(1)

Z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2018/2019 (2) je bil na podlagi predhodne ocene tveganja določen seznam zelo tveganih rastlin, rastlinskih proizvodov in drugih predmetov.

(2)

Izvedbena uredba Komisije (EU) 2018/2018 (3) določa posebna pravila v zvezi s postopkom, ki ga je treba upoštevati za izvedbo ocene tveganja iz člena 42(4) Uredbe (EU) 2016/2031 za navedene zelo tvegane rastline, rastlinske proizvode in druge predmete.

(3)

Po predhodni oceni tveganja je bilo v Prilogo k Izvedbeni uredbi (EU) 2018/2019 vključenih 35 rastlin za saditev s poreklom iz vseh tretjih držav kot zelo tveganih rastlin, med katerimi so tudi rastline iz rodov Malus Mill. in Acer L.

(4)

Srbija je 31. julija 2019 Komisiji predložila zahtevek za izvoz v Unijo eno- do dveletnih cepljenih rastlin za saditev z golimi koreninami v stanju mirovanja iz rodu Malus domestica. Zahtevku je bila predložena zadevna tehnična dokumentacija.

(5)

Evropska agencija za varnost hrane (v nadaljnjem besedilu: Agencija) je 13. maja 2020 objavila znanstveno mnenje o oceni tveganja blaga za rastline iz rodu Malus domestica za saditev iz Srbije (4). Opredelila je Erwinia amylovora kot škodljivi organizem za navedene rastline za saditev, ovrednotila ukrepe za zmanjšanje tveganja, opisane v dokumentaciji za navedeni škodljivi organizem, in ocenila verjetnost nenavzočnosti škodljivega organizma.

(6)

Na podlagi tega mnenja se šteje, da je fitosanitarno tveganje pri vnosu v Unijo eno- do dveletnih cepljenih rastlin za saditev z golimi koreninami v stanju mirovanja iz rodu Malus domestica s poreklom iz Srbije zmanjšano na sprejemljivo raven, pod pogojem, da se uporabljajo ustrezni ukrepi za zmanjšanje tveganja škodljivega organizma v zvezi z navedenimi rastlinami za saditev. Takšni ustrezni ukrepi so določeni v točki 9 Priloge X k Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2019/2072 (5), zato se navedene rastline za saditev ne bi smele več šteti za zelo tvegane rastline in bi jih bilo treba črtati iz Priloge k Izvedbeni uredbi (EU) 2018/2019.

(7)

Nova Zelandija je 29. avgusta 2019 Komisiji predložila zahtevek za izvoz v Unijo eno- do triletnih cepljenih ali okuliranih rastlin za saditev z golimi koreninami v stanju mirovanja in brez listov iz vrst Acer japonicum Thunberg, Acer palmatum Thunberg in Acer shirasawanum Koidzumi. Zahtevku je bila predložena zadevna tehnična dokumentacija.

(8)

Agencija je 20. maja 2020 objavila znanstveno mnenje o oceni tveganja blaga za rastline iz rodu Acer spp. za saditev iz Nove Zelandije (6). Opredelila je Eotetranychus sexmaculatus, Meloidogyne fallax, Oemona hirta in Platypus apicalis kot škodljive organizme za navedene rastline za saditev, ovrednotila ukrepe za zmanjšanje tveganja, opisane v dokumentaciji za navedene škodljive organizme, in ocenila verjetnost nenavzočnosti vsakega škodljivega organizma v zvezi z navedenim blagom.

(9)

Na podlagi tega mnenja se šteje, da je fitosanitarno tveganje pri vnosu v Unijo eno- do triletnih cepljenih ali okuliranih rastlin za saditev z golimi koreninami v stanju mirovanja in brez listov iz vrst Acer japonicum Thunberg, Acer palmatum Thunberg in Acer shirasawanum s poreklom iz Nove Zelandije zmanjšano na sprejemljivo raven, pod pogojem, da se uporabljajo ustrezni ukrepi za zmanjšanje tveganja škodljivih organizmov v zvezi z navedenimi rastlinami za saditev. Takšni ustrezni ukrepi so zagotovljeni z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2020/… (7), zato se navedene rastline za saditev ne bi smele več šteti za zelo tvegane rastline in bi jih bilo treba črtati iz Priloge k Izvedbeni uredbi (EU) 2018/2019.

(10)

Za izpolnitev obveznosti Unije, ki izhajajo iz Sporazuma Svetovne trgovinske organizacije o uporabi sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov (8), bi bilo treba uvoz tega blaga ponovno začeti v najkrajšem možnem času. Zato bi morala ta uredba začeti veljati tretji dan po objavi.

(11)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za rastline, živali, hrano in krmo –

(1)

Z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2018/2019 (2) je bil na podlagi predhodne ocene tveganja določen seznam zelo tveganih rastlin, rastlinskih proizvodov in drugih predmetov.

(2)

Če se v skladu z Uredbo (EU) 2016/2031 na podlagi ocene tveganja ugotovi, da rastlina, rastlinski proizvod ali drug predmet s poreklom iz tretje države, skupine tretjih držav ali z določenega območja zadevne tretje države predstavlja nesprejemljivo tveganje v zvezi s škodljivimi organizmi, vendar se navedeno tveganje lahko zmanjša na sprejemljivo raven z uporabo nekaterih ukrepov, mora Komisija navedeno rastlino, rastlinski proizvod ali drug predmet črtati s seznama, določenega z Izvedbeno uredbo (EU) 2018/2019, in ga/jo dodati na seznam iz člena 41(2) Uredbe (EU) 2016/2031.

(3)

Poleg tega Izvedbena uredba Komisije (EU) 2020/1213 (3) določa fitosanitarne ukrepe za vnos v Unijo nekaterih rastlin, rastlinskih proizvodov in drugih predmetov, ki so bili črtani iz Priloge k Izvedbeni uredbi (EU) 2018/2019.

(4)

Rastline iz rodu Acer L. so vključene v Prilogo k Izvedbeni uredbi (EU) 2018/2019 kot zelo tvegane rastline.

(5)

Nova Zelandija je 29. avgusta 2019 Komisiji predložila zahtevek za izvoz v Unijo eno- do triletnih cepljenih ali okuliranih rastlin za saditev z golimi koreninami v stanju mirovanja in brez listov iz vrst Acer japonicum Thunberg, Acer palmatum Thunberg in Acer shirasawanum Koidzumi (v nadaljnjem besedilu: zadevne rastline). Zahtevku je bila predložena zadevna tehnična dokumentacija.

(6)

Evropska agencija za varnost hrane (v nadaljnjem besedilu: Agencija) je 20. maja 2020 objavila znanstveno mnenje o oceni tveganja blaga za rastline iz rodu Acer spp. iz Nove Zelandije (4). Opredelila je Eotetranychus sexmaculatus, Meloidogyne fallax, Oemona hirta in Platypus apicalis (v nadaljnjem besedilu: zadevni škodljivi organizmi) kot škodljive organizme za zadevne rastline, ovrednotila ukrepe za zmanjšanje tveganja, opisane v dokumentaciji za navedene škodljive organizme, in ocenila verjetnost odsotnosti vsakega škodljivega organizma na navedenem blagu.

(7)

Na podlagi navedenega mnenja so bile zadevne rastline z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2020/1361 (5) črtane s seznama zelo tveganih rastlin, določenega z Izvedbeno uredbo (EU) 2018/2019.

