Obvestilo Komisije

Smernice o strogem varstvu živalskih vrst v interesu Skupnosti na podlagi direktive o habitatih

Smernice o strogem varstvu

živalskih vrst v interesu Skupnosti na podlagi

direktive o habitatih

KAZALO

PREDGOVOR     4

1. OZADJE     6

2. ČLEN 12     8

2.1 Splošni pravni vidiki    8

2.2 Potrebni ukrepi za sistem strogega varstva    11

2.2.1    Ukrepi za vzpostavitev in uspešno izvajanje

   sistema strogega varstva    11

2.2.2    Ukrepi za zagotovitev ugodnega stanja ohranjenosti    13

2.2.3    Ukrepi v zvezi s primeri, opisanimi v členu 12    15

2.2.4    Določbe člena 12(1), točke (a) do (d), v zvezi s

   tekočimi dejavnostmi    18

2.3 Posebne določbe o varstvu v skladu s členom 12    24

2.3.1    Namerno ujetje ali ubitje osebkov

   vrst iz Priloge IV(a)    24

2.3.2    Namerno vznemirjanje vrst iz Priloge IV(a),

   zlasti med razmnoževanjem, vzrejo mladičev,

   zimskem spanju in selitvijo    26

2.3.3    Namerno uničevanje ali odvzem jajc iz narave    29

2.3.4    Poškodovanje ali uničenje razmnoževališč ali

   počivališč    29

2.3.5    Posedovanje, prevoz in prodaja ali izmenjava osebkov,

   vzetih iz narave, ter njihovo ponujanje za prodajo ali izmenjavo    40

2.3.6    Sistem spremljanja naključnega ujetja in

   ubitja vrst iz Priloge IV(a)    40

3. ČLEN 16    44    

3.1 Splošni pravni vidiki    45    

3.1.1    Obveznost zagotovitve popolnega, jasnega in natančnega

   prenosa člena 16    45

3.1.2    Ustrezna splošna uporaba odstopanj    46

3.2 Skrbno nadzorovan sistem za odobritev odstopanj: trije preskusi    48    

3.2.1    Prikaz enega od razlogov v skladu s

   členom 16(1), točke (a) do (e) (preskus 1)    50

3.2.2    Neobstoj druge zadovoljive možnosti (preskus 2)    61

3.2.3    Vpliv odstopanja na stanje ohranjenosti (preskus 3)    64

3.3 Dodatni vidiki    67    

3.3.1    Vloga akcijskih načrtov za vrste    68

3.3.2    Presoja vplivov načrtov ali projektov in

   zaščite vrst    69

3.3.3    Vloga izravnalnih ukrepov    70

3.3.4    Odstopanja za več vrst    71

3.3.5    „Začasna narava“: obravnavanje kolonizacije območij,

   na katerih potekajo dela, z vrstami iz Priloge IV    71

3.4 Spremljanje odstopanj in poročanje o njih    73    

3.4.1    Spremljanje vplivov odstopanj    73

3.4.2    Obveznosti poročanja v skladu s členoma 16(2) in 16(3)     74

Priloga I. Sklicevanja na sodno prakso    76

Priloga II. Seznam živalskih vrst iz Prilog II, IV in V    78

Priloga III. Izvajanje člena 12 direktive o habitatih –

   primer volka    91

   

PREDGOVOR

Zakaj posodobljene smernice o strogem varstvu živalskih vrst?

Prve smernice o strogem varstvu živalskih vrst v interesu Skupnosti na podlagi direktive o habitatih 1 so bile objavljene leta 2007. Njihov cilj je bil zagotoviti boljše razumevanje določb o varstvu vrst in posebnih izrazov, ki se uporabljajo.

Po preverjanju ustreznosti direktiv EU o naravi (2014–2016) je Evropska komisija sprejela Akcijski načrt za naravo, ljudi in gospodarstvo 2 za spodbujanje boljšega, pametnejšega in stroškovno učinkovitejšega izvajanja direktiv. Prvi ukrep akcijskega načrta je vseboval poziv k posodobitvi teh smernic. To je bilo ocenjeno kot potrebno glede na najnovejše sodbe Sodišča Evropske unije in za zagotovitev boljše skladnosti s širšimi socialno-ekonomskimi cilji.

Pričujoče smernice so rezultat tega revizijskega postopka. Upoštevajo praktične izkušnje, pridobljene pri izvajanju določb o varstvu vrst iz direktive o habitatih v letih od objave prve različice smernic.

Namen smernic

Ta dokument se osredotoča na obveznosti, ki izhajajo iz členov 12 in 16 direktive o habitatih. Te vzpostavljajo sistem strogega varstva živalskih vrst iz Priloge IV(a) k Direktivi, hkrati pa omogočajo odstopanje od teh določb pod opredeljenimi pogoji. Ta dokument temelji predvsem na ustreznih sodbah Sodišča Evropske unije in primerih sistemov varstva vrst, ki veljajo v različnih državah članicah.

Namenjen je nacionalnim, regionalnim in lokalnim organom, organom za ohranjanje in drugim organizacijam, odgovornim za izvajanje direktive o habitatih ali vključenim vanj, ter deležnikom. Njegov namen je pomagati jim pri oblikovanju učinkovitih in pragmatičnih načinov za uporabo določb ob doslednem spoštovanju pravnega okvira. O različnih osnutkih dokumenta so bila opravljena posvetovanja z državami članicami in ključnimi deležniki, njihove pripombe pa upoštevane.

Omejitve smernic

V teh smernicah je pojasnjeno, kako Komisija razlaga ustrezne določbe Direktive, vendar same po sebi niso zakonodajne narave; ne uvajajo novih pravil, temveč zagotavljajo usmeritve za uporabo obstoječih. Za uradno razlago prava EU je pristojno samo Sodišče Evropske unije.

Smernice, ki se bodo še naprej redno posodabljale, bi si bilo treba razlagati ob upoštevanju vse nove sodne prakse na tem področju in izkušenj, pridobljenih pri izvajanju določb členov 12 in 16 v državah članicah.

Struktura dokumenta

Dokument sestavljajo tri glavna poglavja. Poglavje 1 obravnava položaj varstva vrst v okviru splošne sheme direktive o habitatih. Poglavje 2 podrobneje obravnava ustrezne pravne določbe člena 12 Direktive. V poglavju 3 so preučene možnosti za odstopanje v skladu s členom 16.

Glavne točke, ki izhajajo iz analiz, so povzete (v poševnem tisku) na začetku vsakega oddelka. Popolna sklicevanja na zadeve Sodišča, navedene v besedilu, so navedena v Prilogi I. Priloga II vsebuje seznam živalskih vrst, ki so zajete v določbah o varstvu vrst. V Prilogi III je naveden način uporabe smernic na primeru volka.

1.OZADJE

1.1 Ohranjanje vrst na podlagi Direktive 92/43/EGS

(1-1)    V členu 2(1) je opredeljen splošni cilj direktive o habitatih, tj. „prispevati k zagotavljanju biotske raznovrstnosti z ohranjanjem naravnih habitatov in prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst na evropskem ozemlju držav članic, za katerega se uporablja Pogodba“.

V skladu s členom 2(2) so ukrepi, sprejeti na podlagi Direktive, „namenjeni vzdrževanju ali obnovitvi ugodnega stanja ohranjenosti naravnih habitatov in prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst v interesu Skupnosti“. Ti ukrepi v skladu s členom 2(3) „upoštevajo gospodarske, družbene in kulturne potrebe ter regionalne in lokalne značilnosti“ 3 .

Zato je glavni cilj direktive o habitatih ohranjanje ali obnovitev ugodnega stanja ohranjenosti vseh naravnih habitatov in vrst v interesu Skupnosti. V členu 1(i) Direktive je opredeljeno, kaj pomeni pojem „ugodno stanje ohranjenosti“ za vrste 4 .

(1-2)    Za dosego tega cilja ima Direktiva dva glavna sklopa določb. Prvi sklop se nanaša na ohranjanje naravnih habitatov in habitatov vrst (členi od 3 do 11), drugi pa na varstvo vrst (členi od 12 do 16).

(1-3)    Določbe o varstvu vrst (členi od 12 do 16) se uporabljajo na celotnem naravnem območju razširjenosti vrst v državah članicah, tako na območjih Natura 2000 kot zunaj njih. Te določbe dopolnjujejo določbe, ki urejajo območja Natura 2000, ki se osredotočajo na varstvo naravnih habitatov in ključnih območij habitatov zavarovanih vrst, navedenih v Prilogi II k Direktivi.

(1-4)    Direktiva je zavezujoča glede cilja, ki ga je treba doseči, vendar izbiro oblike in metod za doseganje tega cilja prepušča državam članicam. Ustaljena sodna praksa pojasnjuje, da mora biti prenos v nacionalno pravo jasen in natančen, zvest in mora imeti nesporen zavezujoč učinek (glej sodbe Sodišča Evropske unije C-363/85, C-361/88, C-159/99, točka 32, C-415/01, točka 21, C-58/02, C-6/04, točke 21, 25 in 26, C-508/04, točka 80).

(1-5) Pri razlagi in uporabi določb Direktive bi se moralo upoštevati tudi previdnostno načelo, kot je določeno v členu 191 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), cilj katerega je zagotoviti višjo raven varstva okolja s preventivnim odločanjem v primeru tveganja.

(1-6)    Pomembno je tudi poudariti, da je za izvajanje določb Direktive v zvezi z varstvom vrst potreben pristop po posameznih vrstah. Zato bi morale države članice vedno razmisliti o svojih izvedbenih ukrepih glede na predvideni cilj, zadevne vrste in okoliščine posameznega primera.

(1-7)    Pojmov prožnosti in sorazmernosti se ne sme razumeti napačno. Ne zmanjšujeta obveznosti držav članic glede učinkovitega ukrepanja, temveč organom zagotavljata dovolj manevrskega prostora za prilagoditev načina izvajanja posebnim okoliščinam (glede stanja ohranjenosti, pa tudi s socialnega, gospodarskega in kulturnega vidika).

(1-8) Po mnenju Sodišča „členi 12, 13 in 16 [d]irektive [o] habitati[h] sestavljajo povezano celoto pravil, katerih namen je zagotovitev varstva populacij zadevnih vrst, tako da vsako odstopanje, ki je nezdružljivo s to direktivo, krši prepovedi iz členov 12 ali 13 te direktive in pravilo, v skladu s katerim se odstopanja dovolijo v skladu s členom 16 te direktive“ 5 . Sodišče je poleg tega pojasnilo, da so „členi 12, 13, 14 in 15(a) in (b) Direktive povezani v celoto določb in državam članicam nalagajo vzpostavitev strogega sistema varstva zadevnih živalskih in rastlinskih vrst“ 6 . Ne glede na pristop, ki se uporablja za izvajanje teh določb, morajo spoštovati splošni cilj Direktive, in sicer zagotavljati biotsko raznovrstnost ter vzdrževati ali obnavljati ugodno stanje naravnih habitatov in vrst v interesu Skupnosti.

Naravno območje razširjenosti vrst in habitatov – dinamični koncept

(1-9) Naravno območje razširjenosti približno opisuje prostorsko zamejitev habitata ali vrste. Ni enako natančno določenim krajem (dejanskim površinam v rabi) ali ozemlju, kjer se stalno pojavlja določen habitat, vrsta ali podvrsta. Dejanski kraji ali ozemlja so na njihovem naravnem območju razširjenosti lahko razdrobljeni ali nepovezani (tj. habitati in vrste morda niso enakomerno porazdeljeni). Če se izkaže, da je razlog za nepovezanost naraven, torej posledica ekoloških dejavnikov, se posamezne lokacije ne bi smele razlagati kot neprekinjeno naravno območje razširjenosti. Pri določeni alpski vrsti so na primer območje razširjenosti Alpe in Pireneji, ne pa tudi nižine med njimi. Vendar pa naravno območje razširjenosti vključuje območja, ki se ne uporabljajo stalno: za selitvene vrste njihovo območje razširjenosti na primer vključuje vsa območja kopnega ali vode, kjer se selitvene vrste naseljujejo, začasno zadržujejo, jih prečkajo ali preletijo kadar koli na svoji običajni selitveni poti 7 .

(1-10) Naravno območje ni statično, temveč dinamično: lahko se krči in širi. Naravno območje razširjenosti je lahko eden od vidikov za presojo stanja habitata ali vrste. Če naravno območje razširjenosti ni dovolj veliko, da bi omogočalo dolgoročni obstoj habitata ali vrste, se od držav članic zahteva, da določijo referenčno vrednost za območje razširjenosti, ki bi omogočalo ugodne pogoje, in da si za to prizadevajo, na primer s spodbujanjem širitve obstoječega območja razširjenosti.

(1-11) Če se vrsta sama ali habitat sam razširi na novo območje ali ozemlje ali če je bila vrsta ponovno naseljena na njeno prejšnje naravno območje razširjenosti (v skladu s pravili iz člena 22 direktive o habitatih), je treba to ozemlje šteti za del naravnega območja razširjenosti. Podobno lahko obnovitev, ponovna vzpostavitev, poustvaritev ali upravljanje habitatnih območij ter nekatere kmetijske in gozdarske prakse prispevajo k širjenju naravnega območja razširjenosti habitata ali vrste. Vendar bi bilo treba šteti, da so posamezni osebki ali divje populacije živalske vrste, ki jih človek namerno ali nenamerno naseli na kraje, kjer niso nikoli naravno prebivali ali kamor se v bližnji prihodnosti naravno ne bi razširili, zunaj njihovega naravnega območja razširjenosti in zato Direktiva zanje ne velja.

2. ČLEN 12

Besedilo člena 12

Člen 12 1. Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da vzpostavijo sistem strogega varstva živalskih vrst iz Priloge IV(a) na njihovem naravnem območju razširjenosti, ki prepoveduje: (a) vse oblike namernega ujetja ali ubitja osebkov teh vrst v naravi; (b) namerno vznemirjanje teh vrst, zlasti med razmnoževanjem, vzrejo mladičev, zimskim spanjem in selitvijo; (c) namerno uničevanje ali odvzem jajc iz narave; (d) poškodovanje ali uničenje razmnoževališč ali počivališč. 2. Za te vrste države članice prepovejo posedovanje, prevoz in prodajo ali izmenjavo osebkov, vzetih iz narave, in njihovo ponujanje za prodajo ali izmenjavo, razen za osebke, ki so bili zakonito vzeti iz narave pred začetkom izvajanja te direktive. 3. Prepovedi iz odstavka 1(a) in (b) ter odstavka 2 se uporabljajo za vse razvojne oblike živali, za katere velja ta člen. 4. Države članice vzpostavijo sistem za spremljanje naključnega ujetja in ubitja živalskih vrst iz Priloge IV(a). Glede na zbrane informacije države članice nadaljujejo z raziskavami ali potrebnimi ohranitvenimi ukrepi, da se zagotovi, da naključno ujetje in ubitje nimata znatnega škodljivega vpliva na zadevno vrsto.

(2-1)    Člen 12 obravnava varstvo vrst iz Priloge IV(a). Člen se uporablja na celotnem naravnem območju razširjenosti vrst v EU, njegov namen pa je obravnavati neposredne grožnje za njih same in ne za njihove habitate, z izjemo člena 12(1)(d).

(2-2)    Priloga IV(a) zajema najrazličnejše vrste, od velikih, široko razširjenih vretenčarjev do malih nevretenčarjev z zelo majhnimi domačimi območji. Nekatere vrste so navedene tudi v Prilogi II, zato so upravičene tudi do ukrepov za ohranjanje njihovih habitatov na posebnih ohranitvenih območjih (členi od 3 do 10). Druge pa so navedene le v Prilogi IV(a), kar pomeni, da zanje člen 12 (za živalske vrste) in člen 13 (za rastlinske vrste) zajemata glavne določbe za doseganje ohranitvenega cilja iz člena 2.

(2-3)    Pred podrobno obravnavo določb člena 12 je treba opozoriti na nekatere splošne pravne vidike, ki jih je oblikovalo Sodišče Evropske unije.

2.1 Splošni pravni vidiki

(2-4)    Učinkovito izvajanje člena 12 direktive o habitatih zahteva popoln, jasen in natančen prenos s strani držav članic. V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba „določbe direktiv prenesti z nesporno zavezujočo močjo, z zahtevano specifičnostjo, natančnostjo in jasnostjo, da bi bila izpolnjena zahteva po pravni varnosti“ 8 .

(2-5) Sodišče meni, da „[č]eprav se [...] za prenos direktive v notranje pravo ne zahteva nujno formalni in dobesedni prevzem njene vsebine v izrecno in specifično pravno določbo in, odvisno od vsebine direktive, za njen prenos zadostuje splošni pravni kontekst, je to ob pogoju, da prenos dejansko zagotavlja polno uporabo direktive na dovolj jasen in natančno opredeljen način“ 9 . Iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da morajo imeti posamezniki za izpolnitev zahteve po pravni varnosti na voljo jasen in natančen pravni položaj, ki jim omogoča, da se v celoti seznanijo s svojimi pravicami in jih po potrebi uveljavljajo pred nacionalnimi sodišči 10 .

Različne vrste omejitev so lahko vključene v zakonodajo v različnih oblikah. Ne glede na uporabljeno obliko pa mora biti ta dovolj jasna, natančna in stroga. Za prepoved uporabe pesticidov, če obstaja verjetnost, da bo imela resne škodljive učinke na naravno ravnovesje, je bilo na primer razsojeno, da ni bila dovolj jasno, natančno in strogo izražena potreba po prepovedi poškodovanja razmnoževališč ali počivališč zaščitenih živalskih vrst, kot je določeno v členu 12(1)(d) 11 .

(2-6)    Vse določbe, ki vzpostavljajo strog okvir varstva, bi morale posebej obravnavati vrste iz Priloge IV in izpolnjevati vse zahteve iz člena 12. Sodišče 12 je pomen tega vprašanja poudarilo v zadevi glavate karete (Caretta caretta). Na zahtevo Sodišča, naj opredeli, katere določbe, ki veljajo v njihovem pravnem redu, po njenem mnenju izpolnjujejo zahteve iz člena 12, je „grška vlada zgolj naštela vrsto zakonov, predpisov in upravnih ukrepov, ne da bi se sklicevala na kakršne koli posebne določbe, ki bi tem zahtevam lahko zadostile“.

Glede na posebno naravo člena 12 je Sodišče razsodilo, da splošne zakonske ali upravne določbe, npr. zgolj ponovitev besedila člena 12 v nacionalni zakonodaji, ne izpolnjujejo vedno zahtev varstva vrst in ne zagotavljajo nujno učinkovitega izvajanja člena 12. Formalni prenos člena 12 v nacionalno zakonodajo sam po sebi ne zadostuje za zagotovitev njegove učinkovitosti. Dopolniti ga je treba z nadaljnjimi izvedbenimi določbami, s čimer se zagotovi strogo varstvo na podlagi posebnosti ter posebnih težav in nevarnosti, s katerimi se soočajo vrste ali skupine vrst iz Priloge IV.

(2-7)    Države članice morajo pri prenosu Direktive upoštevati pomen izrazov in pojmov, ki se uporabljajo v Direktivi, da se zagotovi enotnost pri njeni razlagi in uporabi 13 . To pomeni tudi, da morajo nacionalni ukrepi za prenos zagotoviti uporabo Direktive v celoti brez spreminjanja njenih izrazov, selektivne uporabe njenih določb ali dodajanja dodatnih pogojev ali odstopanj, ki niso predvideni v Direktivi 14 .

Kot je poudarilo Sodišče, je „natančnost prenosa zlasti pomembna v primeru, kot je ta, ko je državam članicam poverjeno, da vsaka na svojem ozemlju upravlja skupno dediščino [...] Iz tega izhaja, da so države članice v okviru [d]irektive [o habitatih], ki določa zapletena in tehnična pravila na področju prava okolja, zlasti dolžne paziti, da je njihova zakonodaja, ki zagotavlja prenos te direktive, jasna in natančno opredeljena“ 15 .

Na primer, če se pri prenosu člena 12(1)(d) prepoveduje zgolj poškodovanje ali uničenje razmnoževališč in počivališč, ki so „jasno zaznavna“ ali „popolnoma znana in opredeljena kot taka“ ali če se prepoveduje zgolj namerno poškodovanje ali uničenje razmnoževališč ali počivališč 16 , se šteje, da je bila spremenjena vsebina člena 12(1)(d) in omejeno njegovo področje uporabe. Ta določba od držav članic zahteva, da prepovejo namerno ali nenamerno uničevanje vseh razmnoževališč in počivališč, in ne le tistih, ki so dobro znana. Prav tako izključuje izvzetje zakonitih dejanj iz prepovedi iz člena 12(1)(d). Tak prenos torej ni združljiv s členom 12(1)(d), saj ne prepoveduje namernega ali nenamernega uničevanja vseh razmnoževališč in počivališč.

(2-8)    Poleg tega „samo upravnih praks, ki jih lahko organi po svoji volji spremenijo, ni mogoče šteti za pravilno izpolnjevanje obveznosti držav članic, na katere je naslovljena Direktiva, v skladu s členom 189 Pogodbe“ 17 . Ta odločitev je bila znova potrjena tudi v drugi zadevi Sodišča 18 . Samo obstoj nacionalne sodne prakse brez posebnih pravnih določb se ne more šteti za ustrezno skladnost z obveznostjo popolnega prenosa Direktive. Po drugi strani pa velja, da, „čeprav so veljavni nacionalni predpisi sami po sebi združljivi s pravom Skupnosti, pa je lahko neizpolnitev posledica obstoja upravne prakse, ki krši to pravo“ 19 .

2.2 Potrebni ukrepi za sistem strogega varstva

(2-9)    V skladu s členom 12(1) direktive o habitatih morajo države članice sprejeti „potrebne ukrepe, da vzpostavijo [učinkovit] sistem strogega varstva“ za vrste iz Priloge IV na njihovem naravnem območju razširjenosti. Zaradi tega se poraja več vprašanj glede opredelitve nekaterih uporabljenih izrazov. Direktiva sicer jasno določa prepovedi, vendar na primer ne opredeljuje podrobno, kaj pomeni „potrebni“ ukrep ali „sistem“ strogega varstva.

(2-10) Zato je pomembno opozoriti, da bi bilo treba pri razlagi in izvajanju člena 12(1), točke (a) do (d), upoštevati cilj Direktive, kot je določen v členu 2. Direktiva tako državam članicam daje določen manevrski prostor pri vzpostavitvi „sistema“ strogega varstva vrst, naštetih v Prilogi IV. Vendar pa za to diskrecijsko pravico veljajo omejitve in treba je spoštovati številne minimalne zahteve, podrobno opisane v nadaljevanju.

2.2.1Ukrepi za vzpostavitev in učinkovito izvajanje sistema strogega varstva

(2-11)    Popolna in učinkovita uporaba člena 12 po eni strani zahteva vzpostavitev skladnega pravnega okvira, tj. sprejetje posebnih zakonov, predpisov ali upravnih ukrepov za učinkovito prepoved dejavnosti, navedenih v členu 12, in po drugi strani uporabo konkretnih ukrepov za izvajanje teh določb na terenu za zaščito vrst, navedenih v Prilogi IV. Ta dvojni zaščitni ukrep je bistven za uporabo člena 12.

Sodišče je ta pristop potrdilo v zadevah C-103/00 (v zvezi z varstvom želve Caretta caretta na Zakintosu 20 ), C-518/04 (v zvezi z varstvom kače Vipera schweizeri na Milosu 21 ), C-183/05 (v zvezi z varstvom več vrst iz Priloge IV na Irskem 22 ), C-383/09 (v zvezi z varstvom hrčka Cricetus cricetus v Franciji 23 ) in C-504/14 (v zvezi z varstvom želve Caretta caretta na območju kraja Kyparissia 24 ).

(2-12) Člen 12(1) tako zahteva vzpostavitev in izvajanje sistema strogega varstva, ki učinkovito prepoveduje dejavnosti, ki so v njem naštete. Zato ustrezen sistem strogega varstva vrst iz Priloge IV zahteva tudi sklop skladnih in usklajenih preventivnih ukrepov. To bi moralo po potrebi veljati tudi za čezmejno usklajevanje med sosednjimi državami članicami, in sicer kadar si delijo isto populacijo zavarovane vrste.

Sodišče je v zadevi C-383/09 v zvezi z varstvom velikega hrčka (Cricetus cricetus) prav tako navedlo, da prenos določbe iz člena 12(1)(d) ne nalaga samo sprejetja popolnega pravnega okvira, ampak tudi izvajanje konkretnih in posebnih ukrepov varstva ter sprejetje povezanih in koordiniranih preventivnih ukrepov 25 (glej tudi zadevi C‑518/04 26 in C‑183/05 27 ). Tak sistem strogega varstva mora zato omogočiti učinkovito preprečevanje poškodovanja ali uničenja razmnoževališč ali počivališč živalskih vrst, navedenih v Prilogi IV(a) k direktivi o habitatih (glej zadevo C‑103/00 28 ).

Sodišče je v zadevi Skydda Skogen (C-473/19 in C-474/19) potrdilo, da je za uresničitev ciljev direktive o habitatih dejansko pomembno, da lahko pristojni organi predvidijo dejavnosti, ki bi bile škodljive za vrste, zaščitene s to direktivo, ne glede na to, ali je cilj zadevne dejavnosti ubijanje ali vznemirjanje teh vrst ali ne 29 .

(2-13) To izhaja neposredno iz pojma „sistem strogega varstva“, pri tem pa je upoštevana tudi potreba po vzpostavitvi povezave med sprejetimi ukrepi in cilji iz člena 12 ter Direktivo na splošno. Ti ukrepi morajo prispevati k cilju dolgoročnega ohranjanja vrste ali obnovitve njene populacije v njenem habitatu in jih je treba učinkovito izvajati.

To razlago potrjujeta uvodni izjavi 3 30 in 15 31 Direktive, ki se nanašata na spodbujanje človekovih dejavnosti in nujnost ukrepov upravljanja za vzdrževanje ali obnovitev ugodnega stanja ohranjenosti vrst. Uvodni izjavi sami po sebi nimata zavezujočega pravnega učinka in ne moreta prevladati nad vsebinskimi določbami Direktive, vendar jasno nakazujeta namen. Zato se, čeprav Sodišče preambule ne uporablja za neposredno obrazložitev sodbe, ta še vedno pogosto uporablja kot pomoč pri razlagi materialnih določb sekundarne zakonodaje 32 .

(2-14) Potreba po konkretnih, skladnih in usklajenih preventivnih ukrepih za izvajanje zahteve po strogem varstvu vrst iz Priloge IV ne pomeni nujno vzpostavitve novih struktur ali postopkov za izdajo dovoljenj na nacionalni ravni. Države članice lahko na primer v zvezi s projekti, ki lahko vplivajo na vrste iz Priloge IV, prilagodijo obstoječe postopke načrtovanja, da izpolnijo zahteve iz člena 12. To pomeni, da se lahko presoja vplivov na vrste ter njihova razmnoževališča in počivališča vključi v obstoječe postopke odločanja na različnih ravneh v državi članici, vključno na primer z odločitvami o načrtovanju rabe zemljišč ali postopki presoje vplivov načrtov in projektov na okolje.

Kar zadeva tekoče dejavnosti, lahko države članice kot orodja za izvajanje določb člena 12 uporabijo postopke načrtovanja, predpise ali kodekse najboljše prakse (ki morajo biti dovolj podrobno in jasno opredeljeni). Vendar, kot je pojasnjeno v oddelku 2.3.4, taki pristopi in orodja formalnega pravnega varstva ne nadomeščajo, temveč ga dopolnjujejo.

