2.5.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

L 112/1

(1)

Uredba Sveta (ES) št. 91/2003 (3) je bila večkrat bistveno spremenjena (4). Glede na nove spremembe bi bilo treba zaradi jasnosti navedeno uredbo prenoviti.

(2)

Železnice so pomemben del prometnega omrežja v Uniji.

(3)

Komisija potrebuje statistične podatke o prevozu blaga in potnikov po železnici za spremljanje in razvoj skupne prometne politike ter tistih delov regionalne politike in politike vseevropskega omrežja, ki zadevajo promet.

(4)

Statistični podatki o varnosti v železniškem prometu so tudi potrebni, ker Komisiji omogočajo pripravo in spremljanje dejavnosti Unije na področju prometne varnosti. Agencija Evropske unije za železnice zbira podatke o nesrečah v skladu s Prilogo I k Direktivi 2004/49/ES Evropskega parlamenta in Sveta (5) glede skupnih varnostnih kazalnikov in skupnih metod za izračun stroškov nesreč.

(5)

Statistični podatki o železniškem prevozu na ravni Unije so prav tako potrebni za izpolnjevanje nalog spremljanja, predvidenih v členu 15 Direktive 2012/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta (6).

(6)

Statistične podatke na ravni Unije o vseh načinih prevoza bi bilo treba zbrati v skladu s skupnimi koncepti in standardi, s ciljem doseči najboljšo možno primerljivost med različnimi načini prevoza.

(7)

Pomembno je preprečiti podvajanje dela in optimizirati uporabo obstoječih informacij, ki se lahko uporabijo za statistične namene. Zato in da bi državljanom Unije in drugim deležnikom zagotovili lahko dostopne in uporabne informacije o varnosti železniškega prevoza in interoperabilnosti železniškega sistema, vključno z železniško infrastrukturo, bi bilo treba med službami Komisije in ustreznimi subjekti, tudi na mednarodni ravni, skleniti ustrezne sporazume o sodelovanju pri statističnih dejavnostih.

(8)

Pri pripravi evropske statistike bi bilo treba vzpostaviti ravnotežje med potrebami uporabnikov in obremenitvijo dajalcev podatkov.

(9)

Komisija v poročilu Evropskemu parlamentu in Svetu o svojih izkušnjah, pridobljenih pri uporabi Uredbe (ES) št. 91/2003, navaja, da bo dolgoročni razvoj verjetno povzročil opustitev ali poenostavitev podatkov, že zbranih v okviru navedene uredbe, in da je namen skrajšati obdobje posredovanja podatkov za letne podatke o potnikih v železniškem prometu. Komisija bi morala še naprej redno pripravljati poročila o izvajanju te uredbe.

(10)

Soobstoj prevoznikov v železniškem prometu v javni in zasebni lasti, ki delujejo na trgu komercialnega železniškega prevoza, zahteva izrecno določitev statističnih podatkov, ki jih bodo pošiljali vsi prevozniki v železniškem prometu in razširjal Eurostat.

(11)

Ker cilja te uredbe, in sicer oblikovanja skupnih statističnih standardov, ki omogočajo pripravo harmoniziranih podatkov in ki jih je treba izvajati v vsaki državi članici pod nadzorom organov in institucij, pristojnih za pripravo uradnih statistik, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(12)

Uredba (ES) št. 223/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (7) o evropski statistiki predstavlja referenčni okvir za določbe te uredbe.

(13)

Da bi se upošteval nov razvoj v državah članicah, hkrati pa bi se ohranila harmonizirano zbiranje podatkov o železniškem prometu v Uniji in visoka kakovost podatkov, ki jih posredujejo države članice, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije sprejme akte v zvezi s spremembami te Uredbe, potrebnimi zaradi prilagoditve tehničnih opredelitev in dodajanja novih tehničnih opredelitev. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (8). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(14)

Komisija bi morala zagotoviti, da se s temi delegiranimi akti državam članicam ali dajalcem podatkov ne naloži znatnega dodatnega bremena.

(15)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te Uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila glede določitve informacij, ki jih je treba predložiti za poročila o kakovosti in primerljivosti rezultatov, ter glede pogojev, v skladu s katerimi Komisija (Eurostat) razširja rezultate. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (9).

(16)

Opravljeno je bilo posvetovanje z Odborom za evropski statistični sistem –

(a)

prevoznike v železniškem prometu, ki poslujejo v celoti ali predvsem v industrijskih in podobnih objektih, vključno s pristanišči;

(b)

prevoznike v železniškem prometu, ki opravljajo predvsem lokalne turistične storitve, kot so ohranjene zgodovinske parne železnice.

(1)

„država poročevalka“ pomeni državo članico, ki pošilja podatke Eurostatu;

(2)

„nacionalni organi“ pomenijo nacionalne statistične inštitute in druge organe, ki so v vsaki državi članici pristojni za pripravo evropskih statističnih podatkov;

(3)

„železnica“ pomeni komunikacijsko linijo sestavljeno iz tirov, ki je namenjena izključno železniškim vozilom;

(4)

„železniško vozilo“ pomeni premično opremo, ki se premika izključno po tirihna lastni pogon (vlečna vozila) ali je vlečena (potniški vagoni, vagoni potniških garnitur in tovorni vagoni);

(5)

„prevoznik v železniškem prometu“ pomeni vsakega javnega ali zasebnega prevoznika, ki zagotavlja prevoz blaga in/ali potnikov po železnici. Prevozniki, ki zagotavljajo prevoz potnikov z metrojem, tramvajem in/ali lahko železnico so izključeni;

(6)

„železniški prevoz blaga“ pomeni prevoz blaga ob uporabi železniških vozil med krajem nakladanja in krajem razkladanja;

(7)

„železniški prevoz potnikov“ pomeni prevoz potnikov ob uporabi železniških vozil med krajem vstopa in krajem izstopa. Prevoz potnikov z metrojem, tramvajem in/ali lahko železnico je izključen;

(8)

„metro“ (znan tudi pod imenom „podzemeljska železnica“) pomeni elektrificirano železnico za prevoz potnikov, za velik obseg prometa, z lastno traso, sestavljena iz več vagonov, z lastnostmi kot so visoka hitrost in hitro pospeševanje, kompleksne signalne naprave kakor tudi odsotnost nivojskih prehodov, kar omogoča visoko frekvenco vlakov in obremenitev perona. Značilnost metroja so tudi pogoste postaje, v medsebojni razdalji od 700 do 1 200 metrov. „Visoka hitrost“ se nanaša na primerjavo s tramvaji in lahko železnico in tukaj pomeni približno 30 do 40 km/h na krajših razdaljah in 40 do 70 km/h na daljših razdaljah;

(9)

„tramvaj“ pomeni cestno vozilo za prevoz potnikov, namenjeno prevozu več kot devet oseb (vključno z voznikom), povezano z električnimi vodniki ali na dizelski motorni pogon, ki vozi po tiru;

(10)

„lahka železnica“ pomeni železnico za prevoz potnikov, na kateri se pogosto uporabljajo elektrificirana tirna vozila, ki obratujejo samostojno ali v kratkih vlakovnih kompozicijah na fiksnih dvotirnih progah. Med postajami/postajališči je običajno krajša razdalja od 1 200 metrov. V primerjavi z metrojem ima lahka železnica lažjo konstrukcijo, namenjena je manjšemu obsegu prometa in običajno vozi z nižjo hitrostjo. Včasih je težko z natančnostjo razlikovati lahko železnico od tramvaja; tramvaji običajno niso ločeni od cestnega prometa, medtem ko je lahka železnica lahko ločena od drugih sistemov;

(11)

„notranji prevoz“ pomeni železniški prevoz med dvema krajema v državi poročevalki (kraj nakladanja/vstopa in kraj razkladanja/izstopa). Vključuje lahko tranzitni prevoz prek druge države;

(12)

„mednarodni prevoz“ pomeni železniški prevoz med krajem (nakladanja/vstopa ali razkladanja/izhoda) v državi poročevalki in krajem (nakladanja/vstopa ali razkladanja/izstopa) v drugi državi;

(13)

„tranzit“ pomeni železniški prevoz prek države poročevalke med dvema krajema (kraj nakladanja/vstopa in kraj razkladanja/izstopa) zunaj države poročevalke. Prevozi, ki vključujejo nakladanje/vstop ali razkladanje/izstop blaga/potnikov na meji države poročevalke z ene vrste prevoza na drugo vrsto prevoza se ne štejejo kot tranzit;

(14)

„potnik v železniškem prometu“ pomeni vsako osebo, razen vlakovnega osebja, ki opravi vožnjo po železnici. V statistične podatke o nesrečah so vključeni potniki, ki vstopajo na premikajoči vlak ali izstopajo s premikajočega vlaka;

(15)

„število potnikov“ pomeni število voženj potnikov v železniškem prometu, pri čemer je vsaka vožnja opredeljena kot premik s kraja vstopa do kraja izstopa s prestopanjem z enega tirnega vozila na drugega ali brez takšnega prestopanja. Kadar potniki uporabljajo prevoze več kot enega prevoznika v železniškem prometu, se jih, če je mogoče, ne sme šteti več kot enkrat;

(16)

„potniški km“ pomeni mersko enoto, ki predstavlja prevoz enega potnika v železniškem prometu na razdalji en kilometer. Upošteva se samo razdalja na nacionalnem ozemlju države poročevalke;

(17)

„masa“ pomeni količino blaga v tonah (1 000 kilogramov). Teža, ki jo je treba upoštevati, vključuje poleg teže blaga v prevozu, tudi težo embalaže, taro težo zabojnikov, zamenljivih tovorišč, palet, kakor tudi težo cestnih vozil, ki so v prevozu po železnici v okviru kombiniranega prevoza. Kadar se pri prevozu blaga uporablja storitve več kot enega prevoznika v železniškem prometu, se teža blaga, če je mogoče, ne šteje več kot enkrat;

(18)

„tonski km“ pomeni mersko enoto za prevoz blaga, ki predstavlja prevoz ene tone (1 000 kilogramov) blaga po železnici na razdalji en kilometer. Upošteva se samo razdalja na nacionalnem ozemlju države poročevalke;

(19)

„vlak“ pomeni eno ali več železniških vozil, ki jih vleče ena ali več lokomotiv ali motornih garnitur, ali eno motorno garnituro, ki vožnjo opravlja sam pod določeno številko ali posebno označbo od začetne fiksne točke do končne fiksne točke. Prazna lokomotiva, t.j. lokomotiva, ki opravlja vožnjo sama, se ne šteje kot vlak;

(20)

„vlakovni km“ pomeni mersko enoto, ki predstavlja vožnjo vlaka v razdalji en kilometer. Razdalja, ki se uporablja, je dejanska razdalja opravljene vožnje, če je na voljo, sicer se uporablja standardna razdalja omrežja med odhodnim in namembnim krajem. Upošteva se samo razdalja na nacionalnem ozemlju države poročevalke;

(21)

„vlakovna pošiljka“ pomeni vsako pošiljko, sestavljeno iz ene vagonske pošiljke ali več vagonskih pošiljk, ki je v istem času od istega pošiljatelja z iste postaje odposlana brez menjave vlakovne kompozicije na isto namensko postajo na naslov istega prejemnika;

(22)

„vagonska pošiljka“ pomeni vsako pošiljko blaga, za katero se zahteva izključna uporaba vagona, ne glede na to ali se zapolnjena kapaciteta uporabi ali ne;

(23)

„TEU (Twenty-foot Equivalent Unit)“ pomeni standardno enoto, ki temelji na zabojniku ISO, dolžine 20 čevljev (6,10 m), ki se uporablja za statistično mero prometnega pretoka ali prometnih zmogljivosti. En standardni zabojnik ISO, serije 1, velikosti 40 čevljev, ustreza 2 TEU. Zamenljiva tovorišča, velikosti manj kot 20 čevljev ustrezajo 0,75 TEU, velikosti med 20 in 40 čevlji ustrezajo 1,5 TEU in velikosti nad 40 čevljev ustrezajo 2,25 TEU.

