29.12.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

L 348/1

(1)

Uredba Sveta (EU) št. 904/2010 (3) določa pravila o izmenjavi informacij med državami članicami in hrambi teh informacij za vzpostavitev posebnih ureditev iz poglavja 6 naslova XII Direktive Sveta 2006/112/ES (4).

(2)

Razširitev teh posebnih ureditev na prodajo blaga na daljavo ter na druge storitve, ki niso telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja in elektronsko opravljene storitve od 1. januarja 2021 zahteva razširitev področja uporabe pravil iz te uredbe v zvezi s posredovanjem informacij in prenosom denarja med državo članico identifikacije in državo članico potrošnje.

(3)

Zaradi razširjenega področja uporabe posebnih ureditev, ki bi pokrivalo tudi prodajo blaga na daljavo in vse storitve, se bo znatno povečalo število transakcij, ki se prijavijo v obračunu DDV. Da bi državi članici identifikacije omogočili dovolj časa za obravnavo obračunov DDV, ki jih davčni zavezanci predložijo v skladu s posebno ureditvijo, bi bilo treba rok za prenos informacij o obračunu DDV in znesku DDV, ki se plača posamezni državi članici potrošnje, podaljšati za 10 dni.

(4)

Zaradi razširitve področja uporabe posebnih ureditev na prodajo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga na daljavo je treba carinskemu organu države članice uvoza omogočiti, da prepozna uvoz blaga v majhnih pošiljkah, za katerega se davek na dodano vrednost (DDV) plača prek ene od posebnih ureditev. Zato je treba identifikacijsko številko, pod katero se DDV plača, sporočiti vnaprej, da imajo carinski organi možnost ob uvozu blaga preveriti veljavnost te številke.

(5)

Davčni zavezanci, ki uporabljajo take posebne ureditve, lahko prejmejo zahtevke po evidencah in zahtevke za uradne preiskave s strani države članice identifikacije in vseh držav članic potrošnje, v katere se blago dobavlja ali v katerih se opravljajo storitve. Da bi se tako za podjetja kot za davčne uprave zmanjšali upravno breme in stroški izpolnjevanja obveznosti, ki jih povzročajo taki večkratni zahtevki po evidencah in zahtevki za uradne preiskave, ter da bi se izognili podvajanju dela, bi morala take zahtevke in preiskave, kolikor je le mogoče, usklajevati država članica identifikacije.

(6)

Da se poenostavi zbiranje statističnih podatkov o uporabi posebnih ureditev, bi morala biti Komisija pooblaščena za pridobivanje zbirnih statističnih in diagnostičnih podatkov, kot je število različnih vrst elektronskih sporočil, izmenjanih med državami članicami, v zvezi s posebnimi ureditvami, razen podatkov v zvezi s posameznimi davčnimi zavezanci.

(7)

Informacije, ki jih predložijo davčni zavezanci in ki se posredujejo med državami članicami za izvajanje posebnih ureditev, ter tehnične podrobnosti, vključno s skupnimi elektronskimi sporočili, za predložitev teh informacij s strani davčnega zavezanca ali za njihovo posredovanje med državami članicami bi bilo treba sprejeti v skladu s postopkom v odboru, določenim v tej uredbi.

(8)

Ob upoštevanju časa, ki je potreben za vzpostavitev ukrepov, potrebnih za izvajanje te uredbe, in za to, da države članice prilagodijo svoje sisteme IT za registracijo ter za prijavo in plačilo DDV, ter da se upoštevajo spremembe, uvedene s členom 2 Direktive Sveta (EU) 2017/2455 (5), bi se morala ta uredba uporabljati od datuma začetka uporabe navedenih sprememb.

(9)

Uredbo (EU) št. 904/2010 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

(1)

v členu 1 se odstavek 4 nadomesti z naslednjim:

„4.   Ta uredba določa tudi pravila in postopke za elektronsko izmenjavo informacij o DDV glede dobavljenega blaga in opravljenih storitev v skladu s posebnimi ureditvami na podlagi poglavja 6 naslova XII Direktive 2006/112/ES ter za kakršno koli naknadno izmenjavo informacij in, kolikor gre za blago in storitve v okviru teh posebnih ureditev, za prenos denarja med pristojnimi organi držav članic.“;

(2)

v členu 2 se odstavek 2 nadomesti z naslednjim:

„2.   Opredelitve pojmov iz členov 358, 358a, 369a in 369l Direktive 2006/112/ES za namene posameznih posebnih ureditev se uporabljajo tudi za namene te uredbe.“;

(3)

v členu 17(1) se točka (d) nadomesti z naslednjim:

(4)

v člen 17(1) se doda naslednja točka:

(5)

v členu 17 se odstavek 2 nadomesti z naslednjim:

„2.   Tehnične podrobnosti o avtomatični preiskavi podatkov iz odstavka 1(b), (c), (d) in (e) se sprejmejo v skladu s postopkom iz člena 58(2).“;

(6)

člen 31 se spremeni:

(7)

poglavje XI se spremeni:

(8)

točka 1 Priloge I se nadomesti z naslednjim:

29.12.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

L 348/7

(1)

Direktiva Sveta 2006/112/ES (3) določa posebne ureditve za obračunavanje davka na dodano vrednost (DDV) za davčne zavezance, ki nimajo sedeža in ki opravljajo telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronsko opravljene storitve za osebe, ki niso davčni zavezanci.

(2)

Direktiva Sveta 2009/132/ES (4) določa oprostitev DDV za uvoz majhnih pošiljk zanemarljive vrednosti.

(3)

V oceni navedenih posebnih ureditev, kakor so bile uvedene 1. januarja 2015, so opredeljena številna področja, ki jih je mogoče izboljšati. Prvič, zmanjšati bi bilo treba breme mikropodjetij s sedežem v državi članici, ki občasno opravljajo take storitve v drugih državah članicah, v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti glede DDV v državah članicah, ki niso država članica, v kateri imajo ta podjetja sedež. Zato bi bilo treba na ravni Skupnosti uvesti prag, do katerega je opravljanje teh storitev še vedno predmet DDV v državi članici, v kateri imajo ta podjetja sedež. Drugič, obveznost izpolnjevanja zahtev glede izdajanja računov, ki veljajo v vseh državah članicah, v katerih se opravljajo storitve, predstavlja veliko breme. Da bi bilo breme za podjetja čim manjše, bi se zato morala uporabljati tista pravila glede izdajanja računov, ki veljajo v državi članici identifikacije ponudnika, ki uporablja posebne ureditve. Tretjič, davčni zavezanci, ki nimajo sedeža v Skupnosti, ampak so registrirani za DDV v državi članici, na primer ker v navedeni državi članici opravljajo občasne transakcije, ki so predmet DDV, ne morejo uporabljati niti posebne ureditve za davčne zavezance, ki nimajo sedeža v Skupnosti, niti posebne ureditve za davčne zavezance s sedežem v Skupnosti. Takšnim davčnim zavezancem bi bilo treba dovoliti uporabo posebne ureditve za davčne zavezance, ki nimajo sedeža v Skupnosti.

(4)

Poleg tega je ocena posebnih ureditev za obdavčitev telekomunikacijskih storitev, storitev oddajanja ali elektronsko opravljenih storitev, uvedenih 1. januarja 2015, pokazala, da zahteva po predložitvi obračuna DDV v 20 dneh po poteku davčnega obdobja, na katero se obračun nanaša, pomeni prekratek rok, zlasti za storitve prek telekomunikacijskega omrežja, vmesnika ali portala, kadar se za storitve, ki se opravljajo prek tega omrežja, vmesnika ali portala, domneva, da jih opravlja operater omrežja ali upravljavec vmesnika ali portala, ki mora zbrati informacije za dopolnitev obračuna DDV od vsakega posameznega ponudnika storitev. Iz ocene je tudi razvidno, da je zahteva glede popravkov v obračunu DDV za zadevno davčno obdobje zelo obremenjujoča za davčne zavezance, saj se lahko zgodi, da morajo vsako četrtletje ponovno predložiti več obračunov DDV. Zato bi bilo treba rok za predložitev obračuna DDV podaljšati z 20 dni do konca meseca po poteku davčnega obdobja, davčnim zavezancem pa bi bilo treba omogočiti, da popravijo prejšnje obračune DDV v naslednjem obračunu in ne v obračunih davčnih obdobij, na katera se popravki nanašajo.