(8)

Poleg tega in na podlagi navedenega mnenja se lahko potrebni ukrepi za obravnavo tveganja v zvezi z zadevnimi škodljivimi organizmi sprejmejo kot fitosanitarne uvozne zahteve, da se zagotovi fitosanitarna zaščita ozemlja Unije pred vnosom zadevnih rastlin v Unijo.

(9)

Ukrepi za Oemona hirta in Platypus apicalis, ki jih je Nova Zelandija opisala v dokumentaciji, se štejejo za zadostne za zmanjšanje tveganja pri vnosu zadevnih rastlin v Unijo na sprejemljivo raven. Zato bi morali ukrepi za navedena škodljiva organizma temeljiti na ukrepih, ki jih je Nova Zelandija opisala v dokumentaciji.

(10)

Ukrepi za Meloidogyne fallax, ki jih je Nova Zelandija opisala v dokumentaciji, so skladni z obstoječimi zahtevami iz točke 10 Priloge VII k Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2019/2072 (6) za ogorčice v zvezi z drevesi in grmičevjem za saditev.

(11)

V zvezi z Eotetranychus sexmaculatus se šteje, da se samo z uporabo ukrepov, ki jih Nova Zelandija predlagala v dokumentaciji, tveganje pri vnosu zadevnih rastlin v Unijo ne more zmanjšati na sprejemljivo raven, saj v skladu z mnenjem Agencije še vedno obstajajo nekatere negotovosti. Odprava ugotovljenih negotovosti z uporabo dodatnih ukrepov v zvezi z uradnimi izjavami in fitosanitarnimi spričevali za navedene rastline lahko zmanjša tveganje pri vnosu zadevnih rastlin v Unijo na sprejemljivo raven. Zato bi bilo treba ukrepe, ki jih je Nova Zelandija uporabila v dokumentaciji za Eotetranychus sexmaculatus, dopolniti z ukrepi, s katerimi se odpravijo negotovosti.

(12)

Oemona hirta in Meloidogyne fallax sta na seznamu v Prilogi II k Izvedbeni uredbi (EU) 2019/2072 navedena kot karantenska škodljiva organizma za Unijo. Eotetranychus sexmaculatus in Platypus apicalis še nista vključena na seznam karantenskih škodljivih organizmov za Unijo iz Izvedbene uredbe (EU) 2019/2072, vendar lahko izpolnjujeta pogoje za vključitev na ta seznam po nadaljnji popolni oceni tveganja. Če se ugotovi, da navedena škodljiva organizma izpolnjujeta navedene pogoje, bosta vključena na seznam iz Priloge II k Izvedbeni uredbi (EU) 2019/2072, zadevne rastline pa se bodo skupaj z zadevnimi ukrepi vključile na seznam iz Priloge VII k navedeni uredbi na podlagi popolne ocene tveganja za navedena škodljiva organizma. Izvedbeno uredbo (EU) 2019/2072 bi bilo zato treba ustrezno revidirati.

(13)

Prilogo k Izvedbeni uredbi (EU) 2020/1213 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(14)

Za izpolnitev obveznosti Unije, ki izhajajo iz Sporazuma Svetovne trgovinske organizacije o uporabi sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov (7), bi bilo treba uvoz zadevnih rastlin ponovno začeti v najkrajšem možnem času. Zato bi morala ta uredba začeti veljati tretji dan po objavi.

(15)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za rastline, živali, hrano in krmo –

(1)

Uredba (ES) št. 1831/2003 določa dovoljevanje dodatkov za uporabo v prehrani živali ter razloge in postopke za izdajo takih dovoljenj.

(2)

V skladu s členom 7 Uredbe (ES) št. 1831/2003 so bili vloženi zahtevki za dovoljenje za pripravek iz Bacillus amyloliquefaciens DSM 25840. Navedenim zahtevkom so bili priloženi zahtevani podatki in dokumenti iz člena 7(3) navedene uredbe.

(3)

Navedeni zahtevki zadevajo dovoljenje za pripravek iz Bacillus amyloliquefaciens DSM 25840 kot krmni dodatek za vse vrste prašičev in njegovo uvrstitev v kategorijo dodatkov „zootehnični dodatki“.

(4)

Evropska agencija za varnost hrane (v nadaljnjem besedilu: Agencija) je v mnenjih z dne 21. februarja 2018 (2) in 4. oktobra 2019 (3) ugotovila, da pripravek iz Bacillus amyloliquefaciens DSM 25840 pod predlaganimi pogoji uporabe nima škodljivega vpliva na zdravje živali, varnost potrošnikov ali okolje. Ugotovila je tudi, da bi bilo treba dodatek obravnavati kot morebitnega povzročitelja preobčutljivosti dihal in da ni mogoče sprejeti nobene ugotovitve o tem, ali dodatek povzroča draženje koži in oči ter preobčutljivost kože. Zato bi bilo treba sprejeti ustrezne zaščitne ukrepe, da se preprečijo škodljivi učinki na zdravje ljudi, zlasti kar zadeva uporabnike dodatka. Agencija je ugotovila, da dodatek znatno vpliva na izboljšanje zootehničnih parametrov pri vseh vrstah prašičev. Agencija meni, da ni potrebe po posebnih zahtevah v zvezi s poprodajnim nadzorom. Potrdila je tudi poročilo o analizni metodi krmnega dodatka v krmi, ki ga je predložil referenčni laboratorij, ustanovljen z Uredbo (ES) št. 1831/2003.

(5)

Ocena pripravka iz Bacillus amyloliquefaciens DSM 25840 je pokazala, da so pogoji za dovoljenje iz člena 5 Uredbe (ES) št. 1831/2003 izpolnjeni. Zato bi bilo treba dovoliti uporabo navedenega pripravka, kot je opredeljena v Prilogi k tej uredbi.

(6)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za rastline, živali, hrano in krmo –

(1)

Število beguncev in drugih oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito, narašča po vsem svetu. Zato je treba okrepiti sposobnost Unije, da izpolni svojo moralno dolžnost glede zagotavljanja učinkovite pomoči. Vse države članice bi morale sodelovati v skupnih prizadevanjih Unije za izkazovanje solidarnosti z osebami, ki potrebujejo mednarodno zaščito, in sicer tako, da ponujajo zakonite poti v Unijo in izboljšajo zaščitni prostor zunaj Unije.

(2)

Cilj tega priporočila je podpreti stalna prizadevanja držav članic za zagotavljanje in izboljšanje zakonitih in varnih poti za osebe, ki potrebujejo mednarodno zaščito. Priporočeni ukrepi so namenjeni zlasti izkazovanju solidarnosti s tretjimi državami, v katerih je razseljenih veliko ljudi, ki potrebujejo mednarodno zaščito, prispevanju k mednarodnim pobudam za preselitev in humanitarni sprejem ter boljšemu splošnemu upravljanju migracij.

