(1)

V skladu s členom 3(2) Uredbe (EU, Euratom) 2015/2422 Evropskega parlamenta in Sveta (3) je Sodišče Evropske unije skupaj s Splošnim sodiščem opravilo splošni pregled pristojnosti, ki jo izvajata, in preučilo, ali bi bile glede na reformo strukture sodišč Unije, ki je bila izvedena na podlagi navedene uredbe, potrebne določene spremembe glede razdelitve pristojnosti med Sodiščem in Splošnim sodiščem ali glede načina, kako Sodišče obravnava pritožbe.

(2)

Kot je razvidno iz poročila, ki ga je Sodišče 14. decembra 2017 predložilo Evropskemu parlamentu, Svetu in Komisiji, Sodišče meni, da trenutno ni treba predložiti sprememb glede načina obravnavanja vprašanj, ki so mu predložena v predhodno odločanje na podlagi člena 267 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). Predlogi za sprejetje predhodne odločitve so temelj sodnega sistema Unije in se hitro obravnavajo, tako da prenos pristojnosti za odločanje o vprašanjih za predhodno odločanje na posebnih področjih, določenih s Statutom Sodišča Evropske unije, na Splošno sodišče trenutno ni potreben.

(3)

Pregled, ki sta ga opravila Sodišče in Splošno sodišče, je kljub temu pokazal, da lahko, kadar odloča o tožbi za razglasitev ničnostni, ki jo vloži država članica zoper akt Komisije v zvezi z neizvrševanjem sodbe, ki jo je Sodišče izdalo na podlagi člena 260(2) ali (3) PDEU, Splošno sodišče naleti na resne težave, kadar se Komisija in zadevna država članica ne strinjata glede ustreznosti ukrepov, ki jih je sprejela ta država članica za izvršitev sodbe Sodišča. Iz tega razloga se zdi nujno, da se odločanje o sporih v zvezi s pavšalnim zneskom ali denarno kaznijo, naloženim državi članici na podlagi člena 260(2) ali (3) PDEU, pridrži izključno Sodišču.

(4)

Poleg tega je iz pregleda, ki sta ga izvedla Sodišče in Splošno sodišče, razvidno, da so številne pritožbe vložene v zadevah, v katerih je že bila opravljena dvojna preučitev, najprej s strani neodvisnega odbora za pritožbe in nato s strani Splošnega sodišča, in da Sodišče veliko število teh pritožb zavrne zaradi njihove očitne neutemeljenosti ali zaradi očitne nedopustnosti. Da bi se Sodišču omogočilo, da se osredotoči na zadeve, ki zahtevajo vso njegovo pozornost, je v interesu učinkovitega izvajanja sodne oblasti potrebno, da se za pritožbe v takšnih zadevah uvede postopek, po katerem Sodišče dopusti pritožbo, deloma ali v celoti, le, kadar odpira vprašanje, ki je pomembno za enotnost, doslednost ali razvoj prava Unije.

(5)

Glede na nenehno naraščanje števila zadev pred Sodiščem in v skladu z dopisom predsednika Sodišča Evropske unije z dne 13. julija 2018 je treba trenutno dati prednost vzpostavitvi prej navedenega postopka, na podlagi katerega Sodišče odloči o dopustitvi pritožbe. Del zahteve Sodišča z dne 26. marca 2018, ki se nanaša na delni prenos tožb zaradi neizpolnitve obveznosti na Splošno sodišče, bi bilo treba preučiti pozneje, in sicer po tem, ko bo decembra 2020 predstavljeno poročilo o delovanju Splošnega sodišča, določeno v členu 3(1) Uredbe (EU, Euratom) 2015/2422. Opozoriti je treba, da bi moral biti poudarek tega poročila zlasti na uspešnosti Splošnega sodišča ter na nujnosti in učinkovitosti povečanja števila sodnikov na 56, tudi ob upoštevanju cilja zagotavljanja uravnotežene zastopanosti spolov v okviru Splošnega sodišča, kot je navedeno v uvodnih izjavah Uredbe (EU, Euratom) 2015/2422.

(6)

Posledično je treba spremeniti Protokol št. 3 o Statutu Sodišča Evropske unije in hkrati zagotoviti celovito terminološko skladnost med njegovimi določbami in ustreznimi določbami PDEU ter predvideti ustrezne prehodne določbe glede obravnavanja zadev, ki na dan začetka veljavnosti te uredbe še niso bile rešene –

(1)

Vzpostavitev celovite strategije za obravnavo nedonosnih izpostavljenosti je za Unijo pomemben cilj pri prizadevanjih za povečanje odpornosti finančnega sistema. Čeprav so za obravnavo nedonosnih izpostavljenosti odgovorne predvsem banke in države članice, imajo zmanjšanje sedanjega velikega obsega nedonosnih izpostavljenosti, preprečevanje njihovega pretiranega kopičenja v prihodnosti in preprečevanje sistemskih tveganj v nebančnem sektorju nedvomno tudi razsežnost Unije. Glede na medsebojno povezanost bančnih in finančnih sistemov v Uniji, kjer banke poslujejo v več jurisdikcijah in državah članicah, obstaja precej možnosti za učinke prelivanja za države članice in za Unijo kot celoto, tako v smislu gospodarske rasti kot finančne stabilnosti.

(2)

Finančna kriza je povzročila kopičenje nedonosnih izpostavljenosti v bančnem sektorju. Recesija, ki je sledila, in padec cen stanovanjskih nepremičnin sta znatno vplivala na potrošnike. Pri reševanju vprašanja nedonosnih izpostavljenosti je bistveno, da se zaščitijo pravice potrošnikov v skladu z ustreznim pravom Unije, kot sta direktivi 2008/48/ES (4) in 2014/17/EU (5) Evropskega parlamenta in Sveta. Direktiva 2011/7/EU Evropskega parlamenta in Sveta (6) spodbuja podjetja in javne organe k takojšnjemu plačevanju ter prispeva k preprečevanju kopičenja nedonosnih izpostavljenosti, kot smo mu bili priča v letih finančne krize.

(3)

Povezan finančni sistem bo povečal odpornost ekonomske in monetarne unije na škodljive pretrese, saj bo olajšal čezmejno delitev tveganj v zasebnem sektorju, hkrati pa zmanjšal potrebo po javni delitvi tveganj. Da bi Unija lahko dosegla te cilje, bi morala dokončati bančno unijo in nadalje razviti unijo kapitalskih trgov. Preprečevanje morebitnega kopičenja nedonosnih izpostavljenosti v prihodnosti je bistveno za krepitev bančne unije, saj je pomembno za zagotavljanje konkurence v bančnem sektorju, ohranjanje finančne stabilnosti in spodbujanje kreditiranja, da se v Uniji ustvarijo nova delovna mesta in rast.

(4)

V svojem akcijskem načrtu za reševanje problema slabih posojil v Evropi je Svet 11. julija 2017 pozval različne institucije, naj sprejmejo ustrezne ukrepe za nadaljnje zmanjšanje velikega števila nedonosnih izpostavljenosti v Uniji in preprečevanje njihovega kopičenja v prihodnosti. Akcijski načrt določa celovit pristop s poudarkom na kombinaciji dopolnjujočih se ukrepov politike na štirih področjih: (i) nadzor; (ii) strukturne reforme okvirov za insolventnost in izterjavo dolgov; (iii) razvoj sekundarnih trgov za problematična sredstva; (iv) spodbujanje prestrukturiranja bančnega sistema. Ukrepe na teh področjih bi bilo treba sprejeti na ravni Unije in na nacionalni ravni, kadar je to primerno. Komisija je podobno namero napovedala v svojem sporočilu o dokončanju bančne unije z dne 11. oktobra 2017, v katerem je pozvala k pripravi celovitega svežnja za reševanje vprašanja nedonosnih kreditov v Uniji.

(5)

Uredba (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (7) skupaj z Direktivo 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta (8) tvori pravni okvir, ki ureja bonitetna pravila za kreditne institucije in investicijska podjetja (v nadaljnjem besedilu skupaj: institucije). Uredba (EU) št. 575/2013 med drugim vsebuje določbe, ki se neposredno uporabljajo v institucijah za določitev njihovega kapitala. Zato je treba obstoječa bonitetna pravila v Uredbi (EU) št. 575/2013, ki se nanašajo na kapital, dopolniti z določbami, ki zahtevajo odbitek od kapitala, če za nedonosne izpostavljenosti ni zadostnega kritja z oslabitvami in rezervacijami ali drugimi prilagoditvami. Takšna zahteva bi dejansko vzpostavila bonitetni varovalni mehanizem za nedonosne izpostavljenosti, ki bi se uporabljal enotno za vse institucije v Uniji in bi veljal tudi za institucije, ki so dejavne na sekundarnem trgu.

(6)

Bonitetni varovalni mehanizem pristojnim organom ne bi smel preprečiti izvajanja nadzorniških pooblastil v skladu z Direktivo 2013/36/EU. Kadar pristojni organi po preučitvi vsakega primera posebej ugotovijo, da kljub uporabi bonitetnega varovalnega mehanizma za nedonosne izpostavljenosti, vzpostavljenega s to uredbo, nedonosne izpostavljenosti določene institucije nimajo zadostnega kritja, bi morali imeti možnost uporabiti nadzorniška pooblastila iz Direktive 2013/36/EU, vključno s pooblastilom, da od institucij zahtevajo uporabo posebne politike oblikovanja oslabitev in rezervacij ali obravnave sredstev z vidika kapitalskih zahtev. Zato je mogoče, da pristojni organi za namen zagotavljanja zadostnega kritja za nedonosne izpostavljenosti v posameznih primerih presežejo zahteve iz te uredbe.

(7)

Zaradi uporabe bonitetnega varovalnega mehanizma je primerno v Uredbo (EU) št. 575/2013 uvesti jasen sklop pogojev za razvrščanje nedonosnih izpostavljenosti. Ker so že v Izvedbeni uredbi Komisije (EU) št. 680/2014 (9) določena merila v zvezi z nedonosnimi izpostavljenostmi za namene nadzorniškega poročanja, je primerno, da razvrščanje nedonosnih izpostavljenosti temelji na obstoječem okviru. Izvedbena uredba (EU) št. 680/2014 se nanaša na neplačane izpostavljenosti, kot so opredeljene za namene izračuna kapitalskih zahtev za kreditno tveganje, in oslabljene izpostavljenosti na podlagi veljavnega računovodskega okvira. Ker bi lahko ukrepi restrukturiranja vplivali na to, ali se izpostavljenost razvrsti kot nedonosna, so merila za razvrščanje dopolnjena z jasnimi merili za vpliv ukrepov restrukturiranja. Cilj ukrepov restrukturiranja bi moral biti, da kreditojemalec znova postane in ostane redni donosni plačnik, ukrepi pa bi morali biti skladni s pravom Unije o varstvu potrošnikov in zlasti z direktivama 2008/48/ES in 2014/17/EU, vendar bi lahko imeli različne razloge in posledice. Zato je primerno določiti, da ukrep restrukturiranja, ki se odobri za nedonosno izpostavljenost, ne bi smel povzročiti, da se ta izpostavljenost ne bi razvrstila več kot nedonosna, razen če so izpolnjena nekatera stroga merila za prenehanje take razvrstitve.

(8)

Dlje časa, ko je izpostavljenost nedonosna, manjša je verjetnost, da bo poplačana. Zato bi se moral tisti del izpostavljenosti, ki bi moral biti krit z oslabitvami in rezervacijami, drugimi prilagoditvami ali odbitki, sčasoma povečevati po vnaprej določenem časovnem razporedu. Za nedonosne izpostavljenosti, ki jih je institucija kupila, bi se moral kot začetni datum časovnega razporeda šteti datum, na katerega je bila nedonosna izpostavljenost prvotno razvrščena kot nedonosna, in ne datum njenega nakupa. Zato bi moral prodajalec kupca obvestiti o datumu, na katerega je bila izpostavljenost razvrščena kot nedonosna.