2.2.2 Ukrepi za zagotovitev ugodnega stanja ohranjenosti

(2-15)    Pri razlagi člena 12 je treba upoštevati cilj direktive o habitatih, kot je določen v členu 2, ki se brez razlikovanja uporablja za habitate in vrste, navedene v vseh prilogah. Zato bi morali strogi varstveni ukrepi, sprejeti v skladu s členom 12, zagotoviti ohranitev ali obnovitev ugodnega stanja ohranjenosti vrst iz Priloge IV, ki so v interesu Skupnosti, oziroma prispevati k njima.

(2-16)    Poleg tega je treba člen 12 razlagati ob upoštevanju člena 1(i), ki opredeljuje ugodno stanje ohranjenosti vrste. To pomeni, da se je treba o ukrepih, ki morajo biti sprejeti, odločati na podlagi posebnih okoliščin vsakega primera in ob upoštevanju posebnosti vsake vrste. Značilnosti vrste, kot je njeno stanje ohranjenosti, so lahko na primer razlog za bolj specifične ali intenzivnejše varstvene ukrepe.

V zadevi (C-383/09, v točkah 37 in 25) o varstvu velikega hrčka (Cricetus cricetus) je Sodišče navedlo, da izvedeni ukrepi „niso zadostovali za učinkovito preprečitev poškodovanja ali uničenja razmnoževališč ali počivališč velikega hrčka.“ Sodišče je menilo, da „[k]ljub izvajanju ukrepov, določenih v ohranitvenem načrtu za [velikega hrčka] (2007–2011), in ustreznim prizadevanjem vseh, ki se ukvarjajo z ohranjanjem vrste, dosedanji biološki rezultati ne zadostujejo za ohranitev te vrste v Franciji“. Zato je „nujno, da se ukrepi v korist velikega hrčka znatno in hitro izboljšajo, tako da bi se v kratkem roku dosegli biološki rezultati, ki bi potrjevali ohranjanje vrste“. To pomeni, da je treba sistem strogega varstva prilagoditi potrebam in stanju ohranjenosti vrste.

2.2.3 Ukrepi v zvezi s primeri, opisanimi v členu 12

(2-17)    Obseg in vrsta ukrepov, sprejetih za vzpostavitev sistema strogega varstva, sta določena s seznamom prepovedi in drugih obveznosti iz člena 12 (glej tudi oddelek 2.3 v nadaljevanju). Zato se morajo sprejeti ukrepi nanašati na dejanja, ki ogrožajo vrste same (členi 12(1), točke (a) do (c), 12(2), 12(3) in 12(4)) ali opredeljene elemente njihovih habitatov (člen 12(1), točka (d)). Člen 12(1) sam po sebi ali v povezavi s členom 2 držav članic ne zavezuje k sprejetju proaktivnih ukrepov za upravljanje habitatov 34 ; zahteva le ukrepe za učinkovito prepoved vseh dejavnosti iz člena 12(1). Poleg tega v skladu s členom 12(4), „države članice nadaljujejo z raziskavami ali potrebnimi ohranitvenimi ukrepi, da se zagotovi, da naključno ujetje in ubitje nima znatnega škodljivega vpliva na zadevno vrsto.“

(2-18) Za različne vrste iz Priloge IV in za različne primere se lahko zahtevajo različne vrste ukrepov. To se lahko razlikuje glede na različne ekološke zahteve za vrste ter posebne težave in nevarnosti, s katerimi se soočajo vrste ali skupine vrst. Za opredelitev ukrepov, ki so potrebni za učinkovito izvajanje prepovedi iz člena 12(1), in za zagotovitev strogega varstva vrst so odgovorni pristojni nacionalni organi.

(2-19) Države članice morajo zato prepoved zapisati v zakonodajo (v skladu s členom 12(1)) ter učinkovito izvrševati in izvajati to prepoved, kar vključuje preventivne ukrepe (kot so ozaveščanje o veljavnih prepovedih, spremljanje itd.). Iz besedila člena 12 in člena 1(i) ter cilja „vzdrževanja“ ugodnega stanja ohranjenosti je razvidno tudi, da obveznosti iz člena 12 države članice zavezujejo, še preden je potrjeno kakršno koli zmanjšanje številnosti vrste ali preden zavarovani vrsti dejansko grozi izumrtje 35 . Tudi če je stanje ohranjenosti vrste ugodno in se predvideva, da bo tako ostalo tudi v bližnji prihodnosti, morajo države članice sprejeti tudi preventivne ukrepe za zaščito vrst pred dejavnostmi, navedenimi v členu 12.

Sodišče je pojasnilo, da „vzpostavitev sistema varstva, ki ga nalaga člen 12(1), od (a) do (c), [d]irektive o habitatih ni pogojena s tem, da dana dejavnost pomeni tveganje negativnega vpliva na stanje ohranjenosti zadevne živalske vrste“ 36 in da „se varstvo iz te določbe ne preneha uporabljati za vrste, ki so dosegle ugodno stanje ohranjenosti“ 37 . Poleg tega, „ker izvajanje sistema varstva, določenega v členu 12(1)(d) te direktive, ni pogojeno s številom osebkov zadevne vrste, to ne more biti pogojeno [...] s tveganjem negativnega vpliva na stanje ohranjenosti te vrste“ 38 .

(2-20)    To stališče podpirajo zadeve C-103/00, C-518/04, C-183/05 in C-383/09, v katerih je Sodišče poudarilo pomen preventivne narave sprejetih ukrepov 39 . Sodišče je zavrnilo argument grške vlade, da je treba za dokaz neobstoja strogega varstva vrste Caretta caretta dokazati zmanjšanje števila gnezd. Po mnenju Sodišča „to, da se ne zdi, da se je število gnezd te vrste v zadnjih 15 letih zmanjšalo, samo po sebi ne more omajati te ugotovitve“, torej neobstoja sistema strogega varstva vrste Caretta caretta.

Sodišče je razsodilo, da prenos člena 12 državam članicam nalaga ne samo sprejetje popolnega pravnega okvira, ampak tudi izvajanje konkretnih in posebnih ukrepov varstva v zvezi s tem ter da sistem strogega varstva predpostavlja sprejetje povezanih in koordiniranih preventivnih ukrepov 40 . Tak sistem strogega varstva mora zato omogočati učinkovito preprečevanje poškodovanja ali uničenja razmnoževališč ali počivališč živalskih vrst, navedenih v Prilogi IV(a) k direktivi o habitatih (v zvezi s tem glej zadevo C‑103/00, Komisija Evropskih skupnosti proti Helenski republiki, zbirka odločb sodne prakse 2002, I‑1147, točka 39).

(2-21)    Tak pristop temelji tudi na členu 191 PDEU, v skladu s katerim je „[c]ilj okoljske politike Unije [...] doseči visoko raven varstva“ in ki temelji na previdnostnem načelu in načelu, da je treba sprejeti preventivne ukrepe. Preventivni ukrepi predvidevajo in obravnavajo nevarnosti in tveganja, s katerimi se lahko sooča vrsta. Zato bi morali biti preventivni ukrepi za nekatere vrste del „potrebnih ukrepov“ za vzpostavitev sistema strogega varstva.

2.2.4 Določbe členov 12(1), točke (a) do (d), in 12(4) v zvezi s tekočimi dejavnostmi

(2-22) Čeprav je lahko uporaba predpisov o varstvu jasno povezana s postopki za odobritev projektov (npr. za gradbene in infrastrukturne projekte), je njihova uporaba v primeru ponavljajočih se in razširjenih dejavnosti, kot so kmetijstvo, gozdarstvo ali ribištvo 43 , lahko bolj zapletena.

Direktiva se kljub temu uporablja tudi za te dejavnosti. Sodišče Evropske unije je pojasnilo, da se prepovedi iz člena 12(1), točke (a) do (c), direktive o habitatih lahko uporabljajo za dejavnosti, kot so gozdarska dela ali posegi v prostor, katerih namen očitno ni ujetje, ubitje, vznemirjanje živalskih vrst ali namerno uničenje ali odvzemanje jajc 44 . To se smiselno uporablja tudi za prepoved iz člena 12(1), točka (d), direktive o habitatih.

Države članice morajo zato zagotoviti, da izpolnjujejo svoje obveznosti glede varstva vrst iz Priloge IV tudi v primeru tekočih dejavnosti. To ne pomeni nujno, da je treba na nacionalni ravni uvesti nove strukture ali postopke za izdajo dovoljenj. Države članice imajo najverjetneje že vzpostavljene postopke načrtovanja, predpise ali kodekse najboljše prakse, ki bi jih bilo mogoče prilagoditi tako, da bi vključevali določbe člena 12. Kljub temu morajo države članice neodvisno od pristopa, izbranega za uporabo zahtev iz člena 12 za tekoče dejavnosti (vzpostavitev novega mehanizma ali prilagoditev obstoječih), zagotoviti, da so ustrezno izpolnjene stroge zahteve glede varstva. Ker se kmetijstvo, gozdarstvo in ribištvo v zvezi s tem bistveno razlikujejo, je vsaka panoga v nadaljevanju obravnavana ločeno.

(2-23)    Kar zadeva kmetijstvo 45 , se je več držav članic za zagotovitev skladnosti s členom 12 odločilo uvesti preventivne ukrepe. To lahko na primer vključuje oblikovanje dovolj podrobno in jasno opredeljenih smernic in kodeksov ravnanja (četudi ti niso pravno zavezujoči). Koristno je opozoriti, da osnovna pravila kmetijske prakse pogosto vključujejo zaščito nekaterih krajinskih značilnosti, kot so žive meje, ribniki itd., ki so lahko tudi habitati vrst iz Priloge IV. Vendar je obseg zadevnih vrst zelo širok in v nekaterih primerih države članice menijo, da je primerno pripraviti podrobnejše smernice za posamezne vrste.

Direktiva kljub temu zahteva, da takšni pristopi in orodja ne nadomeščajo formalnega pravnega varstva, pač pa ga dopolnjujejo, tj. če se ta orodja (npr. kodeksi ravnanja, primeri najboljše prakse) ne upoštevajo ali se ne izvajajo ustrezno, je treba vzpostaviti pravne postopke za učinkovito izvrševanje sistema strogega varstva vrst v skladu s členom 12.

(2-24)    V zvezi s tem je treba poudariti, da je pojav zavarovanih vrst na kmetijskih zemljiščih pogosto posledica tradicionalnih, običajno ekstenzivnih praks rabe zemljišč in kmetijskih praks. Kadar prakse rabe zemljišč jasno podpirajo stanje ohranjenosti obravnavane vrste, je očitno, da je treba spodbujati nadaljevanje takih praks. Poleg zahtev iz člena 12(1) je treba v skladu s členom 12(4) spremljati in ocenjevati naključno ujetje ali ubitje zavarovanih živalskih vrst, povezano s temi tekočimi dejavnostmi.

(2-25)    Uporaba člena 12 za gozdarstvo je v nekaterih pogledih bolj zapletena, saj je verjetneje, da so drevesa, ki jih je treba posekati, tudi habitat (razmnoževališče ali počivališče) zadevnih vrst iz Priloge IV. Posebne značilnosti panoge, tj. dolgi proizvodni cikli in posledično potreba po dolgoročnem načrtovanju, prispevajo k posebnim izzivom ohranjanja vrst v gozdovih.

Pri iskanju praks trajnostnega gospodarjenja z gozdovi, ki so skladne z zahtevami ohranjanja, so različne države članice razvile različne pristope za obravnavo tega vprašanja. Obstoječi pristopi se razlikujejo – od podrobnega gozdarskega načrtovanja in predhodne odobritve načrtov za gospodarjenje z gozdovi ali splošnih kodeksov ravnanja do predhodne priglasitve predlogov za sečnjo, s katerimi se okoljskim organom omogoči posredovanje, če biti lahko zadevali znane populacije zaščitenih vrst.

Tako kot pri kmetijskih praksah lahko tudi ti preventivni pristopi zagotovijo varstvo zadevnih vrst, če se o njih učinkovito obvešča in se izvajajo v dobri veri in z zadostnimi sredstvi. Gospodarske spodbude lahko prispevajo k spodbujanju sprejetja takšnega pristopa, denimo v primeru sistemov certificiranja gozdov, ki lahko zahtevajo skladnost z nekaterimi določbami o varstvu okolja, vključno z biotsko raznovrstnostjo in varstvom vrst. Pristope je seveda treba prilagoditi, da so skladni z zahtevami za varstvo vrst iz Priloge IV. Vendar taki pristopi ne zagotavljajo absolutnega jamstva, razen kadar je obvezna popolna predhodna odobritev načrtov za gospodarjenje z gozdovi, zato morajo (kot je navedeno zgoraj) biti podprti z izvršljivo zakonsko ureditvijo varstva.

 (2-26) Ukrepi na področju gozdarstva bi bili skladni s členom 12 tudi, če bi bili načrtovani na način, ki bi že v prvi vrsti preprečil nastanek situacij, navedenih v členu 12. Ustrezen preventivni pristop bi lahko preprečil nasprotja s prepovedmi iz člena 12, če bi izključil škodljive gozdarske prakse, kadar je vrsta najbolj ranljiva, npr. med razmnoževanjem. Za čas zunaj sezone razmnoževanja bi bilo treba ukrepe iz člena 12 opredeliti za vsak primer posebej, in sicer na podlagi ekoloških potreb vrste, v idealnem primeru v okviru načrtov za gospodarjenje z gozdovi 46 in s ciljem preprečitve vsakršnega poškodovanja ali uničenja razmnoževališč ali počivališč.

Sodišče Evropske unije je pojasnilo, da bi morale dejavnosti izkoriščanja gozda temeljiti na preventivnem pristopu, ki upošteva potrebe po ohranjanju zadevnih vrst, ter se načrtovati in izvajati tako, da se ne kršijo prepovedi iz člena 12(1), točke (a) do (c), direktive o habitatih, ob upoštevanju gospodarskih, družbenih, kulturnih, regionalnih in lokalnih zahtev, kot je razvidno iz člena 2(3) Direktive 47 . To se smiselno uporablja tudi za prepoved iz člena 12(1), točka (d), direktive o habitatih.

(2-27) Še en primer ponavljajočih se dejavnosti je vzdrževanje javne infrastrukture. Vzdrževalni ukrepi se lahko oblikujejo tako, da pomagajo ohranjati in povezovati habitate za strogo zavarovane vrste, kot je siva kuščarica (Lacerta agilis), na železniških progah (npr. skrbno vzdrževanje obcestnega zelenja, železniškega gramoza in rečne vegetacije). Države članice lahko za takšne vzdrževalne ukrepe pripravijo smernice dobre prakse, s čimer lahko pomagajo zagotoviti skladnost z zahtevami direktive o habitatih.

(2-28) Države članice lahko za prispevanje k izvajanju določb člena 12 uporabijo tudi prostovoljne ukrepe, kot so pogodbe za gozdarsko-okoljsko-podnebne storitve in ohranjanje gozdov v okviru skupne kmetijske politike. Ti ukrepi lahko uspešno združujejo preventivni pristop s (prostovoljnim) proaktivnim upravljanjem habitatov. Vendar pa ti ukrepi ne morejo nadomestiti formalnega pravnega varstva, lahko ga le dopolnjujejo.

(2-29) Uporaba člena 12 za ribištvo zahteva ureditev ribolovnih dejavnosti, s čimer se preprečijo negativni učinki na strogo zavarovane vrste, kot so poškodovanje njihovih razmnoževališč ali počivališč, namerno ujetje ali ubitje teh vrst ali njihov prilov v ribolovnem orodju. Uporaba potrebnih preventivnih ukrepov bi se lahko izvedla z orodji za načrtovanje, kot so načrti za upravljanje ribištva, ali z dovoljenji za gospodarski ribolov, ki bi vključevala posebne zahteve. Za zagotovitev ustrezne in učinkovite zaščite bi ti ukrepi morali temeljiti na dobrem poznavanju tveganj, ki jih predstavljajo nekatere vrste ribolovnega orodja. Poleg tega bi bilo treba posebno pozornost nameniti območjem, kjer obstaja tveganje medsebojnega delovanja, ki bi lahko povzročilo naključni ulov.

Ker je ohranjanje morskih bioloških virov v izključni pristojnosti Evropske unije v okviru skupne ribiške politike, je treba potrebne ukrepe izvajati prek tega okvira politike. Osnovna pravila, ki se uporabljajo, so določena v Uredbi (EU) št. 1380/2013, ki za upravljanje ribištva uporablja ekosistemski pristop, katerega cilj je omejiti vplive na okolje in zagotoviti skladnost z okoljsko zakonodajo. Za izvajanje potrebnih preventivnih ukrepov, kot so tisti iz uredbe o tehničnih ukrepih (Uredba (EU) 2019/1241 49 ), se lahko uporabijo različna orodja za upravljanje ribištva.

V okviru postopka regionalizacije iz navedene uredbe morajo države članice Komisiji predložiti skupna priporočila za sprejetje delegiranih aktov, ki zajemajo potrebne ukrepe. Praviloma lahko države članice potrebna pravila in preventivne ukrepe uporabijo za ribiške flote, ki plujejo pod njihovo zastavo. Za druge flote, ki lovijo na morskem ozemlju držav članic, je treba ukrepe izvajati z delegiranimi akti Komisije. V skladu z Uredbo (EU) št. 1380/2013 lahko države članice pod določenimi pogoji za zmanjšanje resne grožnje za vrste sprejmejo nujne ukrepe, ki se uporabljajo za vsa plovila. Pod določenimi pogoji lahko sprejmejo tudi nediskriminatorne ukrepe, ki veljajo za vsa plovila znotraj 12 navtičnih milj od temeljnih črt.

Glede na dejstvo, da je glede na trenutna dognanja prilov eden glavnih virov pritiska na zavarovane morske vrste, zlasti kite, delfine, želve in morske ptice, je zelo pomembno, da se sprejmejo in izvajajo učinkoviti preventivni ukrepi, ki obravnavajo zadevne ribolovne dejavnosti. V ta namen bi bilo treba uporabiti razpoložljive mehanizme v okviru skupne ribiške politike, natančneje uredbe o tehničnih ukrepih (Uredba (EU) 2019/1241). Preventivni ukrepi lahko na primer vključujejo spremembe ali omejitve nekaterih vrst ribolovnega orodja, prostorsko oz. časovno regulacijo ribolovnih dejavnosti (npr. popolna prepoved uporabe določenega ribolovnega orodja na območju, na katerem takšno orodje ogroža stanje ohranjenosti vrst ali njihove habitate) ali razvoj alternativnih orodij.

 

(2-30)    Splošni zaključek, ki ga je mogoče izpeljati iz tega oddelka, je, da bi bilo najbolje, da se tekoče dejavnosti izvajajo tako, da se vnaprej prepreči pojav nasprotja z določbami o varstvu vrst. Prednost takega pristopa je tudi morebitna zaščita osebe, ki opravlja dejavnost (tj. pred pregonom), če ta oseba te ukrepe spoštuje. V ta namen so možna orodja, kot so instrumenti načrtovanja, sistemi predhodne odobritve, kodeksi ravnanja in praktične informacije ali smernice. Ti ukrepi morajo:

a)biti del „potrebnih ukrepov“ v skladu s členom 12 za „vzpostavitev in izvajanje učinkovitega sistema strogega varstva“;

b)vključevati stroge zahteve glede varstva;

c)zagotavljati, da vsi morebitni škodljivi ukrepi v celoti upoštevajo potrebe po ohranjanju zadevne vrste ali populacije ter da jih spremlja pravni okvir za strogo varstvo, ki zagotavlja ustrezno izvrševanje s strani regulativnih organov v primeru neskladnosti (upoštevajo se vidiki pravne varnosti); ter

d)biti v pomoč pri opredelitvi ustreznih ravni spremljanja (zahtevane v skladu s členom 11 Direktive) in načinu financiranja teh ravni.

2.3Posebne določbe o varstvu v skladu s členom 12

2.3.1 Namerno ujetje ali ubitje osebkov vrst iz Priloge IV(a)

(2-31)    Člen 12(1)(a) prepoveduje vse oblike namernega ujetja ali ubitja 50 osebkov vrst iz Priloge IV(a) v naravi. V skladu s členom 12(3) se ta prepoved uporablja za vse faze življenja živali. V skladu s členom 1(m) „osebek pomeni katero koli živo ali mrtvo žival ali rastlino vrste iz Prilog IV in V, njen kateri koli del ali izdelek iz nje ter katero koli drugo blago, pri katerem je iz spremljajočih dokumentov ali embalaže ali oznake ali nalepke ali iz katerih koli drugih okoliščin razvidno, da so to deli živali ali rastlin teh vrst ali izdelki iz njih[.]“

(2-32)    Sodišče se je v zadevi Caretta caretta (C-103/00, točka 37) sklicevalo na element „namena“ in navedlo, da je uporaba mopedov na plažah, kjer se nahajajo razmnoževališča, prepovedana, postavljene pa so bile tudi obvestilne table, ki opozarjajo na prisotnost gnezd želv na plažah. Kar zadeva morsko območje okoli plaž Gerakas in Dafni, je bilo to opredeljeno kot območje absolutnega varstva in so bile tam postavljene posebne obvestilne table. Po mnenju Sodišča je dejstvo, da so ljudje na plaži kljub informacijam o nujnosti varstva teh območij, ki so na voljo javnosti, uporabljali mopede in da so bili v okoliškem morju prisotni čolni na pedala in manjši čolni 51 , pomenilo namerno vznemirjanje želv v obdobju njihovega razmnoževanja za namene člena 12(1)(b). Zato kaže, da Sodišče pojem „namerno“ „razlaga v smislu zavestnega sprijaznjenja s posledicami“ 52 .

(2-33)    V zadevi C-221/04 53 je bilo razlogovanje Sodišča natančnejše. V tej zadevi je Komisija pri Sodišču vložila tožbo, ker Španija zaradi dovoljenja organov v Kastilji in Leonu za namestitev pasti na več zasebnih lovskih območjih ni spoštovala člena 12(1)(a) v zvezi z varstvom vidre (Lutra lutra). Sodišče je opozorilo na ugotovitve iz zadeve Caretta caretta in navedlo, da je zato, „[d]a bi bil pogoj iz člena 12(1)(a) Direktive, ki se nanaša na namernost, izpolnjen, [...] treba dokazati, da je avtor akta hotel ujeti ali ubiti osebek zaščitene živalske vrste oziroma da se je strinjal z možnostjo takega ujetja ali ubitja“ 54 .

Sodišče je to uporabilo kot „potrebno merilo“ in – v navedeni zadevi – ugotovilo, da se sporno dovoljenje nanaša na lov na lisice in torej ni samo po sebi dovoljevalo ulova vider. Poleg tega je Sodišče poudarilo, da prisotnost vidre na zadevnem območju ni bila formalno ugotovljena, tako da tudi ni bilo dokazano, da so španski organi vedeli, da bi lahko z izdajo spornih dovoljenj za lov na lisico ogrožali vidro. Sodišče je tako ugotovilo, da potrebna merila – potrebna za ugotovitev namernosti ujetja ali ubitja osebka zavarovane živalske vrste – niso bila izpolnjena 55 .

Sodišče je v zadevi C-340/10 ugotovilo, da Ciper ni izpolnil obveznosti iz člena 12(1) s tem, da je dopuščal dejavnosti, ki resno ogrožajo ekološke značilnosti jezera Paralimni, in da ni sprejel potrebnih varstvenih ukrepov za ohranitev populacije vrste ciprske belouške (Natrix natrix cypriaca) in da ni sprejel ukrepov, potrebnih za vzpostavitev in uporabo sistema strogega varstva te vrste.

(2-34)    Na podlagi pristopa Sodišča v zadevah C-103/00 in C-221/04 je treba „namerna“ dejanja razumeti kot dejanja osebe, ki se zaveda, da bodo ta dejanja privedla do ujetja ali ubitja vrste iz Priloge IV, ali se zavestno sprijazni z možnostjo takega kaznivega dejanja.

Z drugimi besedami, določba se ne uporablja le za osebo, ki resnično namerava ujeti ali ubiti osebek zavarovane vrste, temveč tudi za osebo, ki je dovolj obveščena in se zaveda posledic, ki jih bo njeno ravnanje najverjetneje imelo, pa kljub temu izvede dejanje, ki vodi do ujetja ali ubitja osebkov (npr. kot neželeni, a sprejeti stranski učinek) (pogojni namen).

Nacionalni organi bi morali z vsemi ustreznimi sredstvi proaktivno razširjati informacije o pojavu zavarovanih vrst in o vseh obstoječih pravilih za njihovo varstvo. Primer tega so obvestila na plažah o prisotnosti želvjih gnezd na plažah v zadevi Caretta caretta.

(2-35)    Ta potreba po informacijah je zelo pomembna tudi za vrste, naključno ujete med ribolovnimi dejavnostmi, ki se izvajajo v nasprotju z ribiškimi pravili. EU je sprejela nekatera pravila za zaščito kitov in delfinov pred ujetjem v ribolovno orodje in ubitjem z njim. Uredba 2019/1241 nekaterim plovilom prepoveduje uporabo nekaterih vrst ribolovnega orodja na določenih območjih brez hkratne uporabe aktivnih zvočnih odvračalnih naprav, ki lahko preprečijo zapletanje pristaniških rjavih pliskavk v ribiške mreže (glej tudi oddelek 2.3.6). V takih primerih morajo države članice zagotoviti tako učinkovit nadzor uporabe akustičnih odvračalnih sredstev kot njeno izvajanje, pa tudi dobro obveščenost ribičev o tej obveznosti.

2.3.2 Namerno vznemirjanje vrst iz Priloge IV(a), zlasti med razmnoževanjem, vzrejo mladičev, zimskim spanjem in selitvijo

(2-36)    Člen 12(1)(b) prepoveduje namerno vznemirjanje vrst iz Priloge IV, zlasti med razmnoževanjem, vzrejo mladičev, prezimovanjem in selitvijo, ko so vrste ranljivejše 57 . Člen 12(3) določa, da se ta prepoved uporablja za vse faze življenja zadevnih vrst.

2.3.2(a) Namerno vznemirjanje

(2-37)    Niti člen 12 niti člen 1 direktive o habitatih ne vsebujeta opredelitve pojma „vznemirjanja“ 58 . Določba ni izrecno omejena na „pomembno“ vznemirjanje, kot to velja v členu 6(2) Direktive, vendar je treba področje uporabe določbe razlagati glede na splošni cilj Direktive.

Kot je že bilo navedeno, je Sodišče pojasnilo, da vzpostavitev sistema varstva, ki ga nalaga člen 12(1), točke (a) do (d), direktive o habitatih, „ni pogojena s tem, da dana dejavnost pomeni tveganje negativnega vpliva na stanje ohranjenosti zadevne živalske vrste“ 59 , in da „se varstvo iz te določbe ne preneha uporabljati za vrste, ki so dosegle ugodno stanje ohranjenosti“ 60 .

Jasno je, da je treba vsako dejavnost, ki namerno vznemirja vrsto tako, da lahko vpliva na njene možnosti za preživetje, uspeh ali sposobnost razmnoževanja ali vodi k zmanjšanju območja razširjenosti ali k selitvi ali izpodrivu vrste, šteti za „vznemirjanje“ v smislu člena 12.

(2-38) Glede na njihovo posebno življenjsko zgodovino (zlasti njihovo reproduktivno strategijo ali mobilnost) in pogosto zapletene družbene interakcije nekaterih živali lahko vznemirjanje posameznih osebkov pogosto vpliva na celotno populacijo. To bi na primer veljalo, če bi vznemirjali brejo samico ali ločili mater od mladiča velikih, dolgoživih in zelo mobilnih živali z nizko plodnostjo, kot so morski sesalci.

