o splošni varnosti proizvodov je bila pripravljena na temelju prednostnega načela in EESO je zadovoljen, da to načelo ostaja steber uredbe o splošni varnosti proizvodov, saj omogoča najvišje ravni varstva potrošnikov. Meni, da je utrditev previdnostnega načela ključna za to, da se hkrati zagotovita varstvo potrošnikov in prožen koncept, ki omogoča, da se uredba prilagodi novim izzivom. Zato bi bilo treba previdnostne ukrepe sprejeti vedno, kadar sicer ni nespornih znanstvenih dokazov o nevarnosti za okolje ali zdravje ljudi, vendar je tveganje veliko. S tem se poveča učinek sedanje direktive kot varnostne mreže – tj. nudenje rešitev, kadar so potrošniki ogroženi in so v sektorski zakonodaji vrzeli. Z uporabo previdnostnega načela je popolnejši tudi nadzor trga.
4.Posebne ugotovitve
EESO:
4.1podpira preoblikovanje direktive o splošni varnosti proizvodov v uredbo, ki omogoča hitrejše in bolj usklajeno izvajanje po vsej EU. Direktiva bi sicer omogočila prilagajanje pravil lokalni zakonodaji, vendar bi se s tem povečali stroški izpolnjevanja obveznosti in negotovost za podjetja, ki trgujejo čezmejno ali proizvajajo za več trgov. Dosedanje izkušnje kažejo, da se dve od petih podjetij soočata z dodatnimi stroški, povezanimi z neenotnim izvajanjem direktive o splošni varnosti proizvodov;
4.2pozdravlja jasnejše in širše področje uporabe zakonodaje, zlasti pojasnitev in uvedbo sekundarnih trgov (uvodna izjava 16), pojasnitev, da bo okoljsko tveganje vključeno v oceno varnega proizvoda (uvodna izjava 11), ter vključitev ponudnikov storitev odpremnih skladišč v področje uporabe uredbe, kar bo omogočilo učinkovitejši nadzor trga;
4.3pozdravlja, da so v uredbi o splošni varnosti proizvodov določene posebne obveznosti za spletne tržnice, vendar opozarja, da je treba odpraviti vrzeli. Obveznosti je treba dodatno opredeliti, zlasti pa razmisliti o uporabi člena 5 za tržnice in povečanju njihove odgovornosti na raven uvoznika (ali po potrebi distributerja), s čimer bi preprečili, da bi platforme zaobšle uredbo in trenutni predlog akta o digitalnih storitvah. Priporoča, da bi imele tudi spletne tržnice obveznost spremljanja (prijava in umik) proizvodov, ki se prodajajo prek njihovih posrednikov, kot je bilo določeno v aktu o digitalnih storitvah, da bi nacionalne izvršilne organe razbremenili postopka za prijavo in umik proizvoda. Dobrodošlo bi bilo tudi pojasnilo, na kak način se bodo obveznosti iz akta o digitalnih storitvah uporabljale kot dodatek ali dopolnilo k uredbi o splošni varnosti proizvodov;
4.4podpira strožje zahteve glede sledljivosti in poudarja, da morajo imeti države članice na voljo prava orodja, da bo lahko sledljivost učinkovita. Nova pooblastila Komisije za sprejemanje izvedbenih ukrepov in določanje posebnih zahtev glede sledljivosti lahko prav tako okrepijo varstvo potrošnikov;
4.5podpira okrepitev postopkov odpoklica, vendar meni, da bi bilo treba obvestila o odpoklicu vedno objaviti. Kadar potrošnik kupi izdelek in ga podari kot darilo ali ga kupi na tržnici rabljenih proizvodov, bi lahko sicer dobro delujoč sistem neposrednega obveščanja kupcev o odpoklicu odpovedal, ker dejanski uporabnik proizvoda ne bi prejel neposrednega obvestila o odpoklicu;
4.6obžaluje, da države članice niso obvezane zbirati in zagotavljati boljših podatkov o nesrečah in poškodbah, saj bi podatkovna zbirka o poškodbah na ravni EU olajšala stroškovno učinkovito izvajanje in posledično pravilno oceno uredbe o splošni varnosti proizvodov. Uporaba podatkov iz sistema hitrega obveščanja RAPEX za ugotavljanje števila poškodb potrošnikov je problematična, saj ni izrecne korelacije med skupinami proizvodov, povezanimi z najvišjim številom poškodb, in obvestili v sistemu RAPEX. Ta problem je natančneje obravnavan v študiji za oceno učinka, v kateri je bilo ugotovljeno, da podatkov iz sistema RAPEX ni mogoče enostavno uporabiti kot kazalnika trendov na področju varnosti potrošniških proizvodov).
