(1)

Uredba (EU) št. 654/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (2) določa skupni zakonodajni okvir za izvrševanje pravic Unije iz mednarodnih trgovinskih sporazumov v določenih posebnih okoliščinah. Ena od teh okoliščin se nanaša na mehanizme za reševanje sporov, ustanovljene s Sporazumom o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije (STO) in drugimi mednarodnimi trgovinskimi sporazumi, vključno z regionalnimi ali dvostranskimi sporazumi. Uredba (EU) št. 654/2014 omogoča Uniji, da po zaključku postopka za reševanje sporov začasno prekine koncesije ali druge obveznosti iz mednarodnih trgovinskih sporazumov.

(2)

Uredba (EU) št. 654/2014 ne obravnava okoliščin, v katerih ima Unija pravico do ukrepanja v odziv na ukrep, ki ga je sprejela tretja država, vendar je reševanje spora v okviru obravnave blokirano ali kako drugače ni na voljo zaradi nesodelovanja tretje države, ki je ukrep sprejela.

(3)

Organ STO za reševanje sporov ni mogel zapolniti prostih delovnih mest v Pritožbenem organu STO. Pritožbeni organ STO ne more več opravljati svoje funkcije od trenutka, ko ima manj kot tri člane. Dokler se ta situacija ne reši ter da bi ohranili bistvena načela in značilnosti sistema STO za reševanje sporov ter procesnih pravic Unije v tekočih in prihodnjih sporih, si Unija prizadeva za dogovor o začasni ureditvi za arbitražo pritožb v skladu s členom 25 Dogovora STO o pravilih in postopkih reševanja sporov (v nadaljnjem besedilu: Dogovor STO o reševanju sporov). Ta pristop je Svet potrdil 27. maja 2019, 15. julija 2019 in 15. aprila 2020, Evropski parlament pa ga je podprl v resoluciji z dne 28. novembra 2019 o krizi pritožbenega organa STO. Če članica STO zavrne sklenitev takega dogovora in vloži pritožbo pri neoperativnem Pritožbenem organu STO, je rešitev spora dejansko blokirana.

(4)

Do podobne situacije bi lahko prišlo v okviru drugih mednarodnih trgovinskih sporazumov, vključno z regionalnimi ali dvostranskimi sporazumi, kadar tretja država ne sodeluje na način, potreben za učinkovito reševanje sporov, na primer tako, da ne imenuje razsodnika, in kadar ni predviden noben mehanizem za zagotovitev učinkovitega reševanja sporov v taki situaciji.

(5)

Če je reševanje sporov blokirano, Unija ne more izvrševati mednarodnih trgovinskih sporazumov. Zato je primerno razširiti področje uporabe Uredbe (EU) št. 654/2014, da se zajamejo take situacije.

(6)

V ta namen bi morala imeti Unija možnost, da hitro začasno prekine koncesije ali druge obveznosti iz mednarodnih trgovinskih sporazumov, vključno z regionalnimi ali dvostranskimi sporazumi, če učinkovita uporaba zavezujočega reševanja spora ni mogoča, ker tretja država ne sodeluje pri omogočitvi take uporabe.

(7)

Primerno je tudi določiti, da taki ukrepi, kadar se sprejmejo za omejitev trgovine s tretjo državo, ne bi smeli preseči obsega razveljavitve ali omejitve trgovinskih interesov Unije, ki jo povzročijo ukrepi te tretje države, v skladu z obveznostmi Unije iz mednarodnega prava.

(8)

Ukrepi, ki se sprejmejo na podlagi te uredbe, se nanašajo posebej na mednarodno trgovino, saj so namenjeni predvsem urejanju te trgovine in imajo neposreden in takojšen učinek nanjo ter zato spadajo v izključno pristojnost Unije na podlagi člena 207 Pogodbe o delovanju Evropske unije (3).