(9)

Pri izračunu posebnih popravkov zaradi kreditnega tveganja bi bilo treba upoštevati delne odpise. V izogib dvojnemu štetju odpisa je treba uporabiti bruto knjigovodsko vrednost izpostavljenosti pred delnim odpisom. Vključitev delnih odpisov na seznam postavk, ki jih je mogoče uporabiti za izpolnjevanje zahtev varovalnega mehanizma, bi morala institucije spodbuditi k pravočasnemu priznavanju odpisov. Za nedonosne izpostavljenosti, ki jih je institucija kupila po ceni, ki je nižja od zneska, ki ga dolguje dolžnik, bi moral kupec razliko med nakupno ceno in zneskom, ki ga dolguje dolžnik, obravnavati enako kot delni odpis za namene bonitetnega varovalnega mehanizma.

(10)

Pri zavarovanih nedonosnih izpostavljenostih se na splošno pričakujejo manj pomembne izgube kot pri nezavarovanih nedonosnih izpostavljenostih, saj ima institucija na podlagi kreditnega zavarovanja, s katerim je zavarovana nedonosna izpostavljenost, poleg splošne terjatve do neplačnika še posebno terjatev iz naslova zastavne pravice na sredstvu ali do tretje osebe. V primeru nezavarovane nedonosne izpostavljenosti bi bila na razpolago samo splošna terjatev do neplačnika. Ker je pričakovana izguba pri nezavarovanih nedonosnih izpostavljenostih večja, bi bilo treba uporabljati strožji časovni razpored.

(11)

Izpostavljenost, ki je samo deloma krita z ustreznim kreditnim zavarovanjem, bi bilo treba v kritem delu šteti za zavarovano, v nekritem delu pa za nezavarovano. Da bi določili, katere dele nedonosnih izpostavljenosti je treba obravnavati kot zavarovane ali nezavarovane, bi bilo treba uporabiti merila primernosti kreditnih zavarovanj ter merila za določitev, kaj pomeni v celoti in popolnoma zavarovano s hipotekami, ki se uporabljajo za namene izračuna kapitalskih zahtev, v skladu z ustreznim pristopom na podlagi Uredbe (EU) št. 575/2013, vključno z ustrezno prilagoditvijo vrednosti.

(12)

Ne glede na razlog za nastanek nedonosne izpostavljenosti bi bilo treba uporabiti enak časovni razpored. Bonitetni varovalni mehanizem bi bilo treba uporabljati na ravni posamezne izpostavljenosti. Za nezavarovane nedonosne izpostavljenosti bi bilo treba uporabiti trileten časovni razpored. Da bi institucije in države članice lahko izboljšale učinkovitost postopkov prestrukturiranja ali izterjave ter da bi se upoštevalo, da bodo imele nedonosne izpostavljenosti, zavarovane z nepremičninami, in stanovanjski krediti, za katere jamči primeren dajalec zavarovanja, kot je opredeljen v Uredbi (EU) št. 575/2013, preostalo vrednost dlje časa po tem, ko je kredit razvrščen kot nedonosen, je ustrezno določiti devetleten časovni razpored. Za druge zavarovane nedonosne izpostavljenosti bi se moral uporabljati sedemletni časovni razpored, da se zagotovi polno kritje.

(13)

Za namen uporabe ustreznega faktorja kritja bi bilo treba omogočiti, da se upoštevajo ukrepi restrukturiranja. Natančneje, izpostavljenost bi morala biti še naprej razvrščena kot nedonosna, vendar bi morala zahteva za kritje ostati nespremenjena še za eno dodatno leto. Zato bi se moral faktor, ki bi se uporabljal v letu, v katerem je bil odobren ukrep restrukturiranja, uporabljati dve leti. Če je izpostavljenost po izteku dodatnega leta še vedno nedonosna, bi bilo treba določiti ustrezni faktor tako, kot da ni bil odobren ukrep restrukturiranja, ob upoštevanju datuma, na katerega je bila izpostavljenost prvotno razvrščena kot nedonosna. Ker odobritev ukrepov restrukturiranja ne bi smela privesti do arbitraže, bi bilo treba navedeno dodatno leto dovoliti le za prvi ukrep restrukturiranja, ki je bil odobren po tem, ko je bila izpostavljenost razvrščena kot nedonosna. Poleg tega se zaradi enoletnega obdobja, v katerem faktor kritja ostane nespremenjen, ne bi smel podaljšati časovni razpored oblikovanja oslabitev in rezervacij. Posledično kakršen koli ukrep restrukturiranja, ki se odobri v tretjem letu po razvrstitvi nezavarovane izpostavljenosti kot nedonosne ali v sedmem letu po razvrstitvi zavarovane izpostavljenosti kot nedonosne, ne bi smel odložiti oblikovanja polnega kritja za nedonosne izpostavljenosti.

(14)

Za zagotovitev uporabe preudarnega pristopa pri vrednotenju kreditnega zavarovanja nedonosnih izpostavljenosti, ki jih imajo institucije, bi moral Evropski nadzorni organ (Evropski bančni organ) (EBA) preučiti, ali bi bila potrebna skupna metodologija, zlasti glede predpostavk v zvezi z možnostjo poplačila in izvršljivostjo, in jo po potrebi pripraviti ter po možnosti vanjo vključiti tudi minimalne zahteve za prevrednotenje kreditnega zavarovanja v smislu rokov.

(15)

Da bi omogočili nemoten prehod na nov bonitetni varovalni mehanizem, se nova pravila ne bi smela uporabljati za izpostavljenosti, ki so nastale pred 26. aprilom 2019.

(16)

Za zagotovitev, da se spremembe Uredbe (EU) št. 575/2013, uvedene s to uredbo, začnejo uporabljati pravočasno, bi morala ta uredba začeti veljati dan po dnevu objave v Uradnem listu Evropske unije.

(17)

Uredbo (EU) št. 575/2013 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

(1)

Uredba (ES) št. 443/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (3) in Uredba (EU) št. 510/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (4) sta bili večkrat bistveno spremenjeni. Ker so potrebne nove spremembe, bi ju bilo treba zaradi jasnosti prenoviti.

(2)

Da bi omogočili dosleden in učinkovit prehod po prenovitvi in razveljavitvi uredb (ES) št. 443/2009 in (EU) št. 510/2011, bi se morala ta uredba uporabljati od 1. januarja 2020. Vsekakor je primerno do leta 2024 ohraniti nespremenjene standarde emisijskih vrednosti CO2 in načine za njihovo doseganje, kot je določeno v navedenih uredbah.

(3)

V Pariškem sporazumu (5) je med drugim določen dolgoročen cilj, skladen s ciljem o omejitvi dviga povprečne svetovne temperature na precej pod 2 °C nad predindustrijsko ravnjo in o nadaljevanju prizadevanj, da dvig temperature ne bi presegel 1,5 °C nad predindustrijsko ravnjo. Zadnje znanstvene ugotovitve, ki jih je Medvladni odbor za podnebne spremembe (IPCC) vključil v svoje posebno poročilo o učinkih globalnega segrevanja za 1,5 °C nad predindustrijsko ravnjo in s tem povezanih globalnih usmeritvah glede emisij toplogrednih plinov, nedvoumno potrjujejo negativne posledice podnebnih sprememb. Iz navedenega posebnega poročila izhaja, da je zmanjšanje emisij v vseh sektorjih ključnega pomena za omejitev globalnega segrevanja.

(4)

Da bi prispevali k ciljem Pariškega sporazuma, je treba pospešiti preoblikovanje celotnega prometnega sektorja v smeri ničelnih emisij ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 28. novembra 2018 z naslovom „Čist planet za vse – Evropska strateška dolgoročna vizija za uspešno, sodobno, konkurenčno in podnebno nevtralno gospodarstvo“, ki vsebuje pregled gospodarskih in družbenih sprememb, potrebnih v vseh gospodarskih in družbenih sektorjih, da bi do leta 2050 dosegli ničelne emisije toplogrednih plinov. Tudi emisije onesnaževal zraka v prometu, ki zelo škodijo našemu zdravju in okolju, je treba brez odlašanja izrazito zmanjšati. Emisije iz konvencionalnih vozil z motorjem z notranjim zgorevanjem bo treba še naprej zmanjševati tudi po letu 2020. Do leta 2030 bo treba uvesti brezemisijska in nizkoemisijska vozila, ki bodo morala pridobiti znaten tržni delež. Po letu 2030 bo treba dodatno zmanjšati tudi emisije CO2 iz osebnih avtomobilov in lahkih gospodarskih vozil.

(5)

Komisija v sporočilih z dne 31. maja 2017 z naslovom „Evropa v gibanju – Agenda za socialno pravičen prehod na čisto, konkurenčno in povezano mobilnost za vse“ in z dne 8. novembra 2017 z naslovom „Uresničevanje nizkoemisijske mobilnosti – Evropska unija, ki varuje planet, opolnomoča svoje potrošnike ter ščiti svojo industrijo in delavce“ poudarja, da so standardi emisijskih vrednosti CO2 za osebne avtomobile in lahka gospodarska vozila močno gonilo inovacij in učinkovitosti ter bodo prispevali h krepitvi konkurenčnosti avtomobilske industrije ter na tehnološko nevtralen način utrli pot brezemisijskim in nizkoemisijskim vozilom.

(6)

Ta uredba določa jasno pot do zmanjšanja emisij CO2 s strani sektorja cestnega prometa in prispeva k doseganju zavezujočega cilja vsaj 40-odstotnega domačega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov v vsem gospodarstvu do leta 2030 glede na ravni iz leta 1990, kot ga je potrdil Evropski svet v svojih sklepih z zasedanja 23. in 24. oktobra 2014 ter ki ga je Svet za okolje na zasedanju 6. marca 2015 odobril kot načrtovani nacionalno določeni prispevek Unije in njenih držav članic na podlagi Pariškega sporazuma.

(7)

Uredba (EU) 2018/842 Evropskega parlamenta in Sveta (6) določa obveznosti za države članice, da do leta 2030 dosežejo cilj Unije, in sicer zmanjšanje njenih emisij toplogrednih plinov za 30 % pod ravnjo iz leta 2005 v sektorjih, ki niso del sistema Evropske unije za trgovanje z emisijami, vzpostavljenega z Direktivo 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta (7). Velik del emisij v teh sektorjih nastane v cestnem prometu. Poleg tega se emisije v cestnem prometu povečujejo in ostajajo precej nad ravnmi iz leta 1990. Če se bodo emisije v cestnem prometu še povečevale, bodo ta povečanja še naprej spodkopavala zmanjševanje emisij v drugih sektorjih v boju proti podnebnim spremembam.

(8)

Evropski svet je v sklepih z dne 23. in 24. oktobra 2014 poudaril pomen zmanjševanja emisij toplogrednih plinov in tveganj zaradi odvisnosti od fosilnih goriv v prometnem sektorju, in sicer s celovitim in tehnološko nevtralnim pristopom za spodbujanje zmanjšanja emisij in energijske učinkovitosti v prometu, za električni prevoz in obnovljive vire energije v prometu tudi po letu 2020.

(9)

Da bi potrošnikom v Uniji zagotovili zanesljivo, trajnostno, konkurenčno in cenovno dostopno oskrbo z energijo, je energijska učinkovitost, ki prispeva k zmernosti povpraševanja, ena od petih medsebojno dopolnjujočih se in tesno povezanih razsežnosti iz sporočila Komisije z dne 25. februarja 2015 z naslovom „Okvirna strategija za trdno energetsko unijo s podnebno politiko, usmerjeno v prihodnost“. V tem sporočilu je navedeno, da morajo sicer vsi gospodarski sektorji sprejeti ukrepe za učinkovitejšo rabo energije, vendar pa ima promet ogromen potencial glede energijske učinkovitosti, ki se lahko izkoristi tudi z neprekinjenim prizadevanjem za zaostritev standardov emisijskih vrednosti CO2 za osebne avtomobile in lahka gospodarska vozila v perspektivi za leto 2030.