Zato bi morala uredba o splošni varnosti proizvodov državam članicam naložiti obveznost, da na podlagi skupne metodologije zbirajo in si izmenjujejo podatke o poškodbah, povezanih s potrošniškimi proizvodi, da bi tako ustvarile reprezentativno bazo podatkov za celotni enotni trg. Program Enotni trg bi bil lahko trden finančni temelj za vseevropski nadzor poškodb, povezanih s proizvodi. Prelaganje tega bremena na gospodarske subjekte kot v predlogu, brez jasne vseevropske strategije izvrševanja, bo po vsej verjetnosti povzročilo nezadovoljstvo;
4.7meni, da bi morala uredba o splošni varnosti proizvodov omogočati določitev meril za ocenjevanje kemijske varnosti proizvodov, ki spadajo na to področje zakonodaje. Sedanja direktiva o splošni varnosti proizvodov ne določa, kaj je varen proizvod, ko gre za kemikalije. Ni jasno, ali bo uredba dala jasnejši odgovor na to vprašanje. V EU so na primer prepovedane rakotvorne kemikalije v igračah, ne pa tudi v izdelkih za nego otrok, čeprav je tveganje izpostavljenosti pogosto podobno. Cilj Komisije glede okolja brez strupov, kot je naveden v trajnostni strategiji za kemikalije in ki ga EESO podpira,
bi bilo treba doseči v okviru izvajanja uredbe o splošni varnosti proizvodov;
4.8podpira dejstvo, da bodo kibernetska tveganja, ki vplivajo na varnost potrošnikov, zdaj zajeta v pojmu varnosti. To vključuje pravočasno uvedbo pojma „skladnosti med uporabo“, saj je zaradi posodobitev programske opreme, ki spremenijo proizvod, potrebno stalno spremljanje. To vprašanje postaja še pomembnejše, ker je povezanih vse več potrošniških proizvodov, s čimer se povečuje tveganje za hekerske napade in zlorabo, kar lahko povzroči varnostna tveganja. Opredelitev varnega proizvoda bi morala vsebovati jasen sklic na tovrstne zahteve in merila;
4.9meni, da bi moral biti nadzor trga v vseh sektorjih na čim bolj enaki ravni. Spremembe na tem področju je treba skrbno pregledati in poskrbeti, da bodo imeli izvršilni organi (v vseh zajetih sektorjih) na voljo ustrezen nabor orodij. Poleg tega je treba vzpostaviti močno povezavo s carinsko unijo. Poudarek na nadzoru trga, ki temelji na tveganju, je sicer dobrodošel, vendar bo ključno, da organi izvajajo tudi ustrezne naključne preglede za optimizacijo varstva potrošnikov in preprečevanje škode zanje. V nasprotnem primeru bodo nevarni proizvodi, za katere ni znano, da so nevarni, odkriti šele po tem, ko bodo potrošnikom že povzročili škodo;
4.10meni, da morajo biti opredelitve, pojmi in sistemi v različnih instrumentih za varnost proizvodov usklajeni, hkrati pa omogočati potrebne različice glede na kategorijo proizvoda (igrače, kozmetika, elektronska oprema itd.);
4.11pozdravlja dejstvo, da so bili varnostni standardi v celotnem postopku standardizacije natančneje opredeljeni, saj se tako oblikujejo pravočasno, države članice pa imajo možnost nasprotovati tistim, ki potrošnikom ne zagotavljajo varnosti in torej ne izpolnjujejo svoje naloge. Če naj bi standardizacija izpolnjevala potrebe potrošnikov in naj ne bi služila izrivanju majhnih akterjev s trga, je zelo pomembno še naprej podpirati dejansko zastopanost potrošnikov in sektorja MSP v evropski standardizaciji;
4.12je zadovoljen, da bodo obveznosti iz uredbe o splošni varnosti proizvodov veljale za vsa podjetja, ne glede na njihovo velikost, s čimer se utrjuje načelo, da pri varnosti ni „manj strogih“ ureditev in da morajo biti varni vsi potrošniški proizvodi. Vendar obžaluje, da stališča MSP v fazi posvetovanja niso bila dovolj zastopana, kar zaostruje izkrivljanja, ki že obstajajo na trgu. Poleg tega ugotavlja, da so številke v poglavju 3 o finančnih posledicah ocene učinka približne. Za preprečitev nadaljnjih izkrivljanj EESO priporoča, naj ključni kazalniki uspešnosti v letnih poročilih držav članic (v skladu s členom 22(1)) količinsko prikažejo učinek na MSP in mikropodjetja;
4.13priznava, da lahko ti ukrepi nesorazmerno vplivajo na MSP in zlasti na mikropodjetja, ki imajo manjši promet in manj človeškega kapitala za izpolnjevanje obveznosti.