(9)

Storitve in pravice intelektualne lastnine predstavljajo pomemben in rastoč delež svetovne trgovine, urejajo pa jih mednarodni trgovinski sporazumi, vključno z regionalnimi ali dvostranskimi sporazumi Unije. Zato bi bilo treba ukrepe s področja trgovine s storitvami in trgovinskih vidikov pravic intelektualne lastnine vključiti na področje uporabe ukrepov trgovinske politike, ki so na voljo Uniji, da bi bila Uredba (EU) št. 654/2014 doslednejša in učinkovitejša.

(10)

Ta uredba bi morala zagotoviti usklajeno uporabo mehanizma izvrševanja v trgovinskih sporih, ki se nanašajo na mednarodne trgovinske sporazume, vključno z regionalnimi ali dvostranskimi sporazumi. Mehanizem izvrševanja v poglavjih mednarodnih trgovinskih sporazumov Unije, ki se nanašajo na trgovino in trajnostni razvoj, je sestavni del trgovinske politike Unije, ta uredba pa bi se uporabljala za začasno prekinitev koncesij ali drugih obveznosti in sprejetje ukrepov v odziv na kršitev navedenih poglavij, če in kolikor so taki ukrepi dovoljeni in utemeljeni z okoliščinami.

(11)

Klavzula o pregledu iz Uredbe (EU) št. 654/2014 bi morala zajemati tudi uporabo sprememb navedene uredbe, uvedenih s to uredbo.

(12)

Uredbo (EU) št. 654/2014 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

(1)

Za varovanje pred neugodnimi gibanji menjalnih tečajev, ki vključujejo valute, ki niso prosto zamenljive v osnovno valuto, ali valute, ki so predmet menjalnega nadzora, podjetja v Uniji sklepajo izvedene finančne instrumente, kot so valutne terminske pogodbe in valutne zamenjave. Nedostopnost referenčnih promptnih menjalnih tečajev za izračun izplačil, zapadlih v okviru izvedenih finančnih instrumentov, bi negativno vplivala na podjetja v Uniji, ki izvažajo na trge v razvoju ali imajo sredstva ali obveznosti na teh trgih, zaradi česar bi bila tudi izpostavljena nihanju valut trgov v razvoju. Po izteku obdobja, ki se konča 31. decembra 2021, določenega v Uredbi (EU) 2016/1011 Evropskega parlamenta in Sveta (4) (v nadaljnjem besedilu: prehodno obdobje), uporaba referenčnih promptnih menjalnih tečajev, ki jih zagotovi upravljavec s sedežem v tretji državi, ki ni centralna banka, ne bo več mogoča.

(2)

Da bi lahko podjetja v Uniji še naprej opravljala svoje poslovne dejavnosti in hkrati omejevala menjalno tveganje, bi morali biti nekateri referenčni promptni menjalni tečaji, ki se uporabljajo v finančnih instrumentih pri izračunu pogodbenih plačil ter ki jih Komisija določi v skladu z nekaterimi merili, izključeni iz področja uporabe Uredbe (EU) 2016/1011.

(3)

Zaradi potrebe po temeljitem pregledu področja uporabe Uredbe (EU) 2016/1011 in njenih določb v zvezi z referenčnimi vrednostmi, ki jih zagotovijo upravljavci s sedežem v tretjih državah (v nadaljnjem besedilu: referenčne vrednosti iz tretjih držav), bi bilo treba sedanje prehodno obdobje za referenčne vrednosti iz tretjih držav podaljšati. Komisija bi morala biti pooblaščena, da z delegiranim aktom prehodno obdobje nadalje podaljša za največ dve leti, če na podlagi ocene, na kateri temelji ta pregled, ugotovi, da bi predvideni iztek prehodnega obdobja negativno vplival na nadaljnjo uporabo referenčnih vrednosti iz tretjih držav v Uniji ali ogrozil finančno stabilnost.

