(1)

Komisija je v sporočilu z dne 20. julija 2010 Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom „Evropski prostor varnosti v cestnem prometu: usmeritve politike na področju varnosti v cestnem prometu v obdobju 2011–2020“ določila strateške cilje Unije, da se do leta 2020 razpolovi število smrtnih žrtev v cestnem prometu v primerjavi z letom 2010 in da se do leta 2050 približamo odpravi smrtnih žrtev. Vendar se je napredek pri doseganju teh ciljev v zadnjih letih zaustavil. Svet je v sklepih z dne 8. junija 2017 o varnosti v cestnem prometu, s katerimi je podprl izjavo iz Vallette iz marca 2017, potrdil nov vmesni cilj, v skladu s katerim naj bi do leta 2030 razpolovili število hudih poškodb v primerjavi z letom 2020. Da bi dosegli oba cilja, so potrebna večja prizadevanja.

(2)

V skladu s pristopom Varni sistem je mogoče smrti in hude poškodbe zaradi prometnih nesreč v veliki meri preprečiti. Skupna odgovornost na vseh ravneh bi morala biti zagotavljanje, da prometne nesreče ne privedejo do hudih ali usodnih poškodb. Z dobro zasnovo in ustreznim vzdrževanjem cest ter jasnimi označbami in znaki na cestah bi se morala omejiti verjetnost prometnih nesreč, s „prizanesljivimi cestami“ (inteligentno načrtovanje cest, s katerim se zagotovi, da napake pri vožnji nimajo takojšnjih resnih posledic in ne privedejo do smrtnih žrtev) pa zmanjšati resnost nesreč. Komisija bi morala na podlagi izkušenj vseh držav članic pripraviti smernice za zagotovitev in vzdrževanje „prizanesljivih cest“.

(3)

Ceste vseevropskega prometnega omrežja (v nadaljnjem besedilu: omrežje TEN-T), opredeljene v Uredbi (EU) št. 1315/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (4), so ključnega pomena za spodbujanje evropskega povezovanja. Zato je treba na teh cestah zagotoviti visoko stopnjo varnosti.

(4)

Postopki za izboljšanje varnosti cestne infrastrukture (RISM), izvedeni na omrežju TEN-T, so pripomogli k zmanjšanju smrtnih žrtev in hudih poškodb v Uniji. Iz ocene učinkov Direktive 2008/96/ES Evropskega parlamenta in Sveta (5) je razvidno, da so države članice, ki so na svojih državnih cestah in zunaj omrežja TEN-T prostovoljno uvedle načela RISM, dosegle boljšo stopnjo varnosti v cestnem prometu od držav članic, ki tega niso storile. Zato je zaželeno, da se ta načela RISM uporabijo tudi na drugih delih evropskega cestnega omrežja.

(5)

Pomembno je, da ta direktiva, kar zadeva varnost v cestnem prometu, zajema tudi cestne odseke, zgrajene na mostovih, in cestne odseke, ki potekajo skozi predore, v okviru omrežja, ki spada v področje uporabe te direktive, razen predorov, zajetih v Direktivi 2004/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta (6).

(6)

Zaradi varnosti v cestnem prometu je pomembno, da so v to direktivo zajeti tudi uvozi in izvozi parkirišč vzdolž omrežja, ki spada v področje uporabe te direktive, zlasti ob avtocestah in primarnih cestah.

(7)

Sezonske razmere se med državami članicami in regijami bistveno razlikujejo. Zato je pomembno, da so te razmere ustrezno upoštevane v nacionalnih določbah, s katerimi se prenaša ta direktiva.

(8)

Velik delež prometnih nesreč se zgodi na zelo omejenem deležu cest, ki so zelo prometne, kjer so visoke hitrosti in po katerih širok nabor vozil potuje z različnimi hitrostmi. Zato bi morala omejena razširitev področja uporabe Direktive 2008/96/ES na avtoceste in druge primarne ceste zunaj omrežja TEN-T znatno prispevati k izboljšanju varnosti cestne infrastrukture po vsej Uniji.

(9)

Da bi takšna razširitev področja uporabe imela predvideni učinek, je logično, da primarne ceste, ki niso avtoceste, zajemajo vse ceste, ki v nacionalni klasifikaciji cest spadajo v najvišjo kategorijo cest pod kategorijo „avtocesta“. Iz istega razloga bi bilo treba države članice spodbujati, naj zagotovijo, da v tej direktivi ostanejo zajete najmanj vse ceste, za katere se je pred začetkom veljavnosti te direktive uporabljala Direktiva 2008/96/ES, tudi če je bilo to prostovoljno.

(10)

Obveznost uporabe postopkov iz Direktive 2008/96/ES za vse projekte gradnje cestne infrastrukture zunaj mestnih območij, ki so izvedeni s pomočjo sredstev Unije, bi zagotovila, da se sredstva Unije ne porabljajo za gradnjo nevarnih cest.

(11)

Direktiva 2008/96/ES zajema izključno cestno infrastrukturo. Ta direktiva zato ne vpliva na predpise o cestnem prometu, niti na pristojnost držav članic, da v zvezi s predpisi o cestnem prometu odločajo na podlagi lastne pristojnosti. Ženevsko konvencijo Združenih narodov o cestnem prometu z dne 19. septembra 1949 in Dunajsko konvencijo o cestnem prometu z dne 8. novembra 1968 ter Dunajsko konvencijo o prometnih znakih in prometni signalizaciji z dne 8. novembra 1968 bi morale spoštovati pogodbenice.

(12)

Ocenjevanje varnosti v cestnem prometu za celotno omrežje na podlagi ocene tveganj se je izkazalo za učinkovito in uspešno orodje za prepoznavanje odsekov omrežja, za katere bi bili potrebni podrobnejši inšpekcijski pregledi varnosti cest in prednostne naložbe v skladu z njihovim potencialom za izboljšanje varnosti celotnega omrežja. Za izboljšanje varnosti v cestnem prometu v celotni Uniji bi bilo treba sistematično oceniti celotno cestno omrežje, ki ga zajema ta direktiva, vključno s pomočjo podatkov, zbranih z elektronskimi in digitalnimi sredstvi.

(13)

Vključitev najboljših elementov prejšnjega „postopka razvrščanja in upravljanja cestnega omrežja, ki je v uporabi, glede na varnost“ v nov postopek ocenjevanja varnosti v cestnem prometu za celotno omrežje bi morala omogočiti boljše prepoznavanje cestnih odsekov z največjim potencialom za izboljšanje varnosti, na katerih bi ciljno usmerjeni posegi privedli do največjega napredka.

(14)

Da bi izboljšali kakovost, objektivnost in učinkovitost postopkov RISM, je koristno državam članicam dovoliti, da za pregledovanje cestnih odsekov, evidentiranje varnostnih razmer v cestnem prometu in zbiranje drugih podatkov v zvezi z varnostjo cestnega omrežja po potrebi uporabijo tehnologije, ki se nenehno razvijajo.

(15)

Sistematično spremljanje rezultatov postopkov RISM je ključno, da se doseže večja varnost cestne infrastrukture, ki je potrebna za izpolnjevanje ciljev Unije na področju varnosti v cestnem prometu. Zato bi bilo treba s prednostnimi akcijskimi načrti zagotoviti, da se potrebni posegi izvedejo čim prej. Zlasti bi bilo treba na podlagi ugotovitev ocene varnosti v cestnem prometu za celotno omrežje nadalje ukrepati, in sicer s ciljno usmerjenimi inšpekcijskimi pregledi varnosti cest ali, če je to možno in stroškovno učinkovito, z neposrednimi popravnimi ukrepi za odpravo ali zmanjšanje tveganj za varnost v cestnem prometu, ne da bi pri tem povzročili nepotrebno upravno breme.

(16)

Varnost obstoječih cest je treba izboljšati z usmerjanjem naložb v cestne odseke, na katerih se zgodi največ prometnih nesreč in na katerih obstaja največja možnost zmanjšanja števila nesreč.

(17)

Takšne naložbe se lahko v skladu z veljavnimi pogoji podprejo s financiranjem in finančnimi spodbudami na ravni Unije, tako da se dopolnijo ustrezne nacionalne naložbe in spodbude.

(18)

Posebej visoko tveganje za nesreče kažejo odseki cestnega omrežja, ki mejijo na cestne predore vseevropskega prometnega omrežja iz Direktive 2004/54/ES. Za večjo varnost cestnega omrežja, zajetega v tej direktivi, bi bilo treba uvesti skupne inšpekcijske preglede varnosti teh cestnih odsekov, v katerih bi sodelovali predstavniki pristojnih organov za ceste in predore.

(19)

Ranljivi uporabniki cest so leta 2017 prestavljali 47 % smrtnih žrtev v cestnem prometu v Uniji. Z zagotavljanjem, da se v vseh postopkih RISM upoštevajo potrebe ranljivih uporabnikov cest, ter s pripravo zahtev glede kakovosti za infrastrukturo za te uporabnike cest bi se tako morala izboljšati njihova varnost na cesti.

(20)

Da bi države članice lahko izboljšale svoje postopke za zagotovitev operativne uporabe njihovih cestnih označb in prometnih znakov, bi bilo treba določiti skupne specifikacije, kar bi pripomoglo k učinkoviti berljivosti in zaznavnosti cestnih označb in prometnih znakov za voznike in avtomatizirane sisteme za pomoč voznikom.

(21)

Izboljšanje varnosti je prednostna naloga tudi za nivojske prehode (tj. signalizacijo, izboljšanje infrastrukture). Agencija Evropske unije za železnice je v poročilu iz leta 2018 o varnosti v železniškem prometu in interoperabilnosti v EU navedla, da je bilo v letu 2016 na 108 000 nivojskih prehodih v Uniji 433 hudih nesreč, v katerih je umrlo 255 ljudi, 217 pa je bilo hudo poškodovanih. Zato bi bilo treba opredeliti nivojske prehode z visokim varnostnim tveganjem ter jih izboljšati.

(22)

Visokokakovostne cestne označbe in prometni znaki so ključnega pomena za podporo voznikom ter povezanim in avtomatiziranim vozilom. Skupne specifikacije za cestne označbe in prometne znake bi morale biti podlaga za uvedbo naprednih povezanih in avtomatiziranih sistemov mobilnosti. Zaželen je skupen evropski pristop v skladu z Dunajsko konvencijo o prometnih znakih in prometni signalizaciji iz leta 1968.

(23)

Za izboljšanje rezultatov, ki se pričakujejo na podlagi uporabe te direktive, ter za zagotovitev ustrezne ravni varnosti v izrednih razmerah bi lahko države članice olajšale sodelovanje med svojimi službami civilne zaščite, reševalnimi službami in prometno policijo, kadar je to primerno in zlasti na čezmejnih cestnih odsekih. Primere, ko je pri teh dejavnostih potrebno sodelovanje med državami članicami, ureja mehanizem Unije na področju civilne zaščite v skladu s Sklepom št. 1313/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta (7).

(24)

Brez poseganja v zakonodajo o javnih naročilih, zlasti v Direktivo 2014/25/EU Evropskega parlamenta in Sveta (8), bi morale biti tehnične specifikacije v zvezi z varnostjo pri javnih naročilih v sektorju cestne infrastrukture javno dostopne.

(25)

Zaradi doseganja transparentnosti in izboljšanja odgovornosti bi bilo treba poročati o ocenah varnosti cest, da bi bili uporabniki cest obveščeni o stanju infrastrukture in na splošno bolje osveščeni.

(26)

Spodbujati bi bilo treba izmenjavo izkušenj z metodologijami varnega sistema med izvajalci in izmenjavo informacij med izvedenci za varnost v cestnem prometu.

(27)

Objava rezultatov ocenjevanja varnosti v cestnem prometu za celotno omrežje bi omogočila primerjavo stopnje varnosti cestne infrastrukture po vsej Uniji.

(28)

Ker cilja te direktive, in sicer vzpostavitve postopkov za zagotovitev trajno visoke ravni varnosti v cestnem prometu v celotnem omrežju TEN-T ter omrežju avtocest in primarnih cest po vsej Uniji, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi tega, ker je konvergenčno približevanje višjim standardom varnosti cestne infrastrukture mogoče zagotoviti zgolj z izboljšavami v vsej Uniji, lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja. Posledica ukrepanja na ravni Unije bi bilo varnejše potovanje po Uniji, to pa bi vplivalo na boljše delovanje notranjega trga in podprlo prizadevanja za gospodarsko, družbeno in teritorialno kohezijo.

(29)

Za zagotavljanje, da bo vsebina postopkov RISM tudi nadalje odražala najsodobnejše tehnično znanje, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije sprejme akte v zvezi s prilagoditvijo prilog k tej direktivi tehničnemu napredku. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (9). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(30)

Potrebni so posebni ukrepi za trajno izboljševanje postopkov za izboljšanje varnosti v cestnem prometu ter lažje prepoznavanje cestnih označb in prometnih znakov za vozila, opremljena s sistemi za pomoč voznikom ali z višjo stopnjo avtomatizacije. Za zagotovitev enotnih pogojev za izvajanje ustreznih določb te direktive bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (10).

(31)

Direktivo 2008/96/ES bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

(1)

Osebe, ki delajo za javno ali zasebno organizacijo ali ki so pri dejavnostih, povezanih z delom, s tako organizacijo v stiku, so pogosto prve seznanjene z grožnjami ali škodo za javni interes, ki se pojavijo v tem okviru. S tem, ko prijavljajo kršitve prava Unije, ki škodijo javnemu interesu, take osebe delujejo kot žvižgači in imajo s tem ključno vlogo pri razkrivanju in preprečevanju takšnih kršitev ter ohranjanju blaginje družbe. Vendar potencialne žvižgače strah pred povračilnimi ukrepi pogosto odvrača od tega, da bi prijavili svoje pomisleke ali sume kršitve. V tem smislu se tako na ravni Unije kot na mednarodni ravni vse bolj priznava pomen zagotavljanja uravnotežene in učinkovite zaščite žvižgačev.

(2)

Na ravni Unije so prijave in javna razkritja s strani žvižgačev ena od začetnih komponent pri izvrševanju prava in politik Unije. V nacionalne izvršilne sisteme in izvršilne sisteme Unije prispevajo informacije, ki vodijo do učinkovitega odkrivanja, preiskovanja in pregona kršitev prava Unije, kar povečuje preglednost in odgovornost.

(3)

Na nekaterih področjih politike lahko kršitve prava Unije, ne glede na to, ali so v nacionalnem pravu opredeljene kot upravne, kazenske ali druge kršitve, povzročijo resno škodo za javni interes, ker povzročajo znatna tveganja za blaginjo družbe. Kadar so na teh področjih ugotovljene pomanjkljivosti pri izvrševanju in so žvižgači običajno v privilegiranem položaju za razkritje kršitev, je treba okrepiti izvrševanje, tako da se vzpostavijo učinkoviti, zaupni in varni kanali za prijavo ter zagotovi učinkovita zaščita žvižgačev pred povračilnimi ukrepi.

(4)

Zaščita žvižgačev, ki se trenutno zagotavlja v Uniji, je razdrobljena po državah članicah in neenakomerno porazdeljena po področjih politike. Čezmejne posledice kršitev prava Unije, ki so jih prijavili žvižgači, kažejo, kako nezadostna zaščita v eni državi članici negativno vpliva na delovanje politik Unije ne samo v tej državi članici temveč tudi v drugih državah članicah in v Uniji kot celoti.

(5)

Za akte in področja politike, kjer je treba izboljšati izvrševanje, kjer je premajhno število prijav s strani žvižgačev ključni dejavnik, ki vpliva na izvrševanje, in kjer lahko kršitve prava Unije resno škodujejo javnemu interesu, bi bilo treba uporabljati skupne minimalne standarde, ki zagotavljajo učinkovito zaščito žvižgačev. Države članice bi se lahko odločile, da uporabo nacionalnih določb razširijo na druga področja, da bi zagotovile celosten in skladen okvir za zaščito žvižgačev na nacionalni ravni.

(6)

Zaščita žvižgačev je potrebna za izboljšanje izvrševanja prava Unije o javnem naročanju. Potrebna je ne samo zaradi preprečevanja in odkrivanja goljufij in korupcij v zvezi z javnim naročanjem v okviru izvrševanja proračuna Unije, temveč tudi zaradi obravnavanja nezadostnega izvrševanja pravil o javnih naročilih s strani nacionalnih naročniških organov in naročniških subjektov v zvezi z izvedbo gradenj, dobavo blaga ali opravljanjem storitev. Kršitve takih pravil povzročajo izkrivljanje konkurence, povečujejo stroške poslovanja, spodkopavajo interese vlagateljev in delničarjev ter na splošno zmanjšujejo privlačnost naložb in ustvarjajo neenake konkurenčne pogoje za vsa podjetja po Uniji, kar otežuje pravilno delovanje notranjega trga.

(7)

Na področju finančnih storitev je zakonodajalec Unije že potrdil dodano vrednost zaščite žvižgačev. Po finančni krizi, ki je razkrila resne pomanjkljivosti pri izvrševanju ustreznih pravil, so bili v številnih zakonodajnih aktih na področju finančnih storitev uvedeni ukrepi za zaščito žvižgačev, vključno z notranjimi in zunanjimi kanali za prijavo ter izrecno prepovedjo povračilnih ukrepov, kakor je navedla Komisija v svojem sporočilu z dne 8. decembra 2010 z naslovom „Krepitev sistemov sankcij v sektorju finančnih storitev“. Zlasti v kontekstu bonitetnega okvira, ki se uporablja za kreditne institucije in investicijska podjetja, Direktiva 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta (4) določa zaščito žvižgačev, ki se uporablja v okviru Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (5).

(8)

V zvezi z varnostjo izdelkov, danih na notranji trg, so podjetja, ki so vključena v proizvodno in distribucijsko verigo, glavni vir zbiranja dokazov, kar prijavam žvižgačev v takšnih podjetjih daje visoko dodano vrednost, saj so veliko bližje informacijam o morebitnih nepoštenih in nezakonitih proizvodnih, uvoznih ali distribucijskih praksah glede nevarnih izdelkov. Posledično obstaja potreba po uvedbi zaščite žvižgačev v zvezi z varnostnimi zahtevami, ki se uporabljajo za proizvode, urejene s harmonizacijsko zakonodajo Unije, kakor so navedeni v prilogah I in II k Uredbi (EU) 2019/1020 Evropskega parlamenta in Sveta (6), ter v zvezi z zahtevami o splošni varnosti proizvodov, kot so določene v Direktivi 2001/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta (7). Zaščita žvižgačev kakor je določena v tej direktivi, bi bila tudi bistvenega pomena za preprečevanje preusmerjanja strelnega orožja, njegovih sestavnih delov in streliva ter obrambnih proizvodov, saj bi spodbujala prijave kršitev prava Unije, kot so ponarejanje dokumentov, spreminjanje oznak in goljufive pridobitve strelnega orožja znotraj Unije, pri čemer gre pri kršitvah pogosto za preusmerjanje z zakonitega na nezakoniti trg. Zaščita žvižgačev, kot je določena v tej direktivi, bi s prispevanjem k pravilni uporabi omejitev in nadzora glede predhodnih sestavin za eksplozive pripomogla tudi k preprečevanju nezakonite izdelave doma narejenih eksplozivov.

(9)

Pomen zaščite žvižgačev v smislu preprečevanja kršitev pravil Unije o varnosti v prometu, ki lahko ogrozijo človeška življenja, in odvračanja od teh kršitev je že bil priznan v sektorskih aktih Unije o varnosti v letalstvu, in sicer v Uredbi (EU) št. 376/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (8), in varnosti v pomorskem prometu, in sicer v direktivah 2013/54/EU (9) in 2009/16/ES (10) Evropskega parlamenta in Sveta, ki določajo prilagojene ukrepe za zaščito žvižgačev in posebne kanale za prijavo. Navedeni akti določajo tudi zaščito pred povračilnimi ukrepi za delavce, ki prijavijo lastne nenamerne napake, tako imenovana „kultura pravičnosti“. V teh dveh sektorjih je treba dopolniti obstoječe elemente zaščite žvižgačev ter takšno zaščito zagotoviti za druge vrste prometa, in sicer za promet po celinskih plovnih poteh ter cestni in železniški promet, da se izboljša izvrševanje varnostnih standardov kar zadeva te vrste prometa.

(10)

Kar zadeva področje varstva okolja zbiranje dokazov, preprečevanje, odkrivanje in obravnavanje kaznivih dejanj zoper okolje in nezakonitega ravnanja ostajajo izziv in je treba okrepiti ukrepe glede tega, kot je priznala Komisija v sporočilu z dne 18. januarja 2019 z naslovom „Ukrepi EU za izboljšanje okoljske skladnosti in upravljanja“. Glede na to, da so pred začetkom veljavnosti te direktive edina obstoječa pravila za zaščito žvižgačev v zvezi z varstvom okolja določena v enem sektorskem aktu, in sicer v Direktivi 2013/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta (11), je uvedba takšne zaščite potrebna za zagotovitev učinkovitega izvrševanja pravnega reda Unije na področju okolja, saj lahko kršitve na tem področju povzročijo škodo za javni interes, ki se lahko razširja tudi prek nacionalnih meja. Uvedba takšne zaščite je pomembna tudi v primerih, ko lahko nevarni proizvodi povzročijo okoljsko škodo.

(11)

Izboljšanje zaščite žvižgačev bi prispevalo tudi k preprečevanju in odvračanju od kršitev pravil Evropske skupnosti za atomsko energijo o jedrski varnosti, zaščiti pred sevanjem ter odgovornem in varnem ravnanju z izrabljenim gorivom in radioaktivnimi odpadki. Okrepilo bi tudi izvrševanje zadevnih določb iz Direktive Sveta 2009/71/Euratom (12) o spodbujanju in izboljšanju učinkovite kulture jedrske varnosti in zlasti točke (a) člena 8b(2) navedene direktive, ki med drugim zahteva, da pristojni regulativni organ vzpostavi sisteme upravljanja, ki dajejo ustrezno prednost jedrski varnosti ter osebje in upravo na vseh ravneh spodbujajo k preverjanju učinkovitosti izvajanja ustreznih varnostnih načel in praks ter pravočasni prijavi nepravilnosti v zvezi z varnostjo.

(12)

Uvedba okvira za zaščito žvižgačev bi tudi prispevala k okrepitvi izvrševanja obstoječih določb in k preprečevanju kršitev pravil Unije na področju prehranske verige, in zlasti na področju varnosti hrane in krme ter zdravja, zaščite in dobrobiti živali. Različna pravila Unije, določena na teh področjih, so tesno medsebojno povezana. Uredba (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta (13) določa splošna načela in zahteve, na katerih temeljijo vsi ukrepi Unije in nacionalni ukrepi v zvezi s hrano in krmo, s posebnim poudarkom na varnosti hrane, da se zagotovita visoka raven varovanja zdravja ljudi in interesov potrošnikov v zvezi s hrano ter učinkovito delovanje notranjega trga. Navedena uredba med drugim določa, da se nosilcem živilske dejavnosti in dejavnosti proizvodnje krme prepreči, da bi svoje zaposlene in druge odvračali od sodelovanja s pristojnimi organi, kadar bi lahko tako sodelovanje preprečilo, zmanjšalo ali odpravilo tveganje, povezano s hrano. Zakonodajalec Unije je na področju zdravja živali sprejel podoben pristop z Uredbo (EU) 2016/429 Evropskega parlamenta in Sveta (14), ki določa pravila za preprečevanje in nadzor živalskih bolezni, ki se prenašajo na živali ali ljudi, ter na področju zaščite in dobrobiti živali na kmetijah, živali, ki se uporabljajo v znanstvene namene, živali med prevozom in živali pri usmrtitvi z Direktivo Sveta 98/58/ES (15), Direktivo 2010/63/EU Evropskega parlamenta in Sveta (16) oziroma uredbama Sveta (ES) št. 1/2005 (17) in (ES) št. 1099/2009 (18).

(13)

Prijave kršitev s strani žvižgačev so lahko ključne za odkrivanje in preprečevanje, zmanjševanje ali odpravljanje tveganj za javno zdravje in varstvo potrošnikov, nastalih zaradi kršitev pravil Unije, ki bi sicer lahko ostale neodkrite. Varstvo potrošnikov je zlasti močno povezano tudi s primeri, ko lahko nevarni izdelki povzročijo znatno škodo potrošnikom.

(14)

Spoštovanje zasebnosti in varstvo osebnih podatkov, ki sta določena kot temeljni pravici v členih 7 in 8 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Listina), sta drugi področji, na katerih lahko žvižgači pomagajo razkriti kršitve, ki lahko škodujejo javnemu interesu. Žvižgači lahko tudi pomagajo razkriti kršitve Direktive (EU) 2016/1148 Evropskega parlamenta in Sveta (19) o varnosti omrežij in informacijskih sistemov, ki uvaja obveznost obveščanja o incidentih, vključno s tistimi, ki ne ogrožajo osebnih podatkov, in varnostne zahteve za subjekte, ki opravljajo bistvene storitve v številnih sektorjih, na primer energetika, zdravstvo, promet in bančništvo, za ponudnike ključnih digitalnih storitev, na primer storitve računalništva v oblaku, in za dobavitelje osnovnih dobrin, kot so voda, električna energija in plin. Prijave žvižgačev na tem področju so posebej koristne za preprečevanje varnostnih incidentov, ki bi vplivali na ključne gospodarske in socialne dejavnosti ter digitalne storitve v splošni rabi, pa tudi za preprečevanje morebitnih kršitev pravil Unije o varstvu podatkov. Takšne prijave pomagajo zagotavljati kontinuiteto storitev, ki so bistvene za delovanje notranjega trga in blaginjo družbe.

(15)

Poleg tega je zaščita finančnih interesov Unije, ki se nanaša na boj proti goljufijam, korupciji in katerim koli drugim nezakonitim dejavnostim, ki vplivajo na odhodke Unije, zbiranje prihodkov in sredstev Unije ali na sredstva Unije, prav tako osrednje področje, na katerem je treba okrepiti izvrševanje prava Unije. Krepitev zaščite finančnih interesov Unije je pomembna tudi za izvrševanje proračuna Unije glede odhodkov, ki nastanejo na podlagi Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo (v nadaljnjem besedilu: Pogodba Euratom). Pomanjkanje učinkovitega izvrševanja na področju zaščite finančnih interesov Unije, vključno glede preprečevanja goljufij in korupcije na nacionalni ravni, vodi do zmanjšanja prihodkov Unije in zlorabe sredstev Unije, kar lahko izkrivlja javne naložbe, onemogoča rast in spodkopava zaupanje državljanov v ukrepe Unije. Člen 325 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) od Unije in držav članic zahteva, da preprečujejo goljufije in vsa druga nezakonita dejanja, ki škodijo finančnim interesom Unije. Zadevni ukrepi Unije v zvezi s tem vključujejo zlasti Uredbo Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 (20) ter Uredbo (EU, Euratom) št. 883/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (21). Uredbo (ES, Euratom) št. 2988/95 za najhujše vrste goljufijam sorodnih ravnanj dopolnjujejo Direktiva (EU) 2017/1371 Evropskega parlamenta in Sveta (22) in Konvencija, pripravljena na podlagi člena K.3 Pogodbe o Evropski uniji, o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti z dne 26. julija 1995 (23), vključno z njenimi protokoli z dne 27. septembra 1996 (24), 29. novembra 1996 (25) in 19. junija 1997 (26). Navedena konvencija in protokoli ostajajo v veljavi za države članice, ki jih ne zavezuje Direktiva (EU) 2017/1371.

(16)

Skupni minimalni standardi za zaščito žvižgačev bi morali biti določeni tudi za kršitve v zvezi z notranjim trgom iz člena 26(2) PDEU. Poleg tega naj bi v skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Sodišče) z ukrepi Unije, namenjenimi vzpostavitvi ali zagotavljanju delovanja notranjega trga, prispevali k odpravi obstoječih ali nastajajočih ovir za prosti pretok blaga ali svobodo opravljanja storitev in prispevali k odpravi izkrivljanja konkurence.

(17)

Konkretno bi z zaščito žvižgačev, zato da bi se izboljšalo izvrševanje konkurenčnega prava Unije, vključno v zvezi z državno pomočjo, zaščitili učinkovito delovanje trgov v Uniji, omogočili enake konkurenčne pogoje za podjetja in ustvarili koristi za potrošnike. Kar se tiče pravil konkurence, ki se uporabljajo za podjetja, je bil pomen notranjih prijav pri odkrivanju kršitev konkurenčnega prava že priznan v politiki o prizanesljivosti, ki jo izvaja Komisija na podlagi člena 4a Uredbe Komisije (ES) št. 773/2004 (27), in tudi z nedavno uvedbo anonimnega orodja za žvižgače s strani Komisije. Kršitve v zvezi s konkurenčnim pravom in pravili o državni pomoči zadevajo člene 101, 102, 106, 107 in 108 PDEU ter pravila sekundarnega prava, sprejete za njihovo uporabo.

(18)

Kršitve prava o davku od dohodkov pravnih oseb in ureditve, katerih namen je pridobiti davčno ugodnost in se izogniti pravnim obveznostim, s čimer se izničuje cilj ali namen veljavnega prava o davku od dohodkov pravnih oseb, negativno vplivajo na pravilno delovanje notranjega trga. Takšne kršitve in ureditve lahko povzročijo nepošteno davčno konkurenco in obsežne davčne utaje, izkrivljajo enake konkurenčne pogoje za podjetja in povzročajo izgubo davčnih prihodkov za države članice in proračun celotne Unije. V tej direktivi bi bilo treba določiti zaščito pred povračilnimi ukrepi za osebe, ki prijavijo ureditve, ki omogočajo utajo, in/ali nepoštene ureditve, ki bi sicer lahko ostale neodkrite, da bi okrepili zmožnost pristojnih organov, da zaščitijo pravilno delovanje notranjega trga ter odpravijo izkrivljanja in ovire za trgovino, ki vplivajo na konkurenčnost podjetij na notranjem trgu in ki so neposredno povezane s pravili o prostem pretoku ter so pomembne tudi za uporabo pravil o državni pomoči. Zaščita žvižgačev, kot je določena s to direktivo, bi dopolnila nedavne pobude Komisije, namenjene izboljšanju preglednosti in izmenjavi informacij na področju obdavčevanja ter oblikovanju pravičnejšega okolja za obdavčitev dohodkov pravnih oseb v Uniji, da bi se povečala učinkovitost držav članic pri odkrivanju ureditev, ki omogočajo utajo, in/ali nepoštenih ureditev ter bi pripomogla k odvračanju od takih ureditev. Vendar ta direktiva ne harmonizira določb v zvezi z davki, ne glede na to, ali so vsebinske ali postopkovne, in si ne prizadeva okrepiti izvrševanje nacionalnih pravil na področju davka od dohodka pravnih oseb, kar pa ne posega v možnost držav članic, da v ta namen uporabijo prijavljene informacije.

(19)

V točki (a) člena 2(1) je stvarno področje uporabe te direktive opredeljeno s sklicevanjem na seznam aktov Unije v Prilogi. Če je stvarno področje uporabe teh aktov Unije določeno s sklicevanjem na akte Unije, navedene v njihovih prilogah, to pomeni, da so tudi slednji akti del stvarnega področja uporabe te direktive. Poleg tega bi bilo treba sklicevanje na akte v Prilogi razumeti tako, da vključuje vse izvedbene ali delegirane ukrepe na nacionalni ravni in ravni Unije, sprejete na podlagi navedenih aktov. Poleg tega je treba sklicevanje na akte Unije v Prilogi razumeti kot dinamično sklicevanje v skladu z običajnim sistemom sklicevanja za pravne akte Unije. Če je bil ali je akt Unije iz Priloge spremenjen, se sklicevanje nanaša na akt, kot je bil spremenjen; če je bil ali je akt Unije iz Priloge nadomeščen, se sklicevanje nanaša na novi akt.

(20)

Nekateri akti Unije, zlasti na področju finančnih storitev, kot sta Uredba (EU) št. 596/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (28) in Izvedbena direktiva Komisije (EU) 2015/2392 (29), sprejeta na podlagi navedene uredbe, že vsebujejo podrobna pravila o zaščiti žvižgačev. Morebitna pravila v zvezi s tem, ki so določena v takšni veljavni zakonodaji Unije, vključno z akti Unije s seznama iz dela II Priloge k tej direktivi, ki so prilagojena zadevnim sektorjem, bi bilo treba ohraniti. To je zlasti pomembno pri ugotavljanju, za katere pravne subjekte na področju finančnih storitev ter preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma trenutno velja obveznost vzpostavitve notranjih kanalov za prijavo. Da bi zagotovili doslednost in pravno varnost v vseh državah članicah, bi se morala ta direktiva hkrati uporabljati za vse zadeve, ki jih ne urejajo sektorski akti, in bi morala takšne akte dopolnjevati, tako da bi bili v celoti usklajeni z minimalnimi standardi. Ta direktiva bi morala zlasti določati dodatne podrobnosti glede oblikovanja notranjih in zunanjih kanalov za prijavo, obveznosti pristojnih organov in posebne oblike zaščite, ki se na nacionalni ravni zagotavljajo proti povračilnim ukrepom. V zvezi s tem je v členu 28(4) Uredbe (EU) št. 1286/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (30) določena možnost, da države članice zagotovijo notranji kanal za prijavo na področju, ki ga ureja navedena uredba. Zaradi skladnosti z minimalnimi standardi, določenimi v tej direktivi, bi se morala obveznost vzpostavitve notranjih kanalov za prijavo, določena v tej direktivi, uporabljati tudi v zvezi z Uredbo (EU) št. 1286/2014.

(21)

Ta direktiva ne bi smela posegati v zaščito, ki je zagotovljena delavcem pri prijavi kršitev delovnega prava Unije. Zlasti na področju varnosti in zdravja pri delu člen 11 Direktive Sveta 89/391/EGS (31) od držav članic že zahteva, da se delavcev ali predstavnikov delavcev ne sme postaviti v slabši položaj, če od delodajalcev zahtevajo ali jim predlagajo, da sprejmejo ustrezne ukrepe za zmanjšanje nevarnosti za delavce in/ali za odstranitev virov nevarnosti. Delavci in njihovi predstavniki imajo na podlagi navedene direktive pravico, da pri pristojnem nacionalnem organu sprožijo vprašanja, če menijo, da so sprejeti ukrepi in sredstva, ki jih uporablja delodajalec, neustrezni za zagotavljanje varnosti in zdravja.

(22)

Države članice bi se lahko odločile, da se lahko prijave v zvezi s pritožbami glede medosebnih odnosov, ki zadevajo izključno prijavitelja, in sicer pritožbami glede medosebnih konfliktov med prijaviteljem in drugim delavcem, obravnavajo v okviru drugih postopkov.

(23)

Ta direktiva ne bi smela posegati v zaščito, ki jo zagotavljajo postopki za prijavo morebitnih nezakonitih dejavnosti, vključno z goljufijo ali korupcijo, ki škodijo interesom Unije, ali prijavo neizpolnjevanja poklicnih dolžnosti, ki bi pomenilo hudo kršitev dolžnosti uradnikov in drugih uslužbencev Evropske unije, določenih v členih 22a, 22b in 22c Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije in Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Unije iz Uredbe Sveta (EGS, Euratom, ESPJ) št. 259/68 (32). Ta direktiva bi se morala uporabljati, kadar uradniki in drugi uslužbenci Unije prijavijo kršitve, ki nastanejo v delovnem okolju zunaj njihovega delovnega razmerja z institucijami, organi, uradi ali agencijami Unije.

(24)

Nacionalna varnost ostaja v izključni pristojnosti vsake države članice. Ta direktiva se ne bi smela uporabljati za prijave kršitev, povezanih z javnimi naročili z obrambnimi ali varnostnimi vidiki, kadar so ti zajeti v členu 346 PDEU, v skladu s sodno prakso Sodišča. Če se države članice odločijo, da bodo zaščito, zagotovljeno na podlagi te direktive, razširile na dodatna področja ali akte, ki ne spadajo na njeno stvarno področje uporabe, bi jim moralo biti omogočeno, da sprejmejo posebne določbe za zaščito bistvenih interesov nacionalne varnosti v zvezi s tem.

(25)

Ta direktiva tudi ne bi smela posegati v varovanje tajnih podatkov, za katere pravo Unije ali veljavni zakoni ali drugi predpisi v zadevni državi članici zaradi varnostnih razlogov zahtevajo, da se zaščitijo pred nepooblaščenim dostopom. Poleg tega ta direktiva ne bi smela vplivati na obveznosti, ki izhajajo iz Sklepa Sveta 2013/488/EU (33) ali Sklepa Komisije (EU, Euratom) 2015/444 (34).

(26)

Ta direktiva ne bi smela vplivati na varstvo zaupnosti komunikacije med odvetniki in njihovimi strankami (poklicna skrivnost odvetnikov), kot je določeno v nacionalnem pravu in, kadar je ustrezno, pravu Unije, v skladu s sodno prakso Sodišča. Ta direktiva poleg tega ne bi smela vplivati na dolžnost ohranjanja zaupnosti komunikacij med izvajalci zdravstvenih storitev, tudi terapevti, in njihovimi pacienti ter zaupnosti kartotek pacientov (zdravstvena zasebnost), kot je določeno v nacionalnem pravu in pravu Unije.

(27)

Zaposlenim v poklicih, ki niso odvetniki in izvajalci zdravstvene dejavnosti, bi moralo biti omogočeno, da so lahko upravičeni do zaščite na podlagi te direktive, ko prijavijo informacije, zaščitene po veljavnih poklicnih pravilih, če je prijava teh informacij potrebna za namene razkritja kršitve, ki spada na področje uporabe te direktive.

(28)

Čeprav bi morala ta direktiva pod določenimi pogoji zagotavljati omejeno izvzetje iz odgovornosti, tudi kazenske odgovornosti, v primeru kršitve zaupnosti, ne bi smela vplivati na nacionalna pravila o kazenskem postopku, zlasti tista, s katerimi naj bi zagotovili integriteto preiskav in postopkov ali pravico oseb, ki jih prijava zadeva, do obrambe. To ne bi smelo posegati v možnost, da se ukrepi za zaščito uvedejo v druge vrste nacionalnega procesnega prava, zlasti obrnjeno dokazno breme v nacionalnih upravnih, civilnih ali delovnopravnih postopkih.

(29)

Ta direktiva ne bi smela posegati v nacionalna pravila o uveljavljanju pravic predstavnikov zaposlenih do obveščenosti, posvetovanja in sodelovanja v kolektivnih pogajanjih ter zagovarjanja pravic delavcev iz delovnega razmerja. To ne bi smelo posegati v raven zaščite, zagotovljeno na podlagi te direktive.

(30)

Ta direktiva se ne bi smela uporabljati za primere, ko osebe, ki so bile na podlagi zavestne privolitve identificirane kot informatorji ali so bile kot take registrirane v zbirkah podatkov, ki jih upravljajo organi, imenovani na nacionalni ravni, kot so carinski organi, in ki prijavijo kršitve organom pregona v zameno za nagrado ali kompenzacijo. Take prijave se podajo v skladu s posebnimi postopki, katerih namen je zagotoviti anonimnost takih oseb, da bi se zaščitila njihova telesna nedotakljivost, in ki se razlikujejo od kanalov za prijavo, določenih v tej direktivi.

(31)

Osebe, ki prijavijo informacije o grožnjah ali škodi za javni interes, ki so jih pridobile v okviru dejavnosti, povezanih z delom, uveljavljajo svojo pravico do svobode izražanja. Pravica do svobode izražanja in obveščanja, določena v členu 11 Listine in v členu 10 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zajema pravico prejemanja in širjenja informacij ter svobodo in pluralizem medijev. V skladu s tem ta direktiva temelji na sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice o pravici do svobode izražanja in na načelih, ki jih je Svet Evrope na tej podlagi razvil v svojem priporočilu o zaščiti žvižgačev iz leta 2014, ki ga je odbor ministrov sprejel 30. aprila 2014.

(32)

Da bi bili deležni zaščite na podlagi te direktive, bi morali prijavitelji glede na okoliščine in informacije, ki so jim bile na voljo v času prijave, utemeljeno domnevati, da so zadeve, ki so jih prijavili, resnične. Ta zahteva je ključni zaščitni ukrep pred zlonamernimi, neresnimi ali nepoštenimi prijavami, saj zagotavlja, da osebe, ki so v času prijave namerno in zavestno prijavile napačne ali zavajajoče informacije, niso upravičene do zaščite. Zahteva hkrati zagotavlja, da zaščita še vedno velja, kadar prijavitelj nenamerno prijavi nepravilne informacije o kršitvah. Podobno bi morali biti prijavitelji upravičeni do zaščite na podlagi te direktive, če utemeljeno domnevajo, da prijavljene informacije spadajo na njeno področje uporabe. Motivi, ki so prijavitelje privedli do prijave, ne bi smeli vplivati na to, ali naj se prijaviteljem zagotovi zaščita ali ne.

(33)

Prijavitelji se običajno lažje odločijo za notranjo prijavo, razen če imajo razloge za zunanjo prijavo. Empirične študije kažejo, da se večina žvižgačev odloči za notranjo prijavo znotraj organizacije, v kateri delajo. Notranja prijava je tudi najboljši način, da se informacije posredujejo osebam, ki bi lahko prispevale k hitri in učinkoviti odpravi tveganj za javni interes. Hkrati bi moral imeti prijavitelj možnost, da izbere najprimernejši kanal za prijavo glede na posamezne okoliščine primera. Poleg tega je treba v skladu z merili iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice zaščititi javna razkritja in pri tem upoštevati demokratična načela, kot sta preglednost in odgovornost, ter temeljne pravice, kot sta svoboda izražanja in svoboda in pluralizem medijev, hkrati pa interes delodajalcev, da upravljajo svoje organizacije in zaščitijo svoje interese na eni strani, uskladiti z interesom, da se javnost zaščiti pred škodo, na drugi strani.

(34)

Brez poseganja v obstoječe obveznosti omogočanja anonimnih prijav na podlagi prava Unije bi moralo biti državam članicam omogočeno, da se odločijo, ali morajo pravni subjekti v zasebnem in javnem sektorju ter pristojni organi sprejeti anonimne prijave kršitev, ki spadajo na področje uporabe te direktive, in v zvezi z njimi tudi nadalje ukrepati. Vendar bi morale biti osebe, ki so anonimno prijavile ali anonimno javno razkrile zadevo, ki spada na področje uporabe te direktive in izpolnjuje njene pogoje, deležne zaščite na podlagi te direktive, če so bile naknadno identificirane in so utrpele povračilne ukrepe.

(35)

Ta direktiva bi morala določati zaščito v primerih, ko osebe na podlagi zakonodaje Unije zadevo prijavijo institucijam, organom, uradom ali agencijam Unije, na primer v kontekstu goljufij v zvezi s proračunom Unije.

(36)

Prijavitelji potrebujejo posebno pravno varstvo, kadar pridobijo informacije, ki jih prijavijo v okviru dejavnosti, povezanih z delom, ker tako tvegajo povračilne ukrepe, povezane z delom, na primer zaradi kršitve obveznosti zaupnosti ali lojalnosti. Temeljni razlog za zagotovitev zaščite takim osebam je njihova ekonomska ranljivost v razmerju do osebe, od katere so dejansko odvisni zaradi dela. Kadar tako neravnovesje moči v zvezi z delom ne obstaja, na primer za navadne pritožnike ali druge navzoče osebe, potrebe po zaščiti pred povračilnimi ukrepi ni.

(37)

Učinkovito izvrševanje prava Unije zahteva, da bi se zaščita zagotovila čim večjemu številu kategorij oseb, ki imajo ne glede na to, ali so državljani Unije ali državljani tretjih držav, zaradi svojih dejavnosti, povezanih z delom, ne glede na naravo teh dejavnosti in ne glede na to, ali so plačane ali ne, privilegiran dostop do informacij o kršitvah, katerih prijava bi bila v javnem interesu, in ki bi lahko utrpele povračilne ukrepe, če jih prijavijo. Države članice bi morale zagotoviti, da se potreba po zaščiti določi glede na vse ustrezne okoliščine in ne le glede na naravo razmerja, tako da zajema celoten krog ljudi, ki so v širšem smislu povezani z organizacijo, v kateri je prišlo do kršitve.

(38)

Zaščita bi se morala v prvi vrsti uporabljati za osebe, ki imajo status „delavcev“ v smislu člena 45(1) PDEU, kakor ga razlaga Sodišče, in sicer za osebe, ki za določeno obdobje za drugo osebo in pod njenim vodstvom opravljajo storitve, v zameno zanje pa prejemajo plačilo. Zaščito bi bilo torej treba zagotoviti tudi delavcem v nestandardnih zaposlitvenih razmerjih, vključno z delavci s krajšim delovnim časom in delavci, zaposlenimi za določen čas, ter osebam, ki imajo z agencijo za zagotavljanje začasnega dela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje, saj gre za prekarne vrste razmerij, pri katerih je pogosto težko uporabiti običajne oblike zaščite pred nepošteno obravnavo. Koncept „delavec“ zajema tudi javne uslužbence, zaposlene v javnem sektorju, kakor tudi vse druge osebe, ki delajo v javnem sektorju.

(39)

Zaščito bi bilo treba razširiti tudi na kategorije fizičnih oseb, ki lahko, čeprav niso „delavci“ v smislu člena 45(1) PDEU, imajo ključno vlogo pri odkrivanju kršitev prava Unije in se lahko znajdejo v položaju ekonomske ranljivosti v okviru dejavnosti, povezanih z delom. Na primer kar se tiče varnosti izdelkov, so dobavitelji veliko bližje viru informacij o morebitnih nepoštenih in nezakonitih proizvodnih, uvoznih ali distribucijskih praksah v zvezi z nevarnimi izdelki; in glede uporabe sredstev Unije so svetovalci, ki zagotavljajo svoje storitve, v privilegiranem položaju, ki jim omogoča, da opozorijo na kršitve, katerim so priča. Takšne kategorije oseb, ki vključujejo samozaposlene osebe, ki opravljajo storitve, samostojne delavce, zunanje izvajalce, podizvajalce in dobavitelje, so običajno podvržene povračilnim ukrepom, ki so lahko na primer v obliki predčasnega prenehanja ali odpovedi pogodbe o storitvah, licence ali dovoljenja, izgube posla, izgube dohodka, prisile, ustrahovanja ali nadlegovanja, uvrstitve na črno listo ali bojkotiranja posla ali škodovanja njihovemu ugledu. Delničarji in osebe v upravljalnih organih lahko prav tako utrpijo povračilne ukrepe, na primer v finančnem smislu ali v obliki ustrahovanja ali nadlegovanja, uvrstitve na črno listo ali škodovanja njihovemu ugledu. Zaščito bi bilo treba zagotoviti tudi osebam, katerih delovno razmerje se je končalo, in kandidatom za zaposlitev ali osebam, ki bi rade opravljale storitve za organizacijo, ki so informacije o kršitvah pridobili med postopkom zaposlovanja ali v drugem obdobju pogajanja pred podpisom pogodbe in ki bi lahko utrpele povračilne ukrepe, na primer v obliki negativnih zaposlitvenih referenc, uvrstitve na črno listo ali bojkotiranja posla.

(40)

Učinkovita zaščita žvižgačev pomeni tudi zaščito kategorij oseb, ki, ne glede na to, da niso finančno odvisne od dejavnosti, povezanih z delom, kljub temu lahko utrpijo povračilne ukrepe zaradi prijave kršitev. Povračilni ukrepi proti prostovoljcem in plačanim ali neplačanim pripravnikom bi se lahko izvedli tako, da se njihove storitve ne uporabljajo več, da se jim izda negativna delovna referenca ali da se kako drugače škoduje njihovemu ugledu ali poklicnim možnostim.

(41)

Zaščito bi bilo treba zagotoviti pred povračilnimi ukrepi, uvedenimi ne samo neposredno proti prijaviteljem samim, temveč tudi pred ukrepi, ki jih je mogoče uvesti posredno, tudi proti posrednikom, sodelavcem ali sorodnikom prijavitelja, ki imajo prav tako delovne stike s prijaviteljevim delodajalcem ali stranko ali prejemnikom storitev. Brez poseganja v zaščito, ki jo imajo predstavniki sindikatov ali predstavniki zaposlenih pri opravljanju svoje funkcije na podlagi drugih pravil Unije in nacionalnih pravil, bi jim bilo treba zagotoviti zaščito na podlagi te direktive, kadar zadevo prijavijo kot delavci, pa tudi kadar svetujejo in podpirajo prijavitelja. Posredni povračilni ukrepi vključujejo tudi dejanja proti pravnemu subjektu, ki je v lasti prijavitelja, za katerega prijavitelj dela ali je z njim drugače povezan v delovnem okolju, kot so zavrnitev izvajanja storitev, uvrstitev na črno listo ali bojkotiranje posla.

(42)

Za učinkovito odkrivanje in preprečevanje resne škode za javni interes je potrebno, da pojem kršitve vključuje tudi zlorabe, kot so opredeljene v sodni praksi Sodišča, in sicer dejanja ali opustitve dejanj za katere se zdi, da formalno niso nezakonite, vendar so v nasprotju s predmetom ali namenom prava.

(43)

Učinkovito preprečevanje kršitev prava Unije zahteva, da se zaščita odobri osebam, ki zagotovijo informacije, potrebne za razkritje že storjenih kršitev, kršitev, do katerih še ni prišlo, vendar obstaja velika verjetnost, da bo do njih prišlo, dejanj ali opustitve dejanj, ki jih lahko prijavitelj utemeljeno šteje za kršitve, ter poskusov prikrivanja kršitev. Iz istih razlogov je zaščita upravičena tudi za osebe, ki ne predložijo dokazov, vendar izpostavijo utemeljene pomisleke ali sume. Hkrati se zaščita ne bi smela uporabljati za osebe, ki prijavijo informacije, ki so že v celoti na voljo javno, ali za neutemeljene govorice in domneve.

(44)

Med prijavo in škodljivo obravnavo, ki jo je neposredno ali posredno utrpel prijavitelj, bi morala obstajati tesna zveza, da se taka škodljiva obravnava šteje za povračilni ukrep in da posledično prijavitelj lahko uživa pravno zaščito v zvezi s tem. Učinkovita zaščita prijaviteljev kot način za krepitev izvrševanja prava Unije zahteva široko opredelitev povračilnih ukrepov, ki zajema vsako dejanje ali opustitev dejanja v delovnem okolju, ki škoduje prijaviteljem. Ta direktiva pa delodajalcem ne bi smela preprečevati, da sprejmejo z zaposlitvijo povezane odločitve, ki jih ni spodbudila prijava ali javno razkritje.

(45)

Zaščito pred povračilnimi ukrepi z namenom zaščite svobode izražanja ter svobode in pluralizma medijev bi bilo treba zagotoviti tako osebam, ki prijavljajo informacije o dejanjih ali opustitvah dejanj znotraj organizacije (notranje prijave) ali zunanjemu organu (zunanje prijave), kot osebam, ki take informacije dajo na voljo javnosti, na primer neposredno javnosti prek spletnih platform ali družbenih medijev ali pa medijem, izvoljenim funkcionarjem, organizacijam civilne družbe, sindikatom ali poklicnim in poslovnim organizacijam.

(46)

Žvižgači so zlasti pomemben vir za preiskovalne novinarje. Zagotavljanje učinkovite zaščite žvižgačev pred povračilnimi ukrepi povečuje pravno varnost za potencialne žvižgače ter s tem spodbuja žvižgaštvo tudi prek medijev. V zvezi s tem je zaščita žvižgačev kot novinarskih virov ključnega pomena, da se zaščiti nadzorna vloga, ki jo ima preiskovalno novinarstvo v demokratičnih družbah.

(47)

Za učinkovito odkrivanje in preprečevanje kršitev prava Unije je bistveno, da zadevne informacije hitro dosežejo tiste, ki so najbližje viru težave, ki so najbolj usposobljeni za preiskovanje in ki imajo po možnosti pooblastila za odpravo te težave. Načeloma bi bilo treba prijavitelje zato spodbujati, da najprej uporabijo notranje kanale za prijavo in zadevo prijavijo svojemu delodajalcu, če so jim taki kanali na voljo in je mogoče razumno pričakovati, da bodo delovali. To zlasti velja, kadar prijavitelji menijo, da bi bilo mogoče kršitev učinkovito obravnavati znotraj zadevne organizacije in da ni tveganja povračilnih ukrepov. Posledično bi morali pravni subjekti v zasebnem in javnem sektorju vzpostaviti ustrezne notranje postopke za prejemanje prijav in nadaljnje ukrepanje. Taka spodbuda zadeva tudi primere, ko so bili taki kanali vzpostavljeni, ne da bi bilo to potrebno na podlagi prava Unije ali nacionalnega prava. To načelo bi moralo spodbuditi kulturo dobrega komuniciranja in družbene odgovornosti v organizacijah, v okviru katere se šteje, da prijavitelji znatno prispevajo k samopopravi in odličnosti znotraj organizacije.

(48)

Za pravne subjekte v zasebnem sektorju bi morala biti obveznost vzpostavitve notranjih kanalov za prijavo sorazmerna z njihovo velikostjo in stopnjo tveganja, ki jo njihove dejavnosti pomenijo za javni interes. Za vsa podjetja s 50 ali več delavci bi morala veljati obveznost, da vzpostavijo notranje kanale za prijavo, ne glede na naravo njihovih dejavnosti, na podlagi njihove obveznosti obračunavanja DDV. Po ustrezni oceni tveganja bi lahko države članice tudi od drugih podjetij zahtevale, da v posebnih primerih vzpostavijo notranje kanale za prijavo, na primer zaradi znatnih tveganj, ki lahko izhajajo iz njihovih dejavnosti.

(49)

Ta direktiva ne bi smela posegati v možnost držav članic, da pravne subjekte v zasebnem sektorju z manj kot 50 delavci spodbujajo, da vzpostavijo notranje kanale za prijavo in nadaljnje ukrepanje, vključno z določitvijo manj predpisujočih zahtev za te kanale, kot so zahteve, določene v tej direktivi, pod pogojem, da te zahteve zagotavljajo zaupnost in skrbno nadaljnje ukrepanje.

(50)

Izvzetje malih in mikropodjetij iz obveznosti vzpostavitve notranjih kanalov za prijavo se ne bi smelo uporabljati za zasebna podjetja, ki so dolžna vzpostaviti notranje kanale za prijavo na podlagi aktov Unije iz delov I.B in II Priloge.

(51)

Jasno bi moralo biti, da bi morali imeti prijavitelji v primeru pravnih subjektov v zasebnem sektorju, ki ne zagotavljajo notranjih kanalov za prijavo, možnost zunanje prijave pristojnim organom, pri čemer bi jim morala biti zagotovljena zaščita pred povračilnimi ukrepi, določena s to direktivo.

(52)

Za zagotovitev zlasti spoštovanja pravil o javnem naročanju v javnem sektorju bi morala obveznost vzpostavitve notranjih kanalov za prijavo veljati za vse naročniške organe in naročniške subjekte na lokalni, regionalni in nacionalni ravni, in sicer sorazmerno z njihovo velikostjo.

(53)

Pod pogojem, da je zaupnost identitete prijavitelja zagotovljena, vsak posamezni pravni subjekt v zasebnem in javnem sektorju sam opredeli, kakšno vrsto kanalov za prijavo bo vzpostavil. Konkretneje, kanali za prijavo bi morali osebam omogočati, da prijave podajo pisno in jih predložijo po pošti, v fizične predale za pritožbe ali prek spletne platforme, bodisi preko platforme na intranetu ali internetu, ali prijavo podajo ustno na dežurno telefonsko številko ali prek drugega sistema za pošiljanje glasovnih sporočil, ali na oba načina. Na zahtevo prijavitelja bi morali taki kanali omogočiti tudi prijave prek osebnih sestankov v razumnem časovnem okviru.

(54)

Tudi tretjim osebam bi se lahko dovolilo prejemanje prijav kršitev v imenu pravnih subjektov v zasebnem in javnem sektorju, pod pogojem, da zagotavljajo ustrezna jamstva glede neodvisnosti, zaupnosti, varstva podatkov in tajnosti. Take tretje osebe bi lahko bile zunanji ponudniki platform za prijave, zunanji svetovalci, revizorji, predstavniki sindikatov ali predstavniki zaposlenih.

(55)

Notranji postopki prijave bi morali pravnim subjektom v zasebnem sektorju omogočiti, da prejmejo in v popolni zaupnosti preučijo prijave, ki jih predložijo delavci v subjektu in njegovih podružnicah ali povezanih podjetjih (v nadaljnjem besedilu: skupina), pa tudi, kolikor je to mogoče, zastopniki in dobavitelji v skupini ter osebe, ki informacije pridobijo pri svojem delu s subjektom in skupino.

(56)

Izbira katere osebe ali službe v okviru pravnega subjekta v zasebnem sektorju bi bile najprimernejše, da se jim dodeli pristojnost za prejemanje prijav in nadaljnje ukrepanje po prijavah, je odvisna od strukture subjekta, vendar bi morala biti njihova funkcija taka, da se zagotovi neodvisnost in odsotnost nasprotja interesov. V manjših subjektih bi bila to lahko dvojna funkcija, ki jo opravlja uslužbenec na položaju, ki mu omogoča, da neposredno poroča organizacijski vodji, kot je glavni nadzornik za skladnost, vodja kadrovske službe, pooblaščenec za integriteto, pravni svetovalec ali uradnik za varstvo podatkov, finančni direktor, glavni notranji revizor ali član upravnega odbora.

(57)

Kar zadeva notranje prijave, je čim bolj razumljivo obveščanje prijavitelja o nadaljnjem ukrepanju v zvezi s prijavo, kolikor je to pravno mogoče, ključnega pomena za vzpostavitev zaupanja v učinkovitost celotnega sistema zaščite žvižgačev in zmanjšuje verjetnost nadaljnjih nepotrebnih prijav ali javnih razkritij. Prijavitelja bi bilo treba v razumnem časovnem okviru obvestiti o ukrepu, ki je predviden ali sprejet kot nadaljnje ukrepanje, in o razlogih za izbiro tega nadaljnjega ukrepanja. Nadaljnje ukrepanje bi lahko na primer vključevalo napotitev na druge kanale ali postopke v primeru prijav, ki zadevajo izključno individualne pravice prijavitelja, zaključek postopka zaradi pomanjkanja ustreznih dokazov ali drugih razlogov, začetek notranje preiskave ter po možnosti njene ugotovitve in vse ukrepe, sprejete za obravnavo tega vprašanja, predložitev zadeve pristojnemu organu za nadaljnjo preiskavo, kolikor take informacije ne posegajo v poizvedbo ali preiskavo oziroma ne vplivajo na pravice osebe, ki jo prijava zadeva. V vseh primerih bi bilo treba prijavitelja obveščati o napredku in rezultatih preiskave. Možno bi moralo biti, da se prijavitelja med preiskavo zaprosi, da predloži nadaljnje informacije, vendar brez obveznosti, da takšne informacije zagotovi.

(58)

Razumni časovni okvir za obvestitev prijavitelja ne bi smel trajati več kot tri mesece. Kadar se o ustreznem nadaljnjem ukrepanju še odloča, bi bilo treba prijavitelja obvestiti o tem in o kakršnih koli nadaljnjih povratnih informacijah, ki jih lahko pričakuje.

(59)

Osebe, ki nameravajo prijaviti kršitve prava Unije, bi morale imeti možnost, da sprejmejo informirano odločitev o tem, ali naj kršitev prijavijo ter kako in kdaj naj jo prijavijo. Pravni subjekti v zasebnem in javnem sektorju, ki imajo vzpostavljene zunanje postopke za prijave, bi morali zagotoviti informacije o teh postopkih ter o postopkih zunanje prijave ustreznim pristojnim organom. Bistveno je, da so take informacije jasne in enostavno dostopne, kolikor je mogoče, tudi osebam, ki niso delavci in ki so prišli v stik s subjektom prek dejavnosti, povezanih z delom, kot so ponudniki storitev, distributerji, dobavitelji in poslovni partnerji. Take informacije bi se lahko na primer objavile na vidnem mestu, ki je dostopno vsem takim osebam, in na spletnem mestu subjekta ter bi se lahko vključile v tečaje in usposabljanja o etiki in integriteti.

(60)

Za učinkovito odkrivanje in preprečevanje kršitev prava Unije je treba zagotoviti, da lahko potencialni žvižgači zlahka in v popolni zaupnosti informacije, ki jih imajo, predložijo zadevnim pristojnim organom, ki so zmožni težavo preiskati in jo odpraviti, kadar je to mogoče.

(61)

Lahko se zgodi, da notranji kanali ne obstajajo ali da so bili uporabljeni, vendar niso ustrezno delovali, ker na primer prijava ni bila obravnavana z ustrezno skrbnostjo ali v razumnem časovnem okviru ali pa kljub izidu povezane notranje poizvedbe, ki je potrdila obstoj kršitve, niso bili sprejeti ustrezni ukrepi za obravnavanje kršitve.

(62)

V drugih primerih ne bi bilo mogoče razumno pričakovati, da bodo notranji kanali ustrezno delovali. To še zlasti velja za primere, ko lahko prijavitelji upravičeno domnevajo, da bi utrpeli povračilne ukrepe v zvezi s prijavo, tudi zaradi kršitve zaupnosti ali da bi lahko pristojni organi lažje sprejeli učinkovite ukrepe za obravnavanje kršitve. Pristojni organi bi lahko lažje sprejeli učinkovite ukrepe, kadar je na primer glavna odgovorna oseba v delovnem okolju vključena v kršitev ali obstaja tveganje, da bi se lahko kršitev ali s tem povezani dokazi prikrili ali uničili; ali, splošneje, bi bila učinkovitost preiskovalnih ukrepov pristojnih organov sicer lahko ogrožena, kot so na primer prijave kartelnih dogovorov in drugih kršitev pravil konkurence; ali kršitev zahteva nujne ukrepe, na primer za zaščito zdravja in varnosti oseb ali za varstvo okolja. V vseh primerih se osebam, ki kršitve prijavijo po zunanjih kanalih pristojnim organom in po potrebi institucijam, organom, uradom ali agencijam Unije, zagotovi zaščita. Ta direktiva bi morala zagotavljati zaščito tudi, kadar pravo Unije ali nacionalno pravo zahteva, da prijavitelji zadevo prijavijo nacionalnim pristojnim organom, na primer v okviru svojih delovnih nalog in odgovornosti ali zato, ker je kršitev kaznivo dejanje.

(63)

Pomanjkanje zaupanja v učinkovitost prijav je eden od glavnih dejavnikov, ki potencialne žvižgače odvračajo od prijav. Posledično obstaja potreba, da se uvede jasna obveznost za pristojne organe, da vzpostavijo ustrezne zunanje kanale za prijavo, da se skrbno nadalje ukrepa po prejetih prijavah in prijaviteljem v razumnem časovnem okviru posredujejo povratne informacije.

(64)

Države članice bi morale imenovati organe, pristojne za prejemanje informacij o kršitvah, ki spadajo na področje uporabe te direktive, in zagotavljanje ustreznega nadaljnjega ukrepanja po prijavah. Taki pristojni organi bi lahko bili sodni organi, regulativni ali nadzorni organi, pristojni na zadevnih specifičnih področjih, ali organi s širšimi pristojnostmi na osrednji ravni v državi članici, organi kazenskega pregona, organi za boj proti korupciji ali varuhi človekovih pravic.

(65)

Organi, ki so bili imenovani kot pristojni, bi morali kot prejemniki prijav imeti potrebne zmogljivosti in pooblastila, da zagotovijo ustrezno nadaljnje ukrepanje, vključno z oceno točnosti navedb iz prijave, in obravnavo prijavljene kršitve, tako da sprožijo notranjo poizvedbo, preiskavo, pregon ali ukrepe za izterjavo sredstev ali druge ustrezne popravne ukrepe v skladu s svojim mandatom. Ti organi bi morali imeti tudi ustrezna pooblastila, da prijavo posredujejo drugemu organu, ki bi moral preiskati prijavljeno kršitev in pri tem zagotoviti, da tak organ ustrezno nadalje ukrepa. Zlasti kadar želijo države članice vzpostaviti zunanje kanale za prijavo na osrednji ravni, na primer na področju državne pomoči, bi morale države članice vzpostaviti ustrezne zaščitne ukrepe za zagotovitev, da se spoštujejo zahteve po neodvisnosti in samostojnosti, določene v tej direktivi. Vzpostavitev takih zunanjih kanalov za prijavo ne bi smela posegati v pristojnosti držav članic ali Komisije, kar zadeva nadzor na področju državne pomoči, ta direktiva pa tudi ne bi smela vplivati na izključno pristojnost Komisije v zvezi z izjavo o skladnosti ukrepov državne pomoči, zlasti na podlagi člena 107(3) PDEU. Kar zadeva kršitve členov 101 in 102 PDEU, bi morale države članice za pristojne organe imenovati organe iz člena 35 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 (35), in sicer brez poseganja v pooblastila Komisije na tem področju.

(66)

Pristojni organi bi morali prijaviteljem dati tudi povratne informacije o ukrepih, ki jih nameravajo sprejeti ali so jih sprejeli kot nadaljnje ukrepanje, na primer napotitev k drugemu organu, zaključek postopka zaradi pomanjkanja ustreznih dokazov ali drugih razlogov ali začetek preiskave ter po možnosti njene ugotovitve in vsi ukrepi, sprejeti za obravnavo tega vprašanja, ter o razlogih za izbiro tega nadaljnjega ukrepanja. Obveščanje o končnih ugotovitvah preiskav ne bi smelo vplivati na veljavna pravila Unije, ki vključujejo morebitne omejitve glede objave odločitev na področju finančne regulacije. To bi se moralo smiselno uporabljati na področju obdavčitve dohodkov pravnih oseb, če so v veljavnem nacionalnem pravu določene podobne omejitve.

(67)

Nadaljnje ukrepanje in dajanje povratnih informacij bi bilo treba opraviti v razumnem časovnem okviru glede na potrebo po takojšnji obravnavi težave, ki je lahko predmet prijave, ter potrebo po izogibanju nepotrebnemu javnemu razkritju. Tak časovni okvir ne bi smel biti daljši od treh mesecev, vendar se lahko podaljša na šest mesecev, kadar je to potrebno zaradi posebnih okoliščin primera, zlasti narave in kompleksnosti predmeta prijave, zaradi česar je morda potrebna dolgotrajna preiskava.

(68)

Pravo Unije na posebnih področjih, kot so zloraba trga, in sicer Uredba (EU) št. 596/2014 in Izvedbena direktiva (EU) 2015/2392, civilno letalstvo, in sicer Uredba (EU) št. 376/2014, ali varnost naftnih in plinskih dejavnosti na morju, in sicer Direktiva 2013/30/EU, že določa vzpostavitev notranjih in zunanjih kanalov za prijavo. Obveznosti za vzpostavitev takih kanalov, določene v tej direktivi, bi morale, kolikor je le mogoče, temeljiti na obstoječih kanalih, ki jih določajo posebni akti Unije.

(69)

Komisija in nekateri organi, uradi in agencije Unije, kot so Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF), Evropska agencija za pomorsko varnost (EMSA), Evropska agencija za varnost v letalstvu (EASA), Evropski organ za vrednostne papirje in trge (ESMA) in Evropska agencija za zdravila (EMA), imajo vzpostavljene zunanje kanale za prijavo in postopke za prejemanje prijav o kršitvah, ki spadajo na področje uporabe te direktive, v okviru katerih je večinoma zagotovljena zaupnost identitete prijaviteljev. Ta direktiva ne bi smela vplivati na take zunanje kanale in postopke za prijavo, kadar obstajajo, temveč bi morala zagotavljati, da so osebe, ki prijavljajo institucijam, organom, uradom ali agencijam Unije, upravičene do skupnih minimalnih standardov zaščite po vsej Uniji.

(70)

Za zagotovitev učinkovitosti postopkov za nadaljnje ukrepanje po prijavah in obravnavanje kršitev zadevnih pravil Unije bi morale države članice imeti možnost, da sprejmejo ukrepe, s katerimi zmanjšajo obremenitev pristojnih organov, ki je posledica prijav manjših kršitev določb, ki spadajo na področje uporabe te direktive, ponavljajočih se prijav ali prijav kršitev pomožnih določb, na primer določb o dokumentaciji ali obveznosti uradnega obveščanja. Taki ukrepi bi lahko med drugim pristojnim organom dovoljevali, da se po ustrezni oceni zadeve odločijo, da je prijavljena kršitev očitno manjša in zanjo ni potrebno dodatno nadaljnje ukrepanje na podlagi te direktive, razen zaključka postopka. Možno bi moralo biti tudi, da države članice pristojnim organom dovolijo tudi, da zaključijo postopek v zvezi s ponavljajočimi se prijavami, ki ne vsebujejo nobenih pomembnih novih informacij v primerjavi s preteklo prijavo, v zvezi s katero so bili zadevni postopki zaključeni, razen če nove pravne ali stvarne okoliščine upravičujejo drugačno obliko nadaljnjega ukrepanja. Poleg tega bi morale države članice imeti možnost pristojnim organom dovoliti, da v primeru velikega števila prijav prednostno obravnavajo prijave resnih kršitev ali kršitev temeljnih določb, ki spadajo na področje uporabe te direktive.

(71)

Kadar tako določa pravo Unije ali nacionalno pravo, bi morali pristojni organi zadeve ali ustrezne informacije o kršitvah predložiti institucijam, organom, uradom ali agencijam Unije, vključno z OLAF in Evropskim javnim tožilstvom (EPPO) za namene te direktive, brez poseganja v prijaviteljevo možnost, da prijavo predloži neposredno tem organom, uradom ali agencijam Unije.

(72)

Na številnih področjih politike, ki spadajo na stvarno področje uporabe te direktive, obstajajo mehanizmi za sodelovanje, prek katerih si nacionalni pristojni organi izmenjujejo informacije in izvajajo nadaljnje ukrepanje v zvezi s kršitvami pravil Unije s čezmejno razsežnostjo. To so na primer sistem za upravno pomoč in sodelovanje, vzpostavljen z Izvedbenim sklepom Komisije (EU) 2015/1918 (36), v primerih čezmejnih kršitev zakonodaje Unije o agroživilski verigi in mreža proti goljufijam s hrano na podlagi Uredbe (ES) št. 882/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (37), sistem hitrega obveščanja o nevarnih neživilskih proizvodih, vzpostavljen na podlagi Uredbe (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta (38), mreža za sodelovanje na področju varstva potrošnikov na podlagi Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (39), forum za okoljsko skladnost in upravljanje, vzpostavljen s Sklepom Komisije z dne 18. januarja 2018 (40), evropska konkurenčna mreža, vzpostavljena na podlagi Uredbe (ES) št. 1/2003 ter upravno sodelovanje na področju obdavčitve na podlagi Direktive Sveta 2011/16/EU (41). Kadar je to ustrezno, bi morali pristojni organi držav članic v celoti izkoristiti takšne obstoječe mehanizme sodelovanja v okviru svoje obveznosti nadaljnjega ukrepanja po prijavah kršitev, ki spadajo na področje uporabe te direktive. Poleg tega bi lahko organi držav članic sodelovali tudi zunaj obstoječih mehanizmov sodelovanja v primeru kršitev s čezmejno razsežnostjo na področjih, kjer takšni mehanizmi sodelovanja ne obstajajo.

(73)

Da bi omogočili učinkovito komuniciranje z osebjem, odgovornim za obravnavanje prijav, morajo pristojni organi imeti in uporabljati uporabniku prijazne kanale, ki so varni, zagotavljajo zaupnost pri sprejemanju informacij o kršitvah, ki jih predloži prijavitelj, in ravnanju z njimi ter omogočajo shranjevanje informacij v trajni obliki, da se omogočijo nadaljnje preiskave. Zato bi bilo morda treba take kanale ločiti od splošnih kanalov, prek katerih pristojni organi komunicirajo z javnostjo, kot so običajni javni pritožbeni sistemi ali kanali, prek katerih pristojni organ komunicira interno in s tretjimi osebami pri običajnem delovanju.

(74)

Osebje pristojnih organov, ki so odgovorni za obravnavanje prijav, bi moralo biti strokovno usposobljeno, med drugim na področju veljavnih pravil o varstvu podatkov, da bi lahko obravnavalo prijave in zagotovilo komunikacijo s prijaviteljem ter ustrezno nadalje ukrepalo po prijavi.

(75)

Osebe, ki nameravajo prijaviti kršitve, bi morale imeti možnost, da sprejmejo informirano odločitev o tem, ali naj kršitev prijavijo ter kako in kdaj naj jo prijavijo. Pristojni organi bi morali zato zagotoviti jasne in enostavno dostopne informacije o razpoložljivih kanalih za prijavo pristojnim organom, o veljavnih postopkih in o osebju, odgovornem za obravnavanje prijav v teh organih. Vse informacije v zvezi s prijavami bi morale biti pregledne, zlahka razumljive in zanesljive, da bi prijavljanje spodbujali in ne odvračali od njega.

(76)

Države članice bi morale zagotoviti, da imajo pristojni organi vzpostavljene ustrezne zaščitne postopke pri obdelavi prijav in za varstvo osebnih podatkov oseb, navedenih v prijavi. Taki postopki bi morali zagotoviti zaščito identitete vsakega prijavitelja, osebe, ki jo prijava zadeva, in tretjih oseb iz prijave, na primer prič ali sodelavcev, v vseh fazah postopka.

(77)

Osebje pristojnega organa, ki je odgovorno za obravnavanje prijav, in osebje pristojnega organa, ki ima pravico dostopa do informacij, ki jih predloži prijavitelj, mora izpolnjevati dolžnost varovanja poklicne skrivnosti in zaupnosti pri posredovanju podatkov znotraj in zunaj pristojnega organa, vključno s primeri, ko pristojni organ začne preiskavo ali notranjo poizvedbo ali opravlja dejavnosti izvrševanja v zvezi s prijavo.

(78)

Redni pregled postopkov pristojnih organov in izmenjava dobrih praks med njimi bi morali zagotoviti, da so ti postopki ustrezni in torej izpolnjujejo svoj namen.

(79)

Osebe, ki javno razkrijejo kršitev, bi morale biti upravičene do zaščite v primerih, ko kršitev kljub notranji in zunanji prijavi ni obravnavana, na primer kadar kršitev ni bila ustrezno ocenjena ali preiskana ali da ni bil sprejet noben ustrezen ukrep za njeno odpravo. Ustreznost nadaljnjega ukrepanja bi bilo treba oceniti na podlagi objektivnih meril, povezanih z obveznostjo pristojnih organov, da ocenijo točnost navedbe in odpravijo morebitne kršitve prava Unije. Zato bo ustreznost nadaljnjega ukrepanja odvisna od okoliščin vsakega primera in narave pravil, ki so bila kršena. Ustrezno ukrepanje na podlagi te direktivo bi tako lahko bila tudi odločitev organov, da je bila kršitev očitno manjša in da nadaljnje ukrepanje, razen zaključka postopka, ni bilo potrebno.

(80)

Tudi osebe, ki kršitev neposredno javno razkrijejo, bi morale biti upravičene do zaščite v primerih, kadar na podlagi utemeljenih razlogov menijo, da obstaja neposredna ali očitna nevarnost za javni interes ali tveganje nepopravljive škode, vključno z ogrožanjem telesne nedotakljivosti osebe.

(81)

Osebe, ki kršitev neposredno javno razkrijejo, bi morale biti tudi upravičene do zaščite, kadar na podlagi utemeljenih razlogov menijo, da v primeru zunanje prijave obstaja tveganje povračilnih ukrepov ali da je le malo možnosti, da bo kršitev učinkovito obravnavana, in sicer zaradi posebnih okoliščin primera, kot so tiste, v katerih bi lahko prišlo do skrivanja ali uničenja dokazov, ali da bi se organ lahko nedovoljeno dogovarjal s storilcem kršitve ali je vpleten v kršitev.

(82)

Varstvo zaupnosti identitete prijavitelja med postopkom prijave in preiskavami, ki jih sproži prijava, je bistven predhodni ukrep za preprečevanje povračilnih ukrepov. Identiteto prijavitelja bi moralo biti mogoče razkriti le, kadar je to potrebna in sorazmerna obveznost na podlagi prava Unije ali nacionalnega prava v okviru preiskav, ki jih opravljajo organi, ali sodnih postopkov, zlasti za varstvo pravice oseb, ki jih prijava zadeva, do obrambe. Takšna obveznost bi lahko izhajala zlasti iz Direktive 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta (42). Zaupnosti ni treba varovati, kadar prijavitelj v okviru javnega razkritja namerno razkrije svojo identiteto.

(83)

Vsaka obdelava osebnih podatkov, ki se izvede na podlagi te direktive, vključno z izmenjavo ali prenosom osebnih podatkov s strani pristojnih organov, bi morala potekati v skladu z Uredbo (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (43) in Direktivo (EU) 2016/680 Evropskega parlamenta in Sveta (44). Vsaka izmenjava ali prenos informacij s strani institucij, organov, uradov ali agencij Unije bi morala potekati v skladu z Uredbo (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta (45). Upoštevati bi bilo treba zlasti načela v zvezi z obdelavo osebnih podatkov iz člena 5 Uredbe (EU) 2016/679, člena 4 Direktive (EU) 2016/680 in člena 4 Uredbe (EU) 2018/1725 ter načelo vgrajenega in privzetega varstva podatkov iz člena 25 Uredbe (EU) 2016/679, člena 20 Direktive (EU) 2016/680 in členov 27 in 85 Uredbe (EU) 2018/1725.

(84)

Postopki, določeni v tej direktivi, ki so povezani z nadaljnjim ukrepanjem po prijavah kršitev prava Unije na področjih, ki spadajo na njeno področje uporabe, služijo pomembnemu cilju v splošnem javnem interesu Unije in držav članic v smislu točke (e) člena 23(1) Uredbe (EU) 2016/679, saj stremijo k izboljšanju izvrševanja prava in politik Unije na posameznih področjih, na katerih lahko kršitve povzročijo resno škodo za javni interes. Učinkovito varstvo zaupnosti identitete prijaviteljev je nujno, da bi lahko varovali pravice in svoboščine drugih, zlasti pravice in svoboščine prijaviteljev, določene v točki (i) člena 23(1) Uredbe (EU) 2016/679. Države članice bi morale zagotoviti, da je ta direktiva učinkovita, po potrebi tudi z zakonodajnimi ukrepi, s katerimi bi omejile uveljavljanje nekaterih pravic do varstva podatkov oseb, ki jih prijava zadeva, v skladu s točkama (e) in (i) člena 23(1) ter členom 23(2) Uredbe (EU) 2016/679, kolikor in dokler je to potrebno za preprečevanje in obravnavanje poskusov oviranja prijave ali oteževanja, onemogočanja ali upočasnjevanja nadaljnjega ukrepanja, zlasti preiskav, ali poskusov odkrivanja identitete prijaviteljev.

(85)

Učinkovito varstvo zaupnosti identitete prijaviteljev je prav tako nujno, da bi lahko varovali pravice in svoboščine drugih, zlasti pravice in svoboščine prijaviteljev, kadar prijave obravnavajo organi, kot so opredeljeni v točki 7 člena 3 Direktive (EU) 2016/680. Države članice bi morale zagotoviti, da je ta direktiva učinkovita, po potrebi tudi z zakonodajnimi ukrepi, s katerimi bi omejile uveljavljanje nekaterih pravic do varstva podatkov oseb, ki jih prijava zadeva, v skladu s točkama (a) in (e) člena 13(3), točkama (a) in (e) člena 15(1), točkama (a) in (e) člena 16(4) ter členom 31(5) Direktive (EU) 2016/680, kolikor in dokler je to potrebno za preprečevanje in obravnavanje poskusov oviranja prijave ali oteževanja, onemogočanja ali upočasnjevanja nadaljnjega ukrepanja, zlasti preiskav, ali poskusov odkrivanja identitete prijaviteljev.

(86)

Države članice bi morale zagotoviti, da se vodijo ustrezne evidence o vseh prijavah kršitev, da je vsaka prijava dostopna in da se lahko informacije, prejete prek prijav, po potrebi uporabijo kot dokaz pri izvršilnih ukrepih.

(87)

Prijavitelji bi morali biti zaščiteni pred vsakršno obliko povračilnih ukrepov, bodisi neposrednih ali posrednih, ki jih uvedejo, spodbujajo ali dopuščajo njihov delodajalec ali stranka ali prejemnik storitev in osebe, ki delajo zanj ali delujejo v njegovem imenu, vključno s sodelavci in upravljavci v isti organizaciji ali v drugih organizacijah, s katerimi je prijavitelj v stiku v okviru svojih dejavnosti, povezanih z delom.

(88)

Kadar se povračilni ukrepi ne omejujejo ali ne kaznujejo, ima to za potencialne žvižgače zastraševalni učinek. Jasna zakonska prepoved povračilnih ukrepov bi imela pomemben odvračilni učinek in bi jo nadalje okrepile določbe o osebni odgovornosti in kaznih za storilce povračilnih ukrepov.

(89)

Potencialne žvižgače, ki ne vedo točno, kako naj prijavijo kršitev oziroma ali bodo pri tem zaščiteni, lahko to odvrne od prijave. Države članice bi morale zagotoviti, da se zadevne in točne informacije v zvezi zagotovijo na način, ki je jasen in enostavno dostopen širši javnosti. Na voljo bi moralo biti individualno, nepristransko in zaupno brezplačno svetovanje, na primer o tem, ali so zadevne informacije zajete v veljavnih pravilih o zaščiti žvižgačev, kateri kanal za prijavo bi bil najprimernejši in kateri alternativni postopki so na voljo v primeru, da informacije niso zajete v veljavnih pravilih, tako imenovano „signaliziranje“. Dostop do takšnih nasvetov lahko pomaga zagotoviti, da se prijave izvajajo odgovorno in prek ustreznih kanalov ter da se kršitve pravočasno odkrijejo ali celo preprečijo. Takšno svetovanje in informacije bi lahko zagotovil informacijski center ali enoten in neodvisen upravni organ. Države članice bi lahko takšno svetovanje razširile na pravno svetovanje. Kadar prijaviteljem svetujejo organizacije civilne družbe, ki morajo po dolžnosti ohraniti zaupno naravo prejetih informacij, bi morale države članice zagotoviti, da te organizacije ne utrpijo povračilnih ukrepov, na primer v obliki premoženjske škode, ki nastane, ker se jim omeji dostop do financiranja ali ker so uvrščene na črno listo, kar bi lahko otežilo njihovo normalno delovanje.

(90)

Pristojni organi bi morali prijaviteljem zagotoviti potrebno pomoč, da lahko dejansko pridobijo zaščito. Zagotoviti bi morali zlasti dokaze ali drugo dokumentacijo, ki je potrebna, da se lahko zunanja prijava potrdi pred drugimi organi ali sodišči. V nekaterih nacionalnih okvirih in v nekaterih primerih so lahko prijavitelji upravičeni do različnih potrdil, da izpolnjujejo pogoje iz veljavnih pravil. Ne glede na takšne možnosti bi morali imeti učinkovit dostop do sodne presoje, pri čemer sodišča na podlagi posameznih okoliščin primera odločijo, ali prijavitelji izpolnjujejo pogoje iz veljavnih pravil.

(91)

Ne bi se smelo biti mogoče sklicevati na pravne ali pogodbene obveznosti posameznikov, kot so klavzule o lojalnosti v pogodbah ali sporazumi o zaupnosti ali nerazkritju, da bi se prijaviteljem preprečila prijava, odrekla zaščita ali da bi se jih kaznovalo zaradi prijave informacij o kršitvah ali javnega razkritja, kadar je predložitev informacij, ki spadajo na področje uporabe takšnih klavzul in sporazumov, potrebna za razkritje kršitve. Kadar so izpolnjeni ti pogoji, prijavitelji ne bi smeli nositi nobene odgovornosti, niti civilne, kazenske ali upravne niti delovnopravne. Primerno je, da obstaja varstvo pred odgovornostjo za prijavo ali javno razkritje informacij na podlagi te direktive, v zvezi s katerimi je prijavitelj na podlagi utemeljenih razlogov menil, da je prijava ali javno razkritje potrebno za razkritje kršitve na podlagi te direktive. Takšno varstvo se ne bi smelo zagotoviti za nepotrebne informacije, ki jih je oseba razkrila brez takšnih utemeljenih razlogov.

(92)

Kadar so prijavitelji prijavljene informacije o kršitvah ali dokumente s temi informacijami ali dostop do njih pridobili zakonito, bi morali imeti imuniteto pred odgovornostjo. To bi moralo veljati tako v primerih, ko prijavitelji razkrijejo vsebino dokumentov, do katerih so imeli zakonit dostop, kot tudi v primerih, ko so takšne dokumente kopirali ali jih odnesli iz prostorov organizacije, v kateri so zaposleni, ter tako kršili pogodbene ali druge klavzule, ki določajo, da so ti dokumenti v lasti zadevne organizacije. Prijavitelji bi morali imeti imuniteto pred odgovornostjo tudi v primerih, ko je pridobitev zadevnih informacij ali dokumentov ali dostop do njih vzrok za civilno ali upravno odgovornost ali odgovornost v okviru delovnega razmerja. To bi bili primeri, ko prijavitelji pridobijo informacije z dostopanjem do elektronske pošte sodelavcev ali spisov, ki jih pri svojem delu običajno ne uporabljajo, fotografiranjem prostorov organizacije ali vstopom v prostore, kamor običajno nimajo dostopa. Kadar so prijavitelji pri pridobivanju zadevnih informacij ali dokumentov ali z dostopom do njih storili kaznivo dejanje, kot je motenje posesti ali vdor v računalniški sistem, bi moralo njihovo kazensko odgovornost brez poseganja v zaščito, zagotovljeno v skladu s členom 21(7) te direktive, še naprej urejati veljavno nacionalno pravo. Podobno bi moralo vsakršno drugo morebitno odgovornost prijaviteljev, ki izhaja iz dejanj ali opustitev dejanj, ki niso povezana s prijavo ali niso potrebna za razkritje kršitve na podlagi te direktive, še naprej urejati veljavno pravo Unije ali nacionalno pravo. V teh primerih bi morala odgovornost prijaviteljev oceniti nacionalna sodišča glede na vsa zadevna dejstva in ob upoštevanju specifičnih okoliščin primera, tudi nujnosti in sorazmernosti dejanja ali opustitve dejanja, povezanega s prijavo ali javnim razkritjem.

(93)

Povračilni ukrepi bodo verjetno predstavljeni kot upravičeni na podlagi drugih razlogov in ne kot posledica prijave, zato je za prijavitelje lahko zelo težko dokazati zvezo med prijavo in povračilnimi ukrepi, med tem ko imajo storilci povračilnih ukrepov večjo moč in sredstva, da dokumentirajo uvedene ukrepe in obrazložitev. Ko torej prijavitelj prima facie dokaže, da je kršitve prijavil ali jih javno razkril v skladu s to direktivo in je utrpel škodo, bi bilo treba dokazno breme prenesti na osebo, ki je z ukrepom povzročila škodo in ki bi morala nato dokazati, da uvedeni ukrep na noben način ni bil povezan s prijavo ali javnim razkritjem.

(94)

Poleg izrecne, pravno določene prepovedi povračilnih ukrepov je ključno, da imajo prijavitelji, ki utrpijo povračilne ukrepe, dostop do pravnih sredstev in nadomestila. Ustrezno pravno sredstvo bi moralo biti za vsak primer posebej določeno glede na vrsto uvedenega povračilnega ukrepa in povzročena škoda bi morala biti v celoti nadomeščena v skladu z nacionalnim pravom. Ustrezno pravno sredstvo bi lahko bilo v obliki ukrepov za ponovno zaposlitev, na primer v primeru odpustitve, premestitve na drugo ali nižje delovno mesto, zadržanja usposabljanja ali napredovanja, ali obnove odpovedanega dovoljenja, licence ali pogodbe; nadomestila za dejanske in prihodnje finančne izgube, na primer za izgubo preteklih plač, pa tudi za prihodnjo izgubo dohodka in stroške, povezane s spremembo poklica; ter nadomestila za drugo ekonomsko škodo, kot so pravni stroški in stroški zdravljenja, ter za nematerialno škodo, kot sta bolečine in trpljenje.

(95)

Čeprav se vrste pravnih ukrepov lahko razlikujejo glede na pravne sisteme, bi morali kljub temu zagotoviti resnično in dejansko nadomestilo ali popravo škode na način, ki je sorazmeren s povzročeno škodo in je odvračilen. Pri tem je treba upoštevati načela evropskega stebra socialnih pravic, zlasti načelo 7, v skladu s katerim imajo delavci pred odpustitvijo „pravico, da so obveščeni o razlogih in da se jim določi razumno dolg odpovedni rok. Imajo pravico do dostopa do učinkovitega in nepristranskega reševanja sporov ter, v primeru neupravičene odpustitve, do odškodnine, vključno s primernim nadomestilom.“ Pravna sredstva, določena na nacionalni ravni, potencialnih prihodnjih žvižgačev ne bi smela odvračati od prijav. Na primer, določanje nadomestil kot alternative ponovni zaposlitvi v primeru odpustitve bi lahko postalo sistematična praksa zlasti večjih organizacij, kar bi imelo v prihodnosti odvračilni učinek na žvižgače.

(96)

Posebnega pomena za prijavitelje so začasni ukrepi, dokler se ne končajo pravni postopki, ki so lahko dolgotrajni. Še zlasti bi morali biti začasni ukrepi, določeni v nacionalnem pravu, na voljo prijaviteljem tudi zato, da zaustavijo grožnje, poskuse povračilnih ukrepov ali dolgotrajne povračilne ukrepe, kot je nadlegovanje, ali da preprečijo oblike povračilnih ukrepov, kot je odpustitev, ki bi jih bilo po izteku dolgih obdobij težko preklicati in ki lahko finančno uničijo posameznika, kar je perspektiva, ki lahko močno odvrača potencialne žvižgače.

(97)

Ukrepi proti prijaviteljem zunaj delovnega okolja s postopki, na primer v zvezi z obrekovanjem, kršenjem avtorskih pravic, poslovnimi skrivnostmi, zaupnostjo in varstvom osebnih podatkov, lahko prav tako močno odvračajo od žvižgaštva. V takih postopkih bi morali imeti prijavitelji možnost, da se branijo z dejstvom, da so kršitve prijavili ali jih javno razkrili v skladu s to direktivo, pod pogojem, da so bile informacije, ki so bile prijavljene ali javno razkrite, potrebne za razkritje kršitve. V takšnih primerih bi morala oseba, ki začne postopek, nositi dokazno breme, da bi dokazala, da prijavitelj ne izpolnjuje pogojev, določenih v tej direktivi.

(98)

Direktiva (EU) 2016/943 Evropskega parlamenta in Sveta (46) določa pravila za zagotavljanje zadostne in skladne ravni civilnopravnih sredstev za primere protipravne pridobitve, uporabe ali razkritja poslovne skrivnosti. Določa pa tudi, da pridobitev, uporaba ali razkritje poslovne skrivnosti štejejo za zakonite, če jih dovoljuje pravo Unije. Osebe, ki razkrijejo poslovne skrivnosti, pridobljene v delovnem okolju, bi morale biti zaščitene na podlagi te direktive, vključno s tem, da ne nosijo civilnopravne odgovornosti le, če izpolnjujejo pogoje, določene v tej direktivi, tudi glede tega, da je bilo razkritje potrebno zaradi razkritja kršitve, ki spada na stvarno področje uporabe te direktive. Kadar so ti pogoji izpolnjeni, je treba šteti, da razkritje poslovnih skrivnosti pravo Unije dovoljuje v smislu člena 3(2) Direktive (EU) 2016/943. Poleg tega bi bilo treba šteti, da se obe direktivi dopolnjujeta ter da bi bilo treba civilnopravna sredstva, postopke in pravna sredstva, pa tudi izjeme, določene v Direktivi (EU) 2016/943, še naprej uporabljati tudi za vsa razkritja poslovnih skrivnosti, ki ne spadajo na področje uporabe te direktive. Pristojni organi, ki prejmejo informacije o kršitvah, ki vključujejo poslovne skrivnosti, bi morali zagotoviti, da se slednje ne uporabijo ali razkrijejo za namene, ki grejo preko namenov, ki so potrebni za ustrezno nadaljnje ukrepanje po prijavah.

(99)

Zadevni pravni stroški za prijavitelje, ki v pravnih postopkih izpodbijajo povračilne ukrepe, sprejete proti njim, so lahko precejšnji. Čeprav bi lahko na koncu postopka takšne stroške izterjali, teh stroškov morda ne morejo plačati, če se zahtevajo na začetku postopka, zlasti če so brezposelni in uvrščeni na črno listo. Pomoč v kazenskih pravnih postopkih, zlasti kadar prijavitelji izpolnjujejo pogoje iz Direktive (EU) 2016/1919 Evropskega parlamenta in Sveta (47), in, splošneje, podpora tistim, ki so v resnih finančnih težavah, bi lahko bila v nekaterih primerih ključna za učinkovito uveljavljanje njihovih pravic do zaščite.

(100)

Pravice osebe, ki jo prijava zadeva, bi morale biti zaščitene, da bi se preprečila škoda za ugled ali druge negativne posledice. Poleg tega bi bilo treba pravico osebe, ki jo prijava zadeva, do obrambe in dostopa do pravnih sredstev v celoti spoštovati v vseh fazah postopka, ki sledi prijavi, v skladu s členoma 47 in 48 Listine. Države članice bi morale varovati zaupnost identitete osebe, ki jo prijava zadeva, in zagotoviti pravice do obrambe, vključno s pravico dostopa do spisa, pravico do zaslišanja in pravico do učinkovitega pravnega sredstva proti odločitvi v zvezi z osebo, ki jo prijava zadeva, v skladu z veljavnimi postopki, ki jih določa nacionalno pravo v okviru preiskav ali poznejših sodnih postopkov.

(101)

Vsaki osebi, ki neposredno ali posredno utrpi škodo zaradi prijave ali javnega razkritja netočnih ali zavajajočih informacij, bi bilo treba še naprej zagotavljati zaščito in pravna sredstva, ki so ji na voljo v skladu s pravili splošnega nacionalnega prava. Kadar so bile takšne netočne ali zavajajoče informacije prijavljene ali javno razkrite namerno in zavestno, bi morale biti osebe, ki jih prijava zadeva, upravičene do nadomestila v skladu z nacionalnim pravom.

(102)

Za zagotovitev učinkovitosti pravil o zaščiti žvižgačev so potrebne kazenske, civilne ali upravne kazni. Kazni proti tistim, ki proti prijaviteljem uvedejo povračilne ukrepe ali druge ukrepe s škodljivimi posledicami, lahko dodatno odvračajo od takih ukrepov. Kazni za osebe, ki prijavijo ali javno razkrijejo informacije o kršitvah, za katere se dokaže, da so bile zavestno napačne, so potrebne tudi zato, da se preprečijo nadaljnje zlonamerne prijave in ohrani verodostojnost sistema. Sorazmernost takšnih kazni bi morala zagotoviti, da potencialnih žvižgačev ne bodo odvračale od prijav.

(103)

Za vse odločitve organov, ki imajo negativni učinek na pravice, zagotovljene na podlagi te direktive, zlasti odločitve, s katerimi se pristojni organi odločijo, da bodo zaključili postopek v zvezi s prijavljeno kršitvijo, ker gre za očitno manjšo kršitev ali za ponavljajočo se prijavo, ali se odločijo, da določena prijava ne zasluži prednostne obravnave, se lahko opravi sodna presoja v skladu s členom 47 Listine.

(104)

Ta direktiva uvaja minimalne standarde in države članice bi morale imeti možnost uvesti ali ohraniti ugodnejše določbe za prijavitelja, pod pogojem, da te določbe ne posegajo v ukrepe za zaščito oseb, ki jih prijava zadeva. Prenos te direktive v nacionalno pravo nikakor ne bi smel biti podlaga za zniževanje ravni zaščite, ki se na področjih njene uporabe že zagotavlja v skladu z nacionalnim pravom.

(105)

V skladu s členom 26(2) PDEU mora notranji trg zajemati območje brez notranjih meja, na katerem je zagotovljen prost pretok blaga in storitev. Notranji trg bi moral državljanom Unije zagotoviti dodano vrednost v obliki boljše kakovosti in varnosti blaga in storitev, s čimer bi zagotovil visoke standarde javnega zdravja in varstva okolja ter prost pretok osebnih podatkov. Zato je člen 114 PDEU ustrezna pravna podlaga za sprejetje ukrepov, potrebnih za vzpostavitev in delovanje notranjega trga. Poleg člena 114 PDEU bi morala ta direktiva zagotoviti dodatne posebne pravne podlage za področja, na katerih se ukrepi Unije sprejemajo na podlagi člena 16, člena 43(2), člena 50, člena 53(1), členov 91 in 100, člena 168(4), člena 169, člena 192(1) in člena 325(4) PDEU ter člena 31 Pogodbe Euratom.

(106)

Stvarno področje uporabe te direktive temelji na opredelitvi področij, na katerih se zdi uvedba zaščite žvižgačev upravičena in potrebna na podlagi trenutno razpoložljivih dokazov. Tako vsebinsko področje uporabe bi se lahko razširilo na druga področja ali akte Unije, če se to izkaže kot potrebno za izboljšanje njihovega izvrševanja ob upoštevanju dokazov, ki se lahko pojavijo v prihodnosti, ali na podlagi ocene glede načina delovanja te direktive.

(107)

Kadar se sprejmejo bodoči zakonodajni akti, ki se nanašajo na področja politike, ki so zajeta s to direktivo, bi moralo biti, kadar je to ustrezno, v njih navedeno, da se uporablja ta direktiva. Po potrebi bi bilo treba ustrezno prilagoditi stvarno področje uporabe te direktive in spremeniti Prilogo.

(108)

Ker cilja te direktive, in sicer izboljšati izvrševanje na nekaterih področjih politike in glede aktov, na katerih lahko kršitve prava Unije povzročijo resno škodo za javni interes, z učinkovito zaščito žvižgačev, države članice ne morejo zadovoljivo doseči same ali z neusklajenimi ukrepi, temveč se lažje doseže z ukrepi na ravni Unije z določitvijo skupnih minimalnih standardov za zaščito žvižgačev in glede na to, da lahko samo ukrepi na ravni Unije zagotovijo skladnost obstoječih pravil Unije o zaščiti žvižgačev in jih uskladijo, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(109)

Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in načela, priznana zlasti v Listini, zlasti v členu 11 Listine. Zato je bistveno, da se ta direktiva izvaja v skladu s temi pravicami in načeli, tako da se med drugim zagotovi popolno spoštovanje svobode izražanja in obveščanja, pravice do varstva osebnih podatkov, svobode gospodarske pobude, pravice do visoke ravni varstva potrošnikov, pravice do visoke ravni varovanja zdravja ljudi, pravice do visoke ravni varstva okolja, pravice do dobrega upravljanja, pravice do učinkovitega pravnega sredstva in pravice do obrambe.

(110)

V skladu s členom 28(2) Uredbe (ES) št. 45/2001 je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov –

(1)

Namen Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (ESPG) je zagotavljati podporo delavcem, ki so postali presežni zaradi velikih strukturnih sprememb v svetovnih trgovinskih tokovih, ki so posledica globalizacije, zaradi še vedno trajajoče svetovne finančne in gospodarske krize ali zaradi nove svetovne finančne in gospodarske krize, in samozaposlenim osebam, ki so iz istih razlogov opustile svoje dejavnosti, ter pomagati pri njihovi ponovni vključitvi na trg dela.

(2)

Sredstva ESPG ne smejo presegati najvišjega letnega zneska 150 milijonov EUR (cene iz leta 2011), kot je določeno v členu 12 Uredbe Sveta (EU, Euratom) št. 1311/2013 (3).

(3)

Uredba (EU) št. 1309/2013 določa, da se lahko vsako leto na pobudo Komisije za tehnično pomoč uporabi največ 0,5 % najvišjega letnega zneska ESPG.

(4)

Sredstva ESPG bi bilo treba uporabiti, da se zagotovi znesek v višini 610 000 EUR za tehnično pomoč na pobudo Komisije–

„(e)

zagotavljanje neoporečnosti ekološke pridelave na vseh stopnjah pridelave, predelave in distribucije hrane in krme;“

„(e)

zagotavljanje neoporečnosti ekološke pridelave na vseh stopnjah pridelave, priprave in distribucije hrane in krme;“.

„(f)

92 dni za race mlakarice;“

„(f)

92 dni za mulard race;“.

„(c)

neskladnost ostaja kljub poskusu trgovca, da bi vzpostavil skladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve;“

„(c)

neskladnost obstaja kljub poskusu trgovca, da bi vzpostavil skladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve;“.