ISSN 1977-0804

Uradni list

Evropske unije

L 321

European flag  

Slovenska izdaja

Zakonodaja

Letnik 61
17. december 2018


Vsebina

 

I   Zakonodajni akti

Stran

 

 

UREDBE

 

*

Uredba (EU) 2018/1971 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o ustanovitvi Organa evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije (BEREC) in Agencije za podporo BEREC-u (Urad BEREC), spremembi Uredbe (EU) 2015/2120 ter razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1211/2009 ( 1 )

1

 

 

DIREKTIVE

 

*

Direktiva (EU) 2018/1972 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah (prenovitev) ( 1 )

36

 


 

(1)   Besedilo velja za EGP.

SL

Akti z rahlo natisnjenimi naslovi so tisti, ki se nanašajo na dnevno upravljanje kmetijskih zadev in so splošno veljavni za omejeno obdobje.

Naslovi vseh drugih aktov so v mastnem tisku in pred njimi stoji zvezdica.


I Zakonodajni akti

UREDBE

17.12.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

L 321/1


UREDBA (EU) 2018/1971 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

z dne 11. decembra 2018

o ustanovitvi Organa evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije (BEREC) in Agencije za podporo BEREC-u (Urad BEREC), spremembi Uredbe (EU) 2015/2120 ter razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1211/2009

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 114 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (1),

po posvetovanju z Odborom regij,

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom (2),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Cilj Direktive (EU) 2018/1972 Evropskega parlamenta in Sveta (3) je vzpostaviti notranji trg za elektronske komunikacije v Uniji ob zagotovitvi, da bo večja konkurenčnost prispevala k visoki ravni naložb, inovacij in varstva potrošnikov. Navedena direktiva poleg tega določa tudi številne nove naloge za Organ evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije (BEREC), kot so izdajanje smernic o različnih temah, poročanje o tehničnih zadevah, vodenje registrov, seznamov ali podatkovnih zbirk in dajanje mnenj o postopkih na notranjem trgu pri pripravi osnutkov nacionalnih ukrepov za regulacijo trga.

(2)

Uredba (EU) št. 531/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (4), kar zadeva gostovanje po vsej Uniji, dopolnjuje in krepi pravila, ki jih določa regulativni okvir za elektronske komunikacije, in določa nekatere naloge BEREC-a.

(3)

Uredba (EU) 2015/2120 Evropskega parlamenta in Sveta (5) določa dodatne naloge BEREC-a v zvezi z dostopom do odprtega interneta. Poleg tega so bile smernice o izvajanju evropskih pravil o nevtralnosti interneta s strani nacionalnih regulatorjev, ki jih je BEREC izdal 30. avgusta 2016, pozitivno sprejete, saj zagotavljajo pomembna pojasnila o tem, kako bi zagotovili stabilen brezplačen in odprt internet z dosledno uporabo pravil, ki ohranjajo enako in nediskriminatorno obravnavo prometa pri opravljanju storitev dostopa do interneta in s tem povezanih pravic končnih uporabnikov.

(4)

Zaradi zagotovitve razvoja dosledne regulativne prakse in dosledne uporabe regulativnega okvira Unije za elektronske komunikacije, je Komisija s Sklepom Komisije 2002/627/ES (6) ustanovila Evropsko skupino regulatornih organov za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (ERG) za svetovanje in pomoč Komisiji pri konsolidaciji notranjega trga za elektronska komunikacijska omrežja in storitve in splošneje za posredovanje med nacionalnimi regulativnimi organi in Komisijo.

(5)

BEREC in Urad sta bila ustanovljena z Uredbo (ES) št. 1211/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (7). BEREC je nadomestil skupino ERG in naj bi po eni strani prispeval k razvoju, po drugi strani pa k boljšemu delovanju notranjega trga za elektronska komunikacijska omrežja in storitve s prizadevanji za zagotovitev skladnega izvajanja regulativnega okvira za elektronske komunikacije. BEREC deluje kot forum za sodelovanje med nacionalnimi regulativnimi organi ter med nacionalnimi regulativnimi organi in Komisijo pri izvrševanju vseh njihovih nalog na podlagi regulativnega okvira Unije. BEREC je bil ustanovljen z namenom zagotoviti strokovno znanje ter delovati neodvisno in pregledno.

(6)

BEREC Evropskemu parlamentu, Svetu in Komisiji služi tudi kot telo za razmislek, razpravo in svetovanje na področju elektronskih komunikacij.

(7)

Urad je bil ustanovljen kot organ Skupnosti s pravno osebnostjo za izvajanje nalog iz Uredbe (ES) št. 1211/2009, zlasti za opravljanje kadrovske in upravne podporne storitve za BEREC. Da bi lahko Urad učinkovito podpiral BEREC, mu je bila dodeljena pravna, upravna in finančna avtonomija.

(8)

Predstavniki vlad držav članic so s Sklepom 2010/349/EU (8) odločili, da bo sedež Urada v Rigi. Sporazum o sedežu med vlado Republike Latvije in Uradom je začel veljati 5. avgusta 2011.

(9)

Komisija je v sporočilu z dne 6. maja 2015 z naslovom „Strategija za enotni digitalni trg za Evropo“ napovedala, da bo leta 2016 predstavila predloge za velikopotezno prenovo regulativnega okvira za elektronske komunikacije ter pri tem pozornost med drugim namenila učinkovitejšemu regulativnemu institucionalnemu okviru, da bi tako v sklopu ustvarjanja ustreznih pogojev za enotni digitalni trg zagotovila, da pravila o elektronskih komunikacijah ustrezajo svojemu namenu. Ti pogoji vključujejo postavitev zelo visokozmogljivih omrežij, bolj usklajeno upravljanje radiofrekvenčnega spektra za brezžična omrežja in ustvarjanje enakih konkurenčnih pogojev za napredna digitalna omrežja in inovativne storitve. V navedenem sporočilu je poudarjeno, da je zaradi spreminjajočega se tržnega in tehnološkega okolja potreben trdnejši institucionalni okvir, za kar je treba okrepiti vlogo BEREC-a.

(10)

Evropski parlament je v svoji resoluciji z dne 19. januarja 2016 z naslovom „Aktu za enotni digitalni trg naproti“ pozval Komisijo, naj bolje poveže enotni digitalni trg z zagotovitvijo učinkovitejšega institucionalnega okvira..

(11)

BEREC in Urad sta pozitivno prispevala k doslednemu izvajanju regulativnega okvira za elektronske komunikacije. Kljub temu med državami članicami še vedno obstajajo znatne razlike pri regulativnih praksah, kar vpliva na podjetja, ki poslujejo čez mejo ali so dejavna v večjem številu držav članic, tudi na področjih, na katerih smernice BEREC-a že obstajajo, vendar bi jih lahko še nadalje razvili. Da bi dodatno prispevali k razvoju notranjega trga za elektronske komunikacije po vsej Uniji ter podpiranju dostopa do in uporabe zelo visokozmogljivih omrežij, konkurence pri ponudbi elektronskih komunikacijskih omrežij, storitev in pripadajočih zmogljivosti ter interesov državljanov Unije, naj bi s to uredbo okrepili vlogo BEREC-a. Ta okrepljena vloga bi dopolnila vlogo, ki jo ima BEREC po sprejetju uredb (EU) št. 531/2012 in (EU) 2015/2120 ter Direktive (EU) 2018/1972.

(12)

Glede na tržni in tehnološki razvoj, ki pogosto prinaša večjo čezmejno razsežnost, in dosedanje izkušnje pri poskusu zagotavljanja doslednega izvajanja na področju elektronskih komunikacij, je treba nadgraditi delo BEREC-a in Urada. Njuno upravljanje in dejavnosti bi morale biti racionalizirane in prilagojene nalogam, ki jih bosta opravljala. Glede na uveljavljene postopke in nove naloge, dodeljene BEREC-u in Uradu, ter, da bi izboljšali njuno učinkovitost, bi bilo treba predvideti dodatno stabilnost za njuno upravljanje in poenostaviti postopek odločanja.

(13)

BEREC bi moral zagotavljati strokovno znanje in ustvarjati zaupanje na podlagi svoje neodvisnosti, kakovosti svojega svetovanja in informacij, preglednosti svojih postopkov in načinov delovanja ter prizadevnosti pri opravljanju nalog. Neodvisnost BEREC-a njegovemu odboru regulatorjev ne bi smela preprečevati, da bi svetoval na podlagi osnutkov, ki jih pripravijo delovne skupine.

(14)

Novo uradno ime Urada bi moralo biti „Agencija za podporo BEREC-u“ (v nadaljnjem besedilu: Urad BEREC). Poimenovanje Urad BEREC bi se moralo uporabljati kot njegovo kratko ime. Urad BEREC bi moral imeti pravno, upravno in finančno avtonomijo. V ta namen je potrebno in ustrezno, da bi bil Urad BEREC organ Unije s pravno osebnostjo, ki izvaja pooblastila, ki so mu podeljena. Kot decentralizirana agencija Unije bi moral Urad BEREC delovati v skladu s svojim mandatom in veljavnim institucionalnim okvirom. Za Urad BEREC se ne bi se smelo šteti, da predstavlja stališča Unije navzven ali da Unijo zavezuje k pravnim obveznostim.

(15)

Poleg tega bi morala biti pravila o upravljanju in delovanju Urada BEREC, kadar je to ustrezno, usklajena z načeli skupne izjave Evropskega parlamenta, Sveta in Evropske komisije z dne 19. julija 2012 o decentraliziranih agencijah.

(16)

BEREC bi moral pomagati in svetovati institucijam Unije in nacionalnim regulativnim organom, med drugim o zadevnem regulativnem učinku vprašanj, ki se nanašajo na vsesplošno dinamiko digitalnih trgov, ali pri njihovih odnosih, razpravah in izmenjavah najboljših regulativnih praks s tretjimi stranmi in pri razširjanju teh praks tretjim stranem. Poleg svojega prispevka k javnemu posvetovanju Komisije bi moral Komisiji na zahtevo svetovati tudi pri pripravi zakonodajnih predlogov. BEREC bi prav tako moral imeti možnost, da na njuno zahtevo ali na lastno pobudo svetuje Evropskemu parlamentu in Svetu.

(17)

BEREC je kot strokovni organ s strokovnim znanjem o elektronskih komunikacijah, ki ga sestavljajo predstavniki nacionalnih regulativnih organov in Komisije, v najboljšem položaju, da se mu zaupajo naloge, kot so prispevanje k učinkovitejšim postopkom notranjega trga pri osnutkih nacionalnih ukrepov v zvezi z regulacijo trga, priprava potrebnih smernic za nacionalne regulativne organe in druge pristojne organe za zagotovitev skupnih meril in doslednega regulativnega pristopa ter vodenje nekaterih registrov, podatkovnih zbirk in seznamov na ravni Unije. To ne posega v naloge, določene za nacionalne regulativne organe, ki so najbližji trgom elektronskih komunikacij in svojim lokalnim razmeram.

(18)

Za opravljanje svojih nalog bi moral BEREC še naprej združevati strokovno znanje iz nacionalnih regulativnih organov. Prizadevati bi si moral, da bi zagotovil, da pri izpolnjevanju njegovih regulativnih nalog in njegovem delovanju sodelujejo vsi nacionalni regulativni organi. Za okrepitev BEREC, njegovo večjo reprezentativnost ter zaščito njegovega strokovnega znanja, izkušenj in poznavanja specifičnih razmer v celotnem spektru nacionalnih trgov bi morala vsaka država članica zagotoviti, da ima njen nacionalni regulativni organ ustrezne finančne in človeške vire, ki so potrebni za popolno sodelovanje pri delu BEREC-a.

(19)

Glede na vedno večjo konvergenco med sektorji elektronskih komunikacijskih storitev in glede na horizontalno razsežnost regulativnih vprašanj, povezanih z njihovim razvojem, bi morala imeti BEREC in Urad BEREC možnost, da brez poseganja v njihovo vlogo sodelujeta z nacionalnimi regulativnimi organi, drugimi organi, uradi, agencijami in svetovalnimi skupinami Unije, zlasti s Skupino za politiko radiofrekvenčnega spektra, ustanovljeno s Sklepom Komisije 2002/622/ES (9), Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov, ustanovljenim z Uredbo (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta (10), Evropskim odborom za varstvo podatkov, ustanovljenim z Uredbo (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (11), skupino evropskih regulatorjev za avdiovizualne medijske storitve, ustanovljeno z Direktivo 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta (12), Agencijo Evropske unije za varnost omrežij in informacij, ustanovljeno z Uredbo (EU) št. 526/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (13), Agencijo za evropski GNSS, ustanovljeno z Uredbo (EU) št. 912/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (14), mrežo za sodelovanje na področju varstva potrošnikov, ustanovljeno na podlagi Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (15), Evropsko mrežo za konkurenco in evropskimi organizacijami za standardizacijo ter z obstoječimi odbori (npr. Odborom za komunikacije in Odborom za radiofrekvenčni spekter). BEREC in Urad BEREC bi poleg tega morala imeti možnost, da sodelujeta z ustreznimi pristojnimi organi držav članic, ki so odgovorni za konkurenco, varstvo potrošnikov in varstvo podatkov, ter s pristojnimi organi tretjih držav, zlasti regulativnimi organi, ki so pristojni na področju elektronskih komunikacij ali skupinami takih organov, ter z mednarodnimi organizacijami, kadar je to potrebno za opravljanje njunih nalog. BEREC bi moral imeti tudi možnost, da se na podlagi javnih posvetovanj posvetuje z zainteresiranimi stranmi.

(20)

BEREC bi moral imeti pravico, da sklene delovne dogovore s pristojnimi organi, uradi, agencijami in svetovalnimi skupinami Unije, s pristojnimi organi tretjih držav in z mednarodnimi organizacijami, ki ne bi smeli ustvariti pravnih obveznosti. Takšni delovni dogovori bi lahko na primer imeli za cilj razvoj sodelovanja in izmenjavo stališč o regulativnih vprašanjih. Komisija bi morala zagotoviti, da so potrebni delovni dogovori skladni s politiko in prednostnimi nalogami Unije in da BEREC deluje v skladu s svojim mandatom in z veljavnim institucionalnim okvirom ter da se ne šteje, da predstavlja stališča Unije navzven ali da Unijo zavezuje k pravnim obveznostim.

(21)

BEREC bi morali sestavljati odbor regulatorjev in delovne skupine. Sistem rotacije predsednika odbora regulatorjev je namenjen zagotovitvi kontinuitete dela BEREC-a. Spodbuja se tudi rotacija podpredsednikov, ki zastopajo različne nacionalne regulativne organe.

(22)

BEREC bi moral imeti možnost, da deluje v interesu Unije, neodvisno od vseh zunanjih vplivov, vključno s političnim pritiskom ali gospodarskim vmešavanjem. Zato je treba zagotoviti, da obstajajo najvišja jamstva o osebnostni in funkcionalni neodvisnosti oseb, imenovanih v odbor regulatorjev. Vodja nacionalnega regulativnega organa, član njegovega kolegijskega organa ali njuni namestniki imajo takšno raven osebnostne in funkcionalne neodvisnosti. Konkretneje, njihovo delovanje bi moralo biti neodvisno in objektivno, pri opravljanju svojih funkcij ne bi smeli zahtevati ali sprejemati navodil ter bi morali biti zaščiteni pred samovoljno razrešitvijo. Funkcijo nadomestnega člana odbora regulatorjev bi lahko opravljali tudi vodja nacionalnega regulativnega organa, član njegovega kolegijskega organa, njun namestnik ali drug član osebja nacionalnega regulativnega organa, ki deluje v imenu člana odbora regulatorjev ter v skladu z njegovim mandatom.

(23)

Izkušnje so pokazale, da se večina nalog BEREC-a bolje izvaja v delovnih skupinah, v katerih bi bilo treba vedno zagotoviti enakovredno obravnavno vseh stališč in prispevkov nacionalnih regulativnih organov. Zato bi moral odbor regulatorjev ustanoviti delovne skupine in imenovati njihove predsednike. Nacionalni regulativni organi bi se morali hitro odzvati na zahtevo po predlaganju kandidatov, da bi tako zagotovili hitro vzpostavitev delovnih skupin, zlasti tistih, ki so povezane s postopki s časovnimi roki. Strokovnjaki iz Komisije bi morali imeti možnost, da sodelujejo v delovnih skupinah. Osebje Urada BEREC bi moralo podpirati dejavnosti delovnih skupin in k njim prispevati.

(24)

Po potrebi bi morala imeti odbor regulatorjev in upravni odbor v posameznih primerih možnost, da povabita katero koli osebo, katere mnenje bi lahko bilo koristno, da se kot opazovalec udeleži njunih sej in delovnih skupin.

(25)

Kjer je to ustrezno in glede na razdelitev nalog med organi v vsaki državi članici, bi bilo treba v ustrezni delovni skupini upoštevati mnenja drugih pristojnih organov, na primer tako, da se opravi posvetovanje na nacionalni ravni ali da se te druge organe povabi na ustrezne sestanke, kadar je potrebno njihovo strokovno znanje. V vsakem primeru bi bilo treba ohraniti neodvisnost BEREC-a.

(26)

Odbor regulatorjev in upravni odbor bi morala delovati vzporedno, pri čemer odbor regulatorjev odloča predvsem o regulativnih zadevah, upravni odbor pa o upravnih zadevah, kot so proračun, osebje in revizija. Načeloma in poleg predstavnikov Komisije bi morali biti predstavniki nacionalnih regulativnih organov v upravnem odboru iste osebe, kot so imenovane v odbor regulatorjev, pri čemer bi morali nacionalni regulativni organi imeti možnost, da imenujejo druge predstavnike, ki izpolnjujejo enake zahteve.

(27)

V preteklosti je pooblastila organa za imenovanja izvajal podpredsednik upravnega odbora Urada. Ta uredba določa, da upravni odbor prenese ustrezna pooblastila organa za imenovanje na direktorja, ki je pristojen, da ta pooblastila prenese naprej. To je namenjeno prispevanju k učinkovitemu upravljanju osebja Urada BEREC.

(28)

Odbor regulatorjev in upravni odbor bi morala imeti vsaj dve redni seji na leto. Glede na pretekle izkušnje in okrepljeno vlogo BEREC-a se lahko zgodi, da bo moral imeti odbor regulatorjev ali upravni odbor dodatne seje.

(29)

Direktor bi moral še naprej zastopati Urad BEREC pri pravnih in upravnih zadevah. Direktorja bi moral upravni odbor imenovati po odprtem in preglednem izbirnem postopku, da se zagotovita natančna ocena kandidatov in visoka raven neodvisnosti. V preteklosti je mandat upravnega vodje Urada trajal tri leta. Direktor mora imeti dovolj dolg mandat, da se zagotovita stabilnost in izvedba dolgoročne strategije za Urad BEREC.

(30)

Za Urad BEREC bi se morala uporabljati Delegirana uredba Komisije (EU) št. 1271/2013 (16).

(31)

Urad BEREC bi moral zagotavljati vso potrebno strokovno in upravno podporo za delo BEREC-a, vključno s finančno, organizacijsko in logistično podporo, ter bi moral prispevati k regulativnemu delu BEREC-a.

(32)

Da bi bila zagotovljena avtonomija in neodvisnost Urada BEREC in da bi Urad BEREC lahko podpiral delo BEREC-a, bi moral Urad BEREC imeti svoj proračun, ki bi bil financiran predvsem s prispevki Unije. Proračun bi moral biti zadosten in bi moral odražati dodatne dodeljene naloge in okrepljeno vlogo BEREC-a in Urada BEREC. O financiranju Urada BEREC bi se moral dogovoriti proračunski organ kot je določen v točki 31 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 2. decembra 2013 med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o proračunski disciplini, sodelovanju v proračunskih zadevah in dobrem finančnem poslovodenju (17).

(33)

Urad BEREC bi moral imeti zadostno število osebja, da bi lahko opravljal svoje dolžnosti. V okviru načrtovanja virov bi bilo treba ustrezno oceniti in upoštevati vse naloge, dodeljene Uradu BEREC, vključno s strokovnimi in upravnimi storitvami v podporo BEREC-u pri izvajanju njegovih regulativnih nalog, pa tudi skladnost s finančnimi, kadrovskimi in drugimi veljavnimi predpisi ter večjo zahtevnost operativnih nalog, ki jih mora opravljati Urad BEREC, v primerjavi z upravnimi nalogami.

(34)

Da bi dodatno razširili dosledno izvajanje regulativnega okvira za elektronske komunikacije, bi morali odbor regulatorjev, delovne skupine in upravni odbor omogočati sodelovanje regulativnih organov tretjih držav, ki so pristojni na področju elektronskih komunikacij in kadar so te tretje države v ta namen sklenile sporazume z Unijo, kot so države EGP-Efte in države kandidatke.

(35)

V skladu z načelom preglednosti bi morala BEREC in Urad BEREC, kadar je ustrezno, na svoji spletni strani objaviti informacije o svojem delu. BEREC bi moral objaviti zlasti vse končne dokumente, izdane pri opravljanju njegovih nalog, kot so mnenja, smernice, poročila, priporočila, skupna stališča in najboljše prakse, ter vse študije, ki so naročene v podporo njegovim nalogam. BEREC in Urad BEREC bi morala objaviti tudi posodobljene sezname svojih nalog in posodobljene sezname članov, nadomestnih članov in drugih udeležencev sej njunih organizacijskih teles ter izjave o interesu, ki jih podajo člani odbora regulatorjev, člani upravnega odbora in direktor.

(36)

BEREC bi moral imeti možnost, da na področju svojih pristojnosti s podporo Urada BEREC opravlja dejavnosti obveščanja, ki ne škodijo temeljnim nalogam BEREC-a. Vsebina in izvajanje strategije obveščanja BEREC-a bi morala biti dosledna, objektivna, ustrezna in usklajena s strategijami in dejavnostmi Komisije in drugih institucij, tako da bi bila upoštevana širša podoba Unije. Dejavnosti obveščanja Urada BEREC bi bilo treba izvajati v skladu z ustreznimi načrti sporočanja in razširjanja, ki jih sprejme upravni odbor.

(37)

Za uspešno opravljanje svojih nalog bi morala imeti BEREC in Urad BEREC pravico, da zahtevata vse potrebne informacije od Komisije, nacionalnih regulativnih organov in v skrajnem primeru od drugih organov in podjetij. Zahteve po informacijah bi morale biti obrazložene, sorazmerne in ne bi smele pomeniti neupravičenega bremena za naslovnike. Nacionalni regulativni organi bi morali sodelovati z BEREC-om in Uradom BEREC ter bi jima morali pravočasno in natančno sporočati podatke, da BEREC in Urad BEREC lahko izpolnita svoje naloge. BEREC in Urad BEREC bi morala po načelu lojalnega sodelovanja vse potrebne informacije posredovati tudi Komisiji, nacionalnim regulativnim organom in drugim pristojnim organom. Po potrebi bi bilo treba zagotoviti zaupnost informacij. BEREC bi moral pri ocenjevanju, ali je zahteva ustrezno utemeljena, upoštevati, ali se zahtevane informacije nanašajo na izvajanje nalog, ki so bile izključno naložene ustreznim organom.

(38)

Urad BEREC bi moral vzpostaviti skupni informacijski in komunikacijski sistem, da bi preprečili podvajanje zahtev po informacijah in olajšali komunikacijo med vsemi udeleženimi organi.

(39)

Za zagotovitev visoke ravni zaupnosti in da se prepreči nasprotje interesov, bi se morala tozadevna pravila, ki veljajo za člane organizacijskih teles BEREC-a in Urada BEREC, uporabljati za njihove nadomestne člane.

(40)

Ker ta uredba za BEREC in Urad BEREC določa nove naloge in bi se lahko z drugimi pravnimi akti Unije nanju prenesle še dodatne naloge, bi morala Komisija redno ocenjevati delovanje BEREC-a in Urada BEREC ter učinkovitost njune institucionalne strukture v spreminjajočem se digitalnem okolju. Če Komisija pri tej oceni ugotovi, da institucionalna struktura ni primerna za opravljanje nalog BEREC-a in Urada BEREC in zlasti za zagotovitev doslednega izvajanja regulativnega okvira za elektronske komunikacije, bi morala Komisija preučiti vse možnosti za izboljšanje te strukture.

(41)

Urad BEREC, ustanovljen s to uredbo, je pravni naslednik Urada, ki je bil ustanovljen z Uredbo (ES) št. 1211/2009 kot organ Skupnosti s pravno osebnostjo, kar zadeva lastništvo, sporazume, vključno s sporazumom o sedežu, pravne obveznosti, pogodbe o zaposlitvi, finančne zaveze in odgovornosti. Urad BEREC, bi moral prevzeti osebje Urada, katerega pravice in obveznosti se pri tem ne bi smele spremeniti. Za zagotovitev kontinuitete dela BEREC-a in Urada bi morali njuni predstavniki, in sicer predsednik in podpredsedniki odbora regulatorjev in upravnega odbora ter upravni vodja, svojo funkcijo opravljati do konca njihovega mandata.

(42)

Precejšnje število potrošnikov v vseh državah članicah še vedno uporablja tradicionalne mednarodne komunikacije, kot so telefonski klici in SMS sporočila, kljub temu da ima vedno več potrošnikov za svoje mednarodne klice dostop do medosebnih komunikacijskih storitev š, neodvisnih od številke, ki so cenejše od tradicionalnih storitev ali zanje ni potrebno denarno plačilo.

(43)

Komisija je leta 2013 predlagala uredbo z oceno učinka, v katero je bila vključena določba o regulativnih ukrepih za komunikacije znotraj EU. Dodatne podatke o trgu komunikacij znotraj EU sta v letih 2017 in 2018 zbrala BEREC in Komisija s študijo Komisije in z uporabo Eurobarometra. Ti podatki razkrivajo, da zaradi precejšnjih cenovnih razlik med državami, ponudniki in tarifnimi paketi tako pri komunikacijah v fiksnih kot mobilnih omrežjih še vedno obstajajo znatne razlike v ceni med notranjimi govornimi in SMS komunikacijami in tistimi v drugo državo članico, pa tudi med mobilnimi in fiksnimi govornimi komunikacijskimi storitvami. Ponudniki javno dostopnih medosebnih komunikacijskih storitev na podlagi številke za komunikacije znotraj EU pogosto zaračunavajo cene po porabi, ki močno presegajo cene za notranje tarife plus dodatne stroške. Standardna cena fiksnega ali mobilnega klica znotraj EU je v povprečju trikrat višja od standardne cene za notranji klic, standardna cena za SMS sporočilo znotraj EU pa je več kot dvakrat višja od notranjega SMS sporočila. Vendar pa iz teh aritmetičnih povprečij niso razvidne precejšnje razlike med državami članicami. V nekaterih primerih je lahko standardna cena klica znotraj EU do osemkrat višja od standardne cene za notranje klice. Uporabniki v več državah članicah morajo posledično plačevati zelo visoke cene za komunikacije znotraj EU. Te visoke cene morajo plačevati predvsem potrošniki, zlasti tisti, ki takšnih komunikacij ne uporabljajo pogosto ali imajo le majhno porabo, kar velja za veliko večino potrošnikov, ki uporabljajo komunikacijske storitve znotraj EU. Istočasno pa več ponudnikov daje posebne ponudbe, ki so ugodne zlasti za poslovne stranke in potrošnike z veliko porabo komunikacij znotraj EU. Za takšne ponudbe pogosto ne zaračunavajo glede na dejansko porabo, temveč lahko za določeno število minut klicev ali SMS sporočil znotraj EU zaračunavajo fiksno mesečno naročnino (ponudbe z dopolnilnimi storitvami) ali pa v mesečno kvoto minut klicev ali SMS sporočil vključijo določeno število minut klicev ali SMS sporočil znotraj EU, za kar ne zaračunajo doplačila ali zaračunajo le nizko doplačilo. Vendar pogoji iz teh ponudb pogosto niso ugodni za potrošnike, ki komunikacijske storitve znotraj EU uporabljajo le občasno, nepredvidljivo ali v sorazmerno majhnem obsegu. Posledično lahko ti potrošniki za svoje komunikacije znotraj EU plačujejo previsoko ceno in bi jih bilo treba zaščititi.

(44)

Visoke cene za komunikacije znotraj EU poleg tega predstavljajo oviro za delovanje notranjega trga, saj potrošnike odvračajo od iskanja in kupovanja blaga in storitev pri ponudnikih, ki se nahajajo v drugih državah članicah. Zato je treba določiti specifične in sorazmerne omejitve cen, ki jih ponudniki javno dostopnih medosebnih komunikacijskih storitev na podlagi številke lahko zaračunajo potrošnikom za komunikacije znotraj EU, ter tako odpraviti takšne visoke cene.

(45)

Kadar ponudniki javno dostopnih medosebnih komunikacijskih storitev na podlagi številke svojim potrošnikom komunikacije znotraj EU zaračunavajo izključno ali delno na podlagi porabe teh storitev, tudi kadar se ta poraba odšteva od mesečnih ali predplačanih kvot takšnih storitev, cene zanje ne bi smele preseči zneska 0,19 EUR za minuto na klic in 0,06 EUR za SMS sporočilo. Te zgornje cene ustrezajo najvišjim cenam, ki se trenutno zaračunavajo za regulirane gostujoče klice oziroma SMS sporočila. Med uporabo storitev gostovanja v Uniji so potrošniki zaščiteni z euro tarifo za klice in za SMS sporočila, ki jo je postopoma zamenjalo gostovanje „enako kot doma“. Te omejitve se štejejo tudi za primerno merilo za določitev najvišjih cen za regulirane komunikacije znotraj EU v petletnem obdobju, ki se bo začelo 15. maja 2019. Sedanja raven zgornjih cen predstavlja preprost, pregleden in preizkušen varnostni mehanizem za zaščito pred visokimi cenami in je primerna zgornja cena maloprodajnih cen vseh reguliranih komunikacijskih storitev znotraj EU. Gostujoči klici znotraj Unije in klici znotraj EU imajo podobno stroškovno strukturo.

(46)

Zgornje cene bi morale ponudnikom javno dostopnih medosebnih komunikacijskih storitev na podlagi številke omogočiti, da povrnejo stroške, s čimer bi bila zagotovljena sorazmerna intervencija na trgu mobilnih in fiksnih klicev. Zgornje cene se bodo neposredno uporabljale samo za cene, zaračunane za dejansko porabo. Disciplinski učinek bi morale imeti tudi na ponudbe, v katere je določena kvota komunikacij znotraj EU vključena brez doplačila, saj potrošniki lahko izberejo tarifo, zaračunano glede na porabo komunikacij storitev znotraj EU. Zgornje cene bi se morale uporabljati za porabo komunikacij znotraj EU, ki presegajo kvote iz paketa in se zaračunavajo posebej. Ta ukrep bi moral na sorazmeren način zagotoviti, da so potrošniki z majhno porabo komunikacij znotraj EU zaščiteni pred visokimi cenami, istočasno pa naj bi imel zgolj zmeren učinek za ponudnike.

(47)

Ponudniki javno dostopnih medosebnih komunikacijskih storitev na podlagi številke bi morali imeti možnost, da potrošnikom ponudijo drugačne tarife za mednarodne komunikacije z drugačnimi cenami za regulirane komunikacije znotraj EU, potrošniki pa bi morali imeti možnost, da izrecno izberejo takšne ponudbe ter da se kadar koli brezplačno vrnejo k prvotni izbiri, tudi k ponudbam, na katere so se naročili pred začetkom veljavnosti takšnih določb. Ponudnikom ne bi bilo treba izpolniti obveznosti, da ne presežejo najvišjih določenih zgornjih cen za regulirane komunikacije znotraj EU, samo pri alternativnih ponudbah za mednarodne komunikacije, kot na primer tiste, v katere so zajete vse ali nekatere tretje države, če se s tem strinja potrošnik. Druge posebne ponudbe, kot so cenejša terminalska oprema ali popusti za druge elektronske komunikacijske storitve, ki jih ponudniki ponujajo potrošnikom, so del običajnih prizadevanj za konkurenčnost in ne bi smele vplivati na uporabo zgornjih cen za regulirane komunikacije znotraj EU.

(48)

Določitev zgornjih cen za regulirane komunikacije znotraj EU bi lahko imela precej večji učinek za nekatere ponudnike javno dostopnih medosebnih komunikacijskih storitev na podlagi številke kot za večino drugih. To bi lahko zlasti veljalo za tiste ponudnike, ki ustvarijo znaten delež svojih prihodkov ali dobička iz poslovanja s komunikacijami znotraj EU ali katerih domače marže so nizke glede na merila za sektor. Zaradi pritiska na marže za regulirane komunikacije znotraj EU ponudnikov domači cenovni model morda ne bo vzdržen. Takšni scenariji se verjetno ne bodo zgodili, saj so najvišje cene očitno nad stroški, ki nastanejo z zagotavljanjem komunikacij znotraj EU. Kljub temu pa bi bilo treba nacionalnim regulativnim organom omogočiti, da se odzovejo na takšne izjemne scenarije na sorazmeren način, in jim dati možnost, da v utemeljenih in izjemnih primerih temu ponudniku na njegovo zahtevo odobrijo odstopanje.

(49)

Odstopanje bi bilo treba odobriti le, kadar ponudnik lahko na podlagi ustreznih meril, ki jih določi BEREC, dokaže, da je učinek zanj znatno večji kot za večino drugih ponudnikov v Uniji in da bi ta učinek znatno oslabil sposobnost zadevnega ponudnika, da ohrani svoj model cen za notranje komunikacije. Kadar nacionalni regulativni organ odobri odstopanje, bi moral določiti tudi najvišjo stopnjo cen, ki bi jo ponudnik lahko uporabil za regulirane komunikacije znotraj EU in ki bi mu omogočila, da ohrani raven konkurenčnih cen za notranje komunikacije. Takšno odstopanje bi moralo biti omejeno na eno leto in bi se lahko podaljšalo, če bi ponudnik dokazal nadaljnje izpolnjevanje pogojev za odstopanje.

(50)

V skladu z načelom sorazmernosti bi bilo treba časovno omejiti uporabo zgornjih cen za regulirane komunikacije znotraj EU in jo prenehati uporabljati pet let po začetku veljavnosti. Takšna časovno omejena uporaba bi morala omogočiti, da se ustrezno ocenijo učinki ukrepov ter presodi, v kolikšni meri je še treba zaščititi potrošnike.

(51)

Da bi zagotovili, da so potrošniki, za katere imajo znatne razlike v cenah komunikacij znotraj EU negativne posledice, dosledno, pravočasno in najučinkoviteje zaščiteni po vsej Uniji, bi se morale takšne določbe uporabljati neposredno in bi torej morale biti vključene v uredbo. Najustreznejša uredba za ta namen je Uredba (EU) 2015/2120, ki je bila sprejeta na podlagi ocene učinka, ki je med drugim predlagala določbo o komunikacijah znotraj EU kot nujno za dokončanje notranjega trga elektronskih komunikacij. Učinki, ki jih bo verjetno imela določba o komunikacijah znotraj EU na ponudnike, so nadalje zmanjšani z uporabo euro tarife za klice in SMS sporočila za gostovanje kot zgornje cene za fiksne in mobilne komunikacije, ki v tem ukrepu predstavlja varnostni mehanizem; poleg tega pa tudi dokazi iz analize, ki jo je leta 2018 opravil BEREC, kažejo na precejšen upad obsega fiksnega prometa, na katerega bo v vmesnem obdobju učinkoval ukrep. Zato bi bilo treba te določbe uvesti s spremembo Uredbe (EU) 2015/2120, ki bi jo bilo treba tudi prilagoditi, tako da bi bilo zagotovljeno, da države članice sprejmejo pravila o kaznih za kršitev teh določb.

(52)

Ker ciljev te uredbe, in sicer zagotovitev doslednega izvajanja regulativnega okvira za elektronske komunikacije, zlasti v zvezi s čezmejnimi vidiki in z učinkovitimi postopki notranjega trga pri osnutkih nacionalnih ukrepov, ter za zagotovitev, da potrošnikom niso zaračunane pretirane cene, kadar uporabljajo medosebne komunikacijske storitve na podlagi številke iz države članice potrošnikovega domačega ponudnika na fiksno ali mobilno številko v drugi državi članici, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov ukrepa lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(53)

Ta uredba spreminja in razširja področje uporabe Uredbe (ES) št. 1211/2009. Ker so potrebne znatne spremembe, bi bilo treba zaradi jasnosti navedeni akt razveljaviti. Sklicevanja na razveljavljeno uredbo bi se morala šteti za sklicevanja na to uredbo –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

POGLAVJE I

PREDMET UREJANJA IN PODROČJE UPORABE

Člen 1

Predmet urejanja in področje uporabe

1.   Ta uredba ustanavlja Organ evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije (BEREC) in Agencijo za podporo BEREC-u (Urad BEREC).

2.   BEREC in Urad BEREC nadomestita Organ evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije oziroma Urad, ki sta bila ustanovljena z Uredbo (ES) št. 1211/2009.

Člen 2

Pravna osebnost Urada BEREC

1.   Urad BEREC je organ Unije. Ima pravno osebnost.

2.   Urad BEREC ima v vsaki državi članici kar najširšo pravno in poslovno sposobnost, ki jo pravnim osebam priznava nacionalno pravo. Zlasti lahko pridobi premično in nepremično premoženje in z njim razpolaga ter je lahko stranka v sodnem postopku.

3.   Urad BEREC zastopa njegov direktor.

4.   Urad BEREC ima izključno odgovornost za naloge, ki so mu dodeljene, in pristojnosti, ki so nanj prenesene.

5.   Urad BEREC ima sedež v Rigi.

POGLAVJE II

CILJI IN NALOGE BEREC-a

Člen 3

Cilji BEREC-a

1.   BEREC deluje na področju uporabe uredb (EU) št. 531/2012 in (EU) 2015/2120 ter Direktive (EU) 2018/1972.

2.   BEREC zasleduje cilje iz člena 3 Direktive (EU) 2018/1972. BEREC si zlasti prizadeva zagotoviti dosledno izvajanje regulativnega okvira za elektronske komunikacije na področju uporabe iz odstavka 1 tega člena.

3.   BEREC izvaja svoje naloge neodvisno, nepristransko, pregledno in pravočasno.

4.   BEREC se opira na strokovno znanje nacionalnih regulativnih organov.

5.   V skladu s členom 9(3) Direktive (EU) 2018/1972 vsaka država članica zagotovi, da so njeni nacionalni regulativni organ sposobni polno sodelovati pri delu organizacijskih teles BEREC-a.

6.   V državah članicah, v katerih je na podlagi Direktive (EU) 2018/1972 pristojen več kot en nacionalni regulativni organ, se ti organi po potrebi medsebojno usklajujejo.

Člen 4

Regulativne naloge BEREC-a

1.   BEREC ima naslednje regulativne naloge:

(a)

pomaga in svetuje nacionalnim regulativnim organom, Evropskemu parlamentu, Svetu in Komisiji ter sodeluje z nacionalnimi regulativnimi organi in Komisijo, na zahtevo ali na lastno pobudo, pri vseh tehničnih zadevah v zvezi z elektronskimi komunikacijami, ki so v njegovi pristojnosti;

(b)

na zahtevo pomaga in svetuje Komisiji pri pripravi zakonodajnih predlogov na področju elektronskih komunikacij, vključno z vsemi predlaganimi spremembami te uredbe ali Direktive (EU) 2018/1972;

(c)

izdaja mnenja, kakor je navedeno v Uredbi (EU) št. 531/2012 in Direktivi (EU) 2018/1972, zlasti o:

(i)

reševanju čezmejnih sporov v skladu s členom 27 Direktive (EU) 2018/1972;

(ii)

osnutkih nacionalnih ukrepov v zvezi s postopki notranjega trga za regulacijo trga v skladu s členi 32, 33 in 68 Direktive (EU) 2018/1972;

(iii)

osnutkih sklepov in priporočil o harmonizaciji v skladu s členoma 38 in 93 Direktive (EU) 2018/1972;

(iv)

povezljivosti med koncema med končnimi uporabniki v skladu s členom 61(2) Direktive (EU) 2018/1972;

(v)

določitvi enotne najvišje cene zaključevanja govornih klicev v mobilnih omrežjih na ravni Unije in enotne najvišje cene zaključevanja govornih klicev v fiksnih omrežjih na ravni Unije v skladu s členom 75 Direktive (EU) 2018/1972;

(vi)

predlogi povzetka pogodbe v skladu s členom 102 Direktive (EU) 2018/1972;

(vii)

nacionalnem izvajanju in delovanju splošne odobritve in njunem vplivu na delovanje notranjega trga v skladu s členom 122(3) Direktive (EU) 2018/1972;

(viii)

po potrebi o tržnem in tehnološkem razvoju v zvezi z različnimi vrstami elektronskih komunikacijskih storitev in njegovem učinku na uporabo naslova III dela III Direktive (EU) 2018/1972 v skladu s členom 123(1) navedene direktive;

(d)

izdaja smernice za izvajanje regulativnega okvira Unije za elektronske komunikacije, zlasti kot je naveden v uredbah (EU) št. 531/2012 in (EU) 2015/2120 ter v Direktivi (EU) 2018/1972, o:

(i)

predlogi uradnega obvestila v skladu s členom 12 Direktive (EU) 2018/1972;

(ii)

doslednem izvajanju obveznosti glede geografskih pregledov in napovedi v skladu s členom 22 Direktive (EU) 2018/1972;

(iii)

ustreznih merilih za spodbujanje dosledne uporabe člena 61(3) Direktive (EU) 2018/1972;

(iv)

skupnih pristopih k določitvi omrežne priključne točke v različnih omrežnih topologijah v skladu s členom 61(7) Direktive (EU) 2018/1972;

(v)

skupnih pristopih za zadovoljevanje čeznacionalnega povpraševanja končnih uporabnikov v skladu s členom 66 Direktive (EU) 2018/1972;

(vi)

minimalnih merilih za referenčno ponudbo v skladu s členom 69 Direktive (EU) 2018/1972;

(vii)

spodbujanju nacionalnih regulativnih organov k dosledni uporabi pogojev iz člena 76(1) Direktive (EU) 2018/1972 in meril iz Priloge IV k navedeni direktivi;

(viii)

merilih, v skladu s katerimi se omrežje šteje za zelo visokozmogljivo omrežje v skladu s členom 82 Direktive (EU) 2018/1972;

(ix)

skupnih merilih za ocenjevanje sposobnosti upravljanja s številskimi viri in za ocenjevanja nevarnosti izčrpanja številskih virov v skladu s členom 93 Direktive (EU) 2018/1972;

(x)

ustreznih parametrih kakovosti storitev, ustreznih metodah merjenja, vsebini in obliki objav informacij ter mehanizmih za potrjevanje kakovosti v skladu s členom 104 Direktive (EU) 2018/1972;

(xi)

tem, kako presoditi, če je učinkovitost sistemov javnega opozarjanja na podlagi člena 110(2) Direktive (EU) 2018/1972 enakovredna učinkovitosti sistemov iz odstavka 1 navedenega člena;

(xii)

veleprodajnem dostopu za gostovanje v skladu s členom 3(8) Uredbe (EU) št. 531/2012;

(xiii)

izvajanju obveznosti nacionalnih regulativnih organov glede dostopa do odprtega interneta v skladu s členom 5(3) Uredbe (EU) 2015/2120;

(xiv)

parametrih, ki jih morajo nacionalni regulativni organi upoštevati pri njihovem ocenjevanju vzdržnosti domačega modela zaračunavanja v skladu s členom 5a(6) Uredbe (EU) 2015/2120;

(e)

na lastno pobudo ali na zahtevo nacionalnega regulativnega organa, Evropskega parlamenta, Sveta ali Komisije izdaja druge smernice za zagotovitev doslednega izvajanja regulativnega okvira za elektronske komunikacije in doslednih regulativnih odločitev nacionalnih regulativnih organov, zlasti v zvezi z regulativnimi vprašanji, ki zadevajo znatno število držav članic ali imajo čezmejni vidik;

(f)

po potrebi sodeluje v forumu za medsebojne strokovne preglede osnutkov ukrepov za izbirne postopke v skladu s členom 35 Direktive (EU) 2018/1972;

(g)

sodeluje pri vprašanjih, ki zadevajo njegovo pristojnost, v zvezi z regulacijo trga in konkurenco, povezano z radiofrekvenčnim spektrom v skladu s členom 4 Direktive (EU) 2018/1972;

(h)

opravlja analize potencialnih čeznacionalnih trgov v skladu s členom 65 Direktive (EU) 2018/1972 ter čeznacionalnega povpraševanja končnih uporabnikov v skladu s členom 66 navedene direktive;

(i)

spremlja in zbira informacije in po potrebi objavlja posodobljene informacije o uporabi Uredbe (EU) št. 531/2012 v skladu s členoma 16 in 19 navedene uredbe;

(j)

poroča o tehničnih zadevah v okviru svojih pristojnosti, zlasti o:

(i)

praktični uporabi mnenj in smernic iz točk (c), (d) in (e);

(ii)

najboljših praksah držav članic, ki so v podporo pri določitvi storitve ustreznega širokopasovnega dostopa do interneta v skladu s členom 84 Direktive (EU) 2018/1972;

(iii)

razvoju določanja cen in vzorcev porabe za domače storitve in storitve gostovanja, razvoju dejanskih veleprodajnih cen gostovanja ob neuravnoteženem prometu, razmerju med maloprodajnimi in veleprodajnimi cenami ter veleprodajnimi stroški storitev gostovanja, pa tudi o preglednosti in primerljivosti tarif v skladu s členom 19 Uredbe (EU) št. 531/2012;

(iv)

rezultatih letnih poročil, ki jih nacionalni regulativni organi predložijo v skladu s členom 5 Uredbe (EU) 2015/2120, o čemer objavi letno zbirno poročilo;

(v)

razvoju trga v sektorju elektronskih komunikacij, na letni ravni;

(k)

izdaja priporočila in skupna stališča ter razširja najboljše regulativne prakse, naslovljene na nacionalne regulativne organe, da se spodbudi dosledno in boljše izvajanje regulativnega okvira za elektronske komunikacije;

(l)

vzpostavi in vodi podatkovno zbirko o:

(i)

uradnih obvestilih, ki jih podjetja, za katera velja splošna odobritev, posredujejo pristojnim organom v skladu s členom 12 Direktive (EU) 2018/1972;

(ii)

številskih virih s pravico ekstrateritorialne uporabe v Uniji v skladu s četrtim pododstavkom člena 93(4) Direktive (EU) 2018/1972;

(iii)

po potrebi o številkah služb za pomoč v sili držav članic v formatu E.164 v skladu s tretjim pododstavkom člena 109(8) Direktive (EU) 2018/1972;

(m)

oceni potrebo po regulativnih inovacijah in usklajuje medsebojno ukrepanje nacionalnih regulativnih organov, da se omogoči razvoj novih inovativnih elektronskih komunikacij;

(n)

spodbuja modernizacijo, usklajevanje in standardizacijo zbiranja podatkov nacionalnih regulativnih organov; ti podatki so objavljeni v odprti in strojno berljivi obliki, ki se lahko ponovno uporabi, na spletišču BEREC-a in evropskem portalu podatkov, brez poseganja v pravice intelektualne lastnine, pravila o varstvu osebnih podatkov in zahtevano raven zaupnosti;

(o)

opravlja druge naloge, ki so mu bile dodeljene s pravnimi akti Unije, zlasti z uredbama (EU) št. 531/2012 in (EU) 2015/2120 ter Direktivo (EU) 2018/1972.

2.   BEREC svoje regulativne naloge objavi in te informacije posodobi, kadar so mu dodeljene nove naloge.

3.   BEREC objavi vsa svoja končna mnenja, smernice, poročila, priporočila, skupna stališča in najboljše prakse ter vse naročene študije, pa tudi ustrezne osnutke dokumentov za namene javnega posvetovanja iz odstavka 5.

4.   Brez poseganja v usklajenost z ustreznim pravom Unije nacionalni regulativni organi in Komisija v največji meri upoštevajo vse smernice, mnenja, priporočila, skupna stališča in najboljše prakse, ki jih sprejme BEREC za zagotovitev doslednega izvajanja regulativnega okvira za elektronske komunikacije v okviru področja uporabe, navedenega v člena 3(1).

Kadar nacionalni regulativni organ odstopa od smernic iz točke (e) odstavka 1, to obrazloži.

5.   BEREC se po potrebi posvetuje z zainteresiranimi stranmi in jim da možnost, da izrazijo svoje pripombe v razumnem roku, ki je ustrezen glede na kompleksnost zadeve. Razen v izjemnih primerih ta rok ni krajši od 30 dni. BEREC brez poseganja v člen 38 objavi rezultate teh javnih posvetovanj. Takšna posvetovanja se opravijo čim bolj zgodaj v procesu odločanja.

6.   BEREC se lahko po potrebi posvetuje z ustreznimi nacionalnimi organi, na primer organi, pristojnimi za konkurenco, varstvo potrošnikov in varstvo podatkov, ter z njimi sodeluje.

7.   BEREC lahko po potrebi sodeluje s pristojnimi organi, uradi, agencijami in svetovalnimi skupinami Unije ter s pristojnimi organi tretjih držav in mednarodnimi organizacijami v skladu s členom 35(1).

POGLAVJE III

NALOGE URADA BEREC

Člen 5

Naloge Urada BEREC

Urad BEREC ima naslednje naloge:

(a)

zagotavlja strokovno in upravno podporo za BEREC, zlasti pri izpolnjevanju njegovih regulativnih nalog na podlagi člena 4;

(b)

pridobiva informacije od nacionalnih regulativnih organov ter izmenjuje in posreduje informacije v zvezi z regulativnimi nalogami, dodeljenimi BEREC-u na podlagi člena 4;

(c)

na podlagi informacij iz točke (b) pripravlja osnutke rednih poročil o specifičnih vidikih razvoja evropskega trga elektronskih komunikacij, kot so poročila o gostovanju in primerjalni analizi, ki se predložijo BEREC-u;

(d)

razširja najboljše regulativne prakse med nacionalnimi regulativnimi organi v skladu s točko (k) člena 4(1);

(e)

pomaga BEREC-u pri vzpostavitvi in vzdrževanju registrov in podatkovnih zbirk v skladu s točko (l) člena 4(1);

(f)

pomaga BEREC-u pri vzpostavitvi in upravljanju informacijskega in komunikacijskega sistema v skladu s členom 41;

(g)

pomaga BEREC-u pri izvedbi javnega posvetovanja v skladu s členom 4(5);

(h)

pomaga pri pripravi dela in zagotavlja drugo upravno in vsebinsko podporo za nemoteno delovanje odbora regulatorjev;

(i)

na zahtevo odbora regulatorjev pomaga pri ustanavljanju delovnih skupin, prispeva k regulativnemu delu in zagotavlja upravno podporo za nemoteno delovanje navedenih skupin;

(j)

izvaja druge naloge, ki so mu dodeljene s to uredbo ali drugimi pravnimi akti Unije.

POGLAVJE IV

ORGANIZACIJA BEREC-a

Člen 6

Organizacijska struktura BEREC-a

BEREC sestavljajo:

(a)

odbor regulatorjev;

(b)

delovne skupine.

Člen 7

Sestava odbora regulatorjev

1.   Odbor regulatorjev sestavljajo po en član iz vsake države članice. Vsak član ima glasovalno pravico.

Vsakega člana imenuje nacionalni regulativni organ, ki je primarno odgovoren za nadzor vsakodnevnega delovanja trga elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev na podlagi Direktive (EU) 2018/1972. Za člana je imenovan vodja nacionalnega regulativnega organa, član njegovega kolegijskega organa ali namestnik enega od njiju.

2.   Vsak član odbora regulatorjev ima nadomestnega člana, ki ga imenuje nacionalni regulativni organ. Nadomestni član zastopa člana v njegovi odsotnosti. Za nadomestnega člana je imenovan vodja nacionalnega regulativnega organa, član njegovega kolegijskega organa, namestnik enega od njiju ali član osebja nacionalnega regulativnega organa.

3.   Člani odbora regulatorjev in njihovi nadomestni člani so imenovani na podlagi svojega znanja na področju elektronskih komunikacij ob upoštevanju ustreznih vodstvenih, upravnih in proračunskih znanj in spretnosti. Z namenom, da se zagotovi kontinuiteta dela odbora regulatorjev, si vsi nacionalni regulativni organi, ki imenujejo člane, prizadevajo, da se člani in, če je mogoče, nadomestni člani čim manj menjajo in stremijo k uravnoteženi zastopanosti moških in žensk.

4.   Komisija pri vseh posvetovanjih odbora regulatorjev sodeluje brez glasovalne pravice in je zastopana na ustrezno visoki ravni.

5.   Posodobljen seznam članov odbora regulatorjev in njihovih nadomestnih članov je objavljen skupaj z njihovimi izjavami o interesu.

Člen 8

Neodvisnost odbora regulatorjev

1.   Odbor regulatorjev pri opravljanju nalog, ki so bile nanj prenesene, in brez poseganja v delo, ki ga njegovi člani opravljajo v imenu svojih zadevnih nacionalnih regulativnih organov, deluje neodvisno in nepristransko v interesu Unije ne glede na posamezne nacionalne ali zasebne interese.

2.   Brez poseganja v usklajevanje, kakor je opredeljeno v členu 3(6), člani odbora regulatorjev in njihovi nadomestni člani ne zahtevajo ali sprejemajo navodil od nobene vlade, institucije, osebe ali organa.

Člen 9

Funkcije odbora regulatorjev

Odbor regulatorjev ima naslednje funkcije:

(a)

izpolnjuje regulativne naloge BEREC-a, določene v členu 4, in sicer sprejema mnenja, smernice, poročila, priporočila in skupna stališča o najboljših praksah iz navedenega člena, pri tem pa se opira na pripravljalno delo, ki ga opravijo delovne skupine;

(b)

sprejema upravne odločitve o organizaciji dela BEREC-a;

(c)

sprejme letni delovni program BEREC-a iz člena 21;

(d)

sprejme letno poročilo BEREC-a o svojih dejavnostih iz člena 22;

(e)

sprejema pravila za preprečevanje in obvladovanje nasprotij interesov, kakor je določeno v členu 42, ter tudi za člane delovnih skupin;

(f)

sprejema podrobna pravila o pravici dostopa do dokumentov, ki jih ima BEREC, v skladu s členom 36;

(g)

sprejeme in redno posodablja načrte obveščanja in razširjanja informacij iz člena 37(2) na podlagi analize potreb;

(h)

z dvotretjinsko večino svojih članov sprejme svoj poslovnik in ga objavi;

(i)

skupaj z direktorjem odobri sklenitev delovnih dogovorov s pristojnimi organi, uradi, agencijami in svetovalnimi skupinami Unije ter s pristojnimi organi tretjih držav in mednarodnimi organizacijami v skladu s členom 35;

(j)

ustanavlja delovne skupine in imenuje njihove predsednike;

(k)

direktorju Urada BEREC zagotovi smernice v zvezi z opravljanjem nalog Urada BEREC.

Člen 10

Predsednik in podpredsedniki odbora regulatorjev

1.   Odbor regulatorjev z dvotretjinsko večino svojih članov izmed svojih članov imenuje predsednika in vsaj dva podpredsednika.

2.   Eden od podpredsednikov avtomatično prevzame dolžnosti predsednika, če ta ne more opravljati teh dolžnosti.

3.   Mandat predsednika traja eno leto in se lahko enkrat podaljša. Da se zagotovi kontinuiteta dela BEREC-a, prihodnji predsednik, če je mogoče, eno leto pred nastopom mandata predsednika opravlja funkcijo podpredsednika. V poslovniku se predvidi krajše obdobje, če prihodnji predsednik ne more opravljati funkcije podpredsednika eno leto pred nastopom mandata predsednika.

4.   Brez poseganja v vlogo odbora regulatorjev v zvezi z nalogami predsednika, predsednik ne zahteva in ne sprejema navodil od nobene vlade, institucije, osebe ali organa.

5.   Predsednik poroča Evropskemu parlamentu in Svetu o izvajanju nalog BEREC-a, kadar je k temu pozvan.

Člen 11

Seje odbora regulatorjev

1.   Predsednik skliče seje odbora regulatorjev in določi njihov dnevni red, ki je dostopen javnosti.

2.   Odbor regulatorjev ima vsaj dve redni seji na leto.

Izredne seje so sklicane na pobudo predsednika, na zahtevo najmanj treh članov odbora ali na zahtevo Komisije.

3.   Direktor Urada BEREC se udeležuje vseh posvetovanj, vendar nima glasovalne pravice.

4.   Odbor regulatorjev lahko na svojo sejo kot opazovalca povabi katero koli osebo, katere mnenje bi bilo lahko zanj koristno.

5.   Članom in nadomestnim članom odbora regulatorjev lahko, v skladu z njegovim poslovnikom, na sejah pomagajo njihovi svetovalci ali drugi strokovnjaki.

6.   Urad BEREC deluje kot sekretariat za odbor regulatorjev.

Člen 12

Pravila glasovanja v odboru regulatorjev

1.   Odbor regulatorjev odločitve sprejema z navadno večino svojih članov, razen če je v tej uredbi ali drugem pravnem aktu Unije določeno drugače.

Mnenja iz točk (c)(ii) in (v) člena 4(1) in smernice iz točk d(i) do (iv), (vi), (vii) in (x) člena 4(1) se sprejemajo z dvotretjinsko večino članov odbora regulatorjev.

Odbor regulatorjev lahko ne glede na drugi pododstavek tega odstavka v posameznih primerih z navadno večino odloči o sprejetju mnenj iz točke (c)(ii) člena 4(1) te uredbe, ki se nanašajo na osnutke ukrepov, zajetih v členu 76(2) ali (3) Direktive (EU) 2018/1972, na podlagi katerih se začne postopek iz člena 33(5) navedene direktive.

Odločitve odbora regulatorjev se objavijo, v njih pa so navedeni pridržki katerega koli člana, če ta tako zahteva.

2.   Vsak član ima en glas. Ob odsotnosti člana ima glasovalno pravico njegov nadomestni član.

Ob odsotnosti člana in njegovega nadomestnega člana se lahko glasovalna pravica prenese na drugega člana.

Predsednik lahko v vsakem primeru prenese svojo glasovalno pravico. Predsednik glasuje, razen če je prenesel svojo glasovalno pravico.

3.   Poslovnik odbora regulatorjev podrobno ureja glasovanje, vključno s pogoji, pod katerimi lahko en član deluje v imenu drugega, sklepčnost in roke za obvestila o sejah. Poslovnik poleg tega zagotavlja, da člani odbora regulatorjev pred vsako sejo prejmejo popoln dnevni red in osnutke predlogov, da lahko pred glasovanjem predlagajo spremembe. V poslovniku so lahko med drugim določeni postopek za glasovanje o nujnih zadevah in druge praktične ureditve za delovanje odbora regulatorjev.

Člen 13

Delovne skupine

1.   Kadar je to utemeljeno in zlasti za izvajanje letnega delovnega programa BEREC-a, lahko odbor regulatorjev ustanovi delovne skupine.

2.   Odbor regulatorjev imenuje predsednike delovnih skupin, ki po možnosti predstavljajo različne nacionalne regulativne organe.

3.   V delovnih skupinah lahko sodelujejo strokovnjaki iz vseh nacionalnih regulativnih organov, ki sodelujejo pri delu BEREC-a, in iz Komisije.

V delovnih skupinah lahko sodeluje tudi osebje Urada BEREC, ki prispeva k regulativnemu delu delovnih skupin in jim zagotavlja upravno podporo.

V primeru delovnih skupin, ki so ustanovljene za izvajanje nalog iz točke (c)(ii) člena 4(1), strokovnjaki iz Komisije ne sodelujejo.

V delovnih skupinah, ki so ustanovljene za izvajanje nalog iz točk (c)(iv), (vi), (vii) in (viii), točk (d)(i), (ii), (ix), (x) in (xi), točke (j)(ii) ter točke (l) člena 4(1) ter, če je ustrezno, točke (c)(iii) in točke (j)(i) člena 4(1) te uredbe, se upoštevajo mnenja strokovnjakov iz drugih pristojnih organov, uradno priglašenih v skladu s členom 5(4) Direktive (EU) 2018/1972.

Odbor regulatorjev ali predsedniki delovnih skupin lahko v posameznih primerih po potrebi povabijo posamezne priznane strokovnjake z zadevnega področja, da sodelujejo na sejah delovnih skupin.

4.   Odbor regulatorjev sprejme poslovnik, v katerem je določena praktična ureditev za delovanje delovnih skupin.

POGLAVJE V

ORGANIZACIJA Urada BEREC

Člen 14

Organizacijska struktura Urada BEREC

Urad BEREC sestavljata:

(a)

upravni odbor,

(b)

direktor.

Člen 15

Sestava upravnega odbora

1.   Upravni odbor sestavljajo osebe, ki so bile imenovane za člane odbora regulatorjev, in en visoki predstavnik Komisije. Vsak član upravnega odbora ima glasovalno pravico.

Vsak nacionalni regulativni organ), ki imenuje svojega predstavnika, kakor je določeno v drugem pododstavku člena 7(1), lahko za člana upravnega odbora imenuje osebo, ki ni član odbora regulatorjev. Ta oseba je vodja nacionalnega regulativnega organa, član njegovega kolegijskega organa ali namestnik enega od njiju.

2.   Vsak član upravnega odbora ima nadomestnega člana, ki zastopa člana v njegovi odsotnosti.

Nadomestni član za vsakega člana je oseba, ki je bila imenovana kot nadomestni član za člana odbora regulatorjev. Tudi predstavnik Komisije ima nadomestnega predstavnika.

Vsak nacionalni regulativni organ, ki imenuje svojega predstavnika, kakor je določeno v drugem pododstavku člena 7(1), lahko za nadomestnega člana upravnega odbora imenuje osebo, ki ni nadomestni član odbora regulatorjev. Ta oseba je vodja nacionalnega regulativnega organa, član njegovega kolegijskega organa, namestnik enega od njiju ali član osebja nacionalnega regulativnega organa.

3.   Člani upravnega odbora in njihovi nadomestni člani ne zahtevajo in ne sprejemajo navodil od nobene vlade, institucije, osebe ali organa.

4.   Posodobljen seznam članov upravnega odbora in njihovih nadomestnih članov je objavljen skupaj z njihovimi izjavami o interesu.

Člen 16

Upravne funkcije upravnega odbora

1.   Upravni odbor ima naslednje upravne funkcije:

(a)

zagotoviti splošno usmeritev za dejavnosti Urada BEREC in na letni ravni z dvotretjinsko večino svojih članov sprejme enotni programski dokument Urada BEREC, ob upoštevanju mnenja Komisije in v skladu s členom 23;

(b)

z dvotretjinsko večino svojih članov sprejme letni proračun Urada BEREC in izvaja druge funkcije v zvezi s proračunom Urada BEREC v skladu s poglavjem VII;

(c)

sprejme, objavi in oceni konsolidirano letno poročilo o dejavnostih Urada BEREC iz člena 27 ter vsako leto do 1. julija predloži poročilo in njegovo oceno Evropskemu parlamentu, Svetu, Komisiji in Računskemu sodišču;

(d)

v skladu s členom 29 sprejme finančna pravila, ki se uporabljajo za Urad BEREC;

(e)

sprejme strategijo za boj proti goljufijam, ki je sorazmerna s tveganjem goljufij, pri čemer upošteva stroške in koristi ukrepov, ki se bodo izvajali;

(f)

zagotavlja, da se ugotovitve in priporočila, ki izhajajo iz notranjih ali zunanjih revizijskih poročil in ocen ter preiskav Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF), ustrezno upoštevajo;

(g)

sprejme pravila za preprečevanje in obvladovanje nasprotij interesov, kakor je določeno v členu 42(3);

(h)

sprejme in redno posodablja načrte obveščanja in razširjanja informacij iz člena 37(2) na podlagi analize potreb;

(i)

sprejme svoj poslovnik;

(j)

sprejme izvedbena pravila za izvajanje kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije in pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije (18) v skladu s členom 110 kadrovskih predpisov;

(k)

brez poseganja v sklep iz prvega pododstavka odstavka 2 pri osebju Urada BEREC izvaja pooblastila, ki so s kadrovskimi predpisi podeljena pristojnemu organu za imenovanja, s pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev pa organu, pooblaščenemu za sklenitev pogodbe o zaposlitvi (v nadaljnjem besedilu: pooblastila pristojnega organa za imenovanja);

(l)

imenuje direktorja in po potrebi podaljša njegov mandat ali ga odstavi s položaja v skladu s členom 32;

(m)

ob upoštevanju kadrovskih predpisov in pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev imenuje računovodjo, ki je pri opravljanju svojih dolžnosti popolnoma neodvisen;

(n)

sprejme vse odločitve o vzpostavitvi notranjih struktur Urada BEREC in po potrebi njihovih spremembah ob upoštevanju potreb pri dejavnostih Urada BEREC in dobrega proračunskega upravljanja.

V zvezi s točko (m) prvega pododstavka Urad BEREC lahko imenuje istega računovodjo kot drug organ ali institucija Unije. Urad BEREC in Komisija se lahko zlasti dogovorita, da bo računovodja Komisije deloval tudi kot računovodja Urada BEREC.

2.   Upravni odbor v skladu s členom 110 kadrovskih predpisov ter na podlagi člena 2(1) kadrovskih predpisov in člena 6 pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev sprejme sklep o prenosu ustreznih pooblastil organa za imenovanje na direktorja in določitvi pogojev, pod katerimi se lahko ta prenos pooblastil začasno prekliče. Direktor je pooblaščen za nadaljnji prenos navedenih pooblastil.

V izjemnih okoliščinah lahko upravni odbor s sklepom začasno prekliče prenos pooblastil organa za imenovanja na direktorja in njegov nadaljnji prenos pooblastil ter jih izvaja sam ali jih prenese na enega od svojih članov ali člana osebja, ki ni direktor.

Člen 17

Predsednik in podpredsedniki upravnega odbora

1.   Predsednik in podpredsedniki upravnega odbora so osebe, ki so bile imenovane za predsednika in podpredsednike odbora regulatorjev. Mandat je enak.

Z odstopanjem od prvega pododstavka lahko upravni odbor izmed svojih članov, ki predstavljajo države članice, z dvotretjinsko večino članov za predsednika ali podpredsednika oziroma podpredsednike izvoli druge člane upravnega odbora. Njihov mandat je enak kot mandat predsednika in podpredsednikov odbora regulatorjev.

2.   Eden od podpredsednikov avtomatično prevzame dolžnosti predsednika, če ta ne more opravljati teh dolžnosti.

3.   Predsednik upravnega odbora poroča Evropskemu parlamentu in Svetu o izvajanju nalog Urada BEREC, kadar je k temu pozvan.

Člen 18

Seje upravnega odbora

1.   Seje upravnega odbora skliče predsednik.

2.   Direktor Urada BEREC se udeležuje posvetovanj, razen tistih v zvezi s členom 32, vendar nima glasovalne pravice.

3.   Upravni odbor ima vsaj dve redni seji na leto. Poleg tega predsednik na lastno pobudo ali na zahtevo Komisije ali vsaj treh članov odbora skliče izredne seje.

4.   Upravni odbor lahko na svojo sejo kot opazovalca povabi katero koli osebo, katere mnenje bi bilo lahko zanj koristno.

5.   Članom upravnega odbora in njihovim nadomestnim članom lahko ob upoštevanju poslovnika na sejah pomagajo svetovalci ali strokovnjaki.

6.   Urad BEREC deluje kot sekretariat za upravni odbor.

Člen 19

Pravila glasovanja v upravnem odboru

1.   Upravni odbor odloča z navadno večino svojih članov, razen če v tej uredbi ni določeno drugače.

2.   Vsak član ima en glas. Ob odsotnosti člana ima glasovalno pravico njegov nadomestni član.

V primeru odsotnosti člana in nadomestnega člana se lahko glasovalna pravica prenese na drugega člana.

3.   Predsednik lahko v vsakem primeru prenese svojo glasovalno pravico. Predsednik glasuje, razen če je prenesel svojo glasovalno pravico.

4.   V poslovniku upravnega odbora so natančneje določena pravila glasovanja, zlasti postopek za glasovanje v nujnih primerih in okoliščine, v katerih lahko član deluje v imenu drugega člana.

Člen 20

Odgovornosti direktorja

1.   Direktor je odgovoren za upravno poslovodenje Urada BEREC. Direktor odgovarja upravnemu odboru.

2.   Direktor pomaga predsedniku odbora regulatorjev in predsedniku upravnega odbora pri pripravi sej njunih organov.

3.   Brez poseganja v pristojnosti odbora regulatorjev, upravnega odbora in Komisije, je direktor neodvisen pri opravljanju svojih dolžnosti in ne zahteva ali sprejema navodil od nobene vlade, institucije, osebe ali organa.

4.   Direktor poroča Evropskemu parlamentu in Svetu o opravljanju svojih dolžnosti, kadar je k temu pozvan.

5.   Direktor je zakoniti zastopnik Urada BEREC.

6.   Direktor je odgovoren za izvajanje nalog Urada BEREC ter pri tem upošteva smernice odbora regulatorjev in upravnega odbora. Direktor je odgovoren zlasti za:

(a)

vsakodnevno upravljanje Urada BEREC;

(b)

izvajanje upravnih odločitev odbora regulatorjev in upravnega odbora;

(c)

pripravo enotnega programskega dokumenta iz člena 23 in njegovo predložitev upravnemu odboru;

(d)

pomoč odboru regulatorjev pri pripravi letnega poročila o dejavnostih BEREC-a, kakor je določeno v členu 22;

(e)

pomoč odboru regulatorjev pri pripravi letnega delovnega programa BEREC-a, kakor je določeno v členu 21;

(f)

izvajanje enotnega programskega dokumenta in poročanje upravnemu odboru o njegovem izvajanju;

(g)

pripravo osnutka konsolidiranega letnega poročila o dejavnostih Urada BEREC, kakor je določeno v členu 27 ter njegovo predložitev v oceno in sprejetje upravnemu odboru;

(h)

pripravo akcijskega načrta ob upoštevanju ugotovitev notranjih ali zunanjih revizijskih poročil in ocen ter preiskav OLAF in poročanje upravnemu odboru o napredku vsaj enkrat letno;

(i)

zaščito finančnih interesov Unije z uporabo preventivnih ukrepov proti goljufijam, korupciji in drugim nezakonitim ravnanjem, z učinkovitimi pregledi in, ob odkritju nepravilnosti, izterjavo nepravilno izplačanih zneskov ter po potrebi z učinkovitimi, sorazmernimi in odvračilnimi upravnimi ukrepi, vključno z denarnimi kaznimi;

(j)

pripravo strategije Urada BEREC za boj proti goljufijam in njeno predložitev v odobritev upravnemu odboru;

(k)

pripravo osnutka finančnih pravil, ki se uporabljajo za Urad BEREC;

(l)

pripravo osnutka poročila o načrtovanih prihodkih in odhodkih Urada BEREC ter izvrševanje njegovega proračuna;

(m)

odobritev, skupaj z odborom regulatorjev, sklenitve delovnih dogovorov s pristojnimi organi, uradi, agencijami in svetovalnimi skupinami Unije ter s pristojnimi organi tretjih držav in mednarodnimi organizacijami v skladu s členom 35.

7.   Direktor pod nadzorom upravnega odbora sprejme vse potrebne ukrepe, zlasti za sprejetje notranjih upravnih navodil in objavo obvestil, s katerimi zagotovi, da Urad BEREC deluje v skladu s to uredbo.

8.   Direktor, ob predhodnem soglasju Komisije, upravnega odbora in zadevnih držav članic, odloči, ali je treba za učinkovito in uspešno izvajanje nalog Urada BEREC v eno ali več držav članic napotiti enega ali več članov osebja. Z navedeno odločitvijo se določi obseg dejavnosti, ki se bodo izvajale, in sicer tako, da se preprečijo nepotrebni stroški in podvajanje upravnih nalog Urada BEREC. Preden se takšna odločitev sprejme, se v večletnem programskem dokumentu iz člena 23(4) določi njen učinek v smislu dodelitve osebja in proračuna.

POGLAVJE VI

PROGRAMSKO NAČRTOVANJE BEREC-a

Člen 21

Letni delovni program BEREC-a

1.   Odbor regulatorjev sprejme osnutek letnega delovnega programa do 31. januarja v letu, ki je pred letom, na katerega se letni delovni program nanaša. Odbor regulatorjev, potem ko se posvetuje z Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o njihovih prednostnih nalogah ter z drugimi zainteresiranimi stranmi v skladu s členom 4(5), do 31. decembra navedenega leta sprejme končni letni delovni program.

2.   Odbor regulatorjev letni delovni program takoj po sprejetju posreduje Evropskemu parlamentu, Svetu in Komisiji.

Člen 22

Letno poročilo o dejavnostih BEREC-a

1.   Odbor regulatorjev sprejme letno poročilo o dejavnostih BEREC-a.

2.   Odbor regulatorjev letno poročilo o dejavnostih vsako leto do 15. junija posreduje Evropskemu parlamentu, Svetu, Komisiji in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru.

POGLAVJE VII

PRORAČUN IN PROGRAMSKO NAČRTOVANJE URADA BEREC

Člen 23

Letno in večletno programsko načrtovanje

1.   Direktor vsako leto pripravi osnutek programskega dokumenta, ki vsebuje letne in večletne načrte programov (v nadaljnjem besedilu: enotni programski dokument) v skladu s členom 32 Delegirane uredbe (EU) št. 1271/2013, pri čemer upošteva smernice Komisije.

