CCMI/184
Predvidevanje strukturnih in sektorskih sprememb ter preoblikovanje industrijske kulture
MNENJE
Posvetovalna komisija za spremembe v industriji (CCMI)
Predvidevanje strukturnih in sektorskih sprememb ter preoblikovanje industrijske kulture – do novih meja okrevanja in odpornosti v različnih delih Evrope
[mnenje na lastno pobudo]
Poročevalec: Norbert KLUGE
Soporočevalec: Dirk JARRÉ
|
Sklep plenarne skupščine
|
25. 3. 2021
|
|
Pravna podlaga
|
člen 32(2) poslovnika
|
|
|
mnenje na lastno pobudo
|
|
|
|
|
Pristojnost
|
posvetovalna komisija za spremembe v industriji (CCMI)
|
|
Datum sprejetja mnenja komisije CCMI
|
10. 11. 2021
|
|
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju
|
…
|
|
Plenarno zasedanje št.
|
…
|
|
Rezultat glasovanja
(za/proti/vzdržani)
|
…/…/…
|
1.Sklepi in priporočila
1.1Vsaj 55-odstotno zmanjšanje emisij CO2 do leta 2030 je ambiciozen in zavezujoč cilj pravičnega prehoda, ki ga morajo sprejeti politiki EU in vlade njenih držav članic ter podjetja v regijah, v katerih živijo in delajo evropski državljani. Za uresničitev tega cilja so zdaj potrebna skupna prizadevanja, da bi predvideli učinke na gospodarsko in družbeno življenje ter opredelili ustrezne strategije in ukrepe.
1.2EESO je prepričan, da bosta posodobljena industrijska strategija EU in sveženj „Pripravljeni na 55“, ki ju je predstavila Evropska komisija, podprla pravični prehod. V zvezi s tem kot del svežnja pozdravlja novi Socialni sklad za podnebje, ki je namenjen zmanjšanju socialne prikrajšanosti. Pandemija COVID-19 je med drugim razkrila, da je treba hitreje preiti na bolj trajnosten, bolj digitaliziran in trdnejši gospodarski in industrijski model. EESO zlasti ugotavlja, da imajo pri tem pomembno vlogo regionalne razlike in družbene neenakosti.
1.3Vsa ta vprašanja so že del politične agende (npr. zeleni dogovor, krožno gospodarstvo, pravični prehod, strukturni programi itd.), vendar se ne obravnavajo celostno. EESO zato priporoča, da se upoštevajo izkušnje z različnih področij politike ter različnih narodov in regij v vseh njihovih razlikah in posebnostih.
1.4Bistveno je oblikovati enake pogoje za gospodarsko konkurenco. Pri tem je treba upoštevati socialni dialog med socialnimi partnerji in civilni dialog, ki bosta omogočila skupno ustvarjanje. S tem bi spodbudili razvoj vrste vodilnih podjetij EU, ki bi lahko okrepila gospodarsko suverenost EU.
1.5Zelenega dogovora ne bo mogoče uresničiti, če vanj ne bo vključen tudi socialni dogovor. EESO se zato zavzema za okrepitev izvajanja evropskega stebra socialnih pravic, ki EU in njenim državam članicam služi kot vodilo pri blažitvi socialnih učinkov industrijskih sprememb. Pri tem so bistveni socialni dialog in kolektivne pogodbe, na podlagi katerih podjetja sprejemajo odločitve, tako da delavce ustrezno obveščajo in s posvetovanjem ter po potrebi z udeležbo pri nadzoru in upravljanju podjetij upoštevajo njihove interese.
1.6EESO poudarja, da se gospodarski in okoljski uspehi dosegajo in uresničujejo predvsem tam, kjer ljudje živijo. Tam se predvidevajo in skupaj oblikujejo izzivi, povezani z varstvom podnebja. Tam nastajajo nove ideje, ki se skozi industrijski proces preoblikujejo v proizvode in storitve, ki so konkurenčni v svetovnem merilu.