(5)

Da se davčnim zavezancem, ki opravljajo storitve, ki niso telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronsko opravljene storitve za osebe, ki niso davčni zavezanci, ne bi bilo treba identificirati za namene DDV v vsaki državi članici, v kateri so te storitve predmet DDV, bi države članice morale davčnim zavezancem, ki opravljajo take storitve, dovoliti uporabo sistema IT za registracijo ter prijavo in plačilo DDV, kar bi jim omogočilo, da DDV za te storitve prijavijo in plačajo v eni državi članici.

(6)

Vzpostavitev notranjega trga, globalizacija in tehnološke spremembe so povzročili bliskovito rast e-trgovanja in zato tudi prodaje blaga na daljavo, tako dobav iz ene države članice v drugo kot s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav v Skupnost. Tem spremembam bi bilo treba prilagoditi ustrezne določbe direktiv 2006/112/ES in 2009/132/ES, pri čemer bi bilo treba upoštevati načelo obdavčitve v namembnem kraju in potrebo po zaščiti davčnih prihodkov držav članic, da bi vzpostavili enake konkurenčne pogoje za zadevna podjetja ter kar se da zmanjšali bremena zanje. Posebno ureditev za telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronsko opravljene storitve, ki jih opravljajo davčni zavezanci s sedežem v Skupnosti, vendar ne v državi članici potrošnje, bi bilo zato treba razširiti na prodajo blaga na daljavo znotraj Skupnosti, podobno posebno ureditev pa bi bilo treba uvesti tudi za prodajo na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga. Da bi se jasno določilo področje uporabe ukrepov, ki se uporabljajo za prodajo blaga na daljavo znotraj Skupnosti ter prodajo na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga, bi bilo treba navedene pojme opredeliti.

(7)

Prodaja blaga na daljavo, ki se opravlja iz ene države članice v drugo ter s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav v Skupnost, je v veliki meri omogočena z uporabo elektronskega vmesnika, kot je trg, platforma, portal ali podobno sredstvo, pri čemer se pogosto izvede postopek skladiščenja. Čeprav lahko države članice določijo, da je v takih primerih za plačilo DDV solidarno odgovorna druga oseba in ne oseba, ki je dolžna plačati DDV, se je to izkazalo kot nezadostno za zagotovitev uspešnega in učinkovitega pobiranja DDV. Za uresničitev tega cilja in zmanjšanje upravnega bremena za prodajalce, davčne organe in potrošnike je zato treba davčne zavezance, ki omogočajo prodajo blaga na daljavo z uporabo tovrstnega elektronskega vmesnika, vključiti v pobiranje DDV na to prodajo, pri čemer je treba določiti, da gre za osebe, za katere se šteje, da so opravile to prodajo. Za prodajo na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga v Skupnost bi to moralo biti omejeno na prodajo blaga, ki se odpošlje ali prevaža v pošiljkah z realno vrednostjo največ 150 EUR, pri večjih vrednostih pa bi bilo treba za carinske namene ob uvozu zahtevati popolno carinsko deklaracijo.

(8)

Za dobave s strani davčnih zavezancev, ki so bile omogočene z elektronskim vmesnikom, kot je trg, platforma, portal ali podobno sredstvo, je treba voditi evidenco za obdobje najmanj desetih let kot pomoč državam članicam pri ugotavljanju, ali je bil za te dobave DDV pravilno obračunan. Obdobje desetih let je skladno z veljavnimi določbami o vodenju evidenc. Evidence, ki vsebujejo osebne podatke, bi morale biti skladne z zakonodajo Unije o varstvu podatkov.

(9)

Da bi se zmanjšalo breme za podjetja, ki uporabljajo posebno ureditev za prodajo blaga na daljavo znotraj Skupnosti, bi bilo treba odpraviti obveznost izdaje računa za takšno prodajo. Da se takšnim podjetjem zagotovi pravna varnost, bi moralo biti v opredelitvi take dobave blaga jasno navedeno, da se uporablja tudi takrat, ko se blago prevaža ali odpošlje za račun dobavitelja, tudi kadar dobavitelj posredno sodeluje pri prevozu ali odpošiljanju blaga.

(10)

Področje uporabe posebne ureditve za prodajo na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga bi moralo biti omejeno na prodajo blaga z realno vrednostjo največ 150 EUR, ki je odposlano neposredno s tretjega ozemlja ali iz tretje države pridobitelju v Skupnosti, pri večjih vrednostih pa bi bilo treba za carinske namene ob uvozu zahtevati popolno carinsko deklaracijo. Iz njenega področja uporabe bi bilo treba izključiti trošarinske izdelke, saj je trošarina del davčne osnove za DDV pri uvozu. Da se prepreči dvojna obdavčitev, bi bilo treba ob uvozu blaga, prijavljenega v okviru te posebne ureditve, uvesti oprostitev plačila davka na dodano vrednost.

(11)

Da se preprečita izkrivljanje konkurence med dobavitelji znotraj in zunaj Skupnosti ter izguba davčnih prihodkov, je treba poleg tega odpraviti oprostitev za uvoz blaga v majhnih pošiljkah zanemarljive vrednosti iz Direktive 2009/132/ES.

(12)

Davčnemu zavezancu, ki uporablja posebno ureditev za prodajo na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga, bi bilo treba omogočiti, da imenuje posrednika s sedežem v Skupnosti za osebo, ki je dolžna plačati DDV in izpolnjevati obveznosti v okviru te posebne ureditve v njegovem imenu in za njegov račun.

(13)

Zaradi zaščite davčnih prihodkov držav članic bi moralo biti za davčnega zavezanca, ki nima sedeža v Skupnosti in uporablja to posebno ureditev, obvezno, da imenuje posrednika. Vendar se ta obveznost ne bi smela uporabljati, če ima sedež v državi, s katero je Unija sklenila sporazum o medsebojni pomoči.

(14)

Za zagotovitev enotnih pogojev za izvajanje te direktive v zvezi z vzpostavitvijo seznama tretjih držav, s katerimi je Unija sklenila sporazum o medsebojni pomoči, katerega področje uporabe je podobno področju uporabe Direktive Sveta 2010/24/EU (5) in Uredbe Sveta (EU) št. 904/2010 (6), bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (7). Ker je priprava seznama tretjih držav neposredno povezana z upravnim sodelovanjem na področju davka na dodano vrednost, je primerno, da Komisiji pomaga Stalni odbor za upravno sodelovanje, ustanovljen v skladu s členom 58 Uredbe (EU) št. 904/2010.

(15)

Zaradi silovite rasti e-trgovanja in posledičnega povečanja števila majhnih pošiljk z realno vrednostjo največ 150 EUR, ki se uvažajo v Skupnost, bi morale države članice sistematično dovoliti uporabo posebnih ureditev za prijavo in plačilo uvoznega DDV. Te ureditve se lahko uporabijo, kadar se ne uporablja posebna ureditev za prodajo na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga. Če država članica uvoza ne določi sistematične uporabe znižanih stopenj DDV v okviru te posebne ureditve, bi moral imeti končni pridobitelj možnost, da se odloči za standardni uvozni postopek, da bi izkoristil morebitno nižjo stopnjo DDV.

(16)

Pri datumu začetka uporabe določb te direktive se po potrebi upošteva čas, ki je potreben za uvedbo ukrepov, nujnih za izvajanje te direktive, in za države članice, da prilagodijo svoj sistem IT za registracijo ter prijavo in plačilo DDV.

(17)

Ker cilja te direktive, tj. poenostavitve obveznosti glede DDV, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(18)

Države članice so se v skladu s skupno politično izjavo držav članic in Komisije z dne 28. septembra 2011 o obrazložitvenih dokumentih (8) zavezale, da bodo v utemeljenih primerih obvestilu o svojih ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, ki bodo pojasnjevali razmerje med sestavnimi deli direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je predložitev takih dokumentov v primeru te direktive upravičena.

(19)

Direktivi 2006/112/ES in 2009/132/ES bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

(1)

člen 58 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 58

1.   Kraj opravljanja naslednjih storitev za osebo, ki ni davčni zavezanec, je kraj, v katerem ima ta oseba sedež, stalno prebivališče ali običajno prebivališče:

Kadar izvajalec storitve in prejemnik komunicirata po elektronski pošti, to samo po sebi ne pomeni, da je opravljena storitev elektronsko opravljena storitev.

