(1)

Perfluoroalkilne snovi (v nadaljnjem besedilu: PFAS) se široko uporabljajo v industrijskih in potrošniških izdelkih, na primer v premazih za blago in preproge, odpornih proti madežem, premazih, odpornih proti olju, za papirnat in kartonast material, namenjen za stik z živili, penah za gašenje požarov, površinsko aktivnih snoveh za rudarjenje in črpanje nafte, loščilih za tla ter insekticidnih sredstvih. Njihova razširjena uporaba, skupaj z njihovo obstojnostjo v okolju, je povzročila obsežno onesnaženje okolja. Onesnaženje živil s temi snovmi je predvsem posledica bioakumulacije v vodnih in kopenskih prehranskih verigah ter uporabe materialov, namenjenih za stik z živili, ki vsebujejo PFAS. Perfluorooktan sulfonska kislina (PFOS) in perfluorooktanojska kislina (PFOA) ter njune soli so PFAS, ki se nahajajo v živilih in ljudeh v najvišjih koncentracijah.

(2)

Evropska agencija za varnost hrane (v nadaljnjem besedilu: Agencija) je leta 2020 na zahtevo Komisije v svojem mnenju o tveganju za zdravje ljudi, povezanem s perfluoroalkilnimi snovmi (1), posodobila svojo oceno tveganja za PFOS in PFOA ter jo razširila na pefluorononanojsko kislino (PFNA) in perfluoroheksan sulfonsko kislino (PFHxS), pri čemer je upoštevala najnovejše znanstvene informacije in podatke o prisotnosti, zbrane v skladu s Priporočilom Komisije 2010/161/EU (2). Ugotovila je, da del evropskega prebivalstva presega dopustni tedenski vnos. Zdi se, da jajca, ribe in drugi morski sadeži, meso in mesni izdelki pomembno prispevajo k izpostavljenosti ljudi PFAS. Poleg tega je ugotovila, da živila živalskega izvora pomembno prispevajo k izpostavljenosti ljudi PFAS. Ugotovila je tudi, da se PFAS prenašajo iz krme v živila, pridobljena iz živali, z jasnimi razlikami med vrstami živali in vrsto PFAS. Do takega prenosa PFAS lahko pride tudi iz zemlje, ki jo zaužijejo pašne domače živali, in iz pitne vode za živali.

(3)

Za zagotovitev visoke ravni varovanja zdravja ljudi so bile v Uredbi Komisije (EU) 2023/915 (3) določene mejne vrednosti perfluoroalkilnih snovi v nekaterih živilih živalskega izvora.

(4)

Prisotnost PFAS v živalski krmi ali zemlji, kjer živali iščejo hrano, lahko povzroči neskladnosti živil živalskega izvora z mejnimi vrednostmi za živila živalskega izvora.

(5)

Trenutno so na voljo le omejeni podatki o prisotnosti PFAS v krmi, ki omogočajo določitev stopenj prenosa iz krme v živila živalskega izvora in razpravo o morebitni potrebi po določitvi mejnih vrednosti za PFAS v krmi. Zato bi bilo treba zbrati podatke o prisotnosti PFAS v krmi in tudi zemlji, če bi bila prisotnost PFAS v živilih živalskega izvora lahko povezana s prisotnostjo PFAS v zemlji. Poleg tega bi lahko prisotnost PFAS v pitni vodi povzročila njihovo prisotnost v živilih živalskega izvora, vendar je na voljo dovolj podatkov o spremljanju prisotnosti PFAS v pitni vodi.

(6)

Za količinsko opredelitev koncentracij PFAS v količinah, v katerih se pojavljajo, bi bilo treba uporabiti dovolj občutljive metode. To bi bilo treba spodbujati s priporočanjem ciljnih mej določljivosti.

(7)

Za zagotovitev reprezentativnosti vzorcev iz vzorčenega lota bi morale države članice upoštevati postopek vzorčenja iz Uredbe Komisije (ES) št. 152/2009 (4) –