Evropski ekonomsko-socialni odbor

REX/502

Ženske na Zahodnem Balkanu

MNENJE

Evropski ekonomsko-socialni odbor

Ženske na Zahodnem Balkanu

Poročevalka: Dilyana SLAVOVA

Sklep plenarne skupščine	15. 2. 2018
Pravna podlaga	člen 29(2) poslovnika
	mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	strokovna skupina za zunanje odnose
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	19. 12. 2018
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	23. 1. 2019
Plenarno zasedanje št.	540
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	174/1/6

1.Sklepi in priporočila

1.1Politika EU do držav Zahodnega Balkana je bila oživljena, dodaten zagon pa je dobila med bolgarskim predsedovanjem, ko so bili odnosi z regijo ena od prednostnih usmeritev, in s sporočilom Evropske komisije z naslovom Verodostojna širitvena perspektiva in okrepljeno sodelovanje EU z Zahodnim Balkanom, ki je bilo objavljeno 6. februarja 2018.

1.2Na vrhunskem srečanju v Sofiji in v sklepih Sveta o širitvi in stabilizacijsko-pridružitvenem procesu iz junija 2018 je bila ta zaveza potrjena in začrtane naslednje faze evropskega povezovanja regije, in sicer sta Albanija in nekdanja jugoslovanska republika Makedonija dobili pogojni datum za začetek pristopnih pogajanj v letu 2019. Delovanje v tej smeri se bo verjetno nadaljevalo in bo še nadgrajeno, saj bodo med predsedujočimi države članice, ki prav tako kažejo več razumevanja in naklonjenosti Zahodnemu Balkanu, in sicer Avstrija, Romunija in Hrvaška.

1.3EESO je odločen zagovornik širitve, saj je ta v interesu obeh strani – Zahodnega Balkana in EU. Uspeh širitvene politike je namreč pomemben dejavnik za položaj EU v svetu ter hkrati temelj stabilnosti in blaginje v Evropi. EESO je zato prepričan, da bi se moral pristopni proces odločno in dosledno nadaljevati kot ena od glavnih prednostnih nalog EU, ob upoštevanju nič manj in hkrati nič več kot jasnih in strogih pogojev, ki so podlaga vseh širitvenih procesov.

1.4Člena 2 in 3 Pogodbe o Evropski uniji ter Listina Evropske unije o temeljnih pravicah pravico do enakosti spolov uvrščajo med temeljne pravice. EESO se v tem mnenju osredotoča na vlogo žensk kot gonilne sile pri uveljavljanju demokracije, človekovih pravic in svoboščin ter gospodarskem in družbenem napredku. Z njim želi prispevati k ozaveščenosti o političnih, socialnih in ekonomskih pravicah žensk ter enakosti med spoloma na Zahodnem Balkanu. Vključevanje načela enakosti spolov je lahko uspešno samo, če obstaja močna politična volja in prepričanje, da lahko enakost med moškimi in ženskami družbi koristi.

1.5Ženske imajo že od nekdaj bistveno vlogo pri spravi ter družbenem in gospodarskem razvoju v regiji, zlasti zaradi močno oslabljenih gospodarskih struktur, revščine in pretrganih socialnih vezi. V takih okoliščinah se znajo namreč bolj prilagajati in so pobudnice obnove socialnih omrežij in iskanja novih priložnosti za delo. Kljub nekaterim dobrim praksam in premikom na bolje pri krepitvi vloge žensk in uvajanju programov pa so še naprej zapostavljene pri uveljavljanju svojih političnih, socialnih in ekonomskih pravic ter izkoriščanju priložnosti za družbenoekonomski razvoj. Zaradi patriarhalne kulture, ki je razlog za njihov podrejen položaj, se soočajo s spolnimi stereotipi in predsodki, segregacijo na trgu dela in v izobraževanju ter veliko večjo izpostavljenostjo diskriminaciji in nasilju, ki jih ovirajo pri napredovanju na vodstvene položaje.

1.6EESO poziva ne le k njihovi enaki zastopanosti in vključevanju na vse ravni družbenoekonomskega in političnega življenja, pač pa tudi k izvajanju učinkovite zakonodaje in politik za preprečevanje diskriminatorne obravnave in okostenele patriarhalne drže do žensk, tudi pripadnic manjšin (zlasti Rominj in pripadnic LGBTIQ skupnosti), mladih žensk, starejših žensk, žensk s podeželja in invalidk pa tudi žensk in deklic begunk, prosilk za azil na Zahodnem Balkanu.