1.7Poti prehoda, ki so zasnovane v posodobljeni industrijski strategiji EU in o katerih razpravlja industrijski forum EU, državljanom EU zagotavljajo podporo in smernice, vendar se posamezna izhodišča na regionalni ravni zelo razlikujejo, zato so potrebne različne strategije za dosego splošnega cilja. EESO zato poziva Evropsko komisijo, naj pri določanju okvira in merjenju industrijske strategije EU posebno pozornost nameni tem različnim zahtevam, da bi se lahko prožno odzvali na regionalne in sektorske potrebe.
1.8Subsidiarnost je treba obravnavati v smislu, da lahko močno prispeva k pravičnemu prehodu. Regije in metropolitanska območja najbolje poznajo svoje težave in priložnosti. Zato EESO priznava, da bi bilo treba jasno opredeliti zavezujoče cilje in načela evropske industrijske politike, o katerih bi se skupaj dogovorili na ravni EU. Zavedati se je treba, da mora izvajanje v regijah in metropolitanskih območjih temeljiti na načelu subsidiarnosti.
1.9Razmere in zmožnosti za uresničevanje podnebnih, socialnih in okoljskih ciljev se zelo razlikujejo. Nekatere panoge in podjetja bodo cilje uresničili lažje, drugim pa bodo morda povzročili več težav, zato je treba šibkejšim regijam in nekaterim industrijskim panogam nameniti posebno pozornost in podporo. Glede na to, da se splošni cilj nanaša na celotno vrednostno verigo, se je treba najprej osredotočiti na hitrejše učinke in daljnosežne spremembe.
1.10EESO ugotavlja, da lahko podjetja v skladu s tem načelom ponovno vzpostavijo svojo gospodarsko in trajnostno konkurenčnost s pomočjo predanih podjetnikov in vodstvenih delavcev ter dobro usposobljenih in kvalificiranih delavcev. Pri tem imajo pomembno vlogo mala in srednja podjetja. Agenda na področju človeških virov je osnovni pogoj za uspešen prehod podjetij.
1.11Države članice bi morale ob logistični in finančni podpori Evropske unije okrepiti strukturne in procesno usmerjene javne naložbe s storitvami splošnega pomena, usmerjenimi v nenehno izboljševanje omogočitvenih pogojev za industrijski in družbeni razvoj, ki lahko okrepijo zmogljivosti regij in lokalnih zmogljivosti za učinkovito reševanje okoljskih, tehnoloških, gospodarskih in socialnih izzivov.
1.12EESO meni, da bi bilo treba z industrijsko strategijo EU predvideti in zmanjšati vse večjo revščino in neenakost, saj mora zeleni dogovor vključevati tudi celostni socialni dogovor. Zato je treba sredstva usmeriti na področja, kjer so najbolj potrebna. Celovita politika EU na področju trajnostnosti mora storiti več za pravičnost in udeležbo v gospodarstvu, od česar bodo imeli koristi ljudje in regije.
Civilno in poklicno življenje v Evropi bi moralo potekati v skladu z zahtevo po vzpostavitvi trajnostnosti na podlagi vključujoče in trajnostne rasti, dostojnega dela in socialne pravičnosti.
1.13EESO podpira prehod na krožno gospodarstvo, ki bo zaustavilo potratno uporabo neobnovljivih virov in zmanjšalo mednarodno odvisnost. To bi moralo biti tudi pomemben del industrijske strategije EU, zato bi bilo treba spremeniti okvirne pogoje, da bi ustvarili konkurenčne prednosti za podjetja, ki spoštujejo načela krožnega gospodarstva.
2.Pravični prehod kot priložnost za okrevanje in rast industrije
2.1V zelenem dogovoru je določen jasen in politično zavezujoč cilj, v skladu s katerim je treba vse emisije toplogrednih plinov v Evropi do leta 2030 zmanjšati za 55 %. Način uresničevanja tega cilja je določen v ukrepih iz svežnja „Pripravljeni na 55“, ki ga je Evropska komisija predstavila julija 2021. Drugačna razlaga tako ni več možna. S pravičnim mednarodnim trgovinskim sistemom je treba zagotoviti, da lahko podjetja ostanejo konkurenčna na svetovni ravni in hkrati dosegajo cilje zelenega dogovora. To vključuje čezmejni in medcelinski sistem za ogljično prilagoditev, ki bo trgovinske partnerje spodbudil k pridružitvi državam, ki spoštujejo omejitve planeta.
