17.12.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

L 344/1

(1)

V zadnjih 20 letih je bil v Uniji dosežen precejšen napredek na področju antropogenih emisij v ozračje in kakovosti zraka, in sicer zlasti z uresničevanjem posebne politike Unije, vključno na podlagi sporočila Komisije z dne 21. septembra 2005, naslovljenega „Tematska strategija o onesnaževanju zraka“ (TSOZ). Direktiva 2001/81/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4) je bila za ta napredek ključna, saj je določila zgornje meje skupnih letnih emisij držav članic za obdobje od leta 2010 za žveplov dioksid (SO2), dušikove okside (NOx), nemetanske hlapne organske spojine (NMVOC) in amoniak (NH3). Posledično so se v Uniji med letoma 1990 in 2010 emisije žveplovega dioksida zmanjšale za 82 %, emisije dušikovih oksidov za 47 %, emisije nemetanskih hlapnih organskih spojin za 56 %, emisije amoniaka pa za 28 %. Kot je navedeno v sporočilu Komisije z dne 18. decembra 2013, naslovljenem „Čist zrak za Evropo“ (v nadaljnjem besedilu: revidirana TSOZ), pa še vedno ostajajo večji negativni vplivi na zdravje ljudi in okolje ter resno ogrožanje zdravja ljudi in okolja.

(2)

Sedmi okoljski akcijski program (5) potrjuje dolgoročni cilj Unije za politiko glede kakovosti zraka, in sicer doseči ravni kakovosti zraka, ki nimajo večjih negativnih vplivov na zdravje ljudi in okolje ter ne ogrožajo resno zdravja ljudi in okolja, ter v ta namen poziva k popolnemu spoštovanju veljavne zakonodaje o kakovosti zraka Unije, strateškim ciljem in ukrepom po letu 2020, okrepljenim prizadevanjem na področjih, kjer so prebivalstvo in ekosistemi izpostavljeni visokim ravnem onesnaževal zraka, ter okrepljenim sinergijam med zakonodajo o kakovosti zraka in političnimi cilji Unije, ki so bili določeni zlasti za podnebne spremembe in biotsko raznovrstnost.

(3)

V revidirani TSOZ so določeni novi strateški cilji za obdobje do leta 2030, da bi se še bolj približali dolgoročnemu cilju Unije glede kakovosti zraka.

(4)

Države članice in Unija so v procesu ratifikacije Minamatske konvencije o živem srebru iz leta 2013 v okviru Programa Združenih narodov za okolje, katere cilj je varovanje zdravja ljudi in okolja z zmanjšanjem emisij živega srebra iz obstoječih in novih virov, z namenom, da bi ta konvencija začela veljati leta 2017. Sporočene emisije tega onesnaževala bi morala preverjati Komisija.

(5)

Države članice in Unija so pogodbenice Konvencije Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo (UN/ECE) iz leta 1979 o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja (v nadaljnjem besedilu: Konvencija LRTAP) in več njenih protokolov, vključno s Protokolom iz leta 1999 o zmanjšanju zakisljevanja, evtrofikacije in prizemnega ozona, ki je bil revidiran leta 2012 (v nadaljnjem besedilu: revidirani Göteborški protokol).

(6)

Za leto 2020 in obdobje po njem revidirani Göteborški protokol določa, upoštevajoč leto 2005 kot izhodiščno leto, za vsako pogodbenico nove obveznosti zmanjšanja emisij žveplovega dioksida, dušikovih oksidov, nemetanskih hlapnih organskih spojin, amoniaka in drobnih delcev, spodbuja zmanjšanje emisij črnega ogljika, poziva k zbiranju in hranjenju informacij o škodljivih vplivih koncentracij onesnaževal zraka in usedlin na človeško zdravje in okolje ter spodbuja sodelovanje v programih v okviru Konvencije LRTAP, namenjenih preverjanju vplivov emisij.

(7)

Režim nacionalnih zgornjih meja emisij, vzpostavljen z Direktivo 2001/81/ES, bi zato bilo treba pregledati in uskladiti z mednarodnimi obveznostmi Unije in držav članic. V ta namen so nacionalne obveznosti zmanjšanja emisij v tej direktivi za katero koli leto od 2020 do 2029 enake tistim iz revidiranega Göteborškega protokola.

(8)

Države članice bi morale to direktivo izvajati na način, ki učinkovito prispeva k doseganju dolgoročnih ciljev Unije v zvezi s kakovostjo zraka, kot so podkrepljeni s smernicami Svetovne zdravstvene organizacije, ter ciljev Unije na področju zaščite biotske raznovrstnosti in ekosistemov z zmanjševanjem ravni in usedlin onesnaženosti z zakisljevanjem, evtrofikacijo in ozonom pod kritične obremenitve in ravni, določene v Konvenciji LRTAP.

(9)

Ta direktiva bi morala na stroškovno učinkovit način prispevati tudi k doseganju ciljev glede kakovosti zraka, določenih v zakonodaji Unije, in k ublaževanju posledic podnebnih sprememb, poleg tega pa k izboljševanju kakovosti zraka na svetovni ravni in k večjim sinergijam s podnebno in energetsko politiko Unije, pri čemer bi se bilo treba izogibati podvajanju veljavne zakonodaje Unije.

(10)

Ta direktiva prispeva tudi k zmanjševanju z zdravjem povezanih stroškov onesnaževanja zraka v Uniji, in sicer z zboljšanjem dobrega počutja državljanov Unije ter spodbujanjem prehoda na zeleno gospodarstvo.

(11)

Ta direktiva bi morala prispevati k postopnemu zmanjševanju onesnaževanja zraka, pri čemer izhaja iz zakonodaje Unije za nadzor nad onesnaževanjem zraka pri virih, ki ureja emisije posameznih snovi.

(12)

Z zakonodajo Unije za nadzor nad onesnaževanjem zraka pri virih bi morali učinkovito doseči predvideno zmanjšanje emisij. Za doseganje širših ciljev glede kakovosti zraka je bistveno, da se že zgodaj ugotovi, ali zakonodaja za nadzor nad onesnaževanjem zraka pri virih ni dovolj učinkovita – kot se je izkazalo v primeru, ko dejanske vrednosti emisij dizelskih avtomobilov Euro 6 niso ustrezale preskusnim vrednostim emisij dušikovih oksidov – in se v zvezi s tem sprejme ustrezen ukrep.

(13)

Države članice bi morale izpolnjevati obveznosti zmanjšanja emisij iz te direktive od leta 2020 do leta 2029 in od leta 2030 naprej. Da bi države članice dokazljivo napredovale pri izpolnjevanju obveznosti za leto 2030, bi morale za leto 2025 določiti okvirne ravni emisij, ki bi jih bilo tehnično mogoče doseči in ne bi povzročile nesorazmernih stroškov, ter bi si morale prizadevati doseči takšne ravni. Kadar emisij za leto 2025 ni mogoče omejiti v skladu z določeno krivuljo zmanjševanja, bi morale države članice v nadaljnjih poročilih, pripravljenih na podlagi te direktive, pojasniti razloge za ta odklon in ukrepe, s katerimi se bodo države članice spet približale omejevanju emisij v skladu z njihovo krivuljo zmanjševanja.

(14)

Nacionalne obveznosti zmanjšanja emisij, določene v tej direktivi za obdobje od leta 2030, temeljijo na ocenah potenciala posamezne države članice za zmanjšanje emisij, ki so navedene v poročilu TSOZ št. 16 iz januarja 2015 (v nadaljnjem besedilu: TSOZ št. 16), na tehničnem pregledu razlik med nacionalnimi ocenami in ocenami iz TSOZ št. 16 ter na političnem cilju ohranitve splošnega zmanjšanja vplivov na zdravje do leta 2030 (v primerjavi z letom 2005) kolikor je mogoče blizu predlogu Komisije za to direktivo. Zaradi večje preglednosti bi morala Komisija objaviti temeljne predpostavke iz TSOZ št. 16.

(15)

Izpolnjevanje nacionalnih obveznosti zmanjšanja emisij bi bilo treba oceniti na podlagi posebnega metodološkega statusa iz časa določitve obveznosti.

(16)

Zahteve glede poročanja in obveznosti zmanjšanja emisij bi morale temeljiti na porabi energije in količini prodanih goriv v državi. Vendar se lahko nekatere države članice odločijo, da bodo v skladu s Konvencijo LRTAP kot podlago za vprašanje izpolnjevanja zahtev uporabile vsoto vseh nacionalnih emisij, izračunano na podlagi uporabljenih goriv v sektorju cestnega prometa. Zaradi ohranjanja skladnosti med mednarodnim pravom in pravom Unije bi bilo treba v tej direktivi ohraniti to možnost.