(3)

Unija si prizadeva razviti in izboljšati zaščitni prostor v državah tranzita, ciljnih državah ali državah prvega azila, da bi pomagala ljudem, ki potrebujejo mednarodno zaščito, in migrantom, ki so še posebej ranljivi, pa tudi gostiteljskim skupnostim. Regionalni programi za razvoj in zaščito (1) v Afriškem rogu, severni Afriki in na Bližnjem vzhodu med drugim podpirajo spoštovanje in izboljševanje zaščitnega prostora s krepitvijo zmogljivosti nacionalnih sistemov ter organe in civilno družbo. Poleg tega zagotavljajo zaščito, saj nudijo neposredno pomoč osebam, ki potrebujejo mednarodno zaščito. Vse ukrepe izvajajo izvajalski partnerji. Programi podpirajo trajne rešitve za osebe, ki potrebujejo mednarodno zaščito, zlasti na področju preselitve, in sicer tako, da zagotavljajo preverjanje in registracijo, omogočajo učinkovito določitev statusa begunca in neposredno podpirajo operacije preselitve s strani Urada visokega komisarja Združenih narodov za begunce (UNHCR). Države članice so pozvane, da prevzamejo dejavno vlogo kot članice konzorcijev ali zagotavljajo finančne prispevke za podporo in izvajanje regionalnih programov za razvoj in zaščito, da bi okrepile zunanjo razsežnost migracijske politike EU.

(4)

Preselitev je pomembno orodje za zagotavljanje zaščite osebam, ki potrebujejo mednarodno zaščito, in izkazovanje globalne solidarnosti s tretjimi državami pri obvladovanju velikega števila ljudi, ki bežijo pred vojnami ali preganjanjem. Je tudi ključni element celovite azilne in migracijske politike Unije: z zagotavljanjem varnih in zakonitih poti za osebe, ki potrebujejo zaščito, preselitev pomaga reševati življenja, zmanjšati nezakonite migracije in preprečevati poslovni model tihotapskih mrež. Preselitev je tudi pomemben in sestavni del celovitega pristopa k migracijam, kadar partnerske države sodelujejo pri celotnem spektru področij, ki so povezana z migracijami.

(5)

UNHCR je potrdil, da so globalne potrebe po preselitvi še vedno visoke, pri čemer je število primerov leta 2020 znašalo 1,44 milijona. Ta številka naj bi se v prihodnjih letih povečala.

(6)

Na prvem svetovnem forumu o beguncih, ki je potekal decembra 2019, je bil pregledan napredek pri izvajanju globalnega dogovora UNHCR o beguncih (2). Zagotovljena je bila široka mednarodna podpora iskanju trajnih rešitev za begunce po vsem svetu, vključno z rešitvami za preselitev ter razširitev števila in vrste zakonitih poti, ki so na voljo osebam, ki potrebujejo mednarodno zaščito. Triletna strategija UNHCR (2019–2021) za preselitev in dopolnilne poti zagotavlja načrt za njihovo razširitev, in sicer tako, da zagotavlja več mest, mobilizira več akterjev in ustvarja gostoljubnejše družbe. Da bi države članice prevzele vodilno svetovno vlogo na področju preselitve, so pozvane, da podprejo izvajanje strategije ter obrnejo trenutni trend zmanjševanja števila držav preselitve na svetovni ravni in preprečijo znaten upad zavez za preselitev oseb (3).

(7)

Od leta 2015 sta dva uspešna programa za preselitev, ki ju financira EU in v katerih je sodelovalo veliko število držav članic, pomagala najti zatočišče v Uniji več kot 70 000 najranljivejšim osebam, ki so potrebovale mednarodno zaščito. Med letoma 2015 in 2018, ko so se svetovne razmere v zvezi s preselitvijo znatno spremenile, so se letne preselitve v države članice potrojile, delež EU pri preselitvah na svetovni ravni pa se je povečal z manj kot 9 % pred letom 2016 na 41 % leta 2018. To povečanje kaže korist in potencial sodelovanja in usklajevanja na ravni EU na področju preselitve, pa tudi pomen financiranja iz proračuna EU, pri čemer je bila v obdobju 2015–2020 za neposredno podporo prizadevanjem držav članic za preselitev namenjena milijarda EUR.

(8)

V okviru prvega programa EU za preselitev (4) so se države članice skupaj s pridruženimi državami dublinske uredbe dogovorile o preselitvi 22 504 oseb, ki so potrebovale mednarodno zaščito, z Bližnjega vzhoda, iz Afriškega roga in severne Afrike v dveh letih (2015–2017) (5). V okviru tega prvega uspešnega programa EU je bilo skupno preseljenih 19 452 oseb (86 % vseh zavez).

(9)

V okviru drugega programa EU za preselitev (6) so se države članice dogovorile, da bodo preselile 50 039 oseb, ki so potrebovale mednarodno zaščito, iz Turčije, Libanona, Jordanije in držav vzdolž osrednjesredozemske poti, zlasti v podporo mehanizmom za nujen tranzit, ki jih je UNHCR vzpostavil v Nigru (2017) in Ruandi (2019). Program je bil uspešen, saj je bilo preseljenih 43 827 oseb (88 % vseh zavez).

(10)

Da bi se čim bolj povečalo število preselitev in izkoristila razpoložljiva sredstva, imajo države članice, ki še niso v celoti uresničile svojih zavez v okviru drugega programa EU za preselitev, možnost, da to storijo v letih 2020 in 2021, da bi izpolnile svoje prejšnje zaveze.

(11)

V okviru izjave EU in Turčije (7) je bilo do sredine septembra 2020 preseljenih več kot 27 000 oseb (8). Države članice so v okviru nacionalnih programov iz Turčije preselile dodatne osebe, ki so potrebovale mednarodno zaščito.

(12)

Unija mora preiti z ad hoc programov za preselitev na programe, ki delujejo na podlagi stabilnega okvira, ki zagotavlja, da so programi Unije za preselitev trajnostni in predvidljivi. V ta namen je Komisija leta 2016 predlagala uredbo o vzpostavitvi okvira Unije za preselitev (9), da bi se v okviru prenove azilnega sistema Unije zagotovile varne in zakonite poti do mednarodne zaščite za osebe, ki jo potrebujejo. Junija 2018 je bil dosežen delni začasni politični dogovor, s katerim je bil med drugim v področje uporabe predlagane uredbe vključen humanitarni sprejem (poleg preselitve). Hitro sprejetje predloga je pomemben element za učinkovitejšo, pravičnejšo in stabilnejšo politiko EU na področju azila in migracij, vključno s stabilnim okvirom za preselitev.

(13)

Da bi se prizadevanja za preselitev nadaljevala do vzpostavitve stabilnega okvira, je Komisija na 9. forumu za preselitev julija 2019 pozvala države članice, naj predložijo zaveze za preselitev za leto 2020. To je temeljilo na dogovorjenih prednostnih nalogah za to obdobje ter je bilo v skladu z napovedjo UNHCR glede svetovnih potreb po preselitvi za leto 2020 in njegovimi priporočili v zvezi z načrtovanjem preselitev na ravni EU za leto 2020, v katerih se je za leto 2020 zahtevalo 30 000 mest. Države članice so v odgovor na to predložile nekaj manj kot 29 500 zavez. Ta obsežna skupna zaveza, ki predstavlja več kot 50 % vseh mest za preselitev, ki so jih države dale na voljo UNHCR za leto 2020, kaže, da so države članice še naprej zavezane zagotavljanju zaščite, reševanju življenj in zagotavljanju verodostojnih alternativ nezakonitemu gibanju.

(14)

Glede na predvidene svetovne potrebe po preselitvi za leto 2020, triletno strategijo UNHCR (2019–2021) za preselitev in dopolnilne poti ter prvi svetovni forum o beguncih (december 2019) ta pomembna zaveza držav članic potrjuje vodilno svetovno vlogo EU na področju preselitve.

