(1)

Potrebnih je več sprememb Uredbe (ES) št. 1371/2007 Evropskega parlamenta in Sveta (3), da se ob ustreznem upoštevanju zlasti členov 11, 12 in 14 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) zagotovi boljša zaščita potnikov in spodbudi povečanje deleža potovanja po železnici. Glede na te spremembe in zaradi jasnosti bi bilo treba Uredbo (ES) št. 1371/2007 prenoviti.

(2)

V okviru skupne prometne politike je pomembno zagotoviti uporabniške pravice potnikov v železniškem prometu ter izboljšati kakovost in učinkovitost storitev železniškega prevoza potnikov, saj to lahko pripomore k povečanju deleža železniškega prevoza v primerjavi z drugimi načini prevoza.

(3)

Kljub znatnemu napredku na področju varstva potrošnikov v Uniji je treba varstvo pravic potnikov v železniškem prometu še izboljšati.

(4)

Ker je potnik v železniškem prometu šibkejša stran pogodbe o prevozu, bi bilo treba zaščititi zlasti njegove pravice.

(5)

S priznanjem enakih pravic potnikom v mednarodnem in notranjem železniškem prometu naj bi se povišala raven varstva potrošnikov v Uniji ter zagotovili enaki konkurenčni pogoji za prevoznike v železniškem prometu in enotna raven pravic za potnike. Potniki bi morali prejeti čim bolj točne informacije o svojih pravicah. Ker nekatere sodobne oblike vozovnic ne omogočajo fizičnega tiskanja informacij na njih, bi moralo biti mogoče informacije, zahtevane s to uredbo, zagotoviti na druge načine.

(6)

Železniške storitve, ki se ponujajo izključno v zgodovinske ali turistične namene, navadno ne služijo običajnim potrebam po prevozu. Takšne storitve so normalno izolirane od preostalega železniškega sistema Unije in uporabljajo tehnologijo, ki bi lahko omejila njihovo dostopnost. Državam članicam bi moralo biti dovoljeno odobriti izjeme od uporabe določb te uredbe glede železniških storitev, ki se ponujajo izključno v zgodovinske ali turistične namene, z izjemo nekaterih določb, ki bi morale veljati za vse storitve železniškega prevoza potnikov v vsej Uniji.

(7)

Mestne, primestne in regionalne storitve železniškega prevoza potnikov se po svoji naravi razlikujejo od storitev železniškega prevoza potnikov na dolge razdalje. Države članice bi zato morale imeti možnost, da te storitve izvzamejo iz nekaterih določb te uredbe o pravicah potnikov. Take izjeme pa se ne bi smele uporabljati za bistvena pravila, zlasti ne za določbe v zvezi z nediskriminatornimi pogoji pogodb o prevozu, s pravico do nakupa vozovnic za vlak brez nepotrebnih težav, z odgovornostjo prevoznikov v železniškem prometu glede potnikov in njihove prtljage ter z zahtevama, da so prevozniki v železniškem prometu ustrezno zavarovani ter da se sprejmejo ustrezni ukrepi za zagotovitev osebne varnosti potnikov na železniških postajah in vlakih. Regionalne storitve so bolj celotno povezane s preostalim železniškim sistemom Unije, zadevna potovanja pa so daljša. Za regionalne storitve železniškega prevoza potnikov bi bilo možne izjeme zato treba še bolj omejiti. Kar zadeva regionalne storitve železniškega prevoza potnikov bi bilo treba izjeme od določb te uredbe, ki invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo olajšujejo uporabo železniških storitev v celoti odpraviti, izjeme pa ne bi smele veljati za določbe te uredbe, ki spodbujajo uporabo koles. Poleg tega bi morala biti možnost, da se regionalne storitve izvzamejo iz nekaterih obveznosti v zvezi s ponujanjem vozovnic, ki veljajo za vse proge in preusmeritvijo, časovno omejena.

(8)

Cilj te uredbe je izboljšati storitve železniškega prevoza potnikov v Uniji. Zato bi morale države članice imeti možnost, da začasno odobrijo izjeme za storitve v regijah, pri katerih se znaten del storitve izvaja zunaj Unije.

(9)

Da bi omogočili nemoten prehod z okvira, vzpostavljenega na podlagi Uredbe (ES) št. 1371/2007, na okvir iz te uredbe, bi bilo poleg tega treba predhodne nacionalne izjeme opustiti postopoma ter tako zagotoviti potrebno pravno varnost in kontinuiteto. Državam članicam, ki trenutno uporabljajo izjeme na podlagi člena 2(4) Uredbe (ES) št. 1371/2007, bi moralo biti dovoljeno, da izvzamejo iz določb te uredbe le tiste storitve železniškega prevoza potnikov v notranjem prometu, za katere je potrebna znatna prilagoditev, in v vsakem primeru le za omejeno časovno obdobje. Državam članicam bi moralo biti dovoljeno tudi, da v prehodnem obdobju odobrijo izjeme od obveznosti posredovanja prometnih in potovalnih informacij med prevozniki le, če upravljavec infrastrukture tehnično ne more posredovati teh podatkov v realnem času nobenemu prevozniku v železniškem prometu, prodajalcu vozovnic, organizatorju potovanj ali upravljavcu postaj. Oceno tehnične izvedljivosti bi bilo treba opraviti vsaj vsaki dve leti.

(10)

Kadar države članice izvzamejo storitve železniškega prevoza potnikov iz uporabe nekaterih določb te uredbe, bi morale o tem obvestiti Komisijo. Pri posredovanju teh informacij bi morale pojasniti razloge za odobritev takih izjem in ukrepe, ki so jih sprejele ali so predvideni za izpolnjevanje obveznosti iz te uredbe, potem ko zadevne izjeme prenehajo veljati.

(11)

kadar je za eno postajo odgovornih več upravljavcev postaj, bi morale države članice imeti možnost, da določijo organ, ki bo pristojen za odgovornosti iz te uredbe.

(12)

Zaradi dostopa do potovalnih informacij v realnem času, tudi informacij o tarifah, je potovanje po železnici za nove stranke dostopnejše, hkrati pa jim zagotavlja večjo izbiro med možnostmi potovanja in tarifami. Da se olajša potovanje po železnici, bi morali prevozniki v železniškem prometu drugim prevoznikom v železniškem prometu, prodajalcem vozovnic in organizatorjem potovanj, ki prodajajo njihove storitve, zagotoviti dostop do tovrstnih potovalnih informacij ter možnost rezervacije in preklica rezervacije. Da se olajša potovanje po železnici, bi morali upravljavci infrastrukture podatke v realnem času o prihodu in odhodu vlakov posredovati prevozniku v železniškem prometu in upravljavcem postaj ter prodajalcem vozovnic in organizatorjem potovanj.

(13)

Podrobnejše zahteve glede zagotavljanja potovalnih informacij so določene v tehničnih specifikacijah za interoperabilnost iz Uredbe Komisije (EU) št. 454/2011 (4).

(14)

Krepitev pravic potnikov v železniškem prometu bi morala temeljiti na obstoječem mednarodnem pravu iz Dodatka A – Enotna pravila za pogodbo o mednarodnem železniškem prevozu potnikov in prtljage (CIV) h Konvenciji o mednarodnem železniškem prometu (COTIF) z dne 9. maja 1980, kakor je spremenjena s Protokolom o spremembi Konvencije o mednarodnem železniškem prometu z dne 3. junija 1999 (Protokol iz leta 1999). Vendar je področje uporabe te uredbe zaželeno razširiti in zaščititi ne le potnike v mednarodnem železniškem prometu, temveč tudi potnike v notranjem železniškem prometu. Unija je h Konvenciji COTIF pristopila 23. februarja 2013.

(15)

Države članice bi morale prepovedati diskriminacijo na podlagi državljanstva potnika ali sedeža v Uniji za prevoznika v železniškem prometu, prodajalca vozovnic ali organizatorja potovanj. Vendar socialne tarife in spodbujanje širše uporabe javnega prevoza ne bi smeli biti prepovedani, če so ti ukrepi sorazmerni in neodvisni od državljanstva zadevnega potnika. Prevozniki v železniškem prometu, prodajalci vozovnic in organizatorji potovanj lahko prosto določajo svoje poslovne prakse, vključno z uporabo posebnih ponudb in promocijo nekaterih prodajnih kanalov. Glede na razvoj spletnih platform za prodajo potniških vozovnic bi morale države članice posebno pozornost nameniti temu, da do diskriminacije ne prihaja med dostopanjem do spletnih vmesnikov ali nakupom vozovnic. Poleg tega bi morala biti raven zaščite potnika ne glede na način nakupa določene vrste vozovnice enaka.

(16)

Vse večja priljubljenost kolesarjenja v celotni Uniji vpliva tudi širše na sektorja mobilnosti in turizma. S povečevanjem deleža uporabe železnic in kolesarjenja v razdelitvi načinov prevoza se zmanjšuje tudi vpliv prometa na okolje. Zato bi morali prevozniki v železniškem prometu kar najbolj olajšati združevanje potovanj s kolesom in vlakom. Zlasti bi morali pri nakupu novih tirnih vozil ali pri večji nadgradnji obstoječih tirnih vozil zagotoviti zadostno število mest za kolesa, razen če se nakup ali nadgradnja nanaša na jedilne vagone, spalne vagone ali vagone ležalnike. Da bi se izognili negativnim vplivom na varnostno uspešnost obstoječih tirnih vozil, bi morala navedena obveznost veljati le v primerih večje nadgradnje, za katero je potrebno novo dovoljenje za dajanje vozila na trg.

(17)

Pri določitvi zadostnega števila mest za kolesa za vlakovno kompozicijo je treba upoštevati velikost vlakovne kompozicije, vrsto storitve in povpraševanje po prevozu koles. Prevozniki v železniškem prometu bi morali imeti možnost, da po posvetovanju z javnostjo pripravijo načrte, v katerih opredelijo konkretna števila mest za kolesa za svoje storitve. Kadar se prevozniki v železniškem prometu odločijo, da načrtov ne pripravijo, pa bi moralo obveljati zakonsko določeno število. Slednje bi moralo prevoznikom v železniškem prometu služiti tudi kot vodilo pri pripravi njihovih načrtov. Število, ki je nižje od zakonsko določenega, bi se moralo šteti za zadostno le, če to upravičujejo posebne okoliščine, kot je opravljanje železniških storitev v zimskem času, ko očitno ni povpraševanja po prevozu koles ali pa je to povpraševanje majhno. Poleg tega je v nekaterih državah članicah, kar zadeva nekatere vrste storitev, povpraševanje po prevozu koles še posebej veliko. Zato bi morale imeti države članice možnost, da za nekatere vrste storitev določijo najmanjše zadostno število mest za kolesa. To število bi moralo prevladati nad konkretnim številom iz vseh načrtov prevoznikov v železniškem prometu. To ne bi smelo ovirati prostega pretoka železniških tirnih vozil znotraj Unije. Potniki bi morali biti obveščeni o prostoru, ki je na voljo za kolesa.

(18)

Pravice in obveznosti glede prevoza koles na vlakih bi morale veljati za kolesa, s katerimi se je mogoče voziti pred potovanjem z vlakom in po njem. Prevoz koles v paketih in vrečah po potrebi urejajo določbe te uredbe, ki se nanašajo na prtljago.

(19)

Med pravice potnikov železniških storitev spada prejemanje informacij o storitvi pred in med potovanjem. Prevozniki v železniškem prometu, prodajalci vozovnic in organizatorji potovanj bi morali splošne informacije o železniški storitvi zagotoviti že pred potovanjem. To bi morali storiti v obliki, dostopni invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo. Prevozniki v železniškem prometu, po možnosti pa tudi prodajalci vozovnic in organizatorji potovanj, bi morali potnikom med potovanjem zagotoviti dodatne informacije, zahtevane s to uredbo. Kadar ima te informacije upravljavec postaje, bi jih prav tako moral zagotoviti potnikom.

(20)

Prodajalci vozovnic se po velikosti med seboj zelo razlikujejo, saj njihov razpon sega od mikro do velikih podjetij; nekateri od njih ponujajo storitve samo zunaj spleta, nekateri pa samo na spletu. Obveznost zagotavljanja potovalnih informacij potnikom bi zato morala biti sorazmerna različnim velikostim in s tem tudi različnim zmogljivostim prodajalcev vozovnic.

(21)

Ta uredba prevoznikom v železniškem prometu, organizatorjem potovanj ali prodajalcem vozovnic ne bi smela preprečevati, da potnikom ponudijo ugodnejše pogoje od tistih, ki so določeni v tej uredbi. Vendar ta uredba prevoznika v železniškem prometu ne bi smela zavezovati z ugodnejšimi pogodbenimi pogoji, ki jih ponuja organizator potovanj ali prodajalec vozovnic, razen če tako določa dogovor med prevoznikom v železniškem prometu in organizatorjem potovanj ali prodajalcem vozovnic.

(22)

Vozovnice, ki veljajo za vse proge, potnikom omogočajo nemotena potovanja, zato bi si bilo treba ustrezno prizadevati, da bi bile take vozovnice na voljo za storitve na dolge razdalje, mestne, primestne in regionalne storitve železniškega prevoza potnikov, ne glede na to ali so te storitve mednarodne ali notranje, vključno s storitvami železniškega prevoza potnikov, ki so po tej uredbi izvzete. Omogočiti bi bilo treba, da se za namene izračunavanja celotne zamude za katero je na voljo nadomestilo, izključijo zamude, do katerih pride na delih potovanja, ki se nanašajo na železniške storitve, ki so po tej uredbi izvzete.

(23)

Pri storitvah, ki jih izvaja isti prevoznik v železniškem prometu, bi bilo treba potnikom v železniškem prometu olajšati prehod z ene storitve na drugo z uvedbo obveznosti ponujanja vozovnic, ki veljajo za vse proge, saj v ta namen ni treba skleniti trgovinskega sporazuma med prevozniki v železniškem prometu. Zahteva po ponujanju vozovnic, ki veljajo za vse proge, bi morala veljati tudi za storitve, ki jih izvajajo prevozniki v železniškem prometu, ki pripadajo istemu lastniku ali so hčerinske družbe v popolni lasti enega od prevoznikov v železniškem prometu, ki opravljajo železniške storitve na potovanju. Prevoznik v železniškem prometu bi moral imeti možnost, da na vozovnici, ki velja za vse proge, določi čas odhoda vsake železniške storitve, za katero velja vozovnica, ki velja za vse proge, vključno z regionalnimi storitvami.

(24)

Potniki bi morali biti jasno obveščeni o tem, ali vozovnice, ki jih proda prevoznik v železniškem prometu v enkratni komercialni transakciji, predstavljajo vozovnico, ki velja za vse proge. Kadar potniki niso pravilno obveščeni, bi moral biti prevoznik v železniškem prometu odgovoren, kot da bi te vozovnice bile vozovnice, ki veljajo za vse proge.

