(1)

Uredba (ES) št. 1008/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (3) vsebuje določbe, ki dopuščajo zakupne pogodbe za zrakoplove, registrirane v tretjih državah, zlasti zakupne pogodbe s posadko.

(2)

Te zakupne pogodbe so dovoljene v izjemnih razmerah, kot denimo v primeru pomanjkanja ustreznega zrakoplova na trgu Unije. Morale bi biti strogo časovno omejene ter izpolnjevati varnostne standarde, enakovredne varnostnim pravilom, ki so določena v pravu Unije in nacionalnem pravu.

(3)

Sporazum o zračnem prometu (4) med Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani in Združenimi državami Amerike na drugi je bil podpisan 25. aprila 2007 in naknadno spremenjen s Protokolom z dne 24. junija 2010. Sporazum o zračnem prometu odraža zavezo pogodbenic k skupnemu cilju nadaljnjega odstranjevanja ovir za dostop na trg, da bi čim bolj povečali koristi za uporabnike, letalske družbe, delovno silo in skupnosti na obeh straneh Atlantika.

(4)

Sporazum o zračnem prometu določa odprto ureditev zakupa s posadko med pogodbenicama. Zadevne določbe, zajete v členu 10 Sporazuma o zračnem prometu, dovoljujejo zakupne pogodbe s posadko v mednarodnem zračnem prometu, pod pogojem, da imajo vse stranke takšnih zakupnih pogodb ustrezno pooblastilo in izpolnjujejo pogoje, predpisane v zakonih in drugih predpisih, ki jih pogodbenici Sporazuma o zračnem prometu običajno uporabljata.

(5)

Povezani razvoj in pretekle razprave skupnega odbora, vzpostavljenega na podlagi Sporazuma o zračnem prometu, so pokazali, da bi pogodbenici navedenega sporazuma imeli koristi od namenske zakupne pogodbe s posadko, ki bi natančneje opredelila zadevne določbe navedenega sporazuma.

(6)

Ker bi taka zakupna pogodba s posadko vsebovala sprostitev obstoječih časovnih omejitev, bi imela verižni učinek na Uredbo (ES) št. 1008/2008, v kateri so določene časovne omejitve za primere, ko prevozniki iz Unije zakupijo zrakoplove s posadko od prevoznikov iz tretjih držav.

(7)

Uredbo (ES) št. 1008/2008 je zato treba spremeniti, da se omogoči sprostitev časovnih omejitev za zakup s posadko, o katerih se Unija dogovori v mednarodnih sporazumih, sklenjenih s tretjimi državami.

(8)

Glede na to, da Komisija trenutno pregleduje Uredbo (ES) št. 1008/2008, vključno z določbami o zakupu s posadko in njihovimi morebitnimi posledicami za zaposlene in potrošnike, ter da bi pregled Komisije lahko privedel do splošne revizije Uredbe (ES) št. 1008/2008, je ta uredba omejena na uskladitev Uredbe (ES) št. 1008/2008 z ustreznimi mednarodnimi obveznostmi. Mednarodni sporazum o zakupu s posadko bi moral vključevati vzajemne pravice in obveznosti obeh strani ter temeljiti na obstoječem sporazumu o zračnem prometu.

(9)

Uredbo (ES) št. 1008/2008 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

(1)

Člena 101 in 102 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) spadata na področje javnega reda in bi ju bilo treba učinkovito uporabljati po vsej Uniji, da se prepreči izkrivljanje konkurence na notranjem trgu. Učinkovito uveljavljanje členov 101 in 102 PDEU je nujno, da se zagotovijo bolj pošteni in bolj odprti konkurenčni trgi v Uniji, na katerih si podjetja v prvi vrsti konkurirajo glede na svojo uspešnost in brez ovir za vstop na trg, ki jih postavljajo podjetja sama, kar jim omogoča ustvarjanje blaginje in delovnih mest. S tem se ščitijo potrošniki in podjetja, ki poslujejo na notranjem trgu, pred poslovnimi praksami, ki ohranjajo umetno visoke cene blaga in storitev, ter se povečuje njihova izbira inovativnega blaga in storitev.

(2)

Uveljavljanje členov 101 in 102 PDEU v javnem interesu zagotavljajo nacionalni organi, pristojni za konkurenco (NOK), v državah članicah vzporedno s Komisijo v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 1/2003 (3). NOK in Komisija skupaj sestavljajo mrežo javnih organov, ki v tesnem sodelovanju uporabljajo pravila konkurence Unije (v nadaljnjem besedilu: Evropska mreža za konkurenco).

(3)

S členom 3(1) Uredbe (ES) št. 1/2003 so NOK in nacionalna sodišča obvezani, da uporabijo člena 101 in 102 PDEU za sporazume, sklepe podjetniških združenj, usklajena ravnanja ali zlorabo prevladujočega položaja, ki lahko vplivajo na trgovanje med državami članicami. V praksi večina NOK uporablja nacionalno konkurenčno pravo vzporedno s členoma 101 in 102 PDEU. Zato je neizogibno, da ima ta direktiva, katere cilj je zagotoviti, da bodo imeli NOK jamstva za neodvisno delovanje, vire ter pooblastila za uveljavljanje pravil konkurence in izrek glob, ki so potrebne za učinkovito uporabo členov 101 in 102 PDEU, vpliv na nacionalno konkurenčno pravo, kadar ga vzporedno uporabljajo NOK. Poleg tega nacionalno konkurenčno pravo, ki ga NOK uporabljajo za sporazume, sklepe podjetniških združenj ali usklajena ravnanja, ki lahko vplivajo na trgovanje med državami članicami, ne bi smelo privesti do drugačnega izida, kot je izid, ki ga dosežejo NOK v skladu s pravom Unije na podlagi člena 3(2) Uredbe (ES) št. 1/2003. Zato je v takih primerih vzporedne uporabe nacionalnega konkurenčnega prava in prava Unije nujno, da imajo NOK enaka jamstva za neodvisno delovanje, vire ter pooblastila za uveljavljanje pravil konkurence in izrek glob, kot so potrebna za zagotovitev, da ne bo dosežen drugačen izid.

(4)

Poleg tega bi pooblastilo NOK, da lahko v zvezi s podjetjem, ki je predmet preiskave, pridobijo vse informacije, vključno v digitalni obliki, ne glede na nosilec, na katerem so shranjene, vplivalo tudi na obseg pooblastil NOK, kadar v začetnih fazah njihovega postopka sprejmejo zadevni preiskovalni ukrep na podlagi nacionalnega konkurenčnega prava, ki se uporablja vzporedno s členoma 101 in 102 PDEU. Če bi se NOK podelila preiskovalna pooblastila, ki bi se razlikovala v obsegu glede na to, ali bodo v končni fazi uporabljali le nacionalno konkurenčno pravo ali pa bodo vzporedno uporabljali tudi člena 101 in 102 PDEU, bi se oviralo učinkovito uveljavljanje konkurenčnega prava na notranjem trgu. Zato bi moralo področje uporabe te direktive zajemati uporabo členov 101 in 102 PDEU na samostojni osnovi in vzporedno uporabo nacionalnega konkurenčnega prava v isti zadevi. V zvezi z zaščito izjav za prizanesljivost in vlog za poravnavo bi morala ta direktiva zajemati tudi uporabo nacionalnega konkurenčnega prava na samostojni osnovi.

(5)

Nacionalno pravo številnim NOK preprečuje, da bi imeli potrebna jamstva za neodvisno delovanje, vire ter pooblastila za uveljavljanje pravil konkurence in izrek glob, s katerimi bi lahko pravila konkurence Unije učinkovito uveljavljali. To slabi njihovo zmožnost za učinkovito uporabo členov 101 in 102 PDEU ter za uporabo nacionalnega konkurenčnega prava vzporedno s členoma 101 in 102 PDEU. Na podlagi nacionalnega prava na primer mnogi NOK nimajo učinkovitih orodij za pridobivanje dokazov o kršitvah členov 101 in 102 PDEU ali za izrek glob podjetjem, ki pravo kršijo, ali pa nimajo ustreznih človeških in finančnih virov ter neodvisnosti delovanja, ki bi jih potrebovali za učinkovito uporabo členov 101 in 102 PDEU. Zaradi tega zadevni organi morda sploh ne morejo ukrepati ali pa so njihovi ukrepi za uveljavljanje pravil konkurence omejeni. Ker veliko NOK nima jamstev za neodvisno delovanje, virov ter pooblastil za uveljavljanje pravil konkurence in izrek glob, da bi lahko učinkovito uporabljali člena 101 in 102 PDEU, so izidi postopkov za podjetja, ki so udeležena pri teh protikonkurenčnih ravnanjih, lahko zelo različni in so odvisni od države članice, v kateri ta podjetja poslujejo. Morda se zanje pravila iz členov 101 in 102 PDEU ne bodo uveljavljala ali pa bo uveljavljanje neučinkovito. V nekaterih državah članicah se lahko podjetja na primer izognejo obveznosti plačila glob zgolj s prestrukturiranjem.

