1.6.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

L 144/1

(1)

Evro-mediteranski sporazum o pridružitvi med Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani ter Libanonsko republiko na drugi strani (1) (v nadaljnjem besedilu: Sporazum) je bil podpisan v Luxembourgu 17. junija 2002 in je začel veljati 1. aprila 2006.

(2)

Republika Hrvaška je postala država članica Evropske unije 1. julija 2013.

(3)

Pod pogoji iz člena 6(2) Akta o pristopu Republike Hrvaške se pristop Republike Hrvaške k Sporazumu formalizira s sklenitvijo Protokola k Sporazumu med Svetom, ki deluje v imenu Unije in soglasno v imenu držav članic, ter Libanonsko republiko.

(4)

Svet je 14. septembra 2012 pooblastil Komisijo, da začne pogajanja z Libanonsko republiko. Pogajanja so se uspešno zaključila s parafiranjem Protokola, priloženega temu sklepu.

(5)

Člen 7 Protokola določa njegovo začasno uporabo pred njegovim začetkom veljavnosti.

(6)

Protokol bi bilo treba podpisati, s pridržkom njegove poznejše sklenitve, in ga začasno uporabljati –

1.6.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

L 144/3

(1)

Evro-mediteranski sporazum o pridružitvi med Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani ter Libanonsko republiko na drugi strani (v nadaljnjem besedilu: Sporazum) je bil podpisan v Luxembourgu 17. junija 2002 in je začel veljati 1. aprila 2006.

(2)

Pogodba o pristopu Republike Hrvaške k Evropski uniji je bila podpisana v Bruslju 9. decembra 2011 in je začela veljati 1. julija 2013.

(3)

V skladu s členom 6(2) Akta o pristopu Republike Hrvaške se njen pristop k Sporazumu formalizira s sklenitvijo Protokola k Sporazumu.

(4)

V skladu s členom 22(2) Sporazuma so bila opravljena posvetovanja, da bi se zagotovilo upoštevanje skupnih interesov Evropske unije in Libanona –

1.

v členu 18(4) se doda naslednji stavek: „Izdano naknadno“.

2.

Priloga V se nadomesti z naslednjim:

1.6.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

L 144/11

(1)

Pri reševanju je bistvenega pomena, da imajo organi za reševanje ustrezne smernice za zagotovitev, da se instrument za reševanje s sredstvi upnikov uporablja primerno in dosledno po vsej Uniji. Načelo, da se instrument za reševanje s sredstvi upnikov lahko uporablja za vse obveznosti, razen če so izrecno izključene v skladu s členom 44(2) Direktive 2014/59/EU, velja za vse. Zato se za nobeno obveznost ne bi smelo domnevati, da je vedno izključena iz reševanja s sredstvi upnikov, razen če spada na seznam obveznosti, ki so izrecno izključene z navedeno določbo. Dejansko bi si moral organ za reševanje že na stopnji načrtovanja reševanja in ocene rešljivosti prizadevati za čim manj izključitev iz reševanja s sredstvi upnikov, da se spoštuje načelo, da bodo delničarji in upniki pokrili stroške reševanja.

(2)

Reševanje ureja splošno načelo, da morajo delničarji in upniki kriti izgube pri reševanju glede na prednost njihovih terjatev pri običajnih insolvenčnih postopkih. Poleg tega bi se morali upniki istega razreda obravnavati na enak način. Zaradi tega je potrebno jasno opredeliti diskrecijsko pravico organov za reševanje do popolne ali delne izključitve nekaterih obveznosti iz reševanja s sredstvi upnikov ter prenosa izgub na druge upnike ali, po potrebi, na sklade za reševanje. Zato je treba okoliščine, ki upnikom dovoljujejo izključitev iz reševanja z njihovimi sredstvi, natančno opredeliti, vsako odstopanje od načela enake obravnave upnikov iste stopnje (tako imenovano načelo enakovrednosti) mora biti sorazmerno, utemeljeno s javnim interesom in nediskriminatorno.

(3)

Pomembno je, da imajo organi za reševanje pri izvajanju svojih pooblastil na voljo okvir za izključitev obveznosti ali razreda obveznosti iz reševanja s sredstvi upnikov v izjemnih okoliščinah, kot so določene v členu 44(3) Direktive 2014/59/EU, da se zagotovi večja jasnost danega scenarija za reševanje. Vendar organi za reševanje potrebujejo določeno stopnjo prožnosti, da za vsak posamezen primer ocenijo, ali so izključitve nujno potrebne in sorazmerne.

(4)

Odločitev o uporabi instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov (ali drugih instrumentov za reševanje) je treba sprejeti, da se dosežejo cilji reševanja iz člena 31(2) Direktive 2014/59/EU. Prav tako bi morali ti cilji reševanja usmerjati odločitve o uporabi instrumenta, vključno z odločitvijo za izključitev obveznosti ali razreda obveznosti iz reševanja s sredstvi upnikov v danem primeru.

(5)

V skladu s temi načeli bi morala biti sposobnost za izključitev ali delno izključitev nekaterih obveznosti iz uporabe pooblastil za odpis in konverzijo v skladu s členom 44(3) Direktive 2014/59/EU omejena na minimum, ki je potreben za dosego ciljev, ki upravičujejo izključitev. V ta namen bi morala imeti možnost delne izključitve obveznosti z omejitvijo obsega odpisa, kjer je to dovolj za dosego cilja, prednost pred popolno izključitvijo iz reševanja s sredstvi upnikov.

(6)

Izjemna uporaba pooblastila za popolno ali delno izključitev obveznosti ali razreda obveznosti ne sme vplivati na odgovornosti organov za reševanje za zagotovitev, da je institucije in skupine mogoče rešiti ter da imajo dovolj sredstev za izpolnitev minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, da lahko krijejo izgube pri reševanju in zagotovijo dokapitalizacijo v skladu z načrtom reševanja. Dejansko morajo v skladu s členom 45(6)(c) Direktive 2014/59/EU zadevni organi za reševanje pri zagotavljanju, da ima institucija zadostno zmogljivost kritja izgub in dokapitalizacije, upoštevati vsako verjetno izključitev. Če bi izključitev nekaterih obveznosti iz reševanja s sredstvi upnikov bistveno zmanjšala razpoložljivost teh zmogljivosti pri reševanju, bi moral organ za reševanje verjetno potrebo po takšnih izključitvah upoštevati pri določitvi minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti v skladu s členom 45(6)(c) Direktive 2014/59/EU.

(7)

Glede na izjemni značaj možnosti, ki jo ima organ za reševanje za izključitev obveznosti ali razreda obveznosti iz reševanja s sredstvi upnikov v skladu s členom 44(3) Direktive 2014/59/EU, mora biti ocena organa za reševanje dobro utemeljena. Kadar bi takšne izključitve pomenile uporabo sklada za reševanje, bi moral organ za reševanje zagotoviti utemeljeno razlago izjemnih okoliščin, ki vodijo do izključitve. To pojasnilo je bistveno, da lahko Komisija izpolni svojo nalogo iz člena 44(12) Direktive 2014/59/EU, ki določa, da mora Komisija v 24 urah po prejemu uradnega obvestila organa za reševanje o odločitvi za izključitev nekaterih obveznosti odločiti, ali naj prepove predlagano spremembo ali zahteva njeno spremembo. Pojasnilo, ki ga Komisiji predloži organ za reševanje, mora biti sorazmerno, poleg tega je treba upoštevati potrebo po smotrnosti, kot zahtevajo okoliščine, ki so značilne za zadevni primer.

(8)

V primeru reševanja bi bilo načeloma treba obveznosti, ki se upoštevajo pri izpolnjevanju minimalnih zahtev glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, vedno reševati s sredstvi upnikov v takšnem obsegu, kot je to potrebno za pokritje izgub in dokapitalizacijo institucije, če organi za reševanje v času načrtovanja reševanja dejansko predvidijo, da te obveznosti na verodostojen in izvedljiv način prispevajo k kritju izgub in dokapitalizaciji. V izjemnih primerih, kadar mora organ za reševanje uporabiti izključitev iz člena 44(3) Direktive 2014/59/EU, ki se ni upoštevala pri načrtovanju reševanja, in kadar bi takšne izključitve pomenile uporabo sklada za reševanje, bi organ za reševanje moral razložiti, katere izjemne okoliščine upravičujejo izključitev, ter navesti razloge, zakaj organ za reševanje teh izjemnih okoliščin ni mogel predvideti pri načrtovanju reševanja. Zahtevo za obrazložitev teh dejavnikov bi bilo treba uporabiti sorazmerno in ustrezno ob upoštevanju potrebe po pravočasnih ukrepih za reševanje.

(9)

Pri izvajanju možnosti izključitve obveznosti iz reševanja s sredstvi upnikov v skladu s členom 44(3) Direktive 2014/59/EU bi bilo treba v celoti upoštevati splošna načela prava Unije ter zlasti to ne bi smelo vplivati na zaščitne ukrepe, ki varujejo druge upnike, pri čemer velja načelo, da noben upnik ne bi smel utrpeti večje izgube, kot bi jo utrpel, če bi institucija prenehala po običajnem insolvenčnem postopku (načelo, da noben upnik ne sme biti na slabšem). Organi za reševanje morajo biti pozorni na potrebo po spoštovanju teh zaščitnih ukrepov ter na tveganje izplačila nadomestila upnikom, povezanim s kršitvijo teh zaščitnih ukrepov pri izključitvah iz člena 44(3) Direktive 2014/59/EU in pri pripravi načrta za reševanje. Vendar dejstvo, da lahko sodišča revidirajo odločitev organa za reševanje za izključitev obveznosti, ne bi smelo biti edina podlaga za nadaljnjo izključitev. To ne bi smelo vplivati na ustrezno upoštevanje prejšnjih odločitev sodišča v zvezi z ukrepi reševanja, kadar so ti relevantni za posamezen primer.

(10)

Splošna zmogljivost organa za reševanje za izključitve je omejena zaradi dejstva, da se izgube, ki jih zaradi izključitev upniki ne krijejo v celoti, lahko krijejo iz sheme za financiranje reševanja le, kadar so delničarji in upniki prispevali znesek, ki ustreza vsaj 8 % vseh obveznosti institucije, vključno s kapitalom.

(11)

Izključitve bi bilo treba obravnavati za vsak primer posebej z analizo zadevnih vprašanj za vsakega od potencialnih razlogov za izključitev iz člena 44(3) Direktive 2014/59/EU, namesto da bi se ločeno obravnavala specifična narava zadevnih institucij. Ta pristop bi moral zagotoviti dosledno obravnavo izjemnih okoliščin in preprečiti nepotrebna izkrivljanja konkurence. Značilnosti institucije (kot so velikost, medsebojna povezanost ali kompleksnost) bi bilo treba upoštevati, kot je to potrebno, za oceno, ali so prisotne okoliščine, ki upravičujejo izključitev obveznosti iz reševanja s sredstvi upnikov. Vendar te značilnosti ne bi smele samodejno upravičiti izvzetij takšnih obveznosti institucije iz reševanja s sredstvi upnikov.

(12)

Nekateri splošni dejavniki, kot so tržni pogoji, okoliščine propada ali višina nastalih izgub institucije, lahko vplivajo na verjetnost nastanka izjemnih okoliščin, kot so opredeljene v členu 44(3) Direktive 2014/59/EU. Vendar takšni splošni dejavniki ne bi smeli predstavljati dodatne neodvisne podlage za izključitev poleg tistih, ki so našteti v členu 44(3)(a) do (d) Direktive 2014/59/EU.

(13)

Pri ugotavljanju, ali obstaja ena ali več okoliščin, ki upravičujejo izključitev iz reševanja s sredstvi upnikov, bi organ za reševanje moral upoštevati, po kolikšnem času skorajšnjega propada institucije ne bi bilo več mogoče obravnavati na običajen način. Kadar so za posamezno institucijo načrti za reševanje in minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti določeni ter ovire za reševanje opredeljene, se pričakuje, da bi institucija morala imeti potrebno zmogljivost za kritje izgub in dokapitalizacijo. Dejansko bi bilo v shemi reševanja potrebno upoštevati načrt reševanja, vključno s strategijo reševanja, razen če se upoštevajo okoliščine zadeve, za katero organi za reševanje ocenjujejo, da bi bilo cilje reševanja mogoče bolje doseči s sprejetjem ukrepov, ki niso določeni v načrtu reševanja.

(14)

V obdobju, ko načrti reševanja in minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti še niso sprejeti in kadar je na voljo omejen čas za odločitev, kako bodo organi za reševanje izvajali strategijo reševanja, je verjetneje, da bodo obstajali primeri, v katerih ne bo mogoče v razumnem času uporabiti instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov za vse upravičene obveznosti. Določitev, kaj je „razumni čas“, bi morala biti povezana s hitrostjo in gotovostjo, ki sta potrebni za zaključek reševanja s sredstvi upnikov do določenega datuma, da se podjetje učinkovito stabilizira. Kadar do določenega datuma ni mogoče izvesti vseh nalog, ki so potrebne za reševanje nekaterih obveznosti s sredstvi upnikov, se šteje, da reševanje s sredstvi upnikov ni mogoče „v razumnem času“. Odločitev, kdaj se „težko“ stopnjuje do „nemogoče“, je treba sprejeti na podlagi meril, ki opredeljujejo „razumni čas“.

(15)

Načeloma je obveznosti, za katere velja pravo tretje države, mogoče reševati s sredstvi upnikov, če niso izključene v skladu s členom 44(2). Mehanizem iz člena 55 je namenjen povečanju verjetnosti, da je te obveznosti mogoče rešiti s sredstvi upnikov v razumnem času. Prav tako člen 67 Direktive 2014/59/EU organom za reševanje zagotavlja diskrecijsko pravico, da od upravitelja, stečajnega upravitelja ali druge osebe s podobnimi pooblastili, ki izvaja nadzor nad institucijo v postopku reševanja, zahteva, da sprejme vse potrebno za zagotovitev, da odpis ali konverzija obveznosti, za katere velja pravo tretje države, začne učinkovati. Vendar zaradi dejstva, da za takšne obveznosti ne velja pravo EU, ostaja prisotno tveganje, da se v izjemnih primerih, kljub najboljšim prizadevanjem v imenu organa za reševanje, vključno z izvajanjem diskrecijske pravice iz člena 67, lahko pojavijo težave pri reševanju takšnih obveznosti s sredstvi upnikov v razumnem času.

(16)

Praktične rešitve za reševanje s sredstvi upnikov za nekatere obveznosti lahko vključujejo dejstvo, da znesek obveznosti ni določen ali ga je težko določiti v trenutku, ko organ za reševanje uporabi instrument za reševanje s sredstvi upnikov. To lahko velja za zavarovane obveznosti, ki presegajo vrednost ustreznega zavarovanja, ali obveznosti, ki so odvisne od negotovih dogodkov v prihodnosti, kot so zunajbilančne postavke ali neizkoriščena odobrena sredstva. Takšne ovire se lahko premagajo z ustreznim vrednotenjem, kot sta preklic obveznosti in določitev vrednosti z oceno, pri čemer se uporabi ustrezna metodologija vrednotenja ali „virtualni“ odbitek.

(17)

Medtem ko je res, da je v nekaterih primerih izvedene finančne instrumente prav tako morda težko reševati s sredstvi upnikov, člen 49 Direktive 2014/59/EU jasno določa, kako bi bilo treba izvedene finančne instrumente reševati s sredstvi upnikov, in sicer po njihovem predčasnem prenehanju. Dejstvo, da je lahko težko v kratkem času po predčasnem prenehanju določiti pobotan znesek, ne bi smelo pomeniti samodejne izključitve, ker je to mogoče obravnavati z zadevnimi metodologijami vrednotenja, kot jih določa Komisija v členu 49(5) Direktive 2014/59/EU, zlasti v fazi začasnega vrednotenja. V zvezi s tem bi institucije morale dokazati, da so sposobne predložiti informacije, ki so potrebne za izvedbo vrednotenja za namen reševanja. Organi za reševanje bi morali zlasti zagotoviti, da institucije lahko pripravijo potrebne posodobljene informacije v časovnem okviru, kot ga določa strategija za reševanje, zlasti da se omogoči verodostojno vrednotenje pred in med reševanjem v okviru člena 36 Direktive 2014/59/EU. Poleg tega je v smernicah določeno, da bi organi za reševanje morali preučiti možnost, da od institucij zahtevajo, da prodajo sredstva, ki znatno ovirajo izvedljivost vrednotenja.

(18)

V členu 2 Direktive 2014/59/EU sta opredeljena pojma kritične funkcije in glavna poslovna področja. Komisija je pooblaščena za sprejetje delegiranih aktov, ki podrobneje opredeljujejo okoliščine, v katerih lahko nekatere aktivnosti, storitve in dejavnosti spadajo pod opredelitev kritičnih funkcij ali glavnega poslovnega področja. V zvezi s tem donosnost poslovnega področja sama po sebi ni zadosten razlog za izključitev obveznosti, povezanih s poslovnim področjem, iz reševanja s sredstvi upnikov. Vendar je izključitev mogoče upravičiti, kadar je ohranitev glavnega poslovnega področja ključna za doseganje ciljev reševanja, vključno z ohranjanjem kritičnih funkcij, kadar se te nadaljujejo s kontinuiteto ključnih dejavnosti, storitev in transakcij.

(19)

Organi za reševanje lahko izključijo le obveznosti, ki se zahtevajo za namene upravljanja tveganja (zavarovanje pred tveganjem) v zvezi s kritičnimi funkcijami, če se upravljanje tveganja (zavarovanje pred tveganjem) prizna v bonitetne namene in je bistveno za ohranjanje operacij, povezanih s kritičnimi funkcijami, ter bi bila kontinuiteta kritičnih funkcij v primeru prenehanja zavarovanja resno ogrožena.

(20)

Prav tako lahko organi za reševanje izključijo le obveznosti, ki se zahtevajo za namene upravljanja tveganja (zavarovanje pred tveganjem) v zvezi s kritičnimi funkcijami, ki jih institucija v primeru prenehanja ukrepov upravljanja tveganja ne bi mogla nadomestiti pod razumnimi pogoji v času, ki je potreben za ohranitev kritičnih funkcij, na primer zaradi razmikov ali negotovosti pri vrednotenju.

(21)

Preprečevanje širjenja negativnih vplivov, da se preprečijo precejšnji negativni učinki na finančni sistem, je dodatni cilj reševanja, ki lahko upraviči izključitev iz uporabe instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov. V vsakem primeru bi se izključitev na tej podlagi lahko izvedla le, kadar je to nujno potrebno in sorazmerno, ter tudi kadar je širjenje negativnih vplivov tako resno, da bi bilo široko razširjeno in bi resno motilo delovanje finančnih trgov na način, ki bi lahko povzročil resne motnje gospodarstva države članice ali Unije.

(22)

Določeno tveganje širjenja negativnih vplivov je lahko povezano z uporabo instrumenta za reševanja s sredstvi upnikov. Zakonodajni sklep za vključitev instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov v Direktivo 2014/59/EU kot ključnega instrumenta za reševanje, skupaj z načelom, da bi morali izgube kriti upniki in delničarji, pomeni, da se privzeto tveganje širjenja negativnih vplivov, ki je lahko povezano z instrumentom za reševanje s sredstvi upnikov, ne bi smelo samodejno šteti za razlog za izključitev obveznosti. Organi za reševanje bi zato morali skrbno oceniti te razloge in utemeljiti izključitev obveznosti iz reševanja s sredstvi upnikov z dejstvom, da je za zadevno obveznost bolj verjetno, da bi povzročila obsežno širjenje negativnih vplivov, kot je opisano v členu 44(3)(c) Direktive 2014/59/EU, kot za obveznosti, ki niso izključene. V ta namen bi njihova ocena morala temeljiti na ustreznih metodologijah, vključno s kvantitativno analizo, da se ugotovita tveganje in resnost obsežnega širjenja negativnih vplivov ter resnih motenj gospodarstva države članice ali Unije.

(23)

Na potrebo po izključitvi zaradi obsežnega širjenja negativnih vplivov lahko vplivajo pogoji na trgu v času reševanja s sredstvi upnikov, zlasti če podjetje propade, kadar je finančni sistem zelo obremenjen ali mu primanjkuje zaupanja. Tveganje, da bi uporaba instrumentov in pooblastil za reševanje lahko imela pomemben neposreden ali posreden negativen vpliv na finančno stabilnost in zaupanje trgov, je treba obravnavati v oceni rešljivosti, kot se zahteva v točki 26 oddelka C Priloge k Direktivi 2014/59/EU. Zato se pri izključitvi obveznosti iz reševanja s sredstvi upnikov v skladu s členom 44(3) navedene direktive zaradi tveganja obsežnega širjenja negativnih vplivov od organa za reševanje pričakuje, da razloži, zakaj se v primerih, kadar te izključitve ovirajo rešljivost, ovire za reševanje s sredstvi upnikov niso obravnavale že med načrtovanjem reševanja. Organ za reševanje bi moral prav tako oceniti, ali učinek širjenja negativnih vplivov izhaja iz uporabe instrumenta za reševanje zadevne obveznosti s sredstvi upnikov ali ga ta uporaba znatno poslabša oziroma izhaja iz propada institucije same.

(24)

Tveganje obsežnega širjenja negativnih vplivov je lahko neposredno, kadar neposredne izgube, ki jih bodo utrpele nasprotne stranke institucije v postopku reševanja, vodijo do neizpolnjevanja obveznosti ali resnih težav s solventnostjo teh nasprotnih strank ter posledično tudi njihovih nasprotnih strank. Možnost propada ene ali več finančnih institucij, ki propadajo ali prihajajo v težave neposredno zaradi reševanja s sredstvi upnikov, ne sme samodejno biti razlog za izključitev obveznosti iz reševanja s sredstvi upnikov. Odločitve o izključitvah bi se morale sprejemati sorazmerno s sistemskimi tveganji, ki jih lahko sproži neposredna širitev negativnega vpliva.

(25)

Tveganje obsežnega širjenja negativnih vplivov je lahko tudi posredno, na primer zaradi izgube zaupanja nekaterih udeležencev na trgu, kot so vlagatelji, ali prek učinkov na cene premoženja. Pomemben kanal za posredno širjenje negativnih vplivov je lahko izguba zaupanja v trge financiranja (tako fizičnih kot pravnih oseb), kar ima lahko za posledice izčrpanje oskrbe, višje zahteve po kritju na splošno ali za institucije s podobnimi značilnostmi kot propadajoče institucije, ali prisilno prodajo premoženja institucij z likvidnostnim primanjkljajem.

(26)

Pri reševanju nekaterih obveznosti s sredstvi upnikov lahko pride do zmanjšanja vrednosti, kadar so te obveznosti del uspešnega poslovnega področja, ki bi sicer doprinesel precejšnjo vrednost banki, kot pri prodaji kupcu iz zasebnega sektorja. Da bi organ za reševanje izključil obveznost ali razred obveznosti iz reševanja s sredstvi upnikov, bi morala biti ohranjena vrednost zadostna, da bi (lahko) izboljšala položaj neizključenih upnikov v primerjavi z njihovim položajem v primeru, če se zadevne obveznosti ne izključijo iz reševanja s sredstvi upnikov. Zato lahko organi za reševanje izključijo obveznosti iz reševanja s sredstvi upnikov v skladu s členom 44(3)(d) Direktive 2014/59/EU, kadar imajo drugi upniki več koristi od izključitve, kot je njihov prispevek h kritju izgub in dokapitalizaciji, če ne pride do izključitve. To se lahko na primer zgodi, kadar je ohranjeno vrednost mogoče jasno opredeliti na podlagi ustreznega povečanja plačila, ki ga plača kupec iz zasebnega sektorja.

(27)

V okviru ocenjevanja možnih koristi v smislu ohranitve vrednosti izključitve iz reševanja s sredstvi upnikov, člen 36(16) in člen 49(5) Direktive 2014/59/EU pooblaščata Komisijo, da sprejme regulativne tehnične standarde v zvezi z vrednotenjem za namene reševanja ter v zvezi z vrednotenjem izvedenih finančnih instrumentov. Odvisno od uporabljene metodologije se lahko pri predčasnem prenehanju izvedenih finančnih instrumentov ugotovijo dodatne izgube, ki presegajo potencial zadevne obveznosti za reševanje s sredstvi upnikov, kar povzroči dodatne izgube, ki lahko povečajo obremenitev reševanja s sredstvi upnikov za druge upnike institucije v postopku reševanja. Dodatne izgube lahko nastanejo tudi zaradi nadomestitvenih stroškov, ki jih imajo nasprotne stranke, ali stroškov, ki jih ima institucija v postopku reševanja za ponovno vzpostavitev zavarovanj, ki so ostala odprta in se ne odražajo v vrednosti izvedenih finančnih instrumentov, s katerimi se posluje. V takšnih okoliščinah bi moral organ za reševanje oceniti, ali bi to zmanjšanje vrednosti pomenilo, da bi bile izgube, ki jih prevzamejo neizključeni upniki, višje, kot bi bile, če bi bila zadevna obveznost izključena iz reševanja s sredstvi upnikov. Popolnoma špekulativna pričakovanja morebitnega povečanja vrednosti se ne morejo uporabiti kot podlaga za izključitev –

(1)

„neposredno širjenje negativnih vplivov“ pomeni situacijo, v kateri neposredne izgube nasprotnih strank institucije v postopku reševanja, ki nastanejo zaradi odpisa obveznosti institucije, povzročijo neizpolnjevanje obveznosti ali verjetno neizpolnjevanje obveznosti teh nasprotnih strank v bližnji prihodnosti;

(2)

„posredno širjenje negativnih vplivov“ pomeni situacijo, v kateri odpis ali konverzija obveznosti institucije povzroči negativen odziv udeležencev na trgu, ki povzroči resno motnjo finančnega sistema, ki lahko škoduje realnemu gospodarstvu.

(a)

izjemne okoliščine, ki se razlikujejo od okoliščin v trenutku načrtovanja reševanja, tako da morajo biti te obveznosti izključene iz reševanja s sredstvi upnikov v času sprejetja ukrepa za reševanje;

(b)

zakaj potrebe po izključitvi in zlasti izjemnih okoliščin, ki vodijo do izključitve, ni bilo mogoče predvideti med načrtovanjem reševanja;

(c)

če je bila potreba po izključitvi predvidena v načrtu reševanja, kako je organ za reševanje obravnaval to potrebo, da bi preprečil, da ta ovira rešljivost.

(a)

kako/ali so zahteve iz členov 5 in 6 te uredbe izpolnjene; ter

(b)

zakaj potrebe po izključitvi ni bilo mogoče obravnavati z ustrezno metodo vrednotenja v skladu s členom 36 Direktive 2014/59/EU.

(a)

kako/ali so zahteve iz člena 7 te uredbe izpolnjene;

(b)

zakaj so obveznosti, ki se bodo izključile, pomembnejše za kontinuiteto jasno opredeljenih kritičnih funkcij ali glavnih poslovnih področij kot obveznosti, ki se ne bodo izključile.

(a)

kako/ali so zahteve iz člena 8 te uredbe izpolnjene;

(b)

razloge, zakaj je bolj verjetno, da bi izključene obveznosti obsežno širile negativne vplive, kot je opisano v členu 44(3)(c) Direktive 2014/59/EU, kot obveznosti, ki niso izključene.

(a)

obveznost organa za reševanje, da pripravi načrt reševanja, opis postopkov za zagotavljanje razpoložljivosti informacij, ki se zahtevajo za vrednotenje v skladu s členoma 36 in 49 Direktive 2014/59/EU, v ustreznem roku;

(b)

obveznost organa za reševanje, da obravnava vse ovire za rešljivost institucije, vključno z okoliščinami, ki vodijo do morebitne izključitve in ki jih je mogoče predvideti pri načrtovanju reševanja, če te morebitne izključitve postanejo ovire za rešljivost.

(a)

kdaj je treba dokončno določiti znesek odpisa;

(b)

do kdaj je treba opraviti vse naloge, ki so potrebne za reševanje teh obveznosti s sredstvi upnikov, da so izpolnjeni cilji reševanja, pri čemer se upošteva položaj v času sprejetja ukrepa za reševanje.

(a)

potrebo po objavi odločitve o reševanju s sredstvi upnikov in določitvi zneska za reševanje s sredstvi upnikov ter njegove dokončne razporeditve med različne razrede upnikov;

(b)

posledice zamude pri sprejemanju tovrstnih odločitev na zaupanje trga, morebitni odzivi trga, kot so likvidnostni odlivi, ter učinkovitost ukrepa za reševanje ob upoštevanju naslednjega:

(c)

obratovalni čas trgov, če lahko ti vplivajo na kontinuiteto kritičnih funkcij in učinke širjenja negativnih vplivov;

(d)

referenčne datum(-e) za izpolnitev kapitalskih zahtev;

(e)

roke zapadlosti plačil institucije in zapadlosti zadevnih obveznosti.

(a)

reševanje obveznosti ali razreda obveznosti s sredstvi upnikov bi ogrozilo funkcijo zaradi razpoložljivosti financiranja ali odvisnosti od nasprotnih strank, kot so nasprotne stranke pri zavarovanju, od infrastrukture ali ponudnikov storitev instituciji, katerim se lahko prepreči nadaljevanje transakcij z institucijo po reševanju s sredstvi upnikov oziroma ki ne želijo več nadaljevati takšnih transakcij;

(b)

zadevna kritična funkcija je storitev, ki jo institucija zagotavlja tretjim strankam in je odvisna od nemotenega izvajanja obveznosti.

(a)

upravljanje tveganja (zavarovanje pred tveganjem) je priznano v bonitetne namene in je bistveno za ohranjanje operacij, povezanih s kritičnimi funkcijami;

(b)

institucija ne bi mogla nadomestiti prenehanega ukrepa za upravljanje s tveganji pod razumnimi pogoji in v času, ki je potreben za ohranitev kritičnih funkcij.

(a)

organ za reševanje ocenjuje, da je financiranje bistveno za ohranjanje kritične funkcije;

(b)

v skladu s členom 6 te uredbe institucija ne bi mogla nadomestiti financiranja v času, ki je potreben za ohranitev kritične funkcije.

(a)

njihove zapadlosti;

(b)

pričakovanega povečanja stroškov financiranja, ki ne ogroža kontinuitete kritične funkcije;

(c)

pričakovanega prihodnjega morebitnega dobička.

(a)

upoštevanje izpostavljenosti zadevnim nasprotnim strankam v zvezi s tveganjem, da bi reševanje takšnih izpostavljenosti s sredstvi upnikov povzročilo posredne propade;

(b)

sistemska pomembnost nasprotnih strank, ki so v nevarnosti, da propadejo, zlasti za druge udeležence finančnega trga in ponudnike infrastrukture finančnih trgov.

(a)

število, velikost in medsebojna povezanost institucij s podobnimi značilnostmi, kot jih ima institucija v postopku reševanja, če bi to lahko povzročilo razširjeno pomanjkanje zaupanja v bančni sektor ali širši finančni sistem;

(b)

število fizičnih oseb, na katere posredno ali neposredno vpliva reševanje s sredstvi upnikov, prepoznavnost in medijska pokritost ukrepov za reševanje, če to pomeni precejšnje tveganje ogrožanja zaupanja javnosti v bančni sistem ali širši finančni sistem;

(c)

število, velikost in medsebojna povezanost nasprotnih strank, na katere vpliva reševanje s sredstvi upnikov, vključno z udeleženci na trgu iz nebančnega sektorja in pomembnostjo kritičnih funkcij, ki jih opravljajo te nasprotne stranke;

(d)

možnost nasprotnih strank, da dostopajo do drugih ponudnikov storitev za funkcije, ki so bile ocenjene kot nadomestljive, in sicer za vsak primer posebej;

(e)

ali bi precejšnje število nasprotnih strank umaknilo financiranje ali prenehalo opravljati transakcije z drugimi institucijami po reševanju s sredstvi upnikov, oziroma ali bi trgi prenehali pravilno delovati zaradi reševanja takšnih udeležencev trga s sredstvi upnikov, zlasti v primeru splošne izgube zaupanja v trge ali panike;

(f)

razširjena prekinitev kratkoročnega financiranja ali umik vlog v visokih zneskih;

(g)

število, velikost ali pomembnost institucij, ki bi lahko izpolnjevale pogoje za zgodnje posredovanje ali izpolnjujejo pogoje za propad oziroma je zanje verjetno, da bodo propadle, v skladu s členom 32(4) Direktive 2014/59/EU;

(h)

tveganje obsežnega prenehanja kritičnih funkcij ali znatnega povišanja cen za opravljanje takšnih funkcij (kot se kaže iz sprememb tržnih pogojev za takšne funkcije ali njihovo razpoložljivost), ali pričakovanja nasprotnih strank in drugih udeležencev na trgu;

(i)

razširjen precejšen padec cen delnic institucij ali cen sredstev v lasti institucij, zlasti kadar lahko vplivajo na kapital institucij;

(j)

splošno in razširjeno precejšnje zmanjšanje kratkoročnega in srednjeročnega financiranja, ki je na voljo institucijam;

(k)

znatno poslabšanje delovanja trga medbančnega financiranja, kar se kaže s precejšnjim povišanjem zahtev po kritju in zmanjšanjem zavarovanja s premoženjem, ki je na voljo institucijam;

(l)

razširjena in precejšnja povišanja cen zavarovanja za neizpolnitev kreditnih obveznosti ali padec bonitetnih ocen institucij ali drugih udeležencev na trgu, ki so pomembni za finančno stanje institucij.

1.6.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

L 144/21

(1)

Člen 329(3), tretji pododstavek člena 352(6) in tretji pododstavek člena 358(4) Uredbe (EU) št. 575/2013 določajo, da Evropski bančni organ (v nadaljnjem besedilu: EBA) pripravi različne metode za upoštevanje drugih tveganj, razen delta tveganja, v kapitalskih zahtevah institucij na način, ki je sorazmeren z obsegom ter zapletenostjo dejavnosti institucij na področju opcij in nakupnih bonov. Zato je EBA s tem v zvezi pripravila osnutek regulativnih tehničnih standardov, ki jih je Komisija podprla in sprejela v Delegirani uredbi Komisije (EU) št. 528/2014 (3).

(2)

Okvir za bonitetni nadzor, ki je bil vzpostavljen z Direktivo 2013/36/EU, zahteva, da morajo vse institucije opredeliti vse zaposlene, katerih poklicne dejavnosti pomembno vplivajo na profil tveganosti institucij. V skladu s členom 94(2) Direktive 2013/36/EU je EBA s tem v zvezi pripravila osnutek regulativnih tehničnih standardov, ki jih je Komisija podprla in sprejela v Delegirani uredbi Komisije (EU) št. 604/2014 (4).

(3)

V Delegirani uredbi (EU) št. 528/2014 in Delegirani uredbi (EU) št. 604/2014 je prišlo do nekaterih napak, ki jih je treba popraviti.

(4)

Poenostavljeni pristop iz Delegirane uredbe (EU) št. 528/2014 bi moral biti na voljo samo za institucije, ki kupujejo izključno opcije in nakupne bone, vendar ne bi smele biti obvezane k uporabi tega pristopa. Zato je primerno, da se popravi ubeseditev člena 2 Delegirane uredbe (EU) št. 528/2014, ki te institucije obvezuje, da uporabljajo poenostavljeni pristop, drugim institucijam pa ne preprečuje njegove uporabe.

(5)

Člen 4(1)(c) Delegirane uredbe (EU) št. 604/2014 bi bilo treba ustrezno spremeniti, da se vsi člani osebja, ki po skupnih prejemkih spadajo v isti plačilni razred kot višje vodstvo ali prevzemniki tveganj, opredelijo kot „pomembni nosilci tveganja“, tj. tisti, katerih poklicne dejavnosti pomembno vplivajo na profil tveganosti institucij.

(6)

Ta uredba temelji na osnutkih regulativnih tehničnih standardov, ki jih je EBA predložila Komisiji.

(7)

EBA je opravila odprta javna posvetovanja o prvotnih osnutkih regulativnih tehničnih standardov, ki jih ta uredba popravlja, analizirala potencialne povezane stroške in koristi ter prosila za mnenje interesno skupino za bančništvo, ustanovljeno v skladu s členom 37 Uredbe (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (5).

(8)

Da se zagotovi čimprejšnja pravilna uporaba regulativnih tehničnih standardov, bi morala ta uredba začeti veljati dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije –

1.6.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

L 144/24

(1)

V skladu z Uredbo (ES) št. 1924/2006 so zdravstvene trditve na živilih prepovedane, razen če jih Komisija v skladu z navedeno uredbo odobri in uvrsti na seznam dovoljenih trditev.

(2)

Uredba (ES) št. 1924/2006 določa tudi, da lahko nosilci živilske dejavnosti vloge za odobritev zdravstvenih trditev predložijo pristojnemu nacionalnemu organu države članice. Pristojni nacionalni organ pošlje veljavne vloge v vednost Evropski agenciji za varnost hrane (v nadaljnjem besedilu: Agencija) za pripravo znanstvene ocene ter Komisiji in državam članicam.

(3)

Komisija sprejme odločitev o odobritvi zdravstvenih trditev ob upoštevanju mnenja Agencije. V nekaterih primerih znanstvena ocena tveganja sama ne more zagotoviti vseh informacij, na katerih bi morala temeljiti odločitev o obvladovanju tveganja, temveč bi bilo treba upoštevati druge zakonite dejavnike, ki so pomembni za obravnavano zadevo.

(4)

Družba Oy Karl Fazer AB je v skladu s členom 13(5) Uredbe (ES) št. 1924/2006 vložila vlogo, Agencija pa je morala pripraviti mnenje o zdravstveni trditvi v zvezi z rženim kruhom iz kislega testa z visoko vsebnostjo vlaknin in zmanjšanjem postprandialnega glikemičnega odziva (vprašanje št. EFSA-Q-2014-00012 (2)). Vložnik je predlagal naslednjo trditev: „Uživanje rženega kruha iz kislega testa z visoko vsebnostjo vlaknin prispeva k zmanjšanju glikemičnega odziva skupaj s šibkejšim inzulinskim odzivom po obroku.“ Vložnik je na zahtevo Agencije obrazložil, da bi bilo treba v zvezi s zahtevano trditvijo rženi kruh iz kisle moke z visoko vsebnostjo vlaknin primerjati z glukozo.

(5)

Komisija in države članice so 8. oktobra 2014 prejele znanstveno mnenje Agencije, ki je na podlagi predloženih podatkov ugotovila, da je vzročno-posledična povezava med uživanjem katerega koli živila in zmanjšanjem postprandialnega glikemičnega odziva v primerjavi z glukozo utemeljena.

(6)

Zdravstvene trditve je treba v skladu s členom 6(1) in členom 13(1) Uredbe (ES) št. 1924/2006 utemeljiti s splošno sprejetimi znanstvenimi dokazi. Odobritev se lahko upravičeno zadrži tudi pri pozitivni znanstveni oceni Agencije, če trditve ne izpolnjujejo drugih splošnih in posebnih zahtev iz Uredbe (ES) št. 1924/2006. Agencija je v svojem znanstvenem mnenju navedla, da pri testiranju primerljivih količin razpoložljivih ogljikovih hidratov iz različnih živil, ki vsebujejo ogljikove hidrate, skoraj vsako živilo, ki vsebuje ogljikove hidrate, sproži šibkejši postprandialni glikemični odziv v primerjavi z odzivom, ki ga sproži uživanje glukoze. Poleg tega je navedla, da bi živila, ki vsebujejo majhne količine ogljikovih hidratov ali razpoložljivih ogljikovih hidratov ne vsebujejo, prav tako sprožila šibkejši postprandialni glikemični odziv v primerjavi z glukozo.

(7)

V Uredbi (ES) št. 1924/2006 je „trditev“ opredeljena kot vsako sporočilo ali predstavitev, s katero se navaja, domneva ali namiguje, da ima živilo posebne lastnosti. S trditvijo glede vpliva rženega kruha iz kisle moke z visoko vsebnostjo vlaknin na postprandialni glikemični odziv bi se domnevalo, da ima rženi kruh iz kisle moke z visoko vsebnostjo vlaknin posebne lastnosti glede zmanjšanja postprandialnega glikemičnega odziva v primerjavi z glukozo, medtem ko imajo dejansko skoraj vsa živila takšen učinek. Točka (a) drugega odstavka člena 3 Uredbe (ES) št. 1924/2006 določa, da uporaba zdravstvene trditve ne sme biti zavajajoča. Trditev, s katero se domneva, da določeno živilo vsebuje nekatere koristne lastnosti, čeprav imajo dejansko skoraj vsa živila takšne lastnosti, bi bila zavajajoča.

(8)

Glede na zgoraj navedeno trditev o uživanju rženega kruha iz kisle moke z visoko vsebnostjo vlaknin in zmanjšanju postprandialnega glikemičnega odziva ne izpolnjuje zahteve iz Uredbe (ES) št. 1924/2006 in se je zato ne bi smelo vključiti na seznam dovoljenih zdravstvenih trditev.

(9)

Pri določanju ukrepov iz te uredbe so bile upoštevane pripombe, ki jih je vložnik poslal Komisiji v skladu s členom 16(6) Uredbe (ES) št. 1924/2006.

(10)

Opravljeno je bilo posvetovanje z državami članicami –

1.6.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

L 144/27

(1)

Člen 13(2) Uredbe (ES) št. 1907/2006 določa, da se testne metode za pridobitev informacij o intrinzičnih lastnostih snovi, ki se zahtevajo v skladu z navedeno uredbo, redno pregledujejo in izboljšujejo, da se zmanjša število testiranj na vretenčarjih in število udeleženih živali. Ko postanejo na voljo ustrezne potrjene testne metode, je treba, če je ustrezno, spremeniti Uredbo Komisije (ES) št. 440/2008 (2) in priloge k Uredbi (ES) št. 1907/2006, da se nadomestijo, omejijo ali izboljšajo testiranja na živalih. Upoštevati bi bilo treba načela zamenjave, zmanjšanja in izboljšanja iz Direktive 2010/63/EU Evropskega parlamenta in Sveta (3).

(2)

Uredba (ES) št. 1907/2006 določa zahteve za registracijo snovi, ki se proizvedejo ali uvozijo v Unijo kot take, v zmeseh ali izdelkih. Registracijski zavezanci morajo za izpolnitev registracijskih zahtev navesti podatke, ki se zahtevajo v skladu z Uredbo (ES) št. 1907/2006, kakor je ustrezno.

(3)

Na podlagi Uredbe (ES) št. 1907/2006 so za pridobitev informacij o draženju kože in draženju oči iz točk 8.1 in 8.2 Priloge VIII k Uredbi (ES) št. 1907/2006 potrebne študije in vivo.

(4)

V zadnjih letih je bil dosežen precejšen znanstveni napredek pri razvoju alternativnih testnih metod za jedkost za kožo/draženje kože in hude poškodbe oči/draženje oči. Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) se je na mednarodni ravni dogovorila o smernicah za alternativne testne metode, ki so bile vključene v Uredbo (ES) št. 440/2008.

(5)

Kar se tiče jedkosti za kožo/draženja kože, je v večini primerov možno ustrezne informacije za razvrščanje in oceno tveganja snovi pridobiti izključno na podlagi študij in vitro. Sklepa se lahko na podlagi enega testa in vitro, če rezultat omogoči takojšnjo zanesljivo odločitev o razvrstitvi oziroma nerazvrstitvi, ali iz kombinacije dveh testov in vitro, enega za draženje kože in drugega za jedkost za kožo. Študije in vivo se lahko še vedno zahtevajo v nekaterih izjemnih primerih za snovi, ki so proizvedene ali uvožene v količini 10 ton ali več, npr. kadar za testirano snov ne velja področje uporabe testnih metod in vitro ali kadar na podlagi celovitega sklopa testov in vitro ni mogoče dobiti prepričljivih rezultatov.

(6)

Za hude poškodbe oči/draženje oči obstaja sklop testnih metod in vitro, ki bi v številnih primerih zadostovale za pridobitev ustreznih informacij za razvrščanje in oceno tveganja snovi. O takšnem možnem vplivu neke snovi na oči se lahko sklepa na podlagi enega testa, če rezultat omogoča takojšnjo zanesljivo odločitev o razvrstitvi oziroma nerazvrstitvi, ali iz kombinacije dveh ali več testov. Študije in vivo se lahko še vedno zahtevajo v nekaterih primerih za snovi, ki so proizvedene ali uvožene v količini 10 ton ali več, npr. kadar za testirano snov ne velja področje uporabe testnih metod ali kadar na podlagi celovitega sklopa testov in vitro ni mogoče dobiti prepričljivih rezultatov.

(7)

Zato bi bilo treba točki 8.1 in 8.2 Priloge VIII spremeniti tako, da bi vsebovali zahtevo po standardnih informacijah za študije in vitro ter hkrati določali pogoje, pod katerimi se še vedno zahteva študija in vivo za draženje kože/jedkost za kožo in hude poškodbe oči/draženje oči. Kljub temu se ustrezne informacije iz obstoječih študij in vivo za draženje kože ali draženje oči še vedno lahko uporabljajo za izpolnjevanje zahtev po informacijah pri kateri koli tonaži.

(8)

Poleg tega bi bilo treba zahteve po standardnih informacijah in pravila za prilagoditev iz točk 8.1 in 8.2 Priloge VII ter pravila za prilagoditev iz točk 8.1 in 8.2 Priloge VIII pregledati, da se s pravili iz prilog VI in XI in iz uvodnih delov prilog VII in VIII odpravijo odvečni elementi v zvezi s pregledom razpoložljivih podatkov in opustitve študij toksikoloških končnih točk, če je iz razpoložljivih informacij razvidno, da snov izpolnjuje merila za razvrstitev za zadevno toksikološko končno točko, ali da se pojasni želena razlaga v zvezi z opustitvijo študije za snovi, ki so vnetljive pod določenimi pogoji. Pri sklicevanju na razvrstitev snovi bi bilo treba pravila za prilagoditev posodobiti, da bi odražala terminologijo iz Uredbe (ES) št. 1272/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (4).

(9)

Kar se tiče akutne strupenosti, se poleg testa pri izpostavljenosti z zaužitjem (točka 8.5.1 Priloge VII) v točki 8.5 Priloge VIII k Uredbi (ES) št. 1907/2006 zahteva, da se standardne informacije za snovi razen plinov zagotovijo za vsaj še en način izpostavljenosti (vdihavanje ali dermalno), odvisno od verjetnega načina izpostavljenosti ljudi. Nedavne znanstvene analize razpoložljivih podatkov iz študij akutne strupenosti in vivo so pokazale, da se lahko za snovi, ki niso toksične pri izpostavljenosti z zaužitjem, z veliko gotovostjo pričakuje, da bodo netoksične tudi pri stiku s kožo. Zato testiranje teh snovi prek stika s kožo ne daje bistvenih informacij za oceno njihove varnosti. Točko 8.5 Priloge VIII k Uredbi (ES) št. 1907/2006 bi bilo zato treba spremeniti, da bi določala možnost opustitve kožnega testa za takšne snovi.

(10)

ECHA bi morala v sodelovanju z državami članicami in deležniki še naprej razvijati operativne smernice za uporabo testnih metod in možnosti za opustitev zahtev po standardnih informacijah iz te uredbe za namene Uredbe (ES) št. 1907/2006. Pri tem bi morala ECHA v celoti upoštevati delo, opravljeno v OECD ter vseh drugih zadevnih znanstvenih in strokovnih skupinah.

(11)

Uredbo (ES) št. 1907/2006 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(12)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem odbora, ustanovljenega v skladu s členom 133 Uredbe (ES) št. 1907/2006 –

1.6.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

L 144/32

(1)

Triasulfuron je bil z Direktivo Komisije 2000/66/ES (2) vključen v Prilogo I k Direktivi Sveta 91/414/EGS (3) kot aktivna snov.

(2)

Aktivne snovi, vključene v Prilogo I k Direktivi 91/414/EGS, se štejejo za odobrene v skladu z Uredbo (ES) št. 1107/2009 in so navedene v delu A Priloge k Izvedbeni uredbi Komisije (EU) št. 540/2011 (4).

(3)

Odobritev aktivne snovi triasulfuron, kot je določena v delu A Priloge k Izvedbeni uredbi (EU) št. 540/2011, preneha veljati 30. junija 2016.

(4)

Zahtevek za obnovitev vključitve triasulfurona v Prilogo I k Direktivi 91/414/EGS je bil predložen v skladu s členom 4 Uredbe Komisije (EU) št. 1141/2010 (5) v roku, določenem v navedenem členu.

(5)

Vložnik je v skladu s členom 9 Uredbe (EU) št. 1141/2010 predložil dopolnilno dokumentacijo. Država članica poročevalka je zahtevek ocenila kot popoln.

(6)

Država članica poročevalka je pripravila poročilo o oceni obnovitve v posvetovanju z državo članico soporočevalko ter ga 14. oktobra 2013 predložila Evropski agenciji za varnost hrane (v nadaljnjem besedilu: Agencija) in Komisiji.

(7)

Agencija je poročilo o oceni obnovitve poslala vložniku in državam članicam, da bi predložili pripombe, ter prejete pripombe posredovala Komisiji. Agencija je tudi javnosti zagotovila dostop do povzetka dopolnilne dokumentacije.

(8)

Agencija je 8. januarja 2015 Komisiji predložila svoj sklep (6) o tem, ali se za triasulfuron lahko pričakuje, da bo izpolnjeval merila za odobritev iz člena 4 Uredbe (ES) št. 1107/2009. Agencija je ugotovila, da zaradi nepopolne ocene genotoksičnosti triasulfurona in njegove proizvodne nečistote CGA 150829 ni bilo mogoče določiti zdravstvenih toksikoloških referenčnih vrednosti. Posledično ni bilo mogoče izvesti ocene tveganja za potrošnike, izvajalce, delavce in druge navzoče osebe. Poleg tega je Agencija ugotovila, da obstaja velika možnost, da bo v specifičnih geoklimatskih razmerah izpostavljenost podzemnih vod triasulfuronu ali njegovemu talnemu metabolitu CGA 150829 pri ocenjenih reprezentativnih uporabah presegla parametrično mejno vrednost za pitno vodo 0,1 μg/l. Ugotovljeno je bilo tudi visoko tveganje za rastline.

(9)

Komisija je vložnika pozvala, da predloži pripombe k sklepu Agencije in v skladu s členom 17(1) Uredbe (EU) št. 1141/2010 tudi pripombe k osnutku poročila o pregledu. Vložnik je predložil pripombe, ki so bile natančno pregledane.

(10)

Kljub argumentom, ki jih je predložil vložnik, pomislekov iz uvodne izjave 8 ni bilo mogoče odpraviti.

(11)

Zato ni bilo dokazano, da je mogoče glede na eno ali več reprezentativnih rab vsaj enega fitofarmacevtskega sredstva, ki vsebuje triasulfuron, pričakovati, da so izpolnjena merila za odobritev iz člena 4 Uredbe (ES) št. 1107/2009. Odobritev aktivne snovi triasulfuron se zato ne bi smela obnoviti.

(12)

Državam članicam bi bilo treba zagotoviti čas za preklic registracij fitofarmacevtskih sredstev, ki vsebujejo triasulfuron.

(13)

Za fitofarmacevtska sredstva, ki vsebujejo triasulfuron in za katera države članice odobrijo prehodno obdobje v skladu s členom 46 Uredbe (ES) št. 1107/2009, bi navedeno obdobje moralo poteči najpozneje 30. septembra 2017.

(14)

Ta uredba ne vpliva na predložitev ponovnega zahtevka za triasulfuron v skladu s členom 7 Uredbe (ES) št. 1107/2009.

(15)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za rastline, živali, hrano in krmo –

1.6.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

L 144/35

(1)

Evropska komisija („Komisija“) je prejela zahtevek v skladu s členom 13(3) in členom 14(5) osnovne uredbe, da razišče morebitno izogibanje protidampinškim ukrepom, uvedenim za nekatere aluminijaste folije s poreklom iz Ljudske republike Kitajske („LRK“), z uvozom nekoliko spremenjenih nekaterih aluminijastih folij iz LRK ter da uvede registracijo takega uvoza.

(2)

Zahtevek je bil vložen 18. aprila 2015. Vložnik je zahteval anonimnost in to ustrezno utemeljil v zahtevku. Komisija meni, da obstajajo zadostni razlogi za odobritev zaupnosti identitete vložnika.

(3)

Zadevni izdelek, ki ga zadeva morebitno izogibanje, je aluminijasta folija debeline najmanj 0,008 mm in največ 0,018 mm, brez podlage, samo valjana, vendar dalje ne obdelana, v zvitkih, širokih do vključno 650 mm in z maso več kot 10 kg, s poreklom iz LRK, ki se trenutno uvršča pod oznako KN ex 7607 11 19 (oznaka TARIC 7607111910) („zadevni izdelek“). Za ta izdelek se uporabljajo trenutno veljavni ukrepi.

(4)

Izdelek v preiskavi glede morebitnega izogibanja ima enake bistvene lastnosti kot zadevni izdelek, opredeljen v prejšnji uvodni izjavi. Vendar so izdelki lahko žarjeni ali ne ter so ob uvozu predloženi tudi kot:

(5)

Prvi trije zgoraj opisani izdelki se trenutno uvrščajo pod isto oznako KN kot zadevni izdelek, vendar pod različnimi oznakami TARIC (7607111930, 7607111940 in 7607111950).

(6)

Zadnji zgoraj opisani izdelek se uvršča pod drugo oznako KN kot zadevni izdelek (tj. oznako KN ex 7607 11 90 ter oznaki TARIC 7607119045 in 7607119080).

(7)

Vsi zgoraj opisani izdelki so prav tako s poreklom iz LRK („izdelki v preiskavi“).

(8)

Trenutno veljavni ukrepi, katerim se domnevno izogiba, so protidampinški ukrepi, uvedeni z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2015/2384 (2) („obstoječi ukrepi“).

(9)

Zahtevek vsebuje zadostne dokaze prima facie, da so protidampinški ukrepi, uvedeni za zadevni izdelek, predmet izogibanja s praksami, postopki ali delom, za katere ni zadostnega pojasnila ali gospodarske utemeljitve, razen uvedbe protidampinške dajatve.

(10)

Predloženi dokazi prima facie so naslednji:

(11)

Na podlagi kitajske izvozne statistike in statističnih podatkov Eurostata o uvozu je vložnik določil gibanje uvoza vsakega nekoliko spremenjenega izdelka v preiskavi za obdobje, ki se je začelo leta 2008 in končalo leta 2015. S primerjavo gibanja uvoza zadevnega izdelka z gibanjem uvoza nekoliko spremenjenih izdelkov v preiskavi je vložnik dokazal močno rast uvoza nekoliko spremenjenega izdelka v preiskavi ter istočasno zmanjšanje uvoza zadevnega izdelka. Zlasti je vložnik pokazal, da je bil obseg uvoza nekoliko spremenjenih izdelkov v preiskavi podoben obsegu uvoza zadevnega izdelka pred sprejetjem prvotnih protidampinških ukrepov z Uredbo Sveta (ES) št. 925/2009 (3). Tako je vložnik dokazal spremembo vzorca trgovanja.

(12)

Poleg tega je vložnik za vsako prakso izogibanja predložil podrobne dokaze o razširjenem obstoju takih praks in da zanje ni vzroka ali gospodarske utemeljitve, razen uvedbe dajatve za tako prakso.

(13)

Na podlagi razpoložljivih informacij je vložnik dokazal, da so se izvozne cene nekoliko spremenjenih izdelkov v preiskavi s poreklom iz LRK v okviru vsake prakse izogibanja močno nelojalno znižale in prodajale pod cenami industrije Unije. Zato je uvoz nekoliko spremenjenega zadevnega izdelka v preiskavi s poreklom iz LRK slabil popravljalne učinke protidampinških ukrepov v smislu cen in količin.

(14)

Nazadnje, vložnik je na podlagi informacij, ki so mu v zadostni meri na voljo, določil izračune stopnje dampinga, ki dokazujejo, da nekoliko spremenjeni izdelki v preiskavi v okviru vsake prakse izogibanja vstopijo na trg Unije po dampinških cenah.

(15)

Glede na navedeno je Komisija ugotovila, da obstajajo zadostni dokazi, ki upravičujejo začetek preiskave v skladu s členom 13(3) osnovne uredbe ter uvedbo registracije uvoza izdelkov v preiskavi v skladu s členom 14(5) osnovne uredbe.

(16)

Komisija bo za pridobitev informacij, ki so po njenem mnenju potrebne za preiskavo, poslala vprašalnike znanim izvoznikom/proizvajalcem in znanim združenjem izvoznikov/proizvajalcev v LRK, znanim uvoznikom in znanim združenjem uvoznikov v Uniji ter organom LRK. Informacije se lahko po potrebi zahtevajo tudi od industrije Unije.

(17)

Vse zainteresirane strani so pozvane, da najpozneje v roku iz člena 3 te uredbe vzpostavijo stik s Komisijo in zahtevajo vprašalnik v roku iz člena 3(1) te uredbe; rok iz člena 3(2) te uredbe namreč velja za vse zainteresirane strani.

(18)

Organi LRK bodo o začetku preiskave uradno obveščeni.

(19)

Vse zainteresirane strani so pozvane, da pisno izrazijo svoja stališča in predložijo dokaze. Poleg tega lahko Komisija zasliši zainteresirane strani, če te vložijo pisni zahtevek, v katerem navedejo posebne razloge, zaradi katerih bi morale biti zaslišane.

(20)

V skladu s členom 13(4) osnovne uredbe se lahko uvoz izdelkov v preiskavi izvzame iz registracije ali ukrepov, če ta uvoz ne pomeni izogibanja.

(21)

Ker do morebitnega izogibanja lahko prihaja zunaj Unije, se v skladu s členom 13(4) osnovne uredbe lahko odobri izvzetje proizvajalcem izdelkov v preiskavi v LRK, ki lahko dokažejo, da niso povezani (4) z nobenim proizvajalcem, za katerega veljajo ukrepi (5), in za katere se ugotovi, da niso vpleteni v izogibanje, kakor je opredeljeno v členu 13(1) in členu 13(2) osnovne uredbe. Proizvajalci, ki želijo biti izvzeti, morajo predložiti zahtevek z ustreznimi dokazi v roku iz člena 3(3) te uredbe.

(22)

V skladu s členom 14(5) osnovne uredbe se za uvoz izdelkov v preiskavi uvede registracija, da se od datuma uvedbe registracije takega uvoza lahko v ustreznem znesku obračunajo protidampinške dajatve, če se s preiskavo ugotovi izogibanje.

(23)

Zaradi dobrega upravljanja bi bilo treba določiti roke, znotraj katerih:

(24)

Opozoriti je treba, da je uveljavljanje večine procesnih pravic, določenih v osnovni uredbi, odvisno od tega, ali se zainteresirana stran javi v roku iz člena 3 te uredbe.

(25)

Če katera koli zainteresirana stran zavrne dostop do potrebnih informacij, jih ne predloži v predpisanih rokih ali znatno ovira preiskavo, se lahko v skladu s členom 18 osnovne uredbe na podlagi razpoložljivih dejstev sprejmejo pozitivne ali negativne ugotovitve.

(26)

Če se ugotovi, da je katera koli zainteresirana stran predložila napačne ali zavajajoče informacije, se te ne bodo upoštevale, uporabijo pa se lahko razpoložljiva dejstva.

(27)

Če zainteresirana stran ne sodeluje ali pa sodeluje le delno in zato ugotovitve temeljijo na razpoložljivih dejstvih v skladu s členom 18 osnovne uredbe, je lahko izid za to stran manj ugoden, kot bi bil, če bi sodelovala.

(28)

Če se odgovor ne predloži v računalniški obliki, se to ne šteje za nesodelovanje, če zainteresirana stran dokaže, da bi ji predložitev odgovora v zahtevani obliki povzročila nerazumno dodatno obremenitev ali nerazumne dodatne stroške. Zainteresirana stran mora o tem takoj obvestiti Komisijo.

(29)

Preiskava se v skladu s členom 13(3) osnovne uredbe zaključi v devetih mesecih od datuma začetka veljavnosti te uredbe.

(30)

Vsi osebni podatki, zbrani v tej preiskavi, bodo obravnavani v skladu z Uredbo (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (6).

(31)

Zainteresirane strani lahko zahtevajo posredovanje pooblaščenca za zaslišanje v trgovinskih postopkih. Pooblaščenec za zaslišanje je posrednik med zainteresiranimi stranmi in preiskovalnimi službami Komisije. Pooblaščenec za zaslišanje obravnava zahtevke za dostop do dokumentacije, nestrinjanja z zaupnostjo podatkov, zahtevke za podaljšanje rokov in zahtevke tretjih oseb za zaslišanje. Pooblaščenec za zaslišanje lahko s posamezno zainteresirano stranjo organizira zaslišanje in nastopi kot posrednik, da se v celoti upoštevajo njene pravice do obrambe.

(32)

Zahtevek za zaslišanje pri pooblaščencu za zaslišanje je treba vložiti pisno in navesti razloge zanj. Pooblaščenec za zaslišanje ravno tako omogoči vpletenim stranem, da med zaslišanjem predstavijo različna stališča in nasprotne argumente.

(33)

Dodatne informacije in kontaktni podatki so zainteresiranim stranem na voljo na spletnih straneh pooblaščenca za zaslišanje na spletišču Generalnega direktorata za trgovino: http://ec.europa.eu/trade/trade-policy-and-you/contacts/hearing-officer/ –

—

aluminijaste folije debeline najmanj 0,007 mm in manj kot 0,008 mm, brez podlage, samo valjane, vendar dalje ne obdelane, v zvitkih, z maso nad 10 kg, ne glede na širino, žarjene ali ne, ali

—

aluminijaste folije debeline najmanj 0,008 mm in največ 0,018 mm, brez podlage, samo valjane, vendar dalje ne obdelane, v zvitkih, z maso nad 10 kg in s širino več kot 650 mm, žarjene ali ne, ali

—

aluminijaste folije debeline več kot 0,018 mm in manj kot 0,021 mm, brez podlage, samo valjane, vendar dalje ne obdelane, v zvitkih, z maso nad 10 kg, ne glede na širino, žarjene ali ne, ali

—

aluminijaste folije debeline najmanj 0,021 mm in največ 0,045 mm, brez podlage, samo valjane, vendar dalje ne obdelane, v zvitkih, z maso nad 10 kg, ne glede na širino, žarjene ali ne, kadar je v najmanj dveh plasteh,

European Commission

Directorate-General for Trade

Directorate H

Office: CHAR 04/039

1040 Bruxelles/Brussel

BELGIQUE/BELGIË

E-naslov: TRADE-AC-ALU-FOIL@ec.europa.eu

1.6.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

L 144/42

(1)

Izvedbena uredba (EU) št. 543/2011 na podlagi izida večstranskih trgovinskih pogajanj urugvajskega kroga določa merila, po katerih Komisija določi standardne vrednosti za uvoz iz tretjih držav za proizvode in obdobja iz dela A Priloge XVI k tej uredbi.

(2)

Standardna uvozna vrednost se izračuna vsak delovni dan v skladu s členom 136(1) Izvedbene uredbe (EU) št. 543/2011 ob upoštevanju spremenljivih dnevnih podatkov. Zato bi morala ta uredba začeti veljati na dan objave v Uradnem listu Evropske unije –

1.6.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

L 144/44

(1)

Podrobni podatki o kreditih in kreditnem tveganju (v nadaljnjem besedilu: podatki o kreditih) obsegajo podrobne in individualne informacije o instrumentih, ki povzročajo kreditno tveganje za institucije, ki sprejemajo vloge, finančne družbe razen institucij, ki sprejemajo vloge, ali nosilce upravljanja sredstev, ki se ukvarjajo s posojanjem v velikem obsegu. Take podrobne informacije so potrebne za opravljanje nalog Eurosistema, Evropskega sistema centralnih bank (ESCB) in Evropskega odbora za sistemska tveganja, vključno z analizo denarne politike in operacijami denarne politike, upravljanjem tveganj, nadziranjem finančne stabilnosti ter makrobonitetno politiko in raziskavami. Ti podatki bodo lahko koristni tudi za namene bančnega nadzora v okviru enotnega mehanizma nadzora (EMN).

(2)

Člen 5.1 Statuta Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke (v nadaljnjem besedilu: Statut ESCB) določa, da Evropska centralna banka (ECB) ob pomoči nacionalnih centralnih bank (NCB) v ESCB za izpolnjevanje nalog ESCB zbira potrebne statistične podatke od pristojnih nacionalnih organov ali neposredno od gospodarskih subjektov. Člen 3 Uredbe (ES) št. 2533/98 zahteva, da ECB določi dejansko poročevalsko populacijo v mejah referenčne poročevalske populacije, in ji daje pravico, da določene razrede poročevalskih enot v celoti ali delno oprosti zahtev za statistično poročanje.

(3)

Podatki o kreditih bodo bistveno prispevali k izboljšanju sedanjih statistik ESCB in razvoju novih, saj zagotavljajo pomembne razčlenitve in podrobnosti, ki niso na razpolago iz virov, ki se sedaj uporabljajo, kot so informacije o strukturi in vzorcih tveganj kreditov, ki jih odobrava finančni sektor. Podatki o kreditih bodo na primer pomembno prispevali k zvišanju kakovosti statistik o: (a) posojilih glede na velikost družb; to je ključno za oceno in spremljanje kreditiranja malih in srednje velikih podjetij; (b) kreditnih linijah, razčlenjeno po sektorjih nasprotnih strank; (c) posojilih nefinančnim družbam, razčlenjeno po gospodarski dejavnosti; (d) posojilih, zavarovanih z nepremičninami, ter (e) čezmejnih posojilih in s tem povezanih dohodkih kot delu statistike plačilne bilance držav članic, katerih valuta je euro.

(4)

Razpoložljivost podatkov o kreditih bo povečala uporabnost informacij na mikro ravni, ki se sedaj zbirajo v okviru statistike izdaj in imetij vrednostnih papirjev, ter prispevala k spremljanju in spodbujanju finančne integracije in stabilnosti v Uniji. Končno, podatki o kreditih v zvezi s podružnicami, ki so rezidenti zunaj euroobmočja in katerih sedež je rezident poročevalske države članice, so pomembni za opravljanje nalog ESCB, zlasti za analizo denarne politike in naloge v zvezi s finančno stabilnostjo. Poleg tega so lahko ti podatki v pomoč pri nalogah makrobonitetnega nadzora, kot so analize finančne stabilnosti, ocene tveganj in obremenitveni testi. Člen 8(1)(d) in člen 8(4a) Uredbe (ES) št. 2533/98 zdaj izrecno omogočata uporabo statističnih podatkov, ki se zbirajo po členu 5 Statuta ESCB, za namene nadzora.

(5)

Celovit niz usklajenih analitičnih podatkov o kreditih bi moral zmanjšati breme poročanja s tem, da se poveča stabilnost zahtev za poročanje v času. To je pomembno, ker je lahko uvajanje sprememb v visoko avtomatizirane sisteme za obdelavo podatkov poročevalskih enot zelo drago. Usklajen niz podatkov o kreditih bo zagotovil tudi večjo podrobnost, s čimer se bo zmanjšala potreba po kakršnih koli dodatnih zahtevah za poročevalske enote.

(6)

Sklep ECB/2014/6 (3) določa postopek za razvoj dolgoročnega okvira za zbiranje podrobnih podatkov o kreditih, ki bo temeljil na usklajenih zahtevah ECB za statistično poročanje. Njegov cilj je, da se zagotovi vzpostavitev: (a) nacionalnih nizov podrobnih podatkov o kreditih, ki jih bodo upravljale vse NCB Eurosistema, v skladu s skupnimi minimalnimi standardi, in (b) skupne zbirke podrobnih analitičnih podatkov o kreditih (v nadaljnjem besedilu: AnaCredit), ki si jo bodo delile članice Eurosistema in bo zajemala vhodne podatke vseh držav članic, katerih valuta je euro.

(7)

Priporočilo ECB/2014/7 (4) spodbuja NCB držav članic, katerih valuta ni euro, ki pa se pripravljajo na pridružitev dolgoročnemu okviru, naj uporabijo določbe Sklepa ECB/2014/6. Zbirka podatkov AnaCredit bi morala biti na prostovoljni podlagi na voljo državam članicam zunaj euroobmočja, zlasti tistim, ki sodelujejo v EMN, da se razširi njen geografski obseg in obseg podatkov ter poveča usklajenost v Uniji.

(8)

Cilj pripravljalnih ukrepov po Sklepu ECB/2014/6 je bila „opredelitev glavne skupine usklajenih nizov podrobnih podatkov o kreditih, ki jih morajo NCB dolgoročno pošiljati ECB“, rezultat analize koristi in stroškov pa je pokazal zelo močne zahteve uporabnikov, ki poudarjajo, da ni potrebna zgolj „glavna skupina nizov podatkov“, temveč tudi celovit seznam atributov podatkov in mer podatkov, ki kažejo značilnosti instrumentov, ki ustvarjajo kreditno tveganje za poročevalsko populacijo. Poleg tega bi se morala s posledično večjo usklajenostjo izboljšati primerljivost podatkov med državami in med institucijami, s tem pa zagotoviti višja kakovost podatkov za analiziranje.

(9)

Cilj zbirke podatkov AnaCredit je, da v kombinaciji z drugimi statističnimi okviri, po katerih se zbirajo podrobne informacije, zagotovi analitičen pogled na kreditno tveganje poročevalskih enot, ne glede na finančni instrument, vrsto izpostavljenosti in računovodsko razvrstitev. V tem smislu je cilj zahtev, določenih v tej uredbi, zagotoviti, da poročevalske enote poročajo NCB skupen niz usklajenih informacij.

(10)

Zbirko podatkov AnaCredit bi bilo treba vzpostaviti v fazah, saj je mogoče sedanje zelo raznoliko zbiranje podatkov o kreditih v sodelujočih državah le postopno uskladiti. Ta postopen pristop upošteva tudi čas, ki ga poročevalske enote potrebujejo za izpolnitev različnih zahtev za podatke. Na splošno bi bilo treba obseg in vsebino podatkov, ki se bodo zbirali v različnih fazah, opredeliti čim prej, da se lahko vse poročevalske enote pripravijo na uporabo usklajenega niza pojmov in opredelitev. Tako bo Svet ECB odločitev o vsaki prihodnji fazi sprejel najmanj dve leti pred njeno izvedbo. Z namenom zmanjšanja stroškov in obsega dela poročevalskih enot bo v eni od prihodnjih faz proučena možnost zagotavljanja informacij o stanovanjskih posojilih na podlagi tehnik vzorčenja.

(11)

Eden od ključnih dolgoročnih ciljev zbirke podatkov AnaCredit je uskladiti zahteve za poročanje in prakse izvajanja, vendar je treba zaradi raznolikosti sedanjih praks zbiranja podatkov na nekaterih področjih ohraniti prosto presojo NCB, na primer v zvezi z odločitvami NCB o odstopanjih za majhne rezidenčne poročevalske enote. Ta področja proste presoje NCB bi bilo treba ob vsaki prihodnji fazi ponovno oceniti, da se ugotovi, ali je mogoče doseči večjo usklajenost med sodelujočimi državami.

(12)

Z vidika obsega bi morala prva faza poročanja v okviru zbirke podatkov AnaCredit vključevati kredite, ki jih odobrijo kreditne institucije pravnim subjektom. Institucije, ki sprejemajo vloge, razen kreditnih institucij, nosilci upravljanja sredstev in druge finančne družbe, ki se ukvarjajo s posojanjem, ter tuje podrejene družbe teh subjektov se lahko vključijo v dejansko poročevalsko populacijo v prihodnji fazi. Kar zadeva instrumente, se lahko obseg podrobnega poročanja razširi na izvedene finančne instrumente, druge terjatve, zunajbilančne postavke (kot so finančna poroštva) in kredite osebam, ki niso pravne osebe, tudi individualnim lastnikom. V prvi fazi ne bi smeli zbirati nobenih osebnih podatkov, kakor so opredeljeni v veljavnih pravilih o varstvu podatkov, tudi ne pri kreditih z več dolžniki, kjer so med dolžniki fizične osebe, ali kadar so fizične osebe povezane z instrumenti, ki se poročajo v zbirko podatkov AnaCredit. Če bi se obseg poročanja v prihodnjih fazah razširil na take osebne podatke, bi bilo treba zagotoviti varstvo pravic fizičnih oseb v zvezi z zbiranjem in obdelavo njihovih osebnih podatkov. Poleg tega lahko prihodnje faze vsebujejo zahteve za poročanje na konsolidirani podlagi. Pri vsaki razširitvi poročevalske populacije bi bilo treba upoštevati pravico NCB, da majhnim poročevalskim enotam odobrijo odstopanja, in odločitev o taki razširitvi bi bilo treba sprejeti najmanj dve leti pred uvedbo, da se poročevalskim enotam in NCB zagotovi dovolj časa za izvedbo.

(13)

V pripravah na prihodnje faze bi morali razširitev poročevalske populacije in uvedba dodatnih zahtev za poročanje temeljiti na analizi Odbora ESCB za statistiko, pri čemer je treba upoštevati potrebe uporabnikov, ocenjene stroške poročevalskih enot in NCB, gibanja na trgu ter izkušnje, pridobljene v pripravah na prvo fazo.

(14)

Pri opredelitvi zahtev za poročanje podatkov o kreditih je treba upoštevati načelo sorazmernosti, da se zlasti majhnim poročevalskim enotam, ki imajo manjšo skupno kreditno izpostavljenost, ne naloži neupravičeno breme poročanja. Iz istega razloga bi morale NCB imeti pravico, da odobrijo odstopanja majhnim poročevalskim enotam.

(15)

NCB bi bilo treba za zagotovitev učinkovitega poročanja in ustrezne interoperabilnosti z drugimi sedanjimi ali novimi okviri za poročanje omogočiti, da zbirajo informacije, ki jih je treba poslati ECB, v širšem nacionalnem okviru za poročanje in razširijo poročanje podatkov o kreditih prek obsega, ki je določen v tej uredbi, za svoje zakonite namene v skladu z zadevnim nacionalnim pravom.

(16)

NCB bi bilo treba omogočiti, da za prispevanje v zbirko podatkov AnaCredit uporabijo svoje zbirke podatkov, podatke, ki jih prejmejo od poročevalskih enot, in katere koli druge vire, vključno z ustreznimi zbirkami referenčnih podatkov. NCB bi morale imeti možnost proste presoje pri odločanju o tem, ali sklenejo sporazume o sodelovanju z nacionalnimi statističnimi uradi, pristojnimi nacionalnimi organi za nadzor poročevalskih enot ali katerimi koli drugimi nacionalnimi organi, dokler zagotovljeni podatki izpolnjujejo standarde kakovosti, določene v tej uredbi. Ker sedaj veljajo različne nacionalne ureditve, in da se zmanjša breme poročanja po tej uredbi, se spodbuja uspešno in učinkovito sodelovanje z nacionalnimi statističnimi uradi, pristojnimi nacionalnimi organi in drugimi nacionalnimi organi.

(17)

Okvir za zbiranje podatkov o kreditih bi bilo treba oblikovati s ciljem, da se zagotovi interoperabilnost s centralnimi registri kreditov in drugimi ustreznimi nizi podatkov o kreditih, ki jih vzpostavijo subjekti javnega sektorja, vključno z zbirkami podatkov o statistiki vrednostnih papirjev ter registrom institucij in povezanih družb ESCB.

(18)

NCB bi bilo treba omogočiti, da uporabijo večnamenski skupni niz analitičnih podrobnih podatkov o kreditih za vzpostavitev povratnih tokov informacij do poročevalskih enot ali za obogatitev sedanjih povratnih tokov informacij in drugih informacijskih storitev od centralnih registrov kreditov do poročevalskih enot. Ti povratni tokovi informacij bodo povečali prispevek ESCB k stabilnosti finančnega sistema skladno z njegovim zakonitim mandatom v skladu s členom 127(5) Pogodbe o delovanju Evropske unije. Povratni tokovi informacij bodo poročevalskim enotam zagotovili širšo podlago za ocenjevanje kreditne sposobnosti, zlasti v zvezi s čezmejnimi dolžniki, ter omogočili uskladitev opredelitev in atributov podatkov v njihovih praksah posojanja. Izboljšali bodo upravljanje kreditnega tveganja pri kreditnih institucijah in drugih posojilodajalcih. Zlasti bodo kreditnim institucijam v pomoč pri izogibanju čezmernemu zanašanju na zunanje bonitetne ocene pri ocenjevanju kreditne sposobnosti. Pri povratnem toku informacij bi bilo treba slediti dobri praksi in zagotoviti minimalne standarde kakovosti podatkov. Podniz analitičnih podatkov o kreditih, ki se lahko izmenjuje med NCB za potrebe povratnih tokov informacij, bi bilo treba opredeliti ob upoštevanju stopnje zaupnosti, ki je značilna za zadevne atribute podatkov, in ustreznih zahtev za varstvo zaupnosti ter časa, ki je potreben za izvedbo. Dodatne podrobnosti glede obsega in izvajanja povratnih tokov informacij se lahko določijo v ločenem pravnem aktu in NCB lahko na podlagi veljavnih pravnih okvirov sklenejo memorandume o soglasju glede sodelovanja pri povratnih tokovih informacij. Medtem ko nekatere NCB, ki upravljajo centralne registre kreditov, med seboj že izmenjujejo podrobne podatke o čezmejnih kreditih in kreditnem tveganju na dvostranski podlagi (5), druge morda iz pravnih razlogov potrebujejo nekaj časa za uvedbo čezmejne izmenjave informacij, da bi te podatke posredovale finančnim institucijam, ki jim poročajo. Pri zasnovi in izvedbi povratnih tokov informacij bi bilo treba upoštevati nacionalne zakonske določbe o ravnanju z zaupnimi statističnimi informacijami.

(19)

Za namene te uredbe bi bilo treba uporabljati standarde za varstvo in uporabo zaupnih statističnih informacij, kakor so določeni v členih 8 do 8c Uredbe (ES) št. 2533/98.

(20)

Člen 7(1) Uredbe (ES) št. 2533/98 določa, da je ECB pooblaščena za naložitev sankcij poročevalskim enotam, ki ne izpolnjujejo zahtev za statistično poročanje, ki jih opredeljujejo ali nalagajo uredbe ali sklepi ECB. To pooblastilo za naložitev sankcij je neodvisno od pravice NCB, da sankcionirajo poročevalske enote, ki ne izpolnjujejo obveznosti statističnega poročanja ali drugih obveznosti poročanja, ki veljajo zanje po ustreznem nacionalnem pravnem okviru.

(21)

Vzpostaviti je treba postopek za učinkovito izvedbo tehničnih sprememb prilog k tej uredbi, pod pogojem, da te spremembe ne spremenijo osnovnega konceptualnega okvira niti ne vplivajo na breme poročanja poročevalskih enot v državah članicah. Ta postopek mora omogočati, da se upoštevajo stališča Odbora ESCB za statistiko.

(22)

Člen 5 Statuta ESCB skupaj s členom 4(3) Pogodbe o Evropski uniji pomeni obveznost, da se na nacionalni ravni pripravijo in izvajajo vsi ukrepi, ki jih države članice, katerih valuta ni euro, štejejo za ustrezne: (a) za izvedbo zbiranja statističnih informacij, potrebnih za izpolnitev zahtev ECB za statistično poročanje, in (b) za pravočasno pripravo na področju statistike, da lahko te države članice postanejo države članice, katerih valuta je euro.

(23)

Ta uredba bi se morala uporabljati brez poseganja v zbiranje podatkov o kreditih v skladu s pravnim okvirom EMN –

(1)

„poročevalska država članica“ pomeni državo članico, katere valuta je euro; države članice, katerih valuta ni euro, se lahko odločijo, da postanejo poročevalske države članice, in sicer tako, da vključijo določbe te uredbe v svoje nacionalno pravo ali drugače naložijo ustrezne zahteve za poročanje v skladu s svojim nacionalnim pravom; to lahko vključuje zlasti države članice, ki sodelujejo v EMN prek tesnega sodelovanja v skladu s členom 7 Uredbe Sveta (EU) št. 1024/2013 (6);

(2)

„rezident“ in „rezidenčen“ imata enak pomen, kakor je opredeljen v členu 1(4) Uredbe (ES) št. 2533/98;

(3)

„institucionalna enota“ ima enak pomen, kakor je opredeljen v odstavkih 2.12 in 2.13 Priloge A k Uredbi (EU) št. 549/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (7);

(4)

„tuja podružnica“ pomeni institucionalno enoto, ki je pravno odvisen del pravnega subjekta in je rezident države, ki ni država, v kateri je ustanovljen pravni subjekt, v skladu s pojmom „ene podružnice“ iz člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2533/98;

(5)

„pravni subjekt“ pomeni kateri koli subjekt, ki lahko po nacionalnem pravu, ki velja zanj, pridobiva pravne pravice in obveznosti;

(6)

„identifikacijska oznaka pravnega subjekta“ (legal entity identifier – LEI) pomeni alfanumerično referenčno oznako v skladu s standardom ISO 17442 (8), ki se dodeli pravnemu subjektu;

(7)

„nacionalna identifikacijska oznaka“ pomeni identifikacijsko oznako, ki se splošno uporablja in omogoča nedvoumno identifikacijo nasprotne stranke v državi, katere rezident je;

(8)

„poročevalska enota“ pomeni pravni subjekt ali tujo podružnico, ki je rezident poročevalske države članice in za katerega veljajo zahteve ECB za poročanje po tej uredbi;

(9)

„opazovana enota“ pomeni institucionalno enoto, o katere dejavnosti v vlogi upnika ali izvajalca servisiranja poroča poročevalska enota. Opazovana enota je:

(10)

„nasprotna stranka“ pomeni institucionalno enoto, ki je stranka v instrumentu ali je povezana s stranko v instrumentu;

(11)

„upnik“ pomeni nasprotno stranko, ki nosi kreditno tveganje instrumenta, razen ponudnika zavarovanja;

(12)

„dolžnik“ pomeni nasprotno stranko, ki ima nepogojno obveznost izvajanja odplačil, ki izhajajo iz instrumenta;

(13)

„ponudnik zavarovanja“ pomeni nasprotno stranko, ki zagotovi zavarovanje za primer pogodbeno dogovorjenega negativnega kreditnega dogodka in nosi kreditno tveganje tega negativnega kreditnega dogodka;

(14)

„izvajalec servisiranja“ pomeni nasprotno stranko, ki je odgovorna za administrativno in finančno upravljanje instrumenta;

(15)

„nacionalna centralna banka“ ali „NCB“ pomeni nacionalno centralno banko države članice Evropske unije;

(16)

„zadevna NCB“ pomeni NCB poročevalske države članice, katere rezident je poročevalska enota;

(17)

„centralni register kreditov“ pomeni register kreditov, ki ga upravlja NCB ter prejema poročila od posojilodajalcev v finančnem sektorju in jih podpira z zagotavljanjem informacij o kreditih in kreditnem tveganju;

(18)

„kreditna institucija“ ima enak pomen, kakor je opredeljen v členu 4(1)(1) Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (9);

(19)

„institucija“ ima enak pomen, kakor je opredeljen v členu 4(1)(3) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(20)

„sredstvo“ ima enak pomen, kakor je opredeljen v odstavku 7.15 Priloge A k Uredbi (EU) št. 549/2013;

(21)

„kreditno tveganje“ pomeni tveganje, da nasprotna stranka ne bo opravila katerega od plačil, ki jih je zavezana opraviti s pogodbo;

(22)

„pogodba“ pomeni pravno zavezujoč sporazum med dvema strankama ali več strankami, na podlagi katerega se ustvari instrument ali več instrumentov;

(23)

„instrument“ pomeni katero koli postavko, določeno v atributu podatkov „vrsta instrumenta“, kakor je opredeljen v Prilogi IV;

(24)

„zavarovanje“ pomeni zaščito ali kritje za primer negativnega kreditnega dogodka v obliki katere koli postavke, ki je navedena v atributu podatkov „vrsta zavarovanja“, kakor je opredeljen v Prilogi IV;

(25)

„znesek prevzetih obveznosti“ pomeni vsoto atributov podatkov „neporavnani nominalni znesek“ in „zunajbilančni znesek“, kakor sta opredeljena v Prilogi IV;

(26)

„na posamični podlagi“ pomeni, da se nanaša na eno samo institucionalno enoto, kar vključuje institucionalne enote, ki so del pravnega subjekta.

(a)

kadar za instrument na kateri koli referenčni datum poročanja v referenčnem obdobju velja, da:

(b)

kadar je najmanj en dolžnik pravni subjekt ali del pravnega subjekta, kakor je opredeljen v členu 1(5).

(a)

zadevna NCB pravnega subjekta odloči, da od pravnega subjekta ne bo zbirala nobenih atributov podatkov, navedenih v predlogi 1 v Prilogi I, ali da bo od njega zbirala samo del teh atributov podatkov, če te instrumente ima ali servisira tuja podružnica;

(b)

zadevna NCB tuje podružnice odloči, da od tuje podružnice ne bo zbirala nobenih atributov podatkov, navedenih v predlogi 2 v Prilogi I, ali da bo od nje zbirala samo del teh atributov podatkov.

(a)

oznake LEI, kadar je bila ta identifikacijska oznaka dodeljena, ali

(b)

če oznaka LEI ni bila dodeljena, nacionalne identifikacijske oznake, kakor je podrobneje opredeljeno v Prilogi IV.

(a)

bi tak dostop posegal v upravičene interese glede zaupnosti, ki jih ima poročevalska enota, na primer v zvezi z notranjimi ocenami kreditnega tveganja, ali jih imajo tretje osebe, zlasti pravni subjekti, o katerih se poročajo podatki o kreditih, ali

(b)

se podatki niso uporabili za vzpostavitev ali izboljšanje povratnega toka informacij v skladu s členom 11 in se od NCB odobritev dostopa do teh podatkov ne zahteva po drugih predpisih Unije ali nacionalnih predpisih.

(a)

za mesečno pošiljanje na zadnji dan vsakega meseca;

(b)

za četrtletno pošiljanje na zadnji dan marca, junija, septembra in decembra.

(a)

poročevalske enote, ki se jim odobri odstopanje v skladu z odstavkom 1;

(a)

poročevalske enote, ki lahko podatke poročajo manj pogosto v skladu z odstavkom 2;

(c)

poročevalske enote, ki ne izpolnjujejo več pogojev za odstopanje ali manj pogosto poročanje v skladu z odstavkom 1 ali 2.