(17)

Za odpravo nekaterih nejasnosti glede nacionalnih obveznosti zmanjšanja emisij vključuje revidirani Göteborški protokol določbe o prožnostih, ki bi jih bilo treba vključiti v to direktivo. Natančneje, revidirani Göteborški protokol določa mehanizem za prilagoditev nacionalnih evidenc emisij in enakomerno porazdelitev nacionalnih letnih emisij za največ tri leta, kadar so izpolnjeni določeni pogoji. Poleg tega bi bilo treba v tej direktivi dovoliti prožnosti glede primerov, ko ta državam članicam nalaga obveznost zmanjšanja emisij, ki presega stroškovno učinkovito zmanjšanje emisij, določeno v TSOZ št. 16 ter glede pomoči državam članicam v primeru nenadnih in izjemnih dogodkov, povezanih s proizvodnjo ali dobavo energije, če so izpolnjeni določeni pogoji. Komisija bi morala spremljati uporabo teh prožnosti in pri tem upoštevati smernice, oblikovane v okviru Konvencije LRTAP. Pri ocenjevanju vlog za prilagoditve naj bi se štelo, da so bile obveznosti zmanjšanja emisij za obdobje med 2020 in 2029 določene 4. maja 2012, na dan, ko je bil Göteborški protokol revidiran.

(18)

Vsaka država članica bi morala oblikovati, sprejeti in izvajati nacionalni program nadzora nad onesnaževanjem zraka, da bi izpolnila svoje obveznosti zmanjšanja emisij in učinkovito pripomogla k doseganju ciljev glede kakovosti zraka. Zato bi morale države članice upoštevati, da bi bilo treba na območjih in v aglomeracijah s previsokimi koncentracijami onesnaževal zraka in/ali tistih območjih ter v aglomeracijah, ki znatno prispevajo k onesnaženosti zraka na drugih območjih in v aglomeracijah, tudi v sosednjih državah, zmanjšati emisije zlasti dušikovih oksidov in drobnih delcev. Nacionalni programi nadzora nad onesnaževanjem zraka bi morali v ta namen prispevati k uspešnemu izvajanju načrtov za kakovost zraka, pripravljenih v skladu s členom 23 Direktive 2008/50/ES Evropskega parlamenta in Sveta (6).

(19)

Da bi zmanjšali emisije iz antropogenih virov, bi bilo treba v nacionalnih programih nadzora nad onesnaževanjem zraka preučiti ukrepe, ki bi se uporabljali v vseh ustreznih sektorjih, vključno s kmetijstvom, energetiko, industrijo, cestnim prometom, celinsko plovbo, hišnim ogrevanjem in uporabo necestne mobilne mehanizacije ter topili. Države članice pa bi morale imeti pravico, da same odločijo o tem, katere ukrepe bodo sprejele za izpolnitev obveznosti zmanjšanja emisij iz te direktive.

(20)

Države članice bi morale pri pripravi nacionalnih programov nadzora nad onesnaževanjem zraka upoštevati najboljše prakse pri odpravljanju med drugim najbolj škodljivih onesnaževal znotraj področja uporabe te direktive ob upoštevanju občutljivih skupin človeške populacije.

(21)

Kmetijstvo je pomemben vir emisij amoniaka in drobnih delcev. Da bi te emisije zmanjšali, bi morali nacionalni programi nadzora nad onesnaževanjem zraka vključevati ukrepe za uporabo v kmetijskem sektorju. Ti ukrepi bi morali biti stroškovno učinkoviti in temeljiti na specifičnih informacijah in podatkih, pri čemer se upoštevajo znanstveni napredek in pretekli ukrepi držav članic. Skupna kmetijska politika državam članicam omogoča, da s posebnimi ukrepi prispevajo h kakovosti zraka. Prihodnja ocena bo pripomogla k boljšemu razumevanju učinkov teh ukrepov.

(22)

Izboljšanje kakovosti zraka bi bilo treba doseči s sorazmernimi ukrepi. Pri sprejemanju ukrepov, ki se vključijo v nacionalne programe nadzora nad onesnaževanjem zraka, za uporabo v kmetijskem sektorju, bi morale države članice zagotoviti, da se v celoti upoštevajo njihovi učinki na male kmetije, da bi kolikor je mogoče omejili morebitne dodatne stroške.

(23)

Kadar so nekateri ukrepi, sprejeti v okviru nacionalnih programov nadzora nad onesnaževanjem zraka in katerih cilj je preprečevanje emisij v kmetijskem sektorju, upravičeni do finančne podpore, zlasti ukrepi kmetij, ki zahtevajo večje spremembe v praksi ali znatne naložbe, bi morala Komisija olajšati dostop do finančne podpore in drugih razpoložljivih finančnih sredstev Unije.

(24)

Da bi zmanjšale emisije, bi morale države članice razmisliti o podpiranju preusmeritve naložb v čiste in učinkovite tehnologije. Z inovacijami je mogoče izboljšati trajnost in reševati probleme pri izvoru, in sicer z boljšim odzivanjem posameznih sektorjev na izzive glede kakovosti zraka.

(25)

Nacionalne programe nadzora nad onesnaževanjem zraka, vključno z analizo, ki podpira opredelitev politik in ukrepov, bi bilo treba redno posodabljati.

(26)

Za oblikovanje nacionalnih programov nadzora nad onesnaževanjem zraka in kakršne koli pomembne posodobitve, ki temeljijo na zanesljivih informacijah, bi se morale države članice o teh programih in posodobitvah posvetovati z javnostjo in pristojnimi organi na vseh ravneh, ko so vse možnosti glede politik in ukrepov še vedno odprte. Države članice bi se morale vključiti v čezmejna posvetovanja, kadar bi izvajanje njihovih programov lahko vplivalo na kakovost zraka v drugi državi članici ali tretji državi, v skladu z zahtevami, določenimi v pravu Unije in mednarodnem pravu, vključno z UN/ECE Konvencijo o presoji čezmejnih vplivov na okolje (Konvencija iz Espooja) iz leta 1991 in njenim Protokolom o strateški presoji vplivov na okolje iz leta 2003.

(27)

Cilj te direktive je med drugim tudi varovanje zdravja ljudi. Kot je Sodišče že večkrat opozorilo, bi bilo nezdružljivo z zavezujočim učinkom, ki ga ima direktiva na podlagi tretjega odstavka člena 288 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), da se načeloma izključi možnost zainteresiranih oseb, da se sklicujejo na obveznost, ki jo ta direktiva nalaga. Ta ugotovitev velja zlasti za direktivo, katere cilj je zagotoviti nadzor nad onesnaženjem zraka in zmanjšati takšno onesnaženje ter s tem zagotoviti varovanje zdravja ljudi.

(28)

Države članice bi morale pripraviti nacionalne evidence emisij in projekcije, kot tudi informativna poročila o evidencah za vsa onesnaževala zraka, zajeta v tej direktivi, ter o njih poročati, kar bi nato moralo Uniji omogočati izpolnjevanje njenih dolžnosti glede poročanja v okviru Konvencije LRTAP in njenih protokolov.

(29)

Da se ohrani splošna usklajenost v Uniji kot celoti, bi morale države članice zagotoviti, da so njihova poročanja Komisiji o svojih nacionalnih evidencah emisij in projekcijah, kot tudi njihova informativna poročila o evidencah v celoti skladna z njihovim poročanjem v okviru Konvencije LRTAP.

(30)

Da bi ocenili učinkovitost nacionalnih obveznosti zmanjšanja emisij, določenih s to direktivo, bi morale države članice spremljati tudi vplive onesnaženosti zraka na kopenske in vodne ekosisteme ter poročati o takih vplivih. Za zagotovitev stroškovne učinkovitosti bi morale države članice imeti možnost, da uporabijo izbirne kazalnike spremljanja iz te direktive, morale pa bi tudi poskrbeti za uskladitev z drugimi programi spremljanja, vzpostavljenimi na podlagi drugih sorodnih direktiv in, kadar je primerno, na podlagi Konvencije LRTAP.

(31)

Za izmenjavo izkušenj in dobrih praks, zlasti za zagotovitev novih smernic in lažje usklajeno izvajanje zakonodaje in politik Unije v zvezi z izboljšanjem kakovosti zraka, bi bilo treba vzpostaviti evropski forum za čisti zrak, ki vključuje vse deležnike, vključno s pristojnimi organi držav članic na vseh ustreznih ravneh.

(32)

V skladu z Direktivo 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta (7) bi morale države članice poskrbeti za aktivno in sistematično razširjanje informacij z elektronskimi sredstvi.

(33)

Potrebna je sprememba Direktive 2003/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta (8), da bi navedeno direktivo uskladili s Konvencijo UN/ECE iz leta 1998 o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (Aarhuška konvencija).