(6)

Posledice neenakega uveljavljanja členov 101 in 102 PDEU, če se uporabljata na samostojni osnovi ali pa vzporedno z nacionalnim konkurenčnim pravom, so neizkoriščene priložnosti za odpravo ovir za vstop na trg in za vzpostavitev bolj poštenih konkurenčnih trgov po vsej Uniji, na katerih podjetja konkurirajo glede na svojo uspešnost. To vpliva na podjetja in potrošnike zlasti v tistih državah članicah, kjer so NOK slabše opremljeni za učinkovito uveljavljanje pravil konkurence. Podjetja ne morejo konkurirati glede na svojo uspešnost, če obstajajo varna zatočišča za protikonkurenčna ravnanja, na primer zato, ker ni mogoče pridobiti dokazov za protikonkurenčna ravnanja ali ker se lahko podjetja izognejo obveznosti za plačilo glob. To podjetja odvrača od vstopa na takšne trge, uveljavljanja svojih pravic do ustanavljanja ter zagotavljanja blaga in storitev na teh trgih. Potrošniki iz držav članic, v katerih je manj uveljavljanja pravil konkurence, niso deležni koristi učinkovitega uveljavljanja pravil konkurence. Zaradi neenakega uveljavljanja členov 101 in 102 PDEU, če se uporabljata na samostojni osnovi ali pa vzporedno z nacionalnim konkurenčnim pravom, po vsej Uniji se izkrivlja konkurenca na notranjem trgu in slabi njegovo pravilno delovanje.

(7)

Vrzeli in omejitve pri orodjih in jamstvih NOK slabijo sistem vzporednih pooblastil za uveljavljanje členov 101 in 102 PDEU, ki po zasnovi deluje kot skladna celota na podlagi tesnega sodelovanja v okviru Evropske mreže za konkurenco. Ta sistem je odvisen od tega, ali se lahko organi medsebojno zanesejo, da bodo izvedli ukrepe za ugotavljanje dejstev v imenu drug drugega, da bi spodbudili sodelovanje in medsebojno pomoč med državami članicami. Vendar to načelo ne deluje najbolje, dokler nekateri NOK še vedno nimajo na voljo ustreznih orodij za ugotavljanje dejstev. Kar zadeva druge ključne vidike, si NOK ne morejo nuditi medsebojne pomoči. V večini držav članic se lahko na primer podjetja, ki poslujejo čezmejno, plačilu glob izognejo preprosto tako, da niso pravno prisotna na nekaterih ozemljih držav članic, v katerih poslujejo. To zmanjšuje spodbude za spoštovanje členov 101 in 102 PDEU. Posledično neučinkovito uveljavljanje pravil konkurence izkrivlja konkurenco za podjetja, ki spoštujejo zakone, in spodkopava zaupanje potrošnikov v notranji trg, zlasti v digitalnem okolju.

(8)

Da se zagotovi resnično skupno območje uveljavljanja pravil konkurence v Uniji, ki zagotavlja bolj enakovredne konkurenčne pogoje za podjetja, ki poslujejo na notranjem trgu, in zmanjšuje neenake pogoje za potrošnike, je treba za uporabo členov 101 in 102 PDEU, ter za uporabo nacionalnega konkurenčnega prava vzporedno z navedenima členoma, vzpostaviti temeljna jamstva za neodvisno delovanje, ustrezne finančne, človeške, tehnične in tehnološke vire ter minimalna pooblastila za uveljavljanje pravil konkurence in izrek glob, da bodo lahko nacionalni upravni organi, pristojni za konkurenco, popolnoma učinkoviti.

(9)

Primerno je, da ta direktiva temelji na dvojni pravni podlagi, in sicer členih 103 in 114 PDEU. Direktiva namreč ne zajema le uporabe členov 101 in 102 PDEU ter uporabe nacionalnega konkurenčnega prava vzporedno z navedenima členoma, ampak zajema tudi vrzeli in omejitve pri orodjih in jamstvih NOK, potrebnih za uporabo členov 101 in 102 PDEU, saj takšne vrzeli in omejitve negativno vplivajo na konkurenco in na pravilno delovanje notranjega trga.

(10)

Vzpostavitev temeljnih jamstev za zagotovitev, da NOK enotno in učinkovito uporabljajo člena 101 in 102 PDEU, ne bi smela posegati v zmožnost držav članic, da ohranijo ali uvedejo obsežnejša jamstva za neodvisno delovanje in vire za nacionalne upravne organe, pristojne za konkurenco, ter podrobnejša pravila o pooblastilih NOK za uveljavljanje pravil konkurence in izrek glob. Zlasti bi morale imeti države članice možnost, da poleg temeljnega nabora pooblastil, določenega v tej direktivi, NOK podelijo dodatna pooblastila, da bi še bolj povečale njihovo učinkovitost, kot so pooblastila za izrek glob fizičnim osebam ali izjemoma pooblastilo za opravljanje pregledov s privolitvijo oseb, ki so predmet pregleda.

(11)

Nasprotno pa so potrebna podrobna pravila na področju pogojev za odobritev prizanesljivosti v zvezi s skrivnimi karteli. Podjetja bodo razkrila skrivne kartele, v katerih so bila udeležena, le če bodo imela zadostno pravno varnost, da jim bo priznana odpustitev glob. Opazne razlike med programi prizanesljivosti v državah članicah vodijo do pravne negotovosti za morebitne prijavitelje za prizanesljivost. To bi lahko oslabilo spodbude zanje, da bi vložili prijavo za prizanesljivost. Če bi lahko države članice izvajale ali uporabljale jasnejša in bolj usklajena pravila za prizanesljivost na področju, ki ga zajema ta direktiva, to ne bi le prispevalo k cilju ohranjanja spodbud za prijavitelje, da razkrijejo skrite kartele, z namenom čim bolj učinkovitega uveljavljanja pravil konkurence v Uniji, temveč bi tudi zagotovilo enake konkurenčne pogoje za podjetja, ki poslujejo na notranjem trgu. To državam članicam ne bi smelo preprečevati, da bi uporabljale programe prizanesljivosti, ki ne zajemajo le skrivnih kartelov, ampak tudi druge kršitve člena 101 PDEU ter enakovrednih določb nacionalnega konkurenčnega prava, ali da bi sprejele prijave za prizanesljivost, ki jih vložijo fizične osebe v svojem imenu. Ta direktiva poleg tega ne bi smela posegati v programe prizanesljivosti, ki izključno zagotavljajo imuniteto pred sankcijami v kazenskih sodnih postopkih, ki zadevajo uveljavljanje člena 101 PDEU.

(12)

Ta direktiva se ne bi smela uporabljati za nacionalno pravo, če slednje določa izrek kazenskih sankcij fizičnim osebam, z izjemo pravil, ki urejajo povezanost programov prizanesljivosti z izrekom sankcij fizičnim osebam. Prav tako se ne bi smela uporabljati za nacionalno pravo, ki določa izrek upravnih sankcij fizičnim osebam, ki ne delujejo kot neodvisen gospodarski akter na trgu.

(13)

Na podlagi člena 35 Uredbe (ES) št. 1/2003 lahko države članice uveljavljanje členov 101 in 102 PDEU zaupajo izključno upravnemu organu, kot velja v večini jurisdikcij, ali pa lahko to zaupajo pravosodnemu in upravnemu organu. V slednjih primerih je upravni organ v prvi vrsti pristojen najmanj za izvedbo preiskave, pravosodni organ pa je običajno pooblaščen za odločanje o izreku glob in je lahko pooblaščen tudi za sprejemanje drugih odločb, kot je na primer ugotavljanje kršitev členov 101 in 102 PDEU.

(14)

Pri izvajanju pristojnosti, ki jih ta direktiva podeljuje NOK, vključno s preiskovalnimi pooblastili, bi morali veljati ustrezni zaščitni ukrepi, ki spoštujejo vsaj splošna načela prava Unije in Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina), v skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Sodišče), zlasti v okviru postopkov, ki bi lahko privedli do izreka kazni. Ti zaščitni ukrepi vključujejo pravico do dobrega upravljanja in spoštovanje pravic obrambe podjetij, katerih bistven sestavni del je pravica do izjave. Zlasti bi morali NOK stranke, ki so predmet preiskave, še pred sprejetjem odločbe, s katero je ugotovljena kršitev, s povzetkom ugotovitev o domnevnih kršitvah ali podobnim ukrepom obvestiti o predhodnih ugotovitvah o domnevnih kršitvah, podanih zoper njih v skladu s členom 101 ali 102 PDEU, zadevne stranke pa bi morale imeti priložnost, da učinkovito predstavijo svoja stališča o teh ugotovitvah, preden je takšna odločba sprejeta. Stranke, ki so jim predhodne ugotovitve o domnevni kršitvi člena 101 ali 102 PDEU vročene, bi morale imeti pravico do vpogleda v zadevni spis NOK, da bi lahko učinkovito uveljavljale svoje pravice obrambe. Pri pravici do vpogleda v zadevni spis bi bilo treba upoštevati pravno utemeljen interes podjetij do varovanja poslovnih skrivnosti in ta pravica se ne bi smela razširiti na zaupne informacije in interno dokumentacijo NOK in Komisije ter korespondenco med njimi. Poleg tega bi morali imeti naslovniki za odločbe NOK, zlasti za tiste odločbe, s katerimi je ugotovljena kršitev člena 101 ali člena 102 PDEU in s katerimi se izrekajo ukrepi ali globe, pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem v skladu s členom 47 Listine. Takšne odločbe bi morale biti obrazložene, da se lahko njihovi naslovniki seznanijo z njenimi razlogi in uveljavljajo svojo pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Poleg tega bi morale države članice v skladu s pravico do dobrega upravljanja zagotoviti, da NOK pri uporabi členov 101 in 102 PDEU izvajajo postopke v razumnem časovnem okviru, ob upoštevanju posebnosti vsake zadeve. Navedene zaščitne ukrepe bi bilo treba oblikovati tako, da bi zagotovili ravnovesje med spoštovanjem temeljnih pravic podjetij in dolžnostjo, da se zagotovi učinkovito uveljavljanje členov 101 in 102 PDEU.

(15)

Izmenjava informacij med NOK in uporaba takih informacij kot dokaz za namene uporabe člena 101 ali člena 102 PDEU bi morala potekati na podlagi člena 12 Uredbe (ES) št. 1/2003.

(16)

Krepitev vloge nacionalnih upravnih organov, pristojnih za konkurenco, z namenom nepristranske uporabe členov 101 in 102 PDEU ter v skupnem interesu učinkovitega uveljavljanja pravil konkurence Unije je bistven sestavni del učinkovite in enotne uporabe teh pravil.

(17)

Neodvisnost delovanja nacionalnih upravnih organov, pristojnih za konkurenco, bi bilo treba okrepiti, da bi se zagotovila učinkovita in enotna uporaba členov 101 in 102 PDEU. V ta namen bi bilo treba v nacionalnem pravu predpisati izrecno določbo, ki bi zagotavljala, da so nacionalni upravni organi, pristojni za konkurenco, pri uporabi členov 101 in 102 PDEU zaščiteni pred zunanjimi posegi ali političnim pritiskom, ki bi lahko ogrozili neodvisno presojo zadev v njihovi obravnavi. Zato bi bilo treba v nacionalnem pravu vnaprej določiti razloge, na podlagi katerih se razrešijo osebe, ki v okviru nacionalnega upravnega organa, pristojnega za konkurenco, sprejemajo odločbe, s katerimi se izvajajo pooblastila iz členov 10 do 13 in člena 16 te direktive, da bi se odpravil kakršen koli razumni dvom o njihovi nepristranskosti in nedovzetnosti za zunanje dejavnike. Podobno bi bilo treba v nacionalnem pravu vnaprej določiti jasna in pregledna pravila in postopke za izbor, zaposlitev ali imenovanje zadevnih oseb. Za zagotovitev nepristranskosti nacionalnih upravnih organov, pristojnih za konkurenco, se globe, ki jih ti organi izrečejo za kršitve členov 101 in 102 PDEU, ne bi smele neposredno uporabljati za financiranje teh organov.

(18)

Da bi se zagotovila neodvisnost delovanja nacionalnih upravnih organov, pristojnih za konkurenco, bi morali njihovi vodilni zaposleni, osebje in tisti, ki sprejemajo odločitve, delovati neoporečno in se vzdržati vsakršnega ravnanja, ki bi bilo nezdružljivo z opravljanjem njihovih nalog. Da ne bi bila ogrožena neodvisna presoja vodilnih zaposlenih, osebja in tistih, ki sprejemajo odločitve, bi se morali ti v času svoje zaposlitve ali mandata ter za razumno obdobje po tem vzdržati vseh nezdružljivih ravnanj, tako pridobitnih kot nepridobitnih.

(19)

To pomeni, da osebju in tistim, ki sprejemajo odločitve, v času njihove zaposlitve ali mandata ne bi smelo biti omogočeno, da sodelujejo v postopkih za uporabo člena 101 ali 102 PDEU, v katere so bili vključeni ali ki se neposredno nanašajo na podjetja ali podjetniška združenja, v katerih so bili zaposleni ali s katerimi so drugače poklicno sodelovali, če bi to lahko ogrozilo njihovo nepristranskost v konkretni zadevi. Podobno osebje in tisti, ki sprejemajo odločitve, ter njihovi bližnji sorodniki ne bi smeli imeti interesa v zvezi s podjetji ali organizacijami, v zvezi s katerimi se izvajajo postopki za uporabo člena 101 ali 102 PDEU, v katere so vključeni, če bi to lahko ogrozilo njihovo nepristranskost v konkretni zadevi. Pri oceni, ali bi bila v posamezni zadevi njihova nepristranskost lahko ogrožena, bi bilo treba upoštevati naravo in obseg interesa ter raven vključenosti ali udejstvovanja zadevnega posameznika. Kadar je treba zagotoviti nepristranskost preiskave in postopka odločanja, bi se moral zadevni posameznik izločiti iz konkretne zadeve.

(20)

To tudi pomeni, da v razumnem obdobju po zapustitvi nacionalnega upravnega organa, pristojnega za konkurenco, nekdanje osebje ali tisti, ki so sprejemali odločitve, kadar vstopajo v zaposlitev, povezano s postopki za uporabo člena 101 ali 102 PDEU, v katerih so sodelovali v času svoje zaposlitve ali mandata, v okviru svoje nove zaposlitve ne bi smeli biti vključeni v isto zadevo.

Pri določanju dolžine tega obdobja bi se lahko upoštevala narava nove zaposlitve zadevnih posameznikov ter raven njihove vključenosti in odgovornosti v istih postopkih v času njihove zaposlitve ali mandata v nacionalnem upravnem organu, pristojnem za konkurenco.

(21)

Vsak nacionalni upravni organ, pristojen za konkurenco, bi moral objaviti kodeks ravnanja, ki brez poseganja v uporabo strožjih nacionalnih pravil zajema pravila glede nasprotij interesov.

(22)

Neodvisnost delovanja nacionalnih upravnih organov, pristojnih za konkurenco, ne bi smela izključevati sodne presoje ali parlamentarnega nadzora v skladu z nacionalnim pravom. Zahteve glede odgovornosti bi morale prispevati tudi k zagotavljanju verodostojnosti in legitimnosti ukrepov nacionalnih upravnih organov, pristojnih za konkurenco. Sorazmerne zahteve glede odgovornosti vključujejo objavo rednih poročil o dejavnostih nacionalnih upravnih organov, pristojnih za konkurenco, ki se predložijo vladnemu ali parlamentarnemu organu. Nadzirali ali spremljali bi se lahko tudi njihovi finančni odhodki, če to ne bi vplivalo na neodvisnost nacionalnih upravnih organov, pristojnih za konkurenco.

(23)

Nacionalni upravni organi, pristojni za konkurenco, bi morali imeti možnost, da prednostno razporejajo svoje postopke za uveljavljanje členov 101 in 102 PDEU, da učinkovito uporabljajo svoje vire ter da se lahko osredotočijo na preprečevanje in odpravo protikonkurenčnega ravnanja, ki izkrivlja konkurenco na notranjem trgu. V ta namen bi morali imeti možnost zavreči pritožbe z utemeljitvijo, da ne spada med njihove prednostne naloge, razen pritožb, ki jih vložijo javni organi, ki si pristojnost za uveljavljanje členov 101 in 102 PDEU in nacionalnega konkurenčnega prava delijo z nacionalnim upravnim organom, pristojnim za konkurenco, kjer je to ustrezno. To ne bi smelo posegati v pristojnost nacionalnih upravnih organov, pristojnih za konkurenco, da zavržejo pritožbe iz drugih razlogov, kot je nepristojnost, ali da odločijo, da ni nobene podlage za njihovo ukrepanje. Tako zavrženje bi moralo biti v primeru formalno vložene pritožbe predmet učinkovitih pravnih sredstev v skladu z nacionalnim pravom. Pristojnost nacionalnih upravnih organov, pristojnih za konkurenco, da prednostno razporejajo svoje postopke za uveljavljanje pravil konkurence, ne posega v pravico vlade države članice, da za nacionalne upravne organe, pristojne za konkurenco, izda splošna pravila politik ali smernice glede prednostnih nalog, ki niso povezane s sektorskimi raziskavami ali s posebnimi postopki za uveljavljanje členov 101 in 102 PDEU.

(24)

NOK bi morali imeti zadostne vire v smislu usposobljenega osebja, ki je zmožno opravljati kompetentne pravne in ekonomske ocene, finančnih sredstev, tehničnega in tehnološkega strokovnega znanja in opreme, vključno z ustreznimi orodji informacijske tehnologije, za zagotovitev, da lahko učinkovito opravljajo svoje naloge pri uporabi členov 101 in 102 PDEU. Če se naloge in pristojnosti NOK v skladu z nacionalnim pravom razširijo, bi morale države članice zagotoviti, da imajo NOK ustrezne vire za učinkovito opravljanje teh nalog.

(25)

Neodvisnost NOK bi bilo treba okrepiti tako, da bi se jim omogočilo neodvisno odločanje o porabi proračunskih sredstev za namen izvajanja njihovih dolžnosti, in sicer brez poseganja v nacionalna proračunska pravila in postopke.

(26)

Za zagotovitev, da imajo nacionalni upravni organi, pristojni za konkurenco, potrebne vire za opravljanje svojih nalog, bi se lahko preučilo možnost različnih načinih financiranja, kot je financiranje iz drugih virov, ki niso državni proračun.

