(1)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 14 Direktive 2014/53/EU, je radijska oprema lahko ključna pri zagotavljanju dostopa do reševalnih služb in bi zato morala v določenih primerih biti zasnovana tako, da bi podpirala funkcije za zagotavljanje dostopa do navedenih storitev.

(2)

Sistem, vzpostavljen v okviru programa Galileo na podlagi Uredbe (EU) št. 1285/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (2), je globalni satelitski navigacijski sistem (GNSS), ki je v popolni lasti in pod nadzorom Unije ter zagotavlja storitev zelo natančnega določanja lokacije pod civilnim nadzorom. Sistem Galileo se lahko uporablja skupaj z drugimi GNSS.

(3)

Vesoljska strategija za Evropo (3), sprejeta leta 2016, napoveduje ukrepe za uvedbo storitev določanja lokacije in navigacije sistema Galileo na mobilnih telefonih.

(4)

Svet je v svojih sklepih z dne 5. decembra 2017 (4) podprl razvoj močnega podrejenega trga za vesoljske aplikacije in storitve ter poudaril, da bi bilo treba po potrebi sprejeti ustrezne ukrepe, tudi regulativne, da se zagotovi popolna združljivost naprav, ki se prodajajo v Uniji, s sistemom Galileo ter spodbudi razširjenost naprav, ki uporabljajo sistem Galileo, na svetovnem trgu.

(5)

Direktiva 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta (5) določa uvedbo enotne evropske številke za klic v sili (112) po vsej Uniji in zavezuje države članice, da zagotovijo, da podjetja, ki končnim uporabnikom zagotavljajo elektronsko komunikacijsko storitev odpravljanja klicev na številko ali številke v nacionalnem načrtu oštevilčenja, dajo informacije o lokaciji kličočega na voljo organom, ki obravnavajo vsaj klice v sili na enotno evropsko številko za klic v sili 112.

(6)

Ročni mobilni telefoni z naprednimi računalniškimi zmogljivostmi („mobilne naprave“) so kategorija telekomunikacijske radijske opreme, ki se v Uniji največkrat uporablja za klice na enotno evropsko številko za klic v sili 112.

(7)

Natančnost določanja lokacije s pomočjo radijske opreme, ki dostopa do storitev v sili, ima ključno vlogo pri zagotavljanju učinkovitosti zahtevanega dostopa do teh storitev. Trenutno se lokacija kličočega v sporočilih v sili z mobilnih naprav določi z uporabo ID celice, ki temelji na območju pokritosti telekomunikacijskega stolpa, ki zadevni mobilni napravi zagotavlja storitev. Območje pokritosti telekomunikacijskega stolpa je od 100 metrov do več kilometrov. V nekaterih primerih, zlasti v gorah, mestih in velikih zgradbah, lahko to povzroči znatne napake pri določanju lokacije kličočega v sili.

(8)

Identifikacija lokacije kličočega na podlagi ID celice, ki jo dopolnjujejo informacije Wi-Fi in GNSS, omogoča natančnejše določanje lokacije kličočega ter zagotavlja hitrejše in učinkovitejše reševanje ter optimizacijo virov.

(9)

Metode določanja lokacije kličočega s pomočjo GNSS so že bile uvedene v osmih državah članicah in nekaterih tretjih državah.

(10)

V zvezi s sistemi za samodejni klic (eCall), ki so vgrajeni v vozilo kot storitev številke 112, Uredba (EU) 2015/758 Evropskega parlamenta in Sveta (6) že zahteva, da so sprejemniki v teh sistemih združljivi s storitvami določanja lokacije, ki jih zagotavljata sistema Galileo in EGNOS.

(11)

Zaradi navedenih razlogov bi morale tudi mobilne naprave spadati v kategorijo radijske opreme, ki podpira nekatere funkcije, ki zagotavljajo dostop do storitev v sili iz člena 3(3)(g) Direktive 2014/53/EU. Nove mobilne naprave bi morale omogočati dostop do informacij o lokaciji na podlagi Wi-Fi in GNSS pri komunikacijah v sili, funkcija določanja lokacije pa bi morala biti združljiva s storitvami programa Galileo in z njimi medsebojno delovati.