(15)

Izbira prednostnih regij za preselitve v okviru zavez, sprejetih za leto 2020, temelji na napovedih UNHCR glede svetovnih potreb po preselitvi in na potrebi po nadaljnjem izvajanju izjave EU in Turčije iz marca 2016. Države članice bi morale nadaljevati preselitve iz Turčije, Jordanije, Libanona ter ključnih afriških držav vzdolž osrednjesredozemske poti in na poti do nje, vključno z Libijo, Nigrom, Čadom, Egiptom, Etiopijo in Sudanom. Prav tako bi morale podpirati mehanizme za nujen tranzit v Nigru in Ruandi ter zagotoviti mesta za nujne preselitve. Izvajanje izjave EU in Turčije vključuje aktivacijo prostovoljnega programa humanitarnega sprejema s Turčijo, pod pogojem, da so izpolnjeni vsi predpogoji in da so se nezakoniti prehodi med Turčijo in EU končali ali vsaj bistveno in trajno zmanjšali.

(16)

Za pomoč državam članicam pri uresničevanju cilja 29 500 mest v letu 2020 je bilo iz proračuna Unije zagotovljenih približno 300 milijonov EUR (10). V skladu s pravili Sklada za azil, migracije in vključevanje so lahko države članice upravičene do spodbujevalnega plačila v višini 10 000 EUR na preseljeno osebo iz prednostnih regij ali posebej ranljivih skupin in 6 000 EUR za druge preselitve.

(17)

Med januarjem in marcem 2020 je v okviru zavez, sprejetih za leto 2020, v EU na podlagi preselitve prispelo več kot 3 600 oseb. Vendar je izbruh koronavirusne pandemije povzročil hude motnje operacij preselitve. Države članice, UNHCR in Mednarodna organizacija za migracije (IOM) so te operacije od sredine marca 2020 začasno ustavile. UNHCR in IOM sta 18. junija 2020 napovedala ponovno vzpostavitev potovanj za namene preselitve beguncev (11). Od poletja je več držav članic začelo postopoma ponovno izvajati dejavnosti preselitve.

(18)

Ta globalna grožnja za zdravje, ki je brez primere, in ukrepi za zajezitev širjenja virusa so močno vplivali na vse operacije in postopke, povezane s preselitvijo, humanitarnim sprejemom in skupnostnim sponzorstvom. Postalo je jasno, da je potrebno usklajevanje na ravni EU, da bi se čim bolj povečal učinek sprejetih ukrepov.

(19)

Komisija je v svojih smernicah za izvajanje zadevnih določb EU na področju azila in vračanja ter za preselitve (12) pozvala države članice, naj še naprej izkazujejo solidarnost z osebami, ki potrebujejo mednarodno zaščito, in tretjimi državami, ki gostijo veliko število beguncev, in sicer tako, da v največji možno meri zagotovijo nadaljevanje postopkov v zvezi s preselitvijo. Prav tako jih je pozvala, naj razmislijo o novih načinih dela, kot so razgovori na daljavo ali preselitev na podlagi dokumentacije. Glede teh tem je Evropski azilni podporni urad (EASO) zagotovil hitro operativno podporo z vrsto tematskih spletnih sestankov v okviru mreže za preselitev in humanitarni sprejem.

(20)

Komisija se je ob priznavanju negativnega učinka koronavirusne pandemije na izvajanje zavez, sprejetih za leto 2020, odločila podaljšati obdobje izvajanja po letu 2020, da bi imele države članice dovolj časa, da te zaveze v celoti izvedejo. Prvotni enoletni program bo zato preoblikovan v dveletni program, ki bo zajemal obdobje 2020–2021 in v katerem naj bi države članice izvedle 29 500 zavez. Poleg tega so države članice pozvane, naj razmislijo o financiranju morebitnih dodatnih nacionalnih programov za preselitev.

(21)

Da bi se zagotovilo nemoteno nadaljevanje prizadevanj EU za preselitev po motnjah, ki jih je povzročila koronavirusna pandemija, bi bilo treba razmisliti o novih programih za preselitev od leta 2022 naprej, in sicer ob upoštevanju finančnih sredstev, dodeljenih v okviru Sklada za azil in migracije za obdobje 2021–2027 v podporo zavezam držav članic. Unija si še naprej želi, da bi se število preselitev v prihodnjih letih postopoma povečevalo.

(22)

Poleg finančne podpore EU so za pomoč državam članicam pri preselitvi ljudi vzpostavljeni različni ukrepi. EASO si prizadeva pomagati državam članicam pri izpolnjevanju njihovih zavez glede preselitve. Instrument za podporo pri preseljevanju v Istanbulu, ki deluje od aprila 2019 (pilotna faza), podpira prizadevanja držav članic za preselitev iz Turčije. Poleg tega mreža za preselitev in humanitarni sprejem, ki jo podpira EASO in deluje od januarja 2020, spodbuja sodelovanje in izmenjavo znanja med državami članicami, pri čemer je poudarek na temah, ki so specifične za EU. Mreža je bila z izmenjavo informacij in medsebojnim učenjem glavni forum držav članic za obravnavanje učinka koronavirusne pandemije.

(23)

V skladu s triletno strategijo UNHCR (2019–2021) za preselitev in dopolnilne poti je primerno spodbujati vzpostavitev ali nadaljnjo uporabo modelov humanitarnega sprejema in drugih dopolnilnih poti kot dodatnih načinov sprejema za povečanje števila mest, ki se zagotavljajo z varnimi in zakonitimi potmi, poleg preselitve.

(24)

Predlagana uredba o vzpostavitvi okvira Unije za preselitev predvideva, da se državam članicam zagotovi financiranje za humanitarni sprejem.

(25)

Zaradi raznolikosti modelov humanitarnega sprejema imajo države članice in tretje države že obsežne in obetavne izkušnje, na katerih bi lahko druge države članice gradile oziroma se po njih zgledovale.

(26)

Več držav članic izvaja programe skupnostnega sponzorstva (13), ki lahko podprejo preselitev, humanitarni sprejem in druge dopolnilne poti. V vseh primerih imajo lahko zasebni sponzorji, skupine posameznikov iz zasebnega sektorja ali neprofitne organizacije strukturirano vlogo pri sprejemanju in vključevanju oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito.

(27)

Kar zadeva preselitev, lahko programi skupnostnega sponzorstva pomagajo državam članicam povečati število mest za preselitev in uspešno vključiti begunce v gostoljubne gostiteljske skupnosti. Na podlagi močnega partnerstva med državo in organizacijami civilne družbe, posamezniki ali skupinami posameznikov zasebni sponzorji običajno zagotavljajo finančno, praktično in moralno podporo za sprejem ali vključevanje beguncev. Kot je razvidno iz študije o izvedljivosti in dodani vrednosti programov sponzorstva iz leta 2018 (14), imajo lahko modeli skupnostnega sponzorstva veliko različnih oblik. Glede na njihovo zasnovo in cilje prispevajo k povečanju števila mest za sprejem, ki so na voljo osebam, ki potrebujejo zaščito, omogočajo hitrejše in učinkovitejše vključevanje, izboljšujejo javno podporo za begunce in preselitev ter pomagajo preprečevati nezakonito nadaljnje gibanje preseljenih oseb.

