(1)

Notranji trg zajema območje brez notranjih meja, na katerem je v skladu s Pogodbama zagotovljen prosti pretok blaga. Med državami članicami so prepovedane količinske omejitve pri uvozu in vsi ukrepi z enakovrednim učinkom. Ta prepoved zajema vse na nacionalne ukrepe, ki lahko neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno ovirajo trgovino z blagom znotraj Unije. Prosti pretok blaga se na notranjem trgu zagotavlja s harmonizacijo pravil na ravni Unije, ki določajo skupne zahteve za trženje določenega blaga, ali, kadar gre za blago ali vidike blaga, ki niso izčrpno zajeti s harmonizacijskimi pravili Unije, z uporabo načela vzajemnega priznavanja, kakor ga je opredelilo Sodišče Evropske unije.

(2)

Dobro delujoče načelo vzajemnega priznavanja bistveno dopolnjuje harmonizacijo pravil na ravni Unije, predvsem ob upoštevanju, da za številno blago obstajajo harmonizirani in neharmonizirani vidiki.

(3)

Kadar ni harmonizacijskih pravil Unije, ki zajemajo blago ali nekatere vidike blaga, lahko ovire za prosti pretok blaga med državami članicami nastanejo nezakonito, če za blago, ki se zakonito trži v drugi državi članici, pristojni organ države članice uporabi nacionalna pravila, v skladu s katerimi mora blago izpolnjevati nekatere tehnične zahteve, na primer zahteve glede poimenovanja, oblike, velikosti, teže, sestave, predstavitve, označevanja ali embalaže. Uporaba takih pravil pri blagu, ki se zakonito trži v drugi državi članici, bi lahko bila v nasprotju s členoma 34 in 36 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), tudi če se taka pravila brez razlike uporabljajo za vso blago.

(4)

Načelo vzajemnega priznavanja izhaja iz sodne prakse Sodišča Evropske unije. Skladno s tem načelom države članice na svojem ozemlju ne smejo prepovedati prodaje blaga, ki se zakonito trži v drugi državi članici, tudi če je bilo proizvedeno v skladu z drugačnimi tehničnimi pravili, vključno z blagom, ki ni bilo pridobljeno v okviru proizvodnega postopka,. Vendar načelo vzajemnega priznavanja ni absolutno. Države članice lahko omejijo trženje blaga, ki se zakonito trži v drugi državi članici, kadar so take omejitve utemeljene z razlogi iz člena 36 PDEU ali drugimi nujnimi razlogi v javnem interesu, priznanimi s sodno prakso Sodišča Evropske unije v zvezi s prostim pretokom blaga, in kadar so take omejitve sorazmerne z zastavljenim ciljem. Ta uredba uvaja obveznost jasne utemeljitve, zakaj je dostop do trga omejen ali zavrnjen.

(5)

Pojem nujnega razloga v javnem interesu je razvijajoč se koncept, ki ga je v svoji sodni praksi razvilo Sodišče Evropske unije v povezavi s členoma 34 in 36 PDEU. Kadar med državami članicami obstajajo legitimne razlike, lahko takšni nujni razlogi upravičijo uporabo nacionalnih tehničnih pravil s strani pristojnih organov. Vendar morajo biti upravne odločitve vedno ustrezno utemeljene, legitimne, ustrezne in v skladu z načelom sorazmernosti, pristojni organ pa mora sprejeti najmanj omejevalen ukrep. Da bi izboljšali delovanje notranjega trga za blago, bi morala nacionalna tehnična pravila ustrezati svojemu namenu in ne bi smela ustvarjati nesorazmernih netarifnih ovir. Poleg tega upravne odločbe o omejitvi ali zavrnitvi dostopa do trga v zvezi z blagom, ki se zakonito trži v drugi državi članici, ne smejo temeljiti le na dejstvu, da blago, ki je predmet presoje, izpolnjuje legitimni javni cilj, ki ga želi doseči država članica, drugače, kot ga blago izpolnjuje v navedeni državi članici. Da bi Komisija državam članicam pomagala, bi morala zagotoviti nezavezujoče smernice v zvezi s sodno prakso Sodišča Evropske unije o konceptu nujnih razlogov v javnem interesu in o uporabi načela vzajemnega priznavanja. Pristojni organi bi morali imeti priložnost pripraviti prispevke in povratne informacije o smernicah.

(6)

V sklepih o politiki enotnega trga iz decembra 2013 je Svet za konkurenčnost opozoril, da bi bilo treba za izboljšanje okvirnih pogojev za podjetja in potrošnike na enotnem trgu ustrezno uporabiti vse zadevne instrumente, vključno z vzajemnim priznavanjem. Svet je Komisijo pozval, naj poroča o primerih, v katerih je delovanje načela vzajemnega priznavanja še vedno neustrezno ali problematično. Svet za konkurenčnost je v svojih sklepih o politiki enotnega trga iz februarja 2015 Komisijo pozval, naj sprejme ukrepe za zagotovitev učinkovitega delovanja načela vzajemnega priznavanja in pripravi predloge v ta namen.

(7)

Uredba (ES) št. 764/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (3) je bila sprejeta zaradi olajšanja uporabe načela vzajemnega priznavanja, in sicer z določitvijo postopkov za zmanjšanje možnosti, da se ustvarijo nezakonite ovire za prosti pretok blaga, ki se že zakonito trži v drugi državi članici. Kljub sprejetju navedene uredbe je v zvezi z uporabo načela vzajemnega priznavanja še vedno veliko težav. Ocena, ki se je izvedla v obdobju 2014–2016, je pokazala, da načelo vzajemnega priznavanja ne deluje tako, kot bi moralo, Uredba (ES) št. 764/2008 pa le omejeno vpliva na poenostavitev uporabe tega načela. Orodja in postopkovna jamstva, ki so bila vzpostavljena z navedeno uredbo, niso izpolnila svojega cilja, da izboljšajo uporabo načela vzajemnega priznavanja. Na primer, gospodarski subjekti skoraj ne poznajo ali ne uporabljajo mreže kontaktnih točk za proizvode, ki je bila vzpostavljena, da jim zagotavlja informacije o veljavnih nacionalnih pravilih in uporabi načela vzajemnega priznavanja. Nacionalni organi v okviru te mreže ne sodelujejo dovolj. Zahteva glede priglasitve upravnih odločb o omejitvi ali zavrnitvi dostopa do trga je redko izpolnjena. Zato še vedno ostajajo ovire za prosti pretok blaga na notranjem trgu.

(8)

Uredba (ES) št. 764/2008 ima več pomanjkljivosti, zato bi jo bilo treba pregledati in okrepiti. Zaradi jasnosti bi bilo treba Uredbo (ES) št. 764/2008 nadomestiti s to uredbo. Ta uredba bi morala vzpostaviti jasne postopke za zagotovitev prostega pretoka blaga, ki se zakonito trži v drugi državi članici, in za zagotovitev, da se lahko prosti pretok omeji le takrat, kadar imajo države članice za to legitimne razloge v javnem interesu, omejitev pa je utemeljena in sorazmerna. Ta uredba bi morala tudi zagotoviti, da gospodarski subjekti in nacionalni organi upoštevajo obstoječe pravice in obveznosti, ki izhajajo iz načela vzajemnega priznavanja.

(9)

Ta uredba ne bi smela posegati v nadaljnjo harmonizacijo pogojev za trženje blaga, kjer je to primerno, da bi se izboljšalo delovanje notranjega trga.

(10)

Trgovinske omejitve so lahko tudi posledica drugih vrst ukrepov, ki spadajo na področje uporabe členov 34 in 36 PDEU. Navedeni ukrepi lahko na primer vključujejo tehnične specifikacije za postopke za oddajo javnih naročil ali zahteve glede uporabe uradnih jezikov držav članic. Vendar taki ukrepi ne bi smeli biti nacionalna tehnična pravila v smislu te uredbe in zato ne bi smeli spadati na njeno področje uporabe.

(11)

Nacionalna tehnična pravila se v državi članici včasih izvedejo s postopkom predhodne odobritve, po katerem je mogoče blago tam dati na trg šele, ko pristojni organ to uradno odobri. Sam obstoj postopka predhodne odobritve ovira prosti pretok blaga. Da bi bil tak postopek glede na temeljno načelo prostega pretoka blaga na notranjem trgu upravičen, mora biti potreben zaradi cilja v javnem interesu, ki ga priznava pravo Unije, ter sorazmeren in nediskriminatoren. Skladnost takšnega postopka s pravom Unije se oceni ob upoštevanju ugotovitev, ki izhajajo iz sodne prakse Sodišča Evropske unije. Zato bi bilo treba upravne odločbe, ki dostop do trga omejujejo ali zavračajo le zato, ker za blago ni bila izdana veljavna predhodna odobritev, izključiti s področja uporabe te uredbe. Kadar pa je zahtevek za obvezno predhodno odobritev blaga vložen, bi bilo treba vsako upravno odločbo o zavrnitvi zahtevka zaradi nacionalnih tehničnih pravil, ki se uporabljajo v navedeni državi članici, sprejeti samo v skladu s to uredbo, tako da lahko prosilec izkoristi postopkovno varstvo, ki ga ta uredba določa. Enako velja za prostovoljno predhodno odobritev blaga, kadar ta obstaja.

(12)

Pomembno je pojasniti, da vrste blaga, ki so zajete v tej uredbi, vključujejo kmetijske proizvode. Izraz „kmetijski proizvodi“ vključuje ribiške proizvode, kot je določeno v členu 38(1) PDEU. Komisija bi morala oceniti izvedljivost in koristi dopolnitve okvirnega seznama za vzajemno priznavanje, ki bi bil v pomoč pri ugotavljanju, za katere vrste blaga se ta uredba uporablja.

(13)

Pomembno je tudi pojasniti, da izraz „proizvajalec“ ne vključuje le proizvajalcev blaga, ampak tudi osebe, ki proizvajajo blago, ki ni bilo pridobljeno s proizvodnim postopkom, vključno s kmetijskimi proizvodi, in osebe, ki se predstavljajo kot proizvajalci blaga.

(14)

Odločitve nacionalnih sodišč, ki presojajo zakonitost primerov, v katerih trg v državi članici zaradi uporabe nacionalnega tehničnega pravila ni odprt za blago, ki se zakonito trži v drugi državi članici, in odločitve nacionalnih sodišč, ki uvajajo kazni, bi bilo treba izvzeti s področja uporabe te uredbe.

(15)

Za uveljavljanje načela vzajemnega priznavanja se mora blago zakonito tržiti v drugi državi članici. Pojasniti bi bilo treba, da se za blago šteje, da se zakonito trži v drugi državi članici, kadar je v skladu z ustreznimi pravili, ki se uporabljajo v navedeni državi članici, in se zagotovi njegovo dajanje na voljo končnim uporabnikom v navedeni državi članici.