(2-39) Na splošno so pomembni parametri pri ocenjevanju njihovega vpliva na vrsto intenzivnost, trajanje in pogostost ponavljanja vznemirjanja. Različne vrste so različno občutljive ali se različno odzivajo na isto vrsto vznemirjanja, kar je treba upoštevati. Dejavniki, ki povzročajo vznemirjanje ene vrste, morda ne povzročajo vznemirjanja druge. Občutljivost posameznega osebka določene vrste se lahko razlikuje tudi glede na sezono ali določena obdobja v njenem življenjskem ciklu (npr. obdobje razmnoževanja).

Člen 12(1)(b) to možnost upošteva in poudarja, da je treba prepovedati namerno vznemirjanje, zlasti v občutljivih obdobjih razmnoževanja, vzreje mladičev, zimskega spanja in selitev. Upoštevati je treba tudi, da vznemirjanje (npr. s hrupom, virom svetlobe) ne vpliva nujno vedno neposredno na fizično celovitost neke vrste. Lahko ima tudi posreden negativen učinek na vrsto (npr. tako, da jih prisili k uporabi veliko energije za beg: netopirji, če se jih vznemirja med zimskim spanjem, se na primer posledično ogrejejo in odletijo, zato je zaradi velike izgube virov energije manj verjetno, da bodo preživeli zimo).

(2-40) Zato je potreben pristop za vsak primer posebej. Pristojni organi bodo morali skrbno razmisliti o stopnji vznemirjanja, ki se šteje za škodljivo, ob upoštevanju posebnih značilnosti zadevne vrste in razmer, kot je pojasnjeno zgoraj. Ponavljajoče se vznemirjanje kitov in delfinov zaradi plovil za opazovanje kitov bi lahko na primer znatno vplivalo na posamezne osebke, kar bi imelo negativne posledice za lokalno populacijo. Po drugi strani se občasno vznemirjanje brez verjetnega negativnega vpliva na posamezno žival ali lokalno populacijo, kot je na primer odganjanje volka, da ne bi vdrl v ogrado za ovce, da bi se preprečila škoda, ne bi smelo šteti za vznemirjanje v skladu s členom 12.

(2-41) Vznemirjanje mora biti tudi „namerno“, če naj spada v področje uporabe člena 12(1)(b) (za opredelitev pojma „namerno“ glej oddelek 2.3.1). Naj ponovimo, da je Sodišče v zadevi Caretta caretta (C-103/00) analiziralo vsako od različnih dejavnosti na plažah, kjer se razmnožujejo želve, da bi ugotovilo vzročno zvezo med temi dejavnostmi in vznemirjanjem vrste. Najprej je ugotovilo, da je vožnja z mopedi na plaži, kjer se razmnožujejo želve vrste Caretta caretta, verjetno vznemirjala to vrsto, predvsem zaradi hrupa, zlasti med odlaganjem jajc, inkubacijo in valjenjem ter na poti izvaljenih želvic proti morju. Prisotnost malih plovil v bližini plaže, kjer se razmnožujejo želve, je pomenila tudi ogrožanje življenja in dobrega počutja želv. Po mnenju Sodišča je to zadostovalo za razsodbo o namernem vznemirjanju zadevne vrste v obdobju razmnoževanja v smislu člena 12(1)(b).

   

2.3.2(b)    Obdobja razmnoževanja, vzreje mladičev, zimskega spanja in selitve

(2-42)    Obdobja razmnoževanja, vzreje mladičev, zimskega spanja in selitve določene vrste se v zvezi z njenim vznemirjanjem štejejo za posebej občutljiva obdobja. Vendar pa v direktivi o habitatih ti izrazi niso opredeljeni. Ker Priloga IV(a) Direktive vključuje zelo širok razpon vrst, ki se ekološko, biološko in vedenjsko močno razlikujejo, je treba pri opredeljevanju obdobij razmnoževanja, vzreje mladičev, zimskega spanja in selitev (če ta obdobja sploh pridejo v poštev) ponovno uporabiti pristop po posameznih vrstah.

(2-43)    Za namene člena 12 bi se morale uporabljati naslednje opredelitve pojmov:

— obdobje razmnoževanja in vzreje mladičev: to obdobje lahko (če pride v poštev) vključuje obdobje dvorjenja, parjenja, gradnje gnezda ali izbire kraja za odlaganje jajc ali kotitve, same kotitve ali odlaganja jajc ali ustvarjanja potomcev v primeru nespolnega razmnoževanja, razvoja in valitve jajc ter vzreje mladičev;

— obdobje zimskega spanja: zimsko spanje je obdobje, ko žival postane neaktivna in za daljše obdobje zaspi, otrpne ali miruje, običajno pozimi. Takšno stanje običajno spremlja znižanje telesne temperature ter upočasnitev srčnega utripa in dihanja. Zimsko spanje živalim omogoča, da preživijo težke pogoje z manjšo porabo energije, kot če bi bile aktivne (na primer nekateri netopirji, glodavci, dvoživke ali plazilci);

— obdobje selitve: selitev je periodični premik osebkov z enega območja na drugega kot naravni del njihovega življenjskega cikla, običajno kot odziv na sezonske spremembe ali spremembe v preskrbi s hrano.

2.3.3 Namerno uničevanje ali odvzem jajc iz narave

(2-44)    V skladu s členom 12(1)(c) je namerno uničevanje ali odvzem jajc iz narave prepovedano.

2.3.4 Poškodovanje ali uničenje razmnoževališč ali počivališč

(2-45)    Člen 12(1)(d) je samostojna določba. V nasprotju z drugimi prepovedmi iz člena 12 se ne nanaša neposredno na osebke, temveč je njegov cilj varstvo pomembnih elementov njihovih habitatov, saj prepoveduje poškodovanje ali uničenje razmnoževališč ali počivališč. Medtem ko se v točkah (a), (b) in (c) člena 12(1) uporablja izraz „namerno“, to ne velja za točko (d).

2.3.4(a)    Posledice dejstva, da beseda „namerno“ ni vključena v člen 12(1)(d)

(2-46)    V skladu s členom 12(1), točke (a) do (c), so prepovedana zgolj naklepna dejanja in jih je treba preprečiti, medtem ko v skladu s pododstavkom (d) naklepnost dejanja ni nujni predpogoj 65 . V skladu s členom 12(1)(d) morajo biti vsa ravnanja, katerih posledica je poškodovanje ali uničenje razmnoževališč ali počivališč, prepovedana ne glede na to, ali so namerna ali ne 66 .

Sodišče je poleg tega potrdilo, da je „[s] tem, ko ni omejil prepovedi iz člena 12(1)(d) Direktive na namerna ravnanja, v nasprotju s tem, kar je storil za ravnanja iz točk od (a) do (c) tega člena, [...] zakonodajalec Skupnosti izrazil svojo voljo, da razmnoževališčem in počivališčem podeli varstvo proti ravnanjem, ki povzročijo njihovo poškodovanje ali uničenje. Glede na pomembnost ciljev biološke raznovrstnosti, ki ga želi uresničiti Direktiva, nikakor ni nesorazmerno, da prepoved iz člena 12(1)(d) ni omejena na namerna ravnanja“ 67 .

(2-47)    V kazenskem pravu se razlikuje med naklepnimi ali namernimi dejanji in nenamernimi dejanji. „Namerno“ zajema tudi situacije, v katerih rezultat ni neposredno predviden, vendar bi morala oseba upoštevati posledice, ki bi iz dejanja lahko izhajale. To jasno kaže, da je bil namen nevključitve besede „namerno“ v pododstavek (d) ta, da se v področje uporabe te določbe vključijo tudi nenamerna dejanja, ki povzročijo poškodovanje ali uničenje. S tem se uvaja posebna značilnost te določbe: vsakršno poškodovanje ali uničenje razmnoževališč ali počivališč je treba učinkovito prepovedati, tj. preprečiti.

(2-48)    Vendar to ne pomeni, da so v skladu s členom 12(1)(d) Direktive potrebni proaktivni ukrepi za upravljanje habitatov (npr. dejavno upravljanje travnika za metulje). Vendar pa za zaščito razmnoževališč ali počivališč pred poškodovanjem ali uničenjem preprosta prepoved v pravnem besedilu ne zadostuje in jo je treba podpreti z ustreznim mehanizmom izvrševanja, vključno s preventivnimi ukrepi. V okviru strogega sistema varovanja bi morale države članice predvideti nevarnosti, s katerimi se lahko ti kraji soočajo zaradi človekovega delovanja, in sprejeti ukrepe za zagotavljanje, da se tisti, za katere je verjetno, da bodo storili kaznivo dejanje (namerno ali nenamerno), zavedajo veljavne prepovedi in ustrezno ukrepajo.

(2-49) Sodišče je v prvi zadevi Caretta caretta 68 razglasilo, da lahko prisotnost zgradb na plaži, ki jo vrsta uporablja za razmnoževanje, povzroči poškodovanje ali uničenje razmnoževališča v smislu člena 12(1)(d) Direktive 69 . Bistveno je, da se Sodišče pri tem ni omejilo na „nezakonitost“ teh stavb. Za Sodišče je bilo najpomembnejše že samo dejstvo, da so bile tam zgrajene stavbe in da bi lahko povzročile poškodovanje in uničenje. Zato za kršitev člena 12(1)(d) zadostuje že gradnja stavb na plaži, ki je opredeljena kot „območje absolutnega varstva“, zlasti če so bile poleg tega tam „postavljene posebne obvestilne table“.

(2-50) Sodišče je v zadevi C-441/17 (v zvezi z varstvom nekaterih vrst lesnih hroščev iz Priloge IV – Buprestis splendens, Cucujus cinnaberinus, Phryganophilus ruficollis in Pytho kolwensis – v gozdu Białowieża na Poljskem) 70  pojasnilo tudi, da se prepovedi iz člena 12 direktive o habitatih uporabljajo ne glede na število osebkov vrste, za katero velja strogo varstvo. Sodišče je nedavno ponovno poudarilo, da „izvajanje sistema varstva, določenega v členu 12(1)(d) te direktive, ni pogojeno s številom osebkov zadevne vrste“ 71 . Povedano drugače, dejstvo, da je vrsta lahko močno prisotna na danem območju in da njeno preživetje na tem območju ni ogroženo, ne zmanjšuje obveznosti strogega varstva vrst. Namesto tega bi bilo treba ta dejstva upoštevati v postopku odstopanja. Prav tako drži obraten scenarij, tj. da dejstvo, da območje predstavlja razmnoževališče ali počivališče le za enega ali nekaj osebkov vrste iz Priloge IV(a), ne zmanjšuje obveznosti zaščite tega območja pred dejanji, ki bi ga lahko poškodovala ali uničila.

(2-51)    Po drugi strani pa bo prihajalo do primerov, ko se poškodovanje naravnih habitatov zgodi naravno (tudi z naravno sukcesijo po prenehanju določene rabe zemljišča, npr. za kmetijske namene) ali ga povzročijo nepredvidljivi dogodki, tako da habitat za določeno vrsto ni več primerno razmnoževališče ali počivališče. Če v tem primeru ni bilo storjeno nobeno dejanje, ki bi povzročilo poškodovanje ali uničenje razmnoževališč ali počivališč, pač pa je to posledica naravnih vzrokov, se člen 12(1)(d) ne uporablja 72 .

2.3.4(b)    Opredelitev „razmnoževališč in počivališč“

(2-52)    Glede na cilje Direktive je treba razmnoževališča in počivališča strogo varovati, saj so ključna za življenjski cikel živali in so zelo pomembni elementi celotnega habitata vrste 74 , potrebni za zagotovitev njenega preživetja. Njihovo varstvo je neposredno povezano s stanjem ohranjenosti vrste. Določbo iz člena 12(1)(d) je zato treba razumeti kot namenjeno zaščiti ekološke funkcionalnosti razmnoževališč in počivališč. Tako člen 12(1)(d) določa, da ta območja in kraji ne smejo biti poškodovani ali uničeni zaradi človekovih dejavnosti, da lahko še naprej zagotavljajo vse tisto, kar je potrebno za počitek določene živali ali uspešno razmnoževanje.

(2-53) V zadevi C-383/09 je generalna pravobranilka J. Kokott „razmnoževališča in počivališča“ razlagala tako, da obsegajo ne le brloge, ampak tudi okoliške habitate. Sodišče je razsodilo, da obveznosti iz člena 12(1)(d) niso bile izpolnjene ne le zaradi neposrednega uničenja brlogov, temveč tudi zaradi postopkov urbanizacije in sprememb v strukturi pridelka na širših območjih 75 .

(2-54) Iz člena 12(1)(d) tako izhaja, da je treba taka razmnoževališča in počivališča zaščititi tudi takrat, kadar se uporabljajo le občasno ali so celo zapuščena 76 , vendar obstaja razmeroma velika verjetnost, da se bodo zadevne vrste na ta razmnoževališča in počivališča vrnile. Če na primer določeno jamo vsako leto za zimsko spanje uporabi več netopirjev (ker se vrsta vsako leto vrne v isto zimsko počivališče), je treba poleti funkcionalnost te jame kot območje za zimsko spanje zaščititi, da jo lahko netopirji pozimi ponovno uporabijo.

(2-55)    Opredelitev splošnih meril za razmnoževališča in počivališča je težavna, saj so v Prilogi IV(a) naštete vrste iz več taksonov z več strategijami življenjske zgodovine. Toge opredelitve „razmnoževališč“ in „počivališč“, ki bi veljala za vse taksone, ni mogoče zagotoviti. Zato je treba pri razlagi pojmov „razmnoževališča“ in „počivališča“ upoštevati to raznolikost, da odraža različne prevladujoče pogoje. Namen naslednjih splošnih opredelitev je zagotoviti nekaj smernic v zvezi s tem, ki temeljijo na predpostavki, da je zadevna območja mogoče opredeliti in razumno razmejiti. Uporabljale naj bi se kot kontrolni seznam elementov, ki jih je treba upoštevati, saj se vsi ti elementi ne uporabljajo za vse vrste. Tukaj je mogoče ugotoviti tudi vrzeli v poznavanju vrst. Spodnji opredelitvi sta podrobno opisani v ločenih oddelkih, čeprav se v praksi pogosto medsebojno povezujeta in prekrivata, zato bi ju bilo mogoče obravnavati tudi skupaj.

(2-56)    Za namene člena 12 se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov.

·Razmnoževališča

Vzreja mladičev je tukaj opredeljena kot parjenje, kotitev mladičev (vključno z odlaganjem jajc) ali ustvarjanje potomcev v primeru nespolnega razmnoževanja. Razmnoževališče je tukaj opredeljeno kot tista območja, ki so potrebna za parjenje in kotitev, zajema pa tudi okolico gnezda ali območja kotitve, pri čemer so potomci od teh območij odvisni. Pri nekaterih vrstah razmnoževališče zajema tudi povezane strukture, potrebne za ozemeljsko opredelitev in obrambo. Pri vrstah, ki se razmnožujejo nespolno, je razmnoževališče opredeljeno kot območje, potrebno za ustvarjanje potomcev. Razmnoževališča, ki se redno uporabljajo v času enega leta ali v večletnem obdobju, morajo biti zaščitena, tudi če niso zasedena.

Razmnoževališče tako lahko vključuje območja, potrebna za:

1.dvorjenje;

2.parjenje;

3.gradnjo gnezda ali izbiro kraja za odlaganje jajc ali kotitev;

4.prostore, ki se uporabljajo za kotitev ali odlaganje jajc ali ustvarjanje potomcev v primeru nespolnega razmnoževanja;

5.kraje za razvoj in izvalitev jajc;

6.gnezdišča ali mesta kotitve, če jih zasedajo mladiči, ki so od tega območja odvisni; ter

7.širše habitate, ki pripomorejo k uspešnosti razmnoževanja, vključno z območji za hranjenje.

·Počivališča

Počivališča so tukaj opredeljena kot območja, potrebna za preživetje živali ali skupine živali v nedejavni fazi. Pri sesilnih vrstah je počivališče opredeljeno kot območje pritrditve. Počivališča obsegajo strukture, ki so jih ustvarile živali kot prostor za počivanje, kot so počivališča, brlogi ali skrivališča. Počivališča, ki se redno uporabljajo v času enega leta ali v večletnem obdobju, morajo biti zaščitena, tudi če niso zasedena.

Počivališča, ki so bistvena za preživetje, lahko vključujejo eno ali več struktur in značilnosti habitata, ki so potrebne za:

1.termoregulacijo, npr. Lacerta agilis(siva kuščarica);

2.počitek, spanje ali okrevanje, npr. počivališče vrste Nyctalus leisleri (gozdni mračnik);

3.skrivanje, zaščito ali zatočišče, npr. brlogi pajka vrste Macrothele calpeiana; ter

4.zimsko spanje, npr. jame netopirjev in skrivališča vrste Muscardinus avellanarius (podlesek).

(2-57)    Pravilno izvajanje člena 12(1)(d) zahteva dobro poznavanje ekologije (biologije, habitatov, velikosti, razširjenosti in dinamike populacije) in obnašanja vrste (življenjski cikel, organizacija, interakcija znotraj vrste in med vrstami).

Primeri razmnoževališč in počivališč

	Razmnoževališče	Počivališče
Triturus cristatus (veliki severni pupek)	Ribnik, ki se uporablja za parjenje, ima ločena moška ozemlja, na katerih potekata dvorjenje in parjenje. Jajčeca se odložijo posamično na vzniklih rastlinah in se razvijejo v 12 do 18 dneh. Mlade ličinke se preobrazijo in prosto plavajo. Ribnik je torej razmnoževališče.	T. cristatus med kopensko fazo življenja uporablja zatočišča, kot so kamni, drevesna počivališča in hlodi, kamor se skrije čez dan. Podobna zatočišča se uporabljajo za obdobja zimskega spanja (v hladnih regijah) ali poletnega mirovanja (v vročih regijah). Odrasle živali in ličinke v vodni fazi življenja kot zatočišče uporabljajo podvodno in vzniklo vegetacijo. T. cristatus se razširi v sosednje mlake. Zdrave populacije vrste T. cristatus uporabljajo niz mlak in se med njimi premikajo, pri tem pa se razširjajo po ustreznem povezovalnem kopenskem habitatu. Posamezni osebki se lahko gibljejo približno 1 km od svoje rojstne mlake. Počivališča vrste T. cristatus so tako ribniki, v katerih živijo, in sosednji kopenski habitat, ki jim nudi podporo v kopenski fazi življenjskega cikla.
Nyctalus leisleri (gozdni mračnik)	Samci v času razmnoževanja živijo ločeno od samic. Samci jeseni vzpostavijo območja parjenja v drevesnih duplinah. Parjenje poteka pozno jeseni, samice pa oploditev samo odložijo do pomladi. Mladiči se skotijo v porodnem počivališču in so odvisni od matere, dokler jih ta poleti ne odstavi. Območja razmnoževanja in porodna počivališča so zato razmnoževališča. Ta stroga uporaba opredelitve pa izvzema počivališča za zimsko spanje, ki so zajeta med „počivališči“ iz člena 12(1)(d).	Za prezimovanje N. leisleri je predvsem drevesni netopir, ki pozimi preide v zimsko spanje. Pozimi počivajo v drevesnih duplinah, zgradbah ter občasno v jamah in predorih, ki zagotavljajo primerno mikroklimo. Uporabljajo tudi izdelana počivališča v škatlah. Drevesna počivališča so bila najdena v parkih in urbanih območjih ter gozdovih listavcev in iglavcev. Ta počivališča morajo biti na kraju, kjer pride do razmeroma malo ali nič vznemirjanja, saj netopirji, ki se zdramijo iz stanja odrevenelosti, porabljajo dragocene zaloge energije, ki jih pozimi ni mogoče nadomestiti. Dnevna počivališča v aktivnem obdobju (spomladi) so prav tako bistvena za vse vrste netopirjev, ki potrebujejo območja z malo ali nič vznemirjanja podnevi, tudi v tem primeru v razpokah in odprtinah starih dreves in zgradb. Odvisno od tega, kje se nahaja kolonija, lahko ta izmenično uporablja več poletnih počivališč, od katerih se lahko večja uporabljajo kot porodna počivališča, medtem ko samci postanejo samotarji ali pa živijo v majhnih skupinah. Med selitvijo Znano je, da se N. leisleri seli med nekaterimi evropskimi območji razširjenosti: osebki, ki so bili obročkani v Nemčiji, so bili odkriti med prezimovanjem v Franciji in Švici (nacionalno poročilo za leto 2003 77 ). Natančni vzorci selitev niso znani. Vendar se zdi, da so druge populacije bolj sedentarne in so njihova porodna počivališča in prezimovališča na isti lokaciji. Počivališča, ki jih uporablja N. leisleri za dnevni počitek in za zimsko spanje, so počivališča.

	Razmnoževališče	Počivališče
Maculinea arion (veliki mravljiščar)	M. arion za dokončanje svojega razvojnega cikla potrebuje območje, kjer raste rastlina za hrano njegovih ličink (vrste Thymus) ter gostitelja za ličinke in vir hrane (mravljišča mravlje vrste Myrmica). Jajčeca odložijo v popek cveta rastline vrste Thymus, kjer se ličinke hranijo in razvijajo. Ličinke v določeni fazi padejo z rastline, nato pa morajo pritegniti pozornost mravelj, da jih poberejo in odnesejo v mravljišče. Ličinka svoj razvoj nadaljuje v mravljišču, pri tem pa se prehranjuje z ličinkami mravelj. Pupacija poteka v mravljišču, v odrasle osebke pa se preobrazijo v začetku poletja. Razmnoževališče vrste M. arion je območje z rastlinami vrste Thymus v bližini kraja, kjer se preobrazijo v odrasle osebke, in mravljišča vrste Myrmica, kjer se razvijejo ličinke in bube.	Ta vrsta nima jasno opredeljenih počivališč, razen tistih, ki so potrebna za razvoj ličink in pupacijo. Te življenjske faze so zajete v opredelitvi razmnoževališča v stolpcu na levi.
Osmoderma eremita (puščavnik)	Počivališče in razmnoževališče sta pri hroščih vrste O. eremita enaka. Ta lesna vrsta večino svojega življenja preživi v razpadajočih votlinah dozorelih listavcev, običajno vrste Quercus. Velik delež osebkov ne zapusti rojstnega drevesa. Parjenje poteka znotraj substrata, jajčeca pa se odložijo globoko v substrat. Razvoj od jajčeca do hrošča traja več let. Buba se razvije jeseni; v odrasle osebke se preobrazijo pozno spomladi ali v začetku poletja. Vrsta dozorelih, strohnelih in votlih listavcev, običajno vrste Quercus, ki jo vrsta uporablja, je za vrsto O. eremita počivališče.

(2-58)    Primer vrste Triturus cristatus (glej okvir zgoraj) ponazarja, da se pri nekaterih vrstah, ki imajo majhna domača območja razširjenosti, razmnoževališča in počivališča lahko prekrivajo. V takih primerih je pomembno zaščititi funkcionalno uspešno in usklajeno območje za vrsto, ki vključuje počivališča in razmnoževališča ter druga območja, ki se štejejo za potrebna za ohranitev ekološke funkcionalnosti razmnoževališča in/ali počivališča. Opredelitev „lokalne“ populacije take vrste bi lahko imela koristno vlogo pri opredelitvi takega območja.

(2-59)    Razmisliti je treba tudi o tem, kako v okviru člena 12 ravnati z vrstami z velikimi območji razširjenosti. Poseben problem, ki ga predstavljajo vrste z velikimi območji razširjenosti, je v členu 4(1) Direktive že priznan. V tem primeru je morda priporočljivo omejiti opredelitev razmnoževališča in počivališča na kraj, ki ga je mogoče jasno razmejiti: npr. počivališča za netopirje, prezimovališča za medvede ali brlogi za vidre ali druga območja, ki se lahko jasno opredelijo kot pomembna za razmnoževanje ali počitek.

(2-60)    V zadevi Caretta caretta Sodišče razmnoževališč in počivališč za vrste ni opredelilo in je uporabilo pristop za vsak primer posebej oziroma za vsako vrsto posebej. Sodišče je v obravnavani zadevi poudarilo pomen zaliva Laganas kot „pomembne regije za razmnoževanje zaščitene vrste Caretta caretta“ 78 . Na tem območju so bili značilni fizični in biološki dejavniki, ki so bistveni za razmnoževanje vrste (morsko območje in plaže z gnezdišči). Splošno opredelitev „razmnoževališč“ in „počivališč“ je težko določiti zaradi številnih razlik v ekoloških značilnostih vrst. Upoštevati je treba najnovejša dognanja o ekologiji in vedenju vrst.

2.3.4(c) Pojem „poškodovanja“

(2-61)    Niti člen 12(1)(d) niti člen 1 direktive o habitatih ne vsebujeta opredelitve pojma „poškodovanje“, čeprav je ta pojem prisoten tudi v drugih določbah Direktive (npr. v členu 6(2)).

(2-62)    Poškodovanje se na splošno lahko opredeli kot fizična degradacija, ki vpliva na habitat (v tem primeru razmnoževališče ali počivališče). V nasprotju z uničenjem lahko do degradacije pride tudi počasi in se funkcionalnost območja ali kraja zmanjša postopno. Poškodovanje torej ne vodi nujno v takojšnjo izgubo funkcionalnosti območja ali kraja. Vendar pa bi negativno vplivalo na funkcionalnost v smislu kakovosti ali količine prisotnih ekoloških elementov in bi lahko sčasoma povzročilo njegovo popolno izgubo. Zaradi velike raznolikosti vrst, navedenih v Prilogi IV(a), je treba oceno poškodovanja določenega razmnoževališča ali počivališča opraviti za vsak primer posebej.

(2-63)    Če želimo opredeliti vzroke, ki vodijo do poškodovanja ali celo izgube funkcionalnosti razmnoževališča ali počivališča, in se jim izogniti, je pomembno vzpostaviti jasno vzročno povezavo med eno ali več dejavnostmi, ki jih povzroči človek, in poškodovanjem ali uničenjem razmnoževališča ali počivališča. Očitno je, da se lahko vzroki za poškodovanje nahajajo znotraj zadevnega razmnoževališča ali počivališča ali zunaj njega, morda pa celo tudi na določeni razdalji od njega. Takšne vzroke in dejavnosti je treba nato nadzorovati tako, da se je mogoče izogniti poškodovanju in uničenju. Samo jasen pregled vzrokov organom omogoča ustrezno ukrepanje, da se izognejo nadaljnjemu ali prihodnjemu poškodovanju in uničenju.

(2-64) Zato lahko toleranca dejavnosti, ki neposredno ali posredno uničujejo ali škodujejo habitatu zavarovanih vrst, pomeni kršitev člena 12(1), kot se je Sodišče izreklo v zadevi C-340/10. V obravnavani zadevi je Sodišče sklenilo, da so čezmerno črpanje vode in druge škodljive dejavnosti v bližini jezera Paralimni lahko znatno negativno vplivale na habitat ciprske belouške in na ohranitev te vrste, zlasti v sušnih letih. S tem, ko je to vrsto dejavnosti dopustil, Ciper ni izpolnil svojih obveznosti v skladu s členom 12(1).

(2-65)    Za opredelitev meja, do katerih je mogoče nekaj šteti za „poškodovanje“, je nepogrešljiva analiza člena 12(1)(d) kot celote. Namen člena 12 je uvesti sistem strogega varstva vrst iz Priloge IV(a). Izrecna zaščita razmnoževališč in počivališč poleg varstva vrste kot take, brez opredelitve „namernosti“, izkazuje pomen, ki ga Direktiva priznava tem območjem. Ta posebna zaščita pred poškodovanjem ali uničenjem razmnoževališč in počivališč je očitno povezana z bistveno funkcijo teh območij, ki morajo še naprej zagotavljati vse elemente, ki jih določena žival (ali skupina živali) potrebuje za razmnoževanje ali počitek.

