(1)

Z Uredbo (EU) 2019/876 Evropskega parlamenta in Sveta (4) in Uredbo (EU) 2019/877 Evropskega parlamenta in Sveta (5) ter Direktivo (EU) 2019/879 Evropskega parlamenta in Sveta (6) se je spremenil okvir Unije za reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij, in sicer s spremembami Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (7), Uredbe (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (8) in Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta (9). Te spremembe so bile potrebne za izvajanje mednarodnega standarda za skupno sposobnost pokrivanja izgub, ki ga je objavil Odbor za finančno stabilnost 9. novembra 2015 (v nadaljnjem besedilu: standard TLAC), v Uniji za globalne sistemsko pomembne banke, ki so v okviru Unije imenovane globalne sistemsko pomembne institucije (GSPI), ter za okrepitev uporabe minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti (MREL) za vse banke. Revidirani okvir Unije za reševanje bank bi moral bolje zagotoviti, da se pokrivanje izgub in dokapitalizacija bank izvedeta z zasebnimi sredstvi, ko te banke niso več sposobne finančno uspešno poslovati in se nato zanje uporabi postopek reševanja.

(2)

Člen 12a Uredbe (EU) št. 575/2013 določa, da GSPI s strategijo reševanja, v skladu s katero se lahko rešuje več kot en subjekt v skupini (v nadaljnjem besedilu: strategija reševanja z več vstopnimi točkami), izračunajo svojo zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti na podlagi tveganja ob teoretični predpostavki, da se rešuje samo en subjekt v skupini, pri čemer se izgube in potrebe po dokapitalizaciji podrejenih družb navedene skupine prenesejo na subjekt v postopku reševanja (v nadaljnjem besedilu: strategija reševanja z eno vstopno točko). Podobna zahteva je določena v členu 45d(4) Direktive 2014/59/EU za dodatno zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, ki jo lahko naložijo organi za reševanje na podlagi odstavka 3 navedenega člena. V skladu s standardom TLAC bi bilo treba pri teh izračunih upoštevati vse subjekte iz tretjih držav, ki so del GSPI in bi bili subjekti v postopku reševanja, če bi imeli sedež v Uniji.

(3)

V skladu s členom 45h(2), tretji pododstavek, Direktive 2014/59/EU in v skladu s standardom TLAC vsota dejanskih zahtev glede kapitala in kvalificiranih obveznosti GSPI s strategijo reševanja z več vstopnimi točkami ne sme biti nižja od teoretične zahteve te skupine v okviru strategije reševanja z eno vstopno točko. Da se določbe Uredbe (EU) št. 575/2013 uskladi z določbami Direktive 2014/59/EU in zagotovi, da organi za reševanje vedno ravnajo v skladu z navedeno direktivo ter upoštevajo zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti iz Uredbe (EU) št. 575/2013 ter vse dodatne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, določene v skladu s členom 45d Direktive 2014/59/EU, bi bilo treba spremeniti člen 12a Uredbe (EU) št. 575/2013 ter črtati člen 92a(3) navedene uredbe. To organom za reševanje ne bi smelo preprečiti, da bi ugotovili, da bi bila kakršna koli prilagoditev za zmanjšanje ali odpravo razlike med vsoto dejanskih zahtev glede kapitala in kvalificiranih obveznosti GSPI s strategijo reševanja z več vstopnimi točkami in teoretično zahtevo te skupine s strategijo reševanja z eno vstopno točko neprimerna ali neskladna s strategijo reševanja GSPI, če je prva zahteva višja od druge. Za zagotovitev skladnosti med členom 12a Uredbe (EU) št. 575/2013 in členom 45h(2) Direktive 2014/59/EU bi bilo treba pri izračunu iz člena 45h(2) navedene direktive upoštevati tudi vse subjekte iz tretjih držav, ki so del GSPI in bi bili subjekti v postopku reševanja, če bi imeli sedež v Uniji.

(4)

Člen 92b Uredbe (EU) št. 575/2013 določa, da se lahko zahteva glede kapitala in kvalificiranih obveznosti za pomembne podrejene družbe GSPI zunaj EU, ki niso subjekti v postopku reševanja, izpolni med drugim z instrumenti kvalificiranih obveznosti. Vendar merila za instrumente kvalificiranih obveznosti iz člena 72b(2), točke (c), (k), (l) in (m), Uredbe (EU) št. 575/2013 predpostavljajo, da je subjekt, ki jih izda, subjekt v postopku reševanja. Zagotoviti bi bilo treba, da lahko te pomembne podrejene družbe izdajajo dolžniške instrumente, ki izpolnjujejo vsa merila primernosti, kot je bil prvotni namen.

(5)

V skladu s členom 72e(4), prvi pododstavek, Uredbe (EU) št. 575/2013 lahko organi za reševanje dovolijo GSPI s strategijo reševanja z več vstopnimi točkami, da odbije nekatere deleže v kapitalske instrumente in instrumente kvalificiranih obveznosti svojih podrejenih družb, ki ne spadajo v isto skupino v postopku reševanja, tako da odbije nižji, prilagojeni znesek, ki ga določi organ za reševanje. Člen 72e(4), drugi pododstavek, navedene uredbe zahteva, da se v takih primerih razlika med prilagojenim zneskom in prvotnim zneskom odbije od sposobnosti zadevnih podrejenih družb za pokrivanje izgub in dokapitalizacijo. V skladu s standardom TLAC bi moral ta pristop upoštevati tako zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti zadevne podrejene družbe, ki temeljijo na tveganju, kot tiste, ki ne temeljijo na tveganju. Poleg tega bi se moral ta pristop uporabljati za vse podrejene družbe iz tretjih držav, ki so del te GSPI, če za te podrejene družbe velja ureditev za reševanje, ki je po mnenju ustreznega organa za reševanje v Uniji pravno izvršljiva in izvaja mednarodno dogovorjene standarde, in sicer dokument „Ključne lastnosti učinkovitih ureditev za reševanje finančnih institucij“ Odbora za finančno stabilnost, ki je bil objavljen oktobra 2011, in standard TLAC.

(6)

Direktiva (EU) 2019/879 je spremenila Direktivo 2014/59/EU z uvedbo posebnih pravil o posrednem vpisu virov, primernih za notranjo MREL, tj. kapitala in obveznosti, ki izpolnjujejo pogoje iz člena 45f(2) Direktive 2014/59/EU, znotraj skupin v postopku reševanja. Za omogočanje izvajanja teh pravil in za zagotovitev, da je ta posredni vpis izveden na bonitetno zanesljiv način, je bil na podlagi člena 45f(6) Direktive 2014/59/EU Evropski nadzorni organ (Evropski bančni organ) (EBA), ki je bil ustanovljen z Uredbo (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (10), zadolžen, da pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov za določitev metodologije za tak posreden vpis primernih virov. Vendar je, kot je poudaril EBA v dopisu Komisiji z dne 25. januarja 2021, obstajalo več neskladnosti med zahtevami za prenos pooblastil iz Direktive 2014/59/EU in obstoječimi bonitetnimi pravili iz Uredbe (EU) št. 575/2013, zaradi česar ni bilo mogoče uporabiti bonitetne obravnave, potrebne za izvedbo mandata, kot je bilo prvotno zamišljeno. Natančneje, EBA je ugotovil, da Uredba (EU) št. 575/2013 ni omogočala odbitka virov, primernih za notranjo MREL, in posledično uporabe ustrezne uteži tveganja v vseh primerih, ki so relevantni za mandat na podlagi Direktive 2014/59/EU. Podobne težave so bile ugotovljene na področju zahteve glede količnika finančnega vzvoda iz Uredbe (EU) št. 575/2013. Glede na te pravne omejitve bi bilo treba metode, ki jih je oblikoval EBA, vključiti neposredno v Uredbo (EU) št. 575/2013. Zato bi bilo treba člen 45f(6) Direktive 2014/59/EU črtati.

(7)

V okviru posrednega vpisa virov, primernih za notranjo MREL, s strani subjektov v postopku reševanja na podlagi revidiranega okvira Unije za reševanje bank, bi morali vmesni subjekti odbiti celoten delež virov, primernih za notranjo MREL, ki so jih izdali subjekti, ki sami niso subjekti v postopku reševanja in ki spadajo v isto skupino v postopku reševanja. To zagotavlja pravilno delovanje mehanizmov za notranje pokrivanje izgub in dokapitalizacijo znotraj skupine ter preprečuje dvojno štetje virov, primernih za notranjo MREL, teh subjektov za namene izpolnjevanja lastne notranje MREL s strani vmesnega subjekta. Brez teh odbitkov bi lahko bilo ogroženo pravilno izvajanje izbrane strategije reševanja, saj bi vmesni subjekt lahko izkoristil ne le lastno sposobnost pokrivanja izgub in dokapitalizacije, temveč tudi sposobnost drugih subjektov, ki sami niso subjekti v postopku reševanja in ki spadajo v isto skupino v postopku reševanja, še preden vmesni subjekt ali ti drugi subjekti ne bi bili več sposobni uspešno poslovati. Da bi zagotovili, da je obveznost odbitka usklajena z obsegom subjektov, ki jih subjekt v postopku reševanja lahko uporabi za posredni vpis virov, primernih za notranjo MREL, in se izognili regulativni arbitraži, bi morali vmesni subjekti odbiti svoje deleže virov, primernih za notranjo MREL, ki jih izdajo vsi subjekti, ki spadajo v isto skupino v postopku reševanja in za katere lahko velja izpolnjevanje notranje MREL, in ne le deleže virov, ki jih izdajo njihove podrejene družbe. Enake obveznosti bi se morale uporabljati v primeru posredne izdaje virov, primernih za izpolnjevanje zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti za pomembne podrejene družbe GSPI zunaj EU iz člena 92b Uredbe (EU) št. 575/2013, kjer je ustrezno.

(8)

Za zagotovitev, da bo sistem odbitkov ostal sorazmeren, bi morali imeti vmesni subjekti možnost izbrati kombinacijo instrumentov, ki jih sestavljajo kapital in kvalificirane obveznosti ter s katerimi bi financirali pridobitev lastništva virov, primernih za notranjo MREL. To bi vmesnim subjektom omogočilo, da se v celoti izognejo odbitkom od kapitala, če so izdali zadostne kvalificirane obveznosti. Odbitke bi bilo zato najprej treba uporabiti za postavke kvalificiranih obveznosti vmesnih subjektov. Kadar mora vmesni subjekt izpolnjevati notranjo MREL na podlagi Direktive 2014/59/EU na posamični podlagi, bi bilo treba odbitke uporabiti za postavke kvalificiranih obveznosti, ki izpolnjujejo pogoje iz člena 45f(2) navedene direktive. Če znesek, ki se odbije, presega znesek postavk kvalificiranih obveznosti vmesnih subjektov, bi bilo treba preostali znesek odbiti od njihovih postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala, dodatnega temeljnega kapitala in dodatnega kapitala, pri čemer bi se začelo s postavkami dodatnega kapitala v skladu s členom 66, točka (e), Uredbe (EU) št. 575/2013. V takem primeru je treba odbitke, ki ustrezajo preostalemu znesku, uporabiti tudi pri izračunu kapitala za namene zahtev iz Uredbe (EU) št. 575/2013 in Direktive 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta (11). V nasprotnem primeru bi lahko bili količniki kapitalske ustreznosti vmesnih subjektov, ki so za financiranje pridobitve lastništva virov, primernih za notranjo MREL, izdali kapital in ne kvalificiranih obveznosti, precenjeni. Poleg tega se z zagotavljanjem enotne obravnave deležev virov, primernih za notranjo MREL, za bonitetne namene in namene reševanja prepreči nepotrebno povečanje zapletenosti, saj bi lahko institucije še naprej izračunavale, poročale in razkrivale en sklop zneska skupne izpostavljenosti tveganju in mere skupne izpostavljenosti za bonitetne namene in namene reševanja. Člen 49(2) Uredbe (EU) št. 575/2013 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(9)

Da bi se dodatno okrepila sorazmernost sistema odbitkov, se ta sistem ne bi smel uporabljati v izjemnih primerih, kadar se na podlagi člena 45f(1), tretji pododstavek, in (4) Direktive 2014/59/EU notranja MREL uporablja le na konsolidirani podlagi, kar zadeva deleže virov, primernih za notranjo MREL, ki jih izdajo subjekti, vključeni v obseg konsolidacije. Enaka izjema bi se morala uporabljati, kadar je zahteva glede kapitala in kvalificiranih obveznosti za pomembne podrejene družbe GSPI zunaj EU iz člena 92b Uredbe (EU) št. 575/2013 izpolnjena na konsolidirani podlagi na podlagi člena 11(3a) te uredbe.

(10)

S posrednim vpisom virov, primernih za notranjo MREL, bi bilo treba zagotoviti, da se izgube, ko podrejena družba doseže točko, ko ni več sposobna poslovati, dejansko prenesejo na subjekt v postopku reševanja, ter da subjekt v postopku reševanja dokapitalizira zadevno podrejeno družbo. Teh izgub tako ne bi pokrili vmesni subjekti, ki bi morali služiti zgolj za prenos teh izgub na subjekt v postopku reševanja. Posledično in za zagotovitev, da je izid posrednega vpisa enakovreden izidu celotnega in neposrednega vpisa, kot je določeno v mandatu iz člena 45f(6) Direktive 2014/59/EU, se za namene izračuna zneska skupne izpostavljenosti vmesnega subjekta tveganju uteži tveganja ne bi smele uporabljati za izpostavljenosti, ki se odbijejo na podlagi novega sistema odbitkov, ki bo uveden s členom 72e Uredbe (EU) št. 575/2013. Prav tako bi bilo treba te izpostavljenosti izključiti iz izračuna mere skupne izpostavljenosti vmesnega subjekta. Obravnava, ki vključuje neuporabo uteži tveganja in izključitev teh izpostavljenosti iz mere skupne izpostavljenosti, bi morala biti strogo omejena na izpostavljenosti, ki se odbijejo v skladu z novim sistemom odbitkov, ki bo uveden s členom 72e navedene uredbe, da se omogoči izvajanje pristopa posrednega vpisa virov, primernih za notranjo MREL.

(11)

Predloge za javno razkritje harmoniziranih informacij o MREL ter o zahtevi glede kapitala in kvalificiranih obveznosti za pomembne podrejene družbe GSPI zunaj EU iz Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2021/763 (12) bi bilo treba spremeniti, da bi se upošteval novi sistem odbitkov za vire, primerne za notranjo MREL. Predloge za razkritje bi bilo treba spremeniti tudi tako, da bi vključevale znesek skupne izpostavljenosti tveganju in mero skupne izpostavljenosti, ki bi jo imeli vmesni subjekti, če ne bi izključili izpostavljenosti, odbitih na podlagi novega sistema odbitkov.