(16)

Da bi okrepili ozaveščenost nacionalnih organov in gospodarskih subjektov glede načela vzajemnega priznavanja, bi morale države članice razmisliti, da v svojih nacionalnih tehničnih predpisih določijo jasne in nedvoumne „klavzule o enotnem trgu“, ki bodo olajšale uporabo tega načela.

(17)

Dokazi, potrebni za dokazovanje, da se blago zakonito trži v drugi državi članici, se med državami članicami znatno razlikujejo. To gospodarskim subjektom povzroča nepotrebna bremena, zamude in dodatne stroške, nacionalnim organom pa preprečuje, da pravočasno pridobijo informacije, ki jih potrebujejo za oceno blaga. To lahko ovira uporabo načela vzajemnega priznavanja. Zato je bistveno, da se gospodarskim subjektom olajša dokazovanje, da se njihovo blago zakonito trži v drugi državi članici. Gospodarski subjekti bi morali imeti korist od lastne izjave, s katero bi bilo treba pristojnim organom zagotoviti vse potrebne informacije o blagu in njegovi skladnosti s pravili, ki se uporabljajo v tej drugi državi članici. Uporaba prostovoljnih izjav nacionalnim organom ne bi smela preprečevati sprejetja upravnih odločb o omejitvi ali zavrnitvi dostopa do trga, če so takšne odločbe sorazmerne, utemeljene ter spoštujejo načelo vzajemnega priznavanja in so v skladu s to uredbo.

(18)

Omogočiti bi bilo treba, da proizvajalec, uvoznik ali distributer pripravi izjavo o zakonitem trženju blaga za namene vzajemnega priznavanja (v nadaljnjem besedilu: izjava o vzajemnem priznavanju). Proizvajalec je najprimernejša oseba za izpolnitev podatkov v izjavi o vzajemnem priznavanju, ker najbolje pozna blago in ima dokaze, potrebne za preverjanje podatkov iz izjave o vzajemnem priznavanju. Proizvajalec bi moral imeti možnost pooblastiti pooblaščenega zastopnika, ki bi take izjave pripravil v njegovem imenu in na njegovo odgovornost. Kadar pa lahko gospodarski subjekt informacije o zakonitosti trženja blaga zagotovi le v izjavi, bi morala biti dana možnost, da drugi gospodarski subjekt zagotovi informacije, da se blago daje na voljo končnim uporabnikom v zadevni državi članici, pod pogojem, da ta gospodarski subjekt prevzame odgovornost za informacije, ki jih je podal v izjavi o vzajemnem priznavanju in lahko zagotovi potrebne dokaze, ki te informacije potrjujejo.

(19)

Izjava o vzajemnem priznavanju bi morala vedno vsebovati točne in popolne informacije o blagu. Zato bi jo bilo treba posodabljati, da bi odražala spremembe, na primer spremembe ustreznih nacionalnih tehničnih pravil.

(20)

Da bi se zagotovila celovitost informacij, navedenih v izjavi o vzajemnem priznavanju, bi bilo treba določiti harmonizirano strukturo takih izjav, ki jih bodo uporabljali gospodarski subjekti, ki želijo predložiti take izjave.

(21)

Zagotoviti je treba, da je izjava o vzajemnem priznavanju izpolnjena verodostojno in točno. Zato je treba zahtevati, da so gospodarski subjekti odgovorni za informacije, ki so jih podali v izjavi o vzajemnem priznavanju.

(22)

Da bi se povečali učinkovitost in konkurenčnost podjetij, ki delujejo na področju blaga, ki ni zajeto s harmonizacijsko zakonodajo Unije, bi moralo biti mogoče, da se za lažjo predložitev izjave o vzajemnem priznavanju izkoristijo nove informacijske tehnologije. Zato bi morali imeti gospodarski subjekti možnost, da svoje izjave o vzajemnem priznavanju objavijo na spletu, pod pogojem, da je izjava o vzajemnem priznavanju zlahka dostopna in v zanesljivem formatu.

(23)

Komisija bi morala zagotoviti, da je na enotnem digitalnem portalu na voljo predloga za izjavo o vzajemnem priznavanju, pa tudi navodila za njeno izpolnitev v vseh uradnih jezikih Unije.

(24)

Ta uredba bi se morala uporabljati tudi za blago, v zvezi s katerim harmonizacijska zakonodaja Unije zajema le nekatere vidike. Kadar mora gospodarski subjekt v skladu s harmonizacijsko zakonodajo Unije pripraviti izjavo EU o skladnosti, da dokaže skladnost z navedeno zakonodajo, bi moralo temu gospodarskemu subjektu biti dovoljeno, da se izjava o vzajemnem priznavanju iz te uredbe priloži izjavi EU o skladnosti.

(25)

Kadar se gospodarski subjekti odločijo, da ne bodo uporabili izjave o vzajemnem priznavanju, bi morali pristojni organi namembne države članice jasno opredeliti zahtevo glede specifičnih informacij, ki so po njihovem mnenju potrebne za oceno blaga, ob upoštevanju načela sorazmernosti.

(26)

Gospodarski subjekt bi moral imeti na voljo dovolj časa za predložitev dokumentov ali kakršnih koli drugih informacij, ki jih zahteva pristojni organ namembne države članice, oziroma za predložitev argumentov ali pripomb v zvezi z oceno zadevnega blaga.

(27)

Države članice morajo v skladu z Direktivo (EU) 2015/1535 Evropskega parlamenta in Sveta (4) Komisiji in drugim državam članicam posredovati vse osnutke nacionalnih tehničnih pravil o vseh proizvodih, vključno s katerim koli kmetijskim ali ribiškim proizvodom, ter navesti razloge, zaradi katerih je treba navedena pravila sprejeti. Vendar je treba zagotoviti, da se po sprejetju takih nacionalnih tehničnih pravil za posebno blago v posameznih primerih pravilno uporabi načelo vzajemnega priznavanja. V tej uredbi bi morali biti določeni postopki za uporabo načela vzajemnega priznavanja v posameznih primerih, na primer s tem, da se od držav članic zahteva, da navedejo nacionalna tehnična pravila, na katerih temelji upravna odločba, in legitimne razloge v javnem interesu, ki upravičujejo uporabo tega nacionalnega tehničnega pravila, kar zadeva blago, ki se zakonito trži v drugi državi članici. Sorazmernost nacionalnih tehničnih pravil je podlaga za dokazovanje sorazmernosti upravne odločbe, ki temelji na tem pravilu. Vendar bi moral biti način dokazovanja sorazmernosti upravne odločbe določen za vsak posamezni primer.

(28)

Ker bi morale biti upravne odločbe o omejitvi ali zavrnitvi dostopa do trga za blago, ki se že zakonito trži v drugi državi članici, izjeme od temeljnega načela prostega pretoka blaga, je treba zagotoviti, da take odločbe upoštevajo obstoječe obveznosti, ki izhajajo iz načela vzajemnega priznavanja. Zaradi tega je primerno uvesti jasen postopek, da se določi, ali se blago zakonito trži v tej drugi državi članici in ali so v takem primeru legitimni javni interesi, ki jih zajemajo veljavna nacionalna tehnična pravila namembne države članice, v skladu s členom 36 PDEU in sodne prakse Sodišča Evropske unije ustrezno zaščiteni. S takim postopkom bi se moralo zagotoviti, da so vse sprejete upravne odločbe sorazmerne ter da spoštujejo načelo vzajemnega priznavanja in so v skladu s to uredbo.

(29)

Kadar pristojni organ ocenjuje blago, preden odloči, ali naj omeji ali zavrne dostop do trga, ta organ ne bi smel imeti možnosti, da sprejme odločitve o preklicu dostopa do trga, razen če je potrebno hitro ukrepanje, da se prepreči ogrožanje varnosti ali zdravja oseb ali ogrožanje okolja, oziroma da se prepreči dajanje blaga na voljo, kadar je dajanje takega blaga na voljo na splošno prepovedano zaradi javne morale ali varnosti, med drugim na primer zaradi preprečevanja kriminala.

(30)

Uredba (ES) št. 765/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (5) vzpostavlja sistem akreditacije, ki zagotavlja vzajemno priznavanje ravni usposobljenosti organov za ugotavljanje skladnosti. Pristojni organi držav članic zato ne bi smeli zavračati priznavanja poročil o preizkusih in potrdil, ki jih izdajo akreditirani organi za ugotavljanje skladnosti, ker slednji za to ne bi bili usposobljeni. Da bi čim bolj preprečili podvajanje preizkusov in postopkov, ki so že bili izvedeni v drugi državi članici, države članice ne bi smele zavračati priznavanja poročil o preizkusih in potrdil, ki so jih drugi organi za ugotavljanje skladnosti izdali v skladu s pravom Unije. Pristojni organi bi morali ustrezno upoštevati vsebino predloženih poročil o preizkusih ali potrdil.

(31)

Direktiva 2001/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta (6) določa, da se lahko tržijo samo varni izdelki, ter opredeljuje obveznosti proizvajalcev in distributerjev v zvezi z varnostjo izdelkov. Pristojnim organom daje pravico, da vse nevarne izdelke prepovejo s takojšnjim učinkom ali da izdelke, ki bi lahko bili nevarni, začasno prepovejo za obdobje, ki ga potrebujejo za izvedbo različnih ocen, preverjanj in nadzorov varnosti. Ta direktiva opisuje tudi postopek, v skladu s katerim organi v primeru izdelkov, ki pomenijo tveganje, uporabijo ustrezne ukrepe, kot so ukrepi iz točk (b) do (f) člena 8(1) navedene direktive, naložena pa je tudi obveznost državam članicam, da je treba take ukrepe priglasiti Komisiji in drugim državam članicam. Zato bi morali imeti pristojni organi še naprej možnost uporabljati navedeno direktivo in zlasti točke (b) do (f) člena 8(1) in člena 8(3) navedene direktive.

(32)

Uredba (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta (7) med drugim vzpostavlja sistem hitrega obveščanja za obveščanje o neposrednem ali posrednem tveganju za človeško zdravje, ki izhaja iz živil ali krme. Državam članicam nalaga, da v okviru sistema hitrega obveščanja Komisijo takoj obvestijo o vseh ukrepih, ki jih sprejmejo za omejitev dajanja v promet živil ali krme ali prisilni umik ali odpoklic živil ali krme zaradi varovanja zdravja ljudi in ki zahtevajo hitro ukrepanje. Pristojni organi bi morali imeti še naprej možnost uporabljati navedeno uredbo in zlasti člen 50(3) in člen 54 navedene uredbe.

(33)

Uredba (EU) 2017/625 Evropskega parlamenta in Sveta (8) vzpostavlja harmoniziran okvir Unije za organizacijo uradnega nadzora in uradnih dejavnosti, ki niso uradni nadzor, v celotni agroživilski verigi ob upoštevanju pravil o uradnem nadzoru iz Uredbe (ES) št. 882/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (9) in zadevne sektorske zakonodaje Unije. Uredba (EU) 2017/625 določa poseben postopek, s katerim se zagotovi, da gospodarski subjekti odpravijo neskladnosti z zakonodajo o živilih in krmi ter pravili o zdravju ali dobrobiti živali. Pristojni organi bi morali imeti še naprej možnost uporabljati Uredbo (EU) 2017/625 in zlasti člen 138 navedene uredbe.

