ISSN 1977-0804

Uradni list

Evropske unije

L 177

European flag  

Slovenska izdaja

Zakonodaja

Letnik 63
5. junij 2020


Vsebina

 

I   Zakonodajni akti

Stran

 

 

UREDBE

 

*

Uredba (EU) 2020/740 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 2020 o označevanju pnevmatik glede na izkoristek goriva in druge parametre, spremembi Uredbe (EU) 2017/1369 ter razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1222/2009

1

 

*

Uredba (EU) 2020/741 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 2020 o minimalnih zahtevah za ponovno uporabo vode ( 1 )

32

 

 

II   Nezakonodajni akti

 

 

MEDNARODNI SPORAZUMI

 

*

Sklep Sveta (EU) 2020/742 z dne 29. maja 2020 o sklenitvi Sporazuma v obliki izmenjave pisem med Evropsko unijo in Islamsko republiko Mavretanijo o podaljšanju protokola o določitvi ribolovnih možnosti in finančnega prispevka iz Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Islamsko republiko Mavretanijo o partnerstvu v ribiškem sektorju, ki preneha veljati 15. novembra 2019

56

 

 

Popravki

 

*

Popravek Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2020/730 z dne 3. junija 2020 o izvajanju Uredbe (EU) 2017/1509 o omejevalnih ukrepih proti Demokratični ljudski republiki Koreji ( UL L 172 I 3.6.2020 )

58

 


 

(1)   Besedilo velja za EGP.

SL

Akti z rahlo natisnjenimi naslovi so tisti, ki se nanašajo na dnevno upravljanje kmetijskih zadev in so splošno veljavni za omejeno obdobje.

Naslovi vseh drugih aktov so v mastnem tisku in pred njimi stoji zvezdica.


I Zakonodajni akti

UREDBE

5.6.2020   

SL

Uradni list Evropske unije

L 177/1


UREDBA (EU) 2020/740 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

z dne 25. maja 2020

o označevanju pnevmatik glede na izkoristek goriva in druge parametre, spremembi Uredbe (EU) 2017/1369 ter razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1222/2009

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije ter zlasti člena 114 in člena 194(2) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (1),

po posvetovanju z Odborom regij,

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom (2),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Unija je odločena vzpostaviti energetsko unijo s podnebno politiko, usmerjeno v prihodnost. Izkoristek goriva je bistven element okvira podnebne in energetske politike Unije do leta 2030 in je ključen za zmanjšanje povpraševanja po energiji.

(2)

Komisija je pregledala Uredbo (ES) št. 1222/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (3) ter ugotovila, da je treba njene določbe posodobiti in tako izboljšati njeno učinkovitost.

(3)

Uredbo (ES) št. 1222/2009 je primerno nadomestiti, da bi ob upoštevanju tehnološkega napredka v zvezi s pnevmatikami pojasnili in posodobili nekatere določbe navedene uredbe.

(4)

Prometni sektor je odgovoren za tretjino porabe energije v Uniji. Leta 2015 je iz cestnega prometa izhajalo približno 22 % vseh emisij toplogrednih plinov v Uniji. Pnevmatike so zlasti zaradi kotalnega upora odgovorne za 20 do 30 % porabe goriva vozil. Zmanjšanje kotalnega upora pnevmatik bi tako znatno prispevalo k izkoristku goriva v cestnem prometu in s tem k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov ter razogljičenju prometnega sektorja.

(5)

Da bi izpolnili izziv glede zmanjšanja emisij CO2 v cestnem prometu, je ustrezno, da države članice v sodelovanju s Komisijo zagotovijo spodbude za inovacije v zvezi z varnimi pnevmatikami C1, pnevmatikami C2 in pnevmatikami C3 z velikim izkoristkom goriva.

(6)

Za pnevmatike je značilna vrsta medsebojno povezanih parametrov. Izboljšanje enega parametra, kot je kotalni upor, lahko negativno vpliva na druge parametre, kot je oprijem na mokri podlagi, medtem ko lahko izboljšanje učinkovitosti oprijema na mokri podlagi negativno vpliva na zunanji kotalni hrup. Proizvajalce pnevmatik bi bilo treba spodbujati, da bi vse parametre izboljšali tako, da bi presegli obstoječe standarde.

(7)

Pnevmatike z velikim izkoristkom goriva so lahko stroškovno učinkovite, saj prihranki goriva, ki nastanejo zaradi njih, več kot izravnajo višjo nakupno ceno, ki je posledica višjih proizvodnih stroškov takšnih pnevmatik.

(8)

V Uredbi (ES) št. 661/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (4) so določene minimalne zahteve za kotalni upor pnevmatik. Zaradi tehnološkega razvoja je mogoče izgube energije, ki so posledica kotalnega upora pnevmatik, zmanjšati precej bolj, kot to določajo navedene minimalne zahteve. Za zmanjšanje vpliva, ki ga ima cestni promet na okolje, je zato primerno posodobiti določbe o označevanju pnevmatik, da bi z zagotovitvijo harmoniziranih informacij o kotalnem uporu končne uporabnike spodbujali k nakupu pnevmatik z večjim izkoristkom goriva.

(9)

Z izboljšanjem označevanja pnevmatik bodo potrošniki lahko pridobili ustreznejše in primerljivejše informacije o izkoristku goriva, varnosti in hrupu ter pri nakupu pnevmatik sprejeli stroškovno učinkovite in okolju prijazne odločitve.

(10)

Prometni hrup povzroča precejšnjo obremenitev in škoduje zdravju. V Uredbi (ES) št. 661/2009 so določene minimalne zahteve za zunanji kotalni hrup pnevmatik. Zaradi tehnološkega razvoja je mogoče zunanji kotalni hrup zmanjšati precej bolj, kot to določajo navedene minimalne zahteve. Za zmanjšanje prometnega hrupa je zato primerno posodobiti določbe o označevanju pnevmatik, da bi z zagotovitvijo harmoniziranih informacij o zunanjem kotalnem hrupu končne uporabnike spodbujali k nakupu pnevmatik z manjšim zunanjim kotalnim hrupom.

(11)

Z zagotavljanjem harmoniziranih informacij o zunanjem kotalnem hrupu se olajša tudi izvajanje ukrepov za omejitev prometnega hrupa in prispeva k večji ozaveščenosti o učinku pnevmatik na prometni hrup v okviru Direktive 2002/49/ES Evropskega parlamenta in Sveta (5).

(12)

V Uredbi (ES) št. 661/2009 so določene tudi minimalne zahteve za oprijem pnevmatik na mokri podlagi. Zaradi tehnološkega razvoja je mogoče oprijem na mokri podlagi izboljšati precej bolj, kot to določajo navedene minimalne zahteve, s tem pa tudi skrajšati zavorne razdalje na mokri podlagi. Za izboljšanje varnosti v cestnem prometu je zato primerno posodobiti določbe o označevanju pnevmatik, da bi z zagotovitvijo harmoniziranih informacij o parametru oprijema na mokri podlagi končne uporabnike spodbujali k nakupu pnevmatik z boljšo učinkovitostjo oprijema na mokri podlagi.

(13)

Za zagotovitev uskladitve z mednarodnim okvirom se Uredba (ES) št. 661/2009 sklicuje na Pravilnik št. 117 Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo (UN/ECE) (6), v katerem so določene ustrezne metode za merjenje kotalnega upora, zunanjega kotalnega hrupa ter učinkovitosti oprijema pnevmatik na mokri podlagi in snegu.

(14)

Oznaka pnevmatik, posebej zasnovanih za uporabo v težkih snežnih in ledenih razmerah, bi morala zajemati informacije o učinkovitosti pnevmatik. Informacije o učinkovitosti oprijema na snegu bi morale temeljiti na Pravilniku št. 117 Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo (UN/ECE) v najnovejši različici, ki velja za Unijo (v nadaljnjem besedilu: Pravilnik UN/ECE št. 117), v njem določen piktogram snežinke pa bi moral biti vključen v oznako pnevmatike, ki izpolnjuje minimalne vrednosti indeksa oprijema na snegu iz navedenega pravilnika. Informacije o učinkovitosti oprijema na ledu bi morale temeljiti na ISO standardu ISO 19447, potem ko bo standard uradno sprejet, piktogram za oprijem na ledu pa bi moral biti vključen v oznako pnevmatike pnevmatike, ki izpolnjuje minimalne vrednosti indeksa oprijema na ledu iz navedenega ISO standarda. Do sprejetja ISO standarda ISO 19447 bi bilo treba učinkovitost oprijema na ledu meriti z zanesljivimi, točnimi in ponovljivimi metodami, pri katerih se upoštevajo splošno priznane in najsodobnejše tehnologije. Oznaka pnevmatike pnevmatike, ki izpolnjuje minimalne standarde učinkovitosti oprijema na ledu, bi morala prikazovati piktogram za oprijem na ledu iz Priloge I.

(15)

Obraba pnevmatik med uporabo je pomemben vir mikroplastike, ki škoduje okolju in zdravju ljudi. V sporočilu Komisije „Evropska strategija za plastiko v krožnem gospodarstvu“ je zato navedeno, da je treba obravnavati nenamerno sproščanje mikroplastike iz pnevmatik, med drugim z ukrepi obveščanja, kot je označevanje, in z minimalnimi zahtevami za pnevmatike. Obraba pnevmatik je povezana s pojmom kilometrine, in sicer številom prevoženih kilometrov po katerih je treba pnevmatiko nadomestiti zaradi obrabe tekalne plasti. Poleg splošne obrabe pnevmatike in obrabe tekalne plasti je življenjska doba pnevmatike odvisna od številnih dejavnikov, kot so odpornost proti obrabi, vključno s sestavo, vzorcem tekalne plasti in strukturo, razmere na cesti, vzdrževanje, pritisk v pnevmatikah in vozne navade.

(16)

Vendar primerna preskusna metoda za merjenje obrabe in kilometrine pnevmatike še ni na voljo. Zato bi morala Komisija naročiti razvoj takšne preskusne metode, pri čemer bi bilo treba v celoti upoštevati najsodobnejši napredek ter mednarodno razvite ali predlagane standarde in predpise, pa tudi delo, ki ga je opravila industrija.

(17)

Obnovljene pnevmatike predstavljajo znaten del trga pnevmatik za težka vozila. Z obnavljanjem pnevmatik se podaljša njihova življenjska doba, to pa prispeva k ciljem krožnega gospodarstva, kot je zmanjšanje nastajanja odpadkov. Z uporabo zahtev za označevanje za take pnevmatike bi se zagotovili precejšnji prihranki energije. V tej uredbi bi bilo treba določiti, da se v prihodnosti vključi primerna preskusna metoda za merjenje učinkovitosti obnovljenih pnevmatik, ki trenutno še ni na voljo.

(18)

Energijska nalepka na podlagi Uredbe (EU) 2017/1369 Evropskega parlamenta in Sveta (7), s katero se poraba energije izdelkov razvršča na lestvici od A do G, je po mnenju več kot 85 % potrošnikov v Uniji jasno in pregledno informacijsko orodje ter se je izkazala za uspešno pri promoviranju učinkovitejših izdelkov. Oznaka pnevmatik bi morala v čim večji meri imeti enako zasnovo, ob upoštevanju posebnosti parametrov pnevmatik.

(19)

Zagotavljanje primerljivih informacij o parametrih pnevmatik v obliki standardne oznake pnevmatik bo verjetno vplivalo na končne uporabnike, da bodo kupovali pnevmatike z večjim izkoristkom goriva, ki so trajnejše, varnejše in tišje. To bo proizvajalce pnevmatik po drugi strani verjetno spodbudilo, da bodo optimizirali parametre pnevmatik, kar bi omogočilo bolj trajnostno uporabo in proizvodnjo pnevmatik.

(20)

Potreba po več informacijah o izkoristku goriva in drugih parametrih je pomembna za vse končne uporabnike, vključno s kupci nadomestnih pnevmatik, kupci pnevmatik, nameščenih na nova vozila, upravljavci voznih parkov in prevoznimi podjetji, ki brez sistema označevanja in harmoniziranega preskušanja težko primerjajo parametre različnih blagovnih znamk pnevmatik. Zato je primerno zahtevati, da se oznaka pnevmatik zagotovi za vse pnevmatike, ki se prodajajo skupaj z vozili ali so na njih nameščene.

(21)

Trenutno se oznake pnevmatik zahtevajo za pnevmatike za avtomobile (pnevmatike C1) in kombinirana vozila (pnevmatike C2), ne pa tudi za težka vozila (pnevmatike C3). V primerjavi s pnevmatikami C1 ali pnevmatikami C2 sta pri pnevmatikah C3 poraba goriva in letno prevožena pot večji, tako da je v zvezi z njimi možnost za zmanjšanje porabe goriva in emisij toplogrednih plinov iz težkih vozil precejšnja. Zato bi morale biti pnevmatike C3 vključene v področje uporabe te uredbe. Popolna vključitev pnevmatik C3 v področje uporabe te uredbe je tudi v skladu z Uredbo (EU) 2018/956 Evropskega parlamenta in Sveta (8), ki določa spremljanje in poročanje o emisijah CO2 in porabe goriva pri novih težkih vozilih, ter z Uredbo (EU) 2019/1242 Evropskega parlamenta in Sveta (9), ki določa standarde emisijskih vrednosti CO2 za nova težka vozila.

(22)

Številni končni uporabniki sprejmejo odločitve o nakupu pnevmatik, ne da bi jih dejansko videli, zato ne vidijo oznake pnevmatike, nameščene nanje. V takih primerih bi bilo treba oznako pnevmatike končnim uporabnikom pokazati pred njihovo odločitvijo o nakupu. S prikazom oznake pnevmatike na pnevmatikah na prodajnem mestu in v tehničnem promocijskem gradivu bi se moralo zagotoviti, da distributerji in potencialni končni uporabniki v trenutku in na kraju odločitve o nakupu prejmejo harmonizirane informacije o ustreznih parametrih pnevmatike.

(23)

Nekateri končni uporabniki sprejmejo odločitve o nakupu pnevmatik, preden prispejo na prodajno mesto, ali jih kupijo po pošti ali prek spleta. Da bi zagotovili, da lahko tudi takšni končni uporabniki ozaveščeno izberejo na podlagi harmoniziranih informacij, med drugim o izkoristku goriva, oprijemu na mokri podlagi in zunanjem kotalnem hrupu, bi morale biti oznake pnevmatik prikazane v vsem tehničnem promocijskem gradivu in vizualnih oglasih za specifične tipe pnevmatik, tudi kadar je tako gradivo objavljeno na spletu. Kadar se vizualni oglasi nanašajo na določen razred pnevmatik in ne le na specifičen tip pnevmatik, oznake pnevmatik ni treba prikazati.

(24)

Potencialnim končnim uporabnikom bi bilo treba zagotoviti razlago vsake sestavine oznake pnevmatike in njenega pomena. Te informacije bi bilo treba zagotoviti v vsem tehničnem promocijskem gradivu, na primer na spletnih mestih dobaviteljev, ne bi pa jih bilo treba zahtevati tudi v vizualnih oglasih. Za tehnično promocijsko gradivo se ne bi smelo šteti, da vključuje oglase na plakatih, v časopisih in revijah oziroma na radiu ali televiziji.

(25)

Brez poseganja v obveznosti držav članic glede nadzora trga ali obveznosti dobaviteljev glede preverjanja skladnosti izdelkov bi morali dobavitelji zahtevane informacije o skladnosti izdelka dati na voljo v elektronski obliki v zbirki podatkov o izdelkih. Informacije, ki so pomembne za potrošnike in distributerje, bi morale biti javno dostopne v javnem delu zbirke podatkov o izdelkih. Te informacije bi morale biti na voljo kot odprti podatki, da jih bodo lahko uporabljali razvijalci mobilnih aplikacij in bodo lahko uporabljene v orodjih za primerjanje. Omogočiti bi bilo treba enostaven in neposreden dostop do javnega dela zbirke podatkov o izdelkih, in sicer z orodji, ki so namenjena uporabnikom ter so vključena na natisnjeni oznaki pnevmatike, kot je dinamična hitroodzivna koda (koda QR).

(26)

Za del zbirke podatkov o izdelkih, ki zadeva skladnost, bi morala veljati stroga pravila o varstvu podatkov. Zahtevani specifični deli tehnične dokumentacije v delu, ki zadeva skladnost zbirke podatkov o izdelkih, bi morali biti na voljo organom za nadzor trga in Komisiji. Kadar so tehnične informacije preveč občutljive za uvrstitev v kategorijo tehnične dokumentacije, bi morali imeti organi za nadzor trga po potrebi dostop do teh informacij v skladu z obveznostjo sodelovanja, ki zavezuje dobavitelje, ali tako, da bi dobavitelji v zbirko podatkov o izdelkih prostovoljno naložili dodatne dele tehnične dokumentacije.

(27)

Prodaja pnevmatik prek platform za spletno prodajo v primerjavi z neposrednim nakupom pri dobaviteljih narašča. Ponudniki storitve gostovanja bi morali zato omogočiti prikaz oznake pnevmatike in informacijski list izdelka, ki ju zagotovi dobavitelj, v bližini navedbe cene. O obveznosti prikaza oznake pnevmatike in informacijskega lista izdelka bi morali obvestiti distributerja, vendar ne bi smeli biti odgovorni za točnost ali vsebino oznake pnevmatike ali informacijskega lista izdelka. Obveznosti, naložene ponudnikom storitve gostovanja na podlagi te uredbe, bi morale ostati omejene na to, kar je razumno, in ne bi smele pomeniti splošne obveznosti spremljanja informacij, ki jih hranijo, ali dejavnega iskanja dejstev ali okoliščin, ki kažejo na dejavnosti, ki niso skladne z zahtevami iz te uredbe. Vendar člen 14(1) Direktive 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta (10) od ponudnikov storitve gostovanja, ki želijo izkoristiti izjemo glede odgovornosti iz navedenega člena, zahteva, da nemudoma ukrepajo in odstranijo, ali onemogočijo dostop do njih, informacije, ki jih hranijo na zahtevo prejemnikov njihovih storitev, kadar take informacije niso skladne z zahtevami iz te uredbe, kot so zahteve v zvezi z manjkajočimi, nepopolnimi ali nepravilnimi oznakami pnevmatik ali informacijskimi listi izdelka. To bi morali storiti, takoj ko dejansko izvejo za takšne informacije ali se jih, v primeru odškodninskih zahtevkov, zavejo, na primer na podlagi specifičnih informacij, ki jih zagotovi organ za nadzor trga. Za dobavitelje, ki prodajajo neposredno končnim uporabnikom prek svoje lastne spletne strani, veljajo enake obveznosti glede prodaje na daljavo kot za distributerje.

(28)

Kotalni upor, oprijem na mokri podlagi, zunanji kotalni hrup in druge parametre bi bilo treba meriti z zanesljivimi, točnimi in ponovljivimi metodami, pri katerih se upoštevajo splošno priznane in najsodobnejše merilne in računske metode. Take metode bi morale v čim večji meri upoštevati povprečno vedenje potrošnikov in biti zanesljive, da bi odvračale od namernega in nenamernega neupoštevanja zahtev. Oznake pnevmatik bi morale odražati primerjalno učinkovitost pnevmatik pri dejanski uporabi v okviru omejitev, ki izhajajo iz potrebe po zanesljivem, točnem in ponovljivem laboratorijskem preskušanju, da bi lahko končni uporabniki primerjali različne pnevmatike in da bi omejili stroške, ki jih imajo proizvajalci zaradi preskušanja.

(29)

Kadar nacionalni organi, kot so opredeljeni v točki 37 člena 3 Uredbe (EU) 2018/858 Evropskega parlamenta in Sveta (11), utemeljeno menijo, da dobavitelj ni zagotovil točnosti oznake pnevmatike, bi morali – da bi zagotovili dodatno zaupanje potrošnikov – preveriti, ali razredi za kotalni upor, oprijem na mokri podlagi in zunanji kotalni hrup, ki so navedeni na oznaki pnevmatike, ter piktogrami za druge parametre ustrezajo dokumentaciji, ki jo je zagotovil dobavitelj na podlagi rezultatov preskusov in izračunov. Takšna preverjanja se lahko opravijo v okviru homologacije in zanje ni nujno potrebno fizično testiranje pnevmatik.

(30)

Za zagotovitev enakih konkurenčnih pogojev v Uniji je ključno, da dobavitelji, trgovci na debelo, trgovci in drugi distributerji izpolnjujejo določbe o označevanju pnevmatik. Zato bi morale države članice tako skladnost spremljati z rednimi naknadnimi kontrolami in nadzorom trga v skladu z Uredbo (EU) 2019/1020 Evropskega parlamenta in Sveta (12).

(31)

Da bi olajšali spremljanje skladnosti, končnim uporabnikom zagotovili koristno orodje in distributerjem omogočili, da na različne načine pridobijo informacijske liste izdelka, bi bilo treba pnevmatike vključiti v zbirko podatkov o izdelkih, vzpostavljeno na podlagi Uredbe (EU) 2017/1369. Navedeno uredbo bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(32)

Da bi lahko končni uporabniki zaupali oznaki pnevmatike, druge oznake, ki posnemajo oznako pnevmatike, ne bi smele biti dovoljene. Iz istega razloga ne bi smele biti dovoljene druge oznake, znaki, simboli ali napisi, ki bi verjetno zavedli ali zmedli končne uporabnike glede parametrov, zajetih z oznako pnevmatike.

