(1)

Težave zavarovalnic imajo lahko znatne posledice za gospodarstvo in socialno blaginjo v državah članicah, če povzročajo motnje pri zaščiti, ki je zagotovljena imetnikom polic, upravičencem ali oškodovancem. Vloga pozavarovalnic v gospodarstvu, njihova povezanost s primarnimi zavarovalnicami in finančnimi trgi na splošno ter precej koncentriran pozavarovalniški trg zahtevajo ustrezen okvir za urejeno reševanje njihovih težav ali propada. Zato bi bilo treba obravnavati sanacijo in reševanje primarnih zavarovalnic in pozavarovalnic, in sicer ob upoštevanju njihovih posebnosti.

(2)

Svetovna finančna kriza leta 2008 je razkrila ranljivosti finančnega sektorja in njegovo medsebojno povezanost. Zdi se, da so vzroki za težave in propad med drugim povezani z razvojem finančnih trgov in naravo zavarovalnih ali pozavarovalnih dejavnosti. V zvezi s tem se zavarovalna tveganja, tj. nezadostno krite terjatve, napačno vrednotenje, tj. podcenjene premije, slabo upravljanje sredstev in obveznosti ter naložbene izgube pogosto navajajo kot glavni razlogi za skrb zavarovalnic in pozavarovalnic. V tem okviru se je denar davkoplačevalcev uporabil za obnovitev poslabšanega finančnega položaja več zavarovalnic. Direktiva 2009/138/ES Evropskega parlamenta in Sveta (3) ni v celoti odpravila možnosti propada zavarovalnic in pozavarovalnic, čeprav je bil njen cilj okrepiti finančni sistem v Uniji ter odpornost takšnih zavarovalnic in pozavarovalnic. Visoke nestanovitnosti trgov in dolgotrajne nizke ravni obrestnih mer bi lahko bile še posebej škodljive za dobičkonosnost in solventnostno stanje zavarovalnic in pozavarovalnic. Občutljivost zavarovalnic in pozavarovalnic na tržni in gospodarski razvoj zato terja posebno previdnost in ustrezen okvir za obvladovanje – tudi preventivno – morebitnih poslabšanj finančnega položaja takšnih podjetij. Nekateri nedavni propadi in skorajšnji propadi, zlasti čezmejne narave, so pokazali slabosti sedanjega okvira, ki jih je treba obravnavati, da se ustrezno organizira urejen izstop zavarovalnic ali pozavarovalnic s trga.

(3)

Dejavnosti, storitve ali posle, ki jih opravljajo zavarovalnice ali pozavarovalnice in jih ni mogoče zlahka nadomestiti v razumnem času ali z razumnimi stroški za imetnike polic, upravičence ali oškodovance, je treba obravnavati kot kritične funkcije, ki jih je treba nadaljevati. Takšne dejavnosti, storitve ali posli so lahko kritični na ravni Unije, nacionalni ali regionalni ravni. Kontinuiteta zavarovalne ali pozavarovalne zaščite je pogosto boljša možnost kot prenehanje propadajočega podjetja, saj zagotavlja najugodnejši rezultat za imetnike polic, upravičence ali oškodovance. Zato je ključnega pomena, da so na voljo ustrezni instrumenti, s katerimi se preprečujejo propadi, in da se, kadar pride do propadov, z ohranjanjem kontinuitete teh kritičnih funkcij čim bolj zmanjšajo negativne posledice.

(4)

Zagotavljanje učinkovitega reševanja propadajočih zavarovalnic in pozavarovalnic v Uniji je bistven element za vzpostavitev notranjega trga. Propad takšnih podjetij ne vpliva le na imetnike polic ter morda na realno gospodarstvo in finančno stabilnost trgov, na katerih ta podjetja poslujejo neposredno, ampak tudi na zaupanje v notranji zavarovalniški trg. Z vzpostavitvijo notranjega trga za finančne storitve se je okrepila interakcija med različnimi nacionalnimi finančnimi sistemi. Zavarovalnice in pozavarovalnice so dejavne na finančnih trgih zato, da upravljajo svoj naložbeni portfelj in tveganja, povezana z njihovimi dejavnostmi. V tem okviru lahko nezmožnost držav članic, da bi obravnavale propad zavarovalnice ali pozavarovalnice in jo rešile na predvidljiv in usklajen način, ki bi učinkovito preprečil širšo sistemsko škodo, ogrozi stabilnost finančnih trgov in posledično notranji trg na področju finančnih storitev.

(5)

Svetovna finančna kriza leta 2008 je izpostavila potrebo po razvoju ustreznega okvira za sanacijo in reševanje zavarovalnic in pozavarovalnic. Na mednarodni ravni je Odbor za finančno stabilnost oktobra 2011 objavil dokument Key Attributes of Effective Resolution Regimes for Financial Institutions (Ključne lastnosti učinkovitih ureditev za reševanje finančnih institucij), ki ga je oktobra 2014 posodobil, v katerem so zbrana razmišljanja o reševanju zavarovalnic, ki bi v primeru propada lahko bile sistemsko pomembne ali kritične. Junija 2016 je Odbor za finančno stabilnost izdal dopolnilne smernice za razvoj učinkovitih strategij in načrtov reševanja za sistemsko pomembne zavarovatelje. Hkrati je Mednarodno združenje zavarovalnih nadzornikov novembra 2019 sprejelo temeljna zavarovalna načela za vse zavarovalnice in pozavarovalnice, skupni okvir za mednarodno dejavne zavarovalniške skupine, v katerem so podrobno opredeljeni standardi za preventivno načrtovanje sanacije, in ukrepe, ki naj bi jih organi sprejeli v zvezi z zavarovalnico ali pozavarovalnico, ki bi izstopila s trga in za katero bi se začel postopek reševanja. Ta razvoj dogodkov bi bilo treba upoštevati pri določanju okvira za sanacijo in reševanje propadajočih zavarovalnic in pozavarovalnic.

(6)

Veliko zavarovalnic in pozavarovalnic posluje zunaj nacionalnih meja. Nezadostno usklajevanje in sodelovanje med javnimi organi pri pripravi na težave ali propad zavarovalnice ali pozavarovalnice, ki posluje čezmejno, in pri obvladovanju teh težav ali propada bi ogrozilo medsebojno zaupanje držav članic, imelo neoptimalne rezultate za imetnike polic, upravičence in oškodovance ter vplivalo na verodostojnost notranjega zavarovalniškega trga.

(7)

Postopki za usklajeno reševanje zavarovalnic ali pozavarovalnic na ravni Unije trenutno niso harmonizirani. Namesto tega je med državami članicami mogoče opaziti precejšnje vsebinske in postopkovne razlike v nacionalnih zakonih in drugih predpisih, ki urejajo propad zavarovalnic in pozavarovalnic. Poleg tega postopki v primeru insolventnosti pravnih oseb morda niso vedno primerni za zavarovalnice ali pozavarovalnice, saj morebiti ne zagotavljajo vedno ustrezne kontinuitete kritičnih funkcij v korist imetnikov polic, upravičencev in oškodovancev, realnega gospodarstva ali finančne stabilnosti kot celote.

(8)

Zagotoviti je treba kontinuiteto kritičnih funkcij zavarovalnic ali pozavarovalnic, ki propadajo, ali zavarovalnic ali pozavarovalnic, ki bodo verjetno propadle, hkrati pa čim bolj zmanjšati vpliv propada takšnega podjetja na gospodarstvo ali finančni sistem. Zato je treba določiti okvir, ki bo organom zagotovil verodostojen sklop instrumentov za dovolj zgodnje in hitro posredovanje v zavarovalnicah ali pozavarovalnicah, ki propadajo ali bodo verjetno propadle. Takšen okvir bi moral zagotoviti, da izgube najprej prevzamejo delničarji, za njimi pa upniki, pod pogojem, da noben upnik ne utrpi večjih izgub, kot bi jih utrpel, če bi zavarovalnica ali pozavarovalnica prenehala po običajnem insolvenčnem postopku v skladu z načelom, da noben upnik ne bi smel biti na slabšem kot v primeru običajnih insolvenčnih postopkov (načelo „noben upnik ne sme biti na slabšem“). Za zagotovitev pravilnega upoštevanja obravnave, ki bi je bili deležni prizadeti delničarji, imetniki polic, upravičenci, vložniki škodnih zahtevkov in drugi upniki, če bi bil za podjetje v postopku reševanja uveden običajni insolvenčni postopek, bi bilo treba upoštevati vse relevantne dogodke, ki bi se sprožili z uvedbo takega postopka ali pred njim, ter vse relevantne dogodke, povezane z uvedbo takega postopka, vključno s tistimi, ki so povezani z zaščito oškodovancev na podlagi Direktive 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4) v zvezi s škodo, nastalo zaradi nesreč v primeru insolventnosti zavarovalnice.

(9)

Izhajajoč iz Direktive 2009/138/ES bi moral okvir, ki ga je treba določiti, organom omogočiti, da zagotovijo kontinuiteto zavarovalnega kritja za imetnike polic, upravičence in oškodovance, prenesejo donosne dejavnosti in portfelje zavarovalnice ali pozavarovalnice, kjer je to primerno, ter pošteno in predvidljivo porazdelijo izgube. Ti cilji bi morali pomagati preprečiti nepotrebne izgube ali socialne stiske za imetnike polic, upravičence in oškodovance, ublažiti negativne učinke na realno gospodarstvo ter čim bolj zmanjšati negativne učinke na finančne trge in stroške za davkoplačevalce.

(10)

Pregled Direktive 2009/138/ES in zlasti uvedba kapitalskih zahtev, ki bolj upoštevajo tveganja, okrepljen nadzor, boljše spremljanje likvidnosti in boljši instrumenti za makrobonitetne politike bi morali dodatno zmanjšati verjetnost propada zavarovalnic ali pozavarovalnic ter povečati njihovo odpornost na gospodarske težave, ki so lahko posledica sistemskih motenj ali dogodkov, specifičnih za posamezno podjetje. Kljub zanesljivemu in trdnemu bonitetnemu okviru pa finančnih težav ni mogoče popolnoma izključiti. Zato bi morale biti države članice pripravljene in imeti ustrezne instrumente za sanacijo in reševanje za obravnavanje razmer, ki vključujejo sistemske krize in propade posameznih podjetij. Ti instrumenti bi morali vključevati mehanizme, ki organom omogočajo učinkovito obravnavo podjetij, ki propadajo ali bodo verjetno propadla. Pri uporabi takšnih instrumentov in izvajanju takšnih pooblastil bi bilo treba upoštevati okoliščine, v katerih pride do propada.

(11)

Nekatere države članice so že uvedle zahteve glede preventivnega načrtovanja sanacije in mehanizme za reševanje propadajočih zavarovalnic ali pozavarovalnic. Vendar je zaradi odsotnosti skupnih pogojev, pooblastil in postopkov za sanacijo in reševanje zavarovalnic ali pozavarovalnic v Uniji verjetno ovirano nemoteno delovanje notranjega trga in oteženo sodelovanje med nacionalnimi organi pri obravnavanju čezmejnih skupin podjetij, ki so v težavah ali propadajo. To velja zlasti takrat, ko nacionalni organi zaradi različnih pristopov nimajo enake stopnje nadzora ali enake zmožnosti za reševanje zavarovalnic ali pozavarovalnic. Navedene razlike med režimi za sanacijo in reševanje lahko vplivajo na enake konkurenčne pogoje in potencialno povzročijo izkrivljanje konkurence med podjetji. To oviro bi bilo treba odpraviti in sprejeti pravila za zagotovitev, da notranji trg ni ogrožen. Zato bi morala za pravila, ki urejajo preventivno sanacijo in reševanje zavarovalnic ali pozavarovalnic, veljati skupna minimalna harmonizacijska pravila. Da bi zagotovili skladnost z obstoječo zakonodajo Unije na področju zavarovalniških storitev, bi se moral za zavarovalnice ali pozavarovalnice, za katere veljajo bonitetne zahteve iz Direktive 2009/138/ES, uporabljati režim za preventivno sanacijo in reševanje.