(10)

Pri oceni uredb (ES) št. 443/2009 in (EU) št. 510/2011 v letu 2015 je bilo ugotovljeno, da sta relevantni, na splošno skladni ter da sta ustvarili znatne prihranke emisij, pri tem pa sta bili bolj stroškovno učinkoviti, kot je bilo sprva predvideno. Prav tako sta za Unijo ustvarili znatno dodano vrednost, ki je ne bi bilo mogoče v enaki meri doseči z nacionalnimi ukrepi. Vendar je koristi teh uredb spodkopala vse večja razlika med emisijami CO2, merjenimi v okviru novega evropskega voznega cikla (NEDC), in emisijami CO2 vozil pri vožnji v dejanskih razmerah.

(11)

Zato je primerno uresničevati cilje uredb (ES) št. 443/2009 in (EU) št. 510/2011 z določitvijo novih ciljev za celotni vozni park EU glede zmanjšanja emisij CO2 iz osebnih avtomobilov in lahkih gospodarskih vozil v obdobju do leta 2030. Pri opredelitvi ravni teh ciljev so bili upoštevani njihova učinkovitost pri doseganju stroškovno učinkovitega prispevka k zmanjšanju emisij v sektorjih, ki so zajeti z Uredbo (EU) 2018/842, do leta 2030, nastali stroški in prihranki za družbo, proizvajalce in uporabnike vozil ter njihove neposredne in posredne posledice za zaposlovanje, konkurenčnost in inovativnost ter posredne koristi v smislu zmanjšanja onesnaženosti zraka in zanesljivosti oskrbe z energijo. Glede na to, da sta tržni delež in posledično skupni prispevek emisij CO2 iz osebnih avtomobilov bistveno višja od tistih iz lahkih gospodarskih vozil, je primeren diferenciran pristop za osebne avtomobile in lahka gospodarska vozila.

(12)

Zagotoviti bi bilo treba družbeno sprejemljiv in pravičen prehod na brezemisijsko mobilnost. Zato je pomembno, da se upoštevajo družbeni učinki tega prehoda vzdolž celotne avtomobilske vrednostne verige in da se proaktivno obravnavajo posledice za zaposlovanje. Zato je treba razmisliti o ciljno usmerjenih programih na ravni Unije ter na nacionalni in regionalni ravni za preusposabljanje, dodatno usposabljanje in prerazporejanje delavcev, pa tudi o pobudah za izobraževanje in iskanje zaposlitve v prizadetih skupnostih in regijah, vse to pa v tesnem dialogu s socialnimi partnerji in pristojnimi organi. Kot del tega prehoda bi bilo treba okrepiti zaposlovanje žensk in enake možnosti v tem sektorju.

(13)

Uspešen prehod na brezemisijsko mobilnost zahteva celosten pristop in okolje, naklonjeno spodbujanju inovacij, Unija pa bi morala tudi ohraniti vodilni položaj na tehnološkem področju v tem sektorju. To vključuje javne in zasebne naložbe v raziskave in inovacije, povečanje ponudbe brezemisijskih in nizkoemisijskih vozil, postavitev polnilne in oskrbovalne infrastrukture, vključitev v energetske sisteme, pa tudi trajnostno dobavo materialov in trajnostno proizvodnjo ter ponovno uporabo in recikliranje baterij v Evropi. Za to je potrebno usklajeno ukrepanje na ravni Unije ter na nacionalni, regionalni in lokalni ravni.

(14)

V okviru izvajanja Uredbe (ES) št. 715/2007 Evropskega parlamenta in Sveta (8) se je leta 2017 začel uporabljati nov preskusni postopek za merjenje emisij CO2 iz osebnih avtomobilov in lahkih gospodarskih vozil ter njihove porabe goriva, in sicer globalno usklajeni preskusni postopek za lahka vozila (WLTP), določen v Uredbi Komisije (EU) 2017/1151 (9). S tem preskusnim postopkom se zagotovi, da vrednosti emisij CO2 in porabe goriva bolje odražajo vrednosti v dejanskih razmerah.

Zato je primerno, da bi novi cilji glede emisij CO2 temeljili na emisijah CO2, določenih na podlagi tega preskusnega postopka. Ker pa bodo od leta 2021 za zagotavljanje skladnosti s ciljem na voljo vrednosti emisij CO2 na WLTP, je primerno nove standarde emisijskih vrednosti CO2 opredeliti kot ravni zmanjšanja emisij, določene v zvezi s cilji za leto 2021, izračunanimi na podlagi emisij CO2, izmerjenih za namen preskusnega postopka za emisije WLTP. Za zagotovitev zanesljivosti in reprezentativnosti vrednosti, ki se uporabijo kot izhodišče za opredelitev ciljev zmanjšanja emisij, ki bodo uporabljene v letih 2025 in 2030, so bili pogoji za izvedbo teh meritev pojasnjeni v okviru izvajanja izvedbenih uredb Komisije (EU) 2017/1152 (10) in (EU) 2017/1153 (11).

(15)

Pomembno je, da določanje zahtev za zmanjševanje emisij CO2 še naprej omogoča predvidljivost in varnost načrtovanja na ravni Unije za proizvajalce vozil za njihov celotni vozni park novih osebnih avtomobilov in novih lahkih gospodarskih vozil v Uniji.

(16)

Pri oceni Direktive 1999/94/ES Evropskega parlamenta in Sveta (12), ki jo je Komisija opravila leta 2016, se je pokazalo, da je treba dodatno pojasniti in poenostaviti navedeni zakonodajni akt, s čimer bi lahko povečali njeno relevantnost, izvedljivost, učinkovitost in doslednost. Zato bi morala Komisija navedeno direktivo pregledati najpozneje do 31. decembra 2020 in po potrebi predložiti ustrezen zakonodajni predlog. Da bi podprli uporabo okolju najbolj prijaznih vozil z najučinkovitejšo porabo goriva, bi bilo treba pri tem pregledu upoštevati zlasti možnost vključitve lahkih gospodarskih vozil ter potrebo po bolje zasnovanih in bolj usklajenih zahtevah Unije glede označevanja, ki bi potrošnikom lahko zagotavljalo primerljive, zanesljive in uporabniku prijazne informacije o koristih brezemisijskih in nizkoemisijskih vozil, vključno z informacijami o onesnaževalih zraka.

(17)

Cilje zmanjšanja emisij za celotni vozni park Unije novih osebnih avtomobilov in novih lahkih gospodarskih vozil bi bilo zato treba določiti za leto 2025 in 2030, ob upoštevanju časa obnove voznega parka in potrebe po tem, da sektor cestnega prometa prispeva k uresničevanju podnebnih in energetskih ciljev za leto 2030. Ta postopni pristop avtomobilsko industrijo tudi jasno in zgodaj opozarja, da ne sme odlašati z uvajanjem energijsko učinkovitih tehnologij ter brezemisijskih in nizkoemisijskih vozil na trg.

(18)

Standardi emisijskih vrednosti CO2, določeni v tej uredbi, se uporabljajo za nove osebne avtomobile in nova lahka gospodarska vozila. V zvezi z obstoječim voznim parkom teh vozil, vključno z rabljenimi vozili, se lahko, med drugim, na nacionalni ravni kot na ravni Unije sprejmejo še dodatni ukrepi za zmanjševanje emisij. Sprejmejo se lahko na primer ukrepi za spodbujanje hitrejše obnove voznega parka, da bi bila starejša vozila, ki ustvarjajo več emisij, čim hitreje nadomeščena z učinkovitejšimi vozili. Cenovno dostopnejša brezemisijska in nizkoemisijska vozila bi lahko spodbudila spremembo vedenjskih vzorcev potrošnikov in hitrejši prehod na nizkoemisijske tehnologije.

(19)

Unija sicer spada med največje proizvajalce motornih vozil na svetu in je v vodilnem tehnološkem položaju v svetovnem avtomobilskem sektorju, vendar pa se konkurenca povečuje in ta sektor se hitro spreminja z novimi inovacijami v električnem pogonskem sistemu ter s sodelovalno, povezano in avtomatizirano mobilnostjo. Da bi ohranila svojo globalno konkurenčnost in dostop do trgov, potrebuje Unija regulativni okvir, vključno z določeno spodbudo na področju brezemisijskih in nizkoemisijskih vozil, ki bodo prispevali k oblikovanju velikega domačega trga ter podpirali tehnološki razvoj in inovacije.

(20)

Uvesti bi bilo treba namenski mehanizem spodbud, s katerim bi zagotovili nemoten prehod na brezemisijsko mobilnost. Ta mehanizem bi bilo treba zasnovati tako, da bi se spodbujala uvedba brezemisijskih in nizkoemisijskih vozil na trg Unije. Uvesti bi bilo treba tudi poseben prehodni ukrep, da bi dostop do brezemisijskih in nizkoemisijskih vozil omogočili tudi potrošnikom iz držav članic, na trgih katerih je delež takšnih vozil majhen.

(21)

Določitev ustreznih referenčnih vrednosti za delež brezemisijskih in nizkoemisijskih vozil v voznem parku EU, skupaj z uvedbo dobro zasnovanega mehanizma za prilagoditev cilja specifičnih emisij za posameznega proizvajalca, ki bi temeljil na deležu brezemisijskih in nizkoemisijskih vozil v proizvajalčevem voznem parku, bi morala pomeniti odločno in prepričljivo sporočilo, da sta potrebna razvoj, uvedba in trženje takih vozil ter hkrati omogočene nadaljnje izboljšave učinkovitosti konvencionalnih motorjev z notranjim zgorevanjem.

(22)

Pri določanju olajšav za brezemisijska in nizkoemisijska vozila je primerno upoštevati razlike v emisijah CO2 med vozili. Kar zadeva osebna vozila, bi bilo treba pri prehodu na brezemisijska vozila upoštevati vlogo nizkoemisijskih vozil, zlasti priključnih hibridov. Prilagoditveni mehanizem bi moral zagotoviti, da se proizvajalcu, ki presega referenčno raven, omogoči višji cilj specifičnih emisij. Da se zagotovi uravnotežen pristop, bi bilo treba določiti omejitve glede ravni prilagoditve, ki je sploh mogoča v tem mehanizmu. Tako se bodo ustvarile spodbude, s katerimi se bo podpirala pravočasna postavitev polnilne in oskrbovalne infrastrukture ter dosegle velike koristi za potrošnike, konkurenčnost in okolje.

(23)

Pravni okvir za doseganje cilja za celotni vozni park EU bi moral zagotoviti konkurenčno nevtralne, socialno pravične in trajnostne cilje zmanjšanja emisij, ki upoštevajo raznolikosti evropskih proizvajalcev avtomobilov, ter preprečiti vsako neupravičeno izkrivljanje konkurence med njimi.

(24)

Da bi ohranili raznolikost trga osebnih avtomobilov in lahkih gospodarskih vozil ter njegovo zmožnost zadovoljevanja različnih potreb potrošnikov, bi morali biti cilji specifičnih emisij opredeljeni linearno v povezavi z uporabnostjo vozil. Ohranitev mase kot parametra uporabnosti je v skladu z obstoječo ureditvijo. Da bi se bolje odražala masa vozil na cestah, bi bilo treba z učinkom od leta 2025 parameter mase v stanju, pripravljenem za vožnjo, nadomestiti s parametrom preskusne mase vozila, kot je določena v WLTP.

