TEN/707
Univerzalni dostop do dolgoročno dostojnih, trajnostnih in cenovno dostopnih stanovanj
MNENJE
Evropski ekonomsko-socialni odbor
Univerzalni dostop do dolgoročno dostojnih, trajnostnih in cenovno dostopnih stanovanj
[mnenje na lastno pobudo]
Poročevalec: Raymond HENCKS
Soporočevalec: András EDELÉNYI
|
Sklep plenarne skupščine
|
20. 2. 2020
|
|
Pravna podlaga
|
člen 32(2) poslovnika
|
|
|
mnenje na lastno pobudo
|
|
|
|
|
Pristojnost
|
strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo
|
|
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine
|
3. 9. 2020
|
|
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju
|
16. 9. 2020
|
|
Plenarno zasedanje št.
|
554
|
|
Rezultat glasovanja
(za/proti/vzdržani)
|
216/1/3
|
1.Sklepi in priporočila
1.1Zdravstvena, gospodarska in socialna kriza zaradi COVID-19 je razkrila, kako huda težava, s katero se države članice že več let spopadajo, so cenovno dostopna stanovanja, zlasti za brezdomce, gospodinjstva, kjer v stanovanju živi preveč ljudi, prebivalce delavskih sosesk, sezonske delavce in delavce priseljence. Ti so žrtve stanovanjskih razmer, ki so neposredno vplivale na stopnjo okužbe v družbi. Čeprav stanovanjska politika ostaja v pristojnosti držav članic, je zaradi pomanjkanja dostojnih in cenovno dostopnih stanovanj v Evropski uniji (EU) potreben evropski akcijski načrt za stanovanja z usklajenim in državljanom razumljivim sklopom ukrepov, ki bodo državam članicam ter evropskim regijam in mestom pomagali zagotoviti trajnostno ponudbo socialnih in cenovno dostopnih stanovanj ter se učinkovito boriti proti brezdomstvu.
1.2EU mora najprej zagotoviti resnično univerzalno pravico do stanovanja, in sicer s sektorsko uredbo, sprejeto po rednem zakonodajnem postopku, v kateri bodo določeni načela in pogoji za zagotovitev, gradnjo in financiranje cenovno dostopnih in dostojnih stanovanj v skladu s členom 14 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU).
1.3Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) zato pozdravlja pobudo Komisije za vzpostavitev povezave med evropskim stebrom socialnih pravic in evropskim semestrom, ki bi morala na področju stanovanjske politike izboljšati spremljanje reforme na področju socialnih stanovanj, razpoložljivost in cenovno dostopnost stanovanj ter učinkovitost stanovanjskih dodatkov. Vztraja, da se je treba pred sprejetjem priporočil za posamezno državo glede stanovanjske politike v okviru evropskega semestra posvetovati s predstavniki organizirane civilne družbe. Poziva, naj se omogoči več manevrskega prostora za dolgoročne naložbe v socialno infrastrukturo in naj se te izključijo iz računov države pri izračunu javnega primanjkljaja.
1.4Z vzpostavitvijo evropskega investicijskega sklada za cenovno dostopna, dostojna in ustrezna stanovanja, namenjenega gradnji in vzdrževanju stanovanj po zmernih cenah, bi lahko bili ukrepi in politike EU preglednejši in razumljivejši za evropske državljane, zlasti v okviru prihodnjega načrta zelenega dogovora za gradbeni sektor in prihodnjega akcijskega načrta evropskega stebra socialnih pravic.
1.5Ključno je, da se na podlagi poročila, ki ga bodo morale države članice leta 2020 predložiti Evropskemu odboru za sistemska tveganja (ESRB), o ukrepih za morebitno precenitev cen nepremičnin in ukrepih, sprejetih v skladu s priporočili ESRB, ali utemeljitvah v primeru neukrepanja zelo zgodaj odkrijejo šibke točke, ki lahko privedejo do finančnih, gospodarskih in socialnih kriz, in se nanje ustrezno odzove.