(34)

Da bi upoštevali tehnični in mednarodni razvoj, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi s spremembo Priloge I in dela 2 Priloge III ter Priloge IV zaradi njihove prilagoditve razvoju v okviru Konvencije LRTAP ter v zvezi s spremembo Priloge V zaradi njene prilagoditve tehničnemu in znanstvenemu napredku ter razvoju v okviru Konvencije LRTAP. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (9). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(35)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja prožnosti in nacionalnih programov nadzora nad onesnaževanjem zraka v skladu s to direktivo bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (10).

(36)

Države članice bi morale določiti pravila o kaznih za kršitve nacionalnih določb, sprejetih v skladu s to direktivo, in zagotoviti njihovo izvajanje. Te kazni bi morale biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

(37)

Glede na naravo in obseg sprememb, ki jih je treba vnesti v Direktivo 2001/81/ES, bi bilo treba navedeno direktivo nadomestiti, da se poveča pravna varnost, jasnost, preglednost in da se zakonodajo bolj poenostavi. Za zagotovitev neprekinjenega izboljševanja kakovosti zraka bi države članice morale spoštovati nacionalne zgornje meje emisij iz Direktive 2001/81/ES, dokler se leta 2020 ne začnejo uporabljati nove nacionalne obveznosti zmanjšanja emisij iz te direktive.

(38)

Ker cilja te direktive, in sicer zagotavljanja visoke ravni zaščite zdravja ljudi in okolja, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi čezmejne narave onesnaževanja zraka lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(39)

V skladu s Skupno politično izjavo z dne 28. septembra 2011 držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih (11) se države članice zavezujejo, da bodo v upravičenih primerih obvestilu o ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, v katerih se pojasni razmerje med elementi direktive in ustrezajočimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je posredovanje takih dokumentov v primeru te direktive upravičeno –

(a)

doseganju ciljev glede kakovosti zraka, določenih v zakonodaji Unije, in približevanju dolgoročnemu cilju Unije, da bi dosegli ravni kakovosti zraka v skladu s smernicami za kakovost zraka, ki jih je objavila Svetovna zdravstvena organizacija;

(b)

doseganju ciljev Unije na področju zaščite biotske raznovrstnosti in ekosistemov v skladu s Sedmim okoljskim akcijskim programom;

(c)

večji sinergiji med politiko Unije za kakovost zraka in drugimi ustreznimi politikami Unije, zlasti podnebno in energetsko politiko.

1.

„emisija“ pomeni izpust snovi iz točkovnega ali razpršenega vira v zrak;

2.

„antropogene emisije“ pomenijo emisije onesnaževal v zrak, povezane s človekovimi dejavnostmi;

3.

„predhodniki ozona“ pomenijo dušikove okside, nemetanske hlapne organske spojine, metan in ogljikov monoksid;

4.

„cilji glede kakovosti zraka“ pomenijo obveznosti glede mejnih vrednosti, ciljnih vrednosti in stopnje izpostavljenosti za kakovost zraka iz Direktive 2008/50/ES in Direktive 2004/107/ES Evropskega parlamenta in Sveta (12);

5.

„žveplov dioksid“ ali „SO2“ pomeni vse žveplove spojine, izražene kot žveplov dioksid, vključno z žveplovim trioksidom (SO3), žveplovo kislino (H2SO4) in reduciranimi žveplovimi spojinami, kot so vodikov sulfid (H2S), merkaptani in dimetil sulfidi;

6.

„dušikovi oksidi“ ali „NOx“ pomeni dušikov oksid in dušikov dioksid, izražena kot dušikov dioksid;

7.

„nemetanske hlapne organske spojine“ ali „NMVOC“ pomenijo vse organske spojine razen metana, ki lahko pri reakciji z dušikovimi oksidi in ob prisotnosti sončne svetlobe proizvedejo fotokemične oksidante;

8.

„drobni delci“ ali „PM2,5“ pomeni delce z aerodinamičnim premerom 2,5 mikrometra (μm) ali manj;

9.

„črni ogljik“ ali „BC“ pomeni delce, ki vsebujejo ogljik in absorbirajo svetlobo;

10.

„nacionalna obveznost zmanjšanja emisij“ pomeni obveznost držav članic glede zmanjšanja emisij snovi; določa zmanjšanje emisij, ki mora biti najmanj doseženo v ciljnem koledarskem letu, izraženo kot odstotek skupnih emisij, izpuščenih v izhodiščnem letu (2005);

11.

„ciklus vzletanja in pristajanja“ pomeni ciklus, ki vključuje vožnjo po tleh pri priletu in vzletu, vzlet, vzpon, prilet, pristajanje in vse druge vrste obratovanja zračnega plovila do višine 3 000 čevljev;

12.

„mednarodni pomorski promet“ pomeni prevoze po morju in obalnih vodah z vodnimi plovili vseh zastav, razen ribiških plovil, ki odrinejo z ozemlja ene države in priplujejo na ozemlje druge države;

13.

„cona nadzora nad onesnaževanjem“ pomeni morsko območje, ki ne presega 200 morskih milj od temeljnih črt, od katerih se meri širina teritorialnega morja posameznih držav, in ki ga določi država članica za preprečevanje, zmanjšanje ali nadziranje onesnaževanja z ladij v skladu z veljavnimi mednarodnimi predpisi in standardi;

14.

„zakonodaja Unije za nadzor nad onesnaževanjem zraka pri virih“ pomeni zakonodajo Unije, katere cilj je zmanjšati emisije onesnaževal zraka iz te direktive, in sicer s sprejetjem ukrepov za ublažitev pri viru.

(a)

emisije zrakoplovov zunaj ciklusa vzletanja in pristajanja;

(b)

emisije iz nacionalnega pomorskega prometa z ozemelj iz člena 2(2) in na ta ozemlja;

(c)

emisije v mednarodnem pomorskem prometu;

(d)

emisije dušikovih oksidov in nemetanskih hlapnih organskih spojin iz dejavnosti, ki spadajo v nomenklaturo za poročanje iz leta 2014 (NFR), kot je določeno v Konvenciji LRTAP za kategoriji 3B (ravnanje z gnojem) in 3D (kmetijska zemljišča).

(a)

zadevna država članica na podlagi ugotovitev, pridobljenih z nacionalnimi programi inšpekcijskih pregledov in uveljavljanja zakonodaje, namenjenih spremljanju učinkovitosti zakonodaje Unije za nadzor nad onesnaževanjem zraka pri virih, dokaže, da bistveno drugačni faktorji emisij niso posledica izvajanja ali uveljavljanja te zakonodaje na nacionalni ravni;

(b)

zadevna država članica je glede znatne razlike med faktorji emisije obvestila Komisijo, ki v skladu s členom 11(2) preveri, ali so potrebni nadaljnji ukrepi.

(a)

zadevna država članica je dokazala, da si je na vse razumne načine, tudi z izvajanjem novih ukrepov in politik, prizadevala izpolniti obveznosti in si bo še naprej prizadevala, da bo obdobje, ko obveznosti ne bodo izpolnjene, čim krajše, in

(b)

zadevna država članica je dokazala, da bi izvajanje drugih ukrepov in politik poleg tistih iz točke (a) povzročilo nesorazmerne stroške, bistveno ogrozilo nacionalno energetsko varnost ali pomenilo znatno tveganje energetske revščine za velik del prebivalstva.

(a)

ocenijo, v kolikšnem obsegu lahko nacionalni viri emisij vplivajo na kakovost zraka na njihovih ozemljih in ozemljih sosednjih držav članic, z uporabo, kadar je to ustrezno, podatkov in metodologij, ki so bili razviti v okviru Programa sodelovanja za spremljanje in oceno (EMEP) na podlagi Protokola h Konvenciji LRTAP o dolgoročnem financiranju Programa sodelovanja za spremljanje in oceno onesnaževanja zraka na velike razdalje v Evropi;

(b)

upoštevajo potrebo po zmanjšanju emisij onesnaževal zraka z namenom, da se dosežejo cilji glede kakovosti zraka na njihovih ozemljih in, kadar je primerno, v sosednjih državah članicah;

(c)

pri sprejemanju ukrepov za izpolnitev svojih nacionalnih obveznosti zmanjšanja emisij drobnih delcev dajo prednost ukrepom za zmanjšanje emisij črnega ogljika;

(d)

zagotovijo skladnost z drugimi relevantnimi načrti in programi, uvedenimi na podlagi zahtev iz nacionalne zakonodaje ali zakonodaje Unije.

(a)

okvirni program za raziskave in inovacije;

(b)

evropske strukturne in investicijske sklade, vključno z ustreznimi finančnimi sredstvi iz skupne kmetijske politike;

(c)

instrumente za financiranje okoljskih in podnebnih ukrepov, kot je program LIFE.