(34)

Uredba (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (10) vzpostavlja harmoniziran okvir Unije za izvajanje pregledov v zvezi z obveznostmi iz Uredbe (EU) št. 1308/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (11) v skladu z merili iz Uredbe (ES) št. 882/2004 ter določa, da države članice zagotovijo, da so vsi subjekti, ki izpolnjujejo navedene obveznosti, upravičeni do vključitve v sistem pregledov. Pristojni organi bi morali imeti še naprej možnost uporabljati Uredbo (EU) št. 1306/2013 in zlasti člen 90 navedene uredbe.

(35)

V vsaki upravni odločbi, ki jo pristojni organi držav članic sprejmejo v skladu s to uredbo, bi morala biti določena pravna sredstva, ki jih ima gospodarski subjekt na voljo in ki mu omogočajo, da se v skladu z nacionalnim pravom pritoži zoper odločbo ali začne postopek pri pristojnem nacionalnem sodišču. V upravni odločbi bi moralo biti tudi navedeno, da lahko gospodarski subjekti uporabijo Mrežo za reševanje sporov na notranjem trgu (SOLVIT) in postopek reševanja težav, določen v tej uredbi.

(36)

Učinkovite rešitve za gospodarske subjekte, ki želijo podjetju prijazno alternativo pri izpodbijanju upravnih odločb o omejitvi ali zavrnitvi dostopa do trga, so bistvene za pravilno in dosledno uporabo načela vzajemnega priznavanja. Da bi zagotovili take rešitve in se izognili pravnim stroškom, zlasti za mala in srednja podjetja, bi moral biti gospodarskim subjektom na voljo izvensodni postopek reševanja težav.

(37)

SOLVIT je storitev, ki jo zagotavlja državna uprava v vsaki državi članici, njen namen pa je najti rešitve za posameznike in podjetja, kadar njihove pravice kršijo javni organi v drugi državi članici. Načela, ki urejajo delovanje mreže SOLVIT, so določena v Priporočilu Komisije 2013/461/EU (12), v skladu s katerim bi morala vsaka država članica poskrbeti za center SOLVIT z ustreznimi človeškimi in finančnimi viri ter zagotoviti, da ta center SOLVIT sodeluje v mreži SOLVIT. Komisija bi morala zlasti med podjetji povečati ozaveščenost o obstoju mreže SOLVIT in o njenih koristih.

(38)

SOLVIT je učinkovit izvensodni mehanizem reševanja težav, ki se zagotavlja brezplačno. Deluje s kratkimi roki in zagotavlja praktične rešitve posameznikom in podjetjem, kadar imajo pri javnih organih težave z uveljavljanjem pravic, ki jim jih zagotavlja Unija. Kadar gospodarski subjekt, ustrezni center SOLVIT in zadevne vpletene države članice soglašajo z ustreznim izidom, nadaljnji ukrepi ne bi smeli biti potrebni.

(39)

Vendar bi morala biti Komisija pooblaščena, da na zahtevo katerega koli vpletenega centra SOLVIT prouči zadevo, kadar je neformalni pristop mreže SOLVIT neuspešen in še naprej obstajajo resni pomisleki glede združljivosti upravne odločbe in načela vzajemnega priznavanja. Komisija bi morala na podlagi svoje presoje podati mnenje, ki bi se prek ustreznega centra SOLVIT sporočilo zadevnemu gospodarskemu subjektu in pristojnim organom ter bi se upoštevalo v postopku SOLVIT. Za poseg Komisije bi se moral uporabljati rok 45 delovnih dni, v kar pa ne bi bil vključen čas, potreben za to, da Komisija prejme dodatne informacije in dokumente, ki so po njenem potrebni. Če bi bil v tem času primer rešen, Komisiji mnenja ne bi bilo treba podati. Taki primeri SOLVIT bi morali biti predmet ločenega delovnega postopka v podatkovni zbirki SOLVIT in ne bi smeli biti vključeni v redne statistike SOLVIT.

(40)

Mnenje Komisije glede upravne odločbe o omejitvi ali zavrnitvi dostopa do trga bi moralo zajemati le vprašanji, ali je upravna odločba združljiva z načelom vzajemnega priznavanja in z zahtevami iz te uredbe. To ne posega v pooblastila Komisije na podlagi člena 258 PDEU in obveznost držav članic glede skladnosti s pravom Unije, kadar se nadalje obravnavajo sistemske težave, ugotovljene v zvezi z uporabo načela vzajemnega priznavanja.

(41)

Za notranji trga blaga je pomembno, da lahko podjetja, zlasti mala in srednja podjetja, pridobijo zanesljive in točne informacije glede veljavne zakonodaje v zadevni državi članici. Kontaktne točke za proizvode bi morale imeti pomembno vlogo pri olajšanju komunikacije med nacionalnimi organi in gospodarskimi subjekti z razširjanjem informacij o posebnih pravilih o proizvodih in o tem, kako se vzajemno priznavanje uporablja na ozemlju njihove države članice. Zato je treba okrepiti vlogo kontaktnih točk za proizvode kot glavnih ponudnikov informacij o vseh pravilih v zvezi s proizvodi, vključno z nacionalnimi tehničnimi pravili, ki jih zajema vzajemno priznavanje.

(42)

Da bi olajšali prosti pretok blaga, bi morale kontaktne točke za proizvode brezplačno zagotavljati informacije v razumnem obsegu glede svojih nacionalnih tehničnih pravil in uporabe načela vzajemnega priznavanja. Kontaktnim točkam za proizvode bi bilo treba zagotoviti primerno opremo in sredstva. V skladu z Uredbo (EU) 2018/1724 Evropskega parlamenta in Sveta (13) bi morale kontaktne točke take informacije zagotavljati prek spletišča, zanje pa bi morala veljati merila kakovosti iz navedene uredbe. Kontaktne točke za proizvode bi morale svoje naloge, povezane z zagotavljanjem takšnih informacij, med drugim elektronske kopije nacionalnih tehničnih pravil ali spletnega dostopa do njih, opravljati brez poseganja v nacionalna pravila, ki urejajo distribucijo nacionalnih tehničnih pravil. Poleg tega se od kontaktnih točk za proizvode ne bi smelo zahtevati, da priskrbijo kopije ali zagotovijo spletni dostop do standardov, za katere veljajo pravice intelektualne lastnine organov ali organizacij za standardizacijo.

(43)

Sodelovanje med pristojnimi organi je bistveno za nemoteno delovanje načela vzajemnega priznavanja in oblikovanje kulture vzajemnega priznavanja. Zato bi morali kontaktne točke za proizvode in nacionalni pristojni organi sodelovati ter izmenjavati informacije in strokovno znanje, da bi se zagotovila pravilna in dosledna uporaba načela vzajemnega priznavanja in te uredbe.

(44)

Zaradi priglasitve upravnih odločb o omejitvi ali zavrnitvi dostopa do trga, omogočanja komunikacije med kontaktnimi točkami za proizvode in zagotavljanja upravnega sodelovanja je treba državam članicam zagotoviti dostop do informacijskega in komunikacijskega sistema.

(45)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (14).

(46)

Kadar je za namene te uredbe potrebna obdelava osebnih podatkov, bi jo bilo treba izvesti v skladu s pravom Unije o varstvu osebnih podatkov. Za vsako obdelavo osebnih podatkov na podlagi te uredbe se glede na primer uporablja Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (15) oziroma Uredba (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta (16).

(47)

Vzpostaviti bi bilo treba zanesljive in učinkovite mehanizme spremljanja, da bi bilo mogoče zagotoviti informacije o uporabi te uredbe in njenem vplivu na prosti pretok blaga. Tovrstni mehanizmi ne bi smeli presegati okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenih ciljev.

(48)

Za ozaveščanje o načelu vzajemnega priznavanja ter zagotavljanje pravilnega in doslednega izvajanja te uredbe bi bilo treba določiti, da Unija financira kampanje za ozaveščanje, usposabljanje, izmenjavo uradnikov in druge povezane dejavnosti, namenjene krepitvi in podpori zaupanja in sodelovanja med pristojnimi organi, kontaktnimi točkami za proizvode in gospodarskimi subjekti.

(49)

Da bi se odpravilo pomanjkanje točnih podatkov v zvezi z delovanjem načela vzajemnega priznavanja in njegovimi učinki na enotni trg blaga, bi morala Unija financirati zbiranje takih podatkov.

(50)

Finančne interese Unije bi bilo treba v celotnem ciklu odhodkov zaščititi s sorazmernimi ukrepi, ki vključujejo preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje nepravilnosti, povračilo izgubljenih, neupravičeno izplačanih ali nepravilno porabljenih sredstev ter po potrebi upravne in denarne kazni.

(51)

Primerno je odložiti uporabo te uredbe, da bodo imeli pristojni organi in gospodarski subjekti dovolj časa, da se prilagodijo zahtevam iz te uredbe.

(52)

Komisija bi morala oceniti to uredbo glede na cilje, za katere si prizadeva. Pri oceni te uredbe bi morala uporabiti podatke, ki se zberejo v zvezi z delovanjem načela vzajemnega priznavanja in njegovimi učinki na enotni trg blaga, ter informacije, ki so na voljo v informacijskem in komunikacijskem sistemu. Komisija bi morala imeti možnost, da od držav članic zahteva, da priskrbijo dodatne informacije, potrebne za njeno oceno. V skladu s točko 22 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (17) bi morala biti ocena te uredbe, ki bi morala temeljiti na uspešnosti, učinkovitosti, ustreznosti, skladnosti in dodani vrednosti, podlaga za ocene učinka glede možnosti za nadaljnje ukrepanje.

(53)

Ker cilja te uredbe, in sicer zagotoviti nemoteno, dosledno in pravilno uporabo načela vzajemnega priznavanja, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi njegovega obsega in vpliva lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja –

(1)

Bruto nacionalni dohodek po tržnih cenah (BND) je temelj za izračunavanje največjega deleža lastnih sredstev v splošnem proračunu Unije. Zato je treba še naprej izboljševati primerljivost, zanesljivost in izčrpnost tega agregata.

(2)

Kadar se statistični podatki uporabljajo neposredno v upravne namene in namene oblikovanja politik na ravni Unije in na nacionalni ravni, je statistična integriteta, dosežena z upoštevanjem načel Kodeksa ravnanja evropske statistike, kot ga je 16. novembra 2017 revidiral in posodobil Odbor za evropski statistični sistem (ESSC), ter Uredbe (ES) št. 223/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (2), še posebej pomembna.