(12)

Ker ciljev te uredbe, in sicer popolne harmonizacije bonitetne obravnave deležev vmesnih subjektov v virih, primernih za notranjo MREL, ki jih imajo subjekti v isti skupini v postopku reševanja, ter ciljno usmerjene revizije zahtev glede kapitala in kvalificiranih obveznosti za GSPI in pomembne podrejene družbe GSPI zunaj EU, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega ukrepa lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(13)

Da bi Komisija ustrezno ocenila morebitne nenamerne posledice posrednega vpisa virov, primernih za notranjo MREL, vključno z novim sistemom odbitkov, in zagotovila sorazmerno obravnavo in enake konkurenčne pogoje za različne vrste struktur bančnih skupin, zlasti institucije, ki imajo delujočo družbo med holdingom in njegovimi podrejenimi družbami, ter subjekte, katerih načrt reševanja predvideva njihovo prenehanje po običajnih insolvenčnih postopkih v primeru propada, bi morala čim prej pregledati izvajanje posrednega vpisa virov, primernih za notranjo MREL, za različne vrste struktur bančnih skupin. Komisija bi morala ustrezno oceniti morebitne strukturne rešitve za vse ugotovljene težave, kot je razširitev možnosti, da subjekti, ki sami niso subjekti v postopku reševanja, izpolnjujejo svoje MREL na konsolidirani podlagi. V spremljajočem zakonodajnem predlogu, ki ga lahko sprejme Komisija, bi bilo treba ustrezno upoštevati datum začetka uporabe posebne obravnave posrednega vpisa virov, primernih za notranjo MREL, da bi se lahko začela izvajati pred začetkom uporabe člena 72e(5) Uredbe (EU) št. 575/2013. Takšen zakonodajni predlog bi moral biti po možnosti posebej namenjen temu cilju.

(14)

Za zagotovitev, da imajo institucije dovolj časa za izvajanje posebne obravnave posrednega vpisa virov, primernih za notranjo MREL, vključno z novim sistemov odbitkov, in da lahko trgi po potrebi sprejmejo dodatne izdaje virov, primernih za notranjo MREL, bi se morale določbe, ki določajo to obravnavo, začeti uporabljati 1. januarja 2024 v skladu z rokom za izpolnjevanje MREL.

(15)

Uredbo (EU) št. 575/2013 in Direktivo 2014/59/EU bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

(1)

Uredba (EU) 2019/833 Evropskega parlamenta in Sveta (3) je bila sprejeta, da bi se v pravo Unije prenesli najnovejši ukrepi za ohranjanje in izvrševanje, ki se uporabljajo na upravnem območju Organizacije za ribištvo severozahodnega Atlantika (NAFO). Navedena uredba je bila naknadno spremenjena z Uredbo (EU) 2021/1231 Evropskega parlamenta in Sveta (4), da bi se v pravo Unije prenesli ukrepi NAFO, sprejeti na njenih letnih zasedanjih v letih 2019 in 2020.

(2)

NAFO je nato na 43. letnem zasedanju septembra 2021 sprejela več pravno zavezujočih sklepov za ohranjanje ribolovnih virov v okviru svojih pristojnosti v zvezi z ohranjanjem ulova pri kvoti „drugo“, inšpekcijskim pregledom v pristanišču pri iztovorjenem ulovu trske v sektorju 3M in grenlandske morske plošče ter okrepljenimi določbami o spremljanju, kršitvah in izvrševanju (v nadaljnjem besedilu: sklepi NAFO).

(3)

Sklepi NAFO so naslovljeni na pogodbenice NAFO, vendar vsebujejo tudi obveznosti za upravljavce. Ukrepi NAFO za ohranjanje in izvrševanje so od začetka veljavnosti 2. decembra 2021 zavezujoči za vse pogodbenice NAFO. Zaradi tega jih je treba vključiti v pravo Unije, kolikor še niso določeni v njem.

(4)

Uredbo (EU) 2019/833 bi bilo zato treba prilagoditi, da bi se ti novi ukrepi za ohranjanje in izvrševanje uporabljali za ribiška plovila Unije.

(5)

Nekatere določbe ukrepov za ohranjanje in izvrševanje bodo verjetno spremenjene na prihodnjih letnih zasedanjih NAFO po uvedbi novih tehničnih ukrepov v zvezi s spremembo biomase staležev in revizijo območnih omejitev dejavnosti pridnenega ribolova. Da bi take prihodnje spremembe ukrepov za ohranjanje in izvrševanje hitro vključili v pravo Unije pred začetkom ribolovne sezone, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije sprejme akte v zvezi z ukrepi za iztovorjen ulov in inšpekcijske preglede za grenlandsko morsko ploščo ter nadzornimi ukrepi za trsko v sektorju 3M. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (5). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente istočasno kot strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(6)

Uredbo (EU) 2019/833 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

(1)

Uredba Sveta (EGS) št. 95/93 (3) je bila od začetka krize zaradi COVID-19 večkrat spremenjena, saj je zahteva, določena v navedeni uredbi, da se upravlja vsaj 80 % zaporedja slotov za ohranitev pravice do istega zaporedja slotov v naslednjem enakovrednem obdobju reda letenja, za letalske prevoznike zaradi zelo zmanjšanih ravni zračnega prometa postala nevzdržna.

(2)

Podatki, ki jih je objavil Eurocontrol, ki je upravitelj omrežja mreže za opravljanje zračnega prometa Enotnega evropskega neba, kažejo, da je zračni promet od začetka poletnega obdobja reda letenja 2022 močno okreval, na začetku zimskega obdobja reda letenja 2022/2023 pa naj bi v skladu z osnovno napovedjo znašal približno 90 % ravni iz leta 2019. Te številke upravičujejo vrnitev k zahtevi po uporabi 80 % slotov kot splošnemu pravilu za poletno obdobje reda letenja 2023, ki ga dopolnjuje posebna olajšava za uporabo slotov v primerih upravičene neuporabe slotov.

(3)

Kljub temu so razmere v letalskem sektorju zaradi krize zaradi COVID-19 še vedno zelo negotove. Kot je bilo konec leta 2021, se lahko spet pojavijo nove različice COVID-19 in povzročijo nenadne reakcije tako nacionalnih organov kot potrošnikov, kar lahko negativno vpliva na zračni promet. Poleg tega na nekatere trge, ki vključujejo prevoze na dolge razdalje, še vedno vplivajo sanitarni ukrepi, ki resno ovirajo zračni promet.

(4)

Tudi vojna agresija Rusije v Ukrajini vpliva na zračni promet in zmožnost letalskih prevoznikov, da uporabljajo slote, saj letalski prevozniki Unije ne smejo vstopiti v zračni prostor Belorusije, Rusije in Ukrajine.

(5)

Letalski prevozniki ne morejo vplivati na omejitev potovanj, ki so jih iz sanitarnih razlogov uvedle države, in na dejstvo, da vstop v zračni prostor območja, ki je postalo vojno območje, ni mogoč. Zaradi teh okoliščin lahko prihaja do prostovoljnih ali obveznih odpovedi njihovih zračnih prevozov ali prilagoditev redov letenja. Zlasti prostovoljne odpovedi ščitijo zdravo finančno stanje letalskih prevoznikov in hkrati preprečujejo negativen okoljski vpliv letov, ki se izvajajo le zaradi ohranjanja njihovih slotov.

(6)

V teh okoliščinah letalski prevozniki, ki svojih slotov ne uporabljajo v skladu s stopnjo uporabe slotov, kot je določena v Uredbi (EGS) št. 95/93, ne bi smeli samodejno izgubiti prednosti za zaporedje slotov iz člena 8(2) in člena 10(2) navedene uredbe, ki bi jim sicer pripadala. Ta uredba bi morala določiti posebna pravila v ta namen.

(7)

Hkrati je pomembno opozoriti na cilje Uredbe (EGS) št. 95/93, ki naj bi zagotovili predvsem učinkovito uporabo letaliških zmogljivosti in pravičen dostop vsem letalskim prevoznikom do omejenih letaliških zmogljivosti, s tem pa spodbujali konkurenco. Prilagoditev običajnih zahtev za uporabo slotov z nižjo stopnjo uporabe ali razširjenimi izjemami za upravičeno neuporabo bi morala biti strogo omejena na primere, kadar je potrebna razbremenitev od pravil o slotih, in ne bi smela voditi do nepoštenih konkurenčnih prednosti za tiste letalske prevoznike, ki imajo historične slote.

(8)

Zlasti bi bilo treba letalskim prevoznikom, ki so pripravljeni zagotavljati storitve, dovoliti, da uporabijo neizkoriščene zmogljivosti, ter jim zagotoviti možnost, da dolgoročno ohranijo tako uporabljene slote. Tako bi letalske prevoznike spodbudili k uporabi letaliških zmogljivosti, kar bi posledično koristilo potrošnikom v smislu povezljivosti.

(9)

Zato je treba v skladu s temi načeli in za omejeno obdobje določiti pogoje, pod katerimi so letalski prevozniki še naprej upravičeni do zaporedja slotov na podlagi člena 8(2) in člena 10(2) Uredbe (EGS) št. 95/93, ter določiti zahteve za zadevne letalske prevoznike, da sprostijo neizkoriščene zmogljivosti. Obdobje bi moralo trajati od 30. oktobra 2022 do 28. oktobra 2023 v skladu z napovedjo Eurocontrola za okrevanje.

(10)

V tem obdobju bi morala opredelitev pojma „novi prevoznik“ ostati široka, da bi zajela večje število letalskih prevoznikov, tako da bi več letalskih prevoznikov dobilo priložnost, da vzpostavijo in razširijo svoje dejavnosti.

(11)

Od 30. oktobra 2022 do 28. oktobra 2023 bi moral sistem dodeljevanja slotov še naprej priznavati prizadevanja letalskih prevoznikov, ki so opravili lete z uporabo slotov, ki so del zaporedja, do katerega je upravičen drug letalski prevoznik na podlagi člena 8(2) in člena 10(2) Uredbe (EGS) št. 95/93, vendar so na voljo koordinatorju slotov za začasno prerazporeditev. Zato bi morali imeti letalski prevozniki, ki so uporabili vsaj pet slotov zaporedja, prednost pri dodeljevanju tega zaporedja v naslednjem enakovrednem obdobju reda letenja, in sicer ob upoštevanju razpoložljivih zmogljivosti letališča.

(12)

Da bi se obravnavale posledice vojne agresije Rusije v Ukrajini in podprla ponovna vzpostavitev povezljivosti med Unijo in Ukrajino, je treba podaljšati obdobje, med katerim se lahko prevozniki sklicujejo na razlog iz člena 10(4), točka (a), Uredbe (EGS) št. 95/93, da upravičijo neuporabo zaporedja slotov na progah med Unijo in Ukrajino.

(13)

Brez poseganja v obveznost držav članic, da ravnajo v skladu s pravom Unije, zlasti s pravili iz Pogodb in Uredbe (ES) št. 1008/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (4), negativnih posledic za možnost potovanja potnikov zaradi morebitnih omejitev, ki jih sprejmejo javni organi držav članic ali tretjih držav zaradi epidemioloških razmer, naravnih nesreč ali političnih nemirov, kot so nemiri, izgredi ali resni javni neredi, ni mogoče pripisati letalskim prevoznikom in bi jih bilo treba ublažiti, kadar je zaradi navedenih ukrepov bistveno zmanjšana izvedljivost oziroma možnost potovanj ali povpraševanje na zadevnih progah. Z ukrepi za blaženje bi bilo treba zagotoviti, da letalski prevozniki niso kaznovani zaradi neuporabe slotov, kadar je njihova neuporaba posledica takih omejitev.

(14)

Za zmanjšanje tveganja izkrivljanja konkurence in za zagotovitev učinkovite uporabe letaliških zmogljivosti bi morala biti posebna razbremenitev od učinkov uvedbe teh omejitev časovno in po obsegu omejena, da bi bile posledice ukrepov za blaženje omejene na obdobje, za katero so bile upravičene. Za slote, zajete v takih ukrepih za blaženje posledic omejitev, bi se moralo šteti, da so bili uporabljeni za namene Uredbe (EGS) št. 95/93.

(15)

Pojasniti je treba, da se določbe o izjemah glede upravičene neuporabe slotov ne uporabljajo za letalske prevoznike, za katere veljajo omejevalni ukrepi, sprejeti na podlagi člena 29 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) ali člena 215 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), ali za letalske prevoznike, za katere velja prepoved opravljanja letov v Uniji in so navedeni v Prilogi A ali B k Uredbi Komisije (ES) št. 474/2006 (5). Za zagotovitev učinkovite uporabe navedenih ukrepov bi se morala nezmožnost sklicevanja na določbe o izjemah glede upravičene neuporabe slotov uporabljati tudi za letalske prevoznike, za katere na dan začetka veljavnosti te uredbe že veljajo takšni omejevalni ukrepi.

(16)

Sodelovanje med koordinatorji bi bilo treba okrepiti, da se zagotovi enotno izvajanje Uredbe (EGS) št. 95/93 po vsej Uniji.

(17)

Koordinatorji bi si morali izmenjevati najboljše prakse o izvajanju Uredbe (EGS) št. 95/93, tudi prek Evropskega združenja koordinatorjev letaliških slotov (EUACA). EUACA se spodbuja, naj še naprej izdaja usmeritve za zagotovitev usklajenega izvajanja pravil Unije, zlasti v zvezi z določbo o blaženju omejitev. Poleg tega velja, da ne glede na to, ali se blaženje uporabi ali ne, predstavlja pomembno informacijo za letalske prevoznike pri načrtovanju redov letenja. Zato je treba zagotoviti pregledno komunikacijo koordinatorjev.

(18)

Ukrepe za blaženje omejitev bi bilo treba razlagati ozko, saj predstavljajo izjemo od običajnih zahtev glede uporabe slotov, vendar bi moralo biti v nekaterih primerih možno zahtevati skupno ukrepanje vseh koordinatorjev, da se zagotovijo enaki konkurenčni pogoji po vsej Uniji. Koordinatorji bi morali imeti možnost, da pod določenimi pogoji in na podlagi soglasne odločitve navedeno določbo uporabljajo za vse slote na koordiniranih letališčih.

(19)

Na zanesljivost napovedi prometa za zimsko obdobje reda letenja 2022/23 negativno vpliva negotovost glede razvoja različnih kriz, zlasti razmer v Ukrajini in krize zaradi COVID-19. Zato bi bilo treba letalske prevoznike v potrebnem obsegu oprostiti zahtev za uporabljanje slotov, da ohranijo pravico do istih slotov v naslednjem enakovrednem obdobju reda letenja. To bi letalskim prevoznikom omogočilo, da povečajo zagotavljanje storitev, kadar okoliščine to omogočajo, z namenom uporabe rednih pravil za uporabljanje slotov od poletnega obdobja reda letenja 2023, ob upoštevanju prilagoditev, ki jih Komisija v posebnih okoliščinah izvede v odziv na nekatere izzive v sektorju zračnega prevoza.