(33)

Kazni za kršitve te uredbe in delegiranih aktov, sprejetih na njeni podlagi, bi morale biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

(34)

Da bi spodbudili energijsko učinkovitost, blažitev podnebnih sprememb, varnost v cestnem prometu in varstvo okolja, bi morale imeti države članice možnost, da uvedejo spodbude za uporabo energijsko učinkovitih in varnih pnevmatik. Države članice se lahko same odločijo, kakšna bo narava takih spodbud. Take spodbude bi morale biti skladne s pravili Unije o državni pomoči in ne bi smele ustvarjati neupravičenih tržnih ovir. Ta uredba ne vpliva na izid morebitnih postopkov glede državne pomoči, ki bi se lahko v zvezi s takimi spodbudami začeli v skladu s členoma 107 in 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU).

(35)

Za spremembo vsebine in oblike oznake pnevmatike, uvedbo novih zahtev glede obnovljenih pnevmatik, obrabe pnevmatike in kilometrine ter prilagoditev prilog tehnološkemu napredku bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da sprejme akte v skladu s členom 290 PDEU. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (13). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(36)

Ko bodo na voljo zanesljive, točne in ponovljive metode za preskušanje in merjenje obrabe pnevmatike in kilometrine, bi morala Komisija oceniti izvedljivost dodajanja informacij o obrabi pnevmatike in kilometrini na oznako pnevmatike. Komisija bi morala v predlogu delegiranega akta, s katerim bi se na oznako pnevmatike dodali obraba pnevmatike in kilometrina, upoštevati to oceno in tesno sodelovati z industrijo, ustreznimi organizacijami za standardizacijo, kot so Evropski odbor za standardizacijo (CEN), Ekonomska komisija Združenih narodov za Evropo (UN/ECE) ali Mednarodna organizacija za standardizacijo (ISO), in predstavniki drugih deležnikov z zanimanjem za razvoj ustreznih preskusnih metod. Informacije o obrabi pnevmatike in kilometrini bi morale biti nedvoumne in ne bi smele negativno vplivati na jasno razumljivost in učinkovitost celotne oznake pnevmatike za končne uporabnike. Take informacije bi končnim uporabnikom tudi omogočile ozaveščeno izbiro glede pnevmatik, njihove življenjske dobe in nenamernega sproščanja mikroplastike. To bi pripomoglo k varstvu okolja, hkrati pa bi končnim uporabnikom omogočilo, da bi ocenili dolgoročne obratovalne stroške pnevmatik.

(37)

Pnevmatik, ki so bile dane na trg pred datumom uporabe te uredbe, ne bi bilo treba označevati z novo oznako pnevmatike.

(38)

Velikost oznake pnevmatike bi morala ostati enaka tisti, ki je določena v Uredbi (ES) št. 1222/2009. Oznaka pnevmatike bi morala vključevati podrobnosti o oprijemu na snegu in oprijemu na ledu ter kodo QR.

(39)

Komisija bi morala izpeljati oceno te uredbe. V skladu z odstavkom 22 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje bi morala ta ocena temeljiti na uspešnosti, učinkovitosti, ustreznosti, skladnosti in dodani vrednosti in bi morala biti podlaga za ocene učinka glede možnosti za nadaljnje ukrepanje.

(40)

Ker cilja te uredbe, in sicer povečanja varnosti, varovanja zdravja ter gospodarske in okoljske učinkovitosti cestnega prometa z zagotovitvijo informacij končnim uporabnikom, da bi lahko ti izbrali varnejše in trajnejše pnevmatike, ki imajo boljši izkoristek goriva in so tišje, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, ker to zahteva harmonizirane informacije za končne uporabnike, temveč se zaradi potrebe po harmoniziranem regulativnem okviru in enakih konkurenčnih pogojih za proizvajalce lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji (PEU). Uredba je še naprej ustrezen pravni instrument, saj določa jasna in podrobna pravila, ki jih države članice ne morejo različno prenesti, s tem pa zagotavlja višjo stopnjo harmonizacije po vsej Uniji. S harmoniziranim regulativnim okvirom na ravni Unije namesto na ravni držav članic se znižajo stroški dobaviteljev ter zagotovijo enaki konkurenčni pogoji in prosti pretok blaga po vsem notranjem trgu. V skladu z načelom sorazmernosti iz člena 5 PEU ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(41)

Uredbo (ES) št. 1222/2009 bi bilo zato treba razveljaviti z učinkom od datuma začetka uporabe te uredbe –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

Člen 1

Predmet urejanja

V tej uredbi je določen okvir za zagotavljanje harmoniziranih informacij o parametrih pnevmatike z označevanjem, da se končnim uporabnikom omogoči ozaveščena izbira pri nakupu pnevmatik, za namene izboljšanja varnosti, varovanja zdravja ter gospodarske in okoljske učinkovitosti cestnega prometa s spodbujanjem trajnejših in varnih pnevmatik z velikim izkoristkom goriva in nizkimi stopnjami hrupa.

Člen 2

Področje uporabe

1.   Ta uredba se uporablja za pnevmatike C1, pnevmatike C2 in pnevmatike C3, ki se dajo na trg.

Zahteve za obnovljene pnevmatike se uporabljajo, ko je na voljo ustrezna preskusna metoda za merjenje učinkovitosti takih pnevmatik v skladu s členom 13.

2.   Ta uredba se ne uporablja za:

(a)

profesionalne terenske pnevmatike;

(b)

pnevmatike, zasnovane za namestitev na vozila, ki so bila prvič registrirana pred 1. oktobrom 1990;

(c)

zasilne rezervne pnevmatike tipa T;

(d)

pnevmatike s hitrostnim razredom, nižjim od 80 km/h;

(e)

pnevmatike z nazivnim premerom platišča, ki ne presega 254 mm ali znaša 635 mm ali več;

(f)

pnevmatike z dodatnimi lastnostmi za boljši oprijem, kot so ježevke;

(g)

pnevmatike, zasnovane samo za namestitev na vozila, ki se uporabljajo izključno za dirke;

(h)

rabljene pnevmatike, razen kadar so take pnevmatike uvožene iz tretje države.

Člen 3

Opredelitev pojmov

V tej uredbi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(1)

„pnevmatike C1“, „pnevmatike C2“ in „pnevmatike C3“ pomeni pnevmatike, ki spadajo v ustrezne razrede, določene v členu 8(1) Uredbe (ES) št. 661/2009;

(2)

„obnovljena pnevmatika“ pomeni rabljeno pnevmatiko, ki je obnovljena tako, da se obrabljena tekalna plast zamenja z novim materialom;

(3)

„zasilna rezervna pnevmatika tipa T“ pomeni zasilno rezervno pnevmatiko, zasnovano za uporabo pri višjem tlaku, kot je določen za standardne in ojačane pnevmatike;

(4)

„profesionalne terenske pnevmatike“ pomeni pnevmatike za posebno uporabo, ki se uporabljajo predvsem v težkih terenskih razmerah;

(5)

„oznaka pnevmatike“ pomeni grafični diagram v natisnjeni ali elektronski obliki, tudi v obliki nalepke, ki vključuje simbole za obveščanje končnih uporabnikov o učinkovitosti pnevmatike ali serije pnevmatik v zvezi s parametri iz Priloge I;

(6)

„prodajno mesto“ pomeni kraj, kjer se pnevmatike razstavijo ali hranijo in prodajajo, vključno z razstavnimi prostori, kjer pnevmatike, ki se prodajajo končnim uporabnikom, niso nameščene na vozila;

(7)

„tehnično promocijsko gradivo“ pomeni dokumentacijo v natisnjeni ali elektronski obliki, ki jo pripravi dobavitelj, da bi oglasno gradivo dopolnil z informacijami iz Priloge IV;

(8)

„informacijski list izdelka“ pomeni standardni dokument v natisnjeni ali elektronski obliki, ki vključuje informacije iz Priloge III;

(9)

„tehnična dokumentacija“ pomeni dokumentacijo, ki organom za nadzor trga omogoča, da ocenijo točnost oznake pnevmatike in informacijskega lista, vključno z informacijami iz točke 2 Priloge VII;

(10)

„zbirka podatkov o izdelkih“ pomeni zbirko podatkov o izdelkih, vzpostavljeno na podlagi člena 12 Uredbe (EU) 2017/1369;

(11)

„prodaja na daljavo“ pomeni ponujanje za prodajo, najem ali najemni nakup po pošti, prek kataloške prodaje, spleta, trženja po telefonu ali na kateri koli drug način, pri katerem ni mogoče pričakovati, da bo potencialni končni uporabnik videl razstavljeno pnevmatiko;

(12)

„proizvajalec“ pomeni proizvajalca, kot je opredeljen v točki 8 člena 3 Uredbe (EU) 2019/1020;

(13)

„uvoznik“ pomeni uvoznika, kot je opredeljen v točki 9 člena 3 Uredbe (EU) 2019/1020;

(14)

„pooblaščeni zastopnik“ pomeni fizično ali pravno osebo s sedežem v Uniji, ki jo je proizvajalec pisno pooblastil, da v imenu proizvajalca izvaja določene naloge glede obveznosti proizvajalca na podlagi zahtev iz te uredbe;

(15)

„dobavitelj“ pomeni proizvajalca s sedežem v Uniji, pooblaščenega zastopnika proizvajalca, ki nima sedeža v Uniji, ali uvoznika, ki da izdelek na trg Unije;

(16)

„distributer“ pomeni fizično ali pravno osebo v dobavni verigi, ki na trgu ponuja izdelek, razen dobavitelja;

(17)

„dostopnost na trgu“ pomeni dostopnost na trgu, kot je opredeljena v točki 1 člena 3 Uredbe (EU) 2019/1020;

(18)

„dajanje na trg“ pomeni dajanje na trg, kot je opredeljeno v točki 2 člena 3 Uredbe (EU) 2019/1020;

(19)

„končni uporabnik“ pomeni potrošnika, upravljavca voznega parka ali prevozno podjetje, ki kupuje ali naj bi kupilo pnevmatike;

(20)

„parameter“ pomeni lastnost pnevmatike, ki ima med uporabo pnevmatik bistven vpliv na okolje, varnost v cestnem prometu ali zdravje, na primer obrabo pnevmatike, kilometrino, kotalni upor, oprijem na mokri podlagi, zunanji kotalni hrup, oprijem na snegu ali oprijem na ledu;

(21)

„tip pnevmatike“ pomeni različico pnevmatike, pri kateri so tehnične lastnosti na oznaki pnevmatike, informacijski list izdelka in identifikacijska oznaka pnevmatike enaki za vse enote te različice;

(22)

„dovoljeno odstopanje“ pomeni največje dovoljeno odstopanje med rezultati meritev in izračuni iz preskusov za preverjanje, ki jih opravijo organi za nadzor trga ali so opravljeni v njihovem imenu, in vrednostmi izraženih ali objavljenih parametrov, ki odražajo odstopanja zaradi razlik med laboratoriji;

(23)

„identifikacijska oznaka tipa pnevmatike“ pomeni kodo, običajno alfanumerično, po kateri se določen tip pnevmatike razlikuje od drugih tipov pnevmatik, ki imajo isto trgovsko ime ali isto blagovno znamko, kot jo ima dobavitelj;

(24)

„enakovredni tip pnevmatike“ pomeni tip pnevmatike, ki ga je isti dobavitelj dal na trg kot drug tip pnevmatike z drugačno identifikacijsko oznako tipa pnevmatike in ki ima enake tehnične lastnosti, relevantne za oznako pnevmatike, in enak informacijski list izdelka.

Člen 4

Obveznosti dobaviteljev pnevmatik

1.   Dobavitelji zagotovijo, da so pnevmatikam C1, pnevmatikam C2 in pnevmatikam C3, ki se dajo na trg, brezplačno priloženi:

(a)

za vsako posamezno pnevmatiko oznaka pnevmatike, ki izpolnjuje zahteve iz Priloge II, v obliki nalepke, na kateri so navedeni informacije in razred za vsak parameter iz Priloge I, ter informacijski list izdelka ali

(b)

za vsako serijo ene ali več identičnih pnevmatik natisnjena oznaka pnevmatike, ki izpolnjuje zahteve iz Priloge II, na kateri so navedeni informacije in razred za vsak parameter iz Priloge I, ter informacijski list izdelka.

2.   Za pnevmatike, ki se prodajajo ali ponujajo v prodajo na daljavo, dobavitelji zagotovijo, da je oznaka pnevmatike prikazana v bližini navedbe cene in da je mogoče dostopati do informacijskega lista izdelka, na zahtevo končnega uporabnika tudi v natisnjeni obliki. Velikost oznake pnevmatike mora biti takšna, da je oznaka vidna in berljiva, ter je sorazmerna z velikostjo, določeno v točki 2.1 Priloge II.

Za pnevmatike, ki se prodajajo ali ponujajo v prodajo na spletu, lahko dobavitelji za poseben tip pnevmatike oznako pnevmatike dajo na voljo v gnezdnem prikazu.

3.   Dobavitelji zagotovijo, da je oznaka pnevmatike prikazana v vseh vizualnih oglasih za poseben tip pnevmatike. Če vizualni oglas prikazuje ceno tega tipa pnevmatike, se oznaka prikaže v bližini navedbe cene.

Za vizualne oglase na spletu lahko dobavitelji oznako pnevmatike dajo na voljo v gnezdnem prikazu.

4.   Dobavitelji zagotovijo, da je v vsakem tehničnem promocijskem gradivu v zvezi s posebnim tipom pnevmatike prikazana oznaka pnevmatike tega tipa pnevmatike in da vključuje informacije iz Priloge IV.

5.   Dobavitelji ustreznemu nacionalnemu organu, kot je opredeljen v točki 37 člena 3 Uredbe (EU) 2018/858, zagotovijo vrednosti, uporabljene za določitev zadevnih razredov, in vse dodatne informacije o učinkovitosti, ki jih dobavitelj navede na oznaki pnevmatike teh tipov pnevmatik, v skladu s Prilogo I k tej uredbi, ter oznako pnevmatike, ki izpolnjuje zahteve iz Priloge II k tej uredbi. Te informacije se predložijo ustreznemu nacionalnemu organu v skladu s členom 5(1) in (2) te uredbe pred dajanjem zadevnih tipov pnevmatik na trg, tako da lahko organ preveri točnost oznake pnevmatike.

6.   Dobavitelji zagotovijo točnost oznak pnevmatik in informacijskih listov izdelka, ki jih predložijo.

7.   Dobavitelji lahko tehnično dokumentacijo na zahtevo dajo na voljo organom držav članic, ki niso navedeni v odstavku 5, ali ustreznim nacionalnim akreditiranim organom.

8.   Dobavitelji sodelujejo z organi za nadzor trga in na lastno pobudo ali na zahtevo organov za nadzor trga nemudoma sprejmejo ukrepe za odpravo vseh primerov neskladnosti s to uredbo, za katere so odgovorni.

9.   Dobavitelji ne predložijo ali prikazujejo drugih oznak, znakov, simbolov ali napisov, ki niso skladni s to uredbo in ki bi verjetno zavedli ali zmedli končne uporabnike glede parametrov iz Priloge I.

10.   Dobavitelji ne predložijo ali prikazujejo oznak, ki posnemajo oznako pnevmatike, določeno v tej uredbi.

Člen 5

Obveznosti dobaviteljev pnevmatik v zvezi z zbirko podatkov o izdelkih

1.   Od 1. maja 2021 dobavitelji v zbirko podatkov o izdelkih vnesejo informacije iz Priloge VII, preden dajo na trg pnevmatiko, proizvedeno po tem datumu.

2.   Za pnevmatike, proizvedene med 25. junijem 2020 in 30. aprilom 2021, dobavitelj v zbirko podatkov o izdelkih vnese informacije iz Priloge VII do 30. novembra 2021.

3.   Za pnevmatike, dane na trg pred 25. junijem 2020, lahko dobavitelj v zbirko podatkov o izdelkih vnese informacije iz Priloge VII.

4.   Dokler informacije iz odstavkov 1 in 2 niso vnesene v zbirko podatkov o izdelkih, dobavitelj v desetih delovnih dneh po prejemu zahteve organa za nadzor trga zagotovi, da je elektronska različica tehnične dokumentacije na voljo za pregled.

5.   Kadar homologacijski organi ali organi za nadzor trga za izvajanje svojih nalog na podlagi te uredbe poleg informacij iz Priloge VII potrebujejo tudi druge informacije, jim jih mora dobavitelj na zahtevo posredovati.

6.   Pnevmatika, ki je bila spremenjena tako, da bi bilo to treba navesti na oznaki pnevmatike ali informacijskem listu izdelka, se šteje za nov tip pnevmatike. Če je dobavitelj enote določenega tipa pnevmatike prenehal dajati na trg, to navede v zbirki podatkov.

7.   Potem ko je bila na trg dana zadnja enota tipa pnevmatike, dobavitelj pet let hrani informacije glede tega tipa pnevmatike v delu zbirke podatkov o izdelkih, ki zadeva skladnost.

Člen 6

Obveznosti distributerjev pnevmatik

1.   Distributerji zagotovijo:

(a)

da imajo pnevmatike na prodajnem mestu na vidnem mestu in v obliki nalepke v celoti berljivo oznako pnevmatike, ki izpolnjuje zahteve iz Priloge II in ki jo zagotovi dobavitelj v skladu s točko (a) člena 4(1), ter da je na voljo informacijski list izdelka, na zahtevo tudi v natisnjeni obliki, ali

(b)

da je pred prodajo pnevmatike, ki je del serije ene ali več identičnih pnevmatik, natisnjena oznaka pnevmatike, ki izpolnjuje zahteve iz Priloge II, končnemu uporabniku jasno prikazana v bližini pnevmatike na prodajnem mestu ter da je na voljo informacijski list izdelka.

2.   Distributerji zagotovijo, da je oznaka pnevmatike prikazana v vseh vizualnih oglasih za poseben tip pnevmatike. Če vizualni oglas prikazuje ceno tega tipa pnevmatike, se oznaka prikaže v bližini navedbe cene.

Za vizualne oglase na spletu za poseben tip pnevmatike lahko distributerji oznako pnevmatike dajo na voljo v gnezdnem prikazu.

3.   Distributerji zagotovijo, da je v vsakem tehničnem promocijskem gradivu v zvezi s posebnim tipom pnevmatike prikazana oznaka pnevmatike in da vključuje informacije iz Priloge IV.

4.   Kadar končni uporabnik pnevmatik, ki se prodajajo, v času prodaje ne vidi, mu distributerji pred prodajo zagotovijo izvod oznake pnevmatike.

5.   Distributerji zagotovijo, da je pri vsaki prodaji na daljavo, ki temelji na papirnih dokumentih, oznaka pnevmatike prikazana in da lahko končni uporabnik dostopa do informacijskega lista izdelka na brezplačno dostopnem spletnem mestu ali da lahko zahteva natisnjeni izvod navedenega lista.

6.   Distributerji, ki uporabljajo prodajo na daljavo, ki temelji na trženju po telefonu, obvestijo končne uporabnike o razredih za vsak parameter na oznaki pnevmatike ter o tem, da lahko dostopajo do oznake pnevmatike in informacijskega lista izdelka na brezplačno dostopnem spletnem mestu in tako, da zaprosijo za natisnjeni izvod.

7.   Za pnevmatike, ki se ponujajo v prodajo prek spleta, distributerji zagotovijo, da je oznaka pnevmatike prikazana v bližini navedbe cene in da je mogoče dostopati do informacijskega lista izdelka. Velikost oznake pnevmatike mora biti takšna, da je oznaka vidna in berljiva, ter je sorazmerna z velikostjo, določeno v točki 2.1 Priloge II.

Distributerji lahko za poseben tip pnevmatike dajo oznako pnevmatike na voljo v gnezdnem prikazu.

Člen 7

Obveznosti dobaviteljev in distributerjev vozil

Kadar nameravajo končni uporabniki kupiti novo vozilo, jim dobavitelji in distributerji vozil pred prodajo zagotovijo oznako pnevmatike za pnevmatike, ki se ponujajo skupaj z vozilom ali so nanj nameščene, in vso ustrezno tehnično promocijsko gradivo, zagotovijo pa tudi, da je na voljo informacijski list izdelka.

Člen 8

Obveznosti ponudnikov storitve gostovanja

Kadar ponudnik storitve iz člena 14 Direktive 2000/31/ES omogoča prodajo pnevmatik prek svoje spletne strani, ta ponudnik storitve omogoči prikaz oznake pnevmatike in informacijskega lista izdelka, ki ju je zagotovil dobavitelj, v bližini navedbe cene ter distributerja obvesti o obveznosti prikaza oznake pnevmatike in informacijskega lista izdelka.

Člen 9

Preskusne in merilne metode

Informacije, ki se zagotovijo na podlagi členov 4, 6 in 7 o parametrih, navedenih na oznaki pnevmatike, se pridobijo v skladu s preskusnimi metodami iz Priloge I ter postopkom uskladitve laboratorijev iz Priloge V.

Člen 10

Postopek preverjanja

Za vsak parameter iz Priloge I države članice uporabijo postopek preverjanja iz Priloge VI, kadar ocenjujejo skladnost navedenih razredov s to uredbo.

Člen 11

Obveznosti držav članic

1.   Države članice na svojem ozemlju ne ovirajo dajanja pnevmatik na trg ali v uporabo, kadar so take pnevmatike skladne s to uredbo.

2.   Kadar dajejo države članice spodbude za pnevmatike, morajo biti takšne spodbude usmerjene samo na pnevmatike v razredu A ali B glede na kotalni upor ali oprijem na mokri podlagi v smislu delov A in B Priloge I. Davčni in fiskalni ukrepi se ne štejejo za spodbude za namene te uredbe.