Upravni odbor vsako leto do 31. januarja sprejme osnutek enotnega programskega dokumenta in ga predloži Komisiji, da poda svoje mnenje. Osnutek enotnega programskega dokumenta se predloži tudi Evropskemu parlamentu in Svetu.

Upravni odbor nato sprejme enotni programski dokument, pri čemer upošteva mnenje Komisije. Enotni programski dokument in njegove poznejše posodobljene različice predloži Evropskemu parlamentu, Svetu in Komisiji.

Enotni programski dokument postane dokončen po sprejetju splošnega proračuna Unije in se po potrebi ustrezno prilagodi.

2.   Letni programski dokument vsebuje podrobne cilje in pričakovane rezultate, vključno s kazalniki uspešnosti. Vsebuje tudi opis ukrepov, ki se bodo financirali, ter napoved finančnih sredstev in človeških virov, dodeljenih vsakemu ukrepu, v skladu z načeli oblikovanja in upravljanja proračuna po dejavnostih, kot so navedeni v členu 31. Letni programski dokument je usklajen z osnutkom letnega delovnega programa BEREC-a in končnim letnim delovnim programom iz člena 21 ter večletnim programskim dokumentom Urada BEREC iz odstavka 4 tega člena. V njem so jasno navedene naloge, ki so bile v primerjavi s predhodnim proračunskim letom dodane, spremenjene ali črtane.

3.   Upravni odbor po potrebi spremeni letni programski dokument, potem ko je bil sprejet končni letni delovni program BEREC-a iz člena 21 in kadar BEREC ali Urad BEREC dobita novo nalogo.

Vsaka bistvena sprememba letnega programskega dokumenta se sprejme po enakem postopku kot se uporablja za sprejem prvotnega letnega programskega dokumenta. Upravni odbor lahko na direktorja prenese pooblastilo, da v letni programski dokument vnese nebistvene spremembe.

4.   Večletni programski dokument vsebuje splošni strateški načrt, vključno s cilji, pričakovanimi rezultati in kazalniki uspešnosti. Vsebuje tudi načrt virov, vključno z večletnim proračunom in osebjem.

Načrt virov se letno posodablja. Strateški načrt se posodablja po potrebi, zlasti zaradi upoštevanja rezultatov ocene iz člena 48.

5.   Enotni programski dokument Urada BEREC vključuje izvajanje strategije BEREC-a za odnose s pristojnimi organi, uradi, agencijami in svetovalnimi skupinami Unije, pristojnimi organi tretjih držav in mednarodnimi organizacijami, kakor so navedeni v členu 35(3), ter s strategijo povezane ukrepe, pa tudi podroben opis pripadajočih virov.

Člen 24

Določitev proračuna

1.   Direktor vsako leto pripravi začasni osnutek načrta prihodkov in odhodkov Urada BEREC (v nadaljnjem besedilu: osnutek načrta prihodkov in odhodkov) za naslednje proračunsko leto, vključno s kadrovskim načrtom, ter ga predloži upravnemu odboru.

Informacije iz osnutka načrta prihodkov in odhodkov ter osnutka enotnega programskega dokumenta iz člena 23(1) morajo biti usklajene.

2.   Direktor vsako leto do 31. januarja Komisiji predloži osnutek načrta prihodkov in odhodkov.

3.   Komisija osnutek načrta skupaj s predlogom splošnega proračuna Unije predloži proračunskemu organu.

4.   Komisija na podlagi osnutka načrta prihodkov in odhodkov vključi v predlog splošnega proračuna Unije sredstva za katere meni, da so potrebna za kadrovski načrt, in znesek prispevka, ki bremeni splošni proračun ter ga predloži proračunskemu organu v skladu s členoma 313 in 314 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU).

5.   Proračunski organ odobri proračunska sredstva za prispevek za Urad BEREC.

6.   Proračunski organ sprejme kadrovski načrt Urada BEREC.

7.   Upravni odbor sprejme proračun Urada BEREC. Proračun postane dokončen po dokončnem sprejetju splošnega proračuna Unije. Proračun se po potrebi ustrezno prilagodi.

8.   Za vsak projekt gradnje, ki bi lahko imel znatne posledice za proračun Urada BEREC, se uporablja Delegirana uredba (EU) št. 1271/2013.

Člen 25

Sestava proračuna

1.   Vsako proračunsko leto, ki ustreza koledarskemu letu, se pripravi načrt vseh prihodkov in odhodkov Urada BEREC ter se prikaže v proračunu Urada BEREC.

2.   V proračunu Urada BEREC so prihodki in odhodki uravnoteženi.

3.   Brez poseganja v druge vire prihodki Urada BEREC zajemajo:

(a)

prispevek Unije;

(b)

morebitne prostovoljne finančne prispevke držav članic ali nacionalnih regulativnih organov;

(c)

stroške za objave in vse druge storitve, ki jih opravlja Urad BEREC;

(d)

morebitne prispevke tretjih držav ali regulativnih organov tretjih držav, pristojnih za področje elektronskih komunikacij, ki sodelujejo pri delu Urada BEREC, kot je določeno v členu 35.

4.   Odhodki Urada BEREC vključujejo prejemke osebja, upravne odhodke in odhodke za infrastrukturo ter operativne odhodke.

Člen 26

Izvrševanje proračuna

1.   Proračun Urada BEREC izvršuje direktor.

2.   Direktor Evropskemu parlamentu in Svetu vsako leto predloži vse informacije, ki so relevantne za ugotovitve postopkov ocenjevanja.

Člen 27

Konsolidirano letno poročilo o dejavnostih

Upravni odbor sprejme konsolidirano letno poročilo o dejavnostih v skladu s členom 47 Delegirane uredbe (EU) št. 1271/2013, pri čemer upošteva smernice Komisije.

Člen 28

Predstavitev zaključnega računa in razrešnica

1.   Računovodja Urada BEREC predloži računovodji Komisije in Računskemu sodišču začasni zaključni račun za proračunsko leto do 1. marca naslednjega proračunskega leta.

2.   Urad BEREC predloži Evropskemu parlamentu, Svetu in Računskemu sodišču poročilo o upravljanju proračuna in finančnem poslovodenju do 31. marca naslednjega proračunskega leta.

3.   Računovodja Urada BEREC po prejemu pripomb Računskega sodišča k začasnemu zaključnemu računu Urada BEREC na lastno odgovornost pripravi končni zaključni račun Urada BEREC. Direktor predloži končni zaključni račun upravnemu odboru, da bi ta dal mnenje.

4.   Upravni odbor da mnenje o končnem zaključnem računu Urada BEREC.

5.   Direktor predloži Evropskemu parlamentu, Svetu, Komisiji in Računskemu sodišču končni zaključni račun in mnenje upravnega odbora do 1. julija po vsakem proračunskem letu.

6.   Urad BEREC objavi končni zaključni račun v Uradnem listu Evropske unije do 15. novembra naslednjega leta.

7.   Direktor predloži Računskemu sodišču odgovor na njegove pripombe do 30. septembra naslednjega proračunskega leta. Direktor predloži ta odgovor tudi upravnemu odboru.

8.   Direktor Evropskemu parlamentu na njegovo zahtevo predloži vse potrebne informacije za nemoteno uporabo postopka za razrešnico za zadevno proračunsko leto v skladu s členom 165(3) Uredbe (EU, Euratom) 2018/1046 Evropskega parlamenta in Sveta (19).

9.   Na priporočilo Sveta, ki odloča s kvalificirano večino, Evropski parlament do 15. maja leta N + 2 direktorju da razrešnico za izvrševanje proračuna za leto N.

Člen 29

Finančna pravila

Upravni odbor po posvetovanju s Komisijo sprejme finančna pravila, ki se uporabljajo za Urad BEREC. Pravila ne odstopajo od Delegirane uredbe (EU) št. 1271/2013, razen če je tako odstopanje potrebno za delovanje Urada BEREC in je Komisija dala predhodno soglasje.

POGLAVJE VIII

OSEBJE Urada BEREC

Člen 30

Splošne določbe

Za osebje Urada BEREC se uporabljajo kadrovski predpisi in pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev ter pravila, sprejeta s sporazumom med institucijami Unije za izvajanje navedenih kadrovskih predpisov in pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev.

Člen 31

Število članov osebja Urada BEREC

1.   V skladu z načelom upravljanja človeških virov glede na dejavnosti ima Urad BEREC osebje, ki ga potrebuje za opravljanje svojih dolžnosti.

2.   Število članov osebja in temu ustrezna finančna sredstva se predlagajo v skladu s členom 23(2) in (4) ter členom 24(1), pri čemer se upoštevajo točka (a) člena 5 in vse druge naloge, ki so v skladu s to uredbo ali drugimi pravnimi akti Unije dodeljene Uradu BEREC, pa tudi to, da je treba zagotoviti skladnost s predpisi, ki se uporabljajo za vse decentralizirane agencije Unije.

Člen 32

Imenovanje direktorja

1.   Direktor se zaposli kot začasni uslužbenec Urada BEREC v skladu s točko (a) člena 2 pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev.

2.   Direktorja po odprtem in preglednem izbirnem postopku imenuje upravni odbor na podlagi dosežkov, vodstvenih, upravnih in proračunskih znanj in spretnosti ter znanj, spretnosti in izkušenj na področju elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev.

Seznama kandidatov ne smeta predlagati samo predsednik ali podpredsednik. V poslovniku upravnega odbora se podrobno določijo pravila za sestavo ožjega seznama ustreznih kandidatov in postopek glasovanja.

3.   Urad BEREC pri sklenitvi pogodbe z direktorjem zastopa predsednik upravnega odbora.

4.   Kandidata, ki ga izbere upravni odbor, pred njegovim imenovanjem pristojni odbor Evropskega parlamenta pozove, naj da izjavo in odgovori na vprašanja njegovih članov.

5.   Mandat direktorja traja pet let. Do konca navedenega obdobja predsednik upravnega odbora pripravi oceno, v kateri upošteva uspešnost direktorja ter naloge in izzive Urada BEREC. To oceno se predloži Evropskemu parlamentu in Svetu.

6.   Upravni odbor lahko ob upoštevanju ocene iz odstavka 5 direktorju enkrat podaljša mandat za največ pet let.

7.   Če namerava upravni odbor podaljšati mandat direktorja, o tem obvesti Evropski parlament. Pristojni odbor Evropskega parlamenta lahko direktorja v enem mesecu pred podaljšanjem pozove, naj da izjavo in odgovori na vprašanja njegovih članov.

8.   Direktor, ki mu je bil podaljšan mandat, po koncu skupnega obdobja mandata ne sme sodelovati v drugem izbirnem postopku za isti položaj.

9.   Kadar se mandat ne podaljša, direktor na podlagi sklepa upravnega odbora ostane na položaju po izteku osnovnega mandata do imenovanja naslednika.

10.   Direktorja je mogoče s položaja razrešiti le s sklepom upravnega odbora na predlog člana.

11.   Upravni odbor sklep o imenovanju, podaljšanju mandata ali razrešitvi direktorja sprejme z dvotretjinsko večino svojih članov na podlagi glasovanja.

Člen 33

Napoteni nacionalni strokovnjaki in drugo osebje

1.   Urad BEREC lahko uporabi napotene nacionalne strokovnjake ali drugo osebje, ki ni zaposleno pri Uradu BEREC. Za to osebje ne veljajo kadrovski predpisi in pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev.

2.   Upravni odbor sprejme sklep, s katerim določi pravila o napotitvi nacionalnih strokovnjakov v Urad BEREC.

POGLAVJE IX

SPLOŠNE DOLOČBE

Člen 34

Privilegiji in imunitete

Za Urad BEREC in njegovo osebje se uporablja Protokol o privilegijih in imunitetah Evropske unije.

Člen 35

Sodelovanje z organi Unije, tretjimi državami in mednarodnimi organizacijami

1.   Brez poseganja v pristojnosti držav članic in institucij Unije lahko BEREC in Urad BEREC sodelujeta s pristojnimi organi, uradi, agencijami in svetovalnimi skupinami Unije, s pristojnimi organi tretjih držav in mednarodnimi organizacijami, kolikor je to potrebno za dosego ciljev iz te uredbe in izvajanje njunih nalog.

V ta namen lahko BEREC in Urad BEREC na podlagi predhodne odobritve Komisije skleneta delovne dogovore. Ti dogovori ne nalagajo pravnih obveznosti.

2.   V odboru regulatorjev, delovnih skupinah in upravnem odboru lahko sodelujejo regulativni organi tretjih držav, ki so prvenstveno odgovorni za področje elektronskih komunikacij, kadar so te tretje države z Unijo v ta namen sklenile sporazume.

Na podlagi ustreznih določb teh sporazumov se pripravijo delovni dogovori, v katerih so navedeni zlasti narava, obseg in način sodelovanja zadevnih regulativnih organov tretjih držav, ki nimajo glasovalne pravice, pri delu BEREC-a in Urada BEREC, vključno z določbami o sodelovanju pri pobudah BEREC-a, finančnih prispevkih in osebju Urada BEREC. Glede kadrovskih zadev so navedeni dogovori v vseh pogledih skladni s kadrovskimi predpisi.

3.   Odbor regulatorjev v okviru letnega delovnega programa iz člena 21 sprejme strategijo BEREC-a za odnose s pristojnimi organi, uradi, agencijami in svetovalnimi skupinami Unije, s pristojnimi organi tretjih držav in mednarodnimi organizacijami v zvezi z zadevami, za katere je pristojen BEREC. Komisija, BEREC in Urad BEREC sklenejo ustrezen delovni dogovor, ki naj bi zagotovil, da BEREC in Urad BEREC delujeta v skladu s svojim mandatom in veljavnim institucionalnim okvirom.

Člen 36

Dostop do dokumentov in varstvo podatkov

1.   Za dokumente v lasti BEREC-a in Urada BEREC se uporablja Uredba (ES) št. 1049/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (20).

2.   Odbor regulatorjev in upravni odbor do 21. junija 2019 sprejmeta podrobna pravila za uporabo Uredbe (ES) št. 1049/2001.

3.   BEREC in Urad BEREC obdelujeta osebne podatke v skladu z Uredbo (EU) 2018/1725.

4.   Odbor regulatorjev in upravni odbor do 21. junija 2019 določita ukrepe, s katerimi BEREC in Urad BEREC uporabljata Uredbo (EU) 2018/1725, vključno z ukrepi v zvezi z imenovanjem uradne osebe za varstvo podatkov v Uradu BEREC. Ti ukrepi se določijo po posvetovanju z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov.

Člen 37

Preglednost in obveščanje

1.   BEREC in Urad BEREC pri izvajanju svojih dejavnosti zagotavljata visoko raven preglednosti. BEREC in Urad BEREC zagotovita, da dobijo javnost in vse zainteresirane strani ustrezne, objektivne, zanesljive in lahko dostopne informacije, zlasti v zvezi z njunimi nalogami in rezultati njunega dela.

2.   BEREC lahko ob podpori Urada BEREC na lastno pobudo izvaja dejavnosti obveščanja na področju svojih pristojnosti v skladu z ustreznimi načrti obveščanja in razširjanja informacij, ki jih sprejme odbor regulatorjev. Dodelitev sredstev za takšno podporo dejavnostim obveščanja v proračunu Urada BEREC ne sme škodljivo vplivati na učinkovito izvajanje nalog BEREC-a iz člena 4 ali nalog Urada BEREC iz člena 5.

Dejavnosti obveščanja Urada BEREC se izvajajo v skladu z ustreznimi načrti obveščanja in razširjanja informacij, ki jih sprejme upravni odbor.

Člen 38

Zaupnost

1.   Brez poseganja v člen 36(1) in člen 40(2), BEREC in Urad BEREC tretjim osebam ne smeta razkriti informacij, ki jih obdelujeta ali prejmeta in za katere je bila podana obrazložena zahteva, da se v celoti ali deloma obravnavajo kot zaupne.

2.   Člani in drugi udeleženci sej odbora regulatorjev, upravnega odbora in delovnih skupin, direktor, napoteni nacionalni strokovnjaki in drugo osebje, ki ni zaposleno v Uradu BEREC, spoštujejo zahteve glede zaupnosti v skladu s členom 339 PDEU tudi po prenehanju svojih dolžnosti.

3.   Odbor regulatorjev in upravni odbor določita praktično ureditev za izvajanje pravil o zaupnosti iz odstavkov 1 in 2.

Člen 39

Varnostni predpisi za varstvo tajnih in občutljivih podatkov brez stopnje tajnosti

BEREC in Urad BEREC sprejmeta svoja varnostna pravila, enakovredna varnostnim pravilom Komisije za varstvo tajnih podatkov Evropske unije in občutljivih podatkov brez stopnje tajnosti, med drugim določbe o izmenjavi, obdelavi in hrambi takšnih podatkov, kakor je določeno v sklepih Komisije (EU, Euratom) 2015/443 (21) in (EU, Euratom) 2015/444 (22). BEREC ali Urad BEREC pa se lahko odločita tudi, da bosta smiselno uporabljala pravila Komisije.

Člen 40

Izmenjava informacij

1.   Komisija in nacionalni regulativni organi, ki so zastopani v odboru regulatorjev, ter drugi pristojni organi BEREC-u ali Uradu BEREC na njuno ustrezno obrazloženo zahtevo pravočasno in natančno sporočijo vse potrebne informacije, da lahko opravljata svoje naloge, če imajo zakonit dostop do ustreznih informacij in če je zahteva po informacijah potrebna zaradi narave zadevne naloge.

BEREC ali Urad BEREC lahko zahtevata tudi, da se jima takšne informacije sporočajo v rednih časovnih presledkih in v določeni obliki. Za takšne zahteve se, kadar je mogoče, uporabljajo enotne oblike poročanja.

2.   BEREC ali Urad BEREC na ustrezno obrazloženo zahtevo Komisije ali nacionalnega regulativnega organa na podlagi načela lojalnega sodelovanja pravočasno in natančno sporočita vse informacije, ki so potrebne, da lahko Komisija, nacionalni regulativni organ ali drug pristojni organ opravljajo svoje naloge. Kadar BEREC ali Urad BEREC informacije obravnavata kot zaupne, Komisija, nacionalni regulativni organ ali kateri koli drug pristojni organ zagotovijo takšno zaupnost v skladu s pravom Unije in nacionalnim pravom, vključno z Uredbo (ES) št. 1049/2001. Poslovna tajnost ne preprečuje pravočasne izmenjave informacij.

3.   Da bi se izognila podvajanju obveznosti poročanja, BEREC ali Urad BEREC upoštevata vse ustrezne obstoječe informacije, ki so javno dostopne, preden zahtevata informacije v skladu s tem členom.

4.   Kadar nacionalni regulativni organi informacij ne dajo pravočasno na voljo, lahko BEREC ali Urad BEREC naslovita obrazloženo zahtevo bodisi na druge nacionalne regulativne organe in druge pristojne organe zadevne države članice ali neposredno na ustrezna podjetja, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja, storitve in pripadajoče zmogljivosti.

BEREC ali Urad BEREC zadevne nacionalne regulativne organe, ki niso sporočili informacij, uradno obvestita o zahtevah v skladu s prvim pododstavkom.

Nacionalni regulativni organ na zahtevo BEREC-a ali Urada BEREC pomaga BEREC-u pri zbiranju informacij.

5.   Države članice zagotovijo, da imajo nacionalni regulativni organi in drugi pristojni organi pooblastilo, da od drugih odgovornih nacionalnih organov ali podjetij, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja in storitve, pripadajoče zmogljivosti ali pripadajoče storitve, zahtevajo, da predložijo vse informacije, ki jih potrebujejo za opravljanje svojih nalog iz tega člena.

Drugi odgovorni nacionalni organi ali podjetja, kakor so določeni v prvem pododstavku takšne informacije na zahtevo sporočijo takoj in v skladu z zahtevanimi roki in ravnjo podrobnosti.

Države članice zagotovijo, da so nacionalni regulativni organi in drugi pristojni organi pooblaščeni, da uveljavljajo takšne zahteve po informacijah z naložitvijo ustreznih, učinkovitih, sorazmernih in odvračilnih kazni.

Člen 41

Informacijski in komunikacijski sistem

1.   Urad BEREC vzpostavi ter upravlja informacijski in komunikacijski sistem, ki ima vsaj naslednje funkcije:

(a)

je skupna platforma za izmenjavo informacij, ki BEREC-u, Komisiji in nacionalnim regulativnim organom zagotavlja potrebne informacije za dosledno izvajanje regulativnega okvira Unije za elektronske komunikacije;

(b)

je namenski vmesnik za zahteve po informacijah in uradno obveščanje o zahtevah iz člena 40, do katerega dostopajo BEREC, Urad BEREC, Komisija in nacionalni regulativni organi;

(c)

je platforma za zgodnje prepoznavanje potreb po usklajevanju med nacionalnimi regulativnimi organi.

2.   Upravni odbor sprejme tehnične in funkcijske specifikacije za vzpostavitev informacijskega in komunikacijskega sistema iz odstavka 1. Za ta sistem veljajo pravice intelektualne lastnine in zahtevana stopnja zaupnosti.

3.   Informacijski in komunikacijski sistem začne delovati do 21. junija 2020.

Člen 42

Izjave o interesih

1.   Člani odbora regulatorjev in upravnega odbora, direktor, napoteni nacionalni strokovnjaki in drugi člani osebja, ki niso zaposleni v Uradu BEREC, dajo pisno izjavo, v kateri navedejo svoje zaveze, pa tudi obstoj oziroma neobstoj kakršnih koli neposrednih ali posrednih interesov, ki bi lahko vplivali na njihovo neodvisnost.

Takšne izjave se dajo ob prevzemu dolžnosti, so natančne in izčrpne ter se posodobijo vsakič, ko se pojavi tveganje neposrednega ali posrednega interesa, ki bi lahko vplival na neodvisnost oseb, ki dajejo to izjavo.

Izjave, ki jih dajo člani odbora regulatorjev, člani upravnega odbora in direktor, se objavijo.

2.   Člani odbora regulatorjev, upravnega odbora in delovnih skupin ter drugi udeleženci njihovih sej, direktor, napoteni nacionalni strokovnjaki in drugo osebje, ki ni zaposleno v Uradu BEREC, dajo najpozneje na začetku vsake seje natančno in izčrpno izjavo o kakršnih koli interesih, ki bi lahko vplivali na njihovo neodvisnost glede točk dnevnega reda, ter se vzdržijo sodelovanja pri razpravah in glasovanju o takšnih točkah.

3.   Odbor regulatorjev in upravni odbor določita pravila za preprečevanje in obvladovanje nasprotij interesov ter zlasti za praktično ureditev za uporabo odstavkov 1 in 2.

Člen 43

Boj proti goljufijam

1.   Zaradi lažjega boja proti goljufijam, korupciji in drugim nezakonitim ravnanjem v skladu z Uredbo (EU, Euratom) št. 883/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (23) Urad BEREC do 21. junija 2019 pristopi k Medinstitucionalnemu sporazumu z dne 25. maja 1999 med Evropskim parlamentom, Svetom Evropske unije in Komisijo Evropskih skupnosti o notranjih preiskavah Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) (24) in sprejme ustrezne določbe, ki veljajo za vse osebje Urada BEREC, z uporabo predloge, ki je določena v Prilogi k navedenemu sporazumu.

2.   Računsko sodišče je pooblaščeno za izvajanje revizij na podlagi dokumentacije in inšpekcij na kraju samem pri vseh upravičencih do nepovratnih sredstev, izvajalcih in podizvajalcih, ki so prejeli sredstva Unije od Urada BEREC.

3.   OLAF lahko v skladu z določbami in postopki iz Uredbe (EU, Euratom) št. 883/2013 in Uredbe Sveta (Euratom, ES) št. 2185/96 (25) izvaja preiskave, vključno s pregledi in inšpekcijami na kraju samem, da bi ugotovil, ali je v povezavi s sporazumom ali sklepom o nepovratnih sredstvih ali pogodbo, ki jo financira Urad BEREC, prišlo do goljufije, korupcije ali drugih nezakonitih ravnanj, ki škodijo finančnim interesom Unije.

4.   Brez poseganja v odstavke 1, 2 in 3 sporazumi o sodelovanju s tretjimi državami in mednarodnimi organizacijami, pogodbe ter sporazumi in sklepi o nepovratnih sredstvih vsebujejo določbe, ki Računsko sodišče in OLAF izrecno pooblaščajo za izvajanje takšnih revizij in preiskav v skladu z njunimi pristojnostmi.

Člen 44

Odgovornost

1.   Pogodbeno odgovornost Urada BEREC ureja pravo, ki se uporablja za posamezno pogodbo.

2.   Za odločanje na podlagi katere koli arbitražne klavzule iz pogodb, ki jih sklene Urad BEREC, je pristojno Sodišče Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Sodišče).

3.   V primeru nepogodbene odgovornosti Urad BEREC v skladu s splošnimi načeli, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic, povrne vso škodo, ki jo pri opravljanju svojih dolžnosti povzročijo njegovi oddelki ali njegovo osebje.

4.   V odškodninskih sporih iz odstavka 3 je pristojno Sodišče.

5.   Osebno odgovornost osebja Urada BEREC do samega urada urejajo določbe kadrovskih predpisov oziroma pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev, ki se uporabljajo zanje.

Člen 45

Upravne poizvedbe

Evropski varuh človekovih pravic lahko opravlja poizvedbe o dejavnostih BEREC-a in Urada BEREC v skladu s členom 228 PDEU.

Člen 46

Jezikovna ureditev

1.   Za Urad BEREC se uporablja Uredba št. 1 (26).

2.   Prevajalske storitve, potrebne za delovanje Urada BEREC, zagotavlja Prevajalski center za organe Evropske unije.

POGLAVJE X

KONČNE DOLOČBE

Člen 47

Sporazum o sedežu in pogoji delovanja

1.   Ureditev glede prostorov Urada BEREC v državi članici gostiteljici ter sredstev, ki jih da na voljo navedena država članica, ter posebna pravila, ki se v državi članici gostiteljici uporabljajo za direktorja, člane upravnega odbora, osebje Urada BEREC in njihove družinske člane, so določeni v sporazumu o sedežu med Uradom BEREC in državo članico gostiteljico, sklenjenem po odobritvi upravnega odbora in najpozneje 21. decembra 2020.

2.   Država članica gostiteljica zagotovi potrebne pogoje za nemoteno in učinkovito delovanje Urada BEREC, vključno z večjezičnim šolanjem z evropsko vsebino in ustreznimi prometnimi povezavami.

Člen 48

Ocenjevanje

1.   Komisija do 21. decembra 2023 in nato vsakih pet let v skladu s smernicami Komisije oceni uspešnost BEREC-a in Urada BEREC v zvezi z njunimi cilji, mandatom, nalogami in lokacijo. V oceni zlasti obravnava morebitno potrebo po spremembi strukture ali mandata BEREC-a in Urada BEREC ter finančne posledice takšnih sprememb.

2.   Kadar Komisija meni, da nadaljnji obstoj BEREC-a ali Urada BEREC glede na zastavljene cilje, mandat in naloge ni več upravičen, lahko predlaga ustrezno spremembo ali razveljavitev te uredbe.

3.   Komisija Evropskemu parlamentu, Svetu in upravnemu odboru poroča o rezultatih ocene in te rezultate objavi.

Člen 49

Prehodne določbe

1.   Urad BEREC nasledi Urad, ki je bil ustanovljen z Uredbo (ES) št. 1211/2009, kar zadeva lastništvo, sporazume, pravne obveznosti, pogodbe o zaposlitvi, finančne obveznosti in odgovornosti.

Ta uredba zlasti ne vpliva na pravice in obveznosti osebja Urada. Njihove pogodbe se lahko na podlagi te uredbe podaljšajo v skladu s kadrovskimi predpisi in pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev ter v skladu s proračunskimi omejitvami Urada BEREC.

2.   Upravni vodja, imenovan na podlagi Uredbe (ES) št. 1211/2009, z učinkom od 20. decembra 2018 deluje kot direktor s funkcijami, kot so določene v tej uredbi. Drugi pogoji pogodbe upravnega vodje ostanejo nespremenjeni.

3.   Upravni odbor se lahko odloči, da bo podaljšal mandat direktorja iz odstavka 2 tega člena. Smiselno se uporablja člen 32(5) in (6). Skupni mandat direktorja ni daljši od desetih let.

4.   Odbor regulatorjev in upravni odbor iz členov 7 in 15 te uredbe sta sestavljena iz članov odbora regulatorjev in upravljalnega odbora iz členov 4 in 7 Uredbe (ES) št. 1211/2009, dokler se ne imenujejo novi predstavniki.

5.   Predsednik in podpredsedniki odbora regulatorjev in upravnega odbora, ki so bili imenovani na podlagi Uredbe (ES) št. 1211/2009, ostanejo na položaju kot predsednik in podpredsedniki odbora regulatorjev, kakor je določeno v členu 11 te uredbe, ter kot predsednik in podpredsedniki upravnega odbora, kakor je določeno v členu 17 te uredbe, do izteka svojega enoletnega mandata. Imenovanja predsednikov in podpredsednikov odbora regulatorjev ter upravnega odbora na podlagi Uredbe (ES) št. 1211/2009, ki se opravijo pred 20. decembrom 2018, vendar trajajo po navedenem datumu, se ohranijo.

6.   Postopek razrešnice v zvezi s proračunom, odobrenim na podlagi člena 11 Uredbe (ES) št. 1211/2009, se izvede v skladu s pravili iz navedene uredbe.

Člen 50

Spremembe Uredbe (EU) 2015/2120

Uredba (EU) 2015/2120 se spremeni:

(1)

naslov se nadomesti z naslednjim:

„Uredba (EU) 2015/2120 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o določitvi ukrepov v zvezi z dostopom do odprtega interneta in v zvezi z maloprodajnimi cenami za regulirane komunikacije znotraj EU ter spremembi Direktive 2002/22/ES in Uredbe (EU) št. 531/2012“;

(2)

v členu 1 se doda naslednji odstavek:

„3.   Ta uredba določa tudi skupna pravila za zagotovitev, da se potrošnikom ne zaračunavajo previsoke cene za medosebne komunikacije na podlagi številke iz države članice potrošnikovega domačega ponudnika na fiksno ali mobilno številko v drugi državi članici.“;

(3)

v drugem odstavku člena 2 se dodata naslednji točki:

„(3)   ‚regulirane komunikacije znotraj EU‘ pomeni katero koli medosebno komunikacijsko storitev na podlagi številke iz države članice potrošnikovega domačega ponudnika na katero koli fiksno ali mobilno številko iz nacionalnega načrta oštevilčenja druge države članice, ki se zaračuna izključno ali delno na podlagi dejanske porabe;

(4)   ‚medosebna komunikacijska storitev na podlagi številke‘ pomeni medosebno komunikacijsko storitev na podlagi številke, kot je opredeljena v točki 6 člena 2 Direktive (EU) 2018/1972 Evropskega parlamenta in Sveta (*1).

(*1)  Direktiva (EU) 2018/1972 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah (UL L 321, 17.12.2018, str. 36).“;"

(4)

vstavi se naslednji člen:

„Člen 5a

Maloprodajne cene za regulirane komunikacije znotraj EU

1.   Od 15. maja 2019 nobena maloprodajna cena (brez DDV), ki se zaračuna potrošnikom za regulirane komunikacije znotraj EU, ne sme presegati zneska 0,19 EUR na minuto za klice in 0,06 EUR za SMS sporočilo.

2.   Ne glede na obveznost iz odstavka 1 lahko ponudniki reguliranih komunikacij znotraj EU dodatno ponudijo tarifo za mednarodne komunikacije, ki vključuje regulirane komunikacije znotraj EU, ki je drugačna od tiste, določene v odstavku 1, potrošniki pa se lahko izrecno odločijo za takšno ponudbo in s tem plačujejo drugačno tarifo za regulirane komunikacije znotraj EU, kot bi jim bila dodeljena, če ne bi izbrali te ponudbe. Preden potrošniki izberejo to drugačno tarifo, jih ponudnik reguliranih komunikacij znotraj EU seznani z naravo ugodnosti, ki bi jih s svojo izbiro izgubili.

3.   Kadar tarifa za regulirane komunikacije znotraj EU iz odstavka 2 presega zgornje cene, določene v odstavku 1, se potrošnikom, ki v dveh mesecih po 15. maju 2019 niso potrdili ali izbrali nove tarife iz odstavka 2, samodejno dodelijo tarife, določene v odstavku 1.

4.   Potrošniki lahko brezplačno zamenjajo tarifo, določeno v odstavku 1, ali se ponovno vrnejo k tej tarifi v enem delovnem dnevu po tem, ko je ponudnik prejel zahtevo, ponudniki pa zagotovijo, da za takšno zamenjavo ne veljajo pogoji ali omejitve, ki se nanašajo na elemente naročnine, ki niso povezane z reguliranimi komunikacijami znotraj EU.

5.   Kadar so najvišje cene iz odstavka 1 izražene v drugih valutah kot euru, se začetne omejitve v teh valutah določijo z uporabo povprečja referenčnih menjalnih tečajev, ki jih Evropska centralna banka objavi v Uradnem listu Evropske unije 15. januarja, 15. februarja in 15. marca 2019. Od leta 2020 se omejitve v drugih valutah kot euru letno revidirajo. Letno revidirane omejitve v teh valutah se uporabljajo od 15. maja in se določijo z uporabo povprečja referenčnih menjalnih tečajev, objavljenih 15. januarja, 15. februarja in 15. marca istega leta.

6.   Nacionalni regulativni organi spremljajo razvoj trga in cen za regulirane komunikacije znotraj EU in o njih poročajo Komisiji.

Kadar ponudnik reguliranih komunikacij znotraj EU ugotovi, da bi zaradi posebnih in izjemnih okoliščin, po katerih se razlikuje od večine drugih ponudnikov v Uniji, uporaba zgornjih cen iz odstavka 1 znatno vplivala na njegovo sposobnost, da ohrani trenutne cene za notranje komunikacije, lahko nacionalni regulativni organi na zahtevo tega ponudnika odobrijo odstopanje od odstavka 1 le v nujnem obsegu in za enoletno obdobje, ki se lahko podaljša za enako obdobje. Ocena vzdržnosti domačega modela zaračunavanja temelji na zadevnih objektivnih dejavnikih, značilnih za ponudnika reguliranih komunikacij znotraj EU, ter na ravni domačih cen in prihodkov.

Kadar ponudnik prosilec zadosti ustreznemu dokaznemu bremenu, nacionalni regulativni organ določi najvišjo stopnjo za eno ali obe zgornji ceni, določeni v odstavku 1, ki je nujna za zagotovitev vzdržnosti ponudnikovega domačega modela zaračunavanja. BEREC objavi smernice o parametrih, ki jih morajo pri svojih ocenah upoštevati nacionalni regulativni organi.“;

(5)

v členu 6 se doda naslednji odstavek:

„Države članice določijo pravila o kaznih, ki se uporabljajo za kršitve člena 5a, in sprejmejo vse ukrepe, potrebne za zagotovitev njihovega izvajanja. Predvidene kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne. Države članice do 15. maja 2019 obvestijo Komisijo o določenih pravilih in ukrepih za zagotovitev izvajanja člena 5a, o morebitnih naknadnih spremembah, ki vplivajo nanje, pa jo obvestijo brez odlašanja.“;

(6)

v členu 10 se doda naslednji odstavek:

„5.   Člen 5a preneha veljati 14. maja 2024.“

Člen 51

Razveljavitev

Uredba (ES) št. 1211/2009 se razveljavi.

Sklicevanja na razveljavljeno uredbo se štejejo kot sklicevanja na to uredbo in se berejo v skladu s korelacijsko tabelo v Prilogi.

Člen 52

Začetek veljavnosti

Ta uredba začne veljati tretji dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V Strasbourgu, 11. decembra 2018

Za Evropski parlament

Predsednik

A. TAJANI

Za Svet

Predsednica

J. BOGNER-STRAUSS


(1)  UL C 125, 21.4.2017, str. 65.

(2)  Stališče Evropskega parlamenta z dne 14. novembra 2018 (še ni objavljeno v Uradnem listu) in odločitev Sveta z dne 4. decembra 2018.

(3)  Direktiva (EU) 2018/1972 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah (glej stran 36 tega Uradnega lista).

(4)  Uredba (EU) št. 531/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. junija 2012 o gostovanju v javnih mobilnih komunikacijskih omrežjih v Uniji (UL L 172, 30.6.2012, str. 10).

(5)  Uredba (EU) 2015/2120 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o določitvi ukrepov v zvezi z dostopom do odprtega interneta in spremembi Direktive 2002/22/ES o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami ter Uredbe (EU) št. 531/2012 o gostovanju v javnih mobilnih komunikacijskih omrežjih v Uniji, UL L 310, 26.11.2015, str. 1).

(6)  Sklep Komisije 2002/627/ES z dne 29. julija 2002 o ustanovitvi Evropske skupine regulatornih organov za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (UL L 200, 30.7.2002, str. 38).

(7)  Uredba (ES) št. 1211/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o ustanovitvi Organa evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije (BEREC) in Urada (UL L 337, 18.12.2009, str. 1).

(8)  Sklep, sprejet v medsebojnem dogovoru predstavnikov vlad držav članic z dne 31. maja 2010 o sedežu Urada Organa evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije (BEREC) (2010/349/EU) (UL L 156, 23.6.2010, str. 12).

(9)  Sklep Komisije 2002/622/ES z dne 26. julija 2002 o ustanovitvi skupine za politiko radijskega spektra (UL L 198, 27.7.2002, str. 49).

(10)  Uredba (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2018 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah, organih, uradih in agencijah Unije in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 45/2001 in Sklepa št. 1247/2002/ES (UL L 295, 21.11.2018, str. 39).

(11)  Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) (UL L 119, 4.5.2016, str. 1).

(12)  Direktiva 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2010 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah) (UL L 95, 15.4.2010, str. 1).

(13)  Uredba (EU) št. 526/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2013 o agenciji Evropske unije za varnost omrežij in informacij (ENISA) in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 460/2004 (UL L 165, 18.6.2013, str. 41).

(14)  Uredba (EU) št. 912/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. septembra 2010 o ustanovitvi Agencije za evropski GNSS, razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1321/2004 o vzpostavitvi upravljavskih struktur Evropskega satelitskega radio-navigacijskega sistema in spremembah Uredbe (ES) št. 683/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 276, 20.10.2010, str. 11).

(15)  Uredba (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. oktobra 2004 o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov (Uredba o sodelovanju na področju varstva potrošnikov) (UL L 364, 9.12.2004, str. 1).

(16)  Delegirana uredba Komisije (EU) št. 1271/2013 z dne 30. septembra 2013 o okvirni finančni uredbi za organe iz člena 208 Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 328, 7.12.2013, str. 42).

(17)  UL C 373, 20.12.2013, str. 1.

(18)  Uredba Sveta (EGS, Euratom, ESPJ) št. 259/68 z dne 29. februarja 1968 o določitvi Kadrovskih predpisov za uradnike in Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti ter o uvedbi posebnih ukrepov, ki se začasno uporabljajo za uradnike Komisije (UL L 56, 4.3.1968, str. 1).

(19)  Uredba (EU, Euratom) 2018/1046 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. julija 2018 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, spremembi uredb (EU) št. 1296/2013, (EU) št. 1301/2013, (EU) št. 1303/2013, (EU) št. 1304/2013, (EU) št. 1309/2013, (EU) št. 1316/2013, (EU) št. 223/2014, (EU) št. 283/2014 in Sklepa št. 541/2014/EU ter razveljavitvi Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 (UL L 193, 30.7.2018, str. 1).

(20)  Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL L 145, 31.5.2001, str. 43).

(21)  Sklep Komisije (EU, Euratom) 2015/443 z dne 13. marca 2015 o varnosti v Komisiji (UL L 72, 17.3.2015, str. 41).

(22)  Sklep Komisije (EU, Euratom) 2015/444 z dne 13. marca 2015 o varnostnih predpisih za varovanje tajnih podatkov EU (UL L 72, 17.3.2015, str. 53).

(23)  Uredba (EU, Euratom) št. 883/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. septembra 2013 o preiskavah, ki jih izvaja Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF), ter razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1073/1999 Evropskega parlamenta in Sveta in Uredbe Sveta (Euratom) št. 1074/1999 (UL L 248, 18.9.2013, str. 1).

(24)  UL L 136, 31.5.1999, str. 15.

(25)  Uredba Sveta (Euratom, ES) št. 2185/96 z dne 11. novembra 1996 o pregledih in inšpekcijah na kraju samem, ki jih opravlja Komisija za zaščito finančnih interesov Evropskih skupnosti pred goljufijami in drugimi nepravilnostmi (UL L 292, 15.11.1996, str. 2).

(26)  Uredba Sveta št. 1 o določitvi jezikov, ki se uporabljajo v Evropski gospodarski skupnosti (UL 17, 6.10.1958, str. 385).


PRILOGA

Korelacijska tabela

Uredba (ES) št. 1211/2009

Ta uredba

Člen 1(1)

Člen 1

Člen 1(2)

Člen 3(1)

Člen 1(3)

Člen 3(2) in (3)

Člen 1(4)

Člen 3(4) in Člen 4(1), točki (a) in (b)

Člen 2

Člen 4

Člen 3

Člen 4

Člen 4(1)

Člen 6

Člen 4(2)

Člen 7(1), (2) in (4), Člen 8(1) in (2)

Člen 4(3)

Člen 11(4) in (5) ter člen 36

Člen 4 (4)

Člen 10(1), (2) in (3)

Člen 4(5)

Člen 10(4)

Člen 4(6)

Člen 11

Člen 4(7)

Člen 13

Člen 4(8)

Člen 7(4)

Člen 4 (9)

Člen 12(1) in (2)

Člen 4 (10)

Člen 12(3)

Člen 4 (11)

Člen 5

Člen 5

Člen 4

Člen 6(1)

Člen 2(1)

Člen 6(2)

Člen 5

Člen 6(3)

Člen 14(1)

Člen 6(4)

Člen 2(2)

Člen 6(5)

Člena 20 in 31

Člen 7(1)

Člen 15(1)

Člen 7(2)

Člen 32

Člen 7(3)

Člen 20(6)

Člen 7(4)

Člen 16(1), točka (k)

Člen 7(5)

Člen 13

Člen 8

Člen 32

Člen 9

Člen 20

Člen 10(1)

Člena 30 in 34

Člen 10(2)

Člen 16(1), točka (j)

Člen 10(3)

Člen 16(2)

Člen 10(4)

Člen 33

Člen 11

Člen 25

Člen 12

Člen 24

Člen 13

Člen 26

Člen 14

Člen 15

Člen 29

Člen 16

Člen 43

Člen 17

Člen 4(5)

Člen 18

Člen 37

Člen 19

Člena 39 in 40

Člen 20

Člen 38

Člen 21

Člen 42

Člen 22

Člen 36

Člen 23

Člen 34

Člen 24

Člen 44

Člen 25

Člen 48

Člen 26

Člen 52


DIREKTIVE

17.12.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

L 321/36


DIREKTIVA (EU) 2018/1972 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

z dne 11. decembra 2018

o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah

(prenovitev)

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 114 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (1),

ob upoštevanju mnenja Odbora regij (2),

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom (3),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Direktive 2002/19/ES (4), 2002/20/ES (5), 2002/21/ES (6) in 2002/22/ES (7) Evropskega parlamenta in Sveta so bile bistveno spremenjene. Ker so potrebne dodatne spremembe, bi bilo treba zaradi jasnosti navedene direktive prenoviti.

(2)

Delovanje petih direktiv, ki so del obstoječega regulativnega okvira za elektronska komunikacijska omrežja in storitve, in sicer direktive 2002/19/ES, 2002/20/ES, 2002/21/ES, 2002/22/ES in 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta (8), redno preverja Komisija, zlasti zaradi določanja potrebe po spremembi ob upoštevanju tehnološkega in tržnega razvoja.

(3)

Komisija je v sporočilu z dne 6. maja 2015, v katerem je podala Strategijo za enotni digitalni trg za Evropo, navedla, da bo njen pregled telekomunikacijskega okvira osredotočen na ukrepe, katerih namen je spodbujanje naložb v visokohitrostna širokopasovna omrežja, vzpostavitev bolj usklajenega pristopa notranjega trga k politiki in upravljanju radiofrekvenčnega spektra, vzpostavitev razmer za pravi notranji trg z odpravljanjem regulativne razdrobljenosti, zagotovitev učinkovite zaščite potrošnikov in enakih konkurenčnih pogojev za vse udeležence na trgu, dosledna uporaba pravil ter vzpostavitev učinkovitejšega regulativnega institucionalnega okvira.

(4)

Ta direktiva spada v okvir preverjanja ustreznosti predpisov, ki vključuje štiri direktive, in sicer 2002/19/ES, 2002/20/ES, 2002/21/ES in 2002/22/ES, ter Uredbo (ES) št. 1211/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (9). Vsaka od navedenih direktiv vsebuje ukrepe, ki se nanašajo na ponudnike elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev, kar je v skladu s preteklo ureditvijo sektorja, ko so bila podjetja vertikalno integrirana, in sicer so ponujala tako omrežja kot tudi storitve. Pregled ponuja priložnost prenovitve vseh štirih direktiv za poenostavitev obstoječe strukture z namenom, da se okrepi njena usklajenost in dostopnost v zvezi s ciljem programa ustreznosti in uspešnosti predpisov. Prav tako daje možnost prilagoditve strukture novim tržnim razmeram, v katerih ponujanje komunikacijskih storitev ni več nujno povezano z zagotavljanjem omrežja. V skladu z Medinstitucionalnim sporazumom z dne 28. novembra 2001 o bolj sistematičnem ponovnem sprejemu pravnih aktov (10) prenovitev pomeni sprejem novega pravnega akta, ki v besedilo vključi bistvene spremembe prejšnjega akta in njegove nespremenjene določbe. Predlog za prenovitev vključuje bistvene spremembe prejšnjega aktu, na sekundarni ravni pa tudi kodifikacijo nespremenjenih določb prejšnjega akta s temi bistvenimi spremembami.

(5)

Ta direktiva vzpostavlja pravni okvir za zagotovitev svobodne ponudbe elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev, za katero veljajo le pogoji, ki so določeni v tej direktivi, in morebitne omejitve v skladu s členom 52(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), zlasti ukrepi glede javnega reda, javne varnosti in javnega zdravja, in v skladu s členom 52(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina).

(6)

Ta direktiva ne posega v možnost vsake države članice, da sprejme potrebne ukrepe, s katerimi zavaruje svoje temeljne varnostne interese, zaščiti javni red in javno varnost ter dovoli preiskovanje, odkrivanje in pregon kaznivih dejanj, pri čemer se upošteva, da mora biti v skladu s členom 52(1) Listine kakršno koli omejevanje uresničevanja pravic in svoboščin, ki jih priznava Listina, zlasti v členih 7, 8 in 11, kot so omejitve glede obdelave podatkov, predpisano z zakonom, spoštovati bistveno vsebino pravic in svoboščin, ki jih priznava Listina, in upoštevati načelo sorazmernosti.

(7)

Zbliževanje telekomunikacijskega sektorja, sektorja sredstev javnega obveščanja in sektorja informacijske tehnologije pomeni, da bi bilo treba vsa elektronska komunikacijska omrežja in storitve v čim večji možni meri vključiti v enoten Evropski zakonik o elektronskih komunikacijah, določen z eno samo direktivo, razen zadev, ki jih je bolje obravnavati z neposredno veljavnimi pravili, določenimi z uredbami. Zakonsko ureditev elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev je treba ločiti od zakonske ureditve vsebin. Zato ta direktiva ne zajema vsebine storitev, ki se zagotavljajo po elektronskih komunikacijskih omrežjih z uporabo elektronskih komunikacijskih storitev, kot so radiodifuzijske vsebine, finančne storitve in nekatere storitve informacijske družbe, in ne posega v ukrepe, ki so bili za take storitve sprejeti na ravni Unije ali na nacionalni ravni v skladu s pravom Unije, da bi spodbujali kulturno in jezikovno raznolikost ter zagotovili ohranitev pluralnosti medijev. Vsebina televizijskih programov je zajeta v Direktivi 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta (11). Namen zakonske ureditve avdiovizualne politike in vsebine je doseganje ciljev v splošnem interesu, kot so svoboda izražanja, pluralnost medijev, nepristranskost, kulturna in jezikovna raznolikost, socialna vključenost, varstvo potrošnikov in varstvo mladoletnikov. Ločitev zakonske ureditve elektronskih komunikacij od zakonske ureditve vsebin ne vpliva v upoštevanje povezav med njima, zlasti zato, da se zagotovijo pluralnost medijev, kulturna raznolikost in varstvo potrošnikov. Pristojni organi bi morali v okvirih svojih pristojnosti pripomoči k temu, da se izvajajo politike, usmerjene v spodbujanje teh ciljev.

(8)

Ta direktiva ne vpliva na uporabo Direktive 2014/53/EU Evropskega parlamenta in Sveta (12) za radijsko opremo, ureja pa avtomobilsko radijsko opremo in potrošniške radijske sprejemnike ter potrošniško opremo, ki se uporablja za digitalno televizijo.

(9)

Da bi nacionalnim regulativnim in drugim pristojnim organom omogočili doseganje ciljev, določenih v tej direktivi, zlasti v zvezi z interoperabilnostjo med koncema, bi moralo področje uporabe Direktive vključevati tudi nekatere vidike radijske opreme, kot je opredeljena v Direktivi 2014/53/EU, pa tudi potrošniško opremo, ki se uporablja za digitalno televizijo, s čimer bi poenostavili dostop za končne uporabnike invalide. Pomembno je, da nacionalni regulativni in drugi pristojni organi spodbujajo omrežne operaterje in proizvajalce opreme k sodelovanju, da bi končnim uporabnikom invalidom olajšali dostop do elektronskih komunikacijskih storitev. Ta direktiva bi morala urejati tudi neizključno uporabo radiofrekvenčnega spektra za lastno uporabo radijske terminalske opreme, čeprav ni povezana z gospodarsko dejavnostjo, da se zagotovi usklajen pristop glede režima splošne odobritve.

(10)

Nekatere elektronske komunikacijske storitve iz te direktive bi lahko spadale tudi v okvir opredelitve storitev informacijske družbe iz člena 1 Direktive (EU) 2015/1535 Evropskega parlamenta in Sveta (13). Določbe navedene direktive, ki urejajo storitve informacijske družbe, se uporabljajo za te elektronske komunikacijske storitve, če v tej direktivi ali drugih aktih Unije ni bolj specifičnih določb, ki bi se uporabljale zanje. Vendar so elektronske komunikacijske storitve, na primer storitve govorne telefonije, storitve sporočanja in elektronska pošta, vključene v to direktivo. Eno podjetje, na primer ponudnik internetnih storitev, lahko ponuja elektronsko komunikacijsko storitev, kot je dostop do interneta, in storitve, ki niso zajete v tej direktivi, kot je zagotavljanje internetnih vsebin in ne vsebin, povezanih s komunikacijami.

(11)

Eno podjetje, na primer operater kabelskega omrežja, lahko ponuja elektronsko komunikacijsko storitev, na primer prenos televizijskih signalov, in storitve, ki niso zajete v to direktivo, na primer komercializacijo ponudbe storitev zvočnih ali televizijskih radiodifuzijskih vsebin, zato se lahko temu podjetju naložijo dodatne obveznosti v zvezi z njegovo dejavnostjo ponudnika ali distributerja vsebin v skladu z drugimi določbami, ne z določbami iz te direktive, ne da bi to posegalo pogoje iz priloge k tej direktivi.

(12)

Regulativni okvir bi moral urejati uporabo radiofrekvenčnega spektra s strani vseh elektronskih komunikacijskih omrežij, vključno s pojavljajočo se lastno uporabo radiofrekvenčnega spektra s strani novih vrst omrežij, ki jih sestavljajo izključno avtonomni sistemi mobilne radijske opreme, ki so povezani prek brezžičnih povezav brez centraliziranega upravljanja ali centraliziranega omrežnega operaterja, tudi če ne gre za izvajanje gospodarske dejavnosti. V okviru razvoja 5G brezžičnega komunikacijskega okolja bodo taka omrežja verjetno nastajala zlasti pred stavbami in na cestah za uporabo v prometu, energetiki, pri raziskavah in razvoju, e-zdravju, civilni zaščiti in pomoči pri nesrečah, internetu stvari, komunikacijah stroj–stroj in povezanih avtomobilih. Zato bi morale države članice v skladu s členom 7 Direktive 2014/53/EU pri uporabi dodatnih nacionalnih zahtev glede dajanja v uporabo ali uporabe take radijske opreme ali obojega zaradi učinkovite in uspešne uporabe radiofrekvenčnega spektra in izogibanja škodljivemu motenju upoštevati načela notranjega trga.

(13)

Zahteve glede zmogljivosti elektronskih komunikacijskih omrežij se stalno povečujejo. Medtem ko je bil v preteklosti poudarek zlasti na povečevanju pasovne širine, ki je bila na voljo na splošno in za posamezne uporabnike, postajajo vedno bolj pomembni drugi parametri, kot so latenca, razpoložljivost in zanesljivost. V odgovor na te zahteve je tehnologija optičnih vlaken vedno bolj dostopna uporabnikom, bodoča zelo visokozmogljiva omrežja pa zahtevajo parametre delovanja, ki so enakovredna tistim, ki jih lahko zagotovi omrežje, ki temelji na elementih optičnih vlaken vsaj do razdelilne točke na kraju, kjer se storitev izvaja. Pri fiksnih povezavah to ustreza zmogljivosti omrežja, ki je enakovredna zmogljivosti optične povezave do večstanovanjske stavbe kot kraja, kjer se storitev izvaja. Pri brezžičnih povezavah to ustreza zmogljivosti omrežja, ki je podobna zmogljivosti optične povezave do bazne postaje kot kraja, kjer se storitev izvaja. Pri ugotavljanju, ali je zmogljivost brezžičnega omrežja podobna, se ne bi smele upoštevati različne izkušnje končnih uporabnikov, ki so posledica narave medija, s katerim je omrežje povezano z omrežno priključno točko. Druge tehnologije in prenosni mediji v skladu z načelom tehnološke nevtralnosti ne bi smeli biti izključeni, če je njihova zmogljivost primerljiva z osnovnim scenarijem. Z uvajanjem takih zelo visokozmogljivih omrežij se bodo po vsej verjetnosti zmogljivosti omrežij še povečale, omogočilo pa se bo tudi uvajanje prihodnjih generacij brezžičnih omrežij na podlagi izpopolnjenih zračnih vmesnikov in bolj zgoščene omrežne arhitekture.

(14)

Opredelitve pojmov bi bilo treba prilagoditi, da se zagotovi, da so skladni z načelom tehnološke nevtralnosti in tehnološkim razvojem, vključno z novimi oblikami upravljanja omrežij, kot je prek programsko emuliranih ali programsko opredeljenih omrežij. S tehnološkim in tržnim razvojem so omrežja prevzela tehnologijo internetnega protokola (IP), končni uporabniki pa lahko izbirajo med številnimi konkurenčnimi ponudniki govornih storitev. Zato bi bilo treba izraz „javno dostopna telefonska storitev“, ki se uporablja samo v Direktivi 2002/22/ES in pod katerim se na splošno razumejo tradicionalne analogne telefonske storitve, nadomestiti s sodobnejšim in tehnološko bolj nevtralnim izrazom „govorne komunikacijske storitve“. Pogoje za zagotavljanje storitev bi bilo treba ločiti od dejanskih elementov opredelitve storitve govorne komunikacije, in sicer javno dostopne elektronske komunikacijske storitve za neposredne ali posredne odhodne ali dohodne nacionalne ali nacionalne in mednarodne klice z uporabo številke ali številk iz nacionalnega ali mednarodnega načrta oštevilčenja, na glede na to, ali takšna storitev temelji na tehnologiji vodovne ali paketne komutacije. Narava takšne storitve je, da je dvosmerna, kar omogoča, da lahko komunicirata obe strani. Storitev, ki ne izpolnjuje vseh teh pogojev, kot je aplikacija „na klik“ na spletni strani za pomoč strankam, ni taka storitev. Storitve govorne komunikacije zajemajo tudi sredstva za komuniciranje, posebej namenjena končnim uporabnikom invalidom, ki uporabljajo storitve prenosa besedila ali celotnega pogovora.

(15)

Storitve, ki se uporabljajo v komunikacijske namene, in tehnična sredstva za njihovo izvajanje so doživeli izjemen razvoj. Končni uporabniki namesto tradicionalne govorne telefonije, besedilnih sporočil (SMS) in elektronske pošte vedno bolj uporabljajo funkcionalno ekvivalentne spletne storitve, na primer internetno telefonijo (VoIP), storitve sporočanja in spletno elektronsko pošto. Da bi bili končni uporabniki in njihove pravice pri uporabi funkcionalno ekvivalentnih storitev učinkovito in enakovredno zaščiteni, v prihodnost usmerjena opredelitev elektronskih komunikacijskih storitev ne bi smela temeljiti izključno na tehničnih parametrih, temveč bi morala izhajati iz funkcionalnega pristopa. Obseg potrebne ureditve bi moral zadostovati za doseganje njenih ciljev splošnega interesa. Medtem ko je prenos signalov še vedno pomemben parameter za opredeljevanje storitev, ki spadajo na področje uporabe te direktive, bi morala opredelitev vključevati tudi druge storitve, ki omogočajo komunikacijo. S stališča končnega uporabnika ni pomembno, ali ponudnik omogoča prenos signalov ali poteka komunikacija prek storitve dostopa do interneta. Opredelitev elektronskih komunikacijskih storitev bi morala zato obsegati tri vrste storitev, ki se lahko deloma prekrivajo, in sicer storitev dostopa do interneta v skladu z opredelitvijo iz točke 2 člena 2 Uredbe (EU) 2015/2120 Evropskega parlamenta in Sveta (14), medosebne komunikacijske storitve, kot so opredeljene v tej direktivi, in storitve, ki obsegajo v celoti ali pretežno prenos signalov. Opredelitev elektronskih komunikacijskih storitev bi morala odpraviti neskladnosti, ki so bile ugotovljene pri izvajanju opredelitve kot je veljala pred sprejetjem te direktive, in omogočiti umerjeno uporabo posebnih pravic in obveznosti iz okvira za različne vrste storitev, ki bi ustrezala posameznim določbam. Obdelava osebnih podatkov z elektronskimi komunikacijskim storitvami za namene plačila ali druge namene bi morala biti skladna z Uredbo (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (15).

(16)

Opredelitev elektronskih komunikacijskih storitev zajema storitve, ki se običajno izvajajo za plačilo. V digitalnem gospodarstvu udeleženci na trgu podatkom o uporabnikih vedno bolj pripisujejo denarno vrednost. Elektronske komunikacijske storitve se končnemu uporabniku pogosto zagotovijo ne le za plačilo, temveč čedalje bolj in zlasti v zameno za posredovanje osebnih ali drugih podatkov. Pojem plačila bi moral zato zajemati primere, ko ponudnik storitve od končnega uporabnika zahteva osebne podatke, v smislu Uredbe (EU) 2016/679, ali druge podatke, končni uporabnik pa te podatke zavestno – neposredno ali posredno – posreduje ponudniku. Zajemati bi moral tudi primere, ko končni uporabnik dovoli dostop do informacij, ne da bi jih aktivno posredoval, na primer do osebnih podatkov, vključno z naslovom IP, ali drugih informacij, ki se generirajo samodejno, kot so informacije, ki jih zbirajo in posredujejo piškotki. V skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Sodišče) glede člena 57 PDEU (16) gre za plačilo v smislu PDEU tudi, če ponudnik storitve dobi plačilo od tretje strani in ne od prejemnika storitve. Pojem plačila bi moral zato zajemati tudi situacije, ko je končni uporabnik izpostavljen oglasnim sporočilom kot pogoj za pridobitev dostopa do storitve, ali situacije, v katerih ponudnik storitve prodaja osebne podatke, ki jih je pridobil v skladu z Uredbo (EU) 2016/679.

(17)

Medosebne komunikacijske storitve so storitve, ki omogočajo medosebno in interaktivno izmenjavo informacij, obsegajo pa storitve, kot so tradicionalni govorni klici med dvema posameznikoma, pa tudi vse vrste elektronske pošte, storitve sporočanja in skupinski klepet. Medosebne komunikacijske storitve obsegajo samo komunikacijo med končnim – torej ne potencialno neskončnim – številom posameznikov, te posameznike pa izbere pobudnik komunikacije. Komunikacija med pravnimi osebami bi morala spadati v opredelitev, kadar fizične osebe delujejo v imenu teh pravnih oseb ali so udeležene vsaj na eni strani komunikacije. Interaktivna komunikacija vključuje možnost, da prejemnik informacij odgovori. Storitve, ki ne ustrezajo tem pogojem, na primer linearna radiodifuzija, video na zahtevo, spletna mesta, družabna omrežja, blogi ali izmenjava informacij med napravami, se ne bi smele šteti za medosebne komunikacijske storitve. V izjemnih okoliščinah se kot medosebne komunikacijske storitve ne bi smele šteti storitve, pri katerih je možnost medosebne in interaktivne komunikacije manj pomembna in zgolj spremljevalna funkcija druge storitve in se iz objektivnih tehničnih razlogov ne more uporabljati brez navedene glavne storitve, njena vključitev v storitev pa ni namenjena izogibanju pravilom, ki urejajo elektronske komunikacijske storitve. Kot elementa za izvzetje iz opredelitve bi se morala izraza „manj pomembna“ in „zgolj spremljevalna“ razlagati ozko in z objektivnega vidika končnega uporabnika. Funkcija medosebne komunikacije bi lahko veljala za manj pomembno, kadar je za končnega uporabnika objektivno malo uporabna in kadar jo končni uporabniki dejansko komajda uporabljajo. Primer funkcije, ki bi jo lahko smatrali izven okvira opredelitve medosebnih komunikacijskih storitev, bi lahko načeloma bili komunikacijski kanali pri spletnih igrah, in sicer glede na funkcije komunikacijskega mehanizma storitve.

(18)

Medosebne komunikacijske storitve, ki uporabljajo številke iz nacionalnih ali mednarodnih načrtov oštevilčenja, so povezane z javno dodeljenimi številskimi viri. Te medosebne komunikacijske storitve na podlagi številke obsegajo tako storitve, ki so jim dodeljene številke končnih uporabnikov, da se zagotovi povezljivost med koncema, kot tudi storitve, ki končnim uporabnikom omogočajo, da stopijo v stik z osebami, ki so jim te številke dodeljene. Uporaba številke kot identifikatorja ne bi smela šteti za enakovredno uporabi številke za povezavo z javno dodeljenimi številkami, zato sama po sebi ne bi smela zadoščati za opredelitev medosebne komunikacijske storitve na podlagi številke. Za medosebne komunikacijske storitve, neodvisne od številke, bi se morale obveznosti uporabljati samo, kadar je uporaba posebnih regulativnih obveznosti za vse vrste medosebnih komunikacijskih storitev v javnem interesu, ne glede na to, ali za izvajanje storitev uporabljajo številke. Upravičeno je, da se medosebne komunikacijske storitve na podlagi številke obravnavajo drugače, saj potekajo v javno zagotovljenem interoperabilnem sistemu in imajo torej koristi od njega.

(19)

Za regulativne namene pomeni omrežna priključna točka mejo med regulativnim okvirom za elektronska komunikacijska omrežja in storitve ter pravno ureditvijo telekomunikacijske terminalske opreme. Za opredelitev lokacije omrežne priključne točke je odgovoren nacionalni regulativni organ. Glede na prakso nacionalnih regulativnih organov in množico fiksnih in brezžičnih topografij bi moral Organ evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije (BEREC) v tesnem sodelovanju s Komisijo sprejeti skupne pristope k opredelitvi omrežnih priključnih točk v skladu s to direktivo v različnih konkretnih okoliščinah.

(20)

Tehnični razvoj omogoča končnim uporabnikom dostop do služb za pomoč v sili prek govornih klicev, pa tudi prek drugih medosebnih komunikacijskih storitev. Pojem komunikacije v sili bi moral zato obsegati vse medosebne komunikacijske storitve, ki omogočajo dostop do služb za pomoč v sili. Temelji na elementih sistema klica v sili, ki so že določeni v pravu Unije, in sicer na centrih za obveščanje in najprimernejših centrih za obveščanje, kot so opredeljeni v Uredbi (EU) 2015/758 Evropskega parlamenta in Sveta (17), ter službah za ukrepanje ob nesrečah, kot so opredeljene v Delegirani uredbi Komisije (EU) št. 305/2013 (18).

(21)

Nacionalni regulativni organi in drugi pristojni organi bi morali ravnati po harmoniziranih skupnih ciljih in načelih za podporo svojemu delu in pri izvajanju svojih nalog po tem regulativnem okviru svoje ukrepe po potrebi uskladiti z organi drugih držav članic in z BEREC-om.

(22)

Naloge, ki so pristojnim organom dodeljene s to direktivo, prispevajo k izpolnjevanju širšega okvira politik na področju kulture, zaposlovanja, okolja, socialne kohezije in prostorskega načrtovanja.

(23)

Regulativni okvir bi moral imeti poleg izpolnjevanja obstoječih treh primarnih ciljev spodbujanja konkurence, notranjega trga in interesov končnih uporabnikov tudi dodaten cilj glede povezljivosti, izražen glede na učinek: širok dostop do zelo visokozmogljivih omrežij in njihovo uporabo za vse državljane Unije in podjetja Unije na podlagi razumne cene in izbire, učinkovite in poštene konkurence, odprtih inovacij, učinkovite uporabe radiofrekvenčnega spektra, skupnih pravil in predvidljivih regulativnih pristopov na notranjem trgu ter potrebnih sektorskih pravil za zaščito interesov državljanov Unije. Za države članice, nacionalne regulativne in druge pristojne organe ter deležnike ta cilj glede povezljivosti na eni strani pomeni prizadevanja za gospodarsko vzdržna omrežja in storitve s čim večjo možno zmogljivostjo na določenem območju in na drugi prizadevanja za teritorialno kohezijo v smislu združevanja zmogljivosti, ki so na voljo na različnih območjih.

(24)

Napredek pri uresničevanju splošnih ciljev te direktive bi bilo treba podpreti z zanesljivim sistemom stalnega ocenjevanja in primerjave, s strani Komisije, uspešnosti držav članic glede razpoložljivosti zelo visokozmogljivih omrežij za vsa najpomembnejša gibala socialno-ekonomskega razvoja, kot so šole, prometna vozlišča in glavni izvajalci javnih storitev ter digitalno intenzivna podjetja, glede razpoložljivosti neprekinjene pokritosti z omrežjem 5G na mestnih območjih in ob glavnih kopenskih prometnih oseh ter glede razpoložljivosti elektronskih komunikacijskih omrežij, ki so zmožna zagotoviti vsaj 100 Mb/s in ki jih je mogoče takoj nadgraditi do gigabitnih hitrosti, za vsa gospodinjstva v vseh državah članicah. Zato bi morala Komisija še naprej spremljati uspešnost držav članic, med drugim na primer indekse, ki povzemajo relevantne kazalnike uspešnosti Unije na digitalnem področju, s katerimi se spremlja napredek držav članic pri digitalni konkurenčnosti, kot je indeks digitalnega gospodarstva in družbe, in po potrebi določiti nove metode in nova objektivna, konkretna in količinsko opredeljiva merila za primerjanje učinkovitosti držav članic.

(25)

Načelo, da bi morale države članice uporabljati pravo Unije na tehnološko nevtralen način, kar pomeni, da nacionalni regulativni ali drugi pristojni organ določene tehnologije ne bi niti predpisal niti njeni uporabi ne daje prednosti pred drugimi tehnologijami, ne izključuje sprejetja sorazmernih ukrepov za pospeševanje nekaterih posebnih storitev, kadar je to upravičeno za doseganje ciljev regulativnega okvira, na primer digitalne televizije kot sredstva za povečanje učinkovitosti radiofrekvenčnega spektra. Poleg tega to načelo ne izključuje upoštevanja dejstva, da imajo nekateri mediji za prenos podatkov fizične in arhitekturne lastnosti, ki so lahko boljše v smislu kakovosti storitve, zmogljivosti, stroškov vzdrževanja, energetske učinkovitosti, prožnosti pri uporabi, zanesljivosti, vzdržljivosti in nadgradljivosti ter končno tudi delovanja, kar se lahko odraža pri ukrepih, sprejetih za izpolnjevanje različnih regulativnih ciljev.

(26)

Učinkovite naložbe in konkurenco bi bilo treba spodbujati skupaj, da se povečajo gospodarska rast, inovacije in možnosti izbire za potrošnike.

(27)

Konkurenca se lahko najbolje spodbuja z ekonomsko učinkovito ravnijo vlaganj v novo in obstoječo infrastrukturo, ki so po potrebi dopolnjena z urejanjem, da se doseže učinkovita konkurenca maloprodajnih storitev. Učinkovita raven konkurence, ki temelji na infrastrukturi, je stopnja podvajanja infrastrukture, pri kateri se lahko ob upoštevanju razumnih pričakovanj glede razvoja tržnih deležev razumno pričakuje, da bodo vlagatelji dobili pošteno povračilo.

(28)

Zagotoviti je treba ustrezne spodbude za naložbe v nova zelo visokozmogljiva omrežja, ki podpirajo inovacije v internetnih storitvah z bogato vsebino in okrepile mednarodno konkurenčnost Unije. Taka omrežja lahko zelo koristijo potrošnikom in podjetjem v celotni Uniji. Zato je bistveno spodbujati trajnostne naložbe v razvoj teh novih omrežij, pri tem pa zagotoviti regulativno predvidljivost in skladnost ter tako varovati konkurenco, ker na ravni infrastrukture še vedno ostajajo ozka grla in ovire za vstop na trg, in povečevati možnost izbire za potrošnike.

(29)

Cilj te direktive je, da se ob razvoju konkurence na trgu postopno odpravijo predhodna pravila, specifična za ta sektor, da se na koncu zagotovi, da elektronske komunikacije ureja le konkurenčno pravo. Zaradi močne konkurenčne dinamike na trgih elektronskih komunikacij v zadnjih letih je nujno zagotoviti, da se predhodne regulativne obveznosti naložijo le, kadar na zadevnih trgih ni učinkovite in trajnostne konkurence. Cilj predhodnega regulativnega posredovanja je ustvarjanje koristi za končne uporabnike prek oblikovanja maloprodajnih trgov, ki so učinkovito in trajnostno konkurenčni. Obveznosti na veleprodajnem trgu bi bilo treba naložiti, kadar je verjetno, da eden ali več maloprodajnih trgov brez njih ne bi postal učinkovito konkurenčen. Verjetno je, da bodo nacionalni regulativni organi na podlagi analize trga za vse več maloprodajnih trgov ugotovili, da so konkurenčni celo brez ureditve na veleprodajni ravni, zlasti glede na pričakovane izboljšave na področju inovacij in konkurence. V tem primeru bi moral nacionalni regulativni organ zaključiti, da ureditev na veleprodajni ravni ni več potrebna, in oceniti, ali bi bilo treba za ustrezni veleprodajni trg odpraviti predhodno ureditev. Pri tem bi moral nacionalni regulativni organ upoštevati morebitne učinke vzvoda med veleprodajnimi in povezanimi maloprodajnimi trgi, zaradi česar bi morda bilo treba odpraviti ovire za vstop na ravni infrastrukture, da bi zagotovili dolgoročno konkurenco na maloprodajni ravni.

(30)

Elektronske komunikacije postajajo za vedno več sektorjev nepogrešljive. Internet stvari kaže, kako se prenos radijskih signalov, na katerem temeljijo elektronske komunikacije, še naprej razvija in oblikuje družbeno in poslovno realnost. Da bi v čim večji možni meri izkoristili ta razvoj, je treba uvesti in usmerjati nove brezžične komunikacijske tehnologije in aplikacije na področju upravljanja radiofrekvenčnega spektra. Ker se povečuje tudi povpraševanje po drugih tehnologijah in aplikacijah, ki so odvisne od radiofrekvenčnega spektra, in ker je te tehnologije in aplikacije mogoče izboljšati z integracijo elektronskih komunikacij ali kombiniranjem z njimi, bi se moral pri upravljanju radiofrekvenčnega spektra po potrebi uporabljati medsektorski pristop, da se izboljša učinkovita uporaba radiofrekvenčnega spektra.

(31)

Strateško načrtovanje, koordinacija in po potrebi harmoniziranju na ravni Unije lahko prispevajo k temu, da uporabniki radiofrekvenčnega spektra do konca izkoristijo notranji trg in da so lahko interesi Unije po vsem svetu učinkovito zaščiteni. Zato bi moralo biti mogoče, po potrebi, sprejeti večletne programe za politiko radiofrekvenčnega spektra. Prvi takšen program, ki je določil usmeritve in cilje politike za strateško načrtovanje in harmoniziranje uporabe radiofrekvenčnega spektra v Uniji, je bil vzpostavljen s Sklepom št. 243/2012/EU Evropskega parlamenta in Sveta (19). Moralo biti mogoče, da se navedene usmeritve in cilji politike v skladu s to direktivo nanašajo na razpoložljivost in učinkovito uporabo radiofrekvenčnega spektra, ki je potreben za vzpostavitev in delovanje notranjega trga.

(32)

Nacionalne meje so vedno manj pomembne pri določanju optimalne uporabe radiofrekvenčnega spektra. Zaradi nepotrebne razdrobljenosti nacionalnih politik so stroški za uporabnike radiofrekvenčnega spektra višji, njihove priložnosti na trgu izgubljene, lahko pa se tudi upočasnijo inovacije, kar bi škodilo pravilnemu delovanju notranjega trga ter vplivalo na potrošnike in celotno gospodarstvo.

(33)

Določbe o upravljanju radiofrekvenčnega spektra iz te direktive bi morale biti skladne z delom mednarodnih in regionalnih organizacij, ki se ukvarjajo z upravljanjem radiofrekvenčnega spektra, kot sta Mednarodna telekomunikacijska zveza (ITU) in Evropska konferenca poštnih in telekomunikacijskih uprav (CEPT), da se zagotovi učinkovito upravljanje in harmoniziranje uporabe radiofrekvenčnega spektra v vsej Uniji ter med državami članicami in drugimi člani ITU.

(34)

V skladu z načelom ločevanja regulativnih in obratovalnih funkcij bi morale države članice zajamčiti neodvisnost nacionalnih regulativnih in drugih pristojnih organov, da bi zagotovile nepristranskost njihovih odločitev. Ta zahteva po neodvisnosti ne posega v institucionalno avtonomijo in ustavne obveznosti držav članic niti v načelo nevtralnosti v zvezi s pravili držav članic o ureditvi lastninskopravnih razmerij iz člena 345 PDEU. Nacionalni regulativni in drugi pristojni organi bi morali imeti pri opravljanju svojih nalog na voljo vse potrebne vire glede zaposlovanja, strokovnega znanja in izkušenj ter finančnih sredstev.

(35)

Nekatere naloge na podlagi direktive, kot je predhodna regulacija trga, vključno z naložitvijo obveznosti za dostop in medomrežno povezovanje, in reševanje sporov med podjetji, bi morali opravljati zgolj nacionalni regulativni organi, in sicer organi, ki so neodvisni od sektorja in zunanjih posegov ali političnega pritiska. Če ni drugače določeno, bi morale države članice imeti možnost, dodeliti druge regulativne naloge, določene v tej direktivi, bodisi nacionalnim regulativnim organom bodisi drugim pristojnim organom. Pri prenosu bi si morale države članice prizadevati za stabilnost pristojnosti nacionalnih regulativnih organov, kar zadeva naloge, ki so bile dodeljene ob prenosu regulativnega okvira Unije za elektronske komunikacije, kot je bil spremenjen leta 2009, zlasti tistih, ki so povezane s konkurenco na trgu ali vstopom na trg. Kadar so naloge dodeljene drugim pristojnim organom, bi se morali ti drugi pristojni organi pred sprejetjem odločitev posvetovati z nacionalnimi regulativnimi organi. V skladu z načelom dobrega sodelovanja bi si morali nacionalni regulativni in drugi pristojni organi pri opravljanju svojih nalog izmenjevati informacije.

(36)

Ta direktiva ne vsebuje materialnopravnih določb o dostopu do odprtega interneta ali o gostovanju in ne posega v dodelitev pristojnosti nacionalnim regulativnim organom iz Uredbe (EU) št. 531/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (20) in Uredbe (EU) 2015/2120. Vendar ta direktiva poleg tega določa, da so nacionalni regulativni organi pristojni tudi za ocenjevanje in pozorno spremljanje vprašanj glede dostopa na trg in konkurence, ki bi lahko vplivala na pravico končnih uporabnikov do dostopa do odprtega interneta.

(37)

Neodvisnost nacionalnih regulativnih organov je bila okrepljena v letu 2009 zaključenem pregledu regulativnega okvira za elektronske komunikacije, da bi se zagotovila učinkovitejša uporaba regulativnega okvira ter povečala njihova pooblastila in predvidljivost njihovih odločitev. V ta namen je bilo treba v nacionalni zakonodaji dodati izrecno določbo, s katero se je zagotovilo, da je nacionalni regulativni organ pri opravljanju svojih nalog zavarovan pred zunanjimi posegi ali političnim pritiskom, ki bi lahko ogrozili neodvisno presojo zadev, ki jih obravnava. Zaradi takšnega zunanjega vpliva ni primerno, da bi nacionalni zakonodajni organ deloval kot nacionalni regulativni organ v regulativnem okviru. V ta namen je bilo treba vnaprej določiti pravila o razlogih za razrešitev vodje nacionalnega regulativnega organa, da bi se odpravil kakršen koli razumen dvom v neodvisnost tega organa in v njegovo neodvisnost od zunanjih dejavnikov. V izogib arbitrarnim razrešitvam bi moral imeti razrešeni član pravico, da zahteva, da pristojna sodišča preverijo, ali obstajajo utemeljeni razlogi za razrešitev, kot so določeni v tej direktivi. Razrešitev bi se morala nanašati samo na osebne ali poklicne kvalifikacije vodje ali člana. Pomembno je, da imajo nacionalni regulativni organi svoj proračun, ki jim omogoča predvsem zaposlitev zadostnega števila usposobljenega osebja. Za zagotovitev preglednosti bi bilo treba ta proračun vsako leto objaviti. V okviru svojega proračuna bi morali imeti avtonomijo pri upravljanju svojih človeških virov in finančnih sredstev. Za zagotovitev nepristranskosti bi morale države članice, ki ohranijo lastništvo ali nadzor nad podjetji, ki prispevajo v proračun nacionalnih regulativnih ali drugih pristojnih organov prek upravnih pristojbin, poskrbeti za učinkovito strukturno ločevanje dejavnosti, ki so povezane z izvajanjem lastništva ali nadzora, in dejavnosti, ki so povezane z nadzorom proračuna.

(38)

Treba je nadalje okrepiti neodvisnost nacionalnih regulativnih organov, da bi zagotovili neodvisnost njihovega vodstva in članov od zunanjih pritiskov, in sicer z določitvijo minimalnih kvalifikacij, potrebnih za imenovanje, in minimalnega trajanja njihovega mandata. Poleg tega bi morale države članice razmisliti o omejitvi možnosti podaljšanja mandata vodje ali članov upravnega odbora ter določiti ustrezen sistem rotacije za upravni odbor in višje vodstvo, da se zmanjša tveganje regulativne zlorabe, zagotovi kontinuiteta in okrepi neodvisnost. To bi se lahko na primer uredilo tako, da se prvi člani kolegijskega organa imenujejo za različno dolga obdobja, zato da se njihovi mandati in mandati njihovih naslednikov ne bi iztekli ob istem času.

(39)

Nacionalni regulativni organi bi morali odgovarjati za to, kako opravljajo svoje naloge, in o tem poročati. Praviloma bi morali poročati letno in ne na podlagi ad hoc zahtevkov za poročanje, ki bi lahko omejili neodvisnost organov ali jih ovirali pri opravljanju nalog, če so nesorazmerni. V skladu z nedavno sodno prakso Sodišča (21) lahko obsežne ali brezpogojne obveznosti poročanja posredno vplivajo na neodvisnost organa.

(40)

Države članice bi morale nacionalne regulativne organe in druge pristojne organe sporočiti Komisiji. Za organe, ki podeljujejo pravice do poti, bi moralo biti mogoče, da zadošča navedba enotne informacijske točke, vzpostavljene v skladu z Direktivo 2014/61/EU Evropskega parlamenta in Sveta (22).

(41)

Za odobritev zagotavljanja elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev bi se moral uporabljati najmanj zahteven sistem odobritev, da se spodbudi razvoj novih komunikacijskih storitev ter vseevropskih komunikacijskih omrežij in storitev, ponudnikom storitev in potrošnikom pa omogoči, da izkoristijo ekonomijo obsega na notranjem trgu.

(42)

Koristi notranjega trga se lahko za ponudnike storitev in končne uporabnike najbolje dosežejo s splošno odobritvijo za elektronska komunikacijska omrežja in elektronske komunikacijske storitve, razen medosebnih komunikacijskih storitev, neodvisnih od številke, ne da bi se zahtevala posebna odločba ali upravni akt nacionalnega regulativnega organa ter z omejitvijo postopkovnih zahtev na deklaratorno uradno obvestilo. Kadar države članice od ponudnikov elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev zahtevajo uradno obvestilo o začetku izvajanja njihove dejavnosti, zaradi takšnih uradnih obvestil ne bi smeli nastati upravni stroški za ponudnike, predložila pa bi se lahko prek vstopne točke na spletnem mestu pristojnih organov. Da bi podprli učinkovito čezmejno usklajevanje, zlasti za vseevropske operaterje, bi moral BEREC vzpostaviti in vzdrževati zbirko podatkov teh uradnih obvestil. Pristojni organi bi morali BEREC-u posredovati le popolna uradna obvestila. Države članice ne bi smele na noben način ovirati zagotavljanja omrežij ali storitev, tudi če je bilo predloženo nepopolno uradno obvestilo.

(43)

Uradno obvestilo bi moralo vsebovati samo izjavo o namenih ponudnika, da bo začel zagotavljati elektronska komunikacijska omrežja in storitve. Od ponudnika bi se moralo zahtevati, da taki izjavi priloži le informacije iz te direktive. Države članice ne bi smele naložiti dodatnih ali ločenih zahtev glede uradnega obveščanja.

(44)

Za razliko od drugih kategorij elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev, kot so opredeljene v tej direktivi, se za medosebne komunikacijske storitve, neodvisne od številke, ne uporabljajo javni številski viri, prav tako pa tudi ne potekajo v javno zagotovljenem interoperabilnem sistemu. Zato ni primerno, da bi se za take vrste storitev uporabljal režim splošne odobritve.

(45)

Pri podelitvi pravic uporabe radiofrekvenčnega spektra, številskih virov ali pravic do namestitve zmogljivosti bi morali pristojni organi podjetja, katerim take pravice podelijo, obvestiti o ustreznih pogojih. Države članice bi morale imeti možnost, da takšne pogoje za uporabo radiofrekvenčnega spektra določijo v individualnih pravicah uporabe ali v splošni odobritvi.

(46)

Splošna odobritev bi morala vsebovati samo pogoje, ki so značilni za področje elektronskih komunikacij. Ne bi smela vključevati pogojev, ki se že uporabljajo na podlagi druge obstoječe nacionalne zakonodaje, ki ni značilna za področje komunikacij, zlasti glede varstva potrošnikov. Pristojni organi bi morali imeti možnost, da na primer podjetja obvestijo o veljavnih okoljskih zahtevah in zahtevah prostorskega načrtovanja. Pogoji, naloženi na podlagi splošne odobritve, ne vplivajo na določitev prava, ki se uporablja v skladu z Uredbo (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (23).

(47)

Pogoji, ki bi lahko bili vezani na splošne odobritve, bi morali vsebovati tudi posebne pogoje o dostopnosti za končne uporabnike invalide in o potrebi po medsebojnem obveščanju javnih organov in služb za pomoč v sili in njihovem obveščanju širše javnosti pred in med večjimi nesrečami ter po njih.

(48)

V take odobritve je treba izrecno vključiti pravice in obveznosti podjetij iz splošnih odobritev, da se po vsej Uniji zagotovijo enaki konkurenčni pogoji in omogočijo čezmejna pogajanja o medomrežnem povezovanju javnih elektronskih komunikacijskih omrežij.

(49)

Splošna odobritev daje podjetjem, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja in storitve za javnost, pravico, da se pogajajo o medomrežnem povezovanju pod pogoji iz te direktive. Podjetja, ki ne zagotavljajo elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev za javnost, temveč za druge uporabnike, se lahko pogajajo o medomrežnem povezovanju pod komercialnimi pogoji.

(50)

Pristojni organi bi morali pri določanju pogojev, ki jih povezujejo s splošno odobritvijo, in uveljavljanju upravnih pristojbin ustrezno upoštevati situacije, v katerih elektronska komunikacijska omrežja ali storitve ponujajo fizične osebe na neprofitni podlagi. Pri elektronskih komunikacijskih omrežjih in storitvah, ki se ne zagotavljajo za javnost, je primerno, da se določi manj pogojev, če sploh, in da so manj strogi v primerjavi s pogoji, ki so upravičeni za elektronska komunikacijska omrežja in storitve, ki se zagotavljajo za javnost.

(51)

Posebne obveznosti, naložene podjetjem, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja in elektronske komunikacijske storitve, v skladu s pravom Unije zaradi njihove določitve kot podjetja s pomembno tržno močjo, kot je opredeljeno v tej direktivi, bi se morale naložiti ločeno od splošnih pravic in obveznosti iz splošne odobritve.

(52)

Možno je, da podjetja, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja in storitev potrebujejo potrdilo o svojih pravicah v okviru splošne odobritve za medomrežno povezovanje in pravicah do poti, zlasti zaradi lažjih pogajanj z regionalnimi ali lokalnimi upravami ali ponudniki storitev v drugih državah članicah. Zato bi morali pristojni organi podjetjem izdati izjave, bodisi na zahtevo bodisi kot samodejni odgovor na uradno obvestilo v okviru splošne odobritve. Take izjave same po sebi ne bi smele pomeniti upravičenosti do pravic, prav tako pa od takšne izjave ne bi smele biti odvisne nobene pravice iz splošne odobritve, pravice uporabe ali uveljavljanje takih pravic.

(53)

Obstajati bi morala možnost, da se podjetjem, ki zagotavljajo elektronske komunikacijske storitve naložijo upravne pristojbine za financiranje dejavnosti nacionalnega regulativnega ali drugega pristojnega organa za upravljanje splošnega odobritvenega sistema in podeljevanje pravic uporabe. S takimi pristojbinami bi se morali kriti le dejanski upravni stroški za te dejavnosti. Zato bi bilo treba pri prihodkih in izdatkih nacionalnih regulativnih in drugih pristojnih organov zagotoviti preglednost z vsakoletnim poročanjem o skupni vsoti zbranih pristojbin in nastalih upravnih stroškov, da bodo lahko podjetja preverila njihovo uravnoteženost.

(54)

Sistemi za upravne pristojbine ne bi smeli izkrivljati konkurence ali povzročati ovir za vstop na trg. S sistemom splošne odobritve je nemogoče posameznim podjetjem nalagati upravne stroške in s tem pristojbine, razen za podelitev pravic uporabe številskih virov, radiofrekvenčnega spektra in pravic do namestitve zmogljivosti. Vse veljavne upravne pristojbine bi morale biti v skladu z načeli sistema splošne odobritve. Primer pravične, preproste in pregledne alternative za ta merila določanja pristojbin bi bil lahko prihodkovno naravnani delitveni ključ. Kadar so upravne pristojbine zelo nizke, bi bile lahko primerne tudi pavšalne dajatve ali dajatve, sestavljene na podlagi pavšala in prihodkovnega elementa. Če se sistem splošne odobritve uporablja tudi za podjetja z zelo majhnim tržnim deležem, na primer lokalne ponudnike omrežnih storitev ali ponudnike storitev, katerih poslovni model ustvarja zelo omejene prihodke, tudi v primeru večjega prodora na trg v smislu obsega, bi morale države članice preučiti možnost določitve ustreznega praga de minimis za zaračunavanje upravnih pristojbin.

(55)

Države članice bodo morda morale spremeniti pravice, pogoje, postopke, dajatve in pristojbine, ki so povezani s splošnimi odobritvami in pravicami uporabe, če je to objektivno utemeljeno. O teh predlaganih spremembah bi bilo treba pravilno in pravočasno obvestiti vse zainteresirane strani, da lahko ustrezno izrazijo svoja stališča. V primeru manjših sprememb obstoječih pravic do namestitve zmogljivosti ali pravic uporabe radiofrekvenčnega spektra ali številskih virov bi se bilo treba izogibati nepotrebnim postopkom, če take spremembe ne vplivajo na interese tretjih strani. Manjše spremembe pravic in obveznosti so spremembe, ki so večinoma upravne, ne spreminjajo narave splošnih odobritev in individualnih pravic uporabe in zato ne morejo povzročiti konkurenčne prednosti v primerjavi za druga podjetja.

(56)

Glede na pomembnost pravne varnosti in da se spodbudi regulativna predvidljivost, da se ustvari varno okolje za naložbe, zlasti za nove brezžične širokopasovne komunikacije, bi morala vsaka omejitev ali odvzem obstoječih pravic uporabe radiofrekvenčnega spektra ali številskih virov ali pravic do namestitve zmogljivosti temeljiti na predvidljivih in preglednih razlogih in postopkih. Zato bi se lahko določile strožje zahteve ali mehanizem za uradno obveščanje, zlasti če so bile pravice uporabe dodeljene na podlagi konkurenčnega ali primerjalnega postopka in v primeru harmoniziranih radiofrekvenčnih pasov, ki naj bi se uporabljali za brezžične širokopasovne elektronske komunikacijske storitve (v nadaljnjem besedilu: brezžične širokopasovne storitve). Razlogi, ki se sklicujejo na uspešno in učinkovito uporabo radiofrekvenčnega spektra in tehnološki razvoj, bi lahko pogosto temeljili na tehničnih izvedbenih ukrepih, sprejetih na podlagi Odločbe 676/2002/ES Evropskega parlamenta in Sveta (24). Kadar je treba splošne odobritve in individualne pravice uporabe radiofrekvenčnega spektra omejiti, odvzeti ali spremeniti brez soglasja imetnika pravic, se to lahko stori po posvetovanju z zainteresiranimi stranmi, razen če so predlagane spremembe manjše. Omejitev ali odvzem splošnih odobritev ali pravic ima lahko pomembne posledice za njihove imetnike, zato bi morali pristojni organi pred sprejetjem teh ukrepov ravnati še posebej skrbno in vnaprej oceniti potencialno škodo, ki bi jo lahko povzročili.

(57)

Da bi lahko nacionalni regulativni organi, drugi pristojni organi ter BEREC učinkovito opravljali svoje naloge, morajo pridobiti informacije od udeležencev na trgu, vključno z oceno skladnosti splošnih pogojev s to direktivo, pri čemer bi ti pogoji med ocenjevanjem skladnosti še vedno veljali. Izjemoma bo morda treba tudi pridobiti informacije od drugih podjetij, ki delujejo v sektorjih, tesno povezanih s sektorjem elektronskih komunikacijskih storitev, kot so ponudniki vsebin, ki imajo informacije, ki bi jih regulativni in drugi pristojni organi ter BEREC lahko potrebovali za opravljanje svojih nalog v skladu s pravom Unije. Take informacije bo morda treba zbirati tudi v imenu Komisije, da bi ta lahko izpolnila svoje obveznosti v skladu s pravom Unije. Zahtevki za informacije bi morali biti sorazmerni in za podjetja ne bi smeli pomeniti prevelikega bremena. Informacije, ki jih zbirajo nacionalni regulativni organi in drugi pristojni organi, bi morale biti dostopne javnosti, razen če so zaupne v skladu z nacionalnimi pravili o javnem dostopu do informacij ter zanje veljajo pravila Unije in nacionalna pravila o poslovni tajnosti.

(58)

Da bi lahko nacionalni regulativni organi učinkovito opravljali svoje regulativne naloge, bi morali podatki, ki jih pridobijo, vključevati računovodske podatke o maloprodajnih trgih, ki so povezani z veleprodajnimi trgi, na katerih ima podjetje, ki je določeno kot podjetje s pomembno tržno močjo, in ki jih kot take ureja nacionalni regulativni organ. Podatki bi morali vključevati tudi podatke, ki nacionalnim regulativnim organom omogočajo oceno skladnosti s pogoji, vezanimi na pravice uporabe, in možnega učinka načrtovanih posodobitev ali sprememb topologije omrežja na razvoj konkurence ali na veleprodajne izdelke, ki so dostopni drugim stranem. Informacije o izpolnjevanju obveznosti glede pokritosti, ki so vezane na pravice uporabe radiofrekvenčnega spektra, so ključnega pomena za zagotovitev celovitosti geografskih pregledov postavitve omrežja. Zato bi moral imeti pristojni organ možnost zahtevati, da so predložene informacije razčlenjene na lokalni ravni in imajo stopnjo podrobnosti, ki omogoča geografski pregled omrežij.

(59)

Da bi ponudnikom omrežij in storitev ter zadevnemu pristojnemu organu olajšali breme poročanja in obveščanja, bi morale biti takšne obveznosti sorazmerne, objektivno utemeljene in omejene na to, kar je nujno potrebno. Zlasti se je treba izogibati podvajanju zahtevkov za informacije s strani pristojnega organa in BEREC-a ter sistematičnemu in rednemu dokazovanju izpolnjevanja vseh pogojev iz splošne odobritve ali pravice uporabe. Podjetja bi se morala zavedeti, za kakšen namen naj bi se uporabljale informacije, ki se zahtevajo. Posredovanje informacij ne bi smelo biti pogoj za dostop na trg. Od ponudnikov elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev se za statistične namene lahko zahteva uradno obvestilo, ko prenehajo opravljati svojo dejavnost.

(60)

Obveznosti držav članic, da zagotovijo informacije zaradi varovanja interesov Unije v skladu z mednarodnimi sporazumi, ter obveznosti poročanja v skladu s pravom, ki ni specifično za področje elektronskih komunikacij, kot je na primer konkurenčno pravo, bi morale ostati nedotaknjene.

(61)

Moralo bi biti mogoče izmenjati informacije, ki jih pristojni organ obravnava kot zaupne v skladu s pravili Unije in nacionalnimi pravili o poslovni tajnosti in o varstvu osebnih podatkov, s Komisijo, BEREC-om in katerimi koli drugimi organi, če je taka izmenjava potrebna za izvajanje nacionalnega prava, ki prenaša to direktivo. Izmenjane informacije bi morale biti omejene na obseg, ki ustreza namenu take izmenjave in je sorazmeren z njim.

(62)

Širokopasovna elektronska komunikacijska omrežja so vedno bolj raznovrstna, kar zadeva tehnologijo, topologijo, uporabljeni medij in lastništvo. Zato se morajo regulativni posegi zanašati na podrobne informacije glede uvajanja omrežja, da bodo učinkoviti in usmerjeni na področja, kjer so potrebni. Te informacije so bistvene za spodbujanje naložb, povečevanje povezljivosti po vsej Uniji in zagotavljanje informacij vsem ustreznim organom in državljanom. Vključevati bi morale raziskave glede postavitve zelo visokozmogljivih omrežij ter večjih nadgradenj ali razširitev obstoječih bakrenih in drugih omrežij, ki v vseh pogledih niso nujno enako zmogljiva kot zelo visokozmogljiva omrežja (npr. postavitev optike do omarice v povezavi z aktivnimi tehnologijami, kot je vektorizacija). Zadevne napovedi bi morale zajemati obdobja do treh let. Stopnja podrobnosti in ozemeljska granularnost informacij, ki naj bi jih pridobili pristojni organi, bi morali ustrezati specifičnemu regulativnemu cilju in biti primerni za regulativni namen, ki naj bi ga dosegli. Zato se bo tudi velikost ozemeljske enote razlikovala od države do države glede na regulativne potrebe v specifičnih nacionalnih okoliščinah in razpoložljivost lokalnih podatkov. Raven 3 v nomenklaturi statističnih teritorialnih enot (NUTS) v večini okoliščin verjetno ne bo dovolj majhna ozemeljska enota. Nacionalni regulativni in drugi pristojni organi bi se morali ravnati po smernicah BEREC-a za najboljšo prakso pri izvajanju takih nalog, te smernice pa bodo lahko temeljile na obstoječih izkušnjah nacionalnih regulativnih in/ali drugih pristojnih organov pri izvajanju geografskih pregledov o uvedbi omrežij. Brez poseganja v zahteve glede poslovne tajnosti bi morali dati pristojni organi informacije, ki jih pridobijo pri takšnih pregledih, – kadar še niso na voljo na trgu – neposredno na voljo v odprtem formatu v skladu z Direktivo 2003/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta (25) in brez omejitev za njihovo ponovno uporabo ter dati končnim uporabnikom na voljo orodja v zvezi s kakovostjo storitev, da bi bili ti bolje seznanjeni z razpoložljivimi storitvami povezljivosti. Pri pridobivanju teh informacij bi morali vsi zadevni organi spoštovati načelo zaupnosti in si prizadevati, da nobeno podjetje ne postavijo v slabši konkurenčni položaj.

(63)

Premostitev digitalne vrzeli v Uniji je bistvena, da bi vsem državljanom Unije omogočili dostop do internetnih in digitalnih storitev. Zato bi morali imeti ustrezni organi v primeru specifičnih in natančno opredeljenih območij možnost, da podjetja in javne organe pozovejo, naj sporočijo namero o postavitvi zelo visokozmogljivih omrežij na teh območjih, s čimer bi dobili dovolj časa za premišljen odgovor. Informacije, vključene v napovedih, bi morale odsevati gospodarske možnosti sektorja elektronskih komunikacijskih omrežij in predvidene naložbe podjetij v času, ko so podatki pridobljeni, da bi lahko ugotovili, kakšna povezljivost je na voljo na različnih območjih. Kadar podjetje ali javni organ sporoči namero o postavitvi na nekem območju, bi moralo biti nacionalnemu regulativnemu ali drugemu pristojnemu organu omogočeno, da od drugih podjetij in javnih organov zahteva, da sporočijo, ali nameravajo na zadevnem območju postaviti zelo visokozmogljiva omrežja oziroma bistveno nadgraditi ali razširiti svoje omrežje, da bi imelo hitrost prenosa k sebi vsaj 100 Mb/s. Ta postopek bo podjetjem in javnim organom, ki so izrazili interes za postavitev na zadevnem območju, omogočil preglednost, tako da bodo pri oblikovanju svojih poslovnih načrtov lahko ocenili, kakšno konkurenco lahko pričakujejo od drugih omrežij. Pozitiven učinek takšne preglednosti je odvisen od tega, ali udeleženci na trgu odgovarjajo po resnici in v dobri veri.

(64)

Udeleženci na trgu sicer lahko spremenijo svoje načrte za postavitev iz nepredvidenih, objektivnih in utemeljenih razlogov, vendar bi morali pristojni organi posredovati, med drugim, če to vpliva na javna sredstva, in po potrebi izreči kazni, če je podjetje ali javni organ v teh načrtih zavestno ali iz hude malomarnosti navedel zavajajoče, napačne ali nepopolne informacije. Za namene zadevnih določb o kaznih bi morali za hudo malomarnost šteti primeri, ko podjetje ali javni organ posreduje zavajajoče, napačne ali nepopolne informacije zaradi njegovega ravnanja ali notranje organizacije, ki je občutno pod ravnjo dolžne skrbnosti pri posredovanih informacijah. Veljati bi moralo, da gre za hudo malomarnost tudi takrat, ko podjetje ali javni organ ne ve, da so posredovane informacije zavajajoče, napačne ali nepopolne, vendar bi to moralo vedeti, če bi ravnalo z dolžno skrbnostjo ali z organizacijo poskrbel za dolžno skrbnost. Glede na negativne posledice za konkurenco in projekte, ki se financirajo iz javnih sredstev, je pomembno, da so kazni dovolj odvračilne. Določbe o kaznih ne bi smele posegati v pravico zahtevati nadomestilo za škodo v skladu z nacionalnim pravom.

(65)

Da bi se zagotovile predvidljive razmere za naložbe, bi morali imeti pristojni organi možnost, da podjetjem in javnim organom, ki so zainteresirani za postavitev zelo visokozmogljivih omrežij, posredujejo informacije o tem, ali so na zadevnem območju prisotne ali predvidene druge vrste nadgradnje omrežja, vključno s tistimi, ki imajo hitrost prenosa k sebi manj kot 100 Mb/s.

(66)

Pomembno je, da se nacionalni regulativni in drugi pristojni organi posvetujejo z vsemi zainteresiranimi stranmi o predlaganih odločitvah, jim glede na zahtevnost zadeve zagotovijo dovolj časa za predložitev pripomb in upoštevajo njihova stališča, preden sprejmejo končno odločitev. Da odločitve na nacionalni ravni ne bi negativno vplivale na delovanje notranjega trg ali druge cilje PDEU, bi morali nacionalni regulativni organi obvestiti Komisijo in druge nacionalne regulativne organe tudi o nekaterih osnutkih odločitev in jim tako dati možnost, da dajo pripombe. Primerno je, da se pristojni organi, v primerih, opredeljenih v tej direktivi, posvetujejo z zainteresiranimi stranmi o vseh osnutkih ukrepov, ki vplivajo na trgovino med državami članicami.

(67)

V konkurenčnem okolju bi bilo treba upoštevati stališča zainteresiranih strani, tudi uporabnikov in potrošnikov. Da bi bili interesi državljanov ustrezno upoštevani, bi morale države članice vzpostaviti ustrezen mehanizem posvetovanja. Tak mehanizem bi imel lahko obliko organa, ki bi neodvisno od nacionalnih regulativnih organov in ponudnikov storitev raziskoval vprašanja, ki zadevajo potrošnike, kot so vedenje potrošnikov in mehanizmi za zamenjavo ponudnika, in ki bi deloval na pregleden način ter prispeval k obstoječim mehanizmom za posvetovanje z deležniki. Poleg tega bi se lahko vzpostavil mehanizem za ustrezno sodelovanje pri vprašanjih, povezanih s spodbujanjem zakonite vsebine. Postopki sodelovanja, sprejeti v skladu s tem mehanizmom, pa ne bi smeli dopuščati sistematičnega nadzora nad uporabo interneta.

(68)

Izvensodni postopki za reševanje sporov so lahko hiter in stroškovno učinkovit način za uveljavljanje pravic končnih uporabnikov, zlasti potrošnikov ter mikropodjetij in malih podjetij, kot so opredeljena v Prilogi k Priporočilu Komisije 2003/361/ES (26). Države članice bi morale nacionalnemu regulativnemu organu ali drugemu pristojnemu organu, ki je odgovoren za pravice končnih uporabnikov, ali vsaj enemu neodvisnemu organu, ki je dokazano usposobljen za to področje, omogočiti, da deluje kot organ za alternativno reševanje sporov. Organi v zvezi z reševanjem sporov ne bi smeli biti vezani na nobena navodila. Ker so mnoge države članice vzpostavile postopke reševanja sporov tudi za končne uporabnike, ki niso potrošniki, za katere se Direktiva 2013/11/EU Evropskega parlamenta in Sveta (27) ne uporablja, je smiselno, da se postopek reševanja sporov, specifičen za ta sektor, za potrošnike in, če države članice tako določijo, tudi za druge končne uporabnike, zlasti mikropodjetja in mala podjetja, ohrani. V zvezi z izvensodnim reševanjem sporov bi morale imeti države članice možnost, da ohranijo ali uvedejo pravila, ki presegajo tista iz Direktive 2013/11/EU, da bi zagotovile višjo raven varstva potrošnikov.

(69)

Pri sporih med podjetji v eni državi članici na področju, ki ga ureja ta direktiva, na primer o obveznostih za dostop in medomrežno povezovanje ali o sredstvih za prenos seznamov končnih uporabnikov, bi morala imeti oškodovana stran, ki se je pogajala v dobri veri, vendar ji ni uspelo doseči dogovora, možnost pozvati nacionalni regulativni organ, naj reši spor. Nacionalni regulativni organi bi morali imeti možnost, da stranema predpišejo rešitev. Če nacionalni regulativni organ posreduje pri reševanju spora med ponudniki elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev ali pripadajočih zmogljivosti v državi članici, bi si moral prizadevati za to, da so izpolnjene obveznosti, ki izhajajo iz te direktive.

(70)

Poleg pravice do pritožbe, ki jo določa pravo Unije ali nacionalno pravo, je za rešitev čezmejnih sporov med podjetji, ki zagotavljajo ali so pooblaščena za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev v različnih državah članicah, potreben preprost postopek, ki se sproži na zahtevo katere koli stranke v sporu.

(71)

Ena od pomembnih nalog BEREC-a je, da sprejema mnenja o čezmejnih sporih, kadar je to primerno. Zato bi morali nacionalni regulativni organi pri ukrepih, s katerimi v takih primerih naložijo obveznost podjetju ali drugače razrešijo spor, v celoti upoštevati mnenje BEREC-a.

(72)

Če se države članice pri organizaciji uporabe radiofrekvenčnega spektra na svojem ozemlju ne usklajujejo, to lahko, če države članice ne dosežejo rešitve z dvostranskimi pogajanji, privede do obsežnih motenj, ki lahko močno prizadenejo razvoj enotnega digitalnega trga. Države članice bi morale sprejeti vse potrebne ukrepe, da med njimi ne bi prišlo do čezmejnega in škodljivega motenja. Skupina za politiko radiofrekvenčnega spektra, ustanovljena s Sklepom Komisije 2002/622/ES (28), bi morala biti zadolžena za podporo potrebnemu čezmejnemu usklajevanju in delovati kot forum za reševanje sporov o čezmejnih vprašanjih med državami članicami. Na podlagi rešitve, ki jo predlaga Skupina za politiko radiofrekvenčnega spektra, se v nekaterih okoliščinah zahteva izvedbeni ukrep za dokončno odpravo čezmejnega motenja ali izvršitev usklajene rešitve v okviru prava Unije, o kateri se dogovorijo dve ali več držav članic v dvostranskih pogajanjih. Do velikih težav z motenjem lahko pride tudi zaradi pomanjkanja usklajevanja med državami članicami in državami, ki mejijo na Unijo. Države članice bi morale sprejeti ustrezne ukrepe, da ne bi prišlo do čezmejnega in škodljivega motenja z državami, ki mejijo na Unijo, in v ta namen med seboj sodelovati. Unija bi morala na zahtevo držav članic, ki imajo težave zaradi čezmejnega motenja iz tretjih držav zagotoviti vso podporo tem državam članicam.

(73)

Skupina za politiko radiofrekvenčnega spektra je svetovalna skupina Komisije na visoki ravni, ki je bila ustanovljena s Sklepom 2002/622/ES, da bi prispevala k razvoju notranjega trga in podpirala razvoj politike radiofrekvenčnega spektra na ravni Unije ob upoštevanju gospodarskih, političnih, kulturnih, strateških, zdravstvenih in socialnih vprašanj ter tehničnih parametrov. Sestavljati bi jo morali vodje teles, ki so na splošno politično odgovorni za strateško politiko radiofrekvenčnega spektra. Komisiji naj bi pomagala in svetovala v zvezi s politiko radiofrekvenčnega spektra. Na ta način bi se morala še bolj povečati vidnost politike radiofrekvenčnega spektra na različnih področjih politike Unije, pripomoglo pa naj bi se tudi k zagotavljanju medsektorske usklajenosti na ravni Unije in na nacionalni ravni. Skupina bi morala tudi svetovati Evropskemu parlamentu in Svetu na njuno zahtevo. Poleg tega bi morala biti tudi forum, prek katerega bi države članice usklajevale izpolnjevanje svojih obveznosti, povezanih z radiofrekvenčnim spektrom, iz te direktive, imeti pa bi morala tudi osrednjo vlogo na področjih, ki so ključna za notranji trg, kot sta čezmejno usklajevanje in standardizacija. Lahko bi se ustanovile tudi tehnične ali strokovne delovne skupine, ki bi sodelovale na plenarnih sejah, na katerih visoki predstavniki držav članic in Komisije oblikujejo strateško politiko. Komisija je napovedala, da namerava v šestih mesecih po začetku veljavnosti te direktive spremeniti Sklep 2002/622/ES, da bi odražal nove naloge, podeljene Skupini za politiko radiofrekvenčnega spektra s to direktivo.

(74)

Pristojni organi bi morali spremljati in zagotavljati skladnost s pogoji splošne odobritve in pravicami uporabe ter zlasti zagotavljati dejansko in učinkovito uporabo radiofrekvenčnega spektra in skladnost z obveznostmi pokritosti in kakovosti storitev, in sicer z nalaganjem upravnih kazni v primeru kršitev teh pogojev, vključno z denarnimi kaznimi in sodnimi odredbami ter preklicem pravic uporabe. Podjetja bi morala pristojnim organom zagotoviti čim natančnejše in popolnejše informacije, da bi jim omogočila izvajanje nadzornih nalog.

(75)

Pogoji, vezani na splošne odobritve in individualne pravice uporabe, bi morali biti omejeni na tiste, ki so nujno potrebni za zagotovitev izpolnjevanja zahtev in obveznosti v skladu z nacionalnim pravom in pravom Unije.

(76)

Vsaka stran, v zvezi s katero je pristojni organ sprejel odločitev, bi morala imeti pravico do pritožbe pri organu, neodvisnem od udeleženih strank ter zunanjih posegov ali političnih pritiskov, ki bi lahko ogrozili njegovo neodvisno oceno zadev, ki jih obravnava. Ta organ je lahko sodišče. Poleg tega bi moralo imeti vsako podjetje, ki meni, da njegove vloge za odobritev pravic do namestitve zmogljivosti niso bile obravnavane v skladu z načeli iz te direktive, pravico do pritožbe zoper take odločitve. Ta pritožbeni postopek ne bi smel posegati niti v delitev pristojnosti v pravosodnih sistemih posameznih držav niti v pravice, ki jih imajo pravne ali fizične osebe v skladu z nacionalnim pravom. V vsakem primeru bi morale države članice zagotoviti učinkovit sodni nadzor nad takimi odločitvami.

(77)

Da se zagotovi pravna varnost za akterje na trgu, bi morali pritožbeni organi svoje naloge opravljati učinkovito. Zlasti pritožbeni postopki ne bi smeli biti neupravičeno dolgi. Začasni ukrepi, s katerimi se odloži učinkovanje odločitve pristojnega organa, bi se morali sprejeti le v nujnih primerih, da se prepreči resna in nepopravljiva škoda za stran, ki zahteva te ukrepe, in če je to potrebno zaradi zagotavljanja ravnovesja interesov.

(78)

Pritožbeni organi zelo različno uporabljajo začasne ukrepe za odložitev izvršitve odločitev nacionalnih regulativnih ali drugih pristojnih organov. Da bi bil pristop bolj usklajen, bi bilo treba uporabiti skupne standarde v skladu s sodno prakso Sodišča. Pritožbeni organi bi morali imeti tudi pravico zahtevati informacije, ki jih objavi BEREC. Glede na pomembnost pritožb za splošno delovanje regulativnega okvira bi bilo treba v vseh državah članicah vzpostaviti mehanizem za zbiranje informacij o pritožbah in odločitvah o odložitvi izvršitve odločitev, ki jih sprejmejo pristojni organi, ter za sporočanje teh informacij Komisiji in BEREC-u. Tak mehanizem bi moral zagotoviti, da lahko Komisija ali BEREC z namenom ustvariti podatkovno bazo, od držav članic pridobita besedila odločitev in sodb.

(79)

V interesu državljanov in deležnikov ter da bi vsem zadevnim stranem omogočili, da izrazijo svoja stališča, bi bilo treba povečati preglednost pri uporabi mehanizma Unije za utrditev notranjega trga elektronskih komunikacij, med drugim tako, da se od nacionalnih regulativnih organov zahteva, da vsak osnutek ukrepa objavijo, ko ga sporočijo Komisiji, BEREC-u in nacionalnim regulativnim organom v drugih državah članicah. Vsak tak osnutek ukrepa bi moral biti obrazložen in bi moral vsebovati podrobno analizo.

(80)

Komisija bi morala imeti po tem, ko je v kar največji meri upoštevala mnenje BEREC-a, možnost, da od nacionalnega regulativnega organa zahteva, naj umakne osnutek ukrepa, kadar ta zadeva opredelitev upoštevnih trgov ali določitev podjetij kot podjetij s pomembno tržno močjo in če bi take odločitve povzročile oviro za notranji trg ali bile nezdružljive s pravom Unije in zlasti s cilji politik, za katere bi si morali prizadevati nacionalni regulativni organi. Ta postopek ne posega v postopek uradnega obveščanja iz Direktive (EU) 2015/1535 in posebne pravice Komisije na podlagi PDEU v zvezi s kršitvami prava Unije.

(81)

Za namene konsolidacije notranjega trga elektronskih komunikacij in v okviru postopkov za dosledno uporabo popravnih ukrepov, bi bilo treba opraviti posvetovanje z zainteresiranimi stranmi na nacionalni ravni pred posvetovanjem na ravni Unije, da bi se mnenja zainteresiranih strani odražala v posvetovanju na ravni Unije. Tako bi se izognili drugemu posvetovanju na ravni Unije, ki bi bilo potrebno, če bi bil načrtovani ukrep spremenjen na podlagi nacionalnega posvetovanja.

(82)

Pomembno je, da se regulativni okvir izvede pravočasno. Kadar Komisija sprejme odločitev, s katero od nacionalnega regulativnega organa zahteva umik načrtovanega ukrepa, bi moral nacionalni regulativni organ umakniti svoj osnutek ukrepa ali Komisiji predložiti spremenjeni ukrep. Treba bi bilo določiti rok, v katerem je treba Komisijo uradno obvestiti o spremenjenem ukrepu, da se akterji na trgu seznanijo s trajanjem pregleda trga in da se poveča pravna varnost.

(83)

Mehanizem Unije, ki Komisiji omogoča, da od nacionalnih regulativnih organov zahteva umik načrtovanih ukrepov v zvezi z opredelitvijo trga in določitvijo podjetij, kot podjetij s pomembno tržno močjo, je bistveno prispeval k enotnemu pristopu pri določanju okoliščin, v katerih je mogoče uporabiti predhodno regulacijo in v katerih takšna regulacija velja za podjetja. Na podlagi izkušenj s postopki iz členov 7 in 7a Direktive 2002/21/ES je bilo ugotovljeno, da bi neskladja pri uporabi popravnih ukrepov s strani nacionalnih regulativnih organov pod podobnimi tržnimi pogoji ogrozila notranji trg na področju elektronskih komunikacij. Zato bi morala Komisija in BEREC v okviru svojih pristojnosti sodelovati pri zagotavljanju večje skladnosti pri uporabi popravnih ukrepov glede osnutkov ukrepov, ki so jih predlagali nacionalni regulativni organi. Poleg tega bi morala v primeru osnutkov ukrepov v zvezi z razširitvijo obveznosti preko prve koncentracijske ali razdelilne točke, kadar je potrebno za odpravo velikih in stalnih ekonomskih ali fizičnih ovir za podvajanje, za podjetja ne glede na to, ali so določena kot podjetja s pomembno tržno močjo, ali za regulativno obravnavo novih zelo visokozmogljivih omrežnih elementov imeti Komisija možnost, da od nacionalnega regulativnega organa zahteva, da umakne osnutek ukrepa, kadar se BEREC strinja s pomisleki Komisije. Da bi izkoristili strokovno znanje nacionalnih regulativnih organov o analizi trga, bi se morala Komisija pred sprejetjem odločitev ali priporočil posvetovati z BEREC-om.

(84)

Zaradi kratkih rokov v posvetovalnem mehanizmu na ravni Unije bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo za sprejemanje priporočil ali smernic za poenostavitev postopkov za izmenjavo informacij med Komisijo in nacionalnimi regulativnimi organi, na primer v zadevah v zvezi s stabilnimi trgi ali le manjšimi spremembami predhodno sporočenih ukrepov. Prav tako bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo za uvedbo izjem od obveznosti uradnega obveščanja, da bi se v nekaterih primerih poenostavili postopki.

(85)

Od nacionalnih regulativnih organov bi bilo treba zahtevati, da med seboj, z BEREC-om in s Komisijo sodelujejo na pregleden način, da se v vseh državah članicah zagotovi dosledna uporaba te direktive.

(86)

Diskrecijsko pravico nacionalnih regulativnih organov je treba uskladiti z razvojem skladnih regulativnih praks in skladno uporabo pravnega okvira, da bi učinkovito prispevali k razvoju in dokončnemu oblikovanju notranjega trga. Nacionalni regulativni organi bi morali zato podpirati dejavnosti, ki jih na področju notranjega trga izvajata Komisija in BEREC.

(87)

Ukrepi, ki bi lahko vplivali na trgovino med državami članicami, so ukrepi, ki bi lahko imeli neposreden ali posreden, dejanski ali potencialni vpliv na strukturo trgovanja med državami članicami na način, ki utegne povzročiti oviro za notranji trg. Vključujejo ukrepe, ki znatno vplivajo na podjetja ali uporabnike v drugih državah članicah, in vključujejo: ukrepe, ki vplivajo na cene za uporabnike v drugih državah članicah, ukrepe, ki zmanjšujejo možnost podjetja s sedežem v drugi državi članici, da zagotavlja elektronsko komunikacijsko storitev, zlasti pa ukrepe, ki zmanjšujejo možnost čeznacionalnega ponujanja storitev, in ukrepe, ki vplivajo na strukturo trga ali dostop do njega, kar ima negativne posledice za podjetja v drugih državah članicah.

(88)

K bolj usklajeni uporabi in opredelitvi elementov za izbirne postopke in pogojev, ki so vezani na pravice uporabe radiofrekvenčnega spektra, z močnim vplivom na tržne pogoje in konkurenčne razmere, vključno s pogoji za vstop in širitev, bi prispeval mehanizem usklajevanja, pri katerem Skupina za politiko radiofrekvenčnega spektra na zahtevo nacionalnega regulativnega ali drugega pristojnega organa ali izjemoma na lastno pobudo skliče forum za medsebojni strokovni pregled, da pregleda osnutke ukrepov, preden država članica podeli pravice uporabe, da se izmenjajo najboljše prakse. Forum za medsebojni strokovni pregled je instrument vzajemnega učenja. Prispevati bi moral k boljši izmenjavi najboljših praks med državami članicami in povečati preglednost konkurenčnih ali primerjalnih izbirnih postopkov. Postopek medsebojnega strokovnega pregleda ne bi smel biti formalni pogoj v okviru nacionalnih postopkov odobritve. Izmenjava mnenj bi morala temeljiti na informacijah, ki jih zagotovi nacionalni regulativni ali drug pristojni organ, ki je zahteval sklic foruma za medsebojni strokovni pregled, in biti del širšega nacionalnega ukrepa, ki lahko v širšem smislu vključuje podeljevanje, prodajo ali zakup, trajanje, podaljšanje ali spremembo pravic uporabe. Zato bi nacionalni regulativni ali drug pristojni organ moral imeti možnost, da posreduje informacije o drugih osnutkih nacionalnih ukrepov ali njihovih vidikih, povezanih z zadevnim izbirnim postopkom za omejitev pravic uporabe radiofrekvenčnega spektra, za katere se ne uporablja mehanizem medsebojnega strokovnega pregleda. Da se zmanjša upravno breme, bi nacionalni regulativni ali drug pristojni organ moral imeti možnost, da takšne informacije članom Skupine za politiko radiofrekvenčnega spektra posreduje prek skupnega formata poročanja, kadar je na voljo.

(89)

Kadar se na ravni Unije sprejme dogovor o harmonizirani dodelitvi radiofrekvenčnega spektra posameznim podjetjem, bi morale države članice take dogovore dosledno upoštevati pri podeljevanju pravic uporabe radiofrekvenčnega spektra iz nacionalnega načrta za razporeditev frekvenc.

(90)

Države članice bi morala imeti možnost, da pri dodeljevanju pravic uporabe razmislijo o postopkih skupne odobritve kot možnosti, kadar pričakovana uporaba vključuje čezmejne primere.

(91)

Vse odločitve Komisije za zagotovitev harmonizirane uporaba te direktive bi morale biti omejene na regulativna načela, pristope in metodologije. Da ne bi bilo dvomov, takšna odločitev ne bi smela predpisovati nobenih podrobnosti, ki so običajno potrebni, da se odrazijo nacionalne okoliščine, in ne bi smela prepovedovati alternativnih pristopov, za katere se lahko razumno pričakuje, da bodo imeli enakovreden učinek. Takšna odločitev bi morala biti sorazmerna in ne bi smela vplivati na odločitve, ki jih sprejemajo nacionalni regulativni ali drugi pristojni organi in ki ne povzroča ovir za notranji trg.

(92)

Unija in države članice so prevzele obveznosti v zvezi s standardi ter regulativnim okvirom telekomunikacijskih omrežij in storitev v Svetovni trgovinski organizaciji.

(93)

Standardizacija bi morala ostati predvsem tržno usmerjen proces. Vendar se lahko vseeno pojavijo razmere, v katerih je primerno zahtevati skladnost s posebnimi standardi na ravni Unije, da se izboljša interoperabilnost in svoboda izbire uporabnikov ter spodbudi medomrežna povezljivost na notranjem trgu. Na nacionalni ravni morajo države članice upoštevati Direktivo (EU) 2015/1535. Postopki standardizacije iz te direktive ne posegajo v direktivi 2014/30/EU (29) in 2014/35/EU (30) Evropskega parlamenta in Sveta ter Direktivo 2014/53/EU.

(94)

Ponudniki javnih elektronskih komunikacijskih omrežij ali javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev bi morali biti dolžni sprejeti ukrepe za zagotavljanje varnosti svojih omrežij oziroma storitev ter preprečiti ali čimbolj zmanjšati učinek varnostnih incidentov. Glede na najnovejši razvoj bi morali ti ukrepi zagotoviti raven varnosti omrežij in storitev, ki je ustrezna glede na obstoječa tveganja. Pri varnostnih ukrepih bi bilo treba upoštevati vsaj vse relevantne vidike naslednjih elementov: glede varnosti omrežij in zmogljivosti: fizično in okoljsko varnost, zanesljivost oskrbe, nadzor dostopa do omrežij in celovitost omrežij; glede obvladovanja varnostnih incidentov: postopke za obvladovanje, zmogljivost zaznavanja varnostnih incidentov, poročanje in obveščanje o varnostnih incidentih; glede upravljanja neprekinjenega poslovanja: strategijo za neprekinjenost storitve in načrte izrednih ukrepov, sanacijske zmogljivosti po incidentih; glede spremljanja, revidiranja in preskušanja: politike spremljanja in vodenja evidenc, izvajanje načrtov izrednih ukrepov, preskušanje omrežij in storitev, ocene varnosti in spremljanje izpolnjevanja zahtev, ter skladnost z mednarodnimi standardi.

(95)

Glede na vedno večji pomen medosebnih komunikacijskih storitev, neodvisnih od številke, je treba zagotoviti, da se tudi zanje uporabljajo ustrezne varnostne zahteve v skladu z njihovo posebno naravo in gospodarskim pomenom. Ponudniki takih storitev bi morali zato zagotoviti tudi raven varnosti, ki je ustrezna glede na obstoječe tveganje. Ker ponudniki medosebnih komunikacijskih storitev, neodvisnih od številke, običajno nimajo dejanskega nadzora nad prenosom signalov prek omrežja, je mogoče raven tveganja za take storitve v nekaterih pogledih šteti za manjšo kot pri tradicionalnih elektronskih komunikacijskih storitvah. Zato bi morali biti ukrepi, ki se sprejmejo za ponudnike medosebne komunikacijske storitve, neodvisne od številke, manj strogi, kadar je to upravičeno na podlagi dejanske ocene obstoječih varnostnih tveganj. Enak pristop bi se moral smiselno uporabljati za medosebne komunikacijske storitve, ki uporabljajo številke in nimajo dejanskega nadzora nad prenosom signala.

(96)

Ponudniki javnih elektronskih komunikacijskih omrežij ali javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev bi morali uporabnike obvestiti o specifičnih in pomembnih varnostnih grožnjah ter ukrepih, ki jih lahko sprejmejo za zagotovitev varnosti svoje komunikacije, na primer z uporabo posebnih vrst programske opreme ali tehnologij šifriranja. Obveznost obveščanja uporabnikov o takšnih grožnjah ponudnika storitev ne bi smela odvezati obveznosti, da na svoje stroške sprejme ustrezne in takojšnje ukrepe za odpravo vseh varnostnih groženj in ponovno vzpostavitev običajne ravni varnosti storitve. Zagotavljanje takšnih informacij o varnostnih grožnjah uporabniku bi moralo biti brezplačno.

(97)

Zaradi zagotavljanja varnosti omrežij in storitev ter brez poseganja v pristojnost držav članic, da zagotovijo zaščito svojih temeljnih varnostnih interesov in javno varnost ter omogočijo preiskovanje, odkrivanje in pregon kaznivih dejanj, bi bilo treba na primer spodbujati uporabo šifriranja, kadar je to primerno, med koncema, po potrebi pa bi moralo biti šifriranje tudi obvezno v skladu z načeloma privzete in vgrajene varnosti in zasebnosti.

(98)

Pristojni organi bi morali zagotoviti ohranitev celovitosti in razpoložljivosti javnih elektronskih komunikacijskih omrežij. Agencija Evropske unije za varnost omrežij in informacij (ENISA) bi morala prispevati k višji ravni varnosti elektronskih komunikacij, med drugim z zagotavljanjem strokovnega znanja in svetovanja ter spodbujanjem izmenjave najboljših praks. Pristojni organi bi morali imeti na voljo sredstva, potrebna za opravljanje svojih nalog, med drugim bi morali imeti pravico zahtevati informacije, ki so potrebne za oceno ravni varnosti omrežij ali storitev. Poleg tega bi morali imeti pravico zahtevati izčrpne in zanesljive podatke o dejanskih varnostnih incidentih, ki so znatno vplivali na delovanje omrežij ali storitev. Po potrebi bi jim morale pomagati skupine za odzivanje na incidente na področju računalniške varnosti (v nadaljnjem besedilu: skupine CSIRT), ustanovljene z Direktivo (EU) 2016/1148 Evropskega parlamenta in Sveta (31). Od skupin CSIRT se lahko zahteva zlasti, da pristojnim organom zagotovijo informacije o tveganjih in varnostnih incidentih, ki vplivajo na javna elektronska komunikacijska omrežja in javno dostopne elektronske komunikacijske storitve, ter priporočijo, kako jih reševati.

(99)

Kadar je izvajanje elektronskih komunikacijskih storitev odvisno od javnih sredstev, za uporabo katerih je potrebno posebno dovoljenje, bi države članice morale imeti možnost, da v skladu s postopki iz te direktive organu, ki je pristojen za podeljevanje tega dovoljenja, podelijo pravico, da naloži pristojbine, da se zagotovi optimalna uporaba teh sredstev. V skladu s sodno prakso Sodišča države članice ne morejo naložiti dajatev ali pristojbin za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev, razen tistih, ki so določene v tej direktivi. Zato bi morale države članice usklajeno pristopati k določanju teh dajatev ali pristojbin, da ne bi ustvarile nepotrebnega finančnega bremena v povezavi s postopkom izdaje splošne odobritve ali pravicami uporabe za ponudnike elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev.

(100)

Da bi zagotovili optimalno uporabo virov, bi morale pristojbine odražati gospodarske in tehnične razmere zadevnega trga ter vse druge pomembne dejavnike, ki določajo njihovo vrednost. Hkrati bi morale biti pristojbine določene na način, ki zagotavlja učinkovito dodeljevanje in uporabo radiofrekvenčnega spektra. Ta direktiva ne posega v namen, za katerega se uporabljajo pristojbine za pravice uporabe in pravice do namestitve zmogljivosti. Te pristojbine bi moralo na primer biti možno uporabljati za financiranje dejavnosti nacionalnih regulativnih in drugih pristojnih organov, ki jih ni mogoče kriti z upravnimi pristojbinami. Kadar so pri konkurenčnih ali primerjalnih izbirnih postopkih pristojbine za pravice uporabe radiofrekvenčnega spektra sestavljene izključno ali delno iz enkratnega zneska, bi se moralo z načini plačila zagotoviti, da se zaradi teh pristojbin v praksi ne izbira na podlagi meril, ki niso povezana s ciljem zagotavljanja optimalne uporabe radiofrekvenčnega spektra. Komisija bi morala imeti možnost redno objaviti primerjalne študije in po potrebi druge smernice v zvezi z najboljšimi praksami za dodeljevanje radiofrekvenčnega spektra, dodeljevanje številskih virov ali podeljevanje pravic do poti.

(101)

Pristojbine, naložene podjetjem za pravice uporabe radiofrekvenčnega spektra, lahko vplivajo na odločitve glede uveljavljanja takih pravic in uporabe virov radiofrekvenčnega spektra. Da se zagotovi optimalna uporaba radiofrekvenčnega spektra, bi morale države članice določiti pridržane cene na način, ki vodi do učinkovitega dodeljevanja teh pravic, ne glede na vrsto izbirnega postopka. Države članice bi lahko upoštevale tudi morebitne stroške v povezavi z izpolnjevanjem pogojev odobritve, naloženih za spodbujanje ciljev politike. Pri tem bi bilo treba upoštevati tudi konkurenčne razmere na zadevnem trgu, vključno z morebitnimi alternativnimi uporabami virov.

(102)

Optimalna uporaba virov radiofrekvenčnega spektra je odvisna od razpoložljivosti ustreznih omrežij in pripadajočih zmogljivosti. Zato bi si morale države članice prizadevati zagotoviti, da nacionalni regulativni ali drugi pristojni organi, kadar naložijo pristojbine za pravice uporabe radiofrekvenčnega spektra in namestitve zmogljivosti, upoštevajo potrebo po stalnem razvoju infrastrukture, da se doseže najbolj učinkovita uporaba virov. Države članice bi si morale prizadevati zagotoviti tudi, da se v čim večji meri uporabijo ureditve za plačila pristojbin za pravice uporabe radiofrekvenčnega spektra v povezavi z dejansko razpoložljivimi viri na način, ki podpira naložbe, potrebne za spodbujanje takega razvoja infrastrukture in zagotavljanja povezanih storitev. Načini plačila bi morali biti določeni na objektiven, pregleden, sorazmeren in nediskriminatoren način pred začetkom postopkov za podelitev pravic uporabe radiofrekvenčnega spektra.

(103)

Za odobritev pravic za namestitev zmogljivosti bi bilo treba zagotoviti pravočasne, nediskriminatorne in pregledne postopke, da se zajamčijo pogoji za pošteno in učinkovito konkurenco. Ta direktiva ne posega v nacionalne predpise, ki urejajo razlastitev ali uporabo zemljišč, običajno uresničevanje lastninskih pravic, običajno uporabo javne domene, ali v načelo nevtralnosti v zvezi z lastninskopravno ureditvijo v državah članicah.

(104)

Dovoljenja, izdana ponudnikom elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev, ki jim omogočajo dostop do javne ali zasebne lastnine, so ključni dejavniki za vzpostavitev elektronskih komunikacijskih omrežij ali novih omrežnih elementov. Nepotrebna zapletenost in zamude v postopkih podeljevanja pravic do poti lahko zato pomenijo pomembno oviro za razvoj konkurence. Zato bi bilo treba poenostaviti način, na katerega pooblaščena podjetja pridobivajo pravice do poti. Pristojni organi bi morali usklajevati pridobivanje pravic do poti, in na svojih spletnih mestih omogočiti dostop do ustreznih informacij.

(105)

Treba je okrepiti pristojnosti, ki jih imajo države članice glede imetnikov pravic do poti, da bi se na pošten, učinkovit in okoljsko odgovoren način ter neodvisno od obveznosti podjetja, ki je določeno kot podjetje s pomembno tržno močjo, da omogoči dostop do svojega elektronskega komunikacijskega omrežja, zagotovila uvedba ali postavitev novega omrežja. Izboljšanje souporabe zmogljivosti lahko zniža okoljske stroške postavitve elektronske komunikacijske infrastrukture, služi javnemu zdravju in javni varnosti ter izpolnjuje cilje prostorskega načrtovanja. Pristojni organi bi morali biti pooblaščeni, da lahko od podjetij, ki so bila deležna pravic za namestitev zmogljivosti na javnem ali zasebnem zemljišču oziroma nad ali pod njim, po primerno dolgem javnem posvetovanju, v katerem bi morale imeti vse zainteresirane strani priložnost izraziti svoje stališče, zahtevajo souporabo zmogljivosti ali zemljišč, vključno s fizično kolokacijo, na posebnih območjih, kjer je zaradi splošnega interesa takšna souporaba potrebna. Gre za primere, kadar je na primer podtalje prezasičeno ali kadar je treba prečkati naravno mejo. Pristojni organi bi zlasti lahko odredili souporabo omrežnih elementov in pripadajočih zmogljivosti, kot so cevni vodi, kanali, drogovi, vstopni jaški, priključne omarice, antene, stolpi in druge podporne konstrukcije, zgradbe ali vhodi v zgradbe, ter boljše usklajevanje javnih del iz okoljevarstvenih ali drugih javnopolitičnih razlogov. Nasprotno pa bi morali nacionalni regulativni organi opredeliti pravila za razdelitev stroškov za souporabo zmogljivosti ali zemljišč in zagotovitev, da se tveganje ustrezno porazdeli med zadevna podjetja. V luči obveznosti iz Direktive 2014/61/EU bi morali pristojni organi, zlasti lokalni organi, v sodelovanju z nacionalnimi regulativnimi organi vzpostaviti tudi ustrezne postopke usklajevanja v zvezi z javnimi deli ter drugimi zadevnimi zmogljivostmi ali zemljišči, ki bi morali imeti možnost, da vključujejo postopke, s katerimi se zagotovi, da imajo zainteresirane strani dostop do informacij o ustreznih javnih zgradbah ali zemljiščih ter javnih delih, ki so v teku oziroma načrtovana, da so pravočasno obveščene o teh delih ter da je souporaba omogočena v največji možni meri.

(106)

Kadar morajo mobilni operaterji souporabljati stolpe ali drogove iz okoljevarstvenih razlogov, bi lahko taka predpisana souporaba povzročila zmanjšanje najvišjih prenesenih močnostnih ravni, ki jih sme vsak operater uporabljati zaradi javnega zdravja, to pa bi spet utegnilo zahtevati, da operaterji postavijo več oddajnih postaj, in tako zagotovijo pokritost vse države. Pristojni organi bi si morali prizadevati uskladiti zadevne okoljevarstvene in javnozdravstvene dejavnike, ob upoštevanju previdnostnega pristopa iz Priporočila Sveta 1999/519/ES (32).

(107)

Radiofrekvenčni spekter je redek javni vir, ki ima pomembno javno in tržno vrednost. Je temeljni pogoj za radioelektronska komunikacijska omrežja in storitve, zato bi ga morali nacionalni regulativni ali drugi pristojni organi, kolikor se uporablja za taka omrežja in storitve, učinkovito razporediti in dodeliti v skladu s harmoniziranimi skupnimi cilji in načeli, ki urejajo njegovo delovanje, ter v skladu z objektivnimi, preglednimi in nediskriminatornimi merili, ob upoštevanju demokratičnih, socialnih, jezikovnih in kulturnih interesov, povezanih z uporabo radiofrekvenčnega spektra. Odločba 676/2002/ES vzpostavlja okvir za harmoniziranje radiofrekvenčnega spektra.

(108)

Dejavnosti v zvezi s politiko radiofrekvenčnega spektra v Uniji ne bi smele posegati v ukrepe, sprejete na ravni Unije ali na nacionalni ravni v skladu s pravom Unije za namen doseganja ciljev v splošnem interesu, zlasti v zvezi z javnimi vladnimi in obrambnimi omrežji, ureditvijo vsebin ter avdiovizualno in medijsko politiko, in v pravico držav članic, da organizirajo in uporabljajo svoj radiofrekvenčni spekter za javni red, javno varnost in obrambo.

(109)

Zagotavljanje široke povezljivosti v vsaki državi članici je bistveno za gospodarski in socialni razvoj, udeležbo v javnem življenju ter socialno in ozemeljsko kohezijo. Povezljivost in uporaba elektronskih komunikacij postajata pomemben del evropske družbe in blaginje, zato bi si morale države članice prizadevati, da bi zagotovile pokritost celotne Unije z brezžičnimi širokopasovnimi povezavami. Takšno pokritost bi morali doseči tako, da države članice uvedejo ustrezne zahteve glede pokritosti, ki bi morale biti prilagojene vsakemu pokritemu območju in omejene sorazmerno bremenu, da ponudnike storitev ne bi ovirale pri postavitvi. Glede na pomembno vlogo, ki jo imajo sistemi, kot so radijska lokalna omrežja (RLAN), pri zagotavljanju visokohitrostnega brezžičnega širokopasovnega dostopa v stavbah, bi morali biti ukrepi usmerjeni v zagotavljanje sprostitve dovolj radiofrekvenčnega spektra v pasovih, ki so posebej pomembni za stroškovno učinkovito postavitev brezžičnih omrežij s splošno pokritostjo, zlasti v stavbah. Poleg tega bi morali biti skladni in usklajeni ukrepi za visokokakovostno prizemno brezžično pokritost po celotni Uniji, ki temeljijo na najboljših nacionalnih praksah za obveznosti, ki so operaterjem predpisane z dovoljenji, usmerjeni v doseganje cilja iz programa politike radiofrekvenčnega spektra, da bi vsi državljani Unije do leta 2020 imeli dostop, tako v zaprtih prostorih kot na prostem, do najhitrejših širokopasovnih hitrosti najmanj 30 Mb/s, usmerjeni pa bi morali biti tudi v doseganje ambiciozne vizije gigabitne družbe v Uniji. Taki ukrepi bodo spodbujali inovativne digitalne storitve in zagotavljali dolgoročne družbeno-ekonomske koristi. Neprekinjeno ozemeljsko pokritost in povezljivost med državami članicami bi bilo treba čim bolj povečati in zagotoviti zanesljivost, da bi spodbudili storitve in aplikacije znotraj in prek meja, kot so povezani avtomobili in e-zdravje.

(110)

Nujno je treba zagotoviti, da državljani niso izpostavljeni elektromagnetnim poljem v meri, ki bi ogrožala javno zdravje. Države članice bi morale to vprašanje obravnavati dosledno po vsej Uniji, ob posebnem upoštevanju previdnostnega pristopa iz Priporočila 1999/519/ES, da bi si prizadevali zagotoviti skladnejše pogoje postavitve. Po potrebi bi morale uporabiti postopek iz Direktive (EU) 2015/1535, tudi zato, da bi deležnikom zagotovili preglednost, drugim državam članicam in Komisiji pa možnost za odziv.

(111)

Potrebe po harmoniziranju in koordinaciji radiofrekvenčnega spektra ter regulaciji opreme, ki jo spremlja standardizacija, se dopolnjujejo, ter, da bi uspešno dosegli njihov skupen cilj, jih je treba tesno usklajevati in pri tem sodelovati s Skupino za politiko radiofrekvenčnega spektra. Vsebinska koordinacija in časovno načrtovanje mandatov v Evropski konferenci poštnih in telekomunikacijskih uprav na podlagi Odločbe 676/2002/ES ter zahteve za standardizacijo organom za standardizacijo, kot je Evropski inštitut za telekomunikacijske standarde, tudi glede parametrov radijskih sprejemnikov, bi morala lajšati uvajanje prihodnjih sistemov, podpirati možnosti souporabe radiofrekvenčnega spektra ter zagotavljati učinkovito upravljanje tega spektra.

(112)

Povpraševanje po harmoniziranem radiofrekvenčnem spektru ni enotno v vseh delih Unije. Kadar na regionalni ali nacionalni ravni ni povpraševanja po celotnem harmoniziranem pasu ali njegovem delu, bi lahko države članice izjemoma lahko dovolile alternativno uporabo pasu, na primer kadar je na trgu premalo ponudbe za nekatere uporabe, dokler ni ustreznega povpraševanja in pod pogojem, da alternativna uporaba ne posega v harmonizirano uporabo pasu s strani drugih držav članic ter se preneha, ko pride do povpraševanja po harmonizirani uporabi.

(113)

S tehnološko in storitveno nevtralnimi odobritvami je bila omogočena prožnost upravljanja in dostopa do radiofrekvenčnega spektra, da bodo lahko uporabniki tega spektra izbrali najboljše tehnologije in storitve za uporabo v radiofrekvenčnih pasovih, ki so opredeljeni kot razpoložljivi za elektronske komunikacijske storitve v ustreznih nacionalnih načrtih za razporeditev frekvenc v skladu s pravom Unije („načelo tehnološke nevtralnosti in načelo nevtralnosti storitev“). Upravna določitev tehnologij in storitev bi se morala uporabljati samo, ko gre za cilje v splošnem interesu, in morala bi biti jasno utemeljena, treba pa bi jo bilo tudi redno pregledovati.

(114)

Omejitve načela tehnološke nevtralnosti bi morale biti ustrezne in utemeljene s potrebo po preprečevanju škodljivega motenja, na primer z uvedbo emisijskih mask in ravni moči, po zagotovitvi varovanja javnega zdravja z omejitvijo izpostavljenosti javnosti elektromagnetnim poljem, pravilnega delovanja storitev z ustrezno ravnjo tehnološke kakovosti storitev, pri čemer ni nujno izključena možnost uporabe več kot ene storitve v istem pasu radiofrekvenčnega spektra, pravilne souporabe radiofrekvenčnega spektra, zlasti kadar je njegova uporaba dovoljena samo na podlagi splošnih odobritev, in učinkovite uporabe tega spektra ali s potrebo po uresničitvi cilja v splošnem interesu v skladu s pravom Unije.

(115)

Uporabnikom radiofrekvenčnega spektra bi morali omogočiti tudi svobodno izbiro storitev, ki jih želijo ponuditi prek tega spektra. Po drugi strani bi morali biti dopuščeni ukrepi, ki zahtevajo zagotovitev posebne storitve za izpolnitev jasno opredeljenih ciljev v splošnem interesu, kot so varovanje življenja, potreba po spodbujanju socialne, regionalne in teritorialne kohezije ali preprečevanje neučinkovite uporabe radiofrekvenčnega spektra, če so potrebni in sorazmerni. Med temi cilji bi morali biti spodbujanje kulturne in jezikovne raznolikosti ter pluralnosti medijev, kot so jih opredelile države članice v skladu s pravom Unije. Razen kadar je to nujno za varovanje življenja ali izjemoma zaradi izpolnjevanja drugih ciljev v splošnem interesu, kakor jih opredelijo države članice v skladu s pravom Unije, izjeme ne bi smela povzročiti izključne uporabe določenih storitev, temveč bi jim morala dajati prednost, tako da bi lahko druge storitve ali tehnologije hkrati obstajale v istem pasu radiofrekvenčnega spektra, kolikor je to mogoče. Za opredelitev področja uporabe in narave vsake izjeme za spodbujanje kulturne in jezikovne raznolikosti in pluralnosti medijev so pristojne države članice.

(116)

Ker je razporeditev radiofrekvenčnega spektra posameznim tehnologijam ali storitvam izjema od načel tehnološke nevtralnosti in nevtralnosti storitev ter zmanjšuje svobodo izbire ponujenih storitev ali uporabljenih tehnologij, bi moral biti vsak predlog za tako razporeditev pregleden, poleg tega pa bi se bilo treba o njem javno posvetovati.

(117)

Kadar se države članice odločijo, da izjemoma omejiti prosto ponudbo elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev na podlagi javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja, bi morale razloge za takšno omejitev obrazložiti.

(118)

Radiofrekvenčni spekter bi bilo treba upravljati na način, ki zagotavlja preprečevanje škodljivega motenja. Osnovni pojem škodljivega motenja bi bilo treba zato ustrezno opredeliti, da se zagotovi, da so regulativni posegi omejeni na to, kar je potrebno za preprečevanje takega motenja, ob upoštevanju tudi napredne metode zaščite pred škodljivim motenjem, z namenom uporabiti te tehnologije in metode upravljanja radiofrekvenčnega spektra, da se v največji možni meri izogne uporabi načela nemotenja in nezaščite. Prevoz ima močan čezmejni element in njegova digitalizacija prinaša izzive. Vozila (kot so podzemni vlaki, avtobusi, avtomobili, tovornjaki, vlaki) postajajo čedalje bolj samostojni in povezani. Na notranjem trgu vozila lažje potujejo prek nacionalnih meja. Zanesljiva komunikacija in izogibanje škodljivemu motenju sta bistvena za varno in dobro opravljanje vozil in njihovih komunikacijskih postaj.

(119)

Ob naraščajočem povpraševanju po radiofrekvenčnem spektru in novih različnih aplikacijah in tehnologijah, zaradi katerih sta potrebna prožnejši dostop in uporaba tega spektra, bi države članice morale spodbujati souporabo spektra z določanjem najprimernejših režimov odobritve za različne scenarije ter vzpostavljanjem ustreznih in preglednih pravil in pogojev zanje. Souporaba radiofrekvenčnega spektra čedalje bolj zagotavlja njegovo uspešno in učinkovito uporabo, saj več neodvisnim uporabnikom ali napravam dopušča, da v okviru različnih pravnih ureditev dostopajo do istega pasu radiofrekvenčnega spektra, da se omogoči dostopnost dodatnih virov radiofrekvenčnega spektra, poveča učinkovitost uporabe in olajša dostop novih uporabnikov do tega spektra. Souporaba lahko temelji na splošni odobritvi ali uporabi, za katero ni potrebno dovoljenje, ki pod posebnimi pogoji souporabe več uporabnikom omogoča dostop do istega radiofrekvenčnega spektra in njegovo uporabo v različnih geografskih območjih ali v različnih obdobjih. Temelji lahko tudi na individualni pravici uporabe v okviru ureditve, kot je sodostop na podlagi dovoljenja, kjer se vsi uporabniki (z obstoječim uporabnikom in novimi uporabniki) strinjajo s pogoji sodostopa, pod nadzorom pristojnih organov in na način, ki zagotavlja minimalno zagotovljeno kakovost radiofrekvenčnega prenosa. Kadar je souporaba dovoljena pod različnimi režimi odobritve, države članice ne bi smele določiti zelo različnih obdobij trajanja takšne uporabe v okviru zadevnih režimov.

(120)

Splošne odobritve za uporabo radiofrekvenčnega spektra lahko omogočijo najučinkovitejšo uporabo tega spektra ter v nekaterih primerih spodbudijo inovacije in krepijo konkurenco, medtem ko so lahko v drugih primerih v nekaterih posebnih okoliščinah najprimernejši režim odobritve individualnih pravic uporabe tega spektra. O individualnih pravicah uporabe bi bilo treba na primer razmisliti, kadar zaradi ugodnih lastnosti širjenja radiofrekvenčnega spektra ali predvidene ravni moči prenosa splošna odobritev ne more odpraviti težav motnje ob upoštevanju zahtevane kakovosti storitev. Tehnični ukrepi, kot so rešitve za izboljšanje ravni odpornosti sprejemnika, lahko omogočijo uporabo splošnih odobritev ali souporabo radiofrekvenčnega spektra ter morda preprečijo sistematično uporabo načela nemotenja in nezaščite.

(121)

Za zagotovitev predvidljivosti ter zaščito pravne varnosti in naložbene stabilnosti bi države članice morale vnaprej določiti ustrezna merila za določitev skladnosti s cilji učinkovite uporabe radiofrekvenčnega spektra s strani imetnikov pravic, kadar uveljavljajo pogoje, vezane na individualne pravice uporabe in splošne odobritve. Zainteresirane strani bi bilo treba vključiti v opredelitev takšnih pogojev in jih na pregleden način obvestiti o načinu ocenjevanja izpolnjevanja njihovih obveznosti.

(122)

V izogib ustvarjanju ovir za vstop na trg, in sicer s protikonkurenčnim kopičenjem, bi morale države članice učinkovito uveljavljati pogoje, vezane na pravico uporabe radiofrekvenčnega spektra, pri čemer bi morali po potrebi sodelovati vsi pristojni organi. Uveljavljanje pogojev bi moralo vključevati uporabo klavzule „uporabi ali izgubi“. Za zagotovitev pravne varnosti v zvezi z morebitno izpostavljenostjo kaznim zaradi neuporabe radiofrekvenčnega spektra je treba vnaprej določiti pragove za uporabo, vključno glede časa, količine ali opredelitve tega spektra. Trgovanje z radiofrekvenčnim spektrom in njegov zakup bi moral zagotoviti učinkovito uporabo s strani prvotnega imetnika pravic.

(123)

Kadar so harmonizirani pogoji za pas radiofrekvenčnega spektra določeni na podlagi Odločbe 676/2002/ES, morajo pristojni organi določiti najustreznejši režim odobritve, ki se uporabi v zvezi s tem pasom ali njegovimi deli. Kadar je verjetno, da bodo vse države članice soočene s podobnimi težavami, pri katerih bi razhajajoče se rešitve lahko povzročile razdrobljenost notranjega trga opreme in s tem zamude pri uvedbi sistemov 5G, bi lahko bilo potrebno, da Komisija ob upoštevanju mnenja Skupine za politiko radiofrekvenčnega spektra v največji možni meri predlaga skupne rešitve, pri katerih upošteva veljavne tehnične harmonizirane ukrepe. Tako bi se lahko državam članicam zagotovil skupen nabor orodij, ki bi ga lahko upoštevale za določitev primernih in usklajenih režimov odobritve, ki se uporabijo za pas ali njegov del, odvisno od dejavnikov, kot so gostota prebivalstva, lastnosti širjenja pasov, razhajanje med uporabo v mestih in na podeželju, morebitna potreba po zaščiti obstoječih storitev in s tem povezane posledice za ekonomijo obsega v proizvodnem sektorju.

(124)

Souporaba infrastrukture omrežja in v nekaterih primerih souporaba radiofrekvenčnega spektra lahko omogočata uspešnejšo in učinkovitejšo uporabo tega spektra ter zagotavljata hitro postavitev omrežij, zlasti na manj gosto poseljenih območjih. Pristojni organi bi pri določanju pogojev, ki se navezujejo na pravice uporabe radiofrekvenčnega spektra, morali razmisliti tudi o dopustitvi oblik souporabe ali koordinacije med podjetji, ki bi zagotovile uspešne in učinkovite uporabe tega spektra ali skladnost z obveznostmi glede pokritosti, v skladu z načeli konkurenčnega prava.

(125)

Zahteve po spoštovanju načel tehnološke nevtralnosti in nevtralnosti storitev pri dodeljevanju pravic uporabe skupaj z možnostjo za prenos pravic med podjetji povečujejo svobodo in sredstva za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih storitev javnosti, s čimer pospešujejo tudi doseganje ciljev v splošnem interesu. Ta direktiva ne posega v odločitev o tem, ali se radiofrekvenčni spekter dodeli neposredno ponudnikom elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev ali subjektom, ki ta omrežja ali storitve uporabljajo. Taki subjekti so lahko ponudniki radijskih ali televizijskih radiodifuzijskih vsebin. Odgovornost za skladnost s pogoji, vezanimi na pravice uporabe radijskega spektra, in ustreznimi pogoji, povezanimi s splošno odobritvijo, bi moralo v vsakem primeru imeti podjetje, ki mu je bila pravica uporabe radiofrekvenčnega spektra podeljena. Določene obveznosti, naložene radiodifuzijskim hišam za zagotavljanje avdiovizualnih medijskih storitev, lahko zahtevajo uporabo posebnih meril in postopkov za dodeljevanje pravic uporabe radiofrekvenčnega spektra, da se izpolni posebni cilj v splošnem interesu, ki ga določijo države članice v skladu s pravom Unije. Vendar pa bi moral biti postopek za dodelitev takšnih pravic vedno objektiven, pregleden, nediskriminatoren in sorazmeren.

(126)

Sodna praksa Sodišča zahteva, da morajo biti vse nacionalne omejitve pravic, ki jih zagotavlja člen 56 PDEU, objektivno utemeljene, sorazmerne in ne bi smele presegati tistega, kar je potrebno za dosego njihovih ciljev. Poleg tega se radiofrekvenčni spekter, ki ni bil dodeljen na podlagi odprtega razpisnega postopka, ne bi smel uporabljati v druge namene, kot za cilj v splošnem interesu, za katerega je bil dodeljen. V takem primeru bi bilo treba zainteresiranim stranem dati možnost, da v razumnem času izrazijo svoje stališče. Države članice bi morale kot del postopka reševanja vloge za podelitev pravic preveriti, ali prosilec lahko izpolni pogoje, ki so povezani s takimi pravicami. Ti pogoji bi se morali odražati v merilih za upravičenost, določenih na objektiven, pregleden, sorazmeren in nediskriminatoren način pred začetkom vsakega konkurenčnega izbirnega postopka. Za namene uporabe takšnih meril se lahko od prosilca zahteva, da predloži potrebne informacije, s katerimi dokaže svojo sposobnost izpolnjevanja teh pogojev. Kadar prosilec teh informacij ne predloži, se lahko vloga za podelitev pravic uporabe radijskega spektra zavrne.

(127)

Pred dodelitvijo pravice bi morale države članice naložiti le preverjanje tistih elementov, ki jih skrbni vlagatelj lahko razumno ponazori, ob upoštevanju, da je radiofrekvenčni spekter redek javni vir s pomembno javno in tržno vrednostjo. To ne posega v možnost naknadnega preverjanja izpolnjevanja meril za upravičenost, na primer na podlagi mejnikov, kadar meril na začetku ni bilo mogoče razumno izpolniti. Da se zaščiti dejanska in učinkovita uporaba radiofrekvenčnega spektra, države članice ne bi smele podeliti pravic, kadar njihovo preverjanje pokaže vlagateljevo nesposobnost izpolnjevanja pogojev, brez poseganja v možnost dopustitve časovno omejene poskusne uporabe. Dovolj dolgo trajanje odobritve uporabe radiofrekvenčnega spektra bi moralo povečati naložbeno predvidljivost, s čimer bi se pospešila uvedba omrežja in zagotovile boljše storitve, ter stabilnost, ki bi spodbudila trgovanje s tem spektrom in njegov zakup. Kadar radiofrekvenčni spekter ni odobren za nedoločen čas, bi moralo takšno trajanje upoštevati želene cilje in biti dovolj dolgo, da omogoči povrnitev naložbe. Medtem ko daljše trajanje lahko zagotovi naložbeno predvidljivost, bodo ukrepi za zagotovitev dejanske ali učinkovite uporabe radiofrekvenčnega spektra, kot je pooblastilo pristojnega organa, da spremeni ali odvzame pravico v primeru neizpolnjevanja pogojev, vezanih na pravice uporabe, ali pospeševanje trgovanja in zakupovanja radiofrekvenčnega spektra, služili preprečevanju nepravičnega kopičenja radiofrekvenčnega spektra in podpirali večjo prožnost pri distribuciji virov tega spektra. Tudi večja uporaba letnih pristojbin je eden od načinov, kako zagotoviti stalno ocenjevanje uporabe radiofrekvenčnega spektra s strani imetnika pravice.

(128)

Glede na pomen tehničnih inovacij bi morale države članice imeti tudi možnost zagotoviti pravice uporabe radiofrekvenčnega spektra v poskusne namene pod posebnimi omejitvami in pogoji, ki jih izrecno utemeljuje poskusna narava takšnih pravic.

(129)

Pri odločanju, ali obnoviti že odobrene pravice uporabe harmoniziranega radiofrekvenčnega spektra, bi pristojni organi morali upoštevati, v kolikšnem obsegu bi obnovitev prispevala k izpolnitvi cilja regulativnega okvira in drugih ciljev v okviru prava Unije in nacionalnega prava. Vsaka tovrstna odločitev bi morala biti predmet odprtega, nediskriminatornega in preglednega postopka ter bi morala temeljiti na pregledu, kako so izpolnjeni pogoji, vezani na zadevne pravice. Države članice bi morale pri ocenjevanju potrebe po obnovitvi pravic uporabe tehtati konkurenčni učinek obnovitve že dodeljenih pravic in spodbujanje učinkovitejšega izkoriščanja ali inovativnih novih uporab, ki bi lahko bile posledica odprtja pasu novim uporabnikom. Pristojni organi bi morali imeti možnost glede tega sami določati in dopustiti samo omejeno trajanje obnovitve, da bi preprečili resno motnjo uveljavljene uporabe. Medtem ko bi bilo treba pri odločitvah o tem, ali obnoviti pravice, dodeljene pred uporabo te direktive, spoštovati vsa že veljavna pravila, bi morale države članice zagotoviti tudi, da ne posegajo v cilje te direktive.

(130)

Pri obnavljanju obstoječih pravic uporabe harmoniziranega radiofrekvenčnega spektra bi države članice morale skupaj z oceno potrebe po obnovitvi pravice pregledati zadevne pristojbine, z namenom zagotovitve, da bi navedene pristojbine tudi v prihodnje spodbujale optimalno uporabo, pri čemer bi med drugim upoštevale tržni in tehnološki razvoj. Za namene pravne varnosti je za vsakršno prilagoditev obstoječih pristojbin primerno, da je osnovana na enakih načelih, kot to velja za odobritev novih pravic uporabe.

(131)

Učinkovito upravljanje radiofrekvenčnega spektra se lahko zagotovi s spodbujanjem nadaljnje učinkovite uporabe spektra, ki je že bil dodeljen. Da se imetnikom pravic zagotovi pravna varnost, bi bilo treba možnost obnovitve pravic uporabe obravnavati pravočasno pred prenehanjem zadevnih pravic, na primer najmanj dve leti pred prenehanjem pravic, kadar so bile dodeljene za 15 let ali več, razen če je bila možnost obnovitve pravic izrecno izključena ob njihovi dodelitvi. V interesu nepretrganega upravljanja virov bi moralo biti pristojnim organom omogočeno, da obnovitev pravic obravnavajo na svojo lastno pobudo ali na zahtevo imetnika. Obnovitev pravic uporabe se ne bi smela podeliti proti volji imetnika.

(132)

Prenos pravic uporabe radiofrekvenčnega spektra je lahko uspešen način za učinkovitejšo uporabo spektra. Za zagotovitev prožnosti in učinkovitosti ter omogočanja tržnega ovrednotenja radiofrekvenčnega spektra, bi morale države članice same po sebi uporabnikom tega spektra dovoliti, da prenesejo ali dajo v zakup svoje pravice uporabe spektra tretjim stranem, in sicer po preprostem postopku in pod pogoji, vezanimi na take pravice in konkurenčna pravila, pod nadzorom odgovornih nacionalnih regulativnih organov. Da se omogočijo takšni prenosi in zakupi, pod pogojem, da se upoštevajo tehnični izvedbeni ukrepi, sprejeti na podlagi Odločbe 676/2002/ES, bi morale države članice obravnavati tudi zahteve, da se pravice radiofrekvenčnega spektra porazdelijo ali razčlenijo, pogoji uporabe pa pregledajo.

(133)

O ukrepih, ki se ob podelitvi ali obnovitvi pravic uporabe radiofrekvenčnega spektra sprejmejo posebej za spodbujanje konkurence, bi morali odločati nacionalni regulativni in drugi pristojni organi, ki imajo potrebno ekonomsko, tehnično in tržno znanje. Pogoji za dodelitev radiofrekvenčnega spektra lahko vplivajo na konkurenčne razmere na trgih elektronskih komunikacij in pogoje za vstop. Omejen dostop do radiofrekvenčnega spektra, zlasti kadar je ta redek, lahko povzroči oviro za vstop na trg oziroma naložbe, uvajanje omrežja, ponudbo novih storitev ali aplikacij, inovacije in konkurenco. Tudi nove pravice uporabe, vključno s tistimi, ki so pridobljene s prenosom ali zakupom, ter uvedba novih prožnejših meril za uporabo radiofrekvenčnega spektra lahko vplivajo na obstoječo konkurenco. Kadar se nekateri pogoji za spodbujanje konkurence uporabljajo neustrezno, lahko učinkujejo ravno obratno; kapica in rezervacija radiofrekvenčnega spektra lahko na primer povzročita umetno pomanjkanje spektra, obveznosti veleprodajnega dostopa lahko ob pomanjkanju tržne moči neupravičeno omejujejo poslovne modele, omejitve prenosov pa preprečujejo razvoj sekundarnih trgov. Zato je za določitev takih pogojev potrebno dosledno in objektivno preverjanje konkurence, ki bi ga bilo treba dosledno uporabljati. Uporaba takih ukrepov bi zato morala temeljiti na poglobljeni in objektivni oceni trga in njegovih konkurenčnih pogojev, ki jo opravijo nacionalni regulativni in drugi pristojni organi. Vendar bi morali nacionalni pristojni organi vedno zagotoviti dejansko in učinkovito uporabo radiofrekvenčnega spektra ter preprečiti izkrivljanje konkurence s protikonkurenčnim kopičenjem.

(134)

Na podlagi mnenj Skupine za politiko radiofrekvenčnega spektra je lahko sprejetje skupnega roka za dovolitev uporabe pasu radiofrekvenčnega spektra, ki je bil harmoniziran v okviru Odločbe 676/2002/ES, nujno, da se preprečijo čezmejne motnje, ter koristno, da bi lahko do konca izkoristili povezane tehnične harmonizacijske ukrepe za trg opreme ter postavitev zelo visokozmogljivih omrežij in storitev. Dovolitev uporabe pasu radiofrekvenčnega spektra vključuje dodelitev radiofrekvenčnega spektra na podlagi režima splošne odobritve ali individualnih pravic uporabe, da se lahko tak spekter uporablja takoj po končanem postopku dodelitve. Za dodelitev radiofrekvenčnih pasov je morda treba sprostiti pas, ki ga zasedajo drugi uporabniki, in slednjim zagotoviti nadomestilo. Pri spoštovanju skupnega roka za dovolitev uporabe harmoniziranih pasov za elektronske komunikacijske storitve, tudi za 5G, bi lahko imele posamezne države članice težave zaradi nerešenih vprašanj pri čezmejnem usklajevanju med državami članicami ali s tretjimi državami, izzivov pri zagotavljanju tehnične migracije obstoječih uporabnikov na pas, omejitve uporabe pasu zaradi cilja v splošnem interesu, zaščite nacionalne varnosti in obrambe ali višje sile. V vsakem primeru bi morale države članice sprejeti vse ukrepe, da bi čim bolj zmanjšale morebitne zamude glede geografske pokritosti, časovne razporeditve in razpona radiofrekvenčnega spektra. Poleg tega bi države članice morale imeti možnost, kadar glede na oceno zadevnih okoliščin menijo, da je to ustrezno, Unijo zaprosijo za pravno, politično in tehnično podporo pri reševanju težav pri usklajevanju radiofrekvenčnega spektra z državami, ki mejijo na Unijo, vključno z državami kandidatkami in državami pristopnicami, tako da lahko zadevne države članice izpolnijo svoje obveznosti, ki jim jih nalaga pravo Unije.

(135)

Da bi do leta 2020 povečali usklajeno razpoložljivost radiofrekvenčnega spektra in vzpostavili zelo visokozmogljiva fiksna in brezžična omrežja v okviru 5G, je Skupina za politiko radiofrekvenčnega spektra določila, da so pasovi v razponu 3,4–3,8 in 24,25–27,5 GHz prednostni pasovi, s katerimi se lahko do leta 2020 izpolnijo cilji iz akcijskega načrta za 5G. Tudi pasovi v razponu 40,5–43,5 in 66–71 GHz so bili določeni za nadaljnjo preučitev. Zato je treba zagotoviti, da bodo do 31. decembra 2020 pasovi v razponu 3,4–3,8 in 24,25–27,5 GHz ali deli teh pasov na voljo za prizemne sisteme, ki lahko zagotavljajo brezžične širokopasovne storitve na podlagi harmoniziranih pogojev, določenih s tehničnimi izvedbenimi ukrepi, sprejetimi v skladu s členom 4 Sklepa 676/2002/ES, kot dopolnitev Sklepu (EU) 2017/899 Evropskega parlamenta in Sveta (33), saj imajo ti pasovi specifične značilnosti glede pokritosti in podatkovne zmogljivosti, ki jim omogočajo, da se ustrezno združijo za izpolnitev zahtev glede 5G. Vendar bi lahko na države članice vplivale motnje, ki bodo verjetno izhajale iz tretjih držav, ki so v skladu s Pravilnikom Mednarodne telekomunikacijske zveze o radiokomunikacijah zadevne pasove določile za storitve, ki niso mednarodne mobilne telekomunikacije. To bi lahko vplivalo na obveznost spoštovanja skupnega datuma izvedbe. Prihodnja uporaba pasu 26 GHz za prizemne brezžične storitve 5G bo med drugim verjetno usmerjena v mestna območja in primestne dostopovne točke, v nekaterih primerih pa se lahko postavitev predvidi tudi vzdolž glavnih cest in železniških tirov na podeželju. Zato se lahko zunaj teh geografskih območij pas 26 GHz uporablja za storitve, ki niso brezžične storitve 5G, na primer za poslovno komunikacijo ali uporabo v zaprtih prostorih, in tako državam članicam omogoči, da ta pas določijo in dajo na voljo na neizključni podlagi.

(136)

Kadar je povpraševanje po pasu radiofrekvenčnega spektra večje od razpoložljivosti, država članica pa posledično sklene, da je pravice uporabe radiofrekvenčnega spektra treba omejiti, bi bilo treba uporabiti ustrezne in pregledne postopke za podelitev takih pravic, da bi se preprečila vsakršna diskriminacija in optimizirala uporaba omejenega vira. Takšna omejitev bi morala biti upravičena, sorazmerna in osnovana na poglobljeni oceni tržnih pogojev, pri čemer bi bilo treba ustrezno upoštevati skupne koristi za uporabnike ter nacionalne cilje in cilje notranjega trga. Cilji, ki so podlaga za kakršen koli postopek omejitve, bi morali biti vnaprej jasno določeni. Države članice bi se morale pri določanju najustreznejšega izbirnega postopka v skladu z usklajevalnimi ukrepi, sprejetimi na ravni Unije, pravočasno in pregledno posvetovati z zainteresiranimi stranmi o upravičenosti, ciljih in pogojih postopka. Države članice bi morale imeti možnost da za dodelitev radiofrekvenčnega spektra ali številskih virov z izjemno gospodarsko vrednostjo med drugim uporabljajo konkurenčne ali primerljive izbirne postopke. Pri upravljanju takih postopkov bi morali pristojni organi upoštevati cilje te direktive. Če država članica meni, da lahko da na voljo nadaljnje pravice v pasu, bi morala začeti temu namenjen postopek.

(137)

Močna rast povpraševanja po radiofrekvenčnem spektru in povpraševanja končnih uporabnikov po brezžičnih širokopasovnih zmogljivostih zahteva rešitve, ki omogočajo alternativne, dopolnilne in spektrsko učinkovite rešitve za dostop, vključno z brezžičnimi dostopovnimi sistemi majhne moči, ki obratujejo v majhnem dosegu, kot so RLAN in omrežja majhnih celičnih dostopovnih točk majhne moči. Takšni dopolnilni brezžični dostopovni sistemi, zlasti javno dostopne dostopovne točke RLAN, končnim uporabnikom omogočajo boljši dostop do interneta, mobilnim operaterjem pa razbremenitev mobilnega prometa. RLAN uporabljajo harmoniziran radiofrekvenčni spekter, ne da bi za to potrebovala individualno odobritev ali pravico uporabe radiofrekvenčnega spektra. Dandanes večino dostopovnih točk RLAN uporabljajo zasebni uporabniki kot lokalno brezžično podaljšanje njihove fiksne širokopasovne povezave. Končnim uporabnikom se v okviru omejitev naročniškega razmerja za dostop do interneta ne bi smelo preprečevati delitve dostopa do njihovega RLAN z drugimi, zato da se poveča število razpoložljivih dostopovnih točk, zlasti na gosto poseljenih območjih, čim bolj povečala zmogljivost brezžičnega podatkovnega prenosa s ponovno uporabo radiofrekvenčnega spektra in vzpostavila stroškovno učinkovita dopolnilna brezžična širokopasovna infrastruktura, ki bi bila dostopna drugim končnim uporabnikom. Zato bi bilo treba odpraviti nepotrebne omejitve za postavitev in medsebojno povezovanje dostopovnih točk RLAN.

(138)

Javni organi ali ponudniki javnih storitev, ki uporabljajo RLAN v svojih prostorih za svoje osebje, obiskovalce ali stranke, na primer za olajšanje dostopa do storitev e-uprave, informacije o javnem prevozu ali upravljanje s cestnim prometom, bi lahko tudi zagotavljali dostop do takšnih dostopovnih točk za splošno rabo s strani državljanov, in sicer kot pomožne storitve ob storitvah, ki jih v takšnih prostorih ponujajo javnosti, do obsega, ki ga dopuščajo pravila o konkurenci in javnem naročanju. Poleg tega lahko za ponudnika takšnega lokalnega dostopa do elektronskih komunikacijskih omrežij na zasebnem zemljišču ali v njegovi bližini ali omejenem javnem območju ali v njegovi bližini na nekomercialni osnovi ali v primeru pomožne storitve za drugo dejavnost, ki ni odvisna od takšnega dostopa, kot so točke RLAN, dane na voljo strankam drugih komercialnih dejavnosti ali splošni javnosti na tem območju, veljajo zahteve glede skladnosti s splošnimi odobritvami za pravice uporabe radiofrekvenčnega spektra, vendar zanje ne bi smeli veljati drugi pogoji ali zahteve dodatno k splošnim odobritvam, ki se uporabljajo za ponudnike javnih elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev, ali dodatno k obveznostim za končne uporabnike ali medomrežno povezovanje. Vendar bi za takšnega ponudnika morala še naprej veljati pravila v zvezi z odgovornostjo, določena v Direktivi 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta (34). Pojavljajo se nove tehnologije, kot je LiFi, in bodo dopolnile zmogljivosti sedanjega radiofrekvenčnega spektra RLAN in brezžične dostopovne točke z vključitvijo optičnih vidnih svetlobnih dostopovnih točk ter vodile k hibridnim lokalnim omrežjem, ki omogočajo optično brezžično komunikacijo.

(139)

Ker so maloobmočne brezžične dostopovne točke majhne moči, kot so femtocelice, pikocelice, metrocelice ali mikrocelice, lahko zelo majhne in se zanje uporablja nevsiljiva oprema, podobna tisti za domače usmerjevalnike RLAN, ki ne potrebujejo nobenih dovoljenj, razen tistih, ki so potrebna za uporabo radiofrekvenčnega spektra, in ker pozitivno vplivajo na uporabo teh dostopovnih točk na radiofrekvenčni spekter in na razvoj brezžičnih komunikacij, bi morale biti vsakršne omejitve za njihovo postavitev čim manjše. Zato države članice za omogočitev postavitve maloobmočnih brezžičnih dostopovnih točk in brez poseganja v morebitne zahteve, ki se uporabljajo za upravljanje radiofrekvenčnega spektra, postavitve takih naprav na stavbah, ki niso uradno zaščitene kot del zaščitenega okolja ali zaradi njihovega posebnega arhitekturnega ali zgodovinskega pomena, ne bi smele pogojiti z individualnimi dovoljenji, razen iz razlogov javne varnosti. Zato bi bilo treba njihove značilnosti, kot so največja velikost, teža in emisije, določiti na ravni Unije na način, ki je sorazmeren za lokalno postavitev in zagotavlja visoko stopnjo varovanja javnega zdravja, kot je določeno v Priporočilu 1999/519/ES. Za obratovanje maloobmočnih brezžičnih dostopovnih točk bi se moral uporabljati člen 7 Direktive 2014/53/EU. To ne posega v pravice do zasebne lastnine, določene v pravu Unije ali nacionalnem pravu. Postopek za obravnavo vlog za dovoljenje bi moral biti enostaven in ne bi smel posegati v poslovne sporazume, vsakršne z njim povezane upravne pristojbine pa bi morale biti omejene na upravne stroške obdelave vloge. Postopek preučitve prošnje za dovoljenje bi moral biti čim krajši in načeloma ne bi smel biti daljši od štirih mesecev.

(140)

Številni končni uporabniki, ki potrebujejo povezljivost za uporabo e-uprave, e-prometa in drugih storitev, vsak dan obiskujejo in uporabljajo javne zgradbe in drugo javno infrastrukturo. Drugi objekti javne infrastrukture, kot so ulične svetilke, semaforji, so na primer zaradi svoje gostote in podobnih značilnosti dragocena mesta za postavitev malih celic. Brez poseganja v možnost, da pristojni organi za postavitev maloobmočnih brezžičnih dostopovnih točk zahtevajo individualna predhodna dovoljenja, bi operaterji morali imeti pravico do dostopa do teh javnih objektov, da bi ustrezno zadostili povpraševanju. Zato bi morale države članice zagotoviti, da bodo takšne javne zgradbe in druga javna infrastruktura pod razumnimi pogoji na voljo za postavitev malih celic, da se dopolni Direktiva 2014/61/EU in brez poseganja v načela iz te direktive. Direktiva 2014/61/EU temelji na funkcionalnem pristopu in nalaga obveznosti dostopa do fizične infrastrukture le, kadar je ta del omrežja in kadar je v lasti ali uporabi omrežnega operaterja, zato številne zgradbe v lasti ali uporabi javnih organov niso vključene v področje njene uporabe. Nasprotno pa specifična obveznost ni potrebna za fizično infrastrukturo, kot so cevni vodi ali drogovi, ki se uporablja za inteligentne prometne sisteme, ki so v lasti omrežnih operaterjev (ponudnikov prevoznih storitev ali ponudnikov javnih elektronskih komunikacijskih omrežij) in gostijo dele omrežja, tako da spadajo v področje uporabe Direktive 2014/61/EU.

(141)

Določbe te direktive v zvezi z dostopom in medsebojnim povezovanjem se uporabljajo za javna elektronska komunikacijska omrežja. Za ponudnike elektronskih komunikacijskih omrežij, ki niso javna, ne veljajo obveznosti dostopa in medsebojnega povezovanja po tej direktivi, razen kadar bi pri izkoriščanju dostopa do javnih omrežij zanje lahko veljali pogoji, ki jih določijo države članice.

(142)

Izraz „dostop“ ima več pomenov, zato je treba natančno opredeliti, kako se ta izraz uporablja v tej direktivi, brez poseganja v njegovo uporabo v drugih aktih Unije. Operater je lahko lastnik osnovnega omrežja ali zmogljivosti ali pa lahko omrežje ali zmogljivost delno ali v celoti najame.

(143)

Na odprtem in konkurenčnem trgu ne bi smelo biti omejitev, ki bi preprečile podjetjem, da se med seboj pogajajo o ureditvi dostopa in medomrežnega povezovanja, zlasti pri čezmejnih sporazumih, pri čemer upoštevajo pravila o konkurenci iz PDEU. V smislu doseganja učinkovitejšega, pravega vseevropskega trga z učinkovito konkurenco, večjo izbiro in konkurenčnimi storitvami za končne uporabnike bi morala podjetja, ki prejemajo zahteve za dostop ali medomrežno povezovanje od drugih podjetij, ki so predmet splošne odobritve, da javnosti zagotovijo elektronska komunikacijska omrežja in storitve, načeloma skleniti take sporazume na komercialni podlagi in se pogajati v dobri veri.

(144)

Na trgih, kjer še naprej obstajajo velike razlike v pogajalski moči med podjetji in kjer so nekatera podjetja pri izvajanju svojih storitev odvisna od infrastrukture, ki jo zagotavljajo drugi, je primerno vzpostaviti regulativni okvir, ki omogoča učinkovito delovanje trga. Kadar so komercialna pogajanja neuspešna, bi morali biti nacionalni regulativni organi pooblaščeni za zagotovitev primernega dostopa do storitev, medomrežnega povezovanja in interoperabilnosti storitev v interesu končnih uporabnikov. Zlasti lahko zagotovijo povezljivost med koncema z naložitvijo sorazmernih obveznosti podjetjem, ki so predmet splošne odobritve in nadzorujejo dostop do končnih uporabnikov. Nadzor nad sredstvi za dostop lahko pomeni lastništvo ali nadzor fizične povezave (fiksne ali mobilne) do končnega uporabnika ali zmožnost spremembe ali odvzema nacionalne številke ali številk, ki so potrebne za dostop do omrežne priključne točke končnega uporabnika. To bi se na primer zgodilo, če bi operaterji omrežja neutemeljeno omejili izbiro končnega uporabnika pri dostopu do internetnih portalov in storitev.

(145)

Nacionalni regulativni organi bi morali ob upoštevanju načela nediskriminacije zagotoviti, da se lahko vsa podjetja, ne glede na njihovo velikost in poslovni model, vertikalno integriranost ali ločenost, medsebojno povezujejo pod razumnimi pogoji, da bi zagotovili povezljivost med koncema in dostop do interneta.

(146)

Nacionalni zakoni ali drugi predpisi, s katerimi so pogoji za dostop ali medomrežno povezovanje vezani na dejavnosti strani, ki zaprosi za medomrežno povezovanje, zlasti pa na višino njene naložbe v omrežno infrastrukturo in ne na opravljene storitve medomrežnega povezovanja ali dostopa, lahko povzročajo izkrivljanje razmer na trgu in so tako lahko nezdružljivi s pravili o konkurenci.

(147)

Operaterji omrežja, ki nadzorujejo dostop do svojih lastnih strank, nadzor izvajajo na podlagi enotnih številk ali naslovov iz objavljenega območja številčenja ali naslavljanja. Drugi operaterji omrežja morajo imeti možnost, da do teh strank posredujejo klice, torej morajo imeti možnost neposrednega ali posrednega medomrežnega povezovanja drug z drugim. Zato je primerno določiti pravice in obveznosti glede pogajanj o medomrežnem povezovanju.

(148)

Od interoperabilnosti imajo korist končni uporabniki in je pomemben cilj tega regulativnega okvira. Spodbujanje interoperabilnosti je eden od ciljev nacionalnih regulativnih in drugih pristojnih organov, kot je določeno v tem okviru. Ta okvir tudi določa, da bi morala Komisija kot podlago za spodbujanje harmoniziranja na področju elektronskih komunikacij objaviti seznam standardov ali specifikacij, ki vključujejo zagotavljanje storitev, tehničnih vmesnikov ali omrežnih funkcij. Države članice bi morale spodbujati uporabo objavljenih standardov ali specifikacij v obsegu, ki je nujno potreben za zagotovitev interoperabilnosti storitev in izboljšanje proste izbire za uporabnike.

(149)

Trenutno sta povezljivost med koncema in dostop do storitev v sili odvisna od končnih uporabnikov, ki uporabljajo medosebne komunikacijske storitve na podlagi številke. Prihodnji tehnološki razvoj ali povečana uporaba medosebnih komunikacijskih storitev, neodvisnih od številke, bi lahko privedla do nezadostne interoperabilnosti med komunikacijskimi storitvami. Posledično bi se lahko pojavile znatne ovire za vstop na trg in prepreke za prihodnje inovacije, ki bi občutno ogrozile učinkovito povezljivost med koncema med končnimi uporabniki.

(150)

Kadar se pojavijo takšne težave glede interoperabilnosti, bi Komisija morala imeti možnost zahtevati poročilo BEREC-a, ki bi moralo vsebovati dejansko oceno položaja na trgu na ravni Unije in držav članic. Komisija bi morala ob kar največjem upoštevanju poročila BEREC-a in drugih razpoložljivih dokazov ter upoštevajoč učinke na notranji trg odločiti, ali obstaja potreba po regulativnem posegu nacionalnih regulativnih ali drugih pristojnih organov. Če Komisija meni, da bi nacionalni regulativni ali drugi pristojni organi morali razmisliti o takšnem regulativnem posegu, bi morala imeti možnost sprejeti izvedbene ukrepe, s katerimi opredeli vrsto in obseg možnih regulativnih posegov nacionalnih regulativnih ali drugih pristojnih organov, med drugim zlasti obveznosti glede objave ter dovolitve uporabe, spremembe in nadaljnjega širjenja zadevnih informacij s strani organov in drugih ponudnikov, ter ukrepe za uvedbo obvezne uporabe standardov ali specifikacij za vse ali določene ponudnike.

(151)

Nacionalni regulativni ali drugi pristojni organi bi morali z vidika specifičnih nacionalnih okoliščin oceniti, ali je potreben in utemeljen kakršen koli poseg, da se zagotovi povezljivost med koncema, ter bi morali v takšnem primeru v skladu z izvedbenimi ukrepi Komisije uvesti sorazmerne obveznosti za ponudnike medosebnih komunikacijskih storitev, neodvisnih od številke, ki imajo bistveno raven pokritosti in uporabnikov. Izraz bistveno bi bilo treba razumeti v smislu, kadar geografska pokritost in število končnih uporabnikov zadevnega ponudnika predstavljata kritično maso za izpolnitev cilja, da se zagotovi povezljivost med koncema med končnimi uporabniki. Za ponudnike z manjšim številom končnih uporabnikov ali omejeno geografsko pokritostjo, ki bi le malenkostno prispevali k izpolnitvi tega cilja, običajno ne bi smele veljati takšne obveznosti glede interoperabilnosti.

(152)

Kadar je podjetjem onemogočen dostop do ustreznih alternativ za nepodvojljive napeljave, kable in pripadajoče zmogljivosti v stavbah ali do prve koncentracijske ali razdelilne točke in da se spodbuja konkurenčnost v korist končnih uporabnikov, bi morali biti nacionalni regulativni organi pooblaščeni za naložitev obveznosti dostopa vsem podjetjem, ne glede na to ali so določena kot podjetja s pomembno tržno močjo. V tem smislu bi morali nacionalni regulativni organi upoštevati vse tehnične in ekonomske ovire za prihodnje podvajanje omrežij. Takšne obveznosti pa so lahko v nekaterih primerih vsiljive, zmanjšujejo spodbude za naložbe in krepijo položaj že prevladujočih akterjev, zato bi jih bilo treba naložiti le, kadar je to upravičeno in sorazmerno za doseganje trajnostne konkurence na upoštevnih trgih. Samo dejstvo, da že obstaja več kot ena takšna infrastruktura, se ne bi smelo razumeti kot dokaz, da so ta sredstva podvojljiva. Po potrebi bi podjetja morala imeti možnost, da se v kombinaciji s takšnimi obveznostmi dostopa oprejo tudi na obveznosti zagotovitve dostopa do fizične infrastrukture na podlagi Direktive 2014/61/EU. Vsakršne obveznosti, ki jih naloži nacionalni regulativni organ na podlagi te direktive, in odločitve, ki jih na podlagi Direktive 2014/61/EU sprejmejo drugi pristojni organi za zagotovitev dostopa do fizične infrastrukture v stavbah ali do fizične infrastrukture do dostopovne točke, bi morale biti usklajene.

(153)

Nacionalni regulativni organi bi morali imeti možnost, da podjetjem po potrebi naložijo obveznosti zagotavljanja dostopa do zmogljivosti iz priloge k tej direktivi, in sicer do vmesnikov aplikacijskih programov (API) in elektronskih programskih vodnikov (EPG), da bi zagotovili dostopnost končnih uporabnikov do digitalnih radijskih in televizijskih radiodifuzijskih storitev ter povezanih dopolnilnih storitev. Takšne dopolnilne storitve bi lahko zajemale programske storitve, ki so posebej oblikovane za izboljšanje dostopnosti končnih uporabnikov invalidov, in programske storitve povezane televizije.

(154)

Pomembno je, da nacionalni regulativni organi pri odločanju, do katere koncentracijske ali razdelilne točke nameravajo naložiti obveznost dostopa, izberejo točko v skladu s smernicami BEREC-a. Določitev točke, ki je bližje končnim uporabnikom, je ugodnejša za konkurenco na področju infrastrukture in uvedbo zelo visokozmogljivih omrežij. Tako bi moral nacionalni regulativni organ najprej razmisliti o določitvi točke v stavbi ali tik zunaj nje. Lahko bi bilo upravičeno, da se obveznosti dostopa razširijo na napeljave in kable onstran prve koncentracijske ali razdelilne točke, medtem ko se takšne obveznosti omejijo na točke, ki so čim bližje končnim uporabnikom in lahko gostijo zadostno število takih uporabnikov, kadar se dokaže, da obstajajo velike in stalne fizične ali ekonomske ovire za podvajanje, ki povzročajo bistvene težave glede konkurence ali nedelovanje trga na maloprodajni ravni v škodo končnih uporabnikov. Za oceno podvojljivosti omrežnih elementov je potreben pregled trga, ki se razlikuje od analize, s katero se oceni pomembnost tržne moči, tako da nacionalnemu regulativnemu organu ni treba dokazati pomembne tržne moči, da lahko naloži te obveznosti. Po drugi strani je za takšen pregled potrebna zadostna ekonomska ocena tržnih pogojev, da se ugotovi, ali so izpolnjena merila, potrebna za naložitev obveznosti onstran prve koncentracijske ali razdelilne točke. Verjetneje je, da so takšne razširjene obveznosti dostopa potrebne na geografskih območjih, kjer je poslovno tveganje za uvedbo alternativne infrastrukture večje, na primer zaradi nizke gostote prebivalstva ali zaradi omejenega števila večstanovanjskih stavb. Obratno pa lahko visoka gostota gospodinjstev nakazuje, da je naložitev takšnih obveznosti nepotrebna. Nacionalni regulativni organi bi morali tudi razmisliti, ali lahko takšne obveznosti okrepijo položaj podjetij, ki so določena kot podjetja s pomembno tržno močjo. Nacionalni regulativni organi bi morali imeti možnost, da naložijo obveznost dostopa do aktivnih ali virtualnih omrežnih elementov, ki se uporabljajo za zagotavljanje storitev na takšni infrastrukturi, če bi bil dostop do pasivnih elementov ekonomsko neučinkovit ali fizično neizvedljiv in če nacionalni regulativni organ meni, da brez takšnega posega ne bi bil dosežen namen obveznosti dostopa. Da bi izboljšali dosledne regulativne prakse v Uniji, bi morala Komisija imeti možnost, da od nacionalnega regulativnega organa zahteva, da umakne osnutke ukrepov, s katerimi se obveznosti dostopa razširijo onstran prve koncentracijske ali razdelilne točke, kadar se BEREC strinja z resnimi dvomi Komisije glede združljivosti osnutka ukrepa s pravom Unije in zlasti z regulativnimi cilji iz te direktive.

(155)

V takšnih primerih je za izpolnjevanje načela sorazmernosti lahko za nacionalne regulativne organe ustrezno, da določene kategorije lastnikov ali podjetij ali obeh izločijo iz obveznosti, ki presegajo prvo koncentracijsko ali razdelilno točko, ki bi jo morali določiti nacionalni regulativni organi, če bi obveznost dostopa, ki ne temelji na določitvi podjetja kot podjetja s pomembno tržno močjo, ogrozila njihov poslovni model za nedavno postavljene omrežne elemente, zlasti z majhnimi lokalnimi projekti. Za izključno veleprodajna podjetja ne bi smele veljate takšne obveznosti dostopa, če ponudijo učinkovit alternativni dostop do zelo visokozmogljivih omrežij na komercialni osnovi po pravičnih, nediskriminatornih in primernih pogojih, tudi kar zadeva ceno. To izjemo bi moralo biti mogoče razširiti pod enakimi pogoji tudi na druge ponudnike. Izjema morda ni primerna za ponudnike, ki prejemajo javna sredstva.

(156)

Souporaba pasivne infrastrukture, ki se uporablja pri zagotavljanju brezžičnih elektronskih komunikacijskih storitev v skladu z načeli konkurenčnega prava, je lahko zlasti uporabna za čim večjo zelo visokozmogljivo povezljivost po vsej Uniji, zlasti na manj gosto poseljenih območjih, kjer je podvajanje neizvedljivo, končni uporabniki pa tvegajo prikrajšanost za takšno povezljivost. Nacionalni regulativni ali drugi pristojni organi bi izjemoma morali imeti možnost naložiti takšno souporabo ali lokaliziran dostop do gostovanja v skladu s pravom Unije, če je ta možnost izrecno določena v prvotnih pogojih za podelitev pravice uporabe in če dokažejo koristi takšne souporabe v smislu premagovanja nepremostljivih ekonomskih ali fizičnih ovir in je torej dostop do omrežij ali storitev zelo pomanjkljiv ali ga sploh ni, pri čemer upoštevajo več dejavnikov, zlasti potrebo po pokritosti vzdolž glavnih prometnih poti, izbiri in kakovostnejših storitvah za končne uporabnike ter ohranjanju pobud za postavitev infrastrukture. Kadar končni uporabniki nimajo dostopa, souporaba pasivne infrastrukture pa ne zadošča za rešitev položaja, bi nacionalni regulativni organi morali imeti možnost, da naložijo obveznosti glede souporabe aktivne infrastrukture. Pri tem nacionalni regulativni ali drugi pristojni organi ohranijo prožnost, da izberejo najustreznejšo obveznost souporabe ali dostopa, ki bi morala biti sorazmerna in utemeljena glede na naravo ugotovljene težave.

(157)

Čeprav je v določenih okoliščinah sicer primerno, da nacionalni regulativni ali drugi pristojni organ naloži obveznosti podjetjem, ne glede na določitev kot podjetja s pomembno tržne močjo, da bi se dosegli cilji, kot je povezljivost ali interoperabilnost storitev med koncema, pa je treba zagotoviti tudi, da se take obveznosti naložijo v skladu z regulativnim okvirom in zlasti njegovimi postopki uradnega obveščanja. Takšne obveznosti bi se morale naložiti le, kadar je to utemeljeno za doseganje ciljev te direktive in kadar so objektivno utemeljene, pregledne, sorazmerne in nediskriminatorne za namen spodbujanja učinkovitosti, trajnostne konkurenčnosti, učinkovitih naložb in inovacij, ter ob zagotavljanju največjih možnih koristi za končne uporabnike in v skladu z ustreznimi postopki uradnega obveščanja.

(158)

Da bi lahko premostili nepremostljive ekonomske ali fizične ovire, ki preprečujejo, da bi končnim uporabnikom zagotovili storitve ali omrežja, ki temeljijo na uporabi radiofrekvenčnega spektra, in kadar še vedno obstajajo vrzeli v pokritosti mobilnega omrežja, lahko odprava takšnih vrzeli zahteva dostop do pasivne infrastrukture in njeno souporabo, kadar to ne zadostuje, pa dostop do aktivne infrastrukture in njeno souporabo, ali lokalizirane sporazume o dostopu do gostovanja. Brez poseganja v obveznosti souporabe, vezane na pravice uporabe na podlagi drugih določb te direktive, in zlasti v ukrepe za spodbujanje konkurence, se lahko nacionalne regulativne ali druge pristojne organe, kadar nameravajo sprejeti ukrepe za naložitev souporabe pasivne infrastrukture oziroma – kadar pasivni dostop in souporaba ne zadostujeta – aktivne infrastrukture ali lokalizirane sporazume o dostopu do gostovanja, tudi pozove, naj preučijo morebitno tveganje za udeležence na trgu na manj pokritih območjih.

(159)

Sama pravila o konkurenci morda ne zadostujejo zmeraj za zagotovitev kulturne raznolikosti in pluralnosti medijev na področju digitalne televizije. Zaradi tehnološkega in tržnega razvoja mora obveznosti zagotavljanja pogojnega dostopa pod pravičnimi, primernimi in nediskriminatornimi pogoji za svoj domači trg redno preverjati država članica, zlasti zato, da ugotovi, ali je utemeljila razširitev obveznosti na EPG in API, v obsegu, potrebnem za zagotovitev dostopnosti do posebnih digitalnih radiodifuzijskih storitev za končne uporabnike. Države članice bi morale imeti možnost, da opredelijo digitalne radiodifuzijske storitve, do katerih morajo imeti končni uporabniki zagotovljen dostop, z zakoni ali drugimi predpisi, za katere menijo, da so potrebni.

(160)

Države članice bi morale imeti tudi možnost svojemu nacionalnemu regulativnemu organu dovoliti pregledati obveznosti v zvezi s pogojnim dostopom do digitalnih radiodifuzijskih storitev, da bi z analizo trga ocenili, ali naj prekličejo ali spremenijo pogoje za podjetja, ki nimajo pomembne tržne moči na upoštevnem trgu. Tak preklic ali sprememba ne bi smela negativno vplivati na dostop končnih uporabnikov do takih storitev ali možnosti za učinkovito konkurenco.

(161)

V posebnih okoliščinah se zahtevajo predhodne obveznosti, da se zagotovi razvoj konkurenčnega trga, katerega pogoji spodbujajo postavitev in uporabo zelo visokozmogljivih omrežij in storitev ter potrošnikom zagotavljajo čim večje koristi. Opredelitev pomembne tržne moči, ki se uporablja v tej direktivi, je enaka pojmu prevladujočega položaja, kot je opredeljen v sodni praksi Sodišča.

(162)

Dve podjetji lahko štejeta ali več podjetij lahko šteje za podjetja, ki imajo skupaj prevladujoči položaj ne samo, kadar med njimi obstajajo strukturne ali druge povezave, temveč tudi, kadar struktura upoštevnega trga prispeva k usklajenim učinkom, kar pomeni, da spodbuja vzporedno ali usklajeno protikonkurenčno obnašanje na trgu.

(163)

Bistveno je, da bi se predhodne regulativne obveznosti naložile samo za veleprodajni trg, kjer je eno ali več podjetij s pomembno tržno močjo, da se zagotovi trajnostna konkurenca, ukrepi konkurenčnega prava Unije in nacionalnega konkurenčnega prava pa ne zadostujejo za reševanje težave. Komisija je pripravila smernice na ravni Unije v skladu z načeli konkurenčnega prava, ki jih bodo morali upoštevati nacionalni regulativni organi pri ocenjevanju učinkovitosti konkurence na danem trgu in pri ocenjevanju pomembne tržne moči. Nacionalni regulativni organi bi morali analizirati, ali na posameznem trgu izdelkov ali storitev na nekem geografskem območju vlada učinkovita konkurenca, pri čemer lahko to območje zajema celotno ozemlje zadevne države članice ali del njenega ozemlja ali dele sosednjih ozemelj držav članic, ki se obravnavajo kot celota. Analiza učinkovite konkurence bi morala vključevati analizo, ali je trg potencialno konkurenčen, in s tem tudi, ali je pomanjkanje učinkovite konkurence trajno. V teh smernicah bi bilo treba obravnavati tudi vprašanje o trgih, ki na novo nastajajo in na katerih bi utegnil vodilni na trgu dejansko imeti znatni tržni delež, vendar se mu ne bi smele naložiti neprimerne obveznosti. Komisija bi morala smernice redno pregledovati, zlasti kadar pregleduje obstoječe pravo, ob upoštevanju sodne prakse Sodišča, ekonomskega razmišljanja in dejanskih tržnih izkušenj, da se zagotovi njihova ustreznost na hitro razvijajočem se trgu. Nacionalni regulativni organi bodo morali med seboj sodelovati, kadar se upoštevni trg obravnava kot čeznacionalni trg.

(164)

Nacionalni regulativni organi bi morali pri ugotavljanju, ali ima podjetje pomembno tržno moč na specifičnem trgu, ravnati v skladu s pravom Unije in v čim večji meri upoštevati smernice Komisije za analizo trga in presojo pomembne tržne moči.

(165)

Nacionalni regulativni organi bi morali opredeliti upoštevne geografske trge na svojem ozemlju ob kar največjem upoštevanju Priporočila Komisije o upoštevnih trgih izdelkov in storitev (v nadaljnjem besedilu: Priporočilo), sprejetega na podlagi te direktive, ter ob upoštevanju nacionalnih in lokalnih razmer. Zato bi morali analizirati najmanj trge, ki jih vsebuje Priporočilo, vključno s trgi, ki so navedeni, a se jih ne ureja več v specifičnem nacionalnem ali lokalnem kontekstu. Nacionalni regulativni organi bi morali analizirati tudi trge, ki jih Priporočilo ne vsebuje, a se jih ureja na ozemlju njihove jurisdikcije na podlagi predhodnih analiz trga, ali druge trge, če imajo zadostne razloge, da menijo, da so izpolnjena tri merila iz te direktive.

(166)

Čeznacionalni trgi se lahko opredelijo, kadar to utemeljuje opredelitev geografskega trga, ob upoštevanju vseh dejavnikov na strani ponudbe in povpraševanja v skladu z načeli konkurenčnega prava. BEREC je najustreznejši organ za izvedbo takšne analize, saj se lahko pri opredeljevanju trgov na nacionalni ravni opre na obsežne kolektivne izkušnje nacionalnih regulativnih organov. Pri analizi potencialnih čeznacionalnih trgov bi bilo treba upoštevati nacionalne okoliščine. Če so čeznacionalni trgi opredeljeni in je regulativno ukrepanje upravičeno, bi morali zadevni nacionalni regulativni organi opredeliti ustrezen regulativni odziv, vključno s priglasitvijo Komisiji. Na enak način lahko sodelujejo tudi, kadar čeznacionalni trgi niso opredeljeni, a so na njihovih ozemljih tržni pogoji dovolj enotni, da bi imel usklajen regulativni pristop prednosti, na primer v smislu podobnih stroškov, tržnih struktur ali operaterjev ali v primeru čeznacionalnega ali primerljivega povpraševanja končnih uporabnikov.

(167)

V nekaterih razmerah so geografski trgi opredeljeni kot nacionalni ali podnacionalni, na primer zaradi nacionalne ali lokalne narave postavitve omrežja, ki določa meje potencialne tržne moči podjetij glede veleprodajne ponudbe, vendar še vedno obstaja znatno čeznacionalno povpraševanje ene ali več kategorij končnih uporabnikov. Za takšen primer gre zlasti pri povpraševanju poslovnih končnih uporabnikov z operacijami na več mestih v različnih državah članicah. Če dobavitelji čeznacionalnega povpraševanja ne pokrivajo zadovoljivo, ker so na primer razdrobljeni vzdolž državnih meja ali lokalno, se lahko pojavi ovira na notranjem trgu. BEREC bi zato moral biti pooblaščen za pripravo smernic za nacionalne regulativne organe o skupnih regulativnih pristopih za zagotovitev, da se lahko čeznacionalno povpraševanje zadovoljivo pokriva, pri čemer zagotovi osnovo za interoperabilnost veleprodajnih dostopovnih izdelkov za vso Unijo ter kljub razdrobljeni dobavi omogoči učinkovitost in ekonomijo obsega. Smernice BEREC-a bi morale biti podlaga za odločitve nacionalnih regulativnih organov, kadar se zaradi uresničevanja notranjega trga odločijo, da bodo na nacionalni ravni podjetjem, ki so določena kot podjetja s pomembno tržno močjo, naložili regulativne obveznosti, hkrati pa bi morale zagotavljati usmeritve za harmonizacijo tehničnih specifikacij veleprodajnih dostopovnih izdelkov, ki lahko krijejo takšno opredeljeno čeznacionalno povpraševanje, v interesu notranjega trga.

(168)

Končni cilj kakršnega koli predhodnega regulativnega ukrepanja je končnim uporabnikom zagotoviti koristi v smislu cene, kakovosti in izbire na podlagi maloprodajnih trgov, ki so učinkovito konkurenčni in trajnostni. Verjetno je, da bodo nacionalni regulativni organi postopoma številne maloprodajne trge opredelili kot konkurenčne, tudi ob odsotnosti veleprodajne ureditve, zlasti ob upoštevanju pričakovanih izboljšav na področju inovacij in konkurence.

(169)

Izhodišče, na podlagi katerega lahko nacionalni regulativni organi opredelijo veleprodajne trge, ki so lahko predmet predhodne regulacije, je analiza ustreznih maloprodajnih trgov. Analiza učinkovite konkurence na malo- in veleprodajni ravni je izvedena iz v prihodnost usmerjene perspektive za določen časovni okvir, pri čemer se upošteva konkurenčno pravo, vključno po potrebi z zadevno sodno prakso Sodišča. Če se ugotovi, da bi bil maloprodajni trg učinkovito konkurenčen ob odsotnosti predhodne veleprodajne ureditve zadevnih upoštevnih trgov, bi moral nacionalni regulativni organ skleniti, da na zadevni veleprodajni ravni ureditev ni več potrebna.

(170)

Med postopnim prehodom na deregulirane trge bodo poslovni sporazumi med operaterji, tudi o sovlaganju in dostopu, postopoma pogostejši, ter lahko – če so trajnostni in izboljšujejo konkurenčno dinamiko – prispevajo k ugotovitvi, da za posamezen veleprodajni trg predhodna ureditev ni upravičena. Podobna logika bi se uporabljala v nasprotnem primeru za nepredvidene prekinitve poslovnih sporazumov na dereguliranem trgu. Pri analizi takšnih sporazumov bi bilo treba upoštevati, da je možnost ureditve za lastnike omrežja lahko razlog, da začnejo poslovna pogajanja. Za zagotovitev ustreznega upoštevanja vpliva ureditve, ki se uvede za povezane trge, ob ugotavljanju, ali je za določeni trg upravičena predhodna ureditev, bi morali nacionalni regulativni organi zagotoviti, da so trgi analizirani usklajeno, in kadar je to mogoče, obenem ali s čim manjšim časovnim razmikom.

(171)

Ob ocenjevanju, kako bi veleprodajna ureditev lahko rešila probleme na maloprodajni ravni, bi morali nacionalni regulativni organi upoštevati dejstvo, da lahko več veleprodajnih trgov zagotavlja veleprodajne vložke, ki so višje v prodajni verigi, za določen maloprodajni trg in obratno, da lahko en sam veleprodajni trg zagotavlja veleprodajne vložke, ki so višje v prodajni verigi, za več maloprodajnih trgov. Poleg tega lahko na konkurenčno dinamiko na določenem trgu vplivajo trgi, ki so sosednji, a niso v vertikalnem razmerju, primer tega so lahko nekateri trgi fiksne in mobilne telefonije. Nacionalni regulativni organi bi morali izvesti zadevno oceno posameznega veleprodajnega trga, pri katerem se preučuje možnost ureditve, začenši s popravnimi ukrepi za dostop do gradbeniške infrastrukture, saj takšni popravni ukrepi običajno spodbujajo bolj trajnostno konkurenco, vključno s konkurenco na področju infrastrukture, temu pa naj bi sledila analiza vseh veleprodajnih trgov, za katere velja, da bi bili lahko predmet predhodne ureditve, zaradi verjetne primernosti za reševanje opredeljenih problemov na področju konkurence na maloprodajni ravni. Nacionalni regulativni organi bi morali pri odločanju o specifičnem popravnem ukrepu, ki naj bi se naložil, oceniti njegovo tehnično izvedljivost ter izvesti analizo stroškov in koristi, ob tem pa upoštevati stopnjo primernosti za reševanje opredeljenih težav na področju konkurence na maloprodajni ravni ter omogočiti konkurenco na podlagi ločevanja in tehnološke nevtralnosti. Nacionalni regulativni organi bi morali upoštevati posledice uvedbe specifičnega popravnega ukrepa, saj bi to – če bi bil izvedljiv le na nekaterih omrežnih topologijah – lahko odvračalo od postavitve zelo visokozmogljivih omrežij v interesu končnih uporabnikov.

(172)

Brez poseganja v načelo tehnološke nevtralnosti bi morali nacionalni regulativni organi, po možnosti pred uvedbo infrastrukture, zagotoviti spodbude s popravnimi ukrepi, ki se naložijo za razvoj prožne in odprte omrežne arhitekture, kar bi sčasoma zmanjšalo breme in zahtevnost popravnih ukrepov, naloženih na poznejši stopnji. Nacionalni regulativni organ bi moral na vsaki stopnji ocene, preden določi, ali je treba podjetju, ki je določeno kot podjetje s pomembno tržno močjo, naložiti dodatne, bolj obremenjujoče popravne ukrepe, ugotoviti, ali bi bil zadevni maloprodajni trg učinkovito konkurenčen, tudi ob upoštevanju kakršnih koli zadevnih poslovnih sporazumov ali drugih razmer veleprodajnega trga, vključno z drugimi vrstami že obstoječe ureditve, na primer obveznostmi splošnega dostopa do nepodvojljivih sredstev ali obveznostmi, naloženimi na podlagi Direktive 2014/61/EU, in katero koli ureditvijo, za katero nacionalni regulativni organ že meni, da je ustrezna za podjetje, ki je določeno kot podjetje s pomembno tržno močjo. Takšno ocenjevanje, s katerega cilj je zagotoviti, da se naložijo le najustreznejši popravni ukrepi, potrebni za učinkovito reševanje vseh težav, ugotovljenih v analizi trga, ne izključuje možnosti, da bi nacionalni regulativni organ ugotovil, da je v skladu z načelom sorazmernosti najmanj vsiljiv način za rešitev težave kombinacija tovrstnih popravnih ukrepov, tudi takšnih, ki so različne intenzivnosti. Četudi zaradi takšnih razlik niso opredeljeni ločeni geografski trgi, bi moralo biti možno, da te razlike upravičijo razlikovanje ustreznih popravnih ukrepov, naloženih ob upoštevanju različne intenzivnosti konkurenčnih omejitev.

(173)

Predhodna ureditev, uvedena na veleprodajni ravni, ki je načeloma manj vsiljiv kot ureditev na maloprodajni ravni, velja za zadostno za reševanje možnih problemov na področju konkurence na povezanem maloprodajnem trgu ali trgih na koncu prodajne verige. Napredek na področju delovanja konkurence od uvedbe regulativnega okvira za elektronske komunikacije je razviden iz postopne deregulacije maloprodajnih trgov v Uniji. Poleg tega je treba pravila, ki se nanašajo na naložitev predhodnih popravnih ukrepov podjetjem, ki so določena kot podjetja s pomembno tržno močjo, če je mogoče, poenostaviti in preoblikovati tako, da so bolj predvidljivi. Zato bi morala prevladati uvedba predhodnega regulativnega nadzora na podlagi določitve podjetja kot podjetja s pomembno tržno močjo na veleprodajnih trgih.

(174)

Ko nacionalni regulativni organ prekliče ureditev na veleprodajni ravni, bi moral opredeliti ustrezni rok za obvestitev, da bi zagotovil trajnostni prehod na deregulirani trg. Nacionalni regulativni organ bi moral pri določanju takega roka za obvestitev upoštevati obstoječe sporazume, ki so jih ponudniki in prosilci za dostop sklenili na podlagi naloženih regulativnih obveznosti. Taki sporazumi lahko prosilcem za dostop zlasti zagotovijo pogodbeno pravno varstvo za določeno obdobje. Nacionalni regulativni organ bi moral poleg tega upoštevati dejansko možnost, da tržni udeleženci sprejmejo ponudbe poslovnega veleprodajnega dostopa ali ponudbe o sovlaganju, ki so lahko prisotne na trgu, in se pri tem izogniti daljšemu obdobju možne regulativne arbitraže. Pri predhodnih ureditvah, ki jih je uvedel nacionalni regulativni organ, bi bilo treba upoštevati obseg in časovni razpored regulativnega nadzora predobstoječih ureditev, potem ko začne teči rok za obvestitev.

(175)

Da se udeležencem na trgu zagotovi predvidljivost regulativnih pogojev, je treba določiti rok za preglede trga. Analizo trga je treba izvajati redno ter v razumnem in ustreznem časovnem okviru. Obstaja tveganje, da če nacionalni regulativni organ trga ne uspe analizirati v roku, to ogrozi notranji trg, običajni postopki za ugotavljanje kršitev pa ne prinesejo želenega učinka pravočasno. Po drugi strani pa bi moral zadevni nacionalni regulativni organ imeti možnost, da od BEREC-a zahteva pomoč pri dokončni pripravi analize trga. Ta pomoč je na primer lahko tudi v obliki posebne delovne skupine, v kateri so predstavniki drugih nacionalnih regulativnih organov.

(176)

Zaradi visoke ravni tehnoloških inovacij in zelo dinamičnih trgov v sektorju elektronskih komunikacij bi morali na ravni Unije ureditev hitro in usklajeno prilagoditi, saj izkušnje kažejo, da lahko razlike med nacionalnimi regulativnimi organi pri izvajanju regulativnega okvira povzročijo oviro za notranji trg.

(177)

Vendar je treba zaradi večje stabilnosti in predvidljivosti regulativnih ukrepov najdaljše obdobje, dovoljeno med analizami trga, s treh razširiti na pet let, pod pogojem, da zaradi sprememb na trgu v vmesnem obdobju ni potrebna nova analiza. Pri ugotavljanju, ali je nacionalni regulativni organ izpolnil svoje obveznosti glede analize trgov in priglasil ustrezni osnutek ukrepa najmanj vsakih pet let, se bo za začetek novega petletnega tržnega cikla štelo le obvestilo, ki vsebuje novo oceno opredelitve trga in pomembne tržne moči. Ta obveznost ne bo izpolnjena zgolj z uradnim obvestilom o novih ali spremenjenih regulativnih popravnih ukrepih, naloženih na podlagi predhodne in nerevidirane analize trga. Dejstvo, da nacionalni regulativni organ ne izpolnjuje obveznosti glede rednega izvajanja analiz trga, določene v tej direktivi, samo po sebi ne bi smelo biti razlog za neveljavnost ali neuporabo obstoječih obveznosti, ki jih je ta nacionalni regulativni organ naložil na zadevnem trgu.

(178)

Naložitev posebne obveznosti podjetju, ki je določeno kot podjetje s pomembno tržno močjo, ne zahteva dodatne analize trga, temveč utemeljitev, da je zadevna obveznost primerna in sorazmerna glede na naravo ugotovljenega problema na zadevnem trgu in povezanem maloprodajnem trgu.

(179)

Pri ocenjevanju sorazmernosti obveznosti in pogojev, ki bodo naloženi, bi morali nacionalni regulativni organi upoštevati razlike v konkurenčnih pogojih, ki obstajajo med različnimi območji v njihovi državi članici, predvsem glede na rezultate geografskega pregleda, izvedenega v skladu s to direktivo.

(180)

Pri preučevanju, ali naj naložijo popravne ukrepe za nadzor nad cenami, in če da, v kakšni obliki, bi si morali nacionalni regulativni organi prizadevati, da vlagateljem omogočijo pošteno povračilo pri posameznem novem naložbenem projektu. Zlasti obstajajo tveganja, povezana z naložbenimi projekti za nova dostopovna omrežja, ki podpirajo izdelke, po katerih je v času naložbe povpraševanje negotovo.

(181)

Pregledi obveznosti, naloženih podjetjem, ki so določena kot podjetja s pomembno tržno močjo, med časovnim okvirom analize trga, bi morali nacionalnim regulativnim organom omogočiti, da upoštevajo vpliv konkurenčnih pogojev novega razvoja, na primer na novo sklenjenih prostovoljnih sporazumov med podjetji, na primer sporazumov o dostopu in sovlaganju, ter tako zagotoviti prožnost, ki je posebej potrebna v kontekstu daljših regulativnih ciklov. Podobno logiko bi bilo treba uporabiti, če pride do nepredvidene kršitve ali prekinitve poslovnega sporazuma ali če se učinek takega sporazuma ne sklada z analizo trga. Če pride do prekinitve obstoječega sporazuma na dereguliranem trgu, bi bila lahko potrebna nova analiza trga. Če na trgu ne pride do ene same pomembne spremembe, temveč gre za dinamične trge, je lahko potrebno, da se analiza trga izvaja pogosteje kot vsakih pet let, na primer ne pogosteje kot vsaka tri leta, kot je veljalo do datuma začetka uporabe te direktive. Trgi bi morali veljati za dinamične, če je verjetno, da se bodo tehnološki razvoj in vzorci povpraševanja končnih uporabnikov spreminjali tako, da bi ugotovitve analize srednjeročno izgubile pomen za znatno skupino geografskih območij ali končnih uporabnikov na geografskem in proizvodnem trgu, ki ga določi nacionalni regulativni organ.

(182)

Preglednost pogojev za dostop in medomrežno povezovanje, vključno s cenami, je namenjena pospešitvi pogajanj, preprečevanju sporov in daje udeležencem na trgu zaupanje, da se storitve zagotavljajo brez diskriminacije. Odprtost in preglednost tehničnih vmesnikov je lahko pomembna zlasti za zagotovitev interoperabilnosti. Kadar nacionalni regulativni organ določi obveznosti za objavo informacij v javnosti, bi moral imeti tudi možnost, da opredeli način, kako je treba zagotoviti dostop do informacij, in odločitev o tem, ali je objava brezplačna, pri čemer se upoštevata narava in namen zadevnih informacij.

(183)

Glede na raznolikost omrežnih topologij, dostopovnih izdelkov in tržnih razmer, ki so se pojavile od leta 2002, je mogoče cilje Priloge II k Direktivi 2002/19/ES, ki zadevajo razvezavo krajevne zanke in dostopovne izdelke za ponudnike digitalnih televizijskih in radijskih storitev, doseči lažje in na bolj prožen način s pripravo smernic o minimalnih merilih za referenčno ponudbo, ki jo pripravi in redno posodablja BEREC. Navedeno prilogo bi bilo zato treba črtati.

(184)

Načelo nediskriminacije zagotavlja, da podjetja s tržno močjo ne izkrivljajo konkurence, zlasti kadar so to vertikalno integrirana podjetja, ki opravljajo storitve za podjetja, s katerimi so v konkurenci na trgih na koncu prodajne verige.

(185)

Da bi odpravili in preprečili diskriminatorno ravnanje, ki ni povezano s ceno, je enakovrednost vložkov načeloma najzanesljivejši način za dosego učinkovitega varstva pred diskriminacijo. Na drugi strani pa je verjetno, da bo zagotavljanje reguliranih veleprodajnih vložkov na podlagi enakovrednosti vložkov povzročilo višje stroške zagotavljanja skladnosti s predpisi kot druge oblike obveznosti nediskriminacije. Višje stroške zagotavljanja skladnosti bi bilo treba meriti glede na koristi živahnejše konkurence navzdol po prodajni verigi in pomen jamstev nediskriminacije v razmerah, ko podjetje, ki je določeno kot podjetje s pomembno tržno močjo, ni predmet neposrednega nadzora nad cenami. Zlasti bi lahko nacionalni regulativni organi menili, da je verjetneje, da bo zagotavljanje veleprodajnih vložkov v novih sistemih na podlagi enakovrednosti vložkov ustvarilo zadostne čiste koristi in bo zato sorazmerno, saj so dodatni stroški zagotavljanja, da so na novo zgrajeni sistemi skladni z načelom enakovrednosti vložkov, razmeroma nižji. Po drugi strani bi morali nacionalni regulativni organi upoštevati tudi, ali so obveznosti sorazmerne za prizadeta podjetja, na primer z upoštevanjem stroškov izvajanja, in morebitne odvračilne dejavnike za postavitev novih sistemov glede na več dodatnih posodobitev, če bi zanje veljale bolj omejujoče regulativne obveznosti. V državah članicah z velikim številom manjših podjetij, ki so določena kot podjetja s pomembno tržno močjo, je lahko uvedba načela enakovrednosti vložkov za vse takšne operaterje nesorazmerna.

(186)

Ločeno računovodstvo omogoča pregled nad notranjimi transfernimi cenami, ki jih je treba izkazati, nacionalni regulativni organi pa imajo možnost, da preverijo skladnost z obveznostmi glede nediskriminacije, kadar je to primerno. V zvezi s tem je Komisija objavila Priporočilo 2005/698/ES (35).

(187)

Gradbeniška infrastruktura, ki lahko gosti elektronsko komunikacijsko omrežje, je ključna za uspešno postavitev novih omrežij zaradi visokih stroškov njenega podvajanja in precejšnjih prihrankov, kadar se lahko ponovno uporabi. Zato je poleg pravil o fizični infrastrukturi iz Direktive 2014/61/EU potreben poseben popravni ukrep v tistih okoliščinah, kadar je gradbeniška infrastruktura v lasti podjetja, ki je določeno kot podjetje s pomembno tržno močjo. Kadar gradbeniška infrastruktura obstaja in jo je mogoče ponovno uporabiti, so pozitivni učinki doseganja učinkovitega dostopa do nje pri postavitvi konkurenčne infrastrukture zelo visoki, zato je treba zagotoviti, da je dostop do takšne infrastrukture mogoče uporabiti kot samostojen popravni ukrep za izboljšanje konkurenčne dinamike in dinamike postavitve na vseh trgih na koncu prodajne verige in da ga je treba upoštevati, preden se oceni, ali je treba naložiti druge potenciale popravne ukrepe, ter da ne velja zgolj za pomožen popravni ukrep za druge veleprodajne izdelke ali storitve ali za popravni ukrep, ki je omejen na podjetja, ki uporabljajo te druge veleprodajne izdelke ali storitve. Nacionalni regulativni organi bi morali oceniti obstoječo gradbeniško infrastrukturo, ki se lahko ponovno uporabi, na podlagi regulativne knjigovodske vrednosti, zmanjšane za skupno vrednost amortizacije v času izračuna, popravljene z ustreznim indeksom cen, kot je indeks maloprodajnih cen, in ob izključitvi infrastrukturnih sredstev, ki so v celoti amortizirana v obdobju najmanj 40 let, a se še vedno uporabljajo.

(188)

Nacionalni regulativni organi bi morali pri določanju obveznosti za dostop do novih in izboljšanih infrastruktur zagotoviti, da pogoji dostopa odražajo okoliščine, na katerih temelji naložbena odločitev, in da se pri tem med drugim upoštevajo stroški za postavitev, pričakovana hitrost uveljavitve novih izdelkov in storitev ter pričakovane ravni maloprodajnih cen. Poleg tega bi morali nacionalni regulativni organi, da bi zagotovili gotovost načrtovanja za vlagatelje, imeti možnost, da po potrebi določijo pogoje za dostop, ki ostanejo koherentni v ustreznih obdobjih pregleda. Če nadzor nad cenami šteje za primernega, ti pogoji lahko vključujejo dogovore o cenah, ki so odvisne od obsega ali dolžine pogodbe, v skladu s pravom Unije in pod pogojem, da nimajo diskriminatornega učinka. Vsi naloženi pogoji za dostop bi morali spoštovati potrebo po ohranitvi učinkovite konkurence pri storitvah za uporabnike in podjetja.

(189)

Obveznost dodelitve dostopa do omrežne infrastrukture se lahko utemelji kot sredstvo za povečanje konkurence, vendar morajo nacionalni regulativni organi uravnotežiti pravice lastnika infrastrukture do izkoriščanja svoje infrastrukture za lastne namene in pravice drugih izvajalcev storitev do dostopa do zmogljivosti, ki jih potrebujejo za opravljanje konkurenčnih storitev.

(190)

Na trgih, kjer je v prihodnje mogoče pričakovati povečano število dostopovnih omrežij, je verjetneje, da bodo končni uporabniki imeli koristi od izboljšav kakovosti omrežja zaradi konkurence na področju infrastrukture, kot pa na trgih z le enim omrežjem. Verjetno je, da bo ustrezna konkurenca pri drugih parametrih, kot sta cena in izbira, odvisna od nacionalnih in lokalnih konkurenčnih razmer. Nacionalni regulativni organi bi morali pri ocenjevanju ustreznosti konkurence na podlagi takih parametrov in potrebe po regulativnih posegih upoštevati tudi, ali je vsem zainteresiranim podjetjem na voljo veleprodajni dostop pod razumnimi poslovnimi pogoji, ki končnim uporabnikom zagotavljajo trajnostno konkurenco na maloprodajnem trgu. Uporaba splošnih pravil konkurence na trgih, za katere je značilna trajnostna in učinkovita konkurenca na področju infrastrukture, bi morala zadostovati.

(191)

Kadar se obveznosti naložijo podjetjem, ki jih potrebujejo za izpolnjevanje utemeljenih zahtev za dostop do omrežnih elementov in pripadajočih zmogljivosti ter njihovo uporabo, bi se morale take zahteve zavrniti le na podlagi objektivnih meril, kot je tehnična izvedljivost ali potreba po ohranitvi celovitosti omrežja. Kadar se dostop zavrne, bi oškodovana stranka morala imeti možnost predložiti zadevo v postopke reševanja sporov na podlagi te direktive. Od podjetja, ki mora dodeliti dostop, se ne more zahtevati, da zagotovi vrste dostopa, za zagotovitev katerih nima pooblastila. Če nacionalni regulativni organi odredijo obveznost dodelitve dostopa, ki kratkoročno poveča konkurenco, naj to ne zmanjša spodbud za konkurente, da bi vlagali v alternativne zmogljivosti, ki bodo dolgoročno zagotavljale večjo trajnostno konkurenco ali večjo zmogljivost in koristi za končne uporabnike. Pri izbiranju najmanj vsiljivega regulativnega posega in v skladu z načelom sorazmernosti bi se lahko nacionalni regulativni organi na primer odločili, da pregledajo obveznosti, naložene podjetjem, ki so določena kot podjetja s pomembno tržno močjo, in spremenijo morebitne prejšnje odločitve, pri čemer lahko med drugim umaknejo obveznosti, naložijo nove obveznosti dostopa ali jih ne naložijo, če je to v interesu uporabnikov in trajnostne konkurence na področju storitev. Nacionalni regulativni organi bi morali imeti možnost odrediti tehnične in operativne pogoje za izvajalca ali upravičence dodeljenega dostopa v skladu s pravom Unije. Zlasti naložitev tehničnih standardov bi morala biti v skladu z Direktivo (EU) 2015/1535.

(192)

Cenovni nadzor je lahko potreben, kadar analiza trga pokaže, da je na določenem trgu konkurenca neučinkovita. Zlasti podjetja, ki so določena kot podjetja s pomembno tržno močjo, bi morala preprečiti cenovne škarje, pri čemer razlika med njihovimi maloprodajnimi cenami in cenami za medomrežno povezovanje ali dostop, ki se zaračunavajo konkurentom, ki zagotavljajo podobne storitve na maloprodajni ravni, ni primerna za zagotovitev trajnostne konkurence. Kadar nacionalni regulativni organ izračuna stroške, ki nastanejo pri uvedbi storitve, določene po tej direktivi, je primerno predvideti ustrezno donosnost vloženega kapitala, vključno z ustreznimi stroški dela in gradnje, pri čemer se naredi popravek vrednosti kapitala, kadar je to potrebno, da bi se odražala tekoče vrednotenje sredstev in učinkovitost operacij. Metoda pokrivanja stroškov bi morala biti v skladu z okoliščinami, pri čemer se upošteva potreba po pospeševanju učinkovitosti, trajnostne konkurence in postavitve zelo visokozmogljivih omrežij ter s tem doseganju čim večjih koristi za končnega uporabnika, upoštevati pa bi se morala tudi potreba po predvidljivih in stabilnih veleprodajnih cenah v korist vseh operaterjev, ki želijo postaviti nova in izboljšana omrežja v skladu s Priporočilom Komisije 2013/466/EU (36).

(193)

Zaradi negotovosti glede stopnje uresničitve povpraševanja za zagotavljanje širokopasovnih storitev naslednje generacije je pomembno spodbujati učinkovite naložbe in inovacije, da bi operaterjem, ki vlagajo v nova ali nadgrajena omrežja, omogočili določeno stopnjo prožnosti pri oblikovanju cen. Nacionalni regulativni organi bi morali imeti možnost, da se odločijo, da ohranijo ali ne uvedejo reguliranih veleprodajnih cen dostopa do omrežij naslednje generacije, če obstajajo zadostni ukrepi za varstvo konkurence. Konkretno bi morali, da se preprečijo pretirane cene na trgih, na katerih so prisotna podjetja, ki so določena kot podjetja s pomembno tržno močjo, prožnost pri določanju cen spremljati dodatni ukrepi za varstvo konkurence in interesov končnih uporabnikov, kot so stroge obveznosti nediskriminacije, ukrepi za zagotavljanje tehnične in ekonomske podvojljivosti izdelkov na koncu prodajne verige ter dokazljiva omejitev maloprodajne cene, ki izhaja iz konkurence na področju infrastrukture, ali cenovno sidro, ki izhaja iz drugih regulativnih dostopovnih izdelkov, ali oboje. Ti ukrepi za varstvo konkurence ne posegajo v možnost, da bi nacionalni regulativni organi opredelili druge okoliščine, v katerih ne bi bilo primerno, da se za nekatere veleprodajne vložke naložijo regulirane cene dostopa, kadar je na primer zaradi velike cenovne elastičnosti povpraševanja končnih uporabnikov za podjetje, ki je določeno kot podjetje s pomembno tržno močjo, nedobičkonosno, da bi cene dvignil znatno nad konkurenčno raven, ali kadar manjša gostota prebivalstva zmanjšuje spodbude za razvoj zelo visokozmogljivih omrežij in nacionalni regulativni organ ugotovi, da je učinkovit in nediskriminatoren dostop zagotovljen na podlagi obveznosti, naloženih v skladu s to direktivo.

(194)

Kadar nacionalni regulativni organ naloži obveznosti za izvedbo sistema stroškovnega računovodstva, da se podpre cenovni nadzor, bi moral imeti možnost, da, če ima potrebno usposobljeno osebje, sam prevzame letno revizijo, s katero zagotovi skladnost s sistemom stroškovnega računovodstva, ali zahteva, da revizijo opravi drugi usposobljeni organ, ki je neodvisen od zadevnega podjetja.

(195)

Sistem zaračunavanja v Uniji za veleprodajno zaključevanje govornih klicev temelji na načelu „plača tisti, ki kliče“. Analiza zamenljivosti povpraševanja in ponudbe kaže, da zdaj ali v bližnji prihodnosti na veleprodajni ravni ni nadomestil, ki bi lahko omejevala določanje stroškov za zaključevanje klicev na določenem omrežju. Ob upoštevanju dvostranske narave trgov zaključevanja klicev je druga morebitna težava na področju konkurence med drugim navzkrižno subvencioniranje med operaterji. Te morebitne težave na področju konkurence so značilne tako za trge zaključevanja fiksnih kot tudi mobilnih govornih klicev. Ker lahko operaterji, ki zaključujejo klice, cene dvignejo bistveno nad raven stroškov, velja stroškovna naravnanost za najprimernejši srednjeročni odziv na ta problem. Prihodnji razvoj trga lahko spremeni dinamiko teh trgov do te mere, da regulacija ne bi bila več potrebna.

(196)

Da bi po vsej Uniji usklajeno zmanjšali regulativno breme pri reševanju težav na področju konkurence v zvezi z veleprodajnim zaključevanjem govornih klicev, bi morala Komisija z delegiranim aktom določiti enotno najvišjo ceno zaključevanja govornih klicev za mobilne storitve in enotno najvišjo ceno zaključevanja govornih klicev za fiksne storitve, ki se uporabljajo po vsej Uniji.

(197)

V tej direktivi bi morala biti določena podrobna merila in parametri, na podlagi katerih se določijo vrednosti stroškov zaključevanja govornih klicev. Cene zaključevanja klicev v Uniji nenehno padajo in se bodo najverjetneje zniževale tudi v prihodnje. Komisija pri določitvi najvišje cene zaključevanja klicev v prvem delegiranem aktu, ki ga sprejme na podlagi te direktive, ne bi smela upoštevati neupravičenih izjemnih nacionalnih odstopanj od tega trenda.

(198)

Zaradi trenutne negotovosti glede stopnje uresničitve povpraševanja po zelo visokozmogljivih širokopasovnih storitvah ter splošne ekonomije obsega in ekonomije gostote, ponujajo sporazumi o sovlaganju znatne koristi v smislu združevanja stroškov in tveganj, ki manjšim podjetjem omogočajo naložbe na podlagi gospodarsko razumnih pogojev in tako spodbujajo trajnostno dolgoročno konkurenco, tudi na območjih, kjer konkurenca na področju infrastrukture morda ni učinkovita. Takšno sovlaganje lahko ima različne oblike, vključno s solastništvom omrežnih sredstev ali dolgoročno delitvijo tveganj prek sofinanciranja ali pogodb o nakupu. V tem okviru pogodbe o nakupu, ki pomenijo sovlaganje, zajemajo pridobitev posebnih pravic do zmogljivosti strukturnega značaja, kar vključuje stopnjo soodločanja in sovlagateljem omogoča dolgoročno učinkovito in trajnostno konkurenčnost na trgih na koncu prodajne verige, na katerih deluje podjetje, ki je določeno kot podjetje s pomembno tržno močjo. V nasprotju s tem komercialni sporazumi o dostopu, ki so omejeni na najem zmogljivosti, ne zagotavljajo takih pravic in se jih zato ne bi smelo razumeti kot sovlaganje.

(199)

Kadar podjetje, ki je določeno kot podjetje s pomembno tržno močjo, pod poštenimi, razumnimi in nediskriminatornimi pogoji objavi ponudbo za sovlaganje v zelo visokozmogljiva omrežja, ki so do prostorov končnega uporabnika ali bazne postaje sestavljena iz elementov iz optičnih vlaken, ter različno velikim podjetjem z različno finančno sposobnostjo ponudi možnost, da postanejo sovlagatelji v infrastrukturo, bi moral nacionalni regulativni organ imeti možnost, da se vzdrži naložitve obveznosti na podlagi te direktive glede novega zelo visokozmogljivega omrežja, če je vsaj eden potencialni sovlagatelj sklenil sporazum o sovlaganju s tem podjetjem. Kadar nacionalni regulativni organ določi, da je ponudba o sovlaganju, ki ni privedla do sporazuma, zavezujoča, in sklene, da ne bo naložil dodatnih regulativnih obveznosti, lahko to stori pod pogojem, da mora biti tak dogovor sklenjen pred začetkom učinkovanja deregulativnega ukrepa. Kadar je tehnično neizvedljivo, da bi se elementi iz optičnih vlaken položili do prostorov končnega uporabnika, bi morala zelo visokozmogljiva omrežja, sestavljena iz elementov optičnih vlaken, tudi do neposredne bližine – torej tik do – takšnih prostorov, tudi imeti možnost koristiti isto regulativno obravnavo.

(200)

Pri odločanju o tem, ali se vzdržati naložitve obveznosti, bi moral nacionalni regulativni organ takšne ukrepe sprejeti po zagotovitvi, da so ponudbe o sovlaganju skladne s potrebnimi merili in predložene v dobri veri. Različno regulativno obravnavo novih zelo visokozmogljivih omrežij bi bilo treba pregledati pri poznejših analizah trga, po katerih bi lahko bile, zlasti po določenem času, potrebne spremembe regulativne obravnave. V ustrezno utemeljenih okoliščinah bi nacionalni regulativni organi morali imeti možnost, da naložijo obveznosti glede takšnih novih omrežnih elementov, kadar ugotovijo, da bi brez regulativnega posega na določenih trgih prišlo do velikih težav na področju konkurence. Zlasti kadar je več trgov na koncu prodajne verige, ki niso dosegli enake stopnje konkurence, bi lahko nacionalni regulativni organi zahtevali specifične asimetrične popravne ukrepe za spodbujanje učinkovite konkurence, med drugim na primer na nišnih maloprodajnih trgih, kot je trg elektronskih komunikacijskih orodij za poslovne končne uporabnike. Za ohranitev konkurenčnosti trgov bi morali nacionalni regulativni organi tudi zaščititi pravice prosilcev za dostop, ki ne sodelujejo pri določenem sovlaganju. To bi bilo treba doseči z vzdrževanjem obstoječih dostopovnih izdelkov ali – kadar so obstoječi omrežni elementi sčasoma opuščeni – z uvedbo dostopovnih izdelkov z vsaj primerljivimi funkcijami, kot so bile prej na voljo pri obstoječi infrastrukturi, in primerljive kakovosti, v obeh primerih pod pogojem, da obstaja ustrezen prilagodljiv mehanizem, ki ga potrdi nacionalni regulativni organ in ne ogroža spodbud za sovlagatelje.

(201)

Da bi izboljšali dosledne regulativne prakse v Uniji, bi morala Komisija – kadar nacionalni regulativni organi ugotovijo, da so izpolnjeni pogoji ponudbe o sovlaganju– imeti možnost, da od nacionalnega regulativnega organa zahteva, naj umakne svoje osnutke ukrepov tako, da se bodisi vzdrži naložitve obveznosti bodisi poseže z regulativnimi obveznostmi, da naslovi resne konkurenčne probleme, kadar se BEREC strinja z resnimi dvomi Komisije glede združljivosti osnutka ukrepa s pravom Unije in zlasti z regulativnimi cilji iz te direktive. Zaradi učinkovitosti bi moral nacionalni regulativni organ imeti možnost, da predloži enotno uradno obvestilo, s katerim Komisijo obvesti o osnutku ukrepa, ki se nanaša na shemo sovlaganja, ki izpolnjuje ustrezne pogoje. Kadar Komisija ne izvrši svojega pooblastila, da zahteva umik osnutka ukrepa, bi bilo nesorazmerno, če bi bila poznejša poenostavljena uradna obvestila o posameznih osnutkih sklepov nacionalnega regulativnega organa na podlagi iste sheme, vključno z dokazili o dejanski sklenitvi sporazuma z vsaj enim sovlagateljem, predmet sklepa, s katerim se zahteva umik ukrepa, če se okoliščine ne spremenijo. Poleg tega se še naprej uporabljajo obveznosti, ki se naložijo podjetjem ne glede na to ali so določena kot podjetja s pomembno tržno močjo na podlagi te direktive ali Direktive 2014/61/EU. Obveznosti v zvezi s sporazumi o sovlaganju ne posegajo v uporabo prava Unije.

(202)

Namen funkcionalne ločitve, pri kateri mora vertikalno integrirano podjetje ustanoviti operativno ločene poslovne subjekte, je zagotoviti popolnoma enakovredne dostopovne izdelke vsem podoperaterjem, vključno z lastnimi podenotami vertikalno integriranega operaterja. Funkcionalna ločitev lahko izboljša konkurenco na več upoštevnih trgih, in sicer z zmanjšanjem spodbud za diskriminacijo ter z olajšanjem preverjanja in uveljavljanja skladnosti z obveznostmi nediskriminacije. V izjemnih primerih bi moralo biti možno funkcionalno ločitev upravičeno uporabiti kot popravni ukrep za izboljšanje položaja, kadar nikakor ni mogoče doseči dejanske nediskriminacije na mnogih zadevnih trgih in kadar obstaja majhna možnost ali pa je sploh ni za konkurenco na področju infrastrukture v razumnem časovnem obdobju po uporabi enega ali več teh popravnih ukrepov, ki so se prej zdeli primerni. Vendar je zelo pomembno zagotoviti, da uvedba funkcionalne ločitve ne odvrne zadevnega podjetja od naložb v svoje omrežje in nima neugodnega učinka na blaginjo potrošnika. Uvedba funkcionalne ločitve zahteva usklajeno analizo različnih upoštevnih trgov, povezanih z dostopovnim omrežjem, v skladu s postopkom analize trga. Nacionalni regulativni organi bi morali biti pri izvajanju analize trga in oblikovanju podrobnosti tega popravnega ukrepa posebej pozorni na izdelke, ki naj jih upravljajo ločeni poslovni subjekti, ob upoštevanju obsega postavitve omrežja in stopnje tehnološkega napredka, ki lahko vplivata na zamenljivost fiksnih in brezžičnih storitev. Da bi se izognili izkrivljanju konkurence na notranjem trgu, bi morala predloge za funkcionalno ločitev predhodno odobriti Komisija.

(203)

Funkcionalno ločevanje ne bi smelo preprečiti ustreznih mehanizmov usklajevanja med različnimi ločenimi poslovnimi subjekti za zagotovitev varstva pravic gospodarskega in upravljavskega nadzora matičnega podjetja.

(204)

Kadar se vertikalno integrirano podjetje odloči, da bo prodalo znatni del ali vsa sredstva krajevnega dostopnega omrežja ločeni pravni osebi z drugim lastnikom ali z ustanovitvijo ločenega poslovnega subjekta za upravljanje izdelkov z dostopom, bi moral nacionalni regulativni organ oceniti učinek načrtovane transakcije, tudi vseh zavez glede dostopa, ki jih ponuja to podjetje, na vse obstoječe regulativne obveznosti, naložene vertikalno integriranemu podjetju za zagotovitev združljivosti nove ureditve s to direktivo. Zadevni nacionalni regulativni organi bi morali izvesti novo analizo trgov, na katerih deluje ločena pravna oseba, in skladno s tem uvesti, ohraniti, spremeniti ali odpraviti obveznosti. V ta namen bi moral biti nacionalni regulativni organ sposoben, da od podjetja zahteva informacije.

(205)

Že danes je na nekaterih trgih možno, da podjetje, ki je določeno kot podjetje s pomembno tržno močjo, v okviru analize trga ponudi zaveze, katerih namen je odpraviti težave na področju konkurence, ki jih ugotovi nacionalni regulativni organ; slednji te zaveze nato upošteva, ko odloča o ustreznih regulativnih obveznostih. Pri odločanju o najustreznejših popravnih ukrepih bi bilo treba upoštevati vsak nov razvoj trga. Brez poseganja v določbe o regulativni obravnavi sovlaganja pa narava ponujenih zavez ne omejuje diskrecijske pravice, ki jo ima nacionalni regulativni organ, da naloži popravne ukrepe podjetjem, ki so določena kot podjetja s pomembno tržno močjo. Za izboljšanje preglednosti in zagotovitev pravne varnosti po vsej Uniji bi bilo treba v tej direktivi določiti postopek, s katerim lahko podjetja ponudijo zaveze in s katerim jih nacionalni regulativni organi, ob upoštevanju mnenj udeležencev na trgu z analizo trga, ocenijo in po potrebi določijo, da so za zadevno podjetje zavezujoče in izvršljive s strani regulativnega organa. Razen če so nacionalni regulativni organi določili, da so zaveze o sovlaganju zavezujoče in se odločili, da ne bodo naložili obveznosti, ta postopek ne posega v uporabo postopka analize trga ter v obveznost naložitve ustreznih in sorazmernih popravnih ukrepov za odpravljanje ugotovljenega nedelovanja trga.

(206)

Nacionalni regulativni organi bi morali imeti možnost, da določijo, da so zaveze v celoti ali delno zavezujoče za določeno obdobje, ki ne sme biti daljše od obdobja, za katero so ponujene, in sicer po izvedbi analize trga na podlagi javnega posvetovanja z zainteresiranimi stranmi. Kadar se določi, da so zaveze zavezujoče, bi moral nacionalni regulativni organ posledice te odločitve upoštevati pri svoji analizi trga in pri izbiranju najustreznejših regulativnih ukrepov. Nacionalni regulativni organi bi morali upoštevati zaveze, sprejete na podlagi v prihodnost usmerjene perspektive, ki temelji na trajnosti, zlasti pri izbiri obdobja, za katerega naj bi bile zaveze zavezujoče; prav tako bi morali upoštevati vrednost, ki jo deležniki v javnih posvetovanjih dajejo stabilnim in predvidljivim tržnim pogojem. Zavezujoče zaveze, povezane s prostovoljno ločitvijo vertikalno integriranega podjetja, ki je bilo določeno kot podjetje s pomembno tržno močjo na enem ali več upoštevnih trgih, lahko temu postopku dodajo predvidljivost in preglednost, in sicer z določitvijo izvajanja načrtovane ločitve, na primer s pripravo časovnega načrta za izvajanje, ki vsebuje jasno opredeljene mejnike in predvidljive posledice, če nekateri od mejnikov ne bi bili doseženi.

(207)

Te zaveze lahko vključujejo imenovanje nadzornega skrbnika, katerega identiteto in mandat bi moral odobriti nacionalni regulativni organ, in obveznost podjetja, da mu predlaga redna poročila o izvajanju.

(208)

Lastniki omrežja, katerih poslovni model je omejen na zagotavljanje veleprodajnih storitev drugim, lahko pozitivno vplivajo na vzpostavljanje uspešnega veleprodajnega trga s pozitivnimi učinki na maloprodajno konkurenco nižje v prodajni verigi. Poleg tega je lahko njihov poslovni model privlačen za potencialne finančne vlagatelje v manj nestanovitna infrastrukturna sredstva z dolgoročnejšimi perspektivami na postavitev zelo visokozmogljivih omrežij. Vendar prisotnost izključno veleprodajnega podjetja ne vodi nujno v učinkovite konkurenčne maloprodajne trge in so lahko na določenem trgu izdelkov ali geografskem trgu kot podjetja s pomembno tržno močjo določena izključno veleprodajna podjetja. Določena tveganja za konkurenco, ki izhajajo iz ravnanja podjetij z izključno veleprodajnimi poslovnimi modeli, so lahko manjša kot pri vertikalno integriranih podjetjih, če je pristen izključno veleprodajni model, med ponudniki, ki so nižje v prodajni verigi, pa ni spodbud za diskriminacijo. Regulativni odziv bi zato moral biti sorazmerno manj vsiljiv, vendar bi bilo treba pri njem ohraniti zlasti možnost uvedbe obveznosti v zvezi s pošteno in razumno ceno. Po drugi strani bi moralo biti nacionalnim regulativnim organom omogočeno, da ukrepajo, če se pojavijo problemi na področju konkurence v škodo končnim uporabnikom. Podjetje, dejavno na veleprodajnem trgu, ki zagotavlja maloprodajne storitve le poslovnim uporabnikom, večjim od malih in srednjih podjetij, bi bilo treba obravnavati kot izključno veleprodajno podjetje.

(209)

Za lažji prehod z obstoječih bakrenih omrežij na omrežja naslednje generacije, ki je v interesu končnih uporabnikov, bi moralo biti nacionalnim regulativnim organom omogočeno, da spremljajo pobude omrežnih operaterjev na tem področju in po potrebi določijo pogoje za ustrezen proces migracije, na primer s predhodnim obveščanjem, preglednostjo in razpoložljivostjo alternativnih dostopovnih izdelkov vsaj primerljive kakovosti, potem ko lastnik omrežja pokaže namen in pripravljenost za prehod na nadgrajeno omrežje. Da bi preprečili neupravičene zamude pri migraciji, bi morali nacionalni regulativni organi imeti pooblastila za preklic obveznosti dostopa v zvezi z bakrenim omrežjem, potem ko je bil določen ustrezen proces migracije ter je zagotovljeno izpolnjevanje pogojev in proces migracije z obstoječe infrastrukture. Vendar bi morali imeti lastniki omrežja možnost opustiti obstoječa omrežja. Prosilcem za dostop, ki migrirajo z dostopovnega izdelka, ki temelji na obstoječi infrastrukturi, na izdelek, zasnovan na naprednejši tehnologiji ali mediju, bi moralo biti omogočeno, da nadgradijo svoj dostop do reguliranih izdelkov višje zmogljivosti, vendar k temu ne bi smeli biti zavezani. V primeru posodobitve bi morali prosilci za dostop spoštovati regulativne pogoje za dostop do dostopovnega izdelka višje zmogljivosti, ki jih v svoji analizi trga določi nacionalni regulativni organ.

(210)

Liberalizacija telekomunikacijskega sektorja ter naraščajoča konkurenca in izbira pri komunikacijskih storitvah gredo v korak z vzporednimi ukrepi za oblikovanje harmoniziranega regulativnega okvira, ki zagotavlja izvajanje univerzalne storitve. Koncept univerzalne storitve bi se moral razvijati tako, da bo odražal napredek v tehnologiji in tržni razvoj ter spremembe povpraševanja uporabnikov.

(211)

Unija naj bi na podlagi člena 169 PDEU prispevala k varstvu potrošnikov.

(212)

Univerzalna storitev je varnostna mreža, s katero naj bi zagotovili, da je nabor vsaj minimalnih storitev na voljo vsem končnim uporabnikom in po dostopni ceni potrošnikom, če brez takega dostopa obstaja tveganje socialne izključenosti, ki državljanom preprečuje polno socialno in gospodarsko udeležbo v družbi.

(213)

Osnovni širokopasovni dostop do interneta je na voljo tako rekoč po vsej Uniji in se uporablja za najrazličnejše dejavnosti. Vendar je delež skupne uporabe širokopasovnega dostopa nižji od njegove razpoložljivosti zaradi tistih, ki dostopa nimajo zaradi razlogov, povezanih z ozaveščenostjo, stroški, veščinami in po lastni izbiri. Cenovno dostopen ustrezen širokopasovni dostop do interneta je postal ključen za družbo in širše gospodarstvo. Zagotavlja osnovo za udeležbo v digitalnem gospodarstvu in družbi na podlagi osnovnih internetnih storitev.

(214)

Temeljna zahteva univerzalne storitve je zagotoviti, da imajo vsi potrošniki dostop do razpoložljive storitve ustreznega širokopasovnega dostopa do interneta in govorne komunikacijske storitve po dostopni ceni na fiksni lokaciji. Države članice bi morale imeti tudi možnost mobilnim državljanom zagotoviti cenovno dostopnost storitev ustreznega širokopasovnega dostopa do interneta in govornih komunikacijskih storitev, ki niso na fiksni lokaciji, kadar menijo, da je to potrebno za zagotovitev polne socialne in gospodarske udeležbe potrošnikov v družbi. V zvezi s tem bi bilo treba posebno pozornost nameniti zagotavljanju enakovrednega dostopa za končne uporabnike invalide. Omejitev za tehnična sredstva, s katerimi se izvede priključitev, kar dopušča žične ali brezžične tehnologije, in omejitev za kategorijo ponudnikov, ki zagotavljajo del obveznosti ali vse obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve, ne bi smelo biti.

(215)

Hitrost, s katero posamezni uporabnik dostopa do interneta, je odvisna od številnih dejavnikov, vključno z internetno povezljivostjo ponudnikov in tudi s posamezno aplikacijo, za katero je priključek uporabljen. Države članice ob upoštevanju poročila BEREC-a o najboljših praksah same opredelijo ustrezen širokopasovni dostop do interneta glede na nacionalne razmere in minimalno pasovno širino, ki je na voljo večini potrošnikov na ozemlju posamezne države članice, da bi na svojem ozemlju omogočile zadostno raven socialne vključenosti in udeležbe v digitalnem gospodarstvu in družbi. Cenovno dostopna storitev ustreznega širokopasovnega dostopa do interneta bi morala imeti zadostno pasovno širino za dostop do in uporabo vsaj minimalnega nabora osnovnih storitev, ki ustrezajo storitvam, ki jih uporablja večina končnih uporabnikov. Komisija bi morala v ta namen spremljati razvoj uporabe interneta, da bi ugotovila, katere spletne storitve uporablja večina končnih uporabnikov po vsej Uniji in so potrebne za socialno in gospodarsko udeležbo v družbi, in na podlagi tega posodabljati seznam. Za vse storitve ustreznega širokopasovnega dostopa do interneta bi se morale uporabljati zahteve iz prava Unije o dostopu do odprtega interneta, predvsem tiste iz Uredbe (EU) 2015/2120.

(216)

Potrošniki ne bi smeli biti obvezani dostopati do storitev, ki jih ne želijo, zato bi moralo biti mogoče, da upravičeni potrošniki na zahtevo omejijo univerzalno storitev po dostopni ceni na govorne komunikacijske storitve.

(217)

Države članice bi morale imeti možnost, da ukrepe v zvezi cenovno dostopnostjo in nadzorom izdatkov razširijo na mikropodjetja ter mala in srednja podjetja ter neprofitne organizacije, če izpolnjujejo ustrezne pogoje.

(218)

Nacionalni regulativni organi bi morali imeti – ob usklajevanju z drugimi pristojnimi organi – možnost spremljati razvoj in višino maloprodajnih tarif za storitve, ki spadajo v okvir obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve. V tem primeru bi bilo treba to spremljanje izvajati tako, da ne bi povzročilo pretirane upravne obremenitve za nacionalne regulativne in druge pristojne organe ali ponudnike teh storitev.

(219)

Dostopna cena pomeni ceno, ki jo določijo države članice na nacionalni ravni ob upoštevanju posebnih nacionalnih pogojev. Kadar države članice ugotovijo, da maloprodajne cene za storitve ustreznega širokopasovnega dostopa do interneta in govorne komunikacijske storitve niso cenovno dostopne za potrošnike z nizkimi dohodki ali posebnimi socialnimi potrebami, vključno s starejšimi ljudmi, končnimi uporabniki invalidi in potrošniki, ki živijo na podeželskih ali geografsko odročnih območjih, bi morale sprejeti ustrezne ukrepe. V ta namen bi lahko države članice tem potrošnikom za namene komunikacije zagotovile neposredno pomoč, ki bi lahko bila del socialnih prejemkov ali bonov ali neposrednih plačil tem potrošnikom. To je lahko primerna alternativa glede na to, da mora biti izkrivljanje trga čim manjše. Države članice bi lahko namesto ali poleg tega od ponudnikov takih storitev zahtevale, da tem potrošnikom ponudijo osnovne tarifne opcije ali pakete.

(220)

Zagotovitev dostopne cene lahko vključuje posebne tarifne opcije ali pakete, s katerimi se zadosti potrebam uporabnikov z nizkimi dohodki ali uporabnikov s posebnimi socialnimi potrebami. Te ponudbe bi morale vključevati osnovne funkcije, da bi se preprečilo izkrivljanje delovanja trga. Cenovna dostopnost za posamezne potrošnike bi morala temeljiti na njihovi pravici do sklenitve pogodbe s ponudnikom, razpoložljivosti številke, neprekinjeni povezanosti storitve in njihovi zmožnosti spremljanja in nadzorovanja svojih izdatkov.

(221)

Kadar država članica od ponudnikov zahteva, da potrošnikom z nizkimi dohodki ali posebnimi socialnimi potrebami ponudijo tarifne opcije ali pakete, ki se razlikujejo od tistih, ki se ponujajo pod običajnimi poslovnimi pogoji, bi morali take tarifne opcije ali pakete ponujati vsi ponudniki storitev dostopa do interneta in govornih komunikacijskih storitev. Zahteva, da morajo vsi ponudniki storitev dostopa do interneta in govornih komunikacijskih storitev ponujati take tarifne opcije ali pakete, v skladu z načelom sorazmernosti ne bi smela povzročati pretirane upravne ali finančne obremenitve za te ponudnike ali države članice. Kadar država članica na podlagi objektive ocene dokaže obstoj pretirane upravne ali finančne obremenitve, se lahko izjemoma odloči, da bo obveznost ponudbe posebnih tarifnih opcij ali paketov uvedla samo za določene ponudnike. V objektivni oceni bi bilo treba upoštevati tudi koristi, ki jih imajo potrošniki z nizkimi dohodki ali posebnimi socialnimi potrebami zaradi dejstva, da lahko izbirajo ponudnike, in koristi vseh ponudnikov, ki jih imajo od tega, da so lahko izvajalci univerzalne storitve. Kadar se država članica izjemoma odloči, da bo obveznost ponudbe posebnih tarifnih opcij ali paketov uvedla samo za določene ponudnike, bi morala zagotoviti, da lahko potrošniki z nizkimi dohodki ali posebnimi socialnimi potrebami izbirajo med ponudniki, ki ponujajo socialne tarife. Vendar pa države članice v nekaterih primerih morda ne bodo mogle zagotoviti izbire ponudnikov, na primer kadar na območju prebivališča upravičenca storitve ponuja samo eno podjetje ali če bi ponudba izbire povzročila pretirano dodatno organizacijsko ali finančno obremenitev za državo članico.

(222)

Cenovna dostopnost ne bi smela biti več ovira za dostop potrošnikov do minimalnega nabora povezljivostnih storitev. Pravica do sklenitve pogodbe s ponudnikom bi morala pomeniti, da bi morali imeti potrošniki, ki bi bili morda zavrnjeni, zlasti tisti z nizkimi dohodki ali posebnimi socialnimi potrebami, možnost skleniti pogodbo za zagotavljanje cenovno dostopne storitve ustreznega širokopasovnega dostopa do interneta in govorne komunikacijske storitve vsaj na fiksni lokaciji s katerim koli ponudnikom tovrstnih storitev na tej lokaciji ali z določenim ponudnikom, kadar se je država članica izjemoma odločila, da bo določila enega ali več ponudnikov, ki bodo ponujali take tarifne opcije ali pakete. Da se čim bolj zmanjšajo finančna tveganja, kot so neplačevanje računov, bi morali imeti ponudniki možnost sklenitve pogodbe pod pogoji predplačil, na podlagi cenovno dostopnih posameznih predplačanih enot.

(223)

Da se državljanom omogoči, da so dosegljivi po govornih komunikacijskih storitvah, bi morale države članice zagotoviti razpoložljivost številke v razumnem obdobju, tudi med obdobji neuporabe govorne komunikacijske storitve. Ponudniki bi morali imeti možnost vzpostaviti mehanizme za preverjanje, ali ima potrošnik stalen interes za ohranjanje razpoložljivosti številke.

(224)

Ni nujno, da plačilo nadomestil ponudnikom takih storitev v takih okoliščinah povzroča izkrivljanje konkurence, če taki ponudniki prejmejo nadomestilo za nastale specifične neto stroške in če se breme neto stroškov povrne na konkurenčno nevtralen način.

(225)

Da se oceni potreba po ukrepih za cenovno dostopnost, bi morali imeti nacionalni regulativni organi ob usklajevanju z drugimi pristojnimi organi možnost nadzorovati razvoj in podrobnosti ponudb tarifnih opcij ali paketov za potrošnike z nizkimi dohodki ali posebnimi socialnimi potrebami.

(226)

Države članice bi morale uvesti ukrepe za spodbujanje oblikovanja trga za cenovno dostopne izdelke in storitve, ki vsebujejo zmogljivosti za potrošnike invalide, vključno z opremo za podporne tehnologije. Med drugim se to lahko doseže s sklicevanjem na evropske standarde ali s podpiranjem uveljavljanja zahtev na podlagi prava Unije o harmonizaciji zahtev glede dostopnosti proizvodov in storitev. Države članice bi morale uvesti primerne ukrepe v skladu z nacionalnimi okoliščinami, kar daje državam članicam prilagodljivost pri sprejemanju posebnih ukrepov, na primer če trg ne zagotavlja cenovno dostopnih izdelkov in storitev, ki vključujejo zmogljivosti za potrošnike invalide v običajnih gospodarskih pogojih. Ti ukrepi bi lahko vključevali neposredno finančno pomoč končnim uporabnikom. Stroški storitev prenosa za potrošnike invalide bi morali biti enakovredni povprečnim stroškom govornih komunikacijskih storitev.

(227)

Storitve prenosa pomenijo storitve, ki omogočajo dvosmerno komunikacijo na daljavo med končnimi uporabniki, ki uporabljajo različne načine komunikacije (na primer besedilo, znake, govor), s pretvorbo med temi načini komunikacije, običajno s strani človeškega operaterja. Besedilo v realnem času je opredeljeno v skladu s pravom Unije o harmonizaciji zahtev glede dostopnosti proizvodov in storitev in pomeni obliko besedilnega pogovora v situacijah od točke do točke ali večtočkovnih konferencah, pri katerem se vtipkano besedilo prenaša znak za znakom, tako da uporabnik komunikacijo zaznava kot neprekinjeno.

(228)

Za podatkovno komunikacijo s podatkovnimi hitrostmi, ki so dovolj velike za zagotavljanje ustreznega širokopasovnega dostopa do interneta, so fiksne internetne povezave skoraj univerzalno dostopne in jih uporablja večina državljanov v Uniji. Standardna pokritost s fiksnimi širokopasovnimi povezavami in njihova razpoložljivost je bila leta 2015 v domovih v Uniji 97-odstotna, povprečna uporaba je znašala 72 %, storitve, ki temeljijo na brezžičnih tehnologijah, pa imajo še večji doseg. Vendar pa so med državami članicami razlike v razpoložljivosti in cenovni dostopnosti fiksnih širokopasovnih povezav v mestih in na podeželju.

(229)

Trg ima pri zagotavljanju razpoložljivosti širokopasovnega dostopa do interneta z nenehnim večanjem zmogljivosti vodilno vlogo. Na področjih, kjer trg ne dosega želenih rezultatov, so na voljo druga orodja javne politike za podpiranje razpoložljivosti ustreznega širokopasovnega dostopa do internetnih povezav, načeloma stroškovno učinkovitejše obveznosti, ki manj izkrivljajo trg kot obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve, na primer uporaba finančnih instrumentov, denimo tistih, ki so na voljo v okviru Evropskega sklada za strateške naložbe in Instrumenta za povezovanje Evrope, uporaba javnih sredstev iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov, določanje obveznosti glede pokritosti za pravice uporabe radiofrekvenčnega spektra, da bi se podprla postavitev širokopasovnih omrežij na redko naseljenih območjih in javne naložbe v skladu s pravili Unije o državni pomoči.

(230)

Če se po izvedbi ustrezne ocene, v kateri se upoštevajo rezultati geografskega pregleda postavitev omrežij, ki ga je opravil pristojni organ, ali po zadnjih informacijah, ki so na voljo državam članicam, preden so na voljo rezultati prvega geografskega pregleda, pokaže, da najverjetneje niti trg niti mehanizmi javne intervencije ne bodo mogli končnim uporabnikom na nekaterih območjih zagotoviti povezave, ki bi omogočala storitev ustreznega širokopasovnega dostopa do interneta, kot so jo opredelile države članice in govorne komunikacijske storitve na fiksni lokaciji, bi moralo biti državam članicam omogočeno, da izjemoma določijo različne ponudnike ali skupine ponudnikov teh storitev v posameznih zadevnih delih nacionalnega ozemlja. Države članice bi morale imeti možnost, da poleg geografskih pregledov po potrebi uporabijo vsakršne dodatne dokaze, da bi ugotovile, v kakšnem obsegu so na voljo storitve ustreznega širokopasovnega dostopa do interneta in govorne komunikacijske storitve na fiksni lokaciji. Ti dodatni dokazi bi lahko vključevali podatke, ki so na voljo nacionalnim regulativnim organom na podlagi postopka analize trga, in podatke, zbrane od uporabnikov. Države članice bi morale imeti možnost, da omejijo obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve v podporo razpoložljivosti storitve ustreznega širokopasovnega dostopa do interneta na primarno lokacijo ali primarno prebivališče končnega uporabnika. Omejitev za tehnična sredstva, s katerimi se zagotovita storitev ustreznega širokopasovnega dostopa do interneta in govorna komunikacijska storitev na fiksni lokaciji, kar dopušča žične ali brezžične tehnologije, ter omejitev glede tega, katera podjetja zagotavljajo del ali vse obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve, ne bi smelo biti.

(231)

V skladu z načelom subsidiarnosti so države članice tiste, ki morajo na podlagi objektivnih meril odločiti, katera podjetja so določena za zagotavljanje univerzalne storitve, pri čemer ustrezno upoštevajo zmožnost in pripravljenost podjetij, da sprejmejo vse ali del obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve. To državam članicam ne preprečuje, da bi pri postopku določitve postavile posebne pogoje, utemeljene zaradi učinkovitosti, vključno v zvezi z združevanjem geografskih območij ali komponent ali z določitvijo najkrajšega obdobja določitve.

(232)

Oceniti bi bilo treba stroške zagotavljanja razpoložljivosti povezave, ki v okviru obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve omogoča storitev ustreznega širokopasovnega dostopa do interneta, kot je opredeljena v skladu s to direktivo, in govorne komunikacijske storitve na fiksni lokaciji po dostopni ceni, zlasti z oceno pričakovane finančne obremenitve ponudnikov in uporabnikov v sektorju elektronskih komunikacij.

(233)

Zahteve za zagotovitev vsenacionalne ozemeljske pokritosti v postopku določitve že vnaprej najverjetneje izključujejo ali odvračajo določena podjetja, da bi se prijavila za izvajalce univerzalne storitve. Določanje izvajalcev z obveznostmi zagotavljanja univerzalne storitve za predolgo ali nedoločeno obdobje bi lahko privedlo tudi do vnaprejšnje izključenosti določenih ponudnikov. Kadar se država članica odloči, da bo določila enega ali več ponudnikov za namene cenovne dostopnosti, bi moralo biti mogoče, da so ti ponudniki drugi kot tisti, ki so določeni za namene dostopnosti univerzalne storitve.

(234)

Kadar se ponudnik, ki je izjemoma določen za ponujanje tarifnih opcij ali paketov, ki se razlikujejo od tistih, ki se ponujajo pod običajnimi poslovnimi pogoji, kot je ugotovljeno v skladu s to direktivo, ali za zagotavljanje razpoložljivosti storitve ustreznega širokopasovnega dostopa do interneta ali govorne komunikacijske storitve na fiksni lokaciji, kot je ugotovljeno v skladu s to direktivo, odloči vsa svoja sredstva krajevnega dostopovnega omrežja na nacionalnem ozemlju ali znaten del teh sredstev zaradi obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve prenesti na ločeno pravno osebo pod drugim končnim lastništvom, bi moral pristojni organ oceniti učinke prenosa, da se zagotovi kontinuiteta obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve na vsem nacionalnem ozemlju ali na posameznih območjih. V ta namen bi moral ponudnik o takšnem prenosu vnaprej obvestiti pristojni organ, ki mu je naložil obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve. Ocena pristojnega organa ne bi smela posegati v izvedbo prenosa.

(235)

Da se zagotovi stabilnost in podpre postopen prenos, bi morale države članice imeti možnost, da na svojem ozemlju še naprej skrbijo za zagotavljanje univerzalnih storitev, ki niso storitev ustreznega širokopasovnega dostopa do interneta in govorna komunikacijska storitev na fiksni lokaciji ter so na dan začetka veljavnosti te direktive vključene v obseg obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve na podlagi Direktive 2002/22/ES, če storitve ali primerljive storitve niso na voljo pod normalnimi komercialnimi pogoji. Omogočanje nadaljnjega zagotavljanja javnih telefonskih govorilnic za širšo javnost z uporabo kovancev, kreditnih ali bančnih plačilnih kartic ali predplačilnih kartic, vključno s karticami za uporabo z izbiralnimi kodami, imenikov in imeniških storitev v okviru režima univerzalne storitve, kakor dolgo se kaže potreba, bi državam članicam omogočilo potrebno prožnost, da ustrezno upoštevajo spremenljive nacionalne okoliščine. To lahko vključuje zagotavljanje javnih telefonskih govorilnic na glavnih vstopnih točkah države, kot so letališča ali železniške in avtobusne postaje, ter na mestih, kjer se ljudje zadržujejo v nujnih primerih, kot so bolnišnice, policijske postaje in mesta za nujno ustavljanje na avtocestah, da bi bile izpolnjene razumne potrebe končnih uporabnikov, zlasti vključno s končnimi uporabniki invalidi.

(236)

Države članice bi morale nadzorovati položaj potrošnikov glede na njihovo uporabo storitve ustreznega širokopasovnega dostopa do interneta in govorne komunikacijske storitve in zlasti glede cenovne dostopnosti. Cenovna dostopnost storitve ustreznega širokopasovnega dostopa do interneta in govorne komunikacijske storitve je povezana z informacijami, ki jih uporabniki dobijo o stroških uporabe in tudi o relativnih stroških uporabe v primerjavi z drugimi storitvami, povezana pa je tudi z njihovo sposobnostjo nadzora stroškov. Cenovna dostopnost zato pomeni, da potrošniki dobijo pravice s tem, ko se ponudnikom naložijo obveznosti. Te obveznosti vključujejo določeno stopnjo razčlenjenega obračunavanja, možnost za potrošnike, da selektivno blokirajo nekatere klice, kot so dragi klici premijskih storitev, da nadzorujejo stroške s predplačili, in da vnaprej poravnajo priključnino. Take ukrepe je lahko treba ponovno pregledati in spremeniti z vidika tržnega razvoja. Na razčlenjenih računih o uporabi dostopa do interneta bi morali biti navedeni samo čas, trajanje in količina porabe med eno sejo, ne bi pa smele biti navedene spletne strani ali internetne končne točke, na katere je bil uporabnik povezan med zadevno sejo.

(237)

Razen v primerih nenehnih zamud pri plačilu ali neplačevanja računov bi bilo treba potrošnike, ki so upravičeni do cenovno dostopnih tarif, dokler se spor ne reši, zaščititi pred takojšnjim odklopom z omrežja zaradi neplačanega računa, zlasti pa bi morali imeti v primeru sporov zaradi visokih računov za premijske storitve še naprej dostop do osnovnih govornih komunikacijskih storitev in minimalne ravni storitev dostopa do interneta, kakor so jo določile države članice. Države članice bi morale imeti možnost, da določijo, da se tak dostop še naprej zagotavlja samo, če naročnik še naprej plačuje najemnino za vod ali osnovni dostop do interneta.

(238)

Kadar se zaradi zagotavljanja storitve ustreznega širokopasovnega dostopa do interneta in govorne komunikacijske storitve ali zagotavljanja drugih storitev v skladu s to direktivo ponudnik neupravičeno obremeni, se lahko to neupravičeno breme ob ustreznem upoštevanju stroškov in prihodkov ter tudi nematerialnih koristi, ki izhajajo iz zagotavljanja zadevnih storitev, vključi v vsak izračun neto stroškov za obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve.

(239)

Države članice bi morale po potrebi vzpostaviti mehanizme za financiranje neto stroškov obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve, kadar se pokaže, da se lahko obveznosti zagotovijo samo z izgubo ali z neto stroški, ki presegajo običajne komercialne standarde. Pomembno je zagotoviti, da se neto stroški obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve izračunajo pravilno in da vsako financiranje povzroča minimalno izkrivljanje na trgu in za podjetja ter da je skladno s členoma 107 in 108 PDEU.

(240)

Pri vsakem izračunu neto stroškov obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve bi se morali ustrezno upoštevati stroški in prihodki, pa tudi nematerialne koristi, ki izhajajo iz zagotavljanja univerzalne storitve, vendar to ne bi smelo ovirati splošnega cilja, po katerem naj bi cenovne strukture odražale stroške. Vsi neto stroški obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve bi se morali izračunati na podlagi preglednih postopkov.

(241)

Upoštevanje nematerialnih koristi pomeni, da se v monetarnem smislu ocenijo posredne koristi, ki jih podjetje pridobi zaradi svojega položaja ponudnika univerzalne storitve, in pri določitvi celotnega stroškovnega bremena odštejejo od neposrednih neto stroškov obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve.

(242)

Kadar obveznost zagotavljanja univerzalne storitve pomeni neupravičeno breme za ponudnika je primerno, da se državam članicam omogoči, da vzpostavijo mehanizme za učinkovito povračilo neto stroškov. Povračilo z javnimi sredstvi je ena od metod povračila neto stroškov obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve. Druga metoda je delitev neto stroškov obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve med ponudnike elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev. Države članice bi morale imeti možnost financiranja neto stroškov različnih elementov univerzalne storitve z različnimi mehanizmi ali možnost financiranja neto stroškov nekaterih ali vseh elementov z enim od teh mehanizmov ali s kombinacijo obeh. Ustrezen širokopasovni dostop do interneta prinaša koristi ne samo za sektor elektronskih komunikacij, ampak tudi za širše digitalno gospodarstvo in družbo kot celoto. Zagotavljanje povezave, ki podpira hitrosti širokopasovnega omrežja, vse večjemu številu končnih uporabnikov omogoča, da uporabljajo spletne storitve in da aktivno sodelujejo v digitalni družbi. Zagotavljanje takih povezav na podlagi obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve je tako v javnem interesu kot v interesu ponudnikov elektronskih komunikacij. Države članice bi morale ta dejstva upoštevati pri izbiri in oblikovanju mehanizmov za povračilo neto stroškov.

(243)

Pri povračilu stroškov z delitvijo neto stroškov obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve med ponudnike elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev bi morale države članice zagotoviti, da metoda dodeljevanja med ponudnike temelji na objektivnih in nediskriminatornih merilih ter je v skladu z načelom sorazmernosti. To načelo ne preprečuje državam članicam, da bi izvzele nove ponudnike, ki niso dosegli večje prisotnosti na trgu. Vsak mehanizem financiranja bi moral zagotavljati, da udeleženci na trgu prispevajo samo k financiranju obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve in ne k drugim dejavnostim, ki niso neposredno povezane z zagotavljanjem obveznosti univerzalne storitve. Pri povračilnih mehanizmih bi se morala upoštevati načela prava Unije, v primeru mehanizmov delitve pa zlasti načeli nediskriminacije in sorazmernosti. Vsak mehanizem financiranja bi moral zagotavljati, da uporabniki v eni državi članici ne prispevajo k stroškom zagotavljanja univerzalne storitve v drugi državi članici. Obstajati bi morala možnost, da se neto stroški obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve razdelijo med vse ali nekatere posebne skupine ponudnikov. Države članice bi morale zagotoviti, da se pri mehanizmu delitve upoštevajo načela preglednosti, najmanjšega izkrivljanja trga, nediskriminacije in sorazmernosti. Najmanjše izkrivljanje trga pomeni, da bi morali biti prispevki povrnjeni na način, ki v največji možni meri zmanjšuje učinek finančnega bremena, ki pade na končne uporabnike, na primer s čim širšo porazdelitvijo prispevkov.

(244)

Ponudniki, ki imajo korist od financiranja univerzalne storitve, bi morali nacionalnim regulativnim organom dovolj natančno opredeliti specifične elemente, za katere se zahteva tako financiranje, da bi utemeljili svojo zahtevo. Sheme držav članic za obračunavanje stroškov obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve in njihovo financiranje bi bilo treba sporočiti Komisiji, da se preveri združljivost s PDEU. Države članice bi morale zagotoviti učinkovito preglednost in nadzor zneskov, ki se zaračunavajo za financiranje obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve. Izračun neto stroškov zagotavljanja univerzalne storitve bi moral temeljiti na objektivni in pregledni metodologiji, da se omogoči najučinkovitejše zagotavljanje univerzalne storitve in spodbujajo enaki konkurenčni pogoji za udeležence na trgu. Z vnaprejšnjim razkritjem metodologije za izračun neto stroškov posameznih elementov univerzalne storitve še pred dejanskim izračunom bi se lahko dosegla večja preglednost.

(245)

Države članice udeležencem na trgu ne smejo naložiti finančnih prispevkov za ukrepe, ki niso del obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve. Posamezne države članice se lahko prosto odločijo, da bodo uvedle posebne ukrepe (izven okvira obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve) in jih financirale v skladu s pravom Unije, vendar ne s prispevki udeležencev na trgu.

(246)

Da bi učinkovito podprli prosti pretok blaga, storitev in oseb v Uniji, bi moralo biti možno, da se nekatere nacionalne številske vire, zlasti nekatere negeografske številke, uporabijo ekstrateritorialno, torej zunaj ozemlja države članice, ki jih dodeli. Zaradi znatnega tveganja goljufije pri medosebnih komunikacijah bi morala biti taka ekstrateritorialna uporaba dovoljena samo za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih storitev, ki niso medosebne komunikacijske storitve. Države članice bi morale zagotoviti izvrševanje ustrezne nacionalne zakonodaje, zlasti pravil za varstvo potrošnikov in drugih pravil, povezanih z uporabo številskih virov, in sicer neodvisno od tega, kje v Uniji so bile pravice uporabe podeljene in kje se številski viri uporabljajo. Države članice so še naprej pristojne za uporabo svojega nacionalnega prava za številske vire, ki se uporabljajo na njihovem ozemlju, tudi če so bile pravice podeljene v drugi državi članici.

(247)

Nacionalni regulativni ali drugi pristojni organi držav članic v primeru uporabe številskih virov iz druge države članice nimajo nadzora nad temi številskimi viri. Zato je bistveno, da bi nacionalni regulativni ali drugi pristojni organi države članice, ki podeli pravice ekstrateritorialne uporabe, zagotovili tudi učinkovito zaščito končnih uporabnikov v državah članicah, v katerih se te številke uporabljajo. Da bi dosegli učinkovito zaščito, bi moral nacionalni regulativni ali drugi pristojni organ, ki podeli pravice ekstrateritorialne uporabe, določiti pogoje v skladu s to direktivo v zvezi s spoštovanjem pravil s strani ponudnika glede varstva potrošnikov in drugih pravil v zvezi z uporabo številskih virov v tistih državah članicah, v katerih se bodo ti viri uporabljali.

(248)

Nacionalni regulativni ali drugi pristojni organi tistih držav članic, v katerih se uporabljajo številski viri, bi morali imeti možnost, da zaprosijo nacionalne regulativne ali druge pristojne organe, ki so podelili pravice uporabe številskih virov, za pomoč pri izvrševanju njihovih pravil. Izvršilni ukrepi nacionalnih regulativnih ali drugih pristojnih organov, ki so podelili pravice uporabe, bi morali vključevati odvračilne kazni, in sicer zlasti v primeru resne kršitve odvzem pravice ekstrateritorialne uporabe številskih virov, dodeljenih zadevnemu podjetju. Zahteve po ekstrateritorialni uporabi ne bi smele posegati v pristojnost držav članic, da v posameznih primerih blokirajo dostop do številk ali storitev, kadar je to upravičeno zaradi goljufije ali zlorabe. Ekstrateritorialna uporaba številskih virov ne bi smela posegati v pravila Unije, povezana z zagotavljanjem storitev gostovanja, tudi tista, ki se nanašajo na preprečevanje nepravilne uporabe ali zlorabe storitev gostovanja, za katere velja ureditev maloprodajnih cen in za katere se uporabljajo regulirane veleprodajne cene gostovanja. Državam članicam bi moralo biti še naprej omogočeno, da sklepajo posebne sporazume o ekstrateritorialni uporabi številskih virov s tretjimi državami.

(249)

Države članice bi morale spodbujati zagotavljanje številskih virov po zraku, da bi olajšale zamenjavo ponudnikov elektronskih komunikacij. Zagotavljanje številskih virov po zraku omogoča ponovno programiranje identifikatorjev komunikacijske opreme brez fizičnega dostopa do zadevnih naprav. Ta funkcija je zlasti relevantna za storitve stroj–stroj, torej storitve, ki vključujejo samodejen prenos podatkov in informacij med napravami ali aplikacijami s programsko opremo z omejeno človeško interakcijo ali brez nje. Ponudniki takih storitev stroj–stroj morda nimajo fizičnega dostopa do svojih naprav zaradi njihove uporabe na daljavo ali zaradi velikega števila postavljenih naprav ali njihovih vzorcev uporabe. V luči nastajajočega trga storitev stroj–stroj in nove tehnologije bi si morale države članice prizadevati za zagotovitev tehnološke nevtralnosti pri spodbujanju zagotavljanja storitev po zraku.

(250)

Dostop do številskih virov na podlagi preglednih, objektivnih in nediskriminatornih meril je temeljni pogoj za konkurenco podjetij v elektronskem komunikacijskem sektorju. Države članice bi morale imeti možnost podeliti pravice uporabe številskih virov podjetjem, ki niso ponudniki elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev, glede na vse večji pomen številk za različne storitve interneta stvari. Vse elemente nacionalnih načrtov oštevilčenja bi morali upravljati nacionalni regulativni ali drugi pristojni organi, vključno s točkovnimi kodami, ki se uporabljajo pri omrežnem naslavljanju. Kadar je v Uniji potrebna harmonizacija številskih virov zaradi podpiranja razvoja vseevropskih storitev ali čezmejnih storitev, zlasti novih storitev stroj–stroj, kot so povezani avtomobili, in kadar povpraševanja ni bilo mogoče zadovoljiti na podlagi obstoječih številskih virov, lahko Komisija ob pomoči BEREC-a sprejme izvedbene ukrepe.

(251)

Zahtevo za objavo odločitev o podelitvi pravic uporabe številskih virov bi moralo biti možno izpolniti s tem, da so odločitve javno dostopne na spletnem mestu.

(252)

Glede na posebne vidike, povezane s prijavo pogrešanih otrok, bi države članice morale biti še naprej zavezane zagotavljati, da bo na njihovem ozemlju na številki „116000“ dejansko na voljo dobro delujoča storitev za prijavo pogrešanih otrok. Države članice bi morale sprejeti ustrezne ukrepe za zagotovitev, da je pri delovanju številke „116000“ dosežena zadostna raven kakovosti storitve.

(253)

Vzporedno z dežurno številko za prijavo pogrešanih otrok „116000“ lahko države članice zagotovijo tudi, da imajo otroci dostop do otrokom prijazne dežurne telefonske številke za pomoč otrokom, ki potrebujejo varstvo in zaščito, z uporabo številke „116111“. Te države članice in Komisija bi morale poskrbeti za ozaveščanje med državljani, predvsem pa med otroki in v nacionalnih sistemih za zaščito otrok, o obstoju dežurne številke „116111“.

(254)

Notranji trg pomeni, da imajo končni uporabniki v Uniji dostop do vseh številk v nacionalnih načrtih oštevilčenja drugih držav članic in dostop do storitev z uporabo negeografskih številk v Uniji, vključno s številkami brezplačnih telefonskih klicev in številkami premijskih storitev, razen kadar se je klicani končni uporabnik iz komercialnih razlogov odločil za omejitev dostopa z nekaterih geografskih območij. Končni uporabniki bi morali imeti tudi možnost dostopa do številk iz enotnih mednarodnih številk brezplačnih telefonskih klicev (UIFN). Čezmejnega dostopa do številskih virov in pripadajočih storitev se ne bi smelo preprečevati, razen v objektivno utemeljenih primerih, na primer ko je to potrebno zaradi boja proti goljufijam ali zlorabam (na primer v zvezi z nekaterimi premijskimi storitvami), ko se številka uporablja samo v določeni državi (na primer nacionalna številka skrajšanega izbiranja) ali ko je to gospodarsko neizvedljivo. Tarife, zaračunane strankam, ki od zunaj kličejo v zadevno državo članico, niso nujno enake tarifam za stranke, ki kličejo znotraj te države članice. Uporabniki bi morali biti vnaprej in jasno obveščeni o vseh stroških, ki se nanašajo na številke brezplačnih telefonskih klicev, kot so stroški mednarodnih klicev za številke, dostopne prek standardnih mednarodnih izbirnih kod. Kadar ponudniki elektronskih komunikacijskih storitev zadržijo prihodke iz medomrežnih povezav ali drugih storitev zaradi goljufije ali zlorabe, bi morale države članice zagotoviti, da se zadržani prihodki iz storitev, kadar je to mogoče, povrnejo končnim uporabnikom, ki so bili prizadeti zaradi zadevne goljufije ali zlorabe.

(255)

V skladu z načelom sorazmernosti se več določb o pravicah končnih uporabnikov iz te direktive ne bi smelo uporabljati za mikropodjetja, ki ponujajo le medosebne komunikacijske storitve, neodvisne od številke. V skladu s sodno prakso Sodišča je treba opredelitev malih in srednjih podjetij, ki vključuje mikropodjetja, razlagati ozko. Da bi zajeli le podjetja, ki so dejansko samostojna mikropodjetja, je treba preučiti strukturo mikropodjetij, ki tvorijo gospodarsko skupino, katere moč presega moč mikropodjetja, in zagotoviti, da se opredelitvi mikropodjetja ne izogne zgolj zaradi formalnih razlogov.

(256)

Dokončna vzpostavitev enotnega trga elektronskih komunikacij zahteva, da se odpravijo ovire in končnim uporabnikom tako omogoči čezmejen dostop do elektronskih komunikacijskih storitev po vsej Uniji. Ponudniki elektronskih komunikacij javnosti ne bi smeli preprečevati ali omejevati dostopa oz. diskriminirati končnih uporabnikov na podlagi njihovega državljanstva, ali države članice prebivališča ali sedeža. Razlikovati pa bi moralo biti mogoče na podlagi objektivno upravičenih razlik v stroških in tveganjih, ki ni omejeno na ukrepe iz Uredbe (EU) št. 531/2012 glede zlorabe ali nepravilne uporabe reguliranih maloprodajnih storitev gostovanja.

(257)

Različno izvajanje pravil o varstvu končnih uporabnikov je povzročilo znatne ovire na notranjem trgu, ki vplivajo tako na ponudnike elektronskih komunikacijskih storitev kot tudi na končne uporabnike. Te ovire bi bilo treba zmanjšati z uporabo istih pravil, ki zagotavljajo visoko skupno raven varstva v Uniji. Umerjena popolna harmonizacija pravic končnega uporabnika, zajetih v tej direktivi, bi morala znatno povečati pravno varnost za končne uporabnike in ponudnike elektronskih komunikacijskih storitev ter znatno zmanjšati ovire za vstop na trg ter nepotrebna bremena zagotavljanja skladnosti, ki izhajajo iz razdrobljenosti pravil. S popolno harmonizacijo bi se odpravile ovire za delovanje notranjega trga, ki so posledica takih nacionalnih določb v zvezi s pravicami končnih uporabnikov in ki hkrati varujejo nacionalne ponudnike pred konkurenco iz drugih držav članic. Da bi se dosegla visoka skupna raven varstva, bi bilo treba v tej direktivi ustrezno izboljšati več določb v zvezi s pravicami končnih uporabnikov glede na najboljše prakse v državah članicah. S popolno harmonizacijo pravic končnih uporabnikov se poveča njihovo zaupanje v notranji trg, saj pridobijo enako visoko raven varstva pri uporabi elektronskih komunikacijskih storitev, ne le v matični državi članici, ampak tudi med bivanjem, pri zaposlitvi ali med potovanjem v drugih državah članicah. Popolna harmonizacija bi morala zajeti samo področja, ki jih urejajo določbe o pravicah končnih uporabnikov iz te direktive. Zato ne bi smela vplivati na nacionalno pravo v zvezi z zadevnimi vidiki varstva končnih uporabnikov, vključno z nekaterimi vidiki zagotavljanja preglednosti, ki jih ne zajemajo te določbe. Na primer ukrepi, ki se nanašajo na obveznosti glede preglednosti, ki jih ne zajema ta direktiva, bi morali šteti za združljive z načelom popolne harmonizacije, dodatne zahteve v zvezi z vprašanji preglednosti, ki jih zajema ta direktiva, kot je objava informacij, pa bi morale šteti za nezdružljive. Poleg tega bi morale imeti države članice možnost, da ohranijo ali uvedejo nacionalne določbe o vprašanjih, ki jih ta direktiva posebej ne ureja, zlasti da bi se odzvale na novo nastale situacije.

(258)

Pogodbe so pomembno orodje za končne uporabnike, da se zagotovita preglednost informacij in pravna varnost. Večina ponudnikov storitev bo v konkurenčnem okolju sklepala pogodbe s svojimi strankami, ker je to zaželeno iz poslovnih razlogov. Poleg te direktive se za transakcije potrošnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami uporabljajo zahteve veljavnega prava Unije o varstvu potrošnikov v zvezi s pogodbami, zlasti Direktiva Sveta 93/13/EGS (37) ter Direktiva 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta (38). Vključitev zahtev glede informacij v to direktivo, ki se lahko zahtevajo tudi v skladu z Direktivo 2011/83/EU, ne bi smela povzročiti podvajanja informacij v predpogodbenih in pogodbenih dokumentih. Za relevantne informacije, predložene v zvezi s to direktivo, vključno z bolj predpisujočimi in podrobnejšimi zahtevami glede informacij, bi moralo veljati, da izpolnjujejo vse ustrezne zahteve na podlagi Direktive 2011/83/EU.

(259)

Nekatere od teh določb o varstvu končnih uporabnikov, ki se načeloma uporabljajo le za potrošnike, in sicer tiste o informacijah o pogodbi, najdaljšem možnem času trajanja pogodb in paketih, bi morale koristiti ne le potrošnikom, temveč tudi mikropodjetjem in malim podjetjem, ter neprofitnim organizacijam, kot so opredeljene v nacionalnem pravu. Pogajalski položaj teh kategorij podjetij in organizacij je primerljiv s položajem potrošnikov, zato bi morala zanje veljati enaka raven varstva, razen če se tem pravicam izrecno odpovejo. Obveznosti glede informacij o pogodbi iz te direktive, vključno z obveznostmi iz Direktive 2011/83/EU, ki so navedene v tej direktivi, bi se morale uporabljati ne glede na to, ali se plačilo izvede, in ne glede na višino plačila potrošnika. Obveznosti glede informacij o pogodbi, vključno z obveznostmi iz Direktive 2011/83/EU, bi se morale avtomatično uporabljati za mikropodjetja, mala podjetja in neprofitne organizacije, razen če se ta želijo pogajati o individualnih pogodbenih pogojih s ponudniki elektronskih komunikacijskih storitev. Za razliko od mikropodjetij, malih podjetij ter neprofitnih organizacij imajo večja podjetja običajno večjo pogajalsko moč in zato niso odvisna od istih zahtev glede pogodbenih informacij kot potrošniki. Druge določbe, kot je prenosljivost številk, ki so pomembne tudi za večja podjetja, bi se morale še naprej uporabljati za vse končne uporabnike. Neprofitne organizacije so pravni subjekti, ki ne ustvarjajo dobička za lastnike ali člane. Običajno gre za dobrodelne ustanove ali druge vrste organizacij javnega interesa. Ker je njihov položaj podoben, je upravičeno, da se ta vrsta organizacij v tej direktivi v zvezi s pravicami končnih uporabnikov obravnava enako kot mikropodjetja ali mala podjetja.

(260)

Zaradi posebnosti sektorja elektronskih komunikacij je poleg horizontalnih pogodbenih pravil potrebno omejeno število dodatnih določb o varstvu končnih potrošnikov. Končni uporabniki bi med drugim morali biti obveščeni o ponujeni kakovosti storitev, pogojih za posebne ponudbe in prekinitev pogodb, veljavnih tarifnih shemah in tarifah za storitve, za katere veljajo posebni pogoji oblikovanja cen. Te informacije so pomembne za ponudnike javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev, ki niso storitve prenosa, ki se uporabljajo za opravljanje storitev stroj–stroj. Brez poseganja v veljavna pravila na področju varstva osebnih podatkov obveznosti o zahtevah glede informacij za ponudnike javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ne bi smele veljati za pogodbe, pri katerih ponudnik in z njim povezane družbe ali osebe ne prejmejo nikakršnega plačila, ki bi bilo neposredno ali posredno povezano z zagotavljanjem elektronskih komunikacijskih storitev, kot kadar univerza obiskovalcem v svojih prostorih omogoča prost dostop do svojega brezžičnega omrežja, ne da bi za to prejela nadomestilo v obliki plačila uporabnikov ali iz oglaševalskih prihodkov.

(261)

Da bi končnim uporabnikom omogočili, da se odločajo na podlagi popolnih informacij, je nujno, da se jim pred sklenitvijo pogodbe predložijo zahtevane ustrezne informacije v jasnem in razumljivem jeziku in na trajnem nosilcu podatkov ali – kadar to ni izvedljivo in brez poseganja v opredelitev trajnega nosilca podatkov iz Direktive 2011/83/EU – v dokumentu, ki ga da na voljo ponudnik in o tem obvesti uporabnika, dokument pa je enostavno prenesti k sebi, odpreti in prebrati na napravah, ki jih potrošniki običajno uporabljajo. Da se olajša izbira, bi morali ponudniki predložiti tudi povzetek bistvenih pogodbenih pogojev. Da se olajša primerljivost in zmanjšajo stroški zagotavljanja skladnosti, bi morala Komisija po posvetovanju z BEREC-om sprejeti predlogo za te povzetke. Končno pogodbo bi morale sestavljati informacije, zagotovljene pred podpisom pogodbe, in predloga povzetka. Skrajšana pogodba bi morala biti strnjena in lahko berljiva, po možnosti ne daljša od ene enostranske strani A4 oziroma, kadar je v eno pogodbo združenih več različnih storitev, ne daljša od treh enostranskih A4 strani.

(262)

Po sprejetju Uredbe (EU) 2015/2120 določbe iz te direktive glede informacij o pogojih, ki omejujejo dostop do storitev in aplikacij ali njihovo uporabo, ter glede informacij o oblikovanja podatkovnega prometa, postanejo zastarele in bi jih bilo treba razveljaviti.

(263)

Glede terminalske opreme bi morali biti v potrošniški pogodbi podrobno navedeni vsi pogoji, ki jih ponudnik potrošniku naloži v zvezi z uporabo te opreme, na primer v zvezi z zaklenitvijo SIM-kartice mobilnega telefona, če takšni pogoji niso prepovedani z nacionalnim pravom, navesti pa bi bilo treba tudi vse stroške ob prekinitvi pogodbe pred dogovorjenim dnem izteka pogodbe ali na ta dan, vključno z vsemi stroški, ki se naložijo v primeru, da se oprema obdrži. Kadar se končni uporabnik odloči obdržati terminalsko opremo v paketu, ki velja ob sklenitvi pogodbe, nadomestilo ne bi smelo presegati njene vrednosti po načelu časovne porazdelitve, izračunane na podlagi vrednosti v trenutku sklenitve pogodbe, ali preostalega dela provizije za storitev do izteka pogodbe, odvisno od tega, kateri znesek je nižji. Države članice bi morale imeti možnost, da se odločijo, da za izračun stopnje nadomestila uporabijo druge metode, kadar je stopnja nadomestila enaka ali manjša od izračunane vrednosti. Ponudnik bi moral najpozneje po plačilu takega nadomestila brezplačno odpraviti vse omejitve uporabe terminalske opreme na drugih omrežjih.

(264)

Brez poseganja v bistveno obveznost ponudnika, povezano z varnostjo na podlagi te direktive, bi bilo treba v pogodbi podrobno navesti vrsto ukrepa, ki ga lahko ponudnik uporabi v primeru varnostnih incidentov, groženj ali ranljivosti. Poleg tega bi morale biti v pogodbi navedene vse ureditve v zvezi z nadomestili in povračili, ki so na voljo, če se ponudnik neustrezno odzove na varnostni incident, tudi v primeru varnostnega incidenta, o katerem je bil ponudnik obveščen, zaradi znanih ranljivosti programske ali strojne opreme, za katere je proizvajalec ali razvijalec izdal popravke, ki jih ponudnik storitev ni uporabil in ni sprejel drugih ustreznih protiukrepov.

(265)

Razpoložljivost preglednih, ažuriranih in primerljivih informacij o ponudbah in storitvah je ključnega pomena za potrošnike na konkurenčnih trgih, kjer je več ponudnikov storitev. Končnim uporabnikom bi moralo biti omogočeno, da na podlagi informacij, objavljenih v preprosto dostopni obliki, zlahka primerjajo cene različnih storitev, ki se ponujajo na trgu. Da bi jim omogočili enostavno primerjavo cen in storitev, bi morali pristojni organi, po potrebi ob usklajevanju z nacionalnimi regulativnimi organi, imeti pristojnost, da od ponudnikov storitev dostopa do interneta ali javno dostopnih medosebnih komunikacijskih storitev zahtevajo večjo preglednost v zvezi z informacijami, vključno s tarifami, kakovostjo storitev, pogoji glede zagotovljene terminalske opreme in drugimi relevantnimi statističnimi podatki. Pri vseh takih zahtevah bi se morale ustrezno upoštevati značilnosti teh omrežij ali storitev. Prav tako bi bilo treba z njimi zagotoviti, da imajo tretje strani pravico brezplačno uporabljati javno dostopne informacije, ki jih taka podjetja objavijo z namenom zagotoviti orodja za primerjavo.

(266)

Končni uporabniki pogosto ne poznajo stroškov svojih vzorcev porabe ali le s težavo ocenijo porabljen čas ali količino prenesenih podatkov pri uporabi elektronskih komunikacijskih storitev. Da se poveča preglednost in se končnim uporabnikom omogoči boljši nadzor nad tem, koliko porabijo za komunikacije, jim je pomembno omogočiti sprotno spremljanje porabe. Poleg tega bi države članice morale imeti možnost, da ohranijo ali uvedejo določbe o omejitvah porabe za zaščito končnih uporabnikov pred „pretresi zaradi visokih računov“, tudi v povezavi s premijskimi storitvami in drugimi storitvami, za katere veljajo posebni pogoji oblikovanja cen. Zaradi tega lahko pristojni organi zahtevajo, da se takšne informacije posredujejo, preden je storitev zagotovljena, to pa ne izključuje možnosti, da lahko države članice ohranijo ali uvedejo splošne obveznosti za premijske storitve in s tem zagotovijo učinkovito zaščito končnih uporabnikov.

(267)

Neodvisna orodja za primerjavo, kot so spletna mesta, so za končne uporabnike učinkovit način, da ocenijo prednosti različnih ponudnikov storitev dostopa do interneta in medosebnih komunikacijskih storitev, kadar se zanje plačujejo ponavljajoča se ali na porabi temelječa neposredna denarna plačila, in da pridobijo nepristranske informacije, zlasti s primerjavo cen, tarif in parametrov kakovosti na enem mestu. Taka orodja bi morala biti operativno neodvisna od ponudnikov storitev in noben ponudnik storitev pri rezultatih iskanja ne bi smel biti deležen ugodnejše obravnave. Namen takih orodij bi moral biti zagotoviti jasne, jedrnate, popolne in izčrpne informacije. Njihov cilj bi moral biti tudi zajeti čim več ponudb, da se omogoči reprezentativen pregled in pokrije znaten del trga. Informacije iz takih orodij bi morale biti zanesljive, nepristranske in pregledne. Končni uporabniki bi morali biti obveščeni o razpoložljivosti takih orodij. Države članice bi morale zagotoviti, da imajo končni uporabniki na njihovem ozemlju brezplačen dostop do vsaj enega takega orodja. Kadar je v državi članici na voljo le eno orodje, ki preneha delovati ali izpolnjevati merila kakovosti, bi morala država članica zagotoviti, da imajo končni uporabniki v razumnem roku dostop do drugega orodja za primerjavo na nacionalni ravni.