(25)

Ponudbo vozovnic, ki veljajo za vse proge, bi bilo treba promovirati. Vendar so pravilne informacije o železniških storitvah nujne tudi, kadar potniki kupijo vozovnice od prodajalca vozovnic ali organizatorja potovanj. Kadar prodajalci vozovnic ali organizatorji potovanj prodajajo ločene vozovnice v paketu, bi morali potnika jasno obvestiti, da te vozovnice ne zagotavljajo enake ravni zaščite kot vozovnice, ki veljajo za vse proge, in da prevoznik ali prevozniki v železniškem prometu, ki zagotavljajo storitev, teh vozovnic niso izdali kot vozovnice, ki veljajo za vse proge. Kadar prodajalci vozovnic ali organizatorji potovanj ne izpolnjujejo te zahteve, bi morala njihova odgovornost presegati povračilo cene vozovnic.

(26)

Pri ponudbi vozovnic, ki veljajo za vse proge, je pomembno, da prevozniki v železniškem prometu pri prvotni rezervaciji upoštevajo realistične in veljavne minimalne čase povezave ter vse relevantne dejavnike, kot sta velikost in lokacija zadevnih postaj in peronov.

(27)

Z vidika Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov ter z namenom, da se invalidnim osebam in osebam z zmanjšano mobilnostjo zagotovijo možnosti potovanja po železnici, primerljive z možnostmi drugih državljanov, bi bilo treba določiti pravila o nediskriminaciji in pomoči med potovanjem. Invalidne osebe in osebe z omejeno mobilnostjo imajo, tako kot vsi drugi državljani, pravici do prostega gibanja in nediskriminacije. Med drugim bi bilo treba posvetiti posebno pozornost zagotavljanju informacij invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo o dostopnosti do železniških storitev, pogojih dostopa do tirnega vozila in njegovi opremi. Da bi bili potniki z omejeno možnostjo zaznavanja kar najbolje obveščeni o zamudah, bi bilo treba uporabljati optične in akustične sisteme, kot je ustrezno. Invalidne osebe bi morale imeti možnost nakupa vozovnice na vlaku brez dodatnih stroškov, če pred vstopom na vlak ni dostopnega načina za nakup vozovnice. Obstajati pa bi morala tudi možnost omejitve te pravice iz varnostnih razlogov ali zaradi obvezne rezervacije. Osebje bi moralo biti ustrezno usposobljeno, da se odzove na potrebe invalidnih oseb in oseb z omejeno mobilnostjo, zlasti pri nudenju pomoči. Za zagotovitev enakih pogojev potovanja bi morala biti takim osebam na postajah in na vlaku na voljo pomoč, če pa na vlaku in na postaji ni usposobljenega spremljevalnega osebja, bi si bilo treba po najboljših močeh prizadevati, da se jim omogoči potovanje po železnici.

(28)

Prevozniki v železniškem prometu in upravljavci postaj bi morali dejavno sodelovati z organizacijami, ki zastopajo invalidne osebe, da se izboljša kakovost dostopnosti prevoznih storitev.

(29)

Da bi invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo olajšali dostop do storitev železniškega prevoza potnikov, bi morale države članice imeti možnost, da od prevoznikov v železniškem prometu in upravljavcev postaj zahtevajo vzpostavitev nacionalnih enotnih kontaktnih točk za usklajevanje informacij in pomoči.

(30)

Da se zagotovi pomoč invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo, je treba iz praktičnih razlogov prevoznika v železniškem prometu, upravljavca postaj, prodajalca vozovnic ali organizatorja potovanj vnaprej obvestiti o potrebi po pomoči. Čeprav je v tej uredbi določeno najdaljše skupno obdobje za taka predhodna obvestila, so prostovoljni dogovori, ki ponujajo krajša obdobja, koristni za izboljšanje mobilnosti invalidnih oseb in oseb z omejeno mobilnostjo. Da bi zagotovili čim širše posredovanje informacij o tako skrajšanih obdobjih, je pomembno, da Komisija v svoje poročilo o izvajanju in rezultatih te uredbe vključi informacije o razvoju dogovorov o skrajšanem predhodnem obveščanju in s tem povezanim razširjanjem informacij.

(31)

Prevozniki v železniškem prometu in upravljavci postaj bi morali upoštevati potrebe invalidnih oseb in oseb z omejeno mobilnostjo z izpolnjevanjem Direktive (EU) 2019/882 Evropskega parlamenta in Sveta (5) in Uredbe Komisije (EU) št. 1300/2014 (6). Kadar se ta uredba nanaša na določbe Direktive (EU) 2019/882, bi morale države članice navedene določbe uporabljati od 28. junija 2025 dalje v skladu s prehodnimi ukrepi iz člena 32 navedene direktive. Kar zadeva storitve železniškega prevoza potnikov, je področje uporabe navedenih določb določeno v točki (c) člena 2(2) navedene direktive.

(32)

Nekatere živali so usposobljene za pomoč invalidnim osebam, da se jim omogoči samostojna mobilnost. Za tako mobilnost je bistveno, da se te živali lahko vkrcajo na vlak. Ta uredba določa skupne pravice in obveznosti v zvezi s psi pomočniki. Države članice pa bi morale imeti možnost, da izvedejo preskuse z uporabo drugih živali za pomoč pri mobilnosti in jim dovolijo vstopiti na vlak v železniških storitvah v notranjem prometu. Pomembno je, da Komisija glede tega spremlja razvoj, zaradi prihodnjega dela v zvezi z živalmi za pomoč pri mobilnosti.

(33)

Zaželeno je, da bi ta uredba uvedla sistem nadomestil za potnike v primeru zamude, tudi kadar do zamude pride zaradi odpovedi storitve ali zamujene povezave. V primeru zamude pri storitvi železniškega prevoza potnikov bi morali prevozniki v železniškem prometu potnikom zagotoviti nadomestilo kot odstotni delež cene vozovnice.

(34)

Prevozniki v železniškem prometu bi obvezno morali biti zavarovani ali imeti zadostna jamstva za odgovornost do potnikov v železniškem prometu v primeru nesreč.

(35)

Krepitev pravic do nadomestila in pomoči v primeru zamude, zamujene povezave ali odpovedi storitve bi morala spodbuditi delovanje trga storitev železniškega potniškega prometa v korist potnikov.

(36)

V primeru zamude bi potniki morali imeti možnost za nadaljevanje ali preusmeritev potovanja pod primerljivimi pogoji prevoza. V takem primeru bi bilo treba upoštevati potrebe invalidnih oseb in oseb z omejeno mobilnostjo.

(37)

Vendar prevoznik v železniškem prometu ne bi smel biti obvezan plačati nadomestila, če lahko dokaže, da je do zamude prišlo zaradi izrednih okoliščin, kot so skrajne vremenske razmere ali večje naravne nesreče, ki so ogrozile varno izvajanje storitve. Vsak tak dogodek bi moral imeti značilnosti izredne naravne nesreče in ne običajnih vremenskih razmer v zadevnem letnem času, kot so jesenske nevihte ali redno pojavljajoče se poplave v mestih, ki jih povzroči plimovanje ali taljenje snega. Prevoznik v železniškem prometu prav tako ne bi smel biti obvezan plačati nadomestila, če lahko dokaže, da je zamuda posledica večje javnozdravstvene krize, kot je pandemija. Tudi kadar je zamudo zakrivil potnik ali je posledica dejanj tretjih oseb prevoznik v železniškem prometu ne bi smel biti obvezan plačati nadomestila. Prevoznik v železniškem prometu bi moral dokazati, da ni mogel predvideti teh dogodkov ali se jim izogniti niti ni mogel preprečiti zamude, čeprav je za to sprejel vse razumne ukrepe, vključno z ustreznim preventivnim vzdrževanjem tirnih vozil. Stavke zaposlenih pri prevozniku v železniškem prometu ter sprejetje oziroma nesprejetje ukrepov drugih prevoznikov v železniškem prometu, ki se poslužujejo iste infrastrukture, upravljavcev infrastrukture in upravljavca postaj ne bi smeli vplivati na oprostitev odgovornosti zaradi zamud. Okoliščine, v katerih prevoznikom v železniškem prometu ni treba plačati nadomestila, bi morale biti objektivno utemeljene. Kadar je prevoznikom v železniškem prometu na voljo sporočilo ali dokument od njih neodvisnega upravljavca železniške infrastrukture, javnega organa ali drugega telesa, v katerem so navedene okoliščine, na podlagi katerih prevoznik v železniškem prometu trdi, da je izvzet iz obveznosti plačila nadomestila, bi morali o takih sporočilih ali dokumentih obvestiti potnike in po potrebi zadevne organe.

(38)

Prevoznike v železniškem prometu bi bilo treba spodbujati, da poenostavijo postopek, po katerem potniki zaprosijo za nadomestilo ali povračilo stroškov. Države članice bi morale zlasti imeti možnost, da od prevoznikov v železniškem prometu zahtevajo, da zaprosila sprejemajo prek določenih komunikacijskih sredstev, na primer spletnih mest ali z uporabo mobilnih aplikacij, če take zahteve niso diskriminatorne.

(39)

Da bi potnikom olajšali vlaganje zahtevkov za povračilo ali nadomestilo v skladu s to uredbo, bi bilo treba določiti obrazce za take zahtevke, ki so veljavni po vsej Uniji. Potniki bi morali imeti možnost, da zahtevke vložijo ob uporabi takega obrazca.

(40)

Prevozniki v železniškem prometu bi morali v sodelovanju z upravljavci infrastrukture in upravljavci postaj pripraviti načrte dela v izrednih razmerah, da bi kar najbolj zmanjšali učinke večjih prekinitev storitev ter obtičalim potnikom zagotovili ustrezne informacije in oskrbo.

(41)

Zaželeno je tudi, da se žrtve nesreč in vzdrževane družinske člane razbremeni kratkotrajnih finančnih skrbi neposredno po nesreči.

(42)

V interesu potnikov v železniškem prometu je, da se v dogovoru z javnimi organi sprejmejo ustrezni ukrepi za zagotovitev osebne varnosti potnikov na postajah in vlakih.

(43)

Potniki v železniškem prometu bi morali imeti možnost, da kateremu koli zadevnemu prevozniku v železniškem prometu, upravljavcem določenih postaj ali po potrebi prodajalcem vozovnic in organizatorjem potovanj predložijo pritožbo v zvezi z njihovimi področji odgovornosti glede pravic in obveznosti, ki izhajajo iz te uredbe. Potniki v železniškem prometu bi morali imeti pravico do odgovora v razumnem roku.

(44)

Zaradi učinkovitega reševanja pritožb bi morali prevozniki v železniškem prometu in upravljavci postaj imeti pravico, da vzpostavijo skupne službe za stranke in mehanizme za reševanje pritožb. Informacije o postopkih reševanja pritožb bi morale biti na voljo javnosti in lahko dostopne vsem potnikom.

(45)

Ta uredba ne bi smela vplivati na pravice potnikov, da vložijo pritožbo pri nacionalnem organu ali da uporabijo pravna sredstva v skladu z nacionalnimi postopki.

(46)

Prevozniki v železniškem prometu in upravljavci postaj bi morali določiti, upravljati in spremljati standarde kakovosti storitev železniškega prevoza potnikov. Poleg tega bi morali objaviti informacije o kakovostni uspešnosti svojih storitev.

(47)

Za ohranitev visoke ravni varstva potrošnikov v železniškem prometu bi bilo treba od držav članic zahtevati, da določijo nacionalne izvršilne organe, ki bodo podrobno spremljali uporabo te uredbe in jo izvrševali na nacionalni ravni. Ti organi bi morali imeti možnost, da sprejmejo različne izvršilne ukrepe. Potniki bi morali imeti možnost, da se tem organom pritožijo glede domnevnih kršitev uredbe. Da bi zagotovili zadovoljivo reševanje teh pritožb, bi morali organi sodelovati tudi z nacionalnimi izvršilnimi organi drugih držav članic.

(48)

Države članice, ki nimajo železniškega sistema in neposredne možnosti zanj, bi bile nesorazmerno in nepotrebno obremenjene, če bi za njih veljale s to uredbo določene obveznosti izvrševanja, kar zadeva upravljavce postaj in upravljavce infrastrukture. Enako velja za obveznosti izvrševanja, kar zadeva prevoznike v železniškem prometu, dokler država članica ne izda licence nobenemu prevozniku v železniškem prometu. Zaradi tega bi bilo treba take države članice iz teh obveznosti izvzeti.

(49)

Obdelavo osebnih podatkov bi bilo treba izvajati v skladu s pravom Unije o varstvu osebnih podatkov, zlasti z Uredbo (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (7).

(50)

Države članice bi morale določiti kazni za kršitve te uredbe in zagotoviti njihovo izvajanje. Kazni, med katerimi bi lahko bilo tudi plačilo nadomestila zadevni osebi, bi morale biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

(51)

Ker ciljev te uredbe, in sicer razvoja železnic Unije in okrepitve pravic potnikov v železniškem prometu, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(52)

Da se zagotovi visoka raven zaščite potnikov, bi bilo treba v skladu s členom 290 PDEU na Komisijo prenesti pooblastilo za sprejemanje aktov za spreminjanje Priloge I v zvezi z Enotnimi pravili CIV ter za prilagajanje minimalnega zneska predplačila za primer smrti potnika, da bi upoštevali spremembe v harmoniziranem indeksu cen življenjskih potrebščin EU. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se to posvetovanje izvede v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (8). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(53)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (9).

(54)

Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela iz Listine o temeljnih pravicah Evropske unije, zlasti iz členov 21, 26, 38 in 47, ki določajo prepoved vsakršne diskriminacije, vključenost invalidnih oseb, zagotovitev visoke ravni varstva potrošnikov ter pravico do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča. Sodišča držav članic morajo to uredbo uporabljati ob upoštevanju navedenih pravic in načel –

(1)

Zakonodaja in politika Unije na področju okolja, podnebja in zadevne energije sta precej prispevali k izboljšanju stanja okolja. Še vedno pa ostajajo veliki okoljski in podnebni izzivi, ki bodo imeli znatne negativne posledice za Unijo in dobrobit njenih državljanov, če ne bodo obravnavani.

(2)

Program za okolje in podnebne ukrepe (LIFE), vzpostavljen z Uredbo (EU) št. 1293/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (4) za obdobje 2014‒2020, je zadnji v nizu programov Unije od leta 1992 dalje, ki podpirajo izvajanje okoljske in podnebne zakonodaje ter prednostnih nalog politike. V nedavni vmesni oceni je bil LIFE pozitivno ocenjen kot program, ki je na dobri poti, da bo učinkovit, uspešen in ustrezen. Program LIFE za obdobje 2014–2020 bi se torej moral nadaljevati z nekaterimi spremembami, ugotovljenimi v vmesni oceni in poznejših ocenjevanjih. V skladu s tem bi bilo treba Program za okolje in podnebne ukrepe (LIFE) (v nadaljnjem besedilu: program LIFE) vzpostaviti za obdobje sedmih let, da se njegovo trajanje uskladi s trajanjem večletnega finančnega okvira iz Uredbe Sveta (EU, Euratom) 2020/2093 (5).