2.2Tretje države s šibkimi okoljskimi predpisi ustvarjajo večji pritisk na EU, ki ima razmeroma stroge okoljske predpise. Ta svetovna razmerja ne smejo privesti do okoljskega dampinga.
2.3Svetovne razmere lahko spodbudijo razvoj novih trajnostnih tehnologij, ki bodo omogočile izkoriščanje prednosti Evrope, kot je njena sposobnost za uvajanje inkrementalnih in prodornih inovacij, da bi na svetovne trge umestila proizvode, ki spodbujajo tradicionalne kompetence za reševanje novih izzivov. Pri tem je treba pozorno in vizionarsko predvideti naravo in razsežnost sprememb ter bistveno povečati obseg javnih in socialnih storitev za reševanje socialnih težav, kot so potencialen porast revščine, brezdomstvo, izključenost invalidov in pripadnikov manjšin, manj priložnosti za ženske in manjše možnosti usposabljanja za ponovno vključitev na trg dela.
2.4Statična analiza bi morda pokazala, da ravnanje v skladu z evropskim zelenim dogovorom konkurentom v državah, ki imajo manj ambiciozne podnebne cilje, kratkoročno zagotavlja stroškovno prednost v primerjavi z evropskimi podjetji, ki so že v fazi prehoda. Dinamična analiza pa bi jasno pokazala, da bodo podjetja dobila spodbude za uvajanje inkrementalnih inovacij, saj se bo izboljšala energijska učinkovitost njihovih proizvodnih sistemov, ter spodbudo za prehod na obnovljive vire energije in vpeljavo ustreznih inovacij. EU ima pri učinkovitem reševanju podnebne krize nedvomno vodilno vlogo, vendar hitra uvedba obnovljivih materialov zahteva ambicioznejše izvajanje krožnega gospodarstva in odpornost surovin. Prehod, ki izhaja iz tega, bo uspešen le, če se bo dovolj pozornosti namenilo socialni razsežnosti tega procesa. Usmeritev v zvezi s tem ponujajo načela pravičnega prehoda iz Pariškega sporazuma in smernice Mednarodne organizacije dela za pravični prehod
. Načela pravičnega prehoda so torej vodilo pri izvajanje ukrepov za okrevanje, pri čemer jasno določajo, da morajo vsi deležniki spoštovati človekove in socialne pravice, demokratične vrednote in načela pravne države, da ne bi bil nihče zapostavljen.
2.5Tako velike spremembe in izkušnje, pridobljene v okviru preteklih preobrazb, nenazadnje kažejo, da je potreben proces soustvarjanja, ki vključuje politike, uprave, socialne partnerje, organizacije civilne družbe, podjetja in predstavnike javnosti na vseh ravneh upravljanja v EU in znotraj podjetij. Izkoriščanje še neizrabljene ustvarjalnosti in inovacijskega potenciala ljudi, ki živijo v Evropi, bo prineslo rešitve, potrebne za spoprijemanje s prihodnjimi izzivi. Raznolikost idej je v vseh gospodarskih sektorjih neprecenljiv vir inovacij, ki bodo bistveno prispevale k tehnološkemu in znanstvenemu razvoju.
2.6Pretekle izkušnje so pokazale, da so možnosti za izvedbo uspešnih in trajnih gospodarskih in socialnih sprememb največje, če so cilji jasno določeni, če so odgovornosti različnih akterjev, vključenih v proces preobrazbe, opredeljene v natančni strategiji in če se o celotnem projektu dogovorijo ter ga potrdijo in podprejo glavne družbene sile. Politične sile, gospodarski deležniki in civilna družba morajo zato sodelovati v okviru sistema učinkovitega socialnega dialoga, kolektivnih pogodb in izmenjave informacij, posvetovanja in konkretne udeležbe v postopkih odločanja in soustvarjanja.
2.7Socialni dialog med socialnimi partnerji in civilni dialog, ki vključuje družbene deležnike, imata lahko nadvse pomembno vlogo v projektih, namenjenih uravnoteženju socialnih, okoljskih in gospodarskih interesov. Zato je nujno konkretno izvajanje evropskega stebra socialnih pravic.