(268)

Neodvisna orodja za primerjavo lahko upravljajo zasebna podjetja ali pristojni organi oziroma se upravljajo v imenu pristojnih organov, vendar v skladu z določenimi merili kakovosti, vključno z zahtevo po zagotavljanju podrobnosti o njihovih lastnikih, točnih in najnovejših informacij, datuma in časa zadnje posodobitve, jasnih in objektivnih meril, na katerih bo temeljila primerjava, ter širokega nabora ponudb, tako da se zajame znaten del trga. Države članice bi morale imeti možnost določiti, kako pogosto morajo orodja za primerjavo pregledati in posodobiti informacije, ki jih zagotavljajo končnim uporabnikom, pri čemer se upošteva, kako pogosto ponudniki storitev dostopa do interneta in javno dostopnih medosebnih komunikacijskih storitev na splošno posodabljajo svoje tarife in informacije o kakovosti.

(269)

Da bi obravnavali vprašanja javnega interesa v zvezi z uporabo storitev dostopa do interneta in javno dostopnih medosebnih komunikacijskih storitev na podlagi številke ter spodbudili varstvo pravic in svoboščin drugih, bi morale države članice imeti možnost, da ob pomoči ponudnikov takih storitev pripravijo in razširjajo – ali poskrbijo, da jih drugi razširijo v njihovem imenu – informacije javnega interesa, povezane z uporabo teh storitev. Moralo bi biti možno, da takšne informacije vključujejo informacije javnega interesa glede najpogostejših kršitev in njihovih pravnih posledic, na primer glede kršitev avtorskih pravic, drugih nezakonitih načinov uporabe in razširjanja škodljivih vsebin, ter nasvete in možnosti zaščite pred tveganji za osebno varnost, na primer tiste, ki izhajajo iz razkritja osebnih podatkov v določenih okoliščinah, za zasebnost in osebne podatke ter razpoložljivost programske opreme, ki je preprosta za uporabo, in nastavitev ali njenih različic, ki dopuščajo zaščito otrok ali ranljivih oseb. Informacije bi bilo mogoče usklajevati s postopkom sodelovanja iz te direktive. Takšne informacije javnega interesa bi bilo treba po potrebi posodabljati ter jih predstaviti v lahko razumljivi obliki, kot to določi posamezna država članica, ter na spletnih mestih nacionalnega javnega organa. Države članice bi morale imeti možnost, da ponudnikom storitev dostopa do interneta in javno dostopnih medosebnih komunikacijskih storitev na podlagi številke naložijo obveznost, da te standardizirane informacije vsem svojim uporabnikom posredujejo na način, ki se zdi primeren nacionalnim javnim organom. Vendar širjenje teh informacij ne bi smelo povzročati prehudega bremena za ponudnike. Če ga, bi morale države članice zahtevati, da se tako razširjanje informacij opravi na način, ki ga ponudniki uporabljajo za komuniciranje s končnimi uporabniki med običajnim opravljanjem dejavnosti.

(270)

Če ni ustreznih pravil prava Unije, se vsebina, aplikacije in storitve opredelijo za zakonite ali škodljive glede na nacionalno materialno in procesno pravo. Nalogo, da v skladu z ustreznim postopkom odločijo, ali so vsebina, aplikacije ali storitve zakonite ali škodljive, imajo države članice, ne pa ponudniki elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev. Ta direktiva in Direktiva 2002/58/ES ne posegata v Direktivo 2000/31/ES, ki med drugim vključuje pravilo o izključnem prenosu podatkov za posredne ponudnike storitev, kot so določeni v navedeni direktivi.

(271)

Nacionalni regulativni organi, ob usklajevanju z drugimi pristojnimi organi, ali, kadar je to ustrezno, drugi pristojni organi, ob usklajevanju z nacionalnimi regulativnimi organi, bi morali biti pooblaščeni za spremljanje kakovosti storitev in sistematično zbiranje informacij o kakovosti storitev, ki jih ponujajo ponudniki storitev dostopa do interneta in javno dostopnih medosebnih komunikacijskih storitev, kolikor so slednji sposobni ponuditi minimalne ravni kakovosti storitve bodisi z nadzorom nad vsaj nekaterimi elementi omrežja bodisi prek sporazuma o ravni storitve, sklenjenega v ta namen, vključno s kakovostjo, povezano z zagotavljanjem storitev končnim uporabnikom invalidom. Te informacije bi bilo treba zbirati na podlagi meril, ki bi omogočala primerljivost med izvajalci storitev in državami članicami. Ponudniki takih elektronskih komunikacijskih storitev, ki obratujejo v konkurenčnem okolju, verjetno sporočajo javnosti ustrezne in najnovejše informacije o svojih storitvah zaradi gospodarskih prednosti. Nacionalni regulativni organi, ob usklajevanju z drugimi pristojnimi organi, ali, kadar je to ustrezno, drugi pristojni organi, ob usklajevanju z nacionalnimi regulativnimi organi, bi vseeno morali imeti možnost zahtevati objavo takih informacij, kadar se pokaže, da te informacije javnosti niso dostopne v zadostnem obsegu. Kadar je kakovost javno dostopnih medosebnih komunikacijskih storitev odvisna od zunanjih dejavnikov, kot sta nadzor prenosa signalov ali omrežna povezljivost, bi morali imeti nacionalni regulativni organi, ob usklajevanju z drugimi pristojnimi organi, možnost od ponudnikov takih storitev zahtevati, da o tem ustrezno obvestijo svoje potrošnike.

(272)

Nacionalni regulativni organi bi morali, ob usklajevanju z drugimi pristojnimi organi, tudi določiti metode merjenja, ki bi jih uporabljali ponudniki storitev, da se izboljša primerljivost zagotovljenih podatkov. Da se olajša primerljivost po Uniji in zmanjšali stroški zagotavljanja skladnosti, bi moral BEREC sprejeti smernice o zadevnih parametrih kakovosti storitev, ki bi jih morali nacionalni regulativni organi, ob usklajevanju z drugimi pristojnimi organi, upoštevati v največji možni meri.

(273)

Da bi potrošniki lahko v celoti izkoristili konkurenčno okolje, bi morali imeti možnost izbire na podlagi informacij in zamenjave ponudnika, ko je to v njihovem interesu. Bistvenega pomena je zagotoviti, da jih pri tem ne ovirajo pravne, tehnične ali praktične ovire, vključno s pogodbenimi pogoji, postopki in stroški. To ponudnikom ne preprečuje, da bi v potrošniških pogodbah določili razumno najkrajše pogodbeno obdobje največ 24 mesecev. Vendar bi morale države članice imeti možnost, da glede na nacionalne razmere, kot sta raven konkurence in stabilnost naložb v omrežja, ohranijo ali uvedejo določbe za krajše najdaljše pogodbeno obdobje, potrošnikom pa omogočijo spremembo tarifne sheme ali prekinitev pogodbe znotraj pogodbenega obdobja brez dodatnih stroškov. Neodvisno od pogodbe za elektronske komunikacijske storitve pa bi potrošnikom morda bolj ustrezalo in koristilo daljše obdobje za povračilo stroškov fizičnih povezav. Take obveznosti potrošnikov so lahko pomemben dejavnik pri spodbujanju postavitve zelo visokozmogljivih omrežij do prostorov končnega uporabnika ali v njihovi neposredni bližini, tudi prek shem za združevanje povpraševanja, ki vlagateljem v omrežja omogočajo zmanjšanje začetnih tveganj pri uporabi. Vendar pa pravic potrošnikov, da zamenjajo ponudnika elektronskih komunikacijskih storitev, kot so opredeljene v tej direktivi, ne bi smela omejevati taka obdobja za povračilo stroškov v pogodbah o fizičnih povezavah, take pogodbe pa ne bi smele zajemati terminalske opreme ali opreme za dostop do interneta, kot so mobilne naprave, usmerjevalniki ali modemi. Države članice bi morale zagotoviti enako obravnavo subjektov, vključno z operaterji, ki financirajo postavitev zelo visokozmogljive fizične povezave do prostorov končnega uporabnika, tudi kadar se takšno financiranje izvaja na podlagi pogodbe na obroke.

(274)

Možno je tudi samodejno podaljšanje pogodb za elektronske komunikacijske storitve. Končni uporabniki bi morali imeti v takih primerih možnost prekinitve pogodbe brez stroškov po poteku pogodbenega obdobja.

(275)

Vse spremembe pogodbenih pogojev, ki jih predlagajo ponudniki javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev, ki niso medosebne komunikacijske storitve, neodvisne od številke, in niso v korist končnega uporabnika, na primer v zvezi s stroški, tarifami, omejitvami količine podatkov, hitrostmi prenosa podatkov, pokritostjo ali obdelavo osebnih podatkov, bi morale biti razlogi, zaradi katerih ima končni uporabnik pravico prekiniti pogodbo brez kakršnih koli stroškov, tudi če so te spremembe povezane z nekaterimi spremembami v korist uporabnikov. Ob vsaki spremembi pogodbenih pogojev s strani ponudnika bi torej moral končni uporabnik imeti pravico, da prekine pogodbo, razen če je sprememba sama po sebi v korist končnega uporabnika ali če so spremembe zgolj administrativne narave, kot je sprememba ponudnikovega naslova, in nimajo negativnih posledic za končnega uporabnika ali če so spremembe nujne zaradi zakonodajnih ali regulativnih sprememb, kot so nove zahteve glede informacij o pogodbi, ki jih nalaga pravo Unije ali nacionalno pravo. Ali je sprememba izključno v korist končnega uporabnika, bi bilo treba oceniti na podlagi objektivnih meril. Pravico končnega uporabnika do prekinitve pogodbe bi bilo možno izključiti samo, če ponudnik lahko dokaže, da so vse spremembe pogodbe izključno v korist končnega uporabnika ali da so zgolj administrativne narave in nimajo negativnih posledic za končnega uporabnika.

(276)

Končni uporabniki bi morali biti o vsaki spremembi pogodbenih pogojev obveščeni prek trajnega nosilca podatkov. Kar zadeva storitve prenosa, ki se uporabljajo za storitve stroj–stroj, pravice do prekinitve v primeru spremembe pogodbe ne bi smele veljati za končne uporabnike, ki niso potrošniki, mikropodjetja ali mala podjetja ali neprofitne organizacije. Države članice bi morale biti sposobne zagotoviti posebno varstvo končnih uporabnikov v zvezi s prekinitvijo pogodbe, če končni uporabniki spremenijo kraj prebivališča. Določbe o prekinitvi pogodbe ne bi smele posegati v druge določbe prava Unije ali nacionalnega prava v zvezi z razlogi, zaradi katerih lahko ponudniki storitev ali končni uporabniki prekinejo pogodbe ali spremenijo pogodbene pogoje.

(277)

Možnost zamenjave ponudnikov je ključna za učinkovito konkurenco v konkurenčnem okolju. Zaradi razpoložljivosti preglednih, točnih in pravočasnih informacij o zamenjavi bi morali končni uporabniki bolj zaupati v zamenjavo in biti bolj pripravljeni aktivno sodelovati v konkurenčnem postopku. Ponudniki storitev bi morali zagotoviti neprekinjenost storitev, tako da bi lahko končni uporabniki zamenjali ponudnike, ne da bi jih oviralo tveganje izgube storitve, kadar je tehnično možno, pa bi se zamenjava izvedla na datum, za katerega zaprosi končni uporabnik.

(278)

Prenosljivost številk bistveno olajšuje izbiro potrošnikov in učinkovito konkurenco na konkurenčnih trgih elektronskih komunikacij. Končni uporabniki, ki to zahtevajo, bi morali imeti možnost, da zadržijo svoje številke neodvisno od ponudnika storitve in za omejeno obdobje med menjavo ponudnikov storitev. Ta direktiva ne zajema zagotavljanja prenosljivosti številk med priključki na javno telefonsko omrežje na fiksnih in nefiksnih lokacijah. Vendar bi morale države članice imeti možnost, da uporabijo določbe o prenašanju številk med omrežji, ki zagotavljajo storitve na fiksni lokaciji, in mobilnimi omrežji.

(279)

Učinek prenosljivosti številk se bistveno poveča, če obstajajo pregledne informacije o tarifah za končne uporabnike, ki prenesejo svoje številke, in za končne uporabnike, ki kličejo tiste, ki so svoje številke prenesli. Nacionalni regulativni organi bi morali, če je izvedljivo, v okviru izvedbe prenosljivosti številk omogočiti ustrezno preglednost tarif.

(280)

Nacionalni regulativni organi bi morali, pri zagotavljanju, da so cene za medomrežno povezovanje v zvezi z zagotavljanjem prenosljivosti številk stroškovno naravnane, imeti tudi možnost, da upoštevajo cene, ki so veljavne na primerljivih trgih.

(281)

Prenosljivost številk bistveno olajšuje izbiro potrošnikov in učinkovito konkurenco na konkurenčnih trgih elektronskih komunikacij in bi jo bilo treba izvesti v najkrajšem času, tako da začne številka funkcionalno delovati v enem delovnem dnevu in da končni uporabnik ni brez storitve več kot en delovni dan od dogovorjenega dne. Pravico do prenosa številk bi bilo treba dodeliti končnemu uporabniku, ki ima ustrezno (predplačniško ali naročniško) pogodbo s ponudnikom. Da bi se spodbujala ureditev „vse na enem mestu“, ki bi končnim uporabnikom omogočala nemoteno zamenjavo, bi moral postopek zamenjave voditi sprejemni ponudnik elektronskih komunikacijskih storitev javnosti. Nacionalni regulativni organi ali, kadar je ustrezno, drugi pristojni organi bi morali imeti možnost, da določijo celovit postopek zamenjave ponudnika in prenosa številk, ob tem pa upoštevajo nacionalne določbe o pogodbah in tehnološki razvoj. To bi moralo po možnosti vključevati zahtevo, da se prenos izvede z zagotavljanjem storitev po zraku, razen če končni uporabnik zahteva drugače. Izkušnje v nekaterih državah članicah so pokazale, da obstaja tveganje, da se ponudnik končnih uporabnikov zamenja brez njihove privolitve. Čeprav bi morali te primere obravnavati predvsem organi pregona, pa bi morale imeti države članice možnost, da uveljavijo minimalne sorazmerne ukrepe glede postopka zamenjave ponudnika, vključno z ustreznimi kaznimi, saj so potrebni za zmanjševanje takih tveganj in za zagotovitev zaščite končnih uporabnikov v celotnem postopku zamenjave ponudnika, ne da bi postopek s tem postal zanje manj zanimiv. Pravica do prenosa številk ne bi smela biti omejena s pogodbenimi pogoji.

(282)

Za zagotovitev, da se zamenjava in prenos izvedeta v rokih, določenih v tej direktivi, bi morale države članice določiti nadomestilo, ki jo končnim uporabnikom zagotovijo ponudniki na enostaven in pravočasen način, kadar se dogovor med ponudnikom in končnim uporabnikom ne spoštuje. Taki ukrepi bi morali biti sorazmerni z dolžino zamude pri izpolnjevanju dogovora. Končni uporabniki bi morali prejeti odškodnino vsaj za zamude pri aktivaciji storitve, prenosu številke ali izgubi storitve, ki trajajo več kot en delovni dan, in kadar ponudniki ne opravijo storitve ali namestitve ob dogovorjenem terminu. Dodatno nadomestilo bi lahko bilo tudi v obliki samodejnega znižanja plačila, kadar mora prenosni ponudnik še naprej zagotavljati svoje storitve do aktivacije storitev sprejemnega ponudnika.

(283)

Paketi, ki jih sestavljajo vsaj storitev dostopa do interneta ali javno dostopne medosebne komunikacijske storitve na podlagi številke in tudi druge storitve, kot so javno dostopne medosebne komunikacijske storitve, neodvisne od številke, linearna radiodifuzija in storitve stroj–stroj ali terminalska oprema, so vse bolj razširjeni in so pomemben element konkurence. Za namene te direktive bi morali za paket šteti primeri, kadar elemente paketa ponuja ali prodaja isti ponudnik v okviru iste ali tesno povezane ali sorodne pogodbe. Paketi sicer pogosto prinašajo koristi za potrošnike, po drugi strani pa lahko otežijo ali podražijo zamenjavo ponudnika ter povečajo tveganje pogodbene vezanosti na ponudnika. Kadar za različne storitve in terminalno opremo, ki se ponudijo v paketih, veljajo različna pravila o prekinitvi pogodbe in zamenjavi ponudnika ali o pogodbenih obveznostih glede pridobitve terminalske opreme, potrošniki dejansko ne morejo nemoteno uveljavljati svojih pravic iz te direktive do zamenjave s konkurenčnimi ponudbami za ves paket ali del paketa. Nekatere bistvene določbe te direktive o informacijah v skrajšani pogodbi, preglednosti, trajanju pogodbe in njeni prekinitvi ter zamenjavi ponudnika bi bilo zato treba uporabljati za vse elemente paketa, vključno s terminalsko opremo in drugimi storitvami, kot so digitalne vsebine ali digitalne storitve, ter elektronskimi komunikacijskimi storitvami, ki niso neposredno zajete v navedenih določbah. Vse obveznosti končnih uporabnikov, ki se v skladu s to direktivo uporabljajo za določeno elektronsko komunikacijsko storitev, kadar se ponuja ali prodaja kot samostojna storitev, bi se morale uporabljati tudi, kadar je ta storitev del paketa z vsaj storitvijo dostopa do interneta ali javno dostopno medosebno komunikacijsko storitvijo na podlagi številke. Druga pogodbena vprašanja, na primer kateri ukrepi se uporabljajo v primeru neskladnosti s pogodbo, bi bilo treba urejati s pravili, ki se uporabljajo za ustrezen element paketa, na primer s pravili pogodb o prodaji blaga ali dobavi digitalne vsebine. Vendar bi moral imeti potrošnik na podlagi pravice do prekinitve katerega koli elementa paketa, ki ga sestavlja vsaj storitev dostopa do interneta ali javno dostopna medosebna komunikacijska storitev na podlagi številke, pred koncem dogovorjenega trajanja pogodbe zaradi neskladnosti ali nezagotovitve storitve tudi pravico, da prekine vse elemente paketa. Poleg tega, za ohranitev možnosti, da lahko zlahka zamenjajo ponudnika, potrošniki ne bi smeli biti vezani na ponudnika s pogodbenim dejanskim podaljšanjem izhodiščnega pogodbenega obdobja.

(284)

Ponudniki medosebnih komunikacijskih storitev na podlagi številke so dolžni zagotavljati dostop do služb za pomoč v sili prek komunikacije v sili. V izjemnih okoliščinah, in sicer zaradi pomanjkanja tehnične izvedljivosti, morda niso zmožni zagotoviti dostopa do služb za pomoč v sili ali lokacije kličočega oziroma do obojega. V takih primerih bi morali v pogodbi ustrezno obvestiti svoje stranke. Taki ponudniki bi morali zagotoviti, da njihove stranke dobijo jasne in pregledne informacije v izhodiščni pogodbi, ter jih posodabljati v primeru vsake spremembe pri zagotavljanju dostopa do služb za pomoč v sili, denimo prek računov. Te informacije bi morale vključevati vse omejitve glede ozemeljske pokritosti na podlagi načrtovanih tehničnih operativnih parametrov komunikacijske storitve in razpoložljive infrastrukture. Kadar se storitev ne zagotavlja prek povezave, ki omogoča določeno kakovost storitve, bi morale informacije vključevati tudi raven zanesljivosti dostopa in informacij o lokaciji kličočega v primerjavi s storitvijo, ki se zagotavlja prek take povezave, ob upoštevanju aktualnih tehnoloških in kakovostnih standardov, pa tudi parametrov kakovosti storitve, ki so opredeljeni v tej direktivi.

(285)

Končni uporabniki bi morali imeti možnost brezplačnega dostopa do služb za pomoč v sili prek komunikacij v sili in brez uporabe plačilnih sredstev, in sicer prek katere koli naprave, ki omogoča medosebne komunikacijske storitve na podlagi številke, tudi pri uporabi storitev gostovanja v državi članici. Komunikacije v sili so komunikacijska sredstva, ki vključujejo ne samo govorne komunikacijske storitve, ampak tudi kratka sporočila SMS, sporočanje, videokomunikacije ali druge vrste komunikacij, na primer besedilo v realnem času, storitve celotnega pogovora ali prenosa besedila. Države članice bi morale imeti – ob upoštevanju zmogljivosti in tehnične opreme centrov za obveščanje – možnost določiti, katere medosebne komunikacijske storitve na podlagi številke so primerne za dostop do služb za pomoč v sili, poleg tega pa bi jim bilo treba omogočiti, da te možnosti za končne uporabnike invalide omejijo na govorne komunikacijske storitve in njihov ekvivalent ali po dogovoru z nacionalnimi centri za obveščanje uvedejo dodatne možnosti. Komunikacija v sili se lahko začne v imenu osebe prek klica v sili, opravljenega iz vozila, oziroma prek eCall, kot je opredeljen v Uredbi (EU) 2015/758.

(286)

Države članice bi morale poskrbeti, da ponudniki medosebnih komunikacijskih storitev na podlagi številke omogočijo zanesljiv in natančen dostop do služb za pomoč v sili ob upoštevanju nacionalnih specifikacij in meril ter zmogljivosti nacionalnih centrov za obveščanje. Države članice bi morale razmisliti o tem, da bi bili centri za obveščanje sposobni opravljati komunikacije v sili v več kot enem jeziku. Kadar se medosebna komunikacijska storitev na podlagi številke ne zagotavlja prek povezave, ki omogoča določeno kakovost storitve, ponudnik storitev morda ne bo mogel zagotoviti, da bodo klici v sili, opravljeni prek njegove storitve, usmerjeni na najprimernejši center za obveščanje z enako stopnjo zanesljivosti. Za take ponudnike, neodvisne od omrežja, in sicer ponudnike, ki niso povezani s ponudnikom javnega elektronskega komunikacijskega omrežja, zagotavljanje informacij o lokaciji kličočega morda ni vedno tehnično izvedljivo. Države članice bi morale zagotoviti, da se standardi za točno in zanesljivo usmerjanje in povezavo do služb za pomoč v sili izvajajo čim prej, da se od omrežja neodvisnim ponudnikom medosebnih komunikacijskih storitev na podlagi številke omogoči, da izpolnijo obveznosti v zvezi z dostopom do služb za pomoč v sili in določbo o informacijah o lokaciji kličočega na ravni, primerljivi z ravnjo, ki se zahteva od drugih ponudnikov takih komunikacijskih storitev. Kadar se ti standardi in povezani sistemi centrov za obveščanje ne izvajajo, za zagotavljanje dostopa do služb za pomoč v sili ne bi smele biti potrebne medosebne komunikacijske storitve na podlagi številke, neodvisne od omrežja, razen na način, ki bil tehnično ali gospodarsko izvedljiv. To lahko na primer vključuje možnost, da država članica imenuje en osrednji center za obveščanje za sprejemanje sporočil v sili. Klub temu bi morali ponudniki obvestiti končne uporabnike, kadar ni podprt dostop do enotne evropske številke za klic v sili „112“ ali do informacij o lokaciji kličočega.

(287)

Da bi izboljšali merjenje poročanja in uspešnosti s strani držav članic na področju odzivanja na klice v sili in njihove obravnave, bi morala Komisija vsaki dve leti Evropskemu parlamentu in Svetu poročati o učinkovitosti izvajanja enotne evropske številke za klic v sili „112“.

(288)

Države članice bi morale sprejeti posebne ukrepe za zagotovitev, da so službe za pomoč v sili, vključno z enotno evropsko številko za klic v sili „112“, enako dostopne za končne uporabnike invalide, zlasti gluhe, slušno prizadete, govorno prizadete in gluho-slepe končne uporabnike, ter v skladu s pravom Unije o harmonizaciji zahtev glede dostopnosti proizvodov in storitev. To bi lahko zajemalo zagotovitev posebnih terminalskih naprav za končne uporabnike invalide, če drugi načini komunikacije zanje niso primerni.

(289)

Da se izboljša raven zaščite in varnosti državljanov, ki potujejo v Uniji, bi bilo treba povečati ozaveščenost o enotni evropski številki za klic v sili „112“. V ta namen bi bilo treba državljane v celoti seznaniti, zlasti preko informacij na mednarodnih avtobusnih terminalih, železniških postajah, pristaniščih ali na letališčih ter v telefonskih imenikih, v gradivu za končne uporabnike in na računih, da se, ko potujejo po kateri koli državi članici, enotna evropska številka za klic v sili „112“ lahko uporablja kot enotna številka za klic v sili po vsej Uniji. Za to so v prvi vrsti odgovorne države članice, vendar bi morala Komisija še naprej podpirati in dopolnjevati pobude držav članic za povečanje ozaveščenosti glede enotne evropske številke za klic v sili „112“ in redno ocenjevati javno ozaveščenost o številki „112“.

(290)

Z informacijami o lokaciji kličočega, ki se uporabljajo za vse komunikacije v sili, se izboljšuje raven zaščite in varnosti končnih uporabnikov, pomagajo pa tudi pri izvajanju nalog služb za pomoč v sili, če prenos komunikacije v sili in povezanih podatkov zadevnim službam za pomoč v sili zagotavlja nacionalni sistem centra za obveščanje. Sprejemanje in uporaba informacij o lokaciji kličočega, ki vključuje tako informacije o lokaciji na podlagi omrežja kot podrobnejše informacije o lokaciji kličočega, pridobljene iz mobilne naprave, če so na voljo, bi morala biti v skladu z ustreznim pravom Unije o obdelavi osebnih podatkov in varnostnih ukrepih. Podjetja, ki zagotavljajo lokacijo iz omrežja, bi morala informacije o lokaciji kličočega dati na voljo službam za pomoč v sili, takoj ko ta služba sprejme klic, ne glede na uporabljeno tehnologijo. Vendar pa se je pokazalo, da so lokacijske tehnologije v mobilnih napravah znatno natančnejše in stroškovno učinkovitejše zaradi razpoložljivosti podatkov, ki jih zagotavljajo skupna evropska geostacionarna navigacijska storitev in satelitski sistem Galileo ter drugi globalni satelitski navigacijski sistemi, ter podatkov Wi-Fi. Zato bi morale informacije o lokaciji kličočega, pridobljene iz mobilnih naprav, dopolnjevati informacije o lokaciji iz omrežja, tudi če je lokacija, pridobljena iz mobilne naprave, na voljo šele po vzpostavitvi komunikacije v sili. Države članice bi morale zagotoviti, da se razpoložljive informacije o lokaciji kličočega, pridobljene iz mobilnih naprav, dajo na voljo najustreznejšemu centru za obveščanje. To morda ni vedno mogoče, na primer če lokacija ni na voljo na mobilni napravi ali prek uporabljene medosebne komunikacijske storitve ali če pridobitev teh informacij tehnično ni izvedljiva. Poleg tega bi morale države članice zagotoviti, da lahko centri za obveščanje pridobijo in upravljajo informacije o lokaciji kličočega, kadar je to izvedljivo. Pridobitev in prenos informacij o lokaciji kličočega bi morala biti brezplačna za končnega uporabnika in organ, ki obravnava komunikacijo v sili, ne glede na način pridobitve, na primer prek mobilne naprave ali omrežja, ali način prenosa, na primer prek govornega kanala, kratkega sporočila SMS ali na podlagi IP.

(291)

Za namene odziva na tehnološki razvoj na področju natančnih informacij o lokaciji kličočega, enakovrednega dostopa za končne uporabnike invalide in usmerjanja klicev na najprimernejši center za obveščanje, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da z delegiranimi akti sprejme ukrepe, potrebne za zagotovitev združljivosti, interoperabilnosti, kakovosti, zanesljivosti in stalnosti komunikacij v sili v Uniji, kot so funkcionalne določbe o vlogi različnih strani v komunikacijski verigi, na primer ponudnikov medosebnih komunikacijskih storitev na podlagi številke, operaterjev omrežij in centrov za obveščanje, ter tehnične določbe o tehničnih sredstvih za izpolnjevanje funkcionalnih določb. Ti ukrepi ne bi smeli posegati v organizacijo služb držav članic za pomoč v sili.

(292)

Državljan v eni državi članici, ki mora vzpostaviti stik s službami za pomoč v sili v drugi državi članici, za zdaj tega ne more storiti, ker službe za pomoč v sili morda nimajo nobenih kontaktnih informacij o službah za pomoč v sili v drugi državi članici. Zato bi bilo treba vzpostaviti varno podatkovno zbirko številk na ravni Unije za glavne službe za pomoč v sili v vsaki državi. V ta namen bi moral BEREC voditi varno podatkovno zbirko številk evropskih služb za pomoč v sili v formatu E.164, če take podatkovne zbirke ne vodi druga organizacija, tako da lahko s službo za pomoč v sili v eni državi članici stik vzpostavi služba za pomoč v sili v drugi.

(293)

Nacionalni predpisi glede posredovanja javnih opozoril o aktualnih ali bližajočih se izrednih razmerah in nesrečah prek elektronskih komunikacijskih storitev se razlikujejo. Zaradi približevanja zakonodaje na tem področju bi morala ta direktiva zato določati, da bi morali ponudniki mobilnih medosebnih komunikacijskih storitev na podlagi številke, če so vzpostavljeni sistemi javnega opozarjanja, javna opozorila posredovati vsem zadevnim končnim uporabnikom. Za zadevne končne uporabnike bi morali šteti tisti, ki se nahajajo na geografskih območjih, na katera bi lahko v obdobju opozorila vplivale aktualne ali bližajoče se izredne razmere in nesreče, kot določijo pristojni organi.

(294)

Kadar je zagotovljen učinkovit doseg vseh zadevnih končnih uporabnikov ne glede na njihov kraj ali državo članico prebivališča in je dosežena najvišja raven varstva podatkov, bi države članice morale imeti možnost, da določijo, da se javna opozorila posredujejo prek javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev, ki niso mobilne medosebne komunikacijske storitve na podlagi številke in niso storitve prenosa, ki se uporabljajo za radiodifuzijo, ali z mobilno aplikacijo, ki se prenaša prek storitve dostopa do interneta. Da bi končne uporabnike ob vstopu v državo članico obvestili o obstoju sistemov javnega opozarjanja, bi morala zadevna država članica zagotoviti, da ti končni uporabniki samodejno prek kratkega sporočila SMS brez nepotrebnega odlašanja in brezplačno prejmejo enostavno razumljive informacije o tem, kako prejemati javna opozorila, tudi prek mobilne terminalske opreme, ki ne omogoča storitve dostopa do interneta. Javna opozorila, ki ne temeljijo na mobilnih medosebnih komunikacijskih storitvah na podlagi številke, bi morala biti končnim uporabnikom posredovana tako, da jih zlahka sprejmejo. Kadar sistem javnega opozarjanja temelji na aplikaciji, se od končnih uporabnikov ne bi smela zahtevati prijava ali registracija pri organih ali ponudniku aplikacije. Lokacijo končnih uporabnikov bi bilo treba uporabiti v skladu z Direktivo 2002/58/ES. Prenos javnih opozoril bi moral biti brezplačen za končne uporabnike. Pri pregledu izvajanja te direktive bi lahko Komisija ocenila tudi, ali je v skladu s pravom Unije mogoče in izvedljivo, da se vzpostavi enoten sistem javnega opozarjanja na ravni Unije, s katerim se javnost opozori v primeru aktualne ali bližajoče se nesreče ali izrednih razmer v različnih državah članicah.

(295)

Države članice bi morale imeti možnost, da odločijo, ali so predlogi alternativnih sistemov za mobilne medosebne komunikacijske storitve na podlagi številke dejansko enakovredni takim storitvam, pri čemer upoštevajo, v največji možni meri, ustrezne smernice BEREC-a. Te smernice bi bilo treba oblikovati po posvetovanju z nacionalnimi organi, pristojnimi za ukrepanje v sili, da bi zagotovili sodelovanje strokovnjakov za pomoč v sili pri njihovem oblikovanju in enotno razumevanje med organi, pristojnimi za ukrepanje v sili, v različnih državah članicah glede tega, kaj je potrebno za zagotovitev polnega izvajanja takih sistemov javnega opozarjanja v državah članicah, pri čemer je zagotovljena učinkovita zaščita državljanov Unije med potovanjem v drugi državi članici.

(296)

V skladu s cilji Listine in obveznostmi iz Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov bi moral regulativni okvir zagotoviti, da bi imeli vsi končni uporabniki, tudi invalidi, starejši ljudje in uporabniki s posebnimi socialnimi potrebami, enostaven in enakovreden dostop do cenovno dostopnih visokokakovostnih storitev ne glede na kraj prebivališča v Uniji. Izjava 22, priložena k sklepni listini Amsterdamske pogodbe, določa, da morajo institucije Unije pri pripravi ukrepov iz člena 114 PDEU upoštevati potrebe invalidov.

(297)

Da bi se končnim uporabnikom invalidom zagotovile možnosti izkoriščanja prednosti konkurence in izbire ponudnikov storitev, kot jih ima večina končnih uporabnikov, bi morali pristojni organi, kadar je to primerno in ob upoštevanju nacionalnih pogojev ter po posvetovanju s končnimi uporabniki invalidi, opredeliti zahteve glede varstva potrošnikov v primeru končnih uporabnikov invalidov, ki jih morajo izpolniti ponudniki javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev. Takšne zahteve lahko vključujejo zlasti zahtevo, da morajo ponudniki končnim uporabnikom invalidom zagotoviti, da lahko uporabljajo njihove storitve pod enakimi pogoji, vključno s cenami, tarifami in kakovostjo, kot jih imajo drugi končni uporabniki, ne glede na kakršne koli dodatne stroške, ki jih imajo ti ponudniki. Druge zahteve se lahko nanašajo tudi na veleprodajne dogovore med ponudniki. Da bi preprečili nalaganje prevelikih bremen ponudnikom storitev, bi morali pristojni organi preveriti, ali je cilja enakovrednega dostopa in ponudbe mogoče doseči brez takih ukrepov.

(298)

Kot dopolnilo pravu Unije o harmonizaciji zahtev glede dostopnosti proizvodov in storitev ta direktiva določa nove okrepljene zahteve glede cenovne dostopnosti in razpoložljivosti povezane terminalske opreme ter posebne opreme in posebnih storitev za končne uporabnike invalide. Zato je ustrezna obveznost iz Direktive 2002/22/ES, ki določa, da morajo države članice spodbujati razpoložljivost terminalske opreme za končne uporabnike invalide, zastarela in bi jo bilo treba razveljaviti.

(299)

Na področju zagotavljanja imeniških storitev in imenikov, med drugim v skladu s členom 5 Direktive Komisije 2002/77/ES (39), je že prisotna učinkovita konkurenca. Da bi se ta učinkovita konkurenca ohranila, bi morali vsi ponudniki medosebnih komunikacijskih storitev na podlagi številke, ki svojim končnim uporabnikom dodeljujejo številke iz načrta oštevilčenja, še naprej zagotavljati razpoložljivost ustreznih informacij na pravičen, stroškovno naravnan in nediskriminatoren način.

(300)

Končne uporabnike bi bilo treba obvestiti o njihovi pravici, da se sami odločijo, ali želijo biti vključeni v imenik. Ponudniki medosebnih komunikacijskih storitev na podlagi številke bi morali pri posredovanju podatkov ponudnikom imeniških storitev spoštovati odločitev končnih uporabnikov. Člen 12 Direktive 2002/58/ES zagotavlja, da imajo končni uporabniki pravico do zasebnosti pri vključitvi svojih osebnih podatkov v javni imenik.

(301)

Ukrepi na veleprodajni ravni, ki zagotavljajo vključitev podatkov končnih uporabnikov v podatkovne zbirke, bi morali spoštovati zaščitne ukrepe za varstvo osebnih podatkov na podlagi Uredbe (EU) 2016/679 in člena 12 Direktive 2002/58/ES. Stroškovno naravnano zagotavljanje takšnih podatkov za ponudnike storitev z možnostjo, da države članice uvedejo centraliziran mehanizem za posredovanje celovitih zbranih informacij ponudnikom imenikov, in zagotavljanje dostopa do omrežja pod razumnimi in preglednimi pogoji bi moralo biti vzpostavljeno, da bi končni uporabniki lahko v celoti uživali koristi konkurence, ki je v veliki meri omogočila odpravo regulacije na maloprodajni ravni za te storitve in zagotavljanje imeniških storitev v okviru razumnih in preglednih pogojev.

(302)

Po odpravi obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve za imeniške storitve in zaradi obstoja delujočega trga za take storitve pravica do dostopa do imeniških storitev ni več nujna. Vendar pa bi morali imeti nacionalni regulativni organi še vedno možnost naložitve obveznosti in pogojev podjetjem, ki nadzirajo dostop do končnih uporabnikov, da se ohranita dostop in konkurenca na tem trgu.

(303)

Končnim uporabnikom bi bilo treba za radijski sprejem v novih vozilih kategorije M in sprejem digitalne televizije zagotoviti interoperabilnost vse opreme, ki se prodaja v Uniji. Države članice bi morale imeti možnost zahtevati minimalne harmonizirane standarde za tako opremo. Taki standardi bi se lahko občasno prilagajali glede na tehnološki in tržni razvoj.

(304)

Kadar se države članice odločijo sprejeti ukrepe v skladu z Direktivo (EU) 2015/1535 za interoperabilnost potrošniških radijskih sprejemnikov, bi morali biti radijski sprejemniki sposobni sprejemati in reproducirati radijske storitve, ki se zagotavljajo prek digitalne prizemne radiodifuzije ali IP omrežij, da se ohrani interoperabilnost. To lahko tudi izboljša javno varnost, saj uporabnikom omogoča, da se pri dostopanju do informacij o izrednih razmerah in njihovem prejemanju v državah članicah zanesejo na širši razpon tehnologij.

(305)

Zaželeno je potrošnikom omogočiti, da dosežejo čim boljšo možno povezljivost digitalnih televizijskih sprejemnikov. Interoperabilnost je razvijajoči se koncept na dinamičnih trgih. Organi za standardizacijo bi morali storiti vse potrebno za zagotovitev nadaljnjega razvoja ustreznih standardov skupaj z zadevnimi tehnologijami. Prav tako je pomembno, da so na digitalnih televizijskih sprejemnikih na voljo konektorji, ki lahko prenašajo vse potrebne elemente digitalnega signala, vključno s pretakanjem avdio- in videovsebin, informacije o pogojnem dostopu, informacije o storitvah, informacije o API in informacije o zaščiti pred kopiranjem. Ta direktiva bi zato morala zagotavljati, da operaterji omrežja, ponudniki storitev ali proizvajalci opreme ne omejujejo funkcionalnosti, povezane s konektorji ali uporabljene v konektorjih, in da se bo funkcionalnost še naprej razvijala v skladu s tehnološkim razvojem. Za prikaz in predstavitev storitev povezane televizije pomeni oblikovanje skupnega standarda s tržno usmerjenim mehanizmom korist za potrošnika. Države članice in Komisija bi morale imeti možnost, da sprejmejo pobude za politike, skladne s Pogodbama, da spodbudijo ta razvoj.

(306)

Določbe o interoperabilnosti potrošniške radijske in televizijske opreme ne preprečujejo, da bi bili avtomobilski radijski sprejemniki v novih vozilih kategorije M sposobni sprejemati in reproducirati radijske storitve, ki se zagotavljajo prek analogne prizemne radijske radiodifuzije, in te določbe državam članicam ne preprečujejo, da bi uvedle obveznosti za zagotovitev, da so radijski sprejemniki sposobni sprejemati in reproducirati analogne prizemne radijske radiodifuzne signale.

(307)

Brez poseganja v pravo Unije ta direktiva državam članicam ne preprečuje, da bi sprejele tehnične predpise o digitalni prizemni televizijski opremi ter tako pripravile prehod na nove standarde prizemne radiodifuzije za potrošnike in preprečile dobavo opreme, ki ne bi bila skladna s standardi, ki naj bi bili uvedeni.

(308)

Države članice bi morale imeti možnost, da za podjetja, ki so v njihovi pristojnosti, določijo sorazmerne obveznosti prenosa v interesu legitimne javne politike, vendar bi se morale take obveznosti naložiti samo, kadar je to potrebno za izpolnitev ciljev v splošnem interesu, ki jih države članice jasno opredelijo v skladu s pravom Unije, cilji pa bi morali biti sorazmerni in pregledni. Obveznosti prenosa bi moralo biti možno uporabljati za določene radijske in televizijske radiodifuzijske kanale in dopolnilne storitve, ki jih zagotavlja določen ponudnik medijskih storitev. Obveznosti, ki jih naložijo države članice, bi morale biti razumne, to pomeni, da bi morale biti sorazmerne in pregledne z vidika jasno opredeljenih ciljev v splošnem interesu. Države članice bi morale v svojem nacionalnem pravu zagotoviti objektivno utemeljitev obveznosti prenosa, ki jih naložijo, za zagotovitev, da bodo te obveznosti pregledne, sorazmerne in jasno opredeljene. Obveznosti bi morale biti določene tako, da zagotavljajo zadostne spodbude za učinkovite naložbe v infrastrukturo.

(309)

Obveznosti prenosa bi bilo treba redno pregledovati vsaj vsakih pet let, da se uskladijo s tehnološkim in tržnim razvojem, s čimer se zagotovi, da so še naprej sorazmerne s cilji, ki jih je treba doseči. Takšne obveznosti bi lahko po potrebi vključevale sorazmerno plačilo, ki bi moralo biti določeno v nacionalnem pravu. V takem primeru bi bilo treba v nacionalnem pravu določiti metodologijo, ki bi se uporabljala za izračun primernega plačila. Ta metodologija ne bi smela biti neskladna s popravnimi ukrepi za dostop, ki jih lahko nacionalni regulativni organi naložijo ponudnikom storitev prenosa, ki se uporabljajo za radiodifuzijo, ki so bili določeni kot ponudniki s pomembno tržno močjo. Kadar pa je v pogodbi z določenim trajanjem, podpisani pred 20. decembrom 2018, določena drugačna metodologija, bi moralo biti mogoče to metodologijo izjemoma uporabljati še naprej do konca obdobja trajanja pogodbe. Če ni nacionalnih določb o plačilu, bi morali imeti ponudniki radijskih ali televizijskih radiodifuzijskih kanalov in ponudniki elektronskih komunikacijskih omrežij, ki se uporabljajo za prenos teh radijskih ali televizijskih radiodifuzijskih kanalov, možnost sklenitve pogodbenega dogovora o sorazmernem plačilu.

(310)

Elektronska komunikacijska omrežja in storitve, ki se uporabljajo za distribucijo radijskih ali televizijskih oddaj v javnosti, vključujejo kabelska, IPTV, satelitska in prizemna radiodifuzijska omrežja. Vključujejo lahko tudi druga omrežja, če znatno število končnih uporabnikov taka omrežja uporablja kot glavno sredstvo za sprejemanje radijskih in televizijskih oddaj. Obveznosti prenosa za prenose analogne televizijske radiodifuzije bi bilo treba predvideti le, kadar bi odsotnost take obveznosti povzročilo znatne motnje za veliko število končnih uporabnikov ali kadar za določene televizijske radiodifuzijske kanale ni drugih sredstev prenosa. Obveznosti prenosa lahko vključujejo prenos storitev, ki so posebej namenjene omogočanju enakovrednega dostopa za končne uporabnike invalide. Ustrezno dopolnilne storitve vključujejo storitve, ki izboljšujejo dostopnost za končne uporabnike invalide, kot so videotekst, podnaslavljanje za končne uporabnike, ki so gluhi ali naglušni, zvočni opis, govorjeni podnapisi in tolmačenje v znakovni jezik, in bi lahko po potrebi vključevale dostop do povezanih surovih podatkov. Zaradi vse obsežnejšega zagotavljanja in sprejemanja storitev povezane televizije ter stalnega pomena EPG za izbiro končnih uporabnikov je prenos programskih podatkov, potrebnih za podpiranje funkcionalnosti povezane televizije in EPG, mogoče vključiti v obveznosti prenosa. Moralo bi biti mogoče, da taki programski podatki vključujejo informacije o vsebini programa in o dostopu do te vsebine, ne pa same vsebine programa.

(311)

Naprave za identifikacijo kličočega so navadno na voljo v sodobnih telefonskih centralah in se tako lahko vse pogosteje zagotavljajo po nizki ceni ali brezplačno. Od držav članic se ne zahteva, da naložijo obveznosti za zagotovitev teh naprav, če so naprave že na voljo. Z Direktivo 2002/58/ES se varuje zasebnost uporabnikov pri razčlenjenem obračunavanju z zagotovitvijo možnosti za zaščito njihove pravice do zasebnosti, kadar se uporablja prikaz identitete kličočega. Razvoj teh storitev na vseevropski ravni bi koristil potrošnikom in ga ta direktiva spodbuja. Običajna praksa ponudnikov storitve dostopa do interneta je strankam zagotoviti elektronski naslov, ki vsebuje njihovo trgovsko ime ali blagovno znamko. Za zagotovitev, da končni uporabniki pri menjavi storitve dostopa do interneta ne bi bili izpostavljeni učinkom vezave, povezanim s tveganjem izgube dostopa do elektronskih sporočil, bi morale države članice imeti možnost ponudnikom takšnih storitev naložiti obveznosti, da uporabnikom na zahtevo omogočijo dostop do elektronskih sporočil ali prenesejo elektronska sporočila, poslana na zadevne e-poštne račune. Ta možnost bi se morala zagotavljati brezplačno in za obdobje, ki je po mnenju nacionalnega regulativnega organa ustrezno.

(312)

Države članice bodo z objavo informacij zagotovile, da bodo udeleženci na trgu in potencialni novi udeleženci na trgu razumeli svoje pravice in obveznosti ter vedeli, kje bodo našli ustrezne podrobne informacije. Objava v nacionalnem uradnem listu pomaga zainteresiranim stranmi v drugih državah članicah, da najdejo ustrezne informacije.

(313)

Za zagotovitev razpoložljivosti in učinkovitosti vseevropskega trga elektronskih komunikacij, bi morala Komisija nadzorovati in objaviti informacije o pristojbinah, ki prispevajo k določanju cen za končne uporabnike.

(314)

Komisija mora vedeti, katera podjetja so bila določena kot podjetja s pomembno tržno močjo in katere obveznosti so nacionalni regulativni organi naložili udeležencem na trgu, da lahko presodi o pravilni uporabi prava Unije. Zato morajo države članice poleg objave teh informacij na nacionalni ravni te informacije predložiti tudi Komisiji. Kadar se od držav članic zahteva, da pošljejo informacije Komisiji, bi moralo biti mogoče, da to storijo z elektronskimi sredstvi, vendar ob upoštevanju ustreznega dogovora o postopkih avtentikacije.

(315)

Da bi se upošteval tržni, družbeni in tehnološki razvoj, vključno z razvojem tehničnih standardov, obravnavala tveganja za varnost omrežij in storitev ter zagotovil učinkovit dostop do služb za pomoč v sili prek komunikacije v sili, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte, s katerimi določi enotno najvišjo ceno zaključevanja govornih klicev na ravni Unije na trgih fiksne in mobilne telefonije; sprejme ukrepe, povezane s komunikacijo v sili v Uniji; ter prilagodi priloge k tej direktivi. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (40). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(316)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te direktive bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za sprejetje sklepov o odpravi čezmejnega škodljivega motenja med državami članicami; za določitev harmoniziranega ali koordiniranega pristopa za obravnavo nedoslednega izvajanja splošnih regulativnih pristopov nacionalnih regulativnih organov za ureditev trgov elektronskih komunikacij, ter oštevilčenja, vključno s številčnimi območji, prenosljivostjo številk in identifikatorjev, sistemi za prevajanje številk in naslovov ter dostopom do služb za pomoč v sili na enotni evropski številki za klic v sili „112“; za določitev obvezne uporabe standardov ali črtanje standardov ali specifikacij z obveznega dela seznama standardov; za sprejem tehničnih in organizacijskih ukrepov za ustrezno obvladovanje tveganj za varnost omrežij in storitev ter okoliščin, oblike in postopkov, ki se uporabljajo za zahteve glede uradnega obveščanja o varnostnih incidentih; za opredelitev relevantnih podrobnosti v zvezi z individualnimi pravicami, s katerimi je mogoče trgovati, v standardiziranem elektronskem formatu, ko so pravice uporabe radiofrekvenčnega spektra ustvarjene; za opredelitev fizičnih in tehničnih značilnosti maloobmočnih brezžičnih dostopovnih točk; za dovolitev nacionalnim regulativnim organom, da podjetjem, ki so določena kot podjetja s pomembno tržno močjo, naložijo določene obveznosti dostopa in medsebojnega povezovanja; za harmonizacijo posebnih številk ali številskih območij kot odziv na nepokrito čezmejno ali vseevropsko povpraševanje po številskih virih; ter za opredelitev predloge povzetka pogodbe, ki se predloži potrošnikom. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (41).

(317)

Komisija bi morala imeti možnost, da ob upoštevanju, v največji možni meri, mnenja BEREC-a po potrebi sprejme priporočila v zvezi z opredelitvijo zadevnih trgov izdelkov in storitev, v zvezi z uradnimi obvestili po postopku za krepitev notranjega trga in v zvezi s harmonizirano uporabo določb regulativnega okvira.

(318)

Komisija bi morala redno pregledovati delovanje te direktive, zlasti da ugotovi, ali so potrebne spremembe glede na spreminjajoče se tehnološke ali tržne razmere.

(319)

Pri pregledu delovanja te direktive bi morala Komisija oceniti, ali so ob upoštevanju razvoja trga in glede na konkurenco in varstvo potrošnikov še potrebne določbe o predhodni regulaciji sektorja oziroma ali bi bilo treba te določbe spremeniti ali razveljaviti. Ker ta direktiva uvaja nove pristope k ureditvi sektorjev elektronskih komunikacij, kot je možnost razširitve uporabe simetrične obveznosti po prvi koncentracijski ali razdelilni točki in zaradi regulativne obravnave sovlaganja, bi bilo treba posebno pozornost nameniti ocenjevanju njihovega delovanja.

(320)

Prihodnji tehnološki in tržni razvoj, zlasti spremembe pri uporabi različnih elektronskih komunikacijskih storitev in njihovi zmogljivosti za zagotavljanje učinkovitega dostopa do služb za pomoč v sili, bi lahko ogrozil doseganje ciljev iz te direktive o pravicah končnih uporabnikov. BEREC bi moral zato spremljati ta razvoj v državah članicah in redno objavljati mnenja, vključno z oceno posledic takega razvoja na uporabo določb te direktive v zvezi s končnimi uporabniki v praksi. Komisija bi morala ob upoštevanju, v največji možni meri, mnenja BEREC-a objaviti poročilo in predložiti zakonodajni predlog, kadar meni, da je to potrebno za zagotovitev izpolnjevanja ciljev te direktive.

(321)

Direktive 2002/19/ES, 2002/20/ES, 2002/21/ES, 2002/22/ES in člen 5 Sklepa št. 243/2012/EU bi bilo treba razveljaviti.

(322)

Komisija bi morala spremljati prehod z obstoječega okvira na novi okvir.

(323)

Ker cilja te direktive, in sicer vzpostavitve harmoniziranega in poenostavljenega okvira za regulacijo elektronskih komunikacijskih omrežij, elektronskih komunikacijskih storitev, pripadajočih naprav in pripadajočih storitev, pogojev za odobritev omrežij in storitev, uporabe radiofrekvenčnega spektra in številskih virov, dostopa do elektronskih komunikacijskih omrežij in pripadajočih naprav ter njihovega medomrežnega povezovanja ter varstva končnih uporabnikov, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov ukrepov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(324)

V skladu s Skupno politično izjavo z dne 28. septembra 2011 držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih (42) se države članice zavezujejo, da bodo v upravičenih primerih obvestilu o ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, v katerih se pojasni razmerje med elementi direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je posredovanje takih dokumentov v primeru te direktive upravičeno.

(325)

Obveznost prenosa te direktive v nacionalno pravo bi morala biti omejena na tiste določbe, ki so bile v primerjavi z razveljavljeno direktivo vsebinsko spremenjene. Obveznost prenosa nespremenjenih določb izhaja iz razveljavljenih direktiv.

(326)

Ta direktiva ne bi smela posegati v obveznosti držav članic glede rokov za prenos direktiv v nacionalno pravo in datumov začetka njihove uporabe, določenih v delu B Priloge XII –

SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:

DEL I

OKVIR (SPLOŠNA PRAVILA ZA ORGANIZACIJO SEKTORJA)

NASLOV I

PODROČJE UPORABE, NAMEN IN CILJI, OPREDELITEV POJMOV

POGLAVJE I

Predmet urejanja, namen in opredelitev pojmov

Člen 1

Predmet urejanja, področje uporabe in namen

1.   Ta direktiva vzpostavlja harmoniziran okvir za regulacijo elektronskih komunikacijskih omrežij, elektronskih komunikacijskih storitev, pripadajočih naprav in storitev ter nekaterih vidikov terminalske opreme. Določa naloge nacionalnih regulativnih organov in po potrebi drugih pristojnih organov ter tudi vrsto postopkov za zagotovitev harmonizirane uporabe regulativnega okvira po vsej Uniji.

2.   Namen te direktive je:

(a)

vzpostaviti notranji trga elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev, ki omogoča postavitev in uporabo zelo visokozmogljivih omrežij, trajnostno konkurenco, interoperabilnost elektronskih komunikacijskih storitev, dostopnost, varnost omrežij in storitev ter koristi za končnega uporabnika; in

(b)

po vsej Uniji zagotoviti ponudbo zelo kakovostnih, cenovno ugodnih, javno dostopnih storitev z učinkovito konkurenco in izbiro, obravnavati okoliščine, v katerih potrebe končnih uporabnikov, vključno z uporabniki invalidi, da bi lahko dostopali do storitev enako kot ostali, niso izpolnjene v zadovoljivem merilu na trgu, ter določiti potrebne pravice končnih uporabnikov.

3.   Ta direktiva ne posega v:

(a)

obveznosti, določene z nacionalnim pravom v skladu s pravom Unije ali s pravom Unije v zvezi s storitvami, opravljenimi z uporabo elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev;

(b)

ukrepe, sprejete na ravni Unije ali nacionalni ravni v skladu s pravom Unije za izpolnitev ciljev v splošnem interesu, zlasti v zvezi z varstvom osebnih podatkov in zasebnosti, urejanjem vsebin in avdiovizualno politiko;

(c)

ukrepe, ki jih sprejmejo države članice za namene javnega reda in javne varnosti ter za obrambo;

(d)

uredbi (EU) št. 531/2012 in (EU) 2015/2120 ter Direktivo 2014/53/EU.

4.   Komisija, Organ evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije (BEREC) in zadevni organi zagotovijo, da osebne podatke obdelujejo skladno z določbami Unije o varstvu podatkov.

Člen 2

Opredelitev pojmov

V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(1)

„elektronsko komunikacijsko omrežje“ pomeni prenosne sisteme, ne glede na to, ali temeljijo na stalni infrastrukturi ali centralizirani upravni zmogljivosti, in, kjer je primerno, komutacijsko ali usmerjalno opremo ter druge vire, vključno z omrežnimi elementi, ki niso aktivni, ki omogočajo prenos signalov po žicah, z radijskimi valovi, z optičnimi ali drugimi elektromagnetnimi sredstvi, vključno s satelitskimi omrežji, fiksnimi (vodovno in paketno komutiranimi, vključno z internetom) in mobilnimi omrežji, električnimi kabelskimi sistemi, če se uporabljajo za prenos signalov, omrežji, ki se uporabljajo za radijsko in televizijsko radiodifuzijo, ter z omrežji kabelske televizije, ne glede na vrsto prenesenih informacij;

(2)

„zelo visokozmogljivo omrežje“ pomeni bodisi elektronsko komunikacijsko omrežje, ki je v celoti sestavljeno iz elementov iz optičnih vlaken vsaj do razdelilne točke na končni lokaciji, ali elektronsko komunikacijsko omrežje, ki v običajnih razmerah največje obremenjenosti omogoča podobno zmogljivost omrežja glede razpoložljive navzdolnje in navzgornje pasovne širine, odpornosti, z napakami povezanih parametrov ter latence in njenih variacij; zmogljivost omrežja se lahko šteje za podobno ne glede na to, ali se izkušnja končnega uporabnika razlikuje zaradi različnih lastnosti medija, prek katerega je omrežje na koncu povezano z omrežno priključno točko;

(3)

„čeznacionalni trgi“ pomeni trge, ki so opredeljeni v skladu s členom 65 in pokrivajo Unijo ali njen znatni del, v več kot eni državi članici;

(4)

„elektronska komunikacijska storitev“ pomeni storitev, ki se navadno opravlja za plačilo prek elektronskih komunikacijskih omrežij in ki razen storitev, s katerimi se zagotavljajo vsebine ali izvaja uredniški nadzor nad vsebinami, ki se pošiljajo po elektronskih komunikacijskih omrežjih in z elektronskimi komunikacijskimi storitvami, zajema naslednje storitve:

(a)

„storitev dostopa do interneta“, kakor je opredeljena v točki 2 drugega odstavka člena 2 Uredbe (EU) 2015/2120;

(b)

medosebno komunikacijsko storitev; in

(c)

storitve, v celoti ali pretežno sestavljene iz prenosa signalov, kot so storitve prenosa, ki se uporabljajo za opravljanje storitev stroj–stroj in za radiodifuzijo;

(5)

„medosebna komunikacijska storitev“ pomeni storitev, ki se navadno opravlja za plačilo in omogoča neposredno medosebno in interaktivno izmenjavo informacij prek elektronskih komunikacijskih omrežij med omejenim številom oseb, pri čemer osebe, ki začnejo ali sodelujejo v komunikaciji, določajo prejemnike, in ne vključuje storitev, katerih medosebna in interaktivna komunikacija je zgolj manjši pomožni del storitve, ki je dejansko povezan z drugo storitvijo;

(6)

„medosebna komunikacijska storitev na podlagi številke“ pomeni medosebno komunikacijsko storitev, ki se povezuje ali omogoča komunikacijo z javno dodeljenimi številskimi viri, in sicer s številko ali številkami v nacionalnem ali mednarodnem načrtu oštevilčenja;

(7)

„medosebna komunikacijska storitev, neodvisna od številke“ pomeni medosebno komunikacijsko storitev, ki se ne povezuje z javno dodeljenimi številskimi viri, in sicer s številko ali številkami v nacionalnem ali mednarodnem načrtu oštevilčenja, ali ki ne omogoča komunikacije s številko ali številkami v nacionalnem ali mednarodnem načrtu oštevilčenja;

(8)

„javno elektronsko komunikacijsko omrežje“ pomeni elektronsko komunikacijsko omrežje, ki se v celoti ali pretežno uporablja za zagotavljanje javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev, ki podpirajo prenos informacij med omrežnimi priključnimi točkami;

(9)

„omrežna priključna točka“ pomeni fizično točko, na kateri ima končni uporabnik dostop do javnega elektronskega komunikacijskega omrežja in ki se v primeru, kadar omrežja vključujejo komutacijo ali usmerjanje, določi s posebnim omrežnim naslovom, ki je lahko povezan s številko ali imenom končnega uporabnika;

(10)

„pripadajoče zmogljivosti“ pomeni pripadajoče storitve, fizično infrastrukturo in druge zmogljivosti oziroma elemente, povezane z elektronskim komunikacijskim omrežjem ali elektronsko komunikacijsko storitvijo, ki omogočajo ali podpirajo zagotavljanje storitev po tem omrežju ali s to storitvijo ali pa imajo možnosti za to in vključujejo zgradbe ali vhode v zgradbe, napeljavo v njih, antene, stolpe in druge podporne konstrukcije, cevne vode, kanale, drogove, vstopne jaške in priključne omarice;

(11)

„pripadajoča storitev“ pomeni storitev, povezano z elektronskim komunikacijskim omrežjem ali elektronsko komunikacijsko storitvijo, ki omogoča ali podpira zagotavljanje, zagotavljanje z lastnimi zmogljivostmi ali avtomatizirano zagotavljanje storitev po tem omrežju ali s to storitvijo ali pa ima možnosti za to in vključuje sisteme za pretvorbo številk ali sisteme, ki zagotavljajo enakovredno delovanje, sisteme s pogojnim dostopom in elektronske programske vodnike (EPG) ter druge storitve, kot so storitve za ugotavljanje identitete, lokacije in prisotnosti;

(12)

„sistem s pogojnim dostopom“ pomeni vsak tehnični ukrep, avtentifikacijski sistem in/ali ureditev, pri katerem je dostop do zaščitene radijske ali televizijske radiodifuzijske storitve v nekodirani obliki pogojen z naročnino ali drugo obliko predhodne individualne odobritve;

(13)

„uporabnik“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki uporablja ali zaprosi za javno dostopno elektronsko komunikacijsko storitev;

(14)

„končni uporabnik“ pomeni uporabnika, ki ne zagotavlja javnih elektronskih komunikacijskih omrežij ali javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev;

(15)

„potrošnik“ pomeni vsako fizično osebo, ki uporablja ali zaprosi za javno dostopno elektronsko komunikacijsko storitev za namene, ki ne sodijo v njeno dejavnost, obrt ali stroko;

(16)

„zagotovitev elektronskega komunikacijskega omrežja“ pomeni vzpostavitev, obratovanje, upravljanje ali zagotavljanje dostopnosti takega omrežja;

(17)

„zmogljivejša digitalna televizijska oprema“ pomeni bokse, ki se lahko postavijo na televizijske sprejemnike in priključijo nanje, ali integrirane digitalne televizijske sprejemnike, ki lahko sprejemajo digitalne interaktivne televizijske storitve;

(18)

„vmesnik za aplikacijsko programiranje“ ali „API“ pomeni programske vmesnike med aplikacijami, ki jih zagotavljajo radiodifuzijske hiše ali izvajalci storitev, in viri v zmogljivejši digitalni televizijski opremi za digitalne televizijske in radijske storitve;

(19)

„razporeditev radiofrekvenčnega spektra“ pomeni določitev danega pasu radiofrekvenčnega spektra eni ali več vrstam radiokomunikacijskih storitev, kadar je to primerno, pod določenimi pogoji;

(20)

„škodljivo motenje“ pomeni motenje, ki ogroža delovanje radionavigacijske storitve ali drugih varnostnih storitev ali kako drugače resno slabša, ovira ali ponavljajoče prekinja radiokomunikacijsko storitev, ki deluje v skladu z veljavnimi mednarodnimi predpisi, predpisi Unije ali nacionalnimi predpisi;

(21)

„varnost omrežij in storitev“ pomeni zmožnost elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev, da na določeni ravni zaupanja preprečijo vse dogodke, ki ogrožajo razpoložljivost, avtentičnost, celovitost ali zaupnost teh omrežij in storitev, shranjenih, prenesenih ali obdelanih podatkov ali povezanih storitev, ki jih navedena elektronska komunikacijska omrežja in storitve zagotavljajo ali so prek njih dostopni;

(22)

„splošna odobritev“ pomeni pravni okvir, ki ga vzpostavi država članica in ki v skladu s to direktivo zagotavlja pravice do zagotavljanja elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev in določa sektorsko specifične obveznosti, ki lahko veljajo za vse ali določene vrste elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev;

(23)

„maloobmočna brezžična dostopovna točka“ pomeni brezžično omrežno dostopovno opremo majhne moči in velikosti, ki deluje v majhnem dosegu, ki uporablja radiofrekvenčni spekter na podlagi dovoljenja ali radiofrekvenčni spekter, za katerega ni potrebno dovoljenje, ali kombinacijo obeh, ki se lahko uporablja kot del javnega elektronskega komunikacijskega omrežja, ki je lahko opremljena z eno ali več antenami z majhnim vizualnim učinkom in ki uporabnikom omogoča brezžični dostop do elektronskih komunikacijskih omrežij ne glede na osnovno omrežno topologijo, ki je lahko bodisi mobilna bodisi fiksna;

(24)

„radijsko lokalno omrežje“ ali „RLAN“ pomeni brezžični dostopovni sistem majhne moči, ki deluje v majhnem dosegu, z majhnim tveganjem motenja za druge take sisteme, ki jih v neposredni bližini uporabljajo drugi uporabniki, in ki uporablja harmoniziran radiofrekvenčni spekter na neizključni podlagi;

(25)

„harmonizirani radiofrekvenčni spekter“ pomeni radiofrekvenčni spekter, za katerega so bili s tehničnimi izvedbenimi ukrepi v skladu s členom 4 Odločbe 676/2002/ES določeni harmonizirani pogoji v zvezi z njegovo razpoložljivostjo in učinkovito uporabo;

(26)

„souporaba radiofrekvenčnega spektra“ pomeni dostop dveh ali več uporabnikov do uporabe istih radiofrekvenčnih pasov v določeni ureditvi souporabe spektra, ki se dovoli na podlagi splošne odobritve, individualnih pravic uporabe radiofrekvenčnega spektra ali kombinacije obojega, vključno z regulativnimi pristopi, kot je sodostop na podlagi dovoljenja zaradi lažje souporabe pasu radiofrekvenčnega spektra, po zavezujočem dogovoru vseh udeleženih strank v skladu s pravili souporabe, vključenimi v njihove pravice uporabe radiofrekvenčnega spektra, da se vsem uporabnikom zajamči predvidljiva in zanesljiva ureditev souporabe brez poseganja v uporabo konkurenčnega prava;

(27)

„dostop“ pomeni zagotovitev razpoložljivosti naprav ali storitev drugemu podjetju pod določenimi pogoji, bodisi na izključni ali neizključni podlagi, za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih storitev, tudi kadar se uporabljajo za dobavo storitev informacijske družbe ali storitev radiodifuzijskih vsebin; med drugim zajema dostop do omrežnih elementov in pripadajočih naprav, ki lahko vključuje tudi priključitev opreme s fiksnimi ali nefiksnimi sredstvi (zlasti dostop do krajevne zanke ter naprav in storitev, ki so potrebne za zagotavljanje storitev prek krajevne zanke); dostop do fizične infrastrukture, vključno z zgradbami, kanali in drogovi; dostop do ustreznih sistemov programske opreme, vključno s sistemi za obratovalno podporo; dostop do informacijskih sistemov ali podatkovnih zbirk za prednaročanje, zagotavljanje, naročanje, vzdrževanje in zahteve za popravilo ter zaračunavanje; dostop do pretvorbe številk ali do sistemov, ki zagotavljajo enakovredno delovanje; dostop do fiksnih in mobilnih omrežij, zlasti za gostovanje; dostop do sistemov s pogojnim dostopom za digitalne televizijske storitve ter dostop do virtualnih omrežnih storitev;

(28)

„medomrežno povezovanje“ pomeni posebno vrsto dostopa, izvedenega med operaterji javnih omrežij prek fizičnega in logičnega povezovanja javnih elektronskih komunikacijskih omrežij, ki jih uporablja isto ali drugo podjetje, da omogoči uporabnikom iz enega podjetja komunikacijo z uporabniki iz istega ali drugega podjetja ali dostop do storitev, ki jih zagotavlja drugo podjetje, kadar take storitve zagotavljajo udeležene stranke ali druge stranke, ki imajo dostop do omrežja;

(29)

„operater“ pomeni podjetje, ki zagotavlja ali je pooblaščeno za zagotavljanje javnega elektronskega komunikacijskega omrežja ali pripadajoče zmogljivosti;

(30)

„krajevna zanka“ pomeni fizično pot elektronskih komunikacijskih signalov, ki povezuje omrežno priključno točko z razdelilnikom ali enakovredno zmogljivostjo v fiksnem javnem elektronskem komunikacijskem omrežju;

(31)

„klic“ pomeni zvezo, vzpostavljeno s pomočjo javno razpoložljive medosebne komunikacijske storitve, ki omogoča dvosmerno govorno komunikacijo;

(32)

„govorna komunikacijska storitev“ pomeni javno dostopno elektronsko komunikacijsko storitev za neposredno ali posredno odpravljanje in sprejemanje nacionalnih ali nacionalnih in mednarodnih klicev z uporabo številke ali številk iz nacionalnega ali mednarodnega načrta oštevilčenja;

(33)

„geografska številka“ pomeni številko iz nacionalnega načrta oštevilčenja, pri kateri ima en del njene števčne strukture geografski pomen, ki se uporablja za usmerjanje klicev na fizično lokacijo omrežne priključne točke;

(34)

„negeografska številka“ pomeni številko iz nacionalnega načrta oštevilčenja, ki ni geografska številka, kot so številke mobilnih telefonov, številke brezplačnih telefonskih klicev in številke premijskih storitev;

(35)

„storitve celotnega pogovora“ pomeni multimedijsko storitev pogovora v realnem času, ki zagotavlja dvosmeren simetričen prenos videa, besedila in glasu v realnem času med uporabniki na dveh ali več lokacijah;

(36)

„center za obveščanje“ pomeni fizično lokacijo, v kateri se najprej prejme komunikacija v sili in za katero je odgovoren javni organ ali zasebna organizacija, ki jo priznava država članica;

(37)

„najprimernejši center za obveščanje“ pomeni center za obveščanje, ki ga pristojni organi določijo za sprejemanje komunikacije v sili z določenega območja ali določene vrste komunikacije v sili;

(38)

„komunikacija v sili“ pomeni komunikacijo z uporabo medosebnih komunikacijskih storitev med končnim uporabnikom in centrom za obveščanje z namenom zahtevanja in pridobitve nujne pomoči od službe za pomoč v sili;

(39)

„služba za pomoč v sili“ pomeni službo, ki jo priznava država članica in ki v skladu z nacionalnim pravom zagotavlja takojšnjo in hitro pomoč v razmerah, zlasti kadar obstaja neposredno tveganje za življenje ali telo, zdravje ali varnost posameznika ali javnosti, zasebno ali javno lastnino ali okolje;

(40)

„informacije o lokaciji kličočega“ pomeni v javnem mobilnem omrežju obdelane podatke, pridobljene iz omrežne infrastrukture ali iz mobilnih naprav, ki razkrivajo geografsko lokacijo mobilne terminalske opreme končnega uporabnika, v javnem fiksnem omrežju pa podatke o fizičnem naslovu omrežne priključne točke.

(41)

„terminalska oprema“ pomeni terminalsko opremo kot je opredeljena v točki 1 člena 1 Direktive Komisije 2008/63/ES (43);

(42)

„varnostni incident“ pomeni dogodek, ki ima dejanski negativni vpliv na varnost elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev;

POGLAVJE II

Cilji

Člen 3

Splošni cilji

1.   Države članice zagotovijo, da nacionalni regulativni in drugi pristojni organi pri opravljanju regulativnih nalog, opredeljenih v tej direktivi, sprejmejo vse primerne ukrepe, ki so potrebni in sorazmerni za dosego ciljev iz odstavka 2. K doseganju teh ciljev prispevajo tudi države članice, Komisija, Skupina za politiko radiofrekvenčnega spektra in BEREC.

Nacionalni regulativni in drugi pristojni organi v okviru svojih pristojnosti prispevajo k zagotovitvi uresničevanja politik, usmerjenih v spodbujanje svobode izražanja in obveščanja, kulturno in jezikovno raznolikost ter pluralnost medijev.

2.   Nacionalni regulativni in drugi pristojni organi ter BEREC, Komisija in države članice si v okviru te direktive prizadevajo uresničiti naslednje splošne cilje, ki niso navedeni v prednostnem vrstnem redu:

(a)

spodbujajo povezljivost in dostop do zelo visokozmogljivih omrežij, vključno s fiksnimi, mobilnimi in brezžičnimi omrežji, ter njihovo uporabo s strani vseh državljanov in podjetij Unije;

(b)

podpirajo konkurenco pri zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij in pripadajočih zmogljivosti, vključno z učinkovito konkurenco na področju infrastrukture, ter pri zagotavljanju elektronskih komunikacijskih storitev in pripadajočih storitev;

(c)

prispevajo k razvoju notranjega trga z odpravljanjem preostalih ovir in omogočanjem usklajenih pogojev za naložbe in zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij, elektronskih komunikacijskih storitev, pripadajočih zmogljivosti in pripadajočih storitev po vsej Uniji, z oblikovanjem skupnih pravil in predvidljivih regulativnih pristopov, z dajanjem prednosti dejanski, učinkoviti in koordinirani uporabi radiofrekvenčnega spektra, odprtim inovacijam, vzpostavitvi in razvoju vseevropskih omrežij, zagotavljanju, razpoložljivosti in interoperabilnosti vseevropskih storitev ter povezljivosti med koncema;

(d)

podpirajo interese državljanov Unije z zagotavljanjem povezljivosti ter splošne razpoložljivosti in uporabe zelo visokozmogljivih omrežij, vključno s fiksnimi, mobilnimi in brezžičnimi omrežji, in elektronskih komunikacijskih storitev, z omogočanjem čim večjih koristi pri izbiri, ceni in kakovosti na podlagi učinkovite konkurence, z ohranjanjem varnosti omrežij in storitev, z zagotavljanjem visoke in skupne stopnje zaščite končnih uporabnikov s potrebnimi sektorskimi pravili, z upoštevanjem potreb – kot so dostopne cene – posebnih družbenih skupin, zlasti končnih uporabnikov invalidov, starejših končnih uporabnikov in končnih uporabnikov s posebnimi socialnimi potrebami, ter z zagotavljanjem možnosti izbire in enakovrednega dostopa za končne uporabnike invalide.

3.   Kadar Komisija določi referenčna merila in poroča o učinkovitosti ukrepov držav članic za dosego ciljev iz odstavka 2, ji po potrebi pomagajo države članice, nacionalni regulativni organi, BEREC in Skupina za politiko radiofrekvenčnega spektra.

4.   Nacionalni regulativni in drugi pristojni organi pri uresničevanju ciljev politik iz odstavka 2 in opredeljenih v tem odstavku, med drugim:

(a)

spodbujajo regulativno predvidljivost z zagotavljanjem doslednega regulativnega pristopa v ustreznih obdobjih pregleda ter z medsebojnim sodelovanjem in sodelovanjem z BEREC-om, Skupino za politiko radiofrekvenčnega spektra in Komisijo;

(b)

zagotavljajo, da v podobnih razmerah ni diskriminacije pri obravnavi ponudnikov elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev;

(c)

uporabljajo pravo Unije na tehnološko nevtralen način, kolikor je to skladno z doseganjem ciljev iz odstavka 2;

(d)

spodbujajo učinkovito vlaganje in inovacije na področju novih in izboljšanih infrastruktur, vključno z zagotavljanjem, da vse obveznosti dostopa ustrezno upoštevajo tveganje, ki ga sprejmejo podjetja, ki vlagajo, in z omogočanjem različnih dogovorov o sodelovanju med vlagatelji in strankami, ki iščejo dostop, da razpršijo naložbeno tveganje, ter hkrati zagotovijo, da se ohranita konkurenčnost na trgu in načelo nediskriminacije;

(e)

ustrezno upoštevajo različne pogoje glede infrastrukture, konkurence, položaja končnih uporabnikov in zlasti potrošnikov na različnih geografskih območjih v državi članici, vključno z lokalno infrastrukturo, ki jo na neprofitni podlagi upravljajo fizične osebe;

(f)

naložijo predhodne regulativne obveznosti samo, kolikor je to potrebno za zaščito učinkovite in trajnostne konkurence v interesu končnih uporabnikov, ter omilijo ali odpravijo te obveznosti, takoj ko je ta pogoj izpolnjen.

Države članice zagotovijo, da nacionalni regulativni in drugi pristojni organi ravnajo nepristransko, objektivno, pregledno ter nediskriminatorno in sorazmerno.

Člen 4

Strateško načrtovanje in usklajevanje politike radiofrekvenčnega spektra

1.   Države članice sodelujejo med seboj in s Komisijo pri strateškem načrtovanju, koordinaciji in harmonizaciji uporabe radiofrekvenčnega spektra v Uniji v skladu s politikami Unije glede vzpostavitve in delovanja notranjega trga na področju elektronskih komunikacij. Zato med drugim upoštevajo gospodarske vidike in vidike varnosti, zdravja, javnega interesa, svobode izražanja ter kulturne, znanstvene, socialne in tehnične vidike v zvezi s politikami Unije ter različne interese uporabnikov radiofrekvenčnega spektra z namenom optimizirati uporabo radiofrekvenčnega spektra in izogniti se škodljivemu motenju.

2.   Države članice s sodelovanjem med seboj in s Komisijo spodbujajo usklajevanje pristopov na področju politike radiofrekvenčnega spektra v Uniji in po potrebi harmonizirane pogoje glede razpoložljivosti in učinkovite uporabe radiofrekvenčnega spektra, ki so potrebni za vzpostavitev in delovanje notranjega trga na področju elektronskih komunikacij.

3.   Države članice prek Skupine za politiko radiofrekvenčnega spektra, sodelujejo med seboj in s Komisijo v skladu z odstavkom 1, pa tudi z Evropskim parlamentom in Svetom na njuno zahtevo, pri podpori strateškemu načrtovanju in koordinaciji pristopov na področju politike radiofrekvenčnega spektra v Uniji:

(a)

z oblikovanjem najboljših praks glede vprašanj, povezanih z radiofrekvenčnim spektrom, zaradi izvajanja te direktive;

(b)

s pospeševanjem usklajevanja med državami članicami zaradi izvajanja te direktive in drugih določb prava Unije ter zaradi prispevanja k razvoju notranjega trga;

(c)

z usklajevanjem svojih pristopov k dodelitvi in odobritvi uporabe radiofrekvenčnega spektra ter objavljanjem poročil ali mnenj o vprašanjih, povezanih z radiofrekvenčnim spektrom.

BEREC sodeluje pri vprašanjih, ki so povezana z njegovo pristojnostjo, v zvezi z regulacijo trga in konkurenco na področju radiofrekvenčnega spektra.

4.   Komisija lahko ob upoštevanju, v največji možni meri, mnenja Skupine za politiko radiofrekvenčnega spektra Evropskemu parlamentu in Svetu predloži zakonodajne predloge za namen določitve večletnih programov na področju politike radiofrekvenčnega spektra, ki določajo usmeritve politike in cilje strateškega načrtovanja ter harmonizacijo uporabe radiofrekvenčnega spektra v skladu s to direktivo, pa tudi za namen sprostitve harmoniziranega radiofrekvenčnega spektra za souporabo ali za uporabo, za katero ne veljajo individualne pravice.

NASLOV II

INSTITUCIONALNA UREDITEV IN UPRAVLJANJE

POGLAVJE I

Nacionalni regulativni in drugi pristojni organi

Člen 5

Nacionalni regulativni in drugi pristojni organi

1.   Države članice zagotovijo, da vsako nalogo, določeno v tej direktivi, prevzame pristojni organ.

Nacionalni regulativni organ je v okviru področja uporabe te direktive odgovoren vsaj za naslednje naloge:

(a)

izvajanje predhodne regulacije trga, vključno z uvedbo obveznosti dostopa in medomrežnega povezovanja;

(b)

zagotavljanje reševanja sporov med podjetji;

(c)

upravljanje radiofrekvenčnega spektra in izvrševanje odločitev ali, kadar so te naloge dodeljene drugim pristojnim organom, svetovanje o elementih oblikovanja trga in konkurence v nacionalnih postopkih v zvezi s pravicami uporabe radiofrekvenčnega spektra za elektronska komunikacijska omrežja in storitve;

(d)

prispevanje k varstvu pravic končnih uporabnikov, po potrebi ob usklajevanju z drugimi pristojnimi organi;

(e)

ocenjevanje in pozorno spremljanje vprašanj oblikovanja trga in konkurence pri dostopu do odprtega interneta;

(f)

ocenjevanje neupravičenih obremenitev in izračunavanje neto stroškov zagotavljanja univerzalne storitve;

(g)

zagotavljanje prenosljivosti številk med ponudniki;

(h)

opravljanje vseh drugih nalog, ki so v tej direktivi določene za nacionalne regulativne organe.

Države članice lahko nacionalnim regulativnim organom dodelijo še druge naloge, določene v tej direktivi in drugih določbah prava Unije, zlasti naloge, povezane s konkurenco na trgu ali vstopom na trg, na primer splošne odobritve ali naloge v zvezi z vlogami, podeljenimi BEREC-u. Kadar so te naloge v zvezi s konkurenco na trgu ali vstopom na trg dodeljene drugim pristojnim organom, se ti pred sprejetjem odločitve posvetujejo z nacionalnim regulativnim organom. Nacionalni organi lahko za namene prispevanja k nalogam BEREC-a pridobivajo potrebne podatke in druge informacije od udeležencev na trgu.

Države članice lahko nacionalnim regulativnim organom dodelijo tudi druge naloge na podlagi nacionalnega prava, vključno z nacionalnim pravom, s katerim se izvaja pravo Unije.

Države članice si zlasti prizadevajo, da je pri dodeljevanju nalog iz regulativnega okvira Unije za elektronske komunikacije, kot je bil spremenjen leta 2009, med prenosom te direktive zagotovljena stabilnost pristojnosti nacionalnih regulativnih organov.

2.   Nacionalni regulativni in drugi pristojni organi iste države članice ali različnih držav članic med seboj po potrebi sklepajo dogovore o sodelovanju, da bi spodbudili regulativno sodelovanje.

3.   Države članice objavijo naloge, ki jih morajo opraviti nacionalni regulativni in drugi pristojni organi, v preprosto dostopni obliki, zlasti kadar so te naloge dodeljene več kot enemu organu. Države članice pri zadevah v skupnem interesu zagotovijo, kadar je to primerno, posvetovanje in sodelovanje med temi organi ter med temi organi in nacionalnimi organi, pooblaščenimi za izvajanje konkurenčnega prava ali prava varstva potrošnikov. Kadar je več kot en organ pristojen za reševanje takih zadev, države članice zagotovijo objavo zadevnih nalog vsakega organa v preprosto dostopni obliki.

4.   Države članice uradno obvestijo Komisijo o vseh nacionalnih regulativnih in drugih pristojnih organih, katerim so dodeljene naloge na podlagi te direktive, ter o njihovih odgovornostih, kakor tudi o vseh spremembah.

Člen 6

Neodvisnost nacionalnih regulativnih in drugih pristojnih organov

1.   Države članice zajamčijo neodvisnost nacionalnih regulativnih organov in drugih pristojnih organov tako, da zagotovijo njihovo pravno ločenost in funkcijsko neodvisnost od vsake fizične ali pravne osebe, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja, opremo ali storitve. Države članice, ki ohranijo lastništvo ali nadzor nad podjetji, ki ponujajo elektronska komunikacijska omrežja ali storitve, zagotovijo dejansko strukturno ločitev regulativne funkcije od dejavnosti, povezanih z lastništvom ali nadzorom.

2.   Države članice zagotovijo, da nacionalni regulativni in drugi pristojni organi izvajajo svoje pristojnosti neodvisno, pregledno in pravočasno. Države članice jim zagotovijo ustrezne tehnične, finančne in človeške vire za opravljanje dodeljenih nalog.

Člen 7

Imenovanje in razrešitev članov nacionalnih regulativnih organov

1.   Vodja nacionalnega regulativnega organa ali, kadar je to ustrezno, člani kolegijskega organa, ki v okviru nacionalnega regulativnega organa opravljajo funkcijo vodje, ali njihovi nadomestni člani so imenovani po odprtem in preglednem izbirnem postopku za dobo vsaj treh let, izbrani pa so med osebami z ugledom in poklicnimi izkušnjami ter na podlagi dosežkov, spretnosti, znanja in izkušenj. Države članice zagotovijo zveznost odločanja.

2.   Države članice zagotovijo, da se lahko vodja nacionalnega regulativnega organa ali, kadar je to ustrezno, člani kolegijskega organa, ki v okviru nacionalnega regulativnega organa opravljajo funkcijo vodje, ali njihovi nadomestni člani v času svojega mandata razrešijo samo, če ne izpolnjujejo več pogojev, potrebnih za opravljanje njihovih dolžnosti, ki so določene v nacionalnem pravu, pred njihovim imenovanjem.

3.   Sklep o razrešitvi vodje zadevnega nacionalnega regulativnega organa ali, kjer to ustrezno, članov kolegijskega organa, ki opravljajo to funkcijo, se ob razrešitvi objavi. Razrešeni vodja nacionalnega regulativnega organa ali, kadar to ustrezno, člani kolegijskega organa, ki opravljajo to funkcijo, prejmejo utemeljitev razlogov. V primeru, da utemeljitev razlogov ni objavljena, se objavi na zahtevo te osebe. Države članice zagotovijo, da je ta sklep predmet nadzora sodišča tako glede dejanskih kot glede pravnih vprašanj.

Člen 8

Politična neodvisnost in odgovornost nacionalnih regulativnih organov

1.   Brez poseganja v člen 10 nacionalni regulativni organi delujejo neodvisno in objektivno, tudi pri razvoju notranjih postopkov in organizaciji zaposlenih, ravnajo pregledno in odgovorno v skladu s pravom Unije ter od nobenega drugega organa ne zahtevajo navodil v zvezi z opravljanjem nalog, ki so jim bile dodeljene po nacionalnem pravu, s katerim se izvaja pravo Unije, oziroma tovrstnih navodil ne sprejemajo. To ne preprečuje nadzora v skladu z nacionalnim ustavnim pravom. Samo pritožbeni organi, ustanovljeni v skladu s členom 31, so pristojni, da odložijo izvršitev ali razveljavijo odločitev nacionalnih regulativnih organov.

2.   Nacionalni regulativni organi med drugim letno poročajo o stanju trga elektronskih komunikacij, o sklepih, ki jih izdajo, o svojih človeških in finančnih virih in kako se ti viri razporejajo ter o prihodnjih načrtih. Njihova poročila se objavijo.

Člen 9

Regulativna sposobnost nacionalnih regulativnih organov

1.   Države članice zagotovijo, da imajo nacionalni regulativni organi ločene letne proračune in so samostojni pri njihovi porabi. Ti proračuni se objavijo.

2.   Brez poseganja v obveznost zagotavljanja, da imajo nacionalni regulativni organi ustrezne finančne in človeške vire za opravljanje dodeljenih nalog, finančna neodvisnost ne preprečuje nadzora in kontrole v skladu z nacionalnim ustavnim pravom. Vsakršna kontrola proračuna nacionalnih regulativnih organov se izvaja na pregleden način in se objavi.

3.   Države članice zagotovijo tudi, da imajo nacionalni regulativni organi ustrezne finančne in človeške vire, da lahko dejavno sodelujejo in prispevajo pri BEREC-u.

Člen 10

Sodelovanje nacionalnih regulativnih organov v BEREC-u

1.   Države članice zagotovijo, da njihovi ustrezni nacionalni regulativni organi dejavno podpirajo cilje BEREC-a pri spodbujanju boljšega regulativnega usklajevanja in večje skladnosti.

2.   Države članice zagotovijo, da nacionalni regulativni organi ob sprejemanju odločitev o svojih nacionalnih trgih upoštevajo, v največji možni meri, smernice, mnenja, priporočila, skupna stališča, najboljše prakse in metodologijo, ki jih sprejme BEREC.

Člen 11

Sodelovanje z nacionalnimi organi

Nacionalni regulativni organi, drugi pristojni organi po tej direktivi in nacionalni organi za konkurenco si izmenjujejo informacije, ki so potrebne za uporabo te direktive. Pri izmenjavi informacij se uporabljajo predpisi Unije o varstvu podatkov in organ, ki informacije prejme, zagotovi enako raven zaupnosti kot organ, ki je informacije izdal.

POGLAVJE III

Splošna odobritev

Oddelek 1

Splošni del

Člen 12

Splošna odobritev za elektronska komunikacijska omrežja in storitve

1.   Države članice zagotavljajo prosto ponudbo elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev ob upoštevanju pogojev iz te direktive. V ta namen države članice ne preprečijo podjetju zagotavljanja elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev, razen kadar je to potrebno iz razlogov, ki so določeni v členu 52(1) PDEU. Vsako tovrstno omejevanje svobode zagotavljanja elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev se ustrezno obrazloži in se o tem uradno obvesti Komisijo.

2.   Za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev, ki niso medosebne komunikacijske storitve, neodvisne od številke, lahko velja samo splošna odobritev, ne da bi to posegalo v posebne obveznosti iz člena 13(2) ali v pravice uporabe iz členov 46 in 94.

3.   Kadar država članica meni, da je za podjetje, za katero velja splošna odobritev, zahteva glede uradnega obvestila utemeljena, lahko navedena država članica od takega podjetja zahteva le, da predloži uradno obvestilo nacionalnemu regulativnemu organu ali drugemu pristojnemu organu. Država članica ne more od tega podjetja zahtevati, da pred uveljavljanjem pravic, ki izhajajo iz splošne odobritve, od tega organa ali katerega koli drugega organa pridobi izrecno odločbo ali drug upravni akt.

Podjetje lahko po uradnem obvestilu, kadar se to zahteva, začne opravljati dejavnosti, po potrebi ob upoštevanju določb o pravicah uporabe iz te direktive.

4.   V uradnem obvestilu iz odstavka 3 se zahtevata samo izjava, ki jo da fizična ali pravna oseba nacionalnemu regulativnemu ali drugemu pristojnemu organu o tem, da namerava začeti zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev, in predložitev minimalnih informacij, ki so potrebne, da lahko BEREC in ta organ vodita evidenco ali seznam ponudnikov elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev. Te informacije so omejene na:

(a)

ime ponudnika;

(b)

pravni status, pravno obliko in številko vpisa ponudnika v register, kadar je ponudnik vpisan v trgovinski ali podoben javni register v Uniji;

(c)

naslov glavnega sedeža ponudnika v Uniji, če ga ima, vseh podružnic v državah članicah, kadar je ustrezno;

(d)

naslov spletne strani ponudnika o ponudbi elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev, kadar je ustrezno;

(e)

kontaktno osebo in kontaktne podatke;

(f)

kratek opis omrežij ali storitev, ki jih namerava zagotavljati;

(g)

zadevne države članice in

(h)

predvideni datum začetka dejavnosti.

Države članice ne naložijo dodatnih ali ločenih zahtev o uradnem obveščanju.

Za približanje zahtev o uradnem obveščanju, BEREC objavi smernice za oblikovanje predloge uradnega obvestila in vodi podatkovno zbirko Unije z uradnimi obvestili, posredovanimi pristojnim organom. Pristojni organi v ta namen brez nepotrebnega odlašanja z elektronskimi sredstvi posredujejo BEREC-u vsako prejeto uradno obvestilo. Uradna obvestila, ki jih pristojni organi prejmejo pred 21. decembrom 2020, se BEREC-u posredujejo do 21. decembra 2021.

Člen 13

Pogoji, ki veljajo za splošno odobritev in za pravice uporabe radiofrekvenčnega spektra in številskih virov, ter posebne obveznosti

1.   Za splošno odobritev za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev ter pravic uporabe radiofrekvenčnega spektra in pravic uporabe številskih virov lahko veljajo samo pogoji iz Priloge I. Ti pogoji morajo biti nediskriminatorni, sorazmerni in pregledni. V primeru pravic uporabe radiofrekvenčnega spektra morajo takšni pogoji zagotavljati njegovo uspešno in učinkovito uporabo ter biti skladni s členoma 45 in 51, v primeru pravic uporabe številskih virov pa morajo biti skladni s členom 94.

2.   Posebne obveznosti, ki se lahko naložijo podjetjem, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja in storitve na podlagi člena 61(1) in (5) ter členov 62, 68 in 83 ali tistim, ki so imenovani za zagotavljanje univerzalne storitve po tej direktivi, se pravno ločijo od pravic in obveznosti po splošni odobritvi. V splošni odobritvi se navedejo merila in postopki za naložitev takih posebnih obveznosti posameznim podjetjem, da se zagotovi preglednost.

3.   Splošna odobritev vsebuje samo pogoje, ki so značilni za to področje in so določeni v delih A, B in C Priloge I, in ne podvaja pogojev, ki veljajo za podjetja na podlagi drugega nacionalnega prava.

4.   Države članice ne podvajajo pogojev splošne odobritve, kadar podelijo pravico uporabe radiofrekvenčnega spektra ali številskih virov.

Člen 14

Izjave za lažje uveljavljanje pravic do namestitve zmogljivosti in pravic medsebojnega povezovanja

Pristojni organi v enem tednu po zahtevi podjetja izdajo standardizirane izjave, s katerimi potrdijo, kadar je to primerno, da je podjetje predložilo uradno obvestilo po členu 12(3). Te izjave podrobno navedejo, v kakšnih okoliščinah lahko podjetje, ki zagotavlja elektronska komunikacijska omrežja ali storitve po splošni odobritvi, zaprosi za pravice do namestitve zmogljivosti, do pogajanja o medsebojnem povezovanju in za pridobitev dostopa ali medsebojnega povezovanja, da bi mu omogočili uveljavljanje teh pravic, na primer na drugih državnih ravneh ali v odnosu do drugih podjetij. Kadar je to primerno, se lahko take izjave izdajo tudi kot avtomatični odgovor na uradno obvestilo iz člena 12(3).

Oddelek 2

Pravice in obveznosti splošne odobritve

Člen 15

Minimalni seznam pravic, ki izhajajo iz splošne odobritve

1.   Podjetja, za katera velja splošna odobritev na podlagi člena 12, imajo pravico, da:

(a)

zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja in storitve;

(b)

zahtevajo obravnavo svoje vloge glede pravic, ki so potrebne za namestitev zmogljivosti v skladu s členom 43;

(c)

ob upoštevanju členov 13, 46 in 55 uporabljajo radiofrekvenčni spekter v povezavi z elektronskimi komunikacijskimi storitvami in omrežji;

(d)

zahtevajo obravnavo svoje vloge glede potrebnih pravic uporabe številskih virov v skladu s členom 94.

2.   Kadar taka podjetja zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja ali storitve za javnost, imajo s splošno odobritvijo pravico, da:

(a)

se v skladu s to direktivo z drugimi ponudniki javnih elektronskih komunikacijskih omrežij ali javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev, zajetih v splošni odobritvi, izdani v Uniji, pogajajo o medsebojnem povezovanju in, kadar je to primerno, od njih pridobijo dostop ali medsebojno povezavo;

(b)

v skladu s členom 86 ali 87 dobijo priložnost, da so imenovana za zagotavljanje različnih elementov univerzalne storitve ali pokrivanje različnih delov nacionalnega ozemlja.

Člen 16

Upravne pristojbine

1.   Vse upravne pristojbine, naložene podjetjem, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja ali storitve na podlagi splošne odobritve ali vsem, ki jim je bila dodeljena pravica uporabe:

(a)

skupaj pokrivajo samo upravne stroške, ki nastanejo z upravljanjem, nadzorom in uveljavitvijo sistema splošnih odobritev in pravic uporabe ter posebnih obveznosti iz člena 13(2), ki lahko vključujejo stroške mednarodnega sodelovanja, harmonizacije in standardizacije, analize trga, nadzorovanja izpolnjevanja in drugega tržnega nadzora in tudi stroške regulativnih dejavnosti, ki vključujejo pripravo in uveljavitev sekundarne zakonodaje in upravnih odločb, na primer odločb o dostopu in medsebojnem povezovanju, ter

(b)

se naložijo posameznim podjetjem objektivno, transparentno in sorazmerno, kar zmanjša dodatne stroške upravljanja in pripadajoče dajatve na najmanjši možni obseg.

Države članice se lahko odločijo, da ne bodo uporabile upravnih pristojbin za podjetja, katerih promet je nižji od določene meje ali katerih dejavnosti ne dosežejo najnižjega tržnega deleža ali imajo zelo omejen teritorialni obseg.

2.   Kadar nacionalni regulativni in drugi pristojni organi naložijo upravne pristojbine, objavijo letni pregled svojih upravnih stroškov in skupne vsote zbranih dajatev. Kadar obstaja razlika med skupno vsoto dajatev in upravnimi stroški se izvedejo ustrezne prilagoditve.

Člen 17

Ločeno računovodstvo in finančna poročila

1.   Države članice od podjetij, ki zagotavljajo javna elektronska komunikacijska omrežja ali javno dostopne elektronske komunikacijske storitev, ki imajo posebne ali izključne pravice za opravljanje storitev v drugih sektorjih v isti ali drugi državi članici, zahtevajo da:

(a)

vodijo ločeno računovodstvo za dejavnosti, povezane z zagotavljanjem elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev, v obsegu, ki bi bil potreben, če bi te dejavnosti opravljali pravno neodvisni subjekti, da bi se opredelili vsi elementi odhodkov in prihodkov v zvezi s takšnimi dejavnostmi, z osnovo za njihovo izračunavanje in uporabljenimi podrobnimi postopki razporeditve, vključno z razčlenitvijo osnovnih sredstev in strukturnih stroškov po postavkah, ali

(b)

opravijo strukturno ločitev za dejavnosti, povezane z zagotavljanjem elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev.

Države članice se lahko odločijo, da ne bodo uporabile zahtev iz prvega pododstavka za podjetja, katerih letni promet iz dejavnosti, povezanih z elektronskimi komunikacijskimi omrežji ali storitvami v Uniji, znaša manj kot 50 milijonov EUR.

2.   Kadar za podjetja, ki zagotavljajo javna elektronska komunikacijska omrežja ali javno dostopne elektronske komunikacijske storitve ne veljajo zahteve prava gospodarskih družb ter ti ponudniki ne izpolnjujejo meril računovodskih predpisov iz prava Unije, ki veljajo za mala in srednja podjetja, se njihova finančna poročila sestavijo in predložijo v neodvisno revizijo ter se objavijo. Revizija se izvede v skladu z ustreznimi pravili Unije in nacionalnimi pravili.

Prvi pododstavek tega odstavka se uporablja tudi za ločeno računovodstvo, ki se zahteva po točki (a) odstavka 1.

Oddelek 3

Spremembe in preklic

Člen 18

Spremembe pravic in obveznosti

1.   Države članice zagotovijo, da se lahko pravice, pogoji in postopki v zvezi s splošnimi odobritvami in pravicami uporabe radiofrekvenčnega spektra ali številskih virov ali pravicami do namestitve zmogljivosti spremenijo le v objektivno utemeljenih primerih in na sorazmeren način, pri čemer se po potrebi upoštevajo posebni pogoji, ki veljajo za prenosljive pravice uporabe radiofrekvenčnega spektra ali številskih virov.

2.   Razen če so predlagane manjše spremembe in se je z njimi strinjal imetnik pravic ali splošne odobritve, se namen o izvedbi takih sprememb napove na ustrezen način. Zainteresiranim stranem, vključno z uporabniki in potrošniki, mora biti na voljo dovolj dolg rok, da izrazijo svoja stališča o predlaganih spremembah. Ta rok ne sme biti krajši od štirih tednov, razen v izjemnih okoliščinah.

Spremembe se objavijo skupaj z razlogi zanje.

Člen 19

Omejitev ali odvzem pravic

1.   Brez poseganja v člen 30(5) in (6) države članice ne omejijo ali odvzamejo pravic do namestitve zmogljivosti ali pravic uporabe radiofrekvenčnega spektra ali številskih virov pred iztekom roka, za katerega so bile podeljene, razen kadar je to utemeljeno na podlagi odstavka 2 tega člena in, kadar je primerno, v skladu s Prilogo I ter na podlagi ustreznih nacionalnih določb o nadomestilih za odvzem pravic.

2.   V skladu s potrebo po zagotovitvi uspešne in učinkovite uporabe radiofrekvenčnega spektra ali izvajanja tehničnih izvedbenih ukrepov, sprejetih v skladu s členom 4 Odločbe št. 676/2002/ES, lahko države članice po vnaprej določenih in jasno opredeljenih postopkih dopustijo omejitev ali odvzem pravic uporabe radiofrekvenčnega spektra, tudi tistih iz člena 49 te direktive, v skladu z načeli sorazmernosti in nediskriminacije. V teh primerih lahko imetniki pravice, kadar je primerno in v skladu s pravom Unije in ustreznimi nacionalnimi določbami, prejmejo ustrezno nadomestilo.

3.   Sprememba uporabe radiofrekvenčnega spektra, ki je posledica uporabe člena 45(4) ali (5), sama po sebi ne predstavlja razloga, ki upravičuje odvzem pravice uporabe radiofrekvenčnega spektra.

4.   Pri vsaki nameri, da se omejijo ali odvzamejo pravice iz splošne odobritve ali posamezne pravice uporabe radiofrekvenčnega spektra ali številskih virov brez soglasja imetnika pravic, je potrebno posvetovanje z zainteresiranimi stranmi v skladu s členom 23.

POGLAVJE III

Zagotavljanje informacij, pregledi in mehanizmi posvetovanja

Člen 20

Zahteva za informacije za podjetja

1.   Države članice zagotovijo, da podjetja, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja in storitev, pripadajoče zmogljivosti ali pripadajoče storitve dajo na voljo vse informacije, vključno s finančnimi podatki, ki jih potrebujejo nacionalni regulativni organi, drugi pristojni organi in BEREC za zagotovitev skladnosti z določbami te direktive ali z odločbami ali mnenji, sprejetimi na podlagi te direktive in Uredbe (EU) 2018/1971 Evropskega parlamenta in Sveta (44). Predvsem imajo nacionalni regulativni organi in drugi pristojni organi, kadar je potrebno za izvajanje njihovih nalog, pooblastilo, da od teh podjetij zahtevajo, da predložijo informacije o prihodnjem razvoju omrežja ali storitve, ki bi lahko vplival na veleprodajne storitve, ki jih dajo na voljo konkurentom, ter informacije o elektronskih komunikacijskih omrežjih in pripadajočih zmogljivostih, ki so razčlenjene na lokalni ravni in so dovolj natančne, da omogočajo geografski pregled in določitev območij v skladu s členom 22.

Kadar nacionalni regulativni organi, drugi pristojni organi in BEREC na podlagi informacij, zbranih v skladu s prvim pododstavkom, ne morejo zadovoljivo opravljati svojih regulativnih nalog v skladu s pravom Unije, lahko za take informacije zaprosijo druga ustrezna podjetja, dejavna v sektorju elektronskih komunikacij ali sorodnih sektorjih.

Od podjetij, ki so določena kot podjetja s pomembno tržno močjo na veleprodajnih trgih, se lahko zahteva tudi, da predložijo računovodske podatke o maloprodajnih trgih, ki so povezani s temi veleprodajnimi trgi.

Nacionalni regulativni in drugi pristojni organi lahko zahtevajo informacije od skupnih informacijskih točk, vzpostavljenih v skladu z Direktivo 2014/61/EU.

Vsaka zahteva za informacije mora biti sorazmerna z opravljanjem naloge in mora biti obrazložena.

Podjetja predložijo zahtevane informacije nemudoma ter v skladu s časovnicami in stopnjo zahtevanih podrobnosti.

2.   Države članice zagotovijo, da nacionalni regulativni in drugi pristojni organi Komisiji na obrazloženo zahtevo predložijo informacije, ki jih Komisija potrebuje za izvajanje svojih nalog na podlagi PDEU. Informacije, ki jih zahteva Komisija, morajo biti sorazmerne z izvajanjem teh nalog. Kadar se predložene informacije nanašajo na informacije, ki so jih pred tem zagotovila podjetja na zahtevo organa, je treba ta podjetja o tem obvestiti. Komisija da posredovane informacije na voljo drugemu organu v drugi državi članici, če je to potrebno in če organ, ki informacije zagotavlja, ni preložil izrecne in obrazložene nasprotne zahteve.

Države članice ob upoštevanju zahtev iz odstavka 3 zagotovijo, da se lahko informacije, predložene enemu organu, dajo na voljo drugemu organu v isti ali drugi državi članici in BEREC-u na obrazloženo zahtevo, da lahko oba organa ali BEREC po potrebi izpolnijo svoje odgovornosti po pravu Unije.

3.   Kadar nacionalni regulativni ali drugi pristojni organ v skladu s pravili Unije in nacionalnimi pravili o poslovni tajnosti meni, da so informacije, zbrane v skladu z odstavkom 1, tudi informacije zbrane pri geografskih pregledih, zaupne, Komisija, BEREC in drugi zadevni pristojni organi zagotovijo tako zaupnost. Takšna zaupnost ne sme preprečevati pravočasne izmenjave informacij med pristojnim organom, Komisijo, BEREC-om in drugimi zadevnimi pristojnimi organi za namene pregleda, spremljanja in nadzora uporabe te direktive.

4.   Države članice zagotovijo, da nacionalni regulativni in drugi pristojni organi objavijo informacije, ki prispevajo k odprtemu in konkurenčnemu trgu, v skladu z nacionalnimi predpisi o javnem dostopu do informacij ter ob upoštevanju pravil Unije ter nacionalnih pravil o poslovni tajnosti in varstvu osebnih podatkov.

5.   Nacionalni regulativni in drugi pristojni organi objavijo pogoje javnega dostopa do informacij iz odstavka 4, vključno s postopki za pridobitev takega dostopa.

Člen 21

Informacije, ki se zahtevajo v zvezi s splošno odobritvijo, pravicami uporabe in posebnimi obveznostmi

1.   Brez poseganja v informacije, ki se zahtevajo na podlagi člena 20, ter obveznosti obveščanja in poročanja po nacionalnem pravu, razen po splošni odobritvi, lahko nacionalni regulativni in drugi pristojni organi od podjetij zahtevajo, da v zvezi s splošno odobritvijo, pravicami uporabe ali posebnimi obveznostmi iz člena 13(2) posredujejo informacije, ki so sorazmerne in objektivno utemeljene, zlasti za namene:

(a)

preverjanja, ki je sistematično ali od primera do primera, izpolnjevanja pogoja 1 iz dela A, pogojev 2 in 6 iz dela D ter pogojev 2 in 7 iz dela E Priloge I ter izpolnjevanja obveznosti iz člena 13(2);

(b)

preverjanja od primera do primera izpolnjevanja pogojev iz Priloge I, kadar je prispela pritožba ali kadar pristojni organ iz drugih razlogov predvideva, da pogoj ni izpolnjen, ali v primeru, da pristojni organ na lastno pobudo opravi preiskavo;

(c)

izvajanja postopkov za zahteve ali za presojo zahtev za dodelitev pravic uporabe;

(d)

objave primerjalnih pregledov kakovosti in cen storitev v korist potrošnikov;

(e)

zbiranja jasno opredeljenih statističnih podatkov, poročil ali študij;

(f)

izvajanja analiz trga za namene te direktive, vključno s podatki o trgih na koncu prodajne verige ali maloprodajnih trgih, ki so povezani s trgi, za katere se opravlja analiza trga, ali so tem trgom sorodni;

(g)

varovanja učinkovite uporabe radiofrekvenčnega spektra in številskih virov ter zagotavljanja njihovega učinkovitega upravljanja;

(h)

ocenjevanja prihodnjega razvoja omrežja ali storitev, ki bi lahko vplival na veleprodajne storitve, ki so na voljo konkurentom, na ozemeljsko pokritost, na povezljivost, ki je na voljo končnim uporabnikom, ali na določitev območij v skladu s členom 22;

(i)

opravljanja geografskih pregledov;

(j)

odgovarjanja na obrazložene zahteve BEREC-a po informacijah.

Informacij iz točk (a) in (b), ter (d) do (j) prvega pododstavka se ne zahtevajo pred dostopom na trg ali kot pogoj zanj.

BEREC lahko po potrebi pripravi predloge za zahteve za informacije ter tako olajša konsolidirano predstavljanje in analiziranje pridobljenih informacij.

2.   V zvezi s pravicami uporabe radiofrekvenčnega spektra se informacije iz odstavka 1 nanašajo zlasti na uspešno in učinkovito uporabo radiofrekvenčnega spektra ter na izpolnjevanje vseh obveznosti glede pokritosti in kakovosti storitev, povezanih s pravicami uporabe radiofrekvenčnega spektra in njihovim preverjanjem.

3.   Kadar nacionalni regulativni in drugi pristojni organi od podjetij zahtevajo, da zagotovijo informacije iz odstavka 1, jih obvestijo o posebnem namenu, za katerega je treba te informacije uporabiti.

4.   Nacionalni regulativni ali drugi pristojni organi ne podvajajo zahtev po informacijah, ki jih je vložil že BEREC na podlagi člena 40 Uredbe (EU) 2018/1971, kadar je BEREC prejete informacije dal na voljo tem organom.

Člen 22

Geografski pregledi postavitve omrežij

1.   Nacionalni regulativni in/ali drugi pristojni organi izvedejo geografski pregled o dosegu elektronskih komunikacijskih omrežij, ki lahko zagotavljajo storitve širokopasovnega dostopa (v nadaljnjem besedilu: širokopasovna omrežja), do 21. decembra 2023 in jo posodobijo vsaj vsaka tri leta.

Ta geografski pregled vključuje pregled trenutnega geografskega dosega širokopasovnih omrežij na njihovem ozemlju, ki je potrebna za izvajanje nalog nacionalnih regulativnih in/ali drugih pristojnih organov na podlagi te direktive in za preglede, ki so potrebne za uporabo pravil o državni pomoči.

V geografski pregled je lahko vključena tudi napoved o dosegu širokopasovnih omrežij, tudi zelo visokozmogljivih omrežij, na njihovem ozemlju v obdobju, ki ga določi ustrezni organ.

Takšna napoved mora zajeti vse ustrezne informacije, tudi o postavitvah zelo visokozmogljivih omrežij, ki jih načrtujejo podjetja ali javni organi, ter znatnih nadgradnjah ali razširitvi omrežij na hitrost prenosa k sebi, ki bo vsaj 100 Mb/s. V ta namen nacionalni regulativni in/ali drugi pristojni organi od podjetij in javnih organov zahtevajo, da posredujejo takšne informacije v kolikor so te na voljo in jih lahko posredujejo z razumnim naporom.

Nacionalni regulativni organ ob upoštevanju nalog, ki so mu posebej dodeljene na podlagi te direktive, določi, v kakšnem obsegu je primerno upoštevati vse ali del informacij, zbranih v okviru takšne napovedi.

Kadar nacionalni regulativni organ ne opravi geografskega pregleda, sodeluje pri njegovi izvedbi, kolikor je to ustrezno za njegove naloge.

Informacije, zbrane v geografskem pregledu, vsebujejo ustrezno raven podatkov o lokalnih razmerah in vključujejo dovolj informacij o kakovosti storitve in parametrih kakovosti, z njimi pa se ravna v skladu s členom 20(3).

2.   Nacionalni regulativni in/ali drugi pristojni organi lahko določijo območje z jasnimi ozemeljskimi mejami, kadar je na podlagi zbranih informacij in napovedi, pripravljenih v skladu z odstavkom 1, ugotovljeno, da v zadevnem obdobju iz napovedi nobeno podjetje ali javni organ ni postavil ali ne načrtuje postavitve zelo visokozmogljivega omrežja ali znatno nadgraditi ali razširiti svojega omrežja na hitrost prenosa k sebi, ki bo vsaj 100Mb/s. Nacionalni regulativni in/ali drugi pristojni organi objavijo določena območja.

3.   Ustrezni organi lahko pozovejo podjetja in javne organe, da izrazijo namero, da bodo v obdobju iz zadevne napovedi postavili zelo visoko zmogljiva omrežja na določenih območjih. Kadar podjetje ali javni organ po tem pozivu izrazi tako namero, lahko zadevni organ od drugih podjetij in javnih organov zahteva, da izrazijo morebitno namero, da bodo na tem območju postavili zelo visoko zmogljiva omrežja ali znatno nadgradili ali razširili svoja omrežja na hitrost prenosa k sebi vsaj 100 Mb/s. Zadevni organ natančno določi informacije, ki jih morajo vsebovati take ponudbe, da bi zagotovil, da so podatki vsaj podobno podrobni, kot so bili tisti, upoštevani v napovedi na podlagi odstavka 1. Na podlagi informacij, zbranih v skladu z odstavkom 1, vsa podjetja ali javne organe, ki izrazijo interes, obvesti tudi, ali je določeno območje pokrito ali bo verjetno pokrito z dostopovnim omrežjem naslednje generacije s hitrostjo prenosa k sebi pod 100 Mb/s.

4.   Ukrepi na podlagi odstavka 3 se sprejmejo v skladu z učinkovitim, objektivnim, preglednim in nediskriminatornim postopkom, pri čemer nobeno podjetje ni vnaprej izključeno.

5.   Države članice zagotovijo, da nacionalni regulativni in drugi pristojni organi in lokalni, regionalni in nacionalni organi, ki so odgovorni za dodeljevanje javnih sredstev za postavitev elektronskih komunikacijskih omrežij, oblikovanje nacionalnih načrtov za širokopasovne povezave, opredelitev obveznosti glede pokritosti, povezanih s pravicami uporabe radiofrekvenčnega spektra, ter za preverjanje razpoložljivosti storitev, ki na njihovem ozemlju spadajo v obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve, upoštevajo rezultate geografskega pregleda in vseh določenih območij na podlagi odstavkov 1, 2 in 3.

Države članice zagotovijo, da organi, ki opravljajo geografski pregled, sporočijo te rezultate, pod pogojem, da organ prejemnik zagotavlja enako raven zaupnosti in varovanja poslovne skrivnosti kot organ, ki je informacije izdal, ter obvestijo stranke, ki so jim informacije predložile. Ti rezultati se na zahtevo in pod enakimi pogoji dajo na voljo tudi BEREC-u in Komisiji.

6.   Če ustrezne informacije niso na voljo na trgu, pristojni organi zagotovijo, da so podatki iz geografskih pregledov, za katere ne velja poslovna tajnost, neposredno dostopni v skladu z Direktivo 2003/98/ES za ponovno uporabo. Kadar takšna orodja niso na voljo na trgu, poleg tega dajo na voljo informacijska orodja, ki končnim uporabnikom omogočajo, da ugotovijo razpoložljivost povezljivosti na različnih območjih, in sicer dovolj podrobno, da jim to lahko pomaga pri izbiri operaterja ali ponudnika storitev.

7.   Z namenom prispevati k dosledni uporabi geografskih pregledov in napovedi, BEREC do 21. junija 2020 po posvetovanju z deležniki ter v tesnem sodelovanju s Komisijo in ustreznimi nacionalnimi organi izda smernice, ki bodo v pomoč nacionalnim regulativnim in/ali drugim pristojnim organom pri doslednem izpolnjenju njihovih obveznosti iz tega člena.

Člen 23

Mehanizem za posvetovanja in preglednost

1.   Razen v primerih iz člena 26 ali 27 ali člena 32(10) države članice zagotovijo, da nacionalni regulativni ali drugi pristojni organi, kadar nameravajo sprejeti ukrepe v skladu s to direktivo ali kadar nameravajo določiti omejitve v skladu s členom 45(4) in (5), ki imajo znaten vpliv na upoštevni trg, dajo zainteresiranim stranem možnost, da izrazijo svoje stališče o osnutku ukrepov v primernem roku glede na kompleksnost zadeve, ki, razen v izjemnih okoliščinah, ni krajši od 30 dni.

2.   Za namene člena 35 pristojni organi ob objavi vsakega osnutka ukrepa, ki spada na področje uporabe primerjalnega ali konkurenčnega izbirnega postopka v skladu s členom 55(2) in je povezan z uporabo radiofrekvenčnega spektra, za katerega so bili s tehničnimi izvedbenimi ukrepi v skladu z Odločbo št. 676/2002/ES določeni harmonizirani pogoji, da se omogoči njegova uporaba za brezžična širokopasovna komunikacijska omrežja in storitve (v nadaljnjem besedilu: brezžična širokopasovna omrežja), obvestijo Skupino za politiko radiofrekvenčnega spektra.

3.   Nacionalni regulativni in drugi pristojni organi objavijo svoje nacionalne posvetovalne postopke.

Države članice zagotovijo ureditev skupnega informativnega mesta, na katerem so dostopne vse tekoče razprave.

4.   Rezultati posvetovalnega postopka se dajo na voljo javnosti, razen kadar veljajo informacije za zaupne v skladu s pravili Unije in nacionalnim pravili o poslovni tajnosti.

Člen 24

Posvetovanje z zainteresiranimi stranmi

1.   Države članice zagotovijo, da pristojni organi, ki se po potrebi uskladijo z nacionalnimi regulativnimi organi, kadar je to primerno, upoštevajo stališča končnih uporabnikov, zlasti potrošnikov in končnih uporabnikov invalidov, proizvajalcev in podjetij, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja ali storitve, o vprašanjih v zvezi z vsemi pravicami končnih uporabnikov in potrošnikov, vključno z enakovrednim dostopom in izbiro za končne uporabnike invalide, glede javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev, zlasti kadar imajo pomemben vpliv na trg.

Države članice zagotovijo, da pristojni organi, ki se po potrebi uskladijo z nacionalnimi regulativnimi organi, vzpostavijo mehanizem posvetovanja, dostopen končnim uporabnikom invalidom, ki zagotavlja, da so v njihovih odločitvah o vprašanjih v zvezi s pravicami končnih uporabnikov in potrošnikov glede javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ustrezno upoštevani interesi potrošnikov na področju elektronskih komunikacij.

2.   Zainteresirane strani lahko pod vodstvom pristojnih organov, ki se po potrebi uskladijo z nacionalnimi regulativnimi organi, razvijejo mehanizme, ki vključujejo potrošnike, skupine uporabnikov in izvajalce storitev, da se izboljša splošna kakovost zagotavljanja storitev, med drugim z razvijanjem in nadzorovanjem pravil o ravnanju in obratovalnih standardov.

3.   Brez poseganja v nacionalna pravila, ki so v skladu s pravom Unije in spodbujajo cilje kulturne in medijske politike, kot so kulturna in jezikovna raznolikost ter pluralnost medijev, lahko pristojni organi, ki se po potrebi uskladijo z nacionalnimi regulativnimi organi, spodbujajo sodelovanje med podjetji, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja ali storitve in med sektorji, ki so zainteresirani za spodbujanje zakonitih vsebin v okviru elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev. To sodelovanje lahko vključuje tudi usklajevanje informacij javnega interesa, ki se predložijo na podlagi člena 103(4).

Člen 25

Izvensodno reševanje sporov

1.   Države članice zagotovijo, da je nacionalni regulativni organ ali drug pristojni organ, odgovoren za uporabo členov 102 do 107 in člena 115 te direktive, ali vsaj en neodvisen organ z dokazanim strokovnim znanjem uvrščen na seznam organov za alternativno reševanje sporov v skladu s členom 20(2) Direktive 2013/11/EU, za namene reševanja sporov med ponudniki in potrošniki, ki nastanejo po tej direktivi in zadevajo izvajanje pogodb. Države članice lahko omogočijo dostop do postopkov alternativnega reševanja sporov, ki jih izvaja ta organ, tudi končnim uporabnikom, ki niso potrošniki, zlasti mikropodjetjem in malim podjetjem.

2.   Brez poseganja v Direktivo 2013/11/EU, kadar taki spori vključujejo stranke v različnih državah članicah, države članice uskladijo svoja prizadevanja za rešitev spora.

Člen 26

Reševanje sporov med podjetji

1.   V primeru spora med ponudniki elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev v državi članici v zvezi z obstoječimi obveznostmi iz te direktive ali med takšnimi podjetji in drugimi podjetji v državi članici, ki imajo koristi iz obveznosti glede dostopa ali povezave, ali med ponudniki elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev v državi članici in ponudniki pripadajočih zmogljivosti izda zadevni nacionalni regulativni organ na zahtevo katere koli stranke in brez poseganja v odstavek 2 zavezujočo odločitev za rešitev spora na podlagi jasnih in učinkovitih postopkov v najkrajšem možnem času, najpozneje pa v štirih mesecih, razen v izjemnih okoliščinah. Zadevna država članica zahteva, da vse stranke tesno sodelujejo z nacionalnim regulativnim organom.

2.   Države članice lahko od nacionalnih regulativnih organov zahtevajo, da zavrnejo rešitev spora, kadar obstajajo drugi mehanizmi, vključno z mediacijo, ki bi bolje prispevali k pravočasni rešitvi spora v skladu s cilji iz člena 3. Nacionalni regulativni organ o tem brez odlašanja obvesti stranke spora. Če spor po štirih mesecih ni rešen in če tožeča stranka ni predložila zadeve sodišču, nacionalni regulativni organ na zahtevo katerekoli stranke izda zavezujočo odločbo za rešitev spora v najkrajšem možnem času, vsekakor pa v štirih mesecih.

3.   Nacionalni regulativni organ pri reševanju spora sprejema odločitve, namenjene doseganju ciljev iz člena 3. Vse obveznosti, ki jih lahko nacionalni regulativni organ naloži podjetju pri reševanju spora, morajo biti skladne s to direktivo.

4.   Odločitev nacionalnega regulativnega organa je, ob upoštevanju zahtev poslovne tajnosti, dostopna javnosti. Nacionalni regulativni organ zadevnim strankam posreduje izčrpno utemeljitev razlogov, na katerih temelji odločitev.

5.   Postopek iz odstavkov 1, 3 in 4 ne preprečuje nobeni stranki, da bi vložila tožbo pri sodišču.

Člen 27

Reševanje čezmejnih sporov

1.   Pri sporu, ki nastane po tej direktivi med podjetji v različnih državah članicah, se uporabljajo odstavki 2, 3 in 4 tega člena. Navedene določbe se ne uporabljajo za spore, povezane s koordinacijo radiofrekvenčnega spektra iz člena 28.

2.   Vsaka stranka lahko spor predloži zadevnemu nacionalnemu regulativnemu organu ali organom. Kadar se spor nanaša na trgovino med državami članicami, pristojni nacionalni regulativni organ ali organi o sporih uradno obvestijo BEREC, da bi zagotovili dosledno rešitev spora v skladu s cilji iz člena 3.

3.   Kadar je bilo podano takšno uradno obvestilo, BEREC izda mnenje, v katerem pozove zadevni nacionalni regulativni organ ali organe, naj sprejmejo posebne ukrepe za rešitev spora ali ne ukrepajo v najkrajšem možnem času in najpozneje v štirih mesecih, razen v izjemnih okoliščinah.

4.   Zadevni nacionalni regulativni organ ali organi počakajo na mnenje BEREC-a, preden sprejmejo ukrepe za rešitev spora. V izjemnih okoliščinah, kadar je treba takoj ukrepati, da se zavaruje konkurenca ali zaščitijo interesi končnih uporabnikov, lahko kateri koli pristojni nacionalni regulativni organ bodisi na zahtevo strank bodisi na svojo lastno pobudo sprejme začasne ukrepe.

5.   Vse obveznosti, ki jih podjetju naloži nacionalni regulativni organ kot del reševanja spora, morajo biti skladne s to direktivo in upoštevajo, v največji možni meri, mnenje, ki ga je sprejel BEREC, ter mora biti sprejet v enem mesecu od takšnega mnenja.

6.   Postopek iz odstavka 2 nobeni stranki ne preprečuje, da bi zadevo predložila sodišču.

Člen 28

Koordinacija radiofrekvenčnega spektra med državami članicami

1.   Države članice in njihovi pristojni organi zagotovijo, da je uporaba radiofrekvenčnega spektra na njihovem ozemlju organizirana tako, da nobeni drugi državi članici ne preprečuje, da bi v skladu s pravom Unije na svojem ozemlju dovolila uporabo harmoniziranega radiofrekvenčnega spektra, zlasti zaradi čezmejnega škodljivega motenja med državami članicami.

Države članice v ta namen sprejmejo vse potrebne ukrepe, kar pa ne posega v njihove obveznosti po mednarodnem pravu in ustreznih mednarodnih sporazumih, kot so Pravilnik Mednarodne telekomunikacijske zveze o radiokomunikacijah in regionalni sporazumi Mednarodne telekomunikacijske zveze o radiokomunikacijah.

2.   Države članice sodelujejo med seboj in, kadar je to primerno, prek Skupine za politiko radiofrekvenčnega spektra, pri čezmejni koordinaciji uporabe radiofrekvenčnega spektra, da se:

(a)

zagotovi skladnost z odstavkom 1;

(b)

rešijo morebitne težave ali spori glede čezmejne koordinacije ali čezmejno škodljivo motenje med državami članicami, pa tudi s tretjimi državami, zaradi katerega države članice na svojem ozemlju ne morejo uporabljati harmoniziranega radiofrekvenčnega spektra.

3.   Za zagotovitev skladnosti z odstavkom 1 lahko vsaka prizadeta država članica Skupino za politiko radiofrekvenčnega spektra zaprosi, da posreduje pri reševanju problema ali spora, povezanega s čezmejno koordinacijo ali čezmejnim škodljivim motenjem. Kadar je primerno, lahko Skupina za politiko radiofrekvenčnega spektra izda mnenje, v katerem predlaga koordinirano rešitev za takšen problem ali spor.

4.   Kadar problem ali spor ni bil rešen z ukrepi iz odstavka 2 ali 3, lahko Komisija na zahtevo katere koli prizadete države članice ob upoštevanju, v največji možni meri, vsakršnega mnenja Skupine za politiko radiofrekvenčnega spektra, v katerem je priporočena koordinirana rešitev na podlagi odstavka 3, sprejme sklepe v obliki izvedbenih aktov, naslovljenih na zadevne države članice, ki jih zadevajo vprašanja nerešenega škodljivega motenja, z namenom rešiti čezmejno škodljivo motenje med dvema ali več državami članicami, ki jim onemogočajo, da na svojem ozemlju uporabljajo harmonizirani radiofrekvenčni spekter.

Ti izvedeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 118(4).

5.   Unija na zahtevo katere koli prizadete države članice zagotovi pravno, politično in tehnično podporo pri reševanju težav s koordinacijo spektra z državami v sosedstvu Unije, vključno z državami kandidatkami in državami pristopnicami, tako da lahko zadevne države članice izpolnjujejo svoje obveznosti, ki jih imajo na podlagi prava Unije. Unija pri zagotavljanju take pomoči spodbuja izvajanje politik Unije.

NASLOV III

IZVAJANJE

Člen 29

Kazni

1.   Države članice določijo pravila o kaznih, vključno z, po potrebi, globami in nekazenskimi vnaprej določenimi ali periodičnimi kaznimi za kršitve nacionalnih določb, sprejetih na podlagi te direktive, ali katerih koli pravno zavezujočih odločitev, ki jih sprejme Komisija, nacionalni regulativni ali drug pristojni organ na podlagi te direktive, in sprejmejo vse potrebne ukrepe za njihovo izvajanje. Nacionalni regulativni in drugi pristojni organi so pooblaščeni, da naložijo take kazni v mejah nacionalnega prava. Predpisane kazni morajo biti ustrezne, učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

2.   Države članice določijo kazni v okviru postopka iz člena 22(3) samo, kadar podjetje ali javni organ zavestno ali iz hude malomarnosti posreduje zavajajoče, napačne ali nepopolne informacije.

Pri določanju zneska glob ali periodičnih kazni za podjetje ali javni organ, ki je v okviru postopka iz člena 22(3) zavestno ali iz hude malomarnosti posredoval zavajajoče, napačne ali nepopolne informacije, se med drugim upošteva, ali je imelo ravnanje podjetja ali javnega organa negativne posledice za konkurenco in zlasti ali je podjetje ali javni organ v nasprotju s prvotno posredovanimi informacijami ali njihovimi posodobitvami postavilo, razširilo ali nadgradilo omrežje oziroma omrežja ni postavilo ter ni zagotovilo objektivne utemeljitve za to spremembo načrta.

Člen 30

Skladnost s pogoji splošne odobritve ali pravic uporabe radiofrekvenčnega spektra in številskih virov ter skladnost s posebnimi obveznostmi

1.   Države članice zagotovijo, da njihovi ustrezni pristojni organi spremljajo in nadzorujejo skladnost s pogoji splošne odobritve ali pravic uporabe radiofrekvenčnega spektra in številskih virov, s posebnimi obveznostmi iz člena 13(2) ter z obveznostjo dejanske in učinkovite uporabe radiofrekvenčnega spektra v skladu s členom 4, členom 45(1) ter členom 47.

Pristojni organi lahko od podjetij, za katera velja splošna odobritev ali uživajo pravice uporabe radiofrekvenčnega spektra ali številskih virov, zahtevajo, da v skladu s členom 21 posredujejo vse informacije, potrebne za preverjanje izpolnjevanja pogojev iz splošne odobritve ali pravic uporabe radiofrekvenčnega spektra in številskih virov ali izpolnjevanja posebnih obveznosti iz člena 13(2) ali člena 47.

2.   Kadar pristojni organ ugotovi, da podjetje ne izpolnjuje enega ali več pogojev iz splošne odobritve ali pravic uporabe radiofrekvenčnega spektra ali številskih virov ali ne izpolnjuje posebnih obveznosti iz člena 13(2), podjetje uradno obvesti o teh ugotovitvah in mu da primerno priložnost, da v razumnem roku izrazi svoja stališča.

3.   Pristojni organ lahko zahteva ustavitev kršitve iz odstavka 2 takoj ali pa v razumnem roku ter sprejme ustrezne in sorazmerne ukrepe za zagotavljanje skladnosti.

V zvezi s tem države članice pooblastijo pristojne organe, da naložijo:

(a)

odvračilne denarne kazni, kadar je to primerno, ki lahko vključujejo periodične kazni z retroaktivnim učinkom, in

(b)

ukaz, da se prekine ali odloži zagotavljanje storitve ali paketa storitev, ki bi lahko, v kolikor bi se nadaljevale, zelo škodile konkurenci, dokler niso izpolnjene obveznosti dostopa na podlagi analize trga, ki se izvede v skladu s členom 67.

Pristojni organi o ukrepih in razlogih zanje brez odlašanja obvestijo zadevno podjetje in določijo razumen rok, v katerem se mora podjetje uskladiti z ukrepi.

4.   Ne glede na odstavka 2 in 3 tega člena države članice pooblastijo pristojni organ, da, kadar je to primerno, podjetjem naloži denarne kazni, ker niso posredovala informacij v skladu z obveznostmi na podlagi točke (a) ali (b) člena 21(1) in člena 69 v razumnem roku, ki ga je določil pristojni organ.

5.   V primeru resne kršitve ali ponavljajočih se kršitvah pogojev splošne odobritve ali pravic uporabe radiofrekvenčnega spektra in številskih virov ali posebnih obveznosti iz člena 13(2) ali člena 47(1) ali (2) države članice pristojne organe pooblastijo, da podjetju preprečijo nadaljnje zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev ali začasno ali stalno odvzamejo pravice uporabe, kadar ukrepi iz odstavka 3 tega člena, namenjeni zagotovitvi skladnosti, niso dosegli namena. Države članice pooblastijo pristojni organ, da naloži kazni, ki so učinkovite, sorazmerne in odvračilne. Takšne kazni se lahko uporabijo za obdobje katere koli kršitve, četudi je bila kršitev kasneje odpravljena.

6.   Ne glede na odstavke 2, 3 in 5 tega člena lahko pristojni organ, pred sprejetjem končne odločitve sprejme nujne začasne ukrepe za odpravo tega stanja, kadar ima dokaze o kršitvi pogojev splošne odobritve, pravic uporabe radiofrekvenčnega spektra in številskih virov ali posebnih obveznosti iz člena 13(2) ali člena 47(1) ali (2), ki predstavlja neposredno in resno grožnjo za, javno varnost, varnost ljudi ali javno zdravje ali predstavlja tveganje, da bo drugim ponudnikom ali uporabnikom elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev ali drugim uporabnikom radiofrekvenčnega spektra povzročila resne gospodarske ali obratovalne težave. Pristojni organ da zadevnemu podjetju ustrezno priložnost, da izrazi svoje stališče in predlaga kakršne koli popravne ukrepe. Kadar je primerno, lahko pristojni organ potrdi začasne ukrepe, ki veljajo največ tri mesece, ki pa se lahko v primeru, da izvršilni postopki niso bili zaključeni, podaljšajo za nadaljnje obdobje do treh mesecev.

7.   Podjetja imajo v skladu s postopkom iz člena 31 pravico do pritožbe zoper ukrepe, sprejete na podlagi tega člena.

Člen 31

Pravica do pritožbe

1.   Države članice zagotovijo, da so na nacionalni ravni na voljo učinkoviti mehanizmi, po katerih ima vsak uporabnik ali podjetje, ki zagotavlja elektronska komunikacijska omrežja ali storitve ali pripadajoče zmogljivosti ter ga zadeva odločitev pristojnega organa, pravico do pritožbe zoper to odločitev pri pritožbenem organu, ki je neodvisen od udeleženih strank ter od zunanjih posegov ali političnih pritiskov, ki bi lahko ogrozili neodvisno presojo zadev, ki jih obravnava. Ta organ, ki je lahko sodišče, mora imeti ustrezno strokovno znanje in izkušnje, da lahko učinkovito izpolni svoje naloge. Države članice zagotovijo, da se vsebina same zadeve primerno upošteva.

Dokler rezultat pritožbe ni znan, velja odločitev pristojnega organa, razen če so v skladu z nacionalnim pravom sprejeti začasni ukrepi.

2.   Kadar pritožbeni organ iz odstavka 1 tega člena nima sodnega značaja, vedno poda pisno obrazložitev svoje odločitve. Poleg tega je v takem primeru njegova odločitev predmet presoje sodišča v smislu člena 267 PDEU.

Države članice zagotovijo, da je pritožbeni mehanizem učinkovit.

3.   Države članice zbirajo informacije o splošnem predmetu pritožb, številu pritožb, trajanju pritožbenih postopkov in o številu odločitev o odobritvi začasnih ukrepov. Države članice te informacije ter odločitve ali sodbe posredujejo Komisiji in BEREC-u na njuno obrazloženo zahtevo.

NASLOV IV

POSTOPKI NA NOTRANJEM TRGU

POGLAVJE I

Člen 32

Konsolidacija notranjega trga za elektronske komunikacije

1.   Nacionalni regulativni organi pri izvajanju svojih nalog v skladu s to direktivo upoštevajo, v največji možni meri, cilje iz člena 3.

2.   Nacionalni regulativni organi prispevajo k razvoju notranjega trga tako, da med seboj ter s Komisijo in BEREC-om sodelujejo na pregleden način, za zagotovitev skladne uporabe te direktive v vseh državah članicah. V ta namen sodelujejo zlasti s Komisijo in BEREC-om pri določanju najprimernejših vrst instrumentov in popravnih ukrepov za reševanje posebnih razmer na trgu.

3.   Kadar namerava nacionalni regulativni organ – razen če je v priporočilih ali smernicah, sprejetih v skladu s členom 34, določeno drugače – po zaključku javnega posvetovanj na podlagi člena 23, če je to potrebno, sprejeti ukrep, ki:

(a)

spada na področje uporabe člena 61, 64, 67, 68 ali 83 in

(b)

bi vplival na trgovino med državami članicami,

objavi osnutek ukrepa ter ga istočasno sporoči Komisiji, BEREC-u in nacionalnim regulativnim organom v drugih državah članicah in navede razloge zanj, v skladu s členom 20(3). Nacionalni regulativni organi, BEREC in Komisija lahko predložijo pripombe na ta osnutek ukrepa v roku enega meseca. Enomesečnega roka ni mogoče podaljšati.

4.   Osnutek ukrepa iz odstavka 3 tega člena se v nadaljnjem obdobju dveh mesecev ne sprejme, kadar je namenjen:

(a)

opredelitvi upoštevnega trga, ki se razlikuje od trgov, opredeljenih v priporočilu iz člena 64(1), ali

(b)

določitvi podjetja, ki ima bodisi samo ali skupaj z drugimi pomembno tržno moč na podlagi člena 67(3) ali (4),

in bi negativno vplival na trgovanje med državami članicami ter je Komisija nacionalnemu regulativnemu organu sporočila, da meni, da bi osnutek ukrepa povzročil oviro za notranji trg, ali če resno dvomi o njegovi skladnosti s pravom Unije in zlasti s cilji iz člena 3. Tega dvomesečnega roka ni mogoče podaljšati. V tem primeru Komisija obvesti BEREC in nacionalne regulativne organe o svojih pridržkih ter jih sočasno objavi.

5.   BEREC objavi mnenje o pridržkih Komisije iz odstavka 4, v katerem navede, ali meni, da bi bilo treba osnutek ukrepa ohraniti, spremeniti ali umakniti, in, kadar je to primerno, v ta namen poda konkretne predloge.

6.   V roku dveh mesecev iz odstavka 4 lahko Komisija:

(a)

sprejme odločitev, s katero od zadevnega nacionalnega regulativnega organa zahteva, da osnutek ukrepa umakne, ali

(b)

sprejme odločitev, s katero umakne pridržke iz odstavka 4.

Komisija pred sprejemom odločitve upošteva, v največji možni meri, mnenje BEREC-a.

Odločitvam iz točke (a) se priloži podrobna in objektivna analiza o tem, zakaj Komisija meni, da osnutek ukrepa ne bi smel biti sprejet, ter jih spremljajo konkretni predlogi za spremembo osnutka ukrepa.

7.   Kadar Komisija sprejme odločitev v skladu s točko (a) odstavka 6 tega člena, na podlagi katere mora nacionalni regulativni organ umakniti osnutek ukrepa, nacionalni regulativni organ osnutek ukrepa spremeni ali umakne v šestih mesecih po izdaji odločitve Komisije. Kadar je osnutek ukrepa spremenjen, začne nacionalni regulativni organ v skladu s členom 23 javno posvetovanje in Komisijo v skladu z odstavkom 3 tega člena uradno obvesti o spremenjenem osnutku ukrepa.

8.   Zadevni nacionalni regulativni organ upošteva, v največji možni meri, pripombe drugih nacionalnih regulativnih organov, BEREC-a in Komisije ter lahko, razen v primerih iz odstavka 4 in točke (a) odstavka 6, sprejme na podlagi pripomb pripravljen osnutek ukrepa in ga, kadar ga sprejme, sporoči Komisiji.

9.   Nacionalni regulativni organ Komisiji in BEREC-u sporoči vse sprejete končne ukrepe, ki spadajo pod točki (a) in (b) odstavka 3.

10.   Kadar nacionalni regulativni organ v izjemnih okoliščinah meni, da je nujno treba ukrepati z odstopanjem od postopka iz odstavkov 3 in 4, lahko nemudoma sprejme sorazmerne in prehodne ukrepe, da bi zagotovil konkurenco in zaščitil interese uporabnikov. Komisiji, drugim nacionalnim regulativnim organom in BEREC-u brez odlašanja sporoči te ukrepe z vsemi razlogi. Za odločitev nacionalnega regulativnega organa o tem, da bi taki ukrepi postali stalni ali da bi se podaljšal obdobje njihove uporabe, veljata odstavka 3 in 4.

11.   Nacionalni regulativni organ lahko osnutek ukrepa kadar koli umakne.

Člen 33

Postopek za dosledno uporabo popravnih ukrepov

1.   Kadar je cilj nameravanega ukrepa, zajetega v členu 32(3), naložitev, sprememba ali umik obveznosti za podjetje pri uporabi člena 61 ali 67 v povezavi s členi 69 do 76 in členom 83, lahko Komisija v obdobju enega meseca iz člena 32(3), zadevni nacionalni regulativni organ in BEREC uradno obvesti o razlogih, zaradi katerih meni, da bi osnutek ukrepa povzročil oviro za notranji trg, ali o resnih pomislekih o skladnosti ukrepa s pravom Unije. V takšnem primeru se osnutek ukrepa ne sprejme še tri mesece po uradnem obvestilu Komisije.

Če tako uradno obvestilo ni podano, lahko zadevni nacionalni regulativni organ sprejme osnutek ukrepa, pri tem pa upošteva, v največji možni meri, vse pripombe Komisije, BEREC-a ali drugih nacionalnih regulativnih organov.

2.   V obdobju treh mesecev iz odstavka 1 tega člena Komisija, BEREC in zadevni nacionalni regulativni organ tesno sodelujejo, da se opredeli najbolj ustrezen in učinkovit ukrep glede na cilje iz člena 3, pri tem pa se ustrezno upoštevajo mnenja udeležencev na trgu in potreba, da se zagotovi razvoj dosledne regulativne prakse.

3.   V šestih tednih od začetka trimesečnega obdobja iz odstavka 1 BEREC izda mnenje o uradnem obvestilu Komisije iz odstavka 1, v katerem navede, ali meni, da bi bilo treba osnutek ukrepa spremeniti ali umakniti, in, kadar je to primerno, v ta namen poda konkretne predloge. To mnenje je obrazloženo in se objavi.

4.   Če v svojem mnenju BEREC soglaša z resnimi pomisleki Komisije, tesno sodeluje z zadevnim nacionalnim regulativnim organom, da se določi najprimernejši in najučinkovitejši ukrep. Pred koncem trimesečnega obdobja iz odstavka 1 lahko nacionalni regulativni organ:

(a)

spremeni ali umakne osnutek ukrepa, ob upoštevanju, v največji možni meri, uradnega obvestila Komisije iz odstavka 1 ter mnenja BEREC-a, ali

(b)

ohrani osnutek ukrepa.

5.   Komisija lahko v enem mesecu po koncu trimesečnega obdobja iz odstavka 1 ter ob upoštevanju, v največji možni meri, morebitnega mnenja BEREC-a:

(a)

izda priporočilo, v katerem zahteva, da zadevni nacionalni regulativni organ spremeni ali umakne osnutek ukrepa, in ki vsebuje konkretne predloge v ta namen, ter podaja razloge za svoje priporočilo, zlasti če BEREC ne soglaša z resnimi pomisleki Komisije;

(b)

sklene, da umakne svoje pridržke, navedene v skladu z odstavkom 1, ali

(c)

za osnutke ukrepov, za katere se uporablja drugi pododstavek člena 61(3) ali člen 76(2), sprejme odločitev, v kateri zahteva, da mora zadevni nacionalni regulativni organ umakniti osnutek ukrepa, kadar BEREC soglaša z resnimi pomisleki Komisije, ter ji priloži podrobno in objektivno analizo o tem, zakaj Komisija meni, da osnutek ukrepa ne bi smel biti sprejet, hkrati pa se predložijo konkretni predlogi za spremembo osnutka ukrepa, ob upoštevanju postopka iz člena 32(7), ki se uporablja smiselno.

6.   V enem mesecu zatem, ko Komisija izda priporočilo iz točke (a) odstavka 5 ali umakne pridržke v skladu s točko (b) odstavka 5, zadevni nacionalni regulativni organ Komisiji in BEREC-u sporoči sprejeti končni ukrep.

To obdobje se lahko podaljša, da se omogoči nacionalnemu regulativnemu organu, da opravi javno posvetovanje v skladu s členom 23.

7.   Kadar nacionalni regulativni organ sklene, da ne bo spremenil ali umaknil osnutka ukrepa na podlagi priporočila iz točke (a) odstavka 5, za to navede razloge.

8.   Nacionalni regulativni organ lahko v kateri koli fazi postopka umakne predlagani osnutek ukrepa.

Člen 34

Izvedbene določbe

Komisija lahko po javnem posvetovanju in po posvetovanju z nacionalnimi regulativnimi organi ter ob upoštevanju, v največji možni meri, mnenja BEREC-a sprejme priporočila ali smernice v zvezi s členom 32, v katerih so opredeljene oblika, vsebina in stopnja podrobnosti, ki se navedejo v uradnih obvestilih, zahtevanih v skladu s členom 32(3), okoliščine, v katerih uradna obvestila niso potrebna, in izračun rokov.

POGLAVJE II

Dosledno dodeljevanje radiofrekvenčnega spektra

Člen 35

Postopek medsebojnega strokovnega pregleda

1.   Kadar namerava nacionalni regulativni organ ali drug pristojni organ izvesti izbirni postopek v skladu s členom 55(2) v zvezi z radiofrekvenčnim spektrom, za katerega so bili s tehničnimi izvedbenimi ukrepi v skladu z Odločbo št. 676/2002/ES določeni harmonizirani pogoji, da se omogoči njegova uporaba za brezžična širokopasovna omrežja in storitve, o vsakem osnutku ukrepov, ki spadajo v področje uporabe primerjalnega ali konkurenčnega izbirnega postopka v skladu s členom 55(2), obvesti Skupino za politiko radiofrekvenčnega spektra v skladu s členom 23 ter navede, če in kdaj od Skupine za politiko radiofrekvenčnega spektra zahteva, da skliče forum za medsebojni strokovni pregled.

Skupina za politiko radiofrekvenčnega spektra na zahtevo organizira forum za medsebojni strokovni pregled za razpravo in izmenjavo mnenj o predloženih osnutkih ukrepov ter omogoči lažjo izmenjavo izkušenj in najboljših praks glede osnutkov ukrepov.

Forum za medsebojni strokovni pregled sestavljajo člani Skupine za politiko radiofrekvenčnega spektra, organizira pa ga predstavnik Skupine za politiko radiofrekvenčnega spektra, ki mu tudi predseduje.

2.   Skupina za politiko radiofrekvenčnega spektra lahko najpozneje med javnim posvetovanjem na podlagi člena 23 izjemoma na lastno pobudo skliče forum za medsebojni strokovni pregled v skladu s pravilnikom za njegovo organizacijo, da bi izmenjala izkušnje in najboljše prakse glede osnutka ukrepa v zvezi z izbirnim postopkom, kadar meni, da bi osnutek ukrepa znatno posegel v sposobnost nacionalnega regulativnega ali drugega pristojnega organa, da doseže cilje iz členov 3, 45, 46 in 47.

3.   Skupina za politiko radiofrekvenčnega spektra vnaprej določi in objavi objektivna merila za izjemen sklic foruma za medsebojni strokovni pregled.

4.   Nacionalni regulativni organ ali drugi pristojni organ med forumom za medsebojni strokovni pregled pojasni, kako osnutek ukrepa:

(a)

podpira razvoj notranjega trga, čezmejno opravljanje storitev ter konkurenco in zagotavlja čim večje koristi za potrošnika ter na splošno dosega cilje iz členov 3, 45, 46 in 47 te direktive ter iz Odločbe 676/2002/ES in Sklepa št. 243/2012/EU;

(b)

zagotavlja dejansko in učinkovito uporabo radiofrekvenčnega spektra ter

(c)

zagotavlja stabilne in predvidljive naložbene pogoje za obstoječe in potencialne uporabnike radiofrekvenčnega spektra pri postavitvi omrežij za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih storitev, ki temeljijo na radiofrekvenčnem spektru.

5.   V forumu za medsebojni strokovni pregled lahko prostovoljno sodelujejo strokovnjaki iz drugih pristojnih organov in iz BEREC-a.

6.   Forum za medsebojni strokovni pregled je sklican samo enkrat med celotnim postopkom nacionalne priprave in posvetovanj v okviru enotnega izbirnega postopka za enega ali več radiofrekvenčnih pasov, razen če nacionalni regulativni ali drug pristojni organ zahteva njegov ponoven sklic.

7.   Skupina za politiko radiofrekvenčnega spektra lahko na zahtevo nacionalnega regulativnega ali drugega pristojnega organa, ki je zahteval sejo, sprejme poročilo o tem, kako osnutek ukrepa izpolnjuje cilje iz odstavka 4, v katerem so predstavljena mnenja, izmenjana v forumu za medsebojni strokovni pregled.