(28)

Druge oblike skupnostnega sponzorstva zunaj področja preselitve, ki lahko služijo kot model, vključujejo to, kar nekatere države članice in zasebne organizacije imenujejo „humanitarni koridorji“. Gre za model skupnostnega sponzorstva, ki ga trenutno izvajajo verske organizacije v Italiji, Franciji in Belgiji v sodelovanju z zadevnimi nacionalnimi vladami. Pri tem modelu so zasebni sponzorji vključeni v vse faze postopka sprejema, in sicer od identifikacije oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito, do njihove premestitve v zadevno državo članico. Poleg tega prevzamejo naloge sprejemanja in vključevanja ter krijejo s tem povezane stroške. Od leta 2016 je po tej poti v Evropo, večinoma v Italijo in Francijo, prispelo več kot 2 700 ljudi, ki so potrebovali mednarodno zaščito. Podrobna pravila o sodelovanju med državo in zasebnimi sponzorji so pogosto določena v memorandumih o soglasju.

(29)

Glede na koristi skupnostnega sponzorstva bi morala Unija še naprej spodbujati pristop EU k skupnostnemu sponzorstvu, ki bi temeljil na obstoječih izkušnjah držav članic in vključeval EASO. Unija bo še naprej podpirala krepitev zmogljivosti akterjev civilne družbe, ki sodelujejo v programih skupnostnega sponzorstva, in spodbujala nadnacionalno izmenjavo znanja, da bi se razširili obstoječi ali ustvarili novi programi skupnostnega sponzorstva, tudi v državah članicah, ki takih programov še ne izvajajo. V ta namen je Komisija leta 2019 objavila poseben razpis za zbiranje predlogov na podlagi programa ukrepov Unije v okviru Sklada za azil, migracije in vključevanje (15). Spodbujanje dopolnilnih poti za osebe, ki potrebujejo zaščito, in njihovo nadaljnje vključevanje je ena od tem, vključenih v razpis za zbiranje predlogov za nadnacionalne ukrepe na področju azila, migracij in vključevanja v okviru delovnega programa Sklada za azil, migracije in vključevanje za leto 2020 (16).

(30)

Koronavirusna pandemija je vplivala tudi na programe skupnostnega sponzorstva. Komisija je v svojih smernicah za izvajanje zadevnih določb EU na področju azila in vračanja ter za preselitve pozvala države članice, naj ohranijo odprte komunikacijske kanale s sponzorji, jih obveščajo o razvoju dogodkov ter še naprej pridobivajo in preverjajo sponzorje, da bi se povečale gostiteljske zmogljivosti v prihodnosti.

(31)

Kot je poudaril UNHCR, je združitev družine splošno priznana kot ključni dejavnik za uspešno vključevanje v državo gostiteljico. Prisilno razseljene osebe, ki potrebujejo mednarodno zaščito, se pri uveljavljanju pravice do združitve družine pogosto soočajo s številnimi izzivi, kot so dolgotrajni in obremenjujoči upravni postopki (17). To lahko privede do poskusov izogibanja pravilom z nevarnimi in nezakonitimi migracijami. Za lažji dostop do pravice do združitve družine v skladu z direktivo o združitvi družine (18) bi morale države članice vzpostaviti programe za pomoč pri združitvi družine, ki izboljšujejo dostop do informacij in poenostavljajo postopek za pridobitev vizuma. Poleg tega so države članice pozvane, da za primere, ki ne spadajo v področje uporabe direktive o združitvi družine, vzpostavijo programe za humanitarni sprejem, kot je sponzorstvo, ki temelji na družini.

(32)

Da bi se izkoristila znanja, spretnosti, kvalifikacije in motivacija posameznikov, ki potrebujejo mednarodno zaščito, bi bilo treba proučiti tudi druge dopolnilne poti za sprejem, kot je izobraževanje ali delo. Več držav članic podpira programe, ki olajšujejo dostop do obstoječih zakonitih poti za osebe, ki potrebujejo mednarodno zaščito, kot so študenti ali delavci. Države članice bi morale v takih postopkih uporabljati orodje EU za profiliranje znanj in spretnosti državljanov tretjih držav. To posebno spletno orodje pomaga pri evidentiranju znanj, spretnosti in kvalifikacij ljudi z migrantskim ozadjem (19).

(33)

Ocenjuje se, da ima dostop do visokošolskega izobraževanja manj kot tri odstotke beguncev po svetu (20). Tudi ko imajo potrebna znanja in spretnosti, pogosto nimajo informacij in finančnih sredstev za prijavo na dodiplomske ali podiplomske programe v Uniji. Države članice bi morale razmisliti o izboljšanju dostopa do univerz za mlade, ki potrebujejo mednarodno zaščito, da bi jim olajšale vstop na njihovo ozemlje kot študentom. Take pobude lahko zahtevajo proaktiven izbirni postopek v tretjih državah, jezikovno usposabljanje, prožnost pri merilih za sprejem na študijske programe ter štipendije in namenske ukrepe za vključevanje ob prihodu. Študenti, ki želijo po zaključku študija ostati v zadevni državi članici v skladu z Direktivo (EU) 2016/801 Evropskega parlamenta in Sveta (21), bi morali prejeti svetovanje in pomoč pri iskanju zaposlitve.

(34)

Da bi Komisija olajšala izvajanje takih programov, bo spodbujala medsebojno učenje in izmenjavo izkušenj med državami članicami ter proučila možnosti za finančno podporo EU pri oblikovanju in razvoju teh poti za študente.

(35)

Države članice bi morale razmisliti tudi o tem, da bi v sodelovanju z zasebnim sektorjem, delodajalci, sindikati in civilno družbo razvile inovativne mednarodne programe mobilnosti delovne sile za osebe, ki potrebujejo zaščito.

(36)

EASO bo skupaj z mrežo za preselitev in humanitarni sprejem pomagal državam članicam pri oblikovanju in izvajanju programov za humanitarni sprejem in druge dopolnilne poti.

(37)

Države članice bi morale pri izvajanju programov za preselitev in humanitarni sprejem ter drugih dopolnilnih poti upoštevati obveznosti iz Konvencije ZN o pravicah invalidov.

(38)

Da bi se zagotovilo spremljanje izvajanja programov EU za preselitev v letih 2020 in 2021, bi morale države članice na zahtevo poročati Komisiji o osebah, ki so bile preseljene na njihovo ozemlje v skladu z njihovimi zavezami, pri čemer bi morale navesti državo, iz katere je bila oseba preseljena. Komisija bo spremljala tudi različne projekte in programe za humanitarni sprejem, ki se izvajajo v državah članicah, da bi ohranila pregled nad vsemi zakonitimi potmi za osebe, ki potrebujejo mednarodno zaščito, in številom mest, ponujenih prek teh kanalov.

(39)

To priporočilo bi moralo biti naslovljeno na države članice. Pridružene države dublinske uredbe so pozvane, da prispevajo k skupnim evropskim prizadevanjem v zvezi s preselitvijo in skupnim prizadevanjem v zvezi z drugimi dopolnilnimi potmi –

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

24.

25.

26.

27.

28.

29.

(1)

Zagotavljanje pomoči osebam, ki so v stiski na morju, je pravna obveznost držav članic, določena v običajnem in konvencionalnem mednarodnem pravu, zlasti v Mednarodni konvenciji o varstvu človeškega življenja na morju (konvencija SOLAS, 1974), Konvenciji Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu (UNCLOS, 1979), Mednarodni konvenciji o iskanju in reševanju na morju (konvencija SAR, 1979) ter pravu Unije. Evropska unija je pogodbenica konvencije UNCLOS.