3.   Kadar ustrezni nacionalni organ, kot je opredeljen v točki 37 člena 3 Uredbe (EU) 2018/858, utemeljeno meni, da dobavitelj ni zagotovil točnosti oznake pnevmatike v skladu s členom 4(6) te uredbe, preveri, ali razredi in vse druge dodatne informacije o učinkovitosti, navedene na oznaki pnevmatike, ustrezajo vrednostim in dokumentaciji, ki jih je predložil dobavitelj, v skladu s členom 4(5) te uredbe, in sicer brez poseganja v Uredbo (EU) 2019/1020.

4.   V skladu z Uredbo (EU) 2019/1020 države članice zagotovijo, da nacionalni organi za nadzor trga vzpostavijo sistem rednih in naključnih pregledov prodajnih točk, da se zagotovi skladnost s to uredbo.

5.   Države članice določijo pravila o kaznih za kršitev te uredbe in delegiranih aktov, sprejetih na njeni podlagi, ter o mehanizmih za njihovo izvrševanje ter sprejmejo vse potrebne ukrepe za njihovo izvajanje. Te kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne. Države članice do 1. maja 2021 uradno obvestijo Komisijo o teh pravilih in ukrepih, o katerih je še niso uradno obvestile, in jo nemudoma uradno obvestijo o vsaki naknadni spremembi, ki nanje vpliva.

Člen 12

Nadzor trga Unije in izdelkov, ki vstopajo na trg Unije

1.   Uredba (EU) 2019/1020 se uporablja za pnevmatike, zajete v tej uredbi ter drugih ustreznih delegiranih aktih, sprejetih na njeni podlagi.

2.   Komisija spodbuja in podpira sodelovanje in izmenjavo informacij o nadzoru trga v zvezi z označevanjem pnevmatik med organi držav članic, ki so pristojni za nadzor trga ali odgovorni za nadzor pnevmatik, ki vstopajo na trg Unije, ter med temi organi in Komisijo, zlasti z intenzivnejšim vključevanjem skupine za upravno sodelovanje za označevanje pnevmatik.

3.   V nacionalne strategije za nadzor trga držav članic, pripravljene na podlagi člena 13 Uredbe (EU) 2019/1020, se vključijo ukrepi za zagotovitev učinkovitega izvrševanja te uredbe.

4.   Organi za nadzor trga lahko od dobavitelja zahtevajo povračilo stroškov za pregled dokumentacije in fizične preskuse izdelkov v primerih, kadar dobavitelj ni skladen s to uredbo ali ustreznimi delegiranimi akti, sprejetimi na njeni podlagi.

Člen 13

Delegirani akti

1.   Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 14, da spremeni:

(a)

Prilogo II glede vsebine in oblike oznake pnevmatike;

(b)

dela D in E Priloge I ter priloge II, III, IV, V, VI in VII, da bi vrednosti, računske metode in zahteve iz prilog prilagodila tehnološkemu napredku.

2.   Komisija do 26. junija 2022 sprejme delegirane akte v skladu s členom 14, da dopolni to uredbo z uvedbo novih zahtev glede informacij za obnovljene pnevmatike v prilogah, pod pogojem, da je na voljo primerna preskusna metoda.

3.   Na Komisijo se poleg tega prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 14, da se vključijo parametri ali zahteve glede informacij v zvezi z obrabo pnevmatike in kilometrino, takoj ko so na voljo zanesljive, točne in ponovljive metode za preskušanje in merjenje obrabe pnevmatike in kilometrine, ki jih lahko uporabljajo evropske ali mednarodne organizacije za standardizacijo, in pod pogojem, da so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)

Komisija je izvedla temeljito oceno učinka ter

(b)

Komisija je izvedla ustrezno posvetovanje z ustreznimi deležniki.

4.   Komisija med pripravo delegiranih aktov po potrebi preskusi vsebino in obliko oznak pnevmatik pri skupinah predstavnikov strank Unije, da zagotovi nedvoumno razumljivost oznak, ter objavi rezultate.

Člen 14

Izvajanje prenosa pooblastila

1.   Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je preneseno na Komisijo pod pogoji, določenimi v tem členu.

2.   Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz člena 13 se prenese na Komisijo za obdobje pet let od 25. junija 2020. Komisija pripravi poročilo o prenosu pooblastila najpozneje devet mesecev pred koncem petletnega obdobja. Prenos pooblastila se samodejno podaljšuje za enako dolga obdobja, razen če Evropski parlament ali Svet nasprotuje temu podaljšanju najpozneje tri mesece pred koncem vsakega obdobja.

3.   Prenos pooblastila iz člena 13 lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet. S sklepom o preklicu preneha veljati prenos pooblastila iz navedenega sklepa. Sklep začne učinkovati dan po njegovi objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši dan, ki je določen v navedenem sklepu. Sklep ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

4.   Komisija se pred sprejetjem delegiranega akta posvetuje s strokovnjaki, ki jih imenujejo države članice, v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje.

5.   Komisija takoj po sprejetju delegiranega akta o njem sočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

6.   Delegirani akt, sprejet na podlagi člena 13, začne veljati le, če mu niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotuje v roku dveh mesecev od uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o tem aktu ali če pred iztekom tega roka tako Evropski parlament kot Svet obvestita Komisijo, da mu ne bosta nasprotovala. Ta rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za dva meseca.

Člen 15

Ovrednotenje in poročanje

Komisija do 1. junija 2025 ovrednoti to uredbo ter Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru predloži poročilo.

V tem poročilu se oceni, kako uspešno so ta uredba in delegirani akti, sprejeti na njeni podlagi, omogočili končnim uporabnikom, da izberejo učinkovitejše pnevmatike, pri čemer se upoštevajo vplivi te uredbe in delegiranih aktov, sprejetih na njeni podlagi, na poslovanje, porabo goriva, varnost, emisije toplogrednih plinov, ozaveščenost potrošnikov in dejavnosti nadzora trga. V poročilu se ocenijo tudi stroški in koristi obveznega neodvisnega preverjanja informacij, navedenih na oznaki pnevmatike, ki ga izvajajo tretje osebe, pri čemer se upoštevajo izkušnje, pridobljene glede na širši okvir, določen v Uredbi (ES) št. 661/2009.

Člen 16

Sprememba Uredbe (EU) 2017/1369

V členu 12(2) Uredbe (EU) 2017/1369 se točka (a) nadomesti z naslednjim:

„(a)

podpirati delo organov za nadzor trga pri opravljanju njihovih nalog na podlagi te uredbe in ustreznih delegiranih aktov, vključno z njihovim izvrševanjem, ter na podlagi Uredbe (EU) 2020/740 Evropskega parlamenta in Sveta (*1);

Člen 17

Razveljavitev Uredbe (ES) št. 1222/2009

Uredba (ES) št. 1222/2009 se razveljavi z učinkom od 1. maja 2021.

Sklicevanje na razveljavljeno uredbo se šteje za sklicevanje na to uredbo in se bere v skladu s korelacijsko tabelo iz Priloge VIII k tej uredbi.

Člen 18

Začetek veljavnosti

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Uporablja se od 1. maja 2021.

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V Bruslju, 25. maja 2020

Za Evropski parlament

Predsednik

D. M. SASSOLI

Za Svet

Predsednica

A. METELKO-ZGOMBIĆ


(1)  UL C 62, 15.2.2019, str. 280.

(2)  Stališče Evropskega parlamenta z dne 26. marca 2019 (še ni objavljeno v Uradnem listu) in stališče Sveta v prvi obravnavi z dne 25. februarja 2020 (UL C 105, 31.3.2020, str. 1). Stališče Evropskega parlamenta z dne 13. maja 2020 (še ni objavljeno v Uradnem listu).

(3)  Uredba (ES) št. 1222/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o označevanju pnevmatik glede na izkoristek goriva in druge bistvene parametre (UL L 342, 22.12.2009, str. 46).

(4)  Uredba (ES) št. 661/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o zahtevah za homologacijo za splošno varnost motornih vozil, njihovih priklopnikov ter sistemov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot, namenjenih za taka vozila (UL L 200, 31.7.2009, str. 1).

(5)  Direktiva 2002/49/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. junija 2002 o ocenjevanju in upravljanju okoljskega hrupa (UL L 189, 18.7.2002, str. 12).

(6)  Pravilnik št. 117 Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo (UN/ECE) – Enotne določbe o homologaciji pnevmatik v zvezi z emisijami kotalnega hrupa in/ali oprijemljivostjo na mokrih površinah in/ali kotalnim uporom [2016/1350] (UL L 218, 12.8.2016, str. 1).

(7)  Uredba (EU) 2017/1369 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2017 o vzpostavitvi okvira za označevanje z energijskimi nalepkami in razveljavitvi Direktive 2010/30/EU (UL L 198, 28.7.2017, str. 1).

(8)  Uredba (EU) 2018/956 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. junija 2018 o spremljanju emisij CO2 in porabe goriva pri novih težkih vozilih ter o poročanju o njih (UL L 173, 9.7.2018, str. 1).

(9)  Uredba (EU) 2019/1242 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o določitvi standardov emisijskih vrednosti CO2 za nova težka vozila in spremembi uredb (ES) št. 595/2009 in (EU) 2018/956 Evropskega parlamenta in Sveta ter Direktive Sveta 96/53/ES (UL L 198, 25.7.2019, str. 202).

(10)  Direktiva 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (Direktiva o elektronskem poslovanju) (UL L 178, 17.7.2000, str. 1).

(11)  Uredba (EU) 2018/858 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o odobritvi in tržnem nadzoru motornih vozil in njihovih priklopnikov ter sistemov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot, namenjenih za taka vozila, spremembi uredb (ES) št. 715/2007 in (ES) št. 595/2009 ter razveljavitvi Direktive 2007/46/ES (UL L 151, 14.6.2018, str. 1).

(12)  Uredba (EU) 2019/1020 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o nadzoru trga in skladnosti proizvodov ter spremembi Direktive 2004/42/ES in uredb (ES) št. 765/2008 in (EU) št. 305/2011 (UL L 169, 25.6.2019, str. 1).

(13)  UL L 123, 12.5.2016, str. 1.


PRILOGA I

PRESKUŠANJE, RAZVRŠČANJE IN MERJENJE PARAMETROV PNEVMATIK

Del A: razredi glede na izkoristek goriva in koeficient kotalnega upora

Razred glede na izkoristek goriva se določi in prikaže na oznaki pnevmatike na podlagi koeficienta kotalnega upora (KKU v N/kN) v skladu z lestvico oznak „A“ do „E“, ki je določena v spodnji tabeli, izmeri v skladu s Prilogo 6 k Pravilniku UN/ECE št. 117 ter uskladi v skladu s postopkom uskladitve laboratorijev iz Priloge V.

Če tip pnevmatike spada v več kot en razred pnevmatik (npr. C1 in C2), se za opredelitev razreda glede na izkoristek goriva pri tem tipu pnevmatike uporabi lestvica, ki se uporablja za najvišji razred pnevmatik (npr. C2 in ne C1).

 

Pnevmatike C1

Pnevmatike C2

Pnevmatike C3

Razred glede na izkoristek goriva

KKU v N/kN

KKU v N/kN

KKU v N/kN

A

KKU ≤ 6,5

KKU ≤ 5,5

KKU ≤ 4,0

B

6,6 ≤ KKU ≤ 7,7

5,6 ≤ KKU ≤ 6,7

4,1 ≤ KKU ≤ 5,0

C

7,8 ≤ KKU ≤ 9,0

6,8 ≤ KKU ≤ 8,0

5,1 ≤ KKU ≤ 6,0

D

9,1 ≤ KKU ≤ 10,5

8,1 ≤ KKU ≤ 9,0

6,1 ≤ KKU ≤ 7,0

E

KKU ≥ 10,6

KKU ≥ 9,1

KKU ≥ 7,1

Del B: razredi glede na oprijem na mokri podlagi

1.

Razred glede na oprijem na mokri podlagi se določi in prikaže na oznaki pnevmatike na podlagi indeksa oprijema na mokri podlagi (G) v skladu z lestvico oznak „A“ do „E“, ki je določena v spodnji tabeli, ter izračuna v skladu s točko 2 in izmeri v skladu s Prilogo 5 k Pravilniku UN/ECE št. 117.

2.

Izračun indeksa oprijema na mokri podlagi (G)

G = G(T)–0,03

pri čemer je:

G(T) = indeks oprijema preskušane pnevmatike na mokri podlagi, kot je izmerjen v enem preskusnem ciklu

 

Pnevmatike C1

Pnevmatike C2

Pnevmatike C3

Razred glede na oprijem na mokri podlagi

G

G

G

A

1,55 ≤ G

1,40 ≤ G

1,25 ≤ G

B

1,40 ≤ G ≤ 1,54

1,25 ≤ G ≤ 1,39

1,10 ≤ G ≤ 1,24

C

1,25 ≤ G ≤ 1,39

1,10 ≤ G ≤ 1,24

0,95 ≤ G ≤ 1,09

D

1,1 ≤ G ≤ 1,24

0,95 ≤ G ≤ 1,09

0,80 ≤ G ≤ 0,94

E

G ≤ 1,09

G ≤ 0,94

G ≤ 0,79

Del C: razredi in izmerjena vrednost zunanjega kotalnega hrupa

Izmerjena vrednost zunanjega kotalnega hrupa (N, v dB(A)) se izrazi v decibelih in izračuna v skladu s Prilogo 3 k Pravilniku UN/ECE št. 117.

Razred zunanjega kotalnega hrupa se določi in prikaže na oznaki pnevmatike na podlagi mejnih vrednosti (LV) iz dela C Priloge II k Uredbi (ES) št. 661/2009, kot sledi:

N ≤ LV – 3

LV – 3 < N ≤ LV

N > LV

Image 1

Image 2

Image 3

Del D: oprijem na snegu

Učinkovitost oprijema na snegu se preskusi v skladu s Prilogo 7 k Pravilniku UN/ECE št. 117.

Pnevmatika, ki izpolnjuje minimalne vrednosti indeksa oprijema na snegu iz Pravilnika UN/ECE št. 117, se razvrsti kot pnevmatika za uporabo v težkih snežnih razmerah, na oznako pnevmatike pa se vključi naslednji piktogram.

Image 4

Del E: oprijem na ledu

Učinkovitost oprijema na ledu se preskusi v skladu z zanesljivimi, točnimi in ponovljivimi metodami, po potrebi vključno z mednarodnimi standardi, ki upoštevajo splošno priznane in najsodobnejše tehnologije.

Oznaka pnevmatike, ki izpolnjuje ustrezne minimalne vrednosti indeksa oprijema na ledu, vključuje naslednji piktogram:

Image 5


PRILOGA II

VSEBINA IN OBLIKA OZNAKE PNEVMATIKE

1.   

Vsebina oznake pnevmatike

1.1   

Informacije, ki jih je treba vključiti v zgornji del oznake pnevmatike:

Image 6

1.2   

Informacije, ki jih je treba vključiti v spodnji del oznake pnevmatike, za vse pnevmatike razen pnevmatik, ki izpolnjujejo minimalne vrednosti indeksa oprijema na snegu, določene v Pravilniku UN/ECE št. 117, ali ustrezne minimalne vrednosti indeksa oprijema na ledu ali oboje:

Image 7

1.3   

Informacije, ki jih je treba vključiti v spodnji del oznake pnevmatike za pnevmatike, ki izpolnjujejo minimalne vrednosti indeksa oprijema na snegu iz Pravilnika UN/ECE št. 117:

Image 8

1.4   

Informacije, ki jih je treba vključiti v spodnji del oznake pnevmatike za pnevmatike, ki izpolnjujejo ustrezne minimalne vrednosti indeksa oprijema na ledu:

Image 9

1.5   

Informacije, ki jih je treba vključiti v spodnji del oznake pnevmatike za pnevmatike, ki izpolnjujejo tako ustrezne minimalne vrednosti indeksa oprijema na snegu, določene v Pravilniku UN/ECE št. 117, kot minimalne vrednosti indeksa oprijema na ledu:

Image 10

2.   

Oblika oznake pnevmatike

2.1   

Oblika zgornjega dela oznake pnevmatike:

Image 11

2.1.1   

Oblika spodnjega dela oznake pnevmatike za vse pnevmatike, razen za pnevmatike, ki izpolnjujejo minimalne vrednosti indeksa oprijema na snegu iz Pravilnika UN/ECE št. 117 ali ustrezne minimalne vrednosti indeksa oprijema na ledu ali oboje:

Image 12

2.1.2   

Oblika spodnjega dela oznake pnevmatike za pnevmatike, ki izpolnjujejo minimalne vrednosti indeksa oprijema na snegu iz Pravilnika UN/ECE št. 117:

Image 13

2.1.3   

Oblika spodnjega dela oznake pnevmatike za pnevmatike, ki izpolnjujejo minimalne vrednosti indeksa oprijema na ledu:

Image 14

2.1.4   

Oblika spodnjega dela oznake pnevmatike za pnevmatike, ki izpolnjujejo ustrezne minimalne vrednosti indeksa oprijema na snegu iz Pravilnika UN/ECE št. 117 in minimalne vrednosti indeksa oprijema na ledu:

Image 15

2.2   

Za namene točke 2.1:

(a)

najmanjša velikost oznake pnevmatike: širina 75 mm in višina 110 mm. Kadar je oznaka pnevmatike natisnjena v večjem formatu, je vsebina kljub temu sorazmerna z navedenimi specifikacijami;

(b)

ozadje oznake pnevmatike: 100 % belo;

(c)

pisavi: Verdana in Calibri;

(d)

mere in specifikacije elementov, ki sestavljajo oznako pnevmatike: kot je določeno zgoraj;

(e)

barvne kode, ob uporabi barvnega modela CMYK (cianova, škrlatna, rumena in črna), izpolnjujejo vse naslednje zahteve:

barve logotipa EU:

ozadje: 100,80,0,0,

zvezde: 0,0,100,0,

barva energijskega logotipa: 100,80,0,0,

koda QR: 100 % črna,

trgovsko ime ali blagovna znamka dobavitelja: barva 100 % črna in pisava Verdana Bold velikosti 7 pt,

identifikacijska oznaka tipa pnevmatike: barva 100 % črna in pisava Verdana Regular velikosti 7 pt,

oznaka velikosti pnevmatike, indeks nosilnosti in simbol hitrostnega razreda: barva 100 % črna in pisava Verdana Regular velikosti 10 pt,

razred pnevmatike: barva 100 % črna, pisava Verdana Regular velikosti 7 pt in poravnava desna,

črke lestvice za izkoristek goriva in lestvice oprijema na mokri podlagi: barva 100 % bela in pisava Calibri Bold velikosti 19 pt; črke so poravnane na sredini osi, ki je 4,5 mm oddaljena od leve strani puščic,

kode CMYK za barve puščic na lestvici oznak „A“ do „E“ za izkoristek goriva:

razred A: 100,0,100,0,

razred B: 45,0,100,0,

razred C: 0,0,100,0,

razred D: 0,30,100,0,

razred E: 0,100,100,0,

kode CMYK za barve puščic na lestvici oznak „A“ do „E“ za oprijem na mokri podlagi:

A: 100,60,0,0,

B: 90,40,0,0,

C: 65,20,0,0,

D: 50,10,0,0,

E: 30,0,0,0,

notranje razdelilne črte: debelina 0,5 pt in barva 100 % črna,

črka za razred glede na izkoristek goriva: barva 100 % bela in pisava Calibri Bold velikosti 33 pt. Puščici za razred glede na izkoristek goriva in razred glede na oprijem na mokri podlagi se umestita tako, da sta konici poravnani z ustreznima puščicama na lestvici „A“ do „E“. Črki v puščicah za razred glede na izkoristek goriva in razred glede na oprijem na mokri podlagi se umestita v središče pravokotnega dela puščice, ki je 100 % črne barve,

piktogram za izkoristek goriva: širina 16 mm, višina 14 mm, debelina 1 pt in barva 100 % črna,

piktogram za oprijem na mokri podlagi: širina 20 mm, višina 14 mm, debelina 1 pt in barva 100 % črna,

piktogram za zunanji kotalni hrup: širina 24 mm, višina 18 mm, debelina 1 pt in barva 100 % črna; številka decibelov v zvočniku v pisavi Verdana Bold velikosti 12 pt, enota „dB“ v pisavi Verdana Regular velikosti 9 pt; razpon razredov zunanjega kotalnega hrupa („A“ do „C“) poravnan na sredini pod piktogramom, črka ustreznega razreda zunanjega kotalnega hrupa v pisavi Verdana Bold velikosti 16 pt in ostale črke razredov zunanjega kotalnega hrupa v pisavi Verdana Regular velikosti 10 pt,

piktogram za oprijem na snegu: širina 15 mm, višina 13 mm, debelina 1 pt in barva 100 % črna,

piktogram za oprijem na ledu: širina 15 mm, višina 13 mm, debelina 1 pt, debelina poševnih črt 0,5 pt in barva 100 % črna,

številka uredbe: barva 100 % črna in pisava Verdana Regular velikosti 6 pt.


(1)  Pravilnik št. 30 Gospodarske komisije Združenih narodov za Evropo (UN/ECE) – Enotni predpisi o homologaciji pnevmatik za motorna vozila in njihove priklopnike (UL L 201, 30.7.2008, str. 70).