Pozdravlja dejstvo, da sedanji zakonodajni okvir obravnava nekatere njihove posebne potrebe, zlasti z ureditvijo sankcij, pri kateri se velikost podjetja upošteva pri nalaganju kazni (člen 40(2(h)) in ki zagovarja sorazmerne kazni, ter s sistemom za nadzor trga, ki temelji na tveganju in manjših podjetij ne postavlja v slabši položaj.
EESO bi pozdravil sprejetje ukrepov za podporo MSP, zlasti mikropodjetjem, pri izpolnjevanju njihovih obveznosti, med drugim finančno podporo za določeno obdobje. Pri tem bi jim bilo treba ponuditi jasne in smiselne smernice, svetovanje in ustrezno usposabljanje, da v svojih prizadevanjih za skladnost ne bi bila v slabšem položaju v primerjavi z večjimi gospodarskimi subjekti z boljšimi viri.
4.14pozdravlja dejstvo, da bodo vsi potrošniki lahko dostopali do informacij o identifikaciji proizvodov, vrsti tveganja in sprejetih ukrepih,
zlasti z uporabo portala Safety Gate,
toda opozarja, da to ne bi smelo omogočiti uveljavitve zahteve, da morajo potrošniki zmanjšati svoje tveganje s pridobitvijo tega znanja pred nakupom (v okoliščinah, ki bi se lahko razlagale kot „razumna pričakovanja potrošnikov glede varnosti“ (člen 7(3)(i)). Poleg tega bi morali biti podatkovne zbirke in obvestila enostavno dostopni za ranljive potrošnike in potrošnike invalide;
4.15ugotavlja, da člen 8(11) od proizvajalcev zahteva, da prek portala Safety Business Gateway potrošnike nemudoma opozorijo na tveganje za njihovo zdravje in varnost ter obvestijo organe za nadzor trga. Ponavlja, da uredba samo zato, ker so informacije na voljo, ne bi smela neposredno ali posredno zavezovati potrošnikov k uporabi podatkovne zbirke, ki lahko vpliva na to, ali proizvod velja za nevarnega ali ne. Obvestila bi morala biti enostavno dostopna za ranljive potrošnike in potrošnike invalide;
4.16bi pozdravil jasnejšo razmejitev in več podrobnosti glede razlik med sistemom Safety Gate (člen 24, kjer države članice opravijo priglasitev) in portalom Safety Business Gateway (člen 25, kjer gospodarski subjekti izvršilnim organom in potrošnikom zagotovijo informacije o varnosti svojih proizvodov) ter glede tega, kako lahko ta portala vzajemno delujeta;
4.17pozdravlja, da lahko potrošniki vlagajo pritožbe pri nacionalnih organih
in obvestijo portal Safety Gate o tveganjih,
čemur mora slediti ukrepanje. Poziva k zadostnemu financiranju, da bi lahko ustrezno preiskali vse pritožbe in prispevali k učinkovitemu varstvu potrošnikov. Meni, da je prav, da je mehanizem za pritožbe povezan z obveznostjo proizvajalcev, da preučijo prejete pritožbe (člen 8(2)) in sprejmejo korektivne ukrepe, kadar menijo ali utemeljeno domnevajo, da proizvod, ki so ga dali na trg, ni varen (člen 8(10)).
V Bruslju, 20. oktobra 2021
Christa SCHWENG
predsednica Evropskega ekonomsko-socialnega odbora
_____________