(20)

Da bi se lahko spopadli s spreminjajočimi se posledicami krize zaradi COVID-19 ali drugih epidemioloških razmer, pa tudi neposredne uničujoče učinke vojne agresije Rusije v Ukrajini na zračni promet ter da bi podprli povezljivost v Ukrajino in iz nje ter se, kadar je to nujno potrebno in upravičeno, prožno odzvali na izzive, s katerimi se zaradi tega sooča sektor zračnega prevoza, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi s spremembo odstotnih vrednosti minimalne stopnje uporabe v določenem razponu in za katero koli obdobje reda letenja v obdobju od 30. oktobra 2022 do 28. oktobra 2023 v skladu z napovedjo Eurocontrola za okrevanje ter v zvezi s spremembo odstotnih vrednosti stopnje minimalne uporabe v določenem razponu za proge med Unijo in Ukrajino in za katero koli obdobje reda letenja od 30. oktobra 2022 do 28. oktobra 2023. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (6). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(21)

Letališča, ponudniki letaliških storitev in letalski prevozniki morajo zaradi ustreznega načrtovanja imeti informacije o razpoložljivi zmogljivosti. Letalski prevozniki bi morali vse slote, ki jih ne nameravajo uporabiti, še naprej čim prej dati na voljo koordinatorju za morebitno prerazporeditev drugim letalskim prevoznikom, najpozneje pa tri tedne pred načrtovanim datumom opravljanja prevoza. Kadar letalski prevozniki večkrat ne bodo upoštevali te zahteve, ne bi smeli biti upravičeni do znižane stopnje uporabljanja slotov.

(22)

Kadar se koordinator prepriča, da je letalski prevoznik prenehal opravljati prevoze na posameznem letališču, bi moral zadevnemu letalskemu prevozniku nemudoma odvzeti slote in jih uvrstiti v pool za prerazporeditev drugim prevoznikom.

(23)

Prepovedi letalskim prevoznikom, da letijo v zračni prostor Unije ob uporabi omejevalnih ukrepov, sprejetih na podlagi člena 29 PEU ali člena 215 PDEU, ali prepovedi opravljanja letov na podlagi Uredbe (ES) št. 474/2006, bi lahko povzročile neupravičeno blokiranje slotov na letališčih Unije. Čeprav se lahko sloti, ki so jih prej uporabljali takšni letalski prevozniki, med obdobjem reda letenja prerazporedijo na ad hoc podlagi, to ni zadostna spodbuda za učinkovito uporabo slotov, ki bi letalskim prevoznikom omogočala povečanje dolgoročne konkurence in povezljivosti v korist potrošnikov. Zato bi bilo treba zadevnim letalskim prevoznikom slote nemudoma odvzeti.

(24)

Ker cilja te uredbe, in sicer določitve posebnih pravil in začasne razbremenitve od splošnih pravil o uporabi slotov za ublažitev posledic epidemiološke krize in vojne agresije Rusije v Ukrajini za zračni promet, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega ali učinkov predlaganega ukrepa lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(25)

Glede na nujnost, ki jo narekujejo izjemne okoliščine, povezane s krizo zaradi COVID-19 in vojno agresijo Rusije v Ukrajini, se je primerno sklicevati na izjemo od roka osmih tednov, določeno v členu 4 Protokola št. 1 o vlogi nacionalnih parlamentov v Evropski uniji, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji, Pogodbi o delovanju Evropske unije in Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo.

(26)

Da bi se omogočila takojšnja uporaba ukrepov iz te uredbe, bi morala ta uredba nujno začeti veljati dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije –

(1)

Države članice ter zlasti osrednje in vzhodne regije Evropske unije so močno prizadele posledice vojaške agresije Ruske federacije proti Ukrajini v času, ko gospodarstva držav članic še vedno okrevajo po pandemiji COVID-19. Številne države članice se tako soočajo z nenehnim pritokom oseb, ki bežijo pred rusko agresijo, pa tudi s pomanjkanjem delovne sile, težavami v dobavni verigi, naraščajočimi cenami in stroški energije. To po eni strani ustvarja izzive za javne proračune, po drugi pa povzroča zamude pri izvajanju naložb. Take okoliščine so ustvarile izjemne razmere, ki jih je treba obravnavati s posebnimi, dobro usmerjenimi ukrepi, da ne bi bile potrebne spremembe letnih zgornjih mej za obveznosti in plačila v večletnem finančnem okviru, določene v Prilogi I k Uredbi Sveta (EU, Euratom) 2020/2093 (2), ter da ne bi ogrozili sedanjega zelenega, digitalnega in odpornega okrevanja gospodarstva.

(2)

Za ublažitev naraščajočega bremena za nacionalne proračune je bilo z Uredbo (EU) 2022/562 Evropskega parlamenta in Sveta (3) uvedenih več ciljno usmerjenih sprememb uredb (EU) št. 1303/2013 (4) in (EU) št. 223/2014 (5) Evropskega parlamenta in Sveta, da bi se državam članicam olajšala uporaba preostalih dodeljenih sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR), Evropskega socialnega sklada (ESS) in Sklada za evropsko pomoč najbolj ogroženim (FEAD) iz večletnega finančnega okvira za obdobje 2014–2020 ter virov REACT-EU za čim učinkovitejše in čim hitrejše obravnavanje migracijskih izzivov, ki so posledica vojaške agresije Ruske federacije.

(3)

Poleg tega je Uredba (EU) 2022/613 Evropskega parlamenta in Sveta (6) zagotovila dodatne možnosti za hitro mobilizacijo sredstev za izravnavo takojšnjih proračunskih stroškov, ki jih nosijo države članice, ter določila stroške na enoto za lažje financiranje osnovnih potreb oseb, ki bežijo pred rusko vojaško agresijo in jim je bila priznana začasna zaščita, in podpore tem osebam.

(4)

Glede na daljše trajanje ruske invazije bi bilo vendarle treba določiti dodatne izredne ureditve, zlasti v zvezi z operacijami, ki obravnavajo migracijske izzive zaradi vojaške agresije Ruske federacije, da bi se lahko države članice osredotočile na potreben odziv na socialno-ekonomske razmere brez primere.

(5)

Ker so javni proračuni zaradi vojaške agresije Ruske federacije pod dodatnim pritiskom, bi bilo treba prožnost v zvezi z uporabo ESRR in ESS iz člena 98(4) Uredbe (EU) št. 1303/2013 za take operacije razširiti tudi na Kohezijski sklad, da se tako lahko tudi njegova sredstva uporabijo za podporo operacijam, ki spadajo v področje uporabe ESRR ali ESS, v skladu s pravili, ki se uporabljajo za navedena sklada. Poleg tega je primerno, da se poenostavljene zahteve za spremljanje iz člena 98(4) Uredbe (EU) št. 1303/2013 razširijo na operacije, ki jih podpira ESS in ki obravnavajo migracijske izzive, kadar so te operacije načrtovane v okviru prednostne osi, ki obravnava samo te izzive. Uvesti bi bilo treba tudi možnost, da se za prednostne naloge, ki spodbujajo socialno-ekonomsko vključevanje državljanov tretjih držav, vključno s tistimi, ki so namenjene operacijam za obravnavanje migracijskih izzivov zaradi ruske agresije, v obeh programskih obdobjih lahko uporabi stopnja sofinanciranja do 100 %, s čimer bi države članice podprli pri obravnavanju razseljenih oseb v sedanjih razmerah in tudi v prihodnosti. Podobno bi bilo treba povečati stroške na enoto za lažje financiranje osnovnih potreb beguncev in podpore zanje ter njihovo uporabo časovno podaljšati.

(6)

Poleg tega se določitev 24. februarja 2022 kot datuma začetka upravičenosti za operacije, ki obravnavajo migracijske izzive zaradi vojaške agresije Ruske federacije, ni izkazala za zadostno za zagotovitev, da bi se lahko iz skladov podprle vse relevantne operacije, ki obravnavajo te izzive. Zato je primerno izjemoma dovoliti, da se take operacije izberejo pred odobritvijo s tem povezane spremembe programa in da so izdatki za take operacije, ki so fizično zaključene ali v celoti izvedene, upravičeni ter da se ta prožnost razširi tudi na operacije, ki se podpirajo iz Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo (ESPR) in ki obravnavajo posledice ruske agresije za sektor ribištva in akvakulture. Poleg tega bi bilo treba glede na omejena finančna sredstva, ki so na voljo v najbolj prizadetih regijah, omogočiti, da se take operacije podprejo zunaj meja programskega območja znotraj posamezne države članice, saj razmere, v katerih osebe bežijo pred rusko agresijo ter se gibljejo znotraj držav članic in med njimi, predstavljajo izziv za ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo Unije kot celote. Take operacije bi zato morale biti upravičene ne glede na to, kje znotraj posamezne države članice se izvajajo, saj njihova lokacija navsezadnje ni odločilno merilo pri obravnavanju takojšnjih potreb.

(7)

Poleg tega bi bilo treba glede na visoko raven bremena, ki ga pri obravnavanju migracijskih izzivov zaradi vojaške agresije Ruske federacije nosijo lokalni organi in organizacije civilne družbe, ki delujejo v lokalnih skupnostih, v okviru sredstev, ki se uporabljajo za podporo operacijam v okviru ESRR ali ESS v skladu s členom 98(4), prvi in drugi pododstavek, Uredbe (EU) št. 1303/2013, tem organom in organizacijam nameniti minimalno raven podpore v višini 30 %.

(8)

Za zmanjšanje upravnega bremena držav članic, ki morajo upoštevati spreminjajoče se potrebe in zagotoviti skladnost z dodeljenimi finančnimi sredstvi v operativnem programu, bi bilo treba odpraviti zahtevo po uradni spremembi programa iz programskega obdobja 2014–2020, ob upoštevanju prenosov med tematskimi cilji znotraj prednostne naloge istega sklada in kategorije regij.

(9)

Nazadnje, da bi optimizirali uporabo dodeljenih sredstev za obdobje 2014–2020 v okviru zaključevanja programov za programsko obdobje 2014–2020, bi bilo treba zvišati zgornjo mejo prožnosti med prednostnimi nalogami za izračun končnega zneska prispevka iz skladov.

(10)

Določeno prožnost za obravnavanje razmer brez primere bi bilo treba določiti tudi v pravnem okviru, ki ureja programe v programskem obdobju 2021–2027. Za zmanjšanje bremena za nacionalne proračune bi bilo poleg tega treba povečati izplačila predfinanciranja za programe v okviru cilja „naložbe za delovna mesta in rast“. Ker poleg tega razseljevanje ljudi prinaša vrsto izzivov in od držav članic terja celostne odzive, bi morala biti za države članice, ki v okviru enega od svojih kohezijskih programov za obdobje 2021–2027 namenijo prednostno nalogo podpori operacijam, ki spodbujajo socialno-ekonomsko vključevanje državljanov tretjih držav, do 30. junija 2024 omogočena stopnja sofinanciranja do 100 % za to prednostno nalogo pod pogojem, da je ustrezna raven podpore usmerjena v lokalne organe in organizacije civilne družbe, ki delujejo v lokalnih skupnostih, ter da skupni znesek sredstev, načrtovan v okviru takih prednostnih nalog v državi članici, ne presega 5 % začetnih nacionalnih dodeljenih sredstev te države članice iz ESRR in Evropskega socialnega sklada plus (ESS+) skupaj. To ne posega v možnost držav članic, da za take prednostne naloge načrtujejo dodatne zneske z rednimi stopnjami sofinanciranja. Prav tako bi bilo treba ob upoštevanju motenj ob koncu programskega obdobja 2014–2020, ki jih je poleg dolgotrajnih posledic pandemije COVID-19 za izvajanje projektov in stalnih motenj v vrednostnih verigah povzročila vojaška agresija Ruske federacije, zagotoviti tudi dodatno prožnost, da se omogočita neposredno dodeljevanje podpore in dokončanje operacij, za katere se je izvajanje v skladu z zakonodajnim okvirom za obdobje 2014–2020 začelo pred datumom zakonodajnega predloga za to uredbo, tudi če take operacije ne bi spadale v področje uporabe zadevnega sklada v programskem obdobju 2021–2027, razen v primerih, ko so bili skladi uporabljeni na podlagi člena 98(4), prvi in drugi pododstavek, Uredbe (EU) št. 1303/2013. Da se bodo takšne operacije lahko pripisale vrstam ukrepov, bi bilo treba Prilogo I k Uredbi (EU) 2021/1060 Evropskega parlamenta in Sveta (7) ustrezno prilagoditi. Podpora za take operacije ne bi smela vplivati na obveznosti držav članic, da izpolnijo zahteve glede tematske osredotočenosti in cilje glede podnebnega prispevka.

(11)

Ker ciljev te uredbe, in sicer pomagati državam članicam pri obravnavanju izzivov, ki jih povzroča prihod izjemno velikega števila ljudi, ki bežijo pred vojaško agresijo Ruske federacije proti Ukrajini, in podpirati nadaljnja prizadevanja držav članic za prehod na odporno okrevanje gospodarstva po pandemiji COVID-19, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov predlaganega ukrepa lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji (PEU). V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(12)

Uredbi (EU) št. 1303/2013 in (EU) 2021/1060 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(13)

Zaradi potrebe po zagotovitvi hitre pomoči javnim proračunom, da bi ohranili zmogljivost držav članic za nadaljevanje procesa okrevanja gospodarstva ter omogočili hitro načrtovanje večfaznega izvajanja operacij v programskem obdobju 2021–2027, bi morala ta uredba nujno začeti veljati dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije –

(1)

Z Lizbonsko pogodbo je bil spremenjen pravni okvir, ki ureja pooblastila, ki jih na Komisijo prenese zakonodajalec, pri čemer je bilo uvedeno razlikovanje med pooblastili, prenesenimi na Komisijo za sprejemanje nezakonodajnih aktov, ki se splošno uporabljajo in se sprejmejo za dopolnitev ali spremembo nekaterih nebistvenih elementov zakonodajnega akta (delegirani akti), in pooblastili, prenesenimi na Komisijo za sprejemanje aktov, s katerimi se zagotovijo enotni pogoji za izvajanje pravno zavezujočih aktov Unije (izvedbeni akti).

(2)

Zakonodajni akti, sprejeti pred začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe, na Komisijo prenašajo pooblastila za sprejemanje ukrepov po regulativnem postopku s pregledom, določenem v členu 5a Sklepa Sveta 1999/468/ES (2).