(a)

preglede za preverjanje preglednosti, točnosti, doslednosti, primerljivosti in popolnosti predloženih informacij;

(b)

preglede za opredelitev primerov, ko so podatki iz evidenc pripravljeni na način, ki ni skladen z zahtevami, določenimi v mednarodnem pravu, zlasti v okviru Konvencije LRTAP;

(c)

po potrebi izračun s tem povezanih potrebnih tehničnih popravkov, in sicer v posvetovanju z zadevno državo članico.

(a)

lokacijo mest spremljanja in s tem povezane kazalnike, uporabljene za spremljanje vplivov onesnaženosti, do 1. julija 2018, nato pa vsaka štiri leta, ter

(b)

podatke spremljanja iz člena 9 do 1. julija 2019 in nato vsaka štiri leta.

(a)

napredek pri:

(b)

opredelitev nadaljnjih ukrepov, ki jih je treba sprejeti na ravni Unije in držav članic, da se izpolnijo cilji iz točke (a);

(c)

črpanje sredstev Unije za podporo ukrepom, ki jih je treba sprejeti, da se uresničijo cilji te direktive;

(d)

rezultate preverjanja nacionalnih programov nadzora nad onesnaževanjem zraka in njihovih posodobitev, ki ga na podlagi tretjega pododstavka člena 10(1) opravi Komisija;

(e)

oceno zdravstvenih, okoljskih in socialno-ekonomskih vplivov te direktive.

(a)

najnovejše znanstvene dokaze;

(b)

posodobitve smernic UN/ECE iz leta 2014 za preprečevanje in zmanjševanje emisij amoniaka iz kmetijskih virov (v nadaljnjem besedilu: smernice za amoniak) (15), okvirni kodeks UN/ECE o dobrih kmetijskih praksah za zmanjševanje emisij amoniaka (16), kot je bil nazadnje spremenjen leta 2014;

(c)

posodobitve najboljših razpoložljivih tehnologij, opredeljenih v točki 10 člena 3 Direktive 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta (17);

(d)

kmetijsko-okoljske ukrepe v okviru skupne kmetijske politike.

(a)

nacionalnih programih nadzora nad onesnaževanjem zraka in o vseh njihovih posodobitvah;

(b)

nacionalnih evidencah emisij (po potrebi tudi o prilagojenih nacionalnih evidencah emisij), nacionalnih projekcijah emisij, informativnih poročilih o evidencah ter dodatnih poročilih in informacijah, ki so bile Komisiji predložene v skladu s členom 10.

(a)

temeljne predpostavke za vsako državo članico, da se opredeli njihov nacionalni potencial za zmanjšanje emisij, kar se uporabi pri pripravi poročila TSOZ št. 16;

(b)

seznam ustrezne zakonodaje Unije za nadzor nad onesnaževanjem zraka pri virih in

(c)

rezultate pregleda iz tretjega pododstavka člena 10(1).

(a)

se člena 1 in 4 ter Priloga I k Direktivi 2001/81/ES še naprej uporabljajo do 31. decembra 2019;

(b)

se člena 7 in 8 ter Priloga III k Direktivi 2001/81/ES razveljavijo 31. decembra 2016.

17.12.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

L 344/32

(1)

Člen 43(3) Pogodbe določa, da Svet na predlog Komisije sprejme ukrepe o določitvi in dodelitvi ribolovnih možnosti.

(2)

Uredba (EU) št. 1380/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (1) zahteva, da se ohranitveni ukrepi sprejmejo ob upoštevanju razpoložljivih znanstvenih, tehničnih in gospodarskih mnenj, kar vključuje, če je ustrezno, poročila, ki jih pripravi Znanstveni, tehnični in gospodarski odbor za ribištvo (STECF).

(3)

Svet je zadolžen za sprejetje ukrepov o določitvi in dodelitvi ribolovnih možnosti, po potrebi pa tudi nekaterih pogojev, ki so funkcionalno povezani s tem. Ribolovne možnosti bi bilo treba med države članice razdeliti tako, da se vsaki državi članici zagotovi sorazmerna stabilnost ribolovnih dejavnosti za vsak stalež ali ribolov, in ob upoštevanju ciljev skupne ribiške politike iz Uredbe (EU) št. 1380/2013.

(4)

Ribolovne možnosti za globokomorske vrste, kot so opredeljene v točki (a) člena 2 Uredbe Sveta (ES) št. 2347/2002 (2), se določijo vsaki dve leti.

(5)

Celotne dovoljene ulove (TAC) bi bilo treba določiti na podlagi razpoložljivega znanstvenega mnenja ter ob upoštevanju bioloških in družbenogospodarskih vidikov, pri čemer bi bilo treba zagotoviti pošteno obravnavo med ribiškimi sektorji, ter ob upoštevanju mnenj, izraženih med posvetovanjem z deležniki, zlasti zadevnih svetovalnih svetov.

(6)

Ribolovne možnosti bi morale biti skladne z mednarodnimi sporazumi in načeli, kot je Sporazum Združenih narodov glede ohranjanja in upravljanja čezconskih staležev rib in izrazito selivskih staležev rib iz leta 1995 (3), ter s podrobnimi načeli upravljanja iz mednarodnih smernic Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo za upravljanje globokomorskega ribolova na odprtih morjih iz leta 2008, v skladu s katerimi mora biti upravni organ zlasti previdnejši, če so informacije negotove, nezanesljive ali neustrezne. Pomanjkanje ustreznih znanstvenih informacij ne bi smelo biti razlog za odlaganje ali nesprejetje ukrepov ohranjanja in upravljanja.

(7)

V najnovejša znanstvena mnenja Mednarodnega sveta za raziskovanje morja (ICES) in STECF razkrivajo, da se večina globokomorskih staležev še vedno ne lovi trajnostno, pri čemer bi bilo treba ribolovne možnosti za te staleže zaradi zagotovitve njihove trajnosti dodatno zmanjšati, dokler se ne bi pokazal pozitiven trend razvoja staležev.

(8)

Skladno s priporočilom ICES je primerno, da je TAC za okatega ribona v severozahodnih vodah le prilovni TAC.

(9)

Pomembni ulovi okatega ribona so določeni za zadevna območja Odbora za ribištvo za vzhodni srednji Atlantik (CECAF) in Generalne komisije za ribištvo v Sredozemlju (GFCM), ki mejijo na podobmočje ICES IX. Ker so podatki ICES za ta mejna območja nepopolni, bi moral biti obseg TAC še naprej omejen na podobmočje ICES IX. Vendar bi bilo treba zaradi priprave prihodnjih odločitev glede upravljanja določiti sporočanje podatkov za ta mejna območja.

(10)

ICES priporoča, da bi bilo treba do leta 2020 prepovedati ulov oranžne sluzoglavke. V preteklosti so bili določeni TAC za oranžno sluzoglavko (navedeni TAC so bili določeni na nič od leta 2010). Primerno je, da so ribolov, obdržanje na krovu, pretovarjanje ali iztovarjanje navedene vrste prepovedani, saj je stalež izčrpan in se ne obnavlja. ICES ugotavlja, da se usmerjeni ribolov Unije na oranžno sluzoglavko ni izvajal v severovzhodnem Atlantiku od leta 2010.

(11)

Glede na mnenje ICES so omejena opazovanja na krovu pokazala, da je delež čebulastookega repaka v prijavljenem ulovu okroglonosega repaka manjši od 1 %. Na podlagi tega ICES priporoča, da se prepove usmerjeni ribolov čebulastookega repaka, vsi prilovi pa prištejejo k TAC za okroglonosega repaka, da bi se tako čim bolj zmanjšalo morebitno napačno poročanje o vrstah. Kot je navedel ICES, so na območjih, kjer je ribolov čebulastookega repaka dovoljen, razlike med relativnimi deleži okroglonosega in čebulastookega repaka, prijavljenimi v uradnih iztovarjanjih, ter nadzorovanimi ulovi in znanstvenimi raziskavami precejšnje, celo gromozanske (več kot desetkratne). Za to vrsto je na voljo zelo malo podatkov in pri nekaterih podatkih iz prijavljenega iztovora gre po mnenju ICES pravzaprav za napačno poročanje o vrstah. Zato ni mogoče sestaviti točne pretekle slike ulova okroglonosega repaka. V skladu z znanstvenim mnenjem bi bilo zato treba vsak prilov čebulastookega repaka omejiti na 1 % kvote vsake države članice za okroglonosega repaka in ga v to kvoto tudi všteti.