(4)

Podaljšanje prehodnega obdobja za referenčne vrednosti iz tretjih držav bi lahko upravljavce referenčnih vrednosti v Uniji spodbudilo, da svoje dejavnosti preselijo v tretjo državo in se s tem izognejo zahtevam iz Uredbe (EU) 2016/1011. Da bi preprečili tako ravnanje, upravljavci, ki v prehodnem obdobju preselijo svojo dejavnost iz Unije v tretjo državo, ne bi smeli imeti ugodnosti od dostopa do trga Unije, brez da bi izpolnjevali zahteve iz Uredbe (EU) 2016/1011.

(5)

Od 31. decembra 2020, ko se konča prehodno obdobje, določeno v Sporazumu o izstopu Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska iz Evropske unije in Evropske skupnosti za atomsko energijo (5), referenčna obrestna mera London Interbank Offered Rate (LIBOR) ni več ključna referenčna vrednost v skladu z Uredbo (EU) 2016/1011. Poleg tega je organ za finančno poslovanje (Financial Conduct Authority - FCA) iz Združenega kraljestva leta 2017 napovedal, da banke iz panela ne bo več pozival ali od njih zahteval, da po letu 2021 prispevajo vhodne podatke v LIBOR. V poznejših obvestilih FCA in upravljavca za LIBOR je bilo pojasnjeno, da bo LIBOR za večino rokov zapadlosti in valut, za katere se izračuna, verjetno postopno ukinjen do konca leta 2021, ostali roki zapadlosti in valute LIBOR pa bodo sledili do leta 2023. Prenehanje ali postopna ukinitev LIBOR bi lahko privedla do negativnih učinkov, ki povzročijo znatne motnje v delovanju finančnih trgov v Uniji. Obstaja veliko število pogodb, ki vplivajo na gospodarske subjekte v Uniji in se nanašajo na dolgove, posojila, vezane vloge, vrednostne papirje in izvedene finančne instrumente, ki se vsi sklicujejo na LIBOR, ki zapadejo po 31. decembru 2021 in ki ne vsebujejo zadostno zanesljivih rezervnih določb, ki bi zajemale prenehanje ali postopno ukinitev LIBOR, kot je izračunan za ustrezno valuto oziroma nekatere njegove roke zapadlosti. Nekatere od teh pogodb in nekatere od finančnih instrumentov, kakor so opredeljeni v Direktivi 2014/65/EU Evropskega parlamenta in Sveta (6), ni mogoče na novo izpogajati, da bi se vanje vključila pogodbena rezervna določba pred 31. decembrom 2021.

(6)

Da bi se lahko zagotovilo nadaljevano urejeno delovanje obstoječih pogodb, ki se sklicujejo na splošno uporabljano referenčno vrednost, katere prenehanje bi lahko privedlo do negativnih učinkov, ki povzročijo znatne motnje v delovanju finančnih trgov v Uniji, in kadar takih pogodb ali finančnih instrumentov, kakor so opredeljeni v Direktivi 2014/65/EU, ni mogoče na novo izpogajati, da bi do prenehanja te referenčne vrednosti vključevali pogodbeno rezervno določbo, bi bilo treba določiti okvir za prenehanje ali urejeno postopno ukinitev takih referenčnih vrednosti. Ta okvir bi moral vključevati mehanizem za prehod takih pogodb ali finančnih instrumentov, kakor so opredeljeni v Direktivi 2014/65/EU, na določeno nadomestitev za referenčno vrednost. Nadomestitev za referenčno vrednost bi morala zagotavljati, da ne prihaja do nezmožnosti izpolnitve pogodb, ki bi lahko povzročila znatne motnje v delovanju finančnih trgov v Uniji.