(25)

Preprečiti bi bilo treba spreminjanje ciljev za celotni vozni park EU zaradi sprememb v povprečni masi voznega parka. Spremembe povprečne mase bi bilo zato treba brez odlašanja upoštevati v izračunih ciljev specifičnih emisij in vrednost povprečne mase, ki se uporablja v ta namen, bi bilo treba prilagoditi vsaki dve leti z učinkom od leta 2025.

(26)

Da bi se povsem nevtralno in pravično porazdelila prizadevanja za zmanjšanje emisij, in sicer tako, da bi se odražala raznolikost trga za osebne avtomobile in lahka gospodarska vozila, ter upoštevale spremembe v ciljih specifičnih emisij na podlagi WLTP iz leta 2021, je primerno določiti naklon krivulje mejnih vrednosti na podlagi specifičnih emisij CO2 vseh novoregistriranih vozil v zadevnem letu ter upoštevati spremembe ciljev za celotni vozni park EU med leti 2021, 2025 in 2030, da bi se tako zagotovila enaka prizadevanja za zmanjšanje emisij vseh proizvajalcev. Kar zadeva lahka gospodarska vozila, bi se moral za proizvajalce lažjih kombiniranih vozil, izpeljanih iz osebnih avtomobilov, uporabljati isti pristop kot za proizvajalce osebnih avtomobilov, za proizvajalce težjih vozil pa bi bilo treba določiti bolj strm in nespremenljiv naklon krivulje za celotno ciljno obdobje.

(27)

Namen te uredbe je doseči v njej zastavljene cilje, med drugim z oblikovanjem spodbud za naložbe avtomobilske industrije v nove tehnologije. Ta uredba aktivno spodbuja ekološke inovacije in določa mehanizem, ki bi moral upoštevati tehnološki razvoj v prihodnosti. Izkušnje kažejo, da so ekološke inovacije uspešno prispevale k stroškovni učinkovitosti uredb (ES) št. 443/2009 in (EU) št. 510/2011 ter k zmanjšanju dejanskih emisij CO2, ki nastajajo med vožnjo. To ureditev bi zato bilo treba ohraniti in področje uporabe razširiti na ustvarjanje spodbud za izboljšanje učinkovitosti klimatskih naprav.

(28)

Zagotoviti pa bi bilo treba ravnotežje med spodbudami za ekološke inovacije in tistimi tehnologijami, za katere je učinek zmanjšanja emisij dokazan v uradnem preskusnem postopku. Zato je primerno ohraniti zgornjo mejo prihrankov zaradi ekoloških inovacij, ki jih proizvajalec lahko upošteva pri zagotavljanju skladnosti s cilji. Komisija bi morala imeti možnost pregledati višino te zgornje meje, zlasti da bi upoštevala učinke sprememb v uradnem preskusnem postopku. Prav tako je primerno pojasniti, kako bi bilo treba izračunati prihranke za zagotavljanje skladnosti s cilji.

(29)

Trajnostne lahke komponente so pomembne za zmanjšanje porabe energije in emisij CO2 novih vozil. Njihov nadaljnji razvoj in uvajanje bi morala podpirati prehod na brezemisijsko in nizkoemisijsko mobilnost.

(30)

Direktiva 2007/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta (13) je vzpostavila usklajen okvir, ki vsebuje upravne predpise in splošne tehnične zahteve za odobritev vseh novih vozil iz njenega področja uporabe. Subjekt, ki je odgovoren za izpolnjevanje obveznosti iz te uredbe, bi moral biti isti kot subjekt, ki je odgovoren za vse vidike postopka homologacije v skladu z Direktivo 2007/46/ES in za zagotavljanje skladnosti proizvodnje.

(31)

Za namene homologacije se za vozila za posebne namene, kakor so opredeljena v Prilogi II k Direktivi 2007/46/ES, uporabljajo posebne zahteve, zato bi jih bilo treba izključiti iz področja uporabe te uredbe.

(32)

V primerih, kadar bi brezemisijska lahka gospodarska vozila, katerih referenčna masa presega 2 610 kg oziroma 2 840 kg, izpadla iz področje uporabe te uredbe samo zaradi mase sistema za shranjevanje energije, je primerno, da bi za ta vozila vseeno šteli, da spadajo v področje uporabe te uredbe.

(33)

Ni primerno, da se uporabi ista metoda za določitev ciljev glede zmanjševanja emisij za velike in za male proizvajalce, ki so na podlagi meril iz te uredbe obravnavani kot neodvisni. Ti mali proizvajalci bi morali imeti možnost, da zaprosijo za alternativne cilje glede zmanjševanja emisij, ki bi bili vezani na tehnološke možnosti posameznega proizvajalca, da zmanjša specifične emisije CO2 iz svojih vozil, ter bili skladni z značilnostmi zadevnih tržnih segmentov.

(34)

Glede na nesorazmeren učinek izpolnjevanja ciljev specifičnih emisij, opredeljenih na podlagi uporabnosti vozila, na najmanjše proizvajalce, veliko upravno breme v zvezi s postopkom za odobritev odstopanja in le neznatne koristi v smislu zmanjšanja emisij CO2 iz vozil, ki jih prodajo ti proizvajalci, bi morali biti proizvajalci, ki so odgovorni za manj kot 1 000 novih osebnih avtomobilov in novih lahkih gospodarskih vozil, letno registriranih v Uniji, izključeni s področja uporabe cilja specifičnih emisij in premije za presežne emisije. Kadar pa proizvajalec, za katerega velja izjema, kljub temu zaprosi za odstopanje in mu je tudi odobreno, je primerno, da mora tak proizvajalec cilj glede odstopanja tudi izpolnjevati.

(35)

Postopek za odobritev odstopanj od cilja 95 g CO2/km za celotni vozni park EU za ozko specializirane proizvajalce vozil zagotavlja usklajenost prizadevanj teh ozko specializiranih proizvajalcev za zmanjšanje emisij s prizadevanji velikih proizvajalcev v zvezi z navedenim ciljem. Primerno je, da imajo ti ozko specializirani proizvajalci še naprej možnost, da se jim odobri odstopanje tudi od ciljev, ki veljajo za obdobje od leta 2025 do 2028.

(36)

Pri določanju povprečnih specifičnih emisij CO2 za vse nove osebne avtomobile in nova lahka gospodarska vozila, registrirane v Uniji, za katere so odgovorni proizvajalci, bi bilo treba upoštevati vse osebne avtomobile in lahka gospodarska vozila, ne glede na maso oziroma druge značilnosti. Čeprav Uredba (ES) št. 715/2007 ne vključuje osebnih avtomobilov in lahkih gospodarskih vozil z referenčno maso, ki presega 2 610 kg in za katere se ne uporablja homologacija v skladu s členom 2(2) navedene uredbe, bi bilo treba emisije za ta vozila meriti v skladu z istimi postopki merjenja, kot so določeni na podlagi Uredbe (ES) št. 715/2007, zlasti postopkih, določenih v Uredbi Komisije (ES) št. 692/2008 (14) in Uredbi (EU) 2017/1151, ter po postopkih korelacije, sprejetih na podlagi uredb (ES) št. 443/2009 in (EU) št. 510/2011, zlasti pa izvedbenih uredb (EU) 2017/1152 in (EU) 2017/1153. Tako dobljene vrednosti emisij CO2 bi bilo treba vpisati v certifikat o skladnosti vozil, da se lahko vključijo v shemo za spremljanje.

(37)

Specifične emisije CO2 iz dodelanih lahkih gospodarskih vozil bi bilo treba dodeliti proizvajalcu osnovnega vozila.

(38)

Preučiti bi bilo treba posebni položaj proizvajalcev lahkih gospodarskih vozil, ki izdelujejo nedokončana vozila, homologirana v več stopnjah. Ker so ti proizvajalci odgovorni za izpolnjevanje ciljev glede emisij CO2, bi morali imeti možnost z zadostno gotovostjo predvideti emisije CO2 dodelanih vozil. Komisija bi morala zagotoviti, da so te potrebe ustrezno obravnavane v izvedbenih ukrepih, sprejetih na podlagi Uredbe (ES) št. 715/2007.

(39)

Da bi omogočili prožnost za namene doseganja ciljev iz te uredbe, bi se lahko proizvajalci združevali na odprti, transparentni in nediskriminatorni podlagi. Sporazum o združevanju sme trajati največ pet let, vendar bi morala obstajati možnost obnovitve. Kadar se proizvajalci združijo, se šteje, da so dosegli zastavljene cilje iz te uredbe, če povprečna vrednost emisij združenih proizvajalcev ne presega cilja specifičnih emisij tega združenja.

(40)

Pokazalo se je, da je možnost proizvajalcev, da se združijo, stroškovno učinkovit način za doseganje skladnosti s cilji glede emisij CO2, zlasti pri olajšanju skladnosti za tiste proizvajalce, ki proizvajajo omejen obseg vozil. Da bi se povečala konkurenčna nevtralnost, bi morala imeti Komisija pooblastila, da pojasni pogoje, pod katerimi se lahko neodvisni proizvajalci združujejo, s čimer bi zagotovila, da bi bili v enakovrednem položaju kot povezana podjetja.

(41)

Da se zagotovi doseganje ciljev iz te uredbe, je potreben trden mehanizem za doseganje skladnosti.

(42)

Za zmanjšanje emisij CO2 na podlagi te uredbe je tudi bistveno, da so emisije iz vozil v uporabi skladne z vrednostmi CO2, določenimi pri homologaciji. Zato bi moralo biti mogoče, da Komisija pri izračunu povprečnih specifičnih emisij CO2 proizvajalca upošteva vsako sistemsko neskladnost, ki jo ugotovijo homologacijski organi v zvezi z emisijami CO2 iz vozil v uporabi.

(43)

Komisija bi morala imeti pooblastila za določitev in izvedbo postopka za preverjanje, ali emisije CO2 iz vozil v prometu, kot je določeno v skladu z WLTP, ustrezajo vrednostim emisij CO2, zabeleženim v certifikatih o skladnosti. Pri pripravi tega postopka bi bilo treba posebno pozornost nameniti opredelitvi metod, vključno z uporabo podatkov, pridobljenih z napravami za spremljanje porabe goriva in/ali energije, nameščenimi v vozilu, s katerimi bi odkrivali strategije za umetno izboljšanje učinkovitosti vozil glede emisij CO2 v postopku homologacije. Kadar se pri takem preverjanju odkrijejo odstopanja ali strategije, ki umetno izboljšajo učinkovitost vozil glede emisij CO2, bi se moralo ta odkritja šteti za zadosten razlog za sum resnega tveganja neizpolnjevanja zahtev iz Uredbe (EU) 2018/858 Evropskega parlamenta in Sveta (15) ter Uredbe (ES) št. 715/2007, države članice pa bi morale na podlagi tega sprejeti potrebne ukrepe v skladu s poglavjem XI Uredbe (EU) 2018/858.

(44)

Specifične emisije CO2 iz novih osebnih avtomobilov in lahkih gospodarskih vozil se v Uniji merijo na usklajen način v skladu z WLTP. Da se karseda zmanjša upravno breme te uredbe, bi bilo treba skladnost ugotavljati s podatki o registraciji novih osebnih avtomobilov in lahkih gospodarskih vozil v Uniji, ki jih zbirajo države članice in sporočijo Komisiji. Da se zagotovi usklajenost podatkov za oceno skladnosti, bi morala biti pravila za zbiranje in sporočanje teh podatkov čim bolj usklajena. Zato bi moralo biti jasno navedeno, da so pristojni organi odgovorni za predložitev pravilnih in celovitih podatkov ter da morajo ti organi in Komisija učinkovito sodelovati pri obravnavanju vprašanj kakovosti podatkov.