(3)

V prizadevanju za doseganje ciljev, določenih v zakonodaji, politiki in načrtih, zlasti ciljev določenih v sporočilu Komisije z dne 11. decembra 2019 o Evropskem zelenem dogovoru (v nadaljnjem besedilu: Evropski zeleni dogovor) in v mednarodnih obveznostih Unije na področju okolja, podnebja in zadevne energije, bi moral program LIFE prispevati k pravičnemu prehodu na trajnostno, krožno in energijsko učinkovito gospodarstvo, zasnovano na obnovljivih virih energije, podnebno nevtralno in odporno proti podnebnim spremembam, k varovanju, obnovi in izboljševanju kakovosti okolja, vključno z zrakom, vodo in tlemi, in zdravja ter k ustavitvi in zmanjševanju izgube biotske raznovrstnosti, vključno s podporo izvajanju in upravljanju omrežja Natura 2000 ter bojem proti propadanju ekosistemov, in to z neposrednimi posegi ali s podpiranjem vključevanja teh ciljev v druge politike. Program LIFE bi moral podpirati tudi izvajanje splošnih akcijskih programov, sprejetih v skladu s členom 192(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), kot je sedmi okoljski akcijski program (6) ter vsi naslednji okoljski akcijski programi Unije.

(4)

Unija si prizadeva razviti celovit odziv na cilje trajnostnega razvoja iz agende Združenih narodov za trajnostni razvoj do leta 2030, ki poudarjajo neločljivo povezanost upravljanja naravnih virov za zagotovitev njihove dolgoročne razpoložljivosti in ekosistemskih storitev ter povezave navedenega upravljanja in storitev z zdravjem ljudi ter trajnostne in socialno vključujoče gospodarske rasti. V tem duhu bi moral program LIFE odražati načela solidarnosti in hkrati znatno prispevati tako h gospodarskemu razvoju kot socialni koheziji.

(5)

Za spodbujanje trajnostnega razvoja bi bilo treba v opredelitev in izvajanje vseh politik in dejavnosti Unije vključiti zahteve za varovanje okolja in podnebja. Zato bi bilo treba spodbujati sinergije in dopolnjevanje z drugimi programi financiranja Unije, vključno z olajšanjem financiranja dejavnosti, ki dopolnjujejo strateške integrirane projekte in strateške projekte za naravo ter podpirajo uporabo in ponavljanje rešitev, razvitih v okviru programa LIFE. Za preprečevanje podvajanja financiranja je potrebno usklajevanje. Komisija in države članice bi morale ukrepati, da bi preprečile upravno prekrivanje in upravno breme za upravičence projektov, ki izhajajo iz obveznosti poročanja iz različnih finančnih instrumentov.

(6)

Program LIFE bi moral prispevati k trajnostnemu razvoju in uresničevanju ciljev zakonodaje, strategij, načrtov ali mednarodnih obveznosti Unije na področju okolja, podnebja in zadevne energije, zlasti v zvezi z agendo Združenih narodov za trajnostni razvoj do leta 2030, Konvencije o biološki raznovrstnosti (7), Pariškega sporazuma, sprejetega v okviru Okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah (8) (v nadaljnjem besedilu: Pariški sporazum o podnebnih spremembah), in med drugim Konvencije Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo (UN/ECE) o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (9) (v nadaljnjem besedilu: Aarhuška konvencija), Konvencije UN/ECE o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja, Baselske konvencije OZN o nadzoru prehoda nevarnih odpadkov prek meja in njihovega odstranjevanja, Rotterdamske konvencije OZN o postopku soglasja po predhodnem obveščanju za določene nevarne kemikalije in pesticide v mednarodni trgovini ter Stockholmske konvencije OZN o obstojnih organskih onesnaževalih.

(7)

Unija pripisuje velik pomen dolgoročni trajnosti rezultatov, ki jih imajo projekti, financirani s programom LIFE, in zmožnosti, da se ti rezultati zavarujejo in ohranijo po izvedbi projekta, med drugim z nadaljevanjem projekta ali ponovitvijo ali prenosom rezultatov.

(8)

Spoštovanje zavez, ki jih je Unija sprejela v okviru Pariškega sporazuma o podnebnih spremembah, zahteva preoblikovanje Unije v trajnostno, krožno in energijsko učinkovito družbo, ki bo temeljila na energiji iz obnovljivih virov, bo podnebno nevtralna in odporna proti podnebnim spremembam. Za tako preoblikovanje je potrebno ukrepanje s posebnim poudarkom na sektorjih, ki najbolj prispevajo k trenutnim ravnem emisij toplogrednih plinov in onesnaževanju, ki spodbuja energetsko učinkovitost in obnovljive vire energije pa tudi – v skladu z dolgoročnimi cilji iz Pariškega sporazuma o podnebnih spremembah – prispeva k izvajanju okvira podnebne in energetske politike do leta 2030 in integriranih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov držav članic ter k izvajanju dolgoročne strategije Unije za podnebje in energijo. Program LIFE bi moral vključevati tudi ukrepe, ki prispevajo k izvajanju politike Unije za prilagajanje podnebnim spremembam, da se zmanjša občutljivost za negativne posledice podnebnih sprememb.

(9)

Projekti na podlagi novega podprograma programa LIFE „Prehod na čisto energijo“ bi se morali osredotočati na krepitev zmogljivosti ter razširjanje znanja, spretnosti, inovativnih tehnik, metod in rešitev za doseganje ciljev zakonodaje in politike Unije v zvezi s prehodom na energijo iz obnovljivih virov in večjo energetsko učinkovitostjo. Tako krepitev zmogljivosti in razširjanje običajno predstavljajo usklajevalni in podporni ukrepi z visoko dodano vrednostjo na ravni Unije, katerih namen je odpraviti tržne ovire, ki ovirajo družbeno-gospodarski prehod na trajnostno energijo, vanje pa so predvsem vključeni mali in srednje veliki subjekti ter več akterjev, med drugim tudi lokalni in regionalni javni organi ter neprofitne organizacije. Taki ukrepi prinašajo številne dodatne koristi, kot so boj proti energijski revščini, izboljšanje kakovosti zraka v zaprtih prostorih, zmanjšanje lokalnih onesnaževal zaradi izboljšanja energetske učinkovitosti in razširjenih obnovljivih virov energije ter prispevanje k pozitivnim lokalnim gospodarskim učinkom in bolj družbeno vključujoči rasti.

(10)

Da bi prispevali k blaženju podnebnih sprememb in k mednarodnim zavezam Unije glede razogljičenja, je treba pospešiti preoblikovanje energetskega sektorja. Ukrepe za krepitev zmogljivosti, ki podpirajo energetsko učinkovitost in energijo iz obnovljivih virov ter se do leta 2020 financirajo v okviru programa Obzorje 2020 (10), bi bilo treba vključiti v novi podprogram programa LIFE „Prehod na čisto energijo“, saj njihov cilj ni financirati odličnost in ustvarjati inovacije, ampak olajšati prevzem tehnologije za energijo iz obnovljivih virov in energetsko učinkovitost, ki je že na voljo in bo prispevala k blažitvi podnebnih sprememb. Program LIFE bi moral vključevati vse deležnike in sektorje, ki jih zadeva prehod na čisto energijo. Vključitev takih ukrepov za krepitev zmogljivosti v program LIFE ponuja možnosti za sinergije med podprogrami in povečuje celotno usklajenost financiranja Unije. Zato bi bilo treba zbirati in razširjati podatke o uporabi obstoječih rešitev za raziskave in inovacije v projektih programa LIFE, vključno iz programa Obzorje Evropa, vzpostavljenim z Uredbo (EU) 2021/695 Evropskega parlamenta in Sveta (11) (v nadaljnjem besedilu: program Obzorje Evropa), in njegovih predhodnikov.

(11)

V skladu z oceno učinka, ki je spremljala predlog Komisije za Direktivo (EU) 2018/2002 Evropskega parlamenta in Sveta (12), ki je spremenila Direktivo 2012/27/EU Evropskega parlamenta in Sveta (13), bodo za doseganje energetskih ciljev Unije do leta 2030 v obdobju 2021 do 2030 potrebne dodatne naložbe v vrednosti 177 milijard EUR na leto. Največje vrzeli so pri naložbah v razogljičenje zgradb, da se povečata energijska učinkovitost in uporaba manjših obnovljivih virov energije, kjer je treba kapital usmeriti v projekte velikega obsega. Eden od ciljev podprograma „Prehod na čisto energijo“, ki zajema energetsko učinkovitost in hitro uvedbo obnovljive energije, je krepitev zmogljivosti za razvoj in združevanje takšnih projektov, kar bi hkrati olajšalo črpanje sredstev iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov ter spodbudilo naložbe v obnovljivo energijo in energetsko učinkovitost, med drugim tudi z uporabo finančnih instrumentov, ki so na voljo v okviru Uredbe (EU) 2021/523 Evropskega parlamenta in Sveta (14).

(12)

Program LIFE je edini program, ki je izrecno namenjen okolju in podnebnim ukrepom in ima zato ključno vlogo pri izvajanju zakonodaje in politik Unije na teh področjih.

(13)

Sinergije s programom Obzorje Evropa bi morale omogočiti, da se med procesom načrtovanja strateških raziskav in inovacij Obzorja Evropa ugotovijo in določijo potrebe v zvezi z raziskavami in inovacijami za reševanje okoljskih, podnebnih in energetskih izzivov v Uniji. Program LIFE bi moral še naprej spodbujati izvajanje zakonodaje in politike Unije na področju okolja, podnebja in zadevne energije, vključno z upoštevanjem in uporabo rezultatov raziskav in inovacij iz programa Obzorje Evropa ter olajševanjem njihove uporabe v širšem obsegu, če to lahko pomaga pri reševanju vprašanj s področja okolja, podnebja ali energetskega prehoda. Evropski svet za inovacije programa Obzorje Evropa lahko zagotovi podporo za širšo uporabo in trženje novih prodornih zamisli, ki bi se lahko pojavile med izvajanjem projektov LIFE. Podobno bi bilo treba upoštevati tudi sinergije s skladom za inovacije v okviru sistema za trgovanje z emisijami, vzpostavljenega v skladu z Direktivo 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta (15).

(14)

Ukrep, ki je prejel prispevek iz programa LIFE, bil tudi moral imeti možnost, da prejme prispevek iz drugih programov Unije, pod pogojem, da taki prispevki ne krijejo istih stroškov. Ukrepi, ki prejmejo kumulativno financiranje iz različnih programov Unije, bi se morali revidirati samo enkrat in na način, ki zajema vse vključene programe Unije in njihova pravila, ki se uporabljajo.

(15)

V sporočilu Komisije z dne 3. februarja 2017 o pregledu izvajanja okoljske politike EU: Skupni izzivi in prizadevanja za boljše rezultate je navedeno, da je potreben znaten napredek za pospešitev izvajanja pravnega reda Unije na področju okolja ter za okrepitev vključevanja in širšega upoštevanja okoljskih in podnebnih ciljev v druge politike. Zato bi moral program LIFE spodbujati premagovanje horizontalnih in sistemskih izzivov ter temeljnih vzrokov za pomanjkljivosti pri izvajanju, opredeljenih v okviru pregleda izvajanja okoljske politike, ter spodbujati doseganje potrebnega napredka, in sicer z razvojem, preizkušanjem in ponavljanjem novih pristopov; s podpiranjem razvoja, spremljanja in pregleda politike; z izboljšanjem upravljanja zadev na področju okolja, podnebnih sprememb in povezanega energetskega prehoda, vključno s krepitvijo vključevanja deležnikov na vseh ravneh, krepitev zmogljivosti, obveščanjem in ozaveščanjem; vključitvijo naložb iz naložbenih programov Unije ali drugih finančnih virov ter podpiranjem ukrepov za premagovanje raznih ovir za učinkovito izvajanje ključnih načrtov, ki jih zahteva okoljska zakonodaja.

(16)

Ustavitev in zmanjševanje izgube biotske raznovrstnosti in propadanje ekosistemov, tudi v morskih ekosistemih, zahtevata podporo za razvoj, izvajanje, izvrševanje in oceno ustrezne zakonodaje in politike Unije, vključno s sporočilom Komisije z dne 20. maja 2020 o strategiji EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 – vračanje narave v naša življenja, Direktivo Sveta 92/43/EGS (16), Direktivo 2009/147/ES Evropskega parlamenta in Sveta (17) ter Uredbo (EU) št. 1143/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (18), zlasti z razvojem baze znanja za pripravo in izvajanje politike ter z razvojem, preizkušanjem, prikazom in uporabo najboljših praks in rešitev, kot je učinkovito upravljanje, in to v majhnem obsegu ali prilagojenih za posebne lokalne, regionalne ali nacionalne okvire, vključno s celostnimi pristopi za izvajanje prednostnih okvirov ukrepanja, sprejetih na podlagi Direktive 92/43/EGS. Ta uredba bi morala prispevati k vključevanju ukrepov na področju biotske raznovrstnosti v politike Unije in doseganju splošne ambicije, da se za cilje biotske raznovrstnosti v letu 2024 nameni 7,5 % letne porabe v sklopu večletnega finančnega okvira, v letih 2026 in 2027 pa 10 %, ob upoštevanju obstoječih prekrivanj med podnebnimi cilji in cilji na področju biotske raznovrstnosti.

Unija in države članice bi morale spremljati svoje izdatke, povezane z biotsko raznovrstnostjo, da bi izpolnile svoje obveznosti poročanja iz Konvencije o biološki raznovrstnosti. Izpolnjene bi morale biti tudi zahteve za spremljanje iz druge ustrezne zakonodaje Unije. Izdatki Unije za biotsko raznovrstnost bi se morali spremljati v skladu z učinkovito, transparentno in celovito metodologijo, ki jo določi Komisija v sodelovanju z Evropskim parlamentom in Svetom, kot je navedeno v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 16. decembra 2020 med Evropskim parlamentom, Svetom Evropske unije in Evropsko komisijo o proračunski disciplini, sodelovanju v proračunskih zadevah in dobrem finančnem poslovodenju ter novih virih lastnih sredstev, vključno s časovnim načrtom za uvedbo novih virov lastnih sredstev (19).

(17)

Nedavna ocenjevanja in ocene, vključno z vmesnim pregledom strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020 in preverjanjem ustreznosti zakonodaje o naravi, kažejo, da je eden glavnih razlogov za nezadostno izvajanje zakonodaje Unije o naravi in strategije za biotsko raznovrstnost pomanjkanje ustreznega financiranja.