(2)

Od leta 2014 na tisoče ljudi poskuša prečkati Sredozemlje, da bi prišli v Evropo, kar zahteva večplasten odziv Evropske unije in njenih držav članic, da bi preprečili izgubo življenj, izboljšali upravljanje migracij, odpravili temeljne vzroke nezakonitih migracij in razbili organizirane kriminalne mreže tihotapcev migrantov in trgovcev z ljudmi.

(3)

Medtem ko se je število nezakonitih migracij v EU v zadnjih dveh letih zmanjšalo, na morju pa je umrlo manj ljudi, je tvegana uporaba majhnih in neprimernih plovil v Sredozemlju še vedno značilna za področje migracij ter še naprej spodbuja organizirani kriminal in povzroča nesprejemljivo izgubo življenj. Po podatkih Mednarodne organizacije za migracije (IOM) je do zdaj v Sredozemlju v letu 2020 umrlo več kot 500 ljudi, v letu 2019 več kot 1 880, od leta 2014 pa skupno več kot 20 300, kar pomeni, da je osrednjesredozemska pot v Evropo najnevarnejša na svetu.

(4)

Od leta 2015 so se zmogljivosti za iskanje in reševanje, usklajevanje in učinkovitost v Sredozemlju v odziv na migracijsko krizo znatno izboljšali, med drugim tudi z znatnimi prispevki obalnih držav ter večjim vključevanjem zasebnih in komercialnih plovil. EU in države članice so okrepile svoje zmogljivosti v Sredozemlju, med drugim tudi z nacionalnimi operacijami in operacijami pod vodstvom Evropske agencije za mejno in obalno stražo (Frontex), kot so Themis (prej Triton), Poseidon in Indalo, predhodno pa tudi pomorska operacija EU EUNAVFOR MED Sophia, ki so od leta 2015 pomagale rešiti več kot 600 000 ljudi na morju.

(5)

V tem okviru je zasebna plovila upravljalo tudi več nevladnih organizacij (NVO), in sicer večinoma v osrednjem Sredozemlju, s čimer so znatno prispevale k reševanju oseb na morju, ki so nato prepeljane na ozemlje EU za varno izkrcanje. Kot je bilo že poudarjeno v akcijskem načrtu EU za boj proti tihotapljenju migrantov (2015–2020) in dodatno pojasnjeno v smernicah Komisije glede svežnja o preprečevanju nudenja pomoči (C(2020) 6470), je treba preprečiti kriminalizacijo tistih, ki zagotavljajo humanitarno pomoč ljudem v stiski na morju, hkrati pa zagotoviti, da so vzpostavljene ustrezne kazenske sankcije proti tihotapcem.

(6)

Evropski parlament je v svoji Resoluciji z dne 18. aprila 2018 o napredku pri globalnih dogovorih OZN o varnih, urejenih in zakonitih migracijah in o beguncih (2018/2642(RSP)) pozval k večjim zmogljivostim za iskanje in reševanje ljudi v stiski, večjim zmogljivostim, ki naj se razporedijo po vseh državah, in priznanju podpore, ki jo zagotavljajo zasebni akterji in nevladne organizacije z izvajanjem operacij reševanja na morju in na kopnem.

(7)

Operacije iskanja in reševanja v izrednih razmerah zahtevajo usklajevanje in hitro izkrcanje na varnem mestu ter spoštovanje temeljnih pravic rešenih oseb v skladu z obveznostmi iz Listine EU o temeljnih pravicah, kot je med drugim načelo nevračanja, ter običajnim in konvencionalnim mednarodnim pravom o človekovih pravicah in pomorskim pravom, vključno s smernicami Odbora za pomorsko varnost (MSC) Mednarodne pomorske organizacije (IMO) o ravnanju z osebami, rešenimi na morju.

(8)

V zadnjih letih se je v evropskem pomorskem prostoru pojavila nova oblika operacij iskanja in reševanja, pri katerih se uporabljajo plovila, ki jih upravljajo NVO v osrednjem Sredozemlju in katerih glavna dejavnost so tovrstne operacije, ki se izvajajo pod vodstvom nacionalnih centrov za usklajevanje reševanja na morju ali na lastno pobudo. V številnih primerih so bila ta plovila uporabljena za zaporedne operacije reševanja, nato pa za izkrcanje rešenih oseb na varnem mestu.

(9)

Tihotapljenje migrantov po morju je kaznivo dejanje, ki lahko ogrozi življenja ljudi ter se kaznuje v skladu z evropskim in mednarodnim pravom. Evropska unija in njene države članice so pogodbenice Konvencije Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu (UNTOC) in njenih protokolov, vključno s Protokolom proti tihotapljenju migrantov po kopnem, morju in zraku, ki dopolnjuje to konvencijo. Zato je bistveno preprečiti, da bi mreže tihotapcev migrantov ali trgovcev z ljudmi, vključno s kriminalnimi organizacijami, ki trgujejo z ljudmi ali izvajajo oblike izkoriščanja, podobnega suženjstvu, izkoristile operacije reševanja, ki jih izvajajo zasebna plovila v Sredozemlju.

(10)

Opozoriti je treba, da konvencija SAR zavezuje pogodbenice, da sodelujejo pri razvoju storitev iskanja in reševanja ter sprejmejo nujne ukrepe za zagotovitev potrebne pomoči vsaki osebi, ki je (ali se zdi, da je) v stiski na morju; zadevne pogodbenice bi se morale usklajevati in sodelovati, da se osebe, ki prejmejo pomoč, izkrcajo z ladje, ki nudi pomoč, in prepeljejo na varno mesto takoj, ko je to razumno izvedljivo. V skladu s smernicami IMO o ravnanju z osebami, rešenimi na morju, bi bilo treba pri izbiri varnega mesta za izkrcanje upoštevati različne pomembne dejavnike in posebne okoliščine posameznega primera. Med drugim bi bilo treba v primeru prosilcev za azil in beguncev, rešenih na morju, upoštevati potrebo po preprečevanju izkrcanja na ozemljih, na katerih bi bili ogroženi življenje in svoboščine oseb, ki trdijo, da imajo utemeljen strah pred preganjanjem. Poleg tega smernice IMO določajo, da bi morali organi odgovorne države storiti vse, kar je v njihovi moči, da pospešijo postopke za izkrcanje preživelih oseb z ladje, hkrati pa poudarjajo, da lahko v nekaterih primerih potrebno usklajevanje povzroči neizogibne zamude.

(11)

Zaradi redne prisotnosti plovil NVO, s katerimi se izvajajo dejavnosti iskanja in reševanja v Sredozemlju, nastajajo posebne operativne potrebe po okrepljenem usklajevanju in sodelovanju med plovili, na katerih se prevažajo rešene osebe, in nacionalnimi organi, pri čemer to zadeva države članice na različne načine: nekatere države usklajujejo operacije iskanja in reševanja, nekatere sprejemajo rešene osebe, ki se izkrcajo na njihovem ozemlju, v nekaterih so NVO zakonito ustanovljene, v drugih pa so plovila, ki se uporabljajo pri dejavnostih iskanja in reševanja, pridobila svojo zastavo.