(27)

Da bi zagotovili učinkovito spremljanje izvajanja te direktive, bi morale države članice zagotoviti, da nacionalni upravni organi, pristojni za konkurenco, vladnemu ali parlamentarnemu organu posredujejo redna poročila o svojih dejavnostih in virih. Ta poročila bi morala vključevati informacije o imenovanjih in razrešitvah članov organa odločanja, znesku sredstev, dodeljenih v zadevnem letu, in vseh spremembah tega zneska glede na prejšnja leta. Taka poročila bi morala biti javno dostopna.

(28)

NOK potrebujejo minimalni nabor skupnih pooblastil za preiskovanje in odločanje, da bi lahko učinkovito uveljavljali člena 101 in 102 PDEU.

(29)

Nacionalni upravni organi, pristojni za konkurenco, bi morali imeli učinkovita preiskovalna pooblastila za odkrivanje vsakega sporazuma, sklepa ali usklajenega ravnanja, ki je prepovedan na podlagi člena 101 PDEU, ali vsake zlorabe prevladujočega položaja, ki je prepovedana na podlagi člena 102 PDEU, v kateri koli fazi postopka v njihovi obravnavi. Nacionalni upravni organi, pristojni za konkurenco, bi morali imeti možnost ta pooblastila uporabljati za podjetja in podjetniška združenja, ki so predmet postopkov za uporabo členov 101 in 102 PDEU, pa tudi za druge udeležence na trgu, ki bi lahko razpolagali z informacijami, ki so relevantne za takšne postopke. S podelitvijo takih učinkovitih preiskovalnih pooblastil vsem nacionalnim upravnim organom, pristojnim za konkurenco, bi se moralo zagotoviti, da si lahko medsebojno učinkovito pomagajo, kadar so zaprošeni, da na podlagi člena 22 Uredbe (ES) št. 1/2003 v imenu in za račun drugega NOK opravijo pregled ali izvedejo kak drug ukrep za ugotavljanje dejstev na lastnem ozemlju.

(30)

Preiskovalna pooblastila nacionalnih upravnih organov, pristojnih za konkurenco, bi morala biti zadostna za odziv na izzive pri uveljavljanju pravil konkurence v digitalnem okolju in bi morala NOK omogočiti, da pridobijo vse informacije v zvezi s podjetjem ali podjetniškim združenjem, ki je predmet preiskovalnega ukrepa, v digitalni obliki, vključno s forenzičnimi podatki, ne glede na nosilec, na katerem so informacije shranjene, kot so prenosni računalniki, mobilni telefoni, druge mobilne naprave ali shranjevanje v oblaku.

(31)

Nacionalni upravni organi, pristojni za konkurenco, bi morali imeti možnost, da opravijo vse potrebne preglede prostorov podjetij in podjetniških združenj, kadar lahko v skladu s sodno prakso Sodišča dokažejo, da obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je prišlo do kršitve člena 101 ali 102 PDEU. Ta direktiva državam članicam ne bi smela preprečevati, da za take preglede zahtevajo predhodno odobritev nacionalnega pravosodnega organa.

(32)

Da bi bilo pooblastilo nacionalnih upravnih organov, pristojnih za konkurenco, za opravljanje pregledov učinkovito, bi jim moralo omogočiti dostop do informacij, ki so dostopne podjetju ali združenju podjetij ali osebi, ki je predmet pregleda, in ki so povezane s podjetjem ali podjetniškim združenjem, ki je predmet preiskave. To bi moralo nujno vključevati pooblastilo za iskanje dokumentov, datotek ali podatkov na napravah, ki vnaprej niso natančno opredeljene. Brez tega pooblastila ne bi bilo mogoče pridobiti potrebnih informacij za preiskavo, kadar bi jo podjetja ali podjetniška združenja ovirala ali zavrnila sodelovanje. Pooblastilo za preučitev poslovnih knjig ali dokumentacije bi moralo zajemati vse oblike korespondence, vključno z elektronskimi sporočili, ne glede na to, ali so prikazana kot neprebrana ali so bila izbrisana.

(33)

Da bi se čim bolj omejilo nepotrebno podaljšanje pregledov, bi bilo treba nacionalne upravne organe, pristojne za konkurenco, pooblastiti, da bi lahko nadaljevali iskanje in izbrali kopije ali izvlečke iz poslovnih knjig in dokumentacije, povezanih s poslovanjem podjetja ali podjetniškega združenja, ki je predmet preiskave, v prostorih organa ali v drugih za to določenih prostorih. Pri tem iskanju bi bilo treba nenehno zagotavljati ustrezno spoštovanje pravic obrambe podjetij.

(34)

Izkušnje kažejo, da se lahko poslovna dokumentacija hrani v domovih vodilnih delavcev in drugih zaposlenih v podjetjih ali podjetniških združenjih, zlasti zaradi vse pogostejše uporabe prožnejših ureditev dela. Za zagotovitev učinkovitosti pregledov bi morali nacionalni upravni organi, pristojni za konkurenco, imeti pooblastila za vstop v vse prostore, vključno z zasebnimi domovi, če lahko dokažejo, da obstaja utemeljen sum, da se v teh prostorih hrani poslovna dokumentacija, ki bi bila lahko pomembna za dokazovanje kršitve člena 101 ali 102 PDEU. Nacionalni upravni organi, pristojni za konkurenco, bi morali za izvajanje tega pooblastila pridobiti predhodno odobritev nacionalnega pravosodnega organa, kar lahko v nekaterih nacionalnih pravnih sistemih vključuje javnega tožilca. To državam članicam ne bi smelo preprečevati, da bi v izjemno nujnih primerih naloge nacionalnega pravosodnega organa zaupale nacionalnemu upravnemu organu, pristojnemu za konkurenco, ki deluje kot pravosodni organ, ali da bi temu organu izjemoma dovolile opravljanje takih pregledov, če v to privolijo osebe, ki so predmet pregleda. Opravljanje takih pregledov bi lahko nacionalni upravni organ, pristojen za konkurenco, zaupal policiji ali enakovrednemu organu za izvajanje tovrstnih pooblastil, če bi se pregled opravil v prisotnosti nacionalnega upravnega organa, pristojnega za konkurenco. To ne bi smelo posegati v pravico nacionalnega upravnega organa, pristojnega za konkurenco, da sam opravi pregled in pridobi potrebno pomoč policije ali enakovrednega organa za izvajanje tovrstnih pooblastil, tudi kot previdnostni ukrep, da bi obvladali morebitno nasprotovanje oseb, ki so predmet pregleda.

(35)

NOK bi morali imeti učinkovita pooblastila, da bi od podjetij ali podjetniških združenj lahko zahtevali, da predložijo informacije, ki so potrebne za odkrivanje kršitev členov 101 in 102 PDEU. NOK bi tako morali imeti možnost, da zahtevajo razkritje informacij, ki bi jim lahko omogočile, da raziščejo domnevne kršitve. To bi moralo vključevati pravico, da zahtevajo informacije v kateri koli digitalni obliki, vključno z elektronsko pošto in sporočili iz sistema za takojšnje sporočanje, ne glede na to, kje se hranijo, tudi v oblaku in na strežnikih, pod pogojem, da so dostopne podjetju ali podjetniškemu združenju, ki je naslovnik zahtevka za informacije. Ta pravica podjetju ali podjetniškemu združenju ne bi smela povzročiti obveznosti, ki je nesorazmerna glede na potrebe preiskave. Ne bi smela na primer povzročiti, da ima podjetje ali podjetniško združenje pretirane stroške ali delo. Pravica zahtevati informacije je sicer bistvenega pomena za odkrivanje kršitev, vendar pa bi moral biti obseg takih zahtev ustrezen. Take zahteve ne bi smele prisiliti podjetja ali podjetniškega združenja, naj prizna, da je storilo kršitev, saj so to dolžni dokazati NOK. To ne bi smelo posegati v obveznosti podjetij ali podjetniških združenj, da odgovorijo na vprašanja, ki se nanašajo na dejstva, in predložijo dokumente. Podobno bi NOK morali imeti učinkovita orodja, s katerimi bi lahko od vsake fizične ali pravne osebe zahtevali, da predloži informacije, ki bi lahko bile relevantne za uporabo členov 101 in 102 PDEU. Države članice bi morale imeti možnost, da določijo postopkovna pravila glede takih zahtev za informacije, kot je njihova pravna oblika, če ta pravila dovoljujejo učinkovito rabo tega orodja. Izkušnje kažejo tudi, da so informacije, predložene prostovoljno na podlagi neobvezne zahteve za informacije, lahko dragocen vir informacij za informirano in dosledno uveljavljanje pravil konkurence. Podobno lahko informacije, ki jih na lastno pobudo predložijo tretje osebe, kot so konkurenti, stranke in potrošniki na trgu, prispevajo k učinkovitemu uveljavljanju pravil konkurence in NOK bi morali to spodbujati.

