(1)

Gospodinjstva v Uniji so med največjimi varčevalci na svetu, vendar je večina teh prihrankov na bančnih računih s kratko dospelostjo. Več naložb v kapitalske trge lahko pripomore k reševanju izzivov, ki jih predstavljajo staranje prebivalstva in nizke obrestne mere.

(2)

Starostne pokojnine so bistveni del prihodka upokojencev in za mnoge ljudi ustrezna zagotovitev pokojnin pomeni ločnico med dostojnim življenjem in revščino. So pogoj za uresničevanje temeljnih pravic iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, tudi člena 25 o pravicah starejših, ki določa: „Unija priznava in spoštuje pravico starejših do dostojnega in samostojnega življenja ter sodelovanja v družbenem in kulturnem življenju“.

(3)

Unija se srečuje z različnimi izzivi, vključno z demografskimi, ki izhajajo iz tega, da je Evropa starajoča se celina. Poleg tega se karierni vzorci, trg dela in porazdelitev bogastva korenito spreminjajo tudi zaradi digitalne revolucije.

(4)

Za znatni del starostnih pokojnin poskrbijo javni sistemi. Ne glede na izključno nacionalno pristojnost za organizacijo pokojninskih sistemov, kot je določena v Pogodbah, pa so ustrezni prihodki in finančna vzdržnost nacionalnih pokojninskih sistemov ključnega pomena za stabilnost celotne Unije. Usmerjanje več prihrankov Evropejcev iz denarnih in bančnih depozitov v dolgoročne naložbene produkte, kot so prostovoljni pokojninski produkti, katerih dolgoročni cilj je upokojitev, bi koristilo posameznikom (ki bi imeli koristi od večjih donosov in ustreznejših pokojnin) in širšemu gospodarstvu.

(5)

Leta 2015 je 11,3 milijona delovno sposobnih državljanov Unije (starih od 20 do 64 let) prebivalo v državi članici, ki ni bila država njihovega državljanstva, 1,3 milijona državljanov Unije pa je delalo v državi članici, ki ni bila država njihovega prebivališča.

(6)

S prenosnim vseevropskim osebnim pokojninskim produktom (PEPP), katerega dolgoročni cilj je upokojitev, se bo povečala privlačnost produkta, zlasti za mlade in mobilne delavce, prispeval pa bo tudi k še lažjemu uveljavljanju pravic državljanov Unije, da živijo in delajo v vsej Uniji.

(7)

Osebne pokojnine imajo pomembno vlogo pri povezovanju dolgoročnih varčevalcev s priložnostmi za dolgoročne naložbe. Večji, evropski trg za osebne pokojnine bo tudi podpiral razpoložljivost sredstev za institucionalne vlagatelje in naložbe v realno gospodarstvo.

(8)

Ta uredba omogoča oblikovanje osebnega pokojninskega produkta, katerega dolgoročni cilj je upokojitev in ki bo, kolikor je mogoče, upošteval okoljske, socialne in upravljavske dejavnike, kot so navedeni v načelih za odgovorno vlaganje, ki jih podpirajo Združeni narodi, in bo preprost, zanesljiv, cenovno dostopen, pregleden, uporabniku prijazen in prenosljiv po vsej Uniji ter bo dopolnjeval obstoječe sisteme v državah članicah.

(9)

Notranji trg za osebne pokojninske produkte trenutno ne deluje neovirano. V nekaterih državah članicah še ni trga za osebne pokojninske produkte. V drugih so osebni pokojninski produkti na voljo, vendar je razdrobljenost med nacionalnimi trgi velika. Zato je prenosljivost osebnih pokojninskih produktov omejena. Zaradi tega imajo lahko posamezniki težave pri izvajanju svojih temeljnih svoboščin. Tako bi jim to lahko na primer preprečilo, da bi sprejeli delovno mesto ali se upokojili v drugi državi članici. Poleg tega pomanjkanje standardizacije obstoječih osebnih pokojninskih produktov ponudnikom ovira možnost izvajanja svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev.

(10)

Ker je notranji trg za osebne pokojninske produkte razdrobljen in raznolik, se lahko vpliv PEPP po državah članicah zelo razlikuje, enako raznolike pa so lahko tudi ciljne skupine. V nekaterih državah članicah bi bili lahko PEPP rešitev za ljudi, ki trenutno nimajo dostopa do ustreznih storitev. V drugih državah članicah bi PEPP lahko razširili ponudbo za potrošnike ali ponudili rešitev za mobilne državljane. V nobenem primeru pa PEPP ne bi smeli nadomestiti obstoječih nacionalnih pokojninskih sistemov, saj gre za dodatni in dopolnilni osebni pokojninski produkt.

(11)

Unija kapitalskih trgov bo pomagala mobilizirati kapital v Evropi in ga usmeriti v vsa podjetja, vključno z malimi in srednjimi podjetji, ter infrastrukturne in dolgoročne trajnostne projekte, ki ga potrebujejo za razširitev in ustvarjanje delovnih mest. Eden glavnih ciljev unije kapitalskih trgov je povečati naložbe in izbiro za male vlagatelje z boljšo uporabo evropskih prihrankov. Zato bo PEPP, ki podpira dolgoročno financiranje realnega gospodarstva ob upoštevanju dolgoročnega cilja produkta, ki je upokojitev, in trajnostnosti naložb, korak naprej h krepitvi povezovanja kapitalskih trgov.

(12)

Kot je Komisija napovedala v akcijskem načrtu o oblikovanju unije kapitalskih trgov z dne 30. septembra 2015, „bo ocenila argumente za okvir politike za vzpostavitev uspešnega evropskega trga za enostavne, učinkovite in konkurenčne osebne pokojnine ter opredelila, ali je za ta trg potrebno sprejeti zakonodajo EU.“

(13)

Evropski parlament je v svoji resoluciji z dne 19. januarja 2016 o oceni stanja in izzivih pri ureditvi EU o finančnih storitvah: učinek in nadaljnji koraki k bolj učinkovitemu in uspešnemu okviru EU za regulacijo finančnega sektorja in unijo kapitalskih trgov (3) poudaril, da „je treba spodbujati okolje, ki bo podpiralo inovacije finančnih produktov, ustvarjalo večjo raznolikost in koristi za realno gospodarstvo ter zagotavljalo boljše spodbude za naložbe, ter da bi lahko tako okolje prispevalo tudi k zagotavljanju primernih, varnih in vzdržnih pokojnin, kot je na primer razvoj vseevropskega pokojninskega produkta (PEPP) s preprosto pregledno obliko“.

(14)

Evropski svet je v sklepih z dne 28. junija 2016 pozval „k hitremu in odločnemu napredku, da bi podjetjem zagotovili lažji dostop do financiranja in podpirali naložbe v realno gospodarstvo z uresničevanjem agende unije kapitalskih trgov“.

(15)

Komisija je 14. septembra 2016 v svojem sporočilu Unija kapitalskih trgov – Pospešitev reform napovedala, da bo „preučila predloge za enostaven, učinkovit in konkurenčen osebni pokojninski produkt EU […] Ena od obravnavanih možnosti vključuje zakonodajni predlog, ki bi lahko bil predložen leta 2017.“

(16)

Komisija je 8. junija 2017 v svojem sporočilu Vmesni pregled akcijskega načrta o uniji kapitalskih trgov napovedala „zakonodajni predlog o vseevropskem osebnem pokojninskem produktu (PEPP) do konca junija 2017. To bo položilo temelje za varnejši, stroškovno učinkovitejši in pregleden trg cenovno dostopnih in prostovoljnih osebnih pokojninskih prihrankov, ki se lahko upravljajo na vseevropski ravni. S tem bo pomagalo zadovoljiti potrebe ljudi, ki želijo povečati svoje pokojninske prihranke, prispevalo k reševanju demografskih izzivov, dopolnjevalo obstoječe pokojninske produkte in načrte ter podprlo stroškovno učinkovitost osebnih pokojnin z zagotavljanjem dobrih priložnosti za dolgoročno vlaganje pokojninskih prihrankov“.

(17)

Oblikovanje PEPP bo prispevalo k povečanju izbire za pokojninsko varčevanje, zlasti za mobilne delavce, in vzpostavilo trg Unije za ponudnike PEPP. Vendar bi moral javne pokojninske sisteme le dopolnjevati.

(18)

Finančno izobraževanje lahko gospodinjstvom pomaga razumeti možnosti varčevanja na področju prostovoljnih osebnih pokojninskih produktov in jih o tem ozaveščati. Varčevalci bi morali imeti tudi možnost razumeti vsa tveganja in lastnosti, ki so povezane s PEPP.

(19)

Zakonodajni okvir za PEPP bo položil temelje za uspešen trg cenovno dostopnih in prostovoljnih naložb, povezanih z varčevanjem za upokojitev, ki se lahko upravljajo na vseevropski ravni. Z dopolnitvijo obstoječih zakonsko predpisanih pokojninskih načrtov in produktov ter pokojninskih načrtov in produktov poklicnega zavarovanja bo okvir pomagal zadovoljiti potrebe ljudi, ki želijo izboljšati ustreznost svojih pokojninskih prihrankov, prispeval k reševanju demografskih izzivov in zagotovil nov močan vir zasebnega kapitala za dolgoročne naložbe. Ta okvir ne bo nadomestil ali uskladil obstoječih nacionalnih osebnih pokojninskih produktov ali načrtov in tudi ne bo vplival na obstoječe nacionalne zakonsko predpisane pokojninske načrte in produkte ter pokojninske načrte in produkte poklicnega zavarovanja.

(20)

PEPP je osebni nepoklicni pokojninski produkt, ki ga varčevalec v PEPP prostovoljno sklene za namene upokojitve. Ker bi moral PEPP omogočati dolgoročno varčevanje kapitala, bi morale biti možnosti predčasnega dviga kapitala omejene in bi se lahko kaznovale.

(21)

Ta uredba usklajuje sklop temeljnih značilnosti PEPP, ki zadeva ključne elemente, kot so distribucija, minimalna vsebina pogodb, naložbena politika, zamenjava ponudnikov ali čezmejno zagotavljanje in prenosljivost. Harmonizacija teh temeljnih značilnosti bo izboljšala enake konkurenčne pogoje za ponudnike osebnih pokojnin na splošno in pripomogla k pospešitvi dokončanja unije kapitalskih trgov ter povezovanju notranjega trga za osebne pokojnine. Privedla bo do oblikovanja pretežno standardiziranega vseevropskega produkta, ki bo na voljo v vseh državah članicah, kar bo potrošnikom omogočilo, da v celoti izkoristijo notranji trg, saj bodo lahko svoje pokojninske pravice prenesli v tujino, in jim ponudilo večjo izbiro med različnimi vrstami ponudnikov, vključno s ponudniki v tujini. Zaradi manjšega števila ovir za čezmejno zagotavljanje storitev pokojninskega zavarovanja bo PEPP povečal konkurenco med ponudniki na vseevropski ravni in ustvaril ekonomije obsega, kar bi moralo koristiti varčevalcem.

(22)

Člen 114 Pogodbe od delovanju Evropske unije (PDEU) omogoča sprejetje aktov v obliki uredb ali direktiv. Sprejetju uredbe je bila dana prednost, saj se bo neposredno uporabljala v vseh državah članicah. Zato bi uredba omogočila hitrejšo uporabo PEPP in hitreje prispevala k obravnavi potrebe po več pokojninskih prihrankih in naložbah v kontekstu unije kapitalskih trgov. Ker se s to uredbo harmonizirajo ključne značilnosti PEPP, za katere veljavnost posebnih nacionalnih pravil ni potrebna, je uredba v tem primeru ustreznejša od direktive. Nasprotno za značilnosti, ki ne spadajo na področje uporabe te uredbe (npr. pogoji za fazo varčevanja), veljajo nacionalna pravila.

(23)

Ta uredba bi morala določati enotna pravila o registraciji, zagotavljanju, distribuciji in nadzorovanju PEPP. Zanje bi morale veljati določbe iz te uredbe, ustrezno sektorsko pravo Unije ter ustrezni delegirani in izvedbeni akti. Poleg tega bi se morali uporabljati zakoni, ki jih države članice sprejmejo pri izvajanju sektorskega prava Unije. Če niso zajeti v tej uredbi ali sektorskem pravu Unije, bi se morali uporabljati ustrezni zakoni držav članic. Za PEPP bi morala veljati tudi pogodba, sklenjena med varčevalcem v PEPP in ponudnikom PEPP (v nadaljnjem besedilu: pogodba o PEPP). V pogodbo o PEPP bi bilo treba vključiti sklop glavnih značilnosti produkta. Ta uredba ne bi smela posegati v pravila Unije o mednarodnem zasebnem pravu, zlasti v pravila o sodni pristojnosti in veljavnem pravu. Ta uredba tudi ne bi smela posegati v nacionalno pogodbeno, socialno, delovno in davčno pravo.