Glavni instrumenti Unije za financiranje, vključno z Evropskim skladom za regionalni razvoj, vzpostavljenim z Uredbo (EU) št. 1301/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (20) (v nadaljnjem besedilu: Evropski sklad za regionalni razvoj), in Kohezijskim skladom, vzpostavljenim z Uredbo (EU) št. 1300/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (21) (v nadaljnjem besedilu: Kohezijski sklad), Evropskim kmetijskim skladom za razvoj podeželja, vzpostavljenim z Uredbo (EU) št. 1305/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (22) (v nadaljnjem besedilu: Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja), ter Evropskim skladom za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo, vzpostavljenim z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o Evropskem skladu za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 508/2014 (v nadaljnjem besedilu: Evropski sklad za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo), bi lahko na dopolnilni osnovi znatno prispevali k zadovoljevanju navedenih potreb. Program LIFE bi lahko še izboljšal učinkovitost takega vključevanja s strateškimi projekti za naravo, namenjenimi spodbujanju izvajanja zakonodaje in politike Unije o naravi in biotski raznovrstnosti, vključno z ukrepi iz prednostnih okvirov ukrepanja, sprejetih na podlagi Direktive 92/43/EGS. Strateški projekti za naravo bi morali podpirati programe ukrepov v državah članicah, namenjenih vključevanju ustreznih ciljev za naravo in biotsko raznovrstnost v druge politike in programe financiranja, kar bi zagotovilo, da se za izvajanje teh politik zberejo ustrezna sredstva.

Države članice bi morale imeti možnost, da se v svojih strateških načrtih za skupno kmetijsko politiko odločijo, da delež odobrenih sredstev Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja uporabijo za podpiranje ukrepov, ki dopolnjujejo strateške projekte za naravo, kot so opredeljeni v tej uredbi.

(18)

Spodbujanje krožnega gospodarstva in učinkovite rabe virov zahteva spremembo načina oblikovanja, proizvodnje, potrošnje, popravljanja, ponovne uporabe, recikliranja in odlaganja materialov in izdelkov, vključno s plastiko, pri čemer se je treba osredotočiti na celoten življenjski cikel izdelkov. Program LIFE bi moral prispevati k prehodu na model krožnega gospodarstva s finančno pomočjo, namenjeno več subjektom, kot so podjetja, javni organi in potrošniki, zlasti z uporabo, razvojem in ponavljanjem najboljše tehnologije ter najboljših praks in rešitev, prilagojenih posebnim lokalnim, regionalnim ali nacionalnim okoliščinam, vključno s celostnimi pristopi za uporabo hierarhije ravnanja z odpadki in izvajanjem načrtov ravnanja z odpadki in preprečevanja odpadkov. S podpiranjem izvajanja sporočila Komisije z dne 16. januarja 2018 o Evropski strategiji za plastiko v krožnem gospodarstvu bi se lahko sprejeli zlasti ukrepi za reševanje problema morskih odpadkov.

(19)

Visoka raven varstva okolja je temeljnega pomena za zdravje in dobrobit državljanov Unije. Program LIFE bi moral podpirati politike Unije, da je treba kemikalije proizvajati in uporabljati tako, da se zmanjšajo znatni škodljivi učinki za zdravje ljudi in okolje; s tem bi prispevali k uresničitvi cilja glede nestrupenega okolja v Uniji. Program LIFE bi moral podpirati tudi dejavnosti za olajšanje izvajanja Direktive 2002/49/ES Evropskega parlamenta in Sveta (23), da se dosežejo ravni hrupa, ki ne povzročajo znatnih negativnih vplivov na zdravje ljudi in tveganj za zdravje ljudi.

(20)

Dolgoročni cilj Unije glede politike o kakovosti zraka je doseči ravni kakovosti zraka, ki ne povzročajo znatnih negativnih vplivov na zdravje ljudi in okolje niti ju ne ogrožajo, hkrati pa krepiti sinergije med izboljšanjem kakovosti zraka in zmanjšanjem emisij toplogrednih plinov. Ozaveščenost javnosti o onesnaženosti zraka je visoka in državljani od organov pričakujejo ukrepanje, zlasti na področjih, na katerih so prebivalstvo in ekosistemi izpostavljeni visokim ravnem onesnaževal zraka. Direktiva (EU) 2016/2284 Evropskega parlamenta in Sveta (24) poudarja vlogo, ki jo lahko ima financiranje Unije pri doseganju ciljev s področja čistega zraka. Program LIFE bi zato moral podpirati projekte, vključno s strateškimi integriranimi projekti, ki imajo zmožnost, da zberejo večji prispevek javnih in zasebnih sredstev, prikazujejo najboljše prakse ter spodbujajo izvajanje načrtov in zakonodaje o kakovosti zraka, in sicer na lokalni, regionalni, večregionalni, nacionalni in nadnacionalni ravni.

(21)

Direktiva 2000/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta (25) je določila okvir za varstvo površinskih voda, obalnega morja, somornic in podzemne vode v Uniji. Boljše izvajanje in večje vključevanje ciljev vodne politike v politike na drugih področjih bi podpiralo cilje navedene direktive. Zato bi moral program LIFE podpirati projekte, ki prispevajo k učinkovitemu izvajanju Direktive 2000/60/ES in druge ustrezne zakonodaje Unije o vodah, ki prispeva k doseganju dobrega stanja vodnih teles Unije z uporabo, razvojem in ponavljanjem najboljših praks ter z uporabo dopolnilnih ukrepov v okviru drugih programov ali finančnih virov Unije.

(22)

Varstvo in obnova morskega okolja je eden splošnih ciljev okoljske politike Unije. Program LIFE bi moral podpirati: upravljanje, ohranjanje, obnovo in spremljanje biotske raznovrstnosti in morskih ekosistemov zlasti na morskih območjih omrežja Natura 2000 ter varstvo vrst v skladu s prednostnimi okviri ukrepanja, sprejetimi na podlagi Direktive 92/43/EGS; doseganje dobrega okoljskega stanja v skladu z Direktivo 2008/56/ES Evropskega parlamenta in Sveta (26); spodbujanje čistega in zdravega morja; izvajanje sporočila Komisije z dne 16. januarja 2018 o Evropski strategiji za plastiko v krožnem gospodarstvu, ki obravnava zlasti problematiko izgubljenega ribolovnega orodja in morskih odpadkov; ter spodbujanje vključevanja Unije v mednarodno upravljanje oceanov, ki je bistveno za doseganje ciljev agende Združenih narodov za trajnostni razvoj do leta 2030 in za zagotavljanje zdravih oceanov za prihodnje generacije. Strateški integrirani projekti in strateški projekti za naravo v okviru programa LIFE bi morali vključevati ustrezne ukrepe za varstvo morskega okolja.

(23)

Za izboljšanje upravljanja zadev na področju okolja, podnebnih sprememb in povezanega energetskega prehoda je treba tudi s pomočjo komunikacijske strategije, v kateri bodo upoštevani novi mediji in družbena omrežja, v posvetovanje o zadevnih politikah in njihovo izvajanje na vseh ravneh vključiti civilno družbo, in sicer z ozaveščanjem javnosti, sodelovanjem potrošnikov in vključevanjem širšega kroga deležnikov, vključno z nevladnimi organizacijami (NVO). Zato je primerno, da program LIFE podpira obsežen niz NVO in omrežij za nepridobitne subjekte, ki zasledujejo cilje v splošnem interesu Unije in so dejavni predvsem na področju okoljskih ali podnebnih ukrepov, in da se nepovratna sredstva dodeljujejo na konkurenčen in pregleden način, da bi tem NVO, omrežjem in subjektom pomagali pri učinkovitem prispevanju k politiki Unije in pri povečevanju njihove zmogljivosti, da postanejo učinkovitejši partnerji.

(24)

Medtem ko bi moralo biti izboljšanje upravljanja na vseh ravneh medsektorski cilj za vse podprograme programa LIFE, bi moral program LIFE podpirati razvoj, izvajanje in izvrševanje okoljskega in podnebnega pravnega reda ter usklajenosti z njim, zlasti s horizontalno zakonodajo o okoljskem upravljanju, vključno z zakonodajo za izvajanje Aarhuške konvencije.

(25)

Program LIFE bi moral s preizkušanjem novih poslovnih priložnosti, nadgradnjo poklicnih znanj, olajševanjem dostopa potrošnikov do trajnostnih izdelkov in storitev, vključevanjem in opolnomočenjem usmerjevalcev mnenj ter preizkušanjem novih metod za prilagajanje obstoječih procesov in poslovnega okolja subjekte na trgu pripraviti za prehod na trajnostno, krožno in energijsko učinkovito gospodarstvo, ki bo temeljilo na energiji iz obnovljivih virov in bo podnebno nevtralno ter odporno proti podnebnim spremembam, in jih pri tem podpirati. Da bi podprli prevzemanje trajnostnih rešitev na širšem trgu, bi bilo treba spodbujati sprejemanje v širši javnosti in vključevanje potrošnikov.

(26)

Program LIFE je zasnovan za podporo predstavljanju tehnik, pristopov in primerov najboljših praks, ki se lahko znova uporabijo in nadgradijo. Inovativne rešitve bi prispevale k izboljšanju okoljske učinkovitosti in trajnostnosti, zlasti pri razvoju trajnostnih kmetijskih praks na območjih, ki so dejavna na področjih podnebja, vode, tal, biotske raznovrstnosti in odpadkov. Pri tem je treba poudariti sinergije z drugimi programi in politikami, kot sta evropsko partnerstvo za inovacije na področju kmetijske produktivnosti in trajnosti ter sistem EU za okoljsko ravnanje in presojo.

(27)

Velike naložbe v okolje in podnebne ukrepe na ravni Unije financirajo predvsem večji programi financiranja Unije. Zato je nujno okrepiti prizadevanja za vključevanje, da se zagotovi, da so vse dejavnosti v okviru drugih programov financiranja Unije trajnostne ter primerne z vidika biotske raznovrstnosti in podnebja ter da se v vse instrumente Unije vključijo zaščitni ukrepi glede trajnostnosti. Strateški integrirani projekti in strateški projekti za naravo, ki bodo pripravljeni v okviru programa LIFE, bi morali glede na svojo spodbujevalno vlogo povečevati priložnosti za financiranje v okviru navedenih programov financiranja in drugih virov financiranja, kot so nacionalni skladi, ter ustvarjati sinergije.

(28)

Uspeh strateških projektov za naravo in integriranih strateških projektov je odvisen od tesnega sodelovanja med nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi organi in nedržavnimi akterji, na katere vplivajo cilji programa LIFE. Načeli preglednosti in razkrivanja glede odločitev v zvezi z razvojem, izvajanjem, ocenjevanjem in spremljanjem projektov bi se zato morali uporabljati zlasti v primeru vključevanja ali v primeru, ko je vključenih več virov financiranja.

(29)

Glede na pomembnost usklajenega in ambicioznega boja proti podnebnim spremembam v skladu z obveznostmi Unije za izvajanje Pariškega sporazuma o podnebnih spremembah in zavezami glede ciljev Združenih narodov za trajnostni razvoj bo program LIFE prispeval k vključevanju podnebnih ukrepov in prizadevanju za doseganje splošnega cilja, da bi bilo vsaj 30 % proračunskih odhodkov Unije namenjenih podpiranju podnebnih ciljev. Pričakuje se, da bodo ukrepi iz programa LIFE omogočili, da bo 61 % skupnih finančnih sredstev tega programa namenjenih za podnebne cilje. Ustrezni ukrepi bodo opredeljeni med pripravo in izvajanjem programa LIFE ter ponovno ocenjeni v okviru ustreznih postopkov ocenjevanja in pregledovanja. V skladu z evropskim zelenim dogovorom bi morali ukrepi v okviru programa LIFE upoštevati načelo neškodovanja.

(30)

Glede na člen 349 PDEU ter posebne potrebe in občutljivost najbolj oddaljenih regij bi bilo treba pri izvajanju programa LIFE ustrezno upoštevati strategijo za te regije iz sporočila Komisije z dne 24. oktobra 2017 o trdnejšem in prenovljenem strateškem partnerstvu z najbolj oddaljenimi regijami EU. Poleg politike Unije na področju okolja, podnebja in zadevne energije bi bilo treba upoštevati tudi druge politike Unije.

(31)

Komisija bi morala v podporo pri izvajanju programa LIFE sodelovati z mrežo nacionalnih kontaktnih točk programa LIFE, da bi spodbudili sodelovanje s ciljem, da bi bile storitve nacionalnih kontaktnih točk po vsej Uniji boljše in učinkovitejše, pa tudi da bi povečali splošno kakovost predloženih predlogov, organizirali seminarje in delavnice, objavljali sezname projektov, ki se bodo financirali v okviru programa LIFE, ali izvajali druge dejavnosti, kot so medijske kampanje, da bi bolje razširjali rezultate projektov in omogočali izmenjave izkušenj, znanja in najboljših praks ter ponovitev rezultatov projektov po vsej Uniji, s tem pa spodbujali sodelovanje in komunikacijo. Take dejavnosti bi morale biti usmerjene zlasti na države članice, ki črpajo malo sredstev, ter zagotavljati lažjo komunikacijo in sodelovanje med upravičenci, vložniki in deležniki zaključenih ali tekočih projektov na istem področju. Zelo pomembno je, da take komunikacijske dejavnosti in dejavnosti sodelovanja nagovarjajo regionalne in lokalne organe ter deležnike.

(32)

Vodilno merilo pri ocenjevanju projektov in dodeljevanju sredstev v okviru programa LIFE bi morala biti kakovost. Zaradi omogočanja lažjega izvajanja ciljev programa LIFE po vsej Uniji in spodbujanja visokokakovostnih predlogov projektov bi moralo biti na voljo financiranje za projekte tehnične pomoči, katerih cilj je učinkovito sodelovanje v programu LIFE. Komisija bi si morala prizadevati za učinkovito in na kakovosti temelječo geografsko pokritost po vsej Uniji, med drugim tako, da državam članicam pomaga, da s krepitvijo zmogljivosti dvigujejo kakovost projektov. Nizka stopnja učinkovitega sodelovanja, upravičene dejavnosti in merila za dodelitev v okviru programa LIFE bi morala biti določena v večletnem programu dela na podlagi sodelovanja in stopnje uspešnosti vložnikov iz zadevnih držav članic, pri čemer bi med drugim morali biti upoštevani število in gostota prebivalstva, skupna površina območij Natura 2000 za vsako državo članico, izražena kot delež skupne površine Natura 2000, in delež ozemlja države članice, pokrit z območji Natura 2000. Upravičene dejavnosti bi morale biti naravnane na izboljšanje kakovosti vlog za projekte.

(33)

Mreža Evropske unije za izvajanje in uveljavljanje okoljskega prava (IMPEL), Evropska mreža tožilcev za okolje (ENPE) in Forum sodnikov Evropske unije za okolje (EUFJE) so bili ustanovljeni v skladu s sporočilom Komisije z dne 18. januarja 2018 o ukrepih EU za izboljšanje okoljske skladnosti in upravljanja, da bi olajšali sodelovanje med državami članicami in imeli edinstveno vlogo pri izvrševanju okoljske zakonodaje Unije. Občutno prispevajo h krepitvi doslednosti pri izvajanju in izvrševanju okoljske zakonodaje Unije po vsej Uniji, k preprečevanju izkrivljanja konkurence ter izboljšanju kakovosti okoljskih inšpekcijskih pregledov in mehanizmov za izvrševanje zakonodaje prek omrežij na ravni Unije in na ravni držav članic ter omogočajo izmenjavo informacij in izkušenj na različnih upravnih ravneh, in sicer z usposabljanjem in poglobljenimi razpravami o okoljskih vprašanjih in vidikih izvrševanja, vključno s postopki spremljanja in izdaje dovoljenj. Glede na njihov prispevek k ciljem programa LIFE je primerno, da se za IMPEL, ENPE in EUFJE odobri dodelitev nepovratnih sredstev brez razpisa za zbiranje predlogov, s tem pa zagotovi nadaljnja podpora dejavnostim teh teles. V skladu s splošnimi zahtevami Uredbe (EU, Euratom) 2018/1046 Evropskega parlamenta in Sveta (27) (v nadaljnjem besedilu: finančna uredba) razpis morda ni potreben niti v drugih primerih, na primer za organe, ki jih imenujejo države članice, ki so tudi odgovorne za njihovo delovanje, kadar so te države članice z zakonodajnim aktom Unije določene kot upravičenke do nepovratnih sredstev.