(12)

Zasebna plovila, ki se uporabljajo za reševanje v Sredozemlju, so vključena v zapletene in pogosto ponavljajoče se operacije iskanja in reševanja, ki lahko zadevajo veliko število ljudi glede na zmogljivost plovil ter ki v fazah od reševanja do izkrcanja vključujejo širok nabor akterjev. Zato je stvar javne politike, vključno z varnostjo, da so ta plovila ustrezno registrirana in primerno opremljena za izpolnjevanje zadevnih varnostnih in zdravstvenih zahtev, povezanih s to dejavnostjo, da ne bi ogrožala posadke ali rešenih oseb. Te dejavnosti morajo potekati v usklajenem okviru, in sicer z okrepljenim sodelovanjem in usklajevanjem med zasebnimi upravljavci in nacionalnimi organi.

(13)

Nenehna izkrcanja rešenih ljudi v obalnih državah članicah neposredno vplivajo na njihove sisteme za upravljanje migracij ter pomenijo večji in takojšen pritisk na njihove migracijske in azilne sisteme, vključno z njihovimi zmogljivostmi za sprejem in obdelavo.

(14)

Poleg drugih pobud je Komisija 4. julija 2017 sprejela „Akcijski načrt za ukrepe v podporo Italiji, zmanjšanje pritiska na osrednjesredozemski poti in večjo solidarnost“, v okviru katerega je Italija ob posvetovanju s Komisijo in na podlagi dialoga z NVO razvila kodeks ravnanja za NVO, ki izvajajo dejavnosti iskanja in reševanja v Sredozemlju.

(15)

Poleg dosedanjih prizadevanj za usklajevanje, med drugim tudi v okviru mehanizma za medsebojno obveščanje o razmerah in odpravo konfliktov v Sredozemlju (SHADE MED), vzpostavljenega v sklopu pomorske operacija EU Sophia, je še vedno treba obravnavati posebnost prakse iskanja in reševanja, ki se v Sredozemlju izvaja v zadnjih letih, in sicer z vzpostavitvijo bolj strukturiranega, zanesljivejšega in bolj trajnostnega okvira v skladu s pristojnostmi EU in ustreznimi mednarodnimi standardi. Ta okvir bi moral določati posebna pravila za solidarnost med državami članicami ter obravnavati potrebo po okrepljenem sodelovanju zlasti med državami članicami zastave in obalnimi državami članicami. Potrebno je tudi sodelovanje z zasebnimi subjekti, ki imajo v lasti ali upravljajo plovila za namene dejavnosti iskanja in reševanja ter prevažanja rešenih ljudi na ozemlje EU. Tak okvir bi moral biti namenjen tudi zagotavljanju ustreznih informacij o operacijah in upravni strukturi teh subjektov v skladu z načelom sorazmernosti in Listino EU o temeljnih pravicah ter povečanju varnosti v interesu vseh na krovu v skladu z veljavno mednarodno zakonodajo.

(16)

Komisija bo ustanovila interdisciplinarno kontaktno skupino, v kateri bodo države članice lahko sodelovale in usklajevale dejavnosti za namene izvajanja tega priporočila. Skupina bo pripravila pregled nacionalnih pravil in praks, opredelila pridobljene izkušnje, ocenila možnosti za oblikovanje boljših načinov sodelovanja med državami zastave in obalnimi državami glede na njihove naloge in odgovornosti ter razvila dobre prakse, ki bodo odražale potrebe, ki izhajajo iz operacij iskanja in reševanja, kot so se razvijale v zadnjih letih. Redno se bo povezovala z zadevnimi zainteresiranimi stranmi, vključno z agencijami EU, zlasti agencijo Frontex, in po potrebi z NVO, ki izvajajo dejavnosti iskanja in reševanja v Sredozemlju, akademsko skupnostjo in mednarodnimi organizacijami, kot je IMO, da bi si izmenjevala znanje ter ohranila skladnost dejavnosti z mednarodnim pravnim in operativnim okvirom. Države članice bi morale Komisiji predložiti vse ustrezne informacije o izvajanju tega priporočila. Kontaktna skupina bo spremljala izvajanje priporočila in enkrat letno izdala poročilo Komisiji.

(17)

Komisija bo upoštevala delo kontaktne skupine in izvajanje tega priporočila pri pripravi evropske strategije za upravljanje azila in migracij oziroma letnih poročil o upravljanju migracij iz uredbe o upravljanju azila in migracij. Na podlagi tega bo po potrebi ocenila in priporočila tudi prihodnje pobude.

(18)

To priporočilo ne posega v nobeno obveznost sodelovanja ali druge obveznosti, ki izhajajo iz zadevnega mednarodnega prava in prava Unije –

1.

Zlasti bi si morale države članice zastave in obalne države članice v skladu z mednarodnim pravom in pravom Unije, vključno z Listino EU o temeljnih pravicah in varstvom osebnih podatkov, redno in pravočasno izmenjevati informacije o plovilih, ki se uporabljajo v posameznih operacijah reševanja, in subjektih, ki ta plovila upravljajo ali imajo v lasti.

2.

3.

(1)

Begunska kriza leta 2015 je razkrila pomanjkljivosti in vrzeli v sistemih EU in nacionalnih sistemih upravljanja migracijskih kriz ter pomanjkanje zmogljivosti in orodij, razpoložljivih tistim državam članicam, ki so na najbolj pod pritiskom. V krizi se je izkazalo, da je treba hkrati ukrepati na več področjih, in sicer v tretjih izvornih, tranzitnih in/ali ciljnih državah, na zunanjih mejah EU in v drugih državah članicah, ki so pod pritiskom.

(2)

Ukrepi, ki so jih Unija in države članice sprejele po begunski krizi leta 2015, so bili usmerjeni v številne potrebe politike, zakonodajne, operativne in finančne potrebe, njihov cilj pa je bil izboljšati trajnostnost upravljanja migracij. Ta prizadevanja brez primere, ki so zajemala ukrepe na nacionalni in mednarodni ravni ter ravni EU, so iz leta v leto prispevala k postopnemu zmanjševanju števila nezakonitih prihodov, v letu 2019 pa je bila dosežena najnižja raven v šestih letih.

(3)

Kljub temu so razmere na zunanjih mejah še vedno zelo nestabilne, zato so potrebne nadaljnje izboljšave za boljšo pripravljenost na obvladovanje morebitnih obsežnih migracijskih kriz. Nedovoljeno gibanje migrantov in dejstvo, da nekateri vlagajo prošnje za azil v več državah članicah hkrati, lahko za nacionalne azilne sisteme pomenita še dodatno veliko breme.

(4)

Da bi se izognili dozdevno nenadzorovanim migracijskim tokovom v EU, ki smo jim bili priča leta 2015, in zagotovili učinkovito delovanje nacionalnih migracijskih sistemov, je treba doslej razvito operativno sodelovanje utrditi z vzpostavitvijo okvira, ki bo podprl bolj usklajeno uporabo ustrezne zakonodaje. S pomočjo takega okvira bi države članice in Unija bistveno lažje razvile potrebno odpornost za učinkovito reševanje vseh vrst migracijskih kriz. Da bi se odločitve po možnosti sprejemale na podlagi celovite slike stanja, bi bilo treba razmere na področju migracij tudi redno spremljati. Ta proces bi moral temeljiti na izkušnjah, pridobljenih pri spremljanju razmer na področju migracij po begunski krizi leta 2015, vključno z izdajanjem poročil o celovitem situacijskem zavedanju in analizi (ISAA) v okviru ustrezne aktivacije Svetove enotne ureditve EU za politično odzivanje na krize (IPCR).