(36)

Izkušnje kažejo, da je pooblastilo za opravljanje razgovorov koristno orodje za zbiranje dokazov in za pomoč organom, pristojnim za konkurenco, da ocenijo vrednost že zbranih dokazov. NOK bi morali imeti na voljo učinkovita sredstva, da bi lahko na razgovor poklicali katerega koli predstavnika podjetja ali podjetniškega združenja, katerega koli predstavnika druge pravne osebe in katero koli fizično osebo, ki bi lahko razpolagala z informacijami, relevantnimi za uporabo členov 101 in 102 PDEU. Države članice bi morale imeti možnost, da določijo pravila, ki urejajo opravljanje takih razgovorov, če ta pravila dovoljujejo učinkovito rabo tega orodja.

(37)

Nepogrešljivo je, da imajo NOK možnost, da od podjetij in podjetniških združenj zahtevajo prenehanje kršitev člena 101 ali 102 PDEU, vključno kadar se kršitev nadaljuje še po tem, ko so NOK uradno začeli postopke. Poleg tega bi NOK morali imeti učinkovita sredstva za ponovno vzpostavitev konkurence na trgu z naložitvijo strukturnih in ravnalnih ukrepov, ki so sorazmerni s storjeno kršitvijo in potrebni za prenehanje kršitve. V skladu z načelom sorazmernosti bi morali NOK, kadar izbirajo med dvema enako učinkovitima ukrepoma, izbrati ukrep, ki predstavlja najmanjše breme za podjetje. Strukturni ukrepi, kot je obveznost odtujitve deleža v konkurenčnem podjetju ali odprodaja poslovne enote, vplivajo na sredstva podjetja in se zanje lahko šteje, da bodo za podjetje predstavljali večje breme kot ravnalni ukrepi. Vendar to NOK ne bi smelo preprečevati, da ugotovijo, da okoliščine konkretne kršitve upravičujejo naložitev strukturnega ukrepa, ker bi bil ta za prenehanje kršitve učinkovitejši od ravnalnega ukrepa.

(38)

Začasni ukrepi so lahko pomembno orodje za to, da se zagotovi, da preiskovana kršitev med potekom preiskave ne povzroči hude in nepopravljive škode za konkurenco. To orodje je pomembno tudi za preprečevanje sprememb na trgu, ki bi jih bilo zelo težko odpraviti z odločbo, ki jo NOK sprejme ob koncu postopka. NOK bi torej morali imeti pooblastilo, da z odločbo naložijo začasne ukrepe. To pooblastilo bi se moralo uporabljati vsaj takrat, kadar NOK ugotovi kršitev člena 101 ali 102 PDEU na prvi pogled ter kadar obstaja nevarnost, da se konkurenci povzroči huda in nepopravljiva škoda. Države članice lahko NOK dajo še obsežnejša pooblastila za naložitev začasnih ukrepov. Odločba o naložitvi začasnih ukrepov bi se morala uporabljati samo za določeno časovno obdobje, bodisi dokler NOK ne zaključi postopka bodisi do določenega roka, ki se lahko podaljša, če je to potrebno in ustrezno. Države članice bi morale zagotoviti, da se lahko zakonitost takih ukrepov, vključno s sorazmernostjo, presoja v hitrih pritožbenih postopkih ali drugih postopkih, ki zagotavljajo tudi hitri sodni nadzor. Poleg tega bi morale države članice ustvariti pogoje, potrebne za zagotovitev, da lahko NOK v praksi uporabijo začasne ukrepe. Zlasti je treba vsem organom, pristojnim za konkurenco, omogočiti, da se lahko prilagajajo dogajanju na hitro razvijajočih se trgih, ter v okviru Evropske mreže za konkurenco razmisliti o uporabi začasnih ukrepov in pridobljene izkušnje upoštevati pri vsakem ustreznem nezavezujočem ukrepu ali prihodnjem pregledu te direktive.

(39)

Kadar podjetja ali podjetniška združenja med postopkom, ki lahko privede do prepovedi sporazuma ali ravnanja, ponudijo NOK zaveze za odpravo njihovih pomislekov, bi morali ti NOK imeti možnost sprejeti odločbe, s katerimi te zaveze za zadevna podjetja ali podjetniška združenja postanejo zavezujoče in jih je mogoče zoper njih tudi izvršiti. Takšne odločbe o zavezah načeloma niso primerne v primeru skrivnih kartelov, v zvezi s katerimi bi NOK morali izreči globe. V odločbah o zavezah bi moralo biti ugotovljeno, da ni več nobenih razlogov za ukrepanje s strani NOK, brez ugotovitve, ali je šlo za kršitev člena 101 ali 102 PDEU ali ne. NOK bi morali sami presoditi, ali sprejmejo zaveze. Odločbe o zavezah ne posegajo v pristojnosti organov, pristojnih za konkurenco, in nacionalnih sodišč, da ugotovijo kršitev in odločijo o primeru. Poleg tega so se učinkovita sredstva za spremljanje, ali podjetja ali podjetniška združenja upoštevajo zaveze, in učinkovita sredstva za izrek sankcij v primeru neupoštevanja izkazala za učinkovita orodja za organe, pristojne za konkurenco. NOK bi morali imeti učinkovita sredstva za ponovni začetek postopka, če se je bistveno spremenilo katero od dejstev, na katerih je temeljila odločba o zavezi, kadar podjetje ali podjetniško združenje ravna v nasprotju s svojimi zavezami, ali kadar je odločba o zavezi temeljila na nepopolnih, nepravilnih ali zavajajočih informacijah, ki so jih zagotovile stranke.

(40)

Za zagotovitev učinkovitega in enotnega uveljavljanja členov 101 in 102 PDEU bi morali imeti nacionalni upravni organi, pristojni za konkurenco, pooblastila za izrek učinkovitih, sorazmernih in odvračilnih glob podjetjem in podjetniškim združenjem zaradi kršitev člena 101 ali 102 PDEU, bodisi neposredno sami v okviru lastnih postopkov, zlasti v upravnih postopkih, pod pogojem, da taki nacionalni postopki omogočajo neposreden izrek učinkovitih, sorazmernih in odvračilnih glob, bodisi z zahtevkom za izrek glob v nekazenskem sodnem postopku. To ne posega v nacionalno zakonodajo, ki določa izrek sankcij podjetjem in podjetniškim združenjem s strani sodišč v kazenskih postopkih zaradi kršitve členov 101 in 102 PDEU, kadar se kršitev po nacionalnem pravu šteje za kaznivo dejanje ter ne vpliva na učinkovito in enotno uveljavljanje členov 101 in 102 PDEU.

(41)

Za zagotovitev, da imajo podjetja in podjetniška združenja interes upoštevati preiskovalne ukrepe in odločbe NOK, bi morali nacionalni upravni organi, pristojni za konkurenco, imeti možnost, da izrečejo učinkovite globe za neupoštevanje ukrepov in odločb iz člena 6 ter členov 8 do 12, in sicer bodisi neposredno sami v lastnem postopku bodisi z zahtevkom za izrek glob v nekazenskem sodnem postopku. To ne posega v nacionalno pravo, ki določa izrek takšnih glob podjetjem in podjetniškim združenjem s strani sodišč v kazenskem sodnem postopku.

(42)

V skladu z Listino bi bilo treba v postopkih pred nacionalnimi upravnimi organi, pristojnimi za konkurenco, ali, odvisno od primera, v nekazenskih sodnih postopkih globe izreči, kadar je kršitev storjena naklepno ali iz malomarnosti. Pojma naklep in malomarnost bi bilo treba razlagati v skladu s sodno prakso Sodišča glede uporabe členov 101 in 102 PDEU in ne kot pojma naklep in malomarnost v postopkih, ki jih v okviru kazenskih zadev vodijo organi kazenskega pravosodja. To ne posega v nacionalno zakonodajo, po kateri ugotovitev kršitve temelji na merilu objektivne odgovornosti, pod pogojem, da je skladno s sodno prakso Sodišča. Ta direktiva ne vpliva na nacionalna pravila o dokaznem standardu ali na obveznosti NOK, da preverjajo dejstva zadevnega primera, pod pogojem, da so takšna pravila in obveznosti skladni s splošnimi načeli prava Unije.

(43)

Globe bi bilo treba določiti glede na skupni svetovni promet zadevnih podjetij in podjetniških združenj.

(44)

Periodične denarne kazni so ključno orodje, s katerim se zagotavlja, da imajo NOK na voljo učinkovita sredstva za obravnavo trenutnega in prihodnjega neupoštevanja njihovih ukrepov in odločb iz člena 6 ter členov 8 do 12 s strani podjetij in podjetniških združenj. Ne bi se smele uporabljati za ugotovljene kršitve, ki so bile storjene v preteklosti. Pooblastilo za izrekanje periodičnih denarnih kazni ne posega v pooblastilo NOK, da kaznujejo neupoštevanje ukrepov iz člena 13(2). Take periodične denarne kazni bi bilo treba določiti glede na povprečni dnevni skupni svetovni promet zadevnih podjetij in podjetniških združenj.

(45)

Za namene izreka glob in periodičnih denarnih kazni bi moral pojem odločbe zajemati vse ukrepe, katerih pravni učinki so zavezujoči in lahko vplivajo na interese naslovnika tako, da izrazito spremenijo njegov pravni položaj.