(a)

letni statistični podatki o prevozu blaga — podrobno poročilo (Priloga I);

(b)

letni statistični podatki o prevozu potnikov — podrobno poročilo (Priloga II);

(c)

četrtletni statistični podatki o prevozu blaga in potnikov (Priloga III);

(d)

regionalni statistični podatki o prevozu blaga in potnikov (Priloga IV);

(e)

statistični podatki o prometnih tokovih v železniškem omrežju (Priloga V).

(a)

skupni obseg prepeljanega blaga znaša vsaj 200 000 000 tonskih km ali vsaj 500 000 ton;

(b)

skupni obseg prepeljanih potnikov znaša vsaj 100 000 000 potniških km.

(a)

obveznih raziskovanj;

(b)

upravnih podatkov, vključno s podatki, ki jih zberejo nadzorni organi, zlasti tovornega lista za železniški tovor, če je na voljo;

(c)

postopkov statističnih ocen;

(d)

podatkov, ki jih pošljejo poklicna združenja na železniškem področju;

(e)

priložnostnih študij.

(a)

ocenijo koristi, ki so jih Unija, države članice in dajalci ter uporabniki statističnih informacij pridobili s pripravljenimi statističnimi podatki, glede na njihove stroške;

(b)

ocenijo kakovost posredovanih podatkov, metode zbiranja podatkov in kakovost pripravljenih statističnih podatkov.

2.5.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

L 112/19

(1)

Tarife, ki se uporabljajo za čezmejne pakete in druge poštne pošiljke za pošiljatelje majhnih količin, zlasti za mala in srednja podjetja (MSP) ter posameznike, so še vedno razmeroma visoke. To ima neposreden negativni vpliv na uporabnike, ki iščejo storitve čezmejne dostave paketov, zlasti v okviru elektronskega trgovanja.

(2)

V členu 14 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) je poudarjeno mesto, ki ga imajo storitve splošnega gospodarskega interesa, kot so poštne storitve, v okviru skupnih vrednot Unije, poudarjena pa je tudi njihova vloga pri pospeševanju socialne in teritorialne kohezije. V njem je navedeno tudi, da je treba delovanje takšnih storitev zagotoviti na podlagi načel in pogojev, ki jim omogočajo izpolnjevanje njihovih nalog.

(3)

V Protokolu št. 26 o storitvah splošnega pomena, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji (PEU) in PDEU, je dodatno poudarjeno, da skupne vrednote Unije glede storitev splošnega gospodarskega pomena v smislu člena 14 PDEU vključujejo razlike pri potrebah in željah uporabnikov, ki lahko izvirajo iz različnih geografskih, socialnih ali kulturnih okoliščin, ter visoko raven kakovosti, varnosti in cenovne dostopnosti, enako obravnavo ter spodbujanje splošnega dostopa in pravic uporabnikov.

(4)

Člen 169(1) in točka (a) člena 169(2) PDEU določata, da Unija prispeva k doseganju visoke ravni varstva potrošnikov z ukrepi, sprejetimi na podlagi člena 114 PDEU.

(5)

Med državami članicami obstajajo bistvene razlike, kar zadeva pristojnosti, prenesene na nacionalne regulativne organe, v zvezi s spremljanjem trga in regulativnim nadzorom izvajalcev storitev dostave paketov. Nekateri organi lahko na primer od izvajalcev uspešno zahtevajo ustrezne informacije o cenah. Obstoj takšnih razlik je bil potrjen v skupnem poročilu, ki sta ga pripravila Organ evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije in Evropska skupina regulativnih organov za poštne storitve in v katerem je bilo ugotovljeno, da nacionalni regulativni organi potrebujejo ustrezna regulativna pooblastila za posredovanje in da taka pooblastila očitno ne obstajajo v vseh državah članicah. Navedene razlike povzročajo dodatna upravna bremena in stroške za zagotavljanje skladnosti za izvajalce storitev dostave paketov, ki poslujejo čezmejno. Zato navedene razlike pomenijo oviro za čezmejno opravljanje storitev dostave paketov in tako neposredno vplivajo na delovanje notranjega trga.

(6)

Zaradi mednarodnega značaja poštnega sektorja in sektorja dostave paketov je za dobrobit uporabnikov in okolja ter za razširitev tržnih priložnosti za podjetja pomemben nadaljnji razvoj evropskih in mednarodnih tehničnih standardov. Poleg tega uporabniki pogosto poročajo o težavah s kakovostjo storitev pri pošiljanju, prejemanju ali vračanju čezmejnih paketov. Zato so enako potrebne nadaljnje izboljšave tako kakovosti standardov storitev kot interoperabilnosti storitev čezmejne dostave paketov. Obema bi bilo treba dati prednost v skladu z Direktivo 97/67/ES Evropskega parlamenta in Sveta (3), in sicer s pomočjo Evropskega odbora za standardizacijo in drugače. Prav tako je treba doseči večji napredek pri povečanju učinkovitosti storitev, pri čemer bi bilo zlasti treba upoštevati interese uporabnikov.

(7)

Standardizacija poštnih storitev in izboljšanje kakovosti storitev v podporo Direktivi 97/67/ES sta strateški prednostni nalogi Unije, ki bi ju bilo treba nadaljevati. Tehnična standardizacija je nujna za spodbujanje interoperabilnosti državnih omrežij in za obstoj učinkovite univerzalne storitve. Avgusta leta 2016 je Komisija Evropskemu odboru za standardizacijo izdala četrto zahtevo za standardizacijo, da bi oblikoval delovni program in avgusta leta 2020 podal končno poročilo (4). Navedeni delovni program bi moral zlasti upoštevati interese uporabnikov in okoljske vidike ter učinkovitost in prispevati k oblikovanju enotnega digitalnega trga v Uniji.

(8)

Trg za storitve čezmejne dostave paketov je raznolik, kompleksen in konkurenčen, z različnimi ponudniki, ki ponujajo različne storitve in cene glede na težo, velikost in obliko poslanih paketov, pa tudi glede na namembni kraj, storitve z dodano vrednostjo, kot so sistemi sledljivosti, in število poslanih paketov. V številnih državah članicah izvajalci univerzalne storitve nimajo večinskega deleža na trgu dostave paketov. Zaradi navedene raznolikosti potrošniki in uporabniki težko primerjajo storitve dostave paketov, ki jih ponujajo različni ponudniki, tako v smislu kakovosti kot cene, saj pogosto niso seznanjeni z obstojem različnih možnosti dostave paketov za podobne storitve pri čezmejnem spletnem trgovanju. Zlasti bi morali olajšati dostop MSP ter posameznikov do teh informacij. Poleg tega mali in srednji trgovci težave pri dostavi opredeljujejo kot oviro pri čezmejni prodaji.

(9)

Za izboljšanje storitev čezmejne dostave paketov, zlasti za posameznike ter mikro in mala podjetja, tudi tista na oddaljenih ali redko poseljenih območjih, ter za invalide in osebe z zmanjšano mobilnostjo, je treba izboljšati dostopnost in preglednost javnih seznamov tarif za omejen nabor storitev čezmejne dostave paketov. Večja preglednost in možnost enostavne primerjave cen storitev čezmejne dostave po vsej Uniji bi morali spodbuditi znižanje nerazumnih razlik med tarifami in, kadar je to ustrezno, neupravičenih razlik med notranjimi in čezmejnimi tarifami.

(10)

Storitve enokosovnih paketov so del univerzalne storitve v vseh državah članicah in predstavljajo storitve, ki jih posamezniki in mala podjetja najpogosteje uporabljajo. Za nadaljnji razvoj elektronskega trgovanja sta potrebni boljša preglednost in cenovna dostopnost enokosovnih tarif.

(11)

Številna podjetja, ki prodajajo, so prodajala ali so poskusila prodajati prek spleta, menijo, da visoki stroški dostave, skupaj z dragimi pritožbenimi postopki in garancijami predstavljajo težavo. Potrebno je nadaljnje ukrepanje, zlasti da se zagotovi, da bodo lahko MSP ter posamezniki z oddaljenih območij polno izkoristili neprekinjene storitve čezmejne dostave paketov, ki so jim dostopne, ter da se zagotovi, da imajo te storitve razumne cene.

(12)

Izraz „izvajalci univerzalne storitve“ se nanaša na poštne operaterje, ki zagotavljajo univerzalno poštno storitev ali del te storitve znotraj določene države članice. Izvajalci univerzalne storitve, ki delujejo v več kot eni državi članici, bi morali biti uvrščeni med izvajalce univerzalne storitve le v državi članici ali državah članicah, v katerih izvajajo univerzalno poštno storitev.

(13)

Trenutno poštne storitve ureja Direktiva 97/67/ES. Navedena direktiva določa skupna pravila, ki urejajo opravljanje poštnih storitev in univerzalne poštne storitve znotraj Unije. Osredotoča se predvsem, vendar ne izključno, na nacionalne univerzalne storitve in ne obravnava regulativnega nadzora izvajalcev storitev dostave paketov. Nacionalni regulativni organi, ki jih imenujejo države članice, zagotavljajo skladnost z minimalnimi zahtevami glede univerzalne storitve, določenimi v navedeni direktivi. Zato ta uredba, kar zadeva storitve čezmejne dostave paketov, dopolnjuje pravila iz Direktive 97/67/ES. Ta uredba ne posega v pravice in jamstva iz Direktive 97/67/ES, zlasti v zvezi s stalnim zagotavljanjem univerzalne poštne storitve uporabnikom.