(34)

Primerno je, da se za Evropski parlament in Svet v letnem proračunskem postopku za program LIFE določijo finančna sredstva, ki pomenijo prednostni referenčni znesek v smislu točke 18 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 16. decembra 2020 med Evropskim parlamentom, Svetom Evropske unije in Evropsko komisijo o proračunski disciplini, sodelovanju v proračunskih zadevah in dobrem finančnem poslovodenju ter novih virih lastnih sredstev, vključno s časovnim načrtom za uvedbo novih virov lastnih sredstev.

(35)

Najvišje stopnje sofinanciranja nepovratnih sredstev, ki se financirajo v okviru programa LIFE, bi morale biti določene na ravneh, ki so potrebne, da se vzdržuje učinkovita raven pomoči, ki jo zagotavlja program LIFE. Da bi upoštevali prilagodljivost, ki je potrebna za odzivanje na obstoječe vrste ukrepov in subjektov, bi posebne stopnje sofinanciranja morale zagotoviti gotovost, pri tem pa ohraniti določeno mero prožnosti, sorazmerno s posebnimi potrebami ali zahtevami. Za posebne stopnje sofinanciranja bi morale vedno veljati dogovorjene ustrezne najvišje stopnje sofinanciranja.

(36)

Za to uredbo se uporablja finančna uredba, ki sta jo Evropski parlament in Svet sprejela na podlagi člena 322 PDEU. Finančna uredba določa pravila za izvrševanje proračuna Unije, vključno s pravili o nepovratnih sredstvih, nagradah, javnih naročilih, posrednem upravljanju, finančnih instrumentih, proračunskih jamstvih, finančni pomoči in o povračilu zunanjih strokovnjakov. Pravila, sprejeta na podlagi člena 322 PDEU, zajemajo tudi splošni režim pogojenosti za zaščito proračuna Unije.

(37)

V skladu s finančno uredbo, Uredbo (EU, Euratom) št. 883/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (28) ter uredbami Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 (29), (Euratom, ES) št. 2185/96 (30) in (EU) 2017/1939 (31) se finančni interesi Unije zaščitijo s sorazmernimi ukrepi, ki vključujejo ukrepe v zvezi s preprečevanjem, odkrivanjem, odpravljanjem in preiskovanjem nepravilnosti, tudi goljufij, z izterjavo izgubljenih, neupravičeno izplačanih ali nepravilno porabljenih sredstev ter po potrebi z naložitvijo upravnih sankcij. Zlasti je v skladu z uredbama (Euratom, ES) št. 2185/96 in (EU, Euratom) št. 883/2013 Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) pooblaščen za izvajanje upravnih preiskav, vključno s pregledi in inšpekcijami na kraju samem, da bi ugotovil, ali je prišlo do goljufije, korupcije ali kakršnega koli drugega nezakonitega ravnanja, ki škodi finančnim interesom Unije.

Evropsko javno tožilstvo (EJT) je v skladu z Uredbo (EU) 2017/1939 pooblaščeno za preiskovanje in pregon kaznivih dejanj, ki škodijo finančnim interesom Unije, kot je določeno v Direktivi (EU) 2017/1371 Evropskega parlamenta in Sveta (32). V skladu s finančno uredbo mora vsaka oseba ali subjekt, ki prejema sredstva Unije, v celoti sodelovati pri zaščiti finančnih interesov Unije, Komisiji, OLAF, Evropskemu računskemu sodišču in, za tiste države članice, ki so vključene v okrepljeno sodelovanje na podlagi Uredbe (EU) 2017/1939, EJT podeliti potrebne pravice in dostop ter zagotoviti, da vse tretje strani, ki so vključene v izvrševanje sredstev Unije, podelijo enakovredne pravice.

(38)

Vrste financiranja in metode izvajanja proračuna programa LIFE bi bilo treba izbrati glede na to, ali je z njimi mogoče doseči specifične cilje ukrepov in rezultate, ob upoštevanju predvsem stroškov kontrol, upravnega bremena in pričakovanih tveganj neskladnosti. Pri nepovratnih sredstvih bi bilo treba razmisliti o uporabi pavšalnih zneskov, pavšalnih stopenj in stroškov na enoto. Komisija bi morala zagotoviti, da je izvajanje zlahka razumljivo, in spodbujati dejansko poenostavitev za nosilce projektov.

(39)

Kadar je to ustrezno, bi morali politične cilje programa LIFE obravnavati prek finančnih instrumentov in proračunskih jamstev v okviru Uredbe (EU) 2021/523, vključno z dodeljenimi sredstvi iz programa LIFE, kot je določeno v večletnih programih dela v okviru navedenega programa.

(40)

V skladu s členom 94 Sklepa Sveta 2013/755/EU (33) so subjekti s sedežem v čezmorskih državah in na čezmorskih ozemljih upravičeni do financiranja v skladu s pravili in cilji programa LIFE ter morebitnimi ureditvami, ki se uporabljajo v državi članici, s katero je zadevna čezmorska država ali ozemlje povezano. Sodelovanje takih subjektov v programu LIFE bi moralo biti osredotočeno predvsem na projekte v okviru podprograma „Narava in biotska raznovrstnost“.

(41)

Prostovoljna shema za biotsko raznovrstnost in ekosistemske storitve na evropskih čezmorskih ozemljih (BEST) spodbuja ohranjanje biotske raznovrstnosti, vključno z morsko, in trajnostno rabo ekosistemskih storitev, vključno s pristopi za prilagajanje podnebnim spremembam in blažitev podnebnih sprememb, ki temeljijo na ekosistemih, v najbolj oddaljenih regijah, čezmorskih državah ter na čezmorskih ozemljih Unije. Na podlagi pripravljalnega ukrepa BEST, sprejetega leta 2011, kasnejšega programa BEST 2.0 in projekta BEST RUP shema BEST pomaga ozaveščati o ekološkem pomenu najbolj oddaljenih regij, čezmorskih držav ter čezmorskih ozemelj ter o njihovi bistveni vlogi za ohranjanje svetovne biotske raznovrstnosti. Komisija ocenjuje, da bi za projekte na terenu na teh ozemljih potrebovali finančno podporo v višini 8 milijonov EUR na leto. Čezmorske države in ozemlja so se v svojih ministrskih izjavah leta 2017 in 2018 zahvalile za ta sistem majhnih nepovratnih sredstev za biotsko raznovrstnost. Zato je primerno, da se s programom LIFE še naprej financirajo majhna nepovratna sredstva za biotsko raznovrstnost, vključno s krepitvijo zmogljivosti in ukrepi, ki imajo spodbujevalni učinek, v najbolj oddaljenih regijah, čezmorskih državah ter čezmorskih ozemljih.

(42)

Program LIFE bi moral biti odprt za tretje države v skladu s sporazumi med njimi in Unijo, ki določajo specifične pogoje za njihovo sodelovanje.

(43)

Tretje države, ki so članice Evropskega gospodarskega prostora (EGP), so lahko v programih Unije udeležene v okviru sodelovanja, vzpostavljenega na podlagi Sporazuma o evropskem gospodarskem prostoru (34), ki določa izvajanje programov na podlagi odločitve, sprejete v skladu z navedenim sporazumom. Tretje države lahko sodelujejo tudi na podlagi drugih pravnih instrumentov. V to uredbo bi bilo treba vnesti posebno določbo, s katero se od tretjih držav zahteva, da odgovornemu odredbodajalcu, OLAF in Računskemu sodišču podelijo potrebne pravice in dostop, da lahko v celoti izvajajo svoje pristojnosti.

(44)

Na podlagi odstavkov 22 in 23 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (35) bi bilo treba program LIFE oceniti na podlagi informacij, zbranih v skladu s posebnimi zahtevami glede spremljanja, pri tem pa se izogibati nalaganju upravnega bremena, zlasti državam članicam, in pretiranemu urejanju. Te zahteve bi morale po potrebi vključevati merljive kazalnike kot podlago za ocenjevanje dejanskih rezultatov programa LIFE na terenu. Polni učinek programa LIFE se doseže s posrednimi, dolgoročnimi in težko merljivimi prispevki k doseganju vseh okoljskih in podnebnih ciljev Unije. Za spremljanje programa LIFE bi bilo treba neposredne kazalnike izložka in zahteve za spremljanje iz te uredbe dopolniti z združevanjem specifičnih kazalnikov na ravni projekta, ki bodo opisani v večletnih programih dela ali razpisih za zbiranje predlogov, med drugim glede mreže Natura 2000 in emisij nekaterih onesnaževal zraka.

(45)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe v zvezi s sprejetjem večletnih programov dela bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (36).

(46)

Da se zagotovi, da sta pomoč iz programa LIFE in njegovo izvajanje skladna s politikami in prednostnimi nalogami Unije, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte za spremembo te uredbe, da pregleda ali dopolni kazalnike, ali za dopolnitev te uredbe, da opredeli specifične kazalnike za vsak podprogram in vsako vrsto projekta ter da oblikuje okvir za spremljanje in ocenjevanje. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje. Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(47)

Ker ciljev te uredbe, in sicer z dobrim upravljanjem in večdeležniškim pristopom prispevati k visoki ravni varstva okolja in ambicioznim podnebnim ukrepom, k trajnostnemu razvoju in k uresničevanju ciljev zakonodaje Unije, njenih strategij, načrtov in mednarodnih obveznosti na področju okolja, biotske raznovrstnosti, podnebja, krožnega gospodarstva, zadevne energije iz obnovljivih virov in energijske učinkovitosti, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega ali učinkov te uredbe lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(48)

Uredbo (EU) št. 1293/2013 bi bilo zato treba razveljaviti.

(49)

Primerno je zagotoviti nemoten in neprekinjen prehod med prejšnjim programom za okolje in podnebne ukrepe (LIFE) in programom LIFE ter uskladiti začetek programa LIFE z začetkom večletnega finančnega okvira, kot je določen v Uredbi (EU, Euratom) 2020/2093. Zato bi morala ta uredba nujno začeti veljati čim prej in bi se morala uporabljati z retroaktivnim učinkom od 1. januarja 2021 ‒

(1)

Cilj te uredbe je zagotoviti nemoteno delovanje digitalnega enotnega trga v odprti in demokratični družbi z obravnavanjem zlorabe storitev gostovanja v teroristične namene in prispevanjem k javni varnosti po vsej Uniji. Delovanje digitalnega enotnega trga bi bilo treba izboljšati z okrepitvijo pravne varnosti za ponudnike storitev gostovanja in povečanja zaupanja uporabnikov v spletno okolje ter z izboljšanjem zaščitnih ukrepov za svobodo izražanja, vključno s svobodo sprejemanja in širjenja vesti ali idej v odprti in demokratični družbi, ter svobodo in pluralizem medijev.

(2)

Regulativne ukrepe za obravnavanje razširjanja terorističnih spletnih vsebin bi morale dopolnjevati strategije držav članic za obravnavanje terorizma, vključno s krepitvijo medijske pismenosti in kritičnega mišljenja, razvojem alternativnih in protipropagandnih sporočil, ter druge pobude za zmanjšanje vpliva terorističnih spletnih vsebin in izpostavljenosti tem vsebinam, pa tudi naložbe v socialno delo, pobude za deradikalizacijo in sodelovanje s prizadetimi skupnostmi, s čimer bi trajno preprečevali radikalizacijo v družbi.

(3)

Obravnavanje terorističnih spletnih vsebin, kar je del širše problematike nezakonitih spletnih vsebin, zahteva kombinacijo zakonodajnih, nezakonodajnih in prostovoljnih ukrepov, ki temeljijo na sodelovanju med organi in ponudniki storitev gostovanja, na način, ki v popolnosti spoštuje temeljne pravice.

(4)

Ponudniki storitev gostovanja, ki so dejavni na internetu, imajo ključno vlogo v digitalnem gospodarstvu, saj povezujejo podjetja in državljane ter omogočajo javno razpravo in razširjanje ter sprejemanje vesti, mnenj in idej, s čimer pomembno prispevajo k inovacijam, gospodarski rasti in ustvarjanju delovnih mest v Uniji. Vendar storitve ponudnikov storitev gostovanja včasih zlorabijo tretje osebe za namene izvajanja nezakonitih dejavnosti na spletu. Posebej zaskrbljujoče je, ko te storitve zlorabijo teroristične skupine in njihovi podporniki za razširjanje terorističnih vsebin na spletu z namenom širjenja sporočil, radikalizacije in novačenja privržencev ter spodbujanja in usmerjanja terorističnih dejavnosti.

(5)

Čeprav niso edini dejavnik, so se teroristične spletne vsebine izkazale za enega pobudnikov radikalizacije posameznikov, ki lahko vodi k terorističnim dejanjem, ter imajo zato resne negativne posledice za uporabnike, državljane in širšo družbo, pa tudi ponudnike spletnih storitev, ki gostijo takšne vsebine, saj zmanjšujejo zaupanje njihovih uporabnikov in škodujejo njihovim poslovnim modelom. Glede na osrednjo vlogo ponudnikov storitev gostovanja ter tehnološka sredstva in zmogljivosti, povezane s storitvami, ki jih zagotavljajo, imajo ti ponudniki posebno družbeno odgovornost, da svoje storitve zaščitijo pred zlorabo s strani teroristov ter prispevajo k obravnavanju razširjanja terorističnih vsebin v okviru svojih spletnih storitev, ob upoštevanju temeljnega pomena svobode izražanja, vključno s svobodo sprejemanja in širjenja vesti ali idej v odprti in demokratični družbi.

(6)

Prizadevanja na ravni Unije za boj proti terorističnim spletnim vsebinam, ki so se začela leta 2015 s prostovoljnim sodelovanjem med državami članicami in ponudniki storitev gostovanja. Ta prizadevanja je treba dopolniti z jasnim zakonodajnim okvirom, da bi se dodatno zmanjšala dostopnost terorističnih spletnih vsebin in ustrezno obravnaval hitro razvijajoč se problem. Ta zakonodajni okvir naj bi nadgradil prostovoljna prizadevanja, ki so bila okrepljena s Priporočilom Komisije (EU) 2018/334 (3), okvir pa je odgovor na pozive Evropskega parlamenta k zaostritvi ukrepov za obravnavanje nezakonitih in škodljivih spletnih vsebin v skladu s horizontalnim okvirom, vzpostavljenim z Direktivo 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4), ter pozive Evropskega sveta k izboljšanju odkrivanja in odstranjevanja spletnih vsebin, ki napeljuje k terorističnim dejanjem.