(24)

Iz te uredbe bi moralo biti jasno, da mora biti pogodba o PEPP skladna z vsemi veljavnimi pravili. V pogodbi bi morale biti določene tudi pravice in obveznosti strank, vključevati pa bi morale tudi sklop ključnih značilnosti produkta. Pogodbo o PEPP bi lahko v imenu skupine varčevalcev v PEPP sklenil tudi predstavnik te skupine, kot je združenje neodvisnih varčevalcev, če to stori skladno s to uredbo in veljavnim nacionalnim pravom in če varčevalci v PEPP, ki tako sklenejo pogodbo, prejmejo enake informacije in nasvete kot varčevalci v PEPP, ki sklenejo pogodbo o PEPP bodisi neposredno s ponudnikom PEPP ali prek njegovega distributerja.

(25)

Ponudniki PEPP bi morali imeti dostop do celotnega trga Unije z eno samo registracijo produkta, ki se odobri na podlagi enotnih pravil. Da bi lahko tržili produkt pod oznako „PEPP“, bi morali zaprositi za registracijo pri pristojnih organih. Ta uredba ne preprečuje registracije obstoječega osebnega pokojninskega produkta, ki izpolnjuje pogoje iz te uredbe. Pristojni organi bi morali odločati o registraciji, če ponudnik PEPP, ki zanjo zaprosi, predloži vse potrebne informacije in če obstajajo ustrezni pogoji za izpolnitev zahtev iz te uredbe. Potem ko pristojni organi sprejmejo odločitev o registraciji, bi morali o tem ustrezno obvestiti Evropski nadzorni organ (Evropski organ za zavarovanja in poklicne pokojnine) (EIOPA), ustanovljen z Uredbo (EU) št. 1094/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (4), da bi ponudnika PEPP in sam PEPP vnesli v javni centralni register. Registracija bi morala veljati v celotni Uniji. Za učinkovit nadzor skladnosti z enotnimi zahtevami iz te uredbe bi bilo treba o vseh naknadnih spremembah informacij in dokumentov iz postopka registracije nemudoma obvestiti pristojne organe in po potrebi EIOPA.

(26)

EIOPA bi morala vzpostaviti javni centralni register, ki bi vseboval informacije o registriranih PEPP, ki bi se lahko zagotavljale in distribuirale v Uniji, in ponudnikih PEPP, ter seznam držav, v katerih se PEPP ponuja. Kadar ponudniki PEPP ne distribuirajo PEPP na ozemlju države članice, vendar lahko za to državo članico odprejo podračun, da bi zagotovili prenosljivost za svoje stranke PEPP, bi ta register moral vsebovati tudi informacije o državah članicah, za katere ponudnik PEPP ponuja podračune.

(27)

Načini organizacije in pravne ureditve institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje iz Direktive (EU) 2016/2341 Evropskega parlamenta in Sveta (5) se med državami članicami močno razlikujejo. V nekaterih državah članicah lahko te institucije izvajajo samo dejavnosti poklicnega pokojninskega zavarovanja, medtem ko lahko, vključno s pooblaščenimi subjekti, ki so odgovorni za njihovo delovanje in ravnanje v njihovem imenu, kadar institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje niso pravne osebe, v drugih državah članicah izvajajo dejavnosti poklicnega in osebnega pokojninskega zavarovanja. Zato imajo institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje različne organizacijske strukture, hkrati pa so deležne tudi različnega nadzora na nacionalni ravni. Obsežnejši kot pri tistih, ki izvajajo samo dejavnosti poklicnega pokojninskega zavarovanja, je pri institucijah za poklicno pokojninsko zavarovanje, ki izvajajo dejavnosti poklicnega in osebnega pokojninskega zavarovanja, zlasti bonitetni nadzor.

Da ne bi ogrozili finančne stabilnosti in bi lahko upoštevali različne organizacijske strukture in nadzor, bi moralo veljati, da lahko PEPP zagotavljajo samo institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje, ki imajo tudi dovoljenje, da zagotavljajo osebne pokojninske produkte v skladu z nacionalnim pravom in so pri tem nadzorovane. Poleg tega bi bilo treba tudi za nadaljnjo ohranitev finančne stabilnosti za vsa sredstva in obveznosti v zvezi z zagotavljanjem PEPP vzpostaviti ločeno obračunsko enoto brez možnosti prenosa na druge dejavnosti pokojninskega zavarovanja institucije. Institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje, ki zagotavljajo PEPP, bi morale tudi ves čas izpolnjevati ustrezne standarde, ki jih določa Direktiva (EU) 2016/2341, vključno s podrobnejšimi pravili o naložbah, ki jih pri prenosu te direktive določijo države članice, v katerih so institucije v skladu z navedeno direktivo registrirane ali dovoljene, in določbe o njihovem sistemu upravljanja. Če so določbe iz te uredbe strožje, potem kot za druge ponudnike PEPP velja, da bi se morale uporabljati te določbe.

(28)

Enotno dovoljenje za čezmejno prodajo PEPP bo zagotovilo oblikovanje notranjega trga za PEPP.

(29)

Ponudniki PEPP bi morali imeti možnost distribuirati PEPP, ki so jih izdelali, in tiste, ki jih niso izdelali, če bi bilo to v skladu z ustreznim sektorskim pravom. Distributerji PEPP bi morali imeti pravico distribuirati PEPP, ki jih niso izdelali. Distribuirati bi morali samo tiste PEPP, za katere imajo v skladu z ustreznim sektorskim pravom ustrezno znanje in usposobljenost.

(30)

Ponudniki ali distributerji PEPP bi morali potencialnim varčevalcem v PEPP pred sklenitvijo pogodbe o PEPP svetovati, pri čemer bi bilo treba upoštevati dolgoročni cilj produkta, ki je upokojitev, posamezne zahteve in potrebe varčevalca v PEPP in omejene možnosti izplačila. Pri svetovanju bi morali varčevalca v PEPP predvsem seznaniti z značilnostmi naložbenih možnosti, ravnjo zaščite kapitala in oblikami izplačil.

(31)

Ponudniki PEPP lahko PEPP v okviru svobode opravljanja storitev ali svobode ustanavljanja na ozemlju države članice gostiteljice zagotavljajo, distributerji PEPP pa jih distribuirajo, potem ko za to državo gostiteljico odprejo podračun. Za zagotovitev visoke kakovosti storitev in učinkovitega varstva potrošnikov bi morale matična država članica in države članice gostiteljice tesno sodelovati pri izvrševanju obveznosti iz te uredbe. Kadar ponudniki in distributerji PEPP poslujejo v različnih državah članicah v okviru svobode opravljanja storitev, bi morali biti pristojni organi matične države članice odgovorni za zagotavljanje izpolnjevanja obveznosti iz te uredbe, saj so tesneje povezani s ponudnikom PEPP. Da bi zagotovili pošteno razdelitev odgovornosti med pristojnimi organi iz matične države članice in držav članic gostiteljic, bi morali pristojni organi države članice gostiteljice v primeru, da se seznanijo s kršitvami obveznosti, do katerih pride na njihovem ozemlju, o njih obvestiti pristojne organe matične države članice, ki bi morali nato sprejeti ustrezne ukrepe. Poleg tega bi morali imeti pristojni organi države članice gostiteljice pravico, da ukrepajo, če pristojni organi matične države članice ne sprejmejo ustreznih ukrepov ali če sprejeti ukrepi niso zadostni.

(32)

Pristojni organi držav članic bi morali razpolagati z vsemi sredstvi, ki so potrebna za zagotovitev urejenega poslovanja ponudnikov in distributerjev PEPP na celotnem ozemlju Unije v skladu s svobodo ustanavljanja ali svobodo opravljanja storitev. Da bi zagotovili učinkovitost nadzora, bi morali biti vsi ukrepi, ki jih sprejmejo pristojni organi, sorazmerni z naravo, obsegom in zahtevnostjo tveganj, povezanih s poslovanjem določenega ponudnika ali distributerja.

(33)

Vseevropska razsežnost PEPP se lahko oblikuje ne samo na ravni ponudnika z možnostmi za njegovo čezmejno dejavnost, ampak tudi na ravni varčevalca v PEPP, in sicer s prenosljivostjo PEPP in storitvijo zamenjave, zaradi česar bodo zaščitene osebne pokojninske pravice oseb, ki uveljavljajo svojo pravico do prostega gibanja v skladu s členoma 21 in 45 PDEU. Prenosljivost pomeni, da varčevalec v PEPP prestavi prebivališče v drugo državo članico, pri tem pa ne zamenja ponudnikov PEPP, zamenjava ponudnikov PEPP pa ne vključuje nujno spremembe prebivališča.

(34)

PEPP bi morali sestavljati nacionalni podračuni, pri čemer bi se v vsakem od njih upoštevale značilnosti osebnih pokojninskih produktov, ki omogočajo, da so prispevki v PEPP ali izplačila upravičeni do spodbud, če so na voljo v državi članici, za katero ponudnik PEPP zagotovi podračun. Podračun bi se moral uporabljati za evidenco o prispevkih v fazi varčevanja in izplačilih v fazi izplačevanja v skladu s pravom države članice, za katero je bil odprt. Na ravni varčevalca v PEPP bi bilo treba prvi podračun odpreti ob sklenitvi pogodbe o PEPP.

(35)

Da bi omogočili nemoten prehod za ponudnike PEPP, bi morala obveznost zagotoviti PEPP, ki vsebujejo podračune za najmanj dve državi članici, začeti veljati v treh letih od datuma uporabe te uredbe. Ob uvedbi PEPP bi moral ponudnik PEPP zagotoviti informacije o tem, kateri podračuni so takoj na voljo, da bi se izognili morebitnemu zavajanju varčevalcev v PEPP. Če se varčevalec v PEPP preseli v drugo državo članico in če za to državo članico podračun ni na voljo, bi moral ponudnik PEPP varčevalcu v PEPP omogočiti, da nemudoma in brezplačno izbere drugega ponudnika PEPP, ki zagotavlja podračun za to državo članico. Varčevalec v PEPP bi lahko tudi še naprej vplačeval prispevke v podračun, na katerega jih je vplačeval pred spremembo prebivališča.

(36)

Ob upoštevanju dolgoročnega cilja PEPP, ki je upokojitev, in potrebnega upravnega bremena bi morali ponudniki in distributerji PEPP potencialnim varčevalcem v PEPP in upravičencem iz naslova PEPP zagotoviti jasne, razumljive in primerne informacije, na podlagi katerih bi se ti odločali o svoji upokojitvi. Zaradi enakih razlogov bi morali ponudniki in distributerji PEPP zagotoviti tudi visoko stopnjo preglednosti v različnih fazah PEPP, vključno pred sklenitvijo in ob sklenitvi pogodbe, v fazi varčevanja (vključno z obdobjem pred upokojitvijo) in v fazi izplačevanja. Zagotoviti bi morali zlasti informacije o pridobljenih pravicah iz upokojitve, predvideni višini pokojninskih prejemkov iz naslova PEPP, tveganjih in jamstvih, upoštevanju okoljskih, socialnih in upravljavskih dejavnikov ter stroških. Kadar predvidene višine pokojninskih prejemkov iz naslova PEPP temeljijo na ekonomskih scenarijih, bi morale te informacije vključevati tudi najboljši ocenjeni scenarij in neugodni scenarij v skrajnem, vendar stvarnem primeru.

(37)

Pred sklenitvijo pogodbe o PEPP bi bilo treba potencialnim varčevalcem v PEPP predložiti vse potrebne informacije za ozaveščeno odločitev. Preden se pogodba o PEPP sklene, bi bilo treba opredeliti zahteve in potrebe v zvezi z upokojitvijo in nuditi svetovanje.

(38)

Za čim večjo preglednost produkta bi morali ponudniki PEPP pripraviti dokument s ključnimi informacijami o PEPP za PEPP, ki jih proizvajajo, še preden se lahko ti PEPP distribuirajo varčevalcem v PEPP. Prav tako bi morali biti odgovorni za pravilnost tega dokumenta. Dokument s ključnimi podatki o PEPP bi moral nadomestiti in prilagoditi dokument s ključnimi informacijami o paketnih naložbenih produktih za male vlagatelje in zavarovalnih naložbenih produktih na podlagi Uredbe (EU) št. 1286/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (6), ki jih posledično za PEPP ne bi bilo treba zagotoviti. Za osnovni PEPP bi bilo treba pripraviti samostojni dokument s ključnimi informacijami. Kadar ponudnik PEPP ponuja drugačne naložbene možnosti, bi moral pripraviti splošni dokument s ključnimi informacijami tudi za te možnosti, ki pa lahko vsebuje tudi sklice na druge dokumente. Kadar pa potrebnih informacij o drugačnih naložbenih možnostih ni mogoče zagotoviti v enem samem samostojnem dokumentu s ključnimi informacijami, bi bilo treba zagotoviti samostojen dokument za vsako posamezno naložbeno možnost. To pa bi moralo veljati le, če splošni dokument s ključnimi informacijami o naložbenih drugačnih možnostih ne bi bil v interesu strank PEPP. Zato bi morali pristojni organi pri ocenjevanju skladnosti dokumenta s ključnimi informacijami o PEPP s to uredbo zagotoviti čim večjo primerljivost različnih naložbenih možnosti, pri tem pa po potrebi upoštevati zlasti najnovejše ugotovitve iz vedenjskih analiz, da bi preprečili kognitivno pristranskost na podlagi predstavitve informacij.

(39)

Da bi zagotovili razširjanje in razpoložljivost dokumentov s ključnimi informacijami o PEPP, bi bilo treba v tej uredbi določiti, da mora ponudnik PEPP dokumente s ključnimi informacijami o PEPP objaviti na svojem spletnem mestu. Ponudnik PEPP bi moral dokument objaviti za vsako državo članico, kjer se PEPP v okviru svobode opravljanja storitev ali svobode ustanavljanja distribuira, vsebovati pa bi moral posebne informacije o pogojih v zvezi s fazo varčevanja in fazo izplačevanja za to državo članico.

(40)

Razvoj kalkulatorjev osebnih pokojninskih produktov na nacionalni ravni že poteka. Da bi bili ti kalkulatorji čim bolj uporabni za potrošnike, bi morali pri izračunu upoštevati stroške in provizije, ki jih zaračunajo različni ponudniki PEPP, in morebitne dodatne stroške ali provizije, ki jih zaračunajo posredniki ali drugi členi v naložbeni verigi in ki jih ponudniki PEPP še niso vključili v ceno produkta.

(41)

Podrobnosti v zvezi z informacijami, ki bi jih bilo treba vključiti v dokument s ključnimi podatki o PEPP, in prikaz teh informacij bi bilo treba dodatno uskladiti z regulativnimi tehničnimi standardi, pri tem pa upoštevati obstoječe in potekajoče raziskave o vedenju potrošnikov, vključno z rezultati testiranja učinkovitosti različnih načinov prikazovanja informacij potrošnikom. Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov. Osnutek regulativnih tehničnih standardov bi morala pripraviti EIOPA po posvetovanju z drugimi evropskimi nadzornimi organi – Evropskim nadzornim organom (Evropski bančni organ) (EBA), ustanovljenim z Uredbo (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (7), ter Evropskim nadzornim organom (Evropski organ za vrednostne papirje in trge) (ESMA), ustanovljenim z Uredbo (EU) št. 1095/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (8), kadar je primerno, tudi z Evropsko centralno banko, pristojnimi organi in po potrošniškem in sektorskem testiranju, kot je določeno v tej uredbi, v njih pa bi morala določiti podrobnosti in predstavitev informacij, ki bodo vključene v dokument s ključnimi informacijami o PEPP, pogoje, pod katerimi bi bilo treba ta dokument pregledati in revidirati; pogoje za izpolnjevanje zahteve po posredovanju tega dokumenta; pravila za določitev predpostavk za projekcije pokojninskih prejemkov; podrobnosti o predstavitvi informacij, ki jih mora vključevati obvestilo o pravicah v okviru PEPP; ter minimalna merila, ki jih morajo izpolnjevati tehnike za zmanjševanje tveganj. EIOPA bi morala pri pripravi osnutka regulativnih tehničnih standardov upoštevati različne možne vrste PEPP, njihovo dolgoročnost, zmožnosti varčevalcev v PEPP in značilnosti PEPP. Pred predložitvijo osnutka regulativnih tehničnih standardov Komisiji bi bilo po potrebi treba izvesti potrošniško in sektorsko testiranje s pravimi podatki. Komisija bi morala te regulativne tehnične standarde sprejeti z delegiranimi akti na podlagi člena 290 PDEU in v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1094/2010. Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastilo za sprejetje izvedbenih tehničnih standardov, ki jih pripravi EIOPA, glede podrobnosti o sodelovanju in izmenjavi informacij, skupaj z zahtevami, ki so potrebne za predstavitev informacij v standardizirani obliki, ki omogoča primerjavo, ter po posvetovanju z drugimi evropskimi nadzornimi organi ter pristojnimi organi in po sektorskem testiranju glede oblike poročanja o nadzoru, in sicer z izvedbenimi akti na podlagi člena 291 PDEU in v skladu s členom 15 Uredbe (EU) št. 1094/2010.

(42)

Dokument s ključnimi informacijami o PEPP bi se moral jasno razlikovati in bi moral biti ločen od vsega drugega promocijskega gradiva.

(43)

Ponudniki PEPP bi morali pripraviti obvestilo o pravicah v okviru PEPP, naslovljeno na varčevalce v PEPP, da bi jim predstavili ključne osebne in splošne podatke o PEPP in zagotovili najnovejše informacije o njem. Obvestilo o pravicah v okviru PEPP bi moralo biti razumljivo in izčrpno ter vsebovati relevantne in ustrezne informacije, da bi bilo lažje razumeti pokojninske pravice skozi čas in po pokojninskih produktih, ter podpirati mobilnost delovne sile. Obvestilo o pravicah v okviru PEPP bi moralo vsebovati tudi ključne informacije o naložbeni politiki v povezavi z okoljskimi, socialnimi in upravljavskimi dejavniki, in bi moralo navajati, kje in kako lahko varčevalci v PEPP pridobijo dodatne informacije o tem, kako so ti dejavniki upoštevani. Varčevalci v PEPP bi moral vsako leto prejeti obvestilo o pravicah v okviru PEPP.

(44)

Ponudniki PEPP bi morali varčevalce v PEPP dva meseca pred dnem, ko imajo ti možnost spremeniti možnosti izplačila, obvestiti o začetku faze izplačevanja, možnih oblikah izplačevanja in možnosti spremembe oblike izplačil. Kadar je bilo odprtih več podračunov, bi bilo treba varčevalce v PEPP obvestiti o možnem začetku faze izplačevanja za vsak posamezni podračun.

(45)

Upravičenci iz naslova PEPP bi morali informacije o svojih prejemkih iz naslova PEPP in ustrezajočih možnostih izplačila prejemati tudi v fazi izplačevanja. To je zlasti pomembno, kadar upravičenec iz naslova PEPP v fazi izplačila nosi znatno stopnjo naložbenega tveganja.

(46)

Zaradi ustrezne zaščite pravic varčevalcev v PEPP in upravičencev iz naslova PEPP bi morali imeti ponudniki PEPP možnost izbire naložbene strukture, ki ustreza točno določeni vrsti in trajanju njihovih obveznosti, vključno z dolgoročnimi. Zato je potreben učinkovit nadzor in pristop do predpisov o naložbah, ki ponudnikom PEPP omogoča zadostno prožnost pri odločanju o najvarnejši in najučinkovitejši naložbeni politiki in jih zavezuje k preudarnemu ravnanju v najboljšem dolgoročnem interesu varčevalcev v PEPP kot celote. Upoštevanje načela preudarne osebe zato zahteva naložbeno politiko, ki je prilagojena strukturi strank ponudnika PEPP.

(47)

S postavitvijo načela preudarne osebe kot temeljnega načela kapitalskih naložb in z omogočanjem ponudnikom PEPP, da opravljajo čezmejne dejavnosti, se spodbuja preusmeritev prihrankov v sektor osebnega pokojninskega zavarovanja, kar prispeva h gospodarskemu in socialnemu napredku. Pri načelu preudarne osebe bi bilo treba izrecno upoštevati vlogo, ki jo imajo okoljski, socialni in upravljavski dejavniki v naložbenem procesu.

(48)

Ta uredba bi morala ponudnikom PEPP zagotavljati ustrezno raven naložbene svobode. Kot zelo dolgoročni vlagatelji z majhnimi likvidnostnimi tveganji lahko ponudniki PEPP prispevajo k oblikovanju unije kapitalskih trgov z naložbami v nelikvidna sredstva, kot so delnice, in v druge instrumente z dolgoročno ekonomsko perspektivo, s katerimi se ne trguje na reguliranih trgih, v večstranskih sistemih trgovanja (MTF) ali organiziranih sistemih trgovanja (OTF) v razumnih mejah. Koristi imajo lahko tudi od prednosti mednarodne diverzifikacije. Naložb v delnice, denominirane v valutah, ki niso valute njihovih obveznosti, in druge instrumente z dolgoročnim ekonomskim profilom, s katerimi se ne trguje na reguliranih trgih, v večstranskih sistemih trgovanja ali organiziranih trgovalnih sistemih, se zaradi tega ne bi smelo omejevati, razen iz razlogov skrbnega in varnega poslovanja, v skladu z načelom preudarne osebe, da se zaščitijo interesi varčevalcev v PEPP in upravičencev iz naslova PEPP.

(49)

V kontekstu oblikovanja unije kapitalskih trgov je razumevanje, kaj so instrumenti z dolgoročnim ekonomskim profilom, široko. Taki instrumenti so neprenosljivi vrednostni papirji in zato nimajo dostopa do likvidnosti na sekundarnih trgih. Pogosto zahtevajo obveznosti za določen čas, kar omejuje možnosti njihovega trženja, in bi morali vključevati udeležbo in dolžniške instrumente v podjetjih, ki ne kotirajo na borzi, ter posojila tem podjetjem. Podjetja, ki ne kotirajo na borzi, vključujejo infrastrukturne projekte, družbe, ki ne kotirajo na borzi, ki si prizadevajo za rast, nepremičnine ali druga sredstva, ki bi lahko bili primerni za dolgoročne naložbe. Projekti za nizkoogljično infrastrukturo in infrastrukturo, ki je odporna na podnebne spremembe, so pogosto v obliki sredstev, ki ne kotirajo na borzi, in se financirajo pretežno z dolgoročnimi krediti. Ponudnike PEPP se glede na dolgoročno naravo njihovih obveznosti spodbuja, naj zadosten del svojega portfelja sredstev namenijo trajnostnim naložbam v realni sektor z dolgoročnimi gospodarskimi koristmi, zlasti infrastrukturnim projektom in podjetjem.

(50)

Okoljski, socialni dejavniki in upravljavski dejavniki so pomembni pri naložbeni politiki in sistemih ponudnikov PEPP za upravljanje tveganj. Ponudnike PEPP bi bilo treba spodbujati, naj take dejavnike upoštevajo v naložbenih odločitvah in upoštevajo, kako so vključeni v njihove sisteme za upravljanje tveganj, da bi preprečili „nasedle naložbe“. Informacije o okoljskih, socialnih in upravljavskih dejavnikih bi morale biti na voljo EIOPA, pristojnim organom in varčevalcem v PEPP.

(51)

Eden izmed ciljev ureditve PEPP je ustvariti varen in stroškovno ugoden produkt dolgoročnega pokojninskega varčevanja. Ker so naložbe v osebne pokojninske produkte dolgoročne, bi bilo treba posebej upoštevati dolgoročne posledice razporeditve sredstev. Upoštevati bi bilo treba zlasti okoljske, socialne in upravljavske dejavnike. Prihranke v PEPP bi bilo treba vložiti ob upoštevanju okoljskih, socialnih in upravljavskih dejavnikov, kot so tisti v ciljih Unije na področju podnebnih sprememb in trajnostnega razvoja, kot so določeni v Pariškem sporazumu o podnebnih spremembah (v nadaljnjem besedilu: Pariški sporazum), ciljih Organizacije združenih narodov glede trajnostnega razvoja in vodilnih načelih Organizacije združenih narodov o podjetništvu in človekovih pravicah.

(52)

Za zagotovitev, da ponudniki PEPP izpolnjujejo svoje obveznosti glede oblikovanja naložbene politike v skladu s pravilom preudarne osebe, bi jim bilo treba preprečiti vlaganje v jurisdikcije, ki niso pripravljene sodelovati, kot so opredeljene v zadevnih sklepih Sveta o seznamu jurisdikcij, ki niso pripravljene sodelovati v davčne namene, ali v visoko tvegane tretje države s strateškimi pomanjkljivostmi, opredeljene v veljavni delegirani uredbi Komisije, sprejeti na podlagi člena 9 Direktive (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta (9).

(53)

Glede na dolgoročni cilj PEPP, ki je upokojitev, bi bilo treba oblikovati naložbene možnosti, ki se ponudijo varčevalcu v PEPP, da zajemajo elemente, ki vlagateljem omogočajo naložbeno odločitev, vključno s številom naložbenih možnosti, med katerimi lahko izbirajo. Varčevalec v PEPP bi moral imeti možnost, da po začetni izbiri ob sklenitvi PEPP spremeni to izbiro po najmanj petih letih od sklenitve PEPP ali v primeru kasnejših sprememb od zadnje spremembe naložbene možnosti, tako da se ponudnikom zagotovi zadostna stabilnost za njihovo dolgoročno naložbeno strategijo, hkrati pa tudi zaščita vlagateljev. Vendar bi morali ponudniki PEPP imeti možnost, da varčevalcem v PEPP omogočijo pogosteje spremeniti izbrano naložbeno možnost.