(3)

Ti statistični podatki so tudi pomembno analitično orodje za usklajevanje nacionalnih ekonomskih politik in za razne politike Unije, pa tudi za raziskovalne dejavnosti.

(4)

BND v skladu s členom 2(7) Sklepa Sveta 2014/335/EU, Euratom (3) za namene lastnih sredstev pomeni letni BND po tržnih cenah po metodologiji, določeni v Prilogi A k Uredbi (EU) št. 549/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (4), ki vzpostavlja revidiran Evropski sistem računov (ESR 2010). V skladu s členom 10(1) Sklepa 2014/335/EU, Euratom in na podlagi člena 10(2) navedenega sklepa je bil Sklep Sveta 2007/436/ES, Euratom (5) razveljavljen.

(5)

Bistveno je, da so podatki o BND primerljivi med državami članicami in da obstaja skladnost z zadevnimi opredelitvami in računovodskimi pravili ESR 2010. Postopki izračuna in dejansko uporabljeni osnovni podatki bi zato morali dopuščati pravilno uporabo opredelitev in računovodskih pravil iz ESR 2010.

(6)

Bistveno je, da so viri in metode, ki se uporabljajo za izračun podatkov o BND, zanesljivi. To pomeni, da bi bilo treba preskušene postopke uporabiti na stabilnih, primernih in posodobljenih osnovnih statističnih podatkih, kolikor je mogoče.

(7)

Bistveno je, da so podatki o BND izčrpni. Zato bi morali ti podatki upoštevati tudi neformalne, neregistrirane in druge dejavnosti in transakcije, o katerih se ne poroča pri statističnih raziskavah ali davčnim, socialnim in drugim upravnim organom. Izboljšano zajetje BND predpostavlja razvoj primernih statističnih podlag in postopkov izračuna za pripravo zanesljivih statistik in po potrebi izvedbo potrebnih prilagoditev, da bi se izognili vrzelim in dvojnemu štetju.

(8)

Uredba Sveta (EU, Euratom) št. 608/2014 (6) določa inšpekcijske preglede v državah članicah z namenom preverjanja lastnih sredstev. Komisija (Eurostat) bi morala za namene preverjanja BND imeti pravico do izvedbe informacijskih obiskov glede BND, da se preveri kakovost agregatov BND in njegovih komponent ter preveri skladnost z ESR 2010, kot tudi zagotovi primerljivost, zanesljivost in izčrpnost podatkov o BND. Komisija (Eurostat) bi morala spoštovati pravila o zaupnosti statističnih podatkov. Sodelovanje predstavnikov nacionalnih statističnih organov pri informacijskih obiskih glede BND v drugih državah članicah je bistvenega pomena za povečanje preglednosti in kakovosti postopka preverjanja BND.

(9)

Za zagotovitev zanesljivosti, izčrpnosti in čim višje stopnje primerljivosti podatkov o BND v skladu z ESR 2010, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije sprejema akte glede seznama vsebin, ki jih je treba obravnavati v vsakem ciklusu preverjanja. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (7). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(10)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe z zagotavljanjem agregatov BND za namene lastnih sredstev bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za vzpostavitev strukture in podrobne ureditve sprejemanja ukrepov glede opisa virov in metod, uporabljenih za izračun podatkov o BND in njegovih komponent, v skladu s Prilogo A k Uredbi (EU) št. 549/2013, kakor tudi časovnega razporeda za njegovo posodabljanje in pošiljanje, ter specifičnih ukrepov za izboljšanje primerljivosti, zanesljivosti in izčrpnosti podatkov o BND držav članic na podlagi seznama vsebin, ki ga je določila Komisija. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (8).

(11)

ESSC, ustanovljen z Uredbo (ES) št. 223/2009, je bil v skladu s členom 7 navedene uredbe pozvan, naj pripravi strokovne smernice.

(12)

Odbor BND, na katerega se sklicuje člen 4 Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1287/2003 (9), je izdal mnenja, svetoval Komisiji in ji pomagal pri izvajanju njenih izvedbenih pooblastil. ESSC bi moral v skladu s strategijo za novo strukturo evropskega statističnega sistema za izboljšanje usklajevanja in partnerstva z jasno piramidno strukturo znotraj sistema imeti svetovalno vlogo in Komisiji pomagati pri izvajanju njenih izvedbenih pooblastil. Zato bi moral ESSC zamenjati Odbor BND, z namenom da Komisiji pomaga pri izvajanju njenih izvedbenih pooblastil na podlagi te uredbe. Komisija pa bi morala vseeno za namene drugih funkcij, ki jih je prej opravljal Odbor BND v skladu z Uredbo (ES, Euratom) št. 1287/2003 in ki se ne nanašajo na pomoč pri izvajanju izvedbenih pooblastil Komisije, ustanoviti uradno strokovno skupino, ki bi ji pomagala za take namene.

(13)

Z Direktivo Sveta 89/130/EGS, Euratom (10) in Uredbo (ES, Euratom) št. 1287/2003 je bil vzpostavljen postopek za preverjanje in ocenjevanje primerljivosti, zanesljivosti in izčrpnosti podatkov o bruto nacionalnem proizvodu (BNP) in podatkov o BND v okviru Odbora BNP in Odbora BND, v katerih države članice in Komisija tesno sodelujejo. Ta postopek bi bilo treba prilagoditi tako, da bi se upoštevali uporaba podatkov o BND v skladu z ESR 2010 za namene lastnih sredstev, revidiran časovni razpored za dajanje lastnih sredstev na voljo in nedavni razvoj v evropskem statističnem sistemu. Direktivo 89/130/EGS, Euratom in Uredbo (ES, Euratom) št. 1287/2003 bi bilo zato treba razveljaviti –

(1)

Vrhnja domena .eu je bila vzpostavljena z Uredbo (ES) št. 733/2002 Evropskega parlamenta in Sveta (3) ter Uredbo Komisije (ES) št. 874/2004 (4). Od sprejetja navedenih uredb so se politične in zakonodajne razmere v Uniji, v spletnem okolju in na trgu močno spremenile.

(2)

Hiter razvoj trga vrhnjih domen in dinamičnega digitalnega okolja zahteva prožno regulativno okolje, ki bo kos prihodnjim izzivom. Vrhnja domena .eu je ena največjih državnih vrhnjih domen. Uporabljajo jo institucije, agencije in organi Unije, vključno za evropske projekte in pobude. Namen vrhnje domene .eu je z dobrim upravljanjem pomagati krepiti identiteto Unije in na spletu uveljavljati vrednote Unije, kot so večjezičnost, spoštovanje zasebnosti in varnosti uporabnikov ter spoštovanje človekovih pravic, prispevala pa naj bi tudi k uresničevanju specifičnih spletnih prednostnih nalog.

(3)

Vrhnje domene so bistvena sestavina hierarhične strukture sistema domenskih imen (DNS), s katerimi se zagotavlja interoperabilni sistem edinstvenih oznak, ki je na razpolago povsod po svetu, v vsaki aplikaciji in v vsakem omrežju.

(4)

Vrhnja domena .eu bi morala v skladu s členoma 170 in 171 PDEU spodbujati uporabo internetnih omrežij in dostop do njih, in sicer z dajanjem možnosti za registracijo, ki bo dopolnjevala obstoječe državne vrhnje domene in globalno registracijo v generičnih vrhnjih domenah.

(5)

Vrhnja domena .eu, ki je jasna in lahko prepoznavna oznaka, bi morala zagotavljati jasno prepoznavno povezavo med Unijo in evropskim tržiščem. Podjetjem, organizacijam in fizičnim osebam v Uniji bi morala omogočiti registracijo domenskega imena v okviru vrhnje domene .eu. Obstoj takega domenskega imena je pomemben za krepitev identitete Unije na spletu. Zato bi bilo treba spremeniti Uredbo (ES) št. 733/2002, da bi državljanom Unije dovolili, da registrirajo ime vrhnje domene .eu ne glede na svoje bivališče, od 19. oktobra 2019.

(6)

Domenska imena v vrhnji domeni .eu bi bilo treba v okviru razpoložljivosti dodeliti upravičenim strankam.

(7)

Komisija bi morala spodbujati sodelovanje med registrom, Uradom Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) in drugimi agencijami Unije, in sicer za namene boja proti špekulativni in nepošteni registraciji domenskih imen, vključno z domenskim skvoterstvom, ter tudi zagotavljanja preprostih upravnih postopkov, zlasti za mala in srednje velika podjetja.

(8)

Da bi strankam zagotovili boljše varstvo pravice do sklepanja pogodb z registrom oziroma registratorji, bi morali spore v zvezi z registracijo domenskih imen v vrhnji domeni .eu reševati organi s sedežem v Uniji z uporabo ustreznega nacionalnega prava, brez poseganja v pravice in obveznosti na podlagi mednarodnih instrumentov, ki jih priznavajo države članice ali Unija.

(9)

Komisija bi morala določiti register za vrhnjo domeno .eu na podlagi odprtega, preglednega in nediskriminatornega izbirnega postopka, pri čemer bi morala upoštevati stroškovno učinkovitost in upravno preprostost. Za podporo enotnemu digitalnemu trgu, izgradnjo spletne evropske identitete ter spodbujanje čezmejnih spletnih dejavnosti bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi z merili za upravičenost in izbiro ter postopkom za določitev registra. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (5). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(10)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za sprejetje seznamov domenskih imen, ki jih rezervirajo in blokirajo države članice, za vzpostavitev načel, ki morajo biti vključena v pogodbo med Komisijo in registrom, in za določitev registra v izredno nujnih ustrezno utemeljenih primerih, zlasti za zagotavljanje neprekinjenosti izvajanja storitve. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (6). Te sezname bi bilo treba sestaviti, če so domenska imena na voljo, ob upoštevanju domenskih imen druge ravni, ki so jih že rezervirale ali registrirale države članice.

(11)

Komisija bi morala z določenim registrom skleniti pogodbo, v kateri bi morala biti navedena podrobna načela in postopki, v skladu s katerimi bi register organiziral, upravljal in vodil vrhnjo domeno .eu. Pogodba bi morala biti sklenjena za določen čas in dopuščati možnost enkratnega podaljšanja, ne da bi bilo treba začeti nov izbirni postopek.

(12)

Načela in postopke v zvezi z delovanjem vrhnje domene .eu bi bilo treba priložiti k pogodbi med Komisijo in določenim registrom.

(13)

Ta uredba ne vpliva na uporabo pravil o konkurenci iz členov 101 in 102 PDEU.

(14)

Register bi moral spoštovati načela nediskriminacije in preglednosti in bi moral izvajati ukrepe za varstvo poštene konkurence, ki jih Komisija odobri vnaprej, zlasti kadar register zagotavlja storitve podjetjem, s katerimi konkurira na podrejenih trgih.