(45)

Skladnost proizvajalcev s cilji te uredbe bi bilo treba oceniti na ravni Unije. Proizvajalci, pri katerih povprečne specifične emisije CO2 presežejo vrednosti, dovoljene s to uredbo, bi morali plačati premijo za presežne emisije za vsako koledarsko leto. Zneske premije za presežne emisije bi bilo treba šteti za prihodek v splošnem proračunu Unije. Komisija bi morala v svojem pregledu leta 2023 oceniti možnost dodelitve zneskov premij za presežne emisije v poseben sklad ali ustrezen program, katerega cilj je zagotoviti pravičen prehod na brezemisijsko mobilnost ter podpirati preusposabljanje, dodatno usposabljanje ter drugo pridobivanje znanj in spretnosti delavcev v avtomobilskem sektorju.

(46)

Nacionalni ukrepi, ki jih države članice ohranijo ali uvedejo v skladu s členom 193 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), glede na namen te uredbe in postopkov, ki se uvajajo z njo, ne bi smeli nalagati dodatnih ali strožjih kazni proizvajalcem, ki ne izpolnjujejo ciljev iz te uredbe.

(47)

Ta uredba ne bi smela posegati v popolno uporabo pravil Unije o konkurenci.

(48)

Učinkovitost ciljev iz te uredbe pri dejanskem zmanjšanju emisij CO2 je močno odvisna od dejanske reprezentativnosti uradnega preskusnega postopka. V skladu z znanstvenim mnenjem 1/2016 mehanizma za znanstveno svetovanje (SAM) z naslovom „Zmanjševanje vrzeli med dejanskimi emisijami CO2 iz lahkih vozil, ki nastajajo med vožnjo, in emisijami iz laboratorijskega preskušanja“ in priporočilom Evropskega parlamenta z dne 4. aprila 2017 Svetu in Komisiji po njegovi preiskavi o meritvah emisij v avtomobilskem sektorju (16) bi bilo treba vzpostaviti mehanizem za oceno dejanske reprezentativnosti vrednosti emisij CO2 in porabe energije vozil, ki so določene v skladu s WLTP. Najbolj zanesljiv način za zagotovitev dejanske reprezentativnosti homologacijskih vrednosti je uporaba podatkov iz naprav za spremljanje porabe goriva in/ali energije, nameščenih v vozilu. Komisija bi zato morala imeti pooblastila za pripravo postopkov, potrebnih za zbiranje in obdelavo podatkov o porabi goriva in energije, potrebnih za to ocenjevanje, ter za zagotavljanje, da so ti podatki na voljo javnosti, pri čemer bi morala poskrbeti za varstvo vseh osebnih podatkov. Poleg tega je primerno, da se delo v zvezi s standardizacijo naprav za spremljanje porabe goriva in energije, nameščenih v vozilu, v okviru izvajanja Uredbe (EU) 2017/1151 brez odlašanja začne, da bi zagotovili razpoložljivost podatkov o porabi goriva in/ali energije iz električnih vozil z baterijo in vozil s pogonskim sistemom, ki uporabljajo plinasta goriva, vključno z vodikom.

(49)

Komisija bi morala tudi oceniti, kako bi podatki o porabi goriva in energije lahko pripomogli k temu, da bi emisije CO2 vozil, ugotovljene v skladu z WLTP, dolgoročno odražale dejanske emisije, ki nastajajo med vožnjo, za vse proizvajalce, in zlasti to, kako bi lahko te podatke uporabili za spremljanje razkoraka med emisijami CO2, izmerjenimi v laboratoriju, in tistimi, ki nastajajo med vožnjo, po potrebi pa tudi preprečili, da bi se ta razkorak še povečal.

(50)

Pomembno je ocenjevati emisije v celotnem življenjskem ciklu osebnih avtomobilov in lahkih gospodarskih vozil na ravni Unije. Zato bi morala Komisija najpozneje do leta 2023 preučiti možnost razvoja skupne metodologije Unije za oceno emisij CO2 v celotnem življenjskem ciklu takih vozil, ki se dajo na trg Unije, in dosledno sporočanje podatkov o teh emisijah. Komisija bi morala sprejeti nadaljnje ukrepe, po potrebi pa tudi zakonodajne predloge.

(51)

Leta 2024 se bo pregledal napredek, dosežen na podlagi Uredbe (EU) 2018/842 in Direktive 2003/87/ES. Zato je primerno celovito pregledati učinkovitost te uredbe v letu 2023, da se omogoči usklajena in dosledna ocena meritev, opravljenih na podlagi vseh teh instrumentov. Komisija bi morala pri tem pregledu iz leta 2023 tudi določiti jasno pot do nadaljnjega zmanjšanja emisij CO2 za osebne avtomobile in lahka gospodarska vozila po letu 2030, da bi se znatno prispevalo k uresničitvi dolgoročnega cilja iz Pariškega sporazuma. Kadar je primerno, bi bilo treba poročilu o tem pregledu priložiti predlog za spremembo te uredbe.

(52)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila v zvezi z: določitvijo podrobnih pogojev za združevanje; sprejetjem podrobnih pravil o postopkih za spremljanje in sporočanje podatkov o povprečnih emisijah ter o uporabi prilog II in III; sprejetjem podrobnih pravil o postopkih za sporočanje odstopanj, ki so bila odkrita v emisijah CO2 iz vozil v prometu pri preverjanjih in za upoštevanje teh odstopanj pri izračunu povprečnih specifičnih emisij CO2 proizvajalca; določitvijo sredstev za zbiranje premij za presežne emisije, objavo učinkovitosti proizvajalcev; sprejetjem podrobnih določb o postopku za odobritev inovativnih tehnologij ali inovativnih tehnoloških svežnjev; sprejetjem podrobno določenega postopka zbiranja in obdelave parametrov v zvezi z dejanskimi emisijami CO2, ki nastajajo med vožnjo, in porabo goriva ali energije pri osebnih avtomobilih in lahkih gospodarskih vozilih; določitvijo postopkov za izvajanje preverjanj, (i) da vrednosti emisij CO2 in porabe goriva, zabeležene v certifikatih o skladnosti, ustrezajo emisijam CO2 iz vozil v uporabi in njihovi porabi goriva in (ii) obstoj strategij v vozilih ali strategij, povezanih z vzorčnimi vozili, ki umetno izboljšujejo učinkovitost vozil na preskusih, ki se izvajajo za namene homologacije; in v zvezi z določitvijo korelacijskih parametrov, ki so potrebni za prilagoditev na morebitne spremembe regulativnega preskusnega postopka za merjenje specifičnih emisij CO2. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (17).

(53)

Za spreminjanje oziroma dopolnjevanje nebistvenih elementov določb te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi s: spreminjanjem zahtev glede podatkov in podatkovnih parametrov iz prilog II in III k tej uredbi; določitvijo pravil o razlagi meril za upravičenost nekaterih proizvajalcev do odstopanj, o vsebini prošenj za odstopanje, o vsebini in oceni programov za zmanjšanje specifičnih emisij CO2; spremembo dela A Priloge I k tej uredbi z namenom določitve formul za izračun ciljev glede odstopanja za ozko specializirane proizvajalce; prilagoditvijo zgornje meje z učinkom od leta 2025 dalje za skupne prispevke inovativnih tehnologij k zmanjšanju povprečnih specifičnih emisij CO2 posameznega proizvajalca; določitvijo vodilnih načel in meril za opredelitev postopkov za opravljanje preverjanj; določitvijo ukrepov za prilagoditev vrednosti M0 in TM0; in prilagoditvijo formul za izračun ciljev specifičnih emisij za odraz spremembe v regulativnem preskusnem postopku. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (18). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(54)

Uredbi (ES) št. 443/2009 in (EU) št. 510/2011 bi bilo treba razveljaviti z učinkom od 1. januarja 2020.

(55)

Ker ciljev te uredbe, in sicer določitve zahtev za vrednosti emisij CO2 za nove osebne avtomobile in nova lahka gospodarska vozila, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi njihovega obsega in učinkov lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev –

(1)

V skladu z Uredbo (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o carinskem zakoniku Unije (2) (v nadaljnjem besedilu: Zakonik) je treba vso izmenjavo informacij med carinskimi organi ter med gospodarskimi subjekti in carinskimi organi in shranjevanje takšnih informacij izvajati z uporabo tehnik elektronske obdelave podatkov.

(2)

Vendar Zakonik v prehodnem obdobju poleg tehnik elektronske obdelave podatkov iz člena 6(1) Zakonika omogoča tudi uporabo drugih načinov izmenjave in shranjevanja informacij, kolikor elektronski sistemi, ki so potrebni za uporabo določb Zakonika, še niso operativni. To prehodno obdobje se mora končati najpozneje 31. decembra 2020.

(3)

V skladu z Zakonikom morajo države članice sodelovati s Komisijo pri razvoju, vzdrževanju in uporabi elektronskih sistemov za izmenjavo in shranjevanje carinskih informacij, Komisija pa mora pripraviti delovni program v zvezi z razvojem in uporabo teh elektronskih sistemov.

(4)

Delovni program je bil oblikovan v Izvedbenem sklepu Komisije (EU) 2016/578 (3). Vsebuje seznam 17 elektronskih sistemov, ki jih morajo za uporabo Zakonika razviti bodisi države članice same (kadar gre za sisteme, ki se upravljajo na nacionalni ravni, v nadaljnjem besedilu: nacionalni sistemi) bodisi države članice in Komisija v tesnem sodelovanju (kadar gre za sisteme, ki zajemajo celotno Unijo, pri čemer so lahko nekateri sestavljeni tako iz komponent, ki zajemajo celotno Unijo, kot tudi iz nacionalnih komponent, v nadaljnjem besedilu: vseevropski sistemi).

(5)

Delovni program določa časovni razpored za vzpostavitev teh nacionalnih in vseevropskih sistemov.

(6)

S prehodom na uporabo izključno elektronskih sistemov pri sodelovanju med gospodarskimi subjekti in carinskimi organi in med carinskimi organi bodo lahko poenostavitve, ki jih prinaša Zakonik, začele v celoti učinkovati, rezultat česar bo izboljšana izmenjava informacij med akterji, učinkovitejša registracija blaga pri vstopu, tranzitu in izstopu, centralizirano carinjenje in harmonizacija carinske kontrole na vsem carinskem območju Unije, s čimer se zmanjšajo upravni stroški, odvečna birokracija, napake in goljufije v carinskih deklaracijah ter iskanje najugodnejšega carinskega območja.

(7)

Za vzpostavitev elektronskih sistemov morajo Komisija in države članice harmonizirati podatkovne elemente na podlagi mednarodno sprejetih modelov podatkov, kakor je zahtevano v Zakoniku, zagotoviti naložbe tako s finančnega kot tudi časovnega vidika ter v nekaterih primerih popolnoma reprogramirati obstoječe elektronske sisteme. Države članice so razvoj teh elektronskih sistemov različno časovno razporedile, zaradi česar je prišlo do časovnih razlik pri uvajanju sistemov po Uniji. Ker pa so elektronski sistemi tesno medsebojno povezani, je pomembno, da se uvedejo v pravilnem vrstnem redu. Zamuda pri razvoju enega sistema bo zato neizogibno povzročila zamudo pri razvoju drugih. Zakonik (vključno s končnim datumom za prehodne ukrepe 31. decembrom 2020) je bil sprejet leta 2013, vendar so bila pravila o njegovi dopolnitvi in izvajanju, in sicer Delegirana uredba Komisije (EU) 2015/2446 (4), Izvedbena uredba Komisije (EU) 2015/2447 (5) in Delegirana uredba Komisije (EU) 2016/341 (6), objavljena šele v letih 2015 in 2016. Zaradi tega je prišlo do zamude pri določanju funkcionalnih in tehničnih specifikacij, ki so potrebne za razvoj elektronskih sistemov.