(12)

Direktiva 2014/53/EU je omejena na izražanje bistvenih zahtev. Da se olajša ugotavljanje skladnosti z navedenimi zahtevami, direktiva določa domnevo skladnosti radijske opreme s prostovoljnimi harmoniziranimi standardi, sprejetimi v skladu z Uredbo (EU) št. 1025/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (7), da se določijo podrobne tehnične specifikacije navedenih zahtev.

(13)

Evropski odbor za elektrotehnično standardizacijo (Cenelec) in Evropski inštitut za telekomunikacijske standarde (ETSI) sta bila pozvana, da v podporo izvajanju člena 3 Direktive 2014/53/EU pripravita harmonizirane standarde za radijsko opremo (M/536) (8).

(14)

Gospodarskim subjektom bi bilo treba zagotoviti dovolj časa, da izvedejo potrebne prilagoditve na mobilnih napravah, ki jih nameravajo dati na trg. Noben del te uredbe se ne bi smel razlagati, kot da se gospodarskim subjektom preprečuje, da bi ravnali v skladu z njo od datuma začetka njene veljavnosti.

(15)

Komisija je med pripravljalnim delom ukrepov iz te uredbe opravila ustrezna posvetovanja, tudi na strokovni ravni, in se posvetovala s strokovno skupino za vesoljsko politiko na njenih sestankih 14. novembra 2017 in 14. marca 2018 –

(1)

Da bi se zagotovila enotna uporaba kombinirane nomenklature, priložene k Uredbi Sveta (EGS) št. 2658/87 (2), je treba sprejeti ukrepe v zvezi z uvrstitvijo določenega blaga.

(2)

Z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2017/1232 (3) je bil izdelek iz sferoidnega grafitnega litega železa (nodularna litina, EN-GJS-500-7) uvrščen pod oznako KN 7325 99 10 kot drugi liti izdelki iz tempranega litega železa.

(3)

Uvrstitev v Izvedbeni uredbi (EU) 2017/1232 je temeljila na pojasnjevalnih opombah kombinirane nomenklature k oznaki KN 7307 19 10, ki so opredeljevale temprano lito železo, v skladu z navedenimi opombami pa je izraz „tempran“ vključeval sferoidno grafitno lito železo.

(4)

V združenih zadevah C-397/17 in C-398/17, Profit Europe (4), je Sodišče odločilo, da je treba pribor (fitinge) za cevi iz sferoidnega grafitnega litega železa uvrstiti pod tarifno podštevilko 7307 19 90.

(5)

Sodišče je svojo odločitev utemeljilo na ugotovitvi, da se sferoidno grafitno lito železo in temprano lito železo razlikujeta po sestavi in načinu proizvodnje ter da je, čeprav ima sferoidno grafitno lito železo podobne lastnosti kot temprano lito železo (EN-GJM), kljub temu ločena kategorija v razvrstitvi litega železa (EN-GJS).

(6)

Sodišče je ugotovilo, da v zvezi s tem navedene pojasnjevalne opombe s tem, da navajajo, da „izraz ‚temprano‘ vključuje sferoidno grafitno lito železo“, učinkujejo tako, da razširjajo pojem „tempranega litega železa“ na drugo kategorijo litega železa, in se zato ne smejo upoštevati.

(7)

Sodba Sodišča se uporablja po analogiji za izdelek, ki ga zajema Izvedbena uredba (EU) 2017/1232, saj ta izdelek ustreza standardu EN-GJS-500-7, njegova uvrstitev kot izdelek iz tempranega železa pa je temeljila na besedilu pojasnjevalnih opomb kombinirane nomenklature k oznaki KN 7307 19 10, za katere je Sodišče ugotovilo, da spreminjajo področje uporabe tarifne podštevilke KN 7307 19 10.

(8)

Uvrstitev izdelka, ki ga zajema Izvedbena uredba (EU) 2017/1232, zato ni v skladu z ugotovitvami Sodišča v njegovi sodbi v združenih zadevah C-397/17 in C-398/17.

(9)

Izvedbeno uredbo (EU) 2017/1232 bi bilo zato treba razveljaviti in nadomestiti.

(10)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Odbora za carinski zakonik –

(1)

V okviru člena 6 Uredbe (EU) št. 1024/2013 je Evropska centralna banka (ECB) izključno pristojna za izvajanje nadzora kreditnih institucij s ciljem, da se zagotovi skladna uporaba nadzornih standardov, spodbuja finančna stabilnost in zagotovijo enaki konkurenčni pogoji.

(2)

Člen 4(3) Uredbe (EU) št. 1024/2013 določa, da mora ECB uporabljati vse upoštevno pravo Unije in nacionalno zakonodajo, s katero so bile prenesene morebitne direktive, ki so del upoštevnega prava Unije.

(3)

V skladu z drugim pododstavkom člena 9(1) Uredbe (EU) št. 1024/2013 ima ECB za namene opravljanja nalog, prenesenih nanjo, vsa pooblastila in obveznosti, določene v Uredbi (EU) št. 1024/2013, ter vsa pooblastila in obveznosti, ki jih imajo na podlagi upoštevnega prava Unije pristojni organi. Pristojnost ECB obsega tudi izvajanje nadzorniških pooblastil, podeljenih po nacionalnem pravu, ki niso izrecno določena v pravu Unije, če ta pooblastila sodijo v okvir nalog ECB po členu 4 Uredbe (EU) št. 1024/2013 in podpirajo nadzorno funkcijo. ECB mora kot pristojni organ vsako leto sprejeti veliko odločitev v zvezi z nadzorniškimi pooblastili, podeljenimi po nacionalnem pravu.

(4)

Da se olajša postopek sprejemanja odločitev, je treba sprejeti sklep o prenosu pooblastil v zvezi s sprejemanjem takih odločitev. Sodišče Evropske unije je potrdilo, da je prenos pooblastil potreben za to, da se instituciji, ki mora sprejeti veliko odločitev, omogoči opravljanje njenih nalog. Podobno je potrdilo, da je nujnost zagotavljanja sposobnosti delovanja organa odločanja načelo, ki ga vsebuje vsak institucionalni sistem (3).

(5)

Prenos pooblastil za odločanje bi moral biti omejen in sorazmeren, obseg prenosa pooblastil pa bi moral biti jasno opredeljen.

(6)

Sklep (EU) 2017/933 (ECB/2016/40) določa postopek, ki ga je treba uporabiti pri sprejemanju sklepov o prenosu pooblastil v zvezi z nadzorom, in določa, na katere osebe se lahko pooblastila za odločanje prenesejo. Navedeni sklep ne vpliva na izvajanje nadzorniških nalog ECB in ne posega v pristojnost Nadzornega odbora, da Svetu ECB predlaga dokončne osnutke odločitev.

(7)

Kadar merila za sprejetje delegiranega sklepa, kakor so določena v tem sklepu, niso izpolnjena, bi bilo treba odločitve sprejeti v skladu s postopkom z neugovarjanjem, ki je določen v členu 26(8) Uredbe (EU) št. 1024/2013 in podrobneje v členu 13g Sklepa ECB/2004/2 (4). Postopek z neugovarjanjem bi bilo treba prav tako uporabiti, če imajo vodje delovnih enot zaradi zapletenosti ocene pomisleke glede tega, ali so izpolnjena ocenjevalna merila za sprejetje odločitev na podlagi nacionalnih pooblastil.

(8)

Nadzorniške odločitve ECB so lahko predmet upravnega pregleda v skladu s členom 24 Uredbe (EU) št. 1024/2013 in Sklepom ECB/2014/16 (5). V primeru takega upravnega pregleda bi moral Nadzorni odbor upoštevati mnenje Upravnega odbora za pregled in predložiti nov osnutek odločitve Svetu ECB za sprejetje po postopku z neugovarjanjem –

(1)

Za obravnavo velikega števila odločitev, ki jih mora Evropska centralna banka (ECB) sprejeti pri opravljanju nadzorniških nalog, je bil vzpostavljen postopek za sprejetje nekaterih delegiranih sklepov.

(2)

Sklep o prenosu pooblastil začne učinkovati, ko Izvršilni odbor sprejme sklep o imenovanju vodje ali več vodij delovnih enot za sprejemanje odločitev na podlagi sklepa o prenosu pooblastil.

(3)

Izvršilni odbor mora pri imenovanju vodij delovnih enot upoštevati pomembnost sklepa o prenosu pooblastil in število naslovnikov, ki jim je treba poslati delegirane sklepe.

(4)

O tem, na katere vodje delovnih enot bi bilo treba prenesti pooblastilo za sprejetje odločitev v zvezi z nadzorniškimi pooblastili, podeljenimi po nacionalnem pravu, je bilo opravljeno posvetovanje s predsednikom Nadzornega odbora –