(15)

Za usklajevanje dodeljevanja kod, ki predstavljajo državne vrhnje domene, registrom, je pristojna Organizacija za dodeljevanje spletnih imen in številk (ICANN). Register bi moral z ICANN skleniti ustrezno pogodbo, v kateri bi bil določen prenos državne vrhnje domene .eu ob upoštevanju ustreznih načel, ki jih je sprejel Vladni svetovalni odbor (GAC).

(16)

Register bi moral skleniti ustrezno pogodbo o hrambi za zagotovitev neprekinjenosti storitev in zlasti za zagotovitev, da je mogoče v primeru ponovne dodelitve ali drugih nepredvidenih okoliščin še naprej zagotavljati storitve lokalni internetni skupnosti ob čim manjših motnjah. Register bi moral skrbniku dnevno posredovati elektronski izvod trenutne vsebine podatkovne zbirke vrhnje domene .eu.

(17)

Postopki za alternativno reševanje sporov, ki jih je treba sprejeti, bi morali biti skladni z Direktivo 2013/11/EU Evropskega parlamenta in Sveta (7) ter upoštevati mednarodne dobre prakse na tem področju in zlasti ustrezna priporočila Svetovne organizacije za intelektualno lastnino, da bi se, kolikor je mogoče, izognili špekulativnim in nepoštenim registracijam. V postopkih za alternativno reševanje sporov je treba upoštevati enotna pravila postopka, ki so v skladu s pravili postopka, določenimi v enotni politiki za reševanje sporov glede domenskega imena ICANN.

(18)

Politika glede nepoštenih registracij domenskih imen .eu bi morala določati, da register preveri podatke, ki jih prejme, zlasti podatke glede istovetnosti prijaviteljev, ter prekliče in blokira prihodnje registracije domenskih imen, ki so s pravnomočno odločbo sodišča države članice spoznane za obrekljive, rasistične ali kako drugače v nasprotju s pravom države članice. Register bi moral z največjo skrbnostjo zagotoviti pravilnost podatkov, ki jih prejme in s katerimi razpolaga. Postopek preklica bi moral imetniku domenskega imena omogočiti razumno možnost, da pred začetkom veljavnosti preklica odpravi kršitev meril za upravičenost, pogojev za registracijo ali neporavnane dolgove.

(19)

Domensko ime, ki je enako ali zavajajoče podobno imenu, do katerega obstaja pravica na podlagi prava Unije ali nacionalnega prava, in ki je bilo registrirano brez pravic ali legitimnega interesa do imena, bi bilo treba načeloma preklicati in po potrebi prenesti na zakonitega imetnika. Kadar se ugotovi, da je bilo takšno domensko ime uporabljeno v slabi veri, bi ga bilo treba vedno preklicati.

(20)

Register bi moral sprejeti jasne politike za zagotovitev pravočasne identifikacije nepoštenih registracij domenskih imen in po potrebi sodelovati s pristojnimi organi in drugimi javnimi organi, pomembnimi za kibernetsko in informacijsko varnost, ki so izrecno vključeni v boj proti takšnim registracijam, kot so nacionalne skupine za odzivanje na računalniške grožnje.

(21)

Register bi moral podpirati organe odkrivanja in pregona v boju proti kaznivim dejanjem z izvajanjem tehničnih in organizacijskih ukrepov, katerih cilj je pristojnim organom omogočiti dostop do podatkov v registru za namene preprečevanja, odkrivanja, preiskovanja in pregona kaznivih dejanj, kot določa pravo Unije ali nacionalno pravo.

(22)

To uredbo bi bilo treba izvajati v skladu z načeli v zvezi z zasebnostjo in varstvom osebnih podatkov. Register bi moral biti skladen z ustreznimi pravili, načeli in smernicami Unije o varstvu podatkov, zlasti z ustreznimi varnostnimi zahtevami, načeli potrebnosti, sorazmernosti, omejitve namena in sorazmernega obdobja hrambe podatkov. Poleg tega bi morali vsi sistemi za obdelavo podatkov in podatkovne zbirke, ki se razvijajo in vzdržujejo, vključevati vgrajeno in privzeto varstvo podatkov.

(23)

Za zagotovitev učinkovitega rednega nadzora bi moral neodvisen organ s poročilom o ugotavljanju skladnosti opraviti revizijo registra vsaj vsaki dve leti na stroške registra, in potrditi, da izpolnjuje zahteve iz te uredbe. Register bi moral tako poročilo predložiti Komisiji v skladu s pogodbo, ki jo je sklenil z njo.

(24)

Pogodba med Komisijo in registrom bi morala določati postopke, s katerimi bi register izboljšal organizacijo, upravljanje in vodenje vrhnje domene .eu v skladu z navodili Komisije, ki izhajajo iz njenih nadzornih dejavnosti, kot so določene v tej uredbi.

(25)

V sklepih Sveta z dne 27. novembra 2014 z naslovom „Upravljanje interneta“ je bila ponovno potrjena zaveza Unije za spodbujanje struktur upravljanja, ki vključujejo več deležnikov in ki temeljijo na usklajenem sklopu načel globalnega upravljanja interneta. Vključujoče upravljanje interneta se nanaša na razvoj in uporabo skupnih načel, norm, pravil, postopkov odločanja in programov, ki zaznamujejo, kako vlade, zasebni sektor, civilna družba, mednarodne organizacije in tehnična skupnost pri izvajanju svojih nalog razvijajo in uporabljajo internet.

(26)

Vzpostaviti bi bilo treba večdeležniško svetovalno skupino .eu, ki bi svetovala Komisiji, da bi okrepili in razširili prispevke k dobremu upravljanju registra. Skupina bi morala odražati model upravljanja interneta, pri katerem sodeluje več deležnikov, njene člane, z izjemo tistih, ki prihajajo iz organov držav članic in mednarodnih organizacij, pa bi morala imenovati Komisija na podlagi odprtega, nediskriminatornega in preglednega postopka. Predstavniki organov države članice bi morali biti imenovani po sistemu rotacije, ki bi zagotavljal zadostno kontinuiteto sodelovanja v skupini.

(27)

Komisija bi morala opraviti oceno uspešnosti in delovanja vrhnje domene .eu. Pri tej oceni bi bilo treba upoštevati delovne prakse določenega registra ter ustreznost njegovih nalog. Komisija bi morala Evropskemu parlamentu in Svetu tudi predložiti redna poročila o delovanju vrhnje domene .eu.

(28)

Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina), kot so določene v Pogodbah, zlasti o varstvu osebnih podatkov, svobodi izražanja in obveščanja in o varstvu potrošnikov. Pri zagotavljanju, da so določbe nacionalnega prava, ki vplivajo na to uredbo, skladne s pravom Unije in zlasti z Listino, bi bilo treba upoštevati ustrezne postopke Unije. Register bi se moral v primeru dvoma glede skladnosti s pravom Unije posvetovati s Komisijo.

(29)

Ker cilja te uredbe, in sicer izvajanja vseevropske vrhnje domene poleg nacionalnih državnih vrhnjih domen, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinka ukrepa lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(30)

Ta uredba določa prehodne določbe za zmanjšanje tveganja, da bi med uvajanjem novega regulativnega okvira prišlo do motenj v storitvah vrhnje domene .eu.

(31)

Uredbo (ES) št. 733/2002 bi bilo zato treba spremeniti in razveljaviti, Uredbo (ES) št. 874/2004 pa bi bilo treba razveljaviti –

(1)

Od sprejetja uredb (ES) št. 2560/2001 (4) in (ES) št. 924/2009 (5) Evropskega parlamenta in Sveta so se nadomestila za čezmejna plačila v eurih med državami članicami euroobmočja močno znižala na stopnje, ki so v veliki večini primerov zanemarljive.

(2)

Čezmejna plačila v eurih iz držav članic zunaj euroobmočja predstavljajo približno 80 % vseh čezmejnih plačil iz držav članic zunaj euroobmočja. Nadomestila za taka čezmejna plačila so v večini držav članic zunaj euroobmočja še vedno pretirano visoka, čeprav imajo ponudniki plačilnih storitev, ki se nahajajo v državah članicah zunaj euroobmočja, dostop do istih učinkovitih infrastruktur kot ponudniki plačilnih storitev, ki se nahajajo v euroobmočju, in bi lahko te transakcije obdelali po zelo nizkih cenah.

(3)

Visoka nadomestila za čezmejna plačila ostajajo ovira za popolno vključitev podjetij in državljanov iz držav članic zunaj euroobmočja na notranji trg, kar vpliva na njihovo konkurenčnost. Z visokimi nadomestili se namreč ohranjata dve kategoriji uporabnikov plačilnih storitev v Uniji: uporabniki plačilnih storitev, ki so deležni koristi enotnega območja plačil v evrih (SEPA), in uporabniki plačilnih storitev, ki za svoja čezmejna plačila v evrih plačujejo visoke stroške.

(4)

Da se olajša delovanje notranjega trga in odpravijo neenakosti med uporabniki plačilnih storitev v državah članicah euroobmočja in državah članicah zunaj euroobmočja v zvezi s čezmejnimi plačili v eurih, je treba zagotoviti, da bodo nadomestila za čezmejna plačila v eurih v Uniji usklajena z nadomestili za ustrezna nacionalna plačila, ki se izvedejo v nacionalni valuti države članice, v kateri se nahaja ponudnik plačilnih storitev uporabnika plačilnih storitev. Šteje se, da se ponudnik plačilnih storitev nahaja v državi članici, v kateri opravlja storitve za uporabnika plačilnih storitev.

(5)

Nadomestila za pretvorbe valut predstavljajo precejšen del stroškov čezmejnih plačil, kadar se v državi članici plačnika in državi članici prejemnika plačila uporabljata različni valuti. V skladu s členom 45 Direktive (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta (6) morajo biti nadomestila in uporabljeni menjalni tečaj pregledni, člen 52(3) navedene direktive določa zahteve glede informacij v zvezi s plačilnimi transakcijami, zajetimi v okvirni pogodbi, člen 59(2) navedene direktive pa določa zahteve glede informacij za pogodbene stranke, ki ponujajo storitve pretvorbe valut na bankomatu ali prodajnem mestu. S temi zahtevami po informacijah pa ni bila dosežena zadostna raven preglednosti in primerljivosti nadomestil za pretvorbo valut v primerih, ko se na bankomatu ali prodajnem mestu ponujajo alternativne možnosti za pretvorbo valut. To pomanjkanje preglednosti in primerljivosti onemogoča konkurenco, s katero bi se nadomestila za pretvorbo valut znižala, in povečuje tveganje, da bodo plačniki izbrali drage možnosti pretvorbe valut. Zato je treba uvesti dodatne ukrepe za zaščito potrošnikov pred pretiranimi nadomestili za storitve pretvorbe valut in za zagotovitev, da bodo potrošniki dobili informacije, ki jih potrebujejo, da bi izbrali najboljšo možnost pretvorbe valut.