(8)

Čeprav je v členu 278 Zakonika določen enoten rok 31. decembra 2020 za uvedbo vseh sistemov iz navedenega člena in kljub vsem dosedanjim proračunskim in operativnim prizadevanjem Unije in nekaterih držav članic za dokončanje tega dela v postavljenem roku, se je pokazalo, da bodo nekateri sistemi lahko do takrat začeli le delno delovati. To pomeni, da bo treba po tem datumu nekatere obstoječe sisteme še naprej uporabljati. Brez zakonodajnih sprememb o podaljšanju tega roka podjetja in carinski organi ne bodo mogli opravljati svojih dolžnosti in pravnih obveznosti v zvezi s carinskimi operacijami.

(9)

Po 31. decembru 2020 bi se moralo delo v zvezi s tremi skupinami sistemov nadaljevati. Prva skupina obsega nacionalne elektronske sisteme, ki zadevajo obvestila o prihodu, predložitvi, deklaracije za začasno hrambo in carinske deklaracije za blago, vneseno na carinsko območje Unije (vključno s posebnimi postopki, razen postopkov pasivnega oplemenitenja) ter ki jih je treba nadgraditi ali izdelati, da bi upoštevali nekatere zahteve Zakonika, kot je harmonizacija zahtev glede podatkov za vnos v te sisteme. Druga skupina obsega obstoječe elektronske sisteme, ki jih je treba posodobiti, da bi upoštevali nekatere zahteve Zakonika, kot je harmonizacija zahtev glede podatkov, ki jih je treba vnesti v sisteme. To skupino sestavljajo trije vseevropski sistemi (sistem, ki obravnava vstopne skupne deklaracije, sistem, ki obravnava zunanji in notranji tranzit, in sistem, ki obravnava blago, izneseno s carinskega območja Unije) ter nacionalni sistem izvoza (vključno z izvozno komponento nacionalnega sistema posebnih postopkov). Tretjo skupino sestavljajo trije novi vseevropski elektronski sistemi (sistemi v zvezi z zavarovanji morebitnih ali obstoječih carinskih dolgov, carinskim statusom blaga in centraliziranim carinjenjem). Komisija je v sodelovanju z državami članicami pripravila podroben časovni razpored za vzpostavitev teh sistemov v obdobju do konca leta 2025.

(10)

V skladu z novim načrtovanjem za razvoj elektronskih sistemov bi bilo treba prehodno obdobje, določeno v Zakoniku, v katerem se lahko poleg tehnik elektronske obdelave podatkov iz člena 6(1) Zakonika uporabljajo tudi drugi načini izmenjave in shranjevanja informacij, v zvezi s prvo skupino elektronskih sistemov podaljšati do leta 2022, v zvezi z drugo in tretjo skupino elektronskih sistemov pa do leta 2025.

(11)

V zvezi z drugimi sistemi, ki jih je treba vzpostaviti za namene izvajanja Zakonika, bi se moral še naprej uporabljati splošni končni datum 31. decembra 2020, do katerega se lahko poleg tehnik elektronske obdelave podatkov iz člena 6(1) Zakonika uporabljajo tudi drugi načini izmenjave in shranjevanja informacij.

(12)

Da bi lahko Evropski parlament in Svet spremljala uvajanje vseh elektronskih sistemov, potrebnih za uporabo določb iz člena 278 Zakonika, bi jima morala Komisija redno poročati o doseženem napredku in uresničevanju vmesnih ciljev v skladu s časovnim načrtom. V ta namen bi morale države članice Komisiji dvakrat na leto predložiti ustrezne informacije. Ko bodo vsi elektronski sistemi operativni, bi morala Komisija oceniti, ali ti sistemi ustrezajo svojemu namenu, in sicer bi morala opraviti preverjanje ustreznosti v enem letu od prvega datuma, ko bodo postali ti sistemi operativni.

(13)

Zakonik bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

(1)

V verigi preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi pogosto prihaja do precejšnjih neravnovesij glede pogajalske moči dobaviteljev in kupcev kmetijskih in živilskih proizvodov. Ta neravnovesja v pogajalski moči lahko vodijo v nepoštene trgovinske prakse, ko večji in močnejši trgovinski partnerji v zvezi s prodajnim poslom poskušajo vpeljati določene prakse ali pogodbene ureditve, ki so v njihovo korist. Takšne prakse lahko na primer: močno odstopajo od dobrega poslovnega ravnanja, so v nasprotju z dobro vero in poštenim ravnanjem ter jih lahko en trgovinski partner enostransko vsili drugemu; gospodarsko tveganje neupravičeno in nesorazmerno prenašajo z enega trgovinskega partnerja na drugega; ali pa za enega od trgovinskih partnerjev povzročijo znatno neravnovesje med pravicami in obveznostmi. Nekatere prakse so lahko očitno nepoštene, tudi če se obe strani z njimi strinjata. V Uniji bi bilo treba uvesti minimalni standard zaščite pred nepoštenimi trgovinskimi praksami, da bi zmanjšali pojavljanje takih praks, ki lahko negativno vplivajo na življenjski standard kmetijske skupnosti. Pristop minimalne harmonizacije iz te direktive državam članicam omogoča, da sprejmejo ali ohranijo nacionalna pravila, ki presegajo nepoštene trgovinske prakse, navedene v tej direktivi.

(2)

Delovanje verige preskrbe s hrano, vključno s pojavljanjem nepoštenih trgovinskih praks, je bilo od leta 2009 obravnavano v treh dokumentih Komisije (sporočilo Komisije z dne 28. oktobra 2009 o bolje delujoči verigi preskrbe s hrano v Evropi, sporočilo Komisije z dne 15. julija 2014 o boju proti nepoštenim trgovinskim praksam v verigi preskrbe s hrano med podjetji in poročilo Komisije z dne 29. januarja 2016 o nepoštenih trgovinskih praksah v verigi preskrbe s hrano med podjetji). Komisija je predlagala zaželene lastnosti nacionalnih in prostovoljnih okvirov upravljanja nepoštenih trgovinskih praks v verigi preskrbe s hrano. Te lastnosti niso bile v celoti vključene v pravni okvir ali prostovoljne ureditve upravljanja v državah članicah, zaradi česar je pojavljanje takih praks še vedno v središču politične razprave v Uniji.

(3)

Leta 2011 je forum na visoki ravni za izboljšanje delovanja verige preskrbe s hrano, ki ga vodi Komisija, odobril sklop načel dobre prakse v vertikalnih odnosih v verigi preskrbe s hrano, o katerih so se dogovorile organizacije, ki zastopajo večino izvajalcev dejavnosti v tej verigi. Ta načela so postala podlaga za pobudo za verigo preskrbe s hrano, ki se je začela izvajati leta 2013.

(4)

Evropski parlament je v resoluciji z dne 7. junija 2016 o nepoštenih trgovinskih praksah v verigi preskrbe s hrano (4) pozval Komisijo, naj predloži predlog za pravni okvir Unije v zvezi z nepoštenimi trgovinskimi praksami. Svet je v sklepih z dne 12. decembra 2016 o krepitvi položaja kmetov v verigi preskrbe s hrano in preprečevanju nepoštenih trgovinskih praks pozval Komisijo, naj v doglednem času opravi oceno učinka z namenom priprave predloga zakonodajnega okvira ali nezakonodajnih ukrepov Unije za odpravljanje nepoštenih trgovinskih praks. Komisija je pripravila oceno učinka, pred katero so bili opravljeni odprto javno posvetovanje in ciljno usmerjena posvetovanja. Poleg tega je Komisija med zakonodajnim postopkom zagotovila informacije, ki dokazujejo, da veliki izvajalci dejavnosti predstavljajo znaten delež celotne vrednosti proizvodnje.

(5)

V verigi preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi so v različnih fazah proizvodnje, predelave, trženja, distribucije in maloprodaje kmetijskih in živilskih proizvodov dejavni različni izvajalci dejavnosti. Ta veriga je zdaleč najpomembnejši kanal, po katerem kmetijski in živilski proizvodi pripotujejo od „vil do vilic“. Ti izvajalci dejavnosti trgujejo s kmetijskimi in živilskimi proizvodi, tj. s primarnimi kmetijskimi proizvodi, vključno z ribiškimi proizvodi in proizvodi iz akvakulture, kot so našteti v Prilogi I k Pogodbi o delovanju Evropske unije (PDEU), ter proizvodi, ki niso našteti v navedeni prilogi, vendar so predelani za uporabo v prehranske namene z uporabo proizvodov, naštetih v navedeni prilogi.

(6)

Čeprav je poslovno tveganje neločljiv del vseh gospodarskih dejavnosti, je kmetijska proizvodnja še posebej prežeta z negotovostjo zaradi njene odvisnosti od bioloških procesov in njene izpostavljenosti vremenskim vplivom. To negotovost še povečuje dejstvo, da so kmetijski in živilski proizvodi bolj ali manj hitro pokvarljivi in sezonski. V okolju kmetijske politike, ki je izrazito bolj tržno usmerjeno kot v preteklosti, je zaščita pred nepoštenimi trgovinskimi praksami postala pomembnejša za izvajalce dejavnosti, dejavne v verigi preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi.

(7)

Zlasti lahko takšne nepoštene trgovinske prakse negativno vplivajo na življenjski standard kmetijske skupnosti. Ta vpliv se razume bodisi kot neposreden, kar zadeva kmetijske proizvajalce in njihove organizacije kot dobavitelje, bodisi kot posreden, preko verižnega učinka glede posledic nepoštenih trgovinskih praks v verigi preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi, ki negativno vpliva na primarne proizvajalce v tej verigi.

(8)

Večina držav članic, vendar ne vse, ima posebna nacionalna pravila, s katerimi so dobavitelji zaščiteni pred nepoštenimi trgovinskimi praksami med podjetji v verigi preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi. Kadar se je mogoče opirati na pogodbeno pravo ali samoregulativne pobude, praktično vrednost teh oblik pravnega varstva omejujejo strah pred trgovinskimi povračilnimi ukrepi zoper pritožnika in finančna tveganja, povezana z izpodbijanjem takih praks. Zato so v nekaterih državah članicah, ki imajo posebna pravila o nepoštenih trgovinskih praksah, za izvrševanje takih pravil pooblaščeni upravni organi. Vendar pa se pravila držav članic o nepoštenih trgovinskih praksah, kolikor obstajajo, med seboj precej razlikujejo.

(9)

Število in velikost izvajalcev dejavnosti se razlikujeta glede na različne faze v verigi preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi. Razlike v pogajalski moči, ki odražajo gospodarsko odvisnost dobavitelja od kupca, lahko pripeljejo do položaja, ko večji izvajalci dejavnosti manjšim vsiljujejo nepoštene trgovinske prakse. Z dinamičnim pristopom, ki temelji na sorazmerni velikosti letnega prometa dobavitelja in kupca, bi morali zagotoviti boljšo zaščito pred nepoštenimi trgovinskimi praksami za tiste izvajalce dejavnosti, ki jo najbolj potrebujejo. Nepoštene trgovinske prakse so še posebej škodljive za mala in srednja podjetja (MSP) v verigi preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi. Tudi podjetja, ki so večja od MSP, a katerih letni promet ne presega 350 000 000 EUR, bi bilo treba zaščititi pred nepoštenimi trgovinskimi praksami, da bi se izognili prenašanju stroškov takšnih praks na kmetijske proizvajalce. Verižni učinek navzdol do kmetijskih proizvajalcev se zdi posebej velik za podjetja z letnim prometom do 350 000 000 EUR. Z zaščito vmesnih dobaviteljev kmetijskih in živilskih proizvodov, vključno s predelanimi kmetijskimi proizvodi, se je mogoče izogniti tudi preusmerjanju trgovine od kmetijskih proizvajalcev in njihovih združenj, ki proizvajajo predelane proizvode, k nezaščitenim dobaviteljem.