(14)

Ta uredba ne spreminja opredelitve poštne pošiljke iz točke 6 člena 2 Direktive 97/67/ES ali opredelitev v nacionalnem pravu na podlagi navedene direktive.

(15)

Ocenjuje se, da 80 % paketov, ki jih danes ustvari elektronsko trgovanje, tehta manj kot dva kilograma in so pogosto obdelani v poštnem toku pisemskih pošiljk. Informacije o teži paketov, ki so dostavljeni drugače, so pomanjkljive. Pomembno je, da so navedene lažje pošiljke predmet te uredbe.

(16)

Za izvajanje te uredbe je pomembno zagotoviti jasno opredelitev paketov, storitev dostave paketov in izvajalcev storitev dostave paketov ter določiti, katere poštne pošiljke so zajete v teh opredelitvah. Domneva se, da poštne pošiljke, debelejše od 20 mm, vsebujejo blago in niso pošiljke korespondence, ne glede na to, ali jih je obravnaval izvajalec univerzalne storitve. Poštne pošiljke, ki vsebujejo samo korespondenco, ne bi smele spadati v obseg storitev dostave paketov. Ta uredba bi morala zato v skladu z ustaljeno prakso zajemati pakete, ki vsebujejo blago s tržno vrednostjo ali brez nje in tehtajo do 31,5 kg, saj povprečen posameznik s težjimi pošiljkami ne more ravnati brez mehanskih pripomočkov, te dejavnosti pa so del sektorja tovornega prometa in logistike.

(17)

Ta uredba bi se morala uporabljati za izvajalce storitev dostave paketov, ki uporabljajo alternativne poslovne modele, na primer tiste, ki temeljijo na sodelovalnem gospodarstvu in platformah za elektronsko trgovanje, če izvajajo vsaj en korak v poštni verigi. Sprejem, usmerjanje in razpošiljanje, vključno s storitvami prevzema, bi bilo treba v skladu z veljavno prakso obravnavati kot storitve dostave paketov, tudi kadar jih opravljajo izvajalci hitre pošte in kurirske službe ter združevalci pošiljk. Sam prevoz, ki se ne opravlja v povezavi s kakšnim od navedenih korakov, bi moral biti izključen iz obsega storitev dostave paketov, tudi če ga opravlja podizvajalec, bodisi v okviru alternativnega poslovnega modela ali zunaj njega, saj se v tem primeru domneva, da je ta dejavnost del prometnega sektorja, razen če zadevno podjetje ali ena od njegovih hčerinskih ali povezanih družb kako drugače spada na področje uporabe te uredbe.

(18)

Ta uredba se ne bi smela uporabljati za podjetja, ki so ustanovljena samo v eni državi članici in ki imajo domačo mrežo za notranjo dostavo le za izpolnjevanje naročil za blago, ki ga prodajo sama v skladu s prodajno pogodbo v smislu točke 5 člena 2 Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta (5). Za podjetja, ki domače mreže za notranjo dostavo uporabljajo tudi za dostavo blaga, ki so ga prodale tretje osebe, bi morala veljati ta uredba.

(19)

Opredeliti bi bilo treba najmanjši nabor zaupnih informacij, ki bi jih bilo treba posredovati nacionalnim regulativnim organom, in postopke, ki jih uporabljajo ti organi, da zagotovijo skladnost s komercialno naravo nacionalnih operaterjev, ter zagotoviti varne poti za sporočanje teh informacij.

(20)

Potrebno je, da nacionalni regulativni organi na podlagi ustreznih postopkov odobritve ali drugih pravnih zahtev poznajo izvajalce storitev dostave paketov, ki so dejavni na trgu, in imajo, za statistične namene, informacije o njih. Zaradi delovno intenzivne narave tega sektorja in za omejitev upravnega bremena za majhne izvajalce storitev dostave paketov, ki so dejavni samo na nacionalnem ali regionalnem trgu, bi bilo treba uporabljati mejno vrednost manj kot 50 oseb na podlagi števila oseb, ki so delale za izvajalca storitve v predhodnem koledarskem letu in so bile vključene v opravljanje storitev dostave paketov v državi članici, v kateri ima izvajalec sedež, razen če ima sedež v več kot eni državi članici. Navedena mejna vrednost je v skladu s Priporočilom Komisije 2003/361/ES (6), odraža delovno intenzivno naravo tega sektorja ter zajema večino trga storitev dostave paketov, zlasti v državah z majhnimi količinami dostavljenih paketov. Ta mejna vrednost bi morala zlasti zajemati osebe, vključene v opravljanje storitev dostave paketov, kot so zaposleni za polni in krajši delovni čas, zaposleni za določen čas in samozaposleni, ki delajo za ponudnika storitev dostave paketov. Razčlenitve, ki kažejo število oseb glede na status zaposlitve, bi morale biti v skladu z nacionalnim pravom zadevne države članice. V nekaterih primerih bi lahko nacionalni regulativni organi pri upoštevanju posebnosti zadevne države članice zmanjšali mejno vrednost na 25 oseb ali od izvajalca storitev čezmejne dostave paketov zahtevali, da v mejno vrednost vključi zaposlene za polni in krajši delovni čas, zaposlene za določen čas in samozaposlene, ki delajo za njegove podizvajalce, da bi povečali preglednost čezmejnih tarif in trga kot celote.

(21)

Vsaka predložitev informacij o številu oseb, ki delajo za izvajalca storitev dostave paketov, nacionalnemu regulativnemu organu bi morala biti v skladu z uveljavljenimi praksami družbe glede sporočanja statističnih podatkov. To je pomembno zato, da se zagotovi primerljivost podatkov in hkrati karseda zmanjša upravno breme za izvajalce.

(22)

Sedež ponudnika je treba določiti v skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije. Če ima ponudnik več sedežev, je pomembno določiti sedež, s katerega se zadevna storitev dejansko opravlja.

(23)

Pri predložitvi informacij nacionalnemu regulativnemu organu bi morale značilnosti storitev dostave paketov vključevati korake v poštni dostavni verigi (sprejem, usmerjanje, prevoz in razpošiljanje), ki jih je izvedel zadevni izvajalec, informacijo, ali storitev spada na področje obveznosti opravljanja univerzalne storitve, katero je geografsko področje opravljanja storitve (regionalno, notranje, čezmejno), in informacijo, ali je zagotovljena dodana vrednost.

(24)

Seznam poštnih pošiljk, za katere veljajo ukrepi v zvezi s preglednostjo cen, bi bilo treba omejiti, da bi omogočili večjo primerljivost in čim bolj zmanjšali upravno breme za čezmejne izvajalce storitve dostave paketov in nacionalne regulativne organe. Standardne storitve in storitve dostave priporočenih pošiljk bi morale biti vključene, glede na to, da so osnova obveznosti zagotavljanje univerzalne storitve, in glede na pomen funkcionalnosti spremljanja in sledenja za elektronsko trgovanje; ne glede na to, ali so del obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve, pa bi morale biti vključene tudi cene za spremljanje in sledenje ter priporočene pakete, da bi tako zagotovili primerljivost po vsej Uniji. Poudarek bi moral biti na lažjih poštnih pošiljkah, med katere spada večina poštnih pošiljk, ki jih dostavijo izvajalci storitev dostave paketov, ter na cenah za poštne pošiljke, debelejše od 20 mm, s katerimi se ravna kot s pismi. Vključene bi morale biti le enokosovne tarife, saj so to cene, ki jih plačajo najmanjši pošiljatelji. Zadevne poštne pošiljke bi morale biti jasno določene v Prilogi k tej uredbi. Ta uredba izvajalcev storitev čezmejne dostave paketov ne zavezuje k temu, da bi ponujali vse poštne pošiljke s seznama v navedeni prilogi. Izvajalci storitev čezmejne dostave paketov bi morali sami predložiti informacije o tarifah, da bi zagotovili njihovo točnost. Navedene tarife bi morala Komisija objaviti na posebnem nevtralnem in nekomercialnem spletišču.

(25)

Ko nacionalni regulativni organi objektivno ocenjujejo čezmejne tarife, za katere menijo, da jih morajo oceniti, bi morali izhajati iz elementov, kot so: notranje in druge ustrezne tarife primerljivih storitev dostave paketov v izvorni državi članici in v namembni državi članici; morebitna uporaba enotne tarife za dve ali več držav članic; obojestranske količine, specifični stroški prevoza ali obdelave; drugi ustrezni stroški in standardi kakovosti storitve ter, če je možno, brez nesorazmernega bremena, verjetni vpliv veljavnih čezmejnih tarif na posamezne uporabnike ter MSP, tudi na oddaljenih ali redko poseljenih območjih, in na posamezne uporabnike, ki so invalidi ali osebe z omejeno mobilnostjo. Te skupne elemente lahko dopolnjujejo drugi elementi, ki so posebno pomembni za razlago zadevnih tarif, kot na primer, ali se tarife posebej cenovno regulirajo v skladu z nacionalno zakonodajo ali če je bila v skladu z ustreznim veljavnim pravom ugotovljena zloraba prevladujočega položaja na trgu. Da bi zmanjšali upravno breme za nacionalne regulativne organe in izvajalce storitev dostave paketov, za katere velja obveznost zagotavljanja univerzalne storitve, lahko nacionalni regulativni organi v skladu z načelom sorazmernosti za opredelitev, katere čezmejne tarife je treba oceniti, uporabijo objektiven predocenjevalni filtrirni mehanizem.

(26)

Enotne tarife za čezmejno dostavo v eno ali več držav članic bi bile lahko pomembne zaradi varovanja regionalne in socialne kohezije. V tem okviru bi bilo treba upoštevati, da je treba spodbujati elektronsko trgovanje na oddaljenih ali redko poseljenih območjih in tem območjem nuditi možnosti sodelovanja v spletnem trgovanju in tako spodbujati regionalno gospodarstvo.

(27)

Velike razlike med notranjimi in čezmejnimi tarifami za storitve dostave paketov bi morale biti utemeljene na podlagi objektivnih meril, kot so specifični stroški prevoza ali obdelave ali drugi relevantni stroški. Za oceno bodo nacionalni regulativni organi morda morali zbirati dokaze. Te dokaze, skupaj z vsemi utemeljitvami tarif, ki se ocenjujejo, bi bilo na zahtevo treba predložiti nacionalnemu regulativnemu organu.

(28)

Za zagotovitev preglednosti po vsej Uniji bi morala Komisija objaviti nezaupno različico ocene, ki jo predloži vsak nacionalni regulativni organ.

(29)

Da bi se omejilo upravno breme, bi morali izvajalci storitev dostave paketov, nacionalni regulativni organi in Komisija prenašati podatke elektronsko in zlasti omogočati uporabo elektronskih podpisov, kakor je določeno v Uredbi (EU) št. 910/20141 Evropskega parlamenta in Sveta (7).