2.   Odstavek 1 se ne uporablja, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:

3.   Kadar je v koledarskem letu prag iz točke (c) odstavka 2 presežen, se od takrat naprej uporablja odstavek 1.

4.   Država članica, na ozemlju katere imajo izvajalci iz odstavka 2 sedež ali, če sedeža nimajo, stalno ali običajno prebivališče, tem izvajalcem podeli pravico, da izberejo, da se kraj opravljanja storitev določi v skladu z odstavkom 1, ta izbira pa v vsakem primeru velja dve koledarski leti.

5.   Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe za spremljanje, ali davčni zavezanec izpolnjuje pogoje iz odstavkov 2, 3 in 4.

6.   Ustrezna vrednost zneska iz točke (c) odstavka 2 v nacionalni valuti se izračuna z uporabo menjalnega tečaja, ki ga objavi Evropska centralna banka na dan sprejetja Direktive Sveta (EU) 2017/2455 (*1).

(*1)  Direktiva Sveta (EU) 2017/2455 z dne 5. decembra 2017 o spremembi Direktive 2006/112/ES in Direktive 2009/132/ES v zvezi z nekaterimi obveznostmi glede davka na dodano vrednost, ki veljajo za opravljanje storitev in prodajo blaga na daljavo (UL L 348, 29.12.2017, str. 7).“;"

(2)

člen 219a se nadomesti z naslednjim:

„Člen 219a

1.   Za izdajanje računov veljajo pravila, ki se uporabljajo v državi članici, za katero se v skladu z določbami naslova V šteje, da je bilo v njej dobavljeno blago ali so bile v njej opravljene storitve.

2.   Z odstopanjem od odstavka 1 za izdajanje računov veljajo naslednja pravila:

3.   Odstavka 1 in 2 tega člena se uporabljata brez poseganja v člene 244 do 248.“;

(3)

v členu 358a se točka 1 nadomesti z naslednjim:

(4)

v členu 361(1) se točka (e) nadomesti z naslednjim:

(1)

v členu 14 se doda naslednji odstavek:

„4.   Za namene te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve:

(2)

doda se naslednji člen:

„Člen 14a

1.   Kadar davčni zavezanec z uporabo elektronskega vmesnika, kot je trg, platforma, portal ali podobno sredstvo, omogoča prodajo na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga v pošiljkah z realno vrednostjo največ 150 EUR, se šteje, da je to blago prejel in dobavil zadevni davčni zavezanec sam.

2.   Kadar davčni zavezanec z uporabo elektronskega vmesnika, kot je trg, platforma, portal ali podobno sredstvo, omogoča dobavo blaga znotraj Skupnosti, ki jo opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v Skupnosti, za osebo, ki ni davčni zavezanec, se šteje, da je to blago prejel in dobavil sam davčni zavezanec, ki omogoča dobavo.“;

(3)

člen 33 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 33

Z odstopanjem od člena 32:

(4)

člen 34 se črta;

(5)

člen 35 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 35

Člen 33 se ne uporablja za dobave rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk ali starin, opredeljenih v točkah 1 do 4 člena 311(1), ter za dobavo rabljenih prevoznih sredstev, opredeljenih v členu 327(3), ki so predmet DDV v skladu z zadevnimi posebnimi ureditvami.“;

(6)

v členu 58 se črtajo odstavki 2 do 6;

(7)

v naslovu V se vstavi naslednje poglavje:

„POGLAVJE 3a

Prag za davčne zavezance, ki dobavljajo blago v skladu s točko (a) člena 33 in opravljajo storitve v skladu s členom 58

Člen 59c

1.   Točka (a) člena 33 in člen 58 se ne uporabljata, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:

2.   Če je v koledarskem letu prag iz točke (c) odstavka 1 presežen, se od takrat naprej uporabljata točka (a) člena 33 in člen 58.

3.   Država članica, na ozemlju katere se nahaja blago v trenutku, ko se začne njegovo odpošiljanje ali prevoz, ali v kateri imajo davčni zavezanci, ki opravljajo telekomunikacijske storitve, storitve radijskega in televizijskega oddajanja ter elektronsko opravljene storitve, sedež, podeli davčnim zavezancem, ki dobavljajo blago ali opravljajo storitve, ki izpolnjujejo pogoje iz odstavka 1, pravico, da izberejo, da se kraj dobave ali opravljanja storitev določi v skladu s točko (a) člena 33 in členom 58, ta izbira pa v vsakem primeru velja dve koledarski leti.

4.   Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe za spremljanje, ali davčni zavezanec izpolnjuje pogoje iz odstavkov 1, 2 in 3.

5.   Ustrezna vrednost zneska iz točke (c) odstavka 1 v nacionalni valuti se izračuna z uporabo menjalnega tečaja, ki ga objavi Evropska centralna banka na dan sprejetja Direktive (EU) 2017/2455“;

(8)

doda se naslednji člen:

„Člen 66a

Z odstopanjem od členov 63, 64 in 65 v zvezi z dobavami blaga, za katere DDV plača oseba, ki omogoča dobavo v skladu s členom 14a, obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV nastaneta v trenutku, ko je bilo plačilo sprejeto.“;

(9)

v členu 143(1) se vstavi naslednja točka:

(10)

v členu 220(1) se točka 2 nadomesti z naslednjim:

(11)

doda se naslednji člen:

„Člen 242a

1.   Kadar davčni zavezanec z uporabo elektronskega vmesnika, kot je trg, platforma, portal ali podobno sredstvo, omogoča dobavo blaga ali opravljanje storitev za osebo, ki ni davčni zavezanec, znotraj Skupnosti v skladu z določbami naslova V, je davčni zavezanec, ki omogoča dobavo blaga ali opravljanje storitev, dolžan voditi evidenco o teh dobavah ali opravljanju. Te evidence morajo biti dovolj podrobne, da lahko davčni organi držav članic, v katerih je ta dobava blaga ali opravljanje storitev obdavčljiva, ugotovijo, ali je bil DDV pravilno obračunan.

2.   Evidence iz odstavka 1 morajo biti zadevnim državam članicam na njihovo zahtevo na voljo v elektronski obliki.

Te evidence se morajo hraniti deset let po poteku leta, v katerem je bila opravljena transakcija.“;

(12)

naslov poglavja 6 naslova XII se nadomesti z naslednjim:

„Posebne ureditve za davčne zavezance, ki opravljajo storitve za osebe, ki niso davčni zavezanci, ali prodajajo blago na daljavo“;

(13)

v členu 358 se črtajo točke 1, 2 in 3;

(14)

naslov oddelka 2 se nadomesti z naslednjim:

„Posebna ureditev za storitve, ki jih opravljajo davčni zavezanci, ki nimajo sedeža v Skupnosti“;

(15)

v členu 358a se doda naslednja točka:

(16)

člen 359 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 359

Države članice dovolijo uporabo te posebne ureditve vsakemu davčnemu zavezancu, ki nima sedeža v Skupnosti in opravlja storitve za osebo, ki ni davčni zavezanec in ima sedež ali stalno ali običajno prebivališče v državi članici. Ta ureditev se uporablja za vse tako opravljene storitve v Skupnosti.“;

(17)

člen 362 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 362

Država članica identifikacije dodeli davčnemu zavezancu, ki nima sedeža v Skupnosti, individualno identifikacijsko številko DDV za uporabo te posebne ureditve in ga o tej številki uradno obvesti z elektronskimi sredstvi. Na podlagi informacij, uporabljenih za to identifikacijo, lahko države članice potrošnje vodijo lastne identifikacijske sisteme.“;

(18)

v členu 363 se točka (a) nadomesti z naslednjim:

(19)

člena 364 in 365 se nadomestita z naslednjim:

„Člen 364

Davčni zavezanec, ki nima sedeža v Skupnosti in uporablja to posebno ureditev, z elektronskimi sredstvi predloži državi članici identifikacije obračun DDV za vsako koledarsko četrtletje ne glede na to, ali so bile storitve, zajete v tej posebni ureditvi, opravljene ali ne. Obračun DDV se predloži do konca meseca po poteku davčnega obdobja, na katerega se obračun nanaša.

Člen 365

V obračunu DDV se navedejo individualna identifikacijska številka DDV za uporabo te posebne ureditve in za vsako državo članico potrošnje, v kateri je nastala obveznost plačila DDV, skupna vrednost opravljenih storitev, zajetih v tej posebni ureditvi, v davčnem obdobju brez DDV ter skupni znesek pripadajočega DDV, razdeljen po davčnih stopnjah. V obračunu se morajo navesti tudi uporabljene stopnje DDV in skupni znesek dolgovanega DDV.

