(1)

Uredba (ES) št. 1831/2003 določa izdajo dovoljenj za dodatke za uporabo v prehrani živali ter razloge in postopke za izdajo takih dovoljenj. Člen 10(2) navedene uredbe določa, da se dodatki, dovoljeni v skladu z Direktivo Sveta 82/471/EGS (2), ponovno ocenijo.

(2)

Z Direktivo Komisije 88/485/EGS (3) so bili L-lizin, koncentrat, tekoč (baza), L-lizin monohidroklorid, koncentrat, tekoč, L-lizin monohidroklorid, tehnično čist, in L-lizin sulfat, pridobljen s fermentacijo s Corynebacterium glutamicum, odobreni brez časovne omejitve v skladu z Direktivo 82/471/EGS. Navedeni dodatki so bili v skladu s členom 10(1) Uredbe (ES) št. 1831/2003 naknadno vpisani v register krmnih dodatkov kot obstoječi proizvodi.

(3)

V skladu s členom 10(2) Uredbe (ES) št. 1831/2003 v povezavi s členom 7 navedene uredbe so bile predložene vloge za ponovno oceno L-lizina, koncentrat, tekoč (baza), L-lizina monohidroklorida, koncentrat, tekoč, L-lizina monohidroklorida, tehnično čist, in L-lizina sulfata, pridobljenega s fermentacijo s Corynebacterium glutamicum, kot krmnih dodatkov za vse živalske vrste. V skladu s členom 7 uredbe (ES) št. 1831/2003 so bili vloženi tudi zahtevki za dovoljenje za L-lizin, koncentrat, tekoč (baza), L-lizin monohidroklorid, koncentrat, tekoč, L-lizin monohidroklorid, tehnično čist, in L-lizin sulfat za vse živalske vrste. V skladu s členom 7(3) navedene uredbe so bili navedenim zahtevkom priloženi zahtevani podatki in dokumenti.

(4)

Zahtevki zadevajo dovoljenja za L-lizin, tekoč (baza), L-lizin monohidroklorid, koncentrat, tekoč, L-lizin monohidroklorid, tehnično čist, in L-lizin sulfat kot krmne dodatke za vse živalske vrste in njihovo uvrstitev v kategorijo dodatkov „nutrivni dodatki“.

(5)

Evropska agencija za varnost hrane (v nadaljnjem besedilu: Agencija) je v svojih mnenjih z dne 11. septembra 2013 (4), 28. oktobra 2014 (5), 10. marca 2015 (6), 16. junija 2015 (7), 2. decembra 2015 (8), 19. aprila 2016 (9), 28. novembra 2018 (10) (11), in 3. aprila 2019 (12) navedla, da L-lizin, koncentrat, tekoč (baza), pridobljen z Escherichia coli FERM BP-10941, Escherichia coli FERM BP-11355, Corynebacterium glutamicum KCCM 11117P, Corynebacterium glutamicum NRRL B-50547, Corynebacterium glutamicum NRRL B-50775 in Corynebacterium glutamicum KCCM 10227, L-lizin monohidroklorid, koncentrat, tekoč, pridobljen z Escherichia coli FERM BP-10941 in Escherichia coli FERM BP-11355, L-lizin monohidroklorid, tehnično čist, pridobljen z Escherichia coli FERM BP-10941, Escherichia coli FERM BP-11355, Escherichia coli CGMCC 3705, Escherichia coli CGMCC 7.57, Corynebacterium glutamicum NRRL B-50547, Corynebacterium glutamicum NRRL B-50775, Corynebacterium glutamicum KCCM 11117P in Corynebacterium glutamicum KCCM 10227, ter L-lizin sulfat, pridobljen s Corynebacterium glutamicum KCCM 10227 in Corynebacterium glutamicum DSM 24990, pod predlaganimi pogoji uporabe nimajo škodljivega vpliva na zdravje živali, na varnost potrošnika ali na okolje. Pogoj za varnost dodatkov, pridobljenih z gensko spremenjenimi mikroorganizmi, zlasti s Corynebacterium glutamicum NRRL B-50547, je izvajanje proizvodnega postopka za zagotovitev, da v končnem proizvodu ni prisotna rekombinanta DNK proizvodnega seva. Agencija je navedla tudi, da je treba štiri oblike L-lizina šteti za nevarne za uporabnike dodatkov, zlasti ob vdihavanju. Nekatere oblike je treba šteti tudi za rahlo dražilne za oči ali jedke za kožo in oči. Zato Komisija meni, da bi bilo treba sprejeti ustrezne zaščitne ukrepe, da se preprečijo škodljivi učinki na zdravje ljudi, zlasti kar zadeva uporabnike dodatkov. Agencija je prav tako ugotovila, da so dodatki učinkovit vir aminokisline L-lizin za vse živalske vrste in da bi jih bilo treba zaščititi pred razgradnjo v vampu, da bi bili pri prežvekovalcih enako učinkoviti kot pri neprežvekovalcih. Agencija meni, da ni potrebe po posebnih zahtevah v zvezi s poprodajnim nadzorom. Potrdila je tudi poročilo o analiznih metodah krmnih dodatkov v krmi in vodi, ki jih je predložil referenčni laboratorij, ustanovljen s členom 21 Uredbe (ES) št. 1831/2003.

(6)

Imeni „L-lizin, koncentrat, tekoč (baza)“ in „L-lizin monohidroklorid, koncentrat, tekoč“ bi bilo treba spremeniti v „L-lizin, tekoč (baza)“ in „L-lizin monohidroklorid, tekoč“, saj je najmanjša vsebnost L-lizina v navedenih dodatkih zgolj 50 % oziroma 22 %.

(7)

Ocena L-lizina, koncentrat, tekoč (baza), L-lizina monohidroklorida, koncentrat, tekoč, L-lizina monohidroklorida, tehnično čist, in L-lizina sulfata, pridobljenih s fermentacijo s Corynebacterium glutamicum spp. ali z Escherichia coli spp., kot je navedeno v uvodni izjavi 5, je pokazala, da so pogoji za dovoljenje iz člena 5 Uredbe (ES) št. 1831/2003 izpolnjeni. Zato bi bilo treba dovoliti uporabo navedenih snovi, kakor je opredeljeno v Prilogi k tej uredbi.

(8)

Ker ni varnostnih razlogov, zaradi katerih bi morali takoj začeti veljati spremenjeni pogoji za izdajo dovoljenja za L-lizin, koncentrat, tekoč (baza), L-lizin monohidroklorid, koncentrat, tekoč, L-lizin monohidroklorid, tehnično čist, in L-lizin sulfat, pridobljen s fermentacijo s Corynebacterium glutamicum, je primerno omogočiti prehodno obdobje, da se lahko zainteresirane strani pripravijo na izpolnjevanje novih zahtev, nastalih zaradi izdaje dovoljenja.

(9)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za rastline, živali, hrano in krmo –

(1)

Uredba (ES) št. 1831/2003 določa dovoljenje za dodatke za uporabo v prehrani živali ter razloge in postopke za izdajo takih dovoljenj. Člen 10(2) navedene uredbe določa, da se dodatki, dovoljeni v skladu z Direktivo Sveta 70/524/EGS, ponovno ocenijo (2).

(2)

Natrijev molibdat je bil dovoljen brez časovne omejitve kot krmni dodatek za vse živalske vrste v skladu z Direktivo 70/524/EGS. Ta snov je bila v skladu s členom 10(1) Uredbe (ES) št. 1831/2003 naknadno vpisana v register krmnih dodatkov kot obstoječi proizvod.

(3)

V skladu s členom 10(2) Uredbe (ES) št. 1831/2003 v povezavi s členom 7 navedene uredbe je bil vložen zahtevek za ponovno oceno natrijevega molibdat dihidrata kot krmnega dodatka za ovce.

(4)

Vložnik je zahteval, da se natrijev molibdat dihidrat uvrsti v kategorijo dodatkov „nutritivnih dodatkov“. V skladu s členom 7(3) Uredbe (ES) št. 1831/2003 so bili navedenemu zahtevku priloženi zahtevani podatki in dokumenti.

(5)

Evropska agencija za varnost hrane (v nadaljnjem besedilu: Agencija) je v mnenju z dne 23. januarja 2019 (3) navedla, da natrijev molibdat dihidrat pod predlaganimi pogoji uporabe nima škodljivega vpliva na zdravje živali, varnost potrošnikov ali okolje. Ugotovila je tudi, da se dodatek obravnava kot dražilen za kožo in oči. Zato Komisija meni, da bi bilo treba sprejeti ustrezne zaščitne ukrepe, da se preprečijo škodljivi učinki na zdravje ljudi, zlasti kar zadeva uporabnike dodatka. Poleg tega je Agencija ugotovila, da se dodajanje molibdena v krmo za ovce z natrijevim molibdat dihidratom šteje za učinkovito za zagotovitev ustreznega ravnovesja z bakrom, ko je razmerje med bakrom in molibdenom v prehrani v razponu 3–10. Agencija meni, da ni potrebe po posebnih zahtevah v zvezi s spremljanjem po dajanju na trg. Potrdila je tudi poročila o analizni metodi krmnih dodatkov, ki jih je predložil referenčni laboratorij, ustanovljen s členom 21 Uredbe (ES) št. 1831/2003.

(6)

Ocena natrijevega molibdat dihidrata je pokazala, da so pogoji za dovoljenje iz člena 5 Uredbe (ES) št. 1831/2003 izpolnjeni.

(7)

Ker ni varnostnih razlogov, zaradi katerih bi morali takoj začeti veljati spremenjeni pogoji za izdajo dovoljenja za natrijev molibdat dihidrat, je primerno omogočiti prehodno obdobje, da se lahko zainteresirane strani pripravijo na izpolnjevanje novih zahtev, nastalih zaradi izdaje dovoljenja.

(8)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za rastline, živali, hrano in krmo –

(1)

Uredba (ES) št. 1272/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (2) določa usklajeno razvrstitev snovi kot rakotvornih, mutagenih ali strupenih za razmnoževanje (CMR) na podlagi znanstvene ocene Odbora za oceno tveganja Evropske agencije za kemikalije. Snovi so razvrščene kot snovi CMR kategorije 1A, snovi CMR kategorije 1B ali snovi CMR kategorije 2, odvisno od stopnje dokazanosti lastnosti CMR.

(2)

Člen 15 Uredbe (ES) št. 1223/2009 določa, da se snovi, razvrščene kot snovi CMR kategorije 1A, 1B ali 2 v delu 3 Priloge VI k Uredbi (ES) št. 1272/2008 (snovi CMR), ne smejo uporabljati v kozmetičnih izdelkih. Vendar se snov CMR lahko uporablja v kozmetičnih izdelkih, če so izpolnjeni pogoji iz drugega stavka člena 15(1) ali drugega pododstavka člena 15(2) Uredbe (ES) št. 1223/2009.

(3)

Da bi se prepoved snovi CMR na notranjem trgu izvajala enotno, da bi se zagotovila pravna varnost, zlasti za gospodarske subjekte in pristojne nacionalne organe, ter da bi se zagotovila visoka raven varovanja zdravja ljudi, bi morale biti vse snovi CMR vključene na seznam prepovedanih snovi v Prilogi II k Uredbi (ES) št. 1223/2009 in, kadar je primerno, črtane s seznama omejenih ali dovoljenih snovi v Prilogi III oz. V k navedeni uredbi. Kadar so izpolnjeni pogoji iz drugega stavka člena 15(1) ali drugega pododstavka člena 15(2) Uredbe (ES) št. 1223/2009, bi bilo treba ustrezno spremeniti seznam omejenih ali dovoljenih snovi v Prilogi III oz. V k navedeni uredbi.

(4)

V Uredbi Komisije (EU) 2019/831 (3) naj bi bile zajete vse snovi, ki so bile razvrščene kot snovi CMR v skladu z Uredbo (ES) št. 1272/2008 na dan 1. decembra 2018, ko se je začela uporabljati Uredba Komisije (EU) 2017/776 (4). V tej uredbi so zajete snovi, ki so bile razvrščene kot snovi CMR z Uredbo Komisije (EU) 2018/1480 (5), ki se bo uporabljala od 1. maja 2020.