(30)

Ker se trgi storitev dostave paketov hitro spreminjajo, bi morala Komisija ob upoštevanju razvoja na področju elektronskega trgovanja ponovno oceniti učinkovitost in uspešnost te uredbe ter predložiti redno poročilo Evropskemu parlamentu in Svetu. Navedenemu poročilu bi morali biti, kadar je to ustrezno, priloženi zakonodajni predlog Evropskemu parlamentu in Svetu za revizijo. Pripraviti bi ga bilo treba z vključitvijo vseh zadevnih deležnikov, tudi Odbora za evropski socialni dialog za poštni sektor.

(31)

Komisija bi morala upoštevati koristne informacije, ki jih predloži Evropska skupina regulativnih organov za poštne storitve, v kateri so predstavniki nacionalnih regulativnih organov.

(32)

Za zagotovitev enotnih pogojev za izvajanje te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za pripravo obrazca, ki ga bodo izvajalci storitev dostave paketov uporabili za pošiljanje informacij nacionalnim regulativnim organom. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (8).

(33)

Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva zlasti načela, priznana z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, ter bi se morala izvajati v skladu z navedenimi pravicami in načeli.

(34)

Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (9) in Direktiva (EU) 2016/680 Evropskega parlamenta in Sveta (10) se uporabljata za obdelavo osebnih podatkov v okviru te uredbe.

(35)

Države članice bi morale določiti pravila o kaznih za kršitve te uredbe in zagotoviti njihovo izvajanje. Te kazni bi morale biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

(36)

Ker ciljev te uredbe, in sicer vzpostavitve regulativnih načel in pravil, potrebnih za izboljšanje regulativnega nadzora, povečanja preglednosti tarif in določitve nekaterih načel v zvezi s storitvami čezmejne dostave paketov, ki bi morale podpirati konkurenco, ter spodbujanja boljše storitve čezmejne dostave paketov za uporabnike kot končnega cilja in s tem tudi povečanja zaupanja potrošnikov v čezmejno elektronsko trgovanje, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje tega cilja –

(a)

regulativnim nadzorom, povezanim s storitvami dostave paketov;

(b)

preglednostjo tarif in oceno tarif za nekatere storitve čezmejne dostave paketov, da bi opredelili tiste tarife, ki so nerazumno visoke;

(c)

informacijami, ki jih trgovci dajo na voljo potrošnikom o storitvah čezmejne dostave paketov.

(1)

„paket“ pomeni poštno pošiljko, ki vsebuje blago s komercialno vrednostjo ali brez nje, ki ni pošiljka korespondence in katere teža ne presega 31,5 kg;

(2)

„storitve dostave paketov“ pomeni storitve, ki vključujejo sprejem, usmerjanje, prevoz in razpošiljanje paketov;

(3)

„izvajalec storitev dostave paketov“ pomeni podjetje, ki zagotavlja eno ali več storitev dostave paketov, razen podjetij s sedežem v eni sami državi članici, ki opravljajo storitve notranje dostave paketov zgolj v okviru prodajne pogodbe in ki uporabniku na podlagi te pogodbe osebno dostavijo blago, ki je predmet te pogodbe;

(4)

„podizvajalec“ pomeni podjetje, ki za izvajalca storitev dostave paketov zagotavlja sprejem, usmerjanje, prevoz ali razpošiljanje.

(a)

svoj naziv, pravni status in obliko, registrsko številko v trgovinskem ali podobnem registru, identifikacijsko številko za DDV, naslov sedeža in kontaktne podatke o kontaktni osebi;

(b)

značilnosti storitev dostave paketov, ki jih nudijo, če je možno, pa tudi natančen opis teh storitev;

(c)

svoje splošne pogoje za storitve dostave paketov, vključno s podrobnostmi o pritožbenih postopkih za uporabnike in vse morebitne omejitve odgovornosti.

(a)

letni promet storitev dostave paketov za predhodno koledarsko leto v državi članici, v kateri imajo sedež, razčlenjen glede na to, ali gre za storitve dostave notranjih ter prejetih in odposlanih čezmejnih paketov;

(b)

število oseb, ki so delale zanje v predhodnem koledarskem letu in so bile vključene v opravljanje storitev dostave paketov v državi članici, v kateri imajo sedež, vključno z razčlenitvami, ki kažejo število oseb glede na status zaposlitve ter zlasti število oseb, ki delajo s polnim in krajšim delovnim časom, število začasno zaposlenih in samozaposlenih;

(c)

število paketov, obravnavanih v predhodnem koledarskem letu v državi članici, v kateri imajo sedež, razčlenjenih po notranjih ter prejetih in odposlanih čezmejnih paketih;

(d)

imena svojih podizvajalcev, skupaj z vsemi informacijami, ki jih imajo o značilnostih storitev dostave paketov, ki jih opravljajo navedeni podizvajalci;

(e)

če so na voljo, vse javno dostopne cenike storitev dostave paketov, veljavne 1. januarja posameznega koledarskega leta.

(a)

notranje in vse druge relevantne tarife primerljivih storitev dostave paketov v izvorni državi članici in namembni državi članici;

(b)

morebitno uporabo enotne tarife za dve ali več držav članic;

(c)

dvostransko dogovorjene količine, posebni stroški prevoza ali obdelave, drugi relevantni stroški in standardi kakovosti storitev;

(d)

verjetni vpliv veljavnih čezmejnih tarif na posamezne uporabnike ter MSP, tudi na oddaljenih ali redko poseljenih območjih, in na posamezne uporabnike, ki so invalidi ali osebe z omejeno mobilnostjo, če je možno, brez nesorazmernega bremena.

(a)

ali se za tarife uporablja določeno uravnavanje cen v skladu z nacionalno zakonodajo;

(b)

zlorabe prevladujočega položaja na trgu v skladu z ustreznim veljavnim pravom.

(a)

prispevek te uredbe k izboljšanju storitev čezmejne dostave paketov, vključno s cenovno dostopnostjo za MSP in posameznike, predvsem na oddaljenih ali redko poseljenih območjih, ter ali se je izboljšala preglednost čezmejnih tarif;

(b)

vpliv te uredbe na ravni čezmejne dostave paketov in na elektronsko trgovanje, vključno s podatki o stroških dostave;

(c)

obseg težav nacionalnih regulativnih organov pri uporabi te uredbe, vključno s kvantitativno analizo upravnih posledic;

(d)

napredek pri drugih pobudah za vzpostavitev enotnega trga storitev dostave paketov, zlasti napredek na področjih varstva potrošnikov in razvoja standardov.

2.5.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

L 112/29

(1)

Komisija v svoji beli knjigi z dne 28. marca 2011 z naslovom „Načrt za enotni evropski prometni prostor – na poti h konkurenčnemu in z viri gospodarnemu prometnemu sistemu“ določa cilj „vizije nič“, v skladu s katerim bi morala Unija do leta 2050 doseči stanje, v katerem bi se število smrtnih žrtev v cestnem prometu približalo nič.

(2)

Komisija je v svojem sporočilu o usmeritvah politike za varnost v cestnem prometu za obdobje 2011–2020 z naslovom „Evropski prostor varnosti v cestnem prometu: usmeritve politike na področju varnosti v cestnem prometu v obdobju 2011–2020“ predlagala cilj, da se od leta 2010 do leta 2020 število smrtnih žrtev v cestnem prometu v Uniji nadalje zmanjša za polovico. Da bi dosegla ta cilj, je Komisija določila sedem strateških ciljev, vključno z izboljšanjem izobraževanja in usposabljanja udeležencev v cestnem prometu ter zaščito ranljivih udeležencev v cestnem prometu.

(3)

Evropski svet je 23. in 24. oktobra 2014 določil zavezujoč cilj vsaj 40-odstotnega domačega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov v celotnem gospodarstvu do leta 2030 v primerjavi z letom 1990. Ta cilj zmanjšanja emisij bo pripomogel k izpolnitvi dolgoročnih ciljev Pariškega sporazuma, k njegovemu doseganju pa bi morali prispevati vsi gospodarski sektorji. Za zmanjšanje emisij in energijsko učinkovitost v prometnem sektorju je potreben celostni pristop. Nadaljevati bi bilo treba v smeri mobilnosti z nizkimi emisijami, tudi s pomočjo raziskav in uvajanja že razpoložljivih tehnoloških dosežkov. Voznike je treba ustrezno usposobiti za vožnjo na najučinkovitejši možen način.

(4)

Komisija je pri oceni izvajanja Direktive 2003/59/ES Evropskega parlamenta in Sveta (3) ugotovila več pomanjkljivosti. Glavne ugotovljene pomanjkljivosti so bile težave in pravna negotovost v zvezi z razlago izjem, vsebina usposabljanj, ki le delno ustreza potrebam voznikov, težave voznikov pri pridobitvi medsebojnega priznanja zaključenega ali delno zaključenega usposabljanja, ki so ga opravili v drugi državi članici, in neusklajene zahteve glede najnižje starosti med direktivama 2003/59/ES in 2006/126/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4).

(5)

Da bi se izboljšala pravna jasnost v Direktivi 2003/59/ES, bi bilo treba vsa sklicevanja na razveljavljene ali nadomeščene akte Unije črtati ali spremeniti.

(6)

Da bi se zagotovila gotovost in skladnost z drugimi akti Unije, bi bilo treba uvesti več sprememb v zvezi z izjemami v Direktivi 2003/59/ES, pri čemer bi bilo treba upoštevati podobne izjeme iz Uredbe (ES) št. 561/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (5). Nekatere od teh izjem se nanašajo na primere, kadar vožnja ni glavna dejavnost voznika in kadar bi bilo voznikom naloženo nesorazmerno breme, če bi morali izpolnjevati zahteve iz Direktive 2003/59/ES. Vožnja na splošno ne velja za glavno dejavnost voznika, kadar zajema manj kot 30 % mesečnega delovnega časa.

(7)

Kadar se vožnja opravlja poredko in jo opravljajo vozniki na podeželju, ki oskrbujejo lastne dejavnosti, bi morale veljati izjeme, pod pogojem, da je varnost na cesti še vedno zagotovljena. Zaradi raznolikih pogojev na podeželju po vsej Uniji, od geografskih in podnebnih razlik do gostote prebivalstva, bi morale imeti države članice diskrecijsko pravico pri določanju, ali velja vožnja za občasno in ali določena izjema vpliva na varnost v cestnem prometu, na primer glede na tip ceste, gostoto prometa ali prisotnost ranljivih udeležencev v cestnem prometu.

(8)

Ker se lahko razdalje, ki jih med opravljanjem svojega dela prevozijo osebe v poljedelstvu, vrtnarstvu, gozdarstvu, živinoreji in ribištvu, ki so izvzete iz te direktive, razlikujejo po Uniji, bi bilo treba državam članicam prepustiti, da v nacionalnem pravu določijo največje dovoljene razdalje, izračunane od sedeža podjetja, za katere veljajo izjeme.