(12)

ICES priporoča, da se usmerjeni ulov globokomorskih morskih psov določi na nič. ICES pa tudi navaja, da so trenutno veljavne restriktivne omejitve ulova povzročile napačno poročanje o neizbežnem prilovu globokomorskega morskega psa. Zlasti se pri usmerjenem malem globokomorskem ribolovu črnega morskega meča s parangalom neizbežno prilovijo globokomorski morski psi, ki se jih trenutno zavrže mrtve. Ob upoštevanju teh dejstev, bi morali, da bi zbrali znanstvene informacije o globokomorskih morskih psih, za leti 2017 in 2018 poskusno uvesti restriktivni dovoljeni prilov, pri tem pa dovoliti omejena iztovarjanja neizogibnega prilova globokomorskih morskih psov pri usmerjenem malem globokomorskem ribolovu črnega morskega meča s parangali. Parangali veljajo za selektivno ribolovno orodje pri tem ribolovu. Zadevne države članice bi morale za ribolov črnega morskega meča oblikovati ukrepe regionalnega upravljanja in vzpostaviti posebne ukrepe za zbiranje podatkov o globokomorskih morskih psih, da bi zagotovili temeljito spremljanje staležev. Določitev tovrstnega dovoljenega prilova Unije za globokomorske morske pse v vodah Unije in mednarodnih vodah podobmočij ICES V, VI, VII, VIII in IX, vodah Unije in mednarodnih vodah podobmočja ICES X ter vodah Unije območij CECAF 34.1.1, 34.1.2 in 34.2 ne posega v načelo sorazmerne stabilnosti v zvezi z globokomorskimi morskimi psi na teh območjih.

(13)

V skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 847/96 (4) bi bilo treba določiti staleže, za katere veljajo razni ukrepi iz navedene uredbe. Previdnostni TAC bi bilo treba uporabiti za staleže, za katere ni na voljo nobene znanstveno utemeljene ocene možnosti ribolova za leto, v katerem je treba določiti TAC; v vseh drugih primerih bi bilo treba uporabljati analitske TAC. Po mnenjih ICES in STECF bi bilo treba za tiste staleže globokomorskih rib, za katere ni na voljo znanstvenih ocen ustreznih ribolovnih možnosti določiti previdnostne TAC.

(14)

Portugalska je 15. septembra 2016 v skladu s členom 3(1) Uredbe (ES) št. 847/96 na Komisijo naslovila zahtevo za povečanje TAC za sardona za leto 2016 na podobmočjih ICES IX in X ter v vodah Unije območja CECAF 34.1.1 na 15 000 ton. ICES je v mnenju z dne 21. oktobra 2016 potrdila izjemno dobro stanje tega staleža sardona in da se ulov v višini 15 000 ton v letu 2016 lahko šteje za trajnostni. Uredbo Sveta (EU) 2016/72 (5) bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(15)

Ribolovne možnosti za sardona v podobmočjih ICES IX in X ter vodah Unije območja CECAF 34.1.1 iz Uredbe (EU) 2016/72 se uporabljajo od 1. januarja 2016. Tudi določbe o spremembah iz te uredbe bi se morale uporabljati od istega datuma. Takšna retroaktivna uporaba ne posega v načeli pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj, saj se zadevne ribolovne možnosti povečujejo v primerjavi z možnostmi, določenimi v Uredbi (EU) 2016/72.

(16)

Da bi se izognili prekinitvi ribolovnih dejavnosti in zagotovili preživljanje ribičev Unije, bi se morala ta uredba uporabljati od 1. januarja 2017. Ta uredba bi morala zaradi nujnosti začeti veljati takoj po objavi –

(a)

„ribiško plovilo Unije“ pomeni ribiško plovilo, ki pluje pod zastavo države članice in je registrirano v Uniji;

(b)

„vode Unije“ pomeni vode pod suverenostjo ali jurisdikcijo držav članic, razen voda, ki so sosednje ozemljem iz Priloge II k Pogodbi;

(c)

„celotni dovoljeni ulov“ (TAC) pomeni količino, ki se lahko iz posameznega ribjega staleža ulovi in iztovori vsako leto;

(d)

„kvota“ pomeni delež TAC, ki je dodeljen Uniji ali državi članici;

(e)

„mednarodne vode“ pomeni vode, ki so zunaj suverenosti ali jurisdikcije katere koli države.

(a)

cone ICES (Mednarodni svet za raziskovanje morja) pomeni geografska območja, določena v Prilogi III k Uredbi (ES) št. 218/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (6);

(b)

območja CECAF (Odbor za ribištvo za vzhodni osrednji Atlantik) pomeni geografska območja, določena v Prilogi II k Uredbi (ES) št. 216/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (7).

(a)

izmenjave v skladu s členom 16(8) Uredbe (EU) št. 1380/2013;

(b)

odbitke in ponovne dodelitve v skladu s členom 37 Uredbe Sveta (ES) št. 1224/2009 (8);

(c)

ponovne dodelitve v skladu s členom 10(4) Uredbe Sveta (ES) št. 1006/2008 (9);

(d)

dodatna iztovarjanja, dovoljena na podlagi člena 3 Uredbe (ES) št. 847/96;

(e)

zadržane količine v skladu s členom 4 Uredbe (ES) št. 847/96;

(f)

odbitke na podlagi členov 105 in 107 Uredbe (ES) št. 1224/2009.

17.12.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

L 344/46

(1)

V skladu z Uredbo (EU) št. 531/2012 ponudniki storitev gostovanja v skladu s „politiko poštene uporabe“ uporabnikom gostovanja v nobeni državi članici ne bi smeli zaračunavati pribitkov na domače maloprodajne cene za regulirane gostujoče odhodne ali dohodne klice, poslana regulirana gostujoča sporočila SMS ali uporabljene regulirane storitve podatkovnega gostovanja, vključno s sporočili MMS. Ta določba se uporablja od 15. junija 2017, pod pogojem, da se zakonodajni akt, ki se sprejme na podlagi predloga o veleprodajnem trgu storitev gostovanja iz člena 19(2) navedene uredbe, začne uporabljati pred navedenim datumom.

(2)

Uredba (EU) št. 531/2012 določa, da lahko ponudnik storitev gostovanja v posebnih in izjemnih okoliščinah pri svojem nacionalnem regulativnem organu zaprosi za dovoljenje za zaračunavanje pribitka svojim uporabnikom gostovanja. Taki vlogi za dovoljenje morajo biti priložene vse potrebne informacije, ki potrjujejo, da ponudnik storitev brez maloprodajnih pribitkov za gostovanje ne more pokriti svojih stroškov zagotavljanja reguliranih maloprodajnih storitev gostovanja, tako da je ogrožena trajnost njegovega domačega modela zaračunavanja.

(3)

Da bi se v Uniji zagotovila usklajena uporaba politike, namenjene preprečevanju zlorabe ali nepravilne uporabe storitev gostovanja („politika poštene uporabe“), in dovoljenj za zaračunavanje pribitka, je treba določiti podrobna pravila o izvajanju take politike poštene uporabe, metodologiji za oceno trajnosti odprave maloprodajnih pribitkov za gostovanje in vlogi, ki jo ponudnik storitev gostovanja predloži za namene navedene ocene.

(4)

V skladu z Uredbo (EU) št. 531/2012 je cilj politike poštene uporabe uporabnikom gostovanja preprečiti zlorabo ali nepravilno uporabo reguliranih maloprodajnih storitev gostovanja po veljavnih domačih cenah, kot je uporaba takih storitev v druge namene kot za občasna potovanja, na primer stalna uporaba takih storitev. Izvedbeni ukrepi bi morali zagotoviti, da ponudniki storitev gostovanja možnosti uporabe politike poštene uporabe za dosego tega cilja ne izkoriščajo za druge namene v škodo uporabnikov gostovanja, ki na kakršen koli način občasno potujejo.

(5)

Odprava maloprodajnih pribitkov za gostovanje v Uniji pomeni, da se uporabljajo enaki tarifni pogoji za uporabo mobilnih storitev med gostovanjem v tujini znotraj Unije in doma (to je v državi, kjer je uporabnik sklenil naročniško razmerje za mobilne storitve). Namen Uredbe (EU) št. 531/2012 je odpraviti razlike med domačimi cenami in cenami gostovanja, ki veljajo med občasnimi potovanji znotraj Unije, s čimer bi se uresničilo „gostovanje kot doma“. Vendar namen njenih pravil ni omogočiti stalno gostovanje v Uniji, ko bi na primer uporabnik v državi članici, kjer so domače cene mobilnih storitev višje, kupil storitve od operaterjev s sedežem v državi članici, kjer so domače cene mobilnih storitev nižje in kjer uporabnik nima niti običajnega prebivališča niti drugih trajnih vezi, ki bi vključevale pogosto in bistveno prisotnost na ozemlju navedene države, z namenom, da bi stalno gostoval v tej državi članici.