Kadar so po predložitvi obračuna DDV potrebne kakršne koli spremembe tega obračuna, se te spremembe vključijo v enega od naslednjih obračunov v treh letih od datuma, na katerega je bilo treba predložiti prvotni obračun v skladu s členom 364. V takem naslednjem obračunu se opredelijo ustrezna država članica potrošnje, davčno obdobje in znesek DDV, za katerega se zahtevajo kakršne koli spremembe.“;

(20)

člen 368 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 368

Davčni zavezanec, ki nima sedeža v Skupnosti in uporablja to posebno ureditev, ne sme odbiti DDV v skladu s členom 168 te direktive. Ne glede na točko 1 člena 1 Direktive 86/560/EGS se temu davčnemu zavezancu odobri vračilo DDV v skladu z navedeno direktivo. Člen 2(2) in (3) ter člen 4(2) Direktive 86/560/EGS se ne uporabljata za vračila v zvezi s storitvami, zajetimi v tej posebni ureditvi.

Če mora biti davčni zavezanec, ki uporablja to posebno ureditev, v državi članici registriran za dejavnosti, ki niso zajete v tej posebni ureditvi, v obračunu DDV, ki ga predloži v skladu s členom 250 te direktive, odbije zneske DDV, ki se v tej državi članici plačajo v zvezi z njegovimi obdavčljivimi dejavnostmi, zajetimi v tej posebni ureditvi.“;

(21)

naslov oddelka 3 poglavja 6 naslova XII se nadomesti z naslednjim:

„Posebna ureditev za prodajo blaga na daljavo znotraj Skupnosti in storitve, ki jih opravljajo davčni zavezanci s sedežem v Skupnosti, vendar ne v državi članici potrošnje“;

(22)

v členu 369a se doda naslednja točka:

(23)

člena 369b in 369c se nadomestita z naslednjim:

„Člen 369b

Države članice dovolijo uporabo te posebne ureditve davčnemu zavezancu, ki prodaja blago na daljavo znotraj Skupnosti, in davčnemu zavezancu, ki nima sedeža v državi članici potrošnje in opravlja storitve za osebe, ki niso davčni zavezanci. Ta posebna ureditev se uporablja za vse tako blago, dobavljeno v Skupnosti, oziroma vse take storitve, opravljene v Skupnosti.

Člen 369c

Davčni zavezanec državi članici identifikacije prijavi začetek in prenehanje svojih obdavčljivih dejavnosti, zajetih v tej posebni ureditvi, ali z njimi povezane spremembe, zaradi katerih ni več upravičen do te posebne ureditve. Takšna prijava se predloži v elektronski obliki.“;

(24)

člen 369e se spremeni:

(25)

člena 369f in 369g se nadomestita z naslednjim:

„Člen 369f

Davčni zavezanec, ki uporablja to posebno ureditev, z elektronskimi sredstvi predloži državi članici identifikacije obračun DDV za vsako koledarsko četrtletje ne glede na to, ali je bilo blago znotraj Skupnosti prodano na daljavo ali ne oziroma ali so bile storitve, zajete v tej posebni ureditvi, opravljene ali ne. Obračun DDV se predloži do konca meseca po poteku davčnega obdobja, na katerega se obračun nanaša.

Člen 369g

1.   V obračunu DDV se navedejo identifikacijska številka DDV iz člena 369d in za vsako državo članico potrošnje, v kateri je nastala obveznost plačila DDV, skupna vrednost prodaje blaga na daljavo znotraj Skupnosti in opravljenih storitev, zajetih v tej posebni ureditvi, v davčnem obdobju brez DDV ter skupni znesek pripadajočega DDV, razdeljen po davčnih stopnjah. V obračunu se morajo navesti tudi uporabljene stopnje DDV in skupni znesek dolgovanega DDV. Obračun DDV vključuje tudi spremembe v zvezi s preteklimi davčnimi obdobji, kot je določeno v odstavku 4 tega člena.

2.   Kadar se pri prodaji blaga na daljavo znotraj Skupnosti, zajetega v tej posebni ureditvi, blago odpošlje ali prevaža iz držav članic, ki niso država članica identifikacije, obračun DDV vključuje tudi skupno vrednost take prodaje za vsako državo članico, iz katere se blago odpošlje ali prevaža, ter individualno identifikacijsko številko DDV ali davčno sklicno številko, ki jo dodeli vsaka taka država članica. Obračun DDV vključuje te informacije, razčlenjene po državah članicah potrošnje, za vsako državo članico, ki ni država članica identifikacije.

3.   Kadar ima davčni zavezanec, ki opravlja storitve, zajete v tej posebni ureditvi, poleg poslovne enote v državi članici identifikacije še eno ali več drugih stalnih poslovnih enot, iz katerih opravlja storitve, obračun DDV vključuje tudi skupno vrednost tako opravljenih storitev, in sicer za vsako državo članico, v kateri ima poslovno enoto, ter individualno identifikacijsko številko DDV ali davčno sklicno številko te poslovne enote, razčlenjeno po državah članicah potrošnje.

4.   Kadar so po predložitvi obračuna DDV potrebne kakršne koli spremembe tega obračuna, se te spremembe vključijo v enega od naslednjih obračunov v treh letih od datuma, na katerega je bilo treba predložiti prvotni obračun v skladu s členom 369f. V takem naslednjem obračunu se opredelijo ustrezna država članica potrošnje, davčno obdobje in znesek DDV, za katerega se zahtevajo kakršne koli spremembe.“;

(26)

v drugem pododstavku člena 369h(1) se drugi stavek nadomesti z naslednjim:

„Če so bile dobave blaga ali opravljene storitve zaračunane v drugih valutah, davčni zavezanec, ki uporablja to posebno ureditev, v obračunu DDV uporabi menjalni tečaj zadnjega dne davčnega obdobja.“;

(27)

v členu 369i se prvi odstavek nadomesti z naslednjim:

„Davčni zavezanec, ki uporablja to posebno ureditev, plača DDV z navedbo ustreznega obračuna DDV najpozneje ob preteku roka za predložitev obračuna.“;

(28)

člen 369j se nadomesti z naslednjim:

„Člen 369j

Davčni zavezanec, ki uporablja to posebno ureditev, v zvezi s svojimi obdavčljivimi dejavnosti, zajetimi v tej posebni ureditvi ne sme odbiti DDV, ki nastane v državi članici potrošnje, v skladu s členom 168 te direktive. Ne glede na člen 2(1), člen 3 in točko (e) člena 8(1) Direktive 2008/9/ES se temu davčnemu zavezancu odobri vračilo DDV v skladu z navedeno direktivo.

Če mora biti davčni zavezanec, ki uporablja to posebno ureditev, v državi članici registriran za dejavnosti, ki niso zajete v tej posebni ureditvi, v obračunu DDV, ki ga predloži v skladu s členom 250 te direktive, odbije zneske DDV, ki se v tej državi članici plačajo v zvezi z njegovimi obdavčljivimi dejavnostmi, zajetimi v tej posebni ureditvi.“;

(29)

v členu 369k se odstavek 1 nadomesti z naslednjim:

„1.   Davčni zavezanec, ki uporablja to posebno ureditev, vodi evidence o transakcijah, zajetih v tej posebnih ureditvi. Te evidence morajo biti dovolj natančne, da lahko davčni organi države članice potrošnje ugotovijo, ali je obračun DDV pravilen.“;

(30)

v poglavju 6 naslova XII se doda naslednji oddelek:

„ODDELEK 4

Posebna ureditev za prodajo na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga

Člen 369l

Za namene tega oddelka prodaja na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga zajema samo blago, razen trošarinskih izdelkov, v pošiljkah z realno vrednostjo največ 150 EUR.

Za namene tega oddelka in brez poseganja v druge določbe Skupnosti se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

Člen 369m

1.   Države članice dovolijo uporabo te posebne ureditve naslednjim davčnim zavezancem, ki prodajajo na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženo blago:

Ti davčni zavezanci uporabljajo to posebno ureditev za vse svoje prodaje na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga.

2.   Za namene točke (b) odstavka 1 noben davčni zavezanec ne more imenovati več kot enega posrednika hkrati.

3.   Komisija sprejme izvedbeni akt o vzpostavitvi seznama tretjih držav iz točke (c) odstavka 1 tega člena. Ta izvedbeni akt se sprejme v skladu s postopkom pregleda iz člena 5 Uredbe (EU) št. 182/2011, odbor za ta namen pa je odbor, ustanovljen v skladu s členom 58 Uredbe (EU) št. 904/2010.

Člen 369n

V zvezi s prodajo na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga, za katero se DDV prijavi v skladu s to posebno ureditvijo, obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV nastaneta v trenutku dobave. Za blago se šteje, da je bilo dobavljeno, ko je bilo sprejeto plačilo.

Člen 369o

Davčni zavezanec, ki uporablja to posebno ureditev, ali posrednik, ki deluje za njegov račun, državi članici identifikacije prijavi začetek ali prenehanje svoje dejavnosti v okviru te posebne ureditve ali njene spremembe, zaradi katerih ni več upravičen do te posebne ureditve. Takšna prijava se predloži v elektronski obliki.

Člen 369p

1.   Davčni zavezanec, ki ne uporablja posrednika, pred začetkom uporabe te posebne ureditve državi članici identifikacije posreduje naslednje podatke:

2.   Posrednik pred začetkom uporabe te posebne ureditve za račun davčnega zavezanca državi članici identifikacije posreduje naslednje podatke:

3.   Posrednik državi članici identifikacije za vsakega davčnega zavezanca, ki ga zastopa, preden slednji začne uporabljati to posebno ureditev, posreduje naslednje podatke:

4.   Vsak davčni zavezanec, ki uporablja to posebno ureditev, ali, če je ustrezno, njegov posrednik uradno obvesti državo članico identifikacije o vsaki spremembi posredovanih podatkov.

Člen 369q

1.   Država članica identifikacije dodeli davčnemu zavezancu, ki uporablja to posebno ureditev, individualno identifikacijsko številko DDV za uporabo te posebne ureditve in ga o tej številki uradno obvesti z elektronskimi sredstvi.

2.   Država članica identifikacije dodeli posredniku individualno identifikacijsko številko in ga o tej številki uradno obvesti z elektronskimi sredstvi.

3.   Država članica identifikacije dodeli posredniku individualno identifikacijsko številko DDV za uporabo te posebne ureditve v zvezi z vsakim davčnim zavezancem, za katerega je imenovan.

4.   Identifikacijska številka DDV, dodeljena v skladu z odstavki 1, 2 in 3, se uporablja samo za namene te posebne ureditve.

Člen 369r

1.   Država članica identifikacije davčnega zavezanca, ki ne uporablja posrednika, črta iz identifikacijskega registra v naslednjih primerih:

2.   Država članica identifikacije posrednika črta iz identifikacijskega registra v naslednjih primerih:

3.   Država članica identifikacije davčnega zavezanca, ki ga zastopa posrednik, črta iz identifikacijskega registra v naslednjih primerih:

Člen 369s

Davčni zavezanec, ki uporablja to posebno ureditev, ali njegov posrednik z elektronskimi sredstvi predloži državi članici identifikacije obračun DDV za vsak mesec ne glede na to, ali je bila prodaja na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga opravljena ali ne. Obračun DDV se predloži do konca meseca po poteku davčnega obdobja, na katerega se obračun nanaša.

Kadar je treba predložiti obračun DDV v skladu s prvim odstavkom, države članice za namene DDV ne naložijo kakršnih koli dodatnih obveznosti ali drugih formalnosti v zvezi z uvozom.

Člen 369t

1.   V obračunu DDV se navedejo identifikacijska številka DDV iz člena 369q in za vsako državo članico potrošnje, v kateri je nastala obveznost plačila DDV, skupna vrednost prodaje na daljavo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav uvoženega blaga, za katero je nastala obveznost obračuna DDV, v davčnem obdobju brez DDV ter skupni znesek pripadajočega DDV, razdeljen po davčnih stopnjah. V obračunu se morajo navesti tudi uporabljene stopnje DDV in skupni znesek dolgovanega DDV.

2.   Kadar so po predložitvi obračuna DDV potrebne kakršne koli spremembe tega obračuna, se te spremembe vključijo v enega od naslednjih obračunov v treh letih od datuma, na katerega je bilo treba predložiti prvotni obračun v skladu s členom 369s. V takem naslednjem obračunu se opredelijo ustrezna država članica potrošnje, davčno obdobje in znesek DDV, za katerega se zahtevajo kakršne koli spremembe.

Člen 369u

1.   V obračunu DDV so zneski navedeni v eurih.

Države članice, katerih valuta ni euro, lahko predpišejo, da se obračun DDV izpolni v njihovi nacionalni valuti. Če so bile dobave zaračunane v drugih valutah, davčni zavezanec, ki uporablja to posebno ureditev, ali njegov posrednik v obračunu DDV uporabi menjalni tečaj zadnjega dne davčnega obdobja.

2.   Menjava se izvede na podlagi menjalnih tečajev, ki jih Evropska centralna banka objavi za zadevni dan, ali, če na ta dan ni objave, za naslednji dan objave.

Člen 369v

Davčni zavezanec, ki uporablja to posebno ureditev, ali njegov posrednik plača DDV z navedbo ustreznega obračuna DDV najpozneje ob izteku roka za predložitev obračuna.

Plačilo se izvede na bančni račun, izražen v eurih, ki ga določi država članica identifikacije. Države članice, ki niso uvedle eura, lahko predpišejo, da se plačilo izvede na bančni račun, izražen v njihovi nacionalni valuti.

Člen 369w

Davčni zavezanec, ki uporablja to posebno ureditev, v zvezi s svojimi obdavčljivimi dejavnosti, zajetimi v tej posebni ureditvi, ne sme odbiti DDV, ki nastane v državah članicah potrošnje, v skladu s členom 168 te direktive. Ne glede na točko 1 člena 1 Direktive 86/560/EGS ter točko 1 člena 2 in člen 3 Direktive 2008/9/ES se temu davčnemu zavezancu odobri vračilo DDV v skladu z navedenima direktivama. Člen 2(2) in (3) ter člen 4(2) Direktive 86/560/EGS se ne uporabljata za vračila v zvezi z blagom, zajetim v tej posebni ureditvi.

Če mora biti davčni zavezanec, ki uporablja to posebno ureditev, v državi članici registriran za dejavnosti, ki niso zajete v tej posebni ureditvi, v obračunu DDV, ki ga predloži v skladu s členom 250 te direktive, odbije zneske DDV, ki se v tej državi članici plačajo v zvezi z njegovimi obdavčljivimi dejavnostmi, zajetimi v tej posebni ureditvi.

Člen 369x

1.   Davčni zavezanec, ki uporablja to posebno ureditev, vodi evidence o transakcijah, zajetih v tej posebnih ureditvi. Posrednik vodi evidence za vsakega davčnega zavezanca, ki ga zastopa. Te evidence morajo biti dovolj natančne, da lahko davčni organi države članice potrošnje ugotovijo, ali je obračun DDV pravilen.

2.   Evidence iz odstavka 1 morajo biti državi članici potrošnje in državi članici identifikacije na njuno zahtevo na voljo v elektronski obliki.

Evidence se morajo hraniti deset let po poteku leta, v katerem je bila opravljena transakcija.

(*2)  Direktiva Sveta 2010/24/EU z dne 16. marca 2010 o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev v zvezi z davki, carinami in drugimi ukrepi (UL L 84, 31.3.2010, str. 1).“;"

(31)

v naslovu XII se dodata naslednji poglavji:

„POGLAVJE 7

Posebna ureditev za prijavo in plačilo uvoznega DDV

Člen 369y

Kadar se za uvoz blaga, razen trošarinskih izdelkov, v pošiljkah z realno vrednostjo največ 150 EUR ne uporablja posebna ureditev iz oddelka 4 poglavja 6, država članica uvoza osebi, ki carinskim organom predloži blago za račun osebe, ki ji je blago namenjeno, na ozemlju Skupnosti dovoli uporabo posebne ureditve za prijavo in plačilo uvoznega DDV v zvezi z blagom, za katero se odpošiljanje ali prevoz konča v tej državi članici.

Člen 369z

1.   Za namene te posebne ureditve velja naslednje:

2.   Države članice zagotovijo, da oseba, ki predloži blago carini na ozemlju Skupnosti, sprejme ustrezne ukrepe za zagotovitev, da oseba, ki ji je blago namenjeno, plača ustrezen davek.

Člen 369za

Z odstopanjem od člena 94(2) lahko države članice določijo, da se pri uporabi te posebne ureditve uporablja splošna stopnja DDV, ki velja v državi članici uvoza.

Člen 369zb

1.   Države članice dovolijo, da se o DDV, pobranem v okviru te posebne ureditve, elektronsko poroča v mesečni izjavi. Izjava vsebuje celoten DDV, pobran v zadevnem koledarskem mesecu.

2.   Države članice zahtevajo, da se DDV iz odstavka 1 plača do konca meseca, ki sledi uvozu.

3.   Osebe, ki uporabljajo to posebno ureditev, vodijo evidence o transakcijah, zajetih v tej posebni ureditvi, za obdobje, ki ga določi država članica uvoza. Te evidence morajo biti dovolj natančne, da lahko davčni ali carinski organi države članice uvoza ugotovijo, ali je prijavljeni DDV pravilen, in morajo biti državi članici uvoza na njeno zahtevo na voljo v elektronski obliki.

POGLAVJE 8

Protivrednosti

Člen 369zc

1.   Protivrednost eura v nacionalni valuti, ki se upošteva za znesek iz členov 369l in 369y, se določi enkrat letno. Uporabijo se tečaji, ki se pridobijo prvi delovni dan v oktobru, učinkovati pa začnejo 1. januarja naslednje leto.

2.   Države članice znesek v nacionalnih valutah, ki ga dobijo, ko pretvorijo znesek v eurih, lahko zaokrožijo.

3.   Države članice lahko še naprej uporabljajo znesek, ki velja v času letne prilagoditve, predvidene v odstavku 1, če pretvorba zneska, izraženega v eurih, pred zaokroženjem, ki je predvideno v odstavku 2, predstavlja manj kot 5-odstotno spremembo zneska, izraženega v nacionalni valuti, ali zmanjšanje tega zneska.“

29.12.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

L 348/23

(1)

Sklep (EU) 2017/1324 Evropskega parlamenta in Sveta (2) določa sodelovanje Unije v partnerstvu na področju raziskav in inovacij v Sredozemlju (v nadaljnjem besedilu: program PRIMA), ki ga skupaj izvaja več držav članic.

(2)

Ljudska demokratična republika Alžirija (v nadaljnjem besedilu: Alžirija) je izrazila željo, da se pridruži programu PRIMA kot sodelujoča država, ki je enakopravna z državami članicami in državami, pridruženimi okvirnemu programu za raziskave in inovacije (2014–2020) – Obzorje 2020, ki sodelujejo v programu PRIMA.

(3)

V skladu s členom 1(2) Sklepa (EU) 2017/1324 Alžirija postane sodelujoča država v programu PRIMA s sklenitvijo mednarodnega sporazuma o znanstvenem in tehnološkem sodelovanju z Unijo, v katerem so določeni pogoji za sodelovanje Alžirije v programu PRIMA.

(4)

V skladu s Sklepom Sveta (EU) 2017/2209 (3) je bil Sporazum o znanstvenem in tehnološkem sodelovanju med Evropsko unijo in Ljudsko demokratično republiko Alžirijo, v katerem so določeni pogoji za sodelovanje Ljudske demokratične republike Alžirije v partnerstvu na področju raziskav in inovacij v Sredozemlju (PRIMA) (v nadaljnjem besedilu: Sporazum), podpisan 26. oktobra 2017 s pridržkom njegove poznejše sklenitve.

(5)

Sporazum bi bilo treba odobriti –

29.12.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

L 348/25

(1)

Sklep (EU) 2017/1324 Evropskega parlamenta in Sveta (2) določa sodelovanje Unije v partnerstvu na področju raziskav in inovacij v Sredozemlju (v nadaljnjem besedilu: program PRIMA), ki ga skupaj izvaja več držav članic.

(2)

Arabska republika Egipt (v nadaljnjem besedilu: Egipt) je izrazila željo, da se pridruži programu PRIMA kot sodelujoča država, ki je enakopravna z državami članicami in tretjimi državami, pridruženimi okvirnemu programu za raziskave in inovacije (2014–2020) – Obzorje 2020, ki sodelujejo v programu PRIMA.

(3)

V skladu s členom 1(2) Sklepa (EU) 2017/1324 Egipt postane sodelujoča država v programu PRIMA s sklenitvijo mednarodnega sporazuma o znanstvenem in tehnološkem sodelovanju z Unijo, v katerem so določeni pogoji za sodelovanje Egipta v programu PRIMA.

(4)

V skladu s Sklepom Sveta (EU) 2017/2210 (3) je bil Sporazum o znanstvenem in tehnološkem sodelovanju med Evropsko unijo in Arabsko republiko Egipt, v katerem so določeni pogoji za sodelovanje Arabske republike Egipt v partnerstvu na področju raziskav in inovacij v Sredozemlju (PRIMA) (v nadaljnjem besedilu: Sporazum), podpisan dne 27. oktobra 2017, s pridržkom njegove poznejše sklenitve.

(5)

Sporazum bi bilo treba odobriti –

29.12.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

L 348/27

(1)

Sklep (EU) 2017/1324 Evropskega parlamenta in Sveta (2) določa sodelovanje Unije v partnerstvu na področju raziskav in inovacij v Sredozemlju (v nadaljnjem besedilu: program PRIMA), ki ga skupaj izvaja več držav članic.

(2)

Hašemitska kraljevina Jordanija (v nadaljnjem besedilu: Jordanija) je izrazila željo, da se pridruži programu PRIMA kot sodelujoča država, ki je enakopravna z državami članicami in tretjimi državami, pridruženimi okvirnemu programu za raziskave in inovacije (2014–2020) – Obzorje 2020, ki sodelujejo v programu PRIMA.

(3)

V skladu s členom 1(2) Sklepa (EU) 2017/1324 Jordanija postane sodelujoča država v programu PRIMA s sklenitvijo mednarodnega sporazuma o znanstvenem in tehnološkem sodelovanju z Unijo, v katerem so določeni pogoji za sodelovanje Jordanije v programu PRIMA.

(4)

V skladu s Sklepom Sveta (EU) 2017/2211 (3) je bil Sporazum o znanstvenem in tehnološkem sodelovanju med Evropsko unijo in Hašemitsko kraljevino Jordanijo, v katerem so določeni pogoji za sodelovanje Hašemitske kraljevine Jordanije v partnerstvu na področju raziskav in inovacij v Sredozemlju (PRIMA) (v nadaljnjem besedilu: Sporazum), podpisan 10. novembra 2017 s pridržkom njegove poznejše sklenitve.

(5)

Sporazum bi bilo treba odobriti –

29.12.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

L 348/29

29.12.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

L 348/32

(1)

Izvedbena uredba Sveta (EU) št. 282/2011 (2) določa podrobne določbe za domnevo glede kraja prejemnika storitev za določitev kraja opravljanja telekomunikacijskih storitev, storitev oddajanja ali elektronsko opravljenih storitev za osebe, ki niso davčni zavezanci.

(2)

Pri ocenjevanju zahtev glede uporabe teh domnev se je izkazalo, da je za davčne zavezance, ki imajo sedež v državi članici in opravljajo take storitve za osebe v drugih državah članicah, ki niso davčni zavezanci, v nekaterih okoliščinah izjemno obremenjujoče pridobiti dva nenasprotujoča si dokaza glede kraja sedeža, stalnega naslova ali običajnega prebivališča prejemnika storitve.

(3)

To breme je še posebej težko za mala in srednja podjetja. Z zahtevo po enem dokazu bi se morale obveznosti takih družb, ki znotraj Skupnosti opravijo storitve za potrošnike v drugih državah članicah v obsegu pod določenim pragom, poenostaviti.

(4)

Poenostavitev zahteve po dokazovanju kraja prejemnika storitev dopolnjuje spremembe, ki jih člen 1 Direktive Sveta (EU) 2017/2455 (3) uvaja v posebnih ureditvah, opredeljenih v poglavju 6 naslova XII Direktive 2006/112/ES, in bi se zato morala uporabljati od istega datuma.

(5)

Izvedbeno uredbo (EU) št. 282/2011 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

29.12.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

L 348/34

(1)

Uredba (ES) št. 882/2004 določa splošna pravila za izvajanje uradnega nadzora, da se med drugim zagotovi preverjanje skladnosti s pravili o higieni živil. Referenčni laboratoriji Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: referenčni laboratoriji EU) so v skladu z navedeno uredbo odgovorni zlasti za zagotavljanje podrobnosti o analitskih metodah nacionalnim referenčnim laboratorijem in usklajevanje uporabe takih metod v nacionalnih referenčnih laboratorijih. Referenčni laboratoriji EU so navedeni v Prilogi VII k navedeni uredbi.