(2-66)    Primeri dejavnosti, ki lahko povzročijo poškodovanje v skladu s členom 12(1)(d):

-zapolnjevanje delov drstitvenih območij za velike severne pupke (Triturus cristatus) ali druge strogo zavarovane dvoživke, s čimer se zmanjša njihova (skupna) funkcija razmnoževališča;

-poškodovanje funkcije delov brloga hrčka kot razmnoževališča in počivališča zaradi globokega oranja;

-gradbena dela vzdolž odseka reke, ki je počivališče in razmnoževališče atlantskega jesetra (Acipenser sturio) ali drugih strogo zavarovanih rib;

-izsuševanje površin ali druge dejavnosti, ki povzročajo spremembe v hidrologiji in ki resno ogrožajo ekološke značilnosti habitata in vplivajo na populacijo vrste Natrix natrix cypriaca (ciprska belouška, glej oddelek 2.33);

-sečnja/odstranitev odmrlih ali odmirajočih dreves, ki so pomembni habitati za nekatere strogo zaščitene vrste lesnih hroščev 79 (Buprestis splendens, Cucujus cinnaberinus, Phryganophilus ruficollis in Pytho kolwensis);

-gradnja hiš, letovišč, cest in druge infrastrukture ter svetlobno onesnaževanje ali ribolovne dejavnosti na območjih razmnoževanja glavate karete (Caretta caretta) ali blizu njih 80 .

2.3.4(d) Ukrepi za zagotavljanje stalne ekološke funkcionalnosti razmnoževališč ali počivališč

(2-67) Ukrepi, ki se uporabljajo za zagotavljanje stalne ekološke funkcionalnosti (v nadaljnjem besedilu: ukrepi SEF), so preventivni ukrepi, namenjeni zmanjšanju ali celo odpravi negativnega vpliva dejavnosti na razmnoževališča ali počivališča zavarovanih vrst. Lahko pa to tudi presegajo in vključujejo ukrepe, ki dejavno izboljšujejo določeno razmnoževališče ali počivališče, tako da nikoli ne utrpi zmanjšanja ali izgube ekološke funkcionalnosti. To bi lahko na primer vključevalo razširitev območja ali ustvarjanje novih habitatov v razmnoževališču ali počivališču oziroma v neposredni funkcionalni povezavi z njim, da se ohrani njegova funkcionalnost. Ohranjanje ali izboljšanje ekološke funkcionalnosti, povezane s takšnimi ukrepi za zadevne vrste, bi bilo seveda treba jasno dokazati.

(2-68)    Ti ukrepi se lahko uporabijo le v primerih, ko je vzpostavljen sistem izdaje dovoljenj ali načrtovanja s formalnimi postopki in kadar lahko pristojni organi ocenijo, ali so ukrepi, sprejeti za ohranitev funkcionalnosti „razmnoževanja“ ali „počivanja“ določenega območja, zadostni. Ukrepi SEF so lahko ena od možnosti, če lahko dejavnost vpliva le na dele razmnoževališča ali počivališča. Če bo razmnoževališče ali počivališče zaradi ukrepov SEF še vedno vsaj enako veliko (ali večje) in bo ohranilo enako (ali boljšo) kakovost zadevne vrste, se delovanje, kakovost ali celovitost območja ne bodo poslabšali. Bistveno je, da se ohrani ali izboljša stalna ekološka funkcionalnost območja. Zato je pomembno spremljanje učinkovitosti ukrepov SEF.

(2-69)    Če predlagani ukrepi (ki jih predlaga npr. nosilec projekta v okviru projekta) ne zagotavljajo stalne ekološke funkcionalnosti območja, se v skladu s previdnostnim načelom ne bi smeli šteti za skladne s členom 12(1)(d). Za upoštevanje člena 12(1)(d) mora obstajati visoka stopnja gotovosti, da ukrepi zadostujejo za preprečitev vsakršnega poškodovanja ali uničenja, ukrepi pa morajo biti dejansko vzpostavljeni v ustreznem času in obliki, da se prepreči vsakršno poškodovanje ali uničenje. Oceno verjetnosti uspeha je treba opraviti na podlagi objektivnih informacij ter glede na značilnosti in posebne okoljske razmere zadevnega območja.

(2-70) Ustrezni ukrepi SEF, ki zagotavljajo, da se delovanje, kakovost ali celovitost območja ne bodo poslabšali, bodo na splošno pozitivno vplivali na varstvo zadevnih vrst.

(2-71)    Ukrepi SEF bi lahko bili sestavni del specifikacij dejavnosti ali projekta; lahko so tudi del preventivnih ukrepov v okviru strogega sistema varstva, s čimer se zagotovi skladnost s členom 12(1)(d).

(2-72)    Na podlagi opredelitve razmnoževališč in počivališč (glej oddelek 2.3.4b)) se zdi zgoraj opisani pristop še posebej pomemben pri ravnanju z živalmi z majhnimi domačimi območji razširjenosti, pri čemer so razmnoževališča ali počivališča opredeljena kot „funkcionalne enote“ (tj. uporablja se širši pristop). V zvezi s tem je treba poudariti, da mora država članica dosledno opredeliti razmnoževališča in počivališča za določeno vrsto ter posledično zagotoviti njihovo varstvo na svojem ozemlju.

(2-73)    Ukrepi SEF se razlikujejo od izravnalnih ukrepov v strogem pomenu besede (vključno z izravnalnimi ukrepi v skladu s členom 6(4) direktive o habitatih). Namen izravnalnih ukrepov je izravnati specifične negativne učinke na vrsto, kar pomeni, da je prišlo do poškodovanja ali uničenja razmnoževališča ali počivališča. To ne velja za ukrepe SEF, ki zagotavljajo, da po opravljeni dejavnosti stalna ekološka funkcionalnost razmnoževališča ali počivališča ostane v celoti nepoškodovana (z vidika količine in kakovosti). Kadar pride do poškodovanja ali uničenja razmnoževališča ali počivališča, je vedno potrebno odstopanje od člena 16, če so izpolnjeni z njim določeni pogoji. Oddelek 3.2.3 b) obravnava uporabo izravnalnih ukrepov v skladu s členom 16.

2.3.5Posedovanje, prevoz in prodaja ali izmenjava osebkov, vzetih iz narave, in njihovo ponujanje za prodajo ali izmenjavo

(2-74)    Za vrste iz Priloge IV(a) člen 12(2) določa, da „za te vrste države članice prepovejo posedovanje, prevoz in prodajo ali izmenjavo osebkov, vzetih iz narave, in njihovo ponujanje za prodajo ali izmenjavo, razen za osebke, ki so bili zakonito vzeti iz narave pred začetkom izvajanja te direktive.“ Člen 12(3) določa, da se prepovedi iz člena 12(1), točki (a) in (b), ter člena 12(2) uporabljajo za vse življenjske faze vrst iz Priloge IV(a).

2.3.6Sistem spremljanja naključnega ujetja in ubitja vrst iz Priloge IV(a)

(2-75) Člen 12(4) zahteva vzpostavitev sistema za spremljanje naključnega ujetja in ubitja živalskih vrst iz Priloge IV(a). Sistem spremljanja mora biti dovolj trden, da lahko pridobi zanesljive podatke o vplivu vseh dejavnosti, ki bi lahko povzročile tveganje naključnega ujetja in ubitja zadevnih vrst. Zbrane informacije morajo zagotoviti zanesljivo oceno naključnega ujetja in ubitja, ki lahko skupaj z rezultati spremljanja stanja ohranjenosti vrst privede do informirane odločitve o tem, ali so ohranitveni ukrepi potrebni za zagotovitev, da ni znatnega negativnega vpliva na zadevne vrste.

Primeri vključujejo spremljanje prilova kitov in delfinov ali morskih želv v ribolovno orodje ali njihovega ubitja zaradi udarcev plovil, spremljanje smrti netopirjev v okolici vetrnih turbin ali spremljanje povoženja živali (npr. dvoživk med spomladanskimi migracijami). Sodišče je v zadevi C-308/08 obravnavalo vprašanje izvajanja člena 12(4) v zvezi z iberskim risom (Lynx pardinus) v Andaluziji in ugotovilo obstoj sistema za spremljanje naključnega ubitja iberskega risa v povezavi s cestnim prometom (glej spodnji okvir).

(2-76) Sistematično spremljanje in zbiranje zanesljivih podatkov o naključnem ujetju in ubitju sta bistvena predpogoja za izvajanje učinkovitih ohranitvenih ukrepov. Kar zadeva prilov v ribolovnem orodju, se lahko sistem spremljanja na primer opira na podatke, ki jih države članice zberejo v okviru zbiranja podatkov o ribištvu 82 . Uredba (EU) 2017/1004 določa pravila za zbiranje, upravljanje in uporabo bioloških, okoljskih, tehničnih in socialno-ekonomskih podatkov v zvezi z ribiškim sektorjem, kar prispeva k uresničevanju ciljev skupne ribiške politike in okoljske zakonodaje. Sodobne tehnologije nadzora, kot so orodja za elektronsko daljinsko spremljanje, ki vključujejo sistem televizije zaprtega kroga in senzorje, imajo velik potencial. Nedavni razvoj na področju umetne inteligence lahko olajša samodejno pregledovanje velikih količin podatkov elektronskega daljinskega spremljanja. Taka orodja za nadzor so stroškovno učinkovita in izvedljiva ter organom lahko služijo za spremljanje in upoštevanje naključnega ujetja občutljivih vrst. Takšna orodja za elektronsko daljinsko spremljanje se po vsem svetu vse bolj uporabljajo kot rešitev za različna vprašanja nadzora ribištva v primerih, kadar je potrebno stroškovno učinkovito stalno spremljanje za zbiranje podatkov ter za namene nadzora in izvrševanja.

Države članice morajo pripraviti nacionalne delovne načrte v skladu z večletnim programom EU za zbiranje podatkov. Ta program za obdobje 2020–2021 je bil sprejet z Delegiranim sklepom Komisije (EU) 2019/910 in Izvedbenim sklepom Komisije (EU) 2019/909. Program vključuje obveznost zbiranja podatkov o naključnem ujetju vseh ptic, sesalcev, plazilcev in rib, zavarovanih v skladu z zakonodajo Evropske unije in mednarodnimi sporazumi. Podatke je treba zbrati za vse vrste ribolova in plovil, med potovanji znanstvenih opazovalcev na ribolovnih plovilih ali iz ladijskih dnevnikov ribičev samih.

Kadar podatki, zbrani med potovanji opazovalcev, ne zagotavljajo zadostnega vpogleda v naključno ujetje za potrebe končnih uporabnikov, morajo države članice uvesti druge metodologije, na primer uporabo elektronskega daljinskega spremljanja s kamerami na plovilih, ki beležijo vlečenje orodja in ulov. Metode in kakovost zbiranja podatkov morajo biti primerne za predvidene namene ter morajo upoštevati najboljše prakse in ustrezne metodologije, ki jih priporočajo ustrezni znanstveni organi. Zajemati morajo zadosten delež flote, da se lahko zagotovi zanesljiva ocena prilova. Zbiranje podatkov o naključnem ujetju zaščitenih in občutljivih vrst v skladu z ustreznimi uredbami in direktivami ter izvajanje ustreznih ohranitvenih ukrepov zahtevata tesno medsektorsko in medinstitucionalno sodelovanje, izvrševanje pravil ter ustrezno podporo ribičem in ribičev.

(2-77) Za vrste z velikimi območji razširjenosti, kot so kiti in delfini, ki se gibljejo po vodah držav članic, je sodelovanje z drugimi državami na naravnem območju razširjenosti bistveno, saj spremljanje in ukrepi zadevajo ribiška plovila iz različnih držav. Zato je koristno poudariti, da so obveznosti iz člena 12 za države članice skupna odgovornost. To stališče je podprto z besedilom zgoraj navedenih določb in nadnacionalnim ciljem Direktive, ki je zavarovati vrste in habitate v interesu Skupnosti na njihovem naravnem območju razširjenosti, ter z obveznostjo lojalnega sodelovanja na podlagi Pogodbe. Čeprav je za izvajanje člena 12 v prvi vrsti odgovorna država članica, ki je gostiteljica vrste, morajo zato druge države članice sodelovati, če je tako sodelovanje potrebno za izpolnjevanje njihovih pravnih obveznosti. To velja tako za spremljanje kot izvajanje ohranitvenih ukrepov.

(2-78) Glede na informacije, zbrane s sistemom spremljanja, morajo države članice po potrebi sprejeti nadaljnje raziskovalne ali ohranitvene ukrepe, da se zagotovi, da naključno ujetje in ubitje nimata znatnega škodljivega vpliva na zadevno vrsto. Zato je bistveno tudi, da so na voljo zanesljive informacije o populaciji, območju razširjenosti in stanju ohranjenosti vrste, kar zahteva popolno izvajanje spremljanja, kot to zahteva člen 11 Direktive.

(2-79) Čeprav člen 12(4) ne opredeljuje „znatnega škodljivega vpliva“ 83 , je mogoče razumeti, da to vključuje podrobno preučitev učinka naključnega ujetja in ubitja na stanje podpopulacij in populacij vrst ter nazadnje na doseganje ali ohranjanje ugodnega stanja ohranjenosti. Znatnost vpliva bo treba oceniti za vsak primer posebej ob upoštevanju življenjske zgodovine vrste, obsega in trajanja negativnega vpliva ter stanja in trenda ohranjenosti zadevne vrste. Vpliv se na primer lahko šteje za znatnega, če je stanje ohranjenosti vrste neugodno in se število zaradi naključnega ujetja in ubitja dodatno zmanjšuje, zlasti če vpliva na možnosti za obnovitev v prihodnosti. Vpliv je treba oceniti kot znaten tudi, če obstaja stalno in veliko število naključno ujetih in ubitih živali, kar bi lahko vplivalo na podpopulacijo ali lokalno populacijo zadevne vrste. Če ni podatkov o stanju ohranjenosti in/ali dejanski ravni naključnega ujetja in ubitja, je treba uporabiti previdnostno načelo.

(2-80) Še ena dejavnost, ki lahko povzroči naključno ubitje strogo zavarovanih morskih vrst, je pomorski promet, zlasti s trčenjem živali z ladjami (udarci plovil). Države članice bi lahko razmislile o številnih preventivnih ukrepih, vključno z zmanjšanjem hitrosti plovil ali preusmeritvijo prometa. Te ukrepe bo treba običajno izvajati v skladu s pravili Mednarodne pomorske organizacije (IMO). Glede na obseg predlaganih ukrepov in njihov vpliv na običajni pomorski promet ter v skladu z Direktivo 2002/59/ES bo to morda treba storiti na podlagi predložitve vloge EU Mednarodni pomorski organizaciji.

(2-81) Nekatere vojaške dejavnosti, zlasti uporaba aktivnih sonarjev v morskem okolju ali odlaganje ali uničenje neeksplodiranega streliva, bi lahko povzročile ubitje občutljivih vrst, kot so kiti in delfini. Vojaške dejavnosti niso izvzete iz določb člena 12, zato so mornarice različnih držav članic pripravile politične pobude za uporabo vojaških sonarjev, pri čemer so upoštevale potrebo po čim večjem zmanjšanju možnih vplivov na okolje. Previdnostne cone se lahko na primer določijo tam, kjer je uporaba teh sonarskih dejavnosti omejena. Pri tem je treba spoštovati veljavno mednarodno zakonodajo, ki jo ureja predvsem Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu, vključno s posebnimi določbami v zvezi s posebnimi pravicami in obveznostmi vojnih ladij.

3. ČLEN 16

Besedilo člena 16

1. Če ni druge zadovoljive možnosti in če odstopanje ne škoduje vzdrževanju ugodnega stanja ohranjenosti populacij zadevne vrste na njihovem naravnem območju razširjenosti, države članice lahko odstopijo od določb členov 12, 13, 14 ter 15(a) in (b): (a) zaradi varstva prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst in ohranjanja naravnih habitatov; (b) da preprečijo resno škodo, zlasti na posevkih, živini, gozdovih, ribištvu in vodi ter drugih vrstah premoženja; (c) zaradi interesov zdravja ljudi in javne varnosti ali zaradi drugih razlogov prevladujočega javnega interesa, ki je lahko tudi socialne ali gospodarske narave, in zaradi koristnih posledic bistvenega pomena za okolje; (d) zaradi raziskovanja in izobraževanj, zaradi doseljevanja in ponovnega naseljevanja teh vrst ter za to potrebne vzrej[e], vključno z umetnim razmnoževanjem rastlin; (e) da pod strogo nadzorovanimi pogoji dovolijo selektiven in omejen odvzem ali zadrževanje nekaterih osebkov vrst, navedenih v Prilogi IV, v omejenem številu, ki ga določijo pristojni nacionalni organi. 2. Države članice vsaki dve leti pošljejo Komisiji poročilo o odstopanjih po odstavku 1 v obliki, ki jo določi odbor. Komisija poda mnenje o teh odstopanjih najkasneje v 12 mesecih od prejema poročila in o tem poroča odboru. 3. V poročilih so navedeni: (a) vrste, za katere veljajo odstopanja, in razlog za odstopanje, skupaj z naravo tveganja, ter, če je primerno, zavrnjene nadomestne možnosti in uporabljeni znanstveni podatki; (b) dovoljena sredstva, naprave ali načini za ujetje ali ubitje osebkov živalskih vrst in razlogi za njihovo uporabo; (c) časovne in krajevne okoliščine, v katerih so taka odstopanja dovoljena; (d) organ, pooblaščen, da preveri, če so zahtevani pogoji izpolnjeni, in jih razglasi za izpolnjene ter odloči, katera sredstva, naprave ali načini se lahko uporabljajo, s kakšnimi omejitvami in katera organizacija jih lahko uporablja ter odgovorne osebe za izpolnitev naloge; (e) uporabljeni nadzorni ukrepi in dobljeni rezultati.

(3-1)    Člen 16 Direktive določa možnost odstopanj, vključno s sistemom strogega varstva živalskih vrst, vzpostavljenim v skladu s členom 12.

(3-2)    V skladu s členom 16 so možnosti za odstopanje od omejitev in prepovedi v skladu s členom 12 omejene. Odstopanja ne smejo biti utemeljena le glede na splošni cilj Direktive, ampak morajo izpolnjevati tudi tri posebne pogoje (glej točko 3.2).

(3-3)    V primeru neizpolnjevanja katerega koli od teh pogojev je odstopanje neveljavno. Zato morajo organi držav članic pred odobritvijo odstopanja skrbno preučiti vse splošne in posebne zahteve.

3.1 Splošni pravni vidiki

3.1.1 Obveznost zagotovitve popolnega, jasnega in natančnega prenosa člena 16

(3-4)    Prenos člena 16 v nacionalno zakonodajo mora zagotavljati, da pristojni organi izvajajo določbe o odstopanju. Upoštevati je treba, da je Direktiva zavezujoča glede cilja, ki ga je treba doseči, vendar izbiro načina za doseganje tega cilja prepušča državam članicam. Vendar pa je Sodišče določilo omejitve tega manevrskega prostora. Zato mora biti prenos sistema odstopanj na podlagi člena 16 v nacionalno zakonodajo skladen z vsemi temeljnimi pravnimi načeli prava EU in več zahtevami, kot je pojasnjeno v nadaljevanju.

(3-5)    V skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije 84 „prenos direktive v nacionalno pravo ne zahteva nujno formalnega in dobesednega prevzema njenih določb v izrecno in natančno določeno pravno normo. Glede na vsebino Direktive lahko v tem primeru zadošča že splošni pravni kontekst, če se z njim dejansko zagotavlja jasna in natančno opredeljena polna uporaba direktive.“ Samih upravnih določb, ki jih zaradi njihove narave organi lahko spremenijo in ki nimajo ustrezne objave, ni mogoče šteti za ustrezno izpolnjevanje obveznosti države članice na podlagi PDEU in Direktive 85 .

(3-6) V skladu s tem uporaba zahtev iz člena 16 v praksi ne nadomešča uradnega prenosa. Sodišče je v zadevi C-46/11 potrdilo, da pravilna uporaba določb direktive sama po sebi ne more zagotoviti jasnosti in natančnosti, ki sta potrebni za izpolnitev načela pravne varnosti. Poleg tega same upravne prakse ni mogoče šteti za izvajanje obveznosti držav članic, da Direktivo 86 prenesejo v nacionalno pravo.

(3-7)    Prav tako morajo biti določbe direktiv izvedene neizpodbitno zavezujoče, določne, natančne in jasne, da bi se zadostilo zahtevam pravne varnosti 87 . Sodišče je bilo v zadevi C-339/87 bolj izrecno in je navedlo, da „morajo biti merila, na podlagi katerih lahko države članice odstopajo od prepovedi, predpisanih z Direktivo, vključena v posebne nacionalne določbe, glede na to, da je natančnost prenosa izrednega pomena v primeru, v katerem je upravljanje dediščine zaupano zadevnim državam članicam na njihovem ozemlju.“ Sodišče je v sodbi z dne 20. oktobra 2005 to sodno prakso uporabilo za direktivo o habitatih in ugotovilo, da „so države članice v okviru [d]irektive [o habitatih], ki določa zapletena in tehnična pravila na področju prava okolja, zlasti dolžne paziti, da je njihova zakonodaja, ki zagotavlja prenos te direktive, jasna in natančno opredeljena“ 88 .

(3-8)    Kot je Sodišče razsodilo, je treba v zvezi s členom 16 direktive o habitatih merila, na podlagi katerih lahko države članice odstopajo od prepovedi, ki jih nalaga Direktiva, nedvoumno povzeti v določbah nacionalnega prava. Pri tem je treba člen 16 direktive o habitatih razlagati ozko, saj natančno opredeljuje okoliščine, v katerih lahko države članice odstopajo od členov od 12 do 15 Direktive 89 . Sodišče je to stališče ponovno poudarilo v zadevi C-46/11 90 .

(3-9) Države članice morajo pri prenosu člena 16 upoštevati pomen izrazov in pojmov, ki se uporabljajo v Direktivi, da se zagotovi enotnost pri razlagi in uporabi 91 . To pomeni tudi, da morajo nacionalni ukrepi za prenos zagotoviti polno uporabo Direktive brez spreminjanja njenih izrazov in brez dodajanja pogojev ali odstopanj, ki niso predvideni v Direktivi 92 . Sodišče je na primer v zadevi C-6/04 93 ugotovilo, da je odstopanje, ki dovoljuje dejanja, ki vodijo do ubitja zavarovanih vrst ter poškodovanja ali uničenja njihovih razmnoževališč in počivališč, pod pogojem, da so taka dejanja zakonita in se jim ni mogoče razumno izogniti, „v nasprotju z duhom in namenom [d]irektive [o habitatih] in njenim členom 16“.

V zadevi C-183/05 94 je Sodišče menilo, da ureditev odstopanj v irski zakonodaji (člen 23(7)(b) Wildlife Act) ni v skladu s členoma 12 in 16 Direktive. V skladu z irsko zakonodajo dejanja, ki nenamerno motijo ali uničujejo razmnoževališča ali počivališča prosto živečih vrst, niso kazniva dejanja. Po mnenju Sodišča ta določba ne le ne izpolnjuje zahtev iz člena 12(1)(d) Direktive, ki taka dejanja prepoveduje ne glede na to, ali so namerna ali nenamerna, ampak tudi presega to, kar je določeno v členu 16 Direktive, saj Direktiva izčrpno določa pogoje, pod katerimi se odstopanja lahko odobrijo.

(3-10)    Nacionalne določbe morajo zagotoviti, da se vsi pogoji iz člena 16 dosledno in temeljito prenesejo, in sicer brez selektivne uporabe le nekaterih določb. Sodišče je v zadevi C-98/03 95 ugotovilo, da nemško pravo (člen 43(4) zveznega zakona o varstvu narave) ni združljivo s členom 16, ker za odstopanja ne veljajo vsi pogoji iz tega člena.

V zadevi C-508/04 96 je Sodišče pojasnilo, da „nacionalne določbe, na podlagi katerih je odobritev odstopanja od prepovedi iz členov 12, 13, 14 ter 15(a) in (b) Direktive predmet le nekaterih meril in pogojev iz člena 16 Direktive, ne pa vseh, ne morejo predstavljati sistema, skladnega s členom 16“. Sodišče je v zadevi C-46/11 ugotovilo, da poljsko pravo ni združljivo s členom 16, ker za odstopanja ne veljajo vsa merila in pogoji iz tega člena.

3.1.2 Ustrezna splošna uporaba odstopanj

(3-11) Odobritev odstopanj po členu 16 mora biti zadnje sredstvo 97 . Nacionalni organi, pristojni za odobritev odstopanj, morajo upoštevati, da je treba odstopanja razlagati in izvajati restriktivno, da ne bi ogrozili splošnega cilja in ključnih določb Direktive 98 . V zadevi C-6/04 je Sodišče pojasnilo, da se to načelo uporablja tudi v okviru člena 16 99 . V zadevi C-674/17 je Sodišče Evropske unije odločilo, da „je treba odstopanje, ki temelji na členu 16(1) direktive o habitatih, opredeliti jasno, natančno in utemeljeno kot odgovor na natančne zahteve in posebne položaje“ 100 .

(3-12)    V zvezi z ukrepi, ki jih je treba sprejeti v skladu s členom 12 direktive o habitatih, je bila poudarjena potreba po zadostnem in preverljivem izvajanju ustreznih in učinkovitih ukrepov. Enak pristop se lahko uporabi za sistem odstopanj. Ob pravilni uporabi ta zagotavlja, da odobritev odstopanj ni v nasprotju s ciljem Direktive 101 . V zadevi C-6/04 je Sodišče navedlo, da „členi 12, 13 in 16 [d]irektive [o habitatih] sestavljajo povezano celoto pravil, katerih namen je zagotovitev varstva populacij zadevnih vrst, tako da vsako odstopanje, ki je nezdružljivo s to direktivo, krši prepovedi iz členov 12 ali 13 te direktive in pravilo, v skladu s katerim se odstopanja dovolijo v skladu s členom 16 te direktive“.

Praviloma se resnost vseh pogojev ali „preskusov“ poveča glede na resnost možnega vpliva odstopanja na vrsto ali populacijo.

(3-13)    Za odobritev odstopanja se predpostavlja, da so pristojni nacionalni organi zagotovili, da so izpolnjeni vsi pogoji iz člena 16. Države članice morajo tudi zagotoviti, da kumulativni učinki odstopanj ne povzročajo učinkov, ki bi bili v nasprotju s cilji člena 12 in Direktive kot celote 102 .

(3-14) Zato se uporaba odstopanj pogosto najbolje upravlja znotraj nacionalnega okvira za ohranjanje, da se na splošno zagotovi, da v določeni državi članici kumulativni vplivi odstopanj za določeno vrsto ne škodujejo vzdrževanju ugodnega stanja ohranjenosti vrst na nacionalni in/ali biogeografski ravni. V vsakem primeru morajo imeti države članice pregled in nadzor nad uporabo odstopanj na nacionalni ravni (in po potrebi tudi pregled, ki sega čez meje, ko gre za čezmejne populacije). Zaradi tega morajo morda, odvisno od organizacijske strukture v državi članici, regionalni ali lokalni organi preučiti učinke odstopanj zunaj svojih ozemelj.

Primer, kako lahko nacionalni organ določi uporabo odstopanj, odobrenih na njegovem ozemlju, lahko najdemo v zadevi C-342/05. Sodišče v tej zadevi pojasnjuje, da „[o]koliščine, da so odločbe o dodelitvi dovoljenj za lov na volkove vezane na regionalno zgornjo omejitev za odstrel volkov v vsakem lovišču, ni mogoče šteti za neskladno s členom 16(1) direktive o habitatih. Ta omejitev, ki se določi glede na število živali, ki so lahko predmet odstranitve brez ogrožanja zadevne vrste, kot je ugotovila generalna pravobranilka v točki 33 svojih sklepnih predlogov, namreč pomeni samo okvir, znotraj katerega lahko lovišča izdajajo dovoljenja za lov, če so izpolnjeni pogoji člena 16(1) direktive o habitatih.“ 103 Z drugimi besedami, možno je določiti največje število osebkov, ki se jih sme ubiti (da se prepreči negativni vpliv na stanje ohranjenosti), vendar to ne odpravlja potrebe, da vsako odstopanje izpolnjuje vse pogoje iz člena 16(1).