(10)

Zaščito, zagotovljeno s to direktivo, bi morali uživati kmetijski proizvajalci in fizične ali pravne osebe, ki dobavljajo kmetijske in živilske proizvode, vključno z organizacijami proizvajalcev, ne glede na to, ali so priznane ali ne, in združenji organizacij proizvajalcev, ne glede na to, ali so priznana ali ne, glede na njihovo sorazmerno pogajalsko moč. Te organizacije proizvajalcev in združenja organizacij proizvajalcev vključujejo zadruge. Ti proizvajalci in osebe so še posebej izpostavljeni nepoštenim trgovinskim praksam in najmanj sposobni, da jih prestanejo brez negativnih posledic za svojo ekonomsko vzdržnost. Kar zadeva kategorije dobaviteljev, ki bi jih bilo treba zaščititi v skladu s to direktivo, je treba navesti, da je znaten del zadrug, ki so jih ustanovili kmetje, podjetij, ki so večja od MSP, a katerih letni promet ne presega 350 000 000 EUR.

(11)

Ta direktiva bi morala zajemati trgovinske posle ne glede na to, ali so izvedeni med podjetji ali med podjetji in javnimi organi, saj bi morali za javne organe, ko kupujejo kmetijske in živilske proizvode, veljati enaki standardi. Ta direktiva bi se morala uporabljati za vse javne organe v vlogi kupcev.

(12)

Dobavitelje v Uniji bi bilo treba zaščititi ne samo pred nepoštenimi trgovinskimi praksami kupcev, ki so ustanovljeni v isti ali drugi državi članici kot dobavitelj, temveč tudi pred nepoštenimi trgovinskimi praksami kupcev, ustanovljenih zunaj Unije. S tako zaščito bi se bilo mogoče izogniti morebitnim nenamernim posledicam zaščite, kot je izbira kraja ustanovitve glede na pravila, ki se uporabljajo. Tudi dobavitelji, ustanovljeni zunaj Unije, bi morali biti pri prodaji kmetijskih in živilskih proizvodov v Unijo zaščiteni pred nepoštenimi trgovinskimi praksami. Poleg tega, da so lahko taki dobavitelji enako ranljivi za nepoštene trgovinske prakse, bi se lahko s širšim področjem uporabe izognili tudi nenamernemu preusmerjanju trgovine k nezaščitenim dobaviteljem, kar bi spodkopalo zaščito dobaviteljev v Uniji.

(13)

V področje uporabe te direktive bi morale biti vključene tudi nekatere storitve, ki so povezane s prodajo kmetijskih in živilskih proizvodov.

(14)

Ta direktiva bi se morala uporabljati za poslovno ravnanje večjih izvajalcev dejavnosti v odnosu do izvajalcev dejavnosti z manjšo pogajalsko močjo. Ustrezna ocena za sorazmerno pogajalsko moč je letni promet različnih izvajalcev dejavnosti. Čeprav gre le za oceno, to merilo izvajalcem dejavnosti zagotavlja predvidljivost, kar zadeva njihove pravice in obveznosti v skladu s to direktivo. Z določitvijo zgornje meje bi morali preprečiti zagotavljanje zaščite izvajalcem dejavnosti, ki niso ranljivi ali pa so znatno manj ranljivi kot njihovi manjši partnerji ali konkurenti. Zato so v tej direktivi določene na prometu temelječe kategorije izvajalcev dejavnosti, na podlagi katerih se zagotovi zaščita.

(15)

Ker se lahko nepoštene trgovinske prakse pojavijo na kateri koli fazi prodaje kmetijskega ali živilskega proizvoda – pred prodajnim poslom, med njim ali po njem –, bi morale države članice zagotoviti, da se ta direktiva za takšne prakse uporablja, kadar koli se pojavijo.

(16)

Pri odločanju, ali posamezna trgovinska praksa šteje za nepošteno, je pomembno zmanjšati tveganje omejevanja uporabe dogovorov med strankama, ki so pošteni in s katerimi se ustvarja učinkovitost. Zato je primerno razlikovati med praksami, ki so jasno in nedvoumno določene v sporazumih o dobavi ali poznejših sporazumih med strankama, in praksami, ki se pojavijo po začetku posla, ne da bi se stranki o njih predhodno dogovorili, tako da so prepovedane samo enostranske in retroaktivne spremembe teh jasnih in nedvoumnih pogojev sporazuma o dobavi. Vendar pa se nekatere trgovinske prakse že po svoji naravi štejejo za nepoštene, zato stranke v zvezi z njimi ne bi smele imeti pogodbene svobode.

(17)

Zamude pri plačilih za kmetijske in živilske proizvode, vključno z zamudami pri plačilih za hitro pokvarljive proizvode, in odpovedi naročil za hitro pokvarljive proizvode v zadnjem trenutku negativno vplivajo na ekonomsko vzdržnost dobavitelja in jih ni mogoče kompenzirati. Zato bi bilo treba takšne prakse prepovedati. V zvezi s tem je treba opredeliti hitro pokvarljive kmetijske in živilske proizvode za namene te direktive. Opredelitve pojmov, ki se uporabljajo v aktih Unije v zvezi z živilsko zakonodajo, so zasnovane za druge cilje, kot sta na primer zdravje in varnost hrane, in zato niso primerne za namene te direktive. Proizvod bi se moral šteti za hitro pokvarljivega, če je mogoče pričakovati, da bo postal neprimeren za prodajo v 30 dneh od zadnjega koraka v procesu spravila pridelka, proizvodnje ali predelave s strani dobavitelja, ne glede na to, ali se proizvod po prodaji nadalje predela, in ne glede na to, ali se s proizvodom po prodaji ravna v skladu z drugimi pravili, zlasti pravili o varnosti hrane. Hitro pokvarljivi proizvodi se običajno hitro uporabijo ali prodajo. Plačila za hitro pokvarljive proizvode, izvedena pozneje kot 30 dni po dostavi, 30 dni po koncu dogovorjenega roka za dostavo, kadar se proizvodi dostavljajo redno, ali 30 dni po datumu določitve zneska, ki ga je treba plačati, niso združljiva s poštenim trgovanjem. Da bi bolje zaščitili kmete in njihovo likvidnost, dobavitelji drugih kmetijskih in živilskih proizvodov na plačilo ne bi smeli čakati več kot 60 dni po dostavi, 60 dni po koncu dogovorjenega roka za dostavo, kadar se proizvodi dostavljajo redno, ali 60 dni po datumu določitve zneska, ki ga je treba plačati.

Te omejitve bi morale veljati le za plačila, povezana s prodajo kmetijskih in živilskih proizvodov, in ne za druga plačila, kot so dodatna plačila, ki jih zadruga plača svojim članom. V skladu z Direktivo 2011/7/EU Evropskega parlamenta in Sveta (5) bi moralo tudi biti mogoče datum določitve zneska, ki ga je treba plačati, v primeru dogovorjenega roka za dostavo za namene te direktive šteti za datum izdaje računa ali datum, na katerega je kupec račun prejel.

(18)

Določbe o zamudah pri plačilih iz te direktive pomenijo posebna pravila za kmetijski in živilski sektor v zvezi z določbami o plačilnih rokih iz Direktive 2011/7/EU. Določbe o zamudah pri plačilih iz te direktive ne bi smele vplivati na dogovore glede klavzul o porazdelitvi vrednosti v smislu člena 172a Uredbe (EU) št. 1308/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (6). Za zagotovitev nemotenega delovanja šolske sheme na podlagi člena 23 Uredbe (EU) št. 1308/2013 se določbe o zamudah pri plačilih iz te direktive ne bi smele uporabljati za plačila kupca (tj. prosilca za pomoč) dobavitelju v okviru šolske sheme. Ob upoštevanju izzivov za zdravstvenovarstvene javne organe, kar zadeva prednostno razvrščanje v okviru zdravstva na način, ki potrebe posameznih bolnikov uravnoveša s finančnimi viri, se te določbe prav tako ne bi smele uporabljati za osebe javnega prava, ki zagotavljajo zdravstveno varstvo, v smislu točke (b) člena 4(4) Direktive 2011/7/EU.

(19)

Grozdje in grozdni mošt za proizvodnjo vina imata posebne lastnosti, saj se grozdje pobira le v zelo omejenem obdobju posameznega leta, uporabljata pa se za proizvodnjo vina, ki se bo v nekaterih primerih prodajalo šele čez več let. Da bi upoštevali ta poseben položaj, organizacije proizvajalcev in medpanožne organizacije običajno sklepajo standardne pogodbe za dobavo takih proizvodov. V takih standardnih pogodbah so predvideni posebni plačilni roki za plačilo na obroke. Ker dobavitelji in kupci te standardne pogodbe uporabljajo za večletne ureditve, takšne pogodbe kmetijskim proizvajalcem ne zagotavljajo le varnosti v smislu dolgoročnih prodajnih odnosov, temveč prispevajo tudi k stabilnosti dobavne verige. Kadar je takšne standardne pogodbe oblikovala priznana organizacija proizvajalcev, medpanožna organizacija ali združenje organizacij proizvajalcev ter je država članica v skladu s členom 164 Uredbe (EU) št. 1308/2013 (v nadaljnjem besedilu: razširitev) pred 1. januarjem 2019 določila, da so zavezujoče, ali kadar država članica razširitev standardnih pogodb obnovi brez večjih sprememb plačilnih pogojev v škodo dobaviteljev grozdja in grozdnega mošta, se določbe o zamudah pri plačilih iz te direktive ne bi smele uporabljati za take pogodbe med dobavitelji grozdja in grozdnega mošta za proizvodnjo vina ter njihovimi neposrednimi kupci. Države članice morajo o zadevnih sporazumih priznanih organizacij proizvajalcev, medpanožnih organizacij in združenj organizacij proizvajalcev uradno obvestiti Komisijo v skladu s členom 164(6) Uredbe (EU) št. 1308/2013.

(20)

Odpovedi naročil za hitro pokvarljive proizvode v roku, krajšem od 30 dni, bi morale šteti za nepoštene, saj dobavitelj ne bi bil sposoben poiskati drugega kupca za te proizvode. Vendar lahko za proizvode v nekaterih sektorjih tudi krajši roki za odpoved naročila dopustijo dovolj časa, da lahko dobavitelji proizvode prodajo drugje ali jih uporabijo sami. Zato bi bilo treba državam članicam omogočiti, da za takšne sektorje v ustrezno utemeljenih primerih določijo krajše roke za odpoved naročila.

(21)

Močnejši kupci ne bi smeli enostransko spreminjati dogovorjenih pogodbenih pogojev, na primer tako, da iz ponudbe umaknejo proizvode, ki jih zajema sporazum o dobavi. Vendar to ne bi smelo veljati v primerih, ko je v sporazumu med dobaviteljem in kupcem posebej določeno, da lahko kupec v poznejši fazi opredeli konkreten element posla v zvezi s prihodnjimi naročili. To bi lahko na primer zadevalo naročene količine. Ni nujno, da se sporazum v določenem trenutku sklene za vse vidike posla med dobaviteljem in kupcem.

(22)

Dobavitelji in kupci kmetijskih in živilskih proizvodov bi morali imeti možnost, da se prosto pogajajo o prodajnih poslih, vključno s cenami. Taka pogajanja vključujejo tudi plačila za storitve, ki jih kupec opravlja za dobavitelja, kot so uvrstitev v ponudbo, trženje in promocija. Kadar pa kupec dobavitelju naloži plačila, ki niso povezana z določenim prodajnim poslom, bi bilo treba to šteti kot nepošteno in v skladu s to direktivo prepovedati.