(46)

Da se zagotovi učinkovita in enotna uporaba členov 101 in 102 PDEU, pojem podjetje iz členov 101 in 102 PDEU, ki bi ga bilo treba uporabljati v skladu s sodno prakso Sodišča, pomeni gospodarsko enoto, tudi če je sestavljeno iz več pravnih ali fizičnih oseb. V skladu s tem bi bilo treba zagotoviti, da lahko NOK na podlagi pojma podjetje ugotovijo, da je za kršitev odgovorna obvladujoča družba, in ji izrečejo globe za ravnanje ene od njenih odvisnih družb, če takšna obvladujoča družba in njena odvisna družba tvorita eno gospodarsko enoto. Da se podjetjem prepreči, da bi se s pravnimi ali organizacijskimi spremembami izognila odgovornosti za plačilo glob za kršitve členov 101 in 102 PDEU, bi morali NOK imeti možnost ugotoviti, da so za kršitev odgovorni pravni ali gospodarski nasledniki odgovornega podjetja, ter jim izreči globe za kršitve členov 101 in 102 PDEU v skladu s sodno prakso Sodišča.

(47)

Za zagotovitev, da globe, izrečene za kršitve členov 101 in 102 PDEU, odražajo gospodarski pomen kršitve, bi morali NOK upoštevati težo kršitve. NOK bi morali imeti tudi možnost, da določijo globe, ki so sorazmerne s trajanjem kršitve. Ta dejavnika bi bilo treba presoditi v skladu z ustrezno sodno prakso Sodišča in tako, da se zagotovi odvračilni učinek. Težo bi bilo treba presoditi od primera do primera za vse vrste kršitev, ob upoštevanju vseh okoliščin primera. Med drugim bi se lahko upoštevali dejavniki, kot so narava kršitve, skupni tržni delež vseh zadevnih podjetij, geografski obseg kršitve, vprašanje, ali je bila kršitev izvršena, vrednost prodaje blaga in storitev podjetja, na katero se kršitev neposredno ali posredno nanaša, ter velikost in tržna moč zadevnega podjetja. Če je poleg tega storilec odgovoren za večkratne kršitve, to kaže na njegovo nagnjenost k takim kršitvam in je zato izjemno pomemben pokazatelj potrebe po povečanju ravni kazni za doseganje učinkovitega odvračilnega učinka. Zato bi morali imeti NOK možnost, da povečajo globo, ki se izreče podjetju ali podjetniškemu združenju, ki nadaljuje z isto ali stori podobno kršitev, potem ko je Komisija ali NOK sprejel odločbo, v kateri je bilo ugotovljeno, da je to podjetje ali podjetniško združenje kršilo člen 101 ali 102 PDEU. NOK bi morali v skladu z Direktivo 2014/104/EU Evropskega parlamenta in Sveta (4) imeti možnost upoštevati morebitno odškodnino, plačano na podlagi sporazumne poravnave. Prav tako bi v izrednih okoliščinah morali imeti možnost upoštevati ekonomsko sposobnost preživetja zadevnega podjetja.

(48)

Izkušnje so pokazale, da so podjetniška združenja redno udeležena pri kršitvah konkurence, zato bi NOK morali imeti možnost, da takšnim združenjem izrečejo učinkovite globe. Kadar se kršitev podjetniškega združenja nanaša na dejavnosti njegovih članov, bi moralo biti pri presoji teže kršitve zaradi določitve zneska globe v postopku zoper to združenje možno upoštevati vsoto zneskov prodaje blaga in storitev, na katero se kršitev neposredno ali posredno nanaša, ki jo opravijo podjetja, ki so člani združenja. Kadar je globa izrečena ne le združenju, temveč tudi njegovim članom, se pri izračunu globe za združenje ne bi smel upoštevati promet članov, ki jim je izrečena globa. Za zagotavljanje učinkovite izterjave glob, ki so izrečene podjetniškim združenjem za storjene kršitve, je treba določiti pogoje, pod katerimi je od presoje NOK odvisno, ali bodo v primeru, ko združenje ni plačilno sposobno, plačilo globe zahtevale od članov združenja. Pri tem bi morali NOK upoštevati sorazmerno velikost podjetij v združenju ter zlasti položaj malih in srednjih podjetij. Plačilo globe enega ali več članov združenja ne posega v pravila nacionalnega prava, ki določajo izterjavo zneska, ki ga plačajo drugi člani združenja.

(49)

Odvračilni učinek glob se po Uniji močno razlikuje, pri čemer je v nekaterih državah članicah najvišji znesek globe, ki se lahko izreče, zelo nizek. Da se zagotovi, da lahko NOK izrečejo odvračilne globe, bi bilo treba najvišji znesek globe, ki se lahko izreče za vsako kršitev člena 101 ali 102 PDEU, določiti na najmanj 10 % skupnega svetovnega prometa zadevnega podjetja. To državam članicam ne bi smelo preprečiti, da bi ohranile ali uvedle višji najvišji znesek globe, ki se lahko izreče.

(50)

Programi prizanesljivosti so ključno orodje za odkrivanje skrivnih kartelov ter tako prispevajo k učinkovitemu pregonu in izreku kazni za najhujše kršitve konkurenčnega prava. Vendar so trenutno med programi prizanesljivosti, ki se uporabljajo v državah članicah, opazne razlike. Te razlike povzročajo pravno negotovost pri podjetjih kršiteljih glede pogojev, pod katerimi lahko vložijo prijavo za prizanesljivost, ter negotovost glede njihovega statusa v zvezi z odpustitvijo glob v skladu z zadevnimi programi prizanesljivosti. Takšna negotovost bi lahko zmanjšala spodbude za morebitne prijavitelje, da bi vložili prijavo za prizanesljivost. To lahko vodi do manj učinkovitega uveljavljanja pravil konkurence v Uniji, saj se odkrije manj skrivnih kartelov.

(51)

Razlike med programi prizanesljivosti na ravni držav članic ogrožajo tudi enake konkurenčne pogoje za podjetja, ki poslujejo na notranjem trgu. Zato je primerno z zmanjšanjem teh razlik povečati pravno varnost za podjetja na notranjem trgu in privlačnost programov prizanesljivosti v vsej Uniji, in sicer tako, da se vsem NOK omogoči, da priznajo odpustitev ter znižanje glob in sprejmejo skrajšane prijave pod enakimi pogoji. V prihodnje bi bila lahko za uskladitev programov prizanesljivosti potrebna nadaljnja prizadevanja Evropske mreže za konkurenco.

(52)

NOK bi morali imeti možnost, da podjetjem priznajo odpustitev in znižanje glob, če so izpolnjeni določeni pogoji. Združenja podjetij, ki opravljajo gospodarsko dejavnost v svojem imenu, bi morala biti upravičena do odpustitve ali znižanja glob, ko sodelujejo v domnevnem kartelu v svojem imenu in ne v imenu svojih članov.

(53)

Da bi kartel veljal za skrivnega, ni potrebno, da morajo biti vsi vidiki ravnanja skrivni. Kartel lahko, denimo, velja za skrivnega, kadar javnost, stranke ali dobavitelji niso seznanjeni z elementi kartela, zaradi katerih je celoten obseg ravnanja teže odkriti.

(54)

Da bi bil prijavitelj upravičen do prizanesljivosti, bi moral končati svojo udeležbo v domnevnem skrivnem kartelu, razen kadar NOK meni, da je njegova nadaljnja udeležba razumno nujna za ohranitev integritete preiskave, na primer da zagotovi, da drugi domnevni udeleženci v kartelu ne odkrijejo, da je NOK seznanjen z domnevnim kartelom, dokler ta ne izvede preiskovalnih ukrepov, kot so nenapovedani pregledi.

(55)

Da bi bil prijavitelj upravičen do prizanesljivosti, bi moral z NOK sodelovati odkrito, v celoti, neprenehoma in brez odlašanja. To med drugim pomeni, da prijavitelj pri načrtovanju vložitve prijave pri NOK ne bi smel uničiti, ponarejati ali skrivati dokazov glede domnevnega skrivnega kartela. Kadar podjetje načrtuje vložitev prijave, obstaja nevarnost, da bi vodilni delavci in drugi zaposleni lahko uničili dokaze, da bi tako prikrili svojo udeleženost v kartelu, lahko pa bi do uničenja dokazov prišlo tudi zaradi drugačnih razlogov. Zato bi morali NOK pri presoji, ali uničenje dokazov postavlja pod vprašaj odkrito sodelovanje prijavitelja, upoštevati posebne okoliščine, v katerih so bili dokazi uničeni, in pomen takega uničenja.

(56)

Da bi prijavitelj izpolnil pogoj odkritega, popolnega, nenehnega in takojšnjega sodelovanja, pri načrtovanju vložitve prijave pri NOK ne bi smel razkriti dejstva, da namerava vložiti prijavo, ali vsebine načrtovane prijave, razen drugim NOK, Komisiji ali organom, pristojnim za konkurenco, iz tretjih držav. Prijavitelju to ne preprečuje, da bi o svojem ravnanju obvestil druge javne organe, kakor to zahteva ustrezna zakonodaja; s tem se preprečuje le to, da bi prijavitelj razkril dejstvo, da načrtuje vložitev prijave za prizanesljivost, in da bi navedenim organom predložil izjave za prizanesljivost. Ob tem je treba opozoriti, da bi moral prijavitelj pri izpolnjevanju svojih obveznosti na podlagi navedene ustrezne zakonodaje upoštevati, kako pomembno je, da ne ogrozi morebitne preiskave NOK.