(2)

Delovni program referenčnega laboratorija EU za mleko in mlečne izdelke je usmerjen zlasti v zagotavljanje analitskih metod in skupnega pristopa medlaboratorijskih testov strokovnosti, ki jih izvajajo nacionalni referenčni laboratoriji v zvezi z oznakami kakovosti, kot je število somatskih celic in mikrobov. Strokovno znanje o tem, kako ustrezno izvajati te analize, je zdaj dobro uveljavljeno tako na ravni uradnih laboratorijev, ki izvajajo uradni nadzor, kot tudi laboratorijev, ki jih živilska podjetja vse pogosteje uporabljajo za analizo teh oznak, ki so dejavnik, ki določa ceno mleka, zbranega na kmetiji.

(3)

Referenčni laboratorij EU za mleko in mlečne izdelke ni več potreben znotraj Unije. Zato bi ga bilo treba odstraniti s seznama referenčnih laboratorijev EU, določenega v Prilogi VII k Uredbi (ES) št. 882/2004.

(4)

Prilogo VII k Uredbi (ES) št. 882/2004 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(5)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za rastline, živali, hrano in krmo –

29.12.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

L 348/36

(1)

Kadar Svet sprejema akt s kvalificirano večino, je treba preveriti, ali države članice, ki tvorijo to kvalificirano večino, predstavljajo najmanj 65 % prebivalstva Unije.

(2)

Ta odstotek se izračuna v skladu s številom prebivalstva, navedenim v Prilogi III k Poslovniku Sveta (v nadaljnjem besedilu: Poslovnik).

(3)

V členu 11(6) Poslovnika je določeno, da Svet z začetkom veljavnosti od 1. januarja vsakega leta v skladu s podatki, ki so na dan 30. septembra predhodnega leta na voljo Statističnemu uradu Evropske unije, spremeni številke iz navedene priloge.

(4)

Poslovnik bi bilo zato treba ustrezno spremeniti za leto 2018 –

29.12.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

L 348/38

(1)

Evropska unija je kot enega izmed svojih ciljev določila spodbujanje varstva otrokovih pravic, kakor je navedeno v členu 3 Pogodbe o Evropski uniji. Ukrepi za zaščito otrok zoper nezakonito premestitev ali zadržanje so bistveni del te politike.

(2)

Svet je sprejel Uredbo (ES) št. 2201/2003 (2) (v nadaljnjem besedilu: Uredba Bruselj IIa), katere namen je zaščititi otroke pred škodljivimi posledicami njihove neupravičene premestitve ali zadržanja ter vzpostaviti postopke za zagotovitev njihove hitre vrnitve v državo običajnega prebivališča ter zagotoviti varstvo pravic do stikov z otrokom in pravic do varstva in vzgoje.

(3)

Uredba Bruselj IIa dopolnjuje in krepi določbe Haaške konvencije z dne 25. oktobra 1980 o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok (v nadaljnjem besedilu: Haaška konvencija iz leta 1980), ki na mednarodni ravni uvaja sistem obveznosti in sodelovanja med državami pogodbenicami in med centralnimi organi ter katere namen je zagotoviti hitro vrnitev neupravičeno premeščenih ali zadržanih otrok.

(4)

Vse države članice Unije so pogodbenice Haaške konvencije iz leta 1980.

(5)

Unija spodbuja tretje države k pristopu k Haaški konvenciji iz leta 1980 in podpira njeno pravilno izvajanje, tako da skupaj z državami članicami sodeluje med drugim v posebnih komisijah, ki jih redno organizira Haaška konferenca o mednarodnem zasebnem pravu.

(6)

Skupni pravni okvir, ki se uporablja za odnose med državami članicami Unije in tretjimi državami, bi lahko bil najboljša rešitev za občutljive primere mednarodnega protipravnega odvzema otrok.

(7)

Haaška konvencija iz leta 1980 določa, da se navedena konvencija uporablja med državo pristopnico in tistimi državami pogodbenicami, ki so izjavile, da sprejemajo pristop.

(8)

Haaška konvencija iz leta 1980 ne omogoča, da bi organizacije za regionalno gospodarsko povezovanje, kakršna je Unija, postale njene pogodbenice. Zato Unija ne more pristopiti k navedeni konvenciji niti ne more predložiti izjave o sprejetju države pristopnice.

(9)

Na podlagi mnenja 1/13 Sodišča Evropske unije (3) izjave o sprejetju v okviru Haaške konvencije iz leta 1980 sodijo v izključno zunanjo pristojnost Unije.

(10)

Gruzija je listino o pristopu k Haaški konvenciji iz leta 1980 predložila 24. julija 1997. Haaška konvencija iz leta 1980 je za Gruzijo začela veljati 1. oktobra 1997.

(11)

Vse zadevne države članice, razen Danske, Luksemburga in Romunije, so že sprejele pristop Gruzije k Haaški konvenciji iz leta 1980. Gruzija je sprejela pristop Bolgarije, Estonije, Latvije, Litve in Malte k Haaški konvenciji iz leta 1980. Ocena razmer v Gruziji je privedla do sklepa, da lahko Luksemburg in Romunija v interesu Unije sprejmeta pristop Gruzije v skladu s pogoji iz Haaške konvencije iz leta 1980.

(12)

Južna Afrika je listino o pristopu k Haaški konvenciji iz leta 1980 predložila 8. julija 1997. Haaška konvencija iz leta 1980 je za Južno Afriko začela veljati 1. oktobra 1997.

(13)

Vse zadevne države članice, razen Luksemburga in Romunije, so že sprejele pristop Južne Afrike k Haaški konvenciji iz leta 1980. Južna Afrika je sprejela pristop Bolgarije, Estonije, Latvije, Litve in Malte k Haaški konvenciji iz leta 1980. Ocena razmer v Južni Afriki je privedla do sklepa, da lahko Luksemburg in Romunija v interesu Unije sprejmeta pristop Južne Afrike v skladu s pogoji iz Haaške konvencije iz leta 1980.

(14)

Luksemburg in Romunija bi morala biti zato pooblaščena, da v interesu Unije predložita svoji izjavi o sprejetju pristopa Gruzije in Južne Afrike k Haaški konvenciji iz leta 1980 v skladu s pogoji iz tega sklepa. Druge države članice Unije, ki so že sprejele pristop Gruzije in Južne Afrike k Haaški konvenciji iz leta 1980, ne bi smele predložiti novih izjav o sprejetju, saj obstoječe izjave po mednarodnem javnem pravu ostajajo veljavne.

(15)

Uredba Bruselj IIa zavezuje Združeno Kraljestvo in Irsko, ki zato sodelujeta pri sprejetju in uporabi tega sklepa.

(16)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, Danska ne sodeluje pri sprejetju tega sklepa, ki zato zanjo ni zavezujoč in se v njej ne uporablja –

29.12.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

L 348/41

(1)

Evropska unija je kot enega izmed svojih ciljev določila spodbujanje varstva otrokovih pravic, kakor je navedeno v členu 3 Pogodbe o Evropski uniji. Ukrepi za zaščito otrok zoper nezakonito premestitev ali zadržanje so bistveni del te politike.

(2)

Svet je sprejel Uredbo (ES) št. 2201/2003 (2) (v nadaljnjem besedilu: Uredba Bruselj IIa), katere namen je zaščititi otroke pred škodljivimi posledicami njihove neupravičene premestitve ali zadržanja ter vzpostaviti postopke za zagotovitev njihove hitre vrnitve v državo običajnega prebivališča ter zagotoviti varstvo pravic do stikov z otrokom in pravic do varstva in vzgoje.

(3)

Uredba Bruselj IIa dopolnjuje in krepi določbe Haaške konvencije z dne 25. oktobra 1980 o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok (v nadaljnjem besedilu: Haaška konvencija iz leta 1980), ki na mednarodni ravni uvaja sistem obveznosti in sodelovanja med državami pogodbenicami in med centralnimi organi ter katere namen je zagotoviti hitro vrnitev neupravičeno premeščenih ali zadržanih otrok.

(4)

Vse države članice Unije so pogodbenice Haaške konvencije iz leta 1980.

(5)

Unija spodbuja tretje države k pristopu k Haaški konvenciji iz leta 1980 in podpira njeno pravilno izvajanje, tako da skupaj z državami članicami sodeluje med drugim v posebnih komisijah, ki jih redno organizira Haaška konferenca o mednarodnem zasebnem pravu.

(6)

Skupni pravni okvir, ki se uporablja za odnose med državami članicami Unije in tretjimi državami, bi lahko bil najboljša rešitev za občutljive primere mednarodnega protipravnega odvzema otrok.