1.7EESO poudarja, da je treba nujno oblikovati načrt za enakost spolov in ukrepe za bolj enakomerno porazdelitev moči in virov na Zahodnem Balkanu. Združenja za pravice žensk, poslovna združenja in sindikati so dejavni pri spodbujanju vloge žensk v regiji, da bi zavzemanje za pravice žensk obrodilo sadove, pa je treba še naprej usmerjeno in vztrajno delati z državljanskimi in socialnimi partnerji. Institucije EU si morajo bolj prizadevati za finančno podporo teh organizacij in združenj z zagotavljanjem konkretnih načrtov in projektov, usmerjenih v krepitev vloge žensk na vseh ravneh, vključno s programi za podporo enakosti med spoloma in podrobnimi akcijskimi načrti.

1.8EESO poziva EU in nacionalne organe, naj tesneje sodelujejo v boju proti stereotipom o izobraževanju, da bi zagotovili dostop deklic in žensk v vseh življenjskih dobah do cenovno ugodnega in kakovostnega izobraževanja, s čimer bi pridobile ustrezne spretnosti in znanja, da bi jim omogočili lažjo poklicno pot in dostop do kakovostnih zaposlitev na trgu dela.

1.9Ker sta nasilje in diskriminacija nad ženskami ena najhujših kršitev človekovih pravic in sta na tem območju, kjer je še pred nedavnim divjala vojna, vedno bolj pogosta, EESO poziva Komisijo, naj spodbuja okrepljeno regionalno sodelovanje pri izmenjavi najboljših načinov ravnanja v zvezi z nasiljem v družini in poveča potrebna finančna sredstva in strokovno podporo vsem prizadevanjem za zmanjšanje in po možnosti izkoreninjenje tega razširjenega družbenega pojava.

1.10EESO meni, da bi si morale nacionalne oblasti bolj prizadevati za izboljšanje medijske svobode v regiji, tudi z nadgradnjo obstoječe zakonodaje in njenim doslednim izvajanjem. To bo med drugim pripomoglo k ozaveščanju o vprašanjih enakosti spolov in zavzemanju za bolj varen medijski prostor, v katerem je mogoče skozi javno razpravo razbiti stereotipe in v katerem ženske niso tarča seksizma, sovražnega govora in blatenja po spletu.

1.11EESO znova poudarja, da morajo partnerske države na Zahodnem Balkanu vidik spola vključiti v vse ustrezne programe, ki se financirajo v okviru instrumenta za predpristopno pomoč (IPA II), zlasti na tretjem področju politike, ki obsega zaposlovanje, socialno politiko, izobraževanje, spodbujanje enakosti spolov in razvoj človeških virov. Oblikovati bi bilo treba namenske sklade za boj proti nasilju v družini in podporo državljanskemu in medijskemu aktivizmu med ženskami.

1.12Zagotoviti bi bilo treba jasno in trajno zavezanost enakosti spolov, ki je ena od temeljnih vrednot EU. EESO spodbuja Komisijo, naj ključne kazalnike enakosti spolov vključi v sistem meril za pristopna pogajanja ter jih razvije in spremlja v tesnem sodelovanju s socialnimi in državljanskimi partnerji, ki se zavzemajo za krepitev vloge žensk v regiji in v EU. Sistemsko uporabo vidika enakosti spolov bi bilo treba obravnavati kot horizontalno merilo za oceno sprejemljivosti in kakovosti zakonodajnega procesa kot del pristopnih pogajanj.

1.13EESO pričakuje, da prihodnja prizadevanja v državah Zahodnega Balkana ne bodo usmerjena le v uskladitev zakonodaje o človekovih pravicah žensk s pravnim redom EU ter ustreznimi mednarodnimi mehanizmi in instrumenti, temveč tudi in predvsem v odpravo vrzeli med obstoječimi zakoni in njihovim pravilnim izvajanjem. Vlade držav Zahodnega Balkana bi bilo treba spodbujati in podpirati pri pripravi izvedljivih mehanizmov javnega financiranja, usmerjenih v zaščito žensk pred nasiljem, diskriminacijo in ekonomskim izkoriščanjem.

1.14EESO poziva države članice in zahodnobalkanske partnerice, ki še niso ratificirale Istanbulske konvencije, naj to storijo čim prej, saj je to najbolj celovit politični okvir za preprečevanje družinskega nasilja, zaščito žrtev in pregon storilcev. Poleg tega poziva cerkve in druge verske ustanove in organizacije civilne družbe vseh veroizpovedi, naj ne kršijo pravic žensk in ne posegajo v njihove reproduktivne pravice, kar je nujen pogoj za družbeno in ekonomsko emancipacijo žensk in krepitev njihove vloge.