(7)

Odsotnost okvira na ravni Unije za prenehanje ali urejeno postopno ukinitev referenčne vrednosti bi verjetno pripeljala do različnih regulativnih rešitev v državah članicah, kar bi povzročilo, da bi bili deležniki v Uniji izpostavljeni tveganjem pravne negotovosti in nezmožnosti izpolnitve pogodbe. Skupaj z obsegom izpostavljenosti obstoječih pogodb in finančnih instrumentov, kakor so opredeljeni v Direktivi 2014/65/EU, takim referenčnim vrednostim bi lahko povečano tveganje nezmožnosti izpolnitve pogodb in sodni postopki povzročili znatne motnje v delovanju finančnih trgov. V navedenih izrednih razmerah in da bi se obravnavala s tem povezana sistemska tveganja, je treba vzpostaviti usklajen pristop za prenehanje ali postopno ukinitev nekaterih za Unijo sistemsko pomembnih referenčnih vrednosti. Ta uredba ne vpliva na pristojnosti držav članic glede referenčnih vrednosti, ki presegajo obseg pooblastil, prenesenih na Komisijo.

(8)

Uredba (EU) 2016/1011 določa, da morajo imeti nadzorovani subjekti, ki niso upravljavci referenčnih vrednosti, pripravljene krizne načrte za primer, če bi se referenčna vrednost bistveno spremenila ali bi se prenehala zagotavljati. Če je mogoče, bi morali ti krizni načrti določiti eno ali več možnih nadomestitev za referenčne vrednosti. Izkušnje z LIBOR kažejo, da je pomembno, da se krizni načrti pripravijo za primere, v katerih se referenčna vrednost bistveno spremeni ali se preneha zagotavljati. Pristojni organi bi morali spremljati, ali je ta obveznost izpolnjena, moralo pa bi jim biti tudi omogočeno izvajanje naključnih preverjanj glede izpolnjevanja obveznosti. Zato bi morali nadzorovani subjekti zagotoviti, da so njihovi krizni načrti in vse posodobitve teh načrtov takoj razpoložljivi, tako da jih lahko na zahtevo brez odlašanja posredujejo pristojnim organom.

(9)

Pogodbe, ki niso finančne pogodbe, kakor so opredeljene v Uredbi (EU) 2016/1011, ali finančni instrumenti, ki niso zajeti v opredelitvi finančnega instrumenta v navedeni uredbi, vendar se tudi sklicujejo na referenčne vrednosti, ki bodo prenehale ali bodo postopno ukinjene, tudi lahko povzročijo znatne motnje v delovanju finančnih trgov v Uniji. Mnogi subjekti uporabljajo take referenčne vrednosti, vendar ne štejejo za nadzorovane subjekte. Zato pogodbene stranke takih pogodb in imetniki takih finančnih instrumentov ne bi imeli koristi od nadomestitve za referenčno vrednost. Da bi čim bolj ublažili morebitne učinke na celovitost in finančno stabilnost trga ter zagotovili zaščito pred pravno negotovostjo, bi se moralo pooblastilo Komisije za določitev nadomestitve za referenčno vrednost uporabljati za vse pogodbe in vse finančne instrumente, kakor so opredeljeni v Direktivi 2014/65/EU, za katere velja pravo države članice. Poleg tega bi se morala določena nadomestitev za referenčno vrednost uporabljati za pogodbe, za katere velja pravo tretje države, a imajo vse pogodbene stranke sedež v Uniji, v primerih, kadar pogodba izpolnjuje zahteve iz te uredbe in kadar pravo te tretje države ne določa urejene postopne ukinitve referenčne vrednosti. Ta razširitev področja uporabe ne bi smela posegati v določbe Uredbe (EU) 2016/1011, ki jih ta uredba ne spreminja.

(10)

Uporaba zakonsko določene nadomestitve referenčne vrednosti bi morala biti omejena na pogodbe in finančne instrumente, kakor so opredeljeni v Direktivi 2014/65/EU, ki pred datumom prenehanja zadevne referenčne vrednosti niso bili na novo izpogajani. V primeru krovnih pogodb se bo določena nadomestitev za referenčno vrednost uporabljala samo za transakcije, sklenjene pred ustreznim datumom nadomestitve, čeprav so lahko poznejše transakcije tehnično del iste pogodbe. Določitev nadomestitve za referenčno vrednost ne bi smela vplivati na pogodbe ali finančne instrumente, kakor so opredeljeni v Direktivi 2014/65/EU, ki že vsebujejo ustrezno pogodbeno rezervno določbo o dokončnem prenehanju referenčne vrednosti.

(11)

Pogodbene stranke se lahko kljub temu, da Komisija sprejme izvedbeni akt, ki določa nadomestitev za referenčno vrednost, dogovorijo o uporabi druge nadomestitve za to referenčno vrednost.

(12)

Referenčne vrednosti in njihove pogodbeno dogovorjene rezervne obrestne mere bi se lahko sčasoma znatno in nepričakovano razlikovale ter posledično morda ne bi več predstavljale istega izhodiščnega gospodarskega stanja ali bi dosegale tržno nesprejemljive rezultate. Taki primeri bi lahko vključevali znatno povečanje razlike med referenčno vrednostjo in pogodbeno dogovorjeno rezervno obrestno mero v določenem obdobju ali v primerih, kadar pogodbeno dogovorjena rezervna določba spremeni podlago referenčne vrednosti iz spremenljive v fiksno obrestno mero. Ker bi se ta situacija lahko pojavila v več državah članicah in ker bi v takih primerih pogosto vplivala tudi na pogodbene stranke iz različnih držav članic, bi jo bilo treba obravnavati usklajeno, da bi se izognili pravni negotovosti, pretiranim sodnim postopkom in posledično morebitnim znatnim negativnim učinkom na notranji trg ali posledicam za finančno stabilnost v posameznih državah članicah ali Uniji. V skladu s tem bi morala nadomestitev za referenčno vrednost, določena z izvedbenim aktom, pod določenimi predpogoji služiti kot nadomestitev, kadar so ustrezni nacionalni organi, na primer makrobonitetni organi, sveti za sistemska tveganja ali centralne banke, ugotovili, da prvotno dogovorjena rezervna določba ne odraža več gospodarskega stanja, ki naj bi ga referenčna vrednost, ki bo prenehala, merila ali bi lahko taka določba ogrozila finančno stabilnost. Ustrezni nacionalni organi bi morali oceno opraviti, ko so seznanjeni, da utegne biti rezervna določba, ki jo običajno uporablja ena ali več potencialno zainteresiranih strank, neprimerna. Vendar se ta ocena ne bi smela izvajati za vsako pogodbo posebej. Ustrezni nacionalni organi bi morali biti dolžni o tej oceni obvestiti Komisijo in Evropski organ za vrednostne papirje in trge (ESMA).

(13)

Pogodbenice morajo na podlagi analize svoje pogodbene ureditve določiti, za katere primere nameravajo uporabljati pogodbeno rezervno določbo. Če se pri razlagi pogodbe ali finančnega instrumenta, kakor je opredeljen v Direktivi 2014/65/EU, izkaže, da pogodbenice niso nameravale zajeti dokončnega prenehanja izbrane referenčne vrednosti, bi morala zakonsko določena nadomestitev za referenčno vrednost, ki je določena v skladu s to uredbo, zagotoviti varno podlago za ravnanje v primeru dokončnega prenehanja te referenčne vrednosti.

(14)

Ker bo morda treba zaradi nadomestitve referenčne vrednosti spremeniti pogodbe ali finančne instrumente, kakor so opredeljeni v Direktivi 2014/65/EU, ki se sklicujejo na take referenčne vrednosti, kadar so te spremembe potrebne, da bi se lahko taka nadomestitev za referenčno vrednost uporabljala ali izvajala v praksi, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v izvedbenem aktu določi ustrezne bistvene prilagoditvene spremembe.

(15)

Za referenčne vrednosti, ki jih Komisija določi kot ključne v eni državi članici v skladu z Uredbo (EU) 2016/1011, in kadar bi prenehanje ali postopna ukinitev take referenčne vrednosti lahko povzročila znatne motnje v delovanju finančnih trgov v tej državi članici, bi moral ustrezni pristojni organ sprejeti potrebne ukrepe za preprečitev takih motenj v skladu s svojim nacionalnim pravom.

(16)

Kadar država članica vstopi v euroobmočje in je treba zaradi posledičnega pomanjkanja vhodnih podatkov za izračun nacionalne referenčne vrednosti zagotoviti nadomestitev te referenčne vrednosti, bi moralo biti mogoče, da se za to državo članico zagotovi prehod s te nacionalne referenčne vrednosti na njeno nadomestitev. V takem primeru bi morala ta država članica upoštevati status potrošnikov kot pogodbenih strank in zagotoviti, da tak prehod nanje ne vpliva bolj negativno, kot je potrebno.

(17)

Da se nekateri referenčni promptni menjalni tečaji iz tretjih držav določijo za izključene iz področja uporabe Uredbe (EU) 2016/1011, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije sprejme akte v zvezi z izvzetjem referenčnih promptnih menjalnih tečajev za nezamenljive valute, kadar se taki referenčni promptni menjalni tečaji uporabljajo za izračun izplačil, ki nastanejo na podlagi pogodb o izvedenih finančnih instrumentih brez dejanske izročitve. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (7). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(18)

Za zagotovitev enotnih pogojev za izvajanje te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila, da določi nadomestitev za referenčno vrednost, ki bo nadomestila vsa sklicevanja na to referenčno vrednost v pogodbah ali finančnih instrumentih, kakor so opredeljeni v Direktivi 2014/65/EU, katerih ni bilo mogoče na novo izpogajati do datuma začetka uporabe izvedbenega akta. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (8). Pravna varnost zahteva, da Komisija ta izvedbena pooblastila izvaja le ob natančno opredeljenih sprožilnih dogodkih, ki jasno kažejo, da bosta upravljanje in objavljanje referenčne vrednosti, ki jo je treba nadomestiti, dokončno prenehala.

(19)

Komisija bi morala svoja izvedbena pooblastila izvajati le v primerih, kadar oceni, da bi lahko prenehanje ali postopna ukinitev referenčne vrednosti privedla do negativnih učinkov, ki povzročijo znatne motnje v delovanju finančnih trgov ali realnega gospodarstva v Uniji. Poleg tega bi Komisija morala svoja izvedbena pooblastila izvajati le, kadar bi postalo jasno, da ni mogoče ponovno zagotoviti reprezentativnosti zadevne referenčne vrednosti ali da bo referenčna vrednost dokončno prenehala.

(20)

Komisija bi morala pred izvajanjem svojih izvedbenih pooblastil za določitev nadomestitve za referenčno vrednost opraviti javno posvetovanje ter upoštevati priporočila ustreznih deležnikov, zlasti delovnih skupin iz zasebnega sektorja, ki delujejo pod okriljem javnih služb ali centralne banke. Ta priporočila bi morala temeljiti na obsežnih javnih posvetovanjih in strokovnem znanju o najustreznejši nadomestni stopnji za referenčno obrestno mero, ki bo prenehala. Komisija bi morala upoštevati tudi priporočila drugih ustreznih deležnikov, vključno pristojnega organa upravljavca referenčnih vrednosti in ESMA.

(21)

Ob sprejetju Uredbe (EU) 2016/1011 se je pričakovalo, da bodo tretje države do konca leta 2021 vzpostavile podobne regulativne ureditve za finančne referenčne vrednosti in da bodo lahko nadzorovani subjekti v Uniji na podlagi sklepov o enakovrednosti, ki jih sprejme Komisija, ali priznanja ali odobritve pristojnih organov uporabljali referenčne vrednosti iz tretjih držav. Vendar v zvezi s tem ni bil dosežen bistven napredek. Področje uporabe regulativne ureditve za finančne referenčne vrednosti v Uniji se bistveno razlikuje od področja uporabe v tretjih državah. Da bi zagotovili nemoteno delovanje notranjega trga in razpoložljivost referenčnih vrednosti iz tretjih držav, ki se uporabljajo v Uniji, po koncu prehodnega obdobja, bi morala Komisija do 15. junija 2023 predstaviti poročilo o pregledu področja uporabe Uredbe (EU) 2016/1011, kakor je bila spremenjena s to uredbo, zlasti z vidika njegovega učinka na uporabo referenčnih vrednosti iz tretjih držav v Uniji. Komisija bi morala v tem priporočilu analizirati posledice tako širokega področja uporabe te ureditve za upravljavce in uporabnike referenčnih vrednosti v Uniji, tudi v luči nadaljnje uporabe referenčnih vrednosti iz tretjih držav. Zlasti bi Komisija morala oceniti, ali bi bilo treba ponovno spremeniti Uredbo (EU) 2016/1011, da bi bilo njeno področje uporabe omejeno zgolj na upravljavce nekaterih vrst referenčnih vrednosti ali na upravljavce, katerih referenčne vrednosti se v Uniji obsežno uporabljajo.

(22)

Uredba (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (9) je bila nedavno spremenjena, da se udeležencem na trgu pojasni, da zahteve za kliring ali kritje ne bodo veljale za pogodbe, ki bodo sklenjene ali prenovljene, preden se bodo te zahteve začele uporabljati za pogodbe z izvedenimi finančnimi instrumenti (OTC), ki se sklicujejo na referenčno vrednost („obstoječe pogodbe“), če se v teh pogodbah spreminja le referenčna vrednost, na katero se sklicujejo, in če so te spremembe namenjene izključno izvajanju ali pripravi na izvajanje nadomestitve za referenčne vrednosti ali uvedbi rezervnih določb med prehodom na novo referenčno vrednost v okviru reforme referenčnih vrednosti. Reforme referenčnih vrednosti temeljijo na delovnih procesih in pobudah za reformo referenčnih vrednosti, usklajenih na mednarodni ravni, katerih namen je zagotovitev skladnosti z mednarodnimi načeli za finančne referenčne vrednosti, ki jih je objavilo Mednarodno združenje nadzornikov trga vrednostnih papirjev. Uredba (EU) 2016/1011 od nadzorovanih subjektov zahteva, da pripravijo in vzdržujejo zanesljive pisne načrte ukrepov, ki bi jih sprejeli, če bi se referenčna vrednost bistveno spremenila ali bi se prenehala zagotavljati, ter da te načrte upoštevajo v pogodbenih razmerjih s strankami. Da bi udeležencem na trgu olajšali izpolnjevanje teh obveznosti in da bi njihovo delovanje na trgu podprlo pogodbe o izvedenih finančnih instrumentih OTC, ki se sklicujejo na referenčne vrednosti, ki utegnejo biti predmet reform, bi bilo treba Uredbo (EU) št. 648/2012 nadalje spremeniti, da se pojasni, da za obstoječe pogodbe ne bodo veljale zahteve za kliring ali kritje, če se te pogodbe spremenijo izključno zaradi nadomestitve referenčne vrednosti, na katero se sklicujejo, v okviru reforme referenčnih vrednosti.

Zato se ta izjema uporablja samo za pogodbene spremembe, ki so potrebne za izvajanje nadomestitve za referenčno vrednost ali pripravo na izvajanje nadomestitve za referenčno vrednost zaradi reforme referenčnih vrednosti ali zaradi potrebe po uvedbi rezervnih določb v zvezi z referenčno vrednostjo, da se poveča stabilnost zadevnih pogodb. Te spremembe bi morale zagotoviti jasnost za udeležence na trgu in ne bi smele vplivati na področje uporabe obveznosti kliringa in kritja v zvezi s spremembami pogodb o izvedenih finančnih instrumentih OTC za druge namene ali v zvezi nadomestitvijo ali uvedbo novosti, kot je sprememba nasprotnih strank.