(6)

Da bi zagotovili, da udeleženci na trgu ne bi bili prisiljeni v nesorazmerne naložbe za prilagoditev svoje plačilne infrastrukture, opreme in postopkov za večjo preglednost, bi morali biti ukrepi, ki jih je treba izvajati, ustrezni, primerni in stroškovno učinkoviti. Hkrati bi morale zagotovljene informacije v primerih, ko ima plačnik na bankomatu ali prodajnem mestu na voljo več različnih možnosti pretvorbe valut, omogočati primerjavo, da se plačniku omogoči informirana izbira.

(7)

Da bi dosegli primerljivost, bi bilo treba nadomestila za pretvorbo valut pri vseh kartičnih plačilih izraziti na enak način, in sicer kot odstotne pribitke na zadnji razpoložljivi devizni tečaj eura, ki ga izda Evropska centralna banka (ECB). V primeru pretvorbe med dvema valutama, ki nista euro, bo pribitek morda moral temeljiti na obrestni meri, izpeljani iz dveh obrestnih mer ECB.

(8)

V skladu s splošnimi zahtevami glede informacij o nadomestilih za pretvorbo valut iz Direktive (EU) 2015/2366 morajo ponudniki storitev pretvorbe valut še pred odreditvijo plačilne transakcije razkriti informacije o svojih nadomestilih za pretvorbo valut. Pogodbene stranke, ki ponujajo storitve pretvorbe valut na bankomatu ali prodajnem mestu, bi morali na jasen in dostopen način zagotoviti informacije o svojih nadomestilih za te storitve, na primer tako, da jih prikažejo na okencu ali digitalno na terminalu, pri internetnih nakupih pa na zaslonu. Poleg informacij iz člena 59(2) Direktive (EU) 2015/2366 bi morale te pogodbene stranke pred odreditvijo plačila predložiti jasne informacije o znesku, ki se plača prejemniku plačila v valuti, ki jo ta uporablja, in skupnem znesku, ki ga mora plačati plačnik v valuti plačnikovega računa. Znesek, ki ga je treba plačati v valuti, ki jo uporablja prejemnik plačila, bi moral izkazovati ceno kupljenega blaga in storitev in bi lahko bil prikazan pred plačilom in ne na plačilnem terminalu. Valuta, ki jo uporablja prejemnik plačila, je načeloma lokalna valuta, vendar je to v skladu z načelom svobode sklepanja pogodb v nekaterih primerih lahko druga valuta Unije. Skupni znesek, ki ga plača plačnik v valuti plačnikovega računa, bi moral biti sestavljen iz cene blaga ali storitev in nadomestila za pretvorbo valut. Poleg tega bi bilo treba oba zneska dokumentirati na potrdilu ali na drugem trajnem nosilcu podatkov.

(9)

V zvezi s členom 59(2) Direktive (EU) 2015/2366 bi moral plačnik, kadar se storitev pretvorbe valut ponudi na bankomatu ali prodajnem mestu, imeti možnost, da to storitev zavrne in plača v valuti, ki jo uporablja prejemnik plačila.

(10)

Da bi se plačnikom omogočila primerjava med nadomestili za različne možnosti za pretvorbo valut na bankomatu ali prodajnem mestu, bi morali ponudniki plačilnih storitev plačnika v pogoje okvirne pogodbe vključiti povsem primerljive informacije o veljavnih nadomestilih za pretvorbo valut, pa tudi zagotoviti, da bi bile te informacije na lahko razumljiv in dostopen način javne na splošno razpoložljivi in zlahka dostopni elektronski platformi, zlasti na spletnih mestih njihovih strank, na spletnih mestih bančništva na domu in na aplikacijah za mobilno bančništvo. To bi omogočilo razvoj spletnih mest za primerjavo, ki bi potrošnikom olajšala primerjavo cen pri potovanju ali nakupovanju v tujini. Poleg tega bi morali ponudniki plačilnih storitev opozarjati plačnike na veljavna nadomestila za pretvorbe valut, ki se uporabljajo pri kartičnem plačilu v drugi valuti, prek splošno razpoložljivih in lahko dostopnih elektronskih komunikacijskih kanalov, kot so sporočila SMS, elektronska pošta ali obvestila prek plačnikove aplikacije za mobilno bančništvo. Ponudniki plačilnih storitev bi se morali z uporabniki plačilnih storitev dogovoriti, prek katerega elektronskega komunikacijskega kanala jim bodo zagotavljali informacije o nadomestilih za pretvorbo valut, pri čemer bi morali upoštevati, kako plačnika najučinkoviteje doseči. Ponudniki plačilnih storitev bi morali sprejeti tudi zahtevke uporabnikov plačilnih storitev o odjavi od prejemanja elektronskih sporočil z informacijami o nadomestilih za pretvorbo valut.

(11)

Redni opomniki so ustrezni, kadar je plačnik dlje časa v tujini, na primer če je tja službeno napoten ali tam študira, ali kadar plačnik redno uporablja kartico za internetne nakupe v lokalni valuti. Obveznost zagotavljanja takšnih opomnikov ne bi smela pomeniti nesorazmernih naložb za prilagoditev obstoječih poslovnih procesov in infrastrukture za obdelavo plačil ponudnika plačilnih storitev ter bi zagotovila, da bi bil plačnik bolje obveščen o različnih možnostih pretvorbe valut.

(12)

Komisija bi morala Evropskemu parlamentu, Svetu, ECB in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru predložiti poročilo o uporabi pravila o izenačitvi stroškov čezmejnih plačil v eurih in stroškov nacionalnih transakcij v nacionalnih valutah ter o učinkovitosti zahtev glede informacij o pretvorbi valut. Komisija bi morala tudi preučiti dodatne možnosti – in njihovo tehnično izvedljivost – za razširitev pravil o enakih nadomestilih na vse valute Unije ter možnosti za nadaljnje izboljšanje preglednosti in primerljivosti nadomestil za pretvorbo valut, pa tudi možnost onemogočanja in omogočanja izbire sprejetja pretvorbe valut s strani pogodbenih strank, ki niso plačnikov ponudnik plačilnih storitev.

(13)

Ker ciljev te uredbe države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi čezmejne narave plačil lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev –

(1)

Opis vozil kategorij T1 in T2 iz Uredbe (EU) št. 167/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (3) zahteva dodatna pojasnila glede položaja osi, ki je najbližje vozniku, za traktorje z obrnljivim vozniškim mestom in glede načina izračuna višine težišča. Za natančno in enotno določevanje višine težišča vozil kategorije T2 bi se bilo treba sklicevati na mednarodno veljavne standarde, ki določajo težišče traktorja.

(2)

Za pravilno in popolno izvajanje te uredbe ter na njeni podlagi sprejetih delegiranih in izvedbenih aktov je izredno pomembno, da so različni elementi kmetijskih traktorjev opredeljeni natančno in na podlagi analize njihovih tehničnih značilnosti. Glede na to, da razprave o opredelitvi kategorij potekajo v okviru ustreznih mednarodnih forumov, katerih članica je tudi Unija, bi morala Komisija tako delo upoštevati, da ne bi prišlo do nesorazmernih in negativnih učinkov na uporabo tehničnih zahtev in preizkusnih postopkov ali do negativnih posledic za proizvajalce, zlasti zelo specializiranih traktorjev.

(3)

V Uredbi (EU) št. 167/2013 bi bilo treba pojasniti, da izraz „zamenljivi stroji“ pomeni „zamenljivo opremo“ in s tem zagotoviti dosledno uporabo terminologije v celotnem besedilu navedene uredbe.

(4)

V Uredbi (EU) št. 167/2013 se od uvoznikov zahteva, da ohranijo izvod certifikata o skladnosti v zvezi z izdelki, ki niso skladni z navedeno uredbo ali pomenijo resno tveganje. Pojasniti bi bilo treba, da to pomeni certifikat o EU-homologaciji. Navedeno uredbo bi zato bilo treba spremeniti z navedbo ustreznega dokumenta.

(5)

Uredba (EU) št. 167/2013 zahteva, da se certifikatu o EU-homologaciji priložijo tudi rezultati preskusov. Pojasniti bi bilo treba, da to pomeni obrazec rezultatov preskusov. Navedeno uredbo bi zato bilo treba spremeniti z navedbo ustrezne priloge.

(6)

Z Uredbo (EU) št. 167/2013 je bilo na Komisijo preneseno pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov za obdobje petih let, ki se je izteklo 21. marca 2018. Ker obstaja stalna potreba po posodobitvi različnih elementov postopka homologacije iz navedene Uredbe in aktov, sprejetih na njeni podlagi, zlasti zaradi njihove prilagoditve tehničnemu napredku ali zaradi vnosa popravkov, bi bilo treba obdobje za prenos pooblastila podaljšati z možnostjo nadaljnjih samodejnih podaljšanj.

(7)

Uredba (EU) št. 167/2013 se sklicuje na razveljavitev Direktive Sveta 74/347/EGS (4), dejansko pa bi se morala sklicevati na razveljavitev Direktive 2008/2/ES Evropskega parlamenta in Sveta (5), ki je kodificirala prejšnjo direktivo. Zato je treba navedeni sklic v Uredbi (EU) št. 167/2013 spremeniti.

(8)

Ker ta uredba spreminja Uredbo (EU) št. 167/2013, pri čemer ne razširja njene vsebine urejanja, in ker ciljev te uredbe države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(9)

Uredbo (EU) št. 167/2013 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

(1)

Direktiva 2004/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4) je bila bistveno spremenjena. Ker so potrebne dodatne spremembe, bi bilo treba navedeno direktivo zaradi jasnosti prenoviti.

(2)

Zaželeno je doseči široko uvedbo elektronskih cestninskih sistemov v državah članicah in sosednjih državah ter imeti v čim večji meri zanesljive, uporabniku prijazne in stroškovno učinkovite sisteme, prilagojene prihodnjemu razvoju politike na ravni Unije v zvezi z zaračunavanjem uporabe cest in prihodnjemu tehničnemu razvoju. Tako je potrebno, da elektronski cestninski sistemi postanejo interoperabilni, in sicer da se zmanjšajo stroški plačevanja cestnin po Uniji ter bremena, povezana s tem plačevanjem.

(3)

Interoperabilni elektronski cestninski sistemi pripomorejo k doseganju ciljev, opredeljenih v pravu Unije o cestninah.

(4)

Nezadostna interoperabilnost je velik problem pri elektronskih cestninskih sistemih, pri katerih je dolgovana cestnina odvisna od razdalje, ki jo prevozi vozilo (cestninjenje glede na prevoženo razdaljo), ali je vezana na prehod vozila skozi določeno točko (na primer kordonsko cestninjenje). Določbe o interoperabilnosti elektronskih cestninskih sistemov bi se morale zato uporabljati le za te sisteme, ne pa tudi za sisteme, pri katerih je dolgovana cestnina odvisna od tega, koliko časa vozilo uporablja infrastrukturo, za katero se zaračunava cestnina (na primer sistemi, ki temeljijo na času, kot so vinjete).

(5)

Čezmejno izvrševanje obveznosti plačila cestnin v Uniji je velik problem pri vseh vrstah sistemov, bodisi pri sistemih, ki temeljijo na prevoženi razdalji, kordonskem cestninjenju, ali sistemih, ki temeljijo na času, elektronskih ali ročnih. Za reševanje problema čezmejnega izvrševanja zaradi neplačila cestnine bi morale določbe v zvezi s čezmejno izmenjavo informacij veljati za vse te sisteme.

(6)

V nacionalnem pravu se lahko kršitev neplačila cestnine opredeli kot prekršek ali kot kaznivo dejanje. Ta direktiva bi se morala uporabljati ne glede na klasifikacijo kršitve.

(7)

Ker za parkirnine v Uniji ni skladne klasifikacije in ker so posredno povezane z uporabo infrastrukture, parkirnine ne bi smele biti vključene v področje uporabe te direktive.

(8)

Za interoperabilnost elektronskih cestninskih sistemov je potrebna določena harmonizacija uporabljene tehnologije in vmesnikov med komponentami interoperabilnosti.

(9)

Harmonizacijo tehnologij in vmesnikov bi bilo treba podpreti z razvojem in vzdrževanjem ustreznih odprtih in javnih standardov, ki bi morali biti nediskriminatorno na voljo vsem dobaviteljem sistemov.

(10)

Da bi lahko ponudniki storitev evropskega elektronskega cestninjenja (EETS) s svojimi napravami v vozilih zagotovili zahtevane komunikacijske tehnologije, bi jim moralo biti dovoljeno, da uporabijo drugo strojno in programsko opremo, ki je že v vozilu – kot so satelitski navigacijski sistemi ali prenosne naprave – in da se z njo povežejo.

(11)

Upoštevati bi bilo treba posebne značilnosti elektronskih cestninskih sistemov, ki se trenutno uporabljajo za lahka vozila. Glede na to, da noben tovrstni elektronski cestninski sistem trenutno ne uporablja satelitskega določanja položaja ali mobilne komunikacije, bi morali imeti ponudniki EETS možnost, da uporabnikom lahkih vozil v omejenem obdobju zagotavljajo napravo v vozilu, ki je primerna samo za uporabo z mikrovalovno tehnologijo na frekvenci 5,8 GHz. To odstopanje ne bi smelo posegati v pravico držav članic, da za lahka vozila uporabljajo satelitsko cestninjenje.

(12)

Pri cestninskih sistemih, ki temeljijo na tehnologiji samodejnega prepoznavanja registrskih tablic (ANPR), je potrebnih več ročnih preverjanj cestninskih transakcij s strani podpornih storitev kot pri sistemih, ki uporabljajo naprave v vozilih. Sistemi, ki uporabljajo naprave v vozilih, so učinkovitejši za velika območja elektronskega cestninjenja, sistemi, ki uporabljajo tehnologijo ANPR, pa so primernejši za manjša območja, kot so cestnine v mestih, kjer bi uporaba naprav v vozilih povzročila nesorazmerne stroške ali upravna bremena. Tehnologija ANPR je lahko koristna zlasti v kombinaciji z drugimi tehnologijami.

(13)

Glede na tehnični razvoj, povezan z rešitvami, ki temeljijo na tehnologiji ANPR, bi bilo treba organe za standardizacijo spodbuditi k opredelitvi potrebnih tehničnih standardov.

(14)

Posebne pravice in obveznosti ponudnikov EETS bi se morale uporabljati za subjekte, ki dokažejo, da so izpolnila določene pogoje, in ki so registrirana kot ponudniki EETS v državi članici sedeža.

(15)

Pravice in obveznosti glavnih akterjev v okviru EETS, namreč ponudnikov EETS, izvajalcev cestninjenja in uporabnikov EETS, bi morale biti jasno opredeljene, da se zagotovi pošteno in učinkovito delovanje trga.

(16)

Posebej pomembno je, da se zaščitijo nekatere pravice ponudnikov EETS, kot je pravica do varstva poslovno občutljivih podatkov, ne da bi to negativno vplivalo na kakovost storitev, ki jih zagotavljajo izvajalcem cestninjenja in uporabnikom EETS. Izvajalec cestninjenja zlasti ne bi smel razkrivati poslovno občutljivih podatkov tekmecem ponudnika EETS. Količina in vrsta podatkov, ki jih ponudniki EETS sporočijo izvajalcem cestninjenja za obračunavanje in zaračunavanje cestnin ali za to, da se preveri obračun cestnin za vozila, ki jih ponudniki EETS zaračunajo uporabnikom EETS, bi morali biti čim bolj omejeni.

(17)

Od ponudnikov EETS bi bilo treba zahtevati, da pri izvrševanju v celoti sodelujejo z izvajalci cestninjenja in tako prispevajo k večji splošni učinkovitosti elektronskih cestninskih sistemov. Zato bi bilo treba izvajalcem cestninjenja omogočiti, da od ponudnika EETS, če obstaja sum neplačila cestnine, zahtevajo podatke o vozilu in lastniku ali imetniku vozila, ki je stranka ponudnika EETS, pod pogojem, da se ti podatki ne uporabljajo za noben drug namen kot za izvrševanje.

(18)

Da bi se lahko ponudniki EETS nediskriminatorno potegovali za vse stranke na določenem območju EETS, je pomembno, da se lahko za to območje akreditirajo dovolj zgodaj, tako da lahko svoje storitve uporabnikom zagotavljajo že prvi dan delovanja cestninskega sistema.

(19)

Izvajalci cestninjenja bi morali ponudnikom EETS omogočiti nediskriminatoren dostop do njihovih območij EETS.

(20)

Da se zagotovita preglednost in nediskriminatoren dostop do območij EETS za vse ponudnike EETS, bi morali izvajalci cestninjenja vse potrebne informacije v zvezi s pravicami dostopa objaviti v izjavi o območju EETS.

(21)

Vsi rabati ali popusti za uporabnike naprav v vozilih, ki jih pri cestnini ponuja država članica ali izvajalec cestninjenja, bi morali biti pregledni, javno objavljeni in strankam ponudnikov EETS na voljo pod enakimi pogoji.

(22)

Ponudniki EETS bi morali biti upravičeni do poštenega nadomestila, obračunanega na podlagi pregledne, nediskriminatorne in enake metodologije.

(23)

Izvajalci cestninjenja bi morali imeti možnost, da od nadomestila ponudnikom EETS odštejejo ustrezne stroške, ki nastanejo pri zagotavljanju, upravljanju in vzdrževanju tistih elementov elektronskega cestninskega sistema, ki zadevajo EETS.

(24)

Ponudniki EETS bi morali izvajalcu cestninjenja plačati vse cestnine, ki jih dolgujejo njihove stranke, vendar pa ponudniki EETS ne bi smeli biti odgovorni za plačilo cestnine, ki je njihove stranke niso plačale, če imajo stranke napravo v vozilu, za katero so izvajalcu cestnine sporočile, da je bila razveljavljena.

(25)

Če pravni subjekt, ki je ponudnik storitev cestninjenja, opravlja tudi druge naloge v elektronskem cestninskem sistemu ali druge dejavnosti, ki niso neposredno povezane z elektronskim cestninjenjem, bi bilo treba od njega zahtevati, da vodi računovodske evidence, ki omogočajo jasno razlikovanje med stroški in prihodki, povezanimi z zagotavljanjem storitev cestninjenja, ter stroški in prihodki, povezanimi z drugimi dejavnostmi, in na zahtevo da informacije o teh stroških in prihodkih, povezanih z zagotavljanjem storitev cestninjenja, posreduje ustreznemu spravnemu organu ali sodnemu organu. Navzkrižno subvencioniranje med dejavnostmi, izvedenimi v vlogi ponudnika storitev cestninjenja, in drugimi dejavnostmi ne bi smelo biti dovoljeno.

(26)

Uporabniki bi morali imeti možnost, da EETS naročijo pri katerem koli ponudniku EETS ne glede na svoje državljanstvo, državo članico prebivališča ali državo članico registracije vozila.

(27)

Da se prepreči dvojno plačevanje in se uporabnikom zagotovi pravna varnost, bi se moralo plačilo cestnine ponudniku EETS obravnavati kot izpolnitev obveznosti uporabnika do ustreznega izvajalca cestninjenja.

(28)

Pogodbena razmerja med izvajalci cestninjenja in ponudniki EETS bi morala med drugim zagotavljati, da se cestnine pravilno plačujejo.

(29)

Za reševanje sporov med izvajalci cestninjenja in ponudniki EETS pri pogodbenih pogajanjih ter v njihovih pogodbenih razmerjih bi bilo treba uvesti postopek mediacije. Izvajalci cestninjenja in ponudniki EETS, ki želijo rešiti spor glede pravice do nediskriminatornega dostopa do območij EETS, bi se morali posvetovati z nacionalnimi spravnimi organi.

(30)

Spravni organi bi morali biti pooblaščeni za preverjanje, ali so pogodbeni pogoji, ki se naložijo ponudnikom EETS, nediskriminatorni. Zlasti bi morali biti pooblaščeni za preverjanje, ali je nadomestilo, ki ga izvajalec cestninjenja ponudi ponudnikom EETS, skladno z načeli iz te direktive.

(31)

Prometni podatki o uporabnikih EETS so bistveni za izboljšanje prometnih politik držav članic. Države članice bi zato morale imeti možnost, da od ponudnikov storitev cestninjenja, vključno s ponudniki EETS, zahtevajo te podatke v skladu z veljavnimi pravili o varstvu podatkov, da bi oblikovale prometne politike in izboljšale upravljanje prometa ali da bi jih uporabile v druge nekomercialne državne namene.

(32)

Potreben je okvir, ki določa postopke, s katerimi se ponudniki EETS akreditirajo za posamezno območje EETS in ki zagotavljajo pravičen dostop do trga in hkrati zagotavljajo zadostno raven storitev. V izjavi o območju EETS bi moral biti podrobno opredeljen postopek akreditacije ponudnikov EETS na tem območju in predvsem postopek za preverjanje skladnosti s specifikacijami in primernosti za uporabo komponent interoperabilnosti. Postopek bi moral biti enak za vse ponudnike EETS.

(33)

Da se akterjem na trgu EETS olajša dostop do informacij, bi bilo treba od držav članic zahtevati, da vse pomembne podatke glede EETS zberejo in objavijo v javno dostopnih nacionalnih registrih.

(34)

Da se omogoči tehnološki napredek, je pomembno, da imajo izvajalci cestninjenja možnost preskusiti nove tehnologije ali koncepte cestninjenja. Vendar bi morali biti taki preskusi omejeni, sodelovanje pa za ponudnike EETS ne bi smelo biti obvezno. Komisija bi morala imeti možnost, da takih preskusov ne odobri, če bi lahko ogrozili pravilno delovanje rednih elektronskih cestninskih sistemov ali EETS.