(2)  Pravilnik št. 54 Gospodarske komisije Združenih narodov za Evropo (UN/ECE) – Enotni predpisi o homologaciji pnevmatik za gospodarska vozila in njihove priklopnike (UL L 183, 11.7.2008, str. 41).


PRILOGA III

INFORMACIJSKI LIST IZDELKA

Informacije o pnevmatikah na informacijskem listu izdelka se vključijo v prospekt o izdelku ali drugo gradivo, ki je priloženo pnevmatiki, ter vključujejo:

(a)

trgovsko ime ali blagovno znamko dobavitelja ali proizvajalca, če ta ni hkrati dobavitelj;

(b)

identifikacijsko oznako tipa pnevmatike;

(c)

oznako velikosti pnevmatike, indeks nosilnosti in simbol hitrostnega razreda, kot je navedeno v Pravilniku UN/ECE št. 30 ali v Pravilniku UN/ECE št. 54 za pnevmatike C1, pnevmatike C2 in pnevmatike C3, kakor je ustrezno;

(d)

razred pnevmatike glede na izkoristek goriva v skladu s Prilogo I;

(e)

razred pnevmatike glede na oprijem na mokri podlagi v skladu s Prilogo I;

(f)

razred zunanjega kotalnega hrupa in njegovo vrednost v decibelih v skladu s Prilogo I;

(g)

navedba, ali je pnevmatika pnevmatika za uporabo v težkih snežnih razmerah;

(h)

navedba, ali je pnevmatika pnevmatika za oprijem na ledu;

(i)

datum začetka proizvodnje tipa pnevmatike (dve števki za teden in dve za leto);

(j)

datum konca proizvodnje tipa pnevmatike, ko je ta znan (dve števki za teden in dve za leto).


PRILOGA IV

INFORMACIJE, NAVEDENE V TEHNIČNEM PROMOCIJSKEM GRADIVU

1.   

Informacije o pnevmatikah, vključene v tehnično promocijsko gradivo, se navedejo v naslednjem vrstnem redu:

(a)

razred glede na izkoristek goriva (črke „A“ do „E“);

(b)

razred glede na oprijem na mokri podlagi (črke „A“ do „E“);

(c)

razred in izmerjena vrednost zunanjega kotalnega hrupa v dB;

(d)

navedba, ali je pnevmatika pnevmatika za uporabo v težkih snežnih razmerah;

(e)

navedba, ali je pnevmatika pnevmatika za oprijem na ledu.

2.   

Informacije iz točke 1 izpolnjujejo naslednje zahteve:

(a)

so berljive;

(b)

so razumljive;

(c)

če se znotraj razreda pnevmatik tipi pnevmatik različno uvrstijo glede na dimenzije in ostale lastnosti, se navede razpon med najmanj in najbolj učinkovito pnevmatiko.

3.   

Dobavitelji na svojih spletnih mestih objavijo tudi naslednje:

(a)

povezavo na ustrezno spletno stran Komisije, namenjeno tej uredbi;

(b)

razlago piktogramov, natisnjenih na oznaki pnevmatike;

(c)

opozorilo, da so dejanski prihranki goriva in varnost v cestnem prometu močno odvisni od ravnanja voznikov ter zlasti naslednjega:

okolju prijazna vožnja lahko bistveno zmanjša porabo goriva,

za kar najboljši izkoristek goriva in oprijem na mokri podlagi je treba redno preverjati tlak v pnevmatikah,

vedno je treba upoštevati pot ustavljanja.

4.   

Kadar je ustrezno, dobavitelji in distributerji na svojih spletnih mestih objavijo tudi opozorilo, da so pnevmatike za oprijem na ledu posebej zasnovane za vožnjo po cestah, prekritih z ledom in zbitim snegom, zato naj bi se uporabljale le v zelo težkih vremenskih razmerah (npr. ob nizkih temperaturah), ter da je lahko učinkovitost uporabe pnevmatik za oprijem na ledu v milejših vremenskih razmerah (npr. ob mokroti ali višjih temperaturah) neoptimalna, predvsem glede oprijema na mokri podlagi, obnašanja in obrabe.


PRILOGA V

POSTOPEK USKLADITVE LABORATORIJEV GLEDE MERJENJA KOTALNEGA UPORA

1.   Opredelitev pojmov

Za namene postopka uskladitve laboratorijev glede merjenja kotalnega upora se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(1)

„referenčni laboratorij“ pomeni laboratorij, ki je del mreže laboratorijev, katerih imena so bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije zaradi postopka uskladitve laboratorijev, in ki lahko s svojo referenčno napravo doseže točnost rezultatov preskusa, določeno v oddelku 3;

(2)

„laboratorij kandidat“ pomeni laboratorij, ki sodeluje v postopku uskladitve laboratorijev in ni referenčni laboratorij;

(3)

„nastavitvena pnevmatika“ pomeni pnevmatiko, ki se preskusi za potrebe izvajanja postopka uskladitve laboratorijev;

(4)

„komplet nastavitvenih pnevmatik“ pomeni komplet petih ali več nastavitvenih pnevmatik za uskladitev ene naprave;

(5)

„dodeljena vrednost“ pomeni teoretično vrednost koeficienta kotalnega upora (KKU) ene nastavitvene pnevmatike, kot jo je izmeril teoretični laboratorij, ki je reprezentativen za mrežo referenčnih laboratorijev, ki se uporablja za postopek uskladitve laboratorijev;

(6)

„naprava“ pomeni vsako os za preskušanje pnevmatik v okviru ene določene merilne metode; na primer dve osi, ki delujeta na isti boben, ne štejeta za eno napravo.

2.   Splošne določbe

2.1   Načelo

V referenčnem laboratoriju (l) izmerjeni (m) koeficient kotalnega upora (KKUm,l ) se uskladi z dodeljenimi vrednostmi mreže referenčnih laboratorijev.

Izmerjeni (m) koeficient kotalnega upora (KKUm,c ), pridobljen z napravo v laboratoriju kandidatu (c), se uskladi prek enega referenčnega laboratorija mreže, ki ga izbere laboratorij kandidat.

2.2   Zahteve glede izbire pnevmatik

Za postopek uskladitve laboratorijev se v skladu z naslednjimi merili izbere komplet nastavitvenih pnevmatik. En komplet nastavitvenih pnevmatik se izbere za pnevmatike C1 in pnevmatike C2 skupaj, en komplet pa za pnevmatike C3:

(a)

komplet nastavitvenih pnevmatik se izbere tako, da zajema razpon različnih KKU pnevmatik C1 in pnevmatik C2 skupaj ali pnevmatik C3; vsekakor je pred uskladitvijo in po njej razlika med najvišjim KKUm kompleta nastavitvenih pnevmatik in najnižjim KKUm kompleta nastavitvenih pnevmatik enaka najmanj:

(i)

3 N/kN za pnevmatike C1 in pnevmatike C2 ter

(ii)

2 N/kN za pnevmatike C3;

(b)

KKUm v laboratoriju kandidatu ali referenčnem laboratoriju (KKUm,c ali KKUm,l ) se na podlagi navedenih vrednosti KKU vsake nastavitvene pnevmatike kompleta nastavitvenih pnevmatik enakomerno porazdeli;

(c)

vrednosti indeksa obremenitve ustrezno zajemajo razpon pnevmatik, ki jih je treba preskusiti, pri čemer se zagotovi, da tudi vrednosti kotalnega upora zajemajo razpon pnevmatik, ki jih je treba preskusiti.

Vsaka nastavitvena pnevmatika se pred uporabo preveri in zamenja, kadar:

(a)

je nastavitvena pnevmatika v stanju, ki onemogoča njeno uporabo za nadaljnje preskuse, ali

(b)

so odstopanja KKUm,c ali KKUm,l po popravku za morebitno odstopanje naprave v primerjavi s prejšnjimi meritvami večja od 1,5 odstotka.

2.3   Merilna metoda

Referenčni laboratorij izmeri vsako nastavitveno pnevmatiko štirikrat in shrani zadnje tri rezultate za nadaljnjo analizo v skladu z odstavkom 4 Priloge 6 k Pravilniku UN/ECE št. 117 ter pod pogoji iz odstavka 3 Priloge 6 k Pravilniku UN/ECE št. 117.

Laboratorij kandidat izmeri vsako nastavitveno pnevmatiko (n + 1)-krat, pri čemer je n določen v oddelku 5 te priloge, in shrani zadnjih n rezultatov za nadaljnjo analizo v skladu z odstavkom 4 Priloge 6 k Pravilniku UN/ECE št. 117 ter ob uporabi pogojev iz odstavka 3 Priloge 6 k Pravilniku UN/ECE št. 117.

Pri vsakem merjenju nastavitvene pnevmatike se sklop pnevmatika/kolo odstrani iz naprave, celotni preskusni postopek iz odstavka 4 Priloge 6 k Pravilniku UN/ECE št. 117 pa se ponovno izvede od začetka.

Laboratorij kandidat ali referenčni laboratorij izračuna:

(a)

izmerjeno vrednost vsake nastavitvene pnevmatike za vsako meritev, kot je določeno v odstavkih 6.2 in 6.3 Priloge 6 k Pravilniku UN/ECE št. 117 (tj. popravljeno za temperaturo 25 °C in premer bobna 2 m);

(b)

aritmetično povprečje zadnjih treh izmerjenih vrednosti vsake nastavitvene pnevmatike (v primeru referenčnih laboratorijev) ali aritmetično povprečje zadnjih n izmerjenih vrednosti vsake nastavitvene pnevmatike (v primeru laboratorijev kandidatov) ter

(c)

standardno odstopanje (σm ) po naslednji enačbi:

Image 16 Image 17

pri čemer je:

i

števec za število nastavitvenih pnevmatik in znaša od 1 do p;

j

števec zadnjih n ponovitev vsake meritve za določeno nastavitveno pnevmatiko in znaša od 2 do n + 1;

n + 1

število ponovitev meritev pnevmatike (n + = 4 za referenčne laboratorije in n + 1 ≥ 4 za laboratorije kandidate);

p

število nastavitvenih pnevmatik (p ≥ 5).

2.4   Oblike podatkov, ki se uporabljajo za izračune in rezultate

Izmerjene vrednosti KKU, popravljene za premer bobna in temperaturo, se zaokrožijo na dve decimalni mesti.

Izračuni se nato opravijo z vsemi števkami: ni dodatnih zaokroženj, razen pri končnih enačbah usklajevanja.

Vse vrednosti standardnega odstopanja se navedejo na tri decimalna mesta.

Vse vrednosti KKU bodo navedene na dve decimalni mesti.

Vsi koeficienti usklajevanja (A1 l , B1 l , A2 c in B2 c ) se zaokrožijo in navedejo na štiri decimalna mesta.

3.   Zahteve za referenčne laboratorije in določanje dodeljenih vrednosti

Dodeljene vrednosti vsake nastavitvene pnevmatike določi mreža referenčnih laboratorijev. Mreža vsako drugo leto oceni stabilnost in veljavnost dodeljenih vrednosti.

Vsak referenčni laboratorij, ki sodeluje v mreži, mora biti skladen s specifikacijami iz Priloge 6 k Pravilniku UN/ECE št. 117 ter imeti naslednje standardno odstopanje (σ m):

(a)

največ 0,05 N/kN za pnevmatike C1 in pnevmatike C2 ter

(b)

največ 0,05 N/kN za pnevmatike C3.

Komplete nastavitvenih pnevmatik, ki so bili izbrani v skladu z oddelkom 2.2, izmeri vsak referenčni laboratorij v mreži v skladu z oddelkom 2.3.

Dodeljena vrednost za vsako nastavitveno pnevmatiko je povprečje izmerjenih vrednosti, ki so jih za to nastavitveno pnevmatiko predložili referenčni laboratoriji v mreži.

4.   Postopek za uskladitev referenčnega laboratorija z dodeljenimi vrednostmi

Vsak referenčni laboratorij (l) se uskladi z vsakim novim naborom dodeljenih vrednosti in po vsaki pomembnejši spremembi naprave ali morebitnem odstopanju podatkov o preverjanju kontrolne pnevmatike naprave.

Pri uskladitvi se za vse posamezne podatke uporabi tehnika linearne regresije. Koeficienta regresije A1 l in B1 l se izračunata na naslednji način:

KKU = A1 l × KKUm,l + B1 l

pri čemer je:

KKU

l

dodeljena vrednost koeficienta kotalnega upora;

KKUm,

l

posamezna izmerjena vrednost koeficienta kotalnega upora, ki jo je izmeril referenčni laboratorij (l) (vključno s popravki za temperaturo in premer bobna).

5.   Zahteve za laboratorije kandidate

Laboratoriji kandidati postopek uskladitve ponovijo vsaj vsako drugo leto za vsako napravo in po vsaki pomembnejši spremembi naprave ali morebitnem odstopanju podatkov o preverjanju kontrolne pnevmatike naprave.

Običajen komplet petih različnih pnevmatik, ki so bili izbrani v skladu z oddelkom 2.2, najprej v skladu z oddelkom 2.3 izmeri laboratorij kandidat in zatem en referenčni laboratorij. Na zahtevo laboratorija kandidata se lahko preskusi več kot pet nastavitvenih pnevmatik.

Komplet nastavitvenih pnevmatik izbranemu referenčnemu laboratoriju zagotovi laboratorij kandidat.

Laboratorij kandidat (c) mora biti skladen s specifikacijami iz Priloge 6 k Pravilniku UN/ECE št. 117 ter ima po možnosti naslednji standardni odstopanji (σm ):

(a)

največ 0,075 N/kN za pnevmatike C1 in pnevmatike C2 ter

(b)

največ 0,06 N/kN za pnevmatike C3.

Če je standardno odstopanje (σm ) laboratorija kandidata večje od vrednosti pri štirih merjenjih, od katerih se zadnja tri uporabijo za izračune, se število n + 1 ponovitev meritev poveča za celotno serijo, kot sledi:

 

n + 1 = 1 + (σm)2, zaokroženo navzgor na vrednost najbližjega celega števila,

pri čemer je:

 

γ = 0,043 N/kN za pnevmatike C1 in pnevmatike C2;

 

γ = 0,035 N/kN za pnevmatike C3.

6.   Postopek za uskladitev laboratorija kandidata

En referenčni laboratorij (l) iz mreže izračuna funkcijo linearne regresije za vse posamezne podatke laboratorija kandidata (c). Koeficienta regresije A2 c in B2 c se izračunata na naslednji način:

KKUm,l = A2c x KKUm,c + B2c

pri čemer je:

KKUm,l

posamezna izmerjena vrednost koeficienta kotalnega upora, ki jo je izmeril referenčni laboratorij (l) (vključno s popravki za temperaturo in premer bobna);

KKUm,c

posamezna izmerjena vrednost koeficienta kotalnega upora, ki jo je izmeril laboratorij kandidat (c) (vključno s popravki za temperaturo in premer bobna).

Če je determinacijski koeficient R2 manjši od 0,97, se laboratorij kandidat ne uskladi.

Usklajeni KKU pnevmatik, ki jih je preskusil laboratorij kandidat, se izračuna po naslednji enačbi:

KKU = (A1 l x A2 c ) x KKUm,c + (A1 l x B2 c + B1 l )


PRILOGA VI

POSTOPEK PREVERJANJA

Skladnost na oznaki pnevmatike navedenih razredov glede na izkoristek goriva, oprijem na mokri podlagi in zunanji kotalni hrup ter navedenih vrednosti, pa tudi vseh dodatnih informacij o učinkovitosti s to uredbo se oceni za vsak tip pnevmatike ali vsako skupino pnevmatik, ki jo določi dobavitelj, po enem od naslednjih postopkov:

1.

Najprej se preskusi ena pnevmatika ali komplet pnevmatik. Če izmerjene vrednosti ustrezajo navedenim razredom ali navedeni vrednosti zunanjega kotalnega hrupa v okviru dovoljenega odstopanja iz spodnje tabele, se šteje, da je oznaka pnevmatike skladna s to uredbo.

Če izmerjene vrednosti ne ustrezajo navedenim razredom ali navedeni vrednosti zunanjega kotalnega hrupa v okviru dovoljenega odstopanja iz spodnje tabele, se preskusijo tri dodatne pnevmatike ali trije kompleti pnevmatik; povprečna vrednost meritev, pridobljena s preskusom treh dodatnih pnevmatik ali treh kompletov pnevmatik, se uporabi za to, da se preveri skladnosti z navedenimi informacijami, ob upoštevanju v okviru dovoljenega odstopanja iz spodnje tabele.

2.

Kadar razredi ali vrednosti na oznaki pnevmatike izhajajo iz rezultatov homologacijskih preskusov, pridobljenih v skladu z Uredbo (ES) št. 661/2009 ali Pravilnikom UN/ECE št. 117, lahko države članice uporabijo podatke meritev, pridobljene pri preskusih pnevmatik v zvezi s skladnostjo proizvodnje, ki so bili opravljeni po postopku homologacije, določenem v Uredbi (EU) 2018/858.

Pri oceni podatkov meritev, pridobljenih pri preskusih pnevmatik v zvezi s skladnostjo proizvodnje, se upošteva dovoljeno odstopanje iz spodnje tabele.

Izmerjeni parameter

Dovoljeno odstopanje

KKU (izkoristek goriva)

Usklajena izmerjena vrednost ne presega zgornje meje (najvišji KKU) navedenega razreda za več kot 0,3 N/kN.

Zunanji kotalni hrup

Izmerjena vrednost ne presega navedene vrednosti N za več kot 1 dB(A).

Oprijem na mokri podlagi

Izmerjena vrednost G(T) ni manjša od spodnje meje (najmanjša vrednost G) navedenega razreda.

Oprijem na snegu

Izmerjena vrednost ni manjša od najmanjše vrednosti indeksa oprijema na snegu.

Oprijem na ledu

Izmerjena vrednost ni manjša od najmanjše vrednosti indeksa oprijema na ledu.


PRILOGA VII

INFORMACIJE, KI JIH MORA DOBAVITELJ VNESTI V ZBIRKO PODATKOV

1.   

Informacije, ki jih je treba vnesti v javni del zbirke podatkov:

(a)

trgovsko ime ali blagovna znamka, naslov, kontaktni podatki in drugi podatki o pravni identiteti dobavitelja;

(b)

identifikacijska oznaka tipa pnevmatike;

(c)

oznaka pnevmatike v elektronski obliki;

(d)

razred(i) in drugi parametri z oznake pnevmatike ter

(e)

parametri z informacijskega lista izdelka v elektronski obliki.

2.   

Informacije, ki jih je treba vnesti v del zbirke podatkov, ki zadeva skladnost:

(a)

identifikacijska oznaka tipa pnevmatike vseh enakovrednih tipov pnevmatik, ki so že bili dani na trg;

(b)

zadosten splošni opis tipa pnevmatike, vključno z njenimi dimenzijami, indeksom obremenitve in hitrostnim razredom, da je mogoče tip pnevmatike nedvoumno in enostavno prepoznati;

(c)

protokoli za preskušanje, razvrščanje in merjenje parametrov pnevmatik, določenih v Prilogi I;

(d)

posebni varnostni ukrepi, če ti obstajajo, ki se sprejmejo pri sestavljanju, montaži, vzdrževanju ali preskušanju tipa pnevmatike;

(e)

po potrebi izmerjeni tehnični parametri tipa pnevmatike in

(f)

izračuni, opravljeni z izmerjenimi tehničnimi parametri.


PRILOGA VIII

KORELACIJSKA TABELA

Uredba (ES) št. 1222/2009

Ta uredba

Člen 1(1)

Člen 1(2)

Člen 1

Člen 2(1)

Člen 2(1)

Člen 2(2)

Člen 2(2)

Člen 3, točka 1

Člen 3, točka 1

Člen 3, točka 2

Člen 3, točka 2

Člen 3, točka 3

Člen 3, točka 4

Člen 3, točka 5

Člen 3, točka 3

Člen 3, točka 6

Člen 3, točka 4

Člen 3, točka 7

Člen 3, točka 8

Člen 3, točka 5

Člen 3, točka 9

Člen 3, točka 10

Člen 3, točka 11

Člen 3, točka 6

Člen 3, točka 12

Člen 3, točka 7

Člen 3, točka 13

Člen 3, točka 8

Člen 3, točka 14

Člen 3, točka 9

Člen 3, točka 15

Člen 3, točka 10

Člen 3, točka 16

Člen 3, točka 11

Člen 3, točka 17

Člen 3, točka 18

Člen 3, točka 12

Člen 3, točka 19

Člen 3, točka 13

Člen 3, točka 20

Člen 3, točka 21

Člen 3, točka 22

Člen 3, točka 23

Člen 3, točka 24

Člen 4

Člen 4

Člen 4(1)

Člen 4(1)

Člen 4(1), točka (a)

Člen 4(1), točka (a)

Člen 4(1), točka (b)

Člen 4(1), točka (b)

Člen 4(2)

Člen 4(2)

Člen 4(3)

Člen 4(3)

Člen 4(4)

Člen 4(4)

Člen 4(5)

Člen 4(6)

Člen 4(7)

Člen 4(8)

Člen 4(9)

Člen 4(10)

Člen 5

Člen 5(1)

Člen 6(1)

Člen 5(1), točka (a)

Člen 6(1), točka (a)

Člen 5(1), točka (b)

Člen 6(1), točka (b)

Člen 6(2)

Člen 6(3)

Člen 5(2)

Člen 6(4)

Člen 5(3)

Člen 6(5)

Člen 6(6)

Člen 6(7)

Člen 6

Člen 7

Člen 8

Člen 7

Člen 9

Člen 8

Člen 10

Člen 9(1)

Člen 11(1)

Člen 9(2)

Člen 11(1)

Člen 9(2), drugi stavek

Člen 4(5)

Člen 10

Člen 11(2)

Člen 11(3)

Člen 11, točka (a)

Člen 11, točka (b)

Člen 11, točka (c)

Člen 13(1), točka (b)

Člen 12

Člen 11(4)

Člen 11(5)

Člen 12

Člen 13

Člen 13(1)

Člen 13(2)

Člen 13(3)

Člen 13(4)

Člen 14

Člen 13

Člen 14

Člen 15

Člen 15

Člen 16

Člen 17

Člen 16

Člen 18

Priloga I

Priloga I

Priloga II

Priloga II

Priloga III

Priloga III

Priloga IV

Priloga IV

Priloga VI

Priloga IVa

Priloga V

Priloga V

Priloga VII

Priloga VIII


5.6.2020   

SL

Uradni list Evropske unije

L 177/32


UREDBA (EU) 2020/741 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

z dne 25. maja 2020

o minimalnih zahtevah za ponovno uporabo vode

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 192(1) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (1),

ob upoštevanju mnenja Odbora regij (2),

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom (3),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Vodni viri v Uniji so izpostavljeni vse večjim obremenitvam, kar povzroča pomanjkanje vode in slabšanje njene kakovosti. Še posebej podnebne spremembe, nepredvidljivi vremenski vzorci in suša močno povečujejo pritisk na razpoložljivost sladke vode, ki je posledica razvoja mest in kmetijstva.

(2)

Zmožnost Unije za odzivanje na vse večje obremenitve vodnih virov bi se lahko izboljšala z bolj razširjeno ponovno uporabo očiščene odpadne vode, omejevanjem odvzemanja iz vodnih teles površinskih voda in vodnih teles podzemnih voda, zmanjševanjem vpliva odvajanja očiščene odpadne vode v vodna telesa in spodbujanjem varčevanja z vodo preko številnih uporab komunalne odpadne vode, ob hkratnem zagotavljanju visoke ravni varstva okolja. V Direktivi 2000/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4) je ponovna uporaba vode skupaj s spodbujanjem uporabe tehnologij za učinkovito rabo vode v industriji in z vodo varčnih metod namakanja omenjena kot eden od dopolnilnih ukrepov, ki jih lahko države članice uporabljajo za dosego ciljev navedene direktive, in sicer dobrega kakovostnega in količinskega stanja vodnih teles površinskih voda in vodnih teles podzemnih voda. V skladu z Direktivo Sveta 91/271/EGS (5) je treba očiščeno odpadno vodo znova uporabiti, kadar koli je to mogoče.

(3)

Sporočilo Komisije z dne 14. novembra 2012 z naslovom „Načrt za varovanje evropskih vodnih virov“ poudarja, da je treba vzpostaviti instrument za ureditev standardov na ravni Unije za ponovno uporabo vode, da bi se odpravile ovire za razširjeno uporabo take alternativne oskrbe z vodo, ki bi lahko prispevala k zmanjšanju pomanjkanja vode in zmanjšanju ranljivosti sistemov oskrbe.

(4)

V sporočilu Komisije z dne 18. julija 2007 z naslovom „Obravnavanje izziva pomanjkanja vode in suše v Evropski uniji“ je določena hierarhija ukrepov, ki bi jih države članice lahko upoštevale pri obvladovanju pomanjkanja vode in suše. V sporočilu je navedeno, da se lahko v regijah, kjer so bili v skladu s hierarhijo možnih rešitev problemov z vodo izvedeni vsi preventivni ukrepi in kjer povpraševanje po vodi še vedno presega njeno razpoložljivost, v nekaterih okoliščinah ter ob upoštevanju vidika stroškov in koristi kot alternativni pristop k blažitvi posledic hude suše uporabi dodatna infrastruktura za oskrbo z vodo.

(5)

Evropski parlament v svoji resoluciji z dne 9. oktobra 2008 o obravnavanju izziva pomanjkanja vode in suše v Evropski uniji (6) opozarja, da bi bilo treba pri upravljanju vodnih virov dati prednost pristopu, ki temelji na povpraševanju, hkrati pa meni, da bi Unija morala pri tem upravljanju uporabiti celostni pristop, ki bi združeval ukrepe za upravljanje povpraševanja, ukrepe za optimizacijo obstoječih virov v vodnem krogu in ukrepe za ustvarjanje novih virov, ter da bi bilo treba pri tem pristopu upoštevati okoljske, socialne in gospodarske vidike.

(6)

Komisija se je v svojem sporočilu z dne 2. decembra 2015 z naslovom „Zaprtje zanke - akcijski načrt EU za krožno gospodarstvo“ zavezala, da bo sprejela vrsto ukrepov za spodbujanje ponovne uporabe očiščene odpadne vode, vključno s pripravo zakonodajnega predloga o minimalnih zahtevah za ponovno uporabo vode. Komisija bi morala posodobiti svoj akcijski načrt in vodne vire še naprej obravnavati kot prednostno področje, na katerem je treba ukrepati.

(7)

Namen te uredbe je olajšati izvajanje ponovne uporabe vode, kadar koli je to mogoče in stroškovno učinkovito, in na ta način ustvariti ustrezen okvir za tiste države članice, ki želijo ali morajo izvajati ponovno uporabo vode. Ponovna uporaba vode je obetavna možnost za številne države članice, vendar se je zaenkrat zanjo odločila ter na tem področju sprejela nacionalne predpise ali standarde le peščica. Ta uredba bi morala biti dovolj prožna, da bi omogočala nadaljevanje prakse ponovne uporabe vode, hkrati pa drugim državam članicam zagotavljala, da ta pravila lahko uporabljajo, če se odločijo, da bodo to prakso uvedle pozneje. Vsaka odločitev o tem, da se voda ne bi ponovno uporabljala, bi morala biti ustrezno utemeljena na podlagi meril iz te uredbe, poleg tega pa bi bilo treba opravljati redne preglede te odločitve.

(8)

Direktiva 2000/60/ES zagotavlja državam članicam potrebno prožnost, da lahko v programe ukrepov, ki jih sprejmejo, vključijo tudi dodatne dopolnilne ukrepe, s katerimi podprejo svoja prizadevanja za doseganje ciljev glede kakovosti vode, določenih v navedeni direktivi. Nedokončen seznam dopolnilnih ukrepov iz dela B Priloge VI k Direktivi 2000/60/ES med drugim vsebuje ukrepe za ponovno uporabo vode. V tem okviru in v skladu s hierarhijo ukrepov, ki bi jo države članice lahko upoštevale pri obvladovanju pomanjkanja vode in suše ter ki spodbuja ukrepe od varčevanja z vodo do politike določanja cen in alternativnih rešitev, pa tudi ob ustreznem upoštevanju vidika stroškov in koristi, bi se morale minimalne zahteve za ponovno uporabo vode, kot so določene s to uredbo, uporabljati vedno, kadar se očiščena komunalna odpadna voda iz komunalnih čistilnih naprav v skladu z Direktivo 91/271/EGS ponovno uporabi za namakanje v kmetijstvu.

(9)

Za ponovno uporabo ustrezno očiščene odpadne vode, na primer iz komunalnih čistilnih naprav, se šteje, da ima manjši vpliv na okolje kot drugi alternativni načini oskrbe z vodo, kot so prenosi vode ali razsoljevanje. Vendar se taka ponovna uporaba vode, ki bi lahko zmanjšala tratenje vode in omogočila njen prihranek, v Uniji izvaja le omejeno. Zdi se, da je to delno zaradi znatnih stroškov sistemov ponovne uporabe odpadne vode ter dejstva, da ni skupnih okoljskih in zdravstvenih standardov Unije za ponovno uporabo vode, pri kmetijskih proizvodih pa zlasti zaradi potencialnega tveganja za zdravje in okolje ter morebitnih ovir za prosti pretok proizvodov, ki so se namakali s predelano vodo.

(10)

Zdravstvene standarde v zvezi s higieno živil za kmetijske proizvode, ki so se namakali s predelano vodo, je mogoče doseči le, če se zahteve glede kakovosti predelane vode, namenjene za namakanje v kmetijstvu, med državami članicami ne razlikujejo bistveno. Harmonizacija zahtev bi prispevala tudi k učinkovitemu delovanju notranjega trga v zvezi s takimi proizvodi. Zato je primerno uvesti minimalne ravni harmonizacije z določitvijo minimalnih zahtev za kakovost vode in spremljanje. Takšne minimalne zahteve bi morale biti sestavljene iz minimalnih parametrov za predelano vodo, ki temeljijo na tehničnih poročilih Skupnega raziskovalnega središča Komisije in upoštevajo mednarodne standarde na področju ponovne uporabe vode, in iz drugih strožjih ali dodatnih zahtev glede kakovosti, ki bi jih lahko pristojni organi po potrebi uvedli skupaj z morebitnimi ustreznimi preventivnimi ukrepi.

(11)

Ponovna uporaba vode za namakanje v kmetijstvu lahko prispeva tudi k spodbujanju krožnega gospodarstva z obnavljanjem hranil iz predelane vode in njihovim nanašanjem na kulturne rastline s pomočjo tehnik fertigacije. Tako bi lahko s ponovno uporabo vode zmanjšali potrebo po dodatnem dovajanju mineralnih gnojil. Končne uporabnike bi bilo treba obvestiti o vsebnosti hranil v predelani vodi.

(12)

Ponovna uporaba vode bi lahko prispevala k obnovitvi hranil, ki jih vsebuje očiščena komunalna odpadna voda, pri čemer bi lahko bila uporaba predelane vode za namakanje v kmetijstvu ali gozdarstvu dejansko način za vrnitev hranil, kot so dušik, fosfor in kalij, v naravne biogeokemične cikle.

(13)

Med razlogi za počasno uvajanje ponovne uporabe vode v Uniji se navajajo visoke naložbe, potrebne za nadgradnjo komunalnih čistilnih naprav, in pomanjkanje finančnih spodbud za ponovno uporabo vode v kmetijstvu. Moralo bi biti mogoče nasloviti te ovire s spodbujanjem inovativnih shem in ekonomskih spodbud, s katerimi bi se ustrezno upoštevali stroški ter socialno-ekonomske in okoljske koristi ponovne uporabe vode.

(14)

Izpolnjevanje minimalnih zahtev za ponovno uporabo vode bi moralo biti skladno z vodno politiko Unije in bi moralo prispevati k doseganju ciljev trajnostnega razvoja iz agende Združenih narodov za trajnostni razvoj do leta 2030, zlasti šestega cilja, da bi se zagotovili razpoložljivost vode in trajnostno upravljanje z njo, sanitarna ureditev za vse ter bistveno povečanje recikliranja vode in varne ponovne uporabe vode po vsem svetu, s čimer bi prispevali k doseganju dvanajstega cilja trajnostnega razvoja Združenih narodov glede trajnostne porabe in proizvodnje. Poleg tega bi morala ta uredba poskušati zagotoviti uporabo člena 37 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah glede varstva okolja.

(15)

V nekaterih primerih upravljavci objektov za predelavo vode predelano vodo še vedno prevažajo in shranjujejo, potem ko zapusti objekt za predelavo vode, preden jo dostavijo naslednjim akterjem v verigi, na primer upravljavcu distribucijskega sistema za predelano vodo ali upravljavcu objekta za shranjevanje predelane vode ali končnemu uporabniku. Treba je opredeliti mesto skladnosti, da se pojasni, kje preneha odgovornost upravljavca objekta za predelavo vode in se začne odgovornost naslednjega akterja v verigi.

(16)

Obvladovanje tveganja bi moralo zajemati proaktivno ugotavljanje in obvladovanje tveganj ter bi moralo upoštevati načelo proizvajanja predelane vode takšne kakovosti, kot se zahteva za določeno uporabo. Ocena tveganja bi morala temeljiti na ključnih elementih obvladovanja tveganja ter ugotoviti morebitne dodatne zahteve za kakovost vode, potrebne za zagotovitev ustreznega varstva okolja ter varovanja zdravja ljudi in živali. Načrti obvladovanja tveganj pri ponovni uporabi vode bi morali zato zagotoviti varno uporabo predelane vode in upravljanje z njo ter da ni tveganj za okolje ali za zdravje ljudi ali živali. Pri pripravi takšnih načrtov obvladovanja tveganj bi se lahko upoštevale obstoječe mednarodne smernice ali standardi, kot so smernice ISO 20426:2018 za ocenjevanje in obvladovanje tveganja za zdravje, povezanega s ponovno uporabo vode, ki ni namenjena pitju, in smernice ISO 16075:2015 za uporabo očiščene odpadne vode za namakanje ali smernice Svetovne zdravstvene organizacije (SZO).

(17)

Zahteve glede kakovosti vode, namenjene za prehrano ljudi, so navedene v Direktivi Sveta 98/83/ES (7). Države članice bi morale sprejeti ustrezne ukrepe za zagotovitev, da dejavnosti ponovne uporabe vode ne bi povzročile poslabšanja kakovosti vode, namenjene za prehrano ljudi. Zato bi bilo treba pri načrtu obvladovanja tveganja pri ponovni uporabi vode posebno pozornost nameniti varstvu vodnih teles, ki se uporabljajo za odvzem vode, namenjene za prehrano ljudi, in ustreznih vodovarstvenih območij.

(18)

Sodelovanje in vzajemno delovanje različnih strani, udeleženih v procesu predelave vode, bi morala biti nujna pogoja za vzpostavitev postopkov predelave v skladu z zahtevami za posamezne uporabe, da bi lahko oskrbo s predelano vodo načrtovali glede na povpraševanje končnih uporabnikov.

(19)

Da bi se učinkovito zavarovala okolje ter zdravje ljudi in živali, bi morali imeti upravljavci objektov za predelavo vode glavno odgovornost za kakovost predelane vode na mestu skladnosti. Zaradi izpolnjevanja minimalnih zahtev iz te uredbe in morebitnih dodatnih pogojev, ki jih določi pristojni organ, bi morali upravljavci objektov za predelavo vode spremljati kakovost predelane vode. Zato je primerno določiti minimalne zahteve za spremljanje, ki vključujejo pogostost rutinskega spremljanja ter čas in cilje uspešnosti za validacijsko spremljanje. Nekatere zahteve za rutinsko spremljanje so določene v Direktivi 91/271/EGS.

(20)

Ta uredba bi morala zajemati predelano vodo, ki se pridobi iz odpadne vode, ki se zbere v kanalizacijskih omrežjih, očisti v komunalnih čistilnih napravah v skladu z Direktivo 91/271/EGS ter nato še dodatno očisti, bodisi v komunalni čistilni napravi bodisi v objektu za predelavo vode, da bi ustrezala parametrom iz Priloge I k tej uredbi. V skladu z Direktivo 91/271/EGS za aglomeracije s populacijskim ekvivalentom (PE), manjšim od 2 000, ni treba zagotoviti kanalizacijskega omrežja. Vendar pa mora biti komunalna odpadna voda iz aglomeracij s PE, manjšim od 2 000, ki vstopa v kanalizacijsko omrežje, v skladu s členom 7 Direktive 91/271/EGS podvržena primernemu postopku čiščenja, preden se odvede v sladko vodo ali estuarije. Zato bi morala odpadna voda iz aglomeracij s PE, manjšim od 2 000, spadati v področje uporabe te uredbe le, kadar vstopa v kanalizacijsko omrežje in je podvržena postopku čiščenja v komunalni čistilni napravi. Podobno ta uredba ne bi smela zadevati biološko razgradljive tehnološke odpadne vode iz tovarn, ki spadajo v industrijske sektorje, navedene v Prilogi III k Direktivi 91/271/EGS, razen kadar odpadna voda iz teh tovarn vstopa v kanalizacijsko omrežje in je podvržena postopku čiščenja v komunalni čistilni napravi.

(21)

Ponovna uporaba očiščene komunalne odpadne vode za namakanje v kmetijstvu je tržno usmerjen ukrep, ki temelji na povpraševanju in potrebah kmetijskega sektorja, zlasti v nekaterih državah članicah, v katerih primanjkuje vodnih virov. Upravljavci objektov za predelavo vode in končni uporabniki bi morali s sodelovanjem zagotoviti, da predelana voda, proizvedena v skladu z minimalnimi zahtevami kakovosti, določenimi s to uredbo, ustreza potrebam končnih uporabnikov, povezanim z različnimi kategorijami kulturnih rastlin. Kadar razredi kakovosti vode, ki jo proizvedejo upravljavci objektov za predelavo vode, ne ustrezajo kategoriji kulturnih rastlin in metodi namakanja, ki se že uporablja na zadevnem območju, na primer v kolektivnem sistemu oskrbe, bi se lahko zahteve glede kakovosti vode izpolnile tako, da se na naslednji stopnji uporabi več možnosti čiščenja vode, samostojno ali v kombinaciji z možnostmi, ki ne vključujejo čiščenja predelane vode, v skladu s pristopom večkratnih pregrad.

(22)

Za zagotovitev optimalne ponovne uporabe komunalnih odpadnih vodnih virov bi bilo treba končnim uporabnikom omogočiti usposabljanja, da se zagotovi, da uporabijo predelano vodo ustreznega razreda kakovosti. Kadar je namembnost specifične vrste kulturne rastline neznana ali kadar ima specifična vrsta kulturne rastline več namembnosti, bi bilo treba uporabiti predelano vodo najvišjega razreda kakovosti, razen če se uporabijo ustrezne pregrade, ki omogočajo doseganje zahtevane kakovosti.

(23)

Zagotoviti je treba, da je uporaba predelane vode varna, ter s tem spodbuditi ponovno uporabo vode na ravni Unije in povečati zaupanje javnosti vanjo. Zato bi bilo treba proizvodnjo predelane vode za namakanje v kmetijstvu in oskrbo z njo dovoliti samo na podlagi dovoljenja, ki ga izdajo pristojni organi držav članic. Za zagotovitev usklajenega pristopa na ravni Unije, sledljivosti predelane vode in preglednosti bi bilo treba na ravni Unije določiti pravila materialnega prava za taka dovoljenja. Podrobnosti postopkov za izdajo dovoljenj, kot so imenovanje pristojnih organov in roki, pa bi morale določiti države članice. Te bi morale imeti možnost, da uporabijo obstoječe postopke za izdajo dovoljenj, ki bi jih bilo treba prilagoditi, da bi se upoštevale zahteve, uvedene s to uredbo. Države članice bi morale pri imenovanju odgovornih strani za pripravo načrta obvladovanja tveganja pri ponovni uporabi vode ter pristojnega organa za izdajo dovoljenja za proizvodnjo predelane vode in oskrbo z njo zagotoviti, da ni nasprotja interesov.

(24)

Če se izkaže, da sta potrebna upravljavec distribucijskega sistema za predelano vodo in upravljavec objekta za shranjevanje predelane vode, bi moralo biti možno, da se zahteva, da imajo taki upravljavci dovoljenje. Če so izpolnjene vse zahteve za dovoljenje, bi moral pristojni organ v državi članici izdati dovoljenje, ki vsebuje vse potrebne pogoje in ukrepe, določene v načrtu obvladovanja tveganja pri ponovni uporabi vode.

(25)

Za namene te uredbe bi moralo biti mogoče, da dejavnosti čiščenja in dejavnosti predelave komunalne odpadne vode potekajo na isti fizični lokaciji in se zanje uporablja isti objekt ali različni, ločeni objekti. Poleg tega bi moralo biti mogoče, da sta upravljavec čistilne naprave in upravljavec objekta za predelavo vode isti subjekt.

(26)

Pristojni organi bi morali preverjati skladnost predelane vode s pogoji iz ustreznega dovoljenja. V primeru neskladnosti bi morali ti organi od odgovornih strani zahtevati, naj sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev skladnosti predelane vode. Oskrba s predelano vodo bi se morala prekiniti, kadar neskladnost povzroči znatno tveganje za okolje ali zdravje ljudi ali živali.

(27)

Namen določb te uredbe je dopolnjevati zahteve drugih zakonodajnih aktov Unije, zlasti v zvezi z morebitnimi tveganji za zdravje in okolje.Da bi se zagotovil celovit pristop k obravnavi morebitnih tveganj za okolje ter za zdravje ljudi in živali, bi morali upravljavci objektov za predelavo vode in pristojni organi upoštevati zahteve iz drugih ustreznih zakonodajnih aktov Unije, zlasti direktiv Sveta 86/278/EGS (8) in 91/676/EGS (9), direktiv 91/271/EGS, 98/83/ES in 2000/60/ES, uredb (ES) št. 178/2002 (10), (ES) št. 852/2004 (11), (ES) št. 183/2005 (12), (ES) št. 396/2005 (13) in (ES) št. 1069/2009 (14) Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv 2006/7/ES (15), 2006/118/ES (16), 2008/105/ES (17) in 2011/92/EU (18) Evropskega parlamenta in Sveta ter uredb Komisije (ES) št. 2073/2005 (19), (ES) št. 1881/2006 (20) in (EU) št. 142/2011 (21).

(28)

Uredba (ES) št. 852/2004 določa splošna pravila za nosilce živilske dejavnosti ter ureja proizvodnjo, predelavo, distribucijo in dajanje v promet hrane, namenjene za prehrano ljudi. Obravnava zdravstveno ustreznost hrane in eno od njenih glavnih načel je, da je za varnost hrane odgovoren predvsem nosilec živilske dejavnosti. Za navedeno uredbo so bile pripravljene tudi podrobne smernice. V tem okviru je zlasti pomembno obvestilo Komisije o smernicah za odpravo mikrobioloških tveganj pri svežem sadju in zelenjavi v primarni proizvodnji z dobro higieno. Minimalne zahteve za predelano vodo, ki so določene v tej uredbi, nosilcem živilske dejavnosti ne preprečujejo, da kakovost vode, ki je potrebna za izpolnjevanje Uredbe (ES) št. 852/2004, dosežejo tako, da na naslednji stopnji uporabijo več možnosti čiščenja vode, samostojno ali v kombinaciji z možnostmi, ki ne vključujejo čiščenja.