1.6Evropska komisija bo morala čim prej nadaljevati pregled sklepa o storitvah splošnega gospodarskega pomena v zvezi s ciljno skupino za socialna stanovanja in pojasniti, da ne sme biti cilj stanovanjske politike zgolj pomagati ljudem blizu praga revščine, ampak da mora ta zagotoviti dostojna, dostopna in cenovno sprejemljiva stanovanja za vse državljane, zlasti za brezdomce, mlade pare, enostarševske ali velike družine, delavce in srednji razred na splošno, ki jih je prizadela evropska stanovanjska kriza. V zvezi s tem bi morala Komisija predlagati enotno opredelitev pojma previsokih stanovanjskih stroškov, usklajeno metodologijo za ocenjevanje teh stroškov, predpise za preprečevanje špekulativnega lastništva praznih stanovanj in zazidalnih parcel ter ureditev prakse oddajanja cenovno dostopnih stanovanj v kratkoročni najem turistom.
1.7EESO poziva Komisijo, naj vsako leto organizira evropski vrh o cenovno dostopnih stanovanjih, ki se ga bodo udeležili vsi deležniki, da se proučita izvajanje in spremljanje tega evropskega akcijskega načrta za cenovno dostopna stanovanja na podlagi letnega poročila o stanovanjskih razmerah v EU.
2.Splošne ugotovitve
2.1Čeprav je pravica do pomoči pri pridobitvi stanovanj zapisana v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, dostop do socialnega stanovanja ali pomoči pri pridobitvi kakovostnega stanovanja pa vključen v evropski steber socialnih pravic, „pravica do dostojnega stanovanja“ ni resnično priznana, saj nima dejanskega učinka v praksi. To se kaže v velikem naraščanju števila brezdomcev in oseb v slabem stanovanjskem položaju ter gospodinjstev, ki se soočajo z visokimi stanovanjskimi stroški. Dejansko evropski državljani v praksi ne morejo uveljavljati pravice do dostojnega in cenovno dostopnega stanovanja. Ta pravica je omejena na stanovanjsko pomoč, socialna stanovanja ali začasno nastanitev v nujnih primerih, kadar velja, da je ta potrebna, v skladu z zakoni in praksami držav članic ter ob upoštevanju razpoložljivosti ustrezne nastanitve.
2.2Tržne sile stanovanjskega sektorja ne uspejo zadovoljiti vseh potreb. Nenehne podražitve stanovanjskih stavb so privedle do vse večjih neenakosti po vsej Evropi. To pomeni, da vedno več gospodinjstev porabi več kot 40 % svojega proračuna za stanovanja, kar je pretiran strošek za stanovanje; 11 % evropskih državljanov je v položaju, ko več kot 40 % osebnega dohodka (brez stanovanjskih dodatkov) porabijo za stanovanje, medtem ko vsak dvajseti državljan živi v prenatrpanem stanovanju, ki ne izpolnjuje najnujnejših potreb.
2.3Gospodarske in demografske strukture ter ravni cen se med državami članicami močno razlikujejo. Poleg tega obstajajo velike razlike v cenah med glavnimi in drugimi mesti ter preostalim ozemljem.
2.4Za stanovanjske trge številnih evropskih metropol, večjih mest in primestnih regij EU je značilna močna rast povpraševanja, povezana s selitvami ljudi v iskanju zaposlitve, hkrati pa je ponudba stanovanj omejena zaradi pomanjkanja zemljišč, vse večjih stroškov gradnje in gostote prebivalstva ter špekulativnih praks vlagateljev. Zemljišča so zelo omejen vir, za katerega je značilna vse večja konkurenca med različnimi rabami: stanovanja, javna infrastruktura, kmetijstvo, gozdarstvo, komercialna ali industrijska raba, promet, biotska raznovrstnost, namakalne površine, prosti čas itd. Cena zemljišča je tako pogosto najpomembnejši dejavnik nedostopnosti stanovanja. Podražitve stanovanj v mestnih in primestnih območjih povzročajo porast stanovanjske izključenosti, brezdomstva, nekakovostnih stanovanj, ki se zdaj širi tudi na mlade, enostarševske in velike družine, zaposlene in na splošno na srednji razred, ki so zaradi previsokih stanovanjskih stroškov prisiljeni zapustiti evropske metropole ter se seliti na podeželje.