(5)

Glede snovi 2-hidroksibenzojska kislina, ki ima v mednarodni nomenklaturi za kozmetične sestavine (INCI – International Nomenclature of Cosmetic Ingredients) ime salicilna kislina in je bila razvrščena kot snov CMR kategorije 2, je bil vložen zahtevek za uporabo drugega stavka člena 15(1) Uredbe (ES) št. 1223/2009 in ugotovljeno je bilo, da je pogoj iz navedene določbe izpolnjen.

(6)

Salicilna kislina in njene soli so trenutno navedene v vnosu 3 Priloge V k Uredbi (ES) št. 1223/2009 kot konzervansi, dovoljeni v kozmetičnih izdelkih v najvišji koncentraciji 0,5 % (kislina).

(7)

Salicilna kislina je navedena tudi v vnosu 98 Priloge III k Uredbi (ES) št. 1223/2009 kot omejena snov, ki je, če se uporablja za druge namene kot za konzervans, dovoljena samo v izdelkih za lase, ki se izperejo, v koncentraciji do 3,0 %, v drugih izdelkih pa v koncentraciji do 2,0 %.

(8)

V skladu z drugim stavkom člena 15(1) Uredbe (ES) št. 1223/2009 se snov, razvrščena kot snov CMR kategorije 2, lahko uporablja v kozmetičnih izdelkih, če jo je Znanstveni odbor za varstvo potrošnikov (SCCS) ocenil in ugotovil, da je varna za uporabo v takih izdelkih.

(9)

SCCS je 21. decembra 2018 izdal znanstveno mnenje o salicilni kislini (6) (v nadaljnjem besedilu: mnenje SCSS), v katerem je ugotovil, da je na podlagi razpoložljivih podatkov snov varna za potrošnike, kadar se uporablja kot konzervans v kozmetičnih izdelkih v koncentraciji do 0,5 % (kislina) ob upoštevanju trenutno veljavnih omejitev. Mnenje SCCS se ne uporablja za izdelke za ustno nego in tudi ne za razpršilne izdelke, ki bi lahko povzročili, da bi bila z vdihavanjem izpostavljena potrošnikova pljuča.

(10)

SCCS je ugotovil tudi, da je salicilna kislina varna, kadar se uporablja za druge namene kot za konzervans, v koncentraciji do 3,0 % v izdelkih za lase, ki se izperejo, in do 2,0 % v drugih izdelkih ob upoštevanju trenutno veljavnih omejitev zanjo, razen v losjonu za telo, senčilu za oči, maskari, črtalu za oči, ličilih za ustnice in krogličnih deodorantih. Mnenje SCCS se ne uporablja za izdelke za ustno nego in tudi ne za razpršilne izdelke, ki bi lahko povzročili, da bi bila z vdihavanjem izpostavljena potrošnikova pljuča.

(11)

SCCS je ugotovil tudi, da je salicilna kislina dražilna za oči in bi lahko hudo poškodovala oči, ter opozoril, da trenutno potekajo preskusi, s katerimi naj bi ugotovili, ali ima salicilna kislina lastnosti endokrinega motilca, in da bo glede na rezultate teh preskusov morda treba pri salicilni kislini upoštevati morebitne lastnosti endokrinega motilca.

(12)

Glede na razvrstitev salicilne kisline kot snov CMR kategorije 2 in kot dražilna snov za oči, ki bi lahko hudo poškodovala oči, ter glede na mnenje SCCS bi bilo treba snov dovoliti kot konzervans v kozmetičnih izdelkih v koncentraciji do 0,5 % (kislina) ob upoštevanju veljavnih omejitev zanjo, razen za izdelke za usta in za vrste uporabe, ki bi lahko povzročile, da bi bila z vdihavanjem izpostavljena potrošnikova pljuča. Kar zadeva uporabo v druge namene kot za konzervans, bi morala biti dovoljena v izdelkih za lase, ki se izperejo, v koncentraciji do 3,0 % in v drugih izdelkih razen v losjonu za telo, senčilu za oči, maskari, črtalu za oči, ličilu za ustnice in krogličnih deodorantih v koncentraciji do 2,0 %. V nobenem primeru se ne bi smela uporabljati na način, ki bi lahko pri končnem uporabniku povzročil izpostavljenost pljuč ob vdihavanju. Glede na ugotovitev SCCS, da je salicilna kislina dražilna za oči, bi bilo treba sedanjo omejitev in pogoj, da se snov ne sme uporabljati v izdelkih za otroke do 3. leta starosti, razen v šamponih, spremeniti tako, da bosta veljala za vse izdelke za otroke do 3. leta starosti. Omejitve iz Priloge III k Uredbi (ES) št. 1223/2009 in pogoje iz Priloge V k navedeni uredbi bi bilo treba ustrezno prilagoditi.

(13)

V zvezi z vsemi drugimi snovmi poleg salicilne kisline, ki so bile z Uredbo (EU) 2018/1480 razvrščene kot snovi CMR v skladu z Uredbo (ES) št. 1272/2008, ni bil vložen noben zahtevek za uporabo v kozmetičnih izdelkih kot izjemo. Nobena od teh snovi trenutno ni omejena ali dovoljena v Prilogi III oz. V k Uredbi (ES) št. 1223/2009. Štiri od teh snovi so trenutno navedene v Prilogi II k navedeni uredbi. Snovi, ki še niso navedene v Prilogi II k Uredbi (ES) št. 1223/2009, bi bilo treba v navedeni prilogi dodati na seznam snovi, ki so prepovedane v kozmetičnih izdelkih.

(14)

Snov 8-hidroksikinolin; kinolin-8-ol, z imenom INCI oksikinolin, je bila razvrščena kot snov CMR kategorije 1B z Uredbo (EU) 2017/776, medtem ko njena sulfatna oblika, snov bis (8-hidroksi-kinolij) sulfat, z imenom INCI oksikinolin sulfat, ni bila razvrščena kot snov CMR. Obe snovi sta bili navedeni v vnosu 395 Priloge II k Uredbi (ES) št. 1223/2009, ko se je začela uporabljati razvrstitev oksikinolina kot snovi CMR, in je bila prepovedana njuna uporaba v kozmetičnih izdelkih, razen pod pogoji iz vnosa 51 Priloge III k navedeni uredbi. Ker je bil oksikinolin razvrščen kot snov CMR, bi ga bilo treba črtati iz vnosa 51 Priloge III k Uredbi (ES) št. 1223/2009. Toda z Uredbo (EU) 2019/831 je bil vnos 51 pomotoma črtan v celoti, tudi v sklicu na navedeni vnos v vnosu 395 Priloge II k Uredbi (ES) št. 1223/2009. Da bi bila prepoved oksikinolina v kozmetičnih izdelkih na podlagi njegove razvrstitve kot snov CMR ustrezno upoštevana, bi bilo treba za to snov znova dodati vnos 51 za oksikinolin sulfat v Prilogi III k Uredbi (ES) št. 1223/2009, vnos 395 v Prilogi II k navedeni uredbi pa bi bilo treba ustrezno prilagoditi.

(15)

Snov metil-fenilen diamin z imenom INCI diaminotoluen je bila z Uredbo (EU) 2019/831 dodana na seznam prepovedanih snovi v Prilogi II k Uredbi (ES) št. 1223/2009 kot vnos 1507. Toda ta vnos ne ustreza posebni snovi, temveč skupini snovi, od katerih so bili v skladu Uredbo (ES) št. 1272/2008 kot snovi CMR razvrščeni samo 4-metil-m-fenilendiamin in 2-metil-m-fenilendiamin, njuna zmes in reakcijska zmes. Izmed teh snovi CMR so 4-metil-m-fenilendiamin, 2-metil-m-fenilendiamin in njuna zmes že navedeni kot vnosi 364, 413 in 1144 v Prilogi II k Uredbi (ES) št. 1223/2009, snov reakcijska zmes 4-metil-m-fenilendiamina in 2-metil-m-fenilendiamina pa še ni prepovedana za uporabo v kozmetiki. Zato bi bilo treba vnos 1507 v Prilogi II k Uredbi (ES) št. 1223/2009 ustrezno spremeniti, da bi zajemal samo to snov. Ker snovi CMR 4-metil-m-fenilendiamin, 2-metil-m-fenilendiamin, njuna zmes in reakcijska zmes spadajo tudi v širšo skupino omejenih snovi, navedenih kot vnos 9 v Prilogi III k Uredbi (ES) št. 1223/2009, bi bilo treba ustrezne vnose v Prilogi II, vključno z vnosom 1507, kakor je bil spremenjen, izključiti iz vnosa 9. Zato bi bilo treba vnos 9 v Prilogi III k Uredbi (ES) št. 1223/2009 ustrezno spremeniti.

(16)

Poleg tega 19 snovi ali skupin snovi, razvrščenih kot snovi CMR z Uredbo (EU) 2016/1179 (7), ki se je začela uporabljati 1. marca 2018, ni bilo vključenih v Uredbo (EU) 2019/831, ker so bile izpuščene, čeprav za te snovi ali skupine snovi ni bil vložen noben zahtevek za uporabo v kozmetičnih izdelkih. Nobena od teh snovi ali skupin snovi trenutno ni omejena ali dovoljena v Prilogi III oz. V k Uredbi (ES) št. 1223/2009. Od teh snovi ali skupin snovi jih 18 trenutno ni navedenih v Prilogi II k Uredbi (ES) št. 1223/2009 in bi jih bilo zato treba dodati na seznam snovi, ki so prepovedane v kozmetičnih izdelkih, v navedeni Prilogi II. Ena od snovi, dinatrijev oktaborat, brezvodni, spada v skupino snovi, ki so že navedene kot vnos 1396 v Prilogi II k Uredbi (ES) št. 1223/2009, in bi jo bilo treba vključiti v navedeni vnos. Vnos 1396 bi bilo zato ustrezno spremeniti.

(17)

Uredbo (ES) št. 1223/2009 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti in popraviti.

(18)

Spremembe Uredbe (ES) št. 1223/2009 temeljijo na razvrstitvah zadevnih snovi kot snovi CMR v Uredbi (EU) 2018/1480, zato bi se morale uporabljati od istega datuma kot navedene razvrstitve.

(19)

Da ne bi prihajalo do prekinitev in pravne negotovosti za gospodarske subjekte, bi se moral popravek napake v Uredbi (EU) 2019/831 glede snovi oksikinolin sulfat uporabljati retroaktivno od dneva začetka veljavnosti navedene uredbe.

(20)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za kozmetične izdelke –

(1)

Svet je 26. januarja 2015, 5. februarja 2015 in 23. junija 2015 sprejel sklepe (EU) 2015/116 (1), (EU) 2015/190 (2) in (EU) 2015/994 (3) o imenovanju članov in nadomestnih članov Odbora regij za obdobje od 26. januarja 2015 do 25. januarja 2020.

(2)

Zaradi izteka mandata Vita SANTARSIERA se je sprostilo mesto nadomestnega člana Odbora regij –

(1)

Združenje Associazione Bancaria Italiana (v nadaljnjem besedilu: združenje ABI ali pritožnik) je z dopisom z dne 30. decembra 2005 pri Komisiji vložilo pritožbo zaradi različnih ukrepov, ki koristijo bančnim dejavnostim družbe Poste Italiane SpA (v nadaljnjem besedilu: družba Poste Italiane). Komisija je bila zlasti obveščena, da bo Italijanska republika (v nadaljnjem besedilu: Italija) v skladu z dogovorom med Italijo in družbo Poste Italiane sredstva, zbrana na poštnih tekočih računih družbe Poste Italiane in deponirana pri državni blagajni, obrestovala po približno 4-odstotni obrestni meri, družba Poste Italiane pa bo poštne tekoče račune obrestovala po približno 1-odstotni obrestni meri (v nadaljnjem besedilu: ukrep). Razlika med obrestno mero za depozite (tj. obrestno mero, ki jo družba Poste Italiane izplača imetnikom poštnega tekočega računa) in obrestno mero za posojila (tj. obrestno mero, ki jo družba Poste Italiane prejme od državne blagajne za sredstva, ki jih pri njej deponira) je bila večja od ustrezne „tržne“ razlike, zato je po mnenju pritožnika pomenila državno pomoč.

(2)

Komisija je z dopisom z dne 7. februarja 2006 Italiji predložila vrsto vprašanj v zvezi z obrestmi, plačanimi za poštne tekoče račune. Italija je na navedena vprašanja odgovorila v dopisu z dne 21. aprila 2006. Srečanje z italijanskimi organi in družbo Poste Italiane je potekalo 30. marca 2006.

(3)

Komisija je z dopisom z dne 26. septembra 2006 Italijo obvestila, da bo v zvezi z ukrepom začela postopek iz člena 108(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: PDEU). Komisija je zainteresirane strani pozvala, naj predložijo pripombe o ukrepu (2).

(4)

Komisija je z odločbo z dne 16. julija 2008 (3) (v nadaljnjem besedilu: odločba iz leta 2008) sklenila, da so obresti, ki jih je dodelila Italija, državna pomoč, nezdružljiva z notranjim trgom, in odredila njeno takojšnje vračilo.

(5)

Družba Poste Italiane je 4. decembra 2008 pri Splošnem sodišču vložila tožbo, s katero je zahtevala razveljavitev odločbe iz leta 2008.

(6)

Splošno sodišče je odločbo iz leta 2008 s sodbo z dne 13. septembra 2013 v zadevi T-525/08 (4) razglasilo za nično (v nadaljnjem besedilu: sodba iz leta 2013).

(7)

30. oktobra 2014 je bil na spletnem mestu Komisije objavljen razpis za zbiranje ponudb (5) za pripravo poročila o analizi in primerjavi donosa možnih naložb sredstev, ki jih je družba Poste Italiane zbrala s ponujanjem poštnih tekočih računov v obdobju 2005–2007.

(8)

Javno naročilo je bilo 19. decembra 2014 oddano Univerzi v Perugii. Poročilo je bilo končano novembra 2015.

(9)

Družba Poste Italiane je ponudnica univerzalnih poštnih storitev v Italiji, ki opravlja storitev splošnega gospodarskega pomena, tj. obveznost univerzalnih poštnih storitev (6), v skladu z drugo direktivo o poštnih storitvah (7) in predpisi o univerzalnih poštnih storitvah. Finančne storitve trenutno niso vključene v obseg storitev splošnega gospodarskega pomena, za opravljanje katerih je pooblaščena družba Poste Italiane.

(10)

Družba Poste Italiane poleg osnovnih poštnih storitev ponuja integrirane produkte, pa tudi komunikacijske, logistične in finančne storitve po vsej Italiji.

(11)

Bančne dejavnosti družbe Poste Italiane se izvajajo prek v celoti vključenega oddelka, imenovanega BancoPosta.

(12)

V obdobju 2005–2007 je bila glavna delničarka družbe Poste Italiane Italija s 65-odstotnim deležem, družba Cassa Depositi e Prestiti (v nadaljnjem besedilu: družba CDP) pa je bila manjšinska delničarka družbe Poste Italiane s 35-odstotnim deležem. Družba CDP je bila del javne uprave do konca leta 2003, ko se je preoblikovala v delniško družbo. Družba CDP je od leta 2003 še vedno pod nadzorom Italije, čeprav se je 30 % njenega osnovnega kapitala preneslo na 65 bančnih skladov (8). Tudi družba Poste Italiane je bila v času izvedbe ukrepa pod nadzorom Italije.

(13)

Ukrep, ki se ocenjuje, se nanaša na obrestovanje sredstev, ki jih je družba Poste Italiane zbrala na poštnih tekočih računih in deponirala pri državni blagajni v treh letih v obdobju 2005–2007.

(14)

Obveznost deponiranja sredstev pri državni blagajni (v nadaljnjem besedilu: obveznost) (9) je bila določena z zakonom št. 266 z dne 23. decembra 2005 (10) (v nadaljnjem besedilu: zakon iz leta 2005), obrestovanje pa je bilo določeno s Sporazumom med Italijo in družbo Poste Italiane, sprejetim 23. februarja 2006 (v nadaljnjem besedilu: Sporazum).

(15)

Po odredbi z dne 5. decembra 2003 (11) se lahko odnos med družbo Poste Italiane in državno zakladnico opiše z naslednjim diagramom:

(16)

Zakon iz leta 2005 je določal, da denarne obresti, plačane družbi Poste Italiane za depozite pri državni blagajni, opredelita Italija in družba Poste Italiane v skladu s tržnimi parametri.

(17)

Po zakonu iz leta 2005 so bili s Sporazumom opredeljeni konkretni mehanizmi za določanje obrestnih mer za triletno obdobje; veljati je začel 4. aprila 2006 (12) z učinkom za nazaj od 1. januarja 2005. Letna obrestna mera je bila v bistvu izračunana kot tehtano povprečje donosa italijanskih državnih obveznic (13) na 30 let (80 %) in 10 let (10 %) ter dvanajstmesečnih zakladnih menic (14) (10 %). Letne obrestne mere državnih vrednostnih papirjev in zakladnih menic, uporabljene kot referenčne obrestne mere v Sporazumu, so bile izračunane na podlagi aritmetičnega povprečja 24 tečajnih vrednosti, ki jih prvega in petnajstega dne vsakega meseca sporoči MTS SpA (družba, ki zagotavlja elektronsko grosistično trgovanje z italijanskimi državnimi obveznicami in drugimi vrednostnimi papirji z določenim rokom zapadlosti). Zato je določba o spremembi parametrov vsakih 15 dni določala spremenljivo naravo indeksacije. Poleg tega bi lahko družba Poste Italiane v primeru znatnih sprememb krivulje obrestnih mer (na primer spremembe razmerja med dolgoročnimi in kratkoročnimi obrestnimi merami) revidirala shemo izračunavanja. Od Sporazum bi lahko odstopila katera koli stranka konec vsakega leta ob upoštevanju šestmesečnega odpovednega roka.

(18)

Obrestna mera v letih 2005, 2006 in 2007 je znašala 3,9 %, 4,25 % oziroma 4,7 %.

(19)

Italija je zakon iz leta 2005 spremenila z zakonom št. 296 z dne 27. decembra 2006 (v nadaljnjem besedilu: zakon iz leta 2006) (15). V zakonu iz leta 2006 je bil opredeljen nov naložbeni okvir: zahteva, da mora družba Poste Italiane deponirati sredstva, zbrana na poštnih tekočih računih zasebnih strank (tj. ki niso v lasti javne uprave), je bila odpravljena, družba Poste Italiane pa je morala navedena sredstva naložiti v državne obveznice v euroobmočju (16). Nov naložbeni okvir se je v skladu z zakonom iz leta 2006 postopno uvajal v letu 2007 in bil dokončno vzpostavljen do konca navedenega leta.

(20)

Komisija je v odločbi iz leta 2008 ugotovila, da ukrep, ki se ocenjuje (tj. obrestovanje, ki ga je državna zakladnica na podlagi Sporazuma odobrila družbi Poste Italiane), pomeni državno pomoč, ki ni združljiva z notranjim trgom, ter odredila njeno takojšnje in učinkovito vračilo.

(21)

Da bi Komisija v odločbi iz leta 2008 dokazala obstoj prednosti v smislu člena 107(1) PDEU, je primerjala obrestno mero, ki jo je državna blagajna plačala družbi Poste Italiane v skladu s Sporazumom (v nadaljnjem besedilu: obrestna mera iz Sporazuma) in obrestno mero, ki bi jo preudaren zasebni posojilojemalec plačal na trgu v podobnih razmerah (v nadaljnjem besedilu: obrestna mera, odobrena preudarnemu zasebnemu posojilojemalcu).

(22)

Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 119 odločbe iz leta 2008, bi preudarni zasebni posojilojemalec pri določanju obrestne mere za posojila upošteval zlasti naslednje dejavnike:

(23)

Komisija je v odločbi iz leta 2008 ocenila, da bruto zneski deponiranih sredstev znašajo 35 milijard EUR, kar je precejšen denarni znesek od enega posojilodajalca. Vendar je Komisija ugotovila, da je depozit, ki ga je družba Poste Italiane vložila v državno blagajno, konec leta 2005 pomenil le 2,8 % preostalega zneska državnih vrednostnih papirjev. Poleg tega je bilo v navedenem obdobju preveč ponudb za nakup italijanskih državnih obveznic. Zato ni bilo nobenih znakov, da je bilo na trgu pomanjkanje sredstev in da je bil depozit družbe Poste Italiane bistven za odpravo tega pomanjkanja (uvodna izjava 124 odločbe iz leta 2008).

(24)

Kar zadeva stabilnost deponiranih sredstev, je Komisija menila, da se lahko 10 % depozitov na poštnih tekočih računih obravnava kot nestanovitnih, 90 % pa kot stabilnih (uvodna izjava 133 odločbe iz leta 2008).

(25)

Kar zadeva povprečno trajanje/zapadlost depozitov, je Komisija razlikovala med aktivnim upravljanjem sredstev, ki bi bilo mogoče v odsotnosti Sporazuma, in pasivnim upravljanjem sredstev, ki izhaja iz obveznosti. Preudaren zasebni posojilojemalec bi moral pričakovati, da se bo obveznost spremenila v največ petih letih, in bi to upošteval pri določanju obrestne mere. Komisija je navedla, da pri aktivnem upravljanju sredstev povprečna zapadlost skupnega zneska sredstev, zbranih na poštnih tekočih računih, znaša nekaj manj kot pet let. V skladu s tem bi moral preudaren zasebni posojilojemalec tržne obresti za stabilni del depozitov izračunati na podlagi donosa petletne obveznice (namesto donosa za 10 ali 30 let, kot se zahteva s Sporazumom). Kar zadeva nestanovitni del depozitov, bi preudaren zasebni posojilojemalec obresti izračunal na podlagi trimesečnih zakladnih menic (namesto dvanajstmesečnih, kot se zahteva s Sporazumom).

(26)

Kar zadeva finančna tveganja, povezana z depoziti s poštnih tekočih računov, je Komisija ugotovila, da likvidnostno tveganje v celoti nosi posojilojemalec (tj. državna blagajna) in ne družba Poste Italiane. Na podlagi Sporazuma bi morala državna blagajna, če bi deponenti dvignili svoj denar s poštnih tekočih računov, družbi Poste Italiane zagotoviti potrebna sredstva v enakem znesku.

(27)

Komisija je sklenila (uvodna izjava 178 odločbe iz leta 2008), da je obrestna mera iz Sporazuma višja od obrestne mere, odobrene preudarnemu zasebnemu posojilojemalcu, in sicer jo je leta 2005 presegla za 1,09 %, leta 2006 za 0,65 % in leta 2007 za 0,47 %. Komisija je na podlagi tega sklenila, da ukrep pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU.

(28)

Komisija je v svoji oceni ad abundantiam preučila alternativne naložbene možnosti, ki bi jih po navedbah Italije imela na voljo družba Poste Italiane ob odsotnosti obveznosti, zlasti naložbe, ki jih je družba Poste Italiane izvedla s sredstvi, zbranimi prek svojih zavarovalniških dejavnosti, tj. družbe Poste Vita SpA, in alternativne strategije aktivnega upravljanja sredstev. V zvezi s tem je Komisija analizirala, ali bi te alternativne naložbe družbi Poste Italiane zagotovile podoben ali višji donos od tistega, določenega s Sporazumom.

(29)

Komisija je ugotovila, da te alternativne naložbe družbi Poste Italiane z vidika razmerja med tveganjem in donosom ne bi zagotovile podobnega ali višjega donosa od tistega, določenega s Sporazumom.

(30)

Splošno sodišče je s sodbo iz leta 2013 odločbo iz leta 2008 razglasilo za nično.

(31)

Splošno sodišče je menilo, da obstoj pozitivne razlike med obrestno mero iz Sporazuma in obrestno mero, odobreno preudarnemu zasebnemu posojilojemalcu, ni zadosten dokaz za to, da je bila družbi Poste Italiane dodeljena prednost.

(32)

Splošno sodišče je ugotovilo, da je Komisija obrestno mero, odobreno preudarnemu zasebnemu posojilojemalcu, ocenila na podlagi štirih parametrov, opisanih v uvodni izjavi 22 tega sklepa. Na podlagi tega je sklenilo, da obrestna mera, odobrena preudarnemu zasebnemu posojilojemalcu, ni bila tržna obrestna mera (17).

(33)

Splošno sodišče je menilo, da bi imela družba Poste Italiane kljub temu, da obrestna mera, odobrena preudarnemu zasebnemu posojilojemalcu, ni bila na ravni tržne obrestne mere, prednost le, če bi bila obrestna mera iz Sporazuma višja od donosa, ki bi ga lahko družba Poste Italiane razumno dosegla v odsotnosti obveznosti.

(34)

Splošno sodišče je presodilo, da bi morala Komisija za sklep, da je imela družba Poste Italiane zaradi ukrepa prednost, dejavno dokazati, da družba Poste Italiane v odsotnosti obveznosti ne bi mogla doseči višjega donosa z vlaganjem depozitov s poštnih tekočih računov kot z obrestno mero iz Sporazuma.

(35)

Splošno sodišče je sklenilo, da je Komisija v odločbi iz leta 2008 storila očitno napako, ker je na podlagi pozitivne razlike med obrestno mero iz Sporazuma in obrestno mero, odobreno preudarnemu zasebnemu vlagatelju, sklepala, da ukrep družbi Poste Italiane prinaša prednost.

(36)

Po mnenju Splošnega sodišča razlogi, ki jih je Komisija navedla, da bi izpodbila upoštevnost elementov, ki jih je predložila Italija, niso bili ustrezno utemeljeni.

(37)

Splošno sodišče je ugotovilo tudi, da je Komisija ad abundantiam ocenila donose, ki jih je družba Poste Italiane dosegla z vlaganjem sredstev, zbranih prek njenih zavarovalniških dejavnosti, in donose, dosežene v okviru strategije aktivnega upravljanja sredstev, ter sklenila, da se s takimi alternativnimi naložbenimi strategijami v zadevnem obdobju ne bi dosegle obrestne mere, ki bi bile z vidika razmerja med tveganjem in donosom podobne ali višje kot obrestne mere, določene s Sporazumom.

(38)

Splošno sodišče je presojalo, ali je Komisija na podlagi svoje ocene alternativnih naložbenih strategij, ki jih je predlagala Italija, pravilno sklenila, da ukrep pomeni državno pomoč.

(39)

Splošno sodišče je menilo, da provizije za upravljanje, povezane s poštnimi tekočimi računi in zavarovalniškimi produkti, niso pomembne za primerjavo donosov, ustvarjenih z obrestno mero iz Sporazuma in alternativnimi naložbenimi strategijami. Posledično je menilo, da je Komisija napačno odštela navedene provizije, ter da primerjava med obrestno mero iz Sporazuma in donosi, od katerih so bile odštete provizije za upravljanje, povezane z zavarovalniškimi produkti, ni pomembna za oceno, ali ukrep pomeni državno pomoč.

(40)

V zvezi s strategijo aktivnega upravljanja sredstev je Splošno sodišče navedlo, da Komisija ni mogla smiselno primerjati obrestne mere iz Sporazuma in donosa na podlagi strategije aktivnega upravljanja sredstev, ker se je osredotočila na omejeno triletno obdobje, ki ni bilo reprezentativno za donos, dosežen s strategijo aktivnega upravljanja sredstev.

(41)

Poleg tega je Splošno sodišče menilo, da je kapitalski dobiček pomemben parameter strategij aktivnega upravljanja sredstev, zato ga ne bi smeli izključiti iz analize združljivosti ukrepa z notranjim trgom. Komisija je trdila, da bi bilo treba kapitalski dobiček izključiti iz analize, saj ga ni bilo mogoče predhodno predvideti, zato so bili donosi, ustvarjeni s strategijo aktivnega upravljanja sredstev, po odbitku navedenega kapitalskega dobička nižji od obrestne mere iz Sporazuma ali obrestne mere, odobrene preudarnemu zasebnemu posojilojemalcu.

(42)

Po mnenju Splošnega sodišča dejstvo, da so bili donosi, ustvarjeni s strategijo aktivnega upravljanja sredstev, po odbitku kapitalskega dobička nižji od obrestne mere iz Sporazuma, ni bilo pomembno za ugotovitev obstoja prednosti v smislu člena 107(1) PDEU.

(43)

Po mnenju Splošnega sodišča je sklep Komisije v odločbi iz leta 2008, da družba Poste Italiane v odsotnosti obveznosti ne bi mogla doseči donosov, ki bi bili enaki obrestni meri iz Sporazuma ali višji od nje, temeljil na napačnih ali netočnih informacijah.

(44)

Zato je Splošno sodišče odločbo iz leta 2008 razglasilo za nično. Pritožba zoper sodbo iz leta 2013 ni bila vložena.

(45)

Združenje ABI je v dopisu z dne 27. decembra 2006 predložilo naslednje pripombe:

(46)

Italija je v dopisih z dne 31. oktobra 2006, 29. decembra 2006, 16. februarja 2007, 30. marca 2007, 2. aprila 2007, 1. junija 2007, 27. novembra 2007, 29. februarja 2008, 7. marca 2008 in 23. aprila 2008 predložila več pripomb.

(47)

Prvič, Italija je spomnila, da je bilo treba finančne obresti, ki so se izplačale družbi Poste Italiane, na podlagi zakona iz leta 2005 in Sporazuma določiti v skladu s tržnimi parametri. Po mnenju Italije iz navedenih obresti ni izhajala nobena prednost.

(48)

Drugič, po trditvah Italije bi se lahko poštni tekoči računi primerjali z bančnimi tekočimi računi le od leta 2001 naprej, ko je bil uveden nov produkt „Conto BancoPosta“. Zneski, deponirani pri državni blagajni, so pred letom 2001 nihali – depoziti na tekočih računih so se na primer znatno zmanjšali v poznih devetdesetih letih prejšnjega stoletja, zlasti v letih 1996 in 1997, zaradi sprejetja zakona št. 662 z dne 23. decembra 1996, v skladu s katerim je bilo treba zapreti račune, ki jih je državna blagajna uporabljala za izplačevanje državnih pokojnin. Zaradi tega zaprtja so se depoziti zmanjšali za približno 11 milijard EUR (stanje na dan 1. januarja 1997). Po mnenju Italije je točen vzrok teh nihanj težko opredeliti, in sicer zaradi zunanjih političnih dejavnikov, pa tudi zato, ker je bila družba Poste Italiane v tistem obdobju javna institucija. Po preoblikovanju družbe Poste Italiane v javno družbo leta 1998 so se zneski, deponirani pri državni blagajni, redno in postopoma povečevali.

(49)

Italija je navedla, da je Sporazum med državno blagajno in družbo Poste Italiane pregledno urejal njun finančni odnos. Sporazum je veljal tri leta in je bil časovno omejen, čeprav je bila v njem predvidena možnost, da katera koli stranka odstopi od pogodbe, če tržni pogoji ne zagotavljajo več skladnosti mehanizma za izračun obrestovanja depozita.

(50)

Po trditvah Italije je izbira spremenljive obrestne mere za Sporazum pripomogla k zagotavljanju skladnosti z obrestno mero, ki je skladna s trgom. Zlasti je bila spremenljiva obrestna mera pravična obrestna mera za državno blagajno, ker je za državno blagajno pomenila stroške v skladu s stroški alternativnih virov financiranja, npr. srednje-/dolgoročnega dolga.

(51)

Italija je navedla, da je družba Poste Italiane od leta 2007 za aktivno upravljanje sredstev uporabljala konservativen pristop, ki se je razlikoval iz tistega iz Sporazuma, saj je družbi Poste Italiane omogočal oblikovanje portfelja na podlagi razporeditve sredstev v skladu s cilji in finančno strategijo družbe.

(52)

Italija je Komisijo obvestila, da je bil zakon, v skladu s katerim je morala družba Poste Italiane sredstva, zbrana na poštnih tekočih računih, deponirati pri državni blagajni, decembra 2006 razveljavljen z zakonom iz leta 2006. V skladu s tem zakonom je družba Poste Italiane sredstva, zbrana na poštnih tekočih računih zasebnih strank, vložila v državne obveznice v euroobmočju (glej uvodno izjavo 19). Novi zakon je bil zasnovan tako, da je družbi Poste Italiane zagotavljal večjo finančno neodvisnost.

(53)

Italija je v podporo svojemu stališču o stabilnosti deponiranih sredstev predložila rezultate dveh modelov: notranjega statističnega modela, ki ga je izdelala družba Poste Italiane, ter modela, ki ga je družba Poste Italiane razvila v sodelovanju s svetovalno družbo […] in je bil namenjen opredelitvi preudarnega gibanja sredstev, zbranih na poštnih tekočih računih.

(54)

Notranji modeli so temeljili na analizi dnevnega odklona zneskov sredstev, zbranih na poštnih tekočih računih, in povprečnih zneskov, pri čemer so bila uporabljena le pretekla gibanja tekočih računov. Modeli so pokazali, da so se zneski, deponirani pri državni blagajni, povečevali (sredstva, zbrana na računih zasebnih strank, so znašala približno 75 % vseh sredstev, zbranih na poštnih tekočih računih). Povečeval se je tudi stabilni del depozitov, ki je znašal 90 % celotnega povprečnega depozita (s 85 % leta 2002 na 92 % leta 2006). Z internimi modeli je bil določen tudi nestanovitni del depozitov, ki se je zmanjšal na približno 10 %.

(55)

Model […], ki je po mnenju Italije zelo konservativen, je pokazal, da se je trajanje skupnega števila poštnih tekočih računov razlikovalo od trajanja posameznega poštnega tekočega računa. Če so se nekatere stranke dejansko odločile zapreti svoj račun čez noč, je bil učinek na celotni znesek sredstev, ki jih je zbrala družba Poste Italiane, zanemarljiv zaradi velikega števila strank, nizkega povprečnega depozita na teh računih in zato, ker so depozite strank, ki so zaprle račune, nadomestili depoziti novih strank.

(56)

To vrsto preudarnega modela, ki ga je razvila družba […], je v času veljavnosti Sporazuma v okviru aktivnega upravljanja likvidnosti uporabljalo več italijanskih bank, da bi opredelile trajanje svojih tekočih računov in ga nato upoštevale pri ustreznem naložbenem portfelju v okviru upravljanja svojih sredstev/obveznosti. Družba Poste Italiane je navedeni preudarni model uporabila za določitev trajanja sredstev, zbranih na poštnih tekočih računih (zasebnih strank (20)), v obdobju 2005–2006, ko je morala vsa sredstva deponirati pri državni blagajni (pasivno upravljanje likvidnosti), in v obdobju po 1. januarju 2007, ko je sredstva, zbrana na poštnih tekočih računih zasebnih strank, vlagala v državne obveznice v euroobmočju (aktivno upravljanje likvidnosti).

(57)

Po trditvah Italije je bil namen modela […] v okviru pasivnega upravljanja likvidnosti družbe Poste Italiane količinsko opredeliti trajanje stabilnih in nestanovitnih delov depozitov, opredeljenih z notranjimi modeli, na podlagi analize pretekle nestanovitnosti poštnih tekočih računov in verjetnega vedenja imetnikov računov. Specifikacija enega modela (21) je pokazala, da sta imeli približno dve tretjini sredstev zelo dolgo trajanje, trajanje ene tretjine pa se je gibalo od 0 do 10 let. Zato je bila povprečna življenjska doba ustreznega naložbenega portfelja 4,1 leta, Macaulayjevo trajanje (22) pa 3,2 leta. Pri alternativni specifikaciji modela (23) bo povprečno trajanje ustreznega naložbenega portfelja 4,9 leta, Macaulayjevo trajanje pa 3,8 leta (24).

(58)

Po trditvah Italije je model […] družbi Poste Italiane v okviru pasivnega upravljanja njene likvidnosti pomagal pri opredelitvi najugodnejše porazdelitve sredstev. Na podlagi hipotez zelo preudarnega poslovanja je pokazal, da je bilo smiselno, da je družba Poste Italiane sprejela porazdelitev sredstev s povprečno življenjsko dobo od štirih do petih let.

(59)

V zvezi s stroški, povezanimi z zbiranjem in deponiranjem sredstev s poštnih tekočih računov strank družbe Poste Italiane, je Italija navedla, da je analitični računovodski sistem družbi Poste Italiane omogočal ugotavljanje stroškov njene dejavnosti v celoti, ne pa po posameznem produktu. Italija je navedla, da so bile marže družbe Poste Italiane nižje od ustreznih marž v bančnem sektorju.

(60)

Po navedbah Italije je Sporazum družbi Poste Italiane omogočil prejemanje obresti na podlagi donosov državnih obveznic, glavnega instrumenta financiranja, ki je bil na voljo Italiji.

(61)

Sporazum je zlasti omogočil, da je družba Poste Italiane prejela obresti na podlagi dolgoročnih obrestnih mer, ki so bile v skladu z naravo sredstev, zbranih na poštnih tekočih računih. Sporazum je državno blagajno tudi zaščitil pred neugodnimi tržnimi pogoji, saj ji je omogočil, da od njega odstopi, če ne bi bil več skladen s stroški alternativnih virov financiranja.

(62)

Italija je na podlagi primerjave med obrestno mero, predvideno s Sporazumom, in stroški financiranja državne blagajne trdila, da so bili stroški srednje-/dolgoročnega financiranja državne blagajne v skladu z obrestno mero, določeno s Sporazumom.

(63)

Poleg tega (i) se je obrestna mera iz Sporazuma indeksirala s parametri, povezanimi z italijanskim javnim dolgom (državni vrednostni papirji), ki so bili najustreznejša referenca za stroške financiranja državne blagajne; (ii) stabilnost financiranja, kakor je bila preverjena s statističnimi modeli, in obveznost, naložena družbi Poste Italiane, sta pomenila, da je bilo trajanje naložbe večinoma stalno (brez upoštevanja določenih varnostnih ukrepov, kot je možnost predčasnega odstopa ali triletno trajanje razmerja, ki varujejo državno blagajno pred nepredvidljivimi spremembami na trgu); (iii) je bilo likvidnostno tveganje, ki ga je prevzela državna blagajna, omejeno zaradi dokazane stabilnosti poštnih sredstev, saj je bilo 10 % takih sredstev indeksiranih s kratkoročnimi parametri.

(64)

Italija je v zvezi z dolgoročnim elementom obrestne mere za posojila (90 %, kar vključuje (i) 10-odstotni delež, povezan z donosom desetletnih italijanskih državnih obveznic, in (ii) 80-odstotni delež, povezan z donosom tridesetletnih italijanskih državnih obveznic) menila, da se je obveznost razlikovala od obveznosti, v skladu s katero je bilo treba vlagati neposredno v italijanske državne obveznice, ki jih je bilo mogoče prosto izbirati in upravljati.

(65)

Obrestna mera je bila skladna s trgom, saj so bila sredstva, deponirana pri državni blagajni, dolgoročna. To je izhajalo iz dejstva, da obveznost ni bila časovno omejena, sredstva, ki so bila zbrana na poštnih tekočih računih strank družbe Poste Italiane in deponirana pri državni blagajni, pa so bila stabilna. Poleg tega je Italija menila, da je obveznost družbi Poste Italiane preprečevala aktivno in morda ugodnejše upravljanje sredstev. Po mnenju Italije bi lahko družba Poste Italiane ob odsotnosti obveznosti 10 % svoje likvidnosti vložila v kratkoročne obveznice, 90 % pa v dolgoročne obveznice.

(66)

Kar zadeva skladnost obrestne mere, plačane družbi Poste Italiane, s trgom, je Italija predložila mnenje revizorjev družbe Poste Italiane ter priporočilna pisma zasebnih bank in svetovalcev. Revizorji družbe Poste Italiane so navedli, da so bila sredstva, zbrana na poštnih tekočih računih, zaradi svojih značilnosti in stopenj rasti stabilna. Zasebne banke in svetovalci (25) so se strinjali, da so bili donosi, ki jih je dosegla družba Poste Italiane s sredstvi, zbranimi na poštnih tekočih računih in deponiranimi pri državni blagajni, podobni tržnim donosom, ki bi jih lahko družba Poste Italiane dosegla z izvajanjem ustrezne naložbene strategije in strategije obvladovanja tveganja.

(67)

Italija meni, da so obresti, ki jih je družba Poste Italiane prejela za sredstva, deponirana pri državni blagajni, skladne z obrestmi, ki jih je družba Poste Vita prejela za svoja vložena sredstva. Italija trdi, da so police življenjskega zavarovanja produkti, ki se lahko štejejo za primerljive s poštnimi tekočimi računi, in da je bila povprečna obrestna mera za vložene prihodke od navedenih produktov (npr. Posta Più) v obdobju 2002–2006 4,68-odstotna, kar je skladno z obrestno mero iz Sporazuma (4,55 %).

(68)

Italija meni, da so poštni tekoči računi in police življenjskega zavarovanja primerljivi finančni produkti, ker so poštni računi, čeprav so kratkoročni produkti, dejansko podobni srednjeročnim finančnim instrumentom z minimalnim zajamčenim kapitalom in donosom.

(69)

Po trditvah Italije je strategija upravljanja sredstev in obveznosti banke La Banque Postale (Francija) v obdobju, ki se ocenjuje, temeljila na enakem statističnem modelu, kot ga je uporabljala družba Poste Italiane.

(70)

Z navedenim modelom se opredelijo stabilna in nestanovitna sredstva na poštnih tekočih računih. Stabilna sredstva se vlagajo v državne obveznice OECD, nestanovitna sredstva pa v kratkoročne obveznice. Na podlagi tega modela je bil leta 2005 donos vloženih sredstev s tekočih računov banke La Banque Postale 4,4-odstoten (v primerjavi s 3,9-odstotnim, predvidenim s Sporazumom).

(71)

Natančneje, primer banke La Banque Postale je pokazal, da se lahko s preudarnim upravljanjem sredstev in obveznosti v povprečnem obdobju trajanja pet let dosežejo višji donosi naložb, kot so bili določeni s Sporazumom.

(72)

Italija je Komisiji v dokaz, da obrestovanje, določeno v Sporazumu, družbi Poste Italiane ni zagotovilo nobene prednosti, predložila študijo, ki jo je izvedela družba […].

(73)

V študiji […] je bila izvedena naslednja analiza:

(74)

V zvezi s primerjavo med obrestovanjem depozitov pri državni blagajni in obrestovanjem, ki ga ponujajo strategije aktivnega upravljanja sredstev, je Italija pojasnila, da je treba tako primerjavo izvesti za daljše časovno obdobje, tj. deset let, da se vključi celoten gospodarski ciklus. Zato je družba […] donos na podlagi Sporazuma z donosom na podlagi alternativnih strategij primerjala v desetletnem obdobju in ne v krajšem obdobju. Kadar se obrestne mere zvišujejo, se portfelji s fiksno obrestno mero običajno obnesejo slabše od portfeljev s spremenljivo obrestno mero, pri zniževanju obrestnih mer pa je nasprotno.

(75)

Po mnenju Italije se v desetletnem obdobju naložbeni portfelji, ki temeljijo na spremenljivih obrestnih merah, lahko primerjajo z naložbenimi portfelji, ki temeljijo na fiksnih obrestnih merah, saj se kapitalski dobički in izgube izravnajo. Dejansko so v desetletnem obdobju donosi portfeljev s fiksno obrestno mero v glavnem skladni z donosi portfeljev s spremenljivo obrestno mero. Aktivno upravljanje sredstev nedvomno zagotavlja boljše donose od pasivnih („parametričnih“) naložb, na primer na podlagi Sporazuma (npr. donos petletnega referenčnega obdobja, ki ga je uporabila družba […], ustreza donosu na podlagi Sporazuma, katerega trajanje je veliko daljše).

(76)

Poleg tega bi morala Komisija po mnenju Italije razlikovati med kratkoročnim in dolgoročnim tveganjem. Čeprav se lahko vrednost vrednostnih papirjev s fiksno obrestno mero in trajanjem desetih let kratkoročno zelo spremeni, v celotnem desetletnem obdobju obveznice s fiksno obrestno mero zagotavljajo stopnjo donosa, ki je zelo zanesljiva (ker je fiksna). Skratka, donosi portfeljev s fiksno obrestno mero v desetletnem obdobju so običajno skladni z donosi portfeljev s spremenljivo obrestno mero, čeprav so slednji bolj tvegani (ker so odvisni od letnih nihanj obrestnih mer).

(77)

Poleg tega prave alternativne naložbene strategije, ki so prožne in lahko temeljijo na vseh razpoložljivih finančnih instrumentih na trgu, povečujejo možnost doseganja boljših rezultatov kot pasivne naložbe, na primer na podlagi Sporazuma.

(78)

Italija je poudarila tudi, da ob sklenitvi Sporazuma z državno blagajno prihodnja gibanja obrestnih mer niso bila znana. Odločitev, da se za Sporazum uporabijo spremenljivi parametri, je bila po mnenju Italije ekonomsko smotrna, saj je bila poštena in smiselna za obe stranki, tj. družbo Poste Italiane in državno blagajno. Možnost, da se Sporazum po treh letih revidira in da se lahko vsako leto prekliče, je strankama omogočala, da odstopita od dogovora, če bi obrestovanje postalo nepošteno ali nedosledno zaradi spreminjajočih se tržnih obrestnih mer.

(79)

Iz študije […] je razvidno tudi, da je obveznost družbi Poste Italiane z omejevanjem izbire njenih naložbenih možnosti povzročala oportunitetne stroške in tveganja. Depozit pri državni blagajni je bil povezan izključno s kreditnim tveganjem Italije, družbi Poste Italiane pa je preprečeval, da bi poiskala razpršene priložnosti za naložbe na trgu državnih obveznic v euroobmočju. Poleg tega je bilo tako kreditno tveganje povezano z likvidnostnim tveganjem zaradi dolgoročnega trajanja depozita brez pravic do zgodnjega odkupa.

(80)

Italija je primerjavo med mehanizmom iz Sporazuma (na podlagi spremenljivih obrestnih mer) in kvantitativnimi modeli, ki jih je družba […] uporabila za dokazovanje koristi aktivnega upravljanja premoženja (na podlagi fiksnih obrestnih mer), utemeljila s trditvijo, da je običajna praksa udeležencev na trgu, ki trgujejo z obveznicami, od leta 2007 pa tudi družbe Poste Italiane, da predvidijo naložbe s fiksno obrestno mero. Trdila je tudi, da je treba primerjavo med mehanizmom iz Sporazuma in kvalitativnimi modeli, ki jih je uporabila družba RBS, analizirati glede na primerjavo med pasivnim in aktivnim upravljanjem sredstev, ne pa med dvema mehanizmoma obrestovanja, ki temeljita na fiksnih in spremenljivih obrestnih merah.

(81)

Nazadnje je Italija navedla, da mehanizem iz Sporazuma na podlagi kratkoročnih obrestnih mer za nestanovitno komponento sredstev, deponiranih pri državni blagajni, zagotavlja ustrezno oceno dejanskega likvidnostnega tveganja za državno blagajno.

(82)

Po mnenju Italije obrestna mera depozita pri državni blagajni ni mogla biti kratkoročna (npr. obrestna mera dvanajstmesečnih zakladnih menic) zaradi stabilnosti depozitov.

(83)

Italija je navedla, da je bila analiza, pri kateri se je kot referenčno leto uporabilo leto 2005 (kot je to storilo združenje ABI), neprimerna, saj so bile leta 2005 obrestne mere za kratkoročne zakladne menice najnižje.

(84)

Kar zadeva primerjavo, ki jo je združenje ABI izvedlo z obrestmi, ki jih je družba CDP prejela za likvidnost, deponirano pri državni blagajni (obrestovanje je bilo enako šestmesečni spremenljivi obrestni meri, izračunani kot enostavno aritmetično povprečje bruto donosa šestmesečnih zakladnih menic in mesečnega indeksa Rendistato), Italija trdi, da družbe CDP ni mogoče primerjati z družbo Poste Italiane, saj sta to različni družbi z vidika strukture, dejavnosti, poslovnih ciljev, postopkov, organizacije in naložbenih politik. Italija trdi tudi, da mesečni indeks Rendistato pomeni srednje- do dolgoročno obrestno mero, zato združenje ABI nasprotuje lastnim trditvam, ko navaja, da bi bilo treba likvidnost družbe Poste Italiane, deponirano pri državni blagajni, obrestovati po kratkoročnih parametrih.

(85)

Poleg tega Italija trdi, da so njeni depoziti pri državni blagajni edinstveni, zaradi česar je bilo težko opredeliti en sam nadomestni instrument. Vendar bi se lahko ta sredstva, deponirana pri državni blagajni, zaradi stabilnosti poštnih tekočih računov primerjala s sredstvi, ki so bila večinoma zbrana z dolgoročnimi obveznicami. Zaradi stabilnosti poštnih tekočih računov je bila primerjava s kratkoročnimi (dvanajstmesečnimi) menicami nepomembna.

(86)

Komisija mora za presojo, ali ukrep pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, ugotoviti, (i) ali je ukrep dodelila država ali je bil dodeljen iz državnih sredstev; (ii) ali ukrep zagotavlja gospodarsko prednost; (iii) ali bi ukrep lahko izkrivljal konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga in še, (iv) ali ukrep vpliva na trgovino med državami članicami. Da bi ukrep pomenil državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, morajo biti izpolnjeni vsi ti pogoji.

(87)

Splošno sodišče je s sodbo iz leta 2013 odločbo iz leta 2008 razglasilo za nično. Splošno sodišče je menilo zlasti, da je Komisija storila očitno napako, ker je na podlagi pozitivne razlike med obrestno mero iz Sporazuma in obrestno mero, odobreno preudarnemu zasebnemu vlagatelju, sklenila, da ukrep pomeni državno pomoč. Da bi Komisija dokazala, da ukrep dejansko zagotavlja tako gospodarsko prednost, bi morala jasno dokazati, da družba Poste Italiane v odsotnosti obveznosti z vlaganjem depozitov s poštnih tekočih računov na trgu ne bi mogla razumno doseči donosa, ki bi bili enak obrestni meri iz Sporazuma ali višji od nje.

(88)

Zato je v tej oceni obravnavano vprašanje, ali je bila zagotovljena gospodarska prednost, saj v nasprotnem primeru ukrep ne bi pomenil državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU.

(89)

Komisija meni, da bi bilo treba pri primerjavi Sporazuma in alternativnih naložb, ki bi bile na voljo družbi Poste Italiane v odsotnosti obveznosti, ustrezno upoštevati tveganje pri naložbah in njihovo vzajemno delovanje s tveganji, ki izhajajo iz obveznosti banke Poste Italiane (tj. združenih depozitov strank) z vidika celostnega upravljanja sredstev/obveznosti. Zato bi bilo treba izvesti primerjavo bodisi med donosom, ki je bil na voljo na podlagi Sporazuma, in donosom naložb s stopnjo tveganja, podobno tisti iz Sporazuma, bodisi med tveganju prilagojenima donosoma.

(90)

Komisija tudi opozarja, da je treba analizo morebitne prednosti, ki jo je Sporazum zagotovil družbi Poste Italiane, izvesti predhodno. Oceno donosov, ki so bili na voljo na podlagi alternativnih naložb, bi bilo treba opraviti v skladu z informacijami, ki so bile strankama na voljo v trenutku sprejetja Sporazuma.

(91)

Komisija je najprej pregledala primerjave, ki jih je predložila Italija, kakor so bile povzete v oddelku 3.2.7. Italija je trdila, da so alternativne naložbe, ki bi lahko bile na voljo družbi Poste Italiane v odsotnosti obveznosti, ponujale podoben ali višji donos kot Sporazum in da to dokazuje, da Sporazum družbi Poste Italiane ni zagotovil nobene prednosti. Po mnenju Komisije ni bilo dokazano, da so te predlagane alternativne naložbe z vidika tveganja primerljive s Sporazumom. Zato ne morejo biti podlaga za oceno, ki jo je opisalo Splošno sodišče, saj ne omogočajo smiselnega sklepa o tem, ali je imela družba Poste Italiane na podlagi Sporazuma korist.

(92)

Poleg tega je Italija trdila, da je bila morebitna predhodna prednost za družbo Poste Italiane izključena z možnostjo, da lahko družba Poste Italiane in država vsako leto odstopita od Sporazuma, če bi obrestovanje postalo nepošteno (glej uvodno izjavo 78). Vendar je Komisija menila, da ta možnost ne izključuje morebitne prednosti za družbo Poste Italiane. Ta možnost ni zajemala prvega leta in Italija ni bila zavezana k temu, da jo v prihodnjih letih izkoristi, čeprav bi bilo to morda primerno.

(93)

Komisija je na podlagi navedenega sklenila, da trditve, ki jih je predložila Italija, ne zadostujejo za sprejetje smiselnega sklepa o tem, ali je Sporazum družbi Poste Italiane zagotovil prednost ali ne. Komisija je nato uporabila oceno, ki jo je v tej zadevi opisalo Splošno sodišče. V ta namen je ocenila pričakovane donose/tveganja, ki jih je ponujal obsežen sklop alternativnih naložbenih strategij, ki so bile na voljo v odsotnosti obveznosti. Za tehnično podporo pri teh vprašanjih je z razpisnim postopkom izbrala Univerzo v Perugii, katere strokovnjaki so novembra 2015 pripravili poročilo (v nadaljnjem besedilu: poročilo strokovnjakov).

(94)

V poročilu strokovnjakov so proučene naložba, ki jo je družba Poste Italiane izvedla na podlagi obveznosti in katere donos ureja Sporazum, ter morebitne alternativne naložbene strategije na trgu, ki bi jih lahko družba Poste Italiane obravnavala v odsotnosti obveznosti za obdobje 2005–2007 za sredstva, zbrana prek poštnih tekočih računov. V poročilu so ocenjeni tudi ustrezni profili tveganja in donosa, pri čemer so uporabljene le informacije, ki so bile družbi Poste Italiane na voljo v času naložbe.

(95)

V poročilu strokovnjakov je simulirano, kako naj bi se obveznosti družbe Poste Italiane (tj. depoziti) sčasoma razvijale. Ker so navedene obveznosti zahtevki deponentov, lahko družba Poste Italiane vloži le zneske, ki jih deponenti ne dvignejo. Zato so strokovnjaki ocenili t. i. vzorce obveznosti, s katerimi se modelira znesek sredstev, za katerega se pričakuje, da bo v določenem obdobju na voljo družbi Poste Italiane in ga torej družba Poste Italiane lahko vloži. Za to oceno so strokovnjaki v poročilu razlikovali med stabilnimi in nestanovitnimi komponentami obveznosti. Glede na ocenjene vzorce obveznosti se lahko v sredstva s kratko- ali dolgoročno zapadlostjo vložijo le stabilne komponente.

(96)

V poročilu strokovnjakov sta obravnavana dva vzorca obveznosti (prvi in drugi vzorec obveznosti), ki se razlikujeta v tem, kako je obravnavana stabilna komponenta depozitov (tj. del, ki se na podlagi predpostavk za modeliranje ne dvigne v naslednjih 30 letih). V obeh scenarijih je v poročilu strokovnjakov predvideno, da se bo skupni znesek zbranih sredstev sčasoma zmanjšal zaradi dvigovanja depozitov na tekočih računih. Pri prvem vzorcu obveznosti so odlivi z modelirano zapadlostjo, daljšo od 30 let, sorazmerno razporejeni skozi obdobje 30 let. Pri drugem vzorcu obveznosti so vsi odlivi z modelirano zapadlostjo, daljšo od 30 let, razporejeni na odliv v 30. letu. Na podlagi predpostavk iz poročila strokovnjakov je razlika precejšnja, saj so pri približno 60 % vseh depozitov modelirani datumi odliva po 30. letu. Na tej podlagi so pri prvem vzorcu obveznosti odlivi redni med prvim in 30. letom, pri drugem vzorcu obveznosti pa je med prvim in 30. letom le 40 % odlivov, 60 % pa v 30. letu.

(97)

Kar zadeva vprašanje, kateri od obeh vzorcev obveznosti bi bil ustreznejša predpostavka, je v poročilu strokovnjakov navedeno, da je primernejši manj konservativen, tj. drugi vzorec obveznosti. V podporo temu sklepu je v poročilu strokovnjakov navedeno, da se družba Poste Italiane razlikuje od običajne poslovne banke, ker (i) za družbo Poste Italiane ni veljala bonitetna ureditev, ki se uporablja za banke, zato zanjo ni veljala zahteva glede višje stopnje kapitala za dolgoročnejše naložbe in ker (ii) družba Poste Italiane ni izpostavljena enakemu tveganju za dvige v velikem obsegu in likvidnostno krizo kot običajna banka, saj velik del vlagateljev družbo Poste Italiane dojema kot Italijo. Po trditvah iz poročila strokovnjakov je to dojemanje skladno s pričakovanjem, da bo Italija v primeru likvidnostne krize prisiljena financirati morebitno insolventnost družbe Poste Italiane, da bi preprečila učinek širitve okužbe, zaradi katerega bi se poslabšala boniteta celotnega obsega javnega dolga.

(98)

Komisija ugotavlja, da v skladu s poročilom strokovnjakov sredstva, ki jih je družba Poste Italiane deponirala na računu državne blagajne, dejansko niso bila kratkoročna. Kratkoročnost sredstev je omenilo združenje ABI, ki je trdilo, da bi moralo obrestovanje depozita pri državni blagajni ustrezati njegovi kratkoročni naravi (glej uvodno izjavo 45). Hkrati Komisija opozarja, da dolgoročnost sredstev, ki jih je družba Poste Italiane deponirala pri državni blagajni, kot je bila ocenjena v poročilu strokovnjakov, ne zadostuje za ugotovitev neobstoja državne pomoči. Da bi se učinkovito ugotovilo, ali je ukrep družbi Poste Italiane zagotovil prednost, je treba v skladu z oceno, ki se zahteva na podlagi sodbe iz leta 2013, smiselno primerjati donose/tveganje na podlagi obveznosti na eni strani in brez obveznosti na drugi.

(99)

V skladu s tem je v poročilu strokovnjakov oblikovan dinamični model obrestnih mer, ki omogoča izračun cen obveznic na podlagi modela krivulje obrestnih mer na kateri koli točki v prihodnosti. V poročilu so proučeni trije scenariji obrestnih mer: z nespremenljivo (stabilno), naraščajočo in padajočo obrestno mero v primerjavi s krivuljo obrestnih mer, ki je veljala v času Sporazuma.

(100)

V poročilu strokovnjakov so nato proučene značilnosti razmerja med tveganjem in donosom dejanske naložbe, ki jo je družba Poste Italiane izvedla na podlagi obveznosti in katere donos je urejal Sporazum. V tem primeru je bilo tveganje, ki je v celoti posledica sprememb obrestne mere, ki vpliva na cene obveznic, uporabljene za izračun ustrezne obrestne mere v skladu s Sporazumom, zelo majhno. Dejansko je bila stopnja tveganja na podlagi scenarijev z nespremenljivo, naraščajočo in padajočo obrestno mero 0,11-odstotna, 0,17-odstotna oziroma 0,06-odstotna.

(101)

Kar zadeva razpoložljive naložbene strategije, je lahko družba Poste Italiane v času naložbe vlagala le v dolgoročne obveznice v euroobmočju. V skladu s tem so strokovnjaki proučili strategije na podlagi italijanskih državnih obveznic z različnimi zapadlostmi in strategijo, pri kateri so za primerjavo uporabljene državne obveznice v euroobmočju.

(102)

Pri proučitvi razpoložljivih naložbenih strategij sta se v poročilu strokovnjakov upoštevali dve glavni tveganji: tveganje, ki izhaja iz vrzeli med zapadlostjo sredstev družbe Poste Italiane (italijanske državne obveznice) in njenih obveznosti (depoziti) ter tveganje neizpolnjevanja obveznosti s strani Italije.

(103)

Vrzel ali neusklajenost med zapadlostjo sredstev in obveznosti ustvarja likvidnostno tveganje (tj. tveganje, da družba Poste Italiane nima dovolj likvidnih sredstev, da bi v danem trenutku izpolnila zahtevke deponentov za dvig). Vendar je navedeno likvidnostno tveganje omejeno, če je mogoče sredstva (tj. italijanske državne obveznice) enostavno prodati. Če bi morala družba Poste Italiane navedene obveznice prodati pred njihovo zapadlostjo, bi tržna cena temeljila na takrat veljavni obrestni meri, zaradi česar bi družba Poste Italiane postala ranljiva za obrestno tveganje, kar bi povzročilo morebitne kapitalske dobičke ali izgube. To tveganje je izrecno modelirano v poročilu strokovnjakov.

(104)

Kar zadeva tveganje neizpolnjevanja obveznosti, je v poročilu strokovnjakov poudarjeno, da je družba Poste Italiane tveganje neizpolnjevanja obveznosti s strani Italije nosila tudi na podlagi Sporazuma. Zato je v poročilu strokovnjakov navedeno, da uporaba italijanskih državnih obveznic v modelu omogoča enako tveganje državnih posojilojemalcev v obeh strategijah in zagotavlja primerjavo enakovrednih elementov brez izrecnega modeliranja.

(105)

V poročilu strokovnjakov je analiziranih pet različnih strategij:

(106)

Teh pet naložbenih strategij je simuliranih v poročilu strokovnjakov. Profil tveganja in donosa je pri vseh strategijah razen pri strategiji z državnimi obveznicami v euroobmočju ocenjen na podlagi treh različnih scenarijev obrestnih mer: z nespremenljivo, naraščajočo in padajočo obrestno mero.

(107)

Nazadnje, v poročilu strokovnjakov je proučeno, katero naložbeno strategijo je družba Poste Italiane začela izvajati, ko je leta 2007 prenehala veljati obveznost v zvezi s sredstvi. Iz poročila je razvidno, da so bila sredstva vložena v petletne državne obveznice v euroobmočju, poročilo pa zajema tudi analizo tveganja in donosa take naložbe, opravljeno na podlagi modela strokovnjakov. V poročilu strokovnjakov je ugotovljeno, da strategija ni bila optimalna, saj je vodila v nižji donos z večjim tveganjem (0,65 %), kot bi ga bilo mogoče doseči z eno od alternativnih naložbenih strategij.

(108)

Strokovnjaki so nato po oceni profilov tveganja in donosa za vse naložbene strategije uporabili teorijo oblikovanja cene portfelja, da bi ugotovili, ali je naložba, ki jo je morala družba Poste Italiane izvesti na podlagi obveznosti in katere donos je urejal Sporazum, družbi Poste Italiane dejansko zagotovila gospodarsko prednost (tj. ali je bil donos, prejet na podlagi Sporazuma, ob upoštevanju tveganja naložbe večji od donosa, ki bi se lahko dosegel z enakovrednimi stopnjami tveganja pri alternativnih naložbah).

(109)

V ta namen so bile v poročilu strokovnjakov združene značilnosti razmerij med tveganji in donosom vseh razpoložljivih alternativnih naložb v eno samo naložbeno funkcijo, ki donos, ki ga je mogoče doseči na trgu, izraža kot funkcijo prevzetega tveganja. Če bi bile značilnosti razmerja med tveganjem in donosom iz Sporazuma nad navedeno funkcijo (tj. če bi družba Poste Italiane na podlagi Sporazuma dosegla višji donos za enakovredno tveganje, kot je bilo mogoče na trgu), bi bilo treba sprejeti sklep, da je obstajala prednost.

(110)

V poročilu je na podlagi teh preudarkov sprejet sklep, da bi Sporazum družbi Poste Italiane zagotovil višji donos le z uporabo konservativnega prvega vzorca obveznosti in le ob pričakovanju, da se bodo obrestne mere zvišale. V navedenem scenariju bi ob upoštevanju, da je bila družba Poste Italiane pozneje pripravljena sprejeti tveganje v višini 0,65 %, prednost znašala le 0,29 odstotne točke. Na podlagi drugega vzorca obveznosti prednost ne bi bila zagotovljena v nobenem scenariju obrestnih mer.

(111)

Kar zadeva konkretne predpostavke ali razlage iz poročila strokovnjakov, so po mnenju Komisije nekateri scenariji verjetnejši kot drugi. Zlasti se ne strinja z uporabo drugega vzorca obveznosti.

(112)

Komisija ugotavlja, da so v poročilu strokovnjakov uporabljene le informacije, ki so bile na voljo pred iztekom veljavnosti Sporazuma, kakor je bilo zahtevano v sodbi iz leta 2013, razen navedbe 0,65-odstotne stopnje tveganja, ki jo je družba Poste Italiane sprejela po izteku obveznosti. Komisija se ne strinja z uporabo 0,65 % kot ustrezne stopnje tveganja za oceno pričakovanega donosa v odsotnosti obveznosti.

(113)

Prvič, izbira vzorca obveznosti pomembno vpliva na pričakovani donos na podlagi različnih naložbenih strategij. Kot je navedeno v uvodnih izjavah 96 in 97, obstajajo pomembne razlike v zvezi s predpostavkami o odlivih depozitov, ki izhajajo iz izbire prvega ali drugega vzorca obveznosti. Povprečno trajanje depozitov družbe Poste Italiane – tj. tehtani povprečni čas, ko so bili ti depoziti na voljo – se med prvim in drugim vzorcem obveznosti zelo razlikuje, saj pri prvem zajema devet in pri drugem štirinajst let.

(114)

Komisija ugotavlja, da obdobji trajanja na podlagi prvega in drugega vzorca obveznosti presegata najdaljše trajanje petih let, ki ga Evropski bančni organ (v nadaljnjem besedilu: organ EBA) priporoča za modeliranje nezapadlih obveznosti, kot so depoziti.

(115)

Komisija je ocenila vprašanje povprečnega trajanja depozitov družbe Poste Italiane, ki jih je bilo treba uporabiti za oceno, zahtevano na podlagi sodbe iz leta 2013. Po njenem mnenju se zdi drugi vzorec obveznosti preveč optimističen, kar zadeva povprečno pričakovano hrambo depozitov strank. Vendar lahko trajanje depozitov strank Poste Italiane v praksi preseže pet let, ki jih priporoča organ EBA, kot je predlagano v poročilu strokovnjakov. Komisija je v svoji oceni uravnotežila naslednje vidike:

(116)

Komisija na podlagi navedenega prvi vzorec obveznosti sprejema kot realistično predpostavko za določitev preudarne naložbene strategije, ki bi jo družba Poste Italiane v ustreznem obdobju izvajala v odsotnosti obveznosti.

(117)

Poleg tega Komisija opozarja, da je v skladu z navedbami iz poročila strokovnjakov pričakovana obrestna mera iz Sporazuma od pričakovanega donosa alternativnih naložbenih strategij višja po scenariju z naraščajočo obrestno mero, in sicer za 0,29 odstotne točke (glej uvodno izjavo 110). Vendar je bilo navedene 0,29 odstotne točke izračunane na podlagi primerjave s pričakovanim donosom na trgu z 0,65-odstotno stopnjo tveganja, medtem ko je donos na podlagi Sporazuma v scenariju z naraščajočo obrestno mero pokazal 0,17-odstotno stopnjo tveganja.

(118)

Po mnenju Komisije nič ne upravičuje primerjave donosov z različnimi stopnjami tveganja, zlasti ker je bila uporabljena 0,65-odstotna stopnja tveganja v poročilu strokovnjakov izračunana z upoštevanjem naložbene strategije, ki jo je družba Poste Italiane začela izvajati po preklicu obveznosti (glej uvodno izjavo 104). Takšna presoja se ne zdi primerna za uporabo v metodologiji, v kateri bi se morale upoštevati le informacije, ki so bile predhodno na voljo.

(119)

Zato bi morala biti stopnja tveganja, uporabljena za izračun donosa, ki ga je mogoče doseči na trgu, za primerjavo s stopnjo na podlagi Sporazuma, enaka stopnji tveganja iz Sporazuma, tj. 0,11-odstotna, 0,17-odstotna in 0,06-odstotna na podlagi scenarijev z nespremenljivo, naraščajočo oziroma padajočo obrestno mero.

(120)

V skladu s tem Komisija ugotavlja, da bi pri prvem vzorcu obveznosti pričakovana prednost na podlagi Sporazuma v scenariju z naraščajočo obrestno mero znašala približno 0,5 odstotne točke, ne pa 0,29 odstotne točke. Pri nespremenljivih in padajočih obrestnih merah bi bili donosi, ki bi jih bilo mogoče doseči na trgu, še naprej večji od donosa na podlagi Sporazuma, in sicer za približno 0,15 odstotne točke za nespremenljive obrestne mere in 0,4 odstotne točke za padajoče obrestne mere.

(121)

Pričakovana obrestna mera na podlagi Sporazuma je nižja od pričakovanega donosa iz alternativnih naložbenih strategij v scenariju z nespremenljivo obrestno mero, s podobnimi stopnjami tveganja in v odsotnosti obveznosti. Zato obrestna mera na podlagi Sporazuma ni pomenila neposredne prednosti za družbo Poste Italiane.

(122)

Komisija nima razloga za domnevo, da bi lahko družba Poste Italiane ali Italija v času sklenitve Sporazuma razumno pričakovala specifično gibanje obrestnih mer. V skladu s tem je ob uporabi enake verjetnosti v treh scenarijih obrestnih mer (tj. s padajočo, nespremenljivo in naraščajočo obrestno mero) pričakovana obrestna mera, določena s Sporazumom, nekoliko nižja od pričakovanega donosa iz alternativnih naložbenih strategij pri podobnih stopnjah tveganja in v odsotnosti obveznosti. Sporazum družbi Poste Italiane torej ni zagotovil prednosti.

(123)

Komisija je na podlagi navedenega sklenila, da navedeni elementi ne zadostujejo za dokaz, da je Sporazum družbi Poste Italiane zagotovil prednost –

(1)

Aktivna snov IPBC je bila vključena v Prilogo I k Direktivi 98/8/ES Evropskega parlamenta in Sveta (2) za uporabo v biocidnih proizvodih 8. vrste proizvodov in se zato v skladu s členom 86 Uredbe (EU) št. 528/2012 šteje za odobreno v skladu z navedeno uredbo ob upoštevanju specifikacij in pogojev iz Priloge I k navedeni direktivi.

(2)

Odobritev IPBC za uporabo v biocidnih proizvodih 8. vrste proizvodov se bo iztekla 30. junija 2020. V skladu s členom 13(1) Uredbe (EU) št. 528/2012 je bila 20. decembra 2018 vložena vloga za podaljšanje odobritve IPBC.

(3)

Ocenjevalni pristojni organ Danske je 11. aprila 2019 v skladu s členom 14(1) Uredbe (EU) št. 528/2012 obvestil službe Komisije o svoji odločitvi, da je potrebna popolna ocena vloge. Ocenjevalni pristojni organ v skladu s členom 8(1) Uredbe (EU) št. 528/2012 opravi popolno oceno vloge v 365 dneh po njeni validaciji.

(4)

Ocenjevalni pristojni organ v skladu s členom 8(2) navedene uredbe po potrebi od vlagatelja zahteva, da predloži dovolj podatkov za izvedbo ocene. V takem primeru se 365-dnevno obdobje prekine za obdobje, ki skupno ne presega 180 dni, razen če je daljše obdobje prekinitve upravičeno zaradi narave zahtevanih podatkov ali izrednih okoliščin.

(5)

Evropska agencija za kemikalije (v nadaljnjem besedilu: Agencija) v 270 dneh po prejemu priporočila ocenjevalnega pristojnega organa v skladu s členom 14(3) Uredbe (EU) št. 528/2012 pripravi in Komisiji predloži mnenje o podaljšanju odobritve aktivne snovi.

(6)

Zato bo iz razlogov, na katere vlagatelj nima vpliva, odobritev IPBC za uporabo v biocidnih proizvodih 8. vrste proizvodov verjetno potekla pred sprejetjem odločitve o njenem podaljšanju. Zato je primerno datum izteka odobritve IPBC za uporabo v biocidnih proizvodih 8. vrste proizvodov odložiti za obdobje, ki je potrebno, da se omogoči preverjanje vloge. Glede na roke ocenjevalnega pristojnega organa za oceno ter Agencije za pripravo in predložitev mnenja, je primerno, da se datum izteka odobritve odloži do 31. decembra 2022.

(7)

Z izjemo datuma izteka odobritve bi moral IPBC ostati odobren za uporabo v biocidnih proizvodih 8. vrste proizvodov v skladu s specifikacijami in pogoji, navedenimi v Prilogi I k Direktivi 98/8/ES –

(1)

Direktiva 91/68/EGS opredeljuje pogoje v zvezi z zdravstvenim varstvom živali, ki urejajo trgovino z ovcami in kozami v Uniji. Določa pogoje, pod katerimi se države članice ali regije držav članic lahko priznajo kot uradno proste bruceloze (B. melitensis) glede čred ovc in koz.

(2)

Odločba Komisije 93/52/EGS (3) določa, da so regije držav članic iz Priloge II k Odločbi priznane kot uradno proste bruceloze (B. melitensis) glede čred ovc in koz v skladu s pogoji iz Direktive 91/68/EGS.

(3)

Španija je Komisiji predložila dokumentacijo, ki dokazuje, da avtonomna skupnost Murcija, provinca Toledo avtonomne skupnosti Kastilja - Manča ter province Huelva, Sevilja in Kordova avtonomne skupnosti Andaluzija izpolnjujejo pogoje, določene v Direktivi 91/68/EGS, da bi se priznale kot uradno proste bruceloze (B. melitensis) glede čred ovc in koz.

(4)

Po oceni dokazne dokumentacije bi bilo treba avtonomno skupnost Murcija, provinco Toledo avtonomne skupnosti Kastilja - Manča ter province Huelva, Sevilja in Kordova avtonomne skupnosti Andaluzija priznati kot uradno proste bruceloze (B. melitensis) glede čred ovc in koz.

(5)

Prilogo II k Odločbi 93/52/EGS bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(6)

Direktiva 64/432/EGS se uporablja za trgovino z govedom in prašiči znotraj Unije. Določa pogoje, v skladu s katerimi se lahko država članica ali regija države članice prizna kot uradno prosta bruceloze glede čred goveda.

(7)

Člen 2 Odločbe Komisije 2003/467/ES (4) določa, da je treba regije držav članic iz poglavja 2 Priloge II k Odločbi priznati kot uradno proste bruceloze glede čred goveda.

(8)

Španija je Komisiji predložila dokumentacijo, ki dokazuje, da avtonomna skupnost Aragonija in provinca Leon avtonomne skupnosti Kastilja in Leon izpolnjujeta pogoje iz Direktive 64/432/EGS, da bi bili priznani kot regiji, uradno prosti bruceloze glede čred goveda.

(9)

Po oceni navedene dokazne dokumentacije bi bilo treba avtonomno skupnost Aragonija in provinco Leon avtonomne skupnosti Kastilja in Leon priznati kot uradno prosti bruceloze glede čred goveda.

(10)

Prilogo II k Odločbi 2003/467/ES bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(11)

Člen 10 Direktive 64/432/EGS določa, da če država članica meni, da je njeno ozemlje ali del njenega ozemlja prost bolezni Aujeszkega, mora Komisiji predložiti ustrezno dokazno dokumentacijo. Določa tudi, da se za trgovino s prašiči znotraj Unije lahko zahtevajo dodatna jamstva.

(12)

Člen 9 Direktive 64/432/EGS določa, da država članica, ki ima nacionalni program obveznega nadzora za bolezen Aujeszkega na delu svojega ozemlja, lahko predloži program Komisiji v odobritev. Določa tudi, da se za trgovino s prašiči znotraj Unije lahko zahtevajo dodatna jamstva.

(13)

Odločba Komisije 2008/185/ES (5) določa dodatna jamstva za premike prašičev med državami članicami. Navedena jamstva so povezana z razvrstitvijo držav članic ali njihovih regij glede na njihov status v zvezi z boleznijo Aujeszkega.

(14)

V Prilogi I k Odločbi 2008/185/ES so navedene države članice ali regije držav članic, ki so proste bolezni Aujeszkega.

(15)

Italija je Komisiji predložila dokumentacijo, ki dokazuje, da dežela Furlanija - Julijska krajina izpolnjuje pogoje iz Odločbe 2008/185/ES, da bi bila priznana kot regija, uradno prosta bolezni Aujeszkega.

(16)

Po oceni navedene dokazne dokumentacije bi bilo treba deželo Furlanijo - Julijsko krajino priznati kot prosto bolezni Aujeszkega.

(17)

Prilogo I k Odločbi 2008/185/ES bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(18)

V Prilogi II k Odločbi 2008/185/ES so navedene države članice ali njihove regije, v katerih se izvajajo odobreni nacionalni programi nadzora za izkoreninjenje bolezni Aujeszkega.

(19)

Italija je Komisiji predložila dokazno dokumentacijo, da bi se odobrili njeni programi nadzora za izkoreninjenje bolezni Aujeszkega za deželi Piemont in Umbrija ter da bi se navedeni deželi ustrezno navedli v Prilogi II k Odločbi 2008/185/ES.

(20)

Po oceni navedene dokazne dokumentacije bi bilo treba potrditi programe nadzora za izkoreninjenje bolezni Aujeszkega za deželi Piemont in Umbrija.

(21)

Prilogo II k Odločbi 2008/185/ES bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(22)

Ukrepi iz tega sklepa so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za rastline, živali, hrano in krmo –

(1)

Člena 7b in 7c ter Priloga IV k Direktivi 98/70/ES ter člena 17 in 18 ter Priloga V k Direktivi 2009/28/ES določajo podobna trajnostna merila za biogoriva in tekoča biogoriva ter podobne postopke za preverjanje skladnosti biogoriv in tekočih biogoriv z navedenimi merili.

(2)

Kadar se biogoriva in tekoča biogoriva upoštevajo za namene iz člena 17(1)(a), (b) in (c) Direktive 2009/28/ES, bi morale države članice od gospodarskih subjektov zahtevati, da dokažejo skladnost biogoriv in tekočih biogoriv s trajnostnimi merili iz člena 17(2) do (5) navedene direktive.

(3)

Komisija lahko odloči, da prostovoljni nacionalni ali mednarodni sistemi, ki določajo standarde za proizvodnjo proizvodov iz biomase, vsebujejo točne podatke za namene člena 17(2) Direktive 2009/28/ES in/ali dokazujejo, da so pošiljke biogoriva ali tekočega biogoriva skladne s trajnostnimi merili iz člena 17(3), (4) in (5) in/ali da noben material ni bil namerno spremenjen ali odložen, na podlagi česar bi bila pošiljka ali njen del zajeta v Prilogi IX. Če gospodarski subjekt v okviru sklepa o potrditvi predloži dokaz ali podatke, pridobljene v skladu s prostovoljnim sistemom, ki ga je potrdila Komisija, država članica od dobavitelja ne bi smela zahtevati nadaljnjih dokazil o izpolnjevanju trajnostnih meril.

(4)

Prošnja za potrditev, da sistem „Universal Feed Assurance Scheme“ dokazuje, da pošiljke biogoriva izpolnjujejo trajnostna merila iz direktiv 98/70/ES in 2009/28/ES, je bila Komisiji predložena 14. junija 2019. Sistem, ki ga je razvilo podjetje Confederation House, East of England Showground, Peterborough, PE2 6XE, iz Združenega kraljestva, zajema sestavine krme in krmne mešanice ter združljive poljščine. Ta sistem obsega trgovanje, prevoz in skladiščenje kmetijskih surovin od vrat kmetije do prvega predelovalca, kar zadeva preostale stopnje, pa se uporabljajo drugi prostovoljni sistemi, ki jih je potrdila Komisija. Naloga sistema „Universal Feed Assurance Scheme“ je zagotoviti, da potrditve, ki jih je Komisija izdala za sisteme, s katerimi sodeluje, ostanejo veljavne med trajanjem sodelovanja. Potrjeni sistem bi moral biti na voljo na platformi za preglednost, vzpostavljeni z Direktivo 2009/28/ES.

(5)

Pri oceni sistema „Universal Feed Assurance Scheme“ je Komisija ugotovila, da ta ustrezno upošteva vsa trajnostna merila iz Direktive 98/70/ES in Direktive 2009/28/ES, razen iz člena 7b(2) Direktive 98/70/ES in člena 17(2) Direktive 2009/28/ES. Vendar zagotavlja natančne podatke o elementih, ki jih zahtevajo gospodarski subjekti navzdol po verigi nadzora, da dokažejo skladnost s členom 7b(2) Direktive 98/70/ES in členom 17(2) Direktive 2009/28/ES, ter uporablja metodo masne bilance v skladu z zahtevami iz člena 7c(1) Direktive 98/70/ES in člena 18(1) Direktive 2009/28/ES.

(6)

Ocena sistema „Universal Feed Assurance Scheme“ je pokazala, da dosega ustrezne standarde zanesljivosti, preglednosti in neodvisne revizije ter izpolnjuje metodološke zahteve iz Priloge IV k Direktivi 98/70/ES in Priloge V k Direktivi 2009/28/ES.

(7)

Ukrepi iz tega sklepa so v skladu z mnenjem Odbora za trajnost biogoriv in tekočih biogoriv –

(1)

Izvedbeni sklep Komisije 2013/764/EU (3) določa nadzorne ukrepe za zdravje živali v zvezi s klasično prašičjo kugo v nekaterih državah članicah. Navedeni ukrepi vključujejo prepoved odpreme pošiljk domačih prašičev in proizvodov iz prašičev z nekaterih območij. Nadzorni ukrepi za zdravje živali iz navedenega izvedbenega sklepa se uporabljajo vzporedno s tistimi iz Direktive Sveta 2001/89/ES (4) in so namenjeni boju proti širjenju klasične prašičje kuge, zlasti na ravni Unije.

(2)

Izvedbeni sklep 2013/764/EU določa tudi odstopanja od prepovedi odpreme živih prašičev z nekaterih območij, če so izpolnjeni določeni pogoji.

(3)

Pri obdobju izvajanja ukrepov iz Izvedbenega sklepa 2013/764/EU bi bilo treba upoštevati epidemiologijo klasične prašičje kuge in učinkovitost ukrepov za zdravje živali, ki jih izvajajo države članice iz Priloge k Izvedbenemu sklepu 2013/764/EU v skladu z zakonodajo Unije. Zato bi bilo treba glede na trenutne epidemiološke razmere v Uniji in sosednjih tretjih državah ter prizadevanja, potrebna za boj proti navedeni bolezni, obdobje uporabe Izvedbenega sklepa 2013/764/EU podaljšati, hkrati pa ne uvesti nepotrebnih omejitev trgovine.

(4)

Ker je glede na trenutno epidemijo klasične prašičje kuge pomembno zagotoviti kontinuiteto ukrepov proti navedeni bolezni na ravni Unije, bi bilo treba pri podaljšanju obdobja uporabe Izvedbenega sklepa 2013/764/EU upoštevati, da se Uredba (EU) 2016/429 Evropskega parlamenta in Sveta (5), ki določa zaščitne ukrepe v primeru bolezni živali, uporablja od 21. aprila 2021.

(5)

Poleg tega bi bilo treba ob upoštevanju učinkovitosti splošnih ukrepov, ki se uporabljajo na Hrvaškem v skladu z Direktivo 2001/89/ES, ter glede na nadzor in uvedene ukrepe, kot so bili predloženi Stalnemu odboru za rastline, živali, hrano in krmo, zdaj vsa območja na Hrvaškem, ki so trenutno navedena v Prilogi k Izvedbenemu sklepu 2013/764/EU, črtati iz navedene priloge zaradi ugodnih epidemioloških razmer glede navedene bolezni v navedeni državi članici.

(6)

Ukrepi iz tega sklepa so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za rastline, živali, hrano in krmo –

(1)

Delegirana uredba Komisije (EU) št. 1062/2014 (2) določa seznam obstoječih aktivnih snovi, ki jih je treba oceniti zaradi njihove morebitne odobritve za uporabo v biocidnih proizvodih. Navedeni seznam vključuje srebrov bakrov zeolit (št. ES: se ne uporablja, št. CAS: 130328-19-7).

(2)

Srebrov bakrov zeolit je bil ocenjen za uporabo v proizvodih 2. vrste proizvodov (razkužila in algicidi, ki niso namenjeni neposredni uporabi na ljudeh ali živalih) in 7. vrste proizvodov (sredstva za zaščito (ohranitev) prevlek), kot sta opredeljeni v Prilogi V k Uredbi (EU) št. 528/2012.

(3)

Švedska je bila imenovana za državo članico poročevalko in njen pristojni organ je Evropski agenciji za kemikalije 12. junija 2017 predložil poročila o oceni, skupaj s svojimi ugotovitvami.

(4)

V skladu s členom 7(2) Delegirane uredbe (EU) št. 1062/2014 je Odbor za biocidne pripravke 17. oktobra 2018 sprejel mnenji Evropske agencije za kemikalije (3), ob upoštevanju ugotovitev pristojnega ocenjevalnega organa.

(5)

Iz navedenih mnenj je razvidno, da za biocidne proizvode 2. in 7. vrste proizvodov, ki vsebujejo srebrov bakrov zeolit, ni mogoče pričakovati, da izpolnjujejo merila iz člena 19(1)(b) Uredbe (EU) št. 528/2012, ker ni bila dokazana zadostna učinkovitost.

(6)

Ob upoštevanju mnenj Evropske agencije za kemikalije srebrovega bakrovega zeolita ni primerno odobriti za uporabo v biocidnih proizvodih 2. in 7. vrste proizvodov, ker pogoji iz člena 4(1) Uredbe (EU) št. 528/2012 niso izpolnjeni.

(7)

Ukrepi iz tega sklepa so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za biocidne pripravke –