3.Regije niso zgolj ekosistemi, temveč ključni kraji, v katerih ljudje delajo in živijo ter v katerih se predvidevajo socialno-ekonomske spremembe
3.1Pandemija COVID-19 je na posamezne ekosisteme vplivala različno, kot je potrdila Evropska komisija v svojem sporočilu o novi industrijski strategiji EU. Poleg tega so se med pandemijo okrepili sedanji trendi digitalizacije in razogljičenja, s čimer se je povečalo tveganje poglabljanja razlik med regijami zaradi različnih ravni gospodarske blaginje in sredstev, ki jih lahko vložijo v preobrazbo industrijskih panog. Zato je bistveno, da industrijski forum in predvidene poti prehoda upoštevajo te različne učinke.
3.2Zagotovitev dobrih možnosti glede zaposlitev in prihodkov državljanov iz regij, prizadetih zaradi industrijske preobrazbe, je v interesu evropske civilne družbe. Da bi to dosegli, je treba razumeti različna izhodišča posameznih regij in ugotoviti, kako bi lahko ustvarili pozitivne medsebojne povezave na podlagi obstoječih industrijskih kompetenc. Pri tem imajo pomembno vlogo vključitev v svetovno pomembne vrednostne verige in zlasti različni vidiki, ki prispevajo k tem vrednostnim verigam. Ekosistemski pristop Evropske komisije temelji na makropolitičnem pristopu, na podlagi katerega se vse industrijske panoge razvrščajo na svetovni ravni. Ta pristop ne upošteva različnih razmer ali soodvisnosti v različnih ekosistemih in zato ni najustreznejši za izpolnjevanje raznolikih zahtev v posameznih regijah ter bi ga bilo treba dopolniti z regionalno politično perspektivo.
3.3Evropska komisija pripravlja ključne kazalnike uspešnosti, ki bodo izražali uspešnost industrijske strategije EU. Zdaj se osredotoča zlasti na gospodarsko rast in zanemarja cilje iz evropskega zelenega dogovora, spremembe, potrebne za vzpostavitev krožnega gospodarstva, in socialno razsežnost procesa preobrazbe. Bistvenega pomena je, da industrijska strategija EU jasno priznava in ceni vrednost industrijskih znanj in spretnosti, potenciala in kompetenc, razpoložljivih na regionalni ravni. To je treba ustrezno upoštevati, drugače lahko preozka osredotočenost na gospodarsko rast ter povezane ukrepe in instrumente privede do tega, da podnebni cilji ne bodo doseženi in da bodo priložnosti, povezane z industrijsko preobrazbo, zamujene, poleg tega pa lahko ogrozi krožno gospodarstvo.
3.4Pri oblikovanju industrijske strategije in politike na podlagi teh predpostavk je treba upoštevati negotovost in nepredvidljivost. Politike in različni načrti, prilagojeni posameznim razmeram, morajo biti prožni in temeljiti na vseh kompetencah, ki so na voljo v posameznih regijah ali ki jih lahko regije pridobijo prek izmenjav z drugimi regijami in državami. Opredeljevanje elementov, ki manjkajo in ki jih je treba zagotoviti nemudoma, zahteva odprtost kot pomemben strateški vir.
3.5Industrijske spremembe, namenjene varstvu podnebja, bodo privedle do resnih družbenih težav, če želimo v kratkem času, ki je še ostal, doseči cilje iz zelenega dogovora. Raba okolju škodljivih virov je vprašanje, ki ga je treba obravnavati in raziskati, da bi našli socialno in družbeno pravično rešitev.
3.6Krožno gospodarstvo pozitivno prispeva k industrijskim spremembam znotraj regij ter vzdolž dobavnih in vrednostnih verig. Čeprav je največja dodana vrednost prisotna v regijah z najnaprednejšo industrijo, se na lokacijah, kjer gospodarstvo v manjši meri temelji na znanju in je energetsko intenzivnejše, proizvajajo in predelujejo materiali, ki se vključujejo v krožno gospodarstvo. Jasno je, da imajo lahko šibkejše regije od krožnega gospodarstva več koristi in da lahko na tem področju postanejo pomembni akterji.