(6)

Stalna uporaba reguliranih maloprodajnih storitev gostovanja po veljavni domači ceni v druge namene kot za občasna potovanja bi verjetno lahko izkrivljala konkurenco, ustvarjala pritisk na dvig domačih cen na domačih trgih ter ogrožala naložbene spodbude na domačem in obiskanem trgu. Na obiskanem trgu bi morali operaterji obiskanih omrežij neposredno konkurirati domačim ponudnikom storitev iz drugih držav članic, kjer so lahko cene, stroški ter regulativne in konkurenčne razmere zelo drugačni ter na podlagi pogojev veleprodajnega gostovanja skoraj enaki stroškom izključno zaradi omogočanja občasnega gostovanja. Za domačega operaterja lahko stalna uporaba domačih tarif med gostovanjem pomeni, da mu lahko operaterji obiskanih omrežij zavrnejo ali omejijo veleprodajne storitve gostovanja, da zagotavlja omejene domače količine ali da uporablja višje domače cene, kar vpliva na njegovo sposobnost, da svojim običajnim domačim uporabnikom doma in v tujini zagotavlja storitve.

(7)

Določiti je treba izvedbena pravila, ki temeljijo na jasnih in splošno veljavnih načelih, ki lahko zajamejo številne in različne vzorce občasnih potovanj uporabnikov gostovanja, s čimer se zagotovi, da politika poštene uporabe takih uporabnikov ne ovira pri polnem koriščenju „gostovanja kot doma“. Za namene politike poštene uporabe, ki naj bi jo izvajal ponudnik storitev gostovanja, bi se moralo navadno šteti, da uporabnik občasno potuje v tujino znotraj Unije, kadar ima običajno prebivališče v državi članici ponudnika storitev gostovanja ali ima z navedeno državo članico trajne vezi, ki vključujejo pogosto in bistveno prisotnost na njenem ozemlju, v vseh drugih državah članicah pa uporablja regulirane maloprodajne storitve gostovanja.

(8)

Uredba (EU) št. 531/2012 določa, da mora katera koli politika poštene uporabe strankam ponudnika storitev gostovanja omogočati uporabo določene količine reguliranih maloprodajnih storitev gostovanja, skladne z njihovo tarifno shemo, po veljavni domači maloprodajni ceni.

(9)

Ta uredba ne bi smela posegati v možnost, da ponudniki storitev gostovanja ponujajo in uporabniki gostovanja namenoma izberejo drugo tarifo gostovanja v skladu s členom 6e(3) Uredbe (EU) št. 531/2012, kar bi lahko vključevalo pogodbene pogoje uporabe, ki ne spadajo v okvir politike poštene uporabe, vzpostavljene v skladu s to uredbo.

(10)

Za zagotovitev, da maloprodajne storitve gostovanja niso predmet zlorabe ali nepravilne uporabe, ki ni povezana z občasnimi potovanji zunaj države članice, v kateri uporabnik prebiva ali s katero ima trajne vezi, ki vključujejo pogosto in bistveno prisotnost na njenem ozemlju, bodo ponudniki storitev gostovanja morda morali določiti kraj običajnega prebivališča svojih uporabnikov gostovanja ali obstoj takih trajnih vezi. Ob upoštevanju načinov dokazovanja, ki so običajni v posamezni državi članici, in zaznane stopnje tveganja zlorabe ali nepravilne uporabe bi moral imeti ponudnik storitev gostovanja možnost, da natančno opredeli razumna dokazila o kraju stalnega prebivališča, ki jih je treba predložiti, pri čemer sorazmernost celotnega dokaznega bremena in njegovo ustreznost v nacionalnem okviru nadzoruje nacionalni regulativni organ. Taka dokazila v zvezi s posameznimi uporabniki bi lahko vključevala izjavo uporabnika, predložitev veljavnega dokumenta, iz katerega je razvidna država članica uporabnikovega prebivališča, navedbo poštnega naslova ali naslova za izstavitev računa za druge storitve, ki se zagotavljajo v državi članici ponudnika storitev gostovanja, izjavo visokošolske ustanove o vpisu v redne programe ter dokazilo o vpisu v lokalne volilne imenike ali plačilu lokalnih davkov/glavarin. Pri poslovnih uporabnikih bi lahko taka dokazila vključevala dokumentacijo o kraju pridobitve pravne osebnosti ali ustanovitve gospodarske družbe, kraju dejanskega opravljanja glavne gospodarske dejavnosti ali glavnem kraju, v katerem zaposleni, za katere je ugotovljeno, da uporabljajo zadevno SIM-kartico, izvajajo svoje naloge. Trajne vezi z državo članico, ki bi vključevale pogosto in bistveno prisotnost na njenem ozemlju, lahko izhajajo iz trajnega zaposlitvenega razmerja za polni delovni čas, vključno v primeru obmejnih delavcev; trajnih pogodbenih razmerij, ki vključujejo podobno stopnjo fizične prisotnosti samozaposlene osebe, udeležbe v rednih študijskih programih za polni študijski čas; ali drugih primerov, kot so napoteni delavci ali upokojenci, kadar vključujejo podobno stopnjo ozemeljske prisotnosti.

(11)

Ponudniki storitev gostovanja bi zahteve po predložitvi dokazil o običajnem prebivališču ali drugih trajnih vezi, ki bi vključevale pogosto in bistveno prisotnost na ozemlju navedene države, po sklenitvi zadevne pogodbe morali omejiti izključno na primere, kadar podatki, ki se zbirajo za namene izstavitve računa, kažejo znake zlorabe ali nepravilne uporabe, ki ni povezana z občasnimi potovanji. Zahtevana dokazila bi morala vključevati samo to, kar je nujno potrebno in sorazmerno za potrditev uporabnikove povezanosti z državo članico ponudnika storitev gostovanja. Brez takih razlogov se od uporabnikov ne bi smela zahtevati dokumentacija za zagotovitev skladnosti s pogoji politike poštene uporabe. Zlasti se ne bi smela zahtevati večkratna predložitev take dokumentacije, ki ni povezana z na podlagi tveganja sprejeto oceno verjetnosti zlorabe ali nepravilne uporabe.

(12)

Da bi se uporabnikom omogočila uporaba količin reguliranih maloprodajnih storitev gostovanja, skladnih z njihovo domačo tarifno shemo, po veljavni domači maloprodajni ceni, ponudnik storitev gostovanja načeloma poleg domače omejitve količin mobilnih storitev, ki so na voljo uporabniku gostovanja, ne bi smel naložiti drugih omejitev, če uporabnik občasno potuje znotraj Unije. Take domače omejitve bi morale vključevati katero koli veljavno politiko poštene uporabe v zvezi z domačo uporabo tarifne sheme.

(13)

Na podlagi določenih domačih tarifnih shem, v nadaljevanju opisanih kot paketi z odprtim prenosom podatkov, je lahko poraba podatkov neomejena ali pa lahko zagotavlja količine podatkov po nizki implicitni ceni za domačo enoto, ki se nanaša na regulirano najvišjo veleprodajno ceno za gostovanje iz člena 12 Uredbe (EU) št. 531/2012. Brez kakršnih koli posebnih zaščitnih ukrepov glede količine za take pakete z odprtim prenosom podatkov je za take sheme večja verjetnost kot za druge tarifne sheme, da so predmet organizirane ponovne prodaje osebam, ki nimajo prebivališča ali trajnih vezi, ki vključujejo pogosto in bistveno prisotnost v državi članici ponudnika storitev gostovanja. Poleg tega taka zloraba ali nepravilna uporaba paketov z odprtimi podatki med gostovanjem lahko povzroči izginotje takih tarifnih shem na domačih trgih ali omejitev gostovanja s takimi tarifnimi shemami, kar je v škodo domačih uporabnikov in v nasprotju s ciljem Uredbe (EU) št. 531/2012. To tveganje je znatno manjše v primeru govornih klicev in storitev SMS, saj za te storitve veljajo večje fizične ali časovne omejitve, vzorci dejanske uporabe pa so bili v zadnjih letih stabilni ali v upadu. To ne posega v pravico operaterjev, da sprejmejo ukrepe proti zelo neobičajnim vzorcem uporabe govornih ali SMS storitev gostovanja, ki izhajajo iz goljufivih dejavnosti. Čeprav je treba zagotoviti dodatne zaščitne ukrepe proti takim povečanim tveganjem zlorabe reguliranih maloprodajnih storitev podatkovnega gostovanja po veljavnih domačih maloprodajnih cenah na podlagi paketov z odprtim prenosom podatkov, bi domačemu uporabniku, ki občasno potuje v Uniji, vendarle moralo biti omogočeno, da uporablja maloprodajne količine takih storitev, ki so enake dvakratniku količin, ki jih je mogoče kupiti po veleprodajni cenovni kapici za gostovanje z denarnim zneskom, ki je enak skupni domači maloprodajni ceni brez DDV za postavko mobilnih storitev domače tarifne sheme za celotno zadevno obračunsko obdobje. To predstavlja količino, ki je skladna z domačo tarifno shemo, saj se prilagaja domači maloprodajni ceni zadevne tarifne sheme in se zato lahko uporabi v primeru paketov z odprtim prenosom podatkov, vključno kadar so v paketu z drugimi maloprodajnimi mobilnimi storitvami. Uporaba dvakratnika ustrezno odraža dejstvo, da se operaterji s pogajanji pogosto dogovorijo o veleprodajnih cenah za podatkovno gostovanje, ki so nižje od cenovnih kapic, ki se uporabljajo, in da potrošniki pogosto ne porabijo celotne količine podatkov v okviru svoje tarifne sheme. V zvezi s tem bo preglednost za uporabnike zagotovljena s skladnostjo z določbami Uredbe (EU) št. 531/2012, v skladu s katero ponudnik storitev gostovanja pošlje obvestilo uporabniku gostovanja, kadar je povsem porabljena količina poštene uporabe reguliranih storitev podatkovnega gostovanja, v katerem navede, da bo za vsakršno nadaljnjo porabo reguliranih storitev podatkovnega gostovanja s strani uporabnika gostovanja zaračunan pribitek.

(14)

Za preprečitev, da se predplačniška naročniška razmerja, ki ne vključujejo dolgoročne vezave, uporabljajo zgolj za namene trajnega gostovanja, bi moral ponudnik gostovanja namesto zahteve po predložitvi dokazila o prebivališču ali trajnih vezeh, ki vključujejo pogosto in bistveno prisotnost na ozemlju države članice navedenega ponudnika gostovanja, imeti pravico, da omeji uporabo reguliranih maloprodajnih storitev podatkovnega gostovanja po veljavnih domačih maloprodajnih cenah s predplačano naročnino za količine, ki jih je mogoče kupiti po veleprodajni cenovni kapici za gostovanje s preostalim razpoložljivim denarnim zneskom brez DDV na navedeni predplačniški naročnini v času uporabe gostovanja.

(15)

Ponudnik storitev gostovanja bi moral imeti možnost sprejeti ukrepe za odkrivanje in preprečevanje zlorabe ali nepravilne uporabe reguliranih maloprodajnih storitev gostovanja po domačih cenah v druge namene razen občasnih potovanj. Hkrati bi morali biti uporabniki gostovanja zaščiteni pred kakršnim koli ukrepom, ki bi lahko na kakršen koli način posegel v njihovo zmožnost uporabe reguliranih maloprodajnih storitev gostovanja po domačih cenah med občasnim potovanjem v Uniji. Ukrepi za odkrivanje in preprečevanje zlorab ali nepravilne uporabe reguliranih maloprodajnih storitev gostovanja po domačih cenah bi morali biti enostavni in pregledni ter bi morali čim bolj zmanjšati upravno breme za uporabnike gostovanja ter prekomerna in nepotrebna opozorila. V skladu z zahtevo glede prebivališča ali trajnih vezi, ki vključujejo pogosto in bistveno prisotnost v državi ponudnika gostovanja, bi morali kazalniki, ki utemeljujejo verjetnost zlorabe ali nepravilne uporabe, temeljiti na objektivnih kazalnikih, povezanih z vzorci prometa, ki kažejo pomanjkanje prevladujoče domače prisotnosti uporabnika v državi ponudnika gostovanja ali prevladujoče domače uporabe domačih mobilnih storitev. Taki objektivni kazalniki bi morali biti seveda vzpostavljeni za določeno časovno obdobje. Tako obdobje bi moralo biti dovolj dolgo, najmanj štiri mesece, da bi uporabnikom gostovanja omogočili uporabo maloprodajnih storitev gostovanja po domačih cenah, kadar na predvidljive načine občasno potujejo znotraj Unije. Na kazalnike prisotnosti v državi ponudnika storitev gostovanja ne bi smelo negativno vplivati nenamerno gostovanje v obmejnih območjih. V zvezi s tem bi bilo treba upoštevati položaj nenamerno gostujočih uporabnikov in obmejnih delavcev tako, da se šteje, da prijava v omrežje ponudnika gostovanja kadar koli na določen dan pomeni dneva domače prisotnosti za namene uporabe objektivnih kazalnikov. Da bi svojim strankam omogočili, da dejavno preprečijo primere nenamernega gostovanja bi morali ponudniki storitev gostovanja v skladu z Uredbo (EU) št. 531/2012 zagotoviti tudi ustrezne informacije. Prisotnost in poraba zunaj Unije ne bi smeli negativno vplivati na zmožnost potrošnika gostovanja, da izkorišča gostovanje kakor doma v Uniji, saj ju ni mogoče šteti za kazalnika tveganja, da potrošnik gostovanje koristi po veljavni domači maloprodajni ceni v državi članici ponudnika gostovanja za druge namene kot občasna potovanja v Uniji. V zvezi s tem bi bilo tako prisotnost in porabo za namene uporabe objektivnih kazalnikov treba šteti kot domači. Ponudnik gostovanja se lahko opre tudi na druge jasne dokaze zlorabe ali nepravilne uporabe reguliranih maloprodajnih storitev gostovanja po domačih cenah, kot so uporaba naročnine večinoma pri gostovanju in le redka uporaba v državi članici ponudnika gostovanja ali več naročnin, ki jih isti uporabnik zaporedoma uporablja pri gostovanju.

(16)

V skladu z določbami Uredbe (EU) št. 531/2012 o zagotavljanju preglednosti pri uporabi storitev gostovanja in v skladu s pravili o pogodbah na področju elektronskih komunikacij bi bilo treba pogodbena določila o politiki poštene uporabe pred začetkom uporabe jasno sporočiti uporabnikom. Politike poštene uporabe, ki jih ponudnik storitev gostovanja izvaja v skladu s to uredbo, bi moral navedeni ponudnik priglasiti nacionalnemu regulativnemu organu.

(17)

Za obdelavo podatkov o prometu in lokaciji se uporabljajo določbe Direktive 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta (2). Zlasti člen 6 ponudniku storitev gostovanja omogoča obdelavo podatkov o prometu, potrebnih za namene izstavljanja računov naročnikom ali plačil za medsebojne povezave. Uporaba ukrepov ponudnika storitev gostovanja za odkrivanje in preprečevanje zlorabe ali nepravilne uporabe reguliranih maloprodajnih storitev gostovanja po domačih cenah ne bi smela povzročiti shranjevanja in avtomatizirane obdelave podatkov, ki omogočajo individualno prepoznavanje uporabnikov, vključno s podatki o lokaciji in prometu, in ki niso povezani ali sorazmerni z odkrivanjem in preprečevanjem zlorabe ali nepravilne uporabe.

(18)

Zlasti bi ponudnik storitev gostovanja moral imeti možnost odkrivati in preprečevati primere, ko bi tretje osebe s kršitvijo pogodbenih pogojev na veleprodajni ali maloprodajni ravni „promet gostovanja kot doma“ izkoriščale za cenovno arbitražo, da bi pridobile gospodarsko prednost s prodajo uporabnikom, ki nimajo običajnega prebivališča ali trajnih vezi z državo članico ponudnika storitev gostovanja. Kadar operater na podlagi objektivnih in trdnih dokazov ugotovi tako sistematično zlorabo, bi moral nacionalni regulativni organ obvestiti o dokazih, ki kažejo na sistematično zlorabo, in ukrepih, sprejetih za zagotovitev skladnosti z vsemi pogoji osnovne pogodbe, in sicer najpozneje ob sprejetju ukrepa.

(19)

V posebnih primerih, kadar ima operater utemeljene dokaze o vzorcih uporabe gostovanja določenega uporabnika, ki kažejo na verjetnost zlorabe ali nepravilne uporabe reguliranih maloprodajnih storitev gostovanja po domačih ravneh cen za druge namene razen za občasna potovanja, kljub predloženemu dokazilu o prebivališču ali drugih trajnih vezeh, bi moral uporabnika najprej opozoriti na možnost, da bodo uvedeni pribitki za gostovanje. Objektivna merila, ki bi služila kot kazalniki verjetnosti zlorabe ali nepravilne uporabe, bi morala biti vnaprej opredeljena v pogodbi.

(20)

Možnost ponudnika storitev gostovanja, da zaračunava pribitke, ne posega v katere koli sorazmerne ukrepe, ki se lahko sprejmejo po nacionalnem pravu in v skladu s pravom Unije, če je uporabnik dejavno predložil netočne informacije, da bi zagotovil skladnost z vsemi pogoji osnovne pogodbe.

