(1)

Unija bi morala kot območje svobode, varnosti in pravice odpraviti nadzor na notranjih mejah za osebe, oblikovati skupno politiko na področju azila in migracij, nadzora na zunanjih mejah in vračanja ter preprečevati nedovoljena gibanja med državami članicami na podlagi solidarnosti in pravične delitve odgovornosti med državami članicami, pri čemer bi morala biti ta politika pravična tudi do državljanov tretjih držav in oseb brez državljanstva ter popolnoma spoštovati temeljne pravice.

(2)

Cilj te uredbe je racionalizirati, poenostaviti in harmonizirati postopkovne ureditve držav članic z vzpostavitvijo postopka vračanja na meji. Ta postopek bi se moral uporabljati za državljane tretjih držav in osebe brez državljanstva, katerih prošnja je bila zavrnjena v okviru azilnega postopka na meji iz Uredbe (EU) 2024/1348 Evropskega parlamenta in Sveta (4) (v nadaljnjem besedilu: azilni postopek na meji).

(3)

Za države članice, ki jih Uredba (EU) 2024/1348 ne zavezuje, bi se morala sklicevanja v tej uredbi na določbe Uredbe (EU) 2024/1348 razumeti kot sklicevanja na enakovredne določbe, ki so jih morda uvedle v svoje nacionalno pravo.

(4)

Pri obravnavanju oseb, ki sodijo na področje uporabe te uredbe, države članice zavezujejo obveznosti iz instrumentov mednarodnega prava, katerih pogodbenice so.

(5)

Primarna skrb držav članic pri uporabi določb te uredbe, ki bi lahko vplivale na mladoletnike, je največja korist otroka.

(6)

Številne prošnje za mednarodno zaščito so podane na zunanji meji ali tranzitnem območju države članice, vlagajo pa jih tudi osebe, ki so prijete v zvezi z nedovoljenim prehodom zunanje meje, tj. v trenutku nedovoljenega prehoda zunanje meje oziroma v bližini zadevne zunanje meje po prehodu, ali osebe, izkrcane po operacijah iskanja in reševanja. Za izvajanje identifikacije, varnostnega in zdravstvenega preverjanja na zunanji meji in usmerjanje zadevnih državljanov tretjih držav in oseb brez državljanstva v ustrezne postopke je potrebno preverjanje. Po preverjanju bi bilo treba državljane tretjih držav in osebe brez državljanstva usmeriti v ustrezen azilni postopek ali postopek vračanja ali jim zavrniti vstop. Zato bi bilo treba vzpostaviti fazo pred vstopom, ki bi smiselno vključevala preverjanje ter azilni postopek in postopek vračanja na meji. Med vsemi fazami ustreznih postopkov za vse nedovoljene prihode bi morala obstajati integrirana in učinkovita povezava.

(7)

Vstop na ozemlje se ne dovoli, kadar prosilec nima pravice ostati, kadar ni zahteval, da se mu dovoli ostati za namene pritožbenega postopka iz Uredbe (EU) 2024/1348, ali kadar je sodišče odločilo, da mu ne bi smelo biti dovoljeno ostati do izida takega pritožbenega postopka. V takih primerih bi bilo treba za zagotovitev kontinuitete med azilnim postopkom in postopkom vračanja postopek vračanja prav tako izvajati v okviru postopka na meji v obdobju, ki ne presega 12 tednov. To obdobje bi se moralo šteti od trenutka, ko prosilec, državljan tretje države ali oseba brez državljanstva nima več pravice ostati ali se ji ne dovoli več ostati.

(8)

Da se zagotovi enako obravnavanje vseh državljanov tretjih držav in oseb brez državljanstva, katerih prošnja je bila v okviru postopka na meji zavrnjena, kadar se je država članica odločila, da ne bo uporabljala določb Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta (5) na podlagi ustreznega odstopanja iz navedene direktive za državljane tretjih držav in osebe brez državljanstva ter zadevnemu državljanu tretje države ne izda odločbe o vrnitvi, bi morala biti obravnava in raven zaščite zadevnega prosilca, državljana tretje države ali osebe brez državljanstva v skladu z določbo Direktive 2008/115/ES o ugodnejših določbah v zvezi z državljani tretjih držav, ki so izvzeti s področja uporabe navedene direktive, in biti enakovredna tistim, ki veljajo za osebe, ki se jim izda odločba o vrnitvi.