(57)

Prijavitelji bi morali imeti možnost, da predložijo pisne izjave za prizanesljivost v zvezi s celovitimi ali skrajšanimi prijavami, NOK pa bi morali imeti vzpostavljen tudi sistem, ki bi jim omogočal, da sprejmejo take izjave ustno ali na kak drug način, ki bi prijaviteljem dopuščal, da takih predloženih izjav nimajo v posesti, hrambi ali pod nadzorom. NOK bi morali imeti možnost, da sami izberejo, na kakšen način sprejemajo izjave za prizanesljivost.

(58)

Podjetja, ki želijo vložiti prijavo za odpustitev globe, bi morala imeti možnost, da NOK najprej zaprosijo za zaznamek, da si zagotovijo mesto v vrstnem redu za priznanje prizanesljivosti, preden uradno vložijo prijavo za odpustitev globe, da bi nato pridobila informacije in dokaze, potrebne za to, da bi dosegla ustrezni dokazni prag. To državam članicam ne preprečuje, da bi tudi podjetjem, ki želijo vložiti prijavo za znižanje globe, ponudile možnost, da zaprosijo za zaznamek.

(59)

Da bi poleg tega zmanjšali upravna in druga znatna časovna bremena, bi prijavitelji morali imeti možnost, da predložijo izjave za prizanesljivost v zvezi s celovitimi ali skrajšanimi prijavami ter v zvezi s prošnjami za zaznamke, in sicer v uradnem jeziku države članice zadevnega NOK ali, v primeru dvostranskega dogovora med NOK in prijaviteljem, v katerem od drugih uradnih jezikov Unije. Štelo bi se, da tak dogovor obstaja, kadar NOK običajno sprejmejo take vloge v navedenem jeziku.

(60)

Glede na deljene pristojnosti med Komisijo in NOK za uveljavljanje členov 101 in 102 PDEU je ključno, da je vzpostavljen dobro delujoč sistem skrajšanih prijav. Prijaviteljem, ki so pri Komisiji vložili prijavo za prizanesljivost v zvezi z domnevnim skrivnim kartelom, bi moralo biti omogočeno, da vložijo skrajšane prijave pri NOK v zvezi z istim kartelom, pod pogojem, da prijava, vložena pri Komisiji, zajema več kot tri države članice kot zadevna ozemlja. To ne posega v možnost Komisije, da bi obravnavala določene primere, če so tesno povezani z drugimi predpisi Unije, katerih uporaba je v izključni pristojnosti Komisije ali jih lahko ta uporabi bolj učinkovito, če je zaradi interesa Unije v primeru novega konkurenčnega problema treba sprejeti sklep Komisije za razvoj konkurenčne politike Unije ali ker je treba zagotoviti učinkovito uveljavljanje pravil konkurence.

(61)

Sistem skrajšanih prijav bi moral podjetjem omogočati, da pri NOK vložijo prijavo za prizanesljivost, ki vsebuje omejen nabor informacij, kadar je bila pri Komisiji vložena celovita prijava v zvezi s tem domnevnim kartelom. NOK bi torej morali sprejeti skrajšane prijave, ki vsebujejo minimalni nabor informacij v zvezi z domnevnim kartelom za vsak element iz člena 22(2). To ne posega v možnost prijavitelja, da bi kasneje predložil podrobnejše informacije. NOK bi moral prijavitelju za prizanesljivost na njegovo zahtevo dati potrdilo o prejemu z navedbo datuma in časa prejema. Če NOK ni prejel take predhodne prijave za prizanesljivost od drugega prijavitelja za prizanesljivost, obenem pa meni, da skrajšana prijava izpolnjuje zahteve iz člena 22(2), bi moral o tem obvestiti prijavitelja.

(62)

Namen sistema skrajšanih prijav je zmanjšati upravno breme za prijavitelje, ki pri Komisiji vložijo prijavo za prizanesljivost v zvezi z domnevnim skrivnim kartelom in zajema več kot tri države članice kot zadevna ozemlja. Ker Komisija v takih primerih prejme celovito prijavo, bi morala biti v obdobju, ko še ni jasno, ali bo v celoti ali deloma obravnavala zadevo, glavna sogovornica prijavitelja za prizanesljivost, zlasti pri zagotavljanju navodil o tem, kako naj zadevni prijavitelj ravna pri morebitni nadaljnji interni preiskavi. Komisija bi si morala prizadevati, da odločbo o tem sprejme v razumnem času, nato pa ustrezno obvesti NOK, brez poseganja v člen 11(6) Uredbe (ES) št. 1/2003. V izrednih okoliščinah, kadar je to zaradi natančnosti opisa primera ali dodelitve primera nujno potrebno, bi NOK moral imeti možnost, da od prijavitelja zahteva, naj vloži celovito prijavo, preden se to razjasni. Ta možnost bi se morala uporabljati v zelo redkih primerih. V drugih primerih bi se moralo od prijavitelja zahtevati le, da takrat, ko postane jasno, da Komisija v celoti ali deloma ne namerava obravnavati zadeve, pri NOK, ki je prejel skrajšano prijavo, vloži celovito prijavo.

(63)

Prijaviteljem bi moralo biti omogočeno, da pri NOK, pri katerih so že vložili skrajšane prijave, vložijo celovite prijave za prizanesljivost. Če prijavitelji vložijo take celovite prijave v roku, ki ga določi NOK, bi se moralo šteti, da so bile informacije iz navedenih prijav predložene, ko je bila vložena skrajšana prijava, če skrajšana prijava zajema enake zadevne proizvode ter ista zadevna ozemlja ter isto trajanje domnevnega kartela kot prijava za prizanesljivost, vložena pri Komisiji, ki je bila morda posodobljena. Če pa se obseg prijave za prizanesljivost, vložene pri Komisiji, spremeni, bi morali biti prijavitelji odgovorni za obveščanje NOK, pri katerih so vložili skrajšane prijave, in za ustrezno posodobitev svojih skrajšanih prijav. NOK bi morali v sodelovanju z Evropsko mrežo za konkurenco imeti možnost preveriti, ali obseg skrajšane prijave ustreza obsegu prijave za prizanesljivost, vložene pri Komisiji.

(64)

Morebitne prijavitelje bi lahko pravna negotovost glede vprašanja, ali so trenutni in nekdanji vodilni delavci in drugi zaposleni prijaviteljev za odpustitev globe zaščiteni pred individualnimi sankcijami, kot so globe, prepoved opravljanja dejavnosti ali zaporna kazen, odvrnila od tega, da bi vložili prijavo za prizanesljivost. Kadar so izpolnjeni pogoji iz te direktive, bi torej ti posamezniki zaradi svojega prispevka k odkritju in preiskavi skrivnih kartelov načeloma morali biti zaščiteni pred sankcijami, ki jih javni organi izrečejo v kazenskih, upravnih in nekazenskih sodnih postopkih v zvezi z njihovo vpletenostjo v skrivni kartel, ki je predmet prijave, in to v skladu z nacionalno zakonodajo, ki ima pretežno iste cilje, kot so določeni v členu 101 PDEU, kot je nacionalna zakonodaja o prikrojevanju razpisov za zbiranje ponudb. Eden od pogojev iz te direktive, ki jih je treba izpolnjevati, je, da bi morali prijavo za odpustitev glob vložiti, še preden so jih pristojni nacionalni organi obvestili o postopkih, ki bi lahko privedli do izreka sankcij. Trenutek, ko ti posamezniki postanejo osumljeni kršitve navedene nacionalne zakonodaje, je del takih postopkov.

Države članice lahko v okviru nacionalnega prava same določijo, kako bi navedeni posamezniki morali sodelovati z ustreznimi organi, da bodo učinkovito zaščiteni. Zaščita pred kazenskimi sankcijami vključuje primere, v katerih pristojni nacionalni organi pod določenimi pogoji ali ob upoštevanju navodil za prihodnje ravnanje zadevnega posameznika opustijo pregon.

(65)

Države članice bi lahko z odstopanjem zaradi zagotovitve skladnosti zaščite pred sankcijami, ki se izrečejo posameznikom v kazenskih postopkih, z obstoječimi osnovnimi načeli njihovih pravnih sistemov pristojnim organom omogočile, da sami izberejo, ali bodo posamezniku ponudili zaščito pred sankcijami ali bodo take sankcije samo ublažili, odvisno od tega, ali pretehta interes za pregon in/ali sankcioniranje posameznika ali pa pomen njegovega prispevka k odkritju in preiskavi kartela. Pri ocenjevanju interesa za pregon in/ali sankcioniranje navedenih posameznikov se lahko med drugim upošteva, koliko so sami odgovorni za kršitev ali kako so sami pripomogli k njej.

(66)

Državam članicam nič ne preprečuje, da bi tudi trenutnim ali nekdanjim vodilnim delavcem in drugim zaposlenim prijaviteljev za znižanje globe ponudile zaščito pred sankcijami ali ublažitev takih sankcij.