1.15EESO ponovno poudarja pomen povezav med vključevanjem vidika spola v proračun in splošnimi ukrepi za enakost spolov ter poziva k vključitvi vidika enakosti spolov v vse politike in programe z boljšim razporejanjem virov skladno s potrebami posameznega spola. Glede na to in glede na prihodnji večletni finančni okvir bi morala biti EU v odnosih z Zahodnim Balkanom bolj dosledna v zvezi z vključevanjem načela enakosti spolov in bi morala vztrajati pri vključevanju vidika spola v proračun in zbiranju podatkov, razčlenjenih po spolih, s čimer bi poskrbeli za trajno enakost in spoštovanje pravic žensk. V ta namen partnerske države Zahodnega Balkana in Komisijo poziva, naj okrepijo politična posvetovanja z zagovorniki pravic žensk in strokovnjaki s področja enakosti med spoloma na različnih področjih politike v povezavi s širitvijo.

1.16EESO poudarja, da je treba posebno pozornost nameniti podjetnicam, saj lahko občutno prispevajo h gospodarski rasti regije, in poziva institucije EU, naj pri tem prevzamejo pomembno vlogo. Ukrepi za podporo ustanavljanju novih podjetij med drugim vključujejo zagotavljanje dostopa do finančnih in institucionalnih virov, čim boljše infrastrukture za zagonska podjetja ter ustreznih informacij v zvezi z ustanovitvijo podjetja, spodbujanje zanimanja za podjetništvo med ženskami prek medijskih kampanj in posojila za zagonska podjetja in širitev obstoječih. Podjetnice in njihova poslovna združenja je treba sistematično vključevati v vse postopke oblikovanja politik, ki so pomembne za družbeno in gospodarsko razsežnost širitve.

2.Ozadje

2.1Enakost med moškimi in ženskami je temeljna pravica in skupna vrednota, ki jo priznava EU. Zapisana je v Pogodbah EU in mednarodnih konvencijah o človekovih pravicah, hkrati pa je del pristopnih pogojev, ki jih morajo izpolnjevati kandidatke in potencialne kandidatke z Zahodnega Balkana (Albanija, Bosna in Hercegovina, Črna gora, Kosovo, 1 nekdanja jugoslovanska republika Makedonija in Srbija). Vlaganje v enakost med spoloma je bistvenega pomena: ni samo zahteva EU, pač pa je hkrati dokaz enakopravne in demokratične družbe.

2.2Zahodnobalkanske države so v okviru priprav za pristop k EU v zadnjih letih sprejele ukrepe za izboljšanje pravic žensk. Med drugim so sprejele ali spremenile ustrezno zakonodajo (na primer zakone proti diskriminaciji, kazensko in delovno zakonodajo), pripravile nacionalne strategije in akcijske načrte ter vzpostavile institucionalne mehanizme za izvajanje in spremljanje politik na tem področju. Vseeno pa spodbujanje enakosti spolov pogosto ostaja le na deklarativni ravni, medtem ko sprejetim ukrepom primanjkuje resnične politične zavezanosti, pristojnosti in finančnih virov, tako da njihovo izvajanje ostaja površno in občasno.

2.3Na žalost je bila na vrhu o Zahodnem Balkanu, ki je potekal julija 2018 v Londonu, zamujena priložnost za napredek pri spodbujanju enakosti spolov v regiji. Predlog za usklajeno ukrepanje, ki je bil na mizi med pripravami na vrh, bi zato moral hitro najti politično podporo in se začeti izvajati čim prej in trajno.

2.4Neenakost med moškimi in ženskami ostaja velik problem, saj je za regijo značilna izjemno patriarhalna ureditev. Ta se kaže v obliki nasilja na podlagi spola, diskriminacije in izkoriščanja, vztrajni dvojni obremenjenosti žensk z delom in nalogami v družini, številnimi ovirami za napredek na družbeni lestvici in enako plačilo ter omejenem dostopu do storitev na področju sociale in reproduktivnega zdravja ter finančnih instrumentov. Določen napredek je bil dosežen v zvezi s politično zastopanostjo žensk, vendar z omejenim učinkom na pravično porazdelitev politične moči med ženskami in moškimi. Ključni problem je pomanjkljivo izvajanje naprednih politik, kar kaže na pomanjkanje resnične politične zavezanosti, financiranja in strokovnega znanja.

2.5Zagotavljanje enakosti med moškimi in ženskami v regiji ostaja „nedokončana zgodba“ 2 . S tem mnenjem EESO opozarja na prizadevanja socialnih partnerjev in civilne družbe v EU za spodbujanje enakosti spolov v okviru širitvene politike EU, ki naj postane presečni kazalnik na vseh področjih družbe. Obravnava tudi nekatere velike probleme, s katerimi se soočajo ženske na Zahodnem Balkanu, kot so njihova manjša vloga na socialnem, gospodarskem in političnem področju ter razširjeno nasilje na podlagi spola.

3.Nasilje na podlagi spola

3.1Nasilje na podlagi spola, tj. spolno nasilje, nasilje na področju reproduktivnih pravic in nasilje v družini, v regiji ostaja velik problem. Kljub temu da se nasilje v družini velikokrat ne prijavi, je število prijavljenih primerov vseeno visoko. Po zbranih podatkih je v Albaniji 56 % žensk izpostavljenih najmanj eni obliki nasilja v družini; na Kosovu ga v življenju izkusi skoraj 70 % žensk, medtem ko je bilo v Srbiji v letu 2017 umorjenih vsaj 26 žensk, v večini teh primerov pa je bil storilec žrtvin partner 3 . Pregled služb, ki v regiji delujejo na področju družinskega nasilja, je pokazal, da imajo te premalo sredstev, premalo osebja in preveč dela 4 ter da so mehanizmi poročanja na splošno pomanjkljivi.

3.2Vsaka od zahodnobalkanskih partnerskih držav ima nacionalno strategijo za boj proti nasilju v družini. 5 Ženske ga večinoma ne prijavljajo, ker v družbi velja za sprejemljivo, ker ne zaupajo varnostnim in pravosodnim organom in ker se institucije na prijavljene primere ne odzovejo. Pomanjkanje finančno vzdržnih podpornih mrež, varnih hiš in ustanov za žrtve, ki premorejo dovolj poguma, da nasilje prijavijo, še dodatno prispeva k viktimizaciji najbolj izpostavljenih žensk. Pri zbiranju primerljivih podatkov v regiji se pojavljajo številne pomanjkljivosti, ki jih je treba odpraviti. Cilj je sprejeti dobro zasnovane, financirane in spremljane politike za preprečevanje, zaščito in pregon. Za to pa so potrebni ustrezno usposabljanje vseh udeleženih, ustrezno ozaveščanje in sprememba družbene miselnosti. EESO meni, da je tako kot drugod preprečevanje bistvenega pomena in je cenejše od poznejših intervencij.

3.3Povsod po regiji je treba dosledno izvajati Konvencijo Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (Istanbulsko konvencijo). Večina zahodnobalkanskih partnerskih držav, ki so konvencijo tudi podpisale in ratificirale, bi morala okrepiti delo v zvezi z ustreznim javnim financiranjem, usklajevanjem politik ter izvajanjem praktičnih ukrepov za obravnavo vseh oblik nasilja nad ženskami. Komisija bi poleg tega morala prednostno obravnavati vprašanje nasilja v družini v okviru predpristopne pomoči za civilno družbo in za krepitev institucionalne zmogljivosti. EESO jo tako poziva, naj spodbuja tesnejše regionalno sodelovanje pri izmenjavi najboljših praks v zvezi z nasiljem v družini, brez razlikovanja med državami članicami EU in državami širitve. V okviru širitve je pomembno, da so države članice EU zgled na tem področju.

Potrebno je tesnejše sodelovanje in usklajevanje med vsemi akterji iz javnega in zasebnega sektorja ter večja vključenost nevladnih organizacij, saj je sodelovanje med državnimi službami in nevladnimi organizacijami ključnega pomena za uspešno uresničevanje zakonodaje in politike na področju boja proti vsem oblikam nasilja nad ženskami.

3.4Bistvena je tudi vloga družine in šole. Pri vzgoji otrok in izobraževanju je treba upoštevati razlike med spoloma in se posvečati izkoreninjenju nasilja na podlagi spola, zlasti nad deklicami in mladimi ženskami. Z okvirom, ki bi v šolah uvedel jasne politike za obravnavo nasilja na podlagi spola, bi prispevali k omejevanju tovrstnega ravnanja, in torej ustvarili bolj podporno okolje za žrtve ter okrepili enakost med spoloma kot temeljno družbeno načelo.

4.Človekove pravice

4.1Človekove pravice žensk so na Zahodnem Balkanu tarča sistematičnih napadov nacionalističnih in verskih akterjev, ki pogosto izpričujejo verske dogme in nacionalne interese, kot so tradicionalne patriarhalne družinske vrednote in demografska obnova, kot moralno opravičilo za kratenje svoboščin, enakosti in varnosti žensk. Čeprav obstaja celovita in na splošno zaščitna zakonodaja s področja človekovih pravic, pa se v mehanizmih izvajanja in izvrševanja kažejo precejšnje pomanjkljivosti. EESO se zavzema za učinkovitejše sodelovanje in skupne ukrepe nacionalnih akterjev na področju človekovih pravic, socialnih partnerjev, organizacij civilne družbe in državnih organov za spodbujanje človekovih pravic ter pomoč najbolj ogroženim.