(21)

Ponudniki storitev gostovanja, ki izvajajo politiko poštene uporabe, bi morali uvesti pregledne, preproste in učinkovite postopke za obravnavo pritožb uporabnikov v zvezi z izvajanjem navedene politike. V skladu s členom 17(2) Uredbe (EU) št. 531/2012 bi morali uporabniki gostovanja v vsakem primeru imeti dostop do organa, pristojnega za zunajsodno reševanje sporov, ki bo pravično in hitro reševal nerešene spore med uporabniki in ponudniki storitev gostovanja v zvezi z izvajanjem politike poštene uporabe v skladu s členom 34 Direktive 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta (3), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/136/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4).

(22)

V skladu z Uredbo (EU) št. 531/2012 morajo nacionalni regulativni organi natančno spremljati in nadzorovati izvajanje politike poštene uporabe ter tako zagotavljati, da se s katero koli politiko poštene uporabe, ki jo izvajajo domači ponudniki storitev, za uporabnike ne zmanjšuje razpoložljivost „gostovanja kot doma“. Če nacionalni regulativni organ ugotovi kršitev obveznosti, določenih v uredbi o gostovanju, je pooblaščen, da zahteva takojšnje prenehanje take kršitve.

(23)

Ta uredba ne bi smela posegati v obstoječe pravice in obveznosti na podlagi prava Unije ali nacionalnega prava, ki je v skladu s pravom Unije. To vključuje zlasti pravico končnih uporabnikov, da se poslužujejo mobilnih elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev v kateri koli državi članici ne glede na svoje državljanstvo ali kraj prebivališča v Uniji; vsa nacionalna pravila, za katera se zahteva dokazilo o istovetnosti, ali druga dokazila, da pridobijo SIM-kartico ali se kako drugače naročijo na taka omrežja ali storitve; vse nacionalne ukrepe glede neprekinjenosti storitve ali predplačniškega dobroimetja z določeno številko ali SIM-kartico in pravice ponudnikov elektronskih komunikacijskih storitev, da uporabljajo ustrezne ukrepe v skladu z nacionalno zakonodajo za preprečevanje goljufij.

(24)

Ker se vzorci uporabe gostovanja med letom spreminjajo, bi bilo treba vloge za dovoljenje za zaračunavanje pribitka za gostovanje, ki jih ponudnik storitev gostovanja predloži v skladu s členom 6c(2) Uredbe (EU) št. 531/2012 zaradi zagotavljanja trajnosti svojega domačega modela zaračunavanja, ocenjevati na podlagi podatkov o prometu za vsaj 12 mesecev. Za izračun količine prometa skozi vse leto bi bilo ponudniku gostovanja treba dovoliti, da navede predvideni promet. Te napovedi bi morale temeljiti na dejanskih podatkih, kot so podatki o dejanski uporabi gostovanja, ekstrapolacije dejanske domače uporabe glede na uporabo gostovanja, ekstrapolacije dejanske uporabe gostovanja pomembne podskupine uporabnikov gostovanja, ki uporabljajo tarifne sheme „gostovanje kot doma“ glede na vse uporabnike gostovanja na podlagi pravil „gostovanje kot doma“ v skladu s členom 6a Uredbe (EU) št. 531/2012. Pri pregledu vlog za odstopanje glede trajnosti različnih vložnikov bi morali nacionalni regulativni organi ob upoštevanju relevantnih razlik v poslovnem umeščanju in vrstah uporabnikov zagotoviti, da so predpostavke vsakega vložnika glede izpeljave predvidenih količin dosledne.

(25)

Morebitni podatki o stroških in prihodkih v podporo vlogi za dovoljenje za zaračunavanje pribitka za gostovanje, ki jo ponudnik storitev gostovanja predloži v skladu s členom 6c(2) Uredbe (EU) št. 531/2012 zaradi zagotavljanja trajnosti svojega domačega modela zaračunavanja, bi morali temeljiti na finančnih poročilih, ki so lahko prilagojena napovedim glede količine prometa. Odstopanja od predvidenih stroškov na podlagi finančnih poročil bi morala biti dovoljena le, če so podprta z dokazi o finančnih obveznostih, ki so bile ob predložitvi vloge že prevzete.

(26)

Določiti bi bilo treba usklajeno metodologijo za določanje stroškov in prihodkov pri zagotavljanju reguliranih maloprodajnih storitev gostovanja, da bi se zagotovilo usklajeno ocenjevanje vlog za dovoljenje za zaračunavanje pribitka, ki jih ponudnik storitev gostovanja predloži v skladu s členom 6c(2) Uredbe (EU) št. 531/2012 zaradi zagotavljanja trajnosti svojega domačega modela zaračunavanja.

(27)

Zagotavljanje reguliranih maloprodajnih storitev gostovanja vključuje dve splošni kategoriji stroškov: stroške nakupa veleprodajnega dostopa za gostovanje pri obiskanih omrežjih za neuravnoteženi promet in druge stroške, povezane z gostovanjem. V skladu z Uredbo (EU) št. 531/2012 se stroški nakupa veleprodajnega dostopa za gostovanje pri obiskanih omrežjih za neuravnotežen promet krijejo z dejanskimi veleprodajnimi cenami za gostovanje, ki se zaračunavajo za količine, za katere odhodni promet pri gostovanju, ki ga ustvari ponudnik storitev gostovanja, presega njegov dohodni promet pri gostovanju. Za ponudnike storitev gostovanja, ki na domačem trgu kupujejo veleprodajni dostop od drugega ponudnika storitev gostovanja (kot na primer operaterjev mobilnih navideznih omrežij), je njihov strošek veleprodajnega dostopa do gostovanja lahko višji kot za slednjega, kadar domači operater gostiteljskega omrežja ponudniku gostovanja, ki kupuje domači veleprodajni dostop, zaračuna višjo veleprodajno ceno za dostop do gostovanja od tiste, ki si jo je pri operaterjih obiskanih omrežij zagotovil zase in/ali za opravljanje povezanih storitev. Tak visok strošek veleprodajnega dostopa do gostovanja lahko povzroči, da bodo ponudniki storitev gostovanja, ki kupujejo domači veleprodajni dostop, bolj nagnjeni k vložitvi vloge za dovoljenje, da zaračunajo pribitek za gostovanje, in bi morali nacionalni regulativni organi ustrezno upoštevati ta vidik pri obravnavi takih vlog.

(28)

Drugi stroški, povezani z gostovanjem-, pri zagotavljanju reguliranih maloprodajnih storitev gostovanja so skupni zagotavljanju storitev gostovanja v Uniji in državah, ki niso članice EU, nekateri pa so skupni tudi veleprodajnemu in maloprodajnemu zagotavljanju storitev gostovanja. Za namene vloge za dovoljenje za zaračunavanje pribitka za gostovanje, ki jo ponudnik storitev gostovanja predloži v skladu s členom 6c(2) Uredbe (EU) št. 531/2012 zaradi zagotavljanja trajnosti svojega domačega modela zaračunavanja, bi se morali navedeni skupni stroški dodeliti zagotavljanju maloprodajnih storitev gostovanja v Uniji, v primeru stroškov, skupnih maloprodajnemu in veleprodajnemu zagotavljanju storitev gostovanja, pa glede na splošno razmerje med prihodki iz dohodnega in odhodnega gostovanja.

(29)

Stroški zagotavljanja reguliranih maloprodajnih storitev gostovanja bi se lahko izračunali tudi, kot da vključujejo delež povezanih in skupnih stroškov zagotavljanja maloprodajnih mobilnih storitev na splošno, če se pri izračunu upošteva razmerje, ki se je uporabilo za dodelitev prihodkov iz zagotavljanja vseh drugih maloprodajnih mobilnih storitev takim storitvam.

(30)

Pri določanju prihodkov iz zagotavljanja reguliranih maloprodajnih storitev gostovanja bi bilo treba v vlogi za dovoljenje za zaračunavanje pribitka, ki jo ponudnik storitev gostovanja predloži v skladu s členom 6c(2) Uredbe (EU) št. 531/2012 zaradi zagotavljanja trajnosti svojega domačega modela zaračunavanja, v celoti upoštevati vse maloprodajne prihodke, ki se neposredno zaračunavajo za zagotavljanje maloprodajnih mobilnih storitev v obiskani državi članici, kot so prihodki iz prometa, ki presega količine na podlagi katere koli politike poštene uporabe, ali iz alternativnih reguliranih storitev gostovanja, pa tudi katere koli druge pribitke na enoto ali druga plačila zaradi uporabe maloprodajnih mobilnih storitev v obiskani državi članici.