(29)

Recikliranje in ponovna uporaba očiščene odpadne vode imata velik potencial. Z namenom podpiranja in spodbujanja ponovne uporabe vode navedba posebnih uporab v okviru te uredbe državam članicam ne bi smela preprečevati, da dovolijo uporabo predelane vode za druge namene, vključno z industrijskimi, rekreacijskimi in okoljskimi nameni, za katere se šteje, da so potrebni glede na nacionalne okoliščine in potrebe, pod pogojem, da je zagotovljena visoka raven varstva okolja ter varovanja zdravja ljudi in živali.

(30)

Pristojni organi bi morali z izmenjavo informacij sodelovati z drugimi ustreznimi organi, da bi zagotovili izpolnjevanje zadevnih zahtev Unije in nacionalnih zahtev.

(31)

Da bi se povečalo zaupanje v ponovno uporabo vode, bi bilo treba javnosti zagotoviti informacije. Dajanje na voljo jasnih, razumljivih in ažurnih informacij o ponovni uporabi vode bi omogočilo večjo preglednost in sledljivost, poleg tega bi bilo lahko posebej uporabno za druge zadevne organe, za katere ima določena ponovna uporaba vode posledice. Države članice bi morale za spodbujanje ponovne uporabe vode in za to, da bi se zainteresirane strani seznanile s koristmi ponovne uporabe vode in s tem spodbudile sprejemanje te prakse, poskrbeti za pripravo informacijskih kampanj in kampanj ozaveščanja, ki so prilagojene obsegu ponovne uporabe vode.

(32)

Izobraževanje in usposabljanje končnih uporabnikov sta ključnega pomena kot sestavna dela izvajanja in ohranjanja preventivnih ukrepov. V načrtu obvladovanja tveganja pri ponovni uporabi vode bi bilo treba upoštevati posebne ukrepe za preprečevanje izpostavljenosti ljudi, kot so uporaba osebne zaščitne opreme, umivanje rok in osebna higiena.

(33)

Cilj Direktive 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta (22) je v državah članicah zagotoviti pravico do dostopa do informacij o okolju v skladu s Konvencijo o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (23) (Aarhuška konvencija). Direktiva 2003/4/ES določa obsežne obveznosti v zvezi z dajanjem informacij o okolju na voljo na zahtevo in dejavnim razširjanjem takih informacij. Direktiva 2007/2/ES Evropskega parlamenta in Sveta (24) zajema izmenjavo prostorskih informacij, vključno s podatkovnimi nizi o različnih okoljskih temah. Pomembno je, da določbe te uredbe v zvezi z dostopom do informacij in ureditvami izmenjave podatkov dopolnjujejo navedeni direktivi in ne vzpostavljajo ločene pravne ureditve. Zato določbe te uredbe o obveščanju javnosti in informacijah o spremljanju izvajanja ne bi smele posegati v direktivi 2003/4/ES in 2007/2/ES.

(34)

Podatki, ki jih zagotovijo države članice, so bistveni za to, da lahko Komisija spremlja in oceni to uredbo glede na njene cilje.

(35)

Komisija bi morala v skladu z odstavkom 22 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (25) ovrednotiti to uredbo. Vrednotenje bi moralo temeljiti na petih merilih, in sicer uspešnosti, učinkovitosti, ustreznosti, skladnosti in dodani vrednosti za Unijo, ter zagotavljati podlago za ocene učinka morebitnih nadaljnjih ukrepov. Pri vrednotenju bi bilo treba upoštevati znanstveni napredek, predvsem glede možnega vpliva snovi, ki vzbujajo zaskrbljenost.

(36)

Minimalne zahteve za varno ponovno uporabo očiščene komunalne odpadne vode odražajo razpoložljiva znanstvena dognanja in mednarodno priznane standarde in prakse v zvezi s ponovno uporabo vode ter zagotavljajo, da se lahko takšna voda varno uporablja za namakanje v kmetijstvu, s čimer se zagotavlja visoka raven varstva okolja ter varovanja zdravja ljudi in živali. Komisija bi morala imeti možnost, da na podlagi rezultatov vrednotenja te uredbe ali kadar koli bi bilo to potrebno zaradi novih znanstvenih spoznanj in tehničnega napredka, preuči, ali bi bilo treba pregledati minimalne zahteve iz oddelka 2 Priloge I, in bi po potrebi morala pripraviti zakonodajni predlog za spremembo te uredbe.

(37)

Da bi ključne elemente obvladovanja tveganja prilagodili tehničnemu in znanstvenemu napredku, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije sprejme akte za spremembo ključnih elementov obvladovanja tveganja, določenih v tej uredbi. Poleg tega bi bilo treba za zagotovitev visoke ravni varstva okolja ter varovanja zdravja ljudi in živali Komisiji omogočiti, da sprejema delegirane akte, ki z določitvijo tehničnih specifikacij dopolnjujejo ključne elemente obvladovanja tveganja, določene v tej uredbi. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje. Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(38)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za sprejetje podrobnih pravil o obliki in predstavitvi informacij v zvezi s spremljanjem izvajanja te uredbe, ki jih morajo zagotoviti države članice, ter obliki in predstavitvi pregleda na ravni Unije, ki ga pripravi Evropska agencija za okolje. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (26).

(39)

Namen te uredbe je med drugim varstvo okolja ter varovanje zdravja ljudi in živali. Kot je Sodišče že večkrat opozorilo, bi bila načelna izključitev možnosti, da se zadevne osebe sklicujejo na obveznost, uvedeno z direktivo, v nasprotju z zavezujočim učinkom, ki ga ima direktiva na podlagi tretjega odstavka člena 288 Pogodbe o delovanju Evropske unije. To stališče velja tudi za uredbo, katere cilj je zagotoviti, da bo predelana voda varna za namakanje v kmetijstvu.

(40)

Države članice bi morale določiti pravila o kaznih, ki se uporabljajo za kršitve te uredbe, in bi morale sprejeti vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da se te kazni izvajajo. Kazni bi morale biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

(41)

Ker ciljev te uredbe, in sicer varstva okolja ter varovanja zdravja ljudi in živali, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega ali učinkov ukrepa lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(42)

Državam članicam je treba zagotoviti dovolj časa za vzpostavitev upravne infrastrukture, potrebne za uporabo te uredbe, upravljavcem pa dovolj časa za pripravo na uporabo novih pravil.

(43)

Da bi v največji možni meri razvili in spodbudili ponovno uporabo ustrezno očiščene odpadne vode, in da bi zagotovili pomembno izboljšanje zanesljivosti ustrezno očiščene odpadne vode in uspešno delujočih metod uporabe, bi morala Unija podpirati raziskave in razvoj na tem področju prek programa Obzorje Evropa.

(44)

Namen te uredbe je spodbujanje trajnostne uporabe vode. Komisija bi se zato morala zavzeti za uporabo programov Unije, med drugim programa LIFE, za podporo lokalnih pobud za ponovno uporabo ustrezno očiščene odpadne vode –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

Člen 1

Predmet urejanja in namen

1.   Ta uredba določa minimalne zahteve za kakovost vode in spremljanje ter določbe za obvladovanje tveganja, za varno uporabo predelane vode v okviru celovitega upravljanja z vodami.

2.   Namen te uredbe je zagotoviti, da je predelana voda varna za namakanje v kmetijstvu, s čimer se zagotovi visoka raven varstva okolja ter varovanja zdravja ljudi in živali, spodbuja krožno gospodarstvo, podpira prilagajanje podnebnim spremembam in prispeva k ciljem Direktive 2000/60/ES z usklajenim obravnavanjem pomanjkanja vode in posledičnih obremenitev vodnih virov po vsej Uniji, kar prispeva tudi k učinkovitemu delovanju notranjega trga.

Člen 2

Področje uporabe

1.   Ta uredba se uporablja, kadar koli se očiščena komunalna odpadna voda v skladu s členom 12(1) Direktive 91/271/EGS ponovno uporabi za namakanje v kmetijstvu, kot je določeno v oddelku 1 Priloge I k tej uredbi.

2.   Država članica lahko odloči, da ponovna uporaba vode za namakanje v kmetijstvu na enem ali več vodnih območjih ali njihovih delih ni primerna, ob upoštevanju naslednjih meril:

(a)

geografskih in podnebnih razmer območja ali njegovih delov;

(b)

obremenitev drugih vodnih virov in stanja teh virov, vključno s količinskim stanjem vodnih teles podzemnih voda, kot je navedeno v Direktivi 2000/60/ES;

(c)

obremenitev vodnih teles površinskih voda, v katera se odvaja očiščena komunalna odpadna voda, in stanja teh teles;

(d)

okoljskih stroškov in stroškov vira predelane vode ter okoljskih stroškov in stroškov drugih vodnih virov.

Vsaka odločitev, sprejeta na podlagi prvega pododstavka, se ustrezno utemelji na podlagi meril iz navedenega pododstavka in predloži Komisiji. Pregleda se po potrebi, zlasti ob upoštevanju napovedi glede podnebnih sprememb in nacionalnih strategij za prilagajanje podnebnim spremembam, in vsaj vsakih šest let, ob upoštevanju načrtov upravljanja povodij, izdelanih v skladu z Direktivo 2000/60/ES.

3.   Z odstopanjem od odstavka 1 se iz te uredbe lahko izvzamejo raziskovalni ali pilotni projekti v zvezi z objekti za predelavo vode, kadar pristojni organ ugotovi, da so izpolnjena naslednja merila:

(a)

raziskovalni ali pilotni projekt se ne bo izvajal v vodnem telesu, ki se uporablja za odvzem vode, namenjene za prehrano ljudi, ali na ustreznem vodovarstvenem območju, določenem v skladu z Direktivo 2000/60/ES;

(b)

izvajalo se bo ustrezno spremljanje raziskovalnega ali pilotnega projekta.

Vsako izvzetje na podlagi tega odstavka se omeji na največ pet let.

Kulturne rastline, pridelane v okviru raziskovalnega ali pilotnega projekta, izvzetega na podlagi tega odstavka, se ne dajo na trg.

4.   Ta uredba se uporablja brez poseganja v Uredbo (ES) št. 852/2004 in nosilcem živilske dejavnosti ne preprečuje, da kakovost vode, ki je potrebna za izpolnjevanje navedene uredbe, dosežejo tako, da na naslednji stopnji uporabijo več možnosti čiščenja vode, samostojno ali v kombinaciji z možnostmi, ki ne vključujejo čiščenja, ali da za namakanje v kmetijstvu uporabijo alternativne vodne vire.

Člen 3

Opredelitev pojmov

V tej uredbi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(1)

„pristojni organ“ pomeni organ ali telo, ki ga država članica imenuje za izpolnjevanje njenih obveznosti iz te uredbe v zvezi z izdajo dovoljenj za proizvodnjo predelane vode ali oskrbo z njo, z izvzetji za raziskovalne ali pilotne projekte in s preverjanji skladnosti;

(2)

„končni uporabnik“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki je javni ali zasebni subjekt, ki uporablja predelano vodo za namakanje v kmetijstvu;

(3)

„komunalna odpadna voda“ pomeni komunalno odpadno vodo, kot je opredeljena v točki 1 člena 2 Direktive 91/271/EGS;

(4)

„predelana voda“ pomeni komunalno odpadno vodo, ki je bila očiščena v skladu z zahtevami iz Direktive 91/271/EGS in ki je posledica dodatnega čiščenja v objektu za predelavo vode v skladu z oddelkom 2 Priloge I k tej uredbi;

(5)

„objekt za predelavo vode“ pomeni komunalno čistilno napravo ali drug objekt, v katerem se komunalna odpadna voda, ki izpolnjuje zahteve iz Direktive 91/271/EGS, dodatno očisti, da se proizvede voda, ki je primerna za uporabo, določeno v oddelku 1 Priloge I k tej uredbi;

(6)

„upravljavec objekta za predelavo vode“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki zastopa zasebni subjekt ali javni organ ter upravlja ali nadzoruje objekt za predelavo vode;

(7)

„nevarnost“ pomeni biološko, kemično, fizično ali radiološko sredstvo, ki lahko škoduje ljudem, živalim, kulturnim ali drugim rastlinam, drugim kopenskim organizmom, vodnim organizmom, tlom ali okolju na splošno;

(8)

„tveganje“ pomeni verjetnost, da bodo ugotovljene nevarnosti v določenem časovnem okviru povzročile škodo, vključno z resnostjo posledic;

(9)

„obvladovanje tveganja“ pomeni sistematično obvladovanje, ki dosledno zagotavlja, da je ponovna uporaba vode varna v določenih okoliščinah;

(10)

„preventivni ukrep“ pomeni ustrezni ukrep ali delovanje, ki lahko prepreči ali odpravi tveganje za zdravje ali okolje ali ki lahko zmanjša tako tveganje na sprejemljivo raven;

(11)

„mesto skladnosti“ pomeni mesto, kjer upravljavec objekta za predelavo vode preda predelano vodo naslednjemu akterju v verigi;

(12)

„pregrada“ pomeni vsako sredstvo, vključno s fizičnimi ali postopkovnimi koraki ali pogoji uporabe, ki zmanjšuje ali preprečuje tveganje za okužbo ljudi, s tem da prepreči stik predelane vode pridelkom za zaužitje in neposredno izpostavljenimi osebami, ali drugo sredstvo, ki na primer zmanjšuje koncentracijo mikroorganizmov v predelani vodi ali preprečuje, da bi ti preživeli na pridelku za zaužitje;

(13)

„dovoljenje“ pomeni pisno dovoljenje, ki ga izda pristojni organ, za proizvodnjo predelane vode za namakanje v kmetijstvu ali oskrbo z njo v skladu s to uredbo;

(14)

„odgovorna stran“ pomeni stran, ki opravlja nalogo ali dejavnost v sistemu ponovne uporabe vode, vključno z upravljavcem objekta za predelavo vode, upravljavcem komunalne čistilne naprave, kadar se ta razlikuje od upravljavca objekta za predelavo vode, ustreznim organom, ki ni imenovani pristojni organ, upravljavcem distribucijskega sistema za predelano vodo ali upravljavcem objekta za shranjevanje predelane vode;

(15)

„sistem za ponovno uporabo vode“ pomeni infrastrukturo in druge tehnične elemente, potrebne za proizvodnjo predelane vode, oskrbo z njo in njeno uporabo; vključuje vse elemente od mesta vtoka v komunalno čistilno napravo do mesta, kjer se predelana voda uporabi za namakanje v kmetijstvu, vključno z infrastrukturo za distribucijo in shranjevanje, kjer je to primerno.

Člen 4

Obveznosti upravljavca objekta za predelavo vode in obveznosti glede kakovosti predelane vode

1.   Upravljavec objekta za predelavo vode zagotovi, da predelana voda, ki je namenjena za namakanje v kmetijstvu, kot je opredeljeno v oddelku 1 Priloge I, na mestu skladnosti izpolnjuje:

(a)

minimalne zahteve za kakovost vode iz oddelka 2 Priloge I;

(b)

vse dodatne pogoje glede kakovosti vode, ki jih je pristojni organ določil v ustreznem dovoljenju v skladu s točkama (c) in (d) člena 6(3).

Po mestu skladnosti kakovost vode ni več v pristojnosti upravljavca objekta za predelavo vode.

2.   Za zagotovitev skladnosti z odstavkom 1 upravljavec objekta za predelavo vode spremlja kakovost vode v skladu z:

(a)

oddelkom 2 Priloge I;

(b)

vsemi dodatnimi pogoji glede spremljanja, ki jih je pristojni organ določil v ustreznem dovoljenju v skladu s točkama (c) in (d) člena 6(3).

Člen 5

Obvladovanje tveganja

1.   Pristojni organ zagotovi, da je za proizvodnjo predelane vode, oskrbo z njo in njeno uporabo pripravljen načrt obvladovanja tveganja pri ponovni uporabi vode.

En načrt obvladovanja tveganja pri ponovni uporabi vode lahko zajema enega ali več sistemov ponovne uporabe vode.

2.   Načrt obvladovanja tveganja pri ponovni uporabi vode pripravijo upravljavec objekta za predelavo vode, druge odgovorne strani in končni uporabniki, kot je ustrezno. Odgovorne strani, ki pripravljajo načrt obvladovanja tveganja pri ponovni uporabi vode, se po potrebi posvetujejo z vsemi drugimi ustreznimi odgovornimi stranmi in končnimi uporabniki.

3.   Načrt obvladovanja tveganja pri ponovni uporabi vode temelji na vseh ključnih elementih obvladovanja tveganja, določenih v Prilogi II. Določa odgovornosti za upravljanje tveganja upravljavca objekta za predelavo vode in drugih odgovornih strani.

4.   Načrt obvladovanja tveganja pri ponovni uporabi vode zlasti:

(a)

v skladu s točko (B) Priloge II določa morebitne potrebne zahteve za upravljavca objekta za predelavo vode poleg tistih, ki so določene v Prilogi I, da bi dodatno zmanjšal morebitna tveganja pred mestom skladnosti;

(b)

ugotavlja nevarnosti in tveganja ter ustrezne preventivne in/ali morebitne korektivne ukrepe v skladu s točko (C) Priloge II;

(c)

ugotavlja dodatne pregrade v sistemu ponovne uporabe vode in morebitne dodatne zahteve, ki so potrebne po mestu skladnosti, da se zagotovi, da je sistem ponovne uporabe vode varen, vključno s pogoji, povezanimi z distribucijo, shranjevanjem in po potrebi uporabo, ter ugotavlja strani, odgovorne za izpolnjevanje teh zahtev.

5.   Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 13 v zvezi s spremembo te uredbe, da se ključni elementi obvladovanja tveganja iz Priloge II prilagodijo tehničnemu in znanstvenemu napredku.

Na Komisijo se tudi prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 13, ki dopolnjujejo to uredbo, da se določijo tehnične specifikacije za ključne elemente obvladovanja tveganja iz Priloge II.

Člen 6

Obveznosti glede dovoljenja za predelano vodo

1.   Za vsako proizvodnjo predelane vode, ki je namenjena za namakanje v kmetijstvu, kot je določeno v oddelku 1 Priloge I, in oskrbo z njo je potrebno dovoljenje.

2.   Odgovorna stran v sistemu za ponovno uporabo vode, vključno s končnim uporabnikom, kadar je to ustrezno v skladu z nacionalnim pravom, pri pristojnem organu države članice, v kateri deluje objekt za predelavo vode ali v kateri se načrtuje njegovo delovanje, vloži vlogo za izdajo dovoljenja ali za spremembo obstoječega dovoljenja.

3.   V dovoljenju so določene obveznosti upravljavca objekta za predelavo vode in, kadar je to ustrezno, morebitnih drugih odgovornih strani. Dovoljenje temelji na načrtu obvladovanja tveganja pri ponovni uporabi vode in med drugim vključuje:

(a)

razred ali razrede kakovosti predelane vode in uporabo v kmetijstvu, ki je v skladu s Prilogo I za predelano vodo dovoljena, kraj uporabe, objekte za predelavo vode in oceno letne količine predelane vode, ki naj bi se proizvedla;

(b)

pogoje v zvezi z minimalnimi zahtevami za kakovost vode in spremljanje iz oddelka 2 Priloge I;

(c)

morebitne pogoje v zvezi z dodatnimi zahtevami za upravljavca objekta za predelavo vode, določenimi v načrtu obvladovanja tveganja pri ponovni uporabi vode;

(d)

morebitne druge pogoje, potrebne za zmanjšanje vseh nesprejemljivih tveganj za okolje ter zdravje ljudi in živali, tako da so vsa tveganja na sprejemljivi ravni;

(e)

obdobje veljavnosti dovoljenja;

(f)

mesto skladnosti.

4.   V okviru ocenjevanja vloge se pristojni organ posvetuje in si izmenjuje ustrezne informacije z drugimi ustreznimi organi, zlasti z organi, pristojnimi za vodo in zdravje, če ti niso pristojni organ, in katero koli drugo stranjo, za katero pristojni organ meni, da je ustrezna.

5.   Pristojni organ brez odlašanja sprejme odločitev glede izdaje dovoljenja. Kadar pristojni organ zaradi kompleksnosti vloge za sprejetje odločitve glede izdaje dovoljenja potrebuje več kot 12 mesecev od prejema popolne vloge, vlagatelju sporoči predvideni datum svoje odločitve.

6.   Dovoljenja se redno ponovno preverjajo in po potrebi posodabljajo, in sicer vsaj v naslednjih primerih:

(a)

prišlo je do znatne spremembe zmogljivosti;

(b)

oprema je bila nadgrajena;

(c)

dodana je bila nova oprema ali postopki ali

(d)

prišlo je do sprememb podnebnih razmer ali drugih pogojev, ki znatno vplivajo na ekološko stanje vodnih teles površinskih voda.

7.   Države članice lahko zahtevajo, da se za shranjevanje, distribucijo in uporabo predelane vode izda posebno dovoljenje, da bi se upoštevale dodatne zahteve in pregrade, ugotovljene v načrtu obvladovanja tveganja pri ponovni uporabi vode iz člena 5(4).

Člen 7

Preverjanje skladnosti

1.   Pristojni organ preveri, če so izpolnjeni pogoji iz dovoljenja. Preverjanje skladnosti se izvaja z naslednjimi sredstvi:

(a)

pregledi na kraju samem;

(b)

podatki, pridobljeni pri spremljanju, zlasti na podlagi te uredbe;

(c)

morebitnimi drugimi ustreznimi sredstvi.

2.   V primeru neizpolnjevanja pogojev iz dovoljenja pristojni organ zahteva, da upravljavec objekta za predelavo vode in, kadar je to ustrezno, druge odgovorne strani, sprejmejo vse potrebne ukrepe za takojšnjo ponovno vzpostavitev skladnosti in o tem nemudoma obvestijo zadevne končne uporabnike.

3.   Kadar neizpolnjevanje pogojev iz dovoljenja predstavlja znatno tveganje za okolje ali zdravje ljudi ali živali, upravljavec objekta za predelavo vode ali katere koli druge odgovorne strani nemudoma začasno prekinejo oskrbo s predelano vodo, dokler pristojni organ ne odloči, da je bila skladnost ponovno vzpostavljena, na podlagi postopkov, opredeljenih v načrtu obvladovanja tveganja pri ponovni uporabi vode, v skladu s točko (a) oddelka 2 Priloge I.

4.   Če se zgodi incident, ki vpliva na izpolnjevanje pogojev iz dovoljenja, upravljavec objekta za predelavo vode ali katere koli druge odgovorne strani o tem nemudoma obvestijo pristojni organ in druge strani, na katere bi to lahko vplivalo, pri čemer pristojnemu organu sporočijo informacije, potrebne za oceno vpliva tega incidenta.

5.   Pristojni organ redno preverja, ali odgovorna stran izpolnjuje ukrepe in naloge, določene v načrtu obvladovanja tveganja pri ponovni uporabi vode.

Člen 8

Sodelovanje med državami članicami

1.   Kadar je ponovna uporaba vode čezmejnega pomena, države članice imenujejo kontaktno točko za zagotovitev ustreznega sodelovanja s kontaktnimi točkami in pristojnimi organi drugih držav članic ali uporabijo obstoječe strukture, vzpostavljene z mednarodnimi sporazumi.

Vloga kontaktnih točk ali obstoječih struktur je, da:

(a)

prejemajo in posredujejo prošnje za pomoč;

(b)

na zahtevo zagotavljajo pomoč in

(c)

usklajujejo komunikacijo med pristojnimi organi.

Pristojni organi pred izdajo dovoljenja s kontaktno točko v državi članici, v kateri naj bi se predelana voda uporabljala, izmenjajo informacije o pogojih iz člena 6(3).

2.   Države članice brez nepotrebnega odlašanja odgovorijo na prošnje za pomoč.

Člen 9

Obveščanje in ozaveščanje

Na ohranjanje vodnih virov kot posledico ponovne uporabe vode se opozarja v splošnih kampanjah ozaveščanja v državah članicah, kjer se predelana voda uporablja za namakanje v kmetijstvu. Take kampanje lahko vključujejo tudi promoviranje koristi varne ponovne uporabe vode.

Te države članice lahko izvajajo tudi informacijske kampanje za končne uporabnike, da se zagotovi optimalna in varna uporaba predelane vode ter s tem visoka raven varstva okolja ter varovanja zdravja ljudi in živali.

Države članice lahko takšne informacijske kampanje in kampanje ozaveščanja prilagodijo obsegu ponovne uporabe vode.

Člen 10

Obveščanje javnosti

1.   Brez poseganja v direktivi 2003/4/ES in 2007/2/ES države članice, v katerih se predelana voda uporablja za namakanje v kmetijstvu, kakor je določeno v oddelku 1 Priloge I k tej uredbi, zagotovijo, da so javnosti na spletu ali prek drugih sredstev na voljo ustrezne in posodobljene informacije o ponovni uporabi vode. Navedene informacije zajemajo naslednje:

(a)

količino in kakovost predelane vode, dobavljene v skladu s to uredbo;

(b)

odstotni delež predelane vode v državi članici, dobavljene v skladu s to uredbo, v primerjavi s skupno količino očiščene komunalne odpadne vode, kadar so takšni podatki na voljo;

(c)

dovoljenja, izdana ali spremenjena v skladu s to uredbo, vključno s pogoji, ki so jih pristojni organi določili v skladu s členom 6(3) te uredbe;

(d)

rezultate morebitnih preverjanj skladnosti, izvedenih v skladu s členom 7(1) te uredbe;

(e)

kontaktne točke, imenovane v skladu s členom 8(1) te uredbe.

2.   Informacije iz odstavka 1 se posodobijo vsaki dve leti.

3.   Države članice zagotovijo, da se vsaka odločitev, sprejeta v skladu s členom 2(2), objavi na spletu ali prek drugih sredstev.

Člen 11

Informacije v zvezi s spremljanjem izvajanja

1.   Brez poseganja v direktivi 2003/4/ES in 2007/2/ES države članice, v katerih se predelana voda uporablja za namakanje v kmetijstvu, kot je opredeljeno v oddelku 1 Priloge I k tej uredbi, ob pomoči Evropske agencije za okolje:

(a)

do 26. junija 2026 vzpostavijo in objavijo, nato pa vsakih šest let posodabljajo zbirko podatkov, ki vsebuje informacije o rezultatih preverjanja skladnosti, izvedenega v skladu s členom 7(1) te uredbe, in druge informacije, ki jih je treba v skladu s členom 10 te uredbe objaviti na spletu ali prek drugih sredstev;

(b)

vzpostavijo, objavijo in nato vsako leto posodabljajo zbirko podatkov, ki vsebuje informacije o primerih neskladnosti s pogoji iz dovoljenja, ki so bile zbrane v skladu s členom 7(1) te uredbe, ter informacije o ukrepih, sprejetih v skladu s členom 7(2) in (3) te uredbe.

2.   Države članice zagotovijo, da imajo Komisija, Evropska agencija za okolje ter Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni dostop do zbirk podatkov iz odstavka 1.

3.   Evropska agencija za okolje v posvetovanju z državami članicami na podlagi zbirk podatkov iz odstavka 1 redno ali na zahtevo Komisije pripravi, objavi in posodablja pregled na ravni Unije. Ta pregled po potrebi vključuje kazalnike dosežkov, rezultatov in učinkov te uredbe, zemljevide ter poročila držav članic.

4.   Komisija lahko z izvedbenimi akti določi podrobna pravila glede oblike in predstavitve informacij, ki jih je treba zagotoviti v skladu z odstavkom 1, ter podrobna pravila glede oblike in predstavitve pregleda na ravni Unije iz odstavka 3. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 14.

5.   Komisija v posvetovanju z državami članicami do 26. junija 2022 določi smernice, ki bodo v pomoč pri uporabi te uredbe.

Člen 12

Vrednotenje in pregled

1.   Komisija do 26. junija 2028 opravi vrednotenje te uredbe. Vrednotenje temelji vsaj na naslednjem:

(a)

izkušnjah, pridobljenih pri izvajanju te uredbe;

(b)

zbirkah podatkov, ki jih države članice sestavijo v skladu s členom 11(1), in pregledu na ravni Unije, ki ga v skladu s členom 11(3) pripravi Evropska agencija za okolje;

(c)

ustreznih znanstvenih, analitičnih in epidemioloških podatkih;

(d)

tehničnem in znanstvenem znanju;

(e)

priporočilih SZO, kadar so na voljo, ali drugih mednarodnih smernicah ali standardih ISO.

2.   Komisija pri izvajanju vrednotenja posebno pozornost nameni naslednjim vidikom:

(a)

minimalnim zahtevam iz Priloge I;

(b)

ključnim elementom obvladovanja tveganja iz Priloge II;

(c)

dodatnim zahtevam, ki so jih pristojni organi določili v skladu s točkama (c) in (d) člena 6(3);

(d)

vplivu ponovne uporabe vode na okolje ter zdravje ljudi in živali, vključno z vplivom snovi, ki vzbujajo zaskrbljenost.

3.   Komisija v okviru vrednotenja oceni izvedljivost:

(a)

razširitve področja uporabe te uredbe na predelano vodo, namenjeno za druge posebne namene, vključno s ponovno uporabo za industrijske namene;

(b)

razširitve zahtev iz te uredbe, da bi zajemale posredno uporabo očiščene odpadne vode.

4.   Komisija lahko na podlagi rezultatov vrednotenja ali kadar koli bi bilo to potrebno zaradi novih tehničnih in znanstvenih spoznanj, preuči, ali bi bilo treba pregledati minimalne zahteve iz oddelka 2 Priloge I.

5.   Komisija po potrebi predloži zakonodajni predlog za spremembo te uredbe.

Člen 13

Izvajanje prenosa pooblastila

1.   Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je preneseno na Komisijo pod pogoji, določenimi v tem členu.

2.   Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz člena 5(5) se prenese na Komisijo za obdobje petih let od 25. junija 2020. Komisija pripravi poročilo o prenosu pooblastila najpozneje devet mesecev pred koncem petletnega obdobja. Prenos pooblastila se samodejno podaljšuje za enako dolga obdobja, razen če Evropski parlament ali Svet nasprotuje temu podaljšanju najpozneje tri mesece pred koncem vsakega obdobja.

3.   Prenos pooblastila iz člena 5(5) lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet. S sklepom o preklicu preneha veljati prenos pooblastila iz navedenega sklepa. Sklep začne učinkovati dan po njegovi objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši dan, ki je določen v navedenem sklepu. Sklep ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

4.   Komisija se pred sprejetjem delegiranega akta posvetuje s strokovnjaki, ki jih imenujejo države članice, v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje.

5.   Komisija takoj po sprejetju delegiranega akta o njem sočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

6.   Delegirani akt, sprejet na podlagi člena 5(5), začne veljati le, če mu niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotuje v roku dveh mesecev od uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o tem aktu ali če pred iztekom tega roka tako Evropski parlament kot Svet obvestita Komisijo, da mu ne bosta nasprotovala. Ta rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za dva meseca.

Člen 14

Postopek v odboru

1.   Komisiji pomaga odbor, ustanovljen z Direktivo 2000/60/ES. Ta odbor je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011.

2.   Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 5 Uredbe (EU) št. 182/2011.

Kadar odbor ne poda mnenja, Komisija osnutka izvedbenega akta ne sprejme in se uporabi tretji pododstavek člena 5(4) Uredbe (EU) št. 182/2011.

Člen 15

Kazni

Države članice določijo pravila o kaznih, ki se uporabljajo za kršitve te uredbe, in sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da se te kazni izvajajo. Te kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne. Države članice o teh pravilih in ukrepih uradno obvestijo Komisijo do 26. junija 2024 in jo uradno obvestijo o vsakršni naknadni spremembi, ki nanje vpliva.

Člen 16

Začetek veljavnosti in uporaba

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Uporablja se od 26. junija 2023.

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V Bruslju, 25. maja 2020

Za Evropski parlament

Predsednik

D. M. SASSOLI

Za Svet

Predsednica

A. METELKO-ZGOMBIĆ


(1)  UL C 110, 22.3.2019, str. 94.

(2)  UL C 86, 7.3.2019, str. 353.

(3)  Stališče Evropskega parlamenta z dne 12. februarja 2019 (še ni objavljeno v Uradnem listu) in stališče Sveta v prvi obravnavi z dne 7. aprila 2020 (UL C 147, 4.5.2020, str. 1). Stališče Evropskega parlamenta z dne 13. maja 2020 (še ni objavljeno v Uradnem listu).

(4)  Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2000/60/ES z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (UL L 327, 22.12.2000, str. 1).

(5)  Direktiva Sveta 91/271/EGS z dne 21. maja 1991 o čiščenju komunalne odpadne vode (UL L 135, 30.5.1991, str. 40).

(6)  UL C 9 E, 15.1.2010, str. 33.

(7)  Direktiva Sveta 98/83/ES z dne 3. novembra 1998 o kakovosti vode, namenjene za prehrano ljudi (UL L 330, 5.12.1998, str. 32).

(8)  Direktiva Sveta 86/278/EGS z dne 12. junija 1986 o varstvu okolja, zlasti tal, kadar se blato iz čistilnih naprav uporablja v kmetijstvu (UL L 181, 4.7.1986, str. 6).

(9)  Direktiva Sveta 91/676/EGS z dne 12. decembra 1991 o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov (UL L 375, 31.12.1991, str. 1).

(10)  Uredba (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane (UL L 31, 1.2.2002, str. 1).

(11)  Uredba (ES) št. 852/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o higieni živil (UL L 139, 30.4.2004, str. 1).

(12)  Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 183/2005 z dne 12. januarja 2005 o zahtevah glede higiene krme (UL L 35, 8.2.2005, str. 1).

(13)  Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 396/2005 z dne 23. februarja 2005 o mejnih vrednostih ostankov pesticidov v ali na hrani in krmi rastlinskega in živalskega izvora ter o spremembi Direktive Sveta 91/414/EGS (UL L 70, 16.3.2005, str. 1).

(14)  Uredba (ES) št. 1069/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o določitvi zdravstvenih pravil za živalske stranske proizvode in pridobljene proizvode, ki niso namenjeni prehrani ljudi, ter razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1774/2002 (Uredba o živalskih stranskih proizvodih) (UL L 300, 14.11.2009, str. 1).

(15)  Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2006/7/ES z dne 15. februarja 2006 o upravljanju kakovosti kopalnih voda in razveljavitvi Direktive 76/160/EGS (UL L 64, 4.3.2006, str. 37).

(16)  Direktiva 2006/118/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o varstvu podzemne vode pred onesnaževanjem in poslabšanjem (UL L 372, 27.12.2006, str. 19).

(17)  Direktiva 2008/105/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o okoljskih standardih kakovosti na področju vodne politike, spremembi in poznejši razveljavitvi direktiv Sveta 82/176/EGS, 83/513/EGS, 84/156/EGS, 84/491/EGS, 86/280/EGS ter spremembi Direktive 2000/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 348, 24.12.2008, str. 84).

(18)  Direktiva 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje (UL L 26, 28.1.2012, str. 1).

(19)  Uredba Komisije (ES) št. 2073/2005 z dne 15. novembra 2005 o mikrobioloških merilih za živila (UL L 338, 22.12.2005, str. 1).

(20)  Uredba Komisije (ES) št. 1881/2006 z dne 19. decembra 2006 o določitvi mejnih vrednosti nekaterih onesnaževal v živilih (UL L 364, 20.12.2006, str. 5).

(21)  Uredba Komisije (EU) št. 142/2011 z dne 25. februarja 2011 o izvajanju Uredbe (ES) št. 1069/2009 Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi zdravstvenih pravil za živalske stranske proizvode in pridobljene proizvode, ki niso namenjeni prehrani ljudi, ter o izvajanju Direktive Sveta 97/78/ES glede nekaterih vzorcev in predmetov, ki so izvzeti iz veterinarskih pregledov na meji v skladu z navedeno direktivo (UL L 54, 26.2.2011, str. 1).

(22)  Direktiva 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2003 o dostopu javnosti do informacij o okolju in o razveljavitvi Direktive Sveta 90/313/EGS (UL L 41, 14.2.2003, str. 26).

(23)  UL L 124, 17.5.2005, str. 4.

(24)  Direktiva 2007/2/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. marca 2007 o vzpostavitvi infrastrukture za prostorske informacije v Evropski skupnosti (INSPIRE) (UL L 108, 25.4.2007, str. 1).

(25)  UL L 123, 12.5.2016, str. 1.

(26)  Uredba (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (UL L 55, 28.2.2011, str. 13).


PRILOGA I

UPORABE IN MINIMALNE ZAHTEVE

Oddelek 1

Uporabe predelane vode

Namakanje v kmetijstvu

Namakanje v kmetijstvu pomeni namakanje naslednjih vrst kulturnih rastlin:

prehrambnih rastlin, ki se zaužijejo surove, kar pomeni kulturne rastline, ki so namenjene za prehrano ljudi in se zaužijejo surove ali nepredelane,

predelanih prehrambnih rastlin, kar pomeni kulturne rastline, ki so namenjene za prehrano ljudi po postopku predelave (tj. skuhane ali industrijsko predelane),

neprehrambnih rastlin, kar pomeni kulturne rastline, ki niso namenjene za prehrano ljudi (npr. pašniki in krmne rastline, predivnice, okrasne, semenske in energetske rastline ter travna ruša).

Brez poseganja v drugo zadevno pravo Unije na področju okolja in zdravja lahko države članice uporabljajo predelano vodo za druge namene, na primer:

v industriji in

v rekreacijske namene in na področju okolja.

Oddelek 2

Minimalne zahteve

Minimalne zahteve, ki se uporabljajo za predelano vodo, namenjeno za namakanje v kmetijstvu

Razredi kakovosti predelane vode ter dovoljene uporabe in metode namakanja za vsak razred so določeni v preglednici 1. Minimalne zahteve za kakovost vode so določene v preglednici 2 točke (a). Najmanjša pogostost spremljanja in cilji uspešnosti za spremljanje predelane vode so določeni v preglednici 3 (rutinsko spremljanje) in v preglednici 4 (validacijsko spremljanje) točke (b).

Kulturne rastline, ki spadajo v določeno kategorijo, se namakajo s predelano vodo ustreznega najnižjega razreda kakovosti predelane vode, ki je naveden v preglednici 1, razen če se uporabljajo ustrezne dodatne pregrade iz točke (c) člena 5(4), s čimer so izpolnjene zahteve glede kakovosti iz preglednice 2 točke (a). Take dodatne pregrade lahko temeljijo na okvirnem seznamu preventivnih ukrepov iz točke 7 Priloge II ali katerih koli drugih enakovrednih nacionalnih ali mednarodnih standardih, npr. na standardu ISO 16075–2.

Preglednica 1 – Razredi kakovosti predelane vode ter dovoljena uporaba v kmetijstvu in metoda namakanja

Najnižji razred kakovosti predelane vode

Kategorija kulturnih rastlin (*1)

Metoda namakanja

A

Vse prehrambne rastline, ki se zaužijejo surove, katerih užitni del je v neposrednem stiku s predelano vodo, ter korenovke in gomoljnice, ki se zaužijejo surove

Vse metode namakanja

B

Prehrambne rastline, ki se zaužijejo surove ter katerih užitni del raste nad tlemi in ni v neposrednem stiku s predelano vodo, predelane prehrambne rastline in neprehrambne rastline, vključno s kulturnimi rastlinami, ki se uporabljajo za krmljenje živali za proizvodnjo mleka ali mesa

Vse metode namakanja

C

Prehrambne rastline, ki se zaužijejo surove ter katerih užitni del raste nad tlemi in ni v neposrednem stiku s predelano vodo, predelane prehrambne rastline in neprehrambne rastline, vključno s kulturnimi rastlinami, ki se uporabljajo za krmljenje živali za proizvodnjo mleka ali mesa

Kapljično namakanje (*2) ali druga metoda namakanja, pri kateri ne pride do neposrednega stika z užitnim delom kulturne rastline

D

Industrijske in energetske rastline ter semenske rastline

Vse metode namakanja (*3)

(a)   Minimalne zahteve za kakovost vode

Preglednica 2 – Zahteve glede kakovosti predelane vode za namakanje v kmetijstvu

Kakovostni razred predelane vode

Okvirni cilj tehnologije

Zahteve glede kakovosti

E. coli

(število/100 ml)

BOD5

(mg/l)

Neraztopljene snovi

(mg/l)

Motnost

(NTU)

Drugo

A

Sekundarno čiščenje, filtriranje in dezinfekcija

≤ 10

≤ 10

≤ 10

≤ 5

Legionella spp.: < 1 000 cfu/l, če obstaja nevarnost aerosolizacije

Črevesne ogorčice (jajčeca helmintov): ≤ 1 jajčece/l za namakanje pašnikov ali krmnih rastlin

B

Sekundarno čiščenje in dezinfekcija

≤ 100

V skladu z Direktivo 91/271/EGS

(Priloga I, preglednica 1)

V skladu z Direktivo 91/271/EGS

(Priloga I, preglednica 1)

C

Sekundarno čiščenje in dezinfekcija

≤ 1 000

D

Sekundarno čiščenje in dezinfekcija

≤ 10 000

Predelana voda se šteje za skladno z zahtevami iz preglednice 2, kadar meritve za to predelano vodo izpolnjujejo vsa naslednja merila:

90 % ali več vzorcev ne presega navedenih vrednosti za bakteriji E. coli in Legionella spp. ter črevesne ogorčice; nobena vrednost vzorcev ne presega najvišje meje odstopanja za eno logaritemsko enoto od navedene vrednosti za bakteriji E. coli in Legionella spp. ter 100 % navedene vrednosti za črevesne ogorčice;

90 % ali več vzorcev ne presega navedenih vrednosti za BOD5, neraztopljenih snovi in motnosti v razredu A; nobena vrednost vzorcev ne presega najvišje meje odstopanja, ki je 100 % navedene vrednosti.

(b)   Minimalne zahteve za spremljanje

Upravljavci objektov za predelavo vode izvajajo rutinsko spremljanje, s katerim preverjajo, ali je predelana voda skladna z minimalnimi zahtevami za kakovost vode iz točke (a). Rutinsko spremljanje je vključeno v postopke preverjanja sistema za ponovno uporabo vode.

Vzorci, ki se uporabijo za preverjanje skladnosti z mikrobiološkimi parametri na mestu skladnosti, se odvzamejo v skladu s standardom EN ISO 19458 ali katerim koli drugim nacionalnim ali mednarodnim standardom, ki zagotavlja enakovredno kakovost.

Preglednica 3 – Najmanjša pogostost rutinskega spremljanja predelane vode za namakanje v kmetijstvu

 

Najmanjša pogostost spremljanja

Razred kakovosti predelane vode

E. coli

BOD5

Neraztopljene snovi

Motnost

Legionella spp.

(kadar je ustrezno)

Črevesne ogorčice

(kadar je ustrezno)

A

Enkrat na teden

Enkrat na teden

Enkrat na teden

Stalno

Dvakrat na mesec

Dvakrat na mesec ali kot določi upravljavec objekta za predelavo vode glede na število jajčec v odpadni vodi, ki se dovaja v objekt za predelavo vode

B

Enkrat na teden

V skladu z Direktivo 91/271/EGS

(Priloga I, oddelek D)

V skladu z Direktivo 91/271/EGS

(Priloga I, oddelek D)

C

Dvakrat na mesec

D

Dvakrat na mesec

Validacijsko spremljanje se izvede pred začetkom delovanja novega objekta za predelavo vode.

Objekti za predelavo vode, ki na dan 25. junija 2020 že delujejo in izpolnjujejo zahteve glede kakovosti predelane vode iz preglednice 2 točke (a), so izvzeti iz te obveznosti glede validacijskega spremljanja.

Validacijsko spremljanje pa se izvede v vseh primerih, ko se oprema nadgradi in kadar se doda nova oprema ali postopki.

Validacijsko spremljanje se izvede za razred kakovosti predelane vode z najstrožjimi zahtevami, tj. razred A, da se oceni, ali so cilji uspešnosti (zmanjšanje log10) doseženi. Validacijsko spremljanje vključuje spremljanje indikatorskih mikroorganizmov, povezanih s posamezno skupino patogenov, in sicer bakterije, virusi in protozoji. Izbrani indikatorski mikroorganizmi so E. coli za patogene bakterije, F-specifični kolifagi, somatski kolifagi ali kolifagi za patogene viruse ter spore Clostridium perfringens ali bakterije, ki tvorijo spore in zmanjšujejo sulfate, za protozoje. Cilji uspešnosti (zmanjšanje log10) za validacijsko spremljanje za izbrane indikatorske mikroorganizme so določeni v preglednici 4 in morajo biti doseženi na mestu skladnosti, pri čemer se upoštevajo koncentracije v surovi odpadni vodi, ki vstopa v komunalno čistilno napravo. Cilje uspešnosti bi moralo doseči ali preseči vsaj 90 % validacijskih vzorcev.

Če biološki kazalnik v surovi odpadni vodi ni navzoč v zadostni količini, da bi dosegli zmanjšanje log10, odsotnost tega biološkega kazalnika v predelani vodi pomeni, da so validacijske zahteve izpolnjene. Doseganje cilja uspešnosti se lahko ugotovi z analitičnim nadzorom, s seštevanjem uspešnosti, pripisane posameznim fazam čiščenja na podlagi znanstvenih dognanj za standardne uveljavljene postopke, kot so objavljeni podatki iz poročil o preskusih ali študije primerov ali na podlagi laboratorijskih preskusov v nadzorovanih pogojih za inovativno čiščenje.

Preglednica 4 – Validacijsko spremljanje predelane vode za namakanje v kmetijstvu

Razred kakovosti predelane vode

Indikatorski mikroorganizmi (*4)

Cilji uspešnosti za verigo čiščenja

(zmanjšanje log10)

A

E. coli

≥ 5,0

Kolifagi skupaj/F-specifični kolifagi/somatski kolifagi/kolifagi (*5)

≥ 6,0

Spore Clostridium perfringens/bakterije, ki tvorijo spore in zmanjšujejo sulfate (*6)

≥ 4,0 (v primeru spor Clostridium perfringens)

≥ 5,0 (v primeru bakterij, ki tvorijo spore in zmanjšujejo sulfate)

Metode analize za spremljanje se potrdijo in dokumentirajo v skladu s standardom EN ISO/IEC-17025 ali drugimi nacionalnimi ali mednarodnimi standardi, ki zagotavljajo enako kakovost.


(*1)  Če ista vrsta namakane kulturne rastline spada v več kategorij iz preglednice 1, se uporabljajo zahteve za najstrožjo kategorijo.

(*2)  Kapljično namakanje je sistem za mikronamakanje, ki lahko rastlinam dovaja vodo v obliki kapljic ali šibkih curkov ter vključuje zelo počasno (2–20 litrov/uro) kapljanje vode na tla ali neposredno pod površino tal iz sistema plastičnih cevi z majhnim premerom, ki imajo izhodne odprtine, imenovane kapljalniki.

(*3)  V primeru metod namakanja, ki posnemajo dež, bi bilo treba posebno pozornost nameniti varovanju zdravja delavcev ali drugih navzočih oseb. V ta namen se uporabijo ustrezni preventivni ukrepi.

(*4)  Za namene validacijskega spremljanja se namesto predlaganih indikatorskih mikroorganizmov lahko uporabijo tudi referenčni patogeni mikroorganizmi Campylobacter, rotavirus in Cryptosporidium. V tem primeru se uporabijo naslednji cilji uspešnosti (zmanjšanje log10): Campylobacter (≥ 5,0), rotavirus (≥ 6,0) in Cryptosporidium (≥ 5,0).

(*5)  Kazalnik „Kolifagi skupaj“ je izbran kot najprimernejši kazalnik za viruse. Če pa analiza kolifagov skupaj ni izvedljiva, se analizira vsaj en od njih (F-specifične ali somatske kolifage).

(*6)  Spore Clostridium perfringens so izbrane kot najprimernejši kazalnik za protozoje. Druga možnost pa so bakterije, ki tvorijo spore in zmanjšujejo sulfate, če koncentracija spor Clostridium perfringens ne omogoča potrditve zahtevanega zmanjšanja log10.


PRILOGA II

(A)

Ključni elementi obvladovanja tveganja

Obvladovanje tveganja zajema proaktivno ugotavljanje in obvladovanje tveganj, da se zagotovi varna uporaba predelane vode in upravljanje z njo brez tveganja za okolje ali za zdravje ljudi ali živali. Za te namene se pripravi načrt obvladovanja tveganja pri ponovni uporabi vode na podlagi naslednjih elementov:

1.

Opis celotnega sistema za ponovno uporabo vode od vstopa odpadne vode v komunalno čistilno napravo do mesta uporabe, vključno z viri odpadne vode, fazami in uporabljenimi tehnologijami čiščenja v objektu za predelavo vode, infrastrukturo za oskrbo, distribucijo in shranjevanje, predvideno uporabo, krajem in obdobjem uporabe (npr. začasna ali ad hoc uporaba), metodo namakanja, vrsto kulturne rastline, drugimi viri vode, če je predvidena uporaba mešanih virov, ter količinami predelane vode, ki bodo dobavljene.

2.

Ugotavljanje vseh strani, vključenih v sistem za ponovno uporabo vode, in jasen opis njihovih nalog in odgovornosti.

3.

Ugotavljanje morebitnih nevarnosti, zlasti prisotnosti onesnaževal in patogenov, ter tveganj za nevarne dogodke, kot so neuspešno čiščenje vode ali nenamerna uhajanja ali kontaminacija v sistemu ponovne uporabe vode.

4.

Ugotavljanje okolij in populacij, za katere se ugotavlja tveganje, ter načinov izpostavljenosti ugotovljenim morebitnim nevarnostim, pri čemer se upoštevajo posebni okoljski dejavniki, kot so lokalna hidrogeologija, topologija, tekstura tal in ekologija, pa tudi dejavniki, povezani z vrsto kulturnih rastlin ter kmetijskimi praksami in praksami namakanja. Upoštevanje morebitnih nepopravljivih ali dolgoročnih negativnih učinkov dejavnosti predelovanja vode na okolje in zdravje, podprto z znanstvenimi dokazi.

5.

Ocena tveganj za okolje ter zdravje ljudi in živali, pri čemer se upoštevajo narava ugotovljenih morebitnih nevarnosti, trajanje predvidenih uporab, ugotovljenih okolij in populacij, za katera je ugotovljeno tveganje zaradi izpostavljenosti navedenim nevarnostim, resnost morebitnih učinkov teh nevarnosti, ob upoštevanju previdnostnega načela, ter vsa ustrezna zakonodaja Unije in nacionalna zakonodaja, smernice in minimalne zahteve v zvezi z živili, krmo in varnostjo delavcev. Ocena tveganja bi lahko temeljila na pregledu razpoložljivih znanstvenih študij in podatkov.

Ocena tveganja vsebuje naslednje elemente:

(a)

oceno tveganj za okolje, vključno z vsemi naslednjimi elementi:

(i)

potrditvijo narave nevarnosti, po potrebi vključno s predvideno ravnjo brez učinka;

(ii)

oceno morebitnega razpona izpostavljenosti;

(iii)

opredelitvijo tveganj;

(b)

oceno tveganj za zdravje ljudi in živali, vključno z vsemi naslednjimi elementi:

(i)

potrditvijo narave nevarnosti, po potrebi vključno z razmerjem med odmerkom in odzivom;

(ii)

oceno morebitnega razpona odmerka ali izpostavljenosti;

(iii)

opredelitvijo tveganj.

Pri oceni tveganja se lahko uporabi kvalitativni ali semikvantitativni pristop. Kvantitativna ocena tveganja se uporabi, kadar je na voljo dovolj podpornih podatkov ali pri projektih s potencialno visokim tveganjem za okolje ali javno zdravje.

Pri oceni tveganja se upoštevajo vsaj naslednje zahteve in obveznosti:

(a)

zahteva, da se v skladu z Direktivo 91/676/EGS zmanjša in prepreči onesnaževanje vode z nitrati;

(b)

obveznost, da vodovarstvena območja izpolnjujejo zahteve iz Direktive 98/83/ES;

(c)

zahteva, da se dosežejo okoljski cilji iz Direktive 2000/60/ES;

(d)

zahteva, da se v skladu z Direktivo 2006/118/ES prepreči onesnaževanje podzemne vode;

(e)

zahteva, da se dosežejo okoljski standardi kakovosti za prednostne snovi in nekatera druga onesnaževala iz Direktive 2008/105/ES;

(f)

zahteva, da se dosežejo okoljski standardi kakovosti za onesnaževala, ki zadevajo nacionalno raven, in sicer posebna onesnaževala povodij, iz Direktive 2000/60/ES;

(g)

zahteva, da se dosežejo standardi kakovosti za kopalne vode iz Direktive 2006/7/ES;

(h)

zahteve iz Direktive 86/278/EGS glede varstva okolja, zlasti tal, kadar se blato iz čistilnih naprav uporablja v kmetijstvu;

(i)

zahteve glede higiene živil iz Uredbe (ES) št. 852/2004 ter smernice iz Obvestila Komisije o smernicah za odpravljanje mikrobioloških tveganj pri svežem sadju in zelenjavi v primarni proizvodnji z dobro higieno;

(j)

zahteve glede higiene krme iz Uredbe (ES) št. 183/2005;

(k)

zahteva, da se izpolnijo ustrezna mikrobiološka merila iz Uredbe (ES) št. 2073/2005;

(l)

zahteve glede mejnih vrednosti nekaterih onesnaževal v živilih iz Uredbe (ES) št. 1881/2006;

(m)

zahteve glede mejnih vrednosti ostankov pesticidov v ali na hrani in krmi iz Uredbe (ES) št. 396/2005;

(n)

zahteve glede zdravja živali iz uredb (ES) št. 1069/2009 in (EU) št. 142/2011.

(B)

Pogoji v zvezi z dodatnimi zahtevami

6.

Upoštevanje zahtev za kakovost vode in spremljanje, ki bi bile dodatne zahtevam iz oddelka 2 Priloge I ali bi bile strožje od teh zahtev ali oboje, kadar je to potrebno in primerno za zagotovitev ustreznega varstva okolja ter varovanja zdravja ljudi in živali, zlasti kadar obstajajo jasni znanstveni dokazi, da tveganje izhaja iz predelane vode in ne iz drugih virov.

Glede na rezultate ocene tveganja iz točke 5 se lahko take dodatne zahteve nanašajo zlasti na:

(a)

težke kovine;

(b)

pesticide;

(c)

stranske proizvode dezinfekcije;

(d)

farmacevtske izdelke;

(e)

druge snovi, ki vzbujajo zaskrbljenost, vključno z mikroonesnaževali in mikroplastiko;

(f)

protimikrobno odpornost.

(C)

Preventivni ukrepi

7.

Ugotavljanje preventivnih ukrepov, ki so že vzpostavljeni ali bi jih bilo treba sprejeti za omejitev tveganj, da bi bilo mogoče učinkovito obvladovati vsa ugotovljena tveganja. Posebno pozornost se nameni vodnim telesom, ki se uporabljajo za odvzem vode, namenjene za prehrano ljudi, in ustreznim vodovarstvenim območjem.

Taki preventivni ukrepi lahko vključujejo:

(a)

nadzor dostopa;

(b)

dodatne ukrepe za dezinfekcijo ali odstranjevanje onesnaževal;

(c)

posebno namakalno tehnologijo, ki zmanjšuje tveganje nastajanja aerosolov (npr. kapljično namakanje);

(d)

posebne zahteve za namakanje z razprševanjem (npr. največja hitrost vetra, razdalje med razpršilniki in občutljivimi območji);

(e)

posebne zahteve za kmetijske površine (npr. naklon zemljišča, nasičenost tal z vodo in kraška območja);

(f)

spodbujanje odmiranja patogenov pred spravilom pridelka;

(g)

določitev najmanjših varnostnih razdalj (npr. od površinskih voda, vključno z viri, namenjenimi živinoreji, ali od dejavnosti, kot so akvakultura, ribogojstvo, gojenje lupinarjev, plavanje in druge vodne dejavnosti);

(h)

oznake na mestih namakanja z navedbo, da se uporablja predelana voda, ki ni primerna za pitje.

Posebni preventivni ukrepi, ki so lahko pomembni, so navedeni v preglednici 1.

Preglednica 1 – Posebni preventivni ukrepi

Razred kakovosti predelane vode

Posebni preventivni ukrepi

A

Prašiči ne smejo biti izpostavljeni krmi, ki je bila namakana s predelano vodo, razen če je na voljo dovolj podatkov, ki kažejo, da je mogoče obvladovati tveganja za posamezen primer.

B

Prepoved pobiranja mokrih pridelkov, ki so bili namakani, ali odpadlih pridelkov.

Krave mlekarice v laktaciji naj se ne pasejo, dokler pašnik ni suh.

Krmo je treba pred pakiranjem posušiti ali silirati.

Prašiči ne smejo biti izpostavljeni krmi, ki se je namakala s predelano vodo, razen če je na voljo dovolj podatkov, ki kažejo, da je mogoče obvladovati tveganja za posamezen primer.

C

Prepoved pobiranja mokrih pridelkov, ki so bili namakani, ali odpadlih pridelkov.

Pašne živali naj se pet dni po zadnjem namakanju ne pasejo.

Krmo je treba pred pakiranjem posušiti ali silirati.

Prašiči ne smejo biti izpostavljeni krmi, ki je bila namakana s predelano vodo, razen če je na voljo dovolj podatkov, ki kažejo, da je mogoče obvladovati tveganja za posamezen primer.

D

Prepoved pobiranja mokrih pridelkov, ki so bili namakani, ali odpadlih pridelkov.

8.

Ustrezni sistemi in postopki za nadzor kakovosti, vključno s spremljanjem ustreznih parametrov za predelano vodo, ter ustrezni programi vzdrževanja opreme.

Priporočljivo je, da upravljavec objekta za predelavo vode vzpostavi in vzdržuje sistem upravljanja kakovosti, certificiran v skladu z ISO 9001 ali enakovrednim standardom.

9.

Sistemi za spremljanje stanja okolja, da se zagotovijo povratne informacije, pridobljene s spremljanjem, ter ustrezna potrditev in dokumentacija vseh postopkov.

10.

Ustrezni sistemi za obvladovanje incidentov in izrednih razmer, vključno s postopki za obveščanje vseh zadevnih strani o takšnih dogodkih na ustrezen način, ter redno posodabljanje načrta za odzivanje na izredne razmere.

Države članice bi lahko uporabile obstoječe mednarodne smernice ali standarde, kot so smernice ISO 20426:2018 za ocenjevanje in obvladovanje tveganja za zdravje, povezanega s ponovno uporabo vode, ki ni namenjena pitju, in smernice ISO 16075:2015 za uporabo očiščene odpadne vode za namakanje, ali druge enakovredne standarde, sprejete na mednarodni ravni, ali smernice SZO kot instrumente za sistematično ugotavljanje nevarnosti ter ocenjevanje in obvladovanje tveganj na podlagi prednostnega pristopa, ki se uporablja za celotno verigo (od čiščenja komunalne odpadne vode za ponovno uporabo do distribucije in uporabe za namakanje v kmetijstvu ter nadzora učinkov), in ocene tveganja na kraju samem.

11.

Zagotovitev, da so med različnimi akterji vzpostavljeni mehanizmi za usklajevanje, da bi zagotovili varno proizvodnjo in uporabo predelane vode.


II Nezakonodajni akti

MEDNARODNI SPORAZUMI

5.6.2020   

SL

Uradni list Evropske unije

L 177/56


SKLEP SVETA (EU) 2020/742

z dne 29. maja 2020

o sklenitvi Sporazuma v obliki izmenjave pisem med Evropsko unijo in Islamsko republiko Mavretanijo o podaljšanju protokola o določitvi ribolovnih možnosti in finančnega prispevka iz Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Islamsko republiko Mavretanijo o partnerstvu v ribiškem sektorju, ki preneha veljati 15. novembra 2019

SVET EVROPSKE UNIJE JE –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 43 v povezavi s točko (a)(v) drugega pododstavka člena 218(6) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

ob upoštevanju odobritve Evropskega parlamenta (1),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

V skladu s Sklepom Sveta (EU) 2019/1918 (2) je bil Sporazum v obliki izmenjave pisem med Evropsko unijo in Islamsko republiko Mavretanijo o podaljšanju protokola o določitvi ribolovnih možnosti in finančnega prispevka iz Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Islamsko republiko Mavretanijo o partnerstvu v ribiškem sektorju, ki preneha veljati 15. novembra 2019 (v nadaljnjem besedilu: Sporazum v obliki izmenjave pisem), podpisan 13. novembra 2019.

(2)

Cilj Sporazuma v obliki izmenjave pisem je Evropski uniji in Islamski republiki Mavretaniji omogočiti nadaljnje sodelovanje pri spodbujanju trajnostne ribiške politike in odgovornega izkoriščanja ribolovnih virov v mavretanskih vodah ter plovilom Unije omogočiti izvajanje ribolovnih dejavnosti v teh vodah.

(3)

Sporazum v obliki izmenjave pisem bi bilo treba odobriti –

SPREJEL NASLEDNJI SKLEP:

Člen 1

Sporazum v obliki izmenjave pisem med Evropsko unijo in Islamsko republiko Mavretanijo o podaljšanju protokola o določitvi ribolovnih možnosti in finančnega prispevka iz Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Islamsko republiko Mavretanijo o partnerstvu v ribiškem sektorju, ki preneha veljati 15. novembra 2019, se odobri v imenu Unije.

Člen 2

Predsednik Sveta v imenu Unije posreduje uradno obvestilo iz točke 6 Sporazuma v obliki izmenjave pisem (3).

Člen 3

Ta sklep začne veljati na dan sprejetja.

V Bruslju, 29. maja 2020

Za Svet

Predsednica

A. METELKO-ZGOMBIĆ


(1)  Odobritev z dne 13. maja 2020 (še ni objavljeno v Uradnem listu).

(2)  Sklep Sveta (EU) 2019/1918 z dne 8. novembra 2019 o podpisu v imenu Evropske unije in začasni uporabi Sporazuma v obliki izmenjave pisem med Evropsko unijo in Islamsko republiko Mavretanijo o podaljšanju protokola o določitvi ribolovnih možnosti in finančnega prispevka iz Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Islamsko republiko Mavretanijo o partnerstvu v ribiškem sektorju, ki preneha veljati 15. novembra 2019 (UL L 297 I, 18.11.2019, str. 1).

(3)  Generalni sekretariat Sveta bo v Uradnem listu Evropske unije objavil datum začetka veljavnosti Sporazuma v obliki izmenjave pisem.


Popravki

5.6.2020   

SL

Uradni list Evropske unije

L 177/58


Popravek Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2020/730 z dne 3. junija 2020 o izvajanju Uredbe (EU) 2017/1509 o omejevalnih ukrepih proti Demokratični ljudski republiki Koreji

( Uradni list Evropske unije L 172 I z dne 3. junija 2020 )

Naslovnica in stran 1, naslov:

besedilo:

„IZVEDBENA UREDBA SVETA (EU) 2020/730 z dne 3. junija 2020 o izvajanju Uredbe (EU) 2017/1509 o omejevalnih ukrepih proti Demokratični ljudski republiki Koreji“

se glasi:

„IZVEDBENA UREDBA SVETA (EU) 2020/730 z dne 2. junija 2020 o izvajanju Uredbe (EU) 2017/1509 o omejevalnih ukrepih proti Demokratični ljudski republiki Koreji“.

Stran 1, zaključno besedilo:

besedilo:

„V Bruslju, 3. junija 2020“

se glasi:

„V Bruslju, 2. junija 2020“.