(3)

Predhodni predlogi v zvezi z uskladitvijo zakonodaje, ki se sklicuje na regulativni postopek s pregledom, s pravnim okvirom, ki ga je uvedla Lizbonska pogodba, so bili umaknjeni (3) zaradi zastoja medinstitucionalnih pogajanj.

(4)

Evropski parlament, Svet in Komisija so se pozneje v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (4) dogovorili o novem okviru za delegirane akte ter priznali potrebo po uskladitvi vse obstoječe zakonodaje s pravnim okvirom, ki ga je uvedla Lizbonska pogodba. Zlasti so soglašali, da je treba dati večjo prednost takojšnji uskladitvi vseh temeljnih aktov, ki se še vedno sklicujejo na regulativni postopek s pregledom. Komisija se je zavezala, da bo pripravila predlog za takšno uskladitev do konca leta 2016.

(5)

Pooblastilo Komisiji za spremembo standardnih obrazcev iz prilog k Uredbi (ES) št. 805/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (5) določa uporabo regulativnega postopka s pregledom. Ker to pooblastilo izpolnjuje merila iz člena 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), bi ga bilo treba prilagoditi navedeni določbi.

(6)

Za posodobitev Uredbe (ES) št. 805/2004 bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi s spremembo prilog k navedeni uredbi, da se posodobijo standardni obrazci. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje. Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(7)

Ta uredba ne bi smela vplivati na tekoče postopke, v katerih je odbor že podal svoje mnenje v skladu s členom 5a Sklepa 1999/468/ES pred začetkom veljavnosti te uredbe.

(8)

V skladu s členom 3 in členom 4a(1) Protokola št. 21 o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji (PEU) in PDEU, je Irska podala uradno obvestilo, da želi sodelovati pri sprejetju in uporabi te uredbe.

(9)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen PEU in PDEU, Danska ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja.

(10)

Uredbo (ES) št. 805/2004 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

(1)

Na podlagi člena 3 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) so cilji Unije med drugim krepitev blaginje njenih narodov ter prizadevanje za trajnostni razvoj Evrope, ki temelji na visoko konkurenčnem socialnem tržnem gospodarstvu, usmerjenem v polno zaposlenost in socialni napredek, visoko raven varstva okolja in izboljšanje njegove kakovosti, obenem pa tudi v spodbujanje socialne pravičnosti in enakosti žensk in moških. Unija mora na podlagi člena 9 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) med drugim upoštevati zahteve, ki so povezane s spodbujanjem visoke stopnje zaposlenosti, zagotavljanjem ustrezne socialne zaščite in bojem proti socialni izključenosti.

(2)

Člen 151 PDEU določa, da so cilji Unije in držav članic ob upoštevanju temeljnih socialnih pravic, kot so tiste določene v Evropski socialni listini, med drugim spodbujanje zaposlovanja, izboljšanje življenjskih razmer in delovnih pogojev, tako da se ob ohranitvi izboljšav omogoči njihova harmonizacija, ustrezno socialno zaščito in dialog med socialnimi partnerji.

(3)

Člen 31 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (4) (v nadaljnjem besedilu: Listina) določa, da ima vsak delavec pravico do zdravih in varnih delovnih pogojev ter delovnih pogojev, ki spoštujejo njegovo dostojanstvo. Člen 27 Listine določa pravico delavcev do obveščenosti in posvetovanja. Člen 28 Listine določa, da imajo delavci in delodajalci ali njihove organizacije v skladu s pravom Unije ter nacionalnimi zakonodajami in običaji pravico pogajati se in sklepati kolektivne pogodbe na ustreznih ravneh. Člen 23 Listine določa pravico enakosti žensk in moških na vseh področjih, vključno z zaposlovanjem, delom in plačilom za delo.

(4)

Evropska socialna listina določa, da imajo vsi delavci pravico do pravičnih pogojev dela. Priznava pravico vseh delavcev do pravičnega plačila, ki njim in njihovim družinam zagotavlja dostojen življenjski standard. Priznava tudi vlogo prostovoljno sklenjenih kolektivnih pogodb ter zakonite mehanizme določanja minimalnih plač, za učinkovito uresničevanje te pravice, pravico vseh delavcev in delodajalcev do svobodnega združevanja v lokalnih, državnih in mednarodnih organizacijah zaradi varstva njihovih ekonomskih in socialnih interesov ter pravico do kolektivnih pogajanj.

(5)

Poglavje II evropskega stebra socialnih pravic (v nadaljnjem besedilu: steber), razglašenega 17. novembra 2017 v Göteborgu, določa sklop načel, ki naj bi služila kot vodilo za zagotavljanje poštenih delovnih pogojev. Načelo 6 stebra potrjuje pravico delavcev do poštenih plač, ki zagotavljajo dostojen življenjski standard. Prav tako določa, da se zagotovijo primerne minimalne plače, ki omogočajo izpolnjevanje potreb delavcev in njihovih družin glede na nacionalne gospodarske in socialne razmere ter hkrati zagotavljajo dostop do zaposlitve in motivacijo za iskanje dela. Poleg tega opozarja, da je treba preprečiti revščino zaposlenih in da je treba vse plače določiti na pregleden in predvidljiv način v skladu z nacionalnimi praksami in ob spoštovanju avtonomnosti socialnih partnerjev. Načelo 8 stebra določa, da je potrebno posvetovanje s socialnimi partnerji glede zasnove in izvajanja ekonomskih, zaposlitvenih in socialnih politik v skladu z nacionalnimi praksami ter da je treba socialne partnerje spodbujati k pogajanjem in sklenitvi kolektivnih pogodb v zadevah, ki jih zadevajo, ter spoštovati njihovo avtonomijo in pravico do kolektivnih ukrepov.

(6)

V smernici 5 v prilogi k Sklepu Sveta (EU) 2020/1512 (5) se poziva države članice, ki imajo vzpostavljene nacionalne mehanizme zakonskega določanja minimalnih plač, da zagotovijo učinkovito vključenost socialnih partnerjev v določanje plač ter s tem zagotovijo poštene plače za dostojen življenjski standard, pri čemer bi morale posebno pozornost nameniti skupinam z nižjimi in srednjimi dohodki, da bi dosegli navzgor usmerjeno konvergenco. V tej smernici se države članice tudi poziva, naj pri določanju plač spodbujajo socialni dialog in kolektivna pogajanja. Prav tako se države članice in socialne partnerje poziva, naj zagotovijo, da imajo vsi delavci ustrezne in pravične plače, tako da so zaščiteni na podlagi kolektivnih pogodb ali ustreznih zakonsko določenih minimalnih plač, pri čemer se upošteva njihov učinek na konkurenčnost, ustvarjanje delovnih mest in revščino zaposlenih, ob spoštovanju nacionalnih praks. V sporočilu Komisije z dne 17. septembra 2020 z naslovom „Letna strategija za trajnostno rast 2021“ je navedeno, da bi morale države članice sprejeti ukrepe za zagotovitev poštenih delovnih pogojev. Poleg tega je bilo v sporočilu Komisije z dne 17. decembra 2019 z naslovom „Letna strategija za trajnostno rast za leto 2020“ opozorjeno, da je glede na vse večje socialne razlike pomembno zagotoviti, da vsak delavec zasluži pravično plačo. Na področju minimalnih plač so bila za številne države članice izdana specifična priporočila za posamezno državo, da bi izboljšali določanje in posodabljanje minimalnih plač.

(7)

Boljše življenjske razmere in delovni pogoji, vključno z ustreznimi minimalnimi plačami, koristijo delavcem in podjetjem v Uniji, pa tudi družbi in gospodarstvu na splošno, in so predpogoj za doseganje poštene, vključujoče in trajnostne rasti. Z obravnavanjem velikih razlik v pokritosti z zaščito minimalne plače in njeni ustreznosti se prispeva k večji pravičnosti trga dela Unije, preprečevanju in zmanjševanju plačnih in socialnih neenakosti ter spodbujanju gospodarskega in socialnega napredka ter navzgor usmerjeni konvergenci. Konkurenca na notranjem trgu bi morala temeljiti na visokih socialnih standardih, vključno z visoko ravnjo zaščite delavca in ustvarjanju kakovostnih delovnih mest ter inovacijah in izboljševanju produktivnosti, hkrati pa naj bi zagotovili enake konkurenčne pogoje.

(8)

Kadar so minimalne plače določene na ustrezni ravni, kot je zagotovljeno v nacionalnem pravu ali v kolektivnih pogodbah, ščitijo dohodek delavcev, zlasti prikrajšanih delavcev, ter pomagajo zagotavljati dostojno življenje, kot se to poskuša uresničiti s Konvencijo št. 131 Mednarodne organizacije dela (MOD) o minimalnih osebnih dohodkih iz leta 1970. Minimalne plače, ki zagotavljajo dostojen življenjski standard in tako dosegajo prag dostojnosti, lahko prispevajo k zmanjševanju revščine na nacionalni ravni ter ohranjanju domačega povpraševanja in kupne moči, krepijo spodbude za delo, zmanjšujejo plačne neenakosti, razlike v plačah med spoloma in revščino zaposlenih ter v času upada gospodarske rasti omejijo upad dohodka.

(9)

Revščina zaposlenih v Uniji v zadnjem desetletju narašča in v revščini živi vse več delavcev. V času upada gospodarske rasti je vloga ustreznih minimalnih plač pri zaščiti delavcev z nizkimi dohodki še posebej pomembna, saj so bolj izpostavljeni posledicam takega upada gospodarske rasti, in bistvena za podporo trajnostnemu in vključujočemu gospodarskemu okrevanju, ki bi moralo voditi v povečanje kakovostnega zaposlovanja. Da bi se zagotovilo trajnostno okrevanje, morajo biti podjetja, predvsem mikro in mala podjetja, uspešna. Glede na posledice pandemije COVID-19 je pomembno oceniti ustreznost plač v slabše plačanih sektorjih, za katere se je med krizo izkazalo, da so bistvenega pomena in da imajo veliko družbeno vrednost.

(10)

Pri ženskah, mlajših delavcih, delavcih migrantih, starših samohranilcih, nizkokvalificiranih delavcih, invalidih in še posebej pri osebah, ki doživljajo večplastno diskriminacijo, je še vedno večja verjetnost, da bodo prejemali minimalno plačo ali nizek dohodek, kot v drugih skupinah. Glede na preveliko zastopanost žensk na slabo plačanih delovnih mestih izboljšanje ustreznosti minimalnih plač prispeva k enakosti spolov, saj zmanjšuje razlike v plačah in pokojninah med spoloma ter odpravlja revščino žensk in njihovih družin ter prispeva k trajnostni gospodarski rasti v Uniji.

(11)

Kriza zaradi pandemije COVID-19 močno vpliva na storitveni sektor, mikro in mala podjetja, v katerih je zaposlen velik delež oseb z nizkim dohodkom in minimalno plačo. Minimalne plače so zato pomembne tudi zaradi strukturnih trendov, ki preoblikujejo trge dela in za katere so vedno bolj značilni veliki deleži prekarnih in nestandardnih oblik dela, ki pogosto zajemajo delavce, ki delajo krajši delovni čas, sezonske in platformne delavce ter delavce, zaposlene pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela. Zaradi teh trendov se je v številnih primerih povečala polarizacija delovnih mest, posledica česar je vse večji delež slabo plačanih in nizkokvalificiranih delovnih mest in sektorjev v večini držav članic, v nekaterih državah članicah pa se je povečala tudi plačna neenakost. Delavci z nestandardnimi pogodbami se težje organizirajo in pogajajo za kolektivne pogodbe.

(12)

Čeprav zaščita minimalne plače obstaja v vseh državah članicah, v nekaterih ta zaščita izhaja iz zakonskih ali upravnih določb in kolektivnih pogodb, medtem ko je v drugih zagotovljena izključno s kolektivnimi pogodbami. Spoštovati bi bilo treba različne nacionalne tradicije v državah članicah.

(13)

Zaščita minimalne plače, določena v kolektivnih pogodbah za slabo plačana delovna mesta, je v večini primerov ustrezna in tako zagotavlja dostojne življenjske razmere ter se je izkazala kot učinkovito sredstvo, s katerim se zmanjšuje revščina zaposlenih. V več državah članicah so zakonsko določene minimalne plače v primerjavi z drugimi plačami v gospodarstvu običajno nizke. Leta 2018 v devetih državah članicah zakonsko določena minimalna plača gospodinjstvu z enim prejemnikom minimalne plače ni zagotavljala zadostnega dohodka, da bi doseglo prag tveganja revščine.

(14)

Vsi delavci v Uniji niso učinkovito zaščiteni z minimalnimi plačami, saj v nekaterih državah članicah nekateri delavci kljub temu, da jih taka zaščita krije, zaradi nespoštovanja obstoječih pravil v praksi prejemajo nižje plačilo od zakonsko določene minimalne plače. Ugotovljeno je bilo, da tako nespoštovanje zadeva zlasti ženske, mlade delavce, nizkokvalificirane delavce, delavce migrante, starše samohranilce, invalide, delavce z nestandardnimi oblikami zaposlitve, kot so začasno zaposleni delavci in delavci s krajšim delovnim časom ter delavci v kmetijstvu in gostinstvu, kar posledično znižuje plače. Ocenjuje se, da v državah članicah, kjer je zaščita minimalne plače določena samo v kolektivnih pogodbah, delež delavcev, ki jih zaščita ne krije, znaša od 2 % do 55 % vseh delavcev.

(15)

Konvencija Združenih narodov o pravicah invalidov zahteva, da invalidni delavci, vključno s tistimi z zaščiteno zaposlitvijo, prejmejo enako plačilo za delo enake vrednosti. To načelo je pomembno tudi v zvezi z zaščito minimalne plače.

(16)

Trdna kolektivna pogajanja, zlasti na sektorski ali medpanožni ravni, sicer prispevajo k zagotavljanju ustrezne zaščite minimalne plače, vendar tradicionalne strukture kolektivnih pogajanj v zadnjih desetletjih razpadajo, med drugim zaradi strukturnih sprememb v gospodarstvu v smeri sektorjev z manjšo vključenostjo v sindikate in zaradi upada članstva v sindikatih, kar je zlasti posledica praks spodkopavanja sindikatov ter porasta prekarnih in nestandardnih oblik dela. Poleg tega so v nekaterih državah članicah kolektivna pogajanja na sektorski in medpanožni ravni že od finančne krize leta 2008 pod pritiskom. Vendar so kolektivna pogajanja na sektorski in medpanožni ravni bistveni dejavnik za doseganje ustrezne zaščite minimalne plače, zato jih je treba spodbujati in krepiti.