(23)

Čeprav uporaba pisnih pogodb ne bi smela biti obvezna, lahko v verigi preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi prispeva k izogibanju nekaterim nepoštenim trgovinskim praksam. Za to in za zaščito dobaviteljev pred temi nepoštenimi praksami bi morali imeti dobavitelji ali njihova združenja pravico, da zahtevajo pisno potrditev pogojev sporazuma o dobavi, kadar so bili ti pogoji že dogovorjeni. V takšnih primerih bi bilo treba zavrnitev kupca, da pisno potrdi pogoje sporazuma o dobavi, šteti za nepošteno trgovinsko prakso in jo prepovedati. Poleg tega bi lahko države članice opredelile, si izmenjale in spodbujale najboljše prakse v zvezi s sklenitvijo dolgoročnih pogodb, namenjenih okrepitvi pogajalskega položaja proizvajalcev v verigi preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi.

(24)

S to direktivo se ne harmonizirajo pravila o dokaznem bremenu, ki se uporabljajo v postopkih pred nacionalnimi izvršilnimi organi, niti se ne harmonizira opredelitev sporazumov o dobavi. Zato so pravila o dokaznem bremenu in opredelitev sporazumov o dobavi določeni v nacionalnem pravu držav članic.

(25)

Na podlagi te direktive bi dobavitelji morali imeti možnost, da se pritožijo zoper določene nepoštene trgovinske prakse. Trgovinski povračilni ukrepi, ki jih kot odziv na uveljavljanje pravic dobaviteljev sprejmejo ali bi jih lahko sprejeli kupci, na primer umik proizvodov iz ponudbe, zmanjšanje naročenih količin proizvodov ali prekinitev določenih storitev, ki jih kupec opravlja za dobavitelja, kot so trženje ali promocije proizvodov dobavitelja, bi morali biti prepovedani in šteti za nepošteno trgovinsko prakso.

(26)

Stroške skladiščenja, razstavljanja ali uvrstitve kmetijskih in živilskih proizvodov v ponudbo ali omogočanja dostopnosti takih proizvodov na trgu običajno krije kupec. Zato bi bilo treba na podlagi te direktive prepovedati, da se dobavitelju naloži, da bodisi kupcu bodisi tretji strani plača za te storitve, razen če sta se kupec in dobavitelj o plačilu jasno in nedvoumno dogovorila ob sklenitvi sporazuma o dobavi ali v morebitnem poznejšem sporazumu. Kadar obstaja dogovor o takšnem plačilu, bi moral temeljiti na objektivnih in razumnih ocenah.

(27)

Da bi se prispevki dobavitelja k stroškom za promocijo, trženje ali oglaševanje kmetijskih in živilskih proizvodov, vključno s promocijskimi predstavitvami v trgovinah in prodajnimi kampanjami, šteli za poštene, bi se bilo treba o njih jasno in nedvoumno dogovoriti ob sklenitvi sporazuma o dobavi ali v poznejšem sporazumu med kupcem in dobaviteljem. Sicer bi morali biti v skladu s to direktivo prepovedani. Kadar obstaja dogovor o takšnem prispevku, bi moral temeljiti na objektivnih in razumnih ocenah.

(28)

Države članice bi morale imenovati izvršilne organe, da bi zagotovile učinkovito izvrševanje prepovedi, določenih v tej direktivi. Ti organi bi morali imeti možnost, da ukrepajo bodisi na lastno pobudo bodisi na podlagi pritožb strank, prizadetih zaradi nepoštenih trgovinskih praks v verigi preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi, na podlagi pritožb žvižgačev ali pa na podlagi anonimnih pritožb. Izvršilni organ lahko ugotovi, da ni zadostnih razlogov za obravnavo pritožbe. Do takšne ugotovitve lahko privedejo tudi upravne prednostne naloge. Če izvršilni organ ugotovi, da ne bo mogel dati prednosti pritožbi, bi moral o tem obvestiti pritožnika in navesti razloge za to. Kadar pritožnik zaradi strahu pred trgovinskimi povračilnimi ukrepi zaprosi, da njegova identiteta ostane zaupna, bi morali izvršilni organi držav članic sprejeti ustrezne ukrepe.

(29)

Če ima država članica več kot en izvršilni organ, bi morala določiti enotno kontaktno točko in s tem omogočiti učinkovito sodelovanje med izvršilnimi organi in s Komisijo.

(30)

Za dobavitelje je lahko enostavneje, če pritožbe vložijo pri izvršilnem organu svoje države članice, na primer iz jezikovnih razlogov. Z vidika izvrševanja pa je lahko učinkoviteje, če se pritožba vloži pri izvršilnem organu države članice, v kateri je ustanovljen kupec. Dobaviteljem bi bilo treba zagotoviti izbiro glede organa, pri katerem želijo vložiti pritožbo.

(31)

S pritožbami, ki jih vložijo organizacije proizvajalcev, druge organizacije dobaviteljev in združenja takih organizacij, vključno s predstavniškimi organizacijami, se lahko zaščiti identitete posameznih članov organizacije, ki menijo, da so prizadeti zaradi nepoštenih trgovinskih praks. Druge organizacije, ki imajo legitimen interes za predstavljanje dobaviteljev bi morale prav tako imeti pravico, da na zahtevo dobavitelja in v interesu tega dobavitelja vložijo pritožbe, pod pogojem, da so takšne organizacije neodvisne neprofitne pravne osebe. Izvršilni organi držav članic bi torej morali imeti možnost sprejeti in obravnavati pritožbe takšnih subjektov ter hkrati zaščititi procesne pravice kupca.

(32)

Za zagotovitev učinkovitega izvrševanja prepovedi nepoštenih trgovinskih praks bi morali imeti imenovani izvršilni organi potrebna sredstva in strokovno znanje.

(33)

Izvršilni organi držav članic bi morali imeti potrebna pooblastila in strokovno znanje za izvajanje preiskav. Pooblastitev teh organov ne pomeni, da morajo ta pooblastila uporabiti v vsaki preiskavi, ki jo izvajajo. Pooblastila bi morala izvršilnim organom na primer omogočati, da učinkovito zbirajo informacije o dejstvih, prav tako pa bi izvršilni organi morali biti pooblaščeni, da odredijo prenehanje prepovedane prakse, kadar je to ustrezno.

(34)

Obstoj odvračilnega sredstva, kot sta pooblastilo za naložitev glob in drugih enako učinkovitih kazni ali začetek postopka za naložitev takih glob in kazni, na primer sodnega postopka, ter pooblastilo za objavo rezultatov preiskave, vključno z objavo informacij o kupcih, ki so storili kršitve, lahko spodbudi spremembe v ravnanju in predpravdne rešitve med strankama, zato bi to moralo biti del pooblastil izvršilnih organov. Globe so lahko posebej učinkovite in odvračilne. Vendar bi moral imeti izvršilni organ možnost, da se v vsaki preiskavi odloči, katero od svojih pooblastil bo izvajal in ali bo naložil globo ali drugo enako učinkovito kazen oziroma začel postopek za naložitev take globe ali kazni.

(35)

Pri izvajanju pooblastil, ki so izvršilnim organom podeljena na podlagi te direktive, bi morali veljati ustrezni zaščitni ukrepi, ki bi izpolnjevali standarde splošnih načel prava Unije in Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, v skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije, vključno s spoštovanjem pravic kupca do obrambe.

(36)

Komisija in izvršilni organi držav članic bi morali tesno sodelovati, da zagotovijo skupen pristop v zvezi z uporabo pravil iz te direktive. Zlasti bi si morali izvršilni organi medsebojno pomagati, na primer z izmenjavo informacij in s pomočjo pri preiskavah s čezmejno razsežnostjo.

(37)

Da bi omogočila učinkovito izvrševanje, bi morala Komisija pomagati pri organizaciji rednih sestankov med izvršilnimi organi držav članic, na katerih je mogoče izmenjati ustrezne informacije, najboljše prakse, najnovejše dogodke, prakse pri izvrševanju in priporočila v zvezi z uporabo določb iz te direktive.

(38)

Za olajšanje teh izmenjav bi morala Komisija vzpostaviti javno spletišče, na katerem bi bila napotila k nacionalnim izvršilnim organom, vključno z informacijami o nacionalnih predpisih za prenos te direktive.

(39)

Ker večina držav članic že ima nacionalna pravila o nepoštenih trgovinskih praksah, tudi če se ta razhajajo, je primerno, da se za uvedbo minimalnega standarda zaščite na podlagi prava Unije uporabi direktiva. To bi moralo državam članicam omogočiti, da zadevna pravila vključijo v svoj nacionalni pravni red na način, s katerim omogočijo vzpostavitev povezovalnih ureditev. Državam članicam ne bi smelo biti preprečeno, da na svojem ozemlju ohranijo ali uvedejo strožja nacionalna pravila, ki zagotavljajo višjo raven zaščite pred nepoštenimi trgovinskimi praksami med podjetji v verigi preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi, pri čemer bi morale upoštevati omejitve prava Unije, ki se uporablja za delovanje notranjega trga, pod pogojem, da so takšna pravila sorazmerna.

(40)

Prav tako bi morale imeti države članice možnost, da ohranijo ali uvedejo nacionalna pravila, namenjena boju proti nepoštenim trgovinskim praksam, ki niso vključena v področje uporabe te direktive, pri čemer bi morale upoštevati omejitve prava Unije, ki se uporablja za delovanje notranjega trga, pod pogojem, da so takšna pravila sorazmerna. Takšna nacionalna pravila bi lahko presegala področje uporabe te direktive, na primer kar zadeva velikost kupcev in dobaviteljev, zaščito kupcev ter nabor proizvodov in storitev. Takšna nacionalna pravila bi lahko presegala tudi število in vrsto prepovedanih nepoštenih trgovinskih praks, navedenih v tej direktivi.

(41)

Takšna nacionalna pravila bi se uporabljala sočasno s prostovoljnimi ukrepi upravljanja, kot so nacionalni kodeksi ravnanja ali pobuda za verigo preskrbe s hrano. Uporaba prostovoljnega alternativnega reševanja sporov med dobavitelji in kupci bi se morala izrecno spodbujati, brez poseganja v pravico dobavitelja, da vloži pritožbe ali se obrne na civilna sodišča.

(42)

Komisija bi morala imeti pregled nad izvajanjem te direktive v državah članicah. Poleg tega bi morala imeti možnost, da oceni učinkovitost te direktive. V ta namen bi morali izvršilni organi držav članic Komisiji predložiti letna poročila. V teh poročilih bi bilo treba, če je to ustrezno, navesti kvantitativne in kvalitativne informacije o pritožbah, preiskavah in sprejetih odločitvah. Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja obveznosti poročanja bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (7).

(43)

Komisija bi morala v interesu učinkovitega izvajanja politike v zvezi z nepoštenimi trgovinskimi praksami med podjetji v verigi preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi pregledati uporabo te direktive ter Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij predložiti poročilo. V okviru tega pregleda bi bilo treba oceniti zlasti učinkovitost nacionalnih ukrepov, namenjenih boju proti nepoštenim trgovinskim praksam v verigi preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi, ter učinkovitost sodelovanja med izvršilnimi organi. Pri pregledu bi bilo treba posebno pozornost nameniti tudi vprašanju, ali bi bila poleg zaščite dobaviteljev v prihodnosti upravičena tudi zaščita kupcev kmetijskih in živilskih proizvodov v dobavni verigi. Poročilu bi bilo po potrebi treba priložiti zakonodajne predloge.

(44)

Ker cilja te direktive, namreč da se določi minimalni standard zaščite v Uniji z uskladitvijo različnih ukrepov držav članic v zvezi z nepoštenimi trgovinskimi praksami, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja –