29.11.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

L 321/1

(1)

Svet je 25. junija 2012 pooblastil Komisijo in visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko za začetek pogajanj o okvirnem sporazumu z Novo Zelandijo, ki bi nadomestil skupno izjavo o odnosih in sodelovanju med Evropsko unijo in Novo Zelandijo z 21. septembra 2007.

(2)

Pogajanja o partnerskem sporazumu o odnosih in sodelovanju med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Novo Zelandijo na drugi strani (v nadaljnjem besedilu: Sporazum) so bila uspešno zaključena 30. julija 2014. Sporazum odraža tesne zgodovinske vezi in čedalje močnejše povezave med pogodbenicama ter njuno željo, da medsebojne odnose še okrepita in razširita na ambiciozen in inovativen način.

(3)

Člen 58 Sporazuma določa, da lahko Unija in Nova Zelandija do začetka veljavnosti Sporazuma začasno uporabljata nekatere njegove določbe, ki jih skupaj določita.

(4)

Zato bi bilo treba Sporazum podpisati v imenu Unije in nekatere njegove določbe začasno uporabljati do zaključka postopkov, potrebnih za njegovo sklenitev –

—

člen 3 (Dialog),

—

člen 4 (Sodelovanje v regionalnih in mednarodnih organizacijah),

—

člen 5 (Politični dialog),

—

člen 53 (Skupni odbor) (razen točk (g) in (h) odstavka 3 člena 53) in

—

naslov X (Končne določbe) (razen člena 57 ter člena 58(1) in (3)), in sicer v obsegu, ki je potreben za zagotavljanje začasne uporabe določb Sporazuma iz tega člena.

29.11.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

L 321/3

(a)

srečanja na ravni voditeljev, ki potekajo redno, kadar pogodbenici menita, da je to potrebno,

(b)

posvetovanja in obiski na ministrski ravni, ki so organizirani, kadar in kjer se dogovorita pogodbenici,

(c)

posvetovanja na ravni zunanjih ministrov, ki potekajo redno, po možnosti letno,

(d)

sestanki na ravni visokih uradnikov za posvetovanja o vprašanjih skupnega interesa ali informativni sestanki in sodelovanje pri pomembnejših domačih ali mednarodnih dogodkih;

(e)

sektorski dialogi o vprašanjih skupnega interesa ter

(f)

izmenjave delegacij med Evropskim parlamentom in parlamentom Nove Zelandije.

(a)

spodbujali temeljna načela v zvezi z demokratičnimi vrednotami, človekovimi pravicami in pravno državo, tudi na multilateralnih forumih, ter

(b)

sodelovali pri dejanskem spodbujanju demokratičnih načel, človekovih pravic in pravne države, tudi v tretjih državah, in jih po potrebi koordinirali.

(a)

po potrebi sprejeli ukrepe za podpis in ratifikacijo vseh drugih relevantnih mednarodnih instrumentov ali za pristop k njim ter za njihovo popolno izvajanje;

(b)

vzdrževali učinkovit sistem za nadzor nacionalnega izvoza, s pomočjo katerega se bosta nadzorovala izvoz in tranzit blaga, povezanega z orožjem za množično uničevanje, vključno z nadzorom končne uporabe orožja za množično uničevanje v zvezi s tehnologijami z dvojno rabo, in del katerega so tudi učinkovite sankcije za kršitve nadzora izvoza.

(a)

sprejeli ukrepe za izvajanje Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča (v nadaljnjem besedilu: Rimski statut) in po potrebi z njim povezanih instrumentov,

(b)

izmenjevali izkušnje z regionalnimi partnerji pri sprejemanju pravnih prilagoditev, ki so potrebne za ratifikacijo in izvajanje Rimskega statuta, ter

(c)

sodelovali, da bi dosegli cilj univerzalnosti in celovitosti Rimskega statuta.

(a)

v okviru polnega izvajanja resolucij VS ZN št. 1267, 1373 in 1540 ter drugih veljavnih resolucij ZN in mednarodnih instrumentov;

(b)

z izmenjavo informacij o terorističnih skupinah in njihovih podpornih mrežah v skladu z veljavnim mednarodnim in nacionalnim pravom;

(c)

z izmenjavo stališč o:

(d)

s sodelovanjem, ki bo utrdilo mednarodno soglasje o boju proti terorizmu in njegov normativni okvir, ter prizadevanjem za čim prejšnji dogovor o splošni konvenciji o mednarodnem terorizmu, ki bo dopolnila obstoječe instrumente ZN za boj proti terorizmu, ter

(e)

s spodbujanjem sodelovanja med državami članicami ZN za učinkovito izvajanje Globalne strategije ZN za boj proti terorizmu z vsemi primernimi sredstvi.

(a)

izmenjevali mnenja in po potrebi usklajevali stališča o razvojnih vprašanjih v regionalnih in mednarodnih forumih za spodbujanje vključujoče in trajnostne rasti za človekov razvoj ter

(b)

izmenjevali informacije o svojih razvojnih programih in po potrebi usklajevali prizadevanja v državi, da bi povečali njihov učinek na trajnostni razvoj in izkoreninjenje revščine.

(a)

letnega dialoga o trgovinski politiki na ravni visokih uradnikov, ki jih dopolnjujejo ministrska srečanja o trgovini, če se pogodbenici tako odločita;

(b)

letnega dialoga o trgovini s kmetijskimi proizvodi ter

(c)

drugih sektorskih izmenjav, če se pogodbenici tako odločita.

(a)

izmenjavo informacij;

(b)

uporabo uvoznih zahtev za celotno ozemlje druge pogodbenice;

(c)

preverjanje v celoti ali delno sistemov za inšpekcije in certificiranje, ki jih izvajajo organi druge pogodbenice, v skladu z relevantnimi mednarodnimi standardi Codex Alimentarius, Svetovne organizacije za zdravje živali in Mednarodne konvencije o varstvu rastlin za ocenjevanje takih sistemov ter

(d)

ugotavljanje območij, prostih škodljivih organizmov in bolezni, ter območij, na katerih škodljivi organizmi ali bolezni niso močno razširjeni.

(a)

ponudbo in povpraševanje, dvostransko trgovino in naložbena vprašanja ter interesna vprašanja na področju mednarodne trgovine,

(b)

tarifne in netarifne ovire za surovine, povezane storitve in naložbe,

(c)

regulativna okvira pogodbenic ter

(d)

dobre prakse v zvezi s trajnostnim razvojem rudarstva, vključno s politiko glede mineralov, načrtovanjem rabe tal in postopki izdaje dovoljenj.

(a)

izvajanju, spodbujanju, razširjanju, racionalizaciji, upravljanju, usklajevanju, varstvu in učinkovitem uveljavljanju pravic intelektualne lastnine;

(b)

preprečevanju kršitve pravic intelektualne lastnine;

(c)

boju proti ponarejanju in piratstvu prek ustreznih oblik sodelovanja ter

(d)

delovanju organov, odgovornih za varstvo in uveljavljanje pravic intelektualne lastnine.

(a)

bo Nova Zelandija ponovno sprejela vse svoje državljane, ki se nezakonito zadržujejo na ozemlju države članice, in sicer na zahtevo slednje in brez nadaljnjih formalnosti ter

(b)

bodo vse države članice ponovno sprejele vse svoje državljane, ki se nezakonito zadržujejo na ozemlju Nove Zelandije, in sicer na zahtevo slednje in brez nadaljnjih formalnosti.

(a)

izmenjavo mnenj o različnih vidikih informacijske družbe, zlasti izgradnji visokohitrostnega širokopasovnega omrežja, politikah in predpisih o elektronskih komunikacijah, vključno z univerzalnimi storitvami, izdajanjem licenc in splošnimi odobritvami, varstvom zasebnosti in osebnih podatkov, e-vlado in odprto upravo, varnostjo na internetu ter neodvisnostjo in učinkovitostjo regulativnih organov,

(b)

medsebojno povezljivost in interoperabilnost raziskovalnih omrežij ter računalniških in znanstvenih podatkovnih infrastruktur in storitev, tudi v regionalnem okviru,

(c)

standardizacijo, certificiranje in širjenje novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij,

(d)

vidike varnosti, zaupanja in zasebnosti informacijskih in komunikacijskih tehnologij in storitev, vključno s spodbujanjem spletne varnosti, bojem proti zlorabam informacijskih tehnologij in vsemi oblikami elektronskih medijev ter izmenjavo informacij, ter

(e)

izmenjavo stališč o ukrepih za obravnavo vprašanja stroškov gostovanja v mobilnih telefonskih omrežjih.

(a)

sodelovanje na področju učne mobilnosti posameznikov prek spodbujanja in pospeševanja izmenjave študentov, raziskovalcev, akademskega in upravnega osebja visokošolskih zavodov in profesorjev;

(b)

skupne projekte sodelovanja med ustanovami za izobraževanje in usposabljanje v Uniji in na Novi Zelandiji z namenom spodbujati razvoj učnih načrtov, skupne študijske programe in diplome ter mobilnost zaposlenih in študentov;

(c)

institucionalno sodelovanje, povezave in partnerstva, da bi okrepili izobraževalni element trikotnika znanja ter spodbujali izmenjavo izkušenj in strokovnega znanja, ter

(d)

podporo reformi politike prek študij, konferenc, seminarjev, delovnih skupin, primerjalnih analiz ter izmenjave informacij in dobrih praks, zlasti glede na bolonjski in københavnski proces, ter obstoječih orodij in načel, ki povečujejo preglednost in inovacije v izobraževanju.

(a)

varovanja zdravja,

(b)

nadzora nalezljivih bolezni (na primer influenca in izbruhi akutnih bolezni) in drugih dejavnosti v okviru mednarodnih zdravstvenih predpisov (2005), vključno z ukrepi na področju pripravljenosti na večje čezmejne grožnje, zlasti načrtovanje pripravljenosti in ocena tveganj,

(c)

sodelovanja o standardih in ocenjevanja skladnosti za upravljanje regulacije in tveganj zaradi izdelkov (vključno z zdravili in medicinskimi pripomočki),

(d)

vprašanj v zvezi z izvajanjem Okvirne konvencije o nadzoru tobaka Svetovne zdravstvene organizacije (STO) ter

(e)

vprašanj glede izvajanja globalnega kodeksa ravnanja STO v zvezi z mednarodnim zaposlovanjem zdravstvenih delavcev.

(a)

prehodu na gospodarstvo z nizkimi emisijami toplogrednih plinov prek nacionalno ustreznih strategij in ukrepov za ublažitev in prilagoditev, vključno s strategijami zelene rasti;

(b)

zasnovi, izvajanju in delovanju tržnih mehanizmov, zlasti sistemov za trgovanje z emisijami ogljikovega dioksida;

(c)

instrumentih financiranja na področju podnebnih sprememb iz javnega in zasebnega sektorja;

(d)

raziskavah, razvoju in uporabi tehnologije nizkih emisij toplogrednih plinov ter

(e)

spremljanju toplogrednih plinov in analizi njihovih učinkov, po potrebi vključno z razvojem in izvajanjem strategij za prilagajanje.

(a)

razvili politike za krepitev energetske varnosti;

(b)

spodbujali svetovno trgovino in naložbe na področju energetike;

(c)

izboljšali konkurenčnost;

(d)

izboljšali delovanje svetovnih energetskih trgov;

(e)

izmenjevali informacije in izkušnje s politiko prek obstoječih večstranskih energetskih forumov;

(f)

spodbujali uporabo obnovljivih virov energije ter razvoj in uvajanje čistih, raznolikih in trajnostnih energetskih tehnologij, vključno s tehnologijami energije iz obnovljivih virov in energije z nizkimi emisijami;

(g)

dosegli racionalno rabo energije, s pomočjo prispevkov tako na strani oskrbe kot povpraševanja prek spodbujanja energetske učinkovitosti pri proizvodnji, prenosu, distribuciji in končni rabi energije;

(h)

izvajali svoje mednarodne zaveze, da bosta racionalizirali in srednjeročno postopoma odpravili neučinkovite subvencije za fosilna goriva, ki spodbujajo razsipno porabo, ter

(i)

si izmenjevali dobre prakse pri energetskih raziskavah in proizvodnji energije.

(a)

izmenjave informacij o njunih zadevnih politikah in praksah;

(b)

krepitvi letalskih povezav med Unijo in Novo Zelandijo za:

(c)

ciljev neomejenega dostopa do mednarodnih pomorskih trgov in trgovine na podlagi poštene konkurence na komercialni osnovi ter

(d)

vzajemnemu priznavanju vozniških dovoljenj za kopenska motorna vozila.

(a)

prek učinkovitega upravljanja Komisije za ribištvo zahodnega in srednjega Pacifika in na podlagi najboljših razpoložljivih znanstvenih dognanj zagotovili dolgoročno ohranjanje in trajnostno rabo izrazito selivskih staležev rib na njihovem celotnem življenjskem območju v zahodnem in osrednjem delu Tihega oceana, vključno s polnim priznanjem, v skladu z relevantnimi konvencijami ZN in drugimi mednarodnimi instrumenti, posebnih zahtev majhnih otoških držav in ozemelj v razvoju, ter z zagotovitvijo preglednega postopka odločanja;

(b)

zagotovili ohranjanje in racionalno rabo živih morskih virov v okviru Komisije za ohranjanje živih morskih virov na Antarktiki, vključno s prizadevanji za boj proti nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu ribolovu na območju, za katerega se uporablja Konvencija o ohranjanju živih morskih virov na Antarktiki;

(c)

zagotovili sprejetje in izvajanje učinkovitih ukrepov za ohranjanje in upravljanje staležev v okviru regionalne organizacije za upravljanje ribištva v južnem Tihem oceanu ter

(d)

olajšali pristop k regionalnim organizacijam za upravljanje ribištva, če je ena od pogodbenic članica, druga pa želi pristopiti.

(a)

spodbujanje učinkovitega izvajanja tega sporazuma,

(b)

spremljanje razvoja celovitega odnosa med pogodbenicama,

(c)

po potrebi zahtevanje informacij od odborov in drugih organov, ustanovljenih v skladu z drugimi posebnimi sporazumi med pogodbenicama, ki so sestavni del institucionalnega okvira v skladu s členom 52(1), ter upoštevanje kakršnih koli poročil, ki jih ti predložijo,

(d)

izmenjava mnenj in dajanje predlogov glede vprašanj skupnega interesa, vključno s prihodnjimi ukrepi in viri, ki so na voljo za njihovo izvajanje,

(e)

določanje prednostnih nalog glede na namen tega sporazuma,

(f)

iskanje ustreznih metod za preprečevanje težav, ki bi se lahko pojavile na področjih, ki jih zajema ta sporazum,

(g)

prizadevanje za reševanje sporov, ki nastanejo pri uporabi ali razlagi tega sporazuma,

(h)

proučevanje informacij, ki jih predložita pogodbenici v skladu s členom 54, ter

(i)

dajanje priporočil in po potrebi sprejemanje odločitev za uveljavljanje določenih vidikov tega sporazuma.

29.11.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

L 321/31

Priloga 6, nova pojasnjevalna opomba 0.42a:

Doda se nova pojasnjevalna opomba k členu 42a, ki se glasi:

Priloga 2, člen 4, odstavek (2)(i):

Obstoječe besedilo se nadomesti z:

Priloga 2, člen 4, odstavek (2)(iii):

Obstoječe besedilo se nadomesti z:

Priloga 2, novi člen 5:

Za spremenjenim členom 4 se vstavi:

Priloga 2, skica št. 9:

Namesto obstoječe skice št. 9 se vstavi:

„Skica št. 9

PRIMER KONSTRUKCIJE VOZILA Z DRSNIMI PONJAVAMI

Skica št. 9, nadaljevanje:

Skica št. 9, nadaljevanje:

“

Priloga 2, nova skica št. 10:

Za novo skico št. 9 se vstavi:

„Skica št. 10

PRIMER KONSTRUKCIJE VOZILA Z DRSNO STREHO

Skica št. 10, nadaljevanje:

Skica št. 10, nadaljevanje:

“.

Priloga 7, del I, člen 5, odstavek (2)(i):

Obstoječe besedilo se nadomesti z:

Priloga 7, del I, člen 5, odstavek (2)(iii):

Obstoječe besedilo se nadomesti z:

Priloga 7, del I, novi člen 6:

Za spremenjenim členom 5 se vstavi:

Priloga 7, del I, skica št. 9:

Obstoječa skica se nadomesti s skico št. 9:

„Skica št. 9

PRIMER KONSTRUKCIJE ZABOJNIKA Z DRSNIMI PONJAVAMI

Skica št. 9, nadaljevanje:

Skica št. 9, nadaljevanje:

“.

Priloga 7, del I, nova skica št. 10:

Za novo skico št. 9 se vstavi:

„Skica št. 10

PRIMER KONSTRUKCIJE ZABOJNIKA Z DRSNO STREHO

Skica št. 10, nadaljevanje:

Skica št. 10, nadaljevanje:

“.

29.11.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

L 321/45

(1)

Glede na trenutno stanje na trgu posnetega mleka v prahu z vidika povrnitev cen in visoke stopnje intervencijskih zalog je primerno začeti prodajo posnetega mleka v prahu iz javne intervencije z razpisnim postopkom v skladu z Izvedbeno uredbo (EU) 2016/1240.

(2)

Za ustrezno upravljanje prodaje intervencijskih proizvodov je treba določiti datum, pred katerim mora biti posneto mleko v prahu, ki je na voljo za prodajo, sprejeto v javno intervencijo.

(3)

V skladu s členom 28(4)(b), (c) in (d) Izvedbene uredbe (EU) 2016/1240 je treba določiti obdobja za predložitev ponudb, najmanjšo količino, za katero se lahko predloži ponudba, in znesek varščine, ki se položi ob predložitvi ponudbe.

(4)

Za namene člena 31(1) Izvedbene uredbe (EU) 2016/1240 je treba določiti roke, do katerih morajo države članice uradno obvestiti Komisijo o vseh dopustnih ponudbah.

(5)

Za učinkovito upravljanje bi morale države članice Komisijo obveščati v skladu z Uredbo Komisije (ES) št. 792/2009 (3).

(6)

Odbor za skupno ureditev kmetijskih trgov ni podal mnenja v roku, ki ga je določil njegov predsednik –

29.11.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

L 321/48

(1)

Svet je 18. aprila 2012 z Izvedbeno uredbo Sveta (EU) št. 325/2012 (2) („izpodbijana uredba“) uvedel dokončno protidampinško dajatev na uvoz oksalne kisline s poreklom iz Indije in Ljudske republike Kitajske v razponu od 14,6 % do 52,2 % po protidampinški preiskavi na podlagi člena 5 Uredbe Sveta (ES) št. 1225/2009 (3).

(2)

S sodbo z dne 20. maja 2015 (4) je Splošno sodišče razglasilo ničnost dela izpodbijane uredbe, ki zadeva podjetje Yuanping Changyuan Chemicals Co. Ltd, sodelujočega kitajskega proizvajalca izvoznika. Splošno sodišče je razsodilo, da obrazložitev Sveta glede dveh zadev za določitev stopnje odprave škode ni bila v skladu s členom 296 Pogodbe o delovanju Evropske unije.

(3)

Po sodbi Splošnega sodišča je Komisija objavila obvestilo, da je sklenila obnoviti protidampinško preiskavo v zvezi z oksalno kislino za izvajanje sodbe v zvezi s podjetjem Yuanping Changyuan Chemicals Co. Ltd.

(4)

Kot je navedeno v uvodnih izjavah (66) in (83) izpodbijane uredbe, je podjetje Yuanping Changyuan Chemicals Co. Ltd trdilo, da Komisija pri izračunu stopnje škode ni v celoti vključila popravka v višini 6,5 %, ki ustreza običajni carini.

(5)

Komisija je v prvotni preiskavi ugotovila, da je bila trditev utemeljena in je pregledala izračune v zvezi s stopnjo škode, kot sledi: končna tehtana povprečna uvozna cena je bila izračunana tako, da se je tehtanemu povprečju izvozne cene CIF meja Unije podjetja Yuanping Changyuan Chemicals Co. Ltd za obe vrsti oksalne kisline (rafinirano in nerafinirano) dodalo 6,5 % za carine in nato fiksni znesek 10 EUR/tono za stroške, nastale po uvozu.

(6)

Rezultat je bilo znižanje stopnje škode za podjetje Yuanping Changyuan Chemicals Co., Ltd na 18,7 %. Vendar, kot je bilo že navedeno v uvodnih izjavah (83) in (87) izpodbijane uredbe, je znižana stopnja škode ostala nad stopnjo dampinga, ugotovljeno za podjetje Yuanping Changyuan Chemicals Co. Ltd (14,6 %), kar je bila podlaga za uvedeno protidampinško dajatev.

(7)

Kot je navedeno v uvodnih izjavah (142) in (143) Uredbe Komisije (EU) št. 1043/2011 (5) o uvedbi začasnih ukrepov v obravnavani zadevi in kot je bilo potrjeno z izpodbijano uredbo, je dobiček, ki se uporabi za izračun stopnje odprave škode, znašal 8 % prometa, kar je dobiček, za katerega bi industrija Unije lahko upravičeno pričakovala, da ga bo dosegla pri normalnih konkurenčnih pogojih, če ne bi bilo škodljivega dampinga. Pogoji za uporabo tega zneska so obravnavani v nadaljevanju.

(8)

V preiskavi, ki je privedla do izpodbijane uredbe, je bilo ugotovljeno, da je industrija Unije v obravnavanem obdobju poslovala z izgubo ali z zelo malo dobička. Ta stopnja dobička je bila prenizka, da bi ohranila proizvodnjo v srednjeročnem obdobju. Poleg tega so bile v obdobju, zajetem v prvotni preiskavi, znatne količine uvoza v povprečju po cenah, ki so bile nižje od cen, za katere je bilo v obdobju prvotne preiskave ugotovljeno, da so bile dampinške. Ti uvozi po nizkih cenah so imeli negativen učinek na gospodarsko uspešnost industrije Unije. Zato se stopenj dobička, ki jih je dejansko realizirala industrija Unije v zajetem obdobju, ne more šteti za dobiček, ki bi ga industrija Unije lahko razumno realizirala pri normalnih konkurenčnih pogojih.

(9)

Poleg tega je bilo v prvotni preiskavi ugotovljeno, da Komisija ni zbrala nobenih podatkov o dobičku industrije Unije za obdobje pred zajetim obdobjem. Zato ni bilo na voljo podatkov o dobičku industrije Unije v obdobju neposredno pred zajetim obdobjem, ki bi se lahko uporabili kot razumna stopnja dobička za izračun stopnje škode. Po razkritju je podjetje Yuanping trdilo, da bi službe Komisije morale uporabiti informacije, ki ne zadevajo zajetega obdobja, da bi ustrezno ocenile ciljni dobiček.

(10)

Ta trditev ni bila sprejeta. Sodišča EU so priznala široko pooblastilo Komisiji za izbiro obdobja, ki se upošteva pri določanju škode (6). Komisija je na začetku prvotne preiskave določila rok za zbiranje podatkov za oceno škode, tj. zajeto obdobje (od 1. januarja 2007 do 31. decembra 2010), in ni zbirala podatkov, ki ne spadajo v to obdobje. Poleg tega, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 23, bi se morala Komisija v okviru te ponovne preiskave zanašati le na informacije, ki so bile na voljo v času prvotne preiskave.

(11)

Komisija je zato analizirala ciljni dobiček, ki ga je predlagal pritožnik v preiskavi, ki je privedla do izpodbijane uredbe. V pritožbi se za izračun stopnje škode predlaga 10-odstotna ciljna stopnja dobička. V zvezi s tem je Komisija ugotovila, da je stopna dobička, ki jo je Svet uporabil v prejšnji preiskavi v zvezi z uvozom oksalne kisline s poreklom iz Indije in Ljudske republike Kitajske v letu 1991, znašala 10 % (7). Pritožnik je to številko upravičil s trditvijo, da je takšno stopnjo dobičkonosnosti mogoče doseči, če se uporabljajo vse proizvodne zmogljivosti. Vendar se stopnja dobička, ki jo predlaga pritožnik, ne nanaša na dejanske podatke o dobičku, ustvarjenem v odsotnosti dampinškega uvoza pri normalnih konkurenčnih pogojih, temveč na teoretično situacijo, v kateri se uporabljajo vse proizvodne zmogljivosti. Ker pritožnik ni dokazal, da lahko polno uporabo proizvodnih zmogljivosti, na kateri temelji predlagana stopnja dobička, doseže pri normalnih tržnih pogojih v odsotnosti dampinškega uvoza, navedene stopnje dobička ni bilo mogoče uporabiti za ta namen.

(12)

V teh okoliščinah je Komisija preučila stopnjo dobička, določeno pri drugih preiskavah panog v kemijskem sektorju, ki so prav tako kapitalsko intenzivne panoge, kot je industrija oksalne kisline, in imajo podoben proizvodni postopek.

(13)

V zvezi s stopnjami dobička, ki so se uporabljale v prejšnjih preiskavah v kemijskem sektorju (8) (vključno s stopnjo dobička, ki se je uporabljala v prejšnji preiskavi o oksalni kislini), je bilo ugotovljeno, da se v povprečju 8-odstotna stopnja dobička šteje za razumni dobiček, ki bi ga lahko dosegla industrija Unije pri normalnih tržnih pogojih v odsotnosti škodljivega dampinga.

(14)

Poleg tega je Komisija preučila stopnjo dobička, uporabljeno v preiskavah v zvezi z drugimi sektorji, ki so tako kot kemijski sektor kapitalsko intenzivni. V zvezi s tem je Komisija ugotovila, da je stopnja dobička, uporabljena v teh preiskavah (9), skladna s povprečno stopnjo dobička, ugotovljeno za kemijski sektor, vključno z oksalno kislino.

(15)

Na podlagi zgornjih ugotovitev in odsotnosti dejanskih podatkov o stopnjah dobičkonosnosti, ki bi jih lahko dosegla industrija Unije med obdobjem preiskave pri normalnih pogojih in v odsotnosti škodljivega dampinga, Komisija meni, da je primerno vzpostaviti takšno razumno stopnjo dobička na podlagi povprečne stopnje dobička, določene med protidampinškimi preiskavami v drugih kemijskih panogah ter drugih panogah s podobnimi značilnostmi, kot je kapitalska intenzivnost. Na podlagi tega je Komisija sklenila, da je 8-odstotna stopnja dobička stopnja, ki jo lahko industrija Unije razumno pričakuje pri normalnih konkurenčnih pogojih, in sicer v odsotnosti dampinškega uvoza, zato bi bilo treba to stopnjo dobička uporabiti za izračun stopnje odprave škode.

(16)

Komisija je 29. junija 2016 razkrila zgoraj navedena dejstva in ugotovitve. Yuanping Changyuan Chemicals Co. Ltd in industrija Unije sta lahko podali svoje mnenje o tem.

(17)

Komisija je prejela pripombe v predpisanih rokih in jih je ustrezno upoštevala. Poleg tega je 11. avgusta 2016 potekala obravnava med službami Komisije in podjetjem Yuanping.

(18)

Na podlagi prejetih pripomb zainteresiranih strani so bile sprejete nekatere spremembe v zvezi s prvotnim dokumentom o razkritju z dne 29. junija 2016. Zato je Komisija zainteresiranim stranem 24. avgusta 2016 ponovno razkrila zgornja dejstva in ugotovitve.

(19)

Po razkritju je podjetje Oxaquima trdilo, da ni bilo jasno, ali je trditev podjetja Yuanping iz uvodnje izjave 4 v celoti ali le delno utemeljena. V zvezi s tem je Komisija potrdila, da je bila trditev v celoti utemeljena. Dejansko, kot je podrobno razloženo v uvodnih izjavah 5 in 6, popravljeni izračun, ki ga je opravila Komisija med prvotno preiskavo, v celoti odraža pripombe podjetja Yuanping v času prvotne preiskave.

(20)

Podjetje Yuanping je trdilo, da je Komisija z izvajanjem sodbe Sodišča opravila post hoc analizo, da bi upravičila ugotovitve prvotne preiskave. Podjetje Yuanping meni, da to dokazuje dejstvo, da se je Komisija zanašala na Izvedbeno uredbo Sveta (EU) št. 1138/2011 (10), ki je bila objavljena po oceni ciljnega dobička v sedanjem postopku. Podjetje Yuanping je trdilo, da takšne post hoc analize ni mogoče uporabiti za utemeljitev prvotnih ugotovitev. Ta trditev ni bila pravilna in je bila zavrnjena iz naslednjih razlogov.

(21)

Prvič, v zvezi z zadevami, ki se zanašajo na oceno ciljnega dobička (v uredbi so omenjene le nekatere), se trditev podjetja Yuanping ne sklada z dejstvi. Ciljni dobiček v vseh teh zadevah, vključno z uredbo, ki jo zgoraj omenja podjetje Yuanping, je bil določen začasno ali dokončno pred določitvijo ciljnega dobička v prvotni preiskavi.

(22)

Drugič, za izvršitev sodbe Sodišča v skladu s členom 266 PDEU mora Komisija predložiti obrazložitev v skladu s členom 296 PDEU za tiste ugotovitve iz prvotne preiskave, za katere je Sodišče menilo, da je obrazložitev nezadostna. Pri tem se mora Komisija zanašati zgolj na informacije, ki so bile na voljo v času prvotne preiskave.

(23)

V skladu s tem je Komisija utemeljila te ugotovitve, npr. uporabo 8-odstotnega ciljnega dobička, zgolj z uporabo informacij, na katere se je prej zanašala med prvotno preiskavo.

(24)

Poleg tega so bile vse informacije, ki jih je Komisija predstavila v tej uredbi, že zajete v dokumentaciji prvotne preiskave in/ali so bile takrat na voljo javnosti. Takšne informacije so bile med to preiskavo ponovno predložene podjetju Yuanping, kar kaže, da Komisija v svoji izboljšani obrazložitvi ni uporabila nobenega novega dokaza.

(25)

Podjetje Yuanping je nadalje trdilo, da upravni postopek ni dovolj za odpravo napak, ki jih je ugotovilo Sodišče.

(26)

Ta trditev je bila zavrnjena. Sodišče ni ugotovilo, da bi bile ugotovitve Komisije napačne, tako glede dejstev kot vsebine. Vendar pa je ugotovilo, da izpodbijana uredba ponekod ni dovolj obrazložena. Predložitev podrobnejše obrazložitve v tej uredbi v skladu s členom 296 PDEU je ustrezen način za izvršitev sodbe Sodišča.

(27)

Nazadnje je podjetje Yuanping trdilo, da je številka, ki jo je Komisija uporabila za stroške po uvozu, tj. 10 EUR/tono, prenizka. V podporo tej trditvi je podjetje Yuanping Komisiji predložilo dokaze v obliki več računov iz leta 2016, na katerih so bili stroški po uvozu domnevno višji.

(28)

Ta trditev je bila zavrnjena. Številke za stroške po uvozu, ki jih je uporabljala Komisija v prvotni preiskavi, so bile rezultat preverjenih informacij sodelujočih nepovezanih uvoznikov. V zvezi s tem podjetje Yuanping ni utemeljilo, zakaj bi morala Komisija preračunati številke z uporabo nepreverjenih podatkov iz obdobja izven obdobja prvotne preiskave.

(29)

Ta uredba je v skladu z mnenjem odbora, ustanovljenega s členom 15(1) Uredbe (ES) št. 1225/2009 –

29.11.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

L 321/53

(1)

Svet je 10. novembra 2008 sprejel Skupni ukrep 2008/851/SZVP (1), s katerim je vzpostavil vojaško operacijo EU Atalanta (v nadaljnjem besedilu: operacija Atalanta).

(2)

Svet je 21. novembra 2014 sprejel Sklep 2014/827/SZVP (2), s katerim je spremenil Skupni ukrep 2008/851/SZVP in operacijo Atalanta podaljšal do 12. decembra 2016.

(3)

Pri strateškem pregledu operacije Atalanta leta 2016 je bilo ugotovljeno, da bi bilo treba njen mandat podaljšati do decembra 2018.

(4)

Skupni ukrep 2008/851/SZVP bi bilo treba ustrezno spremeniti.

(5)

V skladu s členom 5 Protokola o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, Danska ne sodeluje pri pripravi in izvajanju sklepov in ukrepov Unije, ki zadevajo obrambo. Danska ne sodeluje pri izvajanju tega sklepa in zato ne prispeva k financiranju te operacije –

1.

v členu 14 se doda naslednji odstavek:

„5.   Referenčni finančni znesek skupnih stroškov vojaške operacije EU za obdobje od 13. decembra 2016 do 31. decembra 2018 je 11 064 000 EUR. Odstotek referenčnega zneska iz člena 25(1) Sklepa Sveta (SZVP) 2015/528 (*1) je 0 %.

(*1)  Sklep Sveta (SZVP) 2015/528 z dne 27. marca 2015 o določitvi mehanizma za upravljanje financiranja skupnih stroškov operacij Evropske unije, ki so vojaškega ali obrambnega pomena (Athena), in o razveljavitvi Sklepa 2011/871/SZVP (UL L 84, 28.3.2015, str. 39).“;"

2.

v členu 16 se odstavek 3 nadomesti z naslednjim:

„3.   Vojaška operacija EU se zaključi 31. decembra 2018.“

29.11.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

L 321/55

(1)

Svet je 22. julija 2014 sprejel Sklep 2014/486/SZVP (1) o svetovalni misiji Evropske unije za reformo sektorja civilne varnosti v Ukrajini (EUAM Ukraine).

(2)

V Sklepu 2014/486/SZVP, kakor je bil spremenjen s Sklepom (SZVP) 2015/2249 (2), sta za EUAM Ukraine določena referenčni finančni znesek do 30. novembra 2016 in mandat do 30. novembra 2017.

(3)

Svet je 12. maja 2016 sprejel Sklep (SZVP) 2016/712 (3), s katerim je bil prilagojen referenčni finančni znesek za obdobje do 30. novembra 2016.

(4)

Za obdobje od 1. decembra 2016 do 30. novembra 2017 bi bilo treba določiti referenčni finančni znesek in Sklep 2014/486/SZVP bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

1.

v členu 14 se odstavek 1 nadomesti z naslednjim:

„1.   Referenčni finančni znesek za kritje odhodkov, povezanih z EUAM Ukraine, do 30. novembra 2014 znaša 2 680 000 EUR. Referenčni finančni znesek za kritje odhodkov, povezanih z EUAM Ukraine, za obdobje od 1. decembra 2014 do 30. novembra 2015 znaša 13 100 000 EUR. Referenčni finančni znesek za kritje odhodkov, povezanih z EUAM Ukraine, za obdobje od 1. decembra 2015 do 30. novembra 2016 znaša 17 670 000 EUR. Referenčni finančni znesek za kritje odhodkov, povezanih z EUAM Ukraine, za obdobje od 1. decembra 2016 do 30. novembra 2017 znaša 20 800 000 EUR. Referenčni finančni znesek za poznejša obdobja določi Svet.“;

2.

v členu 17 se vstavi naslednji odstavek:

„1a.   VP je pooblaščen, da Evropski agenciji za mejno in obalno stražo (Frontex) razkrije tajne podatke EU in dokumente, ki so bili pripravljeni za namene EUAM Ukraine, do stopnje tajnosti, ki jo določi Svet v skladu s Sklepom 2013/488/EU. V ta namen se sklenejo dogovori med VP in Frontex.“

29.11.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

L 321/57

(1)

Italijanski organi so z elektronskim obvestilom z dne 9. januarja 2014 v skladu s členom 108(3) PDEU priglasili dodatno nadomestilo, ki ga je regionalno upravno sodišče v Piemontu dodelilo družbi Arfea – Aziende Riunite Filovie ed Autolinee (v nadaljnjem besedilu: Arfea) za opravljanje storitev avtobusnega prevoza potnikov na podlagi koncesij, ki jih je italijanska regija Piemont (v nadaljnjem besedilu: regija) dodelila v obdobju 1997–1998 (v nadaljnjem besedilu: obravnavano obdobje).

(2)

Priglasitev je bila evidentirana pod številko zadeve SA.38132. Na podlagi zahtevka za informacije, ki ga je Komisija poslala 7. februarja 2014, da bi se razjasnilo, ali je bilo dodatno nadomestilo izplačano, je regija 11. marca 2014 potrdila, da je družbi Arfea dodatno nadomestilo izplačala 7. februarja 2014, tj. po tem, ko je italijanska vlada ukrep priglasila Komisiji. Zato se ukrep obravnava kot nepriglašeni ukrep.

(3)

Italijanski organi so nadaljnje informacije podali 7. aprila 2014 in 21. maja 2014, po zahtevku za informacije, ki ga je Komisija poslala 24. julija 2014, pa so dodatne informacije poslali še 20. avgusta 2014.

(4)

Komisija je z dopisom z dne 23. februarja 2015 obvestila Italijo o svoji odločitvi, da začne postopek na podlagi člena 108(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljnjem besedilu PDEU) v zvezi s to pomočjo. Italijanski organi so v dopisu z dne 16. aprila 2015 predložili svoje pripombe na odločitev o začetku postopka.

(5)

Komisija je v sklepu o začetku postopka, ki je bil objavljen v Uradnem listu Evropske unije  (2), zainteresirane strani pozvala, naj predložijo pripombe o ukrepu.

(6)

Edina tretja stran, ki je predložila pripombe kot odgovor na sklep o začetku postopka, je bila družba Arfea, upravičenka do ukrepa. Komisija je dopis družbe prejela 30. julija 2015, 18. avgusta 2015 pa ga je poslala Italiji in ji dala priložnost za odgovor. Italija je svoje pripombe sporočila v dopisu z dne 24. septembra 2015.

(7)

Arfea je zasebna družba, ki zagotavlja storitve lokalnega javnega prevoza na podlagi koncesij in storitve zasebnih komercialnih prevozov. Natančneje, družba Arfea je po navedbah italijanskih organov v celotnem obravnavanem obdobju (leta 1997 in 1998) kot koncesionarka v provincah Alessandria in Asti (v nadaljnjem besedilu: provinci) upravljala omrežje avtobusnih povezav. Družba je opravljala tudi druge zasebne storitve, kot so turistične storitve in dajanje avtobusov v najem.

(8)

Skladno z informacijami italijanskih organov je regija družbi Arfea že plačala javne prispevke za zgoraj omenjene storitve v obravnavanem obdobju 1997–1998 v skladu z okvirnim sklepom regionalne vlade (Delibera della Giunta Regionale, D. G. R.) št. 658-2041 z dne 16. februarja 1984 (v nadaljnjem besedilu: okvirni sklep iz leta 1984), skladno z zakonom št. 151/1981 (3) in regionalnim zakonom št. 16/1982 (4). V teh zakonih so določena pravila za dodelitev javnih prispevkov za naložbe in primanjkljaje iz rednega poslovanja poslovnih subjektov ali podjetij, ki zagotavljajo storitve potniškega prometa. V skladu s členom 1 regionalnega zakona št. 16/82 so to storitve, ki so „običajno namenjene kolektivnemu prevozu ljudi ali blaga in se zagotavljajo stalno ali občasno skladno s tarifami, urniki in frekventnostjo ter z vnaprej določenimi potmi in nediferencirano ponudbo“. Družba Arfea je tudi leta 1997 regijo zaprosila za dodatne javne prispevke na podlagi člena 12 zakona št. 472/1999 za leto 1997 in jih prejela. Ker se zdi, da so bili ti javni prispevki družbi Arfea dodeljeni več kot deset let pred tem, ko je Komisija Italiji poslala prvi zahtevek za informacije, ti prispevki ne bodo predmet presoje v zadevnem sklepu.

(9)

Leta 2007, po sodbi sodišča Consiglio di Stato (italijanskega vrhovnega sodišča za upravne zadeve), s katero se je izvajalcu prevoznih storitev neposredno v skladu z Uredbo Sveta (EGS) št. 1191/69 (5) dodelilo retroaktivno nadomestilo za opravljanje javne službe, je družba Arfea poleg nadomestila, ki ga je že prejela v skladu z nacionalno zakonodajo (6), na podlagi navedene uredbe od regije zahtevala dodatno nadomestilo za opravljanje javne službe za gospodarsko izgubo, ki jo je utrpela zaradi domnevno naloženih obveznosti javne službe v letih 1997 in 1998. Po navedbah družbe Arfea znesek nadomestila, ki ga je prejela, izračunan na podlagi nacionalne zakonodaje, ni v celoti pokril njenih primanjkljajev pri opravljanju obveznosti javne službe. To zahtevo je regija zavrnila z uradnim sporočilom z dne 14. maja 2007 in 25. januarja 2008. S pritožbama št. 913/2007 in 438/2008 so družba Arfea in drugi izvajalci storitev izpodbijali ti uradni sporočili, s katerima se je zavrnila zahteva po dodatnem nadomestilu.

(10)

Regionalno upravno sodišče v Piemontu (v nadaljnjem besedilu: regionalno upravno sodišče) je s sodbama z dne 18. februarja 2010 (Sentenze nos. 976 in 977/2010) ugodilo pritožbama družbe Arfea in sklenilo, da je bila družba upravičena do dodatnega nadomestila za javno službo, ki jo je opravljala v skladu z Uredbo (EGS) št. 1191/69.

(11)

V teh sodbah je regionalno upravno sodišče odločilo, da podjetju, ki opravlja javno službo, ni mogoče zavrniti zahtevka za povračilo stroškov, ki so dejansko nastali pri opravljanju javne službe. Neustrezna višina prispevkov, ki jih je določila Italija, bi pomenila neupravičeno neugoden položaj za koncesionarja. Poleg tega je regionalno upravno sodišče menilo, da je družba Arfea upravičena do nadomestila za opravljanje javne službe tudi ob odsotnosti predhodne prošnje za prenehanje obveznosti javne službe. Po navedbah regionalnega upravnega sodišča bi morala regija določiti točen znesek dodatnega nadomestila, dolgovanega družbi Arfea, na podlagi zanesljivih računovodskih podatkov družbe, iz katerih je razvidna razlika med stroški, ki jih je mogoče pripisati tistemu delu dejavnosti družbe Arfea, povezanemu z obveznostjo javne službe, in ustreznimi prihodki. Vendar regija ni ustrezno izračunala zneska nadomestila za plačilo družbi Arfea, kot je to zahtevalo regionalno upravno sodišče.

(12)

Regionalno upravno sodišče je z odredbama (ordinanze istruttorie) št. 198 in 199 z dne 14. februarja 2013 imenovalo strokovnjaka (v nadaljnjem besedilu: strokovnjak), da preveri, ali sta bila zneska, ki ju je zahtevala družba Arfea (1 446 526 EUR za leto 1997 in 421 884 EUR za leto 1998) izračunana v skladu z Uredbo (EGS) št. 1191/1969 in točkami 87 do 95 sodbe v zadevi Altmark (7). Iz sodb regionalnega upravnega sodišča (giudizio per l'ottemperanza) št. 1070 in 1071/2013 z dne 10. oktobra 2013 je razvidno, da je strokovnjak potrdil, da je gospodarska izguba, ki jo je utrpela družba Arfea zaradi nezadostnega zneska nadomestila, znašala 1 196 780 EUR za leto 1997 in 102 814 EUR za leto 1998. Regionalno upravno sodišče je določilo ustrezno višino zneskov dodatnega nadomestila, ki ga je morala regija plačati družbi Arfea, in odredilo, da se morata zneska izplačati do 7. februarja 2014. Italijanski organi so potrdili, da je regija plačilo teh zneskov družbi Arfea izvedla 7. februarja 2014.

(13)

Gre za izplačilo regije navedenih dodatnih nadomestil družbi Arfea na podlagi sodb št. 1070 in 1071/2013, ki pomenijo nepriglašene ukrepe in so predmet tega sklepa.

(14)

Kot pojasnjeno v prejšnjem razdelku, je regionalno upravno sodišče imenovalo strokovnjaka za določitev zneska dodatnega nadomestila, ki ga je regija dolgovala družbi Arfea. Strokovnjak je 17. junija 2013 izdal dve poročili, eno za leto 1997 in drugo za leto 1998. Strokovnjak je izvedel računovodske popravke v izračunu zneska nadomestila, ki so ga pripravili svetovalci družbe Arfea, vendar je potrdil, da je bila metodologija, uporabljena za izračun zneska dodatnega nadomestila, v skladu s členom 10 in naslednjimi Uredbe (EGS) št. 1191/69 in točkami 87 do 95 sodbe v zadevi Altmark. Metodologija, ki jo je uporabil strokovnjak, je bila naslednja:

(15)

Strokovnjak v svojih poročilih navaja, da je regija potrdila podatke, uporabljene za preverjanje. V nasprotju s trditvijo italijanskih organov meni, da je mogoče na podlagi računovodskih izkazov družbe Arfea določiti, kateri stroški so nastali zaradi opravljanja obveznosti javne službe, ki jih je družbi domnevno naložila regija Piemont. Po navedbah strokovnjaka je mogoče nekatere stroške določiti neposredno, nekatere skupne stroške pa je mogoče razločiti le na podlagi posredne določitve takih stroškov za opravljanje javnih in zasebnih dejavnosti družbe Arfea. Posredna dodelitev skupnih stroškov je bila izvedena na podlagi parametrov iz t. i. „osnovnega modela“ (modelli base), ki naj bi ga družba Arfea pripravila na podlagi navodil regije (tako imenovana „Navodila 97“). V teh parametrih je naveden odstotni delež dejavnosti za mestno in medkrajevno javno službo, opravljeno v regiji, in odstotni delež drugih zasebnih dejavnosti (npr. dajanje avtobusov v najem). Strokovnjak je te deleže uporabil za skupne stroške, za katere naj ne bi bilo mogoče voditi ločenih računovodskih evidenc.

(16)

Kar zadeva skladnost s sodbo v zadevi Altmark, strokovnjak ne zavzema stališča o tem, ali so bile družbi Arfea dejansko naložene jasno opredeljene obveznosti javne službe, saj to ni v njegovi pristojnosti. Strokovnjak potrjuje, da so bili parametri za izračun javnih prispevkov določeni z okvirnim sklepom iz leta 1984 in da dodatno nadomestilo, ki je predmet njegovih poročil, ne presega tistega, kar je potrebno za kritje vseh ali dela stroškov, ki so nastali z izpolnjevanjem obveznosti javne službe, ob upoštevanju realiziranih prejemkov in razumnega dobička zaradi izpolnjevanja teh obveznosti.

(17)

Strokovnjak se strinja z izračuni, ki so jih pripravili svetovalci družbe Arfea o razumnem dobičku, ki je opredeljen kot povprečno nadomestilo za kapital, ki temelji na naslednjih predpostavkah:

(18)

Strokovnjak še trdi, da so stroški na enoto družbe Arfea v letih 1997 in 1998 skladni s stroški povprečnega, dobro vodenega podjetja, ki na trgu opravlja podobne storitve.

(19)

Posledično bi moralo dodatno nadomestilo za leti 1997 in 1998 (1 196 780 EUR za leto 1997 in 102 814 EUR za leto 1998) ustrezati razliki med preverjenim primanjkljajem in neto finančnim učinkom, zmanjšanim za javne prispevke, ki jih je regija že plačala.

(20)

Italijanski organi so predložili 28 koncesij (disciplinari di concessione), ki sta jih provinci družbi Arfea odobrili za opravljanje storitev na 27 regionalnih progah in eni medregionalni progi, z različnimi datumi veljavnosti. Nekatere koncesije so nedvomno veljale v obravnavanem obdobju, za druge pa ni dokazov o obnovitvi, temveč samo o naknadnih spremembah:

(21)

Vse koncesije so letne koncesije, pri katerih sta za obnovitev potrebna oddaja vloge za obnovitev vsaj en mesec pred iztekom koncesije in plačilo koncesnine. V vseh koncesijah je določeno, da se storitve izvajajo na izključno odgovornost podjetja. Več koncesij se nanaša na regionalne tabele, ki določajo tarife. V petih koncesijah je navedeno, da opravljanje storitve ne pomeni pravice do kakršne koli subvencije ali nadomestila. V preostalih 23 koncesijah je navedeno, da je dostop do javnih prispevkov mogoč le ob skladnosti z določbami koncesij in da se ustrezni izračuni izvedejo na podlagi okvirnega sklepa iz leta 1984. (10)

(22)

Kot je pojasnjeno v sklepu o začetku postopka, je Komisija izrazila več pomislekov v zvezi z združljivostjo ukrepa z notranjim trgom.

(23)

Prvič, Komisija je dvomila, da so bili izpolnjeni štirje pogoji, ki jih je Sodišče Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Sodišče) določilo s sodno prakso v zadevi Altmark.

(24)

Drugič, Komisija je imela pomisleke v zvezi izvzetjem zadevnega ukrepa iz obveznosti priglasitve v skladu s členom 17(2) Uredbe (EGS) št. 1191/69. Komisija je zlasti izrazila pomisleke, prvič, ali je regija družbi Arfea enostransko naložila obveznost javne službe in, drugič, ali je zadevno nadomestilo skladno z vsemi zahtevami Uredbe (EGS) št. 1191/69. Če bi se izkazalo, da nobeden od teh pogojev ni bil izpolnjen, bi se morala združljivost priglašenega ukrepa proučiti v skladu z Uredbo (ES) št. 1370/2007.

(25)

Tretjič, Komisija je imela pomisleke v zvezi z združljivostjo obravnavanega ukrepa v skladu z Uredbo (ES) št. 1370/2007. Komisija je dvomila, da so bile družbi Arfea obveznosti javne službe naložene v smislu Uredbe (ES) št. 1370/2007 s pogodbo o izvajanju javne službe ali na podlagi splošnih pravil. Če bi se lahko koncesijske pogodbe obravnavale kot pogodbe o izvajanju javne službe, Komisija dvomi, da te pogodbe izpolnjujejo zahteve iz člena 4 Uredbe (ES) št. 1370/2007, ki določa obvezno vsebino pogodb o izvajanju javne službe. Komisija je imela pomisleke tudi o tem, ali je izračun dodeljenega nadomestila družbi Arfea izpolnjeval zahteve iz Uredbe (ES) št. 1370/2007, da se prepreči čezmerna kompenzacija.

(26)

Četrtič, Komisija je imela pomisleke glede točne narave obravnavanega ukrepa. Komisija je zlasti dvomila, ali bi se lahko zadevni ukrep namesto dodelitve nadomestila za izvajanje javne službe obravnaval kot nadomestilo za škodo zaradi protipravnega dejanja, kar ne pomeni prednosti v smislu člena 107(1) PDEU.

(27)

Italijanski organi so v svojih pripombah izrazili mnenje, da priglašeni ukrep pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, zlasti ker niso izpolnjeni vsi pogoji, ki jih je Sodišče določilo v sodbi v zadevi Altmark. Menili so še, da nadomestilo, ki ga je regija odobrila, ni v skladu z Uredbo (EGS) št. 1191/69 niti z Uredbo (ES) št. 1370/2007. Italija je v zvezi s tem predložila predvsem naslednje argumente.

(28)

Italijanski organi so poudarili, da za avtobusne storitve v obravnavanem obdobju ni obstajala ne enostranska ne pogodbena obveznost javne službe. Prvič, Italija trdi, da je družba Arfea ravnala na podlagi koncesij, ki jih je bilo treba letno obnavljati na zahtevo družbe. Te koncesije (skupaj 28, navedene v uvodni izjavi 19 zgoraj) so vključevale obveznost uporabe tarifnega sistema, ki ga je regija v zameno za izključno pravico do opravljanja zadevnih storitev odobrila za vnaprej določen urnik, vendar niso določale posebnih obveznosti javne službe v smislu člena 2 Uredbe (EGS) št. 1191/69. Poleg tega po mnenju italijanskih organov v navedenih koncesijah niso bili navedeni parametri nadomestila, ki bi bili za specifične obveznosti javne službe vnaprej določeni. Naknadna dodelitev nadomestila na podlagi sodbe nacionalnega sodišča ne bi bila združljiva s to zahtevo.

(29)

Drugič, v vseh koncesijskih dokumentih je navedeno, da se storitev izvaja na izključno odgovornost podjetja in da stroške v celoti nosi izvajalec storitev. Čeprav je bilo v koncesijah, ki so jih predložili italijanski organi, določeno, da se storitve izvajajo na izključno odgovornost podjetja, je družba Arfea večkrat zahtevala podaljšanje navedenih koncesij.

(30)

Tretjič, iz koncesijskih dokumentov je še razvidno, da so bile proge, ki jih oskrbujejo avtobusi družbe, večkrat spremenjene na zahtevo družbe, zato je mogoče izključiti, da je regionalni ali pokrajinski organ, ki je dodelil nadomestilo, čeprav implicitno, naložil kakršne koli obveznosti javne službe.

(31)

Poleg tega so italijanski organi pojasnili, da je družba v zameno za izključno pravico do izvajanja prevoznih storitev, pod pogoji, določenimi s spremembami, ki so bile uvedene na njeno zahtevo, prejela operativne prispevke, ki jih italijansko pravo zagotavlja kot plačilo za izvedene storitve, kar temelji na standardnih stroških, izračunanih na podlagi okvirnega sklepa iz leta 1984. Standardni stroški storitve so bili izračunani v skladu s takrat veljavno zakonodajo (zakonom št. 151/81 in regionalnim zakonom št. 16/82), ki je vsebovala določbo o prispevku k stroškom za izvajanje storitev lokalnega javnega prevoza na podlagi standardnih upravičenih izdatkov. Tako naj bi se v celoti pokril primanjkljaj iz poslovanja družbe. V italijanski zakonodaji so bili tovrstni operativni prispevki izvajalcem storitev na voljo, da bi dosegli gospodarsko ravnovesje, vsi drugi primanjkljaji pa bi se pripisali izvajalčevemu neučinkovitemu upravljanju. V skladu s tem je bilo izrecno določeno, da vse take primanjkljaje nosi družba, ker ni sprejela vseh potrebnih ukrepov za znižanje stroškov in povečanje prihodkov.

(32)

Italijanski organi še trdijo, da naknadni izračun dodatnega nadomestila, ki ga je pripravil strokovnjak, ki ga je pooblastilo sodišče, jasno krši zahteve enotnega postopka za plačilo nadomestila, določenega v členu 10 in naslednjih Uredbe (EGS) št. 1191/69. Po navedbah italijanskih organov je strokovnjak, ki ga je določilo sodišče, le proučil stroške in prihodke, ki jih je predložil svetovalec družbe, stroški pa so bili ugotovljeni naknadno in brez ustreznega ločevanja računovodskih evidenc. Nato je sklenil, da so bili, razen v nekaj točkah, pri katerih so bile najdene neskladnosti, dobljeni rezultati načeloma pravilni.

(33)

Poleg tega italijanski organi menijo, da nadomestilo ne izpolnjuje nobene od zahtev iz Uredbe (ES) št. 1370/2007. Natančneje, v izračunu zneska nadomestila ni upoštevana metoda iz Priloge 1 k Uredbi (ES) št. 1370/2007 za izračun neto finančnega učinka skladnosti z obveznostmi javne službe.

(34)

Nazadnje, italijanski organi trdijo, da je regionalno upravno sodišče v svojih sodbah odredilo, da se družbi Arfea izplača finančno nadomestilo za izpolnjevanje obveznosti javne službe v letih 1997 in 1998, ni pa dodelilo nadomestila za škodo zaradi neizplačila navedenih prispevkov. Italijanski organi so pojasnili, da je družba Arfea 6. junija 2014 vložila zahtevek za dodelitev nadomestila za škodo poleg nadomestila, ki ji ga je regionalno upravno sodišče že odobrilo. Po navedbah italijanskih organov naj bi to dokazalo, da nadomestilo, ki ga je družbi Arfea dodelilo regionalno upravno sodišče in ki je predmet zadevnega sklepa, ni pomenilo nadomestila za škodo.

(35)

Edina zainteresirana stran, ki je predložila pripombe kot odgovor na sklep o začetku postopka, je bila družba Arfea, upravičenka do ukrepa. V svojih navedbah se ne strinja s prehodnimi stališči Komisije v sklepu o začetku postopka.

(36)

Arfea trdi, prvič, da mora Komisija združljivost in zakonitost obravnavanega ukrepa proučiti le na podlagi Uredbe (EGS) št. 1191/69, in ne na podlagi Uredbe (ES) št. 1370/2007. Po navedbah družbe Arfea Uredbe (ES) št. 1370/2007 ni mogoče uporabiti za okoliščine, ki so nastale, preden je ta uredba začela veljati, tj. 3. decembra 2009, kot je potrdilo Splošno sodišče v sodbi z dne 20. marca 2013 v zadevi T-92/11, Andersen. Kljub temu Arfea trdi, da so nadomestila, ki so ji bila dodeljena, v vsakem primeru skladna z zahtevami Uredbe (ES) št. 1370/2007.

(37)

Drugič, družba Arfea trdi, da so ji bile zaupane obveznosti izvajanja javne službe v smislu člena 2(1) in (2) Uredbe (EGS) št. 1191/69. Po mnenju družbe Arfea so storitve lokalnega javnega prevoza javna služba. Te storitve bi se v Italiji dodelile na podlagi upravnih koncesij, obveznosti javne službe, povezane z izvajanjem teh storitev, pa bi bile določene s koncesijskimi pogodbami ter sporazumi in predpisi, priloženimi k tem koncesijskim pogodbam. V primeru družbe Arfea bi te obveznosti javne službe zadevale operativne programe, avtobusne proge, postaje in tarife. V zvezi z dejstvom, da je v koncesijah določeno, da naj bi se storitve izvajale na lastno odgovornost, družba Arfea trdi, da se to nanaša na tveganja za varnost potnikov in tretjih oseb, in ne na splošno poslovno tveganje.

(38)

Tretjič, družba Arfea trdi, da ji dejstvo, da ni zaprosila za prenehanje teh obveznosti javne službe, kot določa člen 4 Uredbe (EGS) št. 1191/69, ne odvzema pravice do nadomestila v skladu z Uredbo (EGS) št. 1191/69. Po navedbah družbe Arfea se postopek iz člena 4 Uredbe (EGS) št. 1191/69 ne bi uporabil za obveznosti javne službe, ki so bile podjetju naložene po začetku veljavnosti Uredbe (EGS) št. 1191/69. To razlago člena 4 Uredbe (EGS) št. 1191/69 bi po mnenju družbe Arfea podprla sodba Sodišča z dne 3. marca 2014 v zadevi C-518/12, CTP.

(39)

Četrtič, kar zadeva izračun zneska nadomestila, ki ji ga je dodelilo regionalno upravno sodišče regije Piemont, družba Arfea trdi, da Komisija ne more izpodbijati poročila strokovnjaka, ki ga je pooblastilo sodišče, saj gre za predhodno tehnično dejavnost, ki je izključno v pristojnosti nacionalnih sodišč. Po navedbah družbe Arfea bi bili v vsakem primeru parametri za izračun nadomestila vnaprej določeni z odločitvijo regionalnega sveta z dne 16. februarja 1984 in nadomestilo ne bi bilo čezmerno. Zadevna nadomestila bi zato bila skladna z zadevnimi zahtevami iz Uredbe (EGS) št. 1191/69.

(40)

Petič, po trditvah družbe Arfea, bi argumenti, povzeti v uvodnih izjavah 37 do 39 zgoraj, veljali tudi za presojo združljivosti obravnavanega nadomestila z zahtevami iz Uredbe (ES) št. 1370/2007. Vendar, kar zadeva združljivost teh nadomestil s formalnimi zahtevami, ki jih določa ta uredba, ki jo je Komisija citirala v uvodni izjavi 64 in naslednjih v svojem sklepu o začetku postopka, družba Arfea trdi, da se te v tej zadevi ne bi smele uporabiti. Po mnenju družbe Arfea bi bilo pravno in logično nemogoče prikazati skladnost s temi zahtevami, saj je zadevna situacija nastala več let, preden je začela veljati Uredba (ES) št. 1370/2007.

(41)

Na koncu Arfea trdi, da nadomestila, ki ji jih je dodelilo regionalno upravno sodišče regije Piemont, izpolnjujejo štiri pogoje iz sodbe v zadevi Altmark. Prvič, skladno s prvim pogojem iz sodbe v zadevi Altmark bi bila družba Arfea pooblaščena za izpolnjevanje natančno določenih obveznosti javne službe. Drugič, skladno z drugim pogojem iz sodbe v zadevi Altmark bi bili parametri za nadomestilo določeni vnaprej na pregleden in objektiven način, z odločitvijo regionalnega sveta z dne 16. februarja 1984. Tretjič, skladno s tretjim pogojem iz sodbe v zadevi Altmark bi se v strokovnjakovem poročilu ugotovilo, da nadomestilo ni preseglo stroškov izpolnjevanja obveznosti javne službe, vključno z razumnim dobičkom. Nazadnje, družba Arfea bi veljala za tipično in dobro vodeno podjetje v smislu četrtega pogoja iz sodbe v zadevi Altmark, kot dokazuje dejstvo, da so bili njeni povprečni stroški na kilometer nižji od standardnih regionalnih stroškov.

(42)

Italijanski organi so v svojih pripombah na pripombe družbe Arfea brez dodatnih pripomb potrdili stališče, ki so ga zavzeli v pripombah na sklep o začetku postopka.

(43)

V skladu s členom 107(1) Pogodbe je „vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva s skupnim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami“.

(44)

Da bi se torej podporni ukrep štel za državno pomoč v smislu člena 107(1) Pogodbe, mora kumulativno izpolnjevati vse naslednje pogoje:

(45)

Komisija ugotavlja, da sodbe regionalnega upravnega sodišča od regije zahtevajo, da družbi Arfea plača dodatno nadomestilo za opravljanje storitev linijskega avtobusnega prevoza v letih 1997 in 1998 na regionalnih progah. Strokovnjak je potrdil, da je družba Arfea utrpela gospodarsko izgubo zaradi nezadostnega zneska nadomestila v znesku 1 196 780 EUR za leto 1997 in 102 814 EUR za leto 1998, in sicer zaradi domnevno naloženih obveznosti javne službe. Z namenom izvršitve teh sodb je regija 7. februarja 2014 ta znesek družbi Arfea tudi plačala.

(46)

Dejstvo, da nacionalno sodišče od regije zahteva, da plača nadomestilo podjetju, ne pomeni, da pomoči ni mogoče pripisati regiji, ki izvršuje zadevno sodbo, saj se domača sodišča zadevne države štejejo za njene organe in so torej obvezana k lojalnemu sodelovanju. (11)

(47)

Ukrep je torej mogoče pripisati državi, sredstva, iz katerih je bilo zadevno nadomestilo plačano, pa so državna sredstva.

(48)

Komisija za začetek poudarja, da družba Arfea opravlja gospodarsko dejavnost, tj. prevoz potnikov za plačilo. Zato bi jo bilo treba šteti za „podjetje“ v smislu člena 107(1) Pogodbe.

(49)

Dodelitev ukrepa bi bilo treba prav tako šteti za selektivno, saj koristi le družbi Arfea.

(50)

Kar zadeva zagotavljanje gospodarske prednosti, iz sodbe v zadevi Altmark izhaja, da nadomestilo, ki ga je zadevnim podjetjem dodelila država ali ki jim je bilo zagotovljeno iz državnih sredstev za opravljanje naloženih obveznosti za opravljanje naloženih obveznosti javne službe, ne daje take prednosti zadevnim podjetjem in se torej ne šteje za državno pomoč v smislu člena 107(1) Pogodbe, če so izpolnjeni naslednji štirje kumulativni pogoji:

(51)

V skladu s sodbo v zadevi Altmark morajo biti kumulativno izpolnjeni vsi štirje pogoji, da se izključi prisotnost gospodarske prednosti, kadar se nadomestilo dodeli zadevnim podjetjem za opravljanje naloženih obveznosti javne službe.

(52)

Kar zadeva prvi pogoj iz sodbe v zadevi Altmark, Komisija najprej poudarja, da morajo države članice izkazati, da je bilo zadevnemu podjetju naložena obveznost javne službe ter da je naložitev takih obveznosti javne službe upravičena zaradi splošnega interesa. (12) Vendar italijanski organi niso pojasnili, katere obveznosti javne službe, upravičene zaradi splošnega interesa, so bile naložene družbi Arfea. Nasprotno, navedli so, da družbi Arfea ni bila naložena nikakršna obveznost opravljanja javne službe.

(53)

Drugič, Komisija opozarja, da je pojem obveznosti javne službe povezan s pogoji, naloženimi izvajalcu storitev, ki jih ta, če bi upošteval le lastni poslovni interes, ne bi prevzel oziroma jih ne bi prevzel v enakem obsegu brez plačila. Poleg tega mora pristojni organ te pogoje jasno opredeliti v aktu o pooblastitvi. V zvezi s tem družba Arfea ni mogla natančno pojasniti, katere obveznosti javne službe so ji bile naložene, niti dokazati, da so te obveznosti javne službe jasno opredeljene v aktu o pooblastitvi. Poleg tega zaradi razlogov, pojasnjenih v uvodnih izjavah 77 do 82, Komisija meni, da obstajajo resni znaki, da družbi Arfea niso bile naložene jasno opredeljene obveznosti izvajanja javne službe.

(54)

V zvezi z drugim pogojem iz sodbe v zadevi Altmark Komisija ugotavlja, da parametri za izračun nadomestila, ki jih je družbi Arfea dodelilo regionalno upravno sodišče s svojimi sodbami, niso bili vnaprej določeni. Določeni so bilo izključno na podlagi naknadnega izračuna, ki ga je strokovnjak opravil na podlagi raznovrstnih neustrezno utemeljenih domnev in brez ločevanja računovodskih evidenc.

(55)

V nasprotju s tem, kar trdi družba Arfea, ni mogoče trditi, da so bili parametri za izračun teh nadomestil določeni v odločitvi regionalnega sveta z dne 16. februarja 1984. Nadomestila, ki jih je družbi Arfea dodelilo regionalno upravno sodišče, so res dodatna nadomestila, katerih namen je bil celovito pokriti finančno breme izvajanja obveznosti javne službe, ki je bilo družbi domnevno naloženo, in ki ga niso v celoti pokrila nadomestila, že dodeljena z odločitvijo regionalnega sveta z dne 16. februarja 1984.

(56)

Tak pristop je v nasprotju z drugim pogojem iz sodbe v zadevi Altmark in vsakršno nadomestilo, dodeljeno na tej podlagi, pomeni državno pomoč. Sodišče je v sodbi v primeru Altmark jasno navedlo, da „[č]e država članica izravna izgube nekega podjetja, ne da bi bila pred tem predhodno določena merila za tako nadomestilo, in če se naknadno izkaže, da opravljanje nekaterih storitev v okviru izpolnjevanja obveznosti javne službe ni bilo ekonomsko učinkovito, se to šteje za finančno intervencijo, ki spada v pojem državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU“ (13).

(57)

Komisija je zato sklenila, da priglašeni ukrep ne izpolnjuje drugega pogoja iz sodbe v zadevi Altmark.

(58)

Glede tretjega pogoja iz sodbe v zadevi Altmark Komisija meni, prvič, da kadar podjetje opravlja dejavnosti, ki so predmet obveznosti javne službe, in dejavnosti, ki niso predmet obveznosti javne službe, ni mogoče natančno določiti, kateri stroški so nastali pri izpolnjevanju obveznosti javne službe, če ni ustreznega ločevanja računovodskih evidenc za izvajalčeve raznovrstne dejavnosti.

(59)

V zadevnem primeru so italijanski organi navedli, da družba Arfea ni vodila ločenih računovodskih evidenc za dejavnosti, ki so predmet obveznosti javne službe, ki ji jih je naložila regija Piemont, in druge dejavnosti. Poleg tega je Komisija izrazila pomisleke, da je družba Arfea vodila ločene računovodske evidence, na kar družba Arfea ni podala pripomb. Poleg tega izvlečki računovodskih izkazov družbe Arfea, ki jih je strokovnjak, ki ga je pooblastilo sodišče, uporabil za določitev zneska nadomestila, ne izkazujejo ločenih evidenc za raznovrstne dejavnosti družbe Arfea. Razporeditev stroškov, ki jo je pripravil strokovnjak, ki ga je pooblastilo sodišče, je bila narejena naknadno, na podlagi modela, ki so ga pripravili svetovalci družbe Arfea in v katerem so določeni odstotni deleži stroškov, ki se dodelijo različnim dejavnostim družbe Arfea.

(60)

Drugič, Komisija meni, da je dobiček, ki ga je strokovnjak upošteval pri izračunu zneskov nadomestil, večji od tega, kar se lahko šteje kot razumen dobiček v smislu tretjega pogoja iz sodbe v zadevi Altmark.

(61)

Po strokovnjakovem mnenju je bila stopnja donosa na vloženi kapital, ki je znašala 12,89 % za leto 1997 in 10,81 % za leto 1998, razumna stopnja dobička; te stopnje temeljijo na donosu italijanskih državnih obveznic za desetletno obdobje (6,8 % za leto 1997), z dodatkom povprečne premije za tveganje (4,8 % za leto 1997), ki je popravljena navzgor, da se upošteva finančni položaj družbe Arfea (1,28 za 1997).

(62)

V zvezi s tem Komisija ugotavlja, da je bila premija za tveganje, ki jo je določil strokovnjak, zelo visoka glede na to, da je bilo tveganje, ki mu je bila družba izpostavljena, precej omejeno. Družba Arfea je res izvajala koncesije na podlagi izključne pravice, ki jo je zavarovala pred konkurenco drugih izvajalcev, nadomestila, ki jih je določil strokovnjak, pa so pokrila celotne domnevne stroške, nastale zaradi izpolnjevanja obveznosti javne službe.

(63)

Komisija ugotavlja še, da ob tem ko strokovnjak meni, da je imel transportni sektor koristi od povprečnega tveganja, ki je bilo manjše od tržnega, je bila premija za tveganja popravljena navzgor zaradi upoštevanja finančne izpostavljenosti družbe Arfea, ki je bila večja od povprečja v tem sektorju. S tem strokovnjak pri tem ni upošteval tveganja tipičnega prevoznega podjetja, temveč tveganje družbe Arfea, ki je bilo večje od povprečja v sektorju.

(64)

Ob upoštevanju zgoraj navedenega Komisija meni, da tretji pogoj iz sodbe v zadevi Altmark ni izpolnjen.

(65)

Glede na kumulativno naravo pogojev iz sodbe v zadevi Altmark in glede na dejstvo, da zadevni ukrep ne izpolnjuje prvih treh pogojev iz sodbe v zadevi Altmark, Komisiji ni treba proučiti, ali je izpolnjen četrti pogoj iz sodbe v zadevi Altmark.

(66)

Na podlagi zgoraj navedenih dejstev Komisija ugotavlja, da dodatno nadomestilo, ki je bilo družbi Arfea plačano za storitve, izvedene v obravnavanem obdobju, ne izpolnjuje štirih kumulativnih pogojev iz sodbe v zadevi Altmark, in zato družbi zagotavlja selektivno gospodarsko prednost v smislu člena 107(1) Pogodbe.

(67)

Komisija poudarja, prvič, da je zadevna nadomestila družbi Arfea dodelilo regionalno upravno sodišče v Piemontu s svojima sodbama z dne 10. oktobra 2013 in jih je regija Piemont plačala 7. februarja 2014, kar je dolgo po tem, ko je bil trg potniškega avtobusnega prevoza odprt za konkurenco v EU.

(68)

V zvezi s tem je Sodišče v sodbi v zadevi Altmark navedlo, da je od leta 1995 več držav članic odprlo nekatere trge prevoza konkurenci podjetij s sedežem v drugih državah članicah, tako da je takrat več podjetij že ponujalo storitve rednega linijskega mestnega, primestnega in regionalnega prevoza v državah članicah, ki niso njihova država članica izvora.

(69)

Zato bi bilo treba upoštevati, da lahko vsakršno nadomestilo, dodeljeno družbi Arfea, izkrivlja konkurenco za opravljanje storitev avtobusnega potniškega prevoza in vpliva na trgovino med državami članicami tako, da zmanjšuje sposobnost prevoznih podjetij s sedežem v drugih državah članicah, da bi opravljajo storitve v Italiji, in krepi položaj družbe Arfea na trgu, saj ji znižuje stroške, ki jo sicer bremenijo v okviru izvajanja tekočega poslovanja.

(70)

Komisija še ugotavlja, da družba Arfea deluje tudi na drugih trgih, tj. na trgu zasebnih prevoznih storitev, in tako na teh trgih konkurira drugim podjetjem v Uniji. Vsakršno nadomestilo, dodeljeno družbi Arfea, bi lahko izkrivilo konkurenco, vplivalo pa bi lahko tudi na trgovino med državami članicami na teh trgih.

(71)

Na podlagi tega je Komisija sklenila, da ukrep izkrivlja konkurenco in vpliva na trgovino med državami članicami.

(72)

Glede na navedeno je Komisija sklenila, da ukrep pomeni pomoč v smislu člena 107(1) Pogodbe.

(73)

Da bi držali argumenti regionalnega upravnega sodišča, da je bila družba Arfea v skladu z Uredbo (EGS) št. 1191/69 upravičena do dodatnega nadomestila za izpolnjevanje obveznosti javne službe, bi morala družba Arfea pridobiti pravico do dodatnega nadomestila v trenutku, ko je navedene storitve opravljala, in plačila nadomestila bi morala biti izvzeta iz postopka obvezne priglasitve v skladu s členom 17(2) Uredbe (EGS) št. 1191/69. Če navedeno nadomestilo ne bi bilo priglašeno, bi se, če bi pomenilo državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, štelo za nezakonito v skladu s členom 108 PDEU. V skladu s členom 17(2) navedene uredbe je namreč nadomestilo, ki se izplača po tej uredbi, izvzeto iz postopka predhodnega obveščanja, določenega v členu 108(3) PDEU, in s tem tudi iz obveznosti priglasitve.

(74)

V skladu s sodbo v zadevi Combus je treba pojem „nadomestila za opravljanje javne službe“ v smislu navedene določbe razlagati zelo ozko (14). Izvzetje iz obveznosti priglasitve iz člena 17(2) Uredbe (EGS) št. 1191/69 zajema le nadomestilo za opravljanje obveznosti javne službe iz člena 2 navedene uredbe, ki so bile enostransko naložene podjetju, to nadomestilo pa se izračuna po metodi, opisani v členih 10 do 13 navedene uredbe (enotni postopek za plačilo nadomestila). To ne velja za pogodbe o izvajanju javne službe iz člena 14. Nadomestilo, ki je plačano v skladu s pogodbo o izvajanju javne službe, kot je opredeljena v členu 14 Uredbe (EGS) št. 1191/69, in vključuje državno pomoč, je treba priglasiti Komisiji, preden začne veljati. V nasprotnem primeru se bo navedeno nadomestilo štelo za nezakonito izvedeno pomoč v skladu s členom 108 Pogodbe.

(75)

Vprašanje, ali je člen 17(2) Uredbe (EGS) št. 1191/69 v tem primeru dejansko izvzel italijanske organe iz obveznosti predhodne priglasitve, je zato odvisno, prvič, od tega, ali je regija družbi Arfea dejansko enostransko naložila obveznost javne službe, in, drugič, ali nadomestilo, plačano v skladu s to obveznostjo, izpolnjuje zahteve Uredbe (EGS) št. 1191/69. Komisija bo zato proučila obe vprašanji.

(76)

Kot navaja družba Arfea, ji je regija Piemont naložila obveznosti javne službe, ki so bile opredeljene v koncesijskih pogodbah za izvajanje storitev avtobusnega prevoza ter v sporazumih in predpisih, povezanimi s temi koncesijskimi pogodbami. Te obveznosti javne službe se nanašajo na operativne programe, avtobusne proge, avtobusna postajališča in tarife.

(77)

Komisija najprej ugotavlja, da je bilo za koncesijske pogodbe jasno predvideno, da veljajo le eno leto in jih je mogoče obnoviti na zahtevo izvajalca prevoznih storitev, ob predhodnem plačilu koncesnine. Iz tega sledi, da so bile te koncesije podlaga za pogodbeno razmerje med družbo Arfea in regijo Piemont, v katero je družba Arfea vstopila prostovoljno.

(78)

Zato ni mogoče sprejeti, da so bile obveznosti javne službe v smislu Uredbe (EGS) št. 1191/69 družbi Arfea enostransko naložene na podlagi teh pogodb. Kot je Splošno sodišče navedlo v sodbi z dne 3. marca 2016 v zadevi T-15/14, Simet, se prostovoljni vstop v pogodbeno razmerje razlikuje od enostranske naložitve obveznosti javne službe in ne povzroči obveznosti nadomestila v skladu z Uredbo (EGS) št. 1191/69. (15)

(79)

Drugič, Komisija ugotavlja, da družba Arfea ni jasno opredelila sporazumov in predpisov, priloženih h koncesijskim pogodbam, s katerimi bi ji bile naložene obveznosti javne službe. Kljub temu Komisija razume, da se družba Arfea sklicuje na sporazume o avtobusnih progah in voznih redih, ki so bili priloženi h koncesijskim pogodbam, in tabelam z regionalnimi tarifami, na katere so se nanašale nekatere koncesijske pogodbe.

(80)

Kar zadeva te sporazume o avtobusnih progah in voznih redih, Komisija ugotavlja, da zanje ni mogoče ugotoviti, da so družbi Arfea enostransko naložili obveznost javne službe. Tako kot koncesijske pogodbe je tudi te sporazume družba Arfea sklenila prostovoljno. Poleg tega je bila vsebina teh sporazumov, npr. avtobusnih prog, na zahtevo družbe Arfea spremenjena za več koncesij. Zato zanje ni mogoče šteti, da so družbi Arfea enostransko naložili obveznosti javne službe v smislu člena 2 Uredbe (EGS) št. 1191/69.

(81)

Kar zadeva tabele z regionalnimi tarifami, ki določajo najvišje tarife za vse potnike, Komisija meni, da je Splošno sodišče v svoji sodbi z dne 3. marca 2016 v zadevi T-15/14, Simet, jasno pojasnilo, da taka splošna pravila o tarifah ne nalagajo obveznosti javne službe v smislu člena 2 Uredbe (EGS) št. 1191/69. Po navedbah Sodišča je pojem tarifnih obveznosti v smislu te določbe omejen na najvišje tarife za neko kategorijo potnikov ali izdelkov in ne zajema splošnih ukrepov cenovne politike. (16)

(82)

Nazadnje Komisija ugotavlja, da je to, da je družba Arfea zahtevala obnovitev koncesij in celo plačala za to potrebno koncesnino, v vsakem primeru težko združljivo z naložitvijo kakršne koli obveznosti javne službe v smislu člena 2(1) Uredbe (EGS) št. 1191/69. V skladu s to določbo obveznosti javnih služb „pomenijo obveznosti, ki jih zadevno prevozno podjetje, če bi upoštevalo lastne poslovne interese, ne bi prevzelo ali jih ne bi prevzelo v enakem obsegu ali pod enakimi pogoji“. Kot Splošno sodišče navaja v sodbi z dne 3. marca 2016 v zadevi T-15/14, Simet, je težko potrditi, da bi podjetje zaprosilo za obnovitev koncesije in z njo povezanih obveznosti, če za izvajanje te koncesije ne bi imelo lastnih poslovnih interesov.

(83)

Tudi če bi se izkazalo, da so bile v zadevnem primeru obveznosti javne službe družbi Arfea naložene enostransko, quod non, bi moralo biti nadomestilo za izvajanje teh storitev še vedno v skladu z enotnim postopkom za plačilo nadomestila (oddelek IV) Uredbe (EGS) št. 1191/69, da bi bilo izvzeto iz obveznosti predhodne priglasitve v skladu s členom 17(2) navedene uredbe. Komisija meni, da v tem primeru ni bilo tako.

(84)

Komisija glede tega poudarja, prvič, da iz členov 10 in 11 Uredbe (EGS) št. 1191/69 izhaja, da nadomestilo ne sme biti višje od finančnega bremena, ki ga podjetje nosi zaradi naložitve obveznosti javne službe. Poleg tega člen 1(5) Uredbe (EGS) št. 1191/69 v različici, veljavni od 1. julija 1992, predvideva, da: „Kadar prevozno podjetje ne opravlja samo storitev javne službe, temveč opravlja tudi druge dejavnosti, mora izvajati javne službe kot ločene dejavnosti, pri tem pa izpolnjevati vsaj naslednje pogoje:

[…]“

(85)

Drugič, Komisija poudarja, da člen 13 Uredbe (EGS) št. 1191/69 določa, da se z odločitvami vnaprej določi višina nadomestila.

(86)

V zadevnem primeru Komisija meni, da nadomestila, dodeljena družbi Arfea, ne izpolnjujejo teh zahtev.

(87)

Komisija poudarja, prvič, da kot je navedeno v uvodni izjavi 59 zgoraj, ni bilo izkazano, da bi družba Arfea vodila ustrezno ločene računovodske evidence za dejavnosti, ki jih je domnevno opravljala kot obveznosti javne službe, in svoje druge dejavnosti, kot to določa člen 1(5)(a) Uredbe (EGS) št. 1191/69. Nasprotno, izvlečki računovodskih izkazov družbe Arfea za leti 1997 in 1998, na podlagi katerih je strokovnjak, ki ga je pooblastilo sodišče, določil znesek nadomestil, kažejo, da stroški niso bili ločeni glede na dejavnost.

(88)

Drugič, Komisija navaja, da v nasprotju s členom 13 Uredbe (EGS) št. 1191/69 nadomestilo, dodeljeno družbi Arfea, ni bilo vnaprej določeno, temveč je bilo določeno na podlagi naknadne presoje, kot je zahtevalo regionalno upravno sodišče.

(89)

Glede na navedeno je Komisija sklenila, da dodatna nadomestila, ki jih je regionalno upravno sodišče v Piemontu dodelilo družbi Arfea, niso bila izvzeta iz obveznosti predhodne priglasitve v skladu s členom 17(2) Uredbe (EGS) št. 1191/69.

(90)

Ker ni bilo dokazano, da je bil obravnavani ukrep izvzet iz obveznosti predhodne priglasitve v skladu s členom 17(2) Uredbe (EGS) št. 1191/69, bo treba preveriti združljivost teh plačil z notranjim trgom, saj pomenijo državno pomoč v smislu člena 107(1) Pogodbe, kot je pojasnjeno v oddelku 6.1.

(91)

V zvezi s tem člen 93 Pogodbe vsebuje pravila o združljivosti državne pomoči na področju usklajevanja prometa in obveznosti javne službe v prometnem sektorju ter pomeni lex specialis, kar zadeva člen 107(3) in člen 106(2), saj vsebuje posebna pravila o združljivosti državne pomoči. Sodišče je razsodilo, da ta določba „dopušča, da so pomoči za prevoz združljive z notranjim trgom samo v natančno določenih primerih in če ne škodijo splošnim interesom [Unije]“ (17).

(92)

Uredba Sveta (EGS) št. 1191/69 in Uredba Sveta (EGS) št. 1107/70 (18) sta bili razveljavljeni z Uredbo Sveta (ES) št. 1370/2007, ki je začela veljati 3. decembra 2009. Uredba (ES) št. 1370/2007 se uporablja za nadomestilo za obveznosti javne službe v zvezi z javnimi storitvami železniškega in cestnega potniškega prevoza.

(93)

Komisija meni, da bi bilo treba združljivost nepriglašenega ukrepa preveriti v skladu z Uredbo (ES) št. 1370/2007, saj je to zakonodaja, ki je veljala ob sprejetju tega sklepa. Poleg tega ugotavlja, da je bilo dodatno nadomestilo, ki ga je regionalno upravno sodišče dodelilo družbi Arfea, plačano 7. februarja 2014. (19)

(94)

Člen 9(1) Uredbe (ES) št. 1370/2007 določa, da so „[s] [skupnim] trgom združljiva nadomestila za opravljanje javne službe, namenjena opravljanju storitev javnega potniškega prevoza ali upoštevanju tarifnih obveznosti, ki so določene s splošnimi pravili in ki se plačujejo v skladu s to uredbo. Ta nadomestila so oproščena obveznosti predhodnega obvestila iz člena [108(3)] Pogodbe“.

(95)

Iz spodaj navedenih razlogov Komisija meni, da nepriglašeno nadomestilo ni v skladu z Uredbo (ES) št. 1370/2007, zato ga ni mogoče razglasiti za združljivega z notranjim trgom v skladu s členom 9(1) navedene uredbe.

(96)

Komisija najprej ugotavlja, da koncesijske pogodbe ne izpolnjujejo zahtev iz člena 4 te uredbe, ki določa obvezno vsebino splošnih pravil in pogodb o izvajanju javne službe, s katerimi so določene obveznosti javne službe:

(97)

Drugič, Komisija ugotavlja, da zadevni ukrep ne izpolnjuje ustreznih zahtev iz Uredbe (ES) št. 1370/2007 v zvezi z izračunom zneska nadomestila.

(98)

Člen 6(1) Uredbe (ES) št. 1370/2007 določa, da mora biti nadomestilo v primeru neposredno sklenjenih pogodb o izvajanju javne službe v skladu z določbami Uredbe (ES) št. 1370/2007 in z določbami iz Priloge, da se zagotovi, da nadomestilo ne preseže zneska, potrebnega za izvajanje obveznosti javne službe.

(99)

Točka 2 Priloge k Uredbi (ES) št. 1370/2007 določa, da nadomestilo ne sme preseči zneska, ki ustreza finančni vsoti, sestavljeni iz naslednjih dejavnikov: stroškov, nastalih zaradi obveznosti opravljanja javne službe, zmanjšanih za prihodke od prodaje vozovnic in kakršne koli pozitivne finančne učinke, nastale v sklopu omrežja, ki se upravlja v okviru zadevne(-ih) obveznosti opravljanja javne službe, s prištetjem primernega dobička. Točka 4 navedene priloge določa, da se stroški in prihodki izračunajo v skladu z veljavnimi računovodskimi in davčnimi pravili. Točka 5 te priloge določa, da „kadar izvajalec javne službe opravlja hkrati storitve, za katere prejema nadomestila in za katere veljajo obveznosti iz opravljanja javne prevozne storitve, ter druge dejavnosti, mora biti računovodstvo omenjenih javnih storitev razdeljeno tako, da izpolnjuje vsaj naslednje pogoje:

(100)

Vendar, kot je bilo že navedeno v uvodni izjavi 59, družba Arfea ni vodila ustrezno ločenih računovodskih evidenc za svoje dejavnosti, ki so bile domnevno predmet obveznosti javne službe, in druge dejavnosti v skladu s točko 5 Priloge k Uredbi (ES) št. 1370/2007. Zato ni mogoče dokazati, da nadomestilo, ki je na koncu dodeljeno, ne presega zneska, ki ustreza finančnemu neto učinku, ki ustreza vsoti pozitivnih ali negativnih posledic upoštevanja obveznosti javne službe na stroške in prihodke izvajalca javne službe (točka 2 Priloge k Uredbi (ES) št. 1370/2007). Poleg tega parametri za nadomestilo niso bili določeni vnaprej, zaradi česar je bilo treba vsak izračun nadomestila obvezno izvesti naknadno, na podlagi poljubnih predpostavk, kot so tudi naredili svetovalci družbe Arfea in strokovnjak, ki ga je pooblastilo regionalno upravno sodišče v Piemontu. Nazadnje, kakor je pojasnjeno v uvodnih izjavah 60 do 63, je dobiček, ki ga je strokovnjak upošteval pri izračunu zneskov nadomestil, večji od zneska, ki se lahko šteje kot razumen dobiček.

(101)

Tretjič, Komisija ugotavlja, da je družba Arfea sama priznala, da zahteve iz Uredbe (ES) št. 1370/2007 v zadevnem primeru niso bile izpolnjene, in to utemeljila s tem, da bi bila takšna skladnost zakonsko in logično nemogoča, saj je zadevna situacija nastala več let, preden je začela veljati omenjena uredba.

(102)

Glede na navedeno Komisija meni, da dodatno nadomestilo, ki ga je odredilo regionalno upravno sodišče, ni bilo plačano v skladu z Uredbo (ES) št. 1370/2007, zato to dodatno nadomestilo ni združljivo z notranjim trgom.

(103)

V sklepu o začetku postopka je Komisija zainteresirane strani pozvala, naj predložijo pripombe na vprašanje, ali sodbe regionalnega upravnega sodišča zadevajo nadomestilo za škodo zaradi domnevne kršitve prava, in ne nadomestila za opravljanje javne službe na podlagi veljavnih uredb Sveta. V zvezi s tem so pripombe predložili samo italijanski organi, ki trdijo, da zadevni ukrep pomeni dodelitev nadomestila za izpolnjevanje obveznosti javne službe, in ne nadomestila za škodo.

(104)

Komisija v zvezi s tem ugotavlja, da nadomestilo za škodo zaradi protipravnega dejanja ali drugega ravnanja nacionalnih organov (20) v določenih okoliščinah ne daje prednosti in se zato ne šteje za državno pomoč v smislu člena 107(1) Pogodbe (21). Nadomestilo za utrpelo škodo se razlikuje od državne pomoči, saj je njegov namen, da se oškodovana stran vrne v stanje, v katerem je bila pred škodnim dejanjem, kot da se to ne bi pojavilo (restitutio in integrum).

(105)

Vendar mora nadomestilo za škodo temeljiti na splošnem pravilu o nadomestilu, da se zanj ne bi uporabljala pravila o državni pomoči. (22) Poleg tega je Sodišče v sodbi v zadevi Lucchini odločilo, da nacionalno sodišče ne sme uporabljati nacionalnega prava, če bi uporaba navedenega prava „onemogočila uporabo prava Skupnosti, saj bi onemogočila vračilo dodeljene državne pomoči, s tem, da bi kršila pravo Skupnosti“. (23) Načelo, na katerem temelji ta razglasitev, je, da pravila nacionalnega prava ni mogoče uporabiti, če bi taka uporaba onemogočila pravilno uporabo prava Unije. (24) V zvezi s tem je Splošno sodišče v sodbi z dne 3. marca 2016 v zadevi T-15/14, Simet, odločilo, da nadomestilo za škodo, ki bi pomenilo nadomestilo za škodo, nastalo kot posledico obveznosti opravljanja javne službe, ne more uiti opredelitvi državne pomoči le zato, ker je šlo za nadomestilo škode, saj bi to omogočilo neupoštevanje členov 107 in 108 Pogodbe. (25)

(106)

Kar zadeva dodatna nadomestila, ki jih je regionalno upravno sodišče dodelilo družbi Arfea, Komisija najprej ugotavlja, da se sodbe regionalnega upravnega sodišča nanašajo na pravico družbe Arfea do prejetja zneskov v obliki nadomestila v skladu s členi 6, 10 in 11 Uredbe (EGS) št. 1191/69, ki jih mora določiti uprava na podlagi zanesljivih podatkov. To pomeni, da pravica družbe Arfea do dodatnega nadomestila po mnenju regionalnega upravnega sodišča ne izhaja iz splošnega pravila o nadomestilu za škodo zaradi protipravnega dejanja ali drugega ravnanja nacionalnih organov, temveč iz pravic, ki domnevno izhajajo iz Uredbe (EGS) št. 1191/69.

(107)

Drugič, Komisija ugotavlja, da je družba Arfea 6. junija 2014 pred italijanskimi sodišči vložila zahtevek za plačilo nadomestila za škodo regije Piemont, poleg nadomestil, ki ji jih je regionalno upravno sodišče že odobrilo. Arfea v vlogi zatrjuje, da je utrpela škodo zaradi poznega priznavanja in plačila nadomestil, ki ji jih je regija dolgovala za leti 1997 in 1998. Iz tega sledi, da družba Arfea ne meni, da nadomestila, ki ji jih je že dodelilo regionalno upravno sodišče, pomenijo nadomestilo za škodo.

(108)

Tretjič, Komisija v vsakem primeru meni, da bi dodelitev nadomestila za škodo v korist družbe Arfea kot nadomestila za finančno breme, ki je posledica tega, ker so ji italijanski organi domnevno nezakonito enostransko naložili obveznosti javne službe, v nasprotju s členoma 107 in 108 Pogodbe.

(109)

Taka dodelitev bi namreč za družbo Arfea ustvarila enak rezultat kot dodelitev nadomestila za opravljanje javne službe v obravnavanem obdobju, čeprav koncesijske pogodbe, ki urejajo zadevne storitve, niso bile niti izvzete iz obveznosti predhodne priglasitve niti niso upoštevale bistvenih zahtev Uredbe (EGS) št. 1191/69 ali Uredbe (ES) št. 1370/2007, kot je bilo že pojasnjeno.

(110)

Razpoložljivost take dodelitve bi zato omogočila učinkovito izogibanje pravilom o državni pomoči ter pogojem, ki jih je določil zakonodajalec Unije in pod katerimi pristojni organi pri nalaganju ali sklepanju pogodb o obveznosti javne službe izvajalcem javne službe dodeljujejo nadomestilo za nastale stroške v zameno za opravljanje obveznosti javne službe. Dodelitev nadomestila za škodo, ki bi bilo enako vsoti zneskov pomoči, načrtovanih za dodelitev, bi dejansko pomenila posredno dodelitev državne pomoči, za katero je bilo ugotovljeno, da ni zakonita in združljiva z notranjim trgom. (26) Kot je navedeno zgoraj, je Splošno sodišče jasno navedlo, da se v takih okoliščinah pravilom o državni pomoči ni mogoče izogniti le zato, ker bi zadevni ukrep pomenil nadomestilo za škodo. (27)

(111)

Zato Komisija meni, da sodba regionalnega upravnega sodišča ne pomeni dodelitve nadomestila za škodo, ki jo je družba Arfea utrpela zaradi protipravnega dejanja ali drugega ravnanja nacionalnih organov, temveč dodelitev nezakonite in nezdružljive državne pomoči, ki je prepovedana na podlagi člena 107(1) Pogodbe.

(112)

Glede na navedeno je Komisija sklenila, da nepriglašeni ukrep pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) Pogodbe, ki ni združljiva z notranjim trgom.

(113)

Komisija je v skladu s Pogodbo in ustaljeno sodno prakso Sodišča pristojna za odločanje, ali mora zadevna država članica ukiniti ali spremeniti pomoč, za katero je ugotovila, da ni združljiva z notranjim trgom (28). Prav tako Sodišče dosledno meni, da je namen obveznosti države članice, da ukine pomoč, za katero Komisija meni, da je nezdružljiva z notranjim trgom, ponovna vzpostavitev prejšnjih razmer (29).

(114)

V zvezi s tem je Sodišče odločilo, da je ta cilj dosežen, ko prejemnik povrne zneske, dodeljene na podlagi nezakonite pomoči, in tako izgubi prednost, ki jo je imel pred konkurenti na trgu, in ko se ponovno vzpostavijo razmere pred izplačilom pomoči. (30)

(115)

V skladu s sodno prakso člen 16(1) Uredbe Sveta (EU) 2015/1589 (31) določa, da „če se v primerih nezakonite pomoči sprejmejo negativni sklepi, Komisija odloči, da mora zadevna država članica sprejeti vse potrebne ukrepe, da upravičenec vrne pomoč […]“.

(116)

Zato glede na to, da so bili zadevni ukrepi izvedeni ob kršenju člena 108 Pogodbe ter jih je treba šteti za nezakonito in nezdružljivo pomoč, je treba pomoč vrniti, da se ponovno vzpostavijo razmere, kakršne so bile na trgu pred dodelitvijo pomoči. Vračilo pomoči bi moralo zajeti obdobje od datuma, ko je bila družbi Arfea dodeljena prednost, tj. ko ji je bila pomoč dana na voljo (tj. 7. februarja 2014), do dejanskega vračila, zneskom vračila pa se prištejejo obresti do datuma dejanskega vračila –

(a)

skupni znesek (glavnica in obresti), ki se izterja od upravičenke;

(b)

podroben opis že sprejetih in načrtovanih ukrepov za uskladitev s tem sklepom;

(c)

dokumente, ki dokazujejo, da se je od upravičenke zahtevalo vračilo pomoči.

—

stroški, nastali zaradi obveznosti opravljanja javne službe ali sklopa teh obveznosti, ki jih naloži pristojni organ/predpišejo pristojni organi in so zajete v pogodbi o izvajanju javne službe in/ali s splošnim pravilom,

—

zmanjšano za kakršen koli pozitivni finančni učinek, nastal v sklopu omrežja, ki se upravlja v okviru zadevne(-ih) obveznosti opravljanja javne službe,

—

zmanjšano za prejemke iz tarif ali kakršen koli prihodek, nastal pri izpolnjevanju zadevne(-ih) obveznosti opravljanja javne službe,

—

s prištetjem primernega dobička,

29.11.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

L 321/76

(1)

Aviarna influenca je kužna virusna bolezen pri pticah, vključno s perutnino. Okužba domače perutnine z virusi aviarne influence povzroča dve glavni obliki navedene bolezni, ki se ločita po virulenci. Nizkopatogena oblika na splošno povzroča samo blage simptome, medtem ko visokopatogena oblika povzroča visoko umrljivost pri večini vrst perutnine. Navedena bolezen lahko resno vpliva na donosnost reje perutnine.

(2)

Aviarna influenca prizadene predvsem ptice, vendar se lahko z njo v nekaterih okoliščinah okužijo tudi ljudje, čeprav je tveganje na splošno zelo nizko.

(3)

Ob izbruhu aviarne influence obstaja tveganje, da se povzročitelj bolezni razširi na druga gospodarstva, kjer gojijo perutnino ali druge ptice v ujetništvu. Posledično se lahko s trgovino z živimi pticami ali njihovimi proizvodi razširi tudi iz ene države članice v drugo državo članico ali v tretje države.

(4)

Direktiva Sveta 2005/94/ES (3) določa nekatere preventivne ukrepe v zvezi z nadzorom in zgodnjim odkrivanjem aviarne influence ter minimalne ukrepe za obvladovanje, ki se morajo izvajati v primeru izbruha navedene bolezni pri perutnini ali drugih pticah v ujetništvu. Navedena direktiva določa vzpostavitev okuženih in ogroženih območij v primeru izbruha visokopatogene aviarne influence.

(5)

Nizozemska je Komisijo obvestila o izbruhu visokopatogene aviarne influence podtipa H5N8 na gospodarstvu na svojem ozemlju, kjer gojijo perutnino ali druge ptice v ujetništvu, ter nemudoma uvedla ukrepe v skladu z Direktivo 2005/94/ES, vključno z vzpostavitvijo okuženih in ogroženih območij.

(6)

Komisija je v sodelovanju z Nizozemsko preučila navedene ukrepe in presodila, da so meje okuženih in ogroženih območij, ki jih je vzpostavil pristojni organ v navedeni državi članici, dovolj oddaljene od dejanskega gospodarstva, na katerem je bil izbruh potrjen.

(7)

Da bi preprečili kakršne koli nepotrebne motnje v trgovini v Uniji in se izognili tveganju, da tretje države sprejmejo neupravičene omejitve trgovanja, je treba na ravni Unije nemudoma opisati okužena in ogrožena območja, vzpostavljena v zvezi z visokopatogeno aviarno influenco na Nizozemskem.

(8)

Zato bi bilo treba do naslednje seje Stalnega odbora za rastline, živali, hrano in krmo v Prilogi k temu sklepu opredeliti okužena in ogrožena območja na Nizozemskem, kjer se uporabljajo nadzorni ukrepi za zdravje živali iz Direktive 2005/94/ES, ter določiti trajanje navedene regionalizacije.

(9)

Ta sklep se ponovno pregleda na naslednji seji Stalnega odbora za rastline, živali, hrano in krmo –

29.11.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

L 321/80

(1)

Aviarna influenca je kužna virusna bolezen pri pticah, vključno s perutnino. Okužba domače perutnine z virusi aviarne influence povzroča dve glavni obliki navedene bolezni, ki se ločita po virulenci. Nizkopatogena oblika na splošno povzroča samo blage simptome, medtem ko visokopatogena oblika povzroča visoko umrljivost pri večini vrst perutnine. Navedena bolezen lahko resno vpliva na donosnost reje perutnine.

(2)

Aviarna influenca prizadene predvsem ptice, vendar se lahko z njo v nekaterih okoliščinah okužijo tudi ljudje, čeprav je tveganje na splošno zelo nizko.

(3)

Ob izbruhu aviarne influence obstaja tveganje, da se povzročitelj bolezni razširi na druga gospodarstva, kjer gojijo perutnino ali druge ptice v ujetništvu. Posledično se lahko s trgovino z živimi pticami ali njihovimi proizvodi razširi tudi iz ene države članice v drugo državo članico ali v tretje države.

(4)

Direktiva Sveta 2005/94/ES (3) določa nekatere preventivne ukrepe v zvezi z nadzorom in zgodnjim odkrivanjem aviarne influence ter minimalne ukrepe za obvladovanje, ki se morajo izvajati v primeru izbruha navedene bolezni pri perutnini ali drugih pticah v ujetništvu. Navedena direktiva določa vzpostavitev okuženih in ogroženih območij v primeru izbruha visokopatogene aviarne influence.

(5)

Švedska je Komisijo obvestila o izbruhu visokopatogene aviarne influence podtipa H5N8 na gospodarstvu na svojem ozemlju, kjer gojijo perutnino ali druge ptice v ujetništvu, ter nemudoma uvedla ukrepe v skladu z Direktivo 2005/94/ES, vključno z vzpostavitvijo okuženih in ogroženih območij.

(6)

Komisija je v sodelovanju s Švedsko preučila navedene ukrepe in presodila, da so meje okuženih in ogroženih območij, ki jih je vzpostavil pristojni organ v navedeni državi članici, dovolj oddaljene od dejanskega gospodarstva, na katerem je bil izbruh potrjen.

(7)

Da bi preprečili kakršne koli nepotrebne motnje v trgovini v Uniji in se izognili tveganju, da tretje države sprejmejo neupravičene omejitve trgovanja, je treba na ravni Unije nemudoma opisati okužena in ogrožena območja, vzpostavljena v zvezi z visokopatogeno aviarno influenco na Švedskem.

(8)

Zato bi bilo treba do naslednje seje Stalnega odbora za rastline, živali, hrano in krmo v Prilogi k temu sklepu opredeliti okužena in ogrožena območja na Švedskem, kjer se uporabljajo nadzorni ukrepi za zdravje živali iz Direktive 2005/94/ES, ter določiti trajanje navedene regionalizacije.

(9)

Ta sklep se ponovno pregleda na naslednji seji Stalnega odbora za rastline, živali, hrano in krmo –