(54)

Osnovni PEPP bi moral biti varen produkt in bi moral veljati za standardno naložbeno možnost. Lahko bi imel obliko tehnike za zmanjševanje tveganja, skladne s ciljem, da se varčevalcu v PEPP povrne vloženi kapital, ali jamstva za vloženi kapital. Tehnika za zmanjševanje tveganja, skladna s ciljem, da se varčevalcu v PEPP povrne vloženi kapital, bi lahko bila konservativna naložbena strategija ali strategija življenjskega cikla, s katero se postopoma zmanjšuje skupna izpostavljenost tveganjem. Jamstva v okviru standardne naložbene možnosti bi morala kriti vsak prispevke v fazi varčevanja po odbitku vseh provizij in stroškov. Jamstva bi lahko krila tudi provizije in stroške ter omogočala popolno ali delno kritje inflacije. Jamstvo za vloženi kapital bi moralo biti na voljo ob začetku faze izplačevanja in med fazo izplačevanja, kot je ustrezno.

(55)

Za zagotovitev stroškovne učinkovitosti in zadostne uspešnosti za varčevalce v PEPP bi bilo treba stroške in provizije za osnovni PEPP omejiti na določen delež privarčevanega kapitala. Medtem ko bi bilo treba to mejo določiti na 1 % privarčevanega kapirala, bi bilo ustrezno dodatno opredeliti vrste stroškov in provizij, ki jih morajo upoštevati regulativni tehnični standardi, da bi zagotovili enake konkurenčne pogoje med različnimi ponudniki PEPP in različnimi vrstami PEPP z njihovimi posebnimi strukturami stroškov in provizij. Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastilo za sprejetje takih regulativnih tehničnih standardov, ki ji pripravi EIOPA. Pri pripravi osnutka regulativnih tehničnih standardov bi morala EIOPA zlasti upoštevati dolgoročno naravo PEPP, različne vrste PEPP in njihovih stroškovnih dejavnikov, povezanih z njihovimi posebnimi značilnostmi, da bi zagotovili pravično in enako obravnavo različnih ponudnikov PEPP in njihovih produktov, pri tem pa upoštevali naravo osnovnega PEPP kot preprostega, stroškovno učinkovitega in preglednega produkta, ki zagotavlja zadosten dolgoročen dejanski naložbeni donos. Poleg tega bi bilo treba s ciljem ohraniti dolgoročno upokojitveno naravo produkta pozorno oceniti obliko izplačil, zlasti ob upoštevanju dosmrtne rente. V tem okviru bi morala EIOPA za zagotovitev, da bodo ponudniki PEPP, ki ponujajo kapitalsko jamstvo, uživali enake konkurenčne pogoje kot drugi ponudniki, ustrezno upoštevati strukturo stroškov in provizij. Poleg tega bi bilo treba redno pregledovati vrednosti deležev stroškov in provizij, da bi zagotovili njihovo stalno ustreznost ob upoštevanju morebitnih sprememb v ravni stroškov. Komisija bi morala te regulativne tehnične standarde sprejeti z delegiranimi akti na podlagi člena 290 PDEU in v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1094/2010.

Da bi zagotovili stalno stroškovno učinkovitost in stranke PEPP zaščitili pred preveč obremenjujočimi stroškovnimi strukturami, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 290 PDEU za spremembo vrednosti deležev, ob upoštevanju njihovih pregledov, zlasti dejanske ravni in sprememb dejanske ravni stroškov in provizij ter učinka omejitve stroškov na razpoložljivost PEPP, in ustreznega tržnega dostopa različnih ponudnikov PEPP, ki ponujajo različne vrste PEPP.

(56)

Pristojni organi bi morali pri izvajanju svojih pooblastil slediti glavnim ciljem, to je varstvu pravic varčevalcev v PEPP in upravičencev iz naslova PEPP ter stabilnosti in trdnosti ponudnikov PEPP.

(57)

Kadar je ponudnik PEPP institucija za poklicno pokojninsko zavarovanje ali upravitelj alternativnih investicijskih skladov EU (EU UAIS), bi moral za hrambo sredstev, ki ustrezajo zagotavljanju PEPP, imenovati depozitarja. Potrebni so dodatni zaščitni ukrepi v zvezi s subjektom, ki deluje kot depozitar, in njegovimi funkcijami, saj so trenutno pravila v zvezi z depozitarjem, določena v Direktivi 2011/61/EU Evropskega parlamenta in Sveta (10), namenjena skladom, ki se tržijo zgolj profesionalnim vlagateljem – z izjemo evropskih dolgoročnih investicijskih skladov iz Uredbe (EU) 2015/760 Evropskega parlamenta in Sveta (11), ki se tržijo malim vlagateljem –, sektorsko pravo, ki se uporablja za institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje, pa ne zahteva imenovanja depozitarja v vseh primerih. Za zagotovitev najvišje ravni zaščite vlagateljev v zvezi s hrambo sredstev, ki ustrezajo zagotavljanju PEPP, ta uredba določa, da morajo institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje in EU UAIS, ki ponujajo PEPP, upoštevati pravila iz Direktive 2009/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta (12), kar zadeva imenovanje depozitarja, izvajanje njegovih nalog in njegove naloge glede nadzora.

(58)

Preglednost in pravičnost stroškov in provizij sta bistveni za krepitev zaupanja varčevalcev v PEPP in omogočata, da sprejemajo ozaveščene odločitve. Zato bi bilo treba prepovedati uporabo nepreglednih metod oblikovanja cen.

(59)

Da se dosežejo cilji iz te uredbe, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi z določitvijo pogojev za izvajanje pooblastila EIOPA in pristojnih organov za posredovanje ter meril in dejavnikov, ki jih mora uporabiti EIOPA pri določanju, kdaj obstaja pomemben pomislek glede zaščite varčevalca v PEPP. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (13). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(60)

Brez poseganja v pravico strank PEPP, da sprožijo postopek pred sodiščem, bi bilo treba med ponudniki PEPP ali distributerji PEPP in strankami PEPP vzpostaviti dostopne, ustrezne, neodvisne, nepristranske, pregledne in učinkovite postopke za alternativno reševanje sporov, da bi se razrešili spori, ki izhajajo iz pravic in obveznosti iz te uredbe.

(61)

Ponudniki PEPP in distributerji PEPP bi morali za vzpostavitev učinkovitega in uspešnega postopka reševanja sporov uvesti učinkovit pritožbeni postopek, ki bi ga lahko njihove stranke uporabile, preden se spor prične reševati v postopku za alternativno reševanje sporov ali pred sodiščem. Pritožbeni postopek bi moral vsebovati kratke in jasno določene časovne okvire, ko bi moral ponudnik PEPP ali distributer PEPP odgovoriti na pritožbo. Organi za alternativno reševanje sporov bi morali imeti zadostne zmogljivosti za sodelovanje pri ustreznem in učinkovitem čezmejnem sodelovanju na področju sporov, povezanih s pravicami in obveznostmi na podlagi te uredbe.

(62)

Varčevalci v PEPP bi morali imeti pravico, da med fazo varčevanja v jasnem, hitrem in varnem postopku zamenjajo ponudnika PEPP, ki se nahaja v isti ali drugi državi članici, da bi lahko našli boljše pogoje za svoje naložbe, s tem pa bi spodbudili tudi konkurenco med ponudniki PEPP. Vendar ponudniki PEPP ne bi smeli biti obvezani zagotavljati storitve zamenjave za PEPP, kadar varčevalci izplačila prejemajo v obliki dosmrtne rente. Med zamenjavo bi morali ponudniki PEPP prenesti ustrezen znesek ali, če je to ustrezno, sredstva v naravi z računa za PEPP in ga zapreti. Varčevalci v PEPP bi morali skleniti pogodbe s ponudniki PEPP prejemniki za odprtje novega računa za PEPP. Novi račun za PEPP bi moral imeti enako strukturo podračunov kot prejšnji račun za PEPP.

(63)

Med storitvijo zamenjave se lahko varčevalci v PEPP odločijo za prenos sredstev v naravi le, kadar gre za zamenjavo med ponudnikoma PEPP – kot so investicijska podjetja ali drugi upravičeni ponudniki, ki imajo dodatno licenco –, ki opravljata upravljanje portfeljev za varčevalce v PEPP. V tem primeru je potrebno pisno soglasje ponudnika prejemnika. V primeru kolektivnega upravljanja naložb zamenjava sredstev v naravi ni mogoča, saj ni ločitve sredstev za vsakega varčevalca v PEPP.

(64)

Postopek zamenjave bi moral biti za varčevalca v PEPP preprost. Zato bi moral biti ponudnik PEPP prejemnik odgovoren za sprožitev in upravljanje postopka v imenu varčevalca v PEPP in na njegovo zahtevo. Ponudniki PEPP bi lahko pri vzpostavitvi storitve zamenjave prostovoljno uporabili tudi dodatna orodja, kot so tehnične rešitve. Glede na vseevropsko naravo produkta bi morali imeti varčevalci v PEPP možnost, da nemudoma in brezplačno zamenjajo ponudnika, če se preselijo v državo članico, v kateri ni podračuna za njihov PEPP.

(65)

Pred dajanjem pooblastila za zamenjavo bi moral biti varčevalec v PEPP obveščen o vseh korakih postopka in stroških, potrebnih za zamenjavo, da bi lahko sprejel ozaveščeno odločitev o storitvi zamenjave.

(66)

Za uspešno zamenjavo je potrebno sodelovanje ponudnika PEPP prenositelja. Zato bi moral ponudnik PEPP prejemnik ponudniku PEPP prenositelju predložiti vse informacije, potrebne za ponovno vzpostavitev plačil na drug račun za PEPP. Vendar pa take informacije ne bi smele presegati tistega, kar je potrebno za izvedbo zamenjave.

(67)

Varčevalci v PEPP ne bi smeli utrpeti finančnih izgub, vključno s plačilom stroškov in obresti, zaradi napak enega od ponudnikov PEPP, vključenih v postopek zamenjave. Zlasti ne bi smeli imeti nobenih finančnih izgub zaradi plačila dodatnih provizij, obresti ali drugih stroškov ter glob in kazni ali utrpeti druge finančne škode zaradi zamud pri izvedbi zamenjave. Ker bi bilo treba kapitalsko zaščito zagotoviti ob začetku faze izplačevanja in med fazo izplačevanja, kot je ustrezno, ponudnik PEPP prenositelj ne bi smel biti obvezan, da v času zamenjave zagotovi kapitalsko zaščito ali jamstvo. Ponudnik PEPP bi se lahko tudi odločil zagotoviti kapitalsko zaščito ali jamstvo v času zamenjave.

(68)

Varčevalci v PEPP bi morali imeti možnost sprejeti ozaveščeno odločitev pred zamenjavo. Ponudnik PEPP prejemnik bi moral izpolnjevati vse zahteve glede distribucije in informacij, vključno z dokumentom s ključnimi informacijami o PEPP, nasveti in ustreznimi informacijami o stroških, povezanih z zamenjavo, in morebitnih negativnih učinkih na kapitalsko zaščito, kadar gre za zamenjavo PEPP z jamstvom. Stroški za zamenjavo, ki jih zaračuna ponudnik PEPP prenositelj, bi morali znašati največ toliko, da ne bi pomenili ovire za mobilnost, v nobenem primeru pa ne bi smeli presegati 0,5 % ustreznega zneska ali denarne vrednosti sredstev v naravi, ki se prenašajo.

(69)

Varčevalci v PEPP bi morali imeti pravico, da ob sklenitvi PEPP in odpiranju novega podračuna izberejo način izplačila (rente, enkratni znesek ali drugo) v fazi izplačevanja, vendar z možnostjo, da svojo izbiro spremenijo eno leto pred začetkom faze izplačevanja, ob začetku faze izplačevanja ali v času zamenjave, da bi lahko svojo izbiro načina izplačila najbolje prilagodili svojim potrebam, ko se približujejo upokojitvi. Če ponudnik PEPP da na voljo več kot eno obliko izplačil, bi moralo biti mogoče, da bi se varčevalec v PEPP odločil za drugačno izbiro izplačil za vsak podračun, odprt v njegovem računu za PEPP.

(70)

Ponudniki PEPP bi morali imeti možnost, da varčevalcem PEPP dajo na voljo široko paleto oblik izplačevanja. S tem pristopom bi dosegli cilj povečane uporabe PEPP zaradi povečane prožnosti in izbire za varčevalce v PEPP. Ponudnikom bi omogočil, da svoje PEPP oblikujejo na najbolj stroškovno učinkovit način. Skladen je z drugimi politikami Unije in politično izvedljiv, saj daje državam članicam dovolj prožnosti, da se odločijo, kakšne oblike izplačevanja želijo spodbujati. V skladu z dolgoročnim ciljem produkta, ki je upokojitev, bi moralo biti državam članicam omogočeno, da sprejmejo ukrepe, da bi prednost namenile določenim oblikam izplačil, kot so količinske omejitve izplačil v enkratnem znesku za dodatno spodbujanje dosmrtnih rent in postopnih izplačil.

(71)

Glede na vseevropsko naravo PEPP je treba zagotoviti dosledno visoko raven zaščite varčevalcev v PEPP po celotnem notranjem trgu. Za to so potrebna ustrezna orodja za učinkovit boj proti kršitvam in preprečevanje škode za potrošnike. Zato bi bilo treba pooblastila EIOPA in pristojnih organov okrepiti z mehanizmom, izrecno namenjenim za preprečevanje ali omejevanje trženja, distribucije ali prodaje katerih koli PEPP, pri katerih se porajajo resni pomisleki glede zaščite varčevalcev v PEPP, tudi kar zadeva dolgoročni cilj produkta, ki je upokojitev, pravilno delovanje in celovitost finančnih trgov ali stabilnost celotnega finančnega sistema ali njegovega dela, skupaj z ustreznimi pooblastili EIOPA za usklajevanje in sprejemanje nujnih ukrepov.

Pooblastila EIOPA bi morala temeljiti na členu 9(5) Uredbe (EU) št. 1094/2010, da bi zagotovili, da se bodo lahko takšni mehanizmi posredovanja uporabili v primeru znatnih pomislekov glede zaščite varčevalcev v PEPP, vključno v zvezi s posebnim dolgoročnim ciljem PEPP, ki je upokojitev. Kadar so izpolnjeni pogoji, bi morali pristojni organi imeti možnost kot previdnostni ukrep uvesti prepoved ali omejitev, preden se PEPP trži, distribuira ali proda varčevalcem v PEPP. Ta pooblastila ponudnika PEPP ne odvezujejo odgovornosti upoštevati vse ustrezne zahteve iz te uredbe.

(72)

Zajamčiti bi bilo treba popolno preglednost stroškov in provizij, povezanih z naložbo v PEPP. Med ponudniki bi se vzpostavili enaki konkurenčni pogoji, hkrati pa bi bilo zagotovljeno varstvo potrošnikov. Za različne produkte bi bile na voljo primerjalne informacije, kar bi spodbudilo konkurenčno oblikovanje cen.

(73)

Čeprav bi stalen nadzor ponudnikov PEPP izvajali zadevni pristojni organi, bi morala EIOPA koordinirati nadzor PEPP, da bi se zagotovila dosledna uporaba poenotene nadzorne metodologije, s čimer bi prispevali k vseevropski naravi PEPP, katerega dolgoročni cilj je upokojitev.

(74)

Da bi okrepili pravice potrošnikov in olajšali dostop do pritožbenega postopka, bi bilo treba varčevalcem v PEPP omogočiti, da posamezno ali kolektivno vlagajo pritožbe pri pristojnih organih države članice prebivališča, ne glede na to, kje je prišlo do kršitve.

(75)

EIOPA bi morala sodelovati s pristojnimi organi in spodbujati sodelovanje in usklajenost med njimi. Pri tem bi morala EIOPA imeti vlogo pri pooblastilu pristojnih organov za uporabo nadzornih ukrepov s tem, da bi zagotovila dokazila o kršitvah, povezanih s PEPP. Prav tako bi morala zagotoviti zavezujočo mediacijo v primeru nesoglasja med pristojnimi organi v čezmejnih situacijah.

(76)

Za zagotavljanje, da ponudniki PEPP in distributerji PEPP spoštujejo to uredbo ter da zanje po celotni Uniji velja podobna obravnava, bi bilo treba zagotoviti upravne kazni in druge ukrepe, ki so učinkoviti, sorazmerni in odvračilni.

(77)

V skladu s sporočilom Komisije z dne 8. decembra 2010 z naslovom „Krepitev sistemov sankcij v sektorju finančnih storitev“ in da se zagotovi izpolnjevanje zahtev iz te uredbe, je pomembno, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev ustreznih upravnih kazni in drugih ukrepov v primeru kršitev te uredbe.

(78)

Čeprav države članice lahko določijo pravila za upravne kazni in kazenske sankcije za iste kršitve, se od njih ne bi smelo zahtevati, da določijo pravila za upravne kazni za kršitve te uredbe, za katere velja nacionalno kazensko pravo. Če se namesto upravnih kazni za kršitve te uredbe ohranijo kazenske sankcije, to ne bi smelo zmanjšati zmožnosti pristojnih organov ali kako drugače vplivati nanje, da za namene te uredbe sodelujejo s pristojnimi organi v drugih državah članicah, da imajo dostop do informacij in da pravočasno izmenjujejo informacije s temi organi, tudi po prijavi zadevnih kršitev pristojnim pravosodnim organom za namene kazenskega pregona.

(79)

Pristojni organi bi morali biti pooblaščeni, da izrečejo denarne kazni, ki so dovolj visoke, da odtehtajo dejanski ali potencialni dobiček, ter odvračilne tudi za večja finančna podjetja in njihovo vodstveno osebje.

(80)

Da bi zagotovili dosledno uporabo kazni po Uniji, bi morali pristojni organi pri ugotavljanju vrste upravnih kazni ali drugih ukrepov in ravni denarnih kazni upoštevati vse zadevne okoliščine.

(81)

Za zagotovitev, da imajo odločitve o kršitvah in kaznih, ki jih sprejmejo pristojni organi, odvračilni učinek na širšo javnost, in za krepitev varstva potrošnikov z opozarjanjem na PEPP, ki se distribuirajo ob kršenju te uredbe, bi bilo treba te odločitve objaviti, razen če bi tako razkritje ogrožalo stabilnost finančnih trgov ali preiskavo v teku.

(82)

Za ugotavljanje morebitnih kršitev bi morali imeti pristojni organi potrebna preiskovalna pooblastila in vzpostaviti učinkovite mehanizme za omogočanje poročanja o morebitnih ali dejanskih kršitvah.

(83)

Ta uredba ne bi smela posegati v določbe iz zakonodaj držav članic v zvezi s kaznivimi dejanji.

(84)

Vsaka obdelava osebnih podatkov, ki se izvede v okviru te uredbe, kot je izmenjava ali prenos osebnih podatkov, ki ga izvedejo pristojni organi, ali obdelava osebnih podatkov, ki jo izvedejo ponudniki PEPP ali distributerji PEPP, bi morala biti opravljena v skladu z Uredbo (EU) 2016/679 Evropskega Parlamenta in Sveta (14) in Direktivo 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta (15). Vsaka izmenjava ali prenos informacij, ki ga izvedejo evropski nadzorni organi, bi morala biti opravljena v skladu z Uredbo (EU) 2018/1725 Evropskega Parlamenta in Sveta (16).

(85)

Glede na občutljivost osebnih finančnih podatkov je ključnega pomena strogo varstvo podatkov. Zato je priporočljivo, da organi za varstvo podatkov tesno sodelujejo pri izvajanju in nadzoru te uredbe.

(86)

Postopek registracije in uradnega obvestila iz te uredbe ne bi smel nadomestiti nobenih dodatnih veljavnih nacionalnih postopkov, da bi imeli možnost izkoristiti prednosti in spodbude, določene na nacionalni ravni.

(87)

Vrednotenje te uredbe bi bilo treba opraviti med drugim tako, da se ocenijo spremembe na trgu, kot je pojav novih oblik PEPP ter razvoj na drugih področjih prava Unije in izkušnje držav članic. Tako vrednotenje bi moralo upoštevati različne cilje in namene vzpostavitve dobro delujočega trga PEPP in bi zlasti moralo ovrednotiti, ali je ta uredba privedla do tega, da več evropskih državljanov varčuje za vzdržne in ustrezne pokojnine. Pomembnost minimalnih evropskih standardov za nadzor ponudnikov PEPP zahteva tudi vrednotenje ponudnikov PEPP glede na skladnost s to uredbo in veljavnim sektorskim pravom.

(88)

Glede na možne dolgoročne posledice te uredbe je bistvenega pomena, da se pozorno spremlja razvoj dogodkov v začetni fazi uporabe. Komisija bi morala pri vrednotenju upoštevati tudi izkušnje EIOPA, deležnikov in strokovnjakov ter Evropskemu parlamentu in Svetu poročati morebitna opažanja.

(89)

S to uredbo bi bilo treba zagotoviti spoštovanje temeljnih pravic in načel, ki jih posebej priznava Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, predvsem pravice starejših do dostojnega in neodvisnega življenja in do udeležbe v socialnem in kulturnem življenju, pravice do varstva osebnih podatkov, lastninske pravice, svobode gospodarske pobude, načela enakosti spolov in načela visoke ravni varstva potrošnikov.

(90)

Ker ciljev te uredbe, in sicer okrepiti varstvo varčevalcev v PEPP in povečati njihovo zaupanje v PEPP, vključno pri čezmejni distribuciji teh produktov, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi svojih učinkov lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev –

(1)

Države članice morajo na podlagi Direktive 2010/65/EU Evropskega parlamenta in Sveta (3) sprejeti izpolnitev obveznosti poročanja v elektronski obliki za ladje, ki priplujejo v pristanišča Unije ali izplujejo iz njih, ter zagotoviti njihov prenos prek enotnega okenca, da se olajša in pospeši pomorski promet.

(2)

Pomorski promet je hrbtenica trgovine in komunikacij znotraj enotnega trga in zunaj njega. Za olajšanje pomorskega prometa in nadaljnje zmanjšanje upravnih bremen za ladijske družbe bi bilo treba postopke obveščanja za izpolnitev obveznosti poročanja, ki so naložene ladijskim družbam na podlagi pravnih aktov Unije, mednarodnih pravnih aktov in nacionalnega prava držav članic, dodatno poenostaviti in harmonizirati ter bi morali biti tehnološko nevtralni, da bi s tem spodbujali rešitve poročanja, ki so pripravljene na prihodnje tehnologije.

(3)

Tako Evropski parlament kot Svet sta večkrat pozvala k večji interoperabilnosti ter celovitejši, uporabniku prijaznejši komunikaciji in toku informacij, da se izboljša delovanje notranjega trga ter zadosti potrebam državljanov in podjetij.

(4)

Glavni namen te uredbe je določiti harmonizirana pravila za zagotavljanje informacij, ki so potrebne ob postanku v pristanišču, zlasti z zagotovitvijo, da je isti nabor podatkov mogoče sporočiti vsakemu nacionalnemu enotnemu okencu za pomorski sektor na enak način. Namen te uredbe je tudi poenostavitev prenosa informacij med deklaranti, relevantnimi organi in izvajalci pristaniških storitev v pristanišču postanka in drugimi državami članicami. Uporaba te uredbe ne bi smela spremeniti časovnih okvirov ali vsebine obveznosti poročanja niti ne bi smela vplivati na nadaljnje shranjevanje in obdelavo informacij na ravni Unije ali nacionalni ravni.

(5)

Zdajšnje nacionalno enotno okence za pomorski sektor v vsaki državi članici bi moralo biti ohranjeno kot podlaga za tehnološko nevtralno in interoperabilno evropsko okolje enotnega okenca za pomorski sektor. Nacionalno enotno okence za pomorski sektor bi moralo biti vstopna točka za celovito poročanje prevoznikov v pomorskem prometu ter izvajati funkcije zbiranja podatkov deklarantov in distribucije podatkov vsem zadevnim pristojnim organom in izvajalcem pristaniških storitev.

(6)

Da bi povečali učinkovitost nacionalnih enotnih okenc za pomorski sektor in se pripravili na prihodnji razvoj, bi moralo biti v državah članicah mogoče ohraniti veljavno ureditev ali vzpostaviti novo, da bi se lahko nacionalno enotno okence za pomorski sektor uporabljalo za sporočanje podobnih informacij za druge načine prevoza.

(7)

Uporabniški deli vmesnikov teh nacionalnih enotnih okenc za pomorski sektor bi morali biti na strani deklaranta harmonizirani na ravni Unije, da bi se olajšalo poročanje in nadalje zmanjšalo upravno breme. To harmonizacijo bi bilo treba doseči tako, da bi se v vsakem nacionalnem enotnem okencu za pomorski sektor uporabljala programska oprema s skupnim vmesnikom za izmenjavo informacij med sistemi, razvita na ravni Unije. Države članice bi morale biti odgovorne za integracijo in upravljanje tega vmesniškega modula ter redno in pravočasno posodabljanje programske opreme, ko bi Komisija pripravila nove različice. Komisija bi morala razviti ta modul in po potrebi zagotavljati posodobitve, saj se digitalne tehnologije hitro razvijajo in bi zato tehnološke rešitve v luči novega razvoja lahko hitro postale zastarele.

(8)

Druge kanale poročanja, ki jih zagotavljajo države članice in ponudniki storitev, kot so sistemi pristaniških skupnosti, bi lahko ohranili kot neobvezne vstopne točke za poročanje, pri čemer bi ti kanali morali biti sposobni delovati kot ponudniki podatkovnih storitev.

(9)

Da neobalnih držav članic, ki nimajo morskih pristanišč, ne bi nesorazmerno upravno obremenili, bi jih bilo treba izvzeti iz obveznosti, da razvijejo, vzpostavijo, upravljajo in dajejo na voljo nacionalno enotno okence za pomorski sektor. To pomeni, da tem državam članicam, dokler uporabljajo to izvzetje, ne bi bilo treba izpolnjevati obveznosti, povezanih z razvojem, vzpostavitvijo, upravljanjem in dajanjem na voljo nacionalnega enotnega okenca za pomorski sektor.

(10)

Da bi deklarantom omogočili ročno poročanje, bi grafični uporabniški vmesnik s skupnimi funkcionalnostmi, ki bo preprost za uporabo, moral biti del nacionalnega enotnega okenca za pomorski sektor. Države članice bi morale deklarantom ponuditi grafični uporabniški vmesnik za ročno vnašanje podatkov, tudi z možnostjo nalaganja harmoniziranih digitalnih razpredelnic. Komisija in države članice bi morale zagotoviti skupne funkcionalnosti in usklajevati prizadevanja, da bi zagotovili čim bolj podobno uporabniško izkušnjo z grafičnim uporabniškim vmesnikom.

(11)

Nastajajoče nove digitalne tehnologije prinašajo vedno nove priložnosti za izboljšanje učinkovitosti sektorja pomorskega prometa in zmanjšanje upravnih bremen. Komisija bi morala biti pooblaščena, da z izvedbenimi akti spremeni tehnične specifikacije, standarde in postopke harmoniziranega okolja za poročanje, da bi lahko čim prej izkoristili prednosti teh novih tehnologij. Udeležencem na trgu bi to moralo nuditi prožnost za razvoj novih digitalnih tehnologij, pri pregledu te uredbe pa bi bilo treba upoštevati tudi nove tehnologije.

(12)

Deklarantom bi bilo treba prek lahko dostopnih in uporabniku prijaznih nacionalnih spletišč s skupnimi standardi glede videza in uporabe zagotoviti ustrezno podporo in informacije o postopkih in tehničnih zahtevah v zvezi z uporabo nacionalnega enotnega okenca za pomorski sektor.

(13)

Konvencija o olajšavah v mednarodnem pomorskem prometu (v nadaljnjem besedilu: konvencija FAL) (4) določa, da morajo javni organi v vseh primerih zahtevati sporočanje le bistvenih informacij in poskrbeti, da je postavk čim manj. Vendar se lahko zaradi lokalnih razmer zahtevajo specifične informacije, da se zagotovi varna plovba.

(14)

Za zagotovitev delovanja evropskega okolja enotnega okenca za pomorski sektor je treba določiti celoviti nabor podatkov navedenega okolja, ki bi moral zajemati vse elemente informacij, ki bi jih lahko nacionalni organi ali upravljavci pristanišč ob postanku ladje v pristanišču zahtevali za upravne ali operativne namene. Komisija bi morala pri določitvi nabora podatkov evropskega okolja enotnega okenca za pomorski sektor upoštevati relevantno delo, izvedeno na mednarodni ravni. Ker se obseg obveznosti poročanja med državami članicami razlikuje, bi moralo biti nacionalno enotno okence za pomorski sektor v posamezni državi članici zasnovano tako, da lahko sprejme nabor podatkov evropskega okolja enotnega okenca za pomorski sektor brez sprememb, hkrati pa ne upošteva vseh tistih informacij, ki za zadevno državo članico niso relevantne.

(15)

Država članica bi morala v izjemnih okoliščinah imeti možnost od deklaranta zahtevati dodatne podatkovne elemente. Takšne izjemne okoliščine se lahko na primer pojavijo, kadar je nujno treba zaščititi notranji red in varnost ali odpraviti resno grožnjo za zdravje ljudi ali živali ali grožnjo okolju. Pojem izjemne okoliščine bi bilo treba razlagati ozko.

(16)

Zadevne obveznosti poročanja iz pravnih aktov Unije in mednarodnih pravnih aktov bi morale biti navedene v Prilogi k tej uredbi. Te obveznosti poročanja bi morale biti podlaga za določitev celovitega nabora podatkov evropskega okolja enotnega okenca za pomorski sektor. V Prilogi bi morale biti navedene tudi zadevne kategorije obveznosti poročanja na nacionalni ravni, države članice pa bi morale imeti možnost od Komisije zahtevati spremembo nabora podatkov evropskega okolja enotnega okenca za pomorski sektor na podlagi obveznosti poročanja v skladu z nacionalno zakonodajo in zahtevami. Pravni akt Unije, s katerim se na podlagi obveznosti poročanja v skladu z nacionalno zakonodajo in zahtevami spreminja nabor podatkov evropskega okolja enotnega okenca za pomorski sektor, bi se moral izrecno sklicevati na to nacionalno zakonodajo in zahteve.

(17)

Ob vsakem prenosu informacij iz nacionalnih enotnih okenc za pomorski sektor pristojnim organom bi moral biti prenos skladen s skupnimi zahtevami glede podatkov, oblikami zapisa in kodami za obveznosti poročanja ter formalnostmi iz pravnih aktov Unije, navedenih v Prilogi, potekati pa bi moral prek informacijskih sistemov, določenih v njej, kot so tehnike elektronske obdelave podatkov iz člena 6(1) Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (5).

(18)

Pri izvajanju te uredbe bi bilo treba upoštevati sisteme SafeSeaNet, vzpostavljene na nacionalni ravni in ravni Unije, ki bi morali v skladu z Direktivo 2002/59/ES Evropskega parlamenta in Sveta (6) še naprej omogočati lažjo izmenjavo in distribucijo informacij, prejetih prek nacionalnih enotnih okenc za pomorski sektor, med državami članicami.

(19)

Pristanišča niso namembni kraj blaga. Učinkovitost postanka ladje v pristanišču vpliva na celotno logistično verigo, ki je povezana s prevozom blaga in potnikov v pristanišča in iz njih. Nacionalna enotna okenca za pomorski sektor bi morala omogočiti izmenjavo relevantnih informacij, kot je čas prihoda in odhoda, s podobnimi okviri, kot so bili razviti za druge načine prevoza, da bi zagotovili interoperabilnost, večmodalnost in neovirano povezovanje pomorskega prometa s celotno logistično verigo ter da bi olajšali druge načine prevoza.

(20)

Da se izboljša učinkovitost pomorskega prometa in omeji podvajanje informacij, ki se ob postanku ladje v pristanišču predložijo v operativne namene, bi morale biti informacije, ki jih deklarant predloži nacionalnemu enotnemu okencu za pomorski sektor, na voljo tudi nekaterim drugim subjektom, na primer upravljavcem pristanišč ali terminalov, če je to odobril deklarant in ob upoštevanju potrebe po spoštovanju zaupnosti, poslovno občutljivih informacij in pravnih omejitev. Namen te uredbe je, da se pri izpolnjevanju obveznosti poročanja skladno z načelom „samo enkrat“ izboljša ravnanje s podatki.

(21)

Uredba (EU) št. 952/2013 določa, da se mora za blago, ki se vnese na carinsko območje Unije, vloži vstopna skupna deklaracija, ki se mora carinskim organom predložiti elektronsko. Informacije iz vstopne skupne deklaracije so pomembne za upravljanje varnostnih in finančnih tveganj, zato se trenutno pripravlja poseben elektronski sistem za predložitev in upravljanje vstopnih skupnih deklaracij na carinskem območju Unije. Zato vstopne skupne deklaracije ne bo mogoče predložiti prek harmoniziranega vmesniškega modula za poročanje. Ker pa se nekateri podatkovni elementi, ki se predložijo z vstopno skupno deklaracijo, zahtevajo tudi za izpolnitev drugih carinskih in pomorskih obveznosti poročanja, ko se ladja ustavi v pristanišču Unije, bi bilo treba omogočiti obdelavo podatkovnih elementov iz vstopne skupne deklaracije tudi v evropskem okolju enotnega okenca za pomorski sektor. Proučiti bi bilo treba tudi možnost, na podlagi katere bi bilo mogoče relevantne informacije, ki so že bile predložene na podlagi vstopne skupne deklaracije, pridobiti prek nacionalnega enotnega okenca za pomorski sektor.

(22)

Da se popolnoma harmonizirajo zahteve glede poročanja, bi morali carinski organi, pomorski in drugi relevantni organi sodelovati na nacionalni ravni in tudi na ravni Unije. Nacionalni koordinatorji s posebnimi pristojnostmi bi morali okrepiti učinkovitost tega sodelovanja in nemoteno delovanje nacionalnih enotnih okenc za pomorski sektor.

(23)

Zagotoviti je treba skupne podatkovne zbirke, da se omogoči ponovna uporaba informacij, predloženih prek nacionalnih enotnih okenc za pomorski sektor, in deklarantom olajša predložitev informacij. Vzpostaviti bi se morala ladijska podatkovna zbirka za evropsko okolje enotnega okenca za pomorski sektor, ki bi vključevala referenčni seznam podatkov o ladji in oprostitev poročanja, kot so sporočeni zadevnim nacionalnim enotnim okencem za pomorski sektor. Da se deklarantom olajša predložitev informacij, bi se morala vzpostaviti skupna podatkovna zbirka o lokacijah, ki bi vsebovala referenčni seznam oznak za lokacijo, vključno s kodo ZN za trgovinske in prometne lokacije (UN/LOCODE), posebne kode sistema SafeSeaNet ter kode pristaniških objektov, kot so registrirane v globalnem integriranem pomorskem informacijskem sistemu (GISIS) Mednarodne pomorske organizacije (IMO). Poleg tega bi se morala vzpostaviti skupna podatkovna zbirka Hazmat, ki bi zajemala seznam nevarnega in onesnaževalnega blaga, o katerem je treba obvestiti nacionalno enotno okence za pomorski sektor v skladu z Direktivo 2002/59/ES, ter IMO FAL 7, pri čemer bi bilo treba upoštevati relevantne podatkovne elemente iz konvencij in kodeksov IMO.

(24)

Pristojni organi bi morali pri obdelavi osebnih podatkov v okviru te uredbe delovati v skladu z Uredbo (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (7). Komisija bi morala pri obdelavi osebnih podatkov v okviru te uredbe delovati v skladu z Uredbo (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta (8).

(25)

Evropsko okolje enotnega okenca za pomorski sektor in nacionalna enotna okenca za pomorski sektor ne bi smela določati drugih podlag za obdelavo osebnih podatkov, razen tistih, ki so potrebne za njihovo delovanje, ter se ne bi smela uporabljati za dodelitev novih pravic do dostopa do osebnih podatkov.

(26)

Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije sprejme akte za dopolnitev te uredbe z določitvijo in spremembami nabora podatkov evropskega okolja enotnega okenca za pomorski sektor ter z opredelitvijo pojmov, kategorij in specifikacij podatkov za podatkovne elemente in glede spreminjanja Priloge, da se vključijo obveznosti poročanja z nacionalne ravni ter upoštevajo vse nove obveznosti poročanja, sprejete s pravnimi akti Unije. Komisija bi morala zagotoviti spoštovanje skupnih zahtev glede podatkov, oblik in kod, določenih v pravnih aktih Unije in mednarodnih pravnih aktih, navedenih v Prilogi. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (9). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(27)

Komisija bi morala pri pripravi delegiranih aktov zagotoviti pregledno in vnaprejšnje posvetovanje s strokovnjaki držav članic in poslovno skupnostjo.

(28)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (10).

(29)

Na Komisijo bi bilo treba prenesti zlasti izvedbena pooblastila za določitev funkcionalnih in tehničnih specifikacij, mehanizmov nadzora kakovosti ter postopkov za uvedbo, vzdrževanje in uporabo harmoniziranega vmesniškega modula in s tem povezanih harmoniziranih elementov v nacionalnih enotnih okencih za pomorski sektor. Na Komisijo bi bilo treba prenesti tudi izvedbena pooblastila za določitev tehničnih specifikacij, standardov in postopkov za skupne storitve evropskega okolja enotnega okenca za pomorski sektor.

(30)

Ta uredba bi morala temeljiti na Uredbi (EU) št. 910/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (11), ki določa pogoje, pod katerimi države članice priznajo nekatera sredstva elektronske identifikacije fizičnih in pravnih oseb, ki so vključena v priglašeno shemo elektronske identifikacije druge države članice. V Uredbi (EU) št. 910/2014 so določeni pogoji, na podlagi katerih lahko uporabniki v čezmejnih primerih uporabljajo svoja sredstva elektronske identifikacije in avtentikacije za dostop do javnih spletnih storitev.

(31)

Komisija bi morala izvesti oceno te uredbe. V ta namen bi bilo treba zbrati informacije za potrebe te ocene in da se omogoči presoja uspešnosti te uredbe glede na njene cilje. Komisija bi morala oceniti tudi dodano vrednost vzpostavitve centraliziranega in harmoniziranega evropskega sistema za poročanje, kot je centralni vmesnik za poročanje.

(32)

Direktivo 2010/65/EU bi bilo zato treba razveljaviti z učinkom od datuma začetka uporabe te uredbe.

(33)

V skladu s členom 28(2) Uredbe (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (12) je bilo izvedeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov –

(1)

Uredba Sveta (ES) št. 377/2004 (2) je bila bistveno spremenjena. Ker so potrebne nove spremembe, bi bilo treba zaradi jasnosti navedeno uredbo prenoviti.

(2)

Veliko povečanje mešanih migracijskih tokov v letih 2015 in 2016 je ustvarilo pritiske na sisteme za migracije, azil in upravljanje meja. To je pomenilo izziv za Unijo in države članice, kar kaže, da je treba okrepiti politiko Unije na področju migracij, da bi dosegli usklajen in učinkovit evropski odziv.

(3)

Cilj politike Unije na področju migracij je nadomestiti nedovoljene in nenadzorovane migracijske tokove z varnimi in dobro upravljanimi potmi v okviru celovitega pristopa, katerega namen bo na vseh stopnjah zagotoviti učinkovito upravljanje migracijskih tokov v skladu s poglavjem 2 naslova V Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU).

(4)

Spoštovanje človekovih pravic je temeljno načelo Unije. Unija je zavezana varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin vseh migrantov, ne glede na njihov migracijski status, ob polnem spoštovanju mednarodnega prava. Ukrepi, ki jih sprejmejo uradniki za zvezo za priseljevanje pri izvajanju te uredbe, zlasti v povezavi z ranljivimi osebami, bi morali spoštovati temeljne pravice v skladu z ustreznim mednarodnim pravom in pravom Unije, vključno s členoma 2 in 6 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) ter Listino Evropske unije o temeljnih pravicah.

(5)

Da bi se zagotovilo učinkovito izvajanje vseh vidikov politik Unije na področju priseljevanja, bi si bilo treba prizadevati za dosleden dialog in sodelovanje s ključnimi tretjimi državami izvora in tranzita migrantov in prosilcev za mednarodno zaščito. Takšno sodelovanje, ki bi bilo v skladu s celovitim pristopom iz evropske agende o migracijah, bi moralo omogočiti boljše upravljanje priseljevanja, vključno z odhodi in vrnitvami, podpreti zmogljivosti za zbiranje in izmenjavo informacij, vključno o dostopu prosilcev do mednarodne zaščite in, kadar je to mogoče in relevantno, o ponovnem vključevanju, ter preprečevati nezakonito priseljevanje, tihotapljenje migrantov in trgovino z ljudmi ter se proti temu boriti.

(6)

Orodja za zaščito vključujejo ukrepe iz globalnega pristopa k vprašanju migracij in mobilnosti (GAMM). Zakonite strategije in poti priseljevanja med Unijo in tretjimi državami bi morale vključevati tudi migracije delovne sile, vizume za študente in združitev družin, brez poseganja v nacionalne pristojnosti držav članic.

(7)

Glede na vse večje potrebe po analizi in informacijah, ki podpirajo oblikovanje politik na podlagi dejstev in operativne odzive, se od uradnikov za zvezo za priseljevanje pričakuje, da s svojim vpogledom in znanjem v celoti prispevajo k oblikovanju celovite slike stanja v tretjih državah.

(8)

Kadar je to mogoče in relevantno, bi morale informacije o sestavi migracijskih tokov vključevati informacije o navedeni starosti migrantov, spolu in družini ter o mladoletnikih brez spremstva.

(9)

Napotitev sedanjih evropskih migracijskih uradnikov za zvezo v ključne tretje države izvora in tranzita, k čemur so voditelji držav in vlad pozvali v svojih sklepih s posebnega zasedanja z dne 23. aprila 2015, je bila prvi korak k razširitvi sodelovanja s tretjimi državami v zvezi z vprašanji, povezanimi z migracijami, in okrepitvi sodelovanja z uradniki za zvezo za priseljevanje, ki jih napotijo države članice. Na podlagi teh izkušenj bi morala Komisija načrtovati dolgoročnejše napotitve uradnikov za zvezo za priseljevanje v tretje države, da bi podprla razvoj ukrepov Unije na področju migracij, njihovo izvajanje in kar najbolj povečala njihov učinek.

(10)

Cilj te uredbe je zagotoviti boljšo koordinacijo in optimizirati uporabo mreže uradnikov za zvezo, ki jih v tretje države napotijo pristojni organi držav članic, vključno z organi za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj, kadar je to ustrezno, ter Komisija in agencije Unije, da bi učinkoviteje izvajale prednostne naloge Unije za preprečevanje nezakonitega priseljevanja ter s tem povezanega čezmejnega kriminala, kot sta tihotapljenje migrantov in trgovina z ljudmi, ter boja proti njima, olajšale dejavnosti za dostojanstveno in učinkovito vrnitev ter ponovni sprejem in vključevanje, prispevale k integriranemu upravljanju zunanjih meja Unije, pa tudi podprle upravljanje zakonitega priseljevanja, vključno na področju mednarodne zaščite, preselitve in ukrepov vključevanja pred odhodom, ki jih izvajajo države članice in Unija. Pri takšni koordinaciji bi bilo treba v celoti upoštevati obstoječo strukturo odločanja in poročanja med uradniki za zvezo za priseljevanje in organi, ki so jih napotili, ter med samimi uradniki za zvezo za priseljevanje.

(11)

Ta uredba temelji na Uredbi (ES) št. 377/2004 in njen cilj je zagotoviti, da bi uradniki za zvezo za priseljevanje bolje prispevali k delovanju evropske mreže uradnikov za zvezo za priseljevanje, in sicer zlasti z vzpostavitvijo mehanizmov, s katerimi bi lahko države članice, Komisija in agencije Unije bolj sistematično koordinirale naloge in vloge svojih uradnikov za zvezo, napotenih v tretje države.

(12)

Glede na to, da uradnike za zvezo, ki se ukvarjajo z vprašanji, povezanimi z migracijami, napotijo različni pristojni organi in da se lahko njihova pooblastila in naloge prekrivajo, bi si bilo treba ustrezno prizadevati za tesnejše sodelovanje med uradniki, ki delujejo v isti tretji državi ali regiji. Kadar Komisija ali agencije Unije uradnike za zvezo za priseljevanje napotijo na diplomatska predstavništva Unije v tretji državi, bi morali ti organizirati in podpreti mrežo uradnikov za zvezo za priseljevanje v tej tretji državi. Kadar je to ustrezno, se lahko te mreže razširijo na uradnike za zvezo, napotene iz držav, ki niso države članice.

(13)

Vzpostavitev trdnega mehanizma, ki zagotavlja boljšo koordinacijo in sodelovanje med vsemi uradniki za zvezo, katerih dolžnosti vključujejo obravnavo vprašanj priseljevanja, je nujna, da se kar najbolj zmanjšajo informacijske vrzeli in podvajanje dela ter se kar najbolj povečajo operativne zmogljivosti in učinkovitost. Usmerjevalni odbor bi moral zagotoviti navodila v skladu s prednostnimi nalogami politike Unije, ob upoštevanju zunanjih odnosov Unije, in prejeti potrebna pooblastila, da bi zlasti lahko sprejemal dvoletne delovne programe dejavnosti mrež uradnikov za zvezo za priseljevanje, se dogovarjal o prilagojenih priložnostnih dejavnostih uradnikov za zvezo za priseljevanje, ki obravnavajo prednostne naloge in nove potrebe, ki še niso zajete v dvoletnih delovnih programih, razporejal sredstva za dogovorjene dejavnosti in odgovarjal za njihovo izvedbo. Niti naloge usmerjevalnega odbora niti naloge organizatorjev mrež uradnikov za zvezo za priseljevanje ne bi smele posegati v pristojnosti napotitvenih organov glede nalog njihovih uradnikov za zvezo za priseljevanje. Usmerjevalni odbor bi moral pri opravljanju svojih nalog upoštevati raznolikost mrež uradnikov za zvezo za priseljevanje ter stališča držav članic, ki jih najbolj zadevajo odnosi s posameznimi tretjimi državami.

(14)

Usmerjevalni odbor bi moral sestaviti in redno posodabljati seznam uradnikov za zvezo, napotenih v tretje države. Seznam bi moral vključevati informacije, povezane z lokacijo, sestavo in dejavnostmi različnih mrež, vključno s kontaktnimi podatki in povzetki dolžnosti napotenih uradnikov za zvezo za priseljevanje.

(15)

Spodbujati bi bilo treba skupno napotitev uradnikov za zvezo, da bi se povečalo operativno sodelovanje in izmenjava informacij med državami članicami ter zagotovil odziv na potrebe na ravni Unije, kot jih opredeli usmerjevalni odbor. S sredstvi Unije bi bilo treba podpreti skupno napotitev iz vsaj dveh držav članic ter tako spodbuditi sodelovanje in zagotoviti dodano vrednost za vse države članice.

(16)

Posebej bi bilo treba določiti, da bi lahko uradniki za zvezo za priseljevanje izvajali širše dejavnosti Unije za krepitev zmogljivosti. Takšna krepitev zmogljivosti bi morala zajemati razvoj skupnih osnovnih programov in tečajev usposabljanja pred napotitvijo, vključno na področju temeljnih pravic, v sodelovanju z ustreznimi agencijami Unije, in okrepitev operativne zmogljivosti mrež uradnikov za zvezo za priseljevanje. Takšni programi usposabljanja bi morali biti neobvezni in bi morali dopolnjevati nacionalne programe, ki jih pripravijo napotitveni organi.

(17)

Z mrežami uradnikov za zvezo za priseljevanje se ne bi smelo podvajati delo agencij Unije in drugih instrumentov ali struktur Unije, vključno z delom lokalnih skupin za schengensko sodelovanje, ustvariti pa bi bilo treba dodano vrednost temu, kar slednje že dosegajo v smislu zbiranja in izmenjave informacij na področju priseljevanja, zlasti z osredotočenjem na operativne vidike. Te mreže bi morale delovati kot posredniki in ponudniki informacij iz tretjih držav, da bi agencije Unije podpirale pri izpolnjevanju njihovih funkcij in nalog, zlasti kadar agencije Unije še niso vzpostavile sodelovanja s tretjimi državami. Zato bi bilo treba vzpostaviti tesnejše sodelovanje med mrežami uradnikov za zvezo za priseljevanje in ustreznimi agencijami Unije. Uradniki za zvezo za priseljevanje bi se morali ves čas zavedati, da imajo lahko njihovi ukrepi operativne posledice za lokalne in regionalne mreže uradnikov za zvezo za priseljevanje ali posledice za njihov ugled. Uradniki za zvezo za priseljevanje bi zato morali pri izvajanju svojih nalog ravnati v skladu s tem.

(18)

Organi držav članic bi morali zagotoviti, kadar je to ustrezno in skladno s pravom Unije in nacionalnim pravom, da se informacije, ki jih pridobijo uradniki za zvezo, napoteni v druge države članice, ter strateški in operativni analitični produkti agencij Unije v zvezi z nezakonitim priseljevanjem, dostojnimi in učinkovitimi vrnitvami in ponovnim vključevanjem, čezmejno kriminaliteto ali mednarodno zaščito in preselitvijo, dejansko posredujejo uradnikom za zvezo za priseljevanje v tretjih državah ter da se informacije, ki jih zagotovijo uradniki za zvezo za priseljevanje, izmenjujejo z ustreznimi agencijami Unije; zlasti z Evropsko agencijo za mejno in obalno stražo, Agencijo Evropske unije za sodelovanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj (Europol) in Evropskim azilnim podpornim uradom (EASO), in sicer ob upoštevanju njihovih pravnih okvirov.

(19)

Da bi se informacije, ki jih zbirajo mreže uradnikov za zvezo za priseljevanje, uporabljale kar najbolj učinkovito, bi morale biti na voljo prek varne spletno podprte platforme za izmenjavo informacij v skladu z veljavno zakonodajo o varstvu podatkov.

(20)

Informacije, ki jih zbirajo uradniki za zvezo za priseljevanje, bi se morale uporabljati za podporo izvajanja tehničnega in operativnega evropskega integriranega upravljanja meja iz Uredbe (EU) 2016/1624 Evropskega parlamenta in Sveta (3) ter prispevati k razvoju in vzdrževanju nacionalnih sistemov varovanja meja v skladu z Uredbo (EU) št. 1052/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (4).

(21)

Omogočiti bi bilo treba uporabo razpoložljivih sredstev iz Uredbe (EU) št. 515/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (5) za podporo dejavnosti evropske mreže uradnikov za zvezo za priseljevanje in tudi skupno napotitev uradnikov za zvezo za priseljevanje s strani držav članic.

(22)

Vsakršna obdelava osebnih podatkov, vključno s prenosom, ki jo izvajajo države članice v okviru te uredbe, bi morala potekati v skladu z Uredbo (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (6). Komisija in agencije Unije bi morale pri obdelavi osebnih podatkov uporabljati Uredbo (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta (7).

(23)

Obdelava osebnih podatkov v okviru te uredbe bi se morala izvajati za pomoč pri vračanju državljanov tretjih držav in olajšanje preselitve oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito, ter izvajanje ukrepov Unije in nacionalnih ukrepov v zvezi s sprejemom za namene zakonitih migracij ter za preprečevanje nezakonitega priseljevanja, tihotapljenja migrantov in trgovine z ljudmi ter boj proti njim. Zato je treba zagotoviti pravni okvir, ki priznava vlogo uradnikov za zvezo za priseljevanje na tem področju.

(24)

Uradniki za zvezo za priseljevanje morajo obdelovati osebne podatke, da omogočijo pravilno izvajanje postopkov vrnitve, uspešno izvrševanje odločb o vrnitvi ter ponovno vključevanje, kadar je to relevantno in mogoče. Za tretje države vrnitve Komisija ne sprejema pogosto sklepov o ustreznosti na podlagi člena 45 Uredbe (EU) 2016/679, in pogosto te tretje države ne sklenejo ali ne nameravajo skleniti sporazuma o ponovnem sprejemu z Unijo oziroma drugače zagotoviti ustreznih zaščitnih ukrepov v smislu člena 46 Uredbe (EU) 2016/679. Kljub obsežnim prizadevanjem Unije za sodelovanje z glavnimi državami izvora nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, za katere velja obveznost vrnitve, ni vedno mogoče zagotoviti, da takšne tretje države sistematično izpolnjujejo obveznost na podlagi mednarodnega prava za ponovni sprejem njihovih lastnih državljanov. S sporazumi o ponovnem sprejemu, ki so jih sklenile ali o katerih se pogajajo Unija ali države članice in ki zagotavljajo ustrezne zaščitne ukrepe za prenos podatkov v tretje države v skladu s členom 46 Uredbe (EU) 2016/679, je zato zajeto omejeno število takšnih tretjih držav. Kadar takih sporazumov ni, bi morali osebne podatke prenašati uradniki za zvezo za priseljevanje za namene izvajanja operacij vračanja Unije, in sicer v skladu s pogoji iz člena 49 Uredbe (EU) 2016/679.

(25)

Kot izjema od zahteve po sklepu o ustreznosti ali ustreznih zaščitnih ukrepih bi bilo treba dovoliti prenos osebnih podatkov organom tretjih držav na podlagi te uredbe za izvajanje politike Unije glede vračanja. Zato bi moralo biti mogoče za uradnike za zvezo za priseljevanje uporabiti odstopanje iz člena 49(1)(d) Uredbe (EU) 2016/679, ob upoštevanju pogojev iz navedenega člena za namene te uredbe, in sicer za dostojno in učinkovito vračanje državljanov tretjih držav, ki ne izpolnjujejo ali ne izpolnjujejo več pogojev za vstop, bivanje ali prebivanje v državah članicah, v skladu z Direktivo 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta (8).

(26)

Kadar je to v interesu zadevnih oseb, bi morali imeti uradniki za zvezo za priseljevanje možnost obdelave osebnih podatkov oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito in ki bodo morda preseljene, ter oseb, ki želijo zakonito migrirati v Unijo, da bi lahko potrdili njihovo identiteto in državljanstvo. Uradniki za zvezo za priseljevanje delujejo v razmerah, v katerih je verjetno, da pridobijo pomemben vpogled v dejavnosti hudodelskih združb, vpletenih v tihotapljenje migrantov in trgovino z ljudmi. Zato bi jim bilo treba omogočiti tudi izmenjavo osebnih podatkov, ki jih obdelujejo pri opravljanju svojih dolžnosti, z organi za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in v okviru mrež uradnikov za zvezo za priseljevanje, če so zadevni osebni podatki potrebni za preprečevanje nedovoljenih migracij in boj proti njim ter preprečevanje, preiskovanje, odkrivanje in pregon tihotapljenja migrantov ali trgovine z ljudmi.

(27)

Cilj te uredbe je optimalna uporaba mreže uradnikov za zvezo za priseljevanje, ki jih države članice, Komisija in agencije Unije napotijo v tretje države za bolj učinkovito izvajanje prednostnih nalog Unije ob hkratnem upoštevanju nacionalnih pristojnosti držav članic. Takšne prednostne naloge Unije vključujejo zagotavljanje boljšega upravljanja migracij, da bi nedovoljene migracijske tokove nadomestile varne in dobro upravljane poti, in sicer prek celovitega pristopa, ki bi zajemal vse vidike priseljevanja, vključno s preprečevanjem tihotapljenja migrantov, trgovine z ljudmi in nezakonitega priseljevanja ter bojem proti njim. Prednostne naloge Unije so tudi lajšanje dostojanstvenih in učinkovitih vrnitev, ponovnega sprejema in vključevanja, prispevanje k integriranemu upravljanju zunanjih meja Unije ter podpiranje upravljanja zakonitega priseljevanja ali mednarodnih shem zaščite. Ker cilja te uredbe države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov po vsej Uniji lažje dosežejo z usklajevanjem na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(28)

Ta uredba za Islandijo in Norveško predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma med Svetom Evropske unije in Republiko Islandijo ter Kraljevino Norveško o pridružitvi obeh k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (9), ki spadajo na področje iz točk A in E člena 1 Sklepa Sveta 1999/437/ES (10).

(29)

Ta uredba za Švico predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (11), ki spadajo na področje iz točk A in E člena 1 Sklepa 1999/437/ES v povezavi s členom 3 Sklepa Sveta 2008/149/PNZ (12).

(30)

Ta uredba za Lihtenštajn predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Protokola med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo, Švicarsko konfederacijo in Kneževino Lihtenštajn o pristopu Kneževine Lihtenštajn k Sporazumu med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (13), ki spadajo na področje iz točk A in E člena 1 Sklepa 1999/437/ES v povezavi s členom 3 Sklepa Sveta 2011/350/EU (14).

(31)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen PEU in PDEU, Danska ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja. Ker ta uredba nadgrajuje schengenski pravni red, se Danska v skladu s členom 4 navedenega protokola v šestih mesecih od dne, ko Svet sprejme to uredbo, odloči, ali jo bo prenesla v svoje nacionalno pravo.

(32)

Združeno kraljestvo je 1. oktobra 2018 v skladu s členom 5(2) Protokola št. 19 o schengenskem pravnem redu, vključenem v okvir Evropske unije, ki je priložen PEU in PDEU, uradno obvestilo Svet, da ne želi sodelovati pri sprejetju te uredbe. Komisija je v skladu s členom 5(3) navedenega protokola 31. januarja 2019 predstavila predlog Sklepa Sveta o uradnem obvestilu Združenega kraljestva, da ne želi več sodelovati pri izvajanju nekaterih določb schengenskega pravnega reda iz Uredbe (ES) št. 377/2004. Na podlagi tega je Svet 18. februarja 2019 (15) sklenil, da se z dnem začetka veljavnosti te uredbe Sklep Sveta 2000/365/ES (16) in točka 6 Priloge I k Sklepu Sveta 2004/926/ES (17) prenehata uporabljati za Združeno kraljestvo v zvezi z Uredbo (ES) št. 377/2004 in njenimi morebitnimi nadaljnjimi spremembami.

(33)

Irska sodeluje pri tej uredbi v skladu s členom 5(1) Protokola št. 19 in členom 6(2) Sklepa Sveta 2002/192/ES (18).

(34)

Sodelovanje Irske pri tej uredbi v skladu s členom 6(2) Sklepa 2002/192/ES se nanaša na odgovornosti Unije za sprejemanje ukrepov za razvoj določb schengenskega pravnega reda proti organiziranju ilegalnih migracij, pri katerih sodeluje Irska.

(35)

Ta uredba predstavlja akt, ki temelji na schengenskem pravnem redu ali je z njim drugače povezan v smislu člena 3(1) Akta o pristopu iz leta 2003 oziroma člena 4(1) Akta o pristopu iz leta 2005 oziroma člena 4(1) Akta o pristopu iz leta 2011 –

(1)

„uradnik za zvezo za priseljevanje“ pomeni uradnika za zvezo, ki ga imenujejo in napotijo v tujino pristojni organi države članice ali Komisija ali agencija Unije, v skladu z ustrezno pravno podlago, za obravnavanje vprašanj, povezanih s priseljevanjem, ne glede na to, ali to predstavlja le del njihovih dolžnosti;

(2)

„napoten v tujino“ pomeni napoten v tretjo državo za ustrezno časovno obdobje, ki ga določi pristojni organ, v eno od naslednjih:

(3)

„osebni podatki“ pomeni osebne podatke, kakor so opredeljeni v točki 1 člena 4 Uredbe (EU) 2016/679;

(4)

„vrnitev“ pomeni vrnitev, kakor je opredeljena v točki 3 člena 3 Direktive 2008/115/ES.

(1)

Uredba (EU) št. 1380/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (4) vzpostavlja skupno ribiško politiko (SRP) za ohranjanje in trajnostno izkoriščanje ribolovnih virov.

(2)

Tehnični ukrepi so orodje, s katerimi se podpira izvajanje SRP. Vendar je ocena sedanje regulativne strukture tehničnih ukrepov pokazala, da najverjetneje ne bo izpolnila ciljev SRP in bi bilo za povečanje učinkovitosti tehničnih ukrepov treba oblikovati nov pristop, pri tem pa se osredotočiti na prilagoditev strukture upravljanja.

(3)

Treba bi bilo oblikovati okvir za ureditev tehničnih ukrepov. Ta okvir bi moral na eni strani vzpostaviti splošna pravila, ki se morajo uporabljati v vseh vodah Unije, in na drugi strani zagotoviti sprejetje tehničnih ukrepov, ki bi skozi postopek regionalizacije, uveden z Uredbo (EU) št. 1380/2013, upoštevali regionalne posebnosti ribolova.

(4)

Okvir bi moral zajemati ulov in iztovarjanje ribolovnih virov ter način uporabe ribolovnega orodja in interakcijo ribolovnih dejavnosti z morskimi ekosistemi.

(5)

Ta uredba bi se morala uporabljati za ribolovne operacije, ki jih v vodah Unije izvajajo plovila Unije in ribiška plovila tretjih držav in državljani držav članic, brez poseganja v primarno odgovornost države zastave, ter za ribiška plovila Unije, ki delujejo v najbolj oddaljenih regijah iz prvega odstavka člena 349 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). V zvezi z ribiškimi plovili Unije in državljani držav članic bi se moral uporabljati tudi v vodah zunaj Unije za tehnične ukrepe, sprejete za upravno območje Komisije za ribištvo severovzhodnega Atlantika (NEAFC) in na območju Sporazuma Generalne komisije za ribištvo v Sredozemlju (GFCM).

(6)

Po potrebi bi bilo treba tehnične ukrepe uporabljati za rekreacijski ribolov, ki lahko znatno vpliva na staleže rib in lupinarjev.

(7)

Tehnični ukrepi bi morali prispevati k doseganju ciljev SRP za ribolov na ravni največjega trajnostnega donosa, zmanjšanje nenamernega ulova in odpravo zavržkov ter k doseganju dobrega okoljskega stanja, kot je določeno v Direktivi 2008/56/ES Evropskega parlamenta in Sveta (5).

(8)

Tehnični ukrepi bi morali z uporabo selektivnega ribolovnega orodja in ukrepi za preprečevanje nenamernega ulova zlasti prispevati k zaščiti nedoraslih organizmov ali koncentracij drstečih se morskih vrst. Tehnični ukrepi bi morali prav tako zmanjšati vpliv ribolovnega orodja na morske ekosisteme, zlasti na občutljive vrste in habitate, kjer je ustrezno vključno s spodbudami. Prispevati bi morali tudi k vzpostavitvi ukrepov za upravljanje za namene izpolnjevanja obveznosti iz Direktive Sveta 92/43/EGS (6), Direktive 2008/56/ES in Direktive 2009/147/ES Evropskega parlamenta in Sveta (7).