(9)

Od voznikov, ki so izvzeti od zahteve glede pridobitve temeljne kvalifikacije, bi morali kljub temu, da lahko to izjemo še naprej uporabljajo, vseeno zahtevati, da redno opravljajo usposabljanja za zagotovitev, da obnavljajo znanje, ki je bistveno za njihovo delo.

(10)

Države članice bi si morale v sodelovanju s Komisijo po elektronski poti izmenjevati informacije o spričevalih o strokovni usposobljenosti (v nadaljnjem besedilu: spričevalo). Razviti bi morale potrebno elektronsko platformo ter pri tem upoštevati analizo Komisije o stroških in koristih, vključno z možnostjo razširitve omrežja EU za vozniška dovoljenja iz Direktive 2006/126/ES. To bo poleg drugih koristi državam članicam omogočilo lahek dostop do informacij o opravljenih usposabljanjih, ki niso označena na vozniškem dovoljenju voznika. Pomembno je, da si države članice in Komisija prizadevajo za nadaljnji razvoj te funkcije, s ciljem dostopa do teh informacij v realnem času med cestnim preverjanjem.

(11)

Ob upoštevanju razvoja na področju usposabljanja in izobraževanja ter za večji prispevek Direktive 2003/59/ES k varnosti v cestnem prometu in večjo ustreznost usposabljanja za voznike bi bilo treba na tečajih usposabljanja okrepiti vsebine, povezane z varnostjo v cestnem prometu, kot so prepoznavanje nevarnosti, zaščita ranljivih udeležencev v cestnem prometu, predvsem pešcev, kolesarjev in gibalno oviranih oseb, vožnja z nizko porabo goriva, vožnja v ekstremnih vremenskih razmerah in prevoz neobičajnih tovorov. V zvezi s tem bi se morali tečaji nanašati tudi na inteligentne prometne sisteme in bi se morali razvijati v koraku s tehnološkim razvojem.

(12)

Države članice bi morale imeti na voljo jasno možnost, da izboljšajo in posodobijo prakse usposabljanja z uporabo orodij informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT), kot sta e-učenje in kombinirano učenje, pri delu usposabljanja, pri čemer hkrati zagotovijo kakovost usposabljanja. Pri izboljševanju in posodabljanju praks usposabljanja z uporabo orodij IKT je treba upoštevati dejstvo, da ta orodja niso ustrezna za nekatera usposabljanja, za katera je potreben bolj praktičen pristop, na primer montaža snežnih verig, pritrditev tovora ali drugi elementi usposabljanja, kjer je praktični del pomemben. Praktično usposabljanje lahko zajema vožnjo, ni pa nujno. Velik del usposabljanja, zahtevanega na podlagi te direktive, bi bilo treba izvajati v odobrenem centru za usposabljanje.

(13)

Za zagotovitev skladnosti med različnimi oblikami usposabljanja, ki se zahteva na podlagi prava Unije, bi morale države članice imeti možnost, da kombinirajo različne vrste ustreznega usposabljanja, morale bi na primer imeti možnost, da usposabljanje glede prevoza nevarnega blaga, ozaveščanja o invalidnosti ali prevoza živali, kombinirajo z usposabljanjem iz Direktive 2003/59/ES.

(14)

Da različne prakse v državah članicah ne bi ovirale medsebojnega priznavanja in omejevale pravic voznikov do opravljanja rednega usposabljanja v državi članici, v kateri delajo, bi bilo treba od organov držav članic zahtevati, da v primeru, ko opravljenega izobraževanja ni mogoče zabeležiti v vozniškem dovoljenju, izdajo izkaznico o vozniških kvalifikacijah v standardno predvidenem formatu, s katero bo zagotovljeno medsebojno priznavanje za vsakega voznika, ki izpolnjuje zahteve iz Direktive 2003/59/ES.

(15)

Uporaba potrdil za voznike iz tretjih držav kot dokaz o izpolnjevanju zahtev glede usposabljanja bi lahko pomenila oviro za voznike, kadar prevoznik vrne potrdilo organom, ki so ga izdali, zlasti če se želijo ti vozniki zaposliti v drugi državi članici. Da bi se izognili primerom, ko morajo vozniki v takšnih okoliščinah ponavljati usposabljanje ob začetku nove zaposlitve, bi bilo treba države članice spodbujati, da sodelujejo in izmenjavajo informacije o vozniških kvalifikacijah.

(16)

Da bi omogočili nemoten prehod, bi morali veljavna potrdila za voznike in veljavne izkaznice o vozniških kvalifikacijah, ki so bile izdane v skladu s pravili pred začetkom uporabe določb, spremenjenih s to direktivo, priznavati za obdobje do izteka njihove veljavnosti. Te spremembe ne razveljavljajo opravljenega usposabljanja ali vozniških dovoljenj, ki potrjujejo takšna usposabljanja, pred uporabo sprememb.

(17)

Za zagotovitev pravne jasnosti in usklajenih zahtev glede najnižje starosti za namene, določene v Direktivi 2003/59/ES, bi bilo treba v Direktivi 2006/126/ES določiti jasno odstopanje, da se lahko vozniška dovoljenja izdajo pri najnižjih starostih iz Direktive 2003/59/ES. To pojasnilo se nanaša na splošno najnižjo starost voznikov določenih kategorij vozil, ki imajo spričevalo, in ne zadeva obstoječih možnosti za znižanje takšnih zahtev glede najnižje starosti ali za določitev izjem od teh zahtev.

(18)

Spremembe Direktive 2006/126/ES bi morale biti omejene na tiste, ki so neposredno povezane z revizijo Direktive 2003/59/ES in ki lajšajo uporabo vozil na alternativna goriva. Zaželena je temeljitejša analiza izvajanja in uporabe Direktive 2006/126/ES, vključno z razmejitvijo med določenimi kategorijami vozil, ki bi jo bilo treba vključiti v vsak prihodnji pregled izvajanja Direktive 2006/126/ES.

(19)

Države članice bi morale dobiti možnost, da z olajševanjem uporabe vozil na alternativna goriva prispevajo k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov in izboljšanju kakovosti zraka tako, da na svojem ozemlju imetnikom z vozniškim dovoljenjem za kategorijo B dovolijo, da vozijo določene tipe vozil na alternativna goriva, katerih največja dovoljena masa je večja od 3 500 kg, a ne presega 4 250 kg. Ta možnost preseči 3 500 kg bi morala biti pogojena s tem, da je vzrok za dodatno dovoljeno maso vozila izključno povečana masa, ki je rezultat alternativnih pogonskih sistemov, in bi morala spoštovati omejitve in pogoje, namenjene izognitvi negativnim posledicam za varnost v cestnem prometu.

(20)

Ker cilja te direktive, in sicer izboljšati standard EU na področju temeljnih kvalifikacij in rednega usposabljanja voznikov nekaterih cestnih vozil za prevoz blaga ali potnikov, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi čezmejne narave cestnega prometa in čezmejne narave vprašanj, ki naj bi jih ta direktiva obravnavala, lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(21)

Direktivi 2003/59/ES in 2006/126/ES bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

(1)

člen 1 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 1

Področje uporabe

Ta direktiva se uporablja za vožnjo, ki jo opravljajo:

v nadaljnjem besedilu „vozniki“, ki opravljajo cestne prevoze znotraj Unije po javnih cestah in pri tem uporabljajo:

Za namene te direktive se sklicevanja na kategorije vozniških dovoljenj z znakom plus (‚+‘) berejo v skladu s korelacijsko tabelo iz Priloge III.

(*1)  Direktiva 2006/126/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o vozniških dovoljenjih (UL L 403, 30.12.2006, str. 18).“;"

(2)

člen 2 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 2

Izjeme

1.   Ta direktiva se ne uporablja za voznike:

V zvezi s točko (f) tega odstavka se ta direktiva ne uporablja za osebe, ki želijo pridobiti vozniško dovoljenje ali spričevalo v skladu s členom 6 in členom 8(1), če te osebe opravljajo dodatno vozniško usposabljanje med učenjem na delovnem mestu in te osebe spremlja druga oseba, ki ima spričevalo, ali učitelj vožnje za kategorijo vozila, ki se uporablja v namen, določen v navedeni točki.

2.   Ta direktiva se ne uporablja, kadar so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

3.   Ta direktiva se ne uporablja za voznike vozil, ki jih uporabljajo ali najemajo brez voznika poljedelska, vrtnarska, gozdarska, živinorejska ali ribiška podjetja za prevažanje blaga v okviru lastne podjetniške dejavnosti, razen če je vožnja del voznikove glavne dejavnosti ali presega razdaljo, določeno v nacionalnem pravu, od sedeža podjetja, ki ima vozilo v lasti, ga najema ali daje v zakup.“;

(3)

člen 7 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 7

Redno usposabljanje

Redno usposabljanje obsega usposabljanje, ki imetnikom spričevala omogoča, da posodobijo znanje, ki je nujno za njihovo delo, s posebnim poudarkom na varnosti v cestnem prometu, zdravju in varnosti pri delu ter zmanjšanju vpliva vožnje na okolje.

To usposabljanje organizira odobreni center za usposabljanje v skladu z oddelkom 5 Priloge I. Usposabljanje je sestavljeno iz predavanj v učilnici, praktičnega usposabljanja in, če je voljo, usposabljanja z orodji informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT) ali na najnaprednejših simulatorjih. Če se voznik zaposli pri drugem podjetju, je treba upoštevati že opravljeno redno usposabljanje.

Redno usposabljanje je sestavljeno tako, da širi in osvežuje nekatere vsebine iz oddelka 1 Priloge I. Zajema raznovrstne vsebine in vedno vključuje vsaj eno vsebino, povezano z varnostjo v cestnem prometu. Pri vsebinah usposabljanja se upošteva razvoj ustrezne zakonodaje in tehnologije ter, kolikor je to mogoče, posebne potrebe voznika glede usposabljanja.“;

(4)

v členu 9 se prvi odstavek nadomesti z naslednjim:

„Vozniki iz točke (a) člena 1 te direktive pridobijo temeljne kvalifikacije iz člena 5 te direktive v državi članici, v kateri običajno bivajo, kot je opredeljeno v členu 12 Direktive 2006/126/ES.“;

(5)

člen 10 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 10

Koda Unije

1.   Na podlagi spričevala, ki potrjuje temeljne kvalifikacije, in spričevala, ki potrjuje redno usposabljanje, pristojni organi držav članic ob upoštevanju določb člena 5(2) in (3) te direktive ter člena 8 te direktive usklajeno kodo Unije ‚95‘, določeno v Prilogi I k Direktivi 2006/126/ES, navedejo ob ustreznih kategorijah dovoljenj:

Če pristojni organi države članice, v kateri je bilo pridobljeno spričevalo, ne morejo navesti kode Unije na vozniškem dovoljenju, vozniku izdajo izkaznico o vozniških kvalifikacijah.