(17)

Komisija se je v skladu s členom 154 PDEU v dvostopenjskem postopku posvetovala s socialnimi partnerji glede možnih ukrepov za obravnavanje izzivov, povezanih z ustrezno zaščito minimalne plače v Uniji. Socialni partnerji niso dosegli soglasja o začetku pogajanj o teh vprašanjih. Vendar je ob upoštevanju rezultatov posvetovanja s socialnimi partnerji in ob spoštovanju načela subsidiarnosti pomembno ukrepati na ravni Unije za izboljšanje življenjskih razmer in delovnih pogojev v Uniji, zlasti pa ustreznih minimalnih plač.

(18)

Ta direktiva z namenom izboljšanja življenjskih razmer in delovnih pogojev ter zagotavljanja navzgor usmerjene konvergence v Uniji določa minimalne zahteve na ravni Unije in postopkovne obveznosti za ustreznost zakonsko določenih minimalnih plač ter povečuje učinkovit dostop delavcev do zaščite minimalne plače v obliki zakonsko določene minimalne plače, kadar obstaja ali je določena v kolektivnih pogodbah, kot so opredeljene v tej direktivi. Ta direktiva spodbuja tudi kolektivna pogajanja o določanju plač.

(19)

V skladu s členom 153(5) PDEU ta direktiva ni namenjena niti harmonizaciji ravni minimalnih plač na ravni Unije niti vzpostavitvi enotnega mehanizma za določanje minimalnih plač. Ne posega v svobodo držav članic, da predpišejo zakonsko določene minimalne plače ali spodbujajo dostop do zaščite minimalne plače, ki je določena v kolektivnih pogodbah, v skladu z nacionalnim pravom in prakso ter posebnostmi posamezne države članice in v celoti spoštujejo nacionalne pristojnosti in pravico socialnih partnerjev do sklepanja sporazumov. Ta direktiva državam članicam, v katerih je oblikovanje plač zagotovljeno izključno s kolektivnimi pogodbami, ne nalaga obveznosti, da uvedejo zakonsko določeno minimalno plačo ali da razglasijo splošno veljavnost kolektivnih pogodb, in se je ne bi smelo tako razlagati. Poleg tega ta direktiva ne določa višine plačila, ki spada v pravico socialnih partnerjev do sklepanja sporazumov na nacionalni ravni in v ustrezno pristojnost držav članic.

(20)

Ta direktiva upošteva, da morajo države članice, ki so ratificirale Konvencijo MOD o delovnih standardih v pomorstvu iz leta 2006 (6), kakor je bila spremenjena, po posvetovanju s predstavniškimi organizacijami lastnikov ladij in pomorščakov vzpostaviti postopke za določanje minimalne plače pomorščakov. V teh postopkih morajo sodelovati predstavniške organizacije lastnikov ladij in pomorščakov. Glede na njihovo posebno naravo se za akte držav članic, ki izhajajo iz takih postopkov, ne bi smela uporabljati pravila o zakonsko določenih minimalnih plačah iz poglavja II te direktive. Taki akti ne bi smeli posegati v prosto kolektivno pogajanje med lastniki ladij ali njihovimi organizacijami in organizacijami pomorščakov.

(21)

Ob spoštovanju Uredbe (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (7) bi se morala ta direktiva uporabljati za delavce, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje, kot je opredeljeno v pravu, kolektivnih pogodbah ali praksi, ki velja v posamezni državi članici, ob upoštevanju meril za določanje statusa delavca, ki jih je določilo Sodišče Evropske unije (Sodišče). Delavci v zasebnem in javnem sektorju ter delavci v gospodinjstvu, delavci na zahtevo, priložnostni delavci, delavci na podlagi vrednotnice, platformni delavci, praktikanti, vajenci in drugi nestandardni delavci ter navidezno samozaposleni in neprijavljeni delavci bi lahko spadali na področje uporabe te direktive, pod pogojem, da izpolnjujejo ta merila. Resnično samozaposlene osebe ne spadajo na področje uporabe te direktive, saj ne izpolnjujejo teh meril. Zloraba statusa samozaposlene osebe, kakor je opredeljen v nacionalnem pravu, bodisi na nacionalni ravni ali v čezmejnih primerih, je oblika lažno prijavljenega dela, ki je pogosto povezana z neprijavljenim delom. Navidezna samozaposlitev nastopi, kadar je delavec prijavljen kot samozaposlena oseba, čeprav izpolnjuje pogoje, ki so značilni za delovno razmerje, da se zaobidejo nekatere pravne ali davčne obveznosti. Take osebe bi morale spadati na področje uporabe te direktive. Določitev obstoja delovnega razmerja bi morala temeljiti na dejstvih, ki se nanašajo na dejansko opravljanje dela, in ne na tem, kako pogodbene stranke opisujejo razmerje.

(22)

Dobro delujoča kolektivna pogajanja o določanju plač so pomembno sredstvo za zagotovitev, da so delavci zaščiteni z ustreznimi minimalnimi plačami, ki tako omogočajo dostojen življenjski standard. V državah članicah z zakonsko določenimi minimalnimi plačami kolektivna pogajanja podpirajo splošno gibanje plač in tako prispevajo k večji ustreznosti minimalnih plač ter k boljšim življenjskim razmeram in delovnim pogojem delavcev. V državah članicah, v katerih se zaščita minimalne plače določi izključno s kolektivnimi pogajanji, sta njena raven in delež zaščitenih delavcev neposredno odvisna od delovanja sistema kolektivnih pogajanj in pokritosti s kolektivnimi pogajanji. Trden in dobro delujoč sistem kolektivnih pogajanj skupaj z veliko pokritostjo s sektorskimi ali medpanožnimi kolektivnimi pogodbami krepi ustreznost minimalnih plač in pokritost z njimi.

(23)

Zaščita minimalne plače prek kolektivnih pogodb je koristna za delavce in delodajalce ter za podjetja. V nekaterih državah članicah minimalne plače niso zakonsko določene. Plače, vključno z zaščito minimalne plače, se v teh državah članicah določajo izključno s kolektivnimi pogajanji med socialnimi partnerji. Povprečne plače v teh državah članicah so med najvišjimi v Uniji. Za te sisteme je značilna zelo velika pokritost s kolektivnimi pogajanji ter visoka stopnja članstva v organizacijah delodajalcev in v sindikatih. Minimalne plače, določene v kolektivnih pogodbah, razglašenih za splošno veljavne, v zvezi s katerimi organ, ki jih razglaša, nima nikakršne diskrecijske pravice glede vsebine določb, ki se uporabijo, se ne bi smele šteti za zakonsko določene minimalne plače.

(24)

Glede na vse manjšo pokritost s kolektivnimi pogajanji je bistveno, da države članice spodbujajo kolektivna pogajanja, olajšujejo uveljavljanje pravice do kolektivnih pogajanj o določanju plač ter tako izboljšajo določanje plač v okviru kolektivnih pogodb, da se izboljša zaščita minimalne plače delavcev. Države članice so ratificirale Konvencijo MOD št. 87 o sindikalni svobodi in zaščiti sindikalnih pravic iz leta 1948 ter Konvencijo MOD št. 98 o uporabi načel o pravicah organiziranja in kolektivnega dogovarjanja iz leta 1949. Pravica do kolektivnih pogajanj je priznana na podlagi navedenih konvencij MOD, na podlagi Konvencije MOD št. 151 o delovnih razmerjih (javni sektor) iz leta 1978, Konvencije MOD št. 154 o spodbujanju kolektivnega pogajanja iz leta 1981 in na podlagi Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter Evropske socialne listine. Člena 12 in 28 Listine zagotavljata svobodo zbiranja in združevanja ter pravico do kolektivnih pogajanj in ukrepov. Listina v skladu s svojo preambulo potrjuje te pravice, kot izhajajo zlasti iz Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter socialnih listin, ki sta jih sprejela Unija in Svet Evrope. Države članice bi morale po potrebi in v skladu z nacionalnim pravom in prakso sprejeti ukrepe za spodbujanje kolektivnih pogajanj o določanju plač. Taki ukrepi lahko med drugim vključujejo ukrepe za lažji dostop sindikalnih predstavnikov do delavcev.

(25)

Države članice z visoko pokritostjo s kolektivnimi pogajanji imajo na splošno majhen delež delavcev z nizkimi dohodki in visoke minimalne plače. V državah članicah z majhnim deležem zaposlenih z nizkimi dohodki stopnja pokritosti s kolektivnimi pogajanji presega 80 %. Podobno je v večini držav članic z visokimi ravnmi minimalnih plač glede na povprečno plačo pokritost s kolektivnimi pogajanji višja od 80 %. Zato bi morale države članice z manj kot 80-odstotno stopnjo pokritosti s kolektivnimi pogajanji sprejeti ukrepe za okrepitev takih kolektivnih pogajanj. Države članice s pokritostjo s kolektivnimi pogajanji pod 80-odstotnim pragom, bi morale zagotoviti okvir omogočitvenih pogojev za kolektivna pogajanja in pripraviti akcijski načrt za spodbujanje kolektivnih pogajanj, da bi stopnjo pokritosti s kolektivnimi pogajanji postopoma povečale. Vendar bi se moral prag 80-odstotne pokritosti s kolektivnimi pogajanji zaradi spoštovanja avtonomije socialnih partnerjev, ki vključuje njihovo pravico do kolektivnih pogajanj in izključuje kakršno koli obveznost sklepanja kolektivnih pogodb, uporabljati zgolj kot kazalnik, ki sproži obveznost za pripravo akcijskega načrta.Akcijski načrt bi bilo treba redno pregledati vsaj vsakih pet let in ga po potrebi revidirati.

Akcijski načrt in vse njegove posodobitve bi bilo treba priglasiti Komisiji in objaviti. Države članice bi morale imeti možnost, da se odločijo za ustrezno obliko akcijskega načrta. Akcijski načrt, ki ga je sprejela država članica pred začetkom veljavnosti te direktive, se lahko šteje za akcijski načrt na podlagi te direktive, če vsebuje ukrepe za učinkovito spodbujanje kolektivnih pogajanj in izpolnjuje zahteve na podlagi te direktive. Akcijski načrt bi bilo treba oblikovati po posvetovanju s socialnimi partnerji ali v dogovoru z njimi ali po skupni zahtevi socialnih partnerjev po dogovoru med njimi. Stopnja pokritosti s kolektivnimi pogajanji v državah članicah se močno razlikuje zaradi številnih dejavnikov, vključno zaradi nacionalne tradicije in prakse ter zaradi zgodovinskega konteksta. To je treba upoštevati pri analizi napredka do večje pokritosti s kolektivnimi pogajanji, predvsem glede na akcijski načrt iz te direktive.

(26)

Da bi poskrbeli za ustrezne minimalne plače ter hkrati ohranili obstoječe in ustvarjali nove možnosti zaposlitve ter zagotovili enake konkurenčne pogoje in konkurenčnost podjetij, vključno z mikropodjetji, malimi in srednjimi podjetji (MSP), so potrebna trdna pravila, postopki in učinkovite prakse za določanje in posodabljanje zakonsko določenih minimalnih plač. Ta pravila, postopki in prakse zajemajo več elementov, ki prispevajo k ustreznosti zakonsko določenih minimalnih plač, vključno z merili za usmerjanje držav članic pri določanju in posodabljanju zakonsko določenih minimalnih plač in kazalniki za ocenjevanje njihove ustreznosti, z rednimi in pravočasnimi posodobitvami, obstojem posvetovalnih organov in vključevanjem socialnih partnerjev. Pravočasna in učinkovita vključitev teh slednjih v določanje in posodabljanje zakonsko določenih minimalnih plač ter v oblikovanje ali spreminjanje mehanizmov samodejne indeksacije, kjer obstajajo, je še en element dobrega upravljanja, ki omogoča informiran in vključujoč postopek odločanja. Države članice bi morale socialnim partnerjem zagotoviti ustrezne informacije o določanju in posodabljanju zakonsko določene minimalne plače. K ustreznemu vključevanju socialnih partnerjev v ta postopek bi lahko prispevalo, če bi jim omogočili, da še pred predstavitvijo predlogov o določitvi in posodobitvi zakonsko določene minimalne plače in pred sprejetjem odločitev podajo mnenja in prejmejo obrazložen odgovor nanje.

(27)

Države članice, ki uporabljajo samodejni mehanizem indeksacije, vključno s polavtomatskimi mehanizmi, v katerih je zagotovljeno vsaj minimalno obvezno zvišanje zakonsko določenih minimalnih plač, bi morale vsaj vsaka štiri leta izvesti tudi postopke za posodobitev zakonsko določene minimalne plače. Ta redna posodabljanja bi morala zajemati oceno minimalne plače ob upoštevanju vodilnih meril, čemur bi po potrebi sledila sprememba zneska. Pogostnost samodejnih prilagoditev zaradi indeksacije na eni strani in posodabljanja zakonsko določenih minimalnih plač na drugi strani je lahko različna. Države članice, v katerih ni samodejnih ali polavtomatskih mehanizmov indeksacije, bi morale svoje zakonsko določene minimalne plače posodobiti vsaj vsaki dve leti.

(28)

Minimalne plače se štejejo za ustrezne, če so poštene glede na porazdelitev plač v zadevni državi članici in če delavcem na podlagi delovnega razmerja za polni delovni čas zagotavljajo dostojen življenjski standard. Ustreznost zakonsko določenih minimalnih plač se določi in oceni v vsaki državi članici posebej glede na nacionalne socialno-ekonomske razmere, med katerimi so rast zaposlovanja, konkurenčnost ter regionalni in sektorski razvoj. Za namen tega določanja bi morale države članice upoštevati kupno moč, dolgoročne nacionalne ravni in gibanje produktivnosti ter upoštevati tudi ravni plač, porazdelitve plač in rasti plač.Za določitev življenjskih stroškov z namenom doseganja dostojnega življenjskega standarda je lahko med drugimi instrumenti ključna košarica blaga in storitev po realnih cenah na nacionalni ravni. Poleg materialnih potreb, kot so hrana, oblačila in stanovanje, bi se lahko upoštevala tudi potreba po udejstvovanju v kulturnih, izobraževalnih in družbenih dejavnostih.

Primerno je, da se določitev in posodabljanje zakonsko določenih minimalnih plač obravnava ločeno od mehanizmov dohodkovne podpore. Države članice bi se morale pri oceni ustreznosti zakonsko določenih minimalnih plač opreti na kazalnike in z njimi povezane referenčne vrednosti. Države članice bi lahko izbirale med kazalniki, ki se običajno uporabljajo na mednarodni ravni, oziroma kazalniki, ki se uporabljajo na nacionalni ravni. Ocena bi lahko temeljila na referenčnih vrednostih, ki se običajno uporabljajo na mednarodni ravni, denimo razmerje med bruto minimalno plačo in 60 % bruto mediane plače ter razmerje med bruto minimalno plačo in 50 % bruto povprečne plače, česar trenutno ne izpolnjujejo vse države članice, ali pa razmerje med neto minimalno plačo in 50 % ali 60 % neto povprečne plače. Ocena bi lahko temeljila tudi na referenčnih vrednostih, povezanih s kazalniki na nacionalni ravni, kot sta primerjava neto minimalne plače s pragom revščine in kupna moč minimalnih plač.