(9)

Pri uporabi postopka vračanja na meji bi se morale uporabljati nekatere določbe Direktive 2008/115/ES, saj urejajo elemente postopka vračanja na meji, ki jih ta uredba ne določa, zlasti določbe o opredelitvi pojmov, ugodnejših določbah, nevračanju, največji koristi otroka, družinskem življenju in zdravstvenem stanju, tveganju pobega, obveznosti sodelovanja, roku za prostovoljno vrnitev, odločbi o vrnitvi, odstranitvi, odlogu odstranitve, vračanju in odstranitvi mladoletnikov brez spremstva, prepovedih vstopa, varovalnih ukrepih pred vrnitvijo, pridržanju, pogojih pridržanja, pridržanju mladoletnikov in družin ter izrednih razmerah. Za zmanjšanje tveganja nedovoljenega vstopa in gibanja nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav in oseb brez državljanstva, za katere se uporablja postopek vračanja na meji, bi bilo treba odobriti rok za prostovoljno vrnitev. Ta rok za prostovoljno vrnitev bi bilo treba odobriti šele na zahtevo in ne bi smel niti presegati 15 dni niti dajati pravice do vstopa na ozemlje zadevne države članice. Zadevne osebe bi morale pristojnim organom predati vse veljavne potne listine, ki jih posedujejo, za toliko časa, kolikor je potrebno, da se jim prepreči pobeg. Določbe o vračanju iz te uredbe ne posegajo v diskrecijsko možnost držav članic, da se kadar koli odločijo za izdajo nevezanega dovoljenja za prebivanje ali drugega dovoljenja, ki iz sočutja, humanitarnih ali drugih razlogov daje pravico do prebivanja državljanu tretje države, ki nezakonito prebiva na njihovem ozemlju.

(10)

Kadar se nezakonito prebivajoči državljan tretje države ali oseba brez državljanstva ne vrne ali ni odstranjena v najdaljšem roku v okviru postopka vračanja na meji, bi se moral postopek vračanja nadaljevati, kakor je določeno v Direktivi 2008/115/ES.

(11)

Kadar prosilec, državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki je bila pridržana med azilnim postopkom na meji iz Uredbe (EU) 2024/1348, nima več pravice ostati in ji ni bilo dovoljeno ostati, bi morale imeti države članice možnost, da nadaljujejo pridržanje z namenom preprečitve vstopa na ozemlje in izvajanja postopka vračanja ob spoštovanju jamstev in pogojev za pridržanje iz Direktive 2008/115/ES. Obstajati bi morala tudi možnost, da se pridrži prosilec, državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki med takim azilnim postopkom na meji ni bila pridržana ter nima več pravice ostati in ji ni bilo dovoljeno ostati, če obstaja nevarnost pobega, če se izogiba vrnitvi ali jo ovira ali če predstavlja grožnjo za javni red, javno varnost ali nacionalno varnost. To pridržanje bi moralo biti čim krajše in ne bi smelo presegati najdaljšega obdobja trajanja postopka vračanja na meji. Kadar se nezakonito prebivajoči državljan tretje države ali oseba brez državljanstva ne vrne ali ni odstranjena v tem roku v okviru postopka vračanja na meji, bi se morala uporabljati Direktiva 2008/115/ES. Najdaljše obdobje pridržanja iz navedene direktive bi moralo vključevati obdobje pridržanja, uporabljeno med postopkom vračanja na meji.

(12)

Postopek vračanja na meji bi moral v kriznih razmerah, kakor so opredeljene v Uredbi (EU) 2024/1359 Evropskega parlamenta in Sveta (6), olajšati vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva, katerih prošnje so bile v azilnem postopku na meji zavrnjene zaradi kriznih razmer ter ki nimajo pravice ostati in jim tudi ni dovoljeno ostati, tako da se pristojnim nacionalnim organom zagotovijo potrebna orodja in zadosten časovni okvir za izvedbo postopkov vračanja s potrebno skrbnostjo. Da bi se lahko učinkovito odzvali na krizne razmere, bi moralo biti mogoče postopek vračanja na meji v kriznih razmerah uporabiti tudi za prosilce, državljane tretjih držav in osebe brez državljanstva, za katere se uporablja postopek vračanja na meji in katerih prošnja je bila zavrnjena pred sprejetjem izvedbenega sklepa Sveta, kakor je določeno v Uredbi (EU) 2024/1359, ob izjavi, da se država članica sooča s kriznimi razmerami, ter ki nimajo pravice ostati in ki jim po sprejetju takega sklepa ni dovoljeno ostati.

(13)

V skladu s členom 72 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) ta uredba ne vpliva na izpolnjevanje obveznosti, ki jih imajo države članice glede vzdrževanja javnega reda in miru ter zagotavljanja notranje varnosti.