Izkaznica o vozniških kvalifikacijah, ki jo izda država članica, se medsebojno prizna. Pri izdaji izkaznice pristojni organi držav članic preverijo veljavnost vozniškega dovoljenja za zadevno kategorijo vozila.

2.   Voznik iz točke (b) člena 1, ki vozi vozila za cestni prevoz blaga, lahko tudi s potrdilom za voznike, določenim z Uredbo (ES) št. 1072/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (*2), dokaže, da ima kvalifikacije in opravljeno usposabljanje, določene s to direktivo, če potrdilo vključuje kodo Unije ‚95‘. Za namene te direktive država članica izdajateljica kodo Unije ‚95‘ navede v polju za opombe potrdila, če zadevni voznik izpolnjuje zahteve glede kvalifikacij in zahteve glede usposabljanja iz te direktive.

3.   Potrdila za voznike, ki nimajo kode Unije ‚95‘ in so izdana pred 23. majem 2020 v skladu s členom 5 Uredbe (ES) št. 1072/2009, in zlasti odstavkom 7 navedenega člena, se za namene potrditve skladnosti z zahtevami glede usposabljanja iz te direktive sprejmejo kot dokaz o kvalifikacijah do izteka njihove veljavnosti.

(*2)  Uredba (ES) št. 1072/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o skupnih pravilih za dostop do trga mednarodnega cestnega prevoza blaga (UL L 300, 14.11.2009, str. 72).“;"

(6)

vstavi se naslednji člen:

„Člen 10a

Omrežje za izvrševanje

1.   Države članice si za namene izvrševanja izmenjujejo informacije o izdanih in preklicanih spričevalih. V ta namen države članice v sodelovanju s Komisijo razvijejo elektronsko omrežje ali delajo na razširitvi obstoječega omrežja ob upoštevanju ocene Komisije glede stroškovno najučinkovitejše rešitve.

2.   Omrežje lahko vsebuje informacije iz spričeval in informacije o upravnih postopkih, povezanih s spričevali.

3.   Države članice zagotovijo, da se obdelava osebnih podatkov izvaja samo za namene preverjanja skladnosti s to direktivo, zlasti kar zadeva zahteve glede usposabljanja iz te direktive, v skladu z Uredbo (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (*3).

4.   Dostop do omrežja je zaščiten. Države članice lahko omogočijo dostop samo pristojnim organom, odgovornim za izvajanje te direktive in nadzor skladnosti z njo.

(*3)  Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) (UL L 119, 4.5.2016, str. 1).“;"

(7)

prilogi I in II se spremenita v skladu s Prilogo k tej direktivi.

(1)

člen 4 se spremeni:

(2)

v členu 6(4) se doda naslednja točka:

(*5)  Direktiva Sveta 96/53/ES z dne 25. julija 1996 o določitvi največjih dovoljenih mer določenih cestnih vozil v Skupnosti v notranjem in mednarodnem prometu in največjih dovoljenih tež v mednarodnem prometu (UL L 235, 17.9.1996, str. 59).“;"

(3)

člen 15 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 15

Medsebojna pomoč

1.   Države članice si med seboj pomagajo pri izvajanju te direktive ter si izmenjujejo informacije o dovoljenjih, ki so jih izdale, zamenjale, nadomestile, podaljšale ali razveljavile. Države članice od njegove vzpostavitve dalje uporabljajo omrežje EU za vozniška dovoljenja.

2.   Omrežje se lahko uporablja tudi za izmenjavo informacij pri preverbah v skladu z zakonodajo Unije.

3.   Države članice zagotovijo, da se obdelava osebnih podatkov iz te direktive opravi samo za namene izvajanja te direktive ter direktiv 2003/59/ES in (EU) 2015/413 Evropskega parlamenta in Sveta (*6). Vsaka obdelava osebnih podatkov v okviru te direktive mora biti v skladu z uredbama (EU) 2016/679 (*7) in (ES) št. 45/2001 (*8) Evropskega parlamenta in Sveta.

4.   Dostop do omrežja je zaščiten. Države članice lahko omogočijo dostop samo pristojnim organom, odgovornim za izvajanje te direktive ter direktiv 2003/59/ES in (EU) 2015/413 in za nadzor skladnosti z navedenimi direktivami.

(*6)  Direktiva (EU) 2015/413 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2015 o lažji čezmejni izmenjavi informacij o prometnih prekrških, povezanih z varnostjo v cestnem prometu (UL L 68, 13.3.2015, str. 9)."

(*7)  Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) (UL L 119, 4.5.2016, str. 1)."

(*8)  Uredba (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (UL L 8, 12.1.2001, str. 1).“"

2.5.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

L 112/42

(1)

Ko posamezniki iščejo zaposlitev ali se odločajo o učenju, študiju ali delu, potrebujejo dostop do informacij in orientacije o tem, katere možnosti so na voljo, kako oceniti svoja znanja in spretnosti ter na kakšen način predstaviti informacije o svojih znanjih in spretnostih ter kvalifikacijah.

(2)

Razlike med opredelitvami, formati dokumentov, jeziki ter metodami ocenjevanja in vrednotenja pomenijo precejšen izziv za posameznike, delodajalce, pristojne organe in telesa. Ti izzivi se pojavljajo predvsem pri gibanju posameznikov med državami, vključno s tretjimi državami, pa tudi pri iskanju nove zaposlitve ali vključitvi v učenje in načrtovanju poklicne poti. Za reševanje teh izzivov so pomembne jasne in široko razširjene informacije, skupno razumevanje ter boljša preglednost znanj in spretnosti ter kvalifikacij.

(3)

Komisija z novim programom znanj in spretnosti za Evropo, ki ga je sprejela 10. junija 2016, vabi države članice, socialne partnerje, industrijo in druge deležnike k sodelovanju pri desetih ukrepih za izboljšanje kakovosti in pomena pridobivanja znanj in spretnosti, da bi bile te vidnejše in primerljivejše, ter za izboljšanje zbiranja podatkov o znanjih in spretnostih, zlasti informacij za boljše odločanje o poklicni poti. Pregled okvira Europass je predlagala kot enega od desetih ukrepov, s katerimi bi uspešno dosegli in podprli te cilje.

(4)

Okvir za reševanje izzivov, povezanih z iskanjem zaposlitve, vključitvijo v učenje in načrtovanjem poklicne poti, je bil vzpostavljen z Odločbo št. 2241/2004/ES Evropskega parlamenta in Sveta (3). Cilj navedene odločbe je bil doseči večjo preglednost kvalifikacij in usposobljenosti z oblikovanjem mape dokumentov, imenovane „Europass“, ki jo lahko posamezniki uporabljajo prostovoljno. S to odločbo so bili za izvajanje okvira Europass vzpostavljeni tudi nacionalni organi, znani kot nacionalni centri Europass.

(5)

Za uresničitev glavnega cilja okvira Europass je poudarek na orodjih za dokumentiranje znanj in spretnosti ter kvalifikacij. Uporaba teh orodij se je zdaj prek medmrežnega informacijskega sistema Europass močno razširila.

(6)

Nacionalni centri Europass podpirajo uporabnike ter spodbujajo dokumentiranje znanj in spretnosti ter kvalifikacij. Mreža Euroguidance, ki spodbuja evropsko razsežnost pri orientiranju ter zagotavlja visokokakovostne informacije o vseživljenjski orientaciji in nadnacionalni mobilnosti v učne namene, je prav tako prispevala k razvoju zagotavljanja informacij v zvezi z orodji Unije za znanja in spretnosti ter kvalifikacije. Nacionalne koordinacijske točke evropskega ogrodja kvalifikacij podpirajo nacionalne organe pri povezovanju nacionalnih ogrodij ali sistemov kvalifikacij z evropskim ogrodjem kvalifikacij (EOK) ter se osredotočajo na to, da bi to ogrodje približali posameznikom in organizacijam. Zagotoviti bi bilo treba podporo za širšo koordinacijo navedenih nacionalnih storitev, da bi povečali njihov učinek in hkrati upoštevali raznolikost nacionalnih sistemov.

(7)

Komisija je v svojem poročilu Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 19. decembra 2013 o oceni Europassa navedla, da je naloga nacionalnih centrov Europass glede ozaveščanja o Europassu in zagotavljanja potrebnih informacij zainteresiranim stranem zadovoljiv model za izvajanje Europassa. Vendar je nadalje navedla, da večina orodij okvira Europass še vedno ni dosegla vseh potencialnih uporabnikov in da je imela v smislu geografske pokritosti in starostnih skupin neenakomeren doseg ter da bi z boljšo koordinacijo in povezovanjem storitev za podpiranje orientacije in mobilnosti znotraj okvira Europass omogočili, da bi dosegli več potencialnih uporabnikov.

(8)

Izkušnje kažejo, da Europass uporabljajo digitalno dobro opismenjene družbene skupine, medtem ko prikrajšane skupine, kot so ljudje z nižjo izobrazbo, starejši ali dolgotrajno brezposelni, pogosto ne vedo za Europass in njegova orodja ter zato ne morejo izkoristiti njegovih ugodnosti.

(9)

Mapa Europass je eno izmed orodij in instrumentov, ki so bili za boljšo preglednost in razumevanje znanj in spretnosti ter kvalifikacij vzpostavljeni na ravni Unije.

(10)

Mapa Europass zajema pet predlog dokumentov. Predloga življenjepisa Europass je standardiziran obrazec, s katerim lahko posamezniki sestavijo svoj življenjepis. Odkar je bil leta 2004 vzpostavljen življenjepis Europass, je bilo na spletu ustvarjenih več kot 100 milijonov življenjepisov Europass. Dve predlogi prilog o kvalifikacijah, tj. priloga k diplomi Europass in priloga k spričevalu Europass, nudita informacije o vsebini in učnih izidih, povezanih s kvalifikacijo, ter o izobraževalnem sistemu države, ki kvalifikacijo izda. Jezikovna izkaznica Europass se uporablja za opisovanje znanja jezikov. Predloga za mobilnost Europass opisuje znanja in spretnosti, pridobljene v tujini z mobilnostjo za učenje ali delo.

(11)

Priporočilo Sveta z dne 22. maja 2017 (4) zagotavlja skupno referenčno ogrodje za pomoč posameznikom in organizacijam pri primerjavi različnih sistemov kvalifikacij in ravni kvalifikacij v teh sistemih.