(7)

Haaška konvencija iz leta 1980 določa, da se navedena konvencija uporablja med državo pristopnico in tistimi državami pogodbenicami, ki so izjavile, da sprejemajo pristop.

(8)

Haaška konvencija iz leta 1980 ne omogoča, da bi organizacije za regionalno gospodarsko povezovanje, kakršna je Unija, postale njene pogodbenice. Zato Unija ne more pristopiti k navedeni konvenciji niti ne more predložiti izjave o sprejetju države pristopnice.

(9)

Na podlagi mnenja 1/13 Sodišča Evropske unije (3) izjave o sprejetju v okviru Haaške konvencije iz leta 1980 sodijo v izključno zunanjo pristojnost Unije.

(10)

San Marino je listino o pristopu k Haaški konvenciji iz leta 1980 predložil 14. decembra 2006. Haaška konvencija iz leta 1980 je za San Marino začela veljati 1. marca 2007.

(11)

Vse države članice, razen Hrvaške, Danske, Nizozemske, Portugalske in Romunije, so že sprejele pristop San Marina k Haaški konvenciji iz leta 1980. Ocena razmer v San Marinu je privedla do sklepa, da lahko Hrvaška, Nizozemska, Portugalska in Romunija v interesu Unije sprejmejo pristop San Marina v skladu s pogoji iz Haaške konvencije iz leta 1980.

(12)

Hrvaška, Nizozemska, Portugalska in Romunija bi morale biti zato pooblaščene, da v interesu Unije predložijo svoje izjave o sprejetju pristopa San Marina k Haaški konvenciji iz leta 1980 v skladu s pogoji iz tega sklepa. Druge države članice Unije, ki so že sprejele pristop San Marina k Haaški konvenciji iz leta 1980, ne bi smele predložiti novih izjav o sprejetju, saj obstoječe izjave po mednarodnem javnem pravu ostajajo veljavne.

(13)

Uredba Bruselj IIa zavezuje Združeno Kraljestvo in Irsko, ki sodelujeta pri sprejetju in uporabi tega sklepa.

(14)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, Danska ne sodeluje pri sprejetju tega sklepa, ki zato zanjo ni zavezujoč in se v njej ne uporablja –

29.12.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

L 348/43

(1)

Evropska unija je kot enega izmed svojih ciljev določila spodbujanje varstva otrokovih pravic, kakor je navedeno v členu 3 Pogodbe o Evropski uniji. Ukrepi za zaščito otrok zoper nezakonito premestitev ali zadržanje so bistveni del te politike.

(2)

Svet je sprejel Uredbo (ES) št. 2201/2003 (2) (v nadaljnjem besedilu: Uredba Bruselj IIa), katere namen je zaščititi otroke pred škodljivimi posledicami njihove neupravičene premestitve ali zadržanja ter vzpostaviti postopke za zagotovitev njihove hitre vrnitve v državo običajnega prebivališča ter zagotoviti varstvo pravic do stikov z otrokom in pravic do varstva in vzgoje.

(3)

Uredba Bruselj IIa dopolnjuje in krepi določbe Haaške konvencije z dne 25. oktobra 1980 o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok (v nadaljnjem besedilu: Haaška konvencija iz leta 1980), ki na mednarodni ravni uvaja sistem obveznosti in sodelovanja med državami pogodbenicami in med centralnimi organi ter katere namen je zagotoviti hitro vrnitev neupravičeno premeščenih ali zadržanih otrok.

(4)

Vse države članice Unije so pogodbenice Haaške konvencije iz leta 1980.

(5)

Unija spodbuja tretje države k pristopu k Haaški konvenciji iz leta 1980 in podpira njeno pravilno izvajanje, tako da skupaj z državami članicami sodeluje med drugim v posebnih komisijah, ki jih redno organizira Haaška konferenca o mednarodnem zasebnem pravu.

(6)

Skupni pravni okvir, ki se uporablja za odnose med državami članicami Unije in tretjimi državami, bi lahko bil najboljša rešitev za občutljive primere mednarodnega protipravnega odvzema otrok.

(7)

Haaška konvencija iz leta 1980 določa, da se navedena konvencija uporablja med državo pristopnico in tistimi državami pogodbenicami, ki so izjavile, da sprejemajo pristop.

(8)

Haaška konvencija iz leta 1980 ne omogoča, da bi organizacije za regionalno gospodarsko povezovanje, kakršna je Unija, postale njene pogodbenice. Zato Unija ne more pristopiti k navedeni konvenciji niti ne more predložiti izjave o sprejetju države pristopnice.

(9)

Na podlagi mnenja 1/13 Sodišča Evropske unije (3) izjave o sprejetju v okviru Haaške konvencije iz leta 1980 sodijo v izključno zunanjo pristojnost Unije.

(10)

Panama je listino o pristopu k Haaški konvenciji iz leta 1980 predložila 2. februarja 1994. Haaška konvencija iz leta 1980 je za Panamo začela veljati 1. maja 1994.

(11)

Vse zadevne države članice, razen Avstrije in Romunije, so že sprejele pristop Paname k Haaški konvenciji iz leta 1980. Panama je sprejela pristop Bolgarije, Cipra, Estonije, Latvije, Litve, Malte in Slovenije k Haaški konvenciji iz leta 1980. Ocena razmer v Panami je privedla do sklepa, da lahko Avstrija in Romunija v interesu Unije sprejmeta pristop Paname v skladu s pogoji iz Haaške konvencije iz leta 1980.

(12)

Urugvaj je listino o pristopu k Haaški konvenciji iz leta 1980 predložil 18. novembra 1999. Haaška konvencija iz leta 1980 je za Urugvaj začela veljati 1. februarja 2000.

(13)

Vse zadevne države članice, razen Avstrije in Romunije, so že sprejele pristop Urugvaja k Haaški konvenciji iz leta 1980. Urugvaj je sprejel pristop Bolgarije, Estonije, Latvije in Litve k Haaški konvenciji iz leta 1980. Ocena razmer v Urugvaju je privedla do sklepa, da lahko Avstrija in Romunija v interesu Unije sprejmeta pristop Urugvaja v skladu s pogoji iz Haaške konvencije iz leta 1980.

(14)

Kolumbija je listino o pristopu k Haaški konvenciji iz leta 1980 predložila 13. decembra 1995. Haaška konvencija iz leta 1980 je za Kolumbijo začela veljati 1. marca 1996.

(15)

Vse zadevne države članice, razen Avstrije in Romunije, so že sprejele pristop Kolumbije k Haaški konvenciji iz leta 1980. Kolumbija je sprejela pristop Bolgarije, Estonije, Latvije, Litve in Malte k Haaški konvenciji iz leta 1980. Ocena razmer v Kolumbiji je privedla do sklepa, da lahko Avstrija in Romunija v interesu Unije sprejmeta pristop Kolumbije v skladu s pogoji iz Haaške konvencije iz leta 1980.

(16)

Salvador je listino o pristopu k Haaški konvenciji iz leta 1980 predložil 5. februarja 2001. Haaška konvencija iz leta 1980 je za Salvador začela veljati 1. maja 2001.

(17)

Vse zadevne države članice, razen Avstrije in Romunije, so že sprejele pristop Salvadorja k Haaški konvenciji iz leta 1980. Salvador je sprejel pristop Bolgarije, Estonije, Latvije in Litve k Haaški konvenciji iz leta 1980. Ocena razmer v Salvadorju je privedla do sklepa, da lahko Avstrija in Romunija v interesu Unije sprejmeta pristop Salvadorja v skladu s pogoji iz Haaške konvencije iz leta 1980.

(18)

Avstrija in Romunija bi morali biti zato pooblaščeni, da v interesu Unije predložita svoji izjavi o sprejetju pristopa Paname, Urugvaja, Kolumbije in Salvadorja k Haaški konvenciji iz leta 1980 v skladu s pogoji iz tega sklepa. Druge države članice Unije, ki so že sprejele pristop Paname, Urugvaja, Kolumbije in Salvadorja k Haaški konvenciji iz leta 1980, ne bi smele predložiti novih izjav o sprejetju, saj obstoječe izjave po mednarodnem javnem pravu ostajajo veljavne.

(19)

Uredba Bruselj IIa zavezuje Združeno Kraljestvo in Irsko, ki zato sodelujeta pri sprejetju in uporabi tega sklepa.

(20)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, Danska ne sodeluje pri sprejetju tega sklepa, ki zato zanjo ni zavezujoč in se v njej ne uporablja –

29.12.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

L 348/46