To vodi v povečanje stanovanjskih stroškov na podeželju v različnih merah, kar med drugim povzroča socialno segregacijo, pojav izključno stanovanjskih območij (spalna naselja), večjo mobilnost, spremembe krajine, izkoriščanje zemljišč in povečanje infrastrukture ter stroškov za skupnost.
2.5Države članice imajo veliko diskrecijsko pravico pri določanju, organizaciji in financiranju svojih socialnih storitev splošnega pomena, vključno s stanovanji. Vendar to ne pomeni, da jim zaradi te njihove pristojnosti ni treba spoštovati vrednot Unije (kot so človekovo dostojanstvo, enakost, nediskriminacija, človekove pravice itd.) in pravil EU o stanovanjih, zlasti Protokola št. 26 o storitvah splošnega pomena, priloženega PDEU, ki poziva države članice, naj zagotovijo „visoko raven kakovosti, varnosti in cenovne dostopnosti, enako obravnavo ter spodbujanje splošnega dostopa in pravic uporabnikov“. Zato ima Komisija kot varuhinja Pogodb pomembno vlogo in mora posredovati, kadar države članice ne izpolnjujejo svojih obveznosti.
Komisija je v okviru ureditve državnih pomoči vseeno močno omejila pristojnosti držav članic, ko je odločila, da morajo biti socialna stanovanja na voljo izključno najbolj ogroženim gospodinjstvom, medtem ko stanovanjska kriza prizadene precej večji del prebivalstva. Prav tako lahko javni organ v okviru programa gradnje cenovno dostopnih stanovanj proda gradbeno zemljišče samo po tržni ceni in šele po določitvi te cene po zapletenem postopku.
2.6Poleg tega se je po umiku poslovnih bank iz financiranja teh naložb, gospodarski in fiskalni krizi ter Paktu za stabilnost in rast v državah članicah močno zmanjšal obseg javnih naložb v socialna in cenovno dostopna stanovanja, zato ni bilo mogoče zadovoljiti naraščajočega povpraševanja po dodatni ponudbi stanovanj poleg tistih, ki so že na trgu, zlasti ker v nekaterih državah članicah prihaja tudi do privatizacije obstoječih socialnih stanovanj.
2.7Spletne platforme so še povečale napetost na lokalnih trgih, in sicer s koncentracijo povpraševanja v povezavi z mednarodnimi migracijami in razvojem globalnih platform za turistično nastanitev, kar je v najbolj privlačnih mestih povzročilo umik cenovno dostopnih stanovanj s trga in preusmeritev ponudbe stanovanj v kratkoročne nastanitve. K zviševanju cen pripomorejo tudi strategije mednarodnih kapitalskih družb (pokojninski skladi, zavarovalnice, skladi zasebnega kapitala itd.), ki zaradi zelo nizke stopnje finančnega donosa (obrestne mere, dividende itd.) masovno vlagajo v nepremičnine.
2.8Evropski odbor za sistemska tveganja (ESRB) v svojih priporočilih z dne 31. oktobra 2016 ugotavlja, da so pretekle finančne krize pokazale, da imajo lahko netrajnostna gibanja na nepremičninskih trgih resne posledice za stabilnost finančnega sistema in gospodarstva kot celote. Leta 2019 je ESRB devetim državam članicam izdal „priporočilo o srednjeročnih ranljivostih v sektorju stanovanjskih nepremičnin“.
2.9Pandemija COVID-19 je ohromila trg nepremičnin. Po zdravstveni krizi bi se lahko resne posledice čutile tudi v stanovanjskem sektorju. Kar zadeva ponudbo, bodo javni organi in institucije zaradi gospodarskih in socialnih izdatkov verjetno znatno zmanjšali naložbe v socialna stanovanja in pomoč gospodinjstvom zaradi gospodarskih in socialnih izdatkov, ki so nastali v boju proti posledicam pandemije, zaradi česar se bodo močno skrčili javni proračuni v prihodnosti. Kar zadeva povpraševanje, pa se bo sorazmerno s povečanjem brezposelnosti in negotovosti povečalo število gospodinjstev, ki bodo ostala brez potrebnih prihodkov za pridobitev stanovanja na nepremičninskem trgu.
2.10Načrt za gradbeni sektor v okviru zelenega dogovora in evropski steber socialnih pravic bi bilo treba uporabiti kot priložnost, da se ob spoštovanju politik in praks držav članic začnejo izvajati konkretne in razumljive stanovanjske politike EU ter da se vse finančne institucije EU (ECB, EIB in EIF), kakor tudi instrument InvestEU, pozove k obnovitvi javnih naložb in znatnemu povečanju ugodnih dolgoročnih posojil ter garancij vlagateljem in gradbenemu sektorju v korist končnega potrošnika.
3.Previsoki stanovanjski stroški
3.1Nesporno je, da se mnoga gospodinjstva soočajo s previsokimi stanovanjskimi stroški, ki so njihov največji izdatek in preveliko breme, zaradi česar trpijo njihove druge osnovne potrebe, kar številne evropske državljane izpostavlja velikemu tveganju za prezadolženost, poslabšanje socialnega položaja ali izključenost.
3.2Na ravni EU ni soglasja glede opredelitve previsokih stanovanjskih stroškov in njihovih sestavnih delov. Eurostat za previsoke stroške šteje stanovanjske izdatke, ki presegajo 40 % razpoložljivega dohodka, medtem ko je v različnih dokumentih Komisije ta stopnja tretjina razpoložljivega dohodka. Poleg tega so bila gospodinjstva z nizkimi dohodki med zdravstveno krizo prisiljena svoje rezerve uporabljati za plačevanje najemnine, zaradi česar jim še bolj grozi prezadolženost.
3.3Znotraj EU je opredelitev previsokih stanovanjskih stroškov predmet metodoloških razprav, saj vsi nacionalni statistični uradine uporabljajo istih metod ocenjevanja. Pri razvoju skupnih smernic je nujno upoštevati družbeno-gospodarske razmere.
3.4Previsoki stanovanjski stroški ne vplivajo več samo na najbolj ogroženo prebivalstvo, ki mu grozi revščina, temveč tudi na ljudi, ki imajo po eni strani previsok dohodek, da bi bili upravičeni do socialnega stanovanja, po drugi strani pa prenizkega, da bi si lahko privoščili stanovanje pod zasebnimi tržnimi pogoji. Pogosto jim je dostojno stanovanje v mestu ali predmestju, ki je blizu kraja zaposlitve, cenovno nedostopno. Ti ljudje so potisnjeni na območja daleč od kraja zaposlitve. Čeprav imajo torej nižje stroške za stanovanja zunaj večjih mest, pa imajo druge stroške, težave z mobilnostjo, okoljskimi zahtevami in drugimi dodatnimi omejitvami. Izrivanje srednjega razreda iz mestnih središč vodi v funkcionalna neravnovesja, povečuje povpraševanje po stanovanjih in povzroča višanje najemnin in večje onesnaževanje, povezano s potovanji med krajem zaposlitve in domom.
3.5Države članice se pri stanovanjski politiki torej ne smejo omejiti zgolj na pomoč ranljivim ljudem pri iskanju „strehe nad glavo“, temveč morajo zagotoviti, da je stanovanje prilagojeno družinskim razmeram, in spodbujati kakovost stanovanj, zlasti z izboljšanjem že obstoječih, tj. zagotoviti dostojno in cenovno dostopno stanovanje za vse državljane, kadar so izražene tako kvantitativne kot kvalitativne potrebe.
4.Socialna stanovanja
4.1Zaradi raznolikih pristopov in pojmov v državah članicah evropski model socialnih stanovanj ne obstaja. Kljub temu so nekateri trendi skupni večini držav: decentralizacija v korist regionalnih in lokalnih organov, osredotočenost na najbolj ranljivo prebivalstvo, zmanjšanje javnih naložb v ponudbo socialnih stanovanj in izboljšanje obstoječega fonda s prodajo socialnih najemnih stanovanj, saj včasih socialni najemodajalci ne morejo več zagotavljati niti skladnosti s standardi niti prenove.
4.2V EU se s socialnimi stanovanji ali stanovanji po zmerni ceni udejanja pravica do stanovanja, katere namen je zagotoviti, da ima vsakdo v stiski dostop do dostojnih stanovanj po dostopni najemnini/ceni, in izpolniti obveznosti držav članic in EU, ki izhajajo iz številnih konvencij, deklaracij, listin in pogodb na evropski in mednarodni ravni.
4.3Komisija je pri opredelitvi socialnega stanovanja v svojem sklepu, ki ga je sprejela v vlogi evropskega organa za konkurenco, zelo omejujoča: odločila je, da je treba socialna stanovanja, upravičena do izjeme glede priglasitve državne pomoči, zagotavljati izključno „prikrajšanim državljanom ali skupinam z manj socialnimi ugodnostmi, ki si zaradi omejitev plačilne sposobnosti niso sposobni najti stanovanja po tržnih pogojih“. Ta omejevalna opredelitev socialnih stanovanj ni več v skladu z razsežnostjo evropske stanovanjske krize in obveznostmi javne službe, ki jih najemodajalcem socialnih stanovanj nalagajo države članice, od projekta „najprej stanovanje“ za ljudi brez zatočišča do cenovno dostopnih ali vmesnih stanovanj za srednje razrede v evropskih mestih.
4.4Komisija je v sporočilu iz leta 2006 socialna stanovanja opredelila kot eno od socialnih storitev splošnega pomena, za katere velja načelo subsidiarnosti in pri katerih imajo države članice (načeloma) veliko diskrecijsko pravico glede njihove opredelitve, organizacije in financiranja.
4.5Vendar pa morajo države članice pri uporabi te diskrecijske svobode upoštevati sodno prakso Sodišča, v skladu s katero se skoraj vse storitve s socialnega področja (razen sistemov socialnega varstva na podlagi solidarnosti) obravnavajo kot gospodarske dejavnosti.
4.6Ker ni posebnega pravnega okvira za socialna stanovanja, se zanje torej uporabljajo določbe Skupnosti, ki obravnavajo storitve splošnega gospodarskega pomena, zlasti člen 14 PDEU in Protokol 26, priložen Lizbonski pogodbi.
4.7Tako morajo Unija in njene države članice, vsaka v mejah svojih pristojnosti in znotraj področja uporabe Pogodb, poskrbeti, da se socialna stanovanja dajejo na voljo na podlagi načel in pod pogoji, zlasti gospodarskimi in finančnimi, ki omogočajo izpolnjevanje njihovih funkcij.
4.8Ponudnikom socialnih stanovanj so na voljo znatna evropska sredstva za sofinanciranje gradnje ali toplotne prenove socialnih stanovanj in prilagojenih stanovanj za marginalizirane skupnosti, zlasti sredstva iz evropskih skladov, Evropske investicijske banke (EIB), Razvojne banke Sveta Evrope, Junckerjevega načrta 2 za strateške naložbe in investicijskega sklada, ki bo vzpostavljen v okviru evropskega zelenega dogovora, kakor tudi Načrta okrevanja za Evropo, zlasti Sklada za pravični prehod, REACT-EU in InvestEU.
EIB in Evropski investicijski sklad (EIF) dajeta dolgoročna posojila za podporo ponudnikom socialnih stanovanj, javno-zasebnim partnerstvom, združevalnim strukturam, posredniškim bankam in subjektom za posebne namene. V nekaterih primerih je za prevzemanje večjega tveganja potrebna pomoč Evropskega sklada za strateške naložbe (EFSI). Zato bi morale biti te dolgoročne naložbe v socialno infrastrukturo za evropske državljane pregledne.
4.9Osnutek načrta za gradbeni sektor v okviru zelenega dogovora in njegov cilj „vala toplotne prenove“ stavb, zlasti socialnih in zasebnih stanovanj, bo treba prav tako izvajati v obliki posebnega investicijskega sklada in podpore strukturiranju lokalnih sektorjev za toplotno prenovo, ki ustvarjajo lokalna delovna mesta in so vir ekonomij obsega, kot je projekt „EnergieSprong“, ki ga sofinancira EU.
4.10Države članice so sprejele celo vrsto ukrepov za spodbujanje trajnostnih stanovanj, med drugim z gradnjo poceni stanovanj in uvedbo individualnih shem pomoči, ki prispevajo k začetnemu kapitalu, potrebnemu za pridobitev stanovanjskega posojila, zmanjšujejo mesečni strošek odplačevanja stanovanjskega posojila, pomagajo najbolj ogroženim gospodinjstvom, da najamejo ustrezno dostojno stanovanje, ter spodbujajo trajnostno energetsko prenovo stanovanjskih stavb in izkoriščanje obnovljivih virov energije. Vendar na ravni držav članic politike spodbud ali davčne politike niso usklajene in ne spodbujajo vedno socialne raznolikosti. Poleg tega bi morala vsaka država članica nuditi neodvisno storitev zagotavljanja kar največ informacij in svetovanja glede vseh vrst pomoči za stanovanja, namenjenih posameznikom, in državnih pomoči za javne in zasebne vlagatelje, ko gre za gradnjo subvencioniranih stanovanjskih kompleksov.
4.11Vse te pobude in pomoči pa ne morejo odpraviti pomanjkanja cenovno dostopnih in dostojnih stanovanj. Zato EESO meni, da bi morala Komisija predlagati evropski akcijski načrt za dostojna in cenovno dostopna stanovanja kot del izvajanja načela 19 evropskega stebra socialnih pravic in prihodnjega načrta za gradbeni sektor v okviru zelenega dogovora.
5.Evropski akcijski načrt za dostojna in cenovno dostopna stanovanja: dolgoročne naložbe v Evropo, ki je bližje svojim državljanom in regijam
5.1Čeprav stanovanjska politika ostaja v pristojnosti držav članic, je zaradi pomanjkanja ustreznih stanovanj, s katerim se sooča EU, potreben evropski akcijski načrt za dostojna, cenovno dostopna stanovanja z usklajenim in jasnim sklopom ukrepov, ki bodo državam članicam ter evropskim regijam in mestom pomagali zagotoviti trajnostno ponudbo socialnih in cenovno dostopnih stanovanj na zadevnih najemniških trgih ter hkrati večjo energetsko učinkovitost.
5.2Na evropski ravni ni univerzalne opredelitve dejanske pravice do stanovanja, saj je vsaka oseba ali družina, ki ima posebne težave, upravičena le do socialne pomoči pri pridobitvi oziroma ohranitvi dostojnega stanovanja. Poleg tega brez ustrezne ponudbe stanovanj pravica do stanovanja, četudi je izvršljiva, ostaja zgolj teoretična. EESO zato poziva k vzpostavitvi dejanske pravice do stanovanja v zakonodaji EU.
5.3Komisija mora skrbeti, da takšno pravico spremlja proaktivna politika podpore dolgoročnim naložbam za javno načrtovanje ponudbe socialnih in cenovno dostopnih stanovanj, pri katerem bi morala biti splošno pravilo socialna raznolikost in minimalni standardi kakovosti. EESO poziva, naj Evropski parlament in Svet Evropske unije s posebno sektorsko uredbo v skladu z rednim zakonodajnim postopkom določita načela in pogoje za zagotavljanje, gradnjo in financiranje cenovno dostopnih stanovanj v skladu s členom 14 PDEU.
5.4Komisija bo morala izvesti revizijo sklepa o storitvah splošnega gospodarskega pomena v zvezi s ciljno skupino za socialna stanovanja in pojasniti, da pomagati ljudem pod pragom revščine ali blizu njega ne sme biti edini cilj stanovanjske politike, ampak mora ta zagotoviti dostojna, dostopna in dolgoročno cenovno sprejemljiva stanovanja za vse državljane, tudi brezdomce in tiste, ki jih je prizadela evropska stanovanjska kriza. Poleg tega bi bilo treba sprejeti določbe, ki urejajo špekulativno lastništvo praznih stanovanj in zazidalnih parcel ter ureditev za prakse oddajanja v najem turistom, pri čemer je treba lastništvo stanovanja in njegovo uporabo obravnavati ločeno, kajti slednja je skupno dobro in v splošnem interesu, zato je zanjo potreben poseben okvir.
5.5Komisija bi prav tako morala predlagati skupno opredelitev dostopnega stanovanja in previsokih stanovanjskih stroškov in usklajeno metodologijo za oceno teh stroškov.
5.6Ključno je, da se na podlagi poročila, ki ga bodo države članice morale leta 2020 predložiti Evropskemu odboru za sistemska tveganja, o ukrepih za morebitno precenitev cen nepremičnin in ukrepih, sprejetih v skladu s priporočili ESRB, ali utemeljitvah v primeru neukrepanja zelo zgodaj odkrijejo ranljivosti, ki bi lahko privedle do finančnih kriz. EESO meni, da bi moralo biti omenjeno poročilo leta 2021 spremenjeno z drugim, ki ga bo dopolnjevalo in bo zajemalo morebitne posledice krize zaradi COVID-19.
5.7V zvezi s tem EESO pozdravlja pobudo Komisije za vzpostavitev povezave med evropskim stebrom socialnih pravic in evropskim semestrom, ki bi na področju stanovanjske politike morala izboljšati spremljanje reforme področja socialnih stanovanj, razpoložljivost in cenovno dostopnost stanovanj ter učinkovitost stanovanjskih dodatkov. Hkrati vztraja, da se je treba pred sprejetjem priporočil za posamezno državo glede stanovanjske politike v okviru evropskega semestra posvetovati s predstavniki organizirane civilne družbe.
5.8Namen predloga za revizijo evropske kohezijske politike za obdobje 2021–2027, o katerem trenutno razpravljata Svet in Evropski parlament, je povečanje proračuna za socialna stanovanja z 2,2 na 4 milijarde EUR. EESO poziva, naj se omogoči več manevrskega prostora za dolgoročne naložbe v socialno infrastrukturo in naj se te izključijo iz računov države pri izračunu javnega primanjkljaja. EU ne more na eni strani držav članic pozivati, naj zagotovijo potrebno raven naložb v socialno infrastrukturo, na drugi pa teh naložb omejevati v okviru Pakta za stabilnost in rast.
5.9Z vzpostavitvijo evropskega investicijskega sklada za cenovno dostopna stanovanja, namenjenega gradnji in vzdrževanju cenovno dostopnih stanovanj, bi lahko bili ukrepi in politike EU preglednejši in razumljivejši za evropske državljane, zlasti v okviru prihodnjega načrta zelenega dogovora za gradbeni sektor in prihodnjega akcijskega načrta evropskega stebra socialnih pravic.
5.10EESO poziva Komisijo, naj vsako leto organizira evropski vrh o cenovno dostopnih stanovanjih, ki se ga bodo udeležili vsi deležniki, da se proučita izvajanje in spremljanje tega evropskega akcijskega načrta za cenovno dostopna stanovanja na podlagi letnega poročila o stanovanjskih razmerah v EU.
5.11EESO meni, da je pojem „socialno stanovanje“ pogosto povezan s predsodki, če ne služi splošnemu interesu socialnega mešanja, raznolikosti in vključevanja. Želi spomniti, da naložbe v socialna stanovanja prispevajo k ustvarjanju delovnih mest in zelenemu prehodu.
V Bruslju, 16. septembra 2020
Luca JAHIER
predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora
_____________