(12)

Svet v priporočilu z dne 20. decembra 2012 (5) poziva države članice, naj do leta 2018 v skladu z nacionalnimi okoliščinami in posebnostmi ter po lastni presoji vzpostavijo ureditve za potrjevanje neformalnega in priložnostnega učenja, ki posameznikom omogoča, da se jim priznajo znanja, spretnosti in kompetence, ki so jih pridobili v okviru neformalnega in priložnostnega učenja, ter da pridobijo polno oziroma po potrebi delno kvalifikacijo.

(13)

Resolucija Sveta z dne 28. maja 2004 o krepitvi politik, sistemov in praks na področju vseživljenjske orientacije določa temeljne cilje politike vseživljenjske orientacije za vse državljane Unije. V resoluciji Sveta z dne 21. novembra 2008 (6) je poudarjen pomen orientiranja za vseživljenjsko učenje.

(14)

Portal o možnostih izobraževanja in kvalifikacijah v Evropi omogoča dostop do informacij o možnostih izobraževanja in kvalifikacijah, ki jih nudijo različni izobraževalni sistemi v Evropi, ter o primerjavi nacionalnih ogrodij kvalifikacij na podlagi EOK.

(15)

Evropska panorama znanj in spretnosti nudi informacije o znanjih in spretnostih za različne poklice in posamezne sektorje, vključno s ponudbo in povpraševanjem na nacionalni ravni.

(16)

Analiza prostih delovnih mest in drugih trendov na trgu dela je uveljavljen način zbiranja podatkov o znanjih in spretnostih za razumevanje težav, kot so vrzeli v znanjih in spretnostih, pomanjkanje znanj in spretnosti ter neskladja med trgom dela in kvalifikacijami.

(17)

Komisija je v tesnem sodelovanju z državami članicami in deležniki razvila in redno posodablja večjezično Evropsko klasifikacijo spretnosti/kompetenc, kvalifikacij in poklicev (ESCO), katere namen je spodbujati preglednost znanj in spretnosti ter kvalifikacij za izobraževanje in usposabljanje, pa tudi za namene, povezane z delom. Po primernem testiranju in ob ustreznem upoštevanju stališča držav članic bi lahko Komisija ESCO uporabila v okviru Europassa; uporaba v državah članicah bi potekala na prostovoljni podlagi, potem ko bi jo te testirale in ocenile.

(18)

Evropska mreža služb za zaposlovanje (EURES), ki je bila vzpostavljena z Uredbo (EU) 2016/589 Evropskega parlamenta in Sveta (7), je sodelovalna mreža za izmenjavo informacij in lajšanje interakcij med iskalci zaposlitve in delodajalci. Zagotavlja brezplačno pomoč iskalcem zaposlitve, ki se želijo preseliti v drugo državo, ter pomoč delodajalcem, ki želijo zaposliti delavce iz drugih držav. S sinergijami in sodelovanjem med portaloma Europass in EURES bi lahko okrepili učinek obeh storitev.

(19)

Procesi na trgu dela, kot so objavljanje prostih delovnih mest, prijavljanje za zaposlitev, ocenjevanje znanj in spretnosti ter zaposlovanje, vse pogosteje potekajo prek spletnih orodij, ki uporabljajo družbene medije, velepodatke in druge tehnologije. Izbor kandidatov poteka z orodji in postopki, ki iščejo informacije o znanjih in spretnostih ter kvalifikacijah, pridobljenih v formalnih, neformalnih in priložnostnih okoljih.

(20)

Formalno, neformalno in priložnostno učenje trenutno poteka tudi v novih oblikah in okoljih, nudijo pa ga različni ponudniki, zlasti z uporabo digitalnih tehnologij in platform, učenja na daljavo, e-učenja, medsebojnega učenja, množičnih odprtih spletnih tečajev in prosto dostopnih izobraževalnih virov. Poleg tega se znanja in spretnosti, izkušnje in učni dosežki priznavajo v različnih oblikah, na primer z digitalnimi odprtimi značkami. Digitalne tehnologije se uporabljajo tudi za znanja in spretnosti, pridobljene z neformalnim učenjem, kot sta mladinsko delo in prostovoljstvo.

(21)

Za namene tega sklepa se znanja in spretnosti razumejo v širšem smislu in zajemajo to, kar nekdo ve, razume in zna narediti. Nanašajo se na različne vrste učnih izidov, vključno z znanjem in kompetencami ter sposobnostjo uporabe znanja in strokovnega znanja za izvedbo nalog in reševanje problemov. Poleg priznanega pomena poklicnih znanj in spretnosti se vse bolj priznavajo prečna znanja in spretnosti in „mehke“ spretnosti, kot so kritično mišljenje, skupinsko delo, reševanje problemov in ustvarjalnost ter digitalne ali jezikovne spretnosti, ki so bistven pogoj za osebno in strokovno izpolnitev ter se lahko uporabijo na različnih področjih. Posamezniki bi lahko imeli korist od orodij in svetovanja o ocenjevanju in opisovanju teh ali drugih znanj in spretnosti.

(22)

Tradicionalno so posamezniki predstavili informacije o svojih pridobljenih znanjih in spretnostih ter kvalifikacijah v življenjepisu in z dokazili, kot so spričevala ali diplome. Zdaj pa so na voljo nova orodja, ki lahko olajšajo predstavitev znanj in spretnosti ter kvalifikacij z uporabo različnih spletnih in digitalnih formatov. Ta nova orodja lahko tudi podpirajo posameznike pri samooceni njihovih znanj in spretnosti, pridobljenih v različnih okoljih.

(23)

Okvir Europass bi se moral odzivati na zdajšnje in prihodnje potrebe. Uporabniki potrebujejo orodja, da lahko dokumentirajo svoja znanja in spretnosti ter kvalifikacije. Poleg tega so lahko pri odločanju v zvezi z možnostmi za zaposlitev in izobraževanje koristna orodja za oceno znanj in spretnosti ter samooceno znanj in spretnosti, pa tudi dostop do pomembnih informacij, vključno z informacijami o možnostmi za vrednotenje in orientacijo.

(24)

Orodja Unije za znanja in spretnosti ter kvalifikacije bi bilo treba prilagoditi spreminjajočim se praksam in tehnološkemu napredku, da bodo še naprej relevantni in koristni za uporabnike. To bi bilo med drugim treba doseči z ustvarjanjem inovativnih elementov, kot so interaktivna orodja, urejanje in oblikovanje dokumentov, z zagotovitvijo celovitejših, učinkovitejših in uspešnejših orodij in poenostavitvijo ter s povečano tehnično interoperabilnostjo in sinergijami med povezanimi orodji, tudi tistimi, ki jih razvijejo tretje osebe, pri čemer se upoštevajo posebne potrebe invalidov. Poleg tega bi se lahko za podpiranje potrjevanja digitalnih dokumentov o znanjih in kvalifikacijah uporabljali ukrepi avtentikacije.

(25)

Okvir Europass, ki je bil vzpostavljen z Odločbo št. 2241/2004/ES, bi bilo zato treba nadomestiti z novim okvirom, ki bo omogočil odzivanje na spreminjajoče se potrebe.

(26)

Novi okvir Europass bi moral izpolniti potrebe in pričakovanja vseh posameznih končnih uporabnikov, kot so učenci, iskalci zaposlitve, vključno z brezposelnimi in delavci, pa tudi drugih upoštevnih deležnikov, kot so delodajalci (zlasti v malih in srednjih podjetjih), gospodarske zbornice, organizacije civilne družbe, karierni svetovalci, zavodi za zaposlovanje, socialni partnerji, izvajalci izobraževanja in usposabljanja, mladinske organizacije, ponudniki mladinskega dela, pristojni nacionalni organi in oblikovalci politik. V njem bi bilo treba upoštevati tudi potrebe državljanov tretjih držav, ki prispejo v Unijo ali v njej prebivajo, da se podpre njihovo vključevanje.

(27)

Okvir Europass bi bilo treba razviti v zadostni meri, da bi se omogočil opis različnih oblik učenja ter znanj in spretnosti, zlasti tistih, ki se pridobijo v okviru neformalnega in priložnostnega učenja.

(28)

Pri tem bi bilo treba uporabiti pristop, ki je osredotočen na uporabnika, na podlagi povratnih informacij in zbiranja zahtev, vključno z anketami in testiranjem, pri tem pa pozornost nameniti posebnim sedanjim in prihodnjim potrebam ciljnih skupin Europassa. Značilnosti Europassa bi morale zlasti odražati zavezo držav članic in Unije, da bodo invalidom zagotovile enak dostop do trga dela ter informacijskih in komunikacijskih tehnologij in sistemov. Orodja Europass bi morala biti zaznavna, delujoča, razumljiva in robustnejša, s čimer bi bila dostopnejša za uporabnike, zlasti za invalide.

(29)

Posodobitve in spremembe okvira Europass bi morale potekati v sodelovanju z upoštevnimi deležniki, kot so zavodi za zaposlovanje, karierni svetovalci, izvajalci izobraževanja in usposabljanja in socialni partnerji, kot so sindikati in združenja delodajalcev, ob polnem spoštovanju potekajočega političnega sodelovanja, kot sta bolonjski proces in evropski visokošolski prostor. Za uspešen razvoj in izvajanje okvira Europass je nadvse pomembno konstruktivno sodelovanje med Komisijo, državami članicami in deležniki.

(30)

Za obdelavo osebnih podatkov, ki se shranijo in obdelajo v skladu s tem sklepom, bi se morali uporabljati ustrezno pravo Unije o varstvu osebnih podatkov in nacionalni izvedbeni ukrepi. Uporabniki bi morali imeti možnost, da omejijo dostop do svojih osebnih podatkov.

(31)

Sodelovanje v okviru bi moralo biti odprto za članice Evropskega gospodarskega prostora, ki niso članice Unije, pristopne države, države kandidatke in potencialne države kandidatke za pristop k Uniji, in sicer zaradi njihovega dolgotrajnega interesa in sodelovanja z Unijo na tem področju. Sodelovanje bi moralo biti v skladu z ustreznimi določbami v instrumentih, ki urejajo odnose med Unijo in temi državami. Informacije o znanjih in spretnostih ter kvalifikacijah, zagotovljene prek okvira Europass, pa ne bi smele izhajati samo iz sodelujočih držav, temveč iz širšega nabora držav in izobraževalnih sistemov ter bi morale odražati migracijske tokove iz drugih delov in v druge dele sveta.

(32)

Komisija bi morala zagotoviti dosledno izvajanje in spremljanje tega sklepa prek svetovalne skupine za Europass, ki jo sestavljajo predstavniki držav članic in upoštevnih deležnikov. Svetovalna skupina bi morala po potrebi v sodelovanju z drugimi skupinami zlasti pripraviti strateški pristop k izvajanju in prihodnjem razvoju Europassa ter svetovati o razvoju spletnih orodij, vključno prek testiranja, in o informacijah, pridobljenih prek spletne platforme Europass.

(33)

Sofinanciranje za izvajanje tega sklepa se med drugim zagotovi iz programa Unije „Erasmus+“, vzpostavljenega z Uredbo (EU) št. 1288/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (8). Odbor, ustanovljen z navedeno uredbo, sodeluje pri strateških razpravah glede napredka pri izvajanju Europassa in glede prihodnjega razvoja.

(34)

Ker cilja tega sklepa, in sicer vzpostavitve celovitega in interoperabilnega okvira orodij in informacij, zlasti za nadnacionalne namene zaposlitvene in učne mobilnosti, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi učinkov ukrepov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta sklep ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(35)

Načeloma bi morale biti obveznosti ter upravna in finančna bremena, ki jih imajo države članice, uravnotežene z vidika stroškov in koristi.

(36)

Dejavnosti, ki se bodo izvajale v okviru tega sklepa, bi se morale opreti na strokovno znanje agencij Unije na njihovem področju pristojnosti, zlasti Evropskega centra za razvoj poklicnega usposabljanja.

(37)

Odločbo št. 2241/2004/ES bi bilo zato treba razveljaviti brez poseganja v veljavnost ali status že izdanih dokumentov Europass. Vse uveljavljene predloge za dokumente Europass bi morali ohraniti v novem okviru do takrat, ko bodo v skladu s tem sklepom narejene potrebne spremembe ali posodobitve. Da bi zagotovili nemoten prehod na spletno platformo Europass, bi moral medmrežni sistem Europass, vzpostavljen z Odločbo št. 2241/2004/ES, še naprej delovati, dokler ne bo vzpostavljena in začela delovati Europass spletna platforma –

(a)

posameznim končnim uporabnikom, kot so učenci, iskalci zaposlitve, delavci in prostovoljci, ter

(b)

upoštevnim deležnikom, kot so izvajalci izobraževanja in usposabljanja, izvajalci svetovanja, delodajalci, javni zavodi za zaposlovanje, socialni partnerji, ponudniki mladinskega dela, mladinske organizacije in oblikovalci politike.

(a)

„priloga k spričevalu“ pomeni dokument, priložen spričevalu poklicnega izobraževanja in usposabljanja ali poklicnemu spričevalu, ki ga izdajo pristojni organi ali telesa, da tretjim osebam – zlasti v drugi državi – olajša razumevanje učnih izidov imetnika kvalifikacije ter narave, ravni, okvira, vsebine in statusa končanega izobraževanja in usposabljanja ter pridobljenih znanj in spretnosti;

(b)

„priloga k diplomi“ pomeni dokument, priložen visokošolski diplomi, ki ga izdajo pristojni organi ali telesa, da tretjim osebam – zlasti v drugi državi – olajša razumevanje učnih izidov imetnika kvalifikacije ter narave, ravni, okvira, vsebine in statusa končanega izobraževanja in usposabljanja ter pridobljenih znanj in spretnosti;

(c)

„priloge Europass“ pomeni sklop dokumentov, kot so priloge k diplomi in priloge k spričevalu, ki jih izdajo pristojni organi ali telesa;

(d)

„orientiranje“ pomeni neprekinjen proces, ki posameznikom omogoča, da s pomočjo niza individualnih in kolektivnih dejavnosti opredelijo svoje sposobnosti, znanja in spretnosti ter interese, sprejemajo odločitve o izobrazbi, usposabljanju in poklicu ter upravljajo svojo individualno življenjsko pot na področju učenja, dela in v drugih okoljih, v katerih se te sposobnosti, znanja in spretnosti pridobivajo ali uporabljajo;

(e)

„evropska razsežnost pri orientiranju“ pomeni sodelovanje in podporo na ravni Unije za krepitev politik, sistemov in praks za orientiranje v Uniji;

(f)

„kvalifikacija“ pomeni uradni rezultat postopka ocenjevanja in vrednotenja, ki se pridobi, ko pristojni organ ali telo določi, da je posameznik dosegel učne izide glede na dane standarde;

(g)

„ocenjevanje znanj in spretnosti“ pomeni postopek ali metodo, ki se uporablja za ocenjevanje, merjenje in morebitno opisovanje znanj in spretnosti posameznikov, pridobljenih v formalnih, neformalnih ali priložnostnih okoljih, s samoocenjevanjem ali ocenjevanjem, ki ga potrdi tretja stran, ali z obojim;

(h)

„samoocenjevanje znanj in spretnosti“ pomeni proces, ko posameznik pri sistematičnem razmisleku o svojem znanju in spretnostih upošteva uveljavljen opis znanj in spretnosti;

(i)

„zbiranje podatkov o znanju in spretnostih“ pomeni razpoložljive kvantitativne ali kvalitativne analize zbranih podatkov o znanjih in spretnostih iz obstoječih virov v zvezi s trgom dela in ustreznih učnih možnosti v sistemu izobraževanja in usposabljanja, ki lahko pripomorejo k orientiranju in svetovanju, postopkom zaposlovanja ter izbiri izobraževanja, usposabljanja in poklicnih poti;

(j)

„avtentikacijske storitve“ pomeni tehnične procese, kot so elektronski podpisi in avtentikacija spletišč, ki uporabnikom omogočajo, da preverijo informacije, na primer o svoji identiteti, prek Europassa;

(k)

„tehnična interoperabilnost“ pomeni zmožnost vzajemnega delovanja sistemov informacijske in komunikacijske tehnologije, da se omogoči izmenjava informacij, pridobljenih na podlagi dogovora vseh strani in lastnikov informacij;

(l)

„vrednotenje“ pomeni postopek, v katerem pristojni organ ali telo potrdi, da je posameznik glede na določene standarde dosegel učne izide, vključno s tistimi, ki jih je pridobil v neformalnih in priložnostnih učnih okoljih, ter ki vsebuje štiri različne faze, in sicer opredelitev, dokumentiranje, ocenjevanje in certifikacijo rezultatov ocenjevanja v obliki polne kvalifikacije, kreditnih točk ali delne kvalifikacije, po potrebi in v skladu z nacionalnimi okoliščinami;

(m)

„odprti standardi“ pomeni tehnične standarde, oblikovane v procesu sodelovanja, ki jih za prosto uporabo objavi katera od zainteresiranih strani;

(n)

„spletna platforma“ pomeni spletno aplikacijo, ki zagotavlja informacije in orodja za končne uporabnike in jim omogoča, da na spletu opravijo specifične naloge;

(o)

„osebni podatki“ pomeni kakršne koli informacije, ki se nanašajo na določeno ali določljivo fizično osebo.

(a)

dokumentiranje in opisovanje osebnih podatkov v različnih oblikah, vključno s predlogami življenjepisa;

(b)

dokumentiranje in opisovanje znanj in spretnosti ter kvalifikacij, pridobljenih z delovnimi in učnimi izkušnjami, vključno z mobilnostjo in prostovoljstvom;

(c)

ocenjevanje znanj in spretnosti ter samoocenjevanje znanj in spretnosti;

(d)

dokumentiranje učnih izidov kvalifikacij, vključno s predlogami priloge Europass iz člena 5.

(a)

možnostih izobraževanja;

(b)

kvalifikacijah in ogrodjih ali sistemih kvalifikacij;

(c)

možnostih za vrednotenje neformalnega in priložnostnega učenja;

(d)

praksah priznavanja in relevantni zakonodaji v različnih državah, vključno s tretjimi državami;

(e)

službah, ki ponujajo orientacijo za čezmejno učno mobilnost in načrtovanje poklicne poti;

(f)

zbiranje podatkov o znanjih in spretnostih v okviru ustreznih dejavnosti in agencij na ravni Unije po področjih pristojnosti;

(g)

informacije o znanjih in spretnostih ter kvalifikacijah, ki bi ustrezale posebnim potrebam državljanov tretjih držav, ki zakonito prispejo v Unijo ali v njej prebivajo, da se podpre njihovo vključevanje.

(a)

zagotavlja razpoložljivost in visoko kakovost informacij na ravni Unije ali povezave do teh razpoložljivih informacij, kot je določeno v členu 3(2);

(b)

razvije, testira in po potrebi posodobi spletno platformo Europass, vključno z odprtimi standardi, v skladu s potrebami uporabnikov in tehnološkim napredkom ter spremembami na trgu dela in v ponudbi izobraževanja in usposabljanja;

(c)

sproti dopolnjuje in po potrebi vključuje najnovejši tehnološki razvoj, ki lahko izboljša dostopnost Europassa za starejše in invalide;

(d)

zagotavlja, da razvoj ali posodabljanje spletne platforme Europass, vključno z odprtimi standardi, podpirata doslednost informacij in izkazujeta jasno dodano vrednost;

(e)

zagotavlja, da so vsa spletna orodja, zlasti orodja za ocenjevanje in samoocenjevanje, v celoti preskušena in da je njihova kakovost zagotovljena; in

(f)

v skladu s potrebami uporabnikov zagotavlja kakovost in spremlja učinkovitost spletne platforme Europass, vključno s spletnimi orodji.

(a)

zagotavlja dejavno sodelovanje in udeležbo držav članic pri strateškem načrtovanju, vključno z določitvijo in usmerjanjem strateških ciljev, zagotavljanju kakovosti in financiranju, in ustrezno upošteva njihova stališča;

(b)

zagotavlja dejavno sodelovanje in udeležbo držav članic pri razvoju, testiranju, posodabljanju in ocenjevanju spletne platforme Europass, vključno z odprtimi standardi, in ustrezno upošteva njihova stališča;

(c)

zagotavlja, da so na ravni Unije upoštevni deležniki vključeni v izvajanje in ocenjevanje tega sklepa;

(d)

organizira učne dejavnosti in izmenjavo najboljše prakse med državami članicami ter, kjer je primerno, omogoča medsebojno strokovno svetovanje na zahtevo držav članic; in

(e)

zagotavlja, da se na ravni Unije izvaja učinkovito spodbujanje, orientiranje in informiranje, da se dosežejo upoštevni uporabniki in deležniki, vključno z invalidi;

(a)

koordinirajo dejavnosti v zvezi z izvajanjem spletnih orodij;

(b)

spodbujajo uporabo in krepijo ozaveščenost in prepoznavnost Europassa;

(c)

promovirajo in zagotavljajo informacije o službah, ki ponujajo orientacijo glede čezmejne učne mobilnosti in načrtovanja poklicne poti, vključno, če je potrebno, z individualnimi storitvami orientiranja;

(d)

dajejo na voljo informacije o učnih priložnostih, kvalifikacijah in praksah priznavanja na spletni platformi Europass, vključno prek povezav do ustreznih nacionalnih spletišč;

(e)

v dejavnosti, ki so v njihovi pristojnosti, vključujejo deležnike iz vseh upoštevnih sektorjev in spodbujajo sodelovanje med javnimi in zasebnimi deležniki.