(12)

Propad subjekta v skupini lahko hitro vpliva na solventnost in poslovanje celotne skupine. Zato je treba določiti zahteve glede preventivnega načrtovanja sanacije in načrtovanja reševanja skupine. Poleg tega bi morali imeti organi učinkovita sredstva za ukrepanje v zvezi s temi subjekti, da uvedejo popravne ukrepe, ki upoštevajo finančno trdnost vseh subjektov v skupini, obravnavajo ovire za rešljivost v okviru skupine in pripravijo usklajeno shemo reševanja za skupino kot celoto, zlasti v čezmejnem okviru. Zato bi se morale zahteve glede preventivnega načrtovanja sanacije in načrtovanja reševanja in glede rešljivosti ter režim reševanja uporabljati tudi za matična podjetja, holdinge in druge subjekte v skupini, vključno s podružnicami zavarovalnic in pozavarovalnic, ki imajo sedež zunaj Unije.

(13)

Za zagotovitev nemotenega izvajanja načrtovanja sanacije in reševanja ter dejanskega reševanja zavarovalnic in pozavarovalnic, ki so del finančnih konglomeratov, ali zavarovalniških skupin, ki so same finančni konglomerati ali so del njih, in da bi se zmanjšalo upravno breme, bi bilo treba določiti obveznosti glede izmenjave informacij med organi za reševanje zavarovalnic in organi za reševanje bank ter nadzornimi organi, organu za reševanje bank pa bi bilo treba dodeliti status opazovalca v kolegiju za reševanje zavarovalnic za zavarovalniško skupino, ki je sama finančni konglomerat ali je del njega v skladu z Direktivo 2002/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta (5), in obratno.

(14)

Z novimi pravili, uvedenimi s to direktivo, bodo imeli organi za reševanje zavarovalnic in pozavarovalnic ter organi za reševanje bank lasten okvir za reševanje, ki je prilagojen posebnostim zavarovalniškega in pozavarovalniškega sektorja oziroma bančnega sektorja. Časovni okvir reševanja v zavarovalniškem in pozavarovalniškem kontekstu se razlikuje od reševanja v bančnem kontekstu. Enotni odbor za reševanje in nacionalni organi za reševanje bank morajo običajno hitro ukrepati, da bi preprečili naval na banke. Po drugi strani pa so organi za reševanje zavarovalnic in pozavarovalnic pogosto v prednosti, saj imajo na voljo več časa, da najdejo ustrezne rešitve, ki so za imetnike polic najbolj koristne. Manj verjetno je, da bi se dogodek, podoben navalu na banke, zgodil v zavarovalniškem in pozavarovalniškem sektorju, in tudi njegove posledice bi bile drugačne kot v bančnem sektorju.

(15)

Oba sektorska zakonodajna okvira sta za zadevne organe ustvarila neodvisna pooblastila za sprejemanje odločitev. Zato bi morali biti organi za reševanje zavarovalnic in pozavarovalnic ter organi za reševanje bank enakopravni. Za opravljanje nalog reševanja je bistvenega pomena, da se organi za reševanje zavarovalnic in pozavarovalnic ter organi za reševanje bank medsebojno obveščajo in sodelujejo v dobri veri. Zahteve glede izmenjave informacij, predpisane s to direktivo, bi morale olajšati to sodelovanje. Zato bi si morali organi za reševanje zavarovalnic in pozavarovalnic ter organi za reševanje bank pa tudi nadzorni organi zavarovalnic in pozavarovalnic ter nadzorni organi bank brez odlašanja izmenjati informacije, ki se štejejo za potrebne za opravljanje njihovih nalog.

(16)

Da bi zagotovili, da so organi za reševanje obveščeni in da se z njimi opravi posvetovanje dovolj zgodaj v procesu in na strukturiran način, kar jim bo omogočilo ozaveščeno in dosledno izvrševanje njihovega mandata, bi morali organi za reševanje zavarovalnic in pozavarovalnic organe za reševanje bank povabiti kot opazovalce v svoje kolegije za reševanje in obratno. To je zlasti pomembno v okviru preventivnega načrtovanja sanacije in načrtovanja reševanja pa tudi za oceno, ali so pogoji za reševanje izpolnjeni, in navsezadnje pri sprejemanju ukrepov za reševanje v zvezi z enim ali več subjekti, ki so del finančnih konglomeratov. Komisija bi morala na podlagi pridobljenih izkušenj zadevne določbe te direktive pregledati v petih letih po začetku njene veljavnosti.

(17)

Zagotoviti je treba ustreznost in učinkovitost okvira za sanacijo in reševanje ter se pri tem izogibati nepotrebnim upravnim bremenom in stroškom za podjetja in organe. Izvajanje takšnega okvira za sanacijo in reševanje bi moralo zato biti sorazmerno z naravo, obsegom in kompleksnostjo zadevnega podjetja ter njegovih dejavnosti in storitev. Poleg tega bi bilo treba upoštevati razlike med sanacijo na eni strani in reševanjem na drugi strani. Kar zadeva obseg zahtev glede načrtovanja sanacije in reševanja, bi morali organi na podlagi sklopov meril, ki temeljijo na tveganju, določiti, za katera podjetja veljajo celovite ali poenostavljene zahteve glede načrtovanja. Da bi spodbudili zaupanje v enotni zavarovalniški in pozavarovalniški trg ter podprli enake konkurenčne pogoje, bi bilo treba za trg življenjskih zavarovanj in pozavarovanj ter za trg neživljenjskih zavarovanj in pozavarovanj določiti minimalno raven pokritosti trga in na ta način doseči minimalno stopnjo pripravljenosti. Kar zadeva področje uporabe zahtev glede načrtovanja reševanja, bi morali organi določiti, pri katerih podjetjih bi bilo v primerjavi z drugimi podjetji v njihovi pristojnosti bolj verjetno, da bi bil v primeru propada ukrep za reševanje v javnem interesu, ali pa bi morali določiti, katera podjetja izvajajo kritične funkcije.

(18)

Iz istega razloga bi morali organi, kadar je ustrezno, uporabljati drugačne ali zmanjšane zahteve glede preventivnega načrtovanja sanacije in načrtovanja reševanja ter po informacijah na ravni posameznega podjetja, ter redkeje zahtevati posodobitve. Pri uporabi takšnih poenostavljenih obveznosti bi morali upoštevati naravo, velikost, kompleksnost in zamenljivost poslovanja podjetja, njegovo lastniško strukturo in pravno obliko, njegov profil tveganja ter stopnjo medsebojne povezanosti z drugimi reguliranimi podjetji ali finančnim sistemom na splošno. Upoštevati bi morali tudi, ali bi propad in poznejše prenehanje zavarovalnice ali pozavarovalnice po običajnem insolvenčnem postopku verjetno znatno negativno vplivala na imetnike polic, finančne trge, druga podjetja ali širše gospodarstvo. Evropskemu organu za zavarovanja in poklicne pokojnine (EIOPA), ustanovljenemu z Uredbo (EU) št. 1094/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (6), bi morali vsako leto poročati o uporabi takšnih poenostavljenih obveznosti.

(19)

Za urejen postopek reševanja in za preprečevanje nasprotij interesov bi morale države članice imenovati javne upravne organe ali organe s pooblastili na področju javnega upravljanja, da bi opravljali funkcije in naloge v zvezi z okvirom za sanacijo in reševanje. Države članice bi morale zagotoviti, da so navedenim organom za reševanje dodeljena ustrezna sredstva. Kadar država članica določi organ za reševanje, ki opravlja tudi druge funkcije, bi bilo treba vzpostaviti ustrezne strukturne ureditve, da se te funkcije ločijo od funkcij, povezanih z reševanjem, in da se zagotovi operativna neodvisnost. Takšno ločevanje ne bi smelo preprečevati, da bi bil v sklopu funkcije reševanja zagotovljen dostop do vseh informacij, potrebnih za izvajanje nalog na podlagi okvira za sanacijo in reševanje ali za sodelovanje med različnimi organi, vključenimi v uporabo okvira za sanacijo in reševanje.

(20)

Glede na posledice, ki bi jih propad zavarovalnice ali pozavarovalnice lahko imel za imetnike polic, finančni sistem in gospodarstvo države članice, in glede na morebitno potrebo po uporabi javnih sredstev za obvladovanje takšnega propada bi morala ministrstva za finance ali druga ustrezna ministrstva v državah članicah že v zgodnji fazi tesno sodelovati v procesu kriznega upravljanja in reševanja.

(21)

Bistveno je, da skupine ali, kadar je ustrezno, posamezna podjetja pripravijo in redno posodabljajo preventivne načrte sanacije, v katerih so navedeni ukrepi, ki jih morajo te skupine ali podjetja sprejeti za obnovitev svojega finančnega položaja po njegovem znatnem poslabšanju, ki bi lahko ogrozilo njihovo uspešnost poslovanja. Zavarovalnice in pozavarovalnice bi zato morale določiti sklop kvantitativnih in kvalitativnih kazalnikov, ki bi sprožili aktivacijo popravnih ukrepov, predvidenih v takšnih preventivnih načrtih sanacije. Takšni kazalniki bi morali zavarovalnicam in pozavarovalnicam pomagati, da v skladu s svojimi sistemi upravljanja tveganj sprejemajo popravne ukrepe v najboljšem interesu svojih imetnikov polic, in ne bi smeli določati novih regulativnih bonitetnih zahtev. Ta direktiva zato ne bi smela zahtevati, da podjetja v svoje preventivne načrte sanacije vključijo pragove poslabšanja kapitalskega položaja, ki bi bili doseženi pred neskladnostjo z zahtevanim solventnostnim kapitalom, določenim v naslovu I, poglavje VI, oddelek 4, Direktive 2009/138/ES, niti jim tega ne bi smela preprečevati. Preventivni načrti sanacije, ki zajemajo vse pomembne pravne subjekte v skupini, bi morali biti podrobni in temeljiti na realnih predpostavkah, ki se uporabljajo v številnih zanesljivih in resnih scenarijih. Ti preventivni načrti sanacije bi morali biti sestavni del sistema upravljanja podjetja. Obstoječi instrumenti se lahko upoštevajo pri pripravi takšnih preventivnih načrtov sanacije, vključno z lastno oceno tveganja in solventnosti, kriznimi načrti ali načrti za upravljanje likvidnostnega tveganja. Vendar bi se morala zahteva za pripravo preventivnega načrta sanacije uporabljati sorazmerno in ne bi smela posegati v pripravo in predložitev realističnega načrta sanacije, kot zahteva člen 138(2) Direktive 2009/138/ES. Kadar je ustrezno, bi lahko elementi preventivnega načrta sanacije prispevali k pripravi načrta sanacije, ki se zahteva v skladu s členom 138(2) Direktive 2009/138/ES, ali pa bi lahko bili podlaga za njegovo pripravo.

(22)

Zagotoviti je treba ustrezno stopnjo pripravljenosti na krizne razmere. Zato bi morali od končnih matičnih podjetij ali posameznih zavarovalnic ali pozavarovalnic zahtevati, da svoje preventivne načrte sanacije predložijo nadzornim organom v celostno oceno, vključno z oceno, ali so ti načrti celoviti in bi lahko pravočasno obnovili uspešno poslovanje podjetja ali skupine, tudi v obdobjih hudih finančnih težav. Kadar podjetje predstavi preventivni načrt sanacije, ki ni ustrezen, bi bilo treba nadzorne organe pooblastiti, da od njega zahtevajo, naj sprejme ukrepe, ki so potrebni za odpravo bistvenih pomanjkljivosti v načrtu.

(23)

Načrtovanje reševanja je eden od bistvenih sestavin učinkovitega postopka reševanja. Organi za reševanje bi zato morali imeti na voljo vse potrebne informacije, da prepoznajo kritične funkcije in zagotovijo njihovo kontinuiteto. Zavarovalnice in pozavarovalnice imajo posebno znanje o lastnem delovanju in morebitnih težavah, ki iz tega izhajajo, zato bi morali organi za reševanje načrte reševanja pripraviti tudi na podlagi informacij, ki jih zagotovijo zadevna podjetja. Da bi se izognili nepotrebnim upravnim bremenom, bi morali organi za reševanje potrebne informacije pridobiti predvsem od nadzornih organov.

(24)

Za mala in nekompleksna podjetja priprava ločenih preventivnih načrtov sanacije ne bi smela biti obvezna in zanje ne bi smelo veljati načrtovanje reševanja, razen če takšno podjetje predstavlja posebno tveganje na nacionalni ali regionalni ravni.

(25)

Da bi predvideli morebitno medsebojno učinkovanje popravnih ukrepov in ukrepov za reševanje ter okrepili pripravljenost na krize in rešljivost skupin, bi se morala kakršna koli obravnava skupine za preventivno načrtovanje sanacije in načrtovanje reševanja uporabljati za vse subjekte v skupini, nad katerimi se izvaja nadzor skupine. V preventivnih načrtih sanacije in načrtih reševanja bi bilo treba upoštevati finančno, tehnično in poslovno strukturo zadevne skupine ter njeno stopnjo notranje povezanosti.

(26)

Preventivne načrte sanacije in načrte reševanja skupine bi bilo treba pripraviti za skupino kot celoto ter v njih določiti ukrepe v zvezi s končnim matičnim podjetjem in posameznimi hčerinskimi podjetji, ki so del navedene skupine. Vendar bi moral biti obseg, v katerem se hčerinska podjetja obravnavajo v preventivnih načrtih sanacije in načrtih reševanja skupine, sorazmeren z njihovim pomenom za skupino in imetnike polic, realno gospodarstvo in finančni sistem v državah članicah, v katerih ta hčerinska podjetja poslujejo. Organi za reševanje v državi članici, kjer ima skupina hčerinska podjetja, bi morali sodelovati pri pripravi načrtov reševanja. Zadevni organi bi si morali v okviru kolegijev nadzornikov ali kolegijev za reševanje po najboljših močeh prizadevati za dosego skupne odločitve o oceni in sprejetju teh načrtov. Če pa ne pride do skupne odločitve v okviru kolegijev nadzornikov ali kolegijev za reševanje, to ne bi smelo vplivati na ustrezno pripravljenost na krize. V takšnih primerih bi moral vsak nadzorni organ, odgovoren za hčerinsko podjetje, imeti možnost zahtevati preventivni načrt sanacije za hčerinska podjetja pod njegovo jurisdikcijo in sam oceniti ta načrt. Iz istih razlogov bi moral vsak organ za reševanje, odgovoren za hčerinsko podjetje, za hčerinska podjetja pod njegovo jurisdikcijo pripraviti in posodabljati načrt reševanja. Priprava posameznih preventivnih načrtov sanacije in načrtov reševanja za podjetja, ki so del skupine, bi morala ostati izjema, morala bi biti ustrezno utemeljena in pri njej bi se morali uporabljati enaki standardi, kot se uporabljajo za primerljiva podjetja v zadevni državi članici. Če se za podjetja, ki so del skupine, pripravijo posamezni preventivni načrti sanacije in načrti reševanja, bi si morali zadevni organi prizadevati, da bi bili ti v čim večji meri usklajeni s preventivnimi načrti sanacije in načrti reševanja za preostanek skupine.

(27)

Organi za reševanje, ki ne nasprotujejo skupni odločitvi, lahko med seboj sprejmejo skupno odločitev v zvezi z načrtom reševanja skupine, kot tudi v zvezi z opredelitvijo bistvenih ovir ter, če je potrebno, v zvezi z oceno ukrepov, ki jih predlaga končno matično podjetje, in ukrepov, ki jih organi zahtevajo za obravnavo ali odpravo ovir.

(28)

Da bi bili vsi zadevni organi v celoti in stalno obveščeni, bi morali nadzorni organi vse preventivne načrte sanacije in vse njihove spremembe posredovati zadevnim organom za reševanje, organi za reševanje pa bi morali vse načrte reševanja in vse njihove spremembe posredovati zadevnim nadzornim organom.

(29)

Organi za reševanje bi morali imeti na podlagi ocene rešljivosti zavarovalnic ali pozavarovalnic pooblastilo, da neposredno ali posredno prek nadzornega organa zahtevajo, da zavarovalnice ali pozavarovalnice spremenijo svojo strukturo in organizacijo. Organi za reševanje bi morali imeti tudi možnost, da sprejmejo potrebne, vendar sorazmerne ukrepe, s katerimi se bodo zmanjšale ali odpravile vse bistvene ovire za uporabo instrumentov za reševanje in zagotovila rešljivost zadevnih subjektov. Organi za reševanje bi morali oceniti rešljivost zavarovalnic ali pozavarovalnic na ravni tistih podjetij, pri katerih se pričakuje, da bodo sprejeti ukrepi za reševanje v skladu z načrtom reševanja skupine. Zmožnost organov za reševanje, da zahtevajo spremembe strukture in organizacije zavarovalnice ali pozavarovalnice ali sprejmejo ukrepe, s katerimi se bodo zmanjšale ali odpravile vse bistvene ovire za uporabo instrumentov za reševanje in zagotovila rešljivost zadevnih podjetij, ne bi smela presegati tistega, kar je potrebno za poenostavitev strukture in poslov zadevne zavarovalnice ali pozavarovalnice, da bi se izboljšala rešljivost tega podjetja.

(30)

Izvajanje ukrepov, opisanih v preventivnem načrtu sanacije ali načrtu reševanja, bi lahko vplivalo na osebje zavarovalnic ali pozavarovalnic. Navedeni načrti bi morali zato vključevati postopke za obveščanje predstavnikov zaposlenih ter posvetovanje z njimi med celotnim postopkom sanacije in reševanja, kjer je to ustrezno. Navedeni postopki bi morali upoštevati kolektivne pogodbe, druge sporazume, ki jih zagotovijo socialni partnerji, ter nacionalno pravo in pravo Unije o vključenosti sindikatov in predstavnikov delavcev v procese prestrukturiranja družb.

(31)

Za učinkovito sanacijo in reševanje zavarovalnic in pozavarovalnic ali subjektov v skupini, ki poslujejo po vsej Uniji, je potrebno sodelovanje med kolegiji nadzornikov in kolegiji za reševanje v vseh fazah postopka – od priprave preventivnih načrtov sanacije in načrtov reševanja do dejanskega reševanja podjetja. Kadar se organi ne bi strinjali z odločitvami, ki jih je treba sprejeti v zvezi s skupinami in podjetji, bi moral imeti EIOPA v skrajnem primeru vlogo posrednika.

(32)

Med fazo sanacije in preventivno fazo bi morali delničarji ohraniti polno odgovornost za zavarovalnico ali pozavarovalnico in nadzor nad njo. To odgovornost izgubijo, ko se za podjetje začne izvajati reševanje. Okvir za reševanje bi moral zato zagotoviti pravočasen začetek reševanja, tj. preden zavarovalnica ali pozavarovalnica postane insolventna, kar zadeva bilanco stanja ali denarni tok, preden je ves lastniški kapital v celoti izčrpan ali preden zavarovalnica ali pozavarovalnica ni več zmožna izpolniti svojih plačilnih obveznosti, ko te zapadejo. Reševanje bi bilo treba začeti, ko nadzorni organ po posvetovanju z organom za reševanje ali ko organ za reševanje po posvetovanju z nadzornim organom ugotovi, da zavarovalnica ali pozavarovalnica propada ali bo verjetno propadla, alternativni ukrepi pa takšnega propada ne bi preprečili v razumnem času. Za zavarovalnico ali pozavarovalnico bi moralo veljati, da propada ali bo verjetno propadla v naslednjih razmerah: (i) kadar podjetje krši ali bo verjetno kršilo določbe o zahtevanem minimalnem kapitalu iz naslova I, poglavje VI, oddelek 5, Direktive 2009/138/ES in kadar ni upravičeno pričakovati, da bo ponovno dosežena skladnost; (ii) kadar podjetje ne izpolnjuje več pogojev za pridobitev dovoljenja ali kadar podjetje resno krši svoje pravne obveznosti iz zakonov in drugih predpisov, ki veljajo zanj, ali bo verjetno v bližnji prihodnosti resno kršilo svoje pravne obveznosti iz zakonov in drugih predpisov, ki veljajo zanj, na način, ki bi upravičil odvzem dovoljenja; (iii) kadar so sredstva zavarovalnice ali pozavarovalnice manjša od njenih obveznosti oziroma obstajajo objektivni elementi, ki potrjujejo ugotovitev, da bo v bližnji prihodnosti do tega prišlo; (iv) kadar zavarovalnica ali pozavarovalnica v bližnji prihodnosti ne bo zmožna plačati svojih dolgov ali drugih obveznosti ali jih verjetno ne bo zmožna plačati, vključno s plačili imetnikom polic ali upravičencem, ko ta zapadejo, ali (v) če zavarovalnica ali pozavarovalnica potrebuje izredno javnofinančno pomoč.

(33)

Da bi zagotovili jasno razmejitev odgovornosti med nadzornimi organi in organi za reševanje, bi bilo treba določiti, da je organ za reševanje, potem ko sprejme ukrep za reševanje, dejansko odgovoren za njegovo izvajanje. Zato nadzorni organ od tega trenutka dalje ne bi smel več sprejemati ukrepov v zvezi s podjetjem v postopku reševanja, ne da bi predhodno pridobil soglasje organa za reševanje. Podobno bi moral imeti organ za reševanje pooblastilo, da v okviru ukrepa za reševanje opusti vse ukrepe, ki jih sprejme nadzorni organ, kadar bi nadaljnje izvajanje tega ukrepa oviralo uporabo instrumentov za reševanje.

(34)

Uporaba instrumentov in pooblastil za reševanje bi lahko posegla v pravice delničarjev in upnikov zavarovalnic in pozavarovalnic. Na lastninske pravice delničarjev vpliva zlasti pooblastilo organov za reševanje, da lahko brez soglasja delničarjev delnice zavarovalnice ali pozavarovalnice ali vsa njena sredstva ali del njih prenesejo na zasebnega kupca. Poleg tega bi lahko pooblastilo za odločanje o tem, katere obveznosti se prenesejo iz propadajočega podjetja, da bi se zagotovila kontinuiteta storitev in preprečili negativni vplivi na imetnike polic, upravičence in oškodovance, realno gospodarstvo ali finančno stabilnost kot celoto, vplivalo na enako obravnavo upnikov. Instrumenti za reševanje bi se zato morali uporabljati samo za tiste zavarovalnice ali pozavarovalnice, ki propadajo ali bodo verjetno propadle, in le, kadar je to potrebno in sorazmerno za uresničevanje ciljev reševanja v splošnem interesu, pri čemer bi bilo treba ustrezno upoštevati cilj zaščite kolektivnega interesa imetnikov polic, upravičencev in vložnikov škodnih zahtevkov. Individualni interes določene osebe ali skupine ne bi smel prevladati nad splošnim ravnotežjem kolektivnega interesa imetnikov polic, upravičencev in vložnikov škodnih zahtevkov pri zadevnem podjetju.

(35)

Predvsem bi se morali instrumenti za reševanje uporabljati le, kadar zavarovalnica ali pozavarovalnica ne more prenehati po običajnem insolvenčnem postopku, ne da bi to po nepotrebnem vplivalo na zaščito imetnikov polic, upravičencev in vložnikov škodnih zahtevkov, povzročilo destabilizacijo finančnega sistema ali preprečilo hiter prenos in kontinuiteto kritičnih funkcij, in kadar ni razumnih možnosti za kakršno koli alternativno zasebno rešitev, vključno z morebitnim povečanjem kapitala s strani obstoječih delničarjev ali katere koli tretje osebe, ki bi zadostovalo za to, da se v celoti obnovi uspešno poslovanje, ne da bi to vplivalo na zavarovalne ali pozavarovalne zahtevke. Pri ugotavljanju, ali je uporaba instrumentov za reševanje potrebna zaradi javnega interesa, bi bilo treba upoštevati zavarovalne jamstvene sheme, ki se uporabljajo za podjetje, ki izpolnjuje pogoje za insolvenčni postopek ali reševanje. Vsako poseganje v pravice delničarjev in upnikov, ki je posledica ukrepov za reševanje, bi moralo biti združljivo z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina). Zlasti kadar so upniki istega razreda v okviru ukrepa za reševanje obravnavani različno, bi morala biti takšna različna obravnava utemeljena z javnim interesom in sorazmerna z obravnavanimi tveganji ter ne bi smela biti neposredno ali posredno diskriminatorna na podlagi državljanstva.

(36)

Organi za reševanje bi morali imeti določeno stopnjo prožnosti, da uravnotežijo cilje reševanja, pri tem pa ustrezno upoštevajo naravo in okoliščine posameznega primera.

(37)

Organi za reševanje bi morali pri uresničevanju ciljev reševanja oceniti, kako bi lahko čim bolj zmanjšali stroške reševanja. Eden od ciljev reševanja je čim bolj zmanjšati odvisnost od izredne javnofinančne pomoči, vendar predstavlja uporaba takšne pomoči v okviru reševanja določen strošek. Minimizacije teh stroškov pa ne bi smeli obravnavati kot ločen cilj reševanja, temveč kot načelo, po katerem bi bilo treba organe za reševanje usmerjati pri odločanju, kako najbolje doseči cilje reševanja.

(38)

Organi za reševanje bi morali pri uporabi instrumentov za reševanje in izvajanju pooblastil za reševanje sprejeti vse ustrezne ukrepe za zagotovitev, da se ukrep za reševanje sprejme v skladu z načelom, da so zavarovalni in pozavarovalni zahtevki prizadeti po tem, ko so delničarji in drugi upniki nosili svoj delež izgub. Organi za reševanje bi morali tudi zagotoviti, da so stroški reševanja zavarovalnic ali pozavarovalnic čim nižji in da se upniki istega razreda obravnavajo enakovredno.

(39)

Z odpisom ali konverzijo kapitalskih instrumentov, dolžniških instrumentov in drugih kvalificiranih obveznosti bi moral biti zagotovljen notranji mehanizem za pokrivanje izgub. Ta mehanizem bi moral skupaj z instrumenti za prenos, katerih cilj je ohranjanje kontinuitete zavarovalnega kritja v korist imetnikov polic, upravičencev in oškodovancev, omogočati doseganje ciljev reševanja in v veliki meri omejiti vpliv propada zavarovalnice ali pozavarovalnice na imetnike polic. Vendar lahko obstajajo izjemni primeri, ko je za reševanje zavarovalnice ali pozavarovalnice potrebno posredovanje posebnih nacionalnih shem, zlasti zavarovalne jamstvene sheme ali sklada za reševanje, da se zagotovijo dodatna sredstva za pokrivanje izgub in prestrukturiranje ali, v skrajnem primeru, izredno javno financiranje. Zaščitni ukrepi, ki so potrebni za zaščito upnikov, bi morali odražati tudi obstoj takšnih posebnih nacionalnih shem, ki morajo biti v skladu z okvirom Unije za državne pomoči. Instrument za odpis ali konverzijo bi bilo treba uporabiti pred uporabo kakršne koli izredne javnofinančne pomoči.

(40)

Poseganje v lastninske pravice ne bi smelo biti nesorazmerno. Prizadeti delničarji, imetniki polic, upravičenci, vložniki škodnih zahtevkov in drugi upniki zavarovalnic in pozavarovalnic zato ne bi smeli utrpeti večjih izgub, kot bi jih utrpeli, če bi zavarovalnica ali pozavarovalnica prenehala v času sprejetja odločitve o reševanju. Načelo „noben upnik ne sme biti na slabšem“ odraža temeljno lastninsko pravico, zaščiteno s členom 17 Listine. Za zaščito te pravice v upravnem postopku reševanja bi bilo treba zagotoviti, da noben prizadeti delničar, imetnik police, upravičenec, vložnik škodnega zahtevka ali drug upnik ni na slabšem kot v primeru običajnih insolvenčnih postopkov. Vrednotenje obravnave, ki bi je bili v takšnem primeru deležni imetniki polic, upravičenci in oškodovanci, bi moralo vključevati vsa plačila, ki bi jih ti imetniki polic, upravičenci in oškodovanci prejeli od zavarovalnih jamstvenih shem, kadar je ustrezno, in od odškodninskih organov na podlagi Direktive 2009/103/ES. V primeru delnega prenosa sredstev in obveznosti zavarovalnice ali pozavarovalnice v postopku reševanja na zasebnega kupca ali premostitveno podjetje, bi moral preostali del podjetja v postopku reševanja prenehati po običajnem insolvenčnem postopku. Delničarji in upniki, ki ostanejo v postopku prenehanja zavarovalnice ali pozavarovalnice, bi morali biti upravičeni do izplačila ali nadomestila svojih terjatev v postopku prenehanja, ki ni manjše od zneska, ki bi ga prejeli, če bi celotna zavarovalnica ali pozavarovalnica prenehala po običajnem insolvenčnem postopku.

(41)

Za zaščito pravic delničarjev in upnikov, vključno z imetniki polic, upravičenci, vložniki škodnih zahtevkov, je treba določiti jasne obveznosti glede vrednotenja sredstev in obveznosti podjetja v postopku reševanja ter glede vrednotenja obravnave, ki bi je bili delničarji in upniki, vključno z imetniki polic, upravičenci in vložniki škodnih zahtevkov, deležni, če bi podjetje prenehalo po običajnem insolvenčnem postopku. Zato je treba določiti, da se pred sprejetjem kakršnega koli ukrepa za reševanje izvede pošteno in realno vrednotenje sredstev in obveznosti zavarovalnice ali pozavarovalnice. Za takšno vrednotenje bi morala veljati pravica do pritožbe. Vendar bi morala biti zaradi narave ukrepa za reševanje in njegove tesne povezave z vrednotenjem takšna pritožba mogoča le, če je hkrati usmerjena proti odločitvi o reševanju. Poleg tega je treba določiti, da se po uporabi instrumentov za reševanje izvede primerjava med obravnavo, ki so je bili delničarji in upniki, vključno z imetniki polic, upravičenci in vložniki škodnih zahtevkov, dejansko deležni, in obravnavo, ki bi je bili deležni v okviru običajnega insolvenčnega postopka. To naknadno primerjavo bi moralo biti mogoče izpodbijati ločeno od odločitve o reševanju. Delničarji in upniki, ki so prejeli manj, kot znaša znesek, ki bi ga prejeli v okviru običajnega insolvenčnega postopka, bi morali biti upravičeni do plačila razlike.

(42)

Ko se sprejmejo ukrepi za reševanje, bi lahko imetniki polic obdržali nekatera ali vsa upravičenja, zagotovljena v njihovih pogodbah, in ne bi nujno morali skleniti nove zavarovalne pogodbe. V primerih, ko podjetje preneha po običajnem insolvenčnem postopku, bi lahko sprememba pogodbe imetnikom polic povzročila nadomestitvene stroške. Zlasti pri dolgoročnih zavarovalnih pogodbah bi lahko tržni pogoji in lastne značilnosti imetnikov polic ter dodatni stroški, kot so posredniške provizije in provizije za prekinitev, povzročili znatne stroške za imetnike polic, ki bi morali nadomestiti svoje pogodbe. Pri ocenjevanju takšnih nadomestitvenih stroškov v okviru načela „noben upnik ne sme biti na slabšem“ je treba predpostavljati, da se nova zavarovalna pogodba s primerljivim kritjem, ki je na voljo na trgu, glede na prevladujoče tržne obrestne mere sklene v razumnem času od datuma ukrepa za reševanje.

(43)

Ob propadu zavarovalnice ali pozavarovalnice je pomembno pripoznati izgube. Vrednotenje sredstev in obveznosti propadajočih zavarovalnic ali pozavarovalnic bi moralo temeljiti na poštenih, preudarnih in realističnih domnevah v trenutku uporabe instrumentov za reševanje. Vendar pri vrednotenju finančno stanje zavarovalnice ali pozavarovalnice ne bi smelo vplivati na vrednost obveznosti. Vrednotenja za namen informirane izbire in zasnove ukrepov za reševanje bi moralo biti skladno z veljavnim bonitetnim regulativnim okvirom, vendar bi se lahko v sklopu reševanja ciljno spremenila načela, na katerih temelji ta okvir, zlasti če ni izpolnjena predpostavka, da bo podjetje poslovalo kot delujoče podjetje. V izjemno nujnih primerih bi bilo treba organom za reševanje omogočiti hitro vrednotenje sredstev ali obveznosti propadajoče zavarovalnice ali pozavarovalnice. To vrednotenje bi moralo biti začasno in bi se moralo uporabljati do izvedbe neodvisnega vrednotenja. EIOPA bi moral vzpostaviti okvir načel, ki bi se uporabljala pri opravljanju teh vrednotenj, in bi moral dovoliti različne posebne metodologije, ki bi jih uporabljali organi za reševanje oziroma neodvisni cenilci.

(44)

Organi za reševanje bi morali pri sprejemanju ukrepov za reševanje upoštevati ukrepe, določene v načrtih reševanja, in jim slediti, razen če ob upoštevanju okoliščin primera ocenijo, da bodo cilji reševanja učinkoviteje doseženi s sprejetjem ukrepov, ki niso določeni v načrtih za reševanje.

(45)

Instrumenti za reševanje bi morali biti ustrezno oblikovani za kljubovanje številnim, pretežno nepredvidljivim scenarijem, pri čemer bi se morala upoštevati morebitna razlika med posamezno zavarovalnico ali pozavarovalnico v krizi in širšo sistemsko krizo. Instrumenti za reševanje bi morali zato zajemati vsakega od teh scenarijev, vključno s solventnim iztekom podjetja v postopku reševanja do njegovega prenehanja, prodajo poslovanja ali delnic podjetja v postopku reševanja, ustanovitvijo premostitvenega podjetja, izločitvijo sredstev in obveznosti iz oslabljenih ali slabo donosnih portfeljev propadajočega podjetja ter odpisom ali konverzijo kapitalskih instrumentov in drugih kvalificiranih obveznosti propadajoče zavarovalnice ali pozavarovalnice.

(46)

V posebnih primerih, kadar nekateri subjekti v skupini podjetju v postopku reševanja opravljajo storitve, ki so ključne za jamčenje kontinuitete zavarovalnega kritja, bi moral imeti organ za reševanje pooblastilo, da poskrbi, da se blago in storitve, ki jih zagotavlja takšen izvajalec ključnih storitev, še naprej zagotavljajo v primerih, ko se njegov finančni položaj poslabša zaradi propadanja zavarovalnice ali pozavarovalnice v isti skupini in je uporaba takšnega pooblastila potrebna za ohranitev kontinuitete zavarovalnega kritja, ki ga zagotavljajo drugi subjekti v skupini. Ta pooblastila bi lahko vključevala izvajanje pooblastil za reševanje in uporabo instrumentov za reševanje za ponudnika bistvenih storitev.

(47)

Kadar so bili uporabljeni instrumenti za reševanje, da se je preneslo zavarovalne portfelje na zdrav subjekt, ki je lahko kupec iz zasebnega sektorja ali premostitveno podjetje, bi bilo treba preostali del podjetja likvidirati v ustreznem časovnem okviru. Pri določitvi trajanja tega časovnega okvira bi bilo treba upoštevati, ali mora propadajoča zavarovalnica ali pozavarovalnica zagotavljati storitve ali podporo, zato da kupcu iz zasebnega sektorja ali premostitvenemu podjetju omogoči opravljanje dejavnosti ali storitev, pridobljenih s tem prenosom.

(48)

V vsaki državi članici bi bilo treba vzpostaviti sheme financiranja, da bi imetniki polic, upravičenci in vložniki škodnih zahtevkov zavarovalnic in pozavarovalnic, ki so pridobile dovoljenje v tej državi članici, prejeli nadomestilo. Sheme financiranja bi morale biti na voljo za poravnavo terjatev drugih upnikov in delničarjev v skladu z načelom „noben upnik ne sme biti na slabšem“, če je to potrebno, da se prepreči odvisnost od javnih sredstev. Te terjatve bi morale biti izračunane v skladu z razvrstitvijo upnikov v običajnih insolvenčnih postopkih, da bi se preprečilo, da bi delničarji ali drugi upniki prejeli nadomestilo, preden bi ga v celoti prejeli imetniki polic, upravičenci ali vložniki škodnih zahtevkov. Čeprav bi se bilo treba izogibati neposrednemu pokrivanju izgub zavarovalnice, bi moralo biti mogoče, da se v skrajnem primeru te sheme financiranja uporabijo za financiranje drugih stroškov, povezanih z uporabo instrumentov za reševanje, in sicer v obsegu, ki bi bil potreben za dosego ciljev reševanja, in če bi bila v celoti upoštevana načela reševanja. Države članice bi morale imeti možnost, da se odločijo, da se sheme financiranja lahko uporabijo za kritje izgub imetnikov polic, upravičencev in vložnikov škodnih zahtevkov. V takšnem primeru bi propadajoče podjetje izstopilo s trga, vsi portfelji zavarovalnih pogodb ali njihov del pa bi bili preneseni v okviru instrumenta prodaje poslovanja ali na premostitveno podjetje ali ohranjeni v podjetju v postopku reševanja, če bi bilo vključeno v solventni iztek. V vsakem primeru bi morale biti terjatve delničarjev v zvezi z lastnimi sredstvi odpisane, preden bi se lahko sheme za financiranje reševanja uporabile za pokrivanje izgub. Ob priznavanju raznolikosti na zavarovalniških trgih bi bilo treba državam članicam omogočiti nekaj prožnosti, kar zadeva natančno ureditev zunanjega financiranja, pod pogojem, da je zagotovljena zadostna likvidnost za jamčenje nadomestila v razumnem času. Država članica bi morala obveznost plačevanja prispevkov naložiti samo zavarovalnicam in pozavarovalnicam, ki so v njej pridobile dovoljenje, in podružnicam podjetja iz tretje države v Uniji, ki imajo sedež na njenem ozemlju.

(49)

Instrument prodaje poslovanja bi moral organom za reševanje omogočati prodajo zavarovalnice ali pozavarovalnice ali dela njenega poslovanja enemu ali več kupcem brez soglasja delničarjev. Pri uporabi instrumenta prodaje poslovanja bi se morali organi dogovoriti za trženje te zavarovalnice ali pozavarovalnice ali dela njenega poslovanja v odprtem, preglednem in nediskriminatornem postopku, pri tem pa čim bolj dvigniti prodajno ceno. Kadar zaradi nujnosti to ni mogoče, bi morali organi sprejeti ukrepe za odpravo škodljivih vplivov na konkurenco in notranji trg.

(50)

Vse neto prihodke iz prenosa sredstev ali obveznosti podjetja v postopku reševanja pri uporabi instrumenta prodaje poslovanja bi moralo dobiti podjetje, ki je še vedno v postopku prenehanja. Vse neto prihodke iz prenosa delnic ali drugih lastniških instrumentov, ki jih podjetje v postopku reševanja izda pri uporabi instrumenta prodaje poslovanja, bi morali dobiti imetniki teh delnic ali drugih lastniških instrumentov, pod pogojem, da nadomestilo za terjatve najprej prejmejo imetniki polic in upniki, kolikor so bile te terjatve odpisane, ne da bi bile v celoti izplačane. Prihodke bi bilo treba zmanjšati za stroške, ki nastanejo zaradi propada zavarovalnice ali pozavarovalnice in zaradi postopka reševanja.

(51)

Informacije o trženju propadajoče zavarovalnice ali pozavarovalnice in o pogajanjih s potencialnimi pridobitelji pred uporabo instrumenta prodaje poslovanja so verjetno občutljive in bi lahko pomenile tveganja za zaupanje v zavarovalniški trg. Zato je pomembno zagotoviti, da se razkritje takšnih informacij javnosti, ki se zahteva z Uredbo (EU) št. 596/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (7), lahko odloži za čas, ki je potreben za načrtovanje in strukturiranje reševanja zadevne zavarovalnice ali pozavarovalnice.

(52)

Premostitveno podjetje je zavarovalnica ali pozavarovalnica, ki je v celoti ali delno v lasti enega ali več javnih organov ali je pod nadzorom organa za reševanje. Glavni namen premostitvenega podjetja je zagotoviti, da se imetnikom polic propadajoče zavarovalnice ali pozavarovalnice še naprej zagotavljajo kritične funkcije. Premostitveno podjetje bi zato moralo poslovati kot uspešno delujoče podjetje in bi se moralo ponovno vključiti na trg, ko bi bili pogoji za to ustrezni, ali pa prenehati, če ne posluje uspešno.

(53)

Instrument izločitve sredstev in obveznosti bi moral organom omogočiti prenos sredstev, pravic ali obveznosti podjetja v postopku reševanja na ločen nosilec, da bi se odstranila, upravljala in razvrednotila takšna sredstva, pravice ali obveznosti. Da se prepreči neupravičena konkurenčna prednost za propadajočo zavarovalnico ali pozavarovalnico, bi bilo treba instrument izločitve sredstev in obveznosti, katerega glavni namen je olajšati prenos portfelja, uporabljati le v povezavi z drugimi instrumenti.

(54)

Učinkovit režim reševanja bi moral zagotoviti, da se lahko zavarovalnice ali pozavarovalnice rešijo tako, da se čim bolj zmanjša negativni vpliv propada na imetnike polic, davkoplačevalce, realno gospodarstvo in finančno stabilnost. Z odpisom ali konverzijo bi bilo treba zagotoviti, da takoj ko se uporabi pooblastilo za reševanje, delničarji in upniki propadajoče zavarovalnice ali pozavarovalnice prvi utrpijo izgube in tudi prevzamejo ustrezen del stroškov, ki izhajajo iz propada zavarovalnice ali pozavarovalnice, in sicer preden so prizadeti zavarovalni in pozavarovalni zahtevki. Tako bi moral instrument za odpis ali konverzijo delničarje in upnike zavarovalnic ali pozavarovalnic ter v določeni meri imetnike polic močneje spodbuditi, da bi spremljali zdravje zavarovalnice ali pozavarovalnice v običajnih okoliščinah.

(55)

Pomembno je zagotoviti, da imajo organi za reševanje v različnih okoliščinah potrebno prožnost, da za podjetje v postopku reševanja začnejo postopek solventnega izteka, prenesejo njegova sredstva, pravice in obveznosti pod najboljšimi pogoji za imetnike polic ali razporedijo preostale izgube. Zato je primerno določiti, da bi morali imeti organi za reševanje možnost, da uporabijo instrument za odpis ali konverzijo, kadar je cilj rešiti propadajočo zavarovalnico ali pozavarovalnico kot podjetje v solventnem izteku in kadar se ključne zavarovalniške storitve prenesejo, medtem ko preostali del zavarovalnice ali pozavarovalnice ne posluje več in preneha. V tem okviru bi lahko bilo prestrukturiranje zavarovalnih obveznosti upravičeno, da bi se zagotovila kontinuiteta pomembnega dela zavarovalnega kritja in kadar se šteje, da je to v najboljšem interesu imetnikov polic.

(56)

Kadar obstaja realna možnost za obnovitev uspešnosti poslovanja podjetja in imetniki polic v postopku reševanja ne utrpijo nobenih izgub, bi se lahko instrument za odpis ali konverzijo uporabil za to, da podjetje v postopku reševanja ponovno postane delujoče podjetje. V takšnem primeru bi morala reševanje z odpisom ali konverzijo spremljati zamenjava poslovodstva, razen kadar je njegova ohranitev primerna in potrebna za doseganje ciljev reševanja.

(57)

Instrumenta za odpis ali konverzijo ni primerno uporabiti za terjatve, ki so zavarovane s poroštvom, premoženjem ali drugim jamstvom, saj bi bil takšen odpis ali konverzija lahko neučinkovit ali bi lahko imel negativen učinek na finančno stabilnost. Vendar je za zagotovitev, da bo instrument za odpis ali konverzijo učinkovit in da bo dosegal zastavljene cilje, zaželeno, da se lahko uporabi za čim več nezavarovanih obveznosti propadajoče zavarovalnice ali pozavarovalnice. Kljub temu je primerno iz področja uporabe instrumenta za odpis ali konverzijo izključiti nekatere vrste nezavarovanih obveznosti. Da bi zagotovili kontinuiteto kritičnih funkcij, se torej instrument za odpis ali konverzijo ne bi smel uporabljati za nekatere obveznosti do zaposlenih v propadajoči zavarovalnici ali pozavarovalnici ali za trgovinske terjatve, povezane z blagom in storitvami, kritičnimi za vsakodnevno delovanje zavarovalnice ali pozavarovalnice. Zaradi izpolnjevanja obveznosti v zvezi s pokojninskimi pravicami in pokojninami, dolgovanimi organizacijam za pokojninsko zavarovanje in pokojninskim skrbnikom, se instrument za odpis ali konverzijo ne bi smel uporabljati za obveznosti propadajoče zavarovalnice ali pozavarovalnice do pokojninske sheme. Zaradi zmanjšanja nevarnosti širjenja negativnih vplivov po sistemu se instrument za odpis ali konverzijo ne bi smel uporabljati za obveznosti, izhajajoče iz udeležbe v plačilnih sistemih, s preostalo zapadlostjo manj kot sedem dni, ali za obveznosti do zavarovalnic ali pozavarovalnic, kreditnih institucij in investicijskih podjetij – razen subjektov, ki so del iste skupine – s prvotno zapadlostjo manj kot sedem dni.

(58)

Eden glavnih ciljev reševanja je zaščita kolektivnega interesa imetnikov polic, upravičencev in vložnikov škodnih zahtevkov. Zato bi se moral za zavarovalne in pozavarovalne zahtevke instrument za odpis ali konverzijo uporabljati le kot skrajni ukrep, organi za reševanje pa bi morali skrbno preučiti posledice morebitnega odpisa zavarovalnih zahtevkov, ki izhajajo iz zavarovalnih pogodb, ki jih imajo fizične osebe ter mikro, mala in srednja podjetja.

(59)

Organi za reševanje bi morali imeti možnost, da izključijo ali delno izključijo obveznosti v več okoliščinah, kadar odpisa ali konverzije takšnih obveznosti ni mogoče izvesti v razumnem času, kadar je izključitev nujno potrebna in sorazmerna za doseganje ciljev reševanja ali kadar bi uporaba instrumenta za odpis ali konverzijo povzročila zmanjšanje vrednosti, tako da bi bile izgube drugih upnikov večje, kot če te obveznosti ne bi bile izključene. Kadar se uporabijo te izključitve, se lahko raven odpisa ali konverzije drugih kvalificiranih obveznosti poveča, da se upoštevajo takšne izključitve ob spoštovanju načela, da noben upnik ne sme biti na slabšem. Hkrati se od držav članic ne bi smelo zahtevati, da financirajo reševanje iz svojega splošnega proračuna.

(60)

Pri uporabi instrumenta za odpis ali konverzijo za zavarovalne pogodbe bi morali organi za reševanje upoštevati, da so obvezne minimalne ravni pokritosti po veljavnem pravu izpolnjene, potem ko je bila pogodba prestrukturirana. To organu za reševanje ne bi smelo preprečiti, da bi instrument za odpis ali konverzijo uporabil za zavarovalne zahtevke, ki so nastali pred datumom ukrepa za reševanje.

(61)

Praviloma bi morali organi za reševanje instrument za odpis ali konverzijo uporabljati tako, da bi se upoštevali pari passu obravnava upnikov in zakonska razvrstitev terjatev v skladu z veljavnim insolvenčnim pravom. Izgube bi se morale zato najprej pokriti z instrumenti regulatornega kapitala, med delničarje pa bi jih bilo treba razdeliti z razveljavitvijo, prenosom ali veliko razvodenitvijo delnic. Kadar to ni dovolj, bi bilo treba podrejeni dolg konvertirati ali odpisati. Prednostne obveznosti bi bilo treba konvertirati ali odpisati le, če je bil podrejeni dolg v celoti konvertiran ali odpisan. Izpodbijanje bodisi zmanjšanja zneska glavnice instrumenta ali obveznosti bodisi konverzije instrumenta ali obveznosti, ki je posledica izvajanja pooblastil za odpis ali konverzijo, bi moralo biti mogoče le po pravu države članice organa za reševanje, ki je ta pooblastila izvajal.

(62)

Izvzetja obveznosti, med drugim za plačilne sisteme in sisteme poravnave, upnike delavce ali trgovinske upnike, ali prednostni vrstni red, bi se morali uporabljati enako v tretjih državah in Uniji. Za zagotovitev, da se obveznosti lahko odpišejo ali konvertirajo v tretjih državah, je treba določiti, da pogodbene določbe, ki jih ureja pravo tretjih držav, to možnost priznavajo. Takšni pogodbeni pogoji se ne bi smeli zahtevati za obveznosti, izvzete iz uporabe instrumenta za odpis ali konverzijo, ali kadar pravo tretje države ali zavezujoč sporazum, sklenjen s to tretjo državo, organu za reševanje zadevne države članice omogoča uporabo instrumenta za odpis ali konverzijo.

(63)

Delničarji in upniki bi morali v potrebnem obsegu prispevati k mehanizmu za porazdelitev izgub propadajočega podjetja. Države članice bi morale zato zagotoviti, da kapitalski instrumenti prvega, drugega in tretjega reda v celoti pokrijejo izgube v trenutku, ko zavarovalnica ali pozavarovalnica izdajateljica ne posluje več uspešno. V skladu s tem bi bilo treba od organov za reševanje zahtevati, da navedene instrumente odpišejo v celoti ali jih po potrebi konvertirajo v instrumente prvega reda v trenutku, ko podjetje ne posluje več uspešno, in preden se sprejmejo kakršni koli ukrepi za reševanje. V ta namen bi morali trenutek, ko podjetje ne posluje več uspešno, razumeti kot trenutek, ko zadevni organ za reševanje določi, da zavarovalnica ali pozavarovalnica izpolnjuje pogoje za reševanje, ali kot trenutek, ko zadevni organ za reševanje odloči, da zavarovalnica ali pozavarovalnica brez odpisa ali konverzije navedenih kapitalskih instrumentov ne more več poslovati uspešno. Te zahteve bi bilo treba priznati v pogojih, ki urejajo instrument, in v vseh prospektih ali ponudbenih dokumentih, ki so objavljeni ali predloženi v povezavi z instrumenti.

(64)

Da se zagotovi učinkovito izvajanje reševanja, bi organi za reševanje morali imeti vsa potrebna pravna pooblastila, ki jih je mogoče v različnih kombinacijah izvajati pri uporabi instrumentov za reševanje. Ta pravna pooblastila bi morala vključevati pooblastilo za prenos delnic v propadajoči zavarovalnici ali pozavarovalnici ali njenih sredstev, pravic ali obveznosti na drug subjekt, tudi na drugo podjetje ali premostitveno podjetje, pooblastilo za odpis ali razveljavitev delnic ali za odpis ali konverzijo obveznosti propadajoče zavarovalnice ali pozavarovalnice, pooblastilo za nadomestitev poslovodstva in pooblastilo za uvedbo začasnega odloga na plačilo terjatev. Potrebna so dodatna pooblastila, vključno s pooblastilom, da se od drugih delov skupine zahteva kontinuiteta ključnih storitev.

(65)

Ni treba predpisati točnih sredstev, s katerimi bi morali organi za reševanje poseči v propadajočo zavarovalnico ali pozavarovalnico. Organom za reševanje bi bilo treba omogočiti, da se odločijo za prevzem nadzora bodisi z neposrednim posegom v zavarovalnico ali pozavarovalnico bodisi z izvršno odredbo. Njihova odločitev bi morala biti odvisna od okoliščin posameznega primera.

(66)

Določiti je treba postopkovne zahteve, da se zagotovita ustrezno obveščanje o ukrepih za reševanje in njihova javna objava. Vendar so informacije, ki jih organi za reševanje in njihovi strokovni svetovalci pridobijo med postopkom reševanja, verjetno občutljive, zato bi moral zanje pred javno objavo odločitve o reševanju veljati učinkovit režim zaupnosti. Za vse informacije v zvezi z odločitvijo, preden je ta sprejeta, in sicer glede izpolnjevanja pogojev za reševanje, uporabe posameznega instrumenta ali drugih ukrepov med postopki, je treba domnevati, da bodo vplivale na javne in zasebne interese, na katere se ukrep nanaša. Zato je treba zagotoviti, da obstajajo ustrezni mehanizmi za ohranjanje zaupnosti takšnih informacij, vključno z vsebino in podrobnostmi načrtov sanacije in načrtov reševanja ter rezultatom kakršne koli ocene, ki se opravi v zvezi s tem.

(67)

Izmenjave informacij med organi za reševanje in davčnimi organi ne bi smeli preprečevati. Takšne izmenjave bi morale biti v skladu z nacionalnim pravom in kadar informacije izvirajo iz druge države članice, bi se morale izmenjati le z izrecnim soglasjem ustreznega pristojnega organa, od katerega izvirajo.

(68)

Organi za reševanje bi morali imeti dodatna pooblastila za zagotovitev učinkovitosti prenosa delnic ali dolžniških instrumentov ter sredstev, pravic in obveznosti na kupca iz tretje države ali premostitveno podjetje. Zlasti bi bilo treba ohraniti ekonomske koristi, ki jih zagotavljajo pozavarovalni sporazumi, da se olajša prenos zavarovalnih ali pozavarovalnih zahtevkov, ne da bi to vplivalo na splošni profil tveganja povezanega portfelja ter z njim povezanih zavarovalno-tehničnih rezervacij in kapitalskih zahtev. Organi za reševanje bi zato morali imeti možnost prenesti zavarovalne ali pozavarovalne zahtevke skupaj s pripadajočimi pravicami pozavarovanja. Navedena možnost bi morala vključevati tudi pooblastilo za odstranitev pravic tretjih oseb iz prenesenih instrumentov ali sredstev ter pooblastilo za izvrševanje pogodb in za zagotovitev kontinuitete dogovorov v zvezi s prejemnikom prenesenih sredstev in delnic. Poleg tega to ne bi smelo vplivati na pravico stranke, da odpove pogodbo s podjetjem v postopku reševanja ali z njegovim subjektom v skupini iz drugih razlogov, kot je zgolj reševanje propadajoče zavarovalnice ali pozavarovalnice. Organi za reševanje bi obenem morali imeti dodatno pooblastilo, da od preostalega dela zavarovalnice ali pozavarovalnice, ki je v postopku prenehanja po običajnem insolvenčnem postopku, zahtevajo opravljanje storitev, ki so nujne za poslovanje podjetja, na katero so bila z instrumentom prodaje poslovanja ali instrumentom premostitvenega podjetja prenesena sredstva ali delnice.

(69)

V skladu s členom 47 Listine ima vsakdo, ki so mu kršene pravice in svoboščine, zagotovljene s pravom Unije, pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem. Zato bi morala biti zoper odločitve, ki jih sprejmejo organi za reševanje, dopustna pritožba.

(70)

Ukrepi kriznega upravljanja, ki jih sprejmejo organi za reševanje, lahko zahtevajo kompleksne ekonomske ocene in široko diskrecijsko pravico. Organi za reševanje imajo na voljo strokovno znanje, potrebno za izvajanje teh ocen in za določanje ustrezne uporabe diskrecijske pravice. Zato je pomembno zagotoviti, da nacionalna sodišča kompleksne ekonomske ocene, ki jih v tem okviru opravijo organi za reševanje, uporabljajo kot podlago za pregledovanje zadevnih ukrepov kriznega upravljanja. Vendar pa kompleksna narava teh ocen nacionalnim sodiščem ne bi smela preprečevati, da preučijo, ali so dokazi, na katere se zanaša organ za reševanje, točni, zanesljivi in dosledni, ali vsebujejo vse ustrezne informacije, ki bi jih bilo treba upoštevati pri ocenjevanju kompleksne situacije, ter ali je na njihovi podlagi mogoče utemeljiti zaključke, ki iz njih izhajajo.

(71)

Za obravnavanje nujnih primerov je treba zagotoviti, da vložitev pritožbe ne povzroči samodejne odložitve učinkov izpodbijane odločitve in da je odločitev organa za reševanje izvršljiva takoj, ob predpostavki, da bi bila njena odložitev v nasprotju z javnim interesom.

(72)

Tretje osebe, ki so sredstva, pravice in obveznosti podjetja v postopku reševanja pridobile v dobri veri, je treba zaščititi z izvajanjem pooblastil za reševanje s strani organov. Prav tako je treba zagotoviti stabilnost finančnih trgov. Pravica do pritožbe zoper odločitev o reševanju zato ne bi smela vplivati na noben poznejši upravni akt ali transakcijo, sklenjeno na podlagi razveljavljene odločitve. V takšnih primerih bi bilo treba pravna sredstva zoper nezakonito odločitev omejiti na dodelitev nadomestila za škodo, ki so jo utrpele udeležene osebe.

(73)

Zaradi resnih tveganj za finančno stabilnost v zadevni državi članici in Uniji je morda treba nujno sprejeti ukrepe kriznega upravljanja. Vsak postopek po nacionalnem pravu v zvezi z vlogo za predhodno sodno odobritev ukrepa kriznega upravljanja in v zvezi s proučitvijo takšne vloge s strani sodišča bi zato moral biti hiter. Države članice bi morale zagotoviti, da lahko zadevni organ sprejme odločitev takoj po odobritvi sodišča. Navedena možnost ne bi smela posegati v pravico deležnikov, da pri sodišču vložijo vlogo za razveljavitev odločitve. Vendar bi bilo treba takšno možnost zagotoviti le za omejeno obdobje po tem, ko organ za reševanje sprejme ukrep kriznega upravljanja, da se ne bi neupravičeno zavlačevalo z uporabo odločitve o reševanju.

(74)

Učinkovito reševanje in potreba po izogibanju sporom o pristojnosti zahtevata, da se običajni insolvenčni postopek za propadajočo zavarovalnico ali pozavarovalnico ne začne ali nadaljuje, dokler organ za reševanje izvaja svoja pooblastila za reševanje ali uporablja instrumente za reševanje, razen če za to da pobudo ali soglasje. Zato je treba določiti, da se lahko nekatere pogodbene obveznosti začasno prekinejo za omejeno obdobje, da se organom za reševanje omogoči uporaba instrumentov za reševanje. Vendar se ta možnost ne bi smela uporabljati za obveznosti v zvezi s sistemi, ki jih določi država članica, kot je navedeno v Direktivi 98/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta (8), vključno s centralnimi nasprotnimi strankami. Direktiva 98/26/ES zmanjšuje tveganje, povezano s sodelovanjem v plačilnih sistemih in sistemih poravnave vrednostnih papirjev, zlasti z zmanjšanjem motenj v primeru insolventnosti udeleženca v tem sistemu. Zagotoviti je treba, da se navedene zaščite še naprej uporabijo v kriznih razmerah in da se ohrani ustrezna gotovost za upravljavce plačilnih sistemov in sistemov vrednostnih papirjev ter za druge udeležence na trgu. Ukrep za preprečevanje krize ali ukrep kriznega upravljanja se zato sam po sebi ne bi smel šteti za postopek zaradi nesolventnosti v smislu Direktive 98/26/ES, če se še naprej izpolnjujejo bistvene obveznosti iz zadevne pogodbe.

(75)

Treba je zagotoviti, da imajo organi za reševanje pri prenosu sredstev in obveznosti na kupca iz zasebnega sektorja ali premostitveno podjetje na voljo dovolj časa za določitev pogodb, ki jih je treba prenesti. Zato bi morali imeti organi za reševanje možnost, da omejijo pravico nasprotnih strank do predčasnega prenehanja pogodbe s pobotom, do takojšnje zapadlosti ali drugačne odpovedi finančnih pogodb pred izvedbo prenosa. Takšne omejitve bi morale organom za reševanje omogočiti, da pridobijo realno sliko bilance stanja propadajoče zavarovalnice ali pozavarovalnice, brez sprememb vrednosti in obsega, ki bi jih povzročilo obsežno uveljavljanje pravic do odpovedi, in bi morale prispevati k preprečevanju nestabilnosti trga. Vendar bi morali poseganje v pogodbene pravice nasprotnih strank omejiti na najmanjši potrebni obseg. Vse omejitve pravic do odpovedi, ki jih naložijo organi za reševanje, bi se zato morale uporabljati le v zvezi z ukrepi kriznega upravljanja ali dogodki, ki so neposredno povezani z uporabo takšnih ukrepov. Pravice do odpovedi zaradi kakršne koli druge neizpolnitve obveznosti, vključno z neplačilom ali nezagotovitvijo kritja, bi morale tako veljati še naprej.

(76)

Treba je ohraniti zakonite ureditve kapitalskega trga v primeru prenosa nekaterih, vendar ne vseh sredstev, pravic in obveznosti propadajoče zavarovalnice ali pozavarovalnice. Zato je primerno določiti zaščitne ukrepe, da se prepreči delitev povezanih obveznosti ali povezanih pravic in pogodb, vključno s pogodbami z isto nasprotno stranko, ki so krite z dogovori o jamstvu, dogovori o prenosu lastniške pravice na finančnih zavarovanjih, dogovori o poravnavi, sporazumi o predčasnem prenehanju s pobotom in strukturiranimi finančnimi dogovori. Kadar se taki zaščitni ukrepi uporabijo, bi morali organi za reševanje prenesti vse povezane pogodbe v sklopu zavarovanega dogovora ali jih v celoti pustiti preostalemu delu propadajoče zavarovalnice ali pozavarovalnice. S temi zaščitnimi ukrepi bi bilo treba zagotoviti, da ni vpliva na regulativno kapitalsko obravnavo izpostavljenosti, za katere se za namene Direktive 2009/138/ES uporablja sporazum o pobotu.

(77)

Da bi zavarovalnicam ali pozavarovalnicam zagotovili finančno stabilnost, bi bilo treba uvesti odlog na pravice imetnikov polic do odstopa od zavarovalne police. Takšen odlog in s tem povezana finančna stabilnost za zadevno podjetje bi morala organom za reševanje zagotoviti dovolj časa, da ovrednotijo navedena podjetja in ocenijo, kateri instrumenti za reševanje bi se morali uporabiti. Takšen odlog bi moral zagotoviti tudi enako obravnavo imetnikov polic in s tem preprečiti morebitne škodljive finančne učinke na imetnike polic, ki ne bi bili med prvimi, ki bi odstopili od zavarovalne police. Ker je eden od ciljev reševanja kontinuiteta zavarovalnega kritja, bi morali imetniki polic še naprej izvajati vsa obvezna plačila na podlagi zadevnih zavarovalnih ali pozavarovalnih pogodb, tudi v primeru rent.

(78)

Zagotavljanje, da bodo imeli organi za reševanje na voljo enake instrumente in pooblastila za reševanje, bo olajšalo usklajeno ukrepanje v primeru propada čezmejne skupine. Vendar so potrebni nadaljnji ukrepi za spodbujanje sodelovanja in preprečevanje razdrobljenih nacionalnih odzivov. Organi za reševanje bi se morali pri reševanju subjektov v skupini zato med seboj posvetovati in sodelovati v kolegijih za reševanje, da bi se dogovorili o shemi za reševanje skupine. Da bi zagotovili forum za razpravo in dosego takšnega dogovora, bi bilo treba ustanoviti kolegije za reševanje na osnovi obstoječih kolegijev nadzornikov z vključitvijo organov za reševanje ter sodelovanjem pristojnih ministrstev, EIOPA in, kadar je ustrezno, organov, odgovornih za zavarovalne jamstvene sheme. Kolegiji za reševanje ne bi smeli biti organi odločanja, temveč platforme, ki bi nacionalnim organom olajšale odločanje, medtem ko bi morali skupne odločitve sprejemati zadevni nacionalni organi.

(79)

Na podlagi regulativnega razvoja kot odziva na svetovno finančno krizo, izkušenj, pridobljenih od nastanka te krize, in uporabe te direktive bi morala Komisija po posvetovanju z EIOPA Evropskemu parlamentu in Svetu predložiti poročilo, v katerem bi ocenila ustreznost minimalnih skupnih standardov za zavarovalne jamstvene sheme v Uniji. V tem poročilu bi morala vsaj: oceniti stanje zavarovalnih jamstvenih shem v državah članicah (raven pokritosti, vrste kritih zavarovanj, sprožilni dejavniki); obravnavati možnosti politike, vključno s takšnimi, kot je uporaba zavarovalnih jamstvenih shem za nadaljevanje ali likvidacijo zavarovalnih polic, pri čemer bi ustrezno upoštevala razlike v zavarovalnih produktih v različnih državah članicah; oceniti, ali bi bilo treba uvesti minimalno osnovo za zavarovalne jamstvene sheme po vsej Uniji, in, če je ustrezno, opisati potrebne ukrepe za takšno uvedbo. Poročilu bi bilo treba, kadar je ustrezno, priložiti zakonodajni predlog.

(80)

Pri reševanju čezmejnih skupin bi bilo treba doseči ravnotežje med na eni strani potrebo po postopkih, ki upoštevajo kritičnost situacije in omogočajo učinkovite, poštene in pravočasne rešitve za skupino kot celoto, in na drugi strani potrebo po zaščiti imetnikov polic, realnega gospodarstva in finančne stabilnosti v vseh državah članicah, kjer skupina posluje. Različni organi za reševanje bi zato morali svoja stališča izmenjati v kolegiju za reševanje, vsi ukrepi za reševanje, ki jih predlaga organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, pa bi morali biti pripravljeni in obravnavani med različnimi organi za reševanje v okviru načrtov reševanja skupine. Da bi omogočili hitro in skupno odločanje, kjer je to mogoče, bi morali kolegiji za reševanje upoštevati tudi mnenja organov za reševanje vseh držav članic, kjer je skupina dejavna.

(81)

Organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, bi moral pri ukrepih za reševanje vedno upoštevati njihov vpliv na imetnike polic, realno gospodarstvo in finančno stabilnost v državah članicah, kjer skupina posluje. Organi za reševanje države članice, v kateri ima hčerinsko podjetje sedež, bi zato morali imeti možnost, da v skrajni sili in v ustrezno utemeljenih primerih nasprotujejo odločitvam organa za reševanje, pristojnega na ravni skupine, kadar menijo, da ukrepi za reševanje niso ustrezni, in sicer zaradi potrebe po zaščiti imetnikov polic, realnega gospodarstva in finančne stabilnosti v tej državi članici ali zaradi obveznosti, ki veljajo za primerljiva podjetja v tej državi članici.

(82)

Sheme za reševanje skupine bi morale omogočati usklajeno reševanje, za katero je bolj verjetno, da bo zagotovilo najboljši rezultat za vsa podjetja v skupini. Organi za reševanje, pristojni na ravni skupine, bi morali zato predlagati sheme za reševanje skupine in te sheme predložiti kolegiju za reševanje. Organi za reševanje, ki se ne strinjajo s shemo za reševanje skupine ali se odločijo sprejeti neodvisen ukrep za reševanje, bi morali organu za reševanje, pristojnemu na ravni skupine, in drugim organom za reševanje, ki jih zajema shema za reševanje skupine, pojasniti razloge za svoje nestrinjanje in sporočiti te razloge skupaj s podrobnostmi o morebitnih neodvisnih ukrepih za reševanje, ki jih nameravajo sprejeti. Vsak organ za reševanje, ki se odloči za odstopanje od sheme za reševanje skupine, bi moral ustrezno upoštevati morebitni vpliv takšnega odstopanja na imetnike polic, realno gospodarstvo in finančno stabilnost v državah članicah, v katerih se nahajajo drugi organi za reševanje, ter morebitne učinke takšnega odstopanja na druge dele skupine.

(83)

Za zagotovitev usklajenega ukrepanja na ravni skupine bi bilo treba organe za reševanje pozvati, naj v okviru sheme za reševanje skupine uporabijo isti instrument za subjekte, ki pripadajo skupini in izpolnjujejo pogoje za reševanje. Organi za reševanje, pristojni na ravni skupine, bi zato morali imeti pooblastilo, da uporabijo instrument premostitvenega podjetja na ravni skupine za stabilizacijo skupine kot celote in za prenos lastništva hčerinskih podjetij na premostitveno podjetje z namenom nadaljnje prodaje teh hčerinskih podjetij, in sicer bodisi v paketu bodisi posamično, ko so tržne razmere primerne. Organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, bi moral imeti tudi pooblastilo za uporabo instrumenta za odpis ali konverzijo na ravni matičnega podjetja.

(84)

Za učinkovito reševanje mednarodno dejavnih zavarovalnic in pozavarovalnic ter skupin je potrebno sodelovanje med organi za reševanje iz držav članic in organi za reševanje iz tretjih držav. V ta namen bi bilo treba EIOPA pooblastiti, da pripravi in sklene nezavezujoče okvirne dogovore o sodelovanju z organi iz tretjih držav v skladu s členom 33 Uredbe (EU) št. 1094/2010, kadar to upravičujejo zadevne razmere. Iz istega razloga bi bilo treba nacionalnim organom dovoliti, da v skladu z okvirnimi sporazumi EIOPA o sodelovanju sklepajo dvostranske dogovore z organi iz tretjih držav. Razvoj takšnih dvostranskih dogovorov bi moral zagotoviti učinkovito načrtovanje, odločanje in usklajevanje v zvezi s takšnimi mednarodno dejavnimi zavarovalnicami in pozavarovalnicami. Da bi ustvarili enake konkurenčne pogoje, bi morali biti takšni dvostranski dogovori vzajemni, pri čemer bi organi za reševanje priznavali in izvrševali postopke drug drugega, razen če bi veljala kakršna koli izjema, ki omogoča zavrnitev priznanja postopkov tretje države za reševanje.

(85)

Sodelovanje med organi za reševanje bi moralo potekati tako v zvezi s hčerinskimi podjetji skupin iz Unije ali skupin iz tretjih držav kot v zvezi s podružnicami zavarovalnic ali pozavarovalnic iz Unije ali iz tretjih držav. Hčerinska podjetja skupin iz tretjih držav so podjetja s sedežem v Uniji, zato zanje v celoti velja pravo Unije, vključno z uporabo vseh instrumentov za reševanje. Vendar pa morajo države članice ohraniti pravico do ukrepanja v zvezi s podružnicami zavarovalnic in pozavarovalnic s sedežem v tretjih državah, kadar bi priznanje in uporaba postopkov tretje države za reševanje v zvezi s podružnico ogrozila realno gospodarstvo ali finančno stabilnost v Uniji ali kadar imetniki polic iz Unije ne bi bili deležni enake obravnave kot imetniki polic iz tretjih držav. V teh okoliščinah bi morale imeti države članice pravico, da po posvetovanju s svojimi organi za reševanje zavrnejo priznanje postopkov tretje države za reševanje.

(86)

Izvajanje te direktive ne bi smelo preprečevati soobstoja nacionalnih zavarovalnih jamstvenih shem ter okvira za sanacijo in reševanje, in to ne glede na vir financiranja nacionalnih zavarovalnih jamstvenih shem. Uporaba instrumentov in pooblastil za reševanje za zavarovalnico ali pozavarovalnico ne bi smela preprečevati, da bi imetniki polic, upravičenci in drugi vložniki škodnih zahtevkov prejeli nadomestilo prek teh nacionalnih zavarovalnih jamstvenih shem.

(87)

EIOPA bi moral konvergenco praks organov za reševanje spodbujati s smernicami, ki se izdajo v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1094/2010. Natančneje bi moral EIOPA določiti naslednje: (a) nadaljnje podrobnosti o merilih za uporabo poenostavljenih obveznosti za nekatera podjetja; (b) niz scenarijev za preventivne načrte sanacije ter minimalni seznam kvalitativnih in kvantitativnih kazalnikov; (c) merila za opredelitev kritičnih funkcij; (d) nadaljnje zadeve in merila za oceno rešljivosti; (e) podrobnosti o ukrepih za obravnavo ali odpravo ovir za rešljivost in okoliščine, v katerih se lahko uporabi posamezen ukrep, ter (f) način podajanja informacij v obliki povzetka ali zbirni obliki za namene zahtev v zvezi z zaupnostjo.

(88)

Tehnični standardi za finančne storitve bi morali omogočati bolj dosledno harmonizacijo ter ustrezno zaščito imetnikov polic, vlagateljev in potrošnikov po vsej Uniji. Učinkovito in primerno bi bilo EIOPA kot organu z visoko specializiranim strokovnim znanjem zaupati pripravo osnutkov regulativnih in izvedbenih tehničnih standardov, ki ne vključujejo političnih izbir in ki bi se predložili Komisiji.

(89)

Kadar je tako določeno v tej direktivi, bi morala Komisija z delegiranimi akti na podlagi člena 290 PDEU sprejeti osnutke regulativnih tehničnih standardov, ki jih EIOPA pripravi v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1094/2010, da se opredelijo naslednji elementi: (a) merila, na podlagi katerih se za podjetje uvede preventivno načrtovanje sanacije, metode, ki jih je treba uporabiti pri določanju tržnih deležev za namene načrtovanja sanacije, in informacije, ki jih morajo vsebovati preventivni načrti sanacije; (b) vsebina načrtov reševanja in vsebina načrtov reševanja skupine; (c) različni elementi vrednotenja, vključno z okoliščinami, v katerih se za namene izvedbe vrednotenja šteje, da je oseba neodvisna, metodologije za ocenjevanje vrednosti sredstev in obveznosti v zvezi z reševanjem, ločitev različnih vrednotenj, metodologija za izračun blažilnika za dodatne izgube, ki se vključijo v začasna vrednotenja, metodologije in načela o vrednotenju obveznosti, ki izhajajo iz izvedenih finančnih instrumentov, in metodologija za izvedbo vrednotenja razlike v obravnavi; (d) vsebina pogodbenih pogojev, ki se vključijo v finančno pogodbo, ki jo ureja pravo tretje države; (e) operativno delovanje kolegijev za reševanje. Kadar je tako določeno v tej direktivi, bi morala Komisija z izvedbenimi akti na podlagi člena 291 PDEU sprejeti osnutke izvedbenih tehničnih standardov, ki jih EIOPA pripravi v skladu s členom 15 Uredbe (EU) št. 1094/2010, da se opredelijo postopki, vsebina in minimalni sklop standardnih obrazcev in predlog za zagotavljanje informacij za namene načrtov reševanja in sodelovanja zavarovalnice ali pozavarovalnice.

(90)

Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/25/ES (9), Direktiva 2007/36/ES Evropskega parlamenta in Sveta (10) in Direktiva (EU) 2017/1132 Evropskega parlamenta in Sveta (11) vsebujejo pravila o zaščiti delničarjev in upnikov podjetij, ki spadajo na področje uporabe navedenih direktiv. Kadar bi morali organi za reševanje ukrepati hitro, bi jih lahko ta pravila ovirala pri učinkovitem ukrepanju za reševanje, uporabi instrumentov za reševanje in izvajanju pooblastil za reševanje. Odstopanja na podlagi Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta (12) in Uredbe (EU) 2021/23 Evropskega parlamenta in Sveta (13) bi bilo zato treba razširiti na ukrepe, sprejete v okviru reševanja zavarovalnic in pozavarovalnic. Da bi deležnikom zagotovili najvišjo stopnjo pravne varnosti, bi morala biti takšna odstopanja jasno in ozko opredeljena, uporabljati pa bi se morala samo zaradi javnega interesa in ob izpolnitvi pogojev za reševanje.

(91)

Da se za vse zadevne organe zagotovita ustrezna izmenjava informacij in dostop do njih, je treba poskrbeti, da so organi za reševanje zastopani v vseh ustreznih forumih in da ima EIOPA na voljo strokovno znanje, potrebno za izvajanje nalog v zvezi s sanacijo in reševanjem zavarovalnic in pozavarovalnic. Zato bi bilo treba Uredbo (EU) št. 1094/2010 spremeniti, da se organi za reševanje določijo kot pristojni organi iz navedene uredbe. Takšno zbliževanje med organi za reševanje in pristojnimi organi je skladno s funkcijami, ki so na podlagi člena 25 Uredbe (EU) št. 1094/2010 dodeljeni EIOPA, da prispeva in dejavno sodeluje pri pripravi in usklajevanju načrtov sanacije in reševanja.

(92)

Treba je zagotoviti, da zavarovalnice in pozavarovalnice, tisti, ki učinkovito nadzorujejo njihovo poslovanje, ter njihov upravni, upravljalni ali nadzorni organ izpolnjujejo svoje obveznosti v zvezi z reševanjem takšnih podjetij. Prav tako je treba zagotoviti, da se navedena podjetja, tisti, ki učinkovito nadzorujejo njihovo poslovanje, ter njihov upravni, upravljalni ali nadzorni organ obravnavajo podobno po vsej Uniji. Države članice bi morale zato določiti upravne sankcije in druge upravne ukrepe, ki bodo učinkoviti, sorazmerni in odvračilni. Takšne upravne sankcije in drugi upravni ukrepi bi morali izpolnjevati nekatere bistvene zahteve v zvezi z naslovniki, merili, ki jih je treba upoštevati pri uporabi upravne sankcije ali drugega upravnega ukrepa, objavo upravnih sankcij ali drugih upravnih ukrepov, ključnimi pristojnostmi za kaznovanje in višino glob. EIOPA bi moral ob doslednem spoštovanju poslovne skrivnosti vzdrževati osrednjo podatkovno bazo o vseh upravnih sankcijah ali drugih upravnih ukrepih in informacijah o pritožbah, ki so mu jih sporočili nadzorni organi in organi za reševanje.

(93)

Od držav članic se ne bi smelo zahtevati, da določijo pravila za upravne sankcije ali druge upravne ukrepe v zvezi s kršitvami te direktive, za katere velja nacionalno kazensko pravo. Vendar dejstvo, da se za kršitve namesto upravnih sankcij ali drugih upravnih ukrepov ohranijo kazenske sankcije, ne bi smelo zmanjšati ali vplivati na zmožnost organov za reševanje in nadzornih organov, da pravočasno sodelujejo z organi za reševanje in nadzornimi organi v drugih državah članicah, imajo dostop do njihovih informacij ter z njimi izmenjujejo informacije, tudi po prijavi kršitve pravosodnim organom, pristojnim za pregon.

(94)

Ker cilja te direktive, in sicer uskladitve predpisov in postopkov za reševanje zavarovalnic in pozavarovalnic, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi posledic propada katerega koli takšnega podjetja za celotno Unijo lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(95)

Nadzorni organi in organi za reševanje bi morali pri sprejemanju odločitev ali ukrepov na podlagi te direktive vedno ustrezno upoštevati njihov učinek na imetnike polic, realno gospodarstvo in finančno stabilnost v drugih državah članicah, pa tudi pomen vsakega hčerinskega podjetja ali čezmejnih dejavnosti za imetnike polic, finančni sektor in gospodarstvo države članice, v kateri ima takšno hčerinsko podjetje sedež ali se izvajajo dejavnosti, tudi kadar so zadevno hčerinsko podjetje ali zadevne čezmejne dejavnosti manj pomembne za skupino.

(96)

Pet let po začetku veljavnosti te direktive bi morala Komisija na podlagi pridobljenih izkušenj in po posvetovanju z EIOPA podrobneje oceniti uporabo te direktive ter o tem poročati Evropskemu parlamentu in Svetu, s posebnim poudarkom na izbranih vidikih te uporabe –