3.7Da bi se osredotočili na uspešno izvedbo industrijskih sprememb na regionalni ravni, je treba nedvomno zagotoviti močne medsebojne povezave, tesno sodelovanje in izmenjavo kompetenc z drugimi regijami, tudi onkraj nacionalnih meja držav članic EU. Obstaja celovit sistem medsebojnih povezav, ki nedvomno vključuje interakcijo lokalnih malih in srednjih podjetij s čezmejnimi podjetji.
3.8Regionalne industrijske kompetence, ki so na voljo, glede na družbene in okoljske spremembe niso povsem učinkovite, vendar je njihov nadaljnji razvoj nujen in uresničljiv z vlaganjem v znanje, opremo in osebje, nujna in uresničljiva pa je tudi zagotovitev njihove produktivnosti v novih pogojih. To bo omogočilo ustvarjanje novih proizvodov, storitev, tehnologij in priložnosti ter posledično zagotovilo gospodarsko stabilna podjetja s privlačnimi delovnimi mesti v regijah. Prav to je cilj, za katerega si mora prizadevati evropska industrijska strategija.
3.9Na posamezno regijo močno vplivajo njene industrijske strukture, podjetja in delovna sila, kompetence državljanov, njene zmogljivosti za raziskave in razvoj ter specifični proizvodi, ki jih podjetja proizvajajo ali predelujejo. Industrijske kompetence odražajo številne zgodovinske posebnosti.
Dobavne in vrednostne verige zelo različno vplivajo na regije po vsej Evropi. Globalne okoliščine so tako pomembne kot organizacija znotraj Evrope, a imajo različne učinke. Industrija 4.0 in digitalizacija, pa tudi informacijske in komunikacijske tehnologije bodo močno in zelo različno vplivale na evropske industrijske panoge in gospodarstva na splošno. V tem smislu bodo sredstva za inovacije in razvoj postala še pomembnejša pri blaženju regionalnih razlik.
3.10Ponudniki, ki omogočajo industrijske spremembe, vključno z zagonskimi ter malimi in srednjimi podjetji, se lahko s svojimi strankami povežejo tudi iz bolj obrobnih regij, v katerih je prav tako mogoče ustvariti privlačna delovna mesta. Zlasti podjetja, ki temeljijo na znanju, lahko k vrednostnim verigam v veliki meri prispevajo ne glede na oddaljenost od svojih strank. Poleg tega je stroje večjih tovarn pogosto mogoče upravljati na daljavo.
3.11Ekosistemski pristop Evropske komisije ne zajema vseh ustreznih ravni in vidikov. V njem je jasno poudarjeno, da je treba prehod obravnavati tudi z regionalne perspektive in zagotoviti, da bodo podjetja, vključno s podjetji iz sektorja socialnega gospodarstva, temelj celotnega političnega delovanja. Ponazoriti je treba, kako je to povezano z vrednostnimi verigami in kako se različne komponente posameznih ekosistemov povezujejo s komponentami drugih ekosistemov.
4.Možne poti prehoda, ki temeljijo na celostnem pristopu k socialno-ekonomskemu industrijskemu razvoju
4.1Inovacije so tesno povezane z novimi tehnologijami ali prelomnimi znanstvenimi odkritji, vendar je mogoče kot podlago za zagotavljanje boljših ali novejših proizvodov ali storitev uporabiti tudi obstoječe kompetence. Nove tehnologije se prepletajo z obstoječimi tradicionalnimi tehnologijami. Obstajajo še drugi jasni primeri povezave med uveljavljenimi tradicionalnimi načini proizvodnje ter inkrementalnimi inovacijami in modernizacijo industrij: uporaba novih in lažjih materialov iz zrakoplovov v vozilih, uporaba lažjih materialov v avtomobilski industriji in uporaba biotehnologije pri zasnovi novih medicinskih instrumentov ali storitev.
4.2Napredna infrastruktura IKT spodbuja ustvarjanje novih priložnosti ter prispeva k oblikovanju inovativnih in trajnostnih rešitev, ki ustrezajo obstoječim regionalnim posebnostim. Uporaba 3D-tiskalnikov na primer omogoča, da se proizvod razvije in oblikuje na eni lokaciji, nato pa se v fizični obliki po potrebi zagotavlja na več drugih lokacijah. To prispeva k zmanjšanju vplivov na okolje, povezanih s prevozom.