(23)

Uredbi (EU) 2016/1011 in (EU) št. 648/2012 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(24)

Glede na dejstvo, da LIBOR od 1. januarja 2021 ne bo več ključna referenčna vrednost v smislu Uredbe (EU) 2016/1011, bi morala ta uredba nujno začeti veljati dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije –

(1)

Uredba Komisije (ES) št. 798/2008 (3) določa zahteve za izdajanje veterinarskih spričeval za uvoz perutnine in perutninskih proizvodov (v nadaljnjem besedilu: blago) v Unijo in njihov tranzit skozi Unijo, vključno s skladiščenjem med tranzitom. Uredba določa, da je uvoz blaga v Unijo in njegov tranzit skozi Unijo dovoljen le iz tretjih držav, z ozemelj, območij ali iz kompartmentov, navedenih v stolpcih 1 in 3 tabele v delu 1 Priloge I k navedeni uredbi.

(2)

Uredba (ES) št. 798/2008 določa tudi pogoje, pod katerimi se tretja država, ozemlje, območje ali kompartment štejejo za proste visokopatogene aviarne influence.

(3)

V skladu s Sporazumom o izstopu Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska iz Evropske unije in Evropske skupnosti za atomsko energijo (v nadaljnjem besedilu: sporazum o izstopu), zlasti členom 5(4) Protokola o Irski/Severni Irski v povezavi s Prilogo 2 k navedenemu protokolu, se direktivi 2002/99/ES in 2009/158/ES, kot tudi akti Komisije, ki na njih temeljijo, uporabljata za Združeno kraljestvo in v njem v zvezi s Severno Irsko po koncu prehodnega obdobja, določenega v sporazumu o izstopu.

(4)

Zato je Združeno kraljestvo z izjemo Severne Irske v tabeli v delu 1 Priloge I k Uredbi (ES) št. 798/2008 navedeno kot tretja država, iz nekaterih delov ozemlja katere, odvisno od prisotnosti visokopatogene aviarne influence, je dovoljen uvoz nekaterega perutninskega blaga v Unijo in njegov tranzit skozi Unijo. Navedena regionalizacija Združenega kraljestva je določena v delu 1 Priloge I k Uredbi (ES) št. 798/2008, kakor je bila spremenjena z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2021/130 (4).

(5)

Združeno kraljestvo je 8. februarja 2021 potrdilo prisotnost visokopatogene aviarne influence podtipa H5N8 na gospodarstvu s perutnino v okraju Redcar and Cleveland v Angliji.

(6)

Veterinarski organi Združenega kraljestva so okoli prizadetega gospodarstva razglasili desetkilometrsko območje izvajanja nadzora ter izvedli politiko pokončanja za obvladovanje visokopatogene aviarne influence in omejitev njenega širjenja. Poleg tega so veterinarski organi Združenega kraljestva potrdili, da so takoj začasno ustavili izdajanje veterinarskih spričeval za pošiljke blaga, namenjenega za izvoz v Unijo s celotnega ozemlja Združenega kraljestva, razen Severne Irske.

(7)

Združeno kraljestvo je Komisiji predložilo podatke o epidemiološkem stanju na svojem ozemlju in o ukrepih, ki jih je sprejelo za preprečitev nadaljnjega širjenja visokopatogene aviarne influence, Komisija pa jih je zdaj ocenila. Na podlagi navedene ocene je primerno uvesti omejitve vnosa blaga z območja Anglije, prizadetega zaradi visokopatogene aviarne influence in za katerega so veterinarski organi Združenega kraljestva uvedli omejitve zaradi trenutnega izbruha, v Unijo.

(8)

Vnos za Združeno kraljestvo v tabeli v delu 1 Priloge I k Uredbi (ES) št. 798/2008 bi bilo zato treba spremeniti, da bi se upoštevale trenutne epidemiološke razmere v navedeni tretji državi.

(9)

Prilogo I k Uredbi (ES) št. 798/2008 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(10)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za rastline, živali, hrano in krmo –