3.2 Skrbno nadzorovan sistem za odobritev odstopanj: trije preskusi

(3-15) Člen 16 določa tri preskuse, ki jih je treba opraviti pred odobritvijo odstopanja:

1) prikaz enega ali več razlogov, navedenih v členu 16(1), točke (a) do (d), ali dovoljenje, da pod strogo nadzorovanimi pogoji dovolijo selektiven in omejen odvzem ali zadrževanje nekaterih osebkov vrst, navedenih v Prilogi IV, v omejenem številu, ki ga določijo pristojni nacionalni organi (točka (e)),

2) neobstoj zadovoljive alternative in

3) zagotovitev, da odstopanje ne škoduje ohranjanju populacij v ugodnem stanju ohranjenosti.

Tretji preskus odraža splošni cilj direktive o habitatih, ki je prispevati k biotski raznovrstnosti z ohranjanjem naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (člen 2(1)). Sprejeti ukrepi morajo biti namenjeni vzdrževanju ali obnovitvi ugodnega stanja ohranjenosti zavarovanih naravnih habitatov in prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst. Upoštevati morajo tudi gospodarske, socialne in kulturne potrebe ter regionalne in lokalne značilnosti (člena 2(2) in (3)).

Pred pregledom drugega in tretjega preskusa mora vloga uspešno prestati prvi preskus. V praksi ni smiselno preučevati vprašanja zadovoljivih alternativ in vpliva na stanje ohranjenosti, če ukrep ne izpolnjuje zahtev iz člena 16(1), točke (a) do (e).

(3-16)    Države članice morajo kljub temu zagotoviti, da so izpolnjeni vsi trije preskusi. Dokazno breme nosijo pristojni organi, ki morajo dokazati, da vsako odstopanje izpolnjuje vse preskuse, kot je pojasnilo Sodišče v zadevi C-342/05: „[Ker člen 16(1)] zahteva, da je treba režim odstopanja razlagati strogo, in breme dokazovanja obstoja zahtevanih pogojev za vsako odstopanje nalaga organu, ki sprejme tako odločitev, pri čemer morajo države članice zagotoviti, da je vsak poseg, ki zadeva zaščitene vrste, dovoljen le na podlagi odločitev, ki so natančno in ustrezno obrazložene ter v katerih so navedeni razlogi, pogoji in zahteve, določeni v členu 16(1) direktive o habitatih“ 104 .

Diagram poteka odobritve odstopanja v skladu s členom 16(1)

3.2.1PRESKUS 1: Prikaz enega od razlogov, navedenih v členu 16(1), točke (a) do (d), ali dovoljenje, da pod strogo nadzorovanimi pogoji dovolijo selektiven in omejen odvzem ali zadrževanje nekaterih osebkov vrst, navedenih v Prilogi IV, v omejenem številu, ki ga določijo pristojni nacionalni organi (člen 16(1), točka (e))

(3-17) Odstopanja se odobrijo, ker obstaja poseben problem ali situacija, ki jo je treba rešiti. Odstopanja morajo temeljiti na vsaj eni od možnosti iz člena 16(1), točke (a), (b), (c), (d) in (e). Posebna odstopanja, ki niso utemeljena z nobenim od teh razlogov oz. možnosti, so v nasprotju z duhom in namenom direktive o habitatih in besedilom njenega člena 16 105 .

Sodišče je v zadevi C-508/04 106 ugotovilo, da avstrijska zakonodaja ni v skladu s členom 16(1) Direktive, deloma zato, ker razlogi za odstopanje v skladu z avstrijsko zakonodajo (tj. kmetijska ali gozdarska raba v gospodarske namene, proizvodnja pijač in gradnja naprav) niso spadali med razloge oz. možnosti, ki so izčrpno našteti v členu 16(1) Direktive.

(3-18)    Pri odobritvi odstopanja je treba zastavljeni cilj navesti jasno in natančno, nacionalni organ pa mora na podlagi strogih znanstvenih podatkov dokazati, da so odstopanja primerna za dosego tega cilja, utemeljiti izbiro razloga oz. možnosti iz člena 16(1), točke (a) do (e), in preveriti, ali so izpolnjeni posebni pogoji 107 .

(a) zaradi varstva prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst in ohranjanja naravnih habitatov

(3-19) Prvi razlog za odobritev odstopanja je varstvo prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst ter ohranjanje naravnih habitatov. Člen 16(1)(a) ne določa niti vrste zajetih živalskih in rastlinskih vrst ali naravnih habitatov niti vrste nevarnosti. Glede na splošni cilj Direktive je verjetneje, da bodo občutljive, redke, ogrožene ali endemične vrste in naravni habitati (na primer tisti, ki so navedeni v prilogah k direktivi o habitatih) vključeni v ta razlog, s čimer bi se dejansko zmanjšal negativni vpliv določene vrste nanje. Prednostna obravnava interesov vrste, ki je pogosta in uspevajoča, pred interesi vrste, ki izpolnjuje merila iz člena 1(g) Direktive, bi bila neobičajna.

(3-20)    Pristojni organ bi moral za vsak primer posebej temeljito preučiti, ali lahko interesi varstva habitata ali vrste, ki je v interesu Skupnosti, upravičijo vpliv na druge vrste, ki so v interesu Skupnosti, na primer če bi neko plensko vrsto lokalno ogrožala vrsta mesojede živali 108 . Pred odločitvijo o odobritvi odstopanja za zaščito plenske vrste bi bilo treba oceniti in obravnavati vse druge morebitne nevarnosti (npr. poškodovanje habitata, prelov, vznemirjanje, konkurenca domačih vrst). Ta ocena bi morala zajemati stanje ohranjenosti vrst, za katere velja morebitno odstopanje, v primerjavi s stanjem ohranjenosti zadevnih „živalskih in rastlinskih vrst in habitatov“, dolgoročni vpliv na prizadete populacije, dolgoročno učinkovitost pri zmanjševanju nevarnosti itd. Ocena bi morala upoštevati načelo sorazmernosti: povzročena škoda ne sme biti nesorazmerna z zastavljenimi cilji.

 (b) da preprečijo resno škodo, zlasti na posevkih, živini, gozdovih, ribištvu in vodi ter drugih vrstah premoženja

(3-21) Drugi razlog za odobritev odstopanja je preprečitev resne škode, zlasti na posevkih, živini, gozdovih, ribištvu in vodi ter drugih vrstah premoženja. To odstopanje upošteva gospodarske interese in, kot je navedeno, mora biti škoda, ki jo je treba preprečiti, resna. Vendar seznam ni izčrpen; lahko zajema tudi druge vrste premoženja. Resna škoda se nanaša na posebne interese, tj. povzroči ali bi lahko med drugim povzročila neposredno ali posredno gospodarsko in/ali finančno izgubo, izgubo vrednosti premoženja ali izgubo proizvodnega materiala.

(3-22)    Vendar, kot je Sodišče poudarilo v sodbi v zadevi C-46/11, člen 16(1)(b) organom ne dovoljuje odstopanja od prepovedi iz člena 12 zgolj zato, ker spoštovanje teh prepovedi zahteva spremembo kmetijskih, gozdarskih ali ribogojskih dejavnosti. V zadevi C-46/11 je Sodišče v sodbi navedlo, da člen 16(1)(b) ne dovoljuje odstopanja od prepovedi iz člena 12 z utemeljitvijo, da upoštevanje teh prepovedi ne bi omogočalo uporabe tehnologij, ki se običajno uporabljajo v kmetijstvu, gozdarstvu ali ribogojstvu 109 .

(3-23)    Sodišče je v sodbi o primerljivem postopku odstopanja v skladu s členom 9 Direktive 2009/147/ES o pticah ugotovilo, da Direktiva ni namenjena preprečevanju manjše škode, ampak le hude škode, ki presega določeno stopnjo 110 . Iz tega sledi, da zgolj nevšečnosti in običajna poslovna tveganja ne morejo pomeniti legitimnega razloga za odobritev odstopanj. Kaj šteje za resno škodo, bi bilo treba oceniti za vsak primer posebej, ko se pojavi težava.

(3-24)    Sodišče je pojasnilo, da „člen 16(1) direktive o habitatih ne zahteva, da mora pred sprejetjem ukrepov odstopanja nastati resna škoda“ 111 . Ker je namen te določbe preprečiti resno škodo, ni nujno, da je resna škoda že nastala; zadostuje že verjetnost nastanka resne škode. Vendar zgolj možnost nastanka škode ne zadostuje; verjetnost nastanka škode mora biti velika, prav tako tudi obseg škode. Veliko verjetnost pojava resne škode je treba dokazati z zadostnimi dokazi. Obstajati morajo tudi zadostni dokazi, da je tveganje resne škode v veliki meri mogoče pripisati vrstam, na katere se nanaša odstopanje, in da mora obstajati velika verjetnost, da bi prišlo do resne škode, če ukrepi ne bi bili sprejeti. Pretekle izkušnje morajo pokazati veliko verjetnost nastanka škode.

(3-25)    Pri odobritvi odstopanj morajo biti države članice sposobne dokazati, da je vsaka metoda nadzora, ki se uporablja v okviru odstopanja, učinkovita in trajna pri preprečevanju ali omejevanju resne škode, npr. posebej usmerjena na kraj in čas, kjer je škoda nastala ali bi lahko nastala, ter usmerjena na posameznike, ki povzročajo škodo itd. V zadevi C-342/05 112 je Sodišče ugotovilo, da Finska ni izpolnila svojih obveznosti iz členov 12(1) in 16(1)(b) direktive o habitatih, ker je dovolila preventivni lov na volkove, ne da bi bilo ugotovljeno, da bi lov preprečil resno škodo v smislu člena 16(1)(b). Iz tega sledi, da bi morala biti odstopanja usmerjena v potrebni obseg tudi glede na posamezni osebek (npr. en sam problematični medved).

(3-26)    Odstopanja za preprečevanje resne škode se v glavnem izdajo za vrste, ki imajo velik vpliv na različne sektorje, kot so velike mesojede živali, evropski bober (Castor fiber) in v manjši meri vidra (Lutra lutra). To so aktualni primeri vrst, katerih prisotnost in širitev lahko privedeta do številnih nasprotij s človeškimi interesi v različnih državah članicah. Za ublažitev teh konfliktov bo morda treba razviti celovite strategije ohranjanja in po potrebi prilagoditi človekove prakse, ki povzročajo konflikte, da se bo lahko razvila kultura sožitja. Zahteva lahko tudi pripravo načrtov, ki so lokalno prilagojeni posebnim značilnostim vrst in prizadetih dejavnosti, kar lahko vključuje odstopanja v skladu s členom 16(1)(b).

(3.27) Evropska komisija je podprla več projektov in pobud LIFE, ki so razvili smernice dobrih praks za obvladovanje konfliktov z zavarovanimi vrstami (npr. Platforma EU o soobstoju ljudi in velikih zveri 113 , opisana v spodnjem okvirju). Smernice za posamezne vrste so bile pripravljene na nacionalni ali regionalni ravni v več državah članicah 114 . Kadar je načrtovano odstopanje, je priporočljivo preučiti ukrepe, prakse in instrumente, ki so predlagani v teh smernicah ali izhajajo iz drugih izkušenj, da bi našli najboljše lokalno prilagojene rešitve za zmanjšanje škode in konfliktov v skladu z načelom sorazmernosti.

(c) zaradi interesov zdravja ljudi in javne varnosti ali zaradi drugih razlogov prevladujočega javnega interesa, ki je lahko tudi socialne ali gospodarske narave, in zaradi koristnih posledic bistvenega pomena za okolje

(3-28) Tretji možni razlog za odobritev odstopanja so „nujni razlogi prevladujočega javnega interesa“. Ta pojem v Direktivi ni opredeljen, vendar so v tem odstavku navedeni razlogi javnega interesa, kot sta javno zdravje in javna varnost. Zajema tudi druge neopredeljene razloge, kot so socialni ali gospodarski razlogi, razlogi, katerih koristne posledice so bistvenega pomena za okolje itd. (seznam ni izčrpen).

(3-29) Na drugih področjih prava EU, na katerih se pojavljajo podobni pojmi, na primer v zvezi s prostim pretokom blaga, je Sodišče razsodilo, da prevladujoči razlogi ali javni interes upravičujejo nacionalne ukrepe, ki omejujejo načelo prostega pretoka. V zvezi s tem kot take nujne zahteve priznava javno zdravje, varstvo okolja in uresničevanje legitimnih ciljev ekonomske in socialne politike.

(3-30)    Enak pojem se pojavlja tudi v členu 6(4) Direktive. Sodišče doslej še ni izdalo sodne prakse o tem, kako razlagati ta pojem, vendar se lahko šteje, da bi se moralo dokazovanje prevladujočih razlogov za načrt ali projekt uporabljati enako tudi za odstopanja. Analiza, ki jo je Komisija opravila v svojih smernicah glede člena 6 116 , je koristna za pojasnitev tega pojma.

(3-31)    Prvič, iz besedila je razvidno, da lahko cilje ohranjanja iz Direktive odtehtajo le javni interesi ne glede na to, ali jih spodbujajo javni ali zasebni organi. Zato projekti, ki so povsem v interesu gospodarskih družb ali posameznikov, običajno ne veljajo za projekte v javnem interesu.

(3-32)    Drugič, poudariti je treba „prevladujočo“ naravo tega javnega interesa. To pomeni, da ne zadošča vsaka oblika javnega interesa socialne ali gospodarske narave, zlasti v primerjavi s posebno težo interesov, zaščitenih z Direktivo. Pri tem je treba skrbno pretehtati interese. Razumno je tudi domnevati, da je javni interes v večini primerov prevladujoč le, če gre za dolgoročni interes: kratkoročni interesi, ki prinašajo le kratkoročne koristi, ne bi odtehtali dolgoročnega interesa ohranjanja vrst.

(3-33)    Pristojni organ mora za vsak primer posebej temeljito preučiti „prevladujočo“ naravo javnega interesa in vzpostaviti ustrezno ravnovesje s splošnim javnim interesom za doseganje ciljev Direktive. Kot pri členu 16(1)(b) se zdi smiselno šteti, da uporaba odstopanj po členu 16(1)(c) ne zahteva, da se pred sprejetjem ukrepov za odstopanje utrpi škoda za zdravje ali varnost ljudi. Vendar morajo biti države članice pri uporabi tega odstopanja sposobne z zadostnimi dokazi prikazati povezavo med odstopanjem in navedenimi cilji prevladujočega javnega interesa.

(3-34) Za načrte ali projekte, ki vplivajo na območja Natura 2000, so lahko potrebna odstopanja glede vrst zaradi prevladujočega javnega interesa, ob upoštevanju zahtev iz členov 6(3) in (4). Preventivni, ublažitveni in izravnalni ukrepi, predvideni v členu 6, bi morali zato upoštevati tudi vrste, na katere se nanašajo odstopanja. Za zagotovitev skladnosti in racionalizacije postopkov po členu 16 z ocenami iz člena 6 je priporočljivo po potrebi racionalizirati tudi preverjanje pogojev odstopanja (kadar ni zadovoljivih alternativnih rešitev in škodljivih učinkov na vrsto) v okviru ustrezne presoje, kadar to pride v poštev.

(d) zaradi raziskovanja in izobraževanj, zaradi doseljevanja in ponovnega naseljevanja teh vrst ter za to potrebne vzrej[e], vključno z umetnim razmnoževanjem rastlin

(3-35)    Takšna odstopanja bi lahko na primer zajemala označevanje nekaterih osebkov vrste za raziskovalne namene (npr. ovratnice z oddajniki) z namenom boljšega razumevanja njihovega vedenja ali za projekte ohranjanja, katerih cilj je ponovna naselitev vrst. Raziskovalni projekti morajo seveda upoštevati tudi alternativne metode. Na primer, kadar raziskava vključuje ubitje osebka, je treba spodbujati uporabo trupel in vzorcev osebkov, ubitih iz drugih razlogov 117 . Dokazati je treba tudi, da namen takih raziskav prevlada nad interesi strogega varstva vrst.

(3-36) Odvzem jajc, ujetje in razmnoževanje v ujetništvu, premestitev itd. se lahko dovolijo za obnavljanje staleža erodiranih populacij, povečanje njihove genske raznovrstnosti ali ponovno naselitev vrste. Čeprav je cilj teh odstopanj ohranjanje vrst, bi lahko imela več možnih negativnih učinkov, vključno z okoljskimi, socialnimi in gospodarskimi vidiki ter vidiki dobrobiti živali. Zato je priporočljivo, da se pri odobritvi tovrstnih odstopanj uporabijo najboljši razpoložljivi podatki, mehanizmi, orodja (smernice IUCN za ponovno naselitev vrst in druge ohranitvene premestitve 118 ) in ustrezne izkušnje s posameznimi vrstami, da se poveča možnost uspeha in preprečijo morebitna tveganja za ponovno naseljene vrste ali druge vrste.

Kadar so vrste, ki jih je treba doseliti ali ponovno naseliti, navedene v Prilogi IV in Prilogi II k direktivi o habitatih in so ciljna območja zunaj območij Natura 2000, morajo organi oceniti tudi možnost oz. potrebo, da se ključna območja razmnoževanja in hranjenja doseljenih ali ponovno naseljenih vrst določijo kot območja Natura 2000, zlasti za prednostne vrste. Poleg tega morajo biti morebitne alternative ponovni naselitvi ali premestitvi predhodno ocenjene kot manj učinkovite ali pa se mora izkazati, da niso izvedljive kot sredstvo za doseganje posebnih in jasno opredeljenih ohranitvenih ciljev ponovne naselitve ali premestitve.

(e) da pod strogo nadzorovanimi pogoji dovolijo selektiven in omejen odvzem ali zadrževanje nekaterih osebkov vrst, navedenih v Prilogi IV, v omejenem številu, ki ga določijo pristojni nacionalni organi

(3-37) Peti in zadnji razlog za odobritev odstopanja je odvzem ali zadrževanje določenih osebkov vrst iz Priloge IV pod strogo nadzorovanimi pogoji, selektivno in v omejenem obsegu.

(3-38) V nasprotju z določbami člena 16(1), točke (a) do (d), člen 16(1)(e) ne določa cilja, za katerega si je treba prizadevati pri uporabi tega odstopanja. Kljub temu je treba pri uporabi člena 16(1)(e) navesti cilj, ki mora biti v celoti utemeljen. Cilj mora biti tudi v skladu s splošnimi cilji Direktive. Sodišče Evropske unije je v zadevi C-674/17 pojasnilo, „da morajo biti cilji, navedeni v podporo odstopanju, v odločbi o odstopanju opredeljeni jasno, natančno in utemeljeno“. Sodišče prav tako meni, da je treba odstopanje, ki temelji na členu 16(1) direktive o habitatih, uporabiti primerno „kot odgovor na natančne zahteve in posebne položaje“ 119 . Zato je jasno, da mora za odobritev odstopanja obstajati poseben cilj.

(3-39) Sodišče Evropske unije je v zadevi C-674/17 120 razsodilo, da „cilj odstopanja, ki temelji na členu 16(1)(e) [d]irektive o habitatih, načeloma ne more prekrivati s cilji odstopanj, ki temeljijo na členu 16(1), od (a) do (d), te direktive, tako da je lahko prva določba podlaga za sprejetje odstopanja le v primerih, ko druge določbe niso upoštevne“, in da „člen 16(1)(e) [d]irektive o habitatih tako ne more biti splošna pravna podlaga za odobritev odstopanj od člena 12(1) te direktive, saj bi se sicer drugim primerom iz člena 16(1) navedene direktive in navedenemu sistemu strogega varstva odvzel njihov polni učinek“.

Člen 16(1)(e) torej ni splošna pravna podlaga za določitev odstopanj, temveč se lahko uporabi le, če cilji odstopanja ne spadajo v člen 16(1), točke (a) do (d). V nasprotnem primeru bi določbe člena 16(1), točke (a) do (d), in sistem strogega varstva izgubili svoj polni učinek. V tej zadevi je Sodišče Evropske unije izrecno obravnavalo vprašanje divjega lova na zavarovane vrste, ki ga prepoznava kot velik problem pri ohranjanju ogroženih vrst. Sodišče je priznalo, da se je na boj proti divjemu lovu načeloma mogoče sklicevati kot na sredstvo, ki prispeva k vzdrževanju ali obnovitvi ugodnega stanja ohranjenosti zadevne vrste in zato kot cilj, ki spada v člen 16(1)(e) direktive o habitatih 121 .

(3-40) Iz sodbe v zadevi C-674/17 izhaja, da člen 16(1)(e) ne omejuje obsega ciljev, ki jih je mogoče legitimno zasledovati z določenim odstopanjem. Poleg boja proti divjemu lovu lahko uporabo člena 16(1)(e) upravičujejo tudi drugi razlogi, če je cilj odstopanja v skladu s splošnim ciljem Direktive, da se ohrani in obnovi ugodno stanje ohranjenosti zadevnih vrst.

Vendar je Sodišče Evropske unije v zadevi C-674/17 tudi razsodilo, da „mora nacionalni organ [...] na podlagi nespornih znanstvenih podatkov, vključno z morebitnimi primerjalnimi podatki glede posledic lova za upravljanje na stanje ohranjenosti volka, utemeljiti hipotezo, da bi se z dovolitvijo lova za upravljanje resnično zmanjšal nezakonit lov in to v tolikšni meri, da bi imela neto pozitiven učinek na stanje ohranjenosti populacije volka, pri čemer bi se upoštevalo število predvidenih odstopanj in najnovejše ocene nezakonitih odvzemov“ 122 .

Sodišče je tudi poudarilo, da „je treba ugotoviti, da zgolj obstoj nezakonite dejavnosti, kakršen je divji lov ali težave z izvajanjem nadzora nad njim, ne more zadostovati za to, da je država članica oproščena njene obveznosti zagotavljati varstvo zaščitenih vrst v skladu s Prilogo IV k [d]irektivi o habitatih. V takem položaju mora, nasprotno, dati prednost strogemu in učinkovitemu nadzoru nad to nezakonito dejavnostjo na eni strani ter izvajanju sredstev, ki ne vključujejo neupoštevanja prepovedi, uvedenih na podlagi členov od 12 do 14 ter člena 15(a) in (b) te direktive, na drugi“. 123

(3-41) Četudi je bilo dokazano, da odstopanje temelji na zakonitem cilju, ki izpolnjuje zgoraj navedene pogoje, se lahko odobri le, če izpolnjuje tudi vrsto drugih meril, in sicer se mora nanašati le na omejeno število osebkov te vrste, treba ga je uporabljati selektivno in v omejenem obsegu ter pod strogo nadzorovanimi pogoji 124 . V nadaljevanju je obravnavano vsako od teh meril.

·Omejeno število

(3-42)    To je relativno merilo, ki ga je treba primerjati z ravnijo populacije vrste in njeno letno stopnjo razmnoževanja in smrtnosti ter ki je neposredno povezano z njenim stanjem ohranjenosti 125 . Zato je bistveno, da se določi prag za število posameznikov, ki jih je mogoče odvzeti/zadrževati. V zadevi C-674/17 je Sodišče pojasnilo, da je to število odvisno od ravni populacije (število osebkov), stanja ohranjenosti in bioloških značilnosti. „Omejeno število“ bo treba določiti pod odgovornostjo pristojnega nacionalnega organa na podlagi natančnih znanstvenih podatkov o geografskih, podnebnih, okoljskih in bioloških podatkih ter ob upoštevanju stopenj razmnoževanja in skupne letne umrljivosti zaradi naravnih vzrokov, pa tudi upada zaradi drugih vzrokov, kot so nesreče, druga odstopanja (npr. v skladu s členom 16(1)(b)) in osebkov, ki so „pogrešani“.

Število odvzetih živali mora prav tako zagotavljati, da to ne pomeni tveganja znatnega negativnega vpliva na strukturo zadevne populacije, čeprav samo po sebi ne škoduje vzdrževanju ugodnega stanja ohranjenosti populacij zadevnih vrst na njihovem naravnem območju razširjenosti 126 . „Omejeno število“ mora biti jasno navedeno v odločbah o odstopanju 127 . To omejitev bi bilo treba določiti na ravni populacije; to zahteva usklajevanje med vsemi enotami upravljanja, ki si delijo zadevno populacijo. Pri vretenčarjih z velikimi območji razširjenosti in čezmejnimi populacijami, kot so velike zveri, se morajo države članice, ki si delijo populacijo, za odobritev odstopanj uskladiti in oblikovati skupno stališče o tem, kaj se lahko šteje za omejeno število.

(3-43) Odstopanja se ne smejo odobriti, kadar obstaja tveganje, da bi odstopanje znatno negativno vplivalo na ohranjanje zadevne lokalne populacije v količinskem ali kakovostnem smislu (npr. glede strukture populacije) (glej tudi oddelek 3.2.3). Glede na to, da morajo vsa odstopanja v vsakem primeru izpolnjevati natančen pogoj iz člena 16(1), da ne bodo škodila „vzdrževanju ugodnega stanja ohranjenosti populacij zadevne vrste na njihovem naravnem območju razširjenosti“, izrecno sklicevanje v členu 16(1)(e) na „omejeno število“ kaže na to, da je zakonodajalec želel doseči višjo raven omejitve.

(3-44)    Pojem „omejenega števila“ za strogo zavarovane vrste je veliko bolj omejujoč od „največje trajnostne kvote“ ali „optimalnega trajnostnega donosa“ za vrste, za katere velja upravljanje lova in ki so navedene v Prilogi V k Direktivi. Pogoj „omejenega števila“ je v skladu s stopnjo varstva, ki jo Direktiva zahteva za vrste, ki se ne izkoriščajo. Pogoj je bolj omejujoč od splošnega pogoja za odstopanja, da se zagotovi ohranjanje ugodnega stanja ohranjenosti populacij zadevnih vrst. Zato je bolj omejevalen kot „trajnostna“ uporaba, ki se zahteva za vrste iz Priloge V v skladu s členom 14, ki zagotavlja, da je njihovo izkoriščanje združljivo z ohranjanjem ugodnega stanja ohranjenosti vrst 128 .

(3-45)    Prag „omejenega števila“ bi bilo treba določiti na podlagi posebnih meril za vsako vrsto, saj je odvisno od ekoloških zahtev za vsako vrsto. Te lahko vključujejo prostorski obseg razširjenosti, razdrobljenost habitatov in krajine, razpoložljivost plena, družbeno organizacijo vrst, vzorce in stopnje nevarnosti, vključno z boleznimi, onesnaževanjem in onesnaževalci, nezakonito in naključno umrljivost ter podnebne spremembe. V vseh primerih je treba zgornjo mejo „omejenega števila“ „določiti na podlagi natančnih znanstvenih podatkov“ 129 .

·Pod strogo nadzorovanimi pogoji, selektivno in v omejenem obsegu

(3-46) To pojasnilo jasno kaže, da je zakonodajalec EU nameraval določiti znatne omejitve. Načelo strogo nadzorovanih pogojev pomeni tudi, da mora vsaka uporaba tovrstnega odstopanja vključevati jasna dovoljenja, ki morajo biti povezana z določenimi posamezniki ali skupinami posameznikov, kraji, časi in količinami. Izraz „v omejenem obsegu“ to razlago podpira. Pomeni tudi potrebo po strogem ozemeljskem, časovnem in osebnem nadzoru za izvrševanje odstopanj in zagotavljanje skladnosti.