4.3Koncepti socialnega gospodarstva lahko pomembno prispevajo k socialno-ekonomskim spremembam z ustvarjanjem novih izobraževalnih, življenjskih in zaposlitvenih priložnosti, pa tudi alternativne storitvene in podporne infrastrukture v lokalnih skupnostih, zlasti za prikrajšane skupine in ogrožene osebe. V povezavi s storitvami splošnega javnega pomena imajo ti koncepti velik potencial za ustrezno in učinkovito pripravo družbenih in gospodarskih akterjev na zahteve in posledice inovacij in sprememb, zlasti na regionalni ravni.
4.4Javne strukture imajo veliko odgovornost pri ustvarjanju ugodnih pogojev za spremembe in razvoj z zagotavljanjem storitev splošnega pomena, ki so dostopne vsem gospodarskim subjektom.
4.5To je tudi del napredka, ki ga je treba doseči na področju storitev javnega pomena, kot je organizacija dela ustanov za nadaljnje izobraževanje, namenjeno potrebnemu izpopolnjevanju delovne sile, izboljšanju kompetenc delavcev ter zagotavljanju pomoči podjetjem pri spoprijemanju z inovacijami in spremembami. Usposobljeni delavci bodo posledično trdneje povezani z regijo in bodo prispevali k oblikovanju trajnih – in zelenih – strukturnih sprememb.
4.6Energetsko intenzivnim industrijam je na voljo veliko skupnih rešitev za razogljičenje, ki omogočajo skupne naložbe (npr. čisti vodik ter ponovna uporaba, zajemanje in shranjevanje ogljikovega dioksida). Večja krožnost in industrijska simbioza sta prav tako pomembna vidika razogljičenja industrije in priprave na prihodnost z učinkovitimi in visokoproduktivnimi podjetji.
5.Pomen regionalnih trgov dela, ki zagotavljajo dostojno delo v trajnostnih proizvodnih in storitvenih podjetjih
5.1Regije, podjetja in njihovo gospodarsko uspešnost je treba obravnavati in podrobno analizirati ob upoštevanju njihovih temeljnih panožnih kompetenc in delovne sile. To vključuje tudi infrastrukturo, lokacijo, bogastvo virov, podjetniški duh in institucionalno ureditev ter je pomembno za zagotavljanje visokokvalificirane delovne sile in predvidevanje prihodnjih potreb po znanjih in spretnostih, da bi preprečili njihovo pomanjkanje (npr. inženirji).
5.2Sodelovanje z univerzami, vključno s tistimi, specializiranimi za uporabne znanosti, in raziskovalnimi ustanovami je lahko ključnega pomena pri ustvarjanju novih industrijskih priložnosti, ki omogočajo ustvarjanje novih delovnih mest v uveljavljenih podjetjih, multinacionalnih družbah, malih in srednjih podjetjih ter zagonskih podjetjih.
5.3Na človeški ravni so regije, ki nove prišleke brez težav sprejemajo in vključujejo v dobro delujoče socialno-ekonomske strukture, v ugodnejšem položaju.
5.4V regijah, v katerih je usposobljena delovna sila globoko zakoreninjena v socialno-ekonomskih strukturah in se počuti kot doma, je mogoče vzpostaviti tudi dinamične industrijske panoge in podjetja z visoko dodano vrednostjo, ki temeljijo na učinkovitih mrežah formalnih in neformalnih kompetenc. Delo zato bistveno prispeva k opredelitvi inovativnih industrijskih kompetenc posameznih regij ter k podpori procesov modernizacije in preobrazbe.
5.5Znanja, spretnosti in posebne kompetence zaposlenih ter njihovo nenehno izpopolnjevanje so lahko podlaga za prestrukturiranje in spremembo poslovnih modelov, vključno s prihodnjo rastjo in novimi trgi. Nepriznavanje in neizkoriščanje regionalnih razvojnih priložnosti pogosto privede do nenehnega odseljevanja delavcev, kar vedno oslabi zmogljivosti in kompetence, ki jih regije potrebujejo za razvoj in izkoriščanje priložnosti, ki jih ponuja evropski zeleni dogovor.
V Bruslju, 10. novembra 2021
Pietro Francesco De LOTTO
predsednik posvetovalne komisije za spremembe v industriji (CCMI)