(7)

Ta uredba ne bi smela vplivati na uporabo Direktive 2000/31/ES. Zlasti kakršni koli ukrepi, ki jih ponudnik storitev gostovanja sprejme v skladu s to uredbo, vključno s katerimi koli posebnimi ukrepi, sami po sebi ne bi smeli voditi k temu, da ponudnik storitev gostovanja ne bi več mogel uveljavljati izjeme od odgovornosti iz navedene direktive. Poleg tega ta uredba ne vpliva na pooblastila nacionalnih organov in sodišč, da ugotovijo odgovornost ponudnikov storitev gostovanja v posebnih primerih, v katerih niso izpolnjeni pogoji iz navedene direktive za izjemo od odgovornosti.

(8)

V primeru neskladja med to uredbo in Direktivo 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta (5) glede določb, ki urejajo avdiovizualne medijske storitve, kot so opredeljene v točki (a) člena 1(1) navedene direktive, bi morala prevladati Direktiva 2010/13/EU. To ne bi smelo vplivati na obveznosti iz te uredbe, zlasti kar zadeva ponudnike platforme za izmenjavo videov.

(9)

Ta uredba bi morala določiti pravila za obravnavanje zlorabe storitev gostovanja za razširjanje terorističnih spletnih vsebin, da bi se zagotovilo nemoteno delovanje notranjega trga. Ta pravila bi morala v celoti spoštovati temeljne pravice, ki so varovane v Uniji, in zlasti pravice, ki jih zagotavlja Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina).

(10)

Namen te uredbe je prispevati k zaščiti javne varnosti ter obenem vzpostaviti ustrezne in zanesljive zaščitne ukrepe za zagotovitev varstva temeljnih pravic, vključno s pravico do spoštovanja zasebnega življenja, varstva osebnih podatkov, svobode izražanja, vključno s svobodo prejemanja in širjenja informacij, svobodo gospodarske pobude ter učinkovitega pravnega sredstva. Poleg tega je prepovedana vsaka diskriminacija. Pristojni organi in ponudniki storitev gostovanja bi morali sprejeti le ukrepe, ki so potrebni, ustrezni in sorazmerni v demokratični družbi, pri tem pa upoštevati poseben pomen svobode izražanja in obveščanja ter svobode in pluralizma medijev, ki so bistveni temelji pluralne in demokratične družbe ter vrednote, na katerih temelji Unija. Ob upoštevanju osrednje vloge ponudnikov storitev gostovanja pri omogočanju javne razprave ter širjenja in sprejemanja dejstev, mnenj in idej v skladu s pravom bi morali biti ukrepi, ki vplivajo na svobodo izražanja in obveščanja, strogo ciljno usmerjeni, da bi obravnavali razširjanje terorističnih spletnih vsebin, ob tem pa bi vplivali na pravico do zakonitega sprejemanja in širjenja vesti. Učinkoviti spletni ukrepi za obravnavanje razširjanja terorističnih spletnih vsebin in varstvo svobode izražanja in obveščanja sta cilja, ki se ne izključujeta, temveč se dopolnjujeta in medsebojno krepita.

(11)

Da bi se zagotovila jasnost glede ukrepov, ki bi jih morali sprejeti ponudniki storitev gostovanja in pristojni organi za obravnavanje razširjanja terorističnih spletnih vsebin, bi bilo treba v tej uredbi določiti opredelitev terorističnih vsebin za namene njihovega preprečevanja, ki bo skladna z opredelitvami ustreznih kaznivih dejanj iz Direktive (EU) 2017/541 Evropskega parlamenta in Sveta (6). Glede na to, da je treba obravnavati najbolj škodljivo teroristično propagando na spletu, bi morala ta opredelitev zajemati gradivo, s katerim se napeljuje ali nagovarja k storitvi terorističnih kaznivih dejanj ali prispevanju k njim ali se nagovarja k udeležbi pri dejavnostih teroristične skupine ali se poveličujejo teroristične dejavnosti, vključno z gradivom, ki prikazuje teroristični napad. Opredelitev bi prav tako morala zajemati gradivo, ki vsebuje navodila za izdelavo ali uporabo eksplozivov, strelnega orožja ali drugega orožja oziroma zdravju škodljivih ali nevarnih snovi, pa tudi kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih snovi, ter vsebine o drugih posebnih metodah ali tehnikah, vključno z izbiranjem ciljev, z namenom storitve terorističnih kaznivih dejanj ali prispevanju k njim. Takšno gradivo vključuje besedilo, slike, zvočne posnetke in videoposnetke, pa tudi neposredne prenose terorističnih kaznivih dejanj, kar povzroča nevarnost za storitev nadaljnjih tovrstnih kaznivih dejanj. Pristojni organi in ponudniki storitev gostovanja bi morali pri ocenjevanju, ali gradivo pomeni teroristično vsebino v smislu te uredbe, upoštevati dejavnike, kot so narava in ubeseditev izjav, okoliščine, v katerih so bile izjave dane, in njihovo sposobnost, da privedejo do škodljivih posledic za varnost in zaščito oseb. Pomemben dejavnik pri tej oceni bi moralo biti dejstvo, da je gradivo pripravila oseba, skupina ali subjekt, ki jo je Unija uvrstila na seznam oseb, skupin ali subjektov, vključenih v teroristična dejanja, in za katere veljajo omejevalni ukrepi, da je gradivo mogoče pripisati takšni osebi, skupini ali subjektu ali da je bilo gradivo razširjeno v njenem imenu.

(12)

Gradivo, ki se razširjajo za izobraževalne, novinarske, umetniške ali raziskovalne namene ali za namene ozaveščanja za preprečevanje terorističnih dejavnosti, se ne bi smele šteti za teroristične vsebine. Pri ugotavljanju, ali gradivo, ki jih zagotovi ponudnik vsebin, pomenijo „teroristično vsebino“, kot je opredeljena v tej uredbi, bi bilo treba upoštevati zlasti pravico svobode izražanja in obveščanja, vključno s svobodo in pluralizmom medijev ter svobodo umetnosti in znanosti. Zlasti v primerih, ko ima ponudnik vsebin uredniško odgovornost, bi bilo treba pri vsaki odločitvi o odstranitvi razširjenega gradiva upoštevati novinarske standarde, vzpostavljene s predpisi o tisku in medijih v skladu s pravom Unije, vključno z Listino. Prav tako se ne bi smelo šteti kot teroristična vsebina izražanje radikalnih, polemičnih ali kontroverznih stališč v javni razpravi o občutljivih političnih vprašanjih.

(13)

Da bi uspešno obravnavali razširjanje terorističnih spletnih vsebin in obenem zagotavljali spoštovanje zasebnega življenja posameznikov, bi se ta uredba morala uporabljati za ponudnike storitev informacijske družbe, ki shranjujejo in v javnosti razširjajo informacije in gradivo, ki jih zagotovi uporabnik storitev, na njegovo zahtevo, tudi če je shranjevanje in razširjanje takih informacij in gradiva v javnosti zgolj tehnično, samodejno in pasivno. Pojem „shranjevanje“ bi bilo treba razumeti kot hrambo podatkov v spominu fizičnega ali virtualnega strežnika. Ponudniki storitev „izključnega prenosa“ ali „shranjevanja v predpomnilniku“ ter drugih storitev, ki se zagotavljajo na drugih ravneh internetne infrastrukture in ne vključujejo tovrstnega shranjevanja, kot so registri in registratorji ter ponudniki sistemov domenskih imen (DNS), plačilnih storitev ali storitev zaščite pred porazdeljeno zavrnitvijo storitve (DdoS), zato ne be smeli spadati na področje uporabe te uredbe.

(14)

Pojem „razširjanje v javnosti“ bi moral vključevati dajanje informacij na voljo potencialno neomejenemu številu oseb, kar pomeni, da so informacije enostavno dostopne uporabnikom na splošno, ne da bi bilo potrebno nadaljnje ukrepanje ponudnika vsebin, ne glede na to, ali te osebe dejansko dostopajo do zadevnih informacij. V skladu s tem bi bilo treba v primerih, ko dostop do informacij zahteva registracijo ali sprejem v skupino uporabnikov, šteti, da se informacije razširjajo v javnosti samo, kadar so uporabniki, ki želijo dostopati do informacij, samodejno registrirani ali sprejeti brez človeškega dejavnika pri odločanju ali izbiranju, komu dovoliti dostop. Medosebne komunikacijske storitve, kot so opredeljene v točki 5 člena 2 Direktive (EU) 2018/1972 Evropskega parlamenta in Sveta (7), kot so elektronska pošta ali storitve pošiljanja zasebnih sporočil, ne bi smele spadati na področje uporabe te uredbe. Informacije bi bilo treba šteti za shranjene in razširjane v javnosti v smislu te uredbe le, kadar se take dejavnosti izvajajo na neposredno zahtevo ponudnika vsebin. Zato ta uredba ne bi smela zajemati ponudnikov storitev, kot je infrastruktura v oblaku, ki se zagotavljajo na zahtevo drugih strani, ki niso ponudniki vsebin, in slednjim koristijo le posredno. Ta uredba bi morala zajemati ponudnike družbenih medijev, storitev izmenjave videoposnetkov, slik in zvočnih posnetkov ter storitev izmenjave datotek in drugih storitev v oblaku, kolikor se te storitve uporabljajo za dajanje shranjenih informacij na voljo javnosti na neposredno zahtevo ponudnika vsebin. Kadar ponudnik storitev gostovanja ponuja več storitev, bi se morala ta uredba uporabljati le za storitve, ki spadajo na njeno področje uporabe.

(15)

Teroristične vsebine se v javnosti pogosto razširjajo prek storitev, ki jih zagotavljajo ponudniki storitev gostovanja s sedežem v tretjih državah. Da bi zaščitili uporabnike v Uniji in zagotovili, da za vse ponudnike storitev gostovanja, ki poslujejo na digitalnem enotnem trgu, veljajo enake zahteve, bi se morala ta uredba uporabljati za vse ponudnike zadevnih storitev, ki se ponujajo v Uniji, ne glede na državo, v kateri imajo svoj glavni sedež. Šteti bi se moralo, da ponudnik storitev gostovanja ponuja storitve v Uniji če fizičnim ali pravnim osebam v eni ali več državah članicah omogoča uporabo svojih storitev in je močno povezan s to državo članico ali temi državami članicami.

(16)

Močna povezava z Unijo bi morala obstajati, če ima ponudnik storitev gostovanja sedež v Uniji, njegove storitve uporablja znatno število uporabnikov v eni ali več državah članicah ali so njegove dejavnosti ciljno usmerjene v eno ali več držav članic. Ciljno usmerjanje dejavnosti v eno ali več držav članic bi se moralo ugotoviti na podlagi vseh upoštevnih okoliščin, vključno z dejavniki, kot je uporaba jezika ali denarne valute, ki se v zadevni državi članici na splošno uporablja, ali možnost naročila blaga ali storitev iz takšne države članice. O takšnem ciljnem usmerjanju je mogoče sklepati tudi iz razpoložljivosti aplikacije v zadevni nacionalni trgovini z aplikacijami, iz lokalnega oglaševanja ali oglaševanja v jeziku, ki se v zadevni državi članici na splošno uporablja, ali iz vzdrževanja odnosov s strankami, na primer z zagotavljanjem storitev za pomoč strankam v jeziku, ki se na splošno uporablja v navedeni državi članici. Za močno povezavo bi se moralo šteti tudi, kadar ponudnik storitev gostovanja usmerja svoje dejavnosti v eno ali več držav članic, kot je določeno v točki (c) člena 17(1) Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (8). Zgolj dostopnost spletnega mesta ponudnika storitev gostovanja, njegovega elektronskega naslova ali drugih kontaktnih podatkov v eni ali več državah članicah sama po sebi ne bi smela predstavljati močne povezave. Poleg tega zagotavljanje storitve zgolj zaradi upoštevanja prepovedi diskriminacije iz Uredbe (EU) 2018/302 Evropskega parlamenta in Sveta (9) ne bi smeli samo iz tega razloga šteti za močno povezavo z Unijo.

(17)

Postopek in obveznosti na podlagi odredb o odstranitvi, izdanih po sprejetju ocene pristojnih organov, ki od ponudnikov storitev gostovanja zahtevajo, da odstranijo teroristično vsebino ali onemogočijo dostop do nje, bi bilo treba uskladiti. Glede na hitrost, s katero se teroristične vsebine razširjajo prek spletnih storitev, bi bilo treba ponudnikom storitev gostovanja naložiti obveznost, da zagotovijo, da se teroristična vsebina, opredeljena v odredbi o odstranitvi, v eni uri od prejema odredbe o odstranitvi odstrani ali da se onemogoči dostop do nje v vseh državah članicah. Razen v ustrezno utemeljenih nujnih primerih bi moral pristojni organ ponudniku storitev gostovanja sporočiti informacije o postopkih in veljavnih rokih vsaj 12 ur preden temu ponudniku storitev gostovanja izda prvo odredbo o odstranitvi. Ustrezno utemeljeni nujni primeri nastopijo, kadar bi odstranitev teroristične vsebine ali onemogočenje dostopa do nje, če bi bila opravljena pozneje kot eno uro po prejemu odredbe o odstranitvi, povzročila resno škodo, na primer kadar je neposredno ogroženo življenje ali telesna nedotakljivost osebe ali kadar takšna vsebina prikazuje dogodke, ki vodijo v ogrožanje življenja ali telesne nedotakljivosti. Pristojni organ bi moral določiti, ali primeri pomenijo nujne primere, in ustrezno utemelji svojo odločitev v odredbi o odstranitvi. Kadar ponudnik storitev gostovanja v eni uri po prejemu ne more izpolniti odredbe o odstranitvi zaradi višje sile ali ker to dejansko ni mogoče, vključno zaradi objektivno utemeljenih tehničnih ali operativnih razlogov, bi moral o tem čim prej obvestiti pristojnega organa izdajatelja, odredbo o odstranitvi pa izpolniti takoj, ko se situacija reši.

(18)

Odredba o odstranitvi bi morala vključevati obrazložitev, ki opredeljuje gradivo, ki naj se odstrani ali do katerega naj se onemogoči dostop kot teroristične vsebine, in zagotoviti dovolj informacij glede lokacije te vsebine z navedbo točnega URL in, kadar je to potrebno, morebitnih drugih dodatnih informacij, kot je posnetek zaslona strani z zadevno vsebino. Obrazložitev ponudniku storitev gostovanja in, nazadnje, ponudniku vsebin bi morala omogočiti učinkovito uveljavljanje svoje pravice do pravnega sredstva. Iz navedenih razlogov se ne bi smelo sklepati na razkritje občutljivih informacij, ki bi lahko ogrozile tekoče preiskave.

(19)

Pristojni organ bi moral odredbo o odstranitvi predložiti neposredno kontaktni točki, ki jo imenuje ali vzpostavi ponudnik storitev gostovanja za namene te uredbe z elektronskimi sredstvi, ki lahko ustvarijo pisni zapis na tak način, da ponudniku storitev gostovanja omogočijo ugotavljanje pristnosti odredbe, vključno s točnostjo datuma in časa pošiljanja in prejema odredbe, kot so varna elektronska pošta ali platforme ali drugi varni načini, vključno s tistimi, ki jih da na voljo ponudnik storitev gostovanja, v skladu s pravom Unije o varstvu osebnih podatkov. To zahtevo bi moralo biti mogoče izpolniti med drugim z uporabo kvalificiranih storitev elektronske priporočene dostave iz Uredbe (EU) št. 910/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (10). Kadar je glavni sedež ponudnika storitev gostovanja ali prebivališče ali sedež njegovega pravnega zastopnika v drugi državi članici kot je država članica pristojnega organa izdajatelja, bi bilo treba kopijo odredbe o ostranitvi sočasno predložiti pristojnemu organu te države članice.

(20)

Pristojni organ države članice, v kateri ima ponudnik storitev gostovanja glavni sedež ali v kateri ima njegov pravni zastopnik prebivališče ali sedež, bi moral imeti možnost, da pregleda odredbo o odstranitvi, ki so jo izdali pristojni organi iz druge države članice, da bi ugotovil, ali resno ali očitno krši to uredbo ali temeljne pravice, določene v Listini. Ponudnik vsebin in ponudnik storitev gostovanja bi morala imeti pravico, da od pristojnega organa v državi članici, v kateri ima ponudnik storitev gostovanja glavni sedež ali v kateri ima njegov pravni zastopnik prebivališče ali sedež, zahtevata tak pregled. Kadar se tak pregled zahteva, bi moral ta pristojni organ sprejeti odločitev o tem, ali odredba o odstranitvi vsebuje tovrstno kršitev. Kadar se v tej odločitvi ugotovi takšna kršitev, odredba o odstranitvi ne bi smela več imeti pravnih učinkov. Pregled bi bilo treba opraviti hitro, da se zagotovi čimprejšnja ponovna objava zmotno odstranjene ali onemogočene vsebine.

(21)

Ponudniki storitev gostovanja, katerih storitve so izpostavljene terorističnim vsebinam, bi morali v svoje pogoje, če jih določijo, vključiti določbe za obravnavanje zlorabe svojih storitev za razširjanje terorističnih spletnih vsebin v javnosti. Te določbe bi se morale uporabljati skrbno, pregledno, sorazmerno in nediskriminatorno.

(22)

Glede na obseg problema in hitrost, ki sta potrebna za učinkovito prepoznavanje in odstranjevanje terorističnih vsebin, so učinkoviti in sorazmerni posebni ukrepi bistven element obravnavanja terorističnih spletnih vsebin. Ponudniki storitev gostovanja, katerih storitve so izpostavljene terorističnim vsebinam, bi morali za zmanjšanje dostopnosti terorističnih vsebin v okviru svojih storitev sprejeti posebne ukrepe ob upoštevanju tveganj in ravni izpostavljenosti terorističnim vsebinam ter učinkov na pravice tretjih oseb in obveščanje, ki je v javnem interesu. Ponudniki storitev gostovanja bi morali določiti, katere ustrezne, učinkovite in sorazmerne posebne ukrepe bi bilo treba uvesti z namenom prepoznavanja in odstranjevanja terorističnih vsebin. Posebni ukrepi bi lahko vključevali ustrezne tehnične ali operativne ukrepe ali zmogljivosti, kot so kadrovska ali tehnična sredstva za prepoznavanje in hitro odstranjevanje terorističnih vsebin ali onemogočenje dostopa do njih, mehanizme, s katerimi lahko uporabniki prijavijo ali označijo domnevne teroristične vsebine, ali kateri koli drug ukrep, za katerega ponudnik storitev gostovanja meni, da je ustrezen in učinkovit za obravnavanje dajanja terorističnih vsebin na voljo v okviru njegovih storitev.

(23)

Pri uvajanju posebnih ukrepov bi morali ponudniki storitev gostovanja zagotoviti, da se ohranijo pravica uporabnikov do svobode izražanja in obveščanja ter svoboda in pluralizem medijev, kot so zaščiteni v okviru Listine. Ponudniki storitev gostovanja bi morali poleg izpolnjevanja zakonskih zahtev, vključno z zakonodajo o varstvu osebnih podatkov, ravnati s potrebno skrbnostjo in uvesti zaščitne ukrepe, kadar je to primerno, vključno s človeškim nadzorom in preverjanjem, da se preprečijo kakršne koli nenamerne ali zmotne odločitve, ki bi privedle do odstranitve vsebin ali onemogočanja dostopa do vsebin, ki niso teroristične.

(24)

Ponudnik storitev gostovanja bi moral pristojnemu organu poročati o posebnih ukrepih, ki jih je uvedel, da bi lahko ta organ določil, ali so ukrepi učinkoviti in sorazmerni ter, če se uporabljajo avtomatizirana sredstva, ali ima ponudnik storitev gostovanja potrebne zmogljivosti za človeški nadzor in preverjanje. Pristojni organi bi morali pri ocenjevanju učinkovitosti in sorazmernosti ukrepov upoštevati ustrezne parametre, vključno s številom odredb o odstranitvi, izdanih ponudniku storitev gostovanja, njegovo velikost in gospodarsko zmogljivost ter vpliv njegovih storitev na razširjanje terorističnih vsebin, na primer na podlagi števila uporabnikov v Uniji, pa tudi uvedene zaščitne ukrepe za obravnavanje zlorabe njegovih storitev za razširjanje terorističnih spletnih vsebin.

(25)

Kadar pristojni organ meni, da sprejeti posebni ukrepi ne zadoščajo za obravnavanje tveganja, bi moral imeti možnost, da zahteva sprejetje dodatnih ustreznih, učinkovitih in sorazmernih posebnih ukrepov. Zahteva za uvedbo takih dodatnih posebnih ukrepov ne bi smela privesti do splošne obveznosti za nadzor ali dejavno raziskovanje dejstev v smislu člena 15(1) Direktive 2000/31/ES, niti do obveznosti uporabe avtomatiziranih orodij. Vendar pa bi moralo biti mogoče, da ponudniki storitev gostovanja uporabijo avtomatizirana orodja, če menijo, da je to ustrezno in potrebno za učinkovito obravnavanje zlorabe njihovih storitev za razširjanje terorističnih spletnih vsebin.

(26)

Obveznost ponudnikov storitev gostovanja, da shranijo odstranjeno vsebino in s tem povezane podatke, bi morala biti določena za posebne namene in časovno omejena na potrebno obdobje. Zahtevo po shranjevanju je treba razširiti na povezane podatke, če bi se ti podatki sicer izgubili zaradi odstranitve zadevne teroristične vsebine. Povezani podatki lahko vključujejo podatke, kot so „podatki o naročnikih“, zlasti podatke, ki se nanašajo na identiteto ponudnika vsebin, pa tudi „podatke o dostopu“, vključno s podatki o datumu in času uporabe s strani ponudnika vsebin, in podatke o prijavi v storitev in odjavi iz nje, skupaj z naslovom IP, ki ga je ponudniku vsebin dodelil ponudnik internetnega dostopa.

(27)

Obveznost shranjevanja vsebine za postopke upravnega ali sodnega pregleda je potrebna in utemeljena, da se zagotovijo učinkovita pravna sredstva za ponudnike vsebin, katerih vsebina je bila odstranjena ali dostop do nje onemogočen, ter da se zagotovi ponovna objava navedene vsebine, odvisno od izida teh postopkov. Obveznost shranjevanja gradiva za namene preiskav ali pregona je upravičena in potrebna glede na morebitni prispevek gradiva k oviranju ali preprečevanju teroristične dejavnosti. Zato bi bilo treba tudi shranjevanje odstranjene teroristične vsebine za namene preprečevanja, odkrivanja, preiskovanja in pregona terorističnih kaznivih dejanj šteti za upravičeno. Teroristične vsebine in z njimi povezane podatke bi bilo treba shraniti le za obdobje, potrebno za to, da organom preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja omogoči, da preverijo te teroristične vsebine in se odločijo, ali bi bile potrebne za te namene. Za namene preprečevanja, odkrivanja, preiskovanja in pregona terorističnih kaznivih dejanj bi bilo treba shranjevanje podatkov omejiti na podatke, ki so verjetno povezani s terorističnimi kaznivimi dejanji in ki bi lahko zato prispevali k pregonu terorističnih kaznivih dejanj ali preprečevanju resnih tveganj za javno varnost. Kadar ponudniki storitev gostovanja odstranijo gradivo ali onemogočijo dostop do njega, zlasti s pomočjo lastnih posebnih ukrepov, bi morala pristojne organe nemudoma obvestiti o vsebini, ki vsebuje informacije, ki vključujejo neposredno grožnjo za življenje ali domnevno teroristično kaznivo dejanje.

(28)

Za zagotovitev sorazmernosti bi moralo biti obdobje shranjevanja omejeno na šest mesecev, da se ponudnikom vsebin omogoči dovolj časa za začetek postopka upravnega ali sodnega pregleda in da se organom preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja omogoči dostop do ustreznih podatkov za preiskovanje in pregon terorističnih kaznivih dejanj. Vendar bi moralo biti mogoče, da se to obdobje na zahtevo pristojnega organa ali sodišča podaljša kolikor je potrebno, če se ta postopek začne, vendar se v tem šestmesečnem obdobju ne zaključi. Trajanje obdobja shranjevanja bi moralo zadostovati, da lahko organi preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja shranijo potrebno gradivo v zvezi s preiskavami in pregoni, hkrati pa zagotovijo uravnoteženost s temeljnimi pravicami.

(29)

Ta uredba ne bi smela vplivati na postopkovna jamstva ali postopkovne preiskovalne ukrepe, povezane z dostopom do vsebine in povezanih podatkov, ki se hranijo za namene preiskovanja in pregona terorističnih kaznivih dejanj, v skladu s pravom Unije ali nacionalnim pravom.

(30)

Preglednost politik ponudnikov storitev gostovanja v zvezi s terorističnimi vsebinami je bistvenega pomena, da se poveča njihova odgovornost do uporabnikov in okrepi zaupanje državljanov v digitalni enotni trg. Ponudniki storitev gostovanja, ki so v določenem koledarskem letu na podlagi te uredbe sprejeli ali so morali sprejeti ukrepe, bi morali dati javnosti na voljo letna poročila o preglednosti, ki vsebujejo informacije o ukrepih, sprejetih v zvezi s prepoznavanjem in odstranjevanjem terorističnih vsebin.

(31)

Pristojni organi bi morali objaviti letna poročila o preglednosti, ki vsebujejo informacije o številu odredb o odstranitvi, številu primerov, kjer odredba ni bila izvršena, in številu odločitev v zvezi s posebnimi ukrepi, številu primerov, ki so predmet postopka upravnega ali sodnega pregleda, in številu odločitev o naložitvi kazni.

(32)

Pravica do učinkovitega pravnega sredstva je določena v členu 19 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) in členu 47 Listine. Vsaka fizična ali pravna oseba ima pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred pristojnim nacionalnim sodiščem zoper kateri koli ukrep, sprejet na podlagi te uredbe, ki lahko negativno vpliva na pravice te osebe. Ta pravica bi morala vključevati zlasti možnost, da ponudniki storitev gostovanja in ponudniki vsebin učinkovito izpodbijajo odredbe o odstranitvi ali morebitne odločitve, sprejete na podlagi pregleda odredb o odstranitvi v skladu s to uredbo, pred sodiščem države članice, katere pristojni organ je izdal odredbo o odstranitvi ali sprejel odločitev, ter da ponudniki storitev gostovanja učinkovito izpodbijajo odločitev v zvezi s posebnimi ukrepi ali kaznimi pred sodiščem države članice, katere pristojni organ je sprejel navedeno odločitev.

(33)

Pritožbeni postopki so potreben zaščitni ukrep pred zmotno odstranitvijo spletne vsebine ali onemogočanjem dostopa do nje, kadar je taka vsebina zaščitena na podlagi svobode izražanja in obveščanja. Ponudniki storitev gostovanja bi zato morali vzpostaviti uporabniku prijazne pritožbene mehanizme in zagotoviti, da se pritožbe obravnavajo hitro in popolnoma pregledno v odnosu do ponudnika vsebin. Zahteva, da mora ponudnik storitev gostovanja ponovno objaviti vsebino, ki je bila zmotno odstranjena ali do katere je bil zmotno onemogočen dostop, ne bi smelo vplivati na možnost, da ponudnik storitev gostovanja uveljavi svoje lastne pogoje.

(34)

Učinkovito pravno varstvo v skladu s členom 19 PEU in členom 47 Listine zahteva, da morajo imeti ponudniki vsebin možnost, da preverijo razloge, zaradi katerih je bila vsebina, ki jo ponujajo, odstranjena ali je bil onemogočen dostop do nje. V ta namen bi moral dati ponudnik storitev gostovanja ponudniku vsebin na voljo informacije za izpodbijanje odstranitve ali onemogočanja dostopa. Odvisno od okoliščin lahko ponudniki storitev gostovanja vsebino, ki je bila odstranjena ali do katere je bil onemogočen dostop nadomestijo s sporočilom, da je bila vsebina odstranjena ali dostop do nje onemogočen v skladu s to uredbo. Dodatne informacije o razlogih za odstranitev ali onemogočanje dostopa in pravnih sredstvih za izpodbijanje odstranitve ali onemogočanje vsebine bi bilo treba zagotoviti na zahtevo ponudnika vsebin. Kadar pristojni organi odločijo, da je zaradi javne varnosti, tudi v okviru preiskave, neprimerno ali neproduktivno neposredno uradno obvestiti ponudnika vsebin o odstranitvi ali o onemogočenju dostopa, bi morali o tem ustrezno obvestiti ponudnika storitev gostovanja.

(35)

Za namene te uredbe bi morale države članice imenovati pristojne organe. To ne pomeni nujno ustanovitve novega organa, moralo bi biti tudi mogoče, da se za izvajanje nalog iz te uredbe zadolži že obstoječi organ. Ta uredba bi morala zahtevati imenovanje organov, ki bodo pristojni za izdajo odredb o odstranitvi, njihov pregled in nadzor nad posebnimi ukrepi ter nalaganje kazni, medtem ko bi moralo biti omogočeno vsaki državi članici, da sama določi število in vrsto pristojnih organov, ki jih bo imenovala, ter ali gre za upravne organe, organe preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja ali pravosodne organe. Države članice bi morale zagotoviti, da pristojni organi svoje naloge opravljajo objektivno in nediskriminatorno ter ne zahtevajo ali sprejemajo navodil od nobenega drugega organa v zvezi z opravljanjem nalog iz te uredbe. To ne bi smelo preprečevati nadzora v skladu z nacionalnim ustavnim pravom. Države članice bi morale o pristojnih organih, imenovanih na podlagi te uredbe, obvestiti Komisijo, ki bi morala na spletu objaviti register pristojnih organov. Ta spletni register bi moral biti enostavno dostopen, da bi lahko ponudniki storitev gostovanja hitro preverili pristnost odredb o odstranitvi.

(36)

Da bi preprečili podvajanje prizadevanj in morebitno poseganje v preiskave ter čim bolj zmanjšali breme za prizadete ponudnike storitev, bi si morali pristojni organi izmenjavati informacije, se usklajevati in sodelovati, po potrebi tudi z Europolom, preden izdajo odredbo o odstranitvi. Pristojni organ bi moral pri odločanju o tem, ali naj izda odredbo o odstranitvi, ustrezno upoštevati morebitna uradna obvestila o poseganju v interese preiskave („dekonflikcija“). Kadar je pristojni organ s strani pristojnega organa v drugi državi članici obveščen o že izdani odredbi o odstranitvi, ne bi smel izdati nove odredbe v zvezi z isto zadevo. Pri izvajanju določb te uredbe bi lahko Europol zagotovil podporo v skladu s svojimi sedanjimi pristojnostmi in veljavnim pravnim okvirom.

(37)

Da bi zagotovili učinkovito in dovolj usklajeno izvajanje posebnih ukrepov, ki jih sprejmejo ponudniki storitev gostovanja, bi se morali pristojni organi medsebojno usklajevati in sodelovati glede izmenjav s ponudniki storitev gostovanja v zvezi z odredbami o odstranitvi ter z določitvijo, izvajanjem in ocenjevanjem posebnih ukrepov. Takšno usklajevanje in sodelovanje je potrebno tudi v zvezi z drugimi ukrepi za izvajanje te uredbe, vključno v zvezi s sprejetjem pravil o kaznih in nalaganjem kazni. Komisija bi morala olajšati takšno usklajevanje in sodelovanje.

(38)

Ključnega pomena je, da je pristojni organ v državi članici, ki je odgovoren za nalaganje kazni, v celoti obveščen o izdaji odredb o odstranitvi in o poznejših izmenjavah med ponudnikom storitev gostovanja in pristojnimi organi v drugih državah članicah. V ta namen bi morale države članice zagotoviti ustrezne in varne komunikacijske kanale in mehanizme, ki omogočajo pravočasno izmenjavo relevantnih informacij.

(39)

Da bi se olajšala hitra izmenjava med pristojnimi organi ter med pristojnimi organi in ponudniki storitev gostovanja ter da bi se preprečilo podvajanje prizadevanj, bi bilo treba države članice spodbuditi k uporabi namenskih orodij, ki jih je razvil Europol, kot so obstoječa aplikacija za upravljanje obvestil o spletnih vsebinah ali orodja, ki jo bodo nasledila.

(40)

Obvestila držav članic in Europola so se izkazala za učinkovito in hitro sredstvo za povečanje ozaveščenosti ponudnikov storitev gostovanja o specifičnih vsebinah, ki so na voljo v okviru njihovih storitev, kar jim omogoča hitro ukrepanje. Takšna obvestila, ki so mehanizem opozarjanja ponudnikov storitev gostovanja na informacije, ki bi se lahko štele za teroristično vsebino, da lahko ponudnik prostovoljno preuči združljivost te vsebine s svojimi pogoji, bi morala biti poleg odredb o odstranitvi še naprej na voljo. Končno odločitev o tem, ali se vsebina odstrani, ker ni v skladu z njegovimi pogoji, sprejme ponudnik storitev gostovanja. Ta uredba ne bi smela vplivati na pristojnosti Europola, kot je določen v Uredbi (EU) 2016/794 Evropskega parlamenta in Sveta (11). Te uredbe zato ni v ničemer mogoče razlagati, kot da državam članicam in Europolu preprečuje uporabo obvestil kot instrumenta za obravnavanje spletnih terorističnih vsebin.

(41)

Zaradi še posebej hudih posledic nekaterih terorističnih spletnih vsebin bi morali ponudniki storitev gostovanja ustrezne organe v zadevni državi članici ali pristojne organe v državi članici, v kateri imajo sedež ali pravnega zastopnika, nemudoma obvestiti o teroristični vsebini, ki vključuje neposredno grožnjo za življenje ali domnevno teroristično kaznivo dejanje. Za zagotovitev sorazmernosti bi morala biti ta obveznost omejena na teroristična kazniva dejanja, kot so opredeljena v členu 3(1) Direktive (EU) 2017/541. Ta obveznost obveščanja ne bi smela pomeniti, da morajo ponudniki storitev gostovanja aktivno iskati dokaze za takšne grožnje za življenje ali domnevno teroristično kaznivo dejanje. Kot zadevno državo članico bi morali razumeti tisto državo članico, ki ima sodno pristojnost za preiskovanje in pregon teh terorističnih kaznivih dejanj na podlagi državljanstva storilca kaznivega dejanja ali potencialne žrtve kaznivega dejanja ali ciljne lokacije terorističnega dejanja. V primeru dvoma bi morali ponudniki storitev gostovanja informacije predložiti Europolu, ki bi nato moral ustrezno ukrepati v skladu s svojimi pristojnostmi, vključno tako, da te informacije posreduje ustreznim nacionalnim organom. Pristojnim organom držav članic bi bilo treba dovoliti, da take informacije uporabljajo za uvedbo preiskovalnih ukrepov, ki so na voljo v okviru prava Unije ali nacionalnega prava.

(42)

Ponudniki storitev gostovanja bi morali imenovati ali vzpostaviti kontaktne točke, da bi se olajšalo hitro obravnavanje odredb o odstranitvi. Kontaktna točka bi morala služiti samo operativnim namenom. Kontaktno točko bi morala sestavljati namenska sredstva, ki so lahko notranja ali oddana v zunanje izvajanje in omogočajo elektronsko predložitev odredb o odstranitvi, ter tehnična sredstva ali osebje, ki omogočajo njihovo hitro obdelavo. Ni nujno, da se kontaktna točka nahaja v Uniji. Ponudnik storitev gostovanja bi moral imeti možnost, da za namen te uredbe uporabi obstoječo kontaktno točko, pod pogojem, da lahko ta kontaktna točka izpolnjuje naloge, določene v tej uredbi. Da se zagotovi odstranitev teroristične vsebine ali onemogoči dostop do nje v eni uri od prejema odredbe o odstranitvi, bi morale biti kontaktne točke ponudnikov storitev gostovanja, ki so izpostavljeni terorističnim vsebinam, dosegljive ves čas. Informacije o kontaktni točki bi morale vključevati informacije o jeziku, v katerem se jo lahko naslovi. Za lažjo komunikacijo med ponudniki storitev gostovanja in pristojnimi organi se ponudnike storitev gostovanja spodbuja, da omogočijo komunikacijo v enem od uradnih jezikov institucij Unije, v katerem so na voljo njihovi pogoji uporabe.

(43)

Ker ni splošne zahteve, da ponudniki storitev gostovanja zagotovijo fizično prisotnost na ozemlju Unije, je treba zagotoviti, da je jasno, katera država članica ima sodno pristojnost nad ponudnikom, ki zagotavlja storitve gostovanja v Uniji. Praviloma ponudnik storitev gostovanja spada pod sodno pristojnost države članice, v kateri ima glavni sedež ali v kateri ima njegov pravni zastopnik prebivališče ali sedež. To ne bi smelo posegati v pravila o pristojnosti, določena za namene odredb o odstranitvi in odločitev, sprejetih na podlagi pregleda odredb o odstranitvi v skladu s to uredbo. Kar zadeva ponudnika storitev gostovanja, ki nima sedeža v Uniji in ne imenuje pravnega zastopnika, bi morala vsaka država članica kljub temu imeti sodno pristojnost in zato imeti možnost naložiti kazni, pod pogojem, da se spoštuje načelo ne bis in idem.

(44)

Ponudniki storitev gostovanja, ki nimajo sedeža v Uniji, bi morali pisno imenovati pravnega zastopnika, da se zagotovi skladnost z obveznostmi iz te uredbe in njihovo izvrševanje. Ponudniki storitev gostovanja bi morali imeti možnost, da za namene te uredbe imenujejo zastopnika, ki je že imenovan za druge namene, pod pogojem, da ta pravni zastopnik izpolnjuje naloge iz te uredbe. Pravni zastopnik bi moral biti pooblaščen za delovanje v imenu ponudnika storitev gostovanja.

(45)

Kazni so nujne, da se zagotovi, da ponudniki storitev gostovanja učinkovito izvajajo to uredbo. Države članice bi morale sprejeti pravila o kaznih, ki so lahko upravne ali kazenske, po potrebi tudi smernice za določanje glob. Neizpolnjevanje obveznosti se v posameznih primerih lahko sankcionira, in sicer ob upoštevanju načel ne bis in idem in sorazmernosti, pri čemer se zagotovi, da se pri takšnih kaznih upošteva sistematično neizpolnjevanje. Kazni so lahko v različnih oblikah, vključno z uradnimi opozorili v primeru manjših kršitev ali denarnimi kaznimi v zvezi s hujšimi ali sistematičnimi kršitvami. Posebno stroge kazni bi bilo treba naložiti v primeru, ko ponudnik storitev gostovanja sistematično ali vztrajno ne odstranjuje terorističnih vsebin ali ne onemogoča dostopa do njih v eni uri od prejema odredbe o odstranitvi. Za zagotovitev pravne varnosti bi bilo treba v tej uredbi določiti, za katere kršitve se naložijo kazni, in katere okoliščine so pomembne pri ocenjevanju vrste in ravni takšnih kazni. Pri odločanju o tem, ali bi bilo treba naložiti denarne kazni, bi bilo treba ustrezno upoštevati finančna sredstva ponudnika storitev gostovanja. Poleg tega bi moral pristojni organ upoštevati, ali je ponudnik storitev gostovanja zagonsko podjetje, mikro, malo ali srednje podjetje, kot so opredeljeni v Priporočilu Komisije 2003/361/ES (12). Upoštevati bi bilo treba tudi dodatne okoliščine, na primer ali je bilo ravnanje ponudnika storitev gostovanja objektivno nepremišljeno ali nedopustno ter ali je bila kršitev storjena iz malomarnosti ali namerno. Države članice bi morale zagotoviti, da kazni, naložene za kršitev te uredbe, ne spodbujajo odstranjevanja gradiva, ki ni teroristično.

(46)

Uporaba standardiziranih predlog omogoča lažje sodelovanje in izmenjavo informacij med pristojnimi organi in ponudniki storitev gostovanja, kar jim omogoča hitrejše in učinkovitejše sporazumevanje. Zlasti je pomembno, da se po prejemu odredbe o odstranitvi zagotovi hitro ukrepanje. Uporaba predlog zniža stroške prevajanja in prispeva k višjemu standardu postopka. Predloge za povratne informacije omogočajo standardizirano izmenjavo informacij, kar je zlasti pomembno v primerih, ko ponudniki storitev gostovanja ne morejo izpolniti odredbe o odstranitvi. Načini pošiljanja, ki zahtevajo potrditev pristnosti, lahko jamčijo za verodostojnost odredbe o odstranitvi, vključno s točnim datumom in uro, ko je bila odredba poslana in prejeta.

(47)

Da se po potrebi omogoči hitra sprememba vsebine predlog, ki se uporabljajo za namene te uredbe, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije sprejme akte v zvezi s spremembo prilog k tej uredbi. Da bi lahko Komisija upoštevala razvoj tehnologije in povezanega pravnega okvira, bi morala biti pooblaščena tudi za sprejemanje delegiranih aktov za dopolnitev te uredbe s tehničnimi zahtevami za elektronska sredstva, ki jih uporabljajo pristojni organi za pošiljanje odredb o odstranitvi. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (13). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(48)

Države članice bi morale zbirati informacije o izvajanju te uredbe. Države članice bi morale imeti možnost, da uporabijo poročila ponudnikov storitev gostovanja o preglednosti ter jih po potrebi dopolnijo z natančnejšimi informacijami, kot so njihova lastna poročila o preglednosti na podlagi te uredbe. Za pridobivanje podatkov, potrebnih za oceno izvajanja te uredbe, bi bilo treba pripraviti podroben program za spremljanje dosežkov, rezultatov in učinkov te uredbe.

(49)

Komisija bi morala na podlagi ugotovitev in zaključkov iz poročila o izvajanju ter rezultatov spremljanja opraviti oceno izvajanja te uredbe v treh letih po datumu začetka njene veljavnosti. Ocena bi morala temeljiti na merilih učinkovitosti, nujnosti, uspešnosti, sorazmernosti, ustreznosti, skladnosti in dodane vrednosti za Unijo. Oceniti bi morala delovanje različnih operativnih in tehničnih ukrepov, določenih v tej uredbi, vključno z uspešnostjo ukrepov za izboljšanje odkrivanja, prepoznavanja in odstranjevanja terorističnih spletnih vsebin, uspešnostjo zaščitnih mehanizmov ter učinki na potencialno prizadete temeljne pravice, kot je svoboda izražanja in obveščanja, vključno s svobodo in pluralizmom medijev, svobodo gospodarske pobude ter pravico do zasebnega življenja in varstva osebnih podatkov. Komisija bi morala oceniti tudi učinek na potencialno prizadete interese tretjih oseb.

(50)

Ker cilja te uredbe, in sicer zagotavljanja nemotenega delovanja digitalnega enotnega trga z obravnavanjem razširjanja terorističnih spletnih vsebin, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov omejitve lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja –

(1)

Člen 325 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) določa, da Unija in države članice preprečujejo goljufije in vsa druga nezakonita dejanja, ki škodijo finančnim interesom Unije. Unija bi morala podpirati dejavnosti na teh področjih.

(2)

Podpora, ki je bila v preteklosti namenjena takim dejavnostim prek Sklepa št. 804/2004/ES Evropskega parlamenta in Sveta (3) (v nadaljnjem besedilu: program Herkul), ki je bil spremenjen in podaljšan s Sklepom št. 878/2007/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4) (v nadaljnjem besedilu: program Herkul II), ki je bil razveljavljen in nadomeščen z Uredbo (EU) št. 250/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (5) (v nadaljnjem besedilu: program Herkul III), je omogočila izboljšanje dejavnosti Unije in držav članic za preprečevanje goljufij, korupcije in drugih nezakonitih dejavnosti, ki škodijo finančnim interesom Unije.

(3)

Zakonodaja Unije, ki določa pravila za Evropski kmetijski jamstveni sklad, Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja, Evropski sklad za regionalni razvoj, Evropski socialni sklad, Kohezijski sklad, Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo, Sklad za azil, migracije in vključevanje, instrument za finančno podporo na področju policijskega sodelovanja, preprečevanja kriminala in boja proti njemu ter obvladovanja kriz, Sklad za evropsko pomoč najbolj ogroženim in za predpristopno pomoč za programsko obdobje 2014–2020 in dalje, določa obveznost za države članice, države kandidatke in potencialne kandidatke, da poročajo o nepravilnostih in goljufijah, ki škodijo finančnim interesom Unije. Sistem za upravljanje nepravilnosti (Irregularity Management System – IMS) je varno elektronsko komunikacijsko orodje, ki državam članicam, pa tudi državam kandidatkam in potencialnim kandidatkam olajšuje izpolnjevanje obveznosti poročanja o odkritih nepravilnostih ter tudi podpira upravljanje in analizo nepravilnosti.