(14)

Da bi zagotovili usklajeno izvajanje določb v zvezi s postopkom vračanja na meji iz te uredbe do začetka njene uporabe, bi bilo treba pripraviti in izvesti izvedbene načrte na ravni Unije in nacionalnih ravneh, v katerih so opredeljene vrzeli in operativni koraki za vsako državo članico.

(15)

Uporabo te uredbe bi bilo treba ocenjevati v rednih časovnih presledkih.

(16)

Cilj politike Instrumenta za finančno podporo za upravljanje meja in vizumsko politiko, vzpostavljenega v okviru Sklada za integrirano upravljanje meja z Uredbo (EU) 2021/1148 Evropskega parlamenta in Sveta (7), je zagotoviti močno in učinkovito evropsko integrirano upravljanje zunanjih meja, vključno s preprečevanjem in odkrivanjem nezakonitega priseljevanja ter učinkovitim upravljanjem migracijskih tokov. K doseganju ciljev Uredbe (EU) 2021/1148 bi prispevalo tudi, če bi bilo mogoče v okviru navedenega instrumenta financirati podporo za solidarnostne ukrepe v okviru Uredbe (EU) 2024/1351 Evropskega parlamenta in Sveta (8). Uredbo (EU) 2021/1148 bi bilo zato treba spremeniti.

(17)

Moralo bi biti možno uporabiti sredstva Instrumenta za finančno podporo za upravljanje meja in vizumsko politiko in drugih ustreznih skladov Unije (v nadaljnjem besedilu: skladi) za podporo prizadevanjem držav članic pri uporabi Uredbe (EU) 2024/1351 v skladu s pravili, ki urejajo uporabo skladov, in brez poseganja v druge prednostne naloge, ki jih podpirajo skladi. V zvezi s tem bi morale države članice imeti možnost uporabiti dodeljena sredstva v okviru zadevnih programov, vključno z zneski, ki so na voljo po vmesnem pregledu. Moralo bi biti možno zagotoviti dodatno podporo v okviru ustreznih tematskih instrumentov, zlasti tistim državam članicam, ki bi morda morale povečati svoje zmogljivosti na mejah.

(18)

Uredbo (EU) 2021/1148 bi bilo treba spremeniti, da se zagotovi celoten prispevek iz proračuna Unije k skupnim upravičenim odhodkom solidarnostnih ukrepov ter da se uvedejo posebne zahteve glede poročanja v zvezi s temi ukrepi v okviru že obstoječih obveznosti poročanja o izvajanju skladov. Navedeno uredbo bi bilo treba spremeniti tudi zato, da se državam članicam omogoči zagotavljanje finančnih prispevkov za Instrument za finančno podporo za upravljanje meja in vizumsko politiko v obliki zunanjih namenskih prejemkov.

(19)

Ker ciljev te uredbe, in sicer vzpostavitve postopka vračanja na meji, da se določijo posebna začasna pravila, ki bi državam članicam omogočila, da rešujejo krizne razmere, ter da se omogoči financiranje podpore na podlagi Uredbe (EU) 2021/1148 za solidarnostne ukrepe v okviru Uredbe (EU) 2024/1351, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov te uredbe lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji (PEU). V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(20)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen PEU in PDEU, Danska ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja. Ker ta uredba nadgrajuje schengenski pravni red, se Danska v skladu s členom 4 navedenega protokola v šestih mesecih od dne, ko Svet sprejme to uredbo, odloči, ali jo bo prenesla v svoje nacionalno pravo.

(21)

Ta uredba predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda, pri katerih Irska v skladu s Sklepom Sveta 2002/192/ES ne sodeluje (9); Irska torej ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja.

(22)

Ta uredba za Islandijo in Norveško predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma med Svetom Evropske unije in Republiko Islandijo ter Kraljevino Norveško o pridružitvi obeh k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (10), ki spadajo na področje iz člena 1, točka A, Sklepa Sveta 1999/437/ES (11).

(23)

Ta uredba za Švico predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (12), ki spadajo na področje iz člena 1, točka A, Sklepa 1999/437/ES v povezavi s členom 3 Sklepa Sveta 2008/146/ES (13).

(24)

Ta uredba za Lihtenštajn predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Protokola med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo, Švicarsko konfederacijo in Kneževino Lihtenštajn o pristopu Kneževine Lihtenštajn k Sporazumu med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (14), ki spadajo na področje iz člena 1, točka A, Sklepa 1999/437/ES v povezavi s členom 3 Sklepa Sveta 2011/350/EU (15).

(25)

Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki jih priznava zlasti Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina). Namen te uredbe je zlasti zagotoviti dosledno spoštovanje človekovega dostojanstva in spodbujati uporabo členov 1, 4, 8, 18, 19, 21, 23, 24 in 47 Listine –