(5)

Za krepitev odpornosti Unije in držav članic bi morale vse interesne skupine, vključno z državami članicami, prek dvostranskih kanalov še naprej dejavno sodelovati pri preprečevanju in reševanju konfliktov ter se medsebojno obveščati o morebitni krizi v kateri od tretjih držav, ki bi lahko privedla do migracijske krize v EU. V podporo partnerskim državam pri krepitvi njihovih zmogljivosti in reševanju takih kriz, preden njihov učinek doseže EU, bi bilo treba uporabiti vsa ustrezna orodja EU v skladu z njihovimi pravnimi okviri in glavnimi cilji, hkrati pa poudarjati cilje migracijske politike.

(6)

Učinkovit operativni odziv na migracijsko krizo je odvisen od pripravljenosti posameznih držav članic in njihovih zmogljivosti za uporabo potrebne opreme in virov ter od usklajenega ukrepanja ob podpori obstoječih struktur Unije. Poleg tega je potrebno hitro in učinkovito sodelovanje vseh relevantnih akterjev. Učinkovit in pravočasen mehanizem kriznega upravljanja je zato odvisen od obstoja predhodno vzpostavljenih postopkov kriznega sodelovanja z jasno opredeljenimi vlogami in odgovornostmi ključnih akterjev na nacionalni ravni in ravni Unije.

(7)

Potreben je strukturiran mehanizem za upravljanje migracij s spremljanjem v realnem času, zgodnjim opozarjanjem ter centraliziranim in usklajenim odzivom EU za potrebno mobilizacijo ustreznih struktur, orodij, človeških in finančnih virov v vseh institucijah in agencijah EU ter v sodelovanju z državami članicami.

(8)

Uredba (EU) 2019/1896 Evropskega parlamenta in Sveta (1) o evropski mejni in obalni straži določa deljeno odgovornost Evropske agencije za mejno in obalno stražo (Frontex) ter pristojnih organov držav članic za izvajanje evropskega integriranega upravljanja meja. Prav tako zahteva situacijsko zavedanje in določa integrirano načrtovanje za evropsko integrirano upravljanje meja, vključno z načrtovanjem ravnanja v nepredvidljivih razmerah.

(9)

Vodilna načela načrta za pripravljenost na migracije in migracijske krize bi morala biti: predvidevanje, solidarnost in pravična delitev odgovornosti, usklajevanje, pravočasen odziv in prožno razporejanje virov.

(10)

Glavni namen načrta za pripravljenost na migracije in migracijske krize je na eni strani zagotoviti situacijsko zavedanje in boljšo pripravljenost, na drugi pa učinkovito vodenje in pravočasen odziv.

(11)

Načrt za pripravljenost na migracije in migracijske krize bi moral zagotoviti operativni okvir za spremljanje in predvidevanje migracijskih tokov in razmer na področju migracij, krepitev odpornosti ter organizacijo usklajenega odziva na migracijsko krizo. Ti cilji odražajo dve ključni fazi, opisani v načrtu za pripravljenost na migracije in migracijske krize, in sicer spremljanje in pripravljenost ter krizno upravljanje.

(12)

Za namene načrta za pripravljenost na migracije in migracijske krize bi bilo treba migracijsko krizo opredeliti kot razmere ali razvoj v EU ali v tretji državi, ki vpliva ali pomeni oziroma bi lahko vplival ali pomenil poseben pritisk na azilni, migracijski sistem ali sistem upravljanja meja katere koli države članice. To vključuje in presega okoliščine, opredeljene v členu 1(2) predloga uredbe o ravnanju v kriznih razmerah in primeru višje sile na področju migracij in azila, ali okoliščine, opredeljene v členu 2(w) predloga uredbe o upravljanju azila in migracij.

(13)

Načrt za pripravljenost na migracije in migracijske krize je skladen z uveljavljenimi mehanizmi EU za krizno upravljanje, ki jih tudi dopolnjuje. Zlasti gre za mehanizem Unije na področju civilne zaščite, vključno s Centrom za usklajevanje nujnega odziva (ERCC), Svetovo enotno ureditev EU za politično odzivanje na krize (IPCR), Komisijin splošni sistem za hitro opozarjanje (ARGUS) in mehanizem ESZD za odzivanje na krizne razmere (CRM), ki se lahko aktivirajo sočasno ali po aktivaciji načrta pripravljenosti na migracije in migracijske krize v njegovi fazi kriznega upravljanja. Namen načrta za pripravljenost na migracije in migracijske krize je podpreti medsebojno delovanje in sodelovanje teh splošnih kriznih mehanizmov, tako da se jim zagotovijo najnovejše informacije o kriznih razmerah.

(14)

Čeprav načrt za pripravljenost na migracije in migracijske krize temelji na relevantni veljavni zakonodaji, je zasnovan tudi za podporo izvajanju novih instrumentov, kot jih je predlagala Komisija, vključno z uredbo o upravljanju azila migracij ter uredbo o ravnanju v kriznih razmerah in primeru višje sile na področju migracij in azila.

(15)

V fazi spremljanja in pripravljenosti bi moral načrt za pripravljenost na migracije in migracijske krize določati več korakov, ki zagotavljajo redno situacijsko zavedanje in zgodnje opozarjanje/napovedovanje ter pripomorejo k pripravi letnega poročila o upravljanju migracij, ki ga Komisija pripravlja v skladu s členom 6 predloga uredbe o upravljanju azila in migracij. Situacijsko zavedanje, določeno z načrtom za pripravljenost na migracije in migracijske krize, bi lahko predsedstvu Sveta med drugim omogočilo znižanje stopnje sedanje aktivacije ICPR za migracijsko krizo. Načrt za pripravljenost na migracije in migracijske krize bi moral v fazi kriznega upravljanja zagotoviti, da bodo vsem akterjem na voljo posodobljene celovite informacije o razmerah na področju migracij, ki omogočajo sprejemanje pravočasnih odločitev, ter da se bo izvajanje teh odločitev ustrezno spremljalo in usklajevalo.

(16)

Za uresničitev načrta za pripravljenost na migracije in migracijske krize bi morale države članice, Svet, Komisija, Evropska služba za zunanje delovanje (ESZD), Evropski azilni podporni urad (EASO), Evropska agencija za mejno in obalno stražo (Frontex), Agencija Evropske unije za sodelovanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj (Europol), Agencija Evropske unije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (eu-LISA) ter Agencija Evropske unije za temeljne pravice (FRA) delovati skupaj kot mreža EU za pripravljenost na migracije in krizno upravljanje (v nadaljnjem besedilu: mreža). Glavni cilj mreže bi morala biti zagotovitev ustrezne izmenjave informacij, pomembnih za obe fazi načrta za pripravljenost na migracije in migracijske krize.

(17)

Ta mreža bi morala podpirati spremljanje in predvidevanje migracijskih tokov, povečati odpornost in izboljšati tehnično usklajevanje odzivanja na krizo ob doslednem spoštovanju veljavne zakonodaje ter uporabi in dopolnjevanju obstoječih orodij.

(18)

Relevantne tretje izvorne, tranzitne in/ali ciljne države bi morale biti po možnosti tudi priložnostno vključene v delovanje načrta za pripravljenost na migracije in migracijske krize. To sodelovanje bi moralo prispevati k učinkoviti izmenjavi informacij in ukrepom za vzpostavitev ustreznega situacijskega zavedanja o migracijah v navedenih državah ter razvoj njihovega odzivanja na morebitne krize –

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.