8.   Skupina za politiko radiofrekvenčnega spektra vsako leto februarja objavi poročilo o osnutkih ukrepov, o katerih so razpravljali na podlagi odstavkov 1 in 2. V poročilu so navedene izbrane izkušnje in najboljše prakse.

9.   Skupina za politiko radiofrekvenčnega spektra lahko po forumu za medsebojni strokovni pregled na zahtevo nacionalnega regulativnega ali drugega pristojnega organa, ki je zahteval sejo, sprejme mnenje o osnutku ukrepa.

Člen 36

Harmonizirano dodeljevanje radiofrekvenčnega spektra

Kadar je uporaba radiofrekvenčnega spektra harmonizirana, pogoji in postopki dostopa dogovorjeni, podjetja, ki se jim dodeli radiofrekvenčni spekter, pa izbrana v skladu z mednarodnimi sporazumi in pravili Unije, države članice na podlagi tega podelijo pravico uporabe radiofrekvenčnega spektra. Če so v primeru skupnega izbirnega postopka izpolnjeni vsi nacionalni pogoji, vezani na pravico uporabe zadevnega radiofrekvenčnega spektra, države članice ne naložijo nadaljnjih pogojev, dodatnih meril ali postopkov, ki bi omejevali ali spreminjali pravilno izvedbo skupne dodelitve takšnega radiofrekvenčnega spektra ali povzročili njeno zamudo.

Člen 37

Skupni postopek odobritve za podelitev individualnih pravic uporabe radiofrekvenčnega spektra

Dve ali več držav članic lahko ob upoštevanju vseh interesov, ki so jih izrazili udeleženci na trgu, sodelujejo med seboj in s Skupino za politiko radiofrekvenčnega spektra, da skupaj določijo skupne vidike postopka odobritve ter po potrebi skupaj izvedejo tudi izbirni postopek za dodelitev individualnih pravic uporabe radiofrekvenčnega spektra.

Države članice lahko pri oblikovanju skupnega postopka odobritve upoštevajo naslednja merila:

(a)

posamezne nacionalne odobritvene postopke začnejo in izvajajo pristojni organi v skladu s skupno dogovorjenim načrtom;

(b)

v njem so po potrebi določeni skupni pogoji in postopki za izbiro ter dodelitev individualnih pravic uporabe radiofrekvenčnega spektra med zadevnimi državami članicami;

(c)

v njem so po potrebi določeni skupni ali primerljivi pogoji, vezani na individualne pravice uporabe radiofrekvenčnega spektra med zadevnimi državami članicami, med drugim z omogočanjem, da se uporabnikom dodelijo podobni bloki radiofrekvenčnega spektra;

(d)

dokler skupni postopek odobritve ni izveden, mora biti vseskozi odprt za druge države članice.

Kadar države članice kljub izraženemu interesu udeležencev na trgu ne ukrepajo skupaj, zadevne udeležence na trgu obvestijo o razlogih za svojo odločitev.

POGLAVJE III

Postopki harmonizacije

Člen 38

Postopki harmonizacije

1.   Kadar Komisija ugotovi, da bi lahko razlike v tem, kako nacionalni regulativni ali drugi pristojni organi izvajajo regulativne naloge, določene v tej direktivi, povzročile oviro za notranji trg, lahko ob upoštevanju, v največji možni meri, mnenja BEREC-a ali, kadar je ustrezno, Skupine za politiko radiofrekvenčnega spektra, sprejme priporočila ali, ob upoštevanju odstavka 3 tega člena, sklepe v obliki izvedbenih aktov, s katerimi zagotovi harmonizirano uporabo te direktive ter nadaljnje pospeševanje doseganja ciljev iz člena 3.

2.   Države članice zagotovijo, da nacionalni regulativni in drugi pristojni organi pri opravljanju svojih nalog upoštevajo, v največji možni meri, priporočila iz odstavka 1. Kadar se nacionalni regulativni ali drug pristojni organ odloči, da priporočila ne bo upošteval, o tem obvesti Komisijo z navedbo razlogov za svoje stališče.

3.   Sklepi, sprejeti na podlagi odstavka 1, vključujejo le identifikacijo harmoniziranega ali koordiniranega pristopa za obravnavo naslednjih zadev:

(a)

nedoslednega izvajanja splošnih regulativnih pristopov za ureditev trgov elektronskih komunikacij za uporabo členov 64 in 67 s strani nacionalnih regulativnih organov, kadar to povzroči oviro za notranji trg; ti sklepi se ne nanašajo na posamična uradna obvestila nacionalnih regulativnih organov na podlagi člena 32; v takšnem primeru Komisija predlaga osnutek sklepa le:

(i)

po najmanj dveh letih po sprejetju priporočila Komisije, ki obravnava isto vprašanje, in

(ii)

ob upoštevanju, v največji možni meri, mnenja BEREC-a o sprejetju takega sklepa, ki ga BEREC izda v treh mesecih od zahteve Komisije;

(b)

oštevilčenja, vključno s številčnimi območji, prenosljivostjo številk in identifikatorjev, sistemi za prevajanje številk in naslovov ter dostopom do služb za pomoč v sili na enotni evropski številki za klic v sili „112“.

4.   Izvedbeni akti iz odstavka 1 tega člena se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 118(4).

5.   BEREC lahko na lastno pobudo Komisiji svetuje, ali bi bilo treba sprejeti ukrep v skladu z odstavkom 1.

6.   Če Komisija ne sprejme priporočila ali sklepa v enem letu od dneva, ko je BEREC sprejel mnenje o obstoju razlik pri tem, kako nacionalni regulativni ali drugi pristojni organi izvajajo regulativne naloge, določene v tej direktivi, ki bi lahko povzročile oviro za notranji trg, razloge za to sporoči Evropskemu parlamentu in Svetu ter jih objavi.

Kadar Komisija sprejme priporočilo v skladu z odstavkom 1, vendar nedosledno izvajanje, ki povzroča ovire za notranji trg, dve leti pozneje še vedno obstaja, Komisija ob upoštevanju odstavka 3, sprejme sklep v obliki izvedbenega akta v skladu z odstavkom 4.

Kadar Komisija v nadaljnjem letu po tem, ko je bilo sprejeto priporočilo na podlagi drugega pododstavka, ne sprejme sklepa, razloge za to sporoči Evropskemu parlamentu in Svetu in jih objavi.

Člen 39

Standardizacija

1.   Komisija sestavi seznam neobveznih standardov ali specifikacij, ki bi bili podlaga za spodbujanje harmoniziranega zagotavljanja elektronskih komunikacijskih omrežij, elektronskih komunikacijskih storitev ter pripadajočih zmogljivosti in pripadajočih storitev, ter ga objavi v Uradnem listu Evropske unije. Po potrebi lahko Komisija po posvetovanju z odborom, ustanovljenim z Direktivo (EU) 2015/1535, zahteva, da te standarde sestavijo evropske organizacije za standardizacijo (Evropski odbor za standardizacijo (CEN), Evropski odbor za elektrotehnično standardizacijo (Cenelec) in Evropski inštitut za telekomunikacijske standarde (ETSI)).

2.   Države članice spodbujajo uporabo standardov ali specifikacij iz odstavka 1 za zagotavljanje storitev, tehničnih vmesnikov ali omrežnih funkcij, kadar je to nujno potrebno za zagotovitev interoperabilnosti storitev, povezljivosti med koncema, lažje zamenjave ponudnikov in prenosljivosti številk in identifikatorjev ter boljšo izbiro za uporabnike.

Če se standardi ali specifikacije ne objavijo v skladu z odstavkom 1, države članice spodbujajo uporabo standardov ali specifikacij, ki so jih sprejele evropske organizacije za standardizacijo.

Če takšnih standardov ali specifikacij ni, države članice spodbujajo uporabo mednarodnih standardov ali priporočil, ki jih sprejme Mednarodna telekomunikacijska zveza (ITU), Evropska konferenca poštnih in telekomunikacijskih uprav (CEPT), Mednarodna organizacija za standardizacijo (ISO) ali Mednarodna komisija za elektrotehniko (IEC).

Kadar mednarodni standardi obstajajo, države članice spodbujajo evropske organizacije za standardizacijo, da te standarde ali njihove ustrezne dele uporabljajo kot podlago za standarde, ki jih same razvijajo, razen kadar bi bili taki mednarodni standardi ali njihovi ustrezni deli neučinkoviti.

Noben standard ali specifikacija iz odstavka 1 ali iz tega odstavka ne preprečuje dostopa, ki ga je mogoče zahtevati na podlagi te direktive, kadar je to izvedljivo.

3.   Če standardi ali specifikacije iz odstavka 1 niso ustrezno uporabljeni in zato ni mogoče zagotoviti interoperabilnosti storitev v eni ali več državah članicah, se lahko uporaba takih standardov ali specifikacij predpiše kot obvezna na podlagi postopka iz odstavka 4, kolikor je to nujno potrebno za zagotovitev interoperabilnosti in izboljšanje izbire za uporabnike.

4.   Kadar namerava Komisija predpisati obvezno uporabo nekaterih standardov ali specifikacij, obvestilo o tem objavi v Uradnem listu Evropske unije in vse zadevne stranke pozove, naj javno izrazijo svoja stališča. Komisija z izvedbenimi akti določi, da je uporaba zadevnih standardov obvezna, in sicer tako, da jih na seznamu standardov ali specifikacij, objavljenem v Uradnem listu Evropske unije, navede kot obvezne standarde.

5.   Kadar Komisija meni, da standardi ali specifikacije iz odstavka 1 ne prispevajo več k zagotavljanju harmoniziranih elektronskih komunikacijskih storitev, ne izpolnjujejo več potreb potrošnikov ali ovirajo tehnološki razvoj, jih odstrani s seznama standardov ali specifikacij iz odstavka 1.

6.   Kadar Komisija meni, da standardi ali specifikacije iz odstavka 4 ne prispevajo več k zagotavljanju harmoniziranih elektronskih komunikacijskih storitev, ne izpolnjujejo več potreb potrošnikov ali ovirajo tehnološki razvoj, z izvedbenimi akti navedene standarde ali specifikacije odstrani s seznama standardov ali specifikacij iz odstavka 1.

7.   Izvedbeni akti iz odstavkov 4 in 6 tega člena se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 118(4).

8.   Ta člen se ne uporablja za nobeno od bistvenih zahtev, specifikacij vmesnika ali harmoniziranih standardov, za katere se uporablja Direktiva 2014/53/EU.

NASLOV V

VARNOST

Člen 40

Varnost omrežij in storitev

1.   Države članice zagotovijo, da ponudniki javnih elektronskih komunikacijskih omrežij ali javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev sprejmejo ustrezne in sorazmerne tehnične in organizacijske ukrepe za ustrezno obvladovanje tveganj za varnost omrežij in storitev. Ob upoštevanju stanja tehnike ti ukrepi zagotavljajo raven varnosti, primerno predvidenemu tveganju. Ti ukrepi, vključno s šifriranjem kadar je to primerno, se sprejmejo zlasti za preprečitev in zmanjšanje učinka varnostnih incidentov na uporabnike ter na druga omrežja in storitve.

Agencija Evropske unije za varnost omrežij in informacij (v nadaljnjem besedilu: agencija ENISA) v skladu z Uredbo (EU) št. 526/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (45) prispeva k usklajevanju držav članic, da se preprečijo razlike v nacionalnih zahtevah, ki bi lahko povzročile varnostna tveganja in ovire na notranjem trgu.

2.   Države članice zagotovijo, da ponudniki javnih elektronskih komunikacijskih omrežij ali javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev brez nepotrebnega odlašanja uradno obvestijo pristojni organ o varnostnem incidentu, ki je pomembno vplival na delovanje omrežij ali storitev.

Da bi določili, kako pomemben je vpliv varnostnega incidenta, se – kadar so na voljo – upoštevajo zlasti naslednji parametri:

(a)

število uporabnikov, ki jih je prizadel varnostni incident,

(b)

trajanje varnostnega incidenta,

(c)

geografska razširjenost območja, ki ga je prizadel varnostni incident,

(d)

v kolikšnem obsegu je prizadeto delovanje omrežja ali storitve,

(e)

obseg vpliva na gospodarske in družbene dejavnosti.

Po potrebi zadevni pristojni organ obvesti pristojne organe v drugih državah članicah in agencijo ENISA. Če zadevni pristojni organ ugotovi, da je razkritje varnostnega incidenta v javnem interesu, lahko o tem obvesti javnost ali to zahteva od ponudnikov.

Zadevni pristojni organ enkrat letno Komisiji in agenciji ENISA predloži kratko poročilo o prejetih uradnih obvestilih in ukrepih, ki so bili sprejeti v skladu s tem odstavkom.

3.   Države članice zagotovijo, da v primeru posebne in resne grožnje varnostnega incidenta v javnih elektronskih komunikacijskih omrežjih ali javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitvah ponudniki teh omrežij ali storitev svoje uporabnike, ki bi jih taka grožnja lahko prizadela, obvestijo o morebitnih zaščitnih ukrepih ali popravnih ukrepih, ki jih lahko sprejmejo uporabniki. Po potrebi morajo ponudniki svoje uporabnike obvestiti tudi o sami grožnji.

4.   Ta člen ne posega v Uredbo (EU) 2016/679 in Direktivo 2002/58/ES.

5.   Komisija lahko ob upoštevanju, v največji možni meri, mnenja agencije ENISA sprejme izvedbene akte, v katerih podrobno opredeli tehnične in organizacijske ukrepe iz odstavka 1 ter okoliščine, obliko in postopke, ki se uporabljajo za zahteve glede uradnega obveščanja na podlagi odstavka 2. Ti akti v največji možni meri temeljijo na evropskih in mednarodnih standardih, državam članicam pa ne preprečujejo, da bi sprejele dodatne zahteve pri uresničevanju ciljev iz odstavka 1.

Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 118(4).

Člen 41

Izvajanje in izvrševanje

1.   Države članice zagotovijo, da so zaradi izvajanja člena 40 pristojni organi pooblaščeni, da za ponudnike javnih elektronskih komunikacijskih omrežij ali javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev izdajajo obvezujoča navodila, vključno s tistimi, ki zadevajo ukrepe za odpravo varnostnega incidenta oziroma njegovo preprečitev, kadar je bila ugotovljena resna grožnja, in časovne roke za izvajanje.

2.   Države članice zagotovijo, da so pristojni organi pooblaščeni, da od ponudnikov javnih elektronskih komunikacijskih omrežij ali javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev zahtevajo, da:

(a)

predložijo informacije, potrebne za oceno varnosti njihovih omrežij in storitev, vključno z dokumentiranimi varnostnimi politikami, in

(b)

privolijo v revizijo varnosti, ki jo izvede usposobljen neodvisen organ ali pristojen organ, rezultate revizije pa posredujejo pristojnemu organu; stroške revizije poravna ponudnik.

3.   Države članice zagotovijo, da imajo pristojni organi vsa potrebna pooblastila za preiskavo primerov neskladnosti in njihovih učinkov na varnost omrežij in storitev.

4.   Države članice zagotovijo, da so pristojni organi za izvajanje člena 40 pooblaščeni za pridobitev pomoči skupine za odzivanje na incidente na področju računalniške varnosti (v nadaljnjem besedilu: skupina CSIRT), določene na podlagi člena 9 Direktive (EU) 2016/1148, v zvezi z vprašanji, ki spadajo med naloge skupin CSIRT v skladu s točko 2 Priloge I k navedeni direktivi.

5.   Pristojni organi se, kadar je to primerno in v skladu z nacionalnim pravom, posvetujejo in sodelujejo z zadevnimi nacionalnimi organi kazenskega pregona, pristojnimi organi, v smislu člena 8(1) Direktive (EU) 2016/1148, in nacionalnimi organi za varstvo podatkov.

DEL II

OMREŽJA

NASLOV I

VSTOP NA TRG IN POSTAVITEV

POGLAVJE I

Pristojbine

Člen 42

Pristojbine za pravice uporabe radiofrekvenčnega spektra in pravice do namestitve zmogljivosti

1.   Države članice lahko pristojnemu organu dovolijo, da naloži pristojbine za pravice uporabe radiofrekvenčnega spektra ali za pravice do namestitve zmogljivosti, ki se uporabljajo za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev in pripadajočih zmogljivosti, ki zagotavljajo optimalno uporabo teh virov, na, nad ali pod javnim ali zasebnim zemljiščem. Države članice zagotovijo, da so take pristojbine objektivno utemeljene, pregledne, nediskriminatorne in sorazmerne glede na njihov predvideni namen, ter upoštevajo splošne cilje te direktive.

2.   Države članice si v zvezi s pravicami uporabe radiofrekvenčnega spektra prizadevajo zagotoviti, da je višina veljavnih pristojbin takšna, da zagotavlja učinkovito dodeljevanje in uporabo radiofrekvenčnega spektra, tako da med drugim:

(a)

določijo pridržane cene kot minimalne pristojbine za pravice uporabe radiofrekvenčnega spektra z upoštevanjem vrednosti teh pravic pri možni uporabi za druge namene;

(b)

upoštevajo stroške, ki so posledica pogojev, vezanih na te pravice, in

(c)

v največji možni meri uporabijo načine plačila, povezane z dejansko razpoložljivostjo radiofrekvenčnega spektra za uporabo.

POGLAVJE II

Dostop do zemljišča

Člen 43

Pravice do poti

1.   Države članice zagotovijo, da pristojni organ pri obravnavi vloge za odobritev pravic:

do namestitve zmogljivosti na javnem ali zasebnem zemljišču, nad ali pod njim, podjetju, pooblaščenemu za zagotavljanje javnih elektronskih komunikacijskih omrežij, ali

do namestitve zmogljivosti na javnem ali zasebnem zemljišču, nad ali pod njim, podjetju, pooblaščenemu za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij, ki niso namenjena javnosti,

stori naslednje:

(a)

deluje na podlagi enostavnih, učinkovitih, preglednih in javno dostopnih postopkov, ki se uporabljajo brez diskriminacije in brez odlašanja, in v vsakem primeru svojo odločitev sprejme v šestih mesecih od prejema vloge, razen v primerih razlastitve, ter

(b)

upošteva načela preglednosti in nediskriminacije, kadar zadevne pravice pogojuje.

Postopki iz točk (a) in (b) se lahko razlikujejo glede na to, ali vlagatelj zagotavlja javna elektronska komunikacijska omrežja ali ne.

2.   Države članice zagotovijo učinkovito strukturno ločitev funkcije za podeljevanje pravic iz odstavka 1 od dejavnosti, povezanih z lastništvom ali nadzorom, kadar javni ali lokalni organi ohranijo lastništvo ali nadzor nad podjetji, ki zagotavljajo javna elektronska komunikacijska omrežja ali javno dostopne elektronske komunikacijske storitve.

Člen 44

Kolokacija in souporaba omrežnih elementov in pripadajočih zmogljivosti za ponudnike elektronskih komunikacijskih omrežij

1.   Kadar je operater uveljavil pravico na podlagi nacionalnega prava do namestitve zmogljivosti na javnem ali zasebnem zemljišču, nad ali pod njim ali je izkoristil postopek za razlastitev ali uporabo zemljišča, lahko pristojni organi odredijo kolokacijo in souporabo omrežnih elementov in pripadajočih zmogljivosti, nameščenih na tej podlagi, zaradi zaščite okolja, javnega zdravja, javne varnosti ali izpolnjevanja ciljev prostorskega načrtovanja.

Kolokacijo ali souporabo omrežnih elementov in nameščenih zmogljivosti ter souporaba zemljišča lahko odredijo samo po primernem obdobju javnega posvetovanja, med katerim se vsem zainteresiranim stranem da priložnost, da izrazijo svoja mnenja, ter samo na posebnih območjih, kjer taka souporaba šteje za nujno zaradi izpolnjevanja ciljev iz prvega pododstavka. Pristojni organi lahko odredijo souporabo takih zmogljivosti ali zemljišča, vključno s samim zemljiščem, stavbami, vhodi v zgradbe in napeljavo v njih, drogovi, antenami, stolpi in drugimi podpornimi konstrukcijami, kanali, vodi, vstopnimi jaški, priključnimi omaricami ali ukrepi, ki olajšujejo usklajevanje javnih del. Država članica lahko po potrebi določi nacionalni regulativni ali drug pristojni organ za eno ali več od naslednjih nalog:

(a)

koordinacijo procesa iz tega člena;

(b)

delovanje kot enotna informacijska točka;

(c)

določitev pravil za razdelitev stroškov souporabe zmogljivosti ali zemljišč in usklajevanja javnih del.

2.   Ukrepi, ki jih sprejme pristojni organ v skladu s tem členom, so objektivni, pregledni, nediskriminatorni in sorazmerni. Kadar je primerno, se ti ukrepi izvršijo ob usklajevanju z nacionalnimi regulativnimi organi.

POGLAVJE III

Dostop do radiofrekvenčnega spektra

Oddelek 1

Odobritve

Člen 45

Upravljanje radiofrekvenčnega spektra

1.   Države članice ob ustreznem upoštevanju dejstva, da je radiofrekvenčni spekter javna dobrina z visoko socialno, kulturno in gospodarsko vrednostjo, zagotovijo učinkovito upravljanje radiofrekvenčnega spektra za elektronska komunikacijska omrežja in storitve na svojem ozemlju v skladu s členoma 3 in 4. Države članice zagotovijo, da pristojni organi razporedijo radiofrekvenčni spekter za elektronska komunikacijska omrežja in storitve, izdajo splošne odobritve v zvezi z njim in podelijo individualne pravice uporabe zanj na podlagi objektivnih, preglednih, nediskriminatornih in sorazmernih meril, ki spodbujajo konkurenco.

Pri uporabi tega člena države članice spoštujejo ustrezne mednarodne sporazume, vključno s Pravilnikom o radiokomunikacijah ITU in drugimi sporazumi, sprejetimi v okviru ITU, ki se uporabljajo za radiofrekvenčni spekter, kot je sporazum, sprejet na regionalni konferenci o radiokomunikacijah leta 2006, ter lahko upoštevajo javne politike.

2.   Države članice spodbujajo harmonizacijo uporabe radiofrekvenčnega spektra za elektronska komunikacijska omrežja in storitve v Uniji, da bi zagotovile njegovo uspešno in učinkovito uporabo in koristi potrošnikom, kot so konkurenca, ekonomija obsega in interoperabilnost omrežij in storitev. Pri tem ravnajo v skladu s členom 4 te direktive in z Odločbo 676/2002/ES, med drugim tako da:

(a)

si prizadevajo za pokritost svojega nacionalnega ozemlja in prebivalstva z visokokakovostnimi in hitrimi brezžičnimi širokopasovnimi povezavami, pa tudi za pokritost glavnih nacionalnih in evropskih prometnih poti, vključno z vseevropskim prometnim omrežjem, kakor je določeno v Uredbi (EU) št. 1315/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (46);

(b)

spodbujajo hiter razvoj novih brezžičnih komunikacijskih tehnologij in aplikacij v Uniji, vključno z medsektorskim pristopom, kadar je primerno;

(c)

zagotavljajo predvidljivost in doslednost pri podeljevanju, obnovitvi, spremembi, omejitvi in odvzemu pravic uporabe radiofrekvenčnega spektra, da se spodbudijo dolgoročne naložbe;

(d)

zagotavljajo preprečevanje čezmejnega ali nacionalnega škodljivega motenja v skladu s členoma 28 oziroma 46 ter sprejemajo primerne preventivne in popravne ukrepe v ta namen;

(e)

spodbujajo souporabo radiofrekvenčnega spektra med podobnimi ali različnimi uporabami radiofrekvenčnega spektra v skladu s konkurenčnim pravom;

(f)

uporabljajo najustreznejši in najpreprostejši sistem odobritev v skladu s členom 46 na način, ki zagotavlja kar največjo stopnjo prožnosti, souporabe in učinkovitosti uporabe radiofrekvenčnega spektra;

(g)

uporabljajo pravila za podelitev, prenos, obnovitev, spremembo in odvzem pravic uporabe radiofrekvenčnega spektra, ki so jasno in pregledno določena, da se zagotovijo regulativna varnost, doslednost in predvidljivost;

(h)

si prizadevajo za doslednost in predvidljivost po vsej Uniji v zvezi z načinom odobritve uporabe radiofrekvenčnega spektra zaradi varovanja javnega zdravja, ob upoštevanju Priporočila 1999/519/ES.

Za namen prvega pododstavka in v okviru razvijanja tehničnih izvedbenih ukrepov za pas radiofrekvenčnega spektra v skladu z Odločbo 676/2002/ES lahko Komisija Skupino za politiko radiofrekvenčnega spektra zaprosi, da poda mnenje, v katerem priporoči najustreznejše režime odobritve za uporabo radiofrekvenčnega spektra v tem pasu ali njegovih delih. Kadar je primerno in ob upoštevanju takšnega mnenja v največji možni meri, lahko Komisija sprejme priporočilo, z namenom, da sev Uniji spodbudi usklajen pristop glede režimov odobritve za uporabo tega pasu.

Kadar namerava Komisija sprejeti ukrepe v skladu s členom 39(1), (4), (5) in (6), lahko zaprosi za mnenje Skupino za politiko radiofrekvenčnega spektra o posledicah takih standardov ali specifikacij na koordinacijo, harmonizacijo in razpoložljivost radiofrekvenčnega spektra. Komisija pri nadaljnjem ukrepanju upošteva, v največji možni meri, mnenje Skupine za politiko radiofrekvenčnega spektra.

3.   Če na trgu na nacionalni ali regionalni ravni ni povpraševanja po uporabi pasu harmoniziranega radiofrekvenčnega spektra, lahko države članice dovolijo alternativno uporabo celotnega pasu ali njegovega dela, vključno z obstoječo uporabo, v skladu z odstavkoma 4 in 5 tega člena, pod pogojem, da:

(a)

ugotovitev, da na trgu ni povpraševanja po uporabi takšnega pasu, temelji na javnem posvetovanju v skladu s členom 23, vključno z v prihodnost usmerjeno oceno tržnega povpraševanja;

(b)

taka alternativna uporaba ne preprečuje ali ovira razpoložljivosti ali uporabe takšnega pasu v drugih državah članicah ter

(c)

zadevna država članica ustrezno upošteva dolgoročno razpoložljivost ali uporabo takšnega pasu v Uniji in ekonomijo obsega za opremo, ki je posledica uporabe harmoniziranega radiofrekvenčnega spektra v Uniji.

Odločitev, da se izjemoma dovoli alternativna uporaba, se redno pregleduje, v vsakem primeru pa se pregleda takoj, ko potencialni uporabnik na pristojni organ naslovi ustrezno utemeljeno zahtevo za uporabo pasu v skladu s tehničnim izvedbenim ukrepom. Država članica obvesti Komisijo in druge države članice o sprejeti odločitvi, skupaj z obrazložitvijo, ter o rezultatu vsakega pregleda.

4.   Brez poseganja v drugi pododstavek države članice zagotovijo, da se vse vrste tehnologij, ki se uporabljajo za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev, lahko uporabljajo v radiofrekvenčnem spektru, ki je opredeljen kot razpoložljiv za elektronske komunikacijske storitve v njihovih nacionalnih načrtih za razporeditev frekvenc v skladu s pravom Unije.

Vendar pa lahko države članice zagotovijo sorazmerne in nediskriminatorne omejitve za vrste tehnologij radijskega omrežja ali tehnologij za brezžični dostop, ki se uporabljajo za storitve elektronskih komunikacij, kadar je to potrebno zaradi:

(a)

preprečevanja škodljivega motenja;

(b)

varovanja javnega zdravja pred elektromagnetnimi polji, pri čemer se upošteva, v največji možni meri, Priporočilo 1999/519/ES;

(c)

zagotovitve tehnične kakovosti storitve;

(d)

zagotovitve največje souporabe radiofrekvenčnega spektra;

(e)

varovanja učinkovite uporabe radiofrekvenčnega spektra ali

(f)

uresničitve cilja v splošnem interesu v skladu z odstavkom 5.

5.   Brez poseganja v drugi pododstavek države članice zagotovijo, da se vse vrste elektronskih komunikacijskih storitev izvajajo v radiofrekvenčnem spektru, ki je opredeljen kot razpoložljiv za elektronske komunikacijske storitve v njihovih nacionalnih načrtih za razporeditev frekvenc v skladu s pravom Unije. Vendar pa lahko države članice določijo sorazmerne in nediskriminatorne omejitve za vrste elektronskih komunikacijskih storitev, ki jih je treba zagotoviti, vključno z izpolnitvijo zahteve na podlagi Pravilnika o radiokomunikacijah ITU, kadar je to potrebno.

Ukrepi, ki zahtevajo zagotavljanje elektronske komunikacijske storitve v določenem pasu, ki je na voljo elektronskim komunikacijskim storitvam, so upravičeni z namenom uresničitve cilja v splošnem interesu, kakor so ga opredelile države članice v skladu s pravom Unije, kot na primer, vendar ne omejeno na:

(a)

varovanje življenja;

(b)

spodbujanje socialne, regionalne ali teritorialne kohezije;

(c)

preprečevanje neučinkovite uporabe radiofrekvenčnega spektra ali

(d)

spodbujanje kulturne in jezikovne raznolikosti ter pluralnosti medijev, na primer zagotavljanje storitev razširjanja radijskih in televizijskih programov.

Ukrep, ki prepoveduje zagotavljanje katere koli druge elektronske komunikacijske storitve v določenem pasu, se uporablja samo, kadar je upravičen s potrebo po storitvi varovanja življenja. Države članice lahko izjemoma tak ukrep tudi razširijo zaradi izpolnjevanja drugih ciljev v splošnem interesu, kakor jih določijo države članice v skladu s pravom Unije.

6.   Države članice redno preverjajo nujnost omejitev iz odstavkov 4 in 5 ter objavljajo rezultate takih preverjanj.

7.   Omejitve, določene pred 25. majem 2011, morajo biti v skladu z odstavkoma 4 in 5 do 20. decembra 2018.

Člen 46

Odobritev uporabe radiofrekvenčnega spektra

1.   Države članice spodbujajo uporabo radiofrekvenčnega spektra, vključno s souporabo, v okviru splošnih odobritev ter omejijo podeljevanje individualnih pravic c uporabe radiofrekvenčnega spektra na primere, ko so take pravice nujne za povečanje učinkovite uporabe zaradi povpraševanja in ob upoštevanju meril iz drugega pododstavka. V vseh drugih primerih določijo pogoje za uporabo radiofrekvenčnega spektra v splošni odobritvi.

V ta namen države članice določijo najprimernejši režim za odobritev uporabe radiofrekvenčnega spektra, ob upoštevanju:

(a)

posebnih značilnosti zadevnega radiofrekvenčnega spektra;

(b)

potrebe po zaščiti pred škodljivim motenjem;

(c)

oblikovanja zanesljivih pogojev za souporabo radiofrekvenčnega spektra, kadar je primerno;

(d)

potrebe po zagotavljanju tehnične kakovosti komunikacij ali storitve;

(e)

ciljev v splošnem interesu, kakor jih določijo države članice v skladu s pravom Unije;

(f)

potrebe po zaščiti učinkovite uporabe radiofrekvenčnega spektra.

Države članice skušajo pri odločitvi o izdaji splošne odobritve ali podelitvi individualnih pravic uporabe harmoniziranega radiofrekvenčnega spektra, ob upoštevanju tehničnih izvedbenih ukrepov, sprejetih v skladu s členom 4 Odločbe 676/2002/ES, čim bolj zmanjšati težave zaradi škodljivega motenja, tudi pri souporabi radiofrekvenčnega spektra na podlagi kombinacije splošne odobritve in individualnih pravic uporabe.

Kjer je primerno države članice ocenijo možnost odobritve uporabe radiofrekvenčnega spektra na podlagi kombinacije splošne odobritve in individualnih pravic uporabe, pri čemer upoštevajo verjetne učinke različnih kombinacij splošnih odobritev in individualnih pravic uporabe ter postopnega prehoda iz ene kategorije v drugo na konkurenco, inovacije in vstop na trg.

Države članice ob ustreznem upoštevanju tehnoloških rešitev za obvladovanje škodljivega motenja naložijo najmanj zahteven režim izdajanja odobritev, da čim bolj zmanjšajo omejitve uporabe radiofrekvenčnega spektra.

2.   Pristojni organi pri sprejemanju odločitve v skladu z odstavkom 1 zaradi spodbujanja souporabe radiofrekvenčnega spektra zagotovijo, da so pogoji za souporabo radiofrekvenčnega spektra jasno določeni. Taki pogoji morajo spodbujati učinkovito uporabo radiofrekvenčnega spektra, konkurenco in inovacije.

Člen 47

Pogoji, vezani na individualne pravice uporabe radiofrekvenčnega spektra

1.   Pristojni organi vežejo individualne pravice uporabe radiofrekvenčnega spektra v skladu s členom 13(1) s pogoji na način, ki zagotovi optimalno ter najuspešnejšo in najučinkovitejšo uporabo radiofrekvenčnega spektra. Pred dodelitvijo ali obnovitvijo teh pravic jasno določijo vse take pogoje, vključno z zahtevano ravnjo uporabe in možnostjo, da se ta obveznost izpolni s prodajo ali dajanjem v zakup, da se zagotovi izvajanje teh pogojev v skladu s členom 30. Pogoji, vezani na obnovitev pravice uporabe radiofrekvenčnega spektra, ne smejo prinašati neupravičenih prednosti obstoječim imetnikom teh pravic.

Ti pogoji opredelijo ustrezne parametre, vključno z roki za izvajanje pravic uporabe, pri čemer lahko pristojni organ v primeru nespoštovanja tega roka pravico uporabe odvzame ali uvede druge ukrepe.

Pristojni organi se pravočasno in na pregleden način posvetujejo z zainteresiranimi stranmi in jih obvestijo o pogojih, vezanih na individualne pravice uporabe, pred njihovo uvedbo. Vnaprej določijo merila za oceno izpolnjevanja teh pogojev in o njih na pregleden način obvestijo zainteresirane strani.

2.   Pri vezanju pogojev na individualne pravice uporabe radiofrekvenčnega spektra lahko pristojni organi, zlasti z namenom zagotoviti uspešno in učinkovito uporabo radiofrekvenčnega spektra ali izboljšati pokritost, določijo naslednje možnosti:

(a)

souporabo pasivne ali aktivne infrastrukture, ki temelji na radiofrekvenčnem spektru, ali radiofrekvenčnega spektra;

(b)

poslovne dogovore o dostopu do gostovanja;

(c)

skupno postavitev infrastrukture za zagotavljanje omrežij ali storitev, ki temeljijo na uporabi radiofrekvenčnega spektra.

Pristojni organi v pogojih, vezanih na pravice uporabe radiofrekvenčnega spektra, ne preprečujejo souporabe radiofrekvenčnega spektra. Podjetja pri izvajanju pogojev, naloženih na podlagi tega odstavka, še naprej upoštevajo konkurenčno pravo.

Oddelek 2

Pravice uporabe

Člen 48

Podelitev individualnih pravic uporabe radiofrekvenčnega spektra

1.   Kadar je treba podeliti individualne pravice uporabe radiofrekvenčnega spektra, države članice take pravice na zahtevo podelijo vsakemu podjetju, ki zagotavlja elektronska komunikacijska omrežja ali storitve na podlagi splošne odobritve iz člena 12, ob upoštevanju člena 13, točke (c) člena 21(1) in člena 55 ter vseh drugih pravil, ki zagotavljajo učinkovito uporabo teh virov v skladu s to direktivo.

2.   Brez poseganja v posebna merila in postopke, ki jih države članice sprejmejo za podelitev individualnih pravic uporabe radiofrekvenčnega spektra ponudnikom storitev razširjanja vsebin radijskih ali televizijskih programov za izpolnjevanje ciljev v splošnem interesu v skladu s pravom Unije, se individualne pravice uporabe radiofrekvenčnega spektra podeljujejo z odprtimi, objektivnimi, preglednimi, nediskriminatornimi in sorazmernimi postopki ter v skladu s členom 45.

3.   Izjema glede zahtev po odprtem postopku se lahko uporabi kadar je podelitev individualnih pravic uporabe radiofrekvenčnega spektra ponudnikom storitev razširjanja vsebin radijskih ali televizijskih programov potrebna za doseganje cilja v splošnem interesu, kakor ga določijo države članice v skladu s pravom Unije.

4.   Pristojni organi se o vlogah za individualne pravice uporabe radiofrekvenčnega spektra odločajo v okviru izbirnih postopkov na podlagi objektivnih, preglednih, sorazmernih in nediskriminatornih meril za upravičenost, ki so vnaprej določena in odražajo pogoje, vezane na take pravice. Pristojni organi imajo možnost od vlagateljev zahtevati vse potrebne informacije, da bi lahko na podlagi teh meril ocenili njihovo zmožnost izpolnjevanja teh pogojev. Kadar pristojni organ ugotovi, da vlagatelj nima potrebne zmožnosti, o tem predloži ustrezno obrazloženo odločitev.

5.   Pri podeljevanju individualnih pravic uporabe radiofrekvenčnega spektra države članice določijo, ali lahko imetnik pravic te pravice prenese ali jih da v zakup in pod kakšnimi pogoji. Uporabljata se člena 45 in 51.

6.   Pristojni organ sprejme, sporoči in objavi odločitve o podelitvi individualnih pravic uporabe radiofrekvenčnega spektra čim prej po prejemu popolne vloge oziroma v šestih tednih v primeru radiofrekvenčnega spektra, ki je bil opredeljen kot razpoložljiv za elektronske komunikacijske storitve v nacionalnem načrtu za razporeditev frekvenc. Ta rok ne posega v člen 55(7) in v noben veljaven mednarodni sporazum v zvezi z uporabo radiofrekvenčnega spektra ali orbitalnih leg.

Člen 49

Trajanje pravic

1.   Kadar države članice odobrijo uporabo radiofrekvenčnega spektra prek individualnih pravic uporabe za določeno obdobje, zagotovijo, da je pravica uporabe podeljena za obdobje, ki je primerno glede na cilje, zasledovane v skladu s členom 55(2), pri čemer se upošteva, da je treba zagotoviti konkurenco ter zlasti uspešno in učinkovito uporabo radiofrekvenčnega spektra in spodbujati inovacije ter učinkovite naložbe, med drugim z dopustitvijo ustreznega obdobja za amortizacijo naložb.

2.   Kadar države članice podelijo individualne pravice uporabe radiofrekvenčnega spektra, za katerega so bili s tehničnimi izvedbenimi ukrepi v skladu z Odločbo 676/2002/ES določeni harmonizirani pogoji, da se v določenem obdobju omogoči njegova uporaba za brezžične širokopasovne elektronske komunikacijske storitve (v nadaljnjem besedilu: brezžične širokopasovne storitve), zagotovijo vsaj 20-letno regulativno predvidljivost za imetnike pravic glede pogojev vlaganja v infrastrukturo, ki je odvisna od uporabe takega radiofrekvenčnega spektra, ter pri tem upoštevajo zahteve iz odstavka 1 tega člena. Po potrebi se ta člen spremeni zaradi vsake spremembe pogojev, vezanih na te pravice uporabe, v skladu s členom 18.

V ta namen države članice zagotovijo, da so pod pogoji, določenimi v tem odstavku, take pravice veljavne vsaj 15 let, ter se, kadar je to potrebno zaradi skladnosti s prvim pododstavkom, to obdobje veljavnosti ustrezno podaljša.

Države članice v okviru pogojev, določenih na podlagi člena 55(3) in (6), na pregleden način zagotovijo, da imajo vse zainteresirane strani pred podelitvijo teh pravic dostop do splošnih meril za podaljšanje trajanja pravic uporabe. Taka splošna merila se nanašajo na:

(a)

potrebo po zagotovitvi uspešne in učinkovite uporabe zadevnega radiofrekvenčnega spektra, cilje iz točk (a) in (b) člena 45(2) ali potrebo po izpolnitvi ciljev v splošnem interesu glede zagotovitve zaščite življenja, javnega reda, javne varnosti ali obrambe in

(b)

potrebo po zagotavljanju neizkrivljene konkurence.

Pristojni organ najpozneje dve leti pred potekom prvotne veljavnosti individualne pravice uporabe opravi objektivno in v prihodnost usmerjeno oceno splošnih meril, določenih za podaljšanje trajanja te pravice uporabe, v okviru točke (c) člena 45(2). Pod pogojem, da pristojni organ ni uvedel ukrepov za uveljavljanje zaradi neizpolnjevanja pogojev za pravice uporabe v skladu s členom 30, podaljša trajanje pravice uporabe, razen če ugotovi, da tako podaljšanje ne bi bilo skladno s splošnimi merili, določenimi v točki (a) ali (b) tretjega pododstavka tega odstavka.

Pristojni organ na podlagi te ocene uradno obvesti imetnika pravic, ali bo odobrilo podaljšanje trajanja pravice uporabe.

Če tako podaljšanje ni odobreno, pristojni organ uporabi člen 48 za podelitev pravic uporabe za zadevni specifični pas radiofrekvenčnega spektra.

Vsi ukrepi na podlagi tega odstavka morajo biti sorazmerni, nediskriminatorni, pregledni in obrazloženi.

Z odstopanjem od člena 23 imajo zainteresirane strani možnost, da izrazijo stališče o katerem koli osnutku ukrepa na podlagi tretjega in četrtega pododstavka tega odstavka v obdobju vsaj treh mesecev.

Ta odstavek ne posega v uporabo členov 19 in 30.

Države članice pri določanju pristojbin za pravice uporabe upoštevajo mehanizem, določen v tem odstavku.

3.   Kadar je to ustrezno utemeljeno, lahko države članice odstopajo od odstavka 2 tega člena v naslednjih primerih:

(a)

na omejenih geografskih območjih, na katerih izrazito primanjkuje možnosti za dostop do visokozmogljivih omrežij ali takega dostopa sploh ni in je to potrebno za izpolnitev ciljev iz člena 45(2);

(b)

za specifične kratkoročne projekte;

(c)

za poskusno uporabo;

(d)

za uporabo radiofrekvenčnega spektra, ki je lahko v skladu s členom 45(4) in (5) na voljo skupaj z brezžičnimi širokopasovnimi storitvami, ali

(e)

za alternativno uporabo radiofrekvenčnega spektra v skladu s členom 45(3).

4.   Države članice lahko prilagodijo trajanje pravic uporabe iz tega člena, da zagotovijo sočasen iztek obdobja trajanja pravic v enem ali več pasovih.

Člen 50

Obnovitev individualnih pravic uporabe harmoniziranega radiofrekvenčnega spektra

1.   Nacionalni regulativni ali drugi pristojni organi sprejmejo odločitev o obnovitvi individualnih pravic uporabe harmoniziranega radiofrekvenčnega spektra pravočasno pred iztekom obdobja trajanja teh pravic, razen kadar je bila možnost podaljšanja izrecno izključena ob dodelitvi. Ti organi v ta namen ocenijo potrebo po taki obnovitvi na lastno pobudo ali na zahtevo imetnika pravic, vendar v tem primeru ne prej kot pet let pred iztekom obdobja trajanja zadevnih pravic. To ne vpliva na določbe o obnovitvi, ki se uporabljajo za obstoječe pravice.

2.   Pri sprejemanju odločitve v skladu z odstavkom 1 tega člena pristojni organi med drugim upoštevajo:

(a)

izpolnjevanje ciljev iz člena 3, člena 45(2) in člena 48(2) ter ciljev javne politike v skladu s pravom Unije ali nacionalnim pravom;

(b)

izvajanje tehničnega izvedbenega ukrepa, sprejetega v skladu s členom 4 Odločbe 676/2002/ES;

(c)

pregled ustreznega izvajanja pogojev, vezanih na zadevno pravico;

(d)

potrebo po spodbujanju konkurence ali preprečevanju izkrivljanja konkurence v skladu s členom 52;

(e)

potrebo po povečanju učinkovitosti uporabe radiofrekvenčnega spektra zaradi tehnološkega ali tržnega razvoja;

(f)

potrebo po preprečevanju hudih motenj pri zagotavljanju storitev.

3.   Pristojni organi pri odločanju o morebitni obnovitvi individualnih pravic uporabe harmoniziranega radiofrekvenčnega spektra, za katerega je število pravic uporabe omejeno na podlagi odstavka 2 tega člena, izvedejo odprt, pregleden in nediskriminatoren postopek ter med drugim:

(a)

dajo vsem zainteresiranim stranem priložnost, da izrazijo svoja stališča na javnem posvetovanju v skladu s členom 23, in

(b)

jasno navedejo razloge za tako morebitno obnovitev.

Nacionalni regulativni ali drug pristojni organ pri odločanju o tem, ali naj obnovi pravice uporabe ali organizira nov izbirni postopek za podelitev pravic uporabe na podlagi člena 55, upošteva vse dokaze, ki izhajajo iz posvetovanja na podlagi prvega pododstavka tega odstavka, da obstaja povpraševanje na trgu s strani podjetij, ki niso imetniki pravic uporabe radiofrekvenčnega spektra v zadevnem pasu.

4.   Ob odločitvi za obnovitev individualnih pravic uporabe harmoniziranega radiofrekvenčnega spektra se lahko opravi pregled pristojbin in drugih pogojev, vezanih na te pravice. Po potrebi lahko nacionalni regulativni ali drugi pristojni organi prilagodijo pristojbine za pravice uporabe v skladu s členom 42.

Člen 51

Prenos ali dajanje v zakup individualnih pravic uporabe radiofrekvenčnega spektra

1.   Države članice zagotovijo, da lahko podjetja prenesejo ali dajo v zakup drugim podjetjem individualne pravice uporabe radiofrekvenčnega spektra.

Države članice lahko določijo, da se ta odstavek ne uporablja, če je bila individualna pravica uporabe radiofrekvenčnega spektra na začetku dodeljena podjetju brezplačno ali dodeljena za radiodifuzijo.

2.   Države članice zagotovijo, da je o nameri podjetja, da prenese pravice uporabe radiofrekvenčnega spektra ali jih da v zakup, ter o njihovem dejanskem prenosu v skladu z nacionalnimi postopki uradno obveščen pristojni organ in da so podatki o tem objavljeni. V primeru harmoniziranega radiofrekvenčnega spektra mora biti vsak tak prenos skladen s takšno harmonizirano uporabo.

3.   Države članice dovolijo prenos ali dajanje v zakup pravic uporabe radiofrekvenčnega spektra, kadar so ohranjeni prvotni pogoji, vezani na pravice uporabe. Brez poseganja v potrebo po zagotovitvi neizkrivljanja konkurence, zlasti v skladu s členom 52, države članice:

(a)

za prenos in zakup pravic uporabijo najmanj zahteven postopek;

(b)

ne zavrnejo dajanja v zakup pravic uporabe radiofrekvenčnega spektra, kadar zakupodajalec prevzame odgovornost za izpolnjevanje prvotnih pogojev, vezanih na pravice uporabe;

(c)

ne zavrnejo prenosa pravic uporabe radiofrekvenčnega spektra, razen če obstaja očitno tveganje, da novi imetnik ni zmožen izpolnjevati prvotnih pogojev za pravico uporabe.

Upravne pristojbine, naložene podjetjem v povezavi z obdelavo vloge za prenos ali zakup pravic uporabe radiofrekvenčnega spektra, morajo biti skladne s členom 16.

Točke (a), (b) in (c) prvega pododstavka ne posegajo v pristojnost držav članic, da uveljavljajo skladnost s pogoji, vezanimi na pravice uporabe, in sicer kadar koli ter v zvezi z zakupodajalcem in zakupnikom v skladu z njihovim nacionalnim pravom.

Pristojni organi olajšajo prenos ali dajanje v zakup pravic uporabe radiofrekvenčnega spektra, tako da pravočasno obravnavajo vsako zahtevo za spremembo pogojev, vezanih na pravico, in zagotovijo, da je mogoče pravice ali ustrezni radiofrekvenčni spekter v največji možni meri razdeliti ali razčleniti.

Pri katerem koli prenosu ali zakupu pravic uporabe radiofrekvenčnega spektra pristojni organi objavijo relevantne podrobnosti o individualnih pravicah, s katerimi se lahko trguje, v standardiziranem elektronskem formatu, ko so pravice ustvarjene, in te podrobnosti hranijo, dokler obstajajo pravice.

Komisija lahko sprejme izvedbene akte, v katerih opredeli te relevantne podrobnosti.

Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 118(4).

Člen 52

Konkurenca

1.   Nacionalni regulativni in drugi pristojni organi pri odločanju o podelitvi, spremembi ali obnovitvi pravic uporabe radiofrekvenčnega spektra za elektronska komunikacijska omrežja in storitve v skladu s to direktivo spodbujajo učinkovito konkurenco in preprečujejo izkrivljanje konkurence na notranjem trgu.

2.   Kadar države članice podelijo, spremenijo ali obnovijo pravice uporabe radiofrekvenčnega spektra, lahko njihovi nacionalni regulativni ali drugi pristojni organi po nasvetu nacionalnega regulativnega organa sprejme ustrezne ukrepe, kot so:

(a)

omejitev količine radiofrekvenčnih pasov, za katerega so pravice uporabe podeljene vsakemu podjetju, ali, kadar je to upravičeno, vezanje pogojev na take pravice uporabe, kot so zagotavljanje veleprodajnega dostopa, nacionalno ali regionalno gostovanje, v nekaterih pasovih ali v nekaterih skupinah pasov s podobnimi značilnostmi;

(b)

rezerviranje določenega dela radiofrekvenčnega pasu ali skupine pasov za dodelitev novim udeležencem na trgu, če je to potrebno in upravičeno glede na posebne razmere na nacionalnem trgu;

(c)

zavrnitev podelitve novih pravic uporabe radiofrekvenčnega spektra ali dopustitve novih uporab radiofrekvenčnega spektra v nekaterih pasovih ali vezanje pogojev na podelitev novih pravic uporabe radiofrekvenčnega spektra ali za odobritev novih uporab radiofrekvenčnega spektra, da z nobeno dodelitvijo, prenosom ali kopičenjem pravic uporabe ne bi prišlo do izkrivljanja konkurence;

(d)

vključitev pogojev o prepovedi prenosov pravic uporabe radiofrekvenčnega spektra, za katere se na ravni Unije ali nacionalni ravni ne opravlja nadzora nad združevanjem, ali uvedba pogojev zanje, če obstaja verjetnost, da bi taki prenosi znatno škodovali konkurenci;

(e)

sprememba obstoječih pravic v skladu s to direktivo, kadar je to potrebno za naknadno odpravo izkrivljanja konkurence zaradi prenosa ali kopičenja pravic uporabe radiofrekvenčnega spektra.

Nacionalni regulativni in drugi pristojni organi ob upoštevanju tržnih razmer in razpoložljivih referenčnih meril sprejmejo svojo odločitev na podlagi objektivne in v prihodnost usmerjene ocene konkurenčnih tržnih pogojev, nujnosti takih ukrepov za ohranjanje ali doseganje učinkovite konkurence in verjetnih učinkov takih ukrepov na obstoječe in prihodnje naložbe udeležencev na trgu, zlasti za postavitev omrežja. Pri tem upoštevajo pristop k analizi trga iz člena 67(2).

3.   Nacionalni regulativni in drugi pristojni organi pri uporabi odstavka 2 tega člena ravnajo v skladu s postopki iz členov 18, 19, 23 in 35.

Oddelek 3

Postopki

Člen 53

Koordinirani časovni načrt dodelitev radiofrekvenčnega spektra

1.   Države članice sodelujejo z namenom koordinirati uporabo harmoniziranega radiofrekvenčnega spektra za elektronska komunikacijska omrežja in storitve v Uniji ter pri tem ustrezno upoštevajo različne nacionalne tržne razmere. Del tega je lahko določitev enega ali, kadar je primerno, več skupnih datumov, do katerih je treba odobriti uporabo posameznega harmoniziranega radiofrekvenčnega spektra.

2.   Kadar so bili s tehničnimi izvedbenimi ukrepi v skladu z Odločbo 676/2002/ES določeni harmonizirani pogoji, da se omogoči uporaba radiofrekvenčnega spektra za brezžična širokopasovna omrežja in storitve, države članice dovolijo uporabo tega radiofrekvenčnega spektra čim prej in najpozneje 30 mesecev po sprejetju tega ukrepa, ali čim prej po umiku morebitne odločitve o izjemni dopustitvi alternativne uporabe na podlagi člena 45(3) te direktive. To ne posega v Sklep (EU) 2017/899 in v pravico Komisije do pobude pri predlaganju zakonodajnih aktov.

3.   Država članica lahko odloži rok iz odstavka 2 tega člena za poseben pas v naslednjih primerih:

(a)

v obsegu, ki ga upravičuje omejitev uporabe tega pasu na podlagi cilja v splošnem interesu iz točke (a) ali (d) člena 45(5);

(b)

zaradi nerešenih vprašanj v okviru čezmejne koordinacije s tretjimi državami, katere posledica je škodljivo motenje, pod pogojem, da je, kadar je to primerno, prizadeta država članica zahtevala pomoč Unije v skladu s členom 28(5);

(c)

zaradi zaščite nacionalne varnosti in obrambe ali

(d)

zaradi višje sile.

Zadevna država članica tak odlog preveri vsaj enkrat vsaki dve leti.

4.   Država članica lahko odloži rok iz odstavka 2 za poseben pas v potrebnem obsegu ter za največ 30 mesecev zaradi:

(a)

nerešenih vprašanj v okviru čezmejne koordinacije med državami članicami, katere posledica je škodljivo motenje, pod pogojem, da prizadeta država članica pravočasno sprejme vse potrebne ukrepe v skladu s členom 28(3) in (4);

(b)

potrebe, da zagotovi, in kompleksnosti zagotavljanja tehnične migracije obstoječih uporabnikov tega pasu.

5.   Zadevna država članica o odlogu iz odstavka 3 ali 4 pravočasno obvesti druge države članice in Komisijo ter navede razloge zanj.

Člen 54

Koordinirani časovni načrt dodelitve posebnih pasov 5G

1.   Kadar je to potrebno za uvedbo 5G, države članice za prizemne sisteme, ki lahko zagotavljajo brezžične širokopasovne storitve, do 31. decembra 2020 sprejmejo vse ustrezne ukrepe, s katerimi:

(a)

reorganizirajo in omogočijo uporabo dovolj velikih blokov pasu med 3,4 in 3,8 GHz;

(b)

omogočijo uporabo vsaj 1 GHz pasu med 24,25 in 27,5 GHz, pod pogojem, da obstajajo jasni dokazi, da obstaja povpraševanje na trgu in ni znatnih ovir za migracijo obstoječih uporabnikov ali sprostitev pasu.

2.   Vendar lahko države članice podaljšajo rok iz odstavka 1 tega člena v skladu s členom 45(3), ali členom 53(2), (3) ali (4), kadar je to upravičeno.

3.   Ukrepi, sprejeti na podlagi odstavka 1 tega člena, morajo biti v skladu s harmoniziranimi pogoji, določenimi s tehničnimi izvedbenimi ukrepi v skladu s členom 4 Odločbe 676/2002/ES.

Člen 55

Postopek za omejitev števila pravic uporabe, ki se podelijo za radiofrekvenčni spekter

1.   Brez poseganja v člen 53, kadar država članica sklene, da pravica uporabe radiofrekvenčnega spektra ne more biti predmet splošne odobritve, in razmišlja o omejitvi števila pravic uporabe, ki se podelijo za radiofrekvenčni spekter, med drugim:

(a)

jasno navede razloge za omejitev pravic uporabe, zlasti tako, da skrbno pretehta potrebo po doseganju kar največjih koristi za uporabnike in spodbujanju razvoja konkurence, ter pregledovati, kot je ustrezno, omejitve v rednih intervalih oziroma na razumno zahtevo zadevnih podjetij;

(b)

da vsem zainteresiranim stranem, vključno z uporabniki in potrošniki, priložnost, da v skladu s členom 23 prek javnega posvetovanja izrazijo svoja stališča o vsaki omejitvi.

2.   Kadar država članica sklene, da je število pravic uporabe treba omejiti, jasno določi in navede razloge za cilje, ki naj bi se dosegli s konkurenčnim ali primerljivim izbirnim postopkom na podlagi tega člena, ter jih po možnosti količinsko opredeli, pri čemer ustrezno upošteva potrebo po izpolnitvi nacionalnih ciljev in ciljev notranjega trga. Cilji, ki jih lahko države članice določijo, da bi pripravile poseben izbirni postopek, so ob spodbujanju konkurence omejeni tudi na enega ali več od naslednjih ciljev:

(a)

spodbujanje pokritosti;

(b)

zagotavljanje potrebne kakovosti storitev;

(c)

spodbujanje učinkovite uporabe radiofrekvenčnega spektra, tudi z upoštevanjem pogojev, ki so vezani na pravice uporabe in višine pristojbin;

(d)

spodbujanje inovacij in razvoja podjetij.

Nacionalni regulativni ali drugi pristojni organ jasno opredeli in utemelji izbiro izbirnega postopka, vključno z morebitno predhodno fazo za dostop do izbirnega postopka. Prav tako jasno navede rezultat katere koli povezane ocene konkurenčnih, tehničnih in gospodarskih razmer na trgu ter razloge za morebitno uporabo in izbiro ukrepov na podlagi člena 35.

3.   Države članice objavijo vsako odločitev o izbranem izbirnem postopku in povezanih pravilih z jasno navedbo razlogov za to. Prav tako objavijo pogoje, vezane na pravice uporabe.

4.   Po določitvi izbirnega postopka države članice pozovejo k predložitvi vlog za podelitev pravic uporabe.

5.   Kadar država članica sklene, da se lahko podelijo dodatne pravice uporabe radiofrekvenčnega spektra ali kombinacija splošne odobritve in individualnih pravic uporabe, ta sklep objavi in začne postopek za podelitev takih pravic.

6.   Kadar je treba omejiti podeljevanje pravic uporabe radiofrekvenčnega spektra, države članice podelijo take pravice na podlagi izbirnih meril in izbirnega postopka, ki morajo biti objektivni, pregledni, nediskriminatorni in sorazmerni. Pri vseh izbirnih merilih je treba upoštevati uresničitev ciljev in zahtev iz členov 3, 4, 28 in 45.

7.   Kadar morajo države članice uporabiti konkurenčne ali primerjalne izbirne postopke, lahko podaljšajo najdaljši rok šest tednov iz člena 48(6) za toliko časa, kot je potrebno, vendar največ za osem mesecev, da za vse zainteresirane strani zagotovijo pravične, primerne, odprte in pregledne postopke, za katere veljajo posebni časovni načrti, določeni na podlagi člena 53.

Ti roki ne posegajo v noben veljavni mednarodni sporazum v zvezi z uporabo radiofrekvenčnega spektra in satelitsko koordinacijo.

8.   Ta člen ne posega v prenos pravic uporabe radiofrekvenčnega spektra v skladu s členom 51.

POGLAVJE IV

Postavitev in uporaba brezžične omrežne opreme

Člen 56

Dostop do radijskih lokalnih omrežij

1.   Pristojni organi dovolijo, da se dostop do javnih elektronskih komunikacijskih omrežij zagotovi prek RLAN ter da se za to uporabi harmonizirani radiofrekvenčni spekter, za kar se uporabljajo samo veljavni pogoji za splošno odobritev v zvezi z uporabo radiofrekvenčnega spektra iz člena 46(1).

Kadar tako zagotavljanje ni del gospodarske dejavnosti ali je pomožna dejavnost za drugo gospodarsko dejavnost ali javno storitev, ki ni odvisna od prenosa signalov po takih omrežjih, podjetje, javni organ ali končni uporabnik, ki zagotavljajo tak dostop, niso podrejeni splošni odobritvi za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev v skladu s členom 12 niti zanje ne veljajo obveznosti v zvezi s pravicami končnih uporabnikov v skladu z naslovom II dela III ali obveznosti medsebojne povezave njihovih omrežij v skladu s členom 61(1).

2.   Uporablja se člen 12 Direktive 2000/31/ES.

3.   Pristojni organi ponudnikom javnih elektronskih komunikacijskih omrežij ali javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ne preprečujejo, da javnosti prek RLAN, ki se lahko nahajajo v prostorih končnih uporabnikov, dovolijo dostop do svojih omrežij, če izpolnjujejo veljavne pogoje za splošno odobritev in se je s tem predhodno strinjal končni uporabnik.

4.   V skladu zlasti s členom 3(1) Uredbe (EU) 2015/2120 pristojni organi zagotovijo, da ponudniki javnih elektronskih komunikacijskih omrežij ali javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev končnim uporabnikom enostransko ne omejijo ali preprečijo:

(a)

dostopanja do RLAN, ki jih zagotavljajo tretje strani, po lastni izbiri ali

(b)

da drugim končnim uporabnikom prek RLAN dovolijo vzajemno ali splošnejše dostopanje do omrežij takih ponudnikov, tudi na podlagi pobud tretjih strani, ki združujejo RLAN različnih končnih uporabnikov in zagotavljajo, da so javno dostopna.

5.   Pristojni organi ne omejijo ali preprečijo končnim uporabnikom, da drugim končnim uporabnikom dovolijo vzajemni ali drugačen dostop do svojih RLAN, tudi na podlagi pobud tretjih strani, ki združujejo RLAN različnih končnih uporabnikov in zagotavljajo, da so javno dostopna.

6.   Pristojni organi neupravičeno ne omejujejo zagotavljanja javnega dostopa do RLAN:

(a)

s strani organov javnega sektorja ali na javnih površinah v bližini prostorov, ki jih zasedajo taki organi javnega sektorja, kadar je tako zagotavljanje pomožna dejavnost za javne storitve, ki se zagotavljajo v navedenih prostorih;

(b)

s pobudami nevladnih organizacij ali organov javnega sektorja za združitev in zagotavljanje vzajemne ali splošnejše dostopnosti RLAN različnih končnih uporabnikov, kadar je ustrezno tudi RLAN, do katerih se javni dostop zagotavlja v skladu s točko (a).

Člen 57

Postavitev in obratovanje maloobmočnih brezžičnih dostopovnih točk

1.   Pristojni organi neupravičeno ne omejujejo postavitve maloobmočnih brezžičnih dostopovnih točk. Države članice si prizadevajo zagotoviti, da so vsa pravila, ki urejajo postavitev maloobmočnih brezžičnih dostopovnih točk, usklajena na nacionalni ravni. Taka pravila se objavijo preden se začnejo uporabljati.

Pristojni organi za postavitev maloobmočnih brezžičnih dostopovnih točk, ki izpolnjujejo značilnosti, določene v skladu z odstavkom 2, zlasti ne zahtevajo posameznih urbanističnih dovoljenj ali drugih posameznih predhodnih dovoljenj.

Pristojni organi lahko z odstopanjem od drugega pododstavka tega odstavka zahtevajo dovoljenja za postavitev maloobmočnih brezžičnih dostopovnih točk na stavbah ali v krajih z arhitekturno, zgodovinsko ali naravno vrednostjo, ki so zavarovani v skladu z nacionalnim pravom ali, kadar je to potrebno, zaradi javne varnosti. Člen 7 Direktive 2014/61/EU se uporablja za podelitev teh dovoljenj.

2.   Komisija z izvedbenimi akti določi fizične in tehnične značilnosti, kot so največja velikost, teža, in, kadar je primerno, oddajna moč maloobmočnih brezžičnih dostopovnih točk.

Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 118(4).

Prvi tak izvedbeni akt se sprejme do 30. junija 2020.

3.   Ta člen ne posega v bistvene zahteve iz Direktive 2014/53/EU in v režim odobritve za uporabo zadevnega radiofrekvenčnega spektra.

4.   Države članice, po potrebi z uporabo postopkov, sprejetih v skladu z Direktivo 2014/61/EU, zagotovijo, da imajo operaterji pravico dostopa do vse fizične infrastrukture, ki je pod nadzorom nacionalnih, regionalnih ali lokalnih javnih organov in je tehnično primerna za namestitev maloobmočnih brezžičnih dostopovnih točk ali potrebna za povezovanje takih dostopovnih točk s hrbteničnim omrežjem, vključno s cestno opremo, kot so ulične svetilke, prometni znaki, semaforji, panoji, postajališča za avtobuse in tramvaje ter postaje podzemne železnice. Javni organi ugodijo vsem razumnim zahtevam za dostop na podlagi preglednih, poštenih, razumnih in nediskriminatornih pogojev, ki so javno objavljeni v okviru enotne informacijske točke.

5.   Brez poseganja v poslovne sporazume se za postavitev maloobmočnih brezžičnih dostopovnih točk ne zaračunavajo nobene pristojbine ali dajatve, višje od upravnih pristojbin v skladu s členom 16.

Člen 58

Tehnični predpisi o elektromagnetnih poljih

Postopki iz Direktive (EU) 2015/1535 se uporabljajo za vse osnutke ukrepov države članice, ki bi za postavitev maloobmočnih brezžičnih dostopovnih točk v zvezi z elektromagnetnimi polji naložila drugačne zahteve, kot so določene v Priporočilu št. 1999/519/ES.

NASLOV II

DOSTOP

POGLAVJE I

Splošne določbe, načela dostopa

Člen 59

Splošni okvir za dostop in medomrežno povezovanje

1.   Države članice zagotovijo, da ni omejitev, ki bi preprečevale podjetjem v eni državi članici ali v različnih državah članicah, da v skladu s pravom Unije sklepajo medsebojne sporazume o tehnični in komercialni ureditvi dostopa ali medomrežnega povezovanja. Podjetje, ki zaprosi za dostop ali medomrežno povezovanje, ne potrebuje pooblastila za obratovanje v državi članici, v kateri je bila vložena zahteva za dostop ali medomrežno povezovanje, če v tej državi članici ne izvaja storitev in ne upravlja omrežja.

2.   Brez poseganja v člen 114 države članice ne ohranijo zakonov ali drugih predpisov, ki od podjetij zahtevajo, da pri odobritvi dostopa ali medomrežnega povezovanja različnim podjetjem ponudijo različne pogoje za enakovredne storitve, ali ukrepov, ki jim nalagajo obveznosti, ki niso povezane z dejanskimi storitvami dostopa in medomrežnega povezovanja brez poseganja v pogoje, določene v Prilogi I.

Člen 60

Pravice in obveznosti podjetij

1.   Operaterji javnih elektronskih komunikacijskih omrežij imajo pravico in, kadar tako zahtevajo druga podjetja, ki so za to pooblaščena v skladu s členom 15, obveznost, da se medsebojno pogajajo o medomrežnem povezovanju z namenom zagotoviti javno dostopne elektronske komunikacijske storitve, s čimer se zagotovi interoperabilnost storitev po vsej Uniji. Operaterji drugim podjetjem ponudijo dostop in medomrežno povezovanje pod pogoji, skladnimi z obveznostmi, ki jih naloži nacionalni regulativni organ na podlagi členov 61, 62 in 68.

2.   Brez poseganja v člen 21 države članice zahtevajo, da podjetja, ki pridobijo informacije od drugega podjetja pred, med in po pogajanjih o ureditvi dostopa ali medomrežnega povezovanja, te informacije uporabijo samo za namen, za katerega so jih dobile, in vedno spoštujejo zaupnost poslanih ali shranjenih informacij. Ta podjetja prejete informacije ne smejo pošiljati nobeni drugi stranki, zlasti pa ne drugim oddelkom, podružnicam ali partnerjem, za katere bi take informacije lahko pomenile konkurenčno prednost.

3.   Države članice lahko določijo, da pogajanja izvajajo nevtralni posredniki, če je to potrebno zaradi konkurenčnih pogojev.

POGLAVJE II

Dostop in medomrežno povezovanje

Člen 61

Pooblastila in odgovornosti nacionalnih regulativnih in drugih pristojnih organov v zvezi z dostopom in medomrežnim povezovanjem

1.   Nacionalni regulativni organi ali drugi pristojni organi v primerih iz točk (b) in (c) odstavka 2 tega člena, pri izpolnjevanju ciljev iz člena 3 spodbujajo in, kadar je primerno, zagotovijo primeren dostop in medomrežno povezovanje ter interoperabilnost storitev v skladu s to direktivo, svojo pristojnost pa izvajajo na način, ki pospešuje učinkovitost, trajnostno konkurenco, postavitev zelo visokozmogljivih omrežij, učinkovite naložbe in inovacije, končnim uporabnikom pa omogoča največje možne koristi.

Pripravijo smernice in javno objavijo postopke, ki se uporabljajo za pridobitev dostopa in medomrežnega povezovanja, ter s tem zagotovijo, da lahko mala in srednja podjetja ter operaterji z omejenim geografskim dosegom izkoristijo prednosti, ki jih prinašajo naložene obveznosti.

2.   Nacionalni regulativni organi ali drugi pristojni organi v primerih iz točk (b) in (c) tega odstavka lahko brez poseganja v ukrepe, ki bi lahko bili sprejeti v skladu s členom 68 v zvezi s podjetji, ki so določena kot podjetja s pomembno tržno moč, naložijo zlasti:

(a)

v obsegu, ki je potreben za zagotovitev povezljivosti med koncema, obveznosti za podjetja, za katera velja splošna odobritev in ki nadzorujejo dostop do končnih uporabnikov, vključno v utemeljenih primerih z obveznostjo medomrežnega povezovanja njihovih omrežij, kadar to še ni bilo storjeno;

(b)

v utemeljenih primerih ter v obsegu, ki je za to potreben, obveznosti za podjetja, za katera velja splošna odobritev in ki nadzorujejo dostop do končnih uporabnikov, da naredijo svoje storitve interoperabilne;

(c)

v utemeljenih primerih, kadar je ogrožena povezljivost med koncema med končnimi uporabniki zaradi nezadostne interoperabilnosti med medosebnimi komunikacijskimi storitvami, ter v obsegu, ki je potreben za zagotovitev povezljivosti med koncema med končnimi uporabniki, obveznosti za relevantne ponudnike medosebnih komunikacijskih storitev, neodvisnih od številke, ki dosegajo znatno raven pokritosti in uporabnikov, da zagotovijo interoperabilnost svojih storitev;

(d)

obveznosti za operaterje, da zagotovijo dostop do drugih zmogljivosti iz dela II Priloge II pod pravičnimi, primernimi in nediskriminatornimi pogoji, v obsegu, ki je potreben, da se končnim uporabnikom zagotovi dostopnost do storitev razširjanja digitalnih radijskih in televizijskih programov in povezanih dopolnilnih storitev, ki jih je določila država članica.

Obveznosti iz točke (c) prvega pododstavka se naložijo le:

(i)

v obsegu, ki je potreben za zagotovitev interoperabilnosti medosebnih komunikacijskih storitev, in lahko vključuje sorazmerne obveznosti za ponudnike teh storitev, da objavijo ter organom in drugim ponudnikom dovolijo uporabo, spremembo in razširjanje ustreznih informacij, ali da uporabljajo in uresničujejo standarde ali specifikacije iz člena 39(1) ali druge ustrezne evropske ali mednarodne standarde;

(ii)

kadar je Komisija po posvetovanju z BEREC-om in ob upoštevanju, v največji možni meri, njegovega mnenja ugotovila, da je občutno ogrožena povezljivost med koncema med končnimi uporabniki po vsej Uniji ali v vsaj treh državah članicah, in sprejela izvedbene ukrepe, v katerih je opredelila naravo in področje uporabe obveznosti, ki se lahko naložijo.

Izvedbeni ukrepi iz točke (ii) drugega pododstavka se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 118(4).

3.   Brez poseganja v odstavka 1 in 2 lahko nacionalni regulativni organi na utemeljeno zahtevo zlasti naložijo obveznosti odobritve dostopa do napeljav in kablov ter pripadajočih zmogljivosti znotraj stavb ali do prve koncentracijske ali razdelilne točke, ki jo določi nacionalni regulativni organ, kadar je ta točka zunaj stavbe. Kadar je to utemeljeno iz razloga, da bi bilo podvajanje takih omrežnih elementov gospodarsko neučinkovito ali fizično neizvedljivo, se take obveznosti lahko naložijo ponudnikom elektronskih komunikacijskih omrežij ali lastnikom takšnih napeljav in kablov ter pripadajočih zmogljivosti, kadar ti lastniki niso ponudniki elektronskih komunikacijskih omrežij. Naloženi pogoji dostopa lahko vključujejo posebna pravila o dostopu do takih omrežnih elementov ter pripadajočih zmogljivosti in pripadajočih storitev, o preglednosti in nediskriminaciji ter o porazdelitvi stroškov dostopa, ki so po potrebi prilagojeni, da se upoštevajo dejavniki tveganja.

Kadar nacionalni regulativni organ, ki po potrebi upošteva obveznosti, ki nastanejo na podlagi analize upoštevnega trga, ugotovi, da obveznosti, naložene v skladu s prvim pododstavkom, ne odpravljajo v zadostni meri velikih in stalnih gospodarskih in fizičnih ovir za podvajanje, ki so vzrok za obstoječe ali porajajoče se razmere na trgu, ki znatno omejujejo konkurenčne izide za končne uporabnike, lahko pod pravičnimi in primernimi pogoji razširi naložitev takih obveznosti dostopa prek prve koncentracijske ali razdelilne točke na točko, za katero ugotovi, da je najbližje končnim uporabnikom in lahko gosti zadostno število povezav končnih uporabnikov ter je tržno donosna za učinkovite prosilce za dostop. Nacionalni regulativni organ pri določitvi obsega razširitve prek prve koncentracijske ali razdelilne točke upošteva, v najve