(35)

Velike razlike v tehničnih specifikacijah elektronskih cestninskih sistemov bi lahko ovirale doseganje interoperabilnosti elektronskih cestnin po vsej Uniji in tako prispevale k ohranjanju trenutnega stanja, ko uporabniki potrebujejo več naprav v vozilih za plačilo cestnine v Uniji. To stanje negativno vpliva na učinkovitost prevozov, stroškovno učinkovitost cestninskih sistemov in izpolnjevanje ciljev prometne politike. Zato bi bilo treba obravnavati vzroke za to stanje.

(36)

Medtem ko se čezmejna interoperabilnost izboljšuje po vsej Uniji, je srednje- do dolgoročni cilj omogočiti potovanje po vsej Uniji z eno samo napravo v vozilu. Da bi se izognili upravnim bremenom in stroškom za uporabnike cest, je pomembno, da Komisija pripravi časovni načrt za doseganje tega cilja ter olajša prosto gibanje oseb in blaga v Uniji, ne da bi to negativno vplivalo na konkurenco na trgu.

(37)

Ker je EETS tržna dejavnost, ponudniki EETS ne bi smeli biti dolžni zagotavljati storitev po vsej Uniji. V interesu uporabnikov pa bi morali ponudniki EETS pokrivati vsa območja EETS v vsaki državi članici, v kateri želijo zagotavljati svoje storitve. Poleg tega bi morala Komisija oceniti, ali prožnost, ki jo imajo ponudniki EETS, vodi do izključenosti malih ali obrobnih območij EETS iz EETS, in po potrebi sprejeti ukrepe.

(38)

V izjavi o območju EETS bi bilo treba podrobno opisati okvirne pogoje poslovanja ponudnikov EETS na zadevnem območju EETS. Opisati bi bilo treba zlasti metodologijo, ki se uporablja za obračun nadomestila ponudnikom EETS.

(39)

Izvajalec cestninjenja bi moral ob začetku uporabe novega elektronskega cestninskega sistema ali bistvenih spremembah obstoječega sistema pravočasno objaviti nove ali posodobljene izjave o območju EETS, da bi se ponudniki EETS lahko akreditirali ali ponovno akreditirali v sistemu najpozneje en mesec pred dnevom začetka njegovega delovanja. Izvajalec cestninjenja bi moral zasnovati in upoštevati postopek akreditacije oziroma ponovne akreditacije ponudnikov EETS tako, da bi se lahko postopek zaključil najpozneje en mesec pred začetkom delovanja novega ali bistveno spremenjenega sistema. Izvajalci cestninjenja bi morali spoštovati svoj del načrtovanega postopka, kot je opredeljen v izjavi o območju EETS.

(40)

Izvajalci cestninjenja od ponudnikov EETS ne bi smeli zahtevati posebnih tehničnih rešitev, ki bi lahko ogrozile interoperabilnost z drugimi območji EETS in obstoječimi komponentami interoperabilnosti ponudnika EETS.

(41)

EETS ima potencial za znatno zmanjšanje upravnih stroškov in bremen mednarodnih cestnih prevoznikov in voznikov.

(42)

Ponudnikom EETS bi moralo biti dovoljeno izdajati račune uporabnikom EETS. Vendar pa bi morali imeti izvajalci cestninjenja možnost zahtevati, da se računi pošljejo v njihovem imenu in za njihov račun, saj bi imelo lahko izdajanje računov neposredno v imenu ponudnika EETS na nekaterih območjih EETS negativne upravne in davčne posledice.

(43)

Vsaka država članica z najmanj dvema območjema EETS bi morala imenovati kontaktno pisarno za ponudnike EETS, ki želijo zagotavljati EETS na njenem ozemlju, da se olajšajo njihovi stiki z izvajalci cestninjenja.

(44)

Elektronsko cestninjenje in druge storitve, kot so aplikacije kooperativnih inteligentnih prometnih sistemov (C-ITS), uporabljajo podobne tehnologije in sosednje frekvenčne pasove za komunikacijo kratkega dosega med vozili ter med vozili in infrastrukturo. V prihodnosti bi bilo treba raziskati možnosti za uporabo drugih nastajajočih tehnologij za elektronsko cestninjenje, pri čemer bi bilo treba temeljito oceniti stroške, koristi ter tehnične ovire in morebitne rešitve zanje. Pomembno je izvesti ukrepe za zaščito obstoječih naložb v mikrovalovno tehnologijo na frekvenci 5,8 GHz pred motnjami s strani drugih tehnologij.

(45)

Države članice bi morale imeti brez poseganja v pravo o državni pomoči in konkurenčno pravo možnost, da razvijajo ukrepe za spodbujanje elektronskega pobiranja in zaračunavanja cestnine.

(46)

Kadar organi za standardizacijo pregledujejo standarde, ki zadevajo EETS, bi morale ustrezne prehodne ureditve zagotavljati kontinuiteto EETS ter združljivost komponent interoperabilnosti, ki so v trenutku pregleda standardov že v uporabi, s cestninskimi sistemi.

(47)

EETS bi moral omogočati razvoj intermodalnosti, pri čemer pa bi bilo treba spoštovati načeli „uporabnik plača“ in „onesnaževalec plača“.

(48)

Težave z identifikacijo nerezidenčnih kršiteljev v zvezi z elektronskimi cestninskimi sistemi otežujejo nadaljnjo uvedbo takšnih sistemov ter široko uporabo načel „uporabnik plača“ in „onesnaževalec plača“ na cestah Unije, zato je treba najti način za identifikacijo teh oseb in obdelavo njihovih osebnih podatkov.

(49)

Zaradi skladnosti in učinkovite uporabe virov bi moral sistem za izmenjavo informacij o neplačnikih cestnine in njihovih vozilih uporabljati enaka orodja kot sistem za izmenjavo informacij o prometnih prekrških, povezanih z varnostjo v cestnem prometu, iz Direktive (EU) 2015/413 Evropskega parlamenta in Sveta (5).

(50)

V nekaterih državah članicah se neplačilo cestnine ugotovi šele potem, ko je bil uporabnik uradno obveščen o obveznosti plačila cestnine. Ker ta direktiva v tem smislu ne harmonizira nacionalne zakonodaje, bi morale imeti države članice možnost, da uporabijo to direktivo za identifikacijo uporabnikov in vozil za namen uradnega obveščanja. Vendar bi bilo treba tako razširjeno uporabo dovoliti le, če so izpolnjeni nekateri pogoji.

(51)

Postopki nadaljnje obravnave, uvedeni v primeru neplačila cestnine, niso harmonizirani po vsej Uniji. Identificirani uporabnik ceste ima pogosto možnost, da plača cestnino ali fiksni nadomestni znesek neposredno organu, pristojnemu za zaračunavanje dolgovane cestnine, še preden organi države članice uvedejo kakršne koli nadaljnje upravne ali kazenske postopke. Pomembno je, da je takšen učinkovit postopek za odpravo neplačila cestnine na voljo vsem uporabnikom cest pod podobnimi pogoji. V ta namen bi moralo biti državam članicam dovoljeno, da subjektu, pristojnemu za zaračunavanje cestnine, zagotovijo podatke, potrebne za identifikacijo vozila, za katero cestnina ni bila plačana, in za identifikacijo njegovega lastnika ali imetnika, pod pogojem, da je zagotovljeno ustrezno varstvo osebnih podatkov. V zvezi s tem bi morale države članice zagotoviti, da je s plačilom na podlagi plačilnega naloga, ki ga izda zadevni subjekt, neplačilo cestnine odpravljeno.

(52)

V nekaterih državah članicah se odsotnost ali nedelovanje naprave v vozilu obravnava kot neplačilo cestnine, če je cestnino mogoče plačati samo z uporabo naprave v vozilu.

(53)

Države članice bi morale Komisiji predložiti informacije in podatke, ki so potrebni za oceno uspešnosti in učinkovitosti sistema za izmenjavo informacij o neplačnikih cestnine. Komisija bi morala prejete podatke in informacije oceniti ter po potrebi predlagati spremembe te direktive.

(54)

Medtem ko bo Komisija analizirala morebitne ukrepe za dodatno olajšanje čezmejnega izvrševanja obveznosti plačila cestnin v Uniji, bi morala v svojem poročilu oceniti tudi potrebo po medsebojni pomoči med državami članicami.

(55)

Za izvrševanje obveznosti plačila cestnine, identifikacijo vozila in lastnika ali imetnika vozila, za katero je bilo ugotovljeno neplačilo cestnine, in zbiranje informacij o uporabniku, da se zagotovi, da izvajalec cestninjenja izpolnjuje svoje obveznosti do davčnih organov, je potrebna obdelava osebnih podatkov. Ti se morajo obdelovati v skladu s pravili Unije, med drugim določenimi v Uredbi (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (6), Direktivi (EU) 2016/680 Evropskega parlamenta in Sveta (7) in Direktivi 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta (8). Pravica do varstva osebnih podatkov je izrecno priznana v členu 8 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

(56)

Ta direktiva ne vpliva na svobodno določanje pravil držav članic na področju zaračunavanja uporabe cestne infrastrukture in davčnih zadev.

(57)

Za lažjo čezmejno izmenjavo informacij o vozilih in lastnikih ali imetnikih vozil, za katera je bilo ugotovljeno neplačilo cestnine, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) sprejme akte v zvezi s spremembo Priloge I spremembam v pravu Unije. Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte tudi v zvezi z določitvijo podrobnosti klasifikacije vozil za namene vzpostavitve veljavnih tarifnih shem, nadaljnjim določanjem obveznosti uporabnikov EETS glede zagotavljanja podatkov ponudniku EETS ter uporabo in ravnanjem z napravami v vozilih, določitvijo zahtev za komponente interoperabilnosti v zvezi z varnostjo in zdravjem, zanesljivostjo in razpoložljivostjo, varstvom okolja, tehnično združljivostjo, varnostjo in zasebnostjo, delovanjem in upravljanjem, ter določanjem splošnih infrastrukturnih zahtev za komponente interoperabilnosti ter minimalnih meril za upravičenost priglašenih organov. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (9). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se lahko sistematično udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(58)

Za izvajanje te direktive so potrebni enotni pogoji za uporabo tehničnih in upravnih specifikacij za uvedbo – v državah članicah – postopkov, ki vključujejo akterje v okviru EETS, in vmesnikov med njimi, da se omogoči interoperabilnost in zagotovi, da za nacionalne trge cestninjenja veljajo enakovredna pravila. Za zagotovitev enotnih pogojev za izvajanje te direktive in določitev teh tehničnih in upravnih specifikacij bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (10).

(59)

Ta direktiva ne bi smela posegati v obveznosti držav članic v zvezi z rokom za prenos Direktive v nacionalno pravo, naveden v delu B Priloge III.

(60)

Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti varstvo osebnih podatkov.

(61)

Opravljeno je bilo posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov v skladu s členom 28(2) Uredbe (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (11) –