(3-47)    Načelo selektivnosti pa pomeni, da morajo biti rezultati zadevne dejavnosti zelo specifični, dejavnosti pa usmerjene na nekatere primerke ene vrste ali celo na en spol ali starostni razred te vrste (npr. samo odrasli samci), pri čemer so izključeni vsi drugi. Ta pristop podpira pojasnilo iz člena 16(1)(e), da je treba odvzem ali zadrževanje omejiti na „nekatere osebke“. To pomeni tudi, da bi morali nekateri tehnični vidiki uporabljene metode preverljivo izkazovati selektivnost.

V zadevi C-674/17 je Sodišče poudarilo ta vidik in razsodilo, da je „glede pogojev selektivnosti in omejitve odvzemov ali zadrževanj nekaterih osebkov vrst [...] treba ugotoviti, da se z njima zahteva, da se odstopanje nanaša na število osebkov, ki je – kolikor je to mogoče – najožje, najnatančneje in najprimerneje določeno ob upoštevanju cilja, ki mu sledi zadevno odstopanje. Tako je glede na raven populacije zadevne vrste, njeno stanje ohranjenosti in njene biološke značilnosti lahko nujno, da je odstopanje omejeno ne le na zadevno vrsto ali na njene vzorce ali skupine osebkov, temveč tudi na posamezno opredeljene osebke“ 130 .

V isti sodbi je bil izraz „pod strogo nadzorovanimi pogoji“ pojasnjen v smislu: „[...] zlasti, da ti pogoji in način nadzora nad njihovim izpolnjevanjem omogočajo zagotavljanje selektivnosti in omejenosti odvzemov ali zadrževanj osebkov zadevnih vrst. Tako se mora pristojni nacionalni organ za vsako odstopanje, ki temelji na tej določbi, prepričati, ali so pred njegovim sprejetjem izpolnjeni v tej določbi določeni pogoji, in nadzirati njegov vpliv a posteriori. Namreč, z nacionalno ureditvijo je treba zagotoviti, da sta zakonitost odločb, s katerimi so odobrena odstopanja na podlagi te določbe in način[,] na katerega se te odločbe uporabijo, vključno glede izpolnjevanja pogojev med drugim glede kraja, datuma, količin in vzorcev zadevnih vrst osebkov, ki spremljajo te določbe, učinkovito in pravočasno nadzorovana“ 131 .

(3-48)    Pogoj „selektivno“ odraža prepoved iz člena 15(a) o uporabi neselektivnih sredstev za ujetje in ubitje vrst iz Priloge VI(a) za odvzem, ujetje ali ubitje vrst iz Priloge IV(a) na podlagi odstopanj. Metoda, ki se uporablja za ujetje ali lovljenje v past, mora biti selektivna, kadar se uporabijo odstopanja v skladu s členom 16(1)(e).

3.2.2 PRESKUS 2: Neobstoj druge zadovoljive možnosti

(3-49)    V skladu s členom 16(1) morajo biti države članice pred uporabo odstopanja prepričane, da ni druge zadovoljive možnosti. To je splošni pogoj, ki se uporablja za vsa odstopanja. Pristojni nacionalni organi morajo opraviti potrebne primerjave in presoditi o drugih možnih rešitvah. Vendar za to diskrecijsko pravico velja več omejitev.

(3-50) Na podlagi sodne prakse Sodišča v zvezi s primerljivo določbo člena 9 Direktive 79/409/EGS o pticah 132 , zlasti v zadevi C-10/96, se lahko šteje, da se „neobstoj druge zadovoljive možnosti“ analizira v treh delih: S kakšno težavo ali posebnimi okoliščinami se je treba spopasti? Ali obstajajo druge rešitve? Če je odgovor pritrdilen, ali bodo ti ukrepi rešili težavo ali posebne okoliščine, za katere se zahteva odstopanje? Naslednje pripombe temeljijo na sodni praksi Sodišča Evropske unije o primerljivi določbi o odstopanju iz člena 9 direktive o pticah in se lahko smiselno uporabijo za člen 16.

(3-51)    Analiza „neobstoja druge zadovoljive možnosti“ predpostavlja, da obstaja posebna težava ali okoliščina in da jo je treba obravnavati. Pristojni nacionalni organi so pozvani, naj to težavo ali okoliščine rešijo tako, da med drugimi možnimi rešitvami izberejo najprimernejše rešitve, ki bodo zagotovile najboljše varstvo vrst in hkrati rešile težavo oz. okoliščino. Za zagotovitev strogega varstva vrst je treba o drugih možnostih presoditi glede na prepovedi iz člena 12. Vključujejo lahko na primer druge lokacije projektov, različne razvojne lestvice ali zasnove ali druge dejavnosti, procese ali metode.

Pri ocenjevanju obstoja „drugih zadovoljivih možnosti“ namesto ukrepov iz člena 16(1)(b), katerih namen je preprečiti resno škodo na kmetijskih rastlinah, živini, gozdovih, ribištvu in vodi ali drugih vrstah lastnine, je treba na primer najprej izvesti ali vsaj resno preučiti preventivne nesmrtonosne ukrepe, združljive s členom 12. V večini primerov so lahko ukrepi za preprečevanje škode na posevkih ali živini (kot so uporaba ustreznih ograj, odvračalnih naprav za prosto živeče živali, psov, ki varujejo rejne živali, pastirstvo ali sprememba praks upravljanja živine ter spodbujanje izboljšanja razmer v habitatu ali plenskih populacij zadevnih vrst) zadovoljiva možnost namesto uporabe odstopanj v skladu s členom 16(1)(b). Drugi preventivni ukrepi, kot je razširjanje znanstveno utemeljenih informacij za zmanjšanje konfliktov (na primer rejske metode ali človeško vedenje), so lahko del drugih zadovoljivih možnosti namesto uporabe smrtonosnega nadzora v skladu z odstopanji po členu 16(1)(b) in členu 16(1)(c).

(3-52)    Pri ugotavljanju obstoja druge zadovoljive rešitve za posebne okoliščine je treba upoštevati vse ekološke, gospodarske in socialne prednosti in slabosti, da se opredeli optimalna druga možnost za posamezni primer. Ta analiza prednosti in slabosti bi morala preučiti morebitne negativne učinke možnih rešitev ter možnosti in orodja za odpravo ali zmanjšanje negativnih učinkov. Neto rezultat v smislu reševanja težave ob hkratnem izogibanju ali zmanjšanju sekundarnih učinkov bi bilo treba nato pretehtati glede na učinke odstopanja, ob upoštevanju splošnega cilja Direktive.

(3-53) Ponoviti je treba, da morajo pristojni nacionalni organi pri odobritvi odstopanj preveriti neobstoj drugih ustreznih možnosti, s katerimi bi bilo mogoče doseči zastavljeni cilj, zlasti ob upoštevanju najboljših upoštevnih znanstvenih in tehničnih spoznanj ter glede na okoliščine posameznega primera in ob upoštevanju prepovedi, določenih v direktivi o habitatih. 133

(3-54) Sodišče je na primer v zadevi C-674/17 upoštevalo, da zgolj obstoj nezakonite dejavnosti, kot je divji lov, ali težave pri spremljanju te dejavnosti ne zadostujejo, da bi bila država članica oproščena obveznosti varstva vrste v skladu s Prilogo IV k direktivi o habitatih. V takih okoliščinah mora dati prednost strogemu in učinkovitemu nadzoru te nezakonite dejavnosti ter sprejemanju ukrepov, ki so skladni s prepovedmi iz členov od 12 do 14 ter člena 15(a) in (b) navedene direktive 134 .

(3-55) Samo kadar se v zadostni meri izkaže, da druge morebitne rešitve niso zadovoljive, ker ne morejo rešiti specifičnega vprašanja ali pa niso tehnično izvedljive, in če so izpolnjeni tudi drugi pogoji, je uporaba odstopanja lahko upravičena.

Če pa je ukrep delno zadovoljiv, četudi težave ne obravnava v zadostni meri, vendar težavo še vedno lahko zmanjša ali ublaži, mora biti izveden najprej. Odstopanja za smrtonosne posege se lahko upravičijo le za preostanek težave, če niso možne nobene druge metode, vendar morajo biti sorazmerna s težavo, ki ostane po sprejetju nesmrtonosnih ukrepov.

(3-56)    Postopek za ugotavljanje nezadovoljivosti druge možnosti mora temeljiti na dobro dokumentirani presoji vseh razpoložljivih možnosti, vključno z njihovo učinkovitostjo, na podlagi najboljših razpoložljivih dejstev in podatkov. Presoja drugih možnosti mora biti uravnotežena glede na splošni cilj ohranjanja ali obnovitve ugodnega stanja ohranjenosti zadevnih vrst v interesu Skupnosti (upoštevati mora torej stanje ohranjenosti, vpliv dodatnega naključnega ali nezakonitega odvzema osebkov in možnosti zadevne populacije). Pri tej presoji se lahko upošteva tudi sorazmernost v smislu stroškov. Vendar pa ekonomski stroški ne morejo biti edini odločilni dejavnik pri analizi drugih možnih rešitev. Zlasti ni mogoče vnaprej zavrniti drugih zadovoljivih rešitev zaradi previsokih stroškov 135 .

(3-57)    Odobritev odstopanj po členu 16 mora biti v vsakem primeru zadnje sredstvo 136 . Bistvena skupna značilnost vsakega sistema odstopanja je, da mora biti v interesu ohranjanja podrejen drugim zahtevam, določenim v Direktivi.

(3-58)    Enak pristop velja za razlago pojma „zadovoljivo“. Glede na izjemni značaj sistema odstopanja in dolžnost držav članic v skladu s členom 4(3) PEU, da pomagajo EU pri izpolnjevanju njenih nalog, bi bilo odstopanje upravičeno le na podlagi objektivnega dokaza, da ni druge zadovoljive rešitve 137 .

(3-59)    Generalna pravobranilka je v zadevi C-342/05 pojasnila načelo sorazmernosti, v skladu s katerim 138 „ukrepa ni dovoljeno izvesti, če je cilj mogoče doseči z manj radikalnimi sredstvi, torej z drugo zadovoljivo rešitvijo v skladu s členom 16(1) [d]irektive [o habitatih]“. „Drugačna rešitev vsekakor ni zadovoljiva le, če je z njo mogoče prav tako dobro doseči cilje izjeme, pač pa tudi, če škoda, ki je posledica izjeme, ni sorazmerna glede na zasledovane cilje, z drugo rešitvijo pa bi zagotovili primerno sorazmerje“.

(3-60)    Ugotovitev, ali je druga možnost v danem dejanskem položaju zadovoljiva, mora temeljiti na objektivno preverljivih dejavnikih, kot so znanstveni in tehnični vidiki. Glede na izjemni značaj ureditve odstopanja bi bilo odstopanje upravičeno le na podlagi objektivnega prikaza razlogov, na podlagi katerih ni mogoče sprejeti drugih zadovoljivih rešitev prima facie 139 . Nedvomno je zahteva po resnem razmisleku o drugih alternativah bistvenega pomena. Države članice imajo omejene diskrecijske pravice, če pa obstaja druga rešitev, morajo biti argumenti glede njene nezadovoljivosti prepričljivi. Sodba v zadevi C-182/02 ponazarja strogi pristop Sodišča glede odstopanj na podlagi direktive o pticah. Da bi Sodišče preverilo obstoj zadovoljive rešitve, je ocenilo „potrebo“ in „namen“ zadevnega odstopanja 140 .

Ta sodba potrjuje pomen izkazovanja obstoja nujnih razlogov, ki upravičujejo odstopanje 141 . Druge rešitve ni mogoče šteti za nezadovoljivo zgolj zato, ker bi povzročila večje nevšečnosti ali vsilila spremembo vedenja upravičencev do odstopanja. V zvezi s tem je bilo ugotovljeno, da trditve, ki temeljijo na „globoko zakoreninjeni tradiciji“ ali „zgodovinski in kulturni tradiciji“ lovskih praks, ne zadoščajo za utemeljitev potrebe po odstopanju od direktive o pticah 142 . To se smiselno uporablja tudi za odstopanja od direktive o habitatih.

(3-61)    Poleg tega mora biti končno izbrana rešitev, tudi če vključuje odstopanje, objektivno omejena na obseg, ki je potreben za rešitev specifične težave ali okoliščine 143 . To pomeni, da morajo biti odstopanja omejena časovno, krajevno in v smislu števila vključenih osebkov, posameznih zadevnih osebkov, pooblaščenih oseb itd. Potreba po omejitvi odstopanja na obseg, ki je potreben za rešitev težave, je bila ponovno potrjena v zadevi C-10/96 o primerljivi določbi člena 9 direktive o pticah 144 . Po mnenju Sodišča mora biti število osebkov, na katere se nanaša odstopanje, „določeno na ravni, za katero se izkaže, da je objektivno potrebna za rešitev teh težav“. Ta omejitev se razlikuje od „omejenega števila“ iz člena 16(1)(e), ki je splošna omejitev pri uporabi tega odstopanja 145 .

3.2.3PRESKUS 3: Vpliv odstopanja na stanje ohranjenosti

(3-62)    V skladu s členom 16(1) odstopanja ne smejo škoditi „vzdrževanju ugodnega stanja ohranjenosti populacij zadevne vrste na njihovem naravnem območju razširjenosti“. Izvajanje te določbe bi moralo vključevati dvostopenjsko presojo: prvič, presojo stanja ohranjenosti določenih populacij vrste na njenem naravnem območju razširjenosti v zadevni državi članici (in po potrebi zunaj nacionalnih meja, če si populacije deli s sosednjimi državami) in, drugič, presojo vpliva odstopanja na stanje ohranjenosti zadevne populacije ali populacij. Zaradi jasnosti je pojem „populacija“ tukaj opredeljen tako, da zajema skupino osebkov iste vrste, ki hkrati prebivajo na istem geografskem območju in ki se (lahko) med seboj razmnožujejo (tj. imajo skupni genski sklad) 146 .

3.2.3(a) Obseg presoje

(3-63)    Nato se postavlja vprašanje o ravni, ki jo je treba upoštevati pri presoji, ali je vpliv odstopanja škodljiv, nevtralen oziroma bi lahko bil pozitiven za stanje ohranjenosti vrste. V skladu s členom 1(i) je treba upoštevati stanje ohranjenosti vrste na vsem njenem naravnem območju razširjenosti. V razpravah z odborom za habitate je bilo dogovorjeno, da je treba za namene poročanja v skladu s členom 17 (v povezavi s členom 11) stanje ohranjenosti oceniti na biogeografski ravni v vsaki državi članici. To bi nenazadnje omogočilo združevanje informacij za celotne biogeografske regije po vsej EU. Stanje ohranjenosti vrste v dani biogeografski regiji v državi članici je zato zelo pomemben podatek pri odločanju o odstopanju.

(3-64)    Vendar pa mora biti presoja vpliva posebnega odstopanja v večini primerov na ravni, manjši od biogeografske regije, da bi bila smiselna v ekološkem smislu. Uporabna raven bi lahko bila (lokalna) populacija. Besedilo člena 16, ki omenja „populacije zadevnih vrst“, to razlago potrjuje.

Seveda je pristop treba prilagoditi zadevni vrsti: na ravni populacije (čezmejno, kjer to pride v poštev 147 ) je treba oceniti kumulativne učinke ubitja velikih zveri, ki živijo na velikih območjih razširjenosti, medtem ko se lahko o vplivu uničenja razmnoževališča v precej razdrobljenem habitatu dvoživk bolje presodi na ravni posameznega območja ali metapopulacije 148 .

V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba odstopanja uporabiti ustrezno, da se obravnavajo natančne zahteve in posebne okoliščine 149 . Iz tega sledi, da so presoje na nižjih ravneh običajno nujne, saj morajo odstopanja obravnavati posebne težave in zagotoviti ustrezne rešitve. Zato je treba odstopanja odobriti za določen kraj, saj je njihov glavni učinek na lokalni ravni. Presojo na nižji ravni bi bilo za popolno sliko razmer zato treba primerjati s stanjem na višji (npr. biogeografski, čezmejni ali nacionalni) ravni.

Sodišče je v svoji sodbi v zadevi C-674/17 o odstopanjih glede volkov sledilo tej utemeljitvi in navedlo, da morajo nacionalni organi pred odobritvijo odstopanj oceniti stanje ohranjenosti zadevne populacije in vpliv predvidenih odstopanj tako na lokalni ravni kot na ravni ozemlja države članice ali, kjer to pride v poštev, na ravni zadevne biogeografske regije, kadar meje države članice prečkajo več biogeografskih regij, ali če to zahteva naravno območje razširjenosti vrste in, kolikor je to mogoče, na čezmejni ravni. Sodišče je pojasnilo, da „je ocena učinka odstopanja na ravni ozemlja lokalne populacije na splošno potrebna za ugotovitev njegovega vpliva na stanje ohranjenosti zadevne populacije na širši ravni. [...] [P]osledice takega odstopanja [bo] običajno takoj občutiti na lokalnem območju, na katero se nanaša. Poleg tega [...] je stanje ohranjenosti populacije na nacionalni ali biogeografski ravni prav tako odvisno od kumulativnega vpliva različnih odstopanj na lokalna območja“ 150 . „Zato takega odstopanja ni mogoče sprejeti, ne da bi se ocenilo stanje ohranjenosti populacij zadevne vrste in vpliv, ki ga ima lahko načrtovano odstopanje na to stanje na lokalni ravni kot tudi na ravni ozemlja te države članice ali, po potrebi, na ravni zadevne biogeografske regije, če meje te države članice prekrivajo več biogeografskih regij, ali tudi – če to zahteva območje naravne razširjenosti in kolikor je to mogoče – na čezmejni ravni“ 151 . Vendar „za namene te ocene ni mogoče upoštevati dela naravnega območja razširjenosti zadevne populacije, ki se razteza na nekatere dele ozemlja tretje države, ki je ne zavezuje obveznost strogega varstva vrst, ki so v interesu Unije“ 152 .

(3-65) Kadar je pristojnost za odobritev odstopanj podeljena podnacionalnim ravnem (npr. regionalnim upravam), je treba uskladiti in imeti pregled in nadzor nad odobritvami odstopanj na ravni držav članic (in tudi zunaj nacionalnih meja v primeru čezmejnih populacij), da se prepreči tveganje, da bi vsota odstopanj škodljivo vplivala na stanje ohranjenosti populacij zadevnih vrst na njihovem (nacionalnem) naravnem območju razširjenosti (glej tudi oddelek 3.1.2).

3.2.3(b)    Odstopanja in vpliv na stanje ohranjenosti

(3-66) Kot je poudarjeno v veljavni sodni praksi Sodišča 153 , „člen 16(1) Direktive določa ugodno stanje ohranjenosti navedenih populacij v njihovem naravnem območju razširjenosti kot nujen predpogoj za odobritev odstopanja, ki ga določa“. Niti odobritev odstopanj za vrste v neugodnem stanju ohranjenosti niti uporaba izravnalnih ukrepov v Direktivi nista izrecno predvidena. Vendar se lahko z razlago in izvajanjem določbe iz člena 16(1) na način, ki se osredotoča na doseganje splošnega cilja ugodnega stanja ohranjenosti, v razlago vključita oba pojma, če doseganje tega cilja z ničimer ni ogroženo.

(3-67)    Za odobritev odstopanja je načeloma nujen predpogoj ugodno stanje ohranjenosti populacij zadevne vrste na njenem naravnem območju razširjenosti 154 . Kljub temu je Sodišče v zadevi C-342/05, potem ko je ugotovilo, da stanje ohranjenosti volka na Finskem ni ugodno, sklenilo 155 , da je odobritev odstopanj za ubitje osebkov volka še naprej mogoča „izjemoma“ in „če se ustrezno ugotovi, da ne bi poslabšala neugodnega stanja ohranjenosti ali preprečevala obnovitve ugodnega stanja ohranjenosti omenjenih populacij“. Ubitje omejenega števila osebkov bi lahko imelo zanemarljiv vpliv na cilj iz člena 16(1) direktive o habitatih, in sicer ohranjanje ali obnovitev ugodnega stanja ohranjenosti populacije volkov na njenem naravnem območju razširjenosti. Zato bi tako odstopanje za zadevne vrste lahko bilo nevtralno. Če torej stanje ohranjenosti zadevne vrste ni ugodno, se lahko odstopanje odobri le, če se utemelji z izjemnimi okoliščinami, in le, če se stanje ohranjenosti ne poslabša in se ne prepreči obnovitev ugodnega stanja (nevtralni učinek) in če so izpolnjeni tudi vsi drugi zahtevani pogoji iz člena 16. V zadevi C-342/05 je Sodišče ugotovilo, da so pristojni nacionalni organi dejansko odobrili odstopanja, „brez ocene stanja ohranjenosti vrste, predložitve natančne in ustrezne obrazložitve o neobstoju drugih zadovoljivih možnosti ali natančne opredelitve volkov, ki povzročajo resno škodo in so lahko predmet odstrela“. Poleg tega je Sodišče pojasnilo, da so taka odstopanja, „ki po eni strani niso utemeljen[a] na presoji učinka dovoljene usmrtitve volkov na ugodno stanje ohranjenosti populacije te vrste v njihovem naravnem območju razširjenosti in po drugi strani nimajo natančne in ustrezne obrazložitve o neobstoju drugih zadovoljivih možnosti, [...] v nasprotju s členom 16(1) direktive o habitatih.“ 156 . V zadevi C-674/17 je Sodišče poudarilo, da je treba prej navedeno presojo vpliva načrtovanih odstopanj na ugodno stanje ohranjenosti izvesti ob upoštevanju previdnostnega načela. 157 Z drugimi besedami, „če po presoji najboljših razpoložljivih znanstvenih podatkov ostane negotovost glede vprašanja, ali bo tako odstopanje škodilo vzdrževanju ali obnovitvi ugodnega stanja ohranjenosti populacij vrste, ki ji grozi izumrtje, ali ne, v skladu s previdnostnim načelom iz člena 191(2) PDEU tega odstopanja ne sme sprejeti ali izvajati“ 158 .

Podoben pristop bi bilo treba uporabiti, kadar stanje ohranjenosti zadevne vrste ni znano. V tem primeru ne bi bilo mogoče ugotoviti vpliva odstopanja na stanje ohranjenosti, tako da odstopanja ne bi bilo mogoče odobriti.

(3-68)    Manj ko so stanje ohranjenosti in trendi ugodni, manj verjetno je, da bi bilo odstopanje upravičeno, razen v najbolj izjemnih okoliščinah.

Jasno je tudi, da je ta pristop k odstopanjem najbolje izvesti v jasnem in dobro razvitem okviru ukrepov za ohranjanje vrst. Tudi tu (tako kot pri varstvenih ukrepih) je stanje ohranjenosti vrste osrednjega pomena pri presoji in utemeljitvi uporabe odstopanj. Zato je pomembno upoštevati sedanje stanje ohranjenosti, pa tudi preučiti, kako se to spreminja.

(3-69) Glede trenutnega stanja ohranjenosti prizadete vrste se lahko stanje lokalne populacije neke vrste na določenem geografskem območju razlikuje od splošnega stanja ohranjenosti populacij v biogeografskem območju države članice (ali celo v naravnem območju razširjenosti). Zato bi bilo treba pred odločitvijo o izdaji odstopanja poznati in stanje ohranjenosti na vseh ravneh in ga ustrezno presoditi.

(3-70) Odstopanja ni mogoče odobriti, če na kateri koli ravni škodljivo vpliva na stanje ohranjenosti ali na doseganje ugodnega stanja ohranjenosti vrste. Z drugimi besedami, če je verjetno, da bo odstopanje znatno negativno vplivalo na zadevno populacijo (ali obete za to populacijo) ali celo na lokalno populacijo v državi članici, ga pristojni organ ne bi smel odobriti. Neto rezultat odstopanja bi moral biti nevtralen ali pozitiven za zadevne populacije vrst.

(3-71) Kadar podatki niso dovolj trdni in zanesljivi, da bi dokazali, da je stanje ohranjenosti ugodno in/ali da bi zagotovili, da odstopanje ne vpliva negativno na stanje ohranjenosti, bi bilo treba uporabiti previdnostno načelo (ki zahteva, da imajo v primeru negotovosti prednost cilji ohranjanja), odstopanja pa se ne bi smela odobriti. Kot je navedlo Sodišče v zadevi C-674/17, „je treba prav tako poudariti, da država članica, če po presoji najboljših razpoložljivih znanstvenih podatkov ostane negotovost glede vprašanja, ali bo tako odstopanje škodilo vzdrževanju ali obnovitvi ugodnega stanja ohranjenosti populacij vrste, ki ji grozi izumrtje, ali ne, v skladu s previdnostnim načelom iz člena 191(2) PDEU tega odstopanja ne sme sprejeti ali izvajati.“ 159

(3-72) Če se stanje vrste na različnih geografskih ravneh razlikuje, je treba najprej preučiti raven lokalne populacije in nato vpliv odstopanja na populacijo v biogeografski regiji, pri čemer je treba upoštevati tudi kumulativni učinek drugih odstopanj za isto vrsto v tej biogeografski regiji.

3.3Dodatni vidiki

(3-73)    Pri presoji, ali bi odstopanje lahko škodljivo vplivalo na ohranjanje ugodnega stanja ohranjenosti populacij vrste, je treba upoštevati zlasti naslednje elemente:

a) ali so potrebni (ustrezni, učinkoviti in preverljivi) ukrepi vzpostavljeni, izvedeni in se učinkovito izvršujejo za vrsto v državi članici, da se zagotovi njeno strogo varstvo in da vrsta doseže ugodno stanje ohranjenosti;

b) da odstopanje ne deluje proti potrebnim ukrepom, ne zmanjšuje njihove učinkovitosti ali jih nevtralizira;

c) da se učinke odstopanj (vključno s kumulativnimi učinki) pozorno spremlja in da se pridobivajo izkušnje za prihodnost.

3.3.1Vloga akcijskih načrtov za vrste

(3-74) Eden od načinov zagotavljanja ustrezne uporabe odstopanj kot dela strogega sistema varstva bi bila priprava in izvajanje celovitih akcijskih načrtov za vrste ali načrtov za njihovo ohranjanje oz. upravljanje, čeprav to v Direktivi ni zahtevano. Ti načrti morajo biti namenjeni varstvu vrst in obnovitvi ali ohranitvi ugodnega stanja njihove ohranjenosti. Vključevati morajo ne le potrebne ukrepe iz člena 12, temveč tudi ukrepe za podporo ali obnovitev sposobnosti preživetja populacije, njenega naravnega območja razširjenosti in habitatov vrst. Načrti bi lahko bili uporabna podlaga in usmerjevalni okvir za odobritev odstopanj, če se odstopanja še vedno odobrijo za vsak primer posebej, če so izpolnjeni vsi drugi pogoji iz člena 16 in če je dokazano, da odstopanje ne škoduje ohranjanju ugodnega stanja ohranjenosti populacij zadevnih vrst.

(3-75) Odstopanja za preprečevanje resne škode na posevkih ali premoženju so lahko na primer za dolgoročno reševanje vprašanja manj učinkovita, če se izvajajo neodvisno od kakršnih koli drugih ukrepov za to vrsto. Če pa jih spremlja več drugih ukrepov (tj. nesmrtonosni ukrepi, preventivni ukrepi, spodbude, nadomestila itd.) v okviru načrta za ohranjanje oz. upravljanje vrst kot del strogega sistema varstva, bi lahko bila odstopanja veliko učinkovitejša. Pod takimi pogoji bi lahko načrt za ohranjanje oz. upravljanje vrst, če se pravilno izvaja, zagotovil ustrezen okvir za izdajanje odstopanj v skladu s cilji Direktive. Take načrte bi bilo seveda treba redno posodabljati glede na izboljšano poznavanje in rezultate spremljanja.

(3-76)    Za določitev ustreznega okvira za izdajanje odstopanj bi morali načrti za ohranjanje oz. upravljanje vrst temeljiti na trdnih in posodobljenih znanstvenih informacijah o stanju in trendih populacije vrst, njihov glavni cilj pa bi moral biti ohranjanje ali obnovitev ugodnega stanja ohranjenosti vrst (z opredelitvijo pogojev, ki jih je treba izpolniti za ta cilj). Načrti bi morali vključevati zanesljivo in celovito presojo o vseh pomembnih nevarnostih in pritiskih na vrsto ter analizo obstoječih ravni umrljivosti, in sicer iz naravnih vzrokov ali zaradi dejavnikov, ki jih povzroči človek, kot sta nezakonito ubijanje (divji lov) ali naključni ulov in ubitje.

(3-77) Na podlagi najboljših obstoječih informacij ter zanesljivih znanstvenih presoj in sistemov spremljanja bi lahko načrti za ohranjanje oz. upravljanje vrst določili skladen niz ukrepov, ki jih je treba izvajati in spremljati, da se zagotovi doseganje ali ohranjanje ugodnega stanja ohranjenosti zadevne populacije. Samo v teh okoliščinah bi lahko načrti za ohranjanje oz. upravljanje vrst predstavljali primeren okvir za odobritev odstopanj, kar bi lahko pripomoglo k poenostavitvi postopka za odobritev vsakega posebnega odstopanja, če so izpolnjeni tudi vsi zahtevani pogoji iz člena 16.

3.3.2Presoja vpliva načrtov oz. projektov in varstva vrst

(3-78) Posebne določbe in postopke iz člena 16 je treba upoštevati tudi za načrt ali projekt, ki bi lahko vplival na zavarovano vrsto EU in za katerega veljajo postopki presoje iz člena 6(3) direktive o habitatih ali direktive o presoji vplivov na okolje ali direktive o strateški presoji vplivov na okolje. V tem primeru se lahko postopki presoje vplivov, ki se izvajajo za načrte in projekte, uporabijo za presojo vplivov na zahteve iz člena 12 in za preverjanje, ali so izpolnjeni pogoji za odstopanje iz člena 16.

To bi bilo pomembno na primer, kadar bi gradnja in/ali izvajanje projekta verjetno povzročilo poškodovanje ali uničenje razmnoževališč ali počivališč ali vznemirjanje katere od vrst iz Priloge IV(a), ki so prisotne na območju projekta.

V teh okoliščinah je treba presoditi:

–    ali je na območju projekta prisotna katera od vrst iz Priloge IV(a) k direktivi o habitatih;

–    ali je na območju projekta prisotno razmnoževališče ali počivališče vrste iz Priloge IV(a) k direktivi o habitatih;

–    ali se bo na katero od teh vrst in/ali njihovih razmnoževališč ali počivališč „vplivalo“ (se jih ubilo, vznemirjalo, poškodovalo itd.) zaradi gradnje in/ali izvajanja projekta, in če je tako;

–    ali so zahteve iz člena 16 izpolnjene.

(3-79) Odstopanje v skladu s členom 16 se lahko odobri samo po izvedbi zgoraj navedenih preverjanj, ki so potrebni tudi za zakonito izvedbo projekta (po pridobitvi soglasja za izvedbo). Če je na primer prisotno razmnoževališče vrste iz Priloge IV(a), ki bo med gradnjo ali izvajanjem projekta uničeno, bi odobritev projekta pomenila kršitev člena 12, razen če se odobri odstopanje v skladu s členom 16 in so pogoji za izdajo odstopanja izpolnjeni.

(3-80) Kadar je verjetno, da bodo projekti sami ali v kombinaciji z drugimi načrti ali projekti pomembno vplivali na območja Natura 2000, se zanje opravi ustrezna presoja v skladu s členom 6(3) Direktive, ki bi tudi obsegala preverjanja po navedenem seznamu in po potrebi nadaljnje ukrepe.

Za projekte, za katere ne velja člen 6(3), ker ni verjetno, da bi sami ali v kombinaciji z drugimi načrti ali projekti pomembno vplivali na območja Natura 2000, lahko države članice prilagodijo obstoječe postopke tako, da ti izpolnjujejo zahteve iz členov 12 in 16. To pomeni, da se lahko preverjanja po zgornjem seznamu vključijo v presoje, ki so del postopkov odločanja na različnih ravneh v državi članici, vključno z odločitvami o načrtovanju rabe prostora ali postopki presoje vplivov na okolje za programe, načrte in projekte.

Osnovni namen je pravilno in hitro prepoznavanje vplivov projekta, vključno z vplivom na zavarovane vrste iz Priloge IV(a) k direktivi o habitatih in njihove habitate, in sicer pred izvedbo projekta. Možno sredstvo za to je postopek presoje vplivov na okolje.

(3-81) Z usklajevanjem pravnih postopkov se lahko izognemo pravnim zapletom. Najbolje je, da se po prejemu zahteve za soglasje za izvedbo projekta, ki spada na področje uporabe direktive o presoji vplivov na okolje, začne presoja vplivov na okolje (vsaj faza predhodnega preverjanja), da se lahko ugotovijo vsi možni vplivi. S tem je mogoče nemudoma ugotoviti potrebo po odstopanju in oceniti, ali je mogoče izpolniti zahteve iz člena 16 direktive o habitatih. Če je tako, se lahko soglasje za izvedbo izda skupaj z odstopanjem. Če je treba projekt zaradi ugotovitev presoje vplivov na okolje spremeniti, lahko odstopanje temelji na spremenjenem projektu.

V idealnem primeru presoja vplivov na okolje, izvedena po vložitvi vloge za enotno dovoljenje, zajame vse pomembne vplive na okolje (vključno z vplivom na vrste iz Priloge IV(a) k direktivi o habitatih in njihova razmnoževališča ali počivališča), ki jih je mogoče obravnavati pri izdaji dovoljenja. To je na primer mogoče doseči z določitvijo pogojev za ublažitev negativnih vplivov in/ali z odobritvijo odstopanj od nekaterih zakonsko določenih prepovedi, če so izpolnjeni pogoji za odstopanja.

(3-82) Čeprav v skladu s členoma 12 in 16 direktive o habitatih zgoraj navedena preverjanja niso obvezna v okviru ustrezne presoje v skladu s členom 6(3) direktive o habitatih ali v okviru postopka presoje vplivov na okolje, je to najboljši način za zagotovitev skladnosti s členoma 12 in 16 direktive o habitatih. S postopkom presoje vplivov na okolje se lahko opredeli vpliv na vrste iz Priloge IV k direktivi o habitatih, povezan s projektom, ter morebitne posledice projekta v smislu kršitve prepovedi iz člena 12 direktive o habitatih. Najbolj je presojo vpliva, vključno z vsemi potrebnimi posvetovanji, izvesti pred izdajo odstopanja in razvojem projekta, saj to olajša usklajevanje pri odločanju.

3.3.3Vloga izravnalnih ukrepov (odstopanja od člena 12(1)(d))

(3-83)    Izravnalni ukrepi se lahko predvidijo za upravičena odstopanja, in sicer od člena 12(1)(d), tj. kadar pride do poškodovanja ali uničenja razmnoževališč in počivališč. Glede na biologijo, ekologijo in vedenje vrst lahko taki ukrepi za nekatere vrste delujejo dobro, za druge pa ne.

V nasprotju z ublažitvenimi ukrepi so izravnalni ukrepi neodvisni od dejavnosti, ki povzročajo poškodovanje ali uničenje razmnoževališč ali počivališč. Namen teh ukrepov je izravnati posebne negativne učinke na razmnoževališče ali počivališče, kar v nobenem primeru ne škoduje stanju ohranjenosti zadevne vrste. V idealnem primeru bi se morali izravnalni ukrepi ujemati z negativnimi učinki na razmnoževališče ali počivališče ter bi morali biti vzpostavljeni in v rabi pred pojavom negativnega učinka.

(3-84)     Izravnalni ukrepi niso navedeni v členu 16 in zato niso obvezni. Prav tako ne morejo upravičiti kršitve člena 12 ali je izravnati, lahko pa so eden od elementov za zagotovitev skladnosti z zahtevo iz člena 16(1), da ne sme priti do škodljivega vpliva na stanje ohranjenosti zadevne vrste.

V najboljšem primeru bi izravnalni ukrepi:

I)izravnali negativni vpliv dejavnosti na razmnoževališča in počivališča vrst v konkretnih okoliščinah (na ravni lokalne populacije);

II)imeli dobre možnosti za uspeh in temeljili na najboljših praksah;

III)izboljšali možnosti vrste, da doseže ugodno stanje ohranjenosti;

IV)začeli kazati učinke pred poškodovanjem ali uničenjem razmnoževališča ali počivališča ali najpozneje tedaj, ko se poškodovanje ali uničenje začne.

(3-85)    Tako izvedeni izravnalni ukrepi bi lahko zagotovili, da ne bi prišlo do splošnega škodljivega vpliva na razmnoževališča in počivališča vrst na populacijski ali biogeografski ravni. Vendar pa to ne nadomešča ali zmanjšuje potrebe po tem, da so odstopanja iz člena 16 skladna z zgoraj navedenimi tremi preskusi. To pomeni, da se sprejetje izravnalne sheme ne more uporabiti za poskus, da bi obšli potrebo po izdaji odstopanja in potrebo po uspešno opravljenih treh preskusih, opisanih v oddelku 3.2.

3.3.4Odstopanja za več vrst

(3-86)    Nekateri projekti (npr. veliki infrastrukturni projekti v javnem interesu, kot so prometna omrežja) lahko vplivajo na številne vrste iz Priloge IV. V teh primerih je treba oceniti vpliv na vsako od prizadetih vrst in na podlagi teh informacij pripraviti pregled celotnega vpliva, da se izberejo najboljše rešitve. Tudi rešitve morajo uspešno opraviti vse tri preskuse. Ni dovolj, da se navede le število vrst, ki bi jih to lahko zadevalo, ne da bi nato ocenili obseg težav in poiskali načine, kako se jim izogniti.

3.3.5„Začasna narava“: obravnavanje kolonizacije območij, na katerih potekajo dela, z vrstami iz Priloge IV

(3-87) Obstajajo primeri, ko že licencirani posegi v prostor (na primer gradnja nove infrastrukture, kot so ceste, hiše itd., ali tekoče kamnolomske dejavnosti) vodijo k ustvarjanju ugodnih novih habitatov, ki jih kolonizirajo vrste iz Priloge IV k Direktivi. Takšne tipične naravne danosti, na primer na območjih pridobivanja surovin, bi lahko vključevale nove ribnike (ki koristijo dvoživkam in kačjim pastirjem), odprtokope ter peščene in prodnate površine (ki privabljajo žuželke in ptice), nastajajoča travišča (ki privabljajo žuželke in ptice), zrahljane pečine (ki koristijo pticam in čebelam samotarkam) ter oblikovanje območij, ki nudijo zavetje (za plazilce, dvoživke in žuželke).

Ker stroga ureditev varstva iz člena 12 ne razlikuje med začasnimi (npr. do 5 ali 10 let) ali trajnimi območji umetnega ali naravnega izvora, je treba šteti, da tudi zavarovane živalske ali rastlinske vrste iz Priloge IV, ki zaradi dovoljenih posegov v prostor začnejo zasedati novo območje, v celoti spadajo na področje uporabe določb o varstvu iz člena 12.

(3-88) Uporaba stroge ureditve varstva iz člena 12 v takih primerih lahko predstavlja velik izziv za razvijalce projektov in lastnike zemljišč, ki bodo zaradi narave dela morda morali odstraniti te „začasne“ habitate, da bi nadaljevali s svojim delom v skladu z dovoljenji. Za odstranitev habitatov med pripravljalno ali operativno fazo projekta oziroma fazo demontaže je potrebno odstopanje v skladu s členom 16(1), če so za to izpolnjeni pogoji (glej besedilo v nadaljevanju).

Brez pravne varnosti, da se zadevno območje lahko zakonito uporablja za dovoljeni namen po načrtih, bi lastniki zemljišč ali nosilci projektov v vmesnem obdobju, ko se na zemljišču ne izvajajo aktivni posegi, morda želeli preprečiti vdor zavarovanih vrst (na primer z uporabo pesticidov ali obdelovanja), da bi se izognili dodatnim obremenitvam ali omejitvam, povezanim s prisotnostjo zavarovanih vrst, ki na njihovem zemljišču prvotno niso bile prisotne. To bi lahko pomenilo izgubljeno priložnost, saj lahko dodatni začasni habitati, ki sicer na zadevnem območju ne bi uspevali, pod določenimi pogoji pozitivno prispevajo k ciljem Direktive.

(3-89) Za zagotovitev te pravne varnosti in s tem spodbude za ustvarjanje ali vzdrževanje začasnih naravnih območij lahko nosilci projekta zaprosijo za odstopanje v skladu s členom 16 že v zgodnji fazi postopka načrtovanja, ko zavarovane vrste območja še niso kolonizirale, vendar se taka kolonizacija lahko pričakuje z določeno gotovostjo (to se lahko na primer zgodi, kadar je vrsta že prisotna v okoliških območjih). Ta oblika predhodnega odstopanja bi omogočila naknadno odstranitev začasnih naravnih danosti v skladu s potrebami po razvoju projekta. Vendar pa pravni standardi za takšna odstopanja ne smejo biti nižji od standardov za odstopanja za že prisotne zavarovane vrste in njihove habitate ter morajo še vedno izpolnjevati vse pogoje iz člena 16. To med drugim pomeni, da morajo odstopanja, odobrena pred dejansko naselitvijo kolonizatorske vrste ali njenega habitata, jasno in natančno opredeliti cilje, ki naj bi se dosegli z odstopanjem 160 .

(3-90) Zato je pomembno, da se pred predložitvijo vlog za odstopanje v skladu s členom 16 opravi popoln popis na terenu, katerega cilj je odkrivanje vseh zavarovanih vrst, ne le na območju projekta, ampak tudi v njegovi okolici. S tem bo zagotovljeno, da se opredelijo vse „predvidljive“ vrste iz Priloge IV, pa tudi njihova številčnost in verjetnost, da bodo kolonizirale območje projekta. Odločba po členu 16 se nato lahko uporabi za določitev pogojev za ohranjanje stalne ekološke funkcionalnosti habitata vrste, če je treba za namene dovoljenega projekta oz. dejavnosti odstraniti nov kolonizirani habitat na območju projekta. To bi lahko na primer vključevalo ustvarjanje in varstvo podobnih habitatov zunaj območja projekta ter selitev vrst znotraj območja projekta v te habitate, kar bi bilo podprto z dolgoročnim spremljanjem. Tako kot pri vseh odstopanjih je treba preveriti in evidentirati tudi pravilno izvajanje.

(3-91) Odstopanja, ki se nanašajo na začasne naravne danosti, kot so opisane zgoraj, zahtevajo objektivno utemeljitev na podlagi enega od razlogov iz člena 16(1). Ena od možnosti je, da se odstopanje utemelji z razlogi iz člena 16(1)(a), ki upravičujejo odstopanje „zaradi varstva prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst in ohranjanja naravnih habitatov“. Besedilo določbe ni omejeno na odstopanja, odobrena za varstvo rastlinskih ali živalskih vrst pred drugimi konkurenčnimi zavarovanimi vrstami. Besedilo je mogoče razlagati tako, da dovoljuje tudi odstopanje od strogega sistema varstva zavarovane vrste v njeno lastno korist. Izraz „zaradi varstva vrst“ v določbi govori v prid temu, da mora odstopanje zadevnim vrstam zagotoviti dodano vrednost. To bi pomenilo, da bi se člen 16(1)(a) uporabljal, če bi bilo mogoče dokazati, da za zadevno vrsto obstaja neto korist, ki jo je omogočila sama odobritev odstopanja.

(3-92) Člen 16(1)(c) določa možnost odobritve odstopanja „zaradi [...] drugih razlogov prevladujočega javnega interesa, ki je lahko tudi socialne ali gospodarske narave, in zaradi koristnih posledic bistvenega pomena za okolje“. Sklicevanje na „bistveni pomen za okolje“ bi bilo mogoče razlagati podobno kot zgoraj predlagano sklicevanje na „varstvo prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst ter ohranjanje naravnih habitatov“, kot je navedeno v členu 16(1)(a), tj. ob predpostavki, da se odstopanje od strogega sistema varstva za posamezno vrsto lahko odobri tudi v njeno lastno korist. Vendar bi morala biti dodana vrednost „bistvenega pomena“, ki v tem primeru določa višji prag kot v členu 16(1)(a).

(3-93) Možnost uporabe odstopanj za začasna naravna območja je treba skrbno preučiti v fazi načrtovanja projekta in vključiti podrobno znanstveno oceno o tem, kje bi se v različnih fazah projekta zavarovane vrste lahko ustalile. Faza načrtovanja bi morala vključevati presojo o tem, kako je mogoče vrste, ki so kolonizirale začasne habitate, med projektom in po njem ohraniti, kolikor je to mogoče, npr. z izvajanjem ustreznih ublažitvenih ukrepov in podpiranjem selitve.

(3-94) Odločitev o odstopanju mora kljub temu še vedno izpolnjevati vsa druga merila iz člena 16 (neobstoj drugih možnosti, neškodovanje stanju ohranjenosti) in vnaprej določiti stroge obveznosti glede nadzora in spremljanja 161 . Te zagotavljajo, da bo razvoj začasnega območja ustrezal predvidenemu pojavu oz. vzpostavitvi zavarovanih vrst na zadevnem območju. To spremljanje bi zagotovilo tudi dokaze, ki so potrebni za vložitev zahtevka za dodatno odstopanje za obravnavo vseh novih dogodkov, ki niso bili predvideni že na začetku.

3.4Spremljanje odstopanj in poročanje o njih

3.4.1Spremljanje vplivov odstopanj

(3-95) Pristojni nacionalni organi morajo zagotoviti, da so pred odobritvijo odstopanja izpolnjeni vsi pogoji sheme odstopanja, spremljati pa morajo tudi vpliv odstopanj (in učinkovitost morebitnih izravnalnih ukrepov) po njihovi izvedbi 163 . Člen 16(3)(e) zahteva, da države članice v poročilih o odstopanju navedejo „uporabljene nadzorne ukrepe in dobljene rezultate“. To pomeni, da morajo nadzorovati in spremljati izvajanje odobrenih odstopanj.

Spremljanje učinka odstopanj je potrebno tudi zato, da se preveri, ali so bila odstopanja pravilno izvedena in ali so dosegla svoj cilj, podprt z znanstvenimi dokazi, ter da se po potrebi sprejmejo popravni ukrepi. S tem bi bilo treba zagotoviti, da se odkrije vsako nenamerno tveganje oziroma škoda za vrsto zaradi izvajanja odstopanja. Ustrezna uporaba sistema odstopanja zahteva, da morajo biti okvirni pogoji pravilni, da se zagotovi, da pristop ne povzroča neželenih učinkov. Za dosego tega cilja je ključnega pomena spremljanje.

(3-96) Po izvedbi odstopanj morajo nacionalni organi spremljati tudi kumulativni učinek vseh odstopanj, odobrenih na nacionalnem ozemlju, za vsako vrsto, za katero veljajo odstopanja, ne glede na razloge, zaradi katerih so bila ta odobrena, in potrditi začetno oceno, da odstopanja ne škodujejo ohranjanju ugodnega stanja ohranjenosti populacij vrst. Rezultate tega spremljanja je seveda treba upoštevati pri vseh prihodnjih odločitvah o odobritvi odstopanj.

(3-97) Za to spremljanje bi lahko veljala tudi splošna obveznost spremljanja iz člena 11 Direktive. Smiselno bi bilo, da bi bil tak nadzor občutljiv za učinke (vključno s kumulativnimi učinki in učinki izravnalnih ukrepov) odstopanj, ki se izvajajo za vrste, za katere so odstopanja večkrat odobrena ali ki so v neugodnem stanju ohranjenosti (in so kljub temu izjemoma predmet odstopanj). Prav tako bi bilo smiselno, da tak nadzor vključuje spremljanje drugih dejavnikov, ki lahko negativno vplivajo na stanje ohranjenosti vrst (kot je nezakonito ubitje). Ti podatki se lahko uporabijo pri ocenjevanju stanja ohranjenosti vrste.

3.4.2Obveznosti poročanja v skladu s členoma 16(2) in 16(3)

(3-98) Odstopanja morajo izpolnjevati tudi formalne pogoje iz členov 16(2) in (3). Kot je odločilo Sodišče v zadevi C-118/94 (zadeva v zvezi z direktivo o pticah), je namen teh formalnih pogojev „omejiti odstopanja na nujno potrebno in omogočati nadzor Komisije nad odstopanji“.

(3-99) Državam članicam se pred uporabo odstopanj ni treba posvetovati s Komisijo, morajo pa vsaki dve leti Komisiji predložiti poročilo o izvajanju člena 16. Člen 16(2) natančne vsebine teh poročil ne določa. Jasno pa je, da morajo biti informacije popolne, dejanske in morajo zajemati vse podrobnosti iz člena 16(3). Na podlagi informacij iz poročil o odstopanjih mora biti Komisija sposobna nadzorovati uporabo člena 16 v državah članicah in preveriti njegovo združljivost z Direktivo. Kadar Komisija ugotovi, da uporaba odstopanj krši zahteve Direktive, ima pravico, da proti zadevni državi članici sproži postopek za ugotavljanje kršitev.

(3-100) Sedanja oblika poročanja o odstopanjih zajema tudi vse obveznosti poročanja iz člena 9 Konvencije o varstvu prosto živečega evropskega rastlinstva in živalstva ter njunih naravnih življenjskih prostorov (Bernska konvencija) 164 , njen cilj pa je izboljšati učinkovitost in uporabnost poročanja na vseh ravneh (regionalni, nacionalni, ravni EU). Komisija in države članice trenutno uporabljajo novo obliko poročanja in novo orodje IT, imenovano Habitats and Birds Directives Derogation System+ (HaBiDeS+) 165 .

(3-101) Nova oblika vključuje formalne pogoje iz člena 16(3), ki jih je treba izpolnjevati in navesti v vsakem odobrenem odstopanju, ter dodatne informacije (npr. podrobnosti, ki so koristne za nadaljnje razumevanje razloga, sredstev in metod, dokazila o posebnih zahtevah iz člena 16(1)(e), sklicevanja na zavrnjene druge možnosti, dokaz, da odstopanje ne škoduje stanju ohranjenosti populacije), ki zagotavljajo vpogled v odločitve pristojnih organov pri uporabi sistema odstopanja iz člena 16.

Priloge:

Priloga I:        Sklicevanja na sodno prakso

Priloga II:    Seznam živalskih vrst iz Prilog II, IV in V

Priloga III:    Izvajanje člena 12 direktive o habitatih – primer volka

PRILOGA I

Sklicevanja na sodno prakso

Določbe o varstvu vrst iz direktive o habitatih

12. november 1969, Erich Stauder proti mestu Ulm, zadeva C-29/69, ECLI:EU:C:1969:57

27. oktober 1977, Régina proti Pierre Bouchereau, zadeva C-30/77, ECLI:EU:C:1977:172

12. julij 1979, Marianne Koschniske proti Raad van Arbeid, zadeva C-9/79, ECLI:EU:C:1979:201

23. maj 1985, Komisija Evropskih skupnosti proti Zvezni republiki Nemčiji, zadeva C-29/84, ECLI:EU:C:1985:229

9. april 1987, Komisija Evropskih skupnosti proti Italijanski republiki, zadeva C-363/85, ECLI:EU:C:1987:196

8. julij 1987, Komisija Evropskih skupnosti proti Kraljevini Belgiji, zadeva C-247/85, ECLI:EU:C:1987:339

8. julij 1987, Komisija Evropskih skupnosti proti Italijanski republiki, zadeva C-262/85, ECLI:EU:C:1987:340

23. februar 1988, Komisija Evropskih skupnosti proti Italijanski republiki, zadeva C-429/85, ECLI:EU:C:1988:83

27. april 1988, Komisija Evropskih skupnosti proti Francoski republiki, zadeva C-252/85, ECLI:EU:C:1988:202

7. julij 1988, Moksel proti BALM, zadeva C-55/87, ECLI:EU:C:1988:377

15. marec 1990, Komisija Evropskih skupnosti proti Kraljevini Nizozemski, zadeva C-339/87, ECLI:EU:C:1990:119

28. marec 1990, kazenska postopka proti G. Vessosu in G. Zanettiju, združeni zadevi C-206 in C-207/88, ECLI:EU:C:1990:145

17. januar 1991, Komisija Evropskih skupnosti proti Italijanski republiki, zadeva C-157/89, ECLI:EU:C:1991:22

28. februar 1991, Komisija Evropskih skupnosti proti Zvezni republiki Nemčiji, zadeva C-57/89, ECLI:EU:C:1991:89

28. februar 1991, Komisija Evropskih skupnosti proti Zvezni republiki Nemčiji, zadeva C-131/88, ECLI:EU:C:1991:87

30. maj 1991, Komisija Evropskih skupnosti proti Zvezni republiki Nemčiji, zadeva C-59/89, ECLI:EU:C:1991:225

2. avgust 1993, Komisija Evropskih skupnosti proti Kraljevini Španiji, zadeva C-355/90, ECLI:EU:C:1993:331

7. marec 1996, WWF Italija proti Regione Veneto, zadeva C-118/94, ECLI:EU:C:1996:86

19. september 1996, Komisija Evropskih skupnosti proti Helenski republiki, zadeva C-236/95, ECLI:EU:C:1996:341

12. december 1996, Ligue royale belge pour la protection des oiseaux ASBL in Société d'études ornithologiques AVES ASBL proti Région Wallonne, zadeva C-10/96, ECLI:EU:C:1996:504

19. maj 1999, Komisija Evropskih skupnosti proti Francoski republiki, zadeva C-225/97, ECLI:EU:C:1999:252

11. november 1999, Komisija Evropskih skupnosti proti Italijanski republiki, zadeva C-315/98, ECLI:EU:C:1999:551

7. november 2000, First Corporate Shipping, zadeva C-371/98, ECLI:EU:C:2000:600

10. maj 2001, Komisija Evropskih skupnosti proti Kraljevini Nizozemski, zadeva C-144/99, ECLI:EU:C:2001:257

17. maj 2001, Komisija Evropskih skupnosti proti Italijanski republiki, zadeva C-159/99, ECLI:EU:C:2001:278

30. januar 2002, Komisija Evropskih skupnosti proti Helenski republiki, zadeva C-103/00, ECLI:EU:C:2002:60

13. februar 2003, Komisija Evropskih skupnosti proti Velikemu vojvodstvu Luksemburg, zadeva C-75/01, ECLI:EU:C:2003:95

16. oktober 2003, Ligue pour la protection des oiseaux in drugi proti Premier ministre in Ministre de l'Aménagement du territoire et de l'Environnement, zadeva C-182/02, ECR točka 12105

6. november 2003, Komisija Evropskih skupnosti proti Združenemu kraljestvu Velika Britanija in Severna Irska, zadeva C-434/01, ECLI:EU:C:2003:601

20. oktober 2005, Komisija Evropskih skupnosti proti Združenemu kraljestvu Velika Britanija in Severna Irska, zadeva C-6/04, ECLI:EU:C:2005:626

15. december 2005, Komisija Evropskih skupnosti proti Republiki Finski, zadeva C-344/03, ECLI:EU:C:2005:770

10. januar 2006, Komisija Evropskih skupnosti proti Zvezni republiki Nemčiji, zadeva C-98/03, ECLI:EU:C:2006:3

16. marec 2006, Komisija Evropskih skupnosti proti Helenski republiki, zadeva C-518/04, ECLI:EU:C:2006:183

18. maj 2006, Komisija Evropskih skupnosti proti Kraljevini Španiji, zadeva C-221/04, ECLI:EU:C:2006:329

8. junij 2006, Komisija Evropskih skupnosti proti Italijanski republiki, zadeva C-60/05, ECLI:EU:C:2006:378

19. december 2006, Komisija Evropskih skupnosti proti Italijanski republiki, zadeva C-503/06, ECLI:EU:C:2008:279

11. januar 2007, Komisija Evropskih skupnosti proti Irski, zadeva C-183/05, ECLI:EU:C:2007:14

10. maj 2007, Komisija Evropskih skupnosti proti Republiki Avstriji, zadeva C-508/04, ECLI:EU:C:2007:274

14. junij 2007, Komisija Evropskih skupnosti proti Republiki Finski, zadeva C-342/05, ECLI:EU:C:2007:341

20. maj 2010, Evropska komisija proti Kraljevini Španiji, zadeva C-308/08, ECLI:EU:C:2010:281

9. junij 2011, Evropska komisija proti Francoski republiki, zadeva C-383/09, ECLI:EU:C:2011:369

26. januar 2012, Evropska komisija proti Republiki Poljski, zadeva C-192/11, ECLI:EU:C:2012:44

15. marec 2012, Evropska komisija proti Republiki Ciper, zadeva C-340/10, ECLI:EU:C:2012:143

15. marec 2012, Evropska komisija proti Republiki Poljski, zadeva C-46/11, ECLI:EU:C:2012:146

10. november 2016, Evropska komisija proti Helenski republiki, zadeva C-504/14, ECLI:EU:C:2016:847

17. april 2018, Evropska komisija proti Republiki Poljski, zadeva C-441/17, ECLI:EU:C:2018:255

10. oktober 2019, predhodno odločanje, zadeva C-674/17, ECLI:EU:C:2019:851

11. junij 2020, predhodno odločanje, zadeva C‑88/19, ECLI:EU:C:2020:458

4. marec 2021, združeni zadevi C-473/19 in C-474/19 – Föreningen Skydda Skogen, ECLI:EU:C:2021:166.

Nerešena zadeva C-477/19 – Magistrat der Stadt Wien

PRILOGA II

Seznam živalskih vrst iz Prilog II, IV in V

Direktive 92/43/EGS o habitatih

Vrste, naštete v tej prilogi, so navedene:

Øz imenom vrste ali podvrste (v krepkem in ležečem tisku) ali

Øz vsemi vrstami, ki pripadajo višjemu taksonu ali določenemu delu tega taksona. Okrajšavo „spp.“ za imenom družine ali rodu je treba razumeti kot vse vrste, ki pripadajo tej družini ali rodu.

Zvezdica (*) pred imenom vrste pomeni, da gre za prednostno vrsto iz Priloge II (Prilogi VI in V ne razlikujeta med prednostnimi in neprednostnimi vrstami).

Priloge, konsolidirane v tej tabeli, so:

PRILOGA II: VRSTE V INTERESU SKUPNOSTI, ZA OHRANJANJE KATERIH JE TREBA DOLOČITI POSEBNA OHRANITVENA OBMOČJA

PRILOGA IV: VRSTE V INTERESU SKUPNOSTI, KI JIH JE TREBA STROGO VAROVATI

PRILOGA V: VRSTE V INTERESU SKUPNOSTI, PRI KATERIH ZA ODVZEM IZ NARAVE IN IZKORIŠČANJE LAHKO VELJAJO UKREPI UPRAVLJANJA

Ime vrste	Priloga			Geografske omejitve
	II	IV	V
ŽIVALI
VRETENČARJI
SESALCI
INSECTIVORA
Erinaceidae
Erinaceus algirus		X
Soricidae
Crocidura canariensis		X
Crocidura sicula		X
Talpidae
Galemys pyrenaicus	X	X
CHIROPTERA
Microchiroptera
Rhinolophidae
Rhinolophus blasii	X	X
Rhinolophus euryale	X	X
Rhinolophus ferrumequinum	X	X
Rhinolophus hipposideros	X	X
Rhinolophus mehelyi	X	X
Vespertilionidae
Barbastella barbastellus	X	X
Miniopterus schreibersi	X	X
Myotis bechsteini	X	X
Myotis blythii	X	X
Myotis capaccinii	X	X
Myotis dasycneme	X	X
Myotis emarginatus	X	X
Myotis myotis	X	X
Vse druge vrste Microchiroptera		X
Megachiroptera
Pteropodidae
Rousettus aegiptiacus	X	X
RODENTIA
Gliridae
Vse vrste razen Glis glis in Eliomys quercinus		X
Myomimus roachi	X	X
Sciuridae
* Marmota marmota latirostris	X	X
* Pteromys volans (Sciuropterus russicus)	X	X
Spermophilus citellus (Citellus citellus)	X	X
* Spermophilus suslicus (Citellus suslicus)	X	X
Sciurus anomalus		X
Castoridae
Castor fiber	X	X	X	Priloga II: razen estonskih, latvijskih, litovskih, finskih in švedskih populacij Priloga IV: razen estonskih, latvijskih, litovskih, poljskih, finskih in švedskih populacij Priloga V: finske, švedske, latvijske, litovske, estonske in poljske populacije
Cricetidae
Cricetus cricetus		X	X	Priloga IV: razen madžarskih populacij Priloga V: madžarske populacije
Mesocricetus newtoni	X	X
Microtidae
Dinaromys bogdanovi	X	X
Microtus cabrerae	X	X
* Microtus oeconomus arenicola	X	X
* Microtus oeconomus mehelyi	X	X
Microtus tatricus	X	X
Zapodidae
Sicista betulina		X
Sicista subtilis	X	X
Hystricidae
Hystrix cristata		X
CARNIVORA
Canidae
* Alopex lagopus	X	X
Canis aureus			X
* Canis lupus	X	X	X	Priloga II: razen estonske populacije; grške populacije: le tiste južno od 39. vzporednika; španske populacije: le tiste južno od reke Duero; latvijske, litovske in finske populacije Priloga IV: razen grških populacij severno od 39. vzporednika; estonske populacije; španske populacije severno od reke Duera; latvijske, litovske, poljske, slovaške, bolgarske in finske populacije v območju gospodarjenja s severno jelenjadjo, kot je opredeljeno v členu 2 finskega zakona št. 848/90 z dne 14. septembra 1990 o gospodarjenju s severno jelenjadjo) Priloga V: španske populacije severno od Duera, grške populacije severno od 39. vzporednika, finske populacije v območju gospodarjenja s severno jelenjadjo, kot je opredeljeno v členu 2 finskega zakona št. 848/90 z dne 14. septembra 1990 o gospodarjenju s severno jelenjadjo, bolgarske, latvijske, litovske, estonske, poljske in slovaške populacije
Ursidae
* Ursus arctos	X	X		Priloga II: razen estonskih, finskih in švedskih populacij
Mustelidae
* Gulo gulo	X
Lutra lutra	X	X
Martes martes			X
Mustela eversmanii	X	X
Mustela putorius			X
* Mustela lutreola	X	X
Vormela peregusna	X	X
Felidae
Felis silvestris		X
Lynx lynx	X	X	X	Priloga II: razen estonskih, latvijskih in finskih populacij Priloga IV: razen estonske populacije Priloga V: estonska populacija
* Lynx pardinus	X	X
Phocidae
Halichoerus grypus	X		X
* Monachus monachus	X	X
Phoca hispida bottnica	X		X
* Phoca hispida saimensis	X	X
Phoca vitulina	X		X
Vse druge vrste Phocidae			X
Viverridae
Genetta genetta			X
Herpestes ichneumon			X
DUPLICIDENTATA
Leporidae
Lepus timidus			X
ARTIODACTYLA
Cervidae
* Cervus elaphus corsicanus	X	X
Rangifer tarandus fennicus	X
Bovidae
* Bison bonasus	X	X
Capra aegagrus (naravne populacije)	X	X
Capra ibex			X
Capra pyrenaica (razen Capra pyrenaica pyrenaica)			X
* Capra pyrenaica pyrenaica	X	X
Ovis gmelini musimon (Ovis ammon musimon) (naravne populacije – Korzika in Sardinija)	X	X
Ovis orientalis ophion (Ovis gmelini ophion)	X	X
* Rupicapra pyrenaica ornata (Rupicapra rupicapra ornata)	X	X
Rupicapra rupicapra (razen Rupicapra rupicapra balcanica, Rupicapra rupicapra ornata in Rupicapra rupicapra tatrica)			X
Rupicapra rupicapra balcanica	X	X
* Rupicapra rupicapra tatrica	X	X
CETACEA
Phocoena phocoena	X	X
Trusiops truncatus	X	X
Vse druge vrste Cetacea		X
PLAZILCI
CHELONIA (TESTUDINES)
Testudinidae
Testudo graeca	X	X
Testudo hermanni	X	X
Testudo marginata	X	X
Cheloniidae
* Caretta caretta	X	X
* Chelonia mydas	X	X
Lepidochelys kempii		X
Eretmochelys imbricata		X
Dermochelyidae
Dermochelys coriacea		X
Emydidae
Emys orbicularis	X	X
Mauremys caspica	X	X
Mauremys leprosa	X	X
SAURIA
Lacertidae
Algyroides fitzingeri		X
Algyroides marchi		X
Algyroides moreoticus		X
Algyroides nigropunctatus		X
Dalmatolacertaoxycephala		X
Dinarolacerta mosorensis	X	X
Gallotia atlantica		X
Gallotia galloti		X
Gallotia galloti insulanagae	X	X
* Gallotia simonyi	X	X
Gallotia stehlini		X
Lacerta agilis		X
Lacerta bedriagae		X
Lacerta bonnali (Lacerta monticola)	X	X
Lacerta monticola	X	X
Lacerta danfordi		X
Lacerta dugesi		X
Lacerta graeca		X
Lacerta horvathi		X
Lacerta schreiberi	X	X
Lacerta trilineata		X
Lacerta viridis		X
Lacerta vivipara pannonica		X
Ophisops elegans		X
Podarcis erhardii		X
Podarcis fifolensis		X
Podarcis hispanica atrata		X
Podarcis lilfordi	X	X
Podarcis melisellensis		X
Podarcis milensis		X
Podarcis muralis		X
Podarcis peloponnesiaca		X
Podarcis pityusensis	X	X
Podarcis sicula		X
Podarcis taurica		X
Podarcis tiliguerta		X
Podarcis wagleriana		X
Scincidae
Ablepharus kitaibelli		X
Chalcides bedriagai		X
Chalcides ocellatus		X
Chalcides sexlineatus		X
Chalcides simonyi (Chalcides occidentalis)	X	X
Chalcides viridianus		X
Ophiomorus punctatissimus		X
Gekkonidae
Cyrtopodion kotschyi		X
Phyllodactylus europaeus	X	X
Tarentola angustimentalis		X
Tarentola boettgeri		X
Tarentola dellandii		X
Tarentola gomerensis		X
Agamidae
Stellio stellio		X
Chamaeleontidae
Chamaeleo chamaeleon		X
Anguidae
Ophisaurus apodus		X
OPHIDIA (SERPENTES)
Colubridae
Coluber caspius		X
* Coluber cypriensis	X	X
Coluber hippocrepis		X
Coluber jugularis		X
Coluber laurenti		X
Coluber najadum		X
Coluber nummifer		X
Coluber viridiflavus		X
Coronella austriaca		X
Eirenis modesta		X
Elaphe longissima		X
Elaphe quatuorlineata	X	X
Elaphe situla	X	X
Natrix natrix cetti		X
Natrix natrix corsa		X
* Natrix natrix cypriaca	X	X
Natrix tessellata		X
Telescopus falax		X
Viperidae
Vipera ammodytes		X
* Macrovipera schweizeri (Vipera lebetina schweizeri)	X	X
Vipera seoanni		X		Priloga IV: razen španskih populacij
Vipera ursinii (razen Vipera ursinii rakosiensis in Vipera ursinii macrops)	X	X
* Vipera ursinii macrops	X	X
* Vipera ursinii rakosiensis	X	X
Vipera xanthina		X
Boidae
Eryx jaculus		X
DVOŽIVKE
CAUDATA
Salamandridae
Chioglossa lusitanica	X	X
Euproctus asper		X
Euproctus montanus		X
Euproctus platycephalus		X
Mertensiella luschani (Salamandra luschani)	X	X
Salamandra atra		X
* Salamandra aurorae (Salamandra atra aurorae)	X	X
Salamandra lanzai		X
Salamandrina terdigitata	X	X
Triturus carnifex (Triturus cristatus carnifex)	X	X
Triturus cristatus (Triturus cristatus cristatus)	X	X
Triturus dobrogicus (Triturus cristatus dobrogicus)	X
Triturus italicus		X
Triturus karelinii (Triturus cristatus karelinii)	X	X
Triturus marmoratus		X
Triturus montandoni	X	X
Triturus vulgaris ampelensis	X	X
Proteidae
* Proteus anguinus	X	X
Plethodontidae
Hydromantes (Speleomantes) ambrosii	X	X
Hydromantes (Speleomantes) flavus	X	X
Hydromantes (Speleomantes) genei	X	X
Hydromantes (Speleomantes) imperialis	X	X
Hydromantes (Speleomantes) strinatii	X	X
Hydromantes (Speleomantes) supramontis	X	X
ANURA
Discoglossidae
Alytes cisternasii		X
* Alytes muletensis	X	X
Alytes obstetricans		X
Bombina bombina	X	X
Bombina variegata	X	X
Discoglossus galganoi (vključno z vrsto Discoglossus „jeanneae“)	X	X
Discoglossus montalentii	X	X
Discoglossus pictus		X
Discoglossus sardus	X	X
Ranidae
Rana arvalis		X
Rana dalmatina		X
Rana esculenta			X
Rana graeca		X
Rana iberica		X
Rana italica		X
Rana latastei	X	X
Rana lessonae		X
Rana perezi			X
Rana ridibunda			X
Rana temporaria			X
Pelobatidae
Pelobates cultripes		X
Pelobates fuscus		X
* Pelobates fuscus insubricus	X	X
Pelobates syriacus		X
Bufonidae
Bufo calamita		X
Bufo viridis		X
Hylidae
Hyla arborea		X
Hyla meridionalis		X
Hyla sarda		X
RIBE
PETROMYZONIFORMES
Petromyzonidae
Eudontomyzon spp.	X
Lampetra fluviatilis	X		X	Priloga II: razen finskih in švedskih populacij
Lampetra planeri	X			Priloga II: razen estonskih, finskih in švedskih populacij
Lethenteron zanandrai	X		X
Petromyzon marinus	X			Priloga II: razen švedskih populacij
ACIPENSERIFORMES
Acipenseridae
* Acipenser naccarii	X	X
* Acipenser sturio	X	X
Vse druge vrste Acipenseridae			X
CLUPEIFORMES
Clupeidae
Alosa spp.	X		X
SALMONIFORMES
Salmonidae/Coregonidae
Coregonus spp. (razen Coregonus oxyrhynchus – anadromne populacije v nekaterih predelih Severnega morja)			X
* Coregonus oxyrhynchus (anadromne populacije v nekaterih predelih Severnega morja)	X	X
Hucho hucho (naravne populacije)	X		X
Salmo macrostigma	X
Salmo marmoratus	X
Salmo salar (le v sladkih vodah)	X		X	Priloga II: razen finskih populacij
Salmothymus obtusirostris	X
Thymallus thymallus			X
Umbridae
Umbra krameri	X
CYPRINIFORMES
Cyprinidae
Alburnus albidus (Alburnus vulturius)	X
Anaecypris hispanica	X	X
Aspius aspius	X		X	Priloga II: razen finskih populacij
Aulopyge huegelii	X
Barbus spp.			X
Barbus comiza	X		X
Barbus meridionalis	X		X
Barbus plebejus	X		X
Chalcalburnus chalcoides	X
Chondrostoma genei	X
Chondrostoma knerii	X
Chondrostoma lusitanicum	X
Chondrostoma phoxinus	X
Chondrostoma polylepis (vključno z vrsto C. willkommi)	X
Chondrostoma soetta	X
Chondrostoma toxostoma	X
Gobio albipinnatus	X
Gobio kessleri	X
Gobio uranoscopus	X
Iberocypris palaciosi	X
* Ladigesocypris ghigii	X
Leuciscus lucumonis	X
Leuciscus souffia	X
Pelecus cultratus	X		X
Phoxinellus spp.	X
* Phoxinus percnurus	X	X
Rhodeus sericeus amarus	X
Rutilus alburnoides	X
Rutilus arcasii	X
Rutilus frisii meidingeri	X		X
Rutilus lemingii	X
Rutilus pigus	X		X
Rutilus rubilio	X
Rutilus macrolepidotus	X
Scardinius graecus	X
Squalius microlepis	X
Squalius svallize	X
Cobitidae
Cobitis elongata	X
Cobitis taenia	X			Priloga II: razen finskih populacij
Cobitis trichonica	X
Misgurnus fossilis	X
Sabanejewia aurata	X
Sabanejewia larvata (Cobitis larvata in Cobitis conspersa)	X
SILURIFORMES
Siluridae
Silurus aristotelis	X		X
ATHERINIFORMES
Cyprinodontidae
Aphanius iberus	X
Aphanius fasciatus	X
* Valencia hispanica	X	X
* Valencia letourneuxi (Valencia hispanica)	X
PERCIFORMES
Percidae
Gymnocephalus baloni	X	X
Gymnocephalus schraetzer	X		X
* Romanichthys valsanicola	X	X
Zingel spp. (razen Zingel asper in Zingel zingel)	X
Zingel asper	X	X
Zingel zingel	X		X
Gobiidae
Knipowitschia croatica	X
Knipowitschia (Padogobius) panizzae	X
Padogobius nigricans	X
Pomatoschistus canestrini	X
SCORPAENIFORMES
Cottidae
Cottus gobio	X			Priloga II: razen finskih populacij
Cottus petiti	X
NEVRETENČARJI
ANNELIDA
HIRUDINOIDEA – ARHYNCHOBDELLAE
Mytilidae
Hirudo medicinalis							X
ARTHROPODS
CRUSTACEA
Decapoda
Astacus astacus							X
Austropotamobius pallipes					X		X
* Austropotamobius torrentium					X		X
Scyllarides latus							X
Isopoda
* Armadillidium ghardalamensis					X	X
INSECTA
Coleoptera
Agathidium pulchellum					X
Bolbelasmus unicornis					X	X
Boros schneideri					X
Buprestis splendens					X	X
Carabus hampei					X	X
Carabus hungaricus					X	X
* Carabus menetriesi pacholei					X
* Carabus olympiae					X	X
Carabus variolosus					X	X
Carabus zawadszkii					X	X
Cerambyx cerdo					X	X
Corticaria planula					X
Cucujus cinnaberinus					X	X
Dorcadion fulvum cervae					X	X
Duvalius gebhardti					X	X
Duvalius hungaricus					X	X
Dytiscus latissimus					X	X
Graphoderus bilineatus					X	X
Leptodirus hochenwarti					X	X
Limoniscus violaceus					X
Lucanus cervus					X
Macroplea pubipennis					X
Mesosa myops					X
Morimus funereus					X
* Osmoderma eremita					X	X
Oxyporus mannerheimii					X
Pilemia tigrina					X	X
* Phryganophilus ruficollis					X	X
Probaticus subrugosus					X	X
Propomacrus cypriacus					X	X
* Pseudogaurotina excellens					X	X
Pseudoseriscius cameroni					X	X
Pytho kolwensis					X	X
Rhysodes sulcatus					X
* Rosalia alpina					X	X
Stephanopachys linearis					X
Stephanopachys substriatus					X
Xyletinus tremulicola					X
Hemiptera
Aradus angularis					X
Lepidoptera
Agriades glandon aquilo					X
Apatura metis						X
Arytrura musculus					X	X
* Callimorpha (Euplagia, Panaxia) quadripunctaria					X
Catopta thrips					X	X
Chondrosoma fiduciarium					X	X
Clossiana improba					X
Coenonympha hero						X
Coenonympha oedippus					X	X
Colias myrmidone					X	X
Cucullia mixta					X	X
Dioszeghyana schmidtii					X	X
Erannis ankeraria					X	X
Erebia calcaria					X	X
Erebia christi					X	X
Erebia medusa polaris					X
Erebia sudetica						X
Eriogaster catax					X	X
Euphydryas (Eurodryas, Hypodryas) aurinia					X
Fabriciana elisa						X
Glyphipterix loricatella					X	X
Gortyna borelii lunata					X	X
Graellsia isabellae					X		X
Hesperia comma catena					X
Hypodryas maturna					X	X
Hyles hippophaes						X
Leptidea morsei					X	X
Lignyoptera fumidaria					X	X
Lopinga achine						X
Lycaena dispar					X	X
Lycaena helle					X	X
Maculinea arion						X
Maculinea nausithous					X	X
Maculinea teleius					X	X
Melanargia arge					X	X
* Nymphalis vaualbum					X	X
Papilio alexanor						X
Papilio hospiton					X	X
Parnassius apollo						X
Parnassius mnemosyne						X
Phyllometra culminaria					X	X
Plebicula golgus					X	X
Polymixis rufocincta isolata					X	X
Polyommatus eroides					X	X
Proterebia afra dalmata					X	X
Proserpinus proserpina						X
Pseudophilotes bavius					X	X
Xestia borealis					X
Xestia brunneopicta					X
* Xylomoia strix					X	X
Zerynthia polyxena						X
Mantodea
Apteromantis aptera					X	X
Odonata
Aeshna viridis						X
Coenagrion hylas					X
Coenagrion mercuriale					X
Coenagrion ornatum					X
Cordulegaster heros					X	X
Cordulegaster trinacriae					X	X
Gomphus graslinii					X	X
Leucorrhina albifrons						X
Leucorrhina caudalis						X
Leucorrhina pectoralis					X	X
Lindenia tetraphylla					X	X
Macromia splendens					X	X
Ophiogomphus cecilia					X	X
Oxygastra curtisii					X	X
Stylurus flavipes						X
Sympecma braueri						X
Orthoptera
Baetica ustulata					X	X
Brachytrupes megacephalus					X	X
Isophya costata					X	X
Isophya harzi					X	X
Isophya stysi					X	X
Myrmecophilus baronii					X	X
Odontopodisma rubripes					X	X
Paracaloptenus caloptenoides					X	X
Pholidoptera transsylvanica					X	X
Saga pedo						X
Stenobothrus (Stenobothrodes) eurasius					X	X
ARACHNIDA
Araneae
Macrothele calpeiana						X
Pseudoscorpiones
Anthrenochernes stellae					X
COELENTERATA
Cnidaria
Corallium rubrum							X
MEHKUŽCI
GASTROPODA
Anisus vorticulus					X	X
Caseolus calculus					X	X
Caseolus commixta					X	X
Caseolus sphaerula					X	X
Chilostoma banaticum					X	X
Discula leacockiana					X	X
Discula tabellata					X	X
Discula testudinalis						X
Discula turricula						X
Discus defloratus						X
Discus guerinianus					X	X
Elona quimperiana					X	X
Geomalacus maculosus					X	X
Geomitra moniziana					X	X
Gibbula nivosa					X	X
* Helicopsis striata austriaca					X
Helix pomatia							X
Hygromia kovacsi					X	X
Idiomela (Helix) subplicata					X	X
Lampedusa imitatrix					X	X
* Lampedusa melitensis					X	X
Leiostyla abbreviata					X	X
Leiostyla cassida					X	X
Leiostyla corneocostata					X	X
Leiostyla gibba					X	X
Leiostyla lamellosa					X	X
* Paladilhia hungarica					X	X
Patella feruginea						X
Sadleriana pannonica					X	X
Theodoxus prevostianus						X
Theodoxus transversalis					X	X
Vertigo angustior					X
Vertigo genesii					X
Vertigo geyeri					X
Vertigo moulinsiana					X
BIVALVIA
Anisomyaria
Lithophaga lithophaga						X
Pinna nobilis						X
Unionoida
Margaritifera auricularia						X
Margaritifera durrovensis (Margaritifera margaritifera)					X		X
Margaritifera margaritifera					X		X
Microcondylaea compressa							X
Unio crassus					X	X
Unio elongatulus							X
Dreissenidae
Congeria kusceri					X	X
ECHINODERMATA
Echinoidea
Centrostephanus longispinus						X

PRILOGA III

Izvajanje člena 12 direktive o habitatih:

primer volka

1. Ozadje – uvod

Volk spada med domorodne evropske živalske vrste in je sestavni del naše biotske raznovrstnosti in naravne dediščine. Kot plenilec na vrhu prehranjevalne verige ima pomembno ekološko vlogo, saj prispeva k zdravju in delovanju ekosistemov. Zlasti pomaga uravnavati gostoto vrst, s katerimi se prehranjuje 167  (običajno divji kopitarji, kot so srne, navadni jeleni in divji prašiči, pa tudi gamsi in losi, odvisno od območja), ter izboljšati njihovo zdravje s selektivnim plenjenjem. Volk se je nekoč pojavljal po vsej celinski Evropi, vendar je bil v prvi polovici 20. stoletja iztrebljen iz večine regij in držav.

Poročilo o stanju narave za leto 2020 168 , ki temelji na podatkih, ki so jih sporočile države članice, potrjuje, da se populacije volkov v EU na splošno obnavljajo (so stabilne ali pa rastejo) in ponovno kolonizirajo dele svojega zgodovinskega območja razširjenosti, čeprav so le v nekaterih državah članicah dosegle ugodno stanje ohranjenosti 169 . ‏Vrnitev volka je velik uspeh pri ohranjanju vrst 170 , ki so ga omogočili pravno varstvo, bolj naklonjena javnost ter obnovitev plenskih vrst (npr. jelenjad in divji prašič) in gozdnih površin (zaradi opuščanja zemljišč na podeželju).

Hkrati vrnitev volka v regije, kjer ga ni bilo že desetletja ali več, pomeni velik izziv za države članice, saj je ta vrsta pogosto povezana z različnimi vrstami konfliktov in lahko sproži hude družbene proteste in odzive v zaskrbljenih podeželskih skupnostih.

Volkovi imajo tako kot druge velike zveri zelo velike potrebe po površini, pri čemer posamezni osebki in krdela uporabljajo ozemlja velikosti več sto tisoč km2. Zato se pojavljajo v zelo majhni gostoti, njihove populacije pa se običajno razprostirajo po zelo velikih območjih, običajno prečkajo številne upravne meje, tako znotraj držav kot med njimi. Z biološkega vidika se zato priporoča, da so ukrepi za ohranjanje in upravljanje čim bolj usklajeni in dosledni. To poudarja potrebo po čezmejnem sodelovanju, na primer z uporabo doslednih in usklajenih pristopov na ravni populacije volkov. Dodatne smernice so na voljo v dokumentu Guidelines for population-level management plans of large carnivores in Europe, pripravljenim za Evropsko komisijo (Linnell idr., 2008) 171 .

Volk je na seznamu v Prilogi IV k direktivi o habitatih za večino držav članic in regij, zato zanj veljajo določbe strogega varstva iz člena 12 direktive o habitatih, vključno s prepovedjo vseh oblik namernega ujetja ali ubitja divjih osebkov.

Za nekatere države članice in regije je volk v Prilogi V naveden kot vrsta, „pri kateri za odvzem iz narave in izkoriščanje lahko veljajo ukrepi upravljanja“. Za večino držav članic in regij je volk vključen tudi v Prilogo II kot prednostna vrsta, kar zahteva določitev posebnih ohranitvenih območij in ustreznih ohranitvenih ukrepov. Preglednica 1 prikazuje, katere populacije so vključene v katero prilogo k direktivi o habitatih.