(67)

Da bi bila lahko zaščita, kadar gre za več kot eno jurisdikcijo, učinkovita, bi morale države članice v primerih, ko organ, pristojen za sankcioniranje ali pregon, ni v isti jurisdikciji kot organ, pristojen za konkurenco, ki obravnava zadevo, določiti, da potrebno komunikacijo med temi organi zagotavlja NOK iz jurisdikcije organa, pristojnega za sankcioniranje ali pregon.

(68)

V sistemu, v katerem imajo Komisija in NOK vzporedna pooblastila za uporabo členov 101 in 102 PDEU, je potrebno tesno sodelovanje med različnimi NOK ter med NOK in Komisijo. Zlasti kadar NOK izvaja pregled ali vodi razgovor na podlagi nacionalnega prava v imenu drugega NOK v skladu s členom 22(1) Uredbe (ES) št. 1/2003, bi bilo treba omogočiti prisotnost in pomoč uradnikov organa prosilca, da bi bili zaradi zagotovljenih dodatnih virov, znanja ter strokovnih izkušenj takšni pregledi in razgovori bolj učinkoviti. NOK bi morali biti tudi pooblaščeni, da za pomoč v postopku ugotavljanja, ali podjetja ali podjetniška združenja niso spoštovala preiskovalnih ukrepov in odločb, ki so jih sprejeli organi prosilci, zaprosijo druge NOK.

(69)

Vzpostaviti bi bilo treba ureditev, ki bi NOK omogočala, da zaprosijo za medsebojno pomoč pri čezmejni vročitvi dokumentov, povezanih z uporabo člena 101 ali 102 PDEU, strankam v postopku ali drugim podjetjem, podjetniškim združenjem ali fizičnim osebam, ki so lahko naslovniki takih vročitev. Prav tako bi NOK morali imeti možnost, da organe iz drugih držav članic zaprosijo, da izvršijo odločbe o izreku glob ali periodičnih denarnih kazni, kadar se je organ prosilec v razumnih mejah skušal prepričati o tem, da podjetje, zoper katero je treba izvršiti globo ali periodično denarno kazen, nima zadostnih sredstev v državi članici organa prosilca. Države članice bi morale določiti tudi, da lahko zaprošeni organ zlasti takrat, kadar podjetje, zoper katero je treba izvršiti globo ali periodično denarno kazen, nima sedeža v državi članici organa prosilca, na zaprosilo organa prosilca izvrši odločbe, ki jih je sprejel organ prosilec. To bi zagotovilo učinkovito uveljavljanje členov 101 in 102 PDEU ter bi prispevalo k pravilnemu delovanju notranjega trga. Da se zagotovi, da NOK namenijo dovolj virov za zaprosila za medsebojno pomoč, in da bi spodbudili takšno pomoč, bi morali imeti zaprošeni organi možnost zahtevati povračilo stroškov, ki jih imajo z zagotavljanjem navedene pomoči. Taka medsebojna pomoč ne posega v uporabo Okvirnega sklepa Sveta 2005/214/PNZ (5).

(70)

Da se zagotovi učinkovito uveljavljanje členov 101 in 102 PDEU s strani NOK, je treba oblikovati izvedljiva pravila o zastaralnih rokih. Zlasti v sistemu vzporednih pooblastil bi bilo treba tek nacionalnih zastaralnih rokov prekiniti ali zastaranje pretrgati za čas trajanja postopka, ki ga vodijo NOK druge države članice ali Komisija. Taka prekinitev ali pretrganje državam članicam ne bi smela preprečevati, da ne bi ohranile ali uvedle absolutnih zastaralnih rokov, če to ne pomeni, da bi bilo zaradi trajanja takšnih absolutnih rokov učinkovito uveljavljanje členov 101 in 102 PDEU praktično nemogoče ali pretirano oteženo.

(71)

Da se v okviru Evropske mreže za konkurenco zagotovi učinkovita in uspešna obravnava zadev, bi moralo biti – v tistih državah članicah, v katerih sta tako nacionalni upravni organ, pristojen za konkurenco, kot nacionalni pravosodni organ, pristojen za konkurenco, določena za NOK z namenom uveljavljanja členov 101 in 102 PDEU, kot je določeno v členih 6 do 13 in členu 16 te direktive – nacionalnim upravnim organom, pristojnim za konkurenco, omogočeno, da tožbo vložijo neposredno pri nacionalnem pravosodnem organu, pristojnem za konkurenco. Poleg tega, če nacionalna sodišča nastopajo v postopkih zoper odločbe, ki so jih sprejeli NOK ob uporabi člena 101 ali 102 PDEU, bi morali biti nacionalni upravni organi, pristojni za konkurenco, v celoti upravičeni, da so v teh postopkih udeleženi kot tožilci, tožene stranke ali nasprotne stranke, ter bi morali uživati enake pravice, kot jih imajo take javne stranke v navedenih postopkih.

(72)

Tveganje razkritja samoobdolžitvenega materiala zunaj okvira preiskave, za namen katere je bil predložen, bi lahko zmanjšalo interes morebitnih prijaviteljev za prizanesljivost, da bi sodelovali z organi, pristojnimi za konkurenco. Posledično bi se ne glede na obliko, v kateri so predložene izjave za prizanesljivost, informacije v izjavah za prizanesljivost, ki so bile pridobljene z dostopom do spisa, morale uporabiti le, če je to potrebno za uveljavljanje pravic obrambe v postopku pred nacionalnimi sodišči v nekaterih zelo omejenih primerih, ki so neposredno povezani z zadevo, za katero je bil odobren dostop. To organom, pristojnim za konkurenco, ne bi smelo preprečiti, da bi objavili svoje odločbe v skladu z veljavnim pravom Unije ali nacionalnim pravom.

(73)

Dokazi so pomemben element pri uveljavljanju členov 101 in 102 PDEU. NOK bi morali imeti možnost, da obravnavajo relevantne dokaze, ne glede na to, ali so v pisni, ustni ali elektronski obliki ali obliki posnetkov. To bi moralo vključevati možnost, da se kot dokazi lahko obravnavajo tudi tajni posnetki, ki jih naredijo fizične ali pravne osebe, ki niso javni organi, pod pogojem, da ti posnetki niso edini vir dokazov. To ne bi smelo posegati v pravico do izjave in v dopustnost posnetkov, ki so jih naredili ali pridobili javni organi. Prav tako bi morali NOK imeti možnost obravnavati elektronska sporočila kot relevantne dokaze, ne glede na to, če so prikazana kot neprebrana ali če so bila izbrisana.

(74)

Prizadevanja, da se NOK zagotovijo vsa pooblastila, ki jih potrebujejo za učinkovitejše uveljavljanje pravil konkurence, povečujejo potrebo po tesnem sodelovanju ter učinkoviti večstranski in dvostranski komunikaciji v okviru Evropske mreže za konkurenco. Med drugim bi bilo treba oblikovati nezavezujoče ukrepe, ki bi olajšali in podprli izvajanje te direktive.

(75)

Da bi podprli tesno sodelovanje v okviru Evropske mreže za konkurenco, bi Komisija morala vzdrževati, razvijati, gostiti, upravljati in podpirati osrednji informacijski sistem (v nadaljnjem besedilu: sistem Evropske mreže za konkurenco), v skladu z ustreznimi standardi zaupnosti ter varstva in varnosti podatkov. Uspešno in učinkovito delovanje Evropske mreže za konkurenco je odvisno od interoperabilnosti. Splošni proračun Unije bi moral kriti stroške vzdrževanja, razvoja, gostovanja, podpore uporabnikom in delovanja sistema Evropske mreže za konkurenco ter druge upravne stroške, nastale v povezavi z delovanjem Evropske mreže za konkurenco, zlasti stroške v zvezi z organizacijo srečanj. Določeno je, da bo do leta 2020 stroške za sistem Evropske mreže za konkurenco kril program za interoperabilnostne rešitve in skupne okvire za evropske javne uprave, podjetja in državljane (program ISA2) vzpostavljen s Sklepom (EU) 2015/2240 Evropskega parlamenta in Sveta (6), pri čemer bodo upoštevani razpoložljivi viri programa, merila upravičenosti in prednostna merila.

(76)

Ker ciljev te direktive, in sicer zagotoviti, da bodo imeli NOK potrebna jamstva za neodvisno delovanje, vire ter pooblastila za uveljavljanje pravil konkurence in izrek glob, da bodo lahko učinkovito uporabljali člena 101 in 102 PDEU ter nacionalno konkurenčno pravo vzporedno s členoma 101 in 102 PDEU, ter zagotoviti učinkovito delovanje notranjega trga in Evropske mreže za konkurenco, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi zahtevane učinkovitosti in enotnosti pri uporabi členov 101 in 102 PDEU lažje dosežejo na ravni Unije, zlasti z vidika ozemeljske uporabe Direktive, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti, kot je določeno v členu 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(77)

V skladu s Skupno politično izjavo z dne 28. septembra 2011 držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih (7) se države članice zavezujejo, da bodo v upravičenih primerih obvestilu o ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, v katerih bo pojasnjeno razmerje med elementi direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Posredovanje takih dokumentov se v primeru te direktive šteje za upravičeno –