4.2V regiji prevladujejo tradicionalne vloge spolov in odnosi do ženske spolnosti. Dostop do zdravstvene nege nosečnic in porodnic je sicer zadosten, vendar sicer ženske še vedno pogosto ne obiskujejo ginekologa. Zaposlene ženske se kljub sprejeti ustrezni zakonodaji pogosto soočajo z diskriminacijo v zvezi s pravico do porodniškega dopusta, med drugim z vprašanji o tem, ali so poročene in ali nameravajo imeti otroke, na razgovorih za službo. Spodbujati in podpirati bi bilo treba redne ginekološke preglede pa tudi intenzivno ozaveščanje o zdravstvenih storitvah na področju reproduktivnega zdravja.

4.3EESO še zlasti skrbi dejstvo, da reproduktivne pravice žensk v državah Zahodnega Balkana ogrožajo vse bolj številni napadi skrajno konservativnih interesnih skupin, ki so tesno povezane s prevladujočimi verskimi skupnostmi. Potrebna bi bila nadaljnja analiza vpliva skrajnih verskih pogledov na pravice žensk v regiji in zlasti na njihove reproduktivne pravice.

4.4Posebno pozornost si zasluži skupnost LGBTIQ, saj njene pravice še zdaleč niso uveljavljene. Poleg tega se sooča z nenehnim pritiskom različnih konservativnih družbenih skupin.

5.Socialne pravice

5.1V državah v regiji se še vedno kažejo pomanjkljivosti pri zagotavljanju in spremljanju ekonomskih in socialnih pravic, vključno s pravico do nediskriminacije. To zadeva vse ženske na trgu dela, predvsem pa ženske in dekleta iz zapostavljenih skupin, med katerimi so manjšine (zlasti Romi), notranje razseljene osebe, invalidi, migranti in begunci.

5.2Pripadnice teh skupin pogosto ne vedo dovolj o socialnih pravicah, dostopu do socialnih storitev, izobraževanja, zdravstvenega varstva in stanovanj. Institucije, ki so pravno odgovorne za ta področja, jim še niso sposobne zagotoviti ustrezne podpore. EESO meni, da bi morale zainteresirane strani, kot so centri za socialno delo, lokalni organi in nevladne organizacije, izboljšati pogoje za zagotavljanje enakih socialnih pravic zapostavljenih skupin. Nujno je treba pregledati kakovost in finančno vzdržnost programov socialnih reform, ki jih podpira EU, na primer prek skupnega memoranduma za vključevanje, usmerjenega v socialno vključevanje, raznolikost, demokratizacijo in decentralizacijo socialnih služb. Treba bi bilo raziskati možnosti za čimprejšnje izvajanje evropskega stebra socialnih pravic v širitvenem procesu.

5.3Skrb zbujajoč pojav je radikalizacija žensk v nekaterih muslimanskih skupnostih in njihova vloga v nasilnem ekstremizmu. Med letoma 2012 in 2016 je bilo med okoli 1 000 osebami, ki so z Zahodnega Balkana odšle na konfliktna območja v Siriji in Iraku, približno 20 % žensk. 6 Vlade, institucije in organizacije civilne družbe ne storijo dovolj, da bi javno priznale selitve žensk na Bližnji vzhod in zagotovile, da se v trenutna prizadevanja za boj proti nasilnemu ekstremizmu vključi vidik spola. Sprejetju zakonodaje, po kateri bi bili med kazniva dejanja uvrščeni sodelovanje v tujih paravojaških skupinah, gmotna podpora takih skupin in novačenje vanje, bi morali slediti praktični ukrepi v podporo deradikalizaciji in rehabilitaciji žensk, ki bi jih bilo treba videti predvsem kot žrtve ekstremistične propagande in novačenja.

6.Ženske na trgu dela

6.1Izključenost žensk s trga dela je v regiji zelo razširjena in precej višja od povprečja v EU 7 . Tako je bodisi neaktivnih bodisi brezposelnih skoraj dve tretjini delovno sposobnih žensk. Med Rominjami in invalidkami je ta delež še višji. Statistični podatki kažejo nižjo stopnjo aktivnosti med ženskami v primerjavi z moškimi in pri zmanjševanju razlike v zaposlenosti med spoloma je bil doseženega le malo napredka.

6.2To ne pomeni le kršitve temeljnih človekovih pravic, temveč ima tudi veliko gospodarsko in družbeno ceno in hromi morebitno gospodarsko rast v regiji. Zaradi razlik med spoloma na trgu dela države Zahodnega Balkana letno izgubijo v povprečju 18 odstotkov svojega skupnega BDP. 8 Tretjina te izgube gre na račun izkrivljanj pri izbiri poklicev med moškimi in ženskami, preostali dve tretjini pa na račun razlik v udeležbi moških in žensk na trgu dela. Države v regiji bi bilo treba spodbujati, da kar najbolje uporabijo obstoječe neizkoriščene človeške vire, podpirajo in spodbujajo udeležbo žensk na trgu dela ter se lotijo vprašanja velikega deleža žensk v sivi ekonomiji.

6.3Ta neenakost med spoloma izhaja iz tradicionalnih pogledov na družinske vloge ter nezadostnega institucionalnega odziva na navedeno problematiko. Za družino navadno skrbijo ženske, prožna ureditev dela pa je tako rekoč neznanka. Tako so ženske prisiljene izbirati med družino in poklicnim življenjem. Uradno se zaposli veliko manj žensk kot moških, so slabše plačane in le redko zasedajo visoke položaje. V razpravo je nujno vključiti tudi moške in jih spodbuditi, naj prevzamejo večji delež družinskih obveznosti.

6.4Dostop do cenovno ugodnega otroškega varstva ter spodbujanje očetovskega dopusta sta nujna pogoja za večjo udeležbo žensk na trgu dela. Potrebni so tudi konkretni ukrepi za večjo uskladitev ponudbe in povpraševanja na trgu dela za ženske, na primer javne jasli in vrtci. K razlikam v plačah in pokojninah med ženskami in moškimi med drugim prispevajo stereotipi nekaterih skupnosti o starševski vzgoji in vlogah ter odnos do izobraževanja dečkov oziroma deklic ter stereotipi pri izbiri tipično „ženskih“ ali „moških“ poklicev.

6.5Stalen problem so razlike v plačah med spoloma, ki v regiji znašajo približno 20 % 9 in vplivajo na razlike v pokojninah in neenakosti med moškimi in ženskami v upokojitveni starosti. Ker bi se utegnilo povečati število revnih zaposlenih, med njimi pa je veliko žensk, je treba temu problemu nameniti več pozornosti v politikah in ukrepanju vlade, delodajalcev in socialnih partnerjev, ne le z neposrednimi ukrepi, povezani z minimalno in zajamčeno plačo, progresivnim obdavčevanjem, prejemki iz dela in socialnimi pomočmi, temveč, še pomembneje, s posrednimi ukrepi, kot so prožnejše oblike dela, stanovanja, nadgrajevanje znanj in spretnosti ter otroško varstvo.

6.6Gospodarske razmere in pomanjkanje zaposlitvenih možnosti negativno vplivajo na ženske, zlasti mlade, in jih silijo, da zapustijo svojo državo, s čimer se še dodatno zaostruje problem bega možganov v regiji. Zato je treba politične ukrepe oblikovati tako, da se čim bolj izkoristijo nadarjenost in spretnosti žensk v dinamičnem in spreminjajočem se gospodarskem okolju. V zvezi s tem bi bilo treba premisliti o morebitnem oblikovanju naborov strokovnjakinj, da se opozori na njihovo strokovno znanje na različnih področjih. Poleg tega bi bilo treba izboljšati in zagotoviti dostop žensk do vseživljenjskega učenja.

6.7Za odpravo stereotipov o izobraževanju je treba deklice in ženske nenehno spodbujati k bolj dejavnemu vključevanju na področja znanosti, tehnologije, inženirstva in matematike, poklicnega izobraževanja in usposabljanja ter vajeništva.

7.Krepitev vloge žensk

7.1Ekonomsko opolnomočenje žensk

7.1.1Podjetnice so še vedno neizkoriščen vir poslovnih priložnosti in ustvarjanja delovnih mest ter pomembno gibalo gospodarske rasti. Same se srečujejo s posebnimi preglavicami pri ustanavljanju in rasti podjetja, kot so pomanjkanje poslovnih in podjetniških veščin ali pogosti predsodki v bankah o kreditni sposobnosti podjetij, ki jih vodijo ženske. Ker ni enotne opredelitve pojma „žensko podjetništvo“, tudi ni podatkov o tem pomembnem področju.

7.1.2Spremembe pa bi bile utemeljene, saj podatki nedvomno kažejo, da je v regiji veliko visokokvalificiranih žensk; pobude za uravnoteženo zastopanost spolov bi morale torej temeljiti na zaslugah, in ne na pozitivni diskriminaciji. Vendar pa ženske pri prevzemanju vodilnih položajev še vedno ovirajo nekateri dejavniki, kot so pomanjkanje ukrepov za usklajevanje poklicnega in družinskega življenja, omejen dostop do mrež, ki so pomembne za višje položaje, pomanjkanje samozavesti itd. 10

7.1.3EESO poleg tega snovalcem politik in podjetjem priporoča, naj proučijo naslednje vidike, da se zagotovi sodelovanje žensk na višjih položajih na Zahodnem Balkanu: 11

·večja prepoznavnost žensk na vodilnih položajih,

·večja transparentnost pri iskanju nadarjenih,

·boj proti stereotipom o vlogi spolov,

·načrtovanje nasledstva v vodstvu podjetja,

·sistem za nabiranje talentov,

·seznanjanje s primeri dobre prakse,

·priprava usklajene evropske podatkovne baze o ženskah, kvalificiranih za mesta v upravnih odborih podjetij.

7.1.4Usposabljanje in dostop do financiranja, vključno z mikrofinanciranjem, je treba zagotoviti kot del celovite ponudbe za zagonska podjetja in rastoča podjetja v lasti žensk. 12 Spodbujanje ženskega podjetništva v regiji bi namreč privedlo do ustvarjanja delovnih mest in splošnih gospodarskih koristi. V ta namen bi bilo treba bolj dejavno uporabljati ukrepe, kot so podjetniški inkubatorji, programi mentorstva, inovacijska središča, tehnološki laboratoriji in druge oblike podpore za ženske v poslovnem svetu.

7.1.5Združenja podjetnic bi morala dejavno sodelovati pri odločanju in javnem dialogu z lokalnimi in regionalnimi oblastmi in partnerskimi organizacijami. V nedavnih projektih v zvezi s tem je bilo ugotovljeno, da je ta tema bolj priznana kot v preteklosti in da podpora podjetnicam ni več zgolj projekt, pač pa uveljavljen postopek. Za dodaten občuten napredek pa bi bilo treba spremeniti miselnost.

7.1.6Socialna podjetja imajo pomembno vlogo pri združevanju podjetnic, zato bi jih bilo treba na ravni vse regije spodbujati, da se uskladijo ukrepi in olajša uspešen dostop do financiranja.

7.1.7Podjetništvo mladih je bistvenega pomena za regijo, kaže pa se potreba po novem modelu rasti, ki bi prinesel prehod v digitalno dobo. Temeljiti bi moral na inovacijah in podjetniškem duhu nove milenijske generacije. Med drugim bi moral vključevati prilagojeno izobraževanje mladih žensk in moških v novem svetu dela, z varnimi možnostmi financiranja.

7.2Politično opolnomočenje žensk

7.2.1Vse zahodnobalkanske partnerske države so uvedle ženske kvote in dokaj odločno politiko za večjo zastopanost žensk. Po sistemu kvot morajo v večini od njih politične stranke na listah imeti vsaj 30 % žensk, razen v Bosni in Hercegovini ter nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji, kjer je delež najmanj 40 %.

7.2.2Čeprav se v regiji uveljavljajo ženske kvote in prinašajo spremembe na bolje, se ta politika še vedno ne izvaja dosledno. Zato se položaj žensk v politiki in njihova udeležba pri odločanju nista bistveno izboljšala in še vedno nista stalnica.

7.2.3Za regijo je značilna hierarhična marginalizacija, ki se kaže v večjem številu moških kot žensk na visokih položajih. Ženske še vedno ne zasedajo najvišjih položajev moči. Pogosto so vključene v politične organe s področja izobraževanja, zdravja, socialne politike in uprave, kar lahko privede do horizontalne segregacije v nekaterih sektorjih, precej manj pa jih je v drugih organih z večjimi pristojnostmi odločanja, ki imajo večji vpliv na oblikovanje politike ali zakonodaje.

7.2.4Obstaja nekaj dobrih zgledov političnega opolnomočenja žensk v regiji. Lokalnim organizacijam je uspelo ženske pritegniti v politične postopke, zaradi podpore ženskam v političnih strankah pa je bila za županjo izvoljena prva ženska na Kosovu. V Albaniji so partnerji vodili koalicijo civilne družbe, ki je zahtevala spoštovanje ženske kvote v parlamentu, tako da se je na zadnjih nekaj volitvah dvignila raven udeležbe žensk. Obstaja več načrtov, mehanizmov in podpornih struktur za povečanje politične udeležbe žensk v regiji in prišlo je do občutnih izboljšav. 13

8.Vloga socialnih partnerjev in organizacij civilne družbe

8.1Socialni partnerji in organizacije civilne družbe na Zahodnem Balkanu pomembno vplivajo na delovanje oblasti v zvezi z vprašanji enakosti spolov in so dokazano gonilo sprememb na bolje in izgradnje strpne in vzdržljive družbe. Obstajajo številne uspešne pobude, projekti in platforme, ki jih EESO odločno podpira.

8.2Ženske organizacije so kot del civilne družbe pri tem odločilnega pomena in imajo vodilno vlogo pri preprečevanju nasilja nad ženskami ter pri spravi na lokalni in regionalni ravni. So ključni dejavnik spremljanja in pozivanja vlad k odgovornosti za učinkovito izvajanje politik.

8.3Kljub formalno uvedenim mehanizmom za vključevanje socialnih partnerjev in organizacij civilne družbe v postopke posvetovanja je mogoče komuniciranje in sodelovanje z državnimi organi še močno izboljšati. Bolj negativen odnos do organizacij civilne družbe v zadnjih časih tem onemogoča konstruktivno kritiko in predlaganje ukrepov za učinkovito obravnavo obstoječih pomanjkljivosti. EESO poudarja, da je treba znotraj civilne družbe podpirati in ohraniti prostor za pravice in opolnomočenje žensk.

8.4Širitev EU in berlinski proces sta prispevala k vključevanju civilne družbe v regionalne pobude in oblikovanje politik. Kažejo se znamenja napredka glede statusa in položaja tega področja v celoti, saj je bilo sprejetih več sprememb zakonodaje, politik in proračunov, ob upoštevanju tega, kar si želijo državljani.

8.5Za odnose z organizacijami civilne družbe na Zahodnem Balkanu je EESO razvil pristop na dveh ravneh – regionalni in dvostranski. Spremljevalni odbor za Zahodni Balkan, ki ga je ustanovil leta 2004, je glavni mehanizem za usklajevanje njegovih dejavnosti v regiji in spremljanje političnih, gospodarskih in socialnih sprememb v zahodnobalkanskih partnericah ter odnosov EU-Zahodni Balkan, tudi na področju pravic žensk. Del njegove dejavnosti je forum civilne družbe Zahodnega Balkana, ki je na 6. forumu julija 2017 v Sarajevu razpravljal o pravicah in krepitvi vloge žensk ter sprejel priporočila.

8.6Sporočilo Evropske komisije o širitvi iz leta 2018 poziva organe zahodnobalkanskih držav, da ob podpori v družbi prevzamejo odgovornost in izpolnijo dobro znane pogoje za pristop. Preboj bo v veliki meri odvisen od vključujočega in učinkovitega strukturiranega dialoga o prednostnih reformah, h kateremu bi pritegnili opolnomočeno civilno družbo. Zato bi morala EU storiti več za spodbujanje in omogočanje tega dialoga.

V Bruslju, 23. januarja 2019

Luca JAHIER
predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

_____________

(1)      To poimenovanje ne vpliva na stališča o statusu Kosova in je v skladu z Resolucijo Varnostnega sveta ZN št. 1244/99 ter mnenjem Meddržavnega sodišča o razglasitvi neodvisnosti Kosova.

(2)      Služba Evropskega parlamenta za raziskave (EPRS), Briefing on Women in the Western Balkans (Poročilo o ženskah na Zahodnem Balkanu), julij 2018.

(3)      Forum civilne družbe vrha o Zahodnem Balkanu, Gender Issues in the Western Balkans (Problematika spolov na Zahodnem Balkanu), Policy Brief No. 04, april 2018, http://wb-csf.eu/wp-content/uploads/2018/04/CSF-PB-04-Gender-Issues-in-the-Western-Balkans.pdf .

(4)      Hughson, 2014, Gender Country Profile of Bosnia and Herzegovina (Profil Bosne in Hercegovine z vidika spolov) in Brankovic, 2015, Multisectoral Cooperation: An Obligation or Wishful Thinking (Medsektorsko sodelovanje: Obveznost ali pobožne želje). Program Združenih narodov za razvoj (UNDP).

(5)      Petricevic, I. 2012, Women's Rights in the Western Balkans in the Context of EU Integration (Pravice žensk na Zahodnem Balkanu v okviru širitve EU).

(6)      Svet za regionalno sodelovanje, A Waiting Game: Assessing and Responding to the Threat from Returning Foreign Fighters in the Western Balkans (Igra čakanja: Ocena tveganja tujih borcev, ki se vračajo na Zahodni Balkan, in odziv nanj), november 2017, https://www.rcc.int/pubs/54/a-waiting-game-assessing-and-responding-to-the-threat-from-returning-foreign-fighters-in-the-western-balkans .

(7)      EPRS. Poročilo o ženskah na Zahodnem Balkanu, julij 2018.

(8)       http://blogs.worldbank.org/europeandcentralasia/key-unlocking-economic-potential-western-balkans-women  

(9)      Regionalni projekt Agencije ZN za ženske.

(10)       UL C 133, 9.5 2013, str. 68 .

(11)       UL C 133, 9.5 2013, str. 68 .

(12)      Evropska komisija, SME Policy Index, Western Balkans and Turkey 2016, Assessing the implementation of the Small Business Act for Europe (Indeks politike MSP, Zahodni Balkan in Turčija 2016, Ocena izvajanja Akta za mala podjetja za Evropo).

(13)      UNDP, 2016.