(29)

Brez poseganja v pristojnost držav članic, da določijo zakonsko določeno minimalno plačo ter dovolijo odstopanja in odbitke, je pomembno preprečiti široko uporabo odstopanj in odbitkov, saj imajo lahko negativen vpliv na ustreznost minimalnih plač. Zagotoviti bi bilo treba, da se pri odstopanjih in odbitkih spoštujeta načeli nediskriminacije in sorazmernosti. Odstopanja in odbitki bi zato morali imeti legitimen namen. Primer takih odbitkov je lahko izterjava previsoko plačanih zneskov ali odbitkov, ki jih odredi sodni ali upravni organ. Drugi odbitki, na primer za opremo, potrebno za opravljanje dela, ali odbitki za nadomestila v naravi, kot je nastanitev, pa utegnejo biti nesorazmerni. Poleg tega se nobena določba iz te direktive ne bi smela razumeti kot nalaganje obveznosti državam članicam, da uvedejo odstopanja ali odbitke od minimalnih plač.

(30)

Za zagotovitev delovanja in spoštovanja nacionalnih okvirov zakonsko določenih minimalnih plač je potreben učinkovit sistem izvrševanja, vključno z zanesljivim spremljanjem, nadzorom in terenskimi inšpekcijskimi pregledi. Da bi se okrepila učinkovitost izvršilnih organov, je potrebno tudi tesno sodelovanje s socialnimi partnerji, med drugim pri obravnavanju ključnih izzivov, kot so izzivi, povezani z izkoriščevalsko oddajo naročil podizvajalcem, navidezno samozaposlitvijo, nebeleženjem nadurnega dela ali zdravstvenimi in varnostnimi tveganji zaradi večje delovne intenzivnosti. Razviti bi bilo treba tudi zmogljivosti izvršilnih organov, zlasti z usposabljanjem in usmerjanjem. Pomembna sredstva za odvračanje delodajalcev od kršitev so rutinski in nenapovedani obiski, sodni in upravni postopki ter sankcije v primeru kršitev.

(31)

Učinkovito izvajanje zaščite minimalne plače, ki je določena v pravnih določbah ali kolektivnih pogodbah, je bistveno pri podeljevanju in izvajanju pogodb o javnih naročilih in koncesijskih pogodb. Pri izvrševanju takih pogodb ali v nadaljnji podizvajalski verigi lahko dejansko pride do nespoštovanja kolektivnih pogodb, v katerih je zagotovljena zaščita minimalne plače, zaradi česar delavci prejmejo nižjo plačo od plače, dogovorjene v sektorskih kolektivnih pogodbah. Da bi se preprečili taki primeri, morajo javni naročniki ali naročniki v skladu s členoma 30(3) in 42(1) Direktive 2014/23/EU (8), členoma 18(2) in 71(1) Direktive 2014/24/EU (9) ter členoma 36(2) in 88(1) Direktive 2014/25/EU (10) Evropskega parlamenta in Sveta sprejeti ustrezne ukrepe, vključno z možnostjo uvedbe pogojev za izvedbo javnega naročila, ter zagotoviti, da gospodarski subjekti za svoje delavce uporabljajo plače, določene v kolektivnih pogodbah za zadevni sektor in geografsko območje, ter spoštujejo pravice delavcev in sindikatov iz Konvencije MOD št. 87 o sindikalni svobodi in varstvu sindikalnih pravic iz leta 1948 ter Konvencije MOD št. 98 o uporabi načel o pravicah organiziranja in kolektivnega dogovarjanja iz leta 1949, kot je navedeno v navedenih direktivah, da se izpolnijo veljavne obveznosti na področju delovnega prava. Vendar pa ta direktiva ne ustvarja dodatnih obveznosti v zvezi z navedenimi direktivami.

(32)

Na podlagi Uredbe (EU) 2021/1060 Evropskega parlamenta in Sveta (11) in v njej določenih omogočitvenih pogojev bi bilo treba za prosilce za finančno podporo iz skladov in programov Unije ustrezno uporabljati pravila za javna naročila in koncesije, vključno kar zadeva skladnost z določbami kolektivnih pogodb.

(33)

Zanesljivo spremljanje in zbiranje podatkov sta bistvena za zagotovitev učinkovite zaščite minimalnih plač. Države članice se lahko za namene zbiranja podatkov oprejo na dovolj reprezentativne vzorčne raziskave, nacionalne podatkovne zbirke, usklajene podatke Eurostata in druge javno dostopne vire, kot je Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj. V izjemnih primerih, ko točni podatki niso na voljo, lahko države članice uporabijo ocene. Delodajalci, zlasti mikropodjetja in druga MSP, ne bi smela nositi nepotrebnega upravnega bremena v zvezi z izvajanjem zahtev za zbiranje podatkov. Komisija bi morala Evropskemu parlamentu in Svetu vsako drugo leto poročati o svoji analizi ravni in gibanj na področju ustreznosti zakonsko določenih minimalnih plač in pokritosti z njimi ter pokritosti s kolektivnimi pogajanji na podlagi podatkov in informacij, ki jih predložijo države članice.

Poleg tega bi bilo treba napredek spremljati v okviru postopka usklajevanja ekonomskih politik in politik zaposlovanja na ravni Unije. Svet ali Komisija lahko od Odbora za zaposlovanje in Odbora za socialno zaščito v skladu s členom 150 oziroma 160 PDEU zahteva, da na svojem področju pristojnosti preučita, kako se razvija pokritost s kolektivnimi pogajanji in ustreznost minimalnih plač v državah članicah na podlagi poročila, ki ga pripravi Komisija, in drugih orodij za večstranski nadzor, kot je primerjalna analiza. Med takim pregledom morata odbora vključiti socialne partnerje na ravni Unije, vključno z medsektorskimi socialnimi partnerji, v skladu s členom 150 oziroma 160 PDEU.

(34)

Delavci bi morali imeti enostaven dostop do celovitih informacij o zakonsko določenih minimalnih plačah in zaščiti minimalne plače, določene v splošno veljavnih kolektivnih pogodbah, da se zagotovita preglednost in predvidljivost v zvezi z njihovimi delovnimi pogoji, tudi za invalide, v skladu z Direktivo (EU) 2016/2102 Evropskega parlamenta in Sveta (12).

(35)

Delavci ter njihovi predstavniki, vključno s tistimi, ki so člani sindikatov ali sindikalni zastopniki, bi morali imeti možnost uveljavljati svojo pravico do obrambe, kadar so njihove pravice v zvezi z zaščito minimalne plače določene v nacionalnem pravu ali kolektivnih pogodbah in so bile kršene. Da delavci ne bi bili prikrajšani za svoje pravice, ki so določene v nacionalnem pravu ali kolektivnih pogodbah, in brez poseganja v posebne oblike pravnega varstva in reševanja sporov, ki so določene v kolektivnih pogodbah, vključno s sistemi reševanja kolektivnih sporov, bi morale države članice sprejeti potrebne ukrepe, s katerimi bi zagotovile, da bodo imeli delavci dostop do učinkovitega, hitrega in nepristranskega reševanja sporov ter pravico do pravnega varstva ter učinkovite sodne in/ali upravne zaščite pred kakršnokoli obliko škode, če se odločijo uveljavljati svojo pravico do obrambe. Sodelovanje socialnih partnerjev pri nadaljnjem razvoju nepristranskih mehanizmov za reševanje sporov v državah članicah je lahko koristno. Delavci bi morali biti obveščeni o mehanizmih pravnega varstva za namen uveljavljanja svoje pravice do pravnega varstva.

(36)

Komisija bi morala opraviti oceno, ki bi bila podlaga za pregled učinkovitega izvajanja te direktive. Evropski parlament in Svet bi morala biti obveščena o rezultatih tega pregleda.

(37)

Čeprav so bile reforme in ukrepi, ki so jih sprejele države članice za spodbujanje ustrezne zaščite minimalne plače delavcev, korak v pravo smer, niso bili vedno celoviti in sistematični. Poleg tega lahko ukrepanje na ravni Unije za izboljšanje ustreznosti minimalnih plač in pokritosti z njimi prispeva k nadaljnjemu izboljševanju življenjskih razmer in delovnih pogojev v Uniji ter omilitvi morebitnih pomislekov glede negativnih gospodarskih učinkov, izhajajočih iz ločenih ukrepov držav članic. Ker ciljev te direktive države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(38)

Ta direktiva kot minimalne zahteve določa postopkovne obveznosti in tako ne posega v pravico držav članic, da uvedejo ali ohranijo ugodnejše določbe. Pravice, pridobljene na podlagi obstoječega nacionalnega pravnega okvira, bi se morale uporabljati še naprej, razen če se s to direktivo uvedejo ugodnejše določbe. Izvajanja te direktive ni mogoče uporabiti za zmanjšanje obstoječih pravic delavcev niti ne more ta direktiva biti podlaga za zmanjšanje splošne ravni varstva, ki jo imajo delavci na področju, ki ga zajema ta direktiva, zlasti ne za zniževanje ali odpravo minimalnih plač.

(39)

Države članice bi se morale pri izvajanju te direktive izogibati uvajanju nepotrebnih upravnih, finančnih in pravnih omejitev, zlasti če zavirajo ustanavljanje in razvoj MSP. Države članice se zato spodbuja, naj ocenijo učinek svojih ukrepov za prenos v nacionalno zakonodajo na MSP, da bi zagotovile, da taka podjetja niso nesorazmerno prizadeta, pri čemer se posebna pozornost nameni mikropodjetjem in upravnemu bremenu, ter objavijo rezultate takih ocen. Če države članice ugotovijo, da so MSP zaradi ukrepov za prenos v nacionalno zakonodajo nesorazmerno prizadeta, bi morale razmisliti o uvedbi ukrepov za podporo MSP pri prilagajanju njihove strukture prejemkov novim zahtevam.

(40)

Uredbi (EU) 2021/240 (13) in (EU) 2021/1057 (14) Evropskega parlamenta in Sveta sta državam članicam na voljo za pripravo ali izboljšanje tehničnih vidikov okvirov minimalne plače, vključno glede ocene ustreznosti, spremljanja in zbiranja podatkov, povečanja dostopa ter izvrševanja in splošne krepitve zmogljivosti v zvezi z izvajanjem teh okvirov. Države članice v skladu z Uredbo (EU) 2021/1057 dodelijo ustrezen znesek za krepitev zmogljivosti socialnih partnerjev –

(1)

Uredba Sveta (EU) št. 1284/2009 (2) uveljavlja ukrepe iz Sklepa Sveta 2010/638/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Republiki Gvineji.

(2)

Sklep (SZVP) 2022/2052 uvaja spremembo naslova Sklepa 2010/638/SZVP.

(3)

Za izvajanje Sklepa (SZVP) 2022/2052 je zato potreben regulativni ukrep na ravni Unije, s katerim se zlasti zagotovi, da ga gospodarski subjekti v vseh državah članicah enotno uporabljajo.

(4)

Uredbo (EU) št. 1284/2009 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

(1)

Svet je 1. oktobra 2015 sprejel Uredbo (EU) 2015/1755.

(2)

Na podlagi pregleda, ki ga je opravil Svet, bi bilo treba s seznama fizičnih in pravnih oseb, subjektov in organov za katere veljajo omejevalni ukrepi, kot je določeno v Prilogi I k Uredbi (EU) 2015/1755, črtati tri osebe.

(3)

Prilogo I k Uredbi (EU) 2015/1755 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

(1)

Komisija je proučila vlogo za odobritev sprememb specifikacije proizvoda za zaščiteno označbo porekla „Roero“, ki jo je Italija poslala v skladu s členom 105 Uredbe (EU) št. 1308/2013.

(2)

Komisija je vlogo za odobritev sprememb specifikacije proizvoda objavila v Uradnem listu Evropske unije (2), kot zahteva člen 97(3) Uredbe (EU) št. 1308/2013.

(3)

Komisija ni prejela nobenega ugovora v skladu s členom 98 Uredbe (EU) št. 1308/2013.

(4)

Spremembe specifikacije proizvoda bi bilo zato treba odobriti v skladu s členom 99 Uredbe (EU) št. 1308/2013.

(5)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Odbora za skupno ureditev kmetijskih trgov –

(1)

Komisija je v skladu s členom 53(1), prvi pododstavek, Uredbe (EU) št. 1151/2012 proučila zahtevek Italije za odobritev spremembe specifikacije proizvoda za zaščiteno označbo porekla „Chianti Classico“, registrirano v skladu z Uredbo Komisije (ES) št. 2446/2000 (2), kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) št. 216/2011 (3) in Izvedbeno uredbo (EU) št. 267/2013 (4).

(2)

Ker zadevna sprememba ni manjša v smislu člena 53(2) Uredbe (EU) št. 1151/2012, je Komisija v skladu s členom 50(2), točka (a), navedene uredbe zahtevek za spremembo objavila v Uradnem listu Evropske unije (5).

(3)

Ker v skladu s členom 51 Uredbe (EU) št. 1151/2012 Komisija ni prejela nobenega ugovora, bi bilo treba spremembo specifikacije proizvoda odobriti –

(1)

V prilogah I in II k Uredbi Komisije (EU) št. 1408/2013 (2) so določeni najvišji kumulativni zneski pomoči de minimis, ki jih posamezna država članica dodeli podjetjem, dejavnim v primarni proizvodnji kmetijskih proizvodov, v katerem koli obdobju treh proračunskih let iz člena 3(3) oziroma člena 3(3a) navedene uredbe.

(2)

Sporazum o izstopu Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska iz Evropske unije in Evropske skupnosti za atomsko energijo (3) (v nadaljnjem besedilu: Sporazum o izstopu), katerega sestavni del je Protokol o Irski/Severni Irski (v nadaljnjem besedilu: Protokol), je začel veljati 1. februarja 2020.

(3)

Prehodno obdobje iz člena 126 Sporazuma o izstopu, v katerem se je pravo Unije v veliki meri uporabljalo za Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska ter v njem, se je končalo 31. decembra 2020.

(4)

Vendar člen 10 Protokola določa, da se nekatere določbe prava Unije iz Priloge 5 k navedenemu protokolu uporabljajo za Združeno kraljestvo v zvezi z ukrepi, ki vplivajo na trgovino s kmetijskimi proizvodi med Severno Irsko in Unijo.

(5)

Med temi določbami je navedena Uredba (EU) št. 1408/2013.

(6)

Za zagotovitev skladnosti z določbami Sporazuma o izstopu in Protokola je treba najvišje kumulativne zneske za celotno Združeno kraljestvo, določene v prilogah k Uredbi (EU) št. 1408/2013, nadomestiti z ustreznimi zneski samo za Severno Irsko.

(7)

Za zagotovitev enakih konkurenčnih pogojev bi morali najvišji kumulativni zneski za Severno Irsko temeljiti na isti metodi izračuna, kot je bila uporabljena za države članice v času, ko so bile navedene priloge določene.

(8)

Uredbo (EU) št. 1408/2013 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

(1)

Priloga II k Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2021/2325 (2) določa seznam nadzornih organov in izvajalcev nadzora, priznanih za namen enakovrednosti ter pristojnih za izvajanje nadzora in izdajo potrdil v tretjih državah.

(2)

V Prilogi IV k Uredbi Komisije (ES) št. 1235/2008 (3) je bil „Ecocert SA“ prvotno priznan za Bahrajn v zvezi s kategorijo proizvodov D. V Prilogi II k Izvedbeni uredbi (EU) 2021/2325 je pomotoma ostala prazna vrstica, ki se nanaša na Bahrajn za kategorijo proizvodov D. Napako je treba popraviti.

(3)

V Prilogi II k Izvedbeni uredbi (EU) 2021/2325 je bil „Florida Certified Organic Growers and Consumers, Inc. (FOG), DBA as Quality Certification Services (QCS)“ pomotoma naveden kot priznani organ v Kostariki za kategorijo proizvodov A. Poleg tega izvajalec nadzora ni predložil podrobnosti o vrsti proizvodov, ki jih želi potrditi za kategorijo proizvodov D v Kostariki, zato je bilo njegovo priznanje za navedeno kategorijo proizvodov napaka. Zadevni vnos je treba popraviti.

(4)

Izvedbeno uredbo (EU) 2021/2325 bi bilo zato treba ustrezno popraviti.

(5)

Geografsko področje uporabe priznanja za „Ecocert SA“ je bilo pomotoma omejeno. Napako v zvezi z Bahrajnom za kategorijo proizvodov D bi bilo zato treba popraviti retroaktivno od datuma začetka veljavnosti Izvedbene uredbe (EU) 2021/2325. Priznanje „Florida Certified Organic Growers and Consumers, Inc. (FOG), DBA as Quality Certification Services (QCS)“ je bilo pomotoma razširjeno na kategoriji proizvodov A in D v Kostariki. To napako bi bilo zato treba popraviti retroaktivno od datuma začetka uporabe Izvedbene uredbe (EU) 2021/2325.

(6)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Odbora za ekološko pridelavo –

(1)

Delegirana uredba Komisije (EU) št. 1062/2014 (2) določa seznam obstoječih aktivnih snovi, ki jih je treba oceniti zaradi njihove morebitne odobritve za uporabo v biocidnih proizvodih. Na seznamu je tudi L-(+)-mlečna kislina.

(2)

L-(+)-Mlečna kislina je bila ocenjena za uporabo v biocidnih proizvodih vrste proizvodov 6 (sredstva za konzerviranje proizvodov med shranjevanjem), kot je opredeljena v Prilogi V k Uredbi (EU) št. 528/2012.

(3)

Nemčija je bila imenovana za državo članico poročevalko in njen pristojni ocenjevalni organ je Evropski agenciji za kemikalije (v nadaljnjem besedilu: Agencija) 3. septembra 2020 predložil poročilo o oceni s svojimi ugotovitvami.

(4)

Mnenje Agencije o vlogah za odobritev aktivnih snovi v skladu s členom 75(1), točka (a), Uredbe (EU) št. 528/2012 pripravi Odbor za biocidne proizvode. Ta odbor je 15. junija 2021 v skladu s členom 7(2) Delegirane uredbe (EU) št. 1062/2014 ob upoštevanju ugotovitev ocenjevalnega pristojnega organa sprejel mnenje Agencije (3).

(5)

Glede na navedeno mnenje je za biocidne proizvode, vrste proizvodov 6, ki vsebujejo L-(+)-mlečno kislino, mogoče pričakovati, da izpolnjujejo zahteve iz člena 19(1), točka (b), Uredbe (EU) št. 528/2012, če so izpolnjeni pogoji za njihovo uporabo.

(6)

Ob upoštevanju mnenja Agencije je primerno, da se L-(+)-mlečna kislina odobri za uporabo v biocidnih proizvodih vrste proizvodov 6 pod nekaterimi pogoji.

(7)

Ker je L-(+)-mlečna kislina razvrščena v podkategorijo 1C kot jedka/dražilna za kožo in v kategorijo 1 kot snov, ki povzroča poškodbe oči in draži oči, kot je določeno v delu 3 Priloge VI k Uredbi (ES) št. 1272/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (4), bi morala oseba, odgovorna za dajanje snovi ali zmesi, ki je tretirana z aktivno snovjo ali jo vsebuje v koncentracijah, zaradi katerih se razvršča kot jedka/dražilna za kožo ali kot snov, ki povzroča poškodbe oči/draži oči, na trg, z ustreznimi ukrepi za zmanjšanje tveganja zagotoviti, da je javnost temu čim manj izpostavljena.

(8)

Ker L-(+)-mlečna kislina izpolnjuje merila za razvrstitev kot jedka za dihalne poti, kot je določeno v delu 3 Priloge VI k Uredbi (ES) št. 1272/2008, bi morala oseba, odgovorna za dajanje snovi ali zmesi, ki je tretirana z aktivno snovjo ali jo vsebuje v koncentraciji, zaradi katere se razvršča kot jedka za dihalne poti, na trg, z ustreznimi ukrepi za zmanjšanje tveganja zagotoviti, da je javnost temu čim manj izpostavljena.

(9)

Da se zagotovi varna uporaba biocidnih proizvodov, ki vsebujejo L-(+)-mlečno kislino, v tretiranih izdelkih in da bodo lahko uporabniki tretiranih izdelkov ozaveščeno izbirali, bi morala oseba, odgovorna za dajanje tretiranega izdelka, ki je tretiran z L-(+)-mlečno kislino ali jo vsebuje, na trg, zagotoviti, da so na oznaki tega tretiranega izdelka navedene informacije iz člena 58(3), drugi pododstavek, Uredbe (EU) št. 528/2012. Poleg tega bi morali pristojni organi držav članic ali, v primeru dovoljenja Unije, Komisija v povzetku značilnosti biocidnega proizvoda, ki vsebuje L-(+)-mlečno kislino, določiti ustrezna navodila za uporabo in previdnostne ukrepe, ki jih je treba navesti v oznaki tretiranih izdelkov v skladu s členom 58(3), točka (e), Uredbe (EU) št. 528/2012.

(10)

Pred odobritvijo aktivne snovi bi bilo treba zagotoviti ustrezno obdobje, da lahko zainteresirane strani sprejmejo potrebne pripravljalne ukrepe za izpolnitev novih zahtev.

(11)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za biocidne proizvode –

(1)

Priloga I k Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2021/2325 (2) določa seznam tretjih držav, katerih sistemi pridelave in nadzorni ukrepi za ekološko pridelavo kmetijskih proizvodov so priznani kot enakovredni tistim iz Uredbe Sveta (ES) št. 834/2007 (3).

(2)

Indija je Komisijo obvestila, da je njen pristojni organ suspendiral izvajalca nadzora „TQ Cert Services Private Limited“, zato bi bilo treba tega izvajalca nadzora črtati s seznama izvajalcev nadzora, ki jih priznava Indija.

(3)

Priloga II k Izvedbeni uredbi (EU) 2021/2325 določa seznam nadzornih organov in izvajalcev nadzora, priznanih za namen enakovrednosti ter pristojnih za izvajanje nadzora in izdajo potrdil v tretjih državah. Glede na nove informacije in zahtevke, ki jih je Komisija prejela od sprejetja Izvedbene uredbe (EU) 2021/2325, bi bilo treba seznam nekoliko spremeniti.

(4)

V informacijskem sistemu za ekološko kmetovanje (OFIS) so bili sporočeni primeri neskladnosti za izvajalce nadzora „Control Union Certifications“ (BIO-149), „Ecocert SA“ (BIO-154), „Lacon GmbH“ (BIO-134) in „OneCert International PVT Ltd“ (BIO-152). Navedena obvestila se nanašajo na kontaminacijo velikega števila pošiljk proizvodov, pridelanih v Indiji in potrjenih kot ekoloških s strani navedenih izvajalcev nadzora. Proizvodi so bili kontaminirani s proizvodi in snovmi, ki niso dovoljeni v ekološki in/ali konvencionalni pridelavi v Uniji, in sicer v koncentracijah, ki so presegale, pogosto v veliki meri, mejne vrednosti ostankov, kot so določene v Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 396/2005 (4). Kontaminirani so bili med drugim z etilen oksidom, ki je rakotvoren, mutagen in strupen za razmnoževanje.

(5)

Poleg tega navedeni izvajalci nadzora niso dokazali, da so bili ekološki proizvodi, uvoženi pod njihovim nadzorom, pridelani v skladu s pravili pridelave in ureditvami nadzora, ki bi bile enakovredne tistim iz Uredbe (ES) št. 834/2007 ter uredb Komisije (ES) št. 889/2008 (5) in (ES) št. 1235/2008 (6).

(6)

Poleg tega ti izvajalci nadzora niso sprejeli popravnih ukrepov v odgovor na ugotovljene nepravilnosti in kršitve.

(7)

Iz navedenih razlogov in v skladu s členom 4(1), točke (d)(iv), (d)(v) in (d)(vii), Delegirane uredbe Komisije (EU) 2021/1342 (7) bi bilo treba izvajalce nadzora „Control Union Certifications“, „Ecocert SA“, „Lacon GmbH“ in „OneCert International PVT Ltd“ umakniti s seznama nadzornih organov in izvajalcev nadzora, priznanih za Indijo za namene enakovrednosti v skladu s členom 33(3) Uredbe (ES) št. 834/2007.

(8)

Izvajalec nadzora „A CERT European Organization for Certification S.A.“ je Komisijo obvestil o spremembi svojega naslova.

(9)

Komisija je prejela in proučila zahtevek izvajalca nadzora „BioGro New Zealand Limited“ za preklic priznanja za vse tretje države, za katere je priznan v skladu z Izvedbeno uredbo (EU) 2021/2325.

(10)

Izvajalec nadzora „Bureau Veritas Certification France SAS“ je Komisijo obvestil o spremembi svojega internetnega naslova.

(11)

Komisija je prejela in proučila zahtevek „Ecocert SA“ za spremembo imena. Na podlagi prejetih informacij je ugotovila, da je upravičeno, da se ime navedenega izvajalca nadzora nadomesti z „Ecocert SAS“.

(12)

Akreditacijski organ IOAS je Komisijo obvestil o odvzemu akreditacije izvajalcu nadzora „FairCert Certification Services Pvt Ltd“. Komisija je izvajalca nadzora tudi pozvala, naj predloži veljavno potrdilo o akreditaciji ter sprejme ustrezne in pravočasne popravne ukrepe. Vendar izvajalec nadzora „FairCert Certification Services Pvt Ltd“ ni zadovoljivo odgovoril v za to določenem roku. Nazadnje, izvajalec nadzora „FairCert Certification Services Pvt Ltd“ Komisiji ni sporočil vseh informacij v zvezi s svojo tehnično dokumentacijo. Zaradi navedenih treh razlogov in v skladu s členom 4(1), točka (d)(iii), Delegirane uredbe (EU) 2021/1342 bi bilo treba izvajalca nadzora „FairCert Certification Services Pvt Ltd“ umakniti s seznama nadzornih organov in izvajalcev nadzora iz Priloge II k Izvedbeni uredbi (EU) 2021/2325 za vse tretje države.

(13)

Izvajalec nadzora „Kiwa Sativa“ je Komisijo obvestil o spremembi svojega internetnega naslova.

(14)

Komisija je prejela in proučila zahtevek izvajalca nadzora „Lacon GmbH“ za preklic priznanja za vse tretje države, za katere je priznan v skladu z Izvedbeno uredbo (EU) 2021/2325.

(15)

Komisija je prejela in proučila zahtevek izvajalca nadzora „LETIS S.A.“ za preklic priznanja za Afganistan, Azerbajdžan, Belorusijo, Slonokoščeno obalo, Egipt, Etiopijo, Iran, Kazahstan, Kirgizistan, Moldavijo, Maroko, Pakistan, Rusijo, Tadžikistan, Turkmenistan, Ukrajino, Združene arabske emirate in Uzbekistan.

(16)

Akreditacijski organ IOAS je Komisijo obvestil o odvzemu akreditacije izvajalcu nadzora „LETIS S.A.“ za Turčijo. Komisija je izvajalca nadzora tudi pozvala, naj predloži veljavno potrdilo o akreditaciji za Turčijo ter sprejme ustrezne in pravočasne popravne ukrepe. Vendar izvajalec nadzora „LETIS S.A.“ ni zadovoljivo odgovoril v za to določenem roku. Iz navedenih dveh razlogov in v skladu s členom 4(1), točka (d)(iii), Delegirane uredbe (EU) 2021/1342 je upravičeno preklicati priznanje izvajalca nadzora „LETIS S.A.“ za Turčijo.

(17)

Izvajalec nadzora „OneCert International PVT Ltd“ je Komisijo obvestil o spremembi svojega naslova in internetnega naslova.

(18)

Komisija je prejela zahtevek izvajalca nadzora „Oregon Tilth“ za preklic priznanja za Panamo.

(19)

Komisija je prejela zahtevek izvajalca nadzora „Organic Standard“ za preklic priznanja za Rusijo.

(20)

Komisija je prejela in proučila zahtevek izvajalca nadzora „Soil Association Certification Limited“, da prostovoljno preneha z dejavnostmi za vse tretje države, za katere je priznan v skladu z Izvedbeno uredbo (EU) 2021/2325.

(21)

Izvajalec nadzora „Tse-Xin Organic Certification Corporation“ je Komisijo obvestil o spremembi svojega naslova.

(22)

Izvedbeno uredbo (EU) 2021/2325 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(23)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Odbora za ekološko pridelavo –

(1)

Na podlagi člena 300(3) Pogodbe je Odbor regij sestavljen iz predstavnikov regionalnih in lokalnih skupnosti, ki so bodisi izvoljeni v regionalne ali lokalne skupnosti ali pa so politično odgovorni izvoljeni skupščini.

(2)

Svet je 17. februarja 2020 sprejel Sklep (EU) 2020/235 (2) o imenovanju člana in nadomestnega člana Odbora regij na predlog Republike Avstrije. Svet je 21. junija 2022 sprejel Sklep (EU) 2022/1000 (3) o imenovanju člana Odbora regij na predlog Republike Avstrije.

(3)

Zaradi odstopa Christopherja DREXLERJA se je sprostilo mesto člana Odbora regij.

(4)

Zaradi imenovanja Hannesa WENINGERJA za člana Odbora regij se je sprostilo mesto nadomestnega člana.

(5)

Avstrijska vlada je za člana Odbora regij za preostanek mandata, ki se izteče 25. januarja 2025, predlagala Wernerja AMONA, predstavnika regionalne skupnosti, ki je izvoljen v regionalno skupnost Landesrat, Steiermärkische Landesregierung (član deželne vlade, deželna vlada Štajerske).

(6)

Avstrijska vlada je za nadomestnega člana Odbora regij za preostanek mandata, ki se izteče 25. januarja 2025, predlagala Thomasa STEINERJA, predstavnika lokalne skupnosti, ki je izvoljen v lokalno skupnost Mitglied des Gemeinderats von Eisenstadt (član občinskega sveta v Eisenstadtu) –

(1)

Svet je 1. oktobra 2015 sprejel Sklep (SZVP) 2015/1763 (1) o omejevalnih ukrepih glede na razmere v Burundiju.

(2)

Na podlagi pregleda Sveta Sklepa (SZVP) 2015/1763 bi bilo treba omejevalne ukrepe podaljšati do 31. oktobra 2023, tri osebe pa črtati s seznama fizičnih in pravnih oseb, subjektov in organov, za katere veljajo omejevalni ukrepi, kot je določeno v Prilogi k Sklepu (SZVP) 2015/1763.

(3)

Sklep (SZVP) 2015/1763 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

(1)

Svet je 25. oktobra 2010 sprejel Sklep 2010/638/SZVP (1) o omejevalnih ukrepih proti Republiki Gvineji.

(2)

Na podlagi pregleda Sklepa 2010/638/SZVP bi bilo treba te omejevalne ukrepe podaljšati do 27. oktobra 2023.

(3)

Svet meni, da bi bilo treba naslov Sklepa 2010/638/SZVP spremeniti.

(4)

Sklep 2010/638/SZVP bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

(1)

Komisiji je bil 30. avgusta 2022 predložen zahtevek za prijavo evropske državljanske pobude z naslovom „Evropska državljanska pobuda za veganski obrok“.

(2)

Cilj pobude, kot so ga izrazili organizatorji, je, da „se izrecno določi, da mora biti v Evropi v zasebnih in javnih prostorih, kjer sta naprodaj hrana in pijača, vedno na voljo veganska možnost. Evropska državljanska pobuda za VEGANSKI OBROK je namenjena veganom in ljudem, ki spoštujejo pravico do veganske možnosti, poleg tega pa je njen namen prispevati k boju proti podnebnim spremembam, tako da se potrošnikom v EU v vsakodnevnem življenju omogoči lažji dostop do hrane rastlinskega izvora. Veganska prehrana temelji na hrani, ki je proizvedena brez krutosti, torej brez izkoriščanja in ubijanja živali, ter je tako odgovor na vse večjo kolektivno ozaveščenost o pravicah živali. Poleg tega z vegansko prehrano pride do sprememb na nekem območju pri odločitvah glede proizvodnih dejavnosti, zaposlovanja, struktur in logistike, pri čemer prihaja do manj onesnaževanja. Evropska državljanska pobuda za VEGANSKI OBROK poziva, da se z zakonom določi, da mora biti v Evropi v prostorih, kjer sta naprodaj hrana in pijača, na voljo veganska možnost; pri tem pa upa, da bo udeležba evropskih državljanov privedla do sprejetja predpisa EU, ki bo prinesel velike koristi planetu v smislu ublažitve podnebne krize, zajezitve izumiranja prostoživečih vrst in krčenja gozdov, boljše rabe zemljišč, zaščite morskega življa ter preprečevanja razmetavanja s hrano in slabe prehranjenosti.“

(3)

V prilogi in dodatnem dokumentu so nadaljnje podrobnosti o vsebini, ciljih in ozadju pobude, navedeni pa so tudi razlogi v podporo pobudi. Organizatorji navajajo, da bi se z zagotovitvijo veganske možnosti v javnih in zasebnih prostorih, kjer sta naprodaj hrana in pijača, olajšal dostop do veganskih možnosti, z večjo potrošnjo rastlinske hrane bi se prispevalo k boju proti podnebni krizi, znižali pa bi se tudi stroški hrane. Organizatorji trdijo, da bi z „olajšanjem razpoložljivosti veganske hrane pri prodaji hrane in pijače v javnem in zasebnem sektorju pripomogli k zmanjšanju onesnaževanja z emisijami CO2, k manjšemu onesnaževanju okolja in manjši porabi vode ter povzročili manj trpljenja živali“.

(4)

Kar zadeva cilj pobude, da se za gospodarske subjekte na maloprodajnem trgu hrane in pijače določi pravna obveznost ponujanja veganskih proizvodov, je Komisija pooblaščena, da predloži predlog pravnega akta na podlagi člena 114 PDEU. Poleg tega je pooblaščena, da predloži predlog pravnega akta na podlagi člena 43 PDEU, če lahko pobuda vpliva na specifične ukrepe skupne kmetijske politike ali jih zahteva.

(5)

Iz navedenih razlogov noben del pobude ni očitno zunaj okvira, v katerem ima Komisija pristojnost za predložitev predlogov pravnih aktov Unije za namen izvajanja Pogodb.

(6)

Ta ugotovitev ne posega v oceno, ali bi bili v tem primeru izpolnjeni konkretni vsebinski pogoji, ki se zahtevajo za ukrepanje Komisije, vključno s skladnostjo z načeloma sorazmernosti in subsidiarnosti ter združljivostjo s temeljnimi pravicami.

(7)

Skupina organizatorjev je predložila ustrezne dokaze, da izpolnjuje zahteve iz člena 5(1) in (2) Uredbe (EU) 2019/788, ter imenovala kontaktni osebi v skladu s členom 5(3), prvi pododstavek, navedene uredbe.

(8)

Pobuda ni očitno žaljiva, neresna ali šikanozna niti ni v očitnem nasprotju z vrednotami Unije, kot so določene v členu 2 Pogodbe o Evropski uniji, in pravicami, zapisanimi v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah.

(9)

Pobudo z naslovom „Evropska državljanska pobuda za veganski obrok“ bi bilo zato treba prijaviti.

(10)

Ugotovitev, da so pogoji za prijavo v skladu s členom 6(3) Uredbe (EU) 2019/788 izpolnjeni, ne pomeni, da Komisija potrjuje resničnost navedb v pobudi, za katero je izključno odgovorna skupina organizatorjev pobude. Vsebina pobude izraža le stališča skupine organizatorjev in se nikakor ne more šteti za stališče Komisije –

(1)

Družba Lanxess Deutschland GmbH (v nadaljnjem besedilu: vlagatelj) je 29. novembra 2016 v skladu s členom 34 Uredbe (EU) št. 528/2012 pri pristojnih organih več držav članic, med katerimi so Francija, Švedska in Nemčija, vložila vlogo za vzporedno medsebojno priznavanje biocidnega proizvoda Preventol A 12 TK 50 (v nadaljnjem besedilu: biocidni proizvod). Biocidni proizvod, ki vsebuje propikonazol kot aktivno snov, je sredstvo za zaščito (ohranitev) prevlek vrste proizvodov 7, ki ga industrijski uporabniki uporabljajo za zaščito (ohranitev) barv in premazov na vodni osnovi in na osnovi topil. Referenčna država članica, pristojna za oceno vloge, v skladu s členom 34(1) Uredbe (EU) št. 528/2012 je Nizozemska.

(2)

Nemčija je 16. septembra 2020 koordinacijski skupini predložila ugovore, pri čemer je navedla, da pogoji za izdajo dovoljenja, ki jih je določila Nizozemska, ne zagotavljajo, da biocidni proizvod izpolnjuje zahteve iz člena 19(1), točka (b)(iii), Uredbe (EU) št. 528/2012.

(3)

Sekretariat koordinacijske skupine je 17. septembra 2020 druge zadevne države članice in vlagatelja pozval, naj pisno predložijo pripombe na sporno točko. Vlagatelj je svoje pripombe pisno predložil 29. septembra 2020. Koordinacijska skupina je 21. oktobra 2020 razpravljala o sporni točki, pri čemer je sodeloval vlagatelj.

(4)

Nemčija meni, da se lahko ukrepi za zmanjšanje tveganja za dajanje tretiranih izdelkov, ki so tretirani s proizvodom ali ga vsebujejo, na trg v dovoljenje za ta biocidni proizvod vključijo le, če so bili navedeni v pogojih za odobritev aktivne snovi. Ker Izvedbena uredba Komisije (EU) 2015/1609 (2) ne vključuje potrebnih ukrepov za zmanjšanje tveganja za dajanje tretiranih izdelkov, ki so tretirani s proizvodom ali ga vsebujejo, na trg, Nemčija meni, da ukrepov za zmanjšanje tveganja za dajanje tretiranih izdelkov na trg, ki jih je predlagala Nizozemska, ni mogoče vključiti v dovoljenje za biocidni proizvod. Zato po mnenju Nemčije v dovoljenju za ta biocidni proizvod ni mogoče ustrezno obravnavati nesprejemljivih učinkov njegove uporabe na zdravje ljudi in okolje, torej se zanj ne bi smelo izdati dovoljenje.

(5)

Ker v koordinacijski skupini niso dosegli dogovora o ugovoru Nemčije, je Nizozemska 16. decembra 2021 Komisijo v skladu s členom 36(1) Uredbe (EU) št. 528/2012 obvestila o nerešenem ugovoru. Pri tem ji je predložila podroben opis zadeve, o kateri države članice niso mogle doseči dogovora, ter razloge za njihovo nestrinjanje. Navedeni opis je bil poslan zadevnim državam članicam in vlagatelju.

(6)

Na podlagi člena 19(1), točki (b)(iii) in (b)(iv), Uredbe (EU) št. 528/2012 je eden od pogojev za izdajo dovoljenja, da se v skladu s splošnimi načeli za ocenjevanje dokumentacije o biocidnih proizvodih iz Priloge VI k navedeni uredbi ugotovi, da biocidni proizvod sam po sebi ali zaradi svojih ostankov nima nesprejemljivih učinkov na zdravje ljudi ali živali ter na okolje.

(7)

Na podlagi člena 19(2), točka (b), Uredbe (EU) št. 528/2012 se pri ocenjevanju, ali biocidni proizvod izpolnjuje merila iz odstavka 1, točka (b), navedenega člena, upošteva način, na kateri se lahko uporabijo tretirani izdelki, ki so tretirani z biocidnim proizvodom ali ga vsebujejo;

(8)

Člen 58(2) Uredbe (EU) št. 528/2012 določa, da se tretirani izdelek ne daje na trg, razen če so vse aktivne snovi v biocidnem proizvodu, ki se uporabi za tretiranje izdelka ali ga tretirani izdelek vsebuje, vključene v seznam, sestavljen v skladu s členom 9(2) navedene uredbe, za ustrezno vrsto proizvoda in uporabo, ali pa v Prilogo I k navedeni uredbi, ter so izpolnjeni vsi pogoji ali omejitve iz navedene priloge. Nizozemska je ugotovila, da bi uporaba tega biocidnega proizvoda povzročila nesprejemljive učinke na zdravje ljudi in okolje, zaradi česar je treba v dovoljenje zanj vključiti ukrepe za zmanjšanje tveganja pri dajanju tretiranih izdelkov, ki so tretirani z njim ali ga vsebujejo, na trg in njihovi uporabi. Med pogoji v Izvedbeni uredbi (EU) 2015/1609 ni posebnih ukrepov za zmanjšanje tveganja v zvezi z dajanjem tretiranih izdelkov, ki so bili tretirani s propikonazolom ali ga vsebujejo, na trg in navedena izvedbena uredba pristojnim organom držav članic ne omogoča, da določijo navedene ukrepe za zmanjšanje tveganja v dovoljenju za biocidne proizvode, ki vsebujejo propikonazol za vrsto proizvodov 7, ki bi bili potrebni za obravnavanje ugotovljenih nesprejemljivih tveganj uporabe tretiranih izdelkov, ki so tretirani z biocidnim proizvodom ali ga vsebujejo, za zdravje ljudi in okolje.

(9)

Komisija je skrbno preučila vse informacije in se zaveda, da izpolnjevanja pogojev iz člena 19(1), točki (b)(iii) in (b)(iv), Uredbe (EU) št. 528/2012 za biocidni proizvod ni mogoče zagotoviti z določitvijo pogojev za uporabo biocidnih proizvodov v tretiranih izdelkih, ne da se hkrati tistim, ki dajejo na trg tretirane izdelke, ki vsebujejo navedene biocidne proizvode, naložijo obveznosti. Ker potrebni pogoji ali omejitve za zagotovitev varne uporabe biocidnega proizvoda ob upoštevanju načina, na katerega se lahko uporabljajo tretirani izdelki, ki so tretirani z biocidnim proizvodom ali ga vsebujejo, niso bili določeni v Izvedbeni uredbi (EU) 2015/1609 in jih ni mogoče določiti v dovoljenju za biocidni proizvod, bi uporaba biocidnega proizvoda v tretiranih izdelkih vseeno povzročila nesprejemljive učinke na zdravje ljudi in okolje.

(10)

Ker torej varne uporabe biocidnega proizvoda v tretiranih izdelkih ni mogoče zagotoviti le z določitvijo pogojev za uporabo biocidnih proizvodov v tretiranih izdelkih, ne da se hkrati tistim, ki tretirane izdelke dajejo na trg, naložijo obveznosti, Komisija meni, da proizvod ne izpolnjuje pogojev iz člena 19(1), točki (b)(iii) in (b)(iv), Uredbe (EU) št. 528/2012.

(11)

Komisija je 21. junija 2022 v skladu s členom 36(2) Uredbe (EU) št. 528/2012 vlagatelju dala možnost, da pisno predloži pripombe. Vlagatelj je 18. julija 2022 predložil pisne pripombe, ki jih je Komisija upoštevala.

(12)

Ukrepi iz tega sklepa so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za biocidne proizvode –

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

1

2

3

4

5

6

7

1.1

1.2

1.3

1.3.1

1.3.2

1.3.3

1.4

2.1

2.1.1

2.2

2.3

2.4

2.5

Ta pravilnik se uporablja za vlečne okvirje, ki so samostojne enote in niso konstrukcijski del traktorja;

2.6

2.7

2.8

2.9

2.9.1

2.9.2

2.9.3

2.9.4

2.10

2.10.1

Pri mehanskih napravah in sestavnih delih za spenjanje, neprimernih za prenos navpičnih obremenitev, je vrednost:

Pri mehanskih napravah in sestavnih delih za spenjanje s priklopniki s togim vlečnim ojesom, kot so opredeljeni v odstavku 2.12, je vrednost:

pri čemer je:

2.10.2

2.10.3

2.10.4

2.11

Indeksi: