26.5.2016

Uradni list Evropske unije

L 138/1

UREDBA (EU) 2016/796 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

z dne 11. maja 2016

o Agenciji Evropske unije za železnice in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 881/2004

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 91(1) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (1),

ob upoštevanju mnenja Odbora regij (2),

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom (3),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Postopno vzpostavljanje enotnega evropskega železniškega območja zahteva ukrepanje Unije na področju predpisov za železnice glede tehničnih varnostnih in interoperabilnostnih vidikov, pri čemer so oboji neločljivo povezani in zahtevajo večjo stopnjo harmonizacije na ravni Unije. Zadevna zakonodaja o železnicah je bila sprejeta v zadnjih dveh desetletjih, predvsem trije železniški paketi, od katerih sta v tem smislu najpomembnejši Direktiva 2004/49/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4) in Direktiva 2008/57/ES Evropskega parlamenta in Sveta (5).

(2)

Hkratno zasledovanje ciljev glede varnosti in interoperabilnosti na železnici zahteva precej tehničnega dela pod vodstvom specializiranega organa. Zato je bilo treba leta 2004 kot del drugega železniškega paketa v okviru obstoječega institucionalnega okvira in ob upoštevanju ravnotežja pristojnosti v Uniji ustanoviti evropsko agencijo, ki se ukvarja z varnostjo in interoperabilnostjo na železnici.

(3)

Z Uredbo (ES) št. 881/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (6) je bila ustanovljena Evropska železniška agencija (v nadaljnjem besedilu: Agencija), da bi spodbujala vzpostavitev evropskega železniškega območja brez meja in pomagala pri oživljanju železniškega sektorja s krepitvijo njegovih bistvenih prednosti na področju varnosti. Četrti železniški paket vsebuje pomembne spremembe, namenjene izboljšanju delovanja enotnega evropskega železniškega območja, z amandmaji v obliki prenovitve Direktive 2004/49/ES in Direktive 2008/57/ES, ki sta neposredno povezani z nalogami Agencije. Navedeni direktivi omogočata zlasti izvajanje nalog, povezanih z izdajanjem dovoljenj za vozila in varnostnih spričeval na ravni Unije. To vključuje večjo vlogo Agencije. Zaradi znatnega števila sprememb, ki jih uvaja pri nalogah in notranji organizaciji Agencije, bi bilo treba Uredbo (ES) št. 881/2004 razveljaviti in jo nadomestiti z novim pravnim aktom.

(4)

Agencija bi morala prispevati k razvoju prave evropske železniške kulture ter zagotoviti pomembno orodje za dialog, posvetovanje in izmenjavo stališč med vsemi udeleženci v železniškem sektorju, ob ustreznem upoštevanju njihovih zadevnih nalog ter tehničnih značilnosti železniškega sektorja. Pri izvajanju svojih nalog ter zlasti pripravi priporočil in mnenj bi morala Agencija kar najbolj upoštevati zunanje strokovnjake za železnice, zlasti poklicne strokovnjake iz železniškega sektorja in iz ustreznih nacionalnih organov. Agencija bi morala tako ustanoviti pristojne in reprezentativne delovne skupine in druge skupine, ki bi jih sestavljali predvsem navedeni strokovnjaki.

(5)

Da bi zagotovila vpogled v ekonomske učinke na železniški sektor in njegov vpliv na družbo, omogočila drugim, zlasti Komisiji, upravnemu odboru Agencije (v nadaljnjem besedilu: upravni odbor) in izvršnemu direktorju Agencije (v nadaljnjem besedilu: izvršni direktor) sprejemanje odločitev, sprejetih na podlagi informacij, ter bolj učinkovito upravljanje prednostnih delovnih nalog in dodeljevanje virov znotraj Agencije, bi morala biti Agencija bolj vključena v ocenjevanje učinkov.

(6)

Agencija bi morala zagotavljati neodvisno in objektivno tehnično podporo, predvsem Komisiji. Direktiva (EU) 2016/797 Evropskega parlamenta in Sveta (7) določa pripravo in revizijo tehničnih specifikacij za interoperabilnost (TSI), medtem ko Direktiva (EU) 2016/798 Evropskega parlamenta in Sveta (8) določa pripravo in revizijo skupnih varnostnih metod (SVM), skupnih varnostnih ciljev (SVC) in skupnih varnostnih kazalnikov (SVK). Kontinuiteta dela in razvoj TSI, SVM, SVC in SVK zahtevata trajni tehnični okvir in specializiran organ s predanim osebjem, ki ima visoko raven strokovnega znanja. V ta namen bi morala biti Agencija odgovorna za zagotavljanje priporočil in mnenj Komisiji v zvezi s pripravo in revizijo TSI, SVM, SVC in SVK. Agencija bi morala na zahtevo nacionalnih varnostnih in regulatornih organov zagotoviti tudi neodvisno tehnično mnenje.

(7)

Da bi bilo izdajanje enotnih varnostnih spričeval prevoznikom v železniškem prometu učinkovitejše in nepristransko, je ključno, da se Agenciji dodeli osrednja vloga. Če je območje obratovanja omejeno na eno državo članico, bi moral zadevni prevoznik v železniškem prometu imeti možnost izbire, da vlogo za enotno varnostno spričevalo predloži Agenciji ali nacionalnemu varnostnemu organu. To bi moralo biti določeno v Direktivi (EU) 2016/798.

(8)

Trenutno Direktiva 2008/57/ES določa izdajo dovoljenja za začetek obratovanja železniških vozil v vsaki državi članici, razen v nekaterih posebnih primerih. Delovna skupina za dovoljenja za vozila, ki jo je leta 2011 ustanovila Komisija, je razpravljala o več primerih, ko so proizvajalce in prevoznike v železniškem prometu prizadeli predolgo trajanje in stroški postopka izdaje dovoljenj, ter predlagala številne izboljšave. Ker so nekatere težave posledica zapletenosti sedanjih postopkov izdajanja dovoljenj za vozila, bi bilo treba te postopke poenostaviti in po potrebi združiti v en sam postopek. Vsako železniško vozilo bi moralo prejeti samo eno dovoljenje. Kadar je območje uporabe omejeno na omrežje ali omrežja v eni sami državi članici, bi moral prosilec imeti možnost izbire, da vlogo za dovoljenje za vozilo Agenciji ali nacionalnemu varnostnemu organu predloži prek točke „vse na enem mestu“ iz te uredbe. To bi prineslo očitne koristi sektorju z zmanjšanjem stroškov in skrajšanjem postopka ter zmanjšalo tveganje morebitne diskriminacije, zlasti novih podjetij, ki želijo vstopiti na železniški trg. To bi moralo biti določeno v Direktivi (EU) 2016/797.

(9)

Bistveno je, da Direktiva (EU) 2016/797 in Direktiva (EU) 2016/798 ne bi smeli privesti do znižanja ravni varnosti v železniškem sistemu Unije. Zato bi morala Agencija prevzeti polno odgovornost za dovoljenja za vozila in enotna varnostna spričevala, ki jih izda, ter tako med drugim prevzeti vse s tem povezane pogodbene in nepogodbene obveznosti.

(10)

V zvezi z odgovornostjo osebja Agencije pri izvajanju nalog, ki so ji dodeljene, bi se moral uporabljati Protokol št. 7 o privilegijih in imunitetah Evropske unije. Uporaba navedenega protokola ne bi smela povzročati nepotrebnih zamud ali neupravičenih omejitev pri izvajanju nacionalnih sodnih postopkov. Upravni odbor bi moral v primeru sodnega postopka, v katerega je vpleteno osebje Agencije in v okviru katerega se mora član osebja zglasiti na nacionalnem sodišču, brez nepotrebnega odlašanja skleniti, da temu članu osebja odvzame imuniteto, če to ne bo ogrozilo interesov Unije. Takšna odločitev bi se morala ustrezno utemeljiti in bi se lahko predložila Sodišču Evropske unije v sodno presojo.

(11)

Agencija bi morala tesno sodelovati z nacionalnimi pravosodnimi organi, zlasti v primerih, ko je sodelovanje Agencije nujno, ker izvaja svoja pooblastila v zvezi z dovoljenji za vozila, enotnimi varnostnimi spričevali, ki jih izdaja, in odločitvami o odobritvi projektov v zvezi z opremo ob progi v okviru Evropskega sistema za upravljanje železniškega prometa (ERTMS). Kadar se od Agencije ali člana njenega osebja zahteva, da v okviru zadevnega nacionalnega postopka zagotovi informacije, bi morala Agencija zagotoviti, da je takšna zahteva za informacije ali po potrebi sodelovanje v postopku obravnavano ustrezno skrbno in v razumnem roku. Upravni odbor bi moral v ta namen uvesti ustrezne postopke za uporabo v takšnih primerih.

(12)

Zaradi nadaljnjega razvoja enotnega evropskega železniškega območja, zlasti v povezavi z zagotavljanjem ustreznih informacij uporabnikom železniškega prevoza blaga in potnikom, ter zaradi preprečevanja razdrobljenega razvoja telematskih aplikacij je treba okrepiti vlogo Agencije na področju tovrstnih aplikacij. Agencija bi kot pristojni organ na ravni Unije morala imeti pomembno vlogo pri zagotavljanju skladnosti razvoja in uporabe vseh telematskih aplikacij. V ta namen bi morala biti Agencija pooblaščena za opravljanje nalog sistemskega organa za telematske aplikacije, na podlagi tega pooblastila pa bi morala vzdrževati, spremljati in upravljati vse ustrezne zahteve v zvezi s podsistemi na ravni Unije.

(13)

Glede na pomen ERTMS za nemoten razvoj in varnost enotnega evropskega železniškega območja ter zaradi preprečevanja razdrobljenega razvoja ERTMS je treba okrepiti splošno usklajevanje na ravni Unije. Zato bi morala imeti Agencija kot organ Unije, ki ima na tem področju največ izkušenj, pri tem pomembnejšo vlogo, da bi zagotovila skladnost razvoja ERTMS, prispevala k zagotavljanju skladnosti opreme ERTMS z veljavnimi specifikacijami in zagotovila, da so evropski raziskovalni programi, povezani z ERTMS, usklajeni z razvojem tehničnih specifikacij ERTMS. Agencija bi morala zlasti zagotoviti, da dodatne nacionalne zahteve glede ERTMS ne bi ogrozile njegove interoperabilnosti. Vendar pa bi bilo treba nezdružljive nacionalne zahteve uporabljati le prostovoljno ali jih razveljaviti.

(14)

Da bi bili postopki za izdajo dovoljenj za začetek obratovanja podsistemov vodenja-upravljanja in signalizacije ob progi učinkovitejši in da se te postopke harmonizira na ravni Unije, je ključnega pomena, da Agencija pred kakršnim koli povabilom k oddaji ponudb, povezanim z opremo ob progi v okviru ERTMS, preveri, ali so predvidene tehnične rešitve v celoti skladne z ustreznimi TSI in torej v celoti interoperabilne. To bi moralo biti določeno v Direktivi (EU) 2016/797. Agencija bi morala ustanoviti skupino, sestavljeno iz priglašenih organov za ugotavljanje skladnosti, dejavnih na področju ERTMS. Sodelovanje takšnih organov v skupini bi bilo treba čim bolj spodbujati.

(15)

Da bi olajšali sodelovanje ter zagotovili jasno delitev nalog in odgovornosti med Agencijo in nacionalnimi varnostnimi organi, bi morali med njimi pripraviti komunikacijski protokol. Poleg tega bi bilo treba izdelati skupno informacijsko in komunikacijsko platformo z virtualno funkcionalnostjo „vse na enem mestu“, po možnosti na podlagi obstoječih aplikacij in registrov, tako da bi razširili njihovo funkcionalnost, s čimer bi omogočili sprotno obveščanje Agencije in nacionalnih varnostnih organov o vseh vlogah za dovoljenja in varnostna spričevala, poteku teh postopkov in njihovem izidu. Pomemben namen te platforme je, da bi že zgodaj opredelili potrebe po usklajevanju odločitev, ki naj bi jih sprejeli nacionalni varnostni organi in Agencija v primeru različnih vlog za podobna dovoljenja in varnostna spričevala. Takšne primere bi morali opredeliti v skrajšani obliki s samodejnimi obvestili.

(16)

Pristojni nacionalni organi so doslej zaračunavali za izdajo dovoljenj za vozila in enotnih varnostnih spričeval. S prenosom pristojnosti na raven Unije bi morala imeti Agencija pravico prosilcem zaračunati izdajo spričeval in dovoljenj, navedenih v prejšnjih uvodnih izjavah. Pomembno je da se določijo nekatera načela, ki bi veljala za pristojbine in dajatve, ki se plačajo Agenciji. Višino teh pristojbin in dajatev bi bilo treba oceniti tako, da bi zajemale celoten strošek opravljenih storitev, po potrebi vključno z ustreznimi stroški, ki nastanejo zaradi nalog, dodeljenih nacionalnim varnostnim organom. Te pristojbine in dajatve bi morale biti enake ali nižje od sedanjega povprečja za zadevne storitve. Te pristojbine in dajatve bi morale biti določene na pregleden, pošten in poenoten način v sodelovanju z državami članicami in ne bi smele ogrožati konkurenčnosti evropskega železniškega sektorja. Določiti bi jih bilo treba ob ustreznem upoštevanju plačilnih zmožnosti prevoznikov in tako, da podjetjem ne bi naložili nepotrebnega finančnega bremena. Po možnosti bi morale upoštevati posebne potrebe malih in srednjih podjetij.

(17)

Splošni cilj je, da bi bilo treba novo razdelitev funkcij in nalog med nacionalne varnostne organe in Agencijo opraviti učinkovito, brez znižanja sedanje visoke ravni varnosti. V ta namen bi bilo treba skleniti sporazume o sodelovanju med Agencijo in nacionalnimi varnostnimi organi, tudi kar zadeva stroške. Agencija bi morala imeti na voljo dovolj virov za izvajanje svojih novih nalog, časovni razpored dodelitve teh virov pa bi moral temeljiti na jasno opredeljenih potrebah.

(18)

Agencija bi morala pri pripravi priporočil upoštevati primere omrežij, ki so ločena od ostalega železniškega sistema Unije in ki zaradi geografskih ali zgodovinskih razlogov zahtevajo posebno strokovno znanje. Kjer je delovanje omejeno na takšna omrežja, bi morali prosilci za enotna varnostna spričevala in dovoljenja za vozila poleg tega imeti možnost, da potrebne formalnosti uredijo lokalno prek ustreznih nacionalnih varnostnih organov. V ta namen in zato, da bi zmanjšali upravne obremenitve in stroške, bi moralo biti omogočeno, da se v sporazumih o sodelovanju med Agencijo in zadevnimi nacionalnimi varnostnimi organi določi ustrezna razdelitev nalog, brez poseganja v predvideno končno odgovornost Agencije za izdajo dovoljenja ali enotnega varnostnega spričevala.

(19)

Ob upoštevanju znanja in izkušenj nacionalnih organov, zlasti nacionalnih varnostnih organov, bi morala imeti Agencija možnost ustrezne uporabe tega strokovnega znanja pri dodeljevanju zadevnih dovoljenj in enotnih varnostnih spričeval. V ta namen bi bilo treba spodbujati napotitev nacionalnih strokovnjakov v Agencijo.

(20)

Direktiva (EU) 2016/798 in Direktiva (EU) 2016/797 bi morali določiti pregled nacionalnih ukrepov s stališča varnosti in interoperabilnosti na železnici ter združljivost s predpisi o konkurenci. Z direktivama bo obenem omejena možnost, da bi države članice sprejemale nove nacionalne predpise. Sedanji sistem, v katerem še naprej obstajajo številni nacionalni predpisi, lahko povzroči morebitno navzkrižje s predpisi Unije ter premajhno preglednost in morebitno diskriminacijo izvajalcev, zlasti manjših in novih. Zaradi prehoda na sistem preglednih in nepristranskih predpisov o železnicah na ravni Unije je treba okrepiti postopno zmanjšanje nacionalnih predpisov, vključno z operativnimi predpisi. Mnenje, ki temelji na neodvisnem in nepristranskem strokovnem znanju in izkušnjah, je na ravni Unije bistveno. V ta namen je treba okrepiti vlogo Agencije.

(21)

Uspešnost, organizacija in postopki odločanja na področju varnosti in interoperabilnosti na železnici med nacionalnimi varnostnimi organi in priglašenimi organi za ugotavljanje skladnosti se znatno razlikujejo, kar škodi nemotenemu delovanju enotnega evropskega železniškega območja. To lahko negativno vpliva predvsem na mala in srednja podjetja, ki želijo vstopiti na železniški trg v drugi državi članici. Okrepljeno usklajevanje zaradi večje harmonizacije na ravni Unije je zato bistvenega pomena. V ta namen bi morala Agencija v okviru presoj in inšpekcijskih pregledov ter po potrebi v sodelovanju z nacionalnimi akreditacijskimi organi spremljati uspešnost in sprejemanje odločitev nacionalnih varnostnih organov in priglašenih organov za ugotavljanje skladnosti.

(22)	Na področju varnosti je pomembno zagotoviti čim večjo preglednost in učinkovit pretok informacij. Analiza rezultatov poslovanja, ki temelji na SVK in povezuje vse dejavnike v sektorju, je pomembna in bi jo bilo potrebno opraviti. Kar zadeva statistiko, je potrebno tesno sodelovanje z Eurostatom.

(23)

Zaradi spremljanja napredka pri zagotavljanju varnosti in interoperabilnosti na železnici bi morala biti Agencija odgovorna za objavo poročila vsaki dve leti. Glede na njeno tehnično strokovno znanje in nepristranskost bi morala Agencija obenem pomagati Komisiji pri opravljanju njene naloge spremljanja izvajanja zakonodaje Unije o varnosti in interoperabilnosti na železnici.

(24)

Izboljšati bi bilo treba interoperabilnost vseevropskega transportnega omrežja, novi investicijski projekti, izbrani z namenom, da jih podpre Unija, pa bi morali biti v skladu s ciljem interoperabilnosti, določenim v Uredbi (EU) št. 1315/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (9). Agencija je ustrezen organ za prispevanje k uresničevanju teh ciljev in bi morala pri projektih, ki zadevajo vseevropsko prometno omrežje, tesno sodelovati s pristojnimi organi Unije. Pri uvajanju ERTMS in projektih ERTMS bi morale naloge Agencije zajemati tudi pomoč prosilcem pri izvajanju projektov, skladnih s TSI, kar zadeva vodenje-upravljanje in signalizacijo.

(25)

Vzdrževanje tirnih vozil je pomemben del varnostnega sistema. Zaradi pomanjkanja sistema za izdajanje spričeval vzdrževalnim delavnicam ni pravega evropskega trga za vzdrževanje železniške opreme. To je sektorju povzročilo dodatne stroške, posledica pa so prevozi brez tovora. Zato bi bilo treba postopno določiti in posodabljati skupne pogoje za izdajanje spričeval servisnim delavnicam in subjektom, zadolženim za vzdrževanje vozil, ki niso tovorni vagoni, pri čemer je Agencija najprimernejši organ za predlaganje ustreznih rešitev Komisiji.

(26)

Poklicne kvalifikacije, potrebne za strojevodje, so glavni dejavnik varnosti in interoperabilnosti na železnici v Uniji. Poklicne kvalifikacije so prav tako predpogoj za prosti pretok delavcev v železniškem sektorju. To vprašanje bi bilo treba obravnavati v obstoječem okviru za socialni dialog. Agencija bi morala zagotoviti tehnično podporo, potrebno za upoštevanje tega vidika na ravni Unije.

(27)

Agencija bi morala spodbujati sodelovanje med nacionalnimi varnostnimi organi, nacionalnimi preiskovalnimi organi in predstavniškimi organi iz železniškega sektorja, ki delujejo na ravni Unije, da bi spodbujala dobro prakso, izmenjavo ustreznih informacij, zbiranje podatkov, povezanih z železnicami, in spremljala splošno varnost železniškega sistema Unije.

(28)

Zaradi zagotavljanja čim večje preglednosti in enakega dostopa do ustreznih informacij vsem strankam, bi morali biti registri, kjer je to primerno, in listine, predvidene za postopke varnosti in interoperabilnosti na železnici, dostopni javnosti. Enako velja za dovoljenja, enotna varnostna spričevala in druge ustrezne železniške listine. Agencija bi morala zagotoviti učinkovit, uporabnikom prijazen in lahko dostopen način izmenjave in objave teh informacij, zlasti z ustreznimi rešitvami informacijske tehnologije, da bi izboljšala stroškovno učinkovitost železniškega sistema in podprla operativne potrebe sektorja.

(29)	Pospeševanje inovativnosti in raziskav na področju železnic je pomembno, zato bi ga morala Agencija spodbujati. Kakršna koli finančna pomoč, ki jo v okviru svojih dejavnosti v zvezi s tem zagotavlja Agencija, ne bi smela povzročiti nobenega izkrivljanja na zadevnem trgu.

(30)	Zaradi večje učinkovitosti finančne podpore Unije ter njene kakovosti in združljivosti z ustreznimi tehničnimi predpisi bi morala Agencija imeti dejavno vlogo pri ocenjevanju železniških projektov.

(31)

Ustrezno in enotno razumevanje zakonodaje o varnosti in interoperabilnosti na železnici, priročnikov o izvajanju in priporočil Agencije je predpogoj za učinkovito izvajanje železniškega pravnega reda in delovanje železniškega trga. Zato bi se morala Agencija aktivno vključiti v usposabljanje in dejavnosti razlaganja v zvezi s tem.

(32)

Ob upoštevanju novih nalog Agencije v zvezi z izdajanjem dovoljenj za vozila in enotnih varnostnih spričeval bo nastala znatna potreba po dejavnostih usposabljanja in objavah na teh področjih. Nacionalne varnostne organe bi morali pozvati k brezplačnemu sodelovanju pri dejavnostih usposabljanja, kadar je mogoče, zlasti če so sodelovali pri njihovi pripravi.

(33)

Da bi lahko ustrezno izvajala svoje naloge, bi Agencija morala biti pravna oseba in bi morala imeti neodvisen proračun, ki bi se financiral predvsem na podlagi prispevka Unije ter s pristojbinami in dajatvami, ki jih plačajo prosilci. Morebitni finančni prispevki, ki jih Agencija prejme od držav članic, tretjih držav ali drugih subjektov, ne bi smeli ogroziti njene neodvisnosti in nepristranskosti. Da bi bila Agenciji zagotovljena neodvisnost pri njenem vsakodnevnem upravljanju ter izdajanju mnenj, priporočil in sklepov, bi morala biti njena organizacija pregledna, njen izvršni direktor pa bi moral imeti polno odgovornost. Osebje Agencije bi moralo biti neodvisno ter zaposleno na podlagi kratkoročnih in dolgoročnih pogodb, da se ohrani njegovo organizacijsko znanje in neprekinjeno delovanje ob potrebni in stalni izmenjavi strokovnega znanja z železniškim sektorjem. Odhodki Agencije bi morali zajemati stroške, povezane z osebjem, upravne in infrastrukturne stroške ter stroške delovanja ter med drugim znesek, plačan nacionalnim varnostnim organom za njihovo delo na področju izdajanja dovoljenj za vozila in enotnih varnostnih spričeval, v skladu z ustreznimi sporazumi o sodelovanju in določbami o izvedbenem aktu glede določitve pristojbin in dajatev.

(34)

Kar zadeva preprečevanje nasprotja interesov in njegovo obvladovanje je bistveno, da Agencija deluje nepristransko, izkazuje integriteto in zagotovi visoke poklicne standarde. V nobenem primeru ne bi smelo biti utemeljenega razloga za sum, da na odločitve vplivajo interesi, ki so v nasprotju z vlogo Agencije kot organa, ki služi vsej Uniji, ali zasebni interesi ali povezave uslužbencev Agencije, napotenih nacionalnih strokovnjakov ali članov upravnega odbora oziroma komisij za pritožbe, zaradi katerih pride ali bi lahko prišlo do nasprotja z ustreznim opravljanjem uradnih dolžnosti zadevne osebe. Upravni odbor bi torej moral sprejeti izčrpna pravila o nasprotju interesov, ki bi veljala za vso Agencijo. V teh pravilih bi bilo treba upoštevati priporočila Računskega sodišča iz njegovega Posebnega poročila št. 15 iz leta 2012.

(35)

Zaradi optimizacije postopka odločanja v Agenciji ter zagotavljanja večje učinkovitosti in uspešnosti bi bilo treba uvesti strukturo upravljanja na dveh ravneh. V ta namen bi morale biti države članice in Komisija zastopane v upravnem odboru, ki bi mu bila dodeljena potrebna pooblastila, vključno s pooblastilom za pripravo proračuna in odobritev programskega dokumenta. Upravni odbor bi moral na splošno usmerjati dejavnosti Agencije in tesneje sodelovati pri spremljanju njenih dejavnosti, da bi bile upravne in proračunske zadeve tako pod boljšim nadzorom. Ustanoviti bi bilo treba manjši izvršni odbor, ki bi na ustrezen način pripravljal seje upravnega odbora in podpiral njegov proces odločanja. Pristojnosti izvršnega odbora bi bilo treba opredeliti v mandatu, ki bi ga sprejel upravni odbor, pri čemer bi morale vključevati, kadar je to primerno, oblikovanje mnenj in začasnih odločitev, ki bi jih dokončno potrdil upravni odbor.

(36)

Da bi bila zajamčena preglednost odločitev upravnega odbora, bi morali biti predstavniki zadevnih sektorjev navzoči na sejah, vendar brez glasovalne pravice. Komisija bi morala imenovati različne deležnike na podlagi njihove reprezentativnosti na ravni Unije, kar zadeva prevoznike v železniškem prometu, upravljavce infrastrukture, železniško industrijo, sindikalne organizacije, potnike in uporabnike železniškega prevoza blaga.

(37)

Zagotoviti je treba, da imajo stranke, ki jih zadevajo odločitve Agencije, pravico do ustreznih pravnih sredstev, ki bi jim morala biti zagotovljena na neodvisen in nepristranski način. Vzpostaviti bi bilo treba primeren pritožbeni mehanizem, na podlagi katerega bi bila zoper odločitve izvršnega direktorja mogoča pritožba pri posebni komisiji za pritožbe.

(38)	V primeru nesoglasja med Agencijo in nacionalnimi varnostnimi organi glede izdajanja enotnih varnostnih spričeval ali dovoljenj za vozila bi bilo treba uvesti arbitražni postopek, da bi bile odločitve sprejete usklajeno in na podlagi sodelovanja.

(39)

Širši strateški pogled v zvezi z dejavnostmi Agencije bi omogočil učinkovitejše načrtovanje in upravljanje njenih virov ter prispeval k večji kakovosti njenih rezultatov. To je potrjeno in podkrepljeno z Delegirano uredbo Komisije (EU) št. 1271/2013 (10). Zato bi moral upravni odbor sprejeti enoten programski dokument, ki bi vseboval letne in večletne delovne programe, in ga redno posodabljati po ustreznem posvetovanju z zadevnimi deležniki.

(40)

Če se Agenciji po sprejetju programskega dokumenta dodeli nova naloga v zvezi z varnostjo in interoperabilnostjo železniškega sistema Unije, bi moral upravni odbor programski dokument po potrebi spremeniti tako, da bi po analizi vpliva na kadrovske in proračunske vidike vanj vključil to novo nalogo.

(41)

Delovanje Agencije bi moralo biti pregledno. Treba bi bilo zagotoviti učinkovit nadzor s strani Evropskega parlamenta, s katerim bi se bilo zato treba posvetovati o osnutku večletnega dela programskega dokumenta Agencije in ki bi moral imeti možnost, da zasliši izvršnega direktorja Agencije ter prejme letno poročilo o dejavnostih Agencije. Agencija bi morala prav tako uporabljati ustrezno zakonodajo Unije v zvezi z javnim dostopom do listin.

(42)

V preteklih letih, ko so se ustanavljale nove decentralizirane agencije, sta se izboljšala preglednost in nadzor nad upravljanjem finančnih sredstev Unije, ki so jim bila dodeljena, zlasti v zvezi s proračunsko razdelitvijo postavk, finančnim nadzorom, pristojnostjo za potrditev zaključnega računa, prispevki v sistem pokojninskega zavarovanja in notranjim proračunskim postopkom (kodeks ravnanja). Prav tako bi bilo treba Uredbo (EU, Euratom) št. 883/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (11) uporabljati brez omejitev za Agencijo, ki bi morala pristopiti k Medinstitucionalnemu sporazumu z dne 25. maja 1999 med Evropskim parlamentom, Svetom Evropske unije in Komisijo Evropskih skupnosti o notranjih preiskavah Evropskega urada za boj proti prevaram (OLAF) (12).

(43)

Agencija bi morala dejavno spodbujati pristop Unije k varnosti in interoperabilnosti na železnici v njenih odnosih z mednarodnimi organizacijami in tretjimi državami. Med drugim bi morala Agencija v mejah svojih pristojnosti omogočati vzajemni dostop za prevoznike v železniškem prometu iz Unije do trga storitev v železniškem prometu tretjih držav in dostop tirnih vozil Unije do omrežij tretjih držav.

(44)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila glede pregleda osnutka nacionalnih predpisov in obstoječih nacionalnih predpisov, spremljanja nacionalnih varnostnih organov in priglašenih organov za ugotavljanje skladnosti, priprave poslovnika komisije za pritožbe ter določitve pristojbin in dajatev, ki jih lahko zaračuna Agencija. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (13).

(45)

Ker cilja te uredbe, in sicer ustanovitve strokovnega organa za pripravo skupnih rešitev glede zadev v zvezi z varnostjo in interoperabilnostjo na železnici, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi skupne narave dela, ki ga je treba opraviti, lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti, kot je določeno v členu 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za uresničitev navedenega cilja.

(46)

Za uspešno delovanje Agencije je treba uveljaviti nekatera načela glede upravljanja Agencije zaradi skladnosti s skupno izjavo in skupnim pristopom, o katerih se je julija 2012 dogovorila Medinstitucionalna delovna skupina o decentraliziranih agencijah EU, katere namen je racionalizirati dejavnosti agencij in povečati njihovo učinkovitost.

(47)	Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki so priznani zlasti v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

POGLAVJE 1

NAČELA

Člen 1

Predmet urejanja in področje uporabe

1. S to uredbo se ustanavlja Agencija Evropske unije za železnice (v nadaljnjem besedilu: Agencija).

2. Ta uredba določa:

(a)	ustanovitev in naloge Agencije;

(b)	naloge držav članic v okviru te uredbe.

3. Ta uredba podpira vzpostavitev enotnega evropskega železniškega območja in zlasti cilje v zvezi z:

(a)	interoperabilnostjo železniškega sistema v Uniji, kot določa Direktiva (EU) 2016/797;

(b)	varnostjo železniškega sistema v Uniji, kot določa Direktiva (EU) 2016/798;

(c)	izdajanjem spričeval strojevodjem, kot določa Direktiva 2007/59/ES Evropskega parlamenta in Sveta (14).

Člen 2

Cilji Agencije

Cilj Agencije je prispevati k nadaljnjemu razvoju in učinkovitemu delovanju enotnega evropskega železniškega območja brez meja z zagotavljanjem visoke ravni varnosti in interoperabilnosti na železnici ter izboljšanjem konkurenčnega položaja železniškega sektorja. Agencija na tehničnem področju zlasti prispeva k izvajanju zakonodaje Unije, in sicer z določitvijo skupnega pristopa k varnosti železniškega sistema Unije in povečanjem ravni interoperabilnosti na železniškem sistemu Unije.

Dodatni cilji Agencije so spremljati razvoj nacionalnih predpisov na področju železnic, z namenom podpirati delovanje nacionalnih organov na področju varnosti in interoperabilnosti na železnici ter spodbujati optimizacijo postopkov.

Kadar tako določata Direktiva (EU) 2016/797 in Direktiva (EU) 2016/798, Agencija opravlja nalogo organa Unije, pristojnega za izdajanje dovoljenj za dajanje železniških vozil in tipov vozil na trg ter za izdajanje enotnih varnostnih spričeval za prevoznike v železniškem prometu.

Pri uresničevanju navedenih ciljev Agencija v celoti upošteva proces širitve Unije in posebne omejitve v zvezi z železniškimi povezavami s tretjimi državami.

Člen 3

Pravni status

1. Agencija je organ Unije in je pravna oseba.

2. Agencija ima v posameznih državah članicah najširšo možno pravno sposobnost, dodeljeno pravnim osebam v skladu z njihovimi zakoni. Zlasti lahko pridobi ali razpolaga s premičninami in nepremičninami in je lahko stranka v pravnih postopkih.

3. Agencijo zastopa njen izvršni direktor.

4. Agencija je edina odgovorna za naloge in pristojnosti, ki so ji dodeljene.

Člen 4

Vrste aktov Agencije

Agencija lahko:

(a)	naslovi priporočila na Komisijo v zvezi z uporabo členov 13, 15, 17, 19, 35, 36 in 37;

(b)	naslovi priporočila na države članice v zvezi z uporabo člena 34;

(c)	izdaja mnenja Komisiji v skladu s členom 10(2) in členom 42 ter zadevnim organom v državah članicah v skladu s členi 10, 25 in 26;

(d)	naslovi priporočila na nacionalne varnostne organe v skladu s členom 33(4);

(e)	izdaja sklepe v skladu s členi 14, 20, 21 in 22;

(f)	izdaja mnenja, ki predstavljajo sprejemljive načine zagotavljanja skladnosti na podlagi člena 19;

(g)	izdaja tehnične dokumente v skladu s členom 19;

(h)	izdaja poročila o presoji v skladu s členoma 33 in 34;

(i)	izdaja smernice in druge nezavezujoče dokumente, ki omogočajo uporabo zakonodaje o varnosti in interoperabilnosti na železnici, v skladu s členi 13, 19, 28, 32, 33 in 37.

POGLAVJE 2

DELOVNE METODE

Člen 5

Ustanovitev in sestava delovnih in drugih skupin

1. Agencija ustanovi omejeno število delovnih skupin, da bi pripravile priporočila in, kadar je ustrezno, tudi smernice, povezane zlasti s tehničnimi specifikacijami za interoperabilnost (TSI), skupnimi varnostnimi cilji (SVC), skupnimi varnostnimi metodami (SVM) ter uporabo skupnih varnostnih kazalnikov (SVK).

Agencija lahko ustanovi delovne skupine v drugih ustrezno upravičenih primerih na zahtevo Komisije ali odbora iz člena 81 (v nadaljnjem besedilu: odbor), ali, po posvetovanju s Komisijo, na lastno pobudo.

Delovnim skupinam predseduje predstavnik Agencije.

2. Delovne skupine sestavljajo:

—	predstavniki, ki jih v delovne skupine imenujejo pristojni nacionalni organi,

—

strokovnjaki iz železniškega sektorja, ki jih Agencija izbere s seznama iz odstavka 3. Agencija zagotovi ustrezno zastopanje tistih sektorjev industrije in tistih uporabnikov, na katere bi lahko vplivali ukrepi, ki jih lahko Komisija predlaga na podlagi priporočil, ki jih nanjo naslovi Agencija. Agencija si prizadeva za uravnoteženo geografsko zastopanost, kadar je to mogoče.

Agencija lahko v delovne skupine po potrebi imenuje neodvisne strokovnjake in predstavnike mednarodnih organizacij, strokovno priznane na zadevnem področju. Osebje Agencije ne sme biti imenovano v delovne skupine, razen predsednika delovnih skupin, ki je predstavnik Agencije.

3. Vsak predstavniški organ iz člena 38(4) pošlje Agenciji seznam najbolj usposobljenih strokovnjakov, pooblaščenih za njegovo zastopanje v vsaki delovni skupini, in v primeru sprememb ta seznam posodobi.

4. Kadar koli delo teh delovnih skupin neposredno vpliva na delovne pogoje, zdravje in varnost delavcev v industriji, predstavniki, ki jih imenujejo sindikalne organizacije, ki delujejo na evropski ravni, sodelujejo v ustreznih delovnih skupinah kot polnopravni člani.

5. Agencija v skladu s pravili in merili, ki jih sprejme upravni odbor, krije potne stroške in dnevnice članov delovnih skupin.

6. Agencija pri pripravi priporočil in smernic iz odstavka 1 ustrezno upošteva rezultate dela, ki so ga opravile delovne skupine.

7. Agencija ustanovi druge skupine za namene členov 24, 29 in člena 38(1).

8. Agencija lahko ustanovi druge skupine v skladu s členom 38(4) in v ustrezno upravičenih primerih na zahtevo Komisije ali odbora, ali na lastno pobudo.

9. Delo delovnih in drugih skupin mora biti pregledno. Upravni odbor sprejme poslovnik za delovne in druge skupine, vključno s pravili o preglednosti.

Člen 6

Posvetovanje s socialnimi partnerji

Kadar koli naloge iz členov 13, 15, 19 in 36 neposredno vplivajo na socialno okolje ali delovne pogoje delavcev v industriji, se Agencija posvetuje s socialnimi partnerji v okviru Odbora za sektorski dialog, ustanovljenega v skladu s Sklepom Komisije 98/500/ES (15). V teh primerih se socialni partnerji na ta posvetovanja lahko odzovejo, pod pogojem, da to storijo v treh mesecih.

Ta posvetovanja potekajo, preden Agencija na Komisijo naslovi svoja priporočila. Agencija ustrezno upošteva ta posvetovanja in je vedno pripravljena zagotoviti dodatna pojasnila glede svojih priporočil. Agencija Komisiji pošlje mnenja, izražena v Odboru za sektorski dialog, skupaj s priporočilom Agencije, Komisija pa odboru.

Člen 7

Posvetovanje z uporabniki železniškega prevoza blaga in potniki

Kadar koli naloge iz členov 13 in 19 neposredno vplivajo na uporabnike železniškega prevoza blaga in potnike, se Agencija posvetuje z organizacijami, ki jih zastopajo, med drugim s predstavniki invalidov in oseb z zmanjšano mobilnostjo. V teh primerih se navedene organizacije na ta posvetovanja lahko odzovejo, pod pogojem, da to storijo v treh mesecih.

Seznam organizacij, s katerimi se je treba posvetovati, pripravi Komisija s pomočjo odbora.

Ta posvetovanja potekajo, preden Agencija svoja priporočila naslovi na Komisijo. Agencija ustrezno upošteva ta posvetovanja in je vedno pripravljena zagotoviti dodatna pojasnila glede svojih priporočil. Agencija Komisiji pošlje mnenja, ki so jih izrazile zadevne organizacije, skupaj s priporočilom Agencije, Komisija pa odboru.

Člen 8

Ocena učinka

1. Agencija opravi oceno učinka svojih priporočil in mnenj. Upravni odbor sprejme metodologijo ocene učinka na podlagi metodologije Komisije. Agencija se poveže s Komisijo, da zagotovi ustrezno upoštevanje zadevnega dela na Komisiji. Agencija v poročilu, ki spremlja vsako priporočilo, jasno navede predpostavke, ki so podlaga za oceno učinka, ter vire uporabljenih podatkov.

2. Pred vključitvijo dejavnosti v programski dokument, ki ga v skladu s členom 51(1) sprejme upravni odbor, Agencija opravi zgodnjo oceno učinka, v kateri navede:

(a)	vprašanje, ki ga je treba rešiti, in možne rešitve;

(b)	potrebni obseg določenega ukrepa, vključno z naslovitvijo priporočila ali izdajo mnenja Agencije;

(c)	pričakovani prispevek Agencije k rešitvi težave.

Pred vključitvijo dejavnosti ali projektov v programski dokument se pripravi analiza učinkovitosti za posamezno dejavnost in v povezavi z drugimi dejavnostmi, da bi kar najbolje izkoristili proračun in vire Agencije.

3. Agencija lahko opravi naknadno oceno zakonodaje na podlagi svojih priporočil.

4. Države članice Agenciji predložijo podatke, ki so potrebni za oceno učinka, če so na voljo.

Predstavniški organi Agenciji na njeno zahtevo predložijo podatke, ki niso zaupni in so potrebni za oceno učinka.

Člen 9

Študije

Kadar je to potrebno za izvajanje njenih nalog, Agencija naroči študije ter v to po potrebi vključi delovne in druge skupine iz člena 5, te študije pa financira iz svojega proračuna.

Člen 10

Mnenja

1. Agencija na zahtevo enega ali več nacionalnih regulatornih organov iz člena 55 Direktive 2012/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta (16) izdaja mnenja, ki zadevajo zlasti varnostne in interoperabilne vidike vprašanj, ki pritegnejo njihovo pozornost.

2. Agencija na zahtevo Komisije izdaja mnenja o spremembah katerega koli akta, sprejetega na podlagi Direktive (EU) 2016/797 ali Direktive (EU) 2016/798, zlasti kadar se sporoči kakršna koli domnevna pomanjkljivost.

3. Agencija vsa svoja mnenja, zlasti tista iz odstavka 2, izda v najkrajšem možnem času in najpozneje v dveh mesecih po prejemu zahteve zanje, če ni z vložnikom zahteve dogovorjeno drugače. Navedena mnenja Agencija objavi v enem mesecu po njihovi izdaji v različici, iz katere se odstranijo vse zaupne poslovne informacije.

Člen 11

Obiski v državah članicah

1. Da bi opravljala naloge, ki so ji bile zaupane, zlasti naloge iz členov 14, 20, 21, 25, 26, 31, 32, 33, 34, 35 in 42, in da bi lahko pomagala Komisiji pri izpolnjevanju njenih dolžnosti na podlagi Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), kar vključuje zlasti ocenjevanje učinkovitega izvajanja ustrezne zakonodaje Unije, lahko Agencija opravlja obiske v državah članicah v skladu s politiko, delovnimi metodami in postopki, ki jih sprejme upravni odbor.

2. Po posvetovanju z zadevno državo članico Agencija pravočasno obvesti to državo o načrtovanem obisku, imenih uradnikov Agencije, pooblaščenih za obisk, datumu, ko naj bi se obisk začel, in njegovem predvidenem trajanju. Uradniki Agencije, pooblaščeni za izvedbo takšnih obiskov, te obiske opravijo na podlagi predložitve pisnega sklepa izvršnega direktorja, v katerem so navedeni namen in cilji njihovega obiska.

3. Nacionalni organi zadevnih držav članic pripomorejo k temu, da osebje Agencije lažje opravi svoje delo.

4. Agencija pripravi poročilo o vsakem obisku iz odstavka 1 ter ga pošlje Komisiji in zadevni državi članici.

5. Ta člen ne posega v inšpekcijske preglede iz člena 33(7) in člena 34(6).

6. Potne stroške, stroške nastanitve, dnevnice in druge stroške osebja Agencije krije Agencija.

Člen 12

Točka „vse na enem mestu“

1. Agencija vzpostavi ter upravlja informacijski in komunikacijski sistem, ki ima vsaj eno od naslednjih funkcij „vse na enem mestu“:

(a)

enotno vstopno točko, preko katere prosilec vloži dokumentacijo vloge za dovoljenje za tip vozil, dovoljenje za dajanje vozila na trg ali enotno varnostno spričevalo. Kadar je območje uporabe ali obratovanja omejeno na omrežje ali omrežja le v eni državi članici, se vzpostavi enotna vstopna točka, da se zagotovi, da prosilec izbere organ, za katerega želi, da obravnava vlogo za izdajo dovoljenj ali enotnih varnostnih spričeval v celotnem postopku;

(b)	skupno platformo za izmenjavo informacij, ki Agenciji in nacionalnim varnostnim organom zagotavlja informacije o vseh vlogah za dovoljenja in enotna varnostna spričevala, poteku teh postopkov in njihovem izidu ter, kadar je primerno, zahtevah in odločitvah komisije za pritožbe;

(c)

skupno platformo za izmenjavo informacij, ki Agenciji in nacionalnim varnostnim organom zagotavlja informacije o vseh zahtevah za odobritev s strani Agencije v skladu s členom 19 Direktive (EU) 2016/797 ter vlogah za dovoljenja za podsisteme upravljanja-vodenja in signalizacije ob progi, ki vključujejo evropski sistem za nadzor vlakov (European Train Control System – ETCS) in/ali globalni mobilni radijski komunikacijski sistem za železnice (Global System for Mobile Communications railway – GSM-R), poteku teh postopkov in njihovem izidu, ter, kadar je primerno, zahtevah in odločitvah komisije za pritožbe;

(d)	sistem zgodnjega opozarjanja, s katerim se lahko že zgodaj opredelijo potrebe po usklajevanju odločitev, ki jih bodo sprejeli nacionalni varnostni organi in Agencija v primeru različnih vlog za podobna dovoljenja ali enotna varnostna spričevala.

2. Tehnične in funkcionalne specifikacije točke „vse na enem mestu“ iz odstavka 1 se vzpostavijo v sodelovanju z omrežjem nacionalnih varnostnih organov iz člena 38 na podlagi osnutka, ki ga pripravi Agencija, pri čemer se upoštevajo rezultati analize stroškov in koristi. Upravni odbor na tej podlagi sprejme tehnične in funkcionalne specifikacije ter načrt za vzpostavitev točke „vse na enem mestu“. Točka „vse na enem mestu“ se vzpostavi brez poseganja v pravice intelektualne lastnine in potrebno stopnjo zaupnosti, pri čemer se po potrebi upoštevajo aplikacije informacijske tehnologije in registri, ki jih je Agencija že vzpostavila, na primer tisti iz člena 37.

3. Točka „vse na enem mestu“ začne delovati do 16. junija 2019.

4. Agencija spremlja vloge, vložene prek točke „vse na enem mestu“, zlasti z uporabo sistema za zgodnje opozarjanje iz točke (d) odstavka 1. Kadar Agencija opazi, da so vložene različne vloge za podobna dovoljenja ali enotna varnostna spričevala, zagotovi njihovo ustrezno nadaljnjo obravnavo, tako da na primer:

(a)	prosilca ali prosilce obvesti, da obstaja še ena ali podobna zahteva za izdajo dovoljenja ali spričevala;

(b)

se usklajuje z zadevnim nacionalnim varnostnim organom, da zagotovi skladnost med odločitvami, ki jih sprejmejo nacionalni varnostni organi in Agencija. Če v enem mesecu od začetka postopka usklajevanja ni mogoče doseči vzajemno sprejemljive rešitve, se zadeva preda v arbitražo komisiji za pritožbe iz členov 55, 61 in 62.

POGLAVJE 3

NALOGE AGENCIJE, POVEZANE Z VARNOSTJO NA ŽELEZNICI

Člen 13

Tehnična podpora – priporočila o varnosti na železnici

1. Agencija na Komisijo naslovi priporočila o SVK, SVM in SVC iz členov 5, 6 in 7 Direktive (EU) 2016/798. Agencija na Komisijo naslovi tudi priporočila o redni reviziji SVK, SVM in SVC.

2. Agencija na Komisijo na njeno zahtevo ali na lastno pobudo naslovi priporočila o drugih ukrepih na področju varnosti in pri tem upošteva pridobljene izkušnje.

3. Agencija izdaja smernice z namenom pomagati nacionalnim varnostnim organom pri nadziranju prevoznikov v železniškem prometu, upravljavcev infrastrukture in drugih aktivnih udeležencev v skladu s členom 17 Direktive (EU) 2016/798.

4. Agencija lahko na Komisijo naslovi priporočila o SVM, v katerih zajame vse elemente sistema varnega upravljanja, ki morajo biti v skladu s členom 9(7) Direktive (EU) 2016/798 harmonizirani na ravni Unije.

5. Agencija lahko izdaja smernice in druge nezavezujoče dokumente za lažje izvajanje zakonodaje o varnosti na železnici, tudi z nudenjem pomoči državam članicam pri opredelitvi nacionalnih predpisov, ki se po sprejetju in/ali reviziji SVM lahko razveljavijo, pa tudi smernice za sprejetje novih oziroma spremembo obstoječih nacionalnih predpisov. Agencija lahko izdaja tudi smernice o varnosti na železnici in izdajanju varnostnih spričeval, vključno s seznami primerov dobre prakse, zlasti za čezmejni promet in infrastrukturo.

Člen 14

Enotna varnostna spričevala

Agencija izda, podaljša, začasno prekliče in spremeni enotna varnostna spričevala ter pri tem sodeluje z nacionalnimi varnostnimi organi v skladu s členi 10, 11 in 18 Direktive (EU) 2016/798.

Agencija omeji ali razveljavi enotna varnostna spričevala in pri tem sodeluje z nacionalnimi varnostnimi organi v skladu s členom 17 Direktive (EU) 2016/798.

Člen 15

Vzdrževanje vozil

1. Agencija pomaga Komisiji v zvezi s sistemom izdajanja spričeval subjektom, zadolženim za vzdrževanje v skladu s členom 14(7) Direktive (EU) 2016/798.

2. Agencija na Komisijo naslovi priporočila za namene člena 14(8) Direktive (EU) 2016/798.

3. Agencija analizira morebitne druge ukrepe, sprejete v skladu s členom 15 Direktive (EU) 2016/798, in rezultate svoje analize vključi v poročilo iz člena 35(4) te uredbe.

4. Agencija podpira in na zahtevo usklajuje nacionalne varnostne organe pri nadzoru subjektov, zadolženih za vzdrževanje iz točke (c) člena 17(1) Direktive (EU) 2016/798.

Člen 16

Sodelovanje z nacionalnimi preiskovalnimi organi

Agencija sodeluje z nacionalnimi preiskovalnimi organi v skladu s členom 20(3), členom 22(1), (2), (5) in (7) ter členom 26 Direktive (EU) 2016/798.

Člen 17

Prevoz nevarnega blaga po železnici

Agencija spremlja razvoj zakonodaje, ki zadeva prevoz nevarnega blaga po železnici v smislu Direktive 2008/68/ES Evropskega parlamenta in Sveta (17), ter skupaj s Komisijo zagotavlja, da je ta razvoj skladen z zakonodajo, ki zadeva varnost in interoperabilnost na železnici, zlasti z bistvenimi zahtevami. V ta namen Agencija pomaga Komisiji in lahko na zahtevo Komisije ali na lastno pobudo izda priporočila.

Člen 18

Izmenjava informacij o nesrečah, povezanih z varnostjo

Agencija spodbuja izmenjavo informacij o nesrečah, povezanih z varnostjo, incidentih in skorajšnjih nesrečah ter pri tem upošteva izkušnje aktivnih udeležencev v železniškem prometu iz člena 4 Direktive (EU) 2016/798. Takšna izmenjava informacij omogoča razvoj dobrih praks na ravni držav članic.

POGLAVJE 4

NALOGE AGENCIJE, POVEZANE Z INTEROPERABILNOSTJO

Člen 19

Tehnična podpora na področju interoperabilnosti na železnici

1. Agencija:

(a)	naslovi na Komisijo priporočila o TSI in o njihovi reviziji v skladu s členom 5 Direktive (EU) 2016/797;

(b)	naslovi na Komisijo priporočila o predlogah za ES-izjavo o verifikaciji in dokumente tehnične dokumentacije, ki ji morajo biti priloženi, za namene člena 15(9) Direktive (EU) 2016/797;

(c)	naslovi na Komisijo priporočila o specifikacijah za registre in njihovi reviziji, za namene členov 47, 48 in 49 Direktive (EU) 2016/797;

(d)	izdaja mnenja, ki predstavljajo sprejemljive načine zagotavljanja skladnosti v zvezi s pomanjkljivostmi TSI v skladu s členom 6(4) Direktive (EU) 2016/797, in ta mnenja predloži Komisiji;

(e)	Komisiji na njeno zahteva izdaja mnenja o prošnjah držav članic za neuporabo TSI v skladu s členom 7 Direktive (EU) 2016/797;

(f)	izdaja tehnične dokumente v skladu s členom 4(8) Direktive (EU) 2016/797;

(g)	pred kakršnim koli povabilom za oddajo ponudb, povezanim z opremo ob progi v okviru ERTMS, sprejme odločitev o odobritvi, da zagotovi harmonizirano izvajanje ERTMS v Uniji v skladu s členom 19 Direktive (EU) 2016/797;

(h)	izdaja priporočila Komisiji v zvezi z usposabljanjem in izdajanjem spričeval osebju na vlakih, ki opravlja naloge, pomembne za varnost;

(i)	izdaja podrobne smernice glede standardov za ustrezne evropske organe za standardizacijo kot dopolnilo pooblastilu, ki jim ga podeli Komisija;

(j)	na Komisijo naslovi priporočila v zvezi z delovnimi pogoji vsega osebja, ki opravlja naloge, pomembne za varnost;

(k)	na Komisijo naslovi priporočila v zvezi s harmoniziranimi standardi, ki naj bi jih razvili evropski organi za standardizacijo, in standardi v zvezi z medsebojno zamenljivimi rezervnimi deli, ki lahko izboljšajo raven varnosti in interoperabilnosti železniškega sistema Unije;

(l)	na Komisijo po potrebi naslovi priporočila v zvezi s sestavnimi deli, pomembnimi za varnost.

2. Agencija pri pripravi priporočil iz točk (a), (b), (c), (h), (k) in (l) odstavka 1:

(a)	zagotovi, da so TSI in specifikacije za registre prilagojene tehničnemu napredku, tržnim trendom in socialnim zahtevam;

(b)	zagotovi usklajenost med razvojem in posodabljanjem TSI ter razvojem vseh evropskih standardov, ki se izkažejo kot potrebni za interoperabilnost, ter ohranja ustrezne stike z evropskimi organi za standardizacijo;

(c)	po potrebi kot opazovalka sodeluje v zadevnih delovnih skupinah, ki jih ustanovijo priznani organi za standardizacijo.

3. Agencija lahko izdaja smernice in druge nezavezujoče dokumente za lažje izvajanje zakonodaje o interoperabilnosti na železnici, tudi z nudenjem pomoči državam članicam pri opredelitvi nacionalnih predpisov, ki se lahko po sprejetju ali reviziji TSI razveljavijo.

4. V primerih, da komponente interoperabilnosti niso skladne z bistvenimi zahtevami, Agencija pomaga Komisiji v skladu s členom 11 Direktive (EU) 2016/797.

Člen 20

Dovoljenja za dajanje vozil na trg

Agencija izdaja dovoljenja za dajanje železniških vozil na trg ter je pooblaščena za podaljšanje, spreminjanje, začasen preklic in razveljavitev dovoljenj, ki jih je izdala. V ta namen Agencija sodeluje z nacionalnimi varnostnimi organi v skladu s členom 21 Direktive (EU) 2016/797.

Člen 21

Dovoljenja za dajanje tipov vozil na trg

Agencija izdaja dovoljenja za dajanje tipov vozil na trg ter je pooblaščena za podaljšanje, spreminjanje, začasen preklic in razveljavitev dovoljenj, ki jih je izdala v skladu s členom 24 Direktive (EU) 2016/797.

Člen 22

Začetek obratovanja podsistemov vodenja-upravljanja in signalizacije ob progi

Agencija pred kakršnim koli povabilom k oddaji ponudb, povezanim z opremo ob progi v okviru ERTMS, preveri, ali so tehnične rešitve v celoti skladne z ustreznimi TSI in torej v celoti interoperabilne, ter sprejme odločitev o odobritvi v skladu s členom 19 Direktive (EU) 2016/797.

Člen 23

Telematske aplikacije

1. Agencija deluje kot sistemski organ, da se zagotovi usklajen razvoj telematskih aplikacij v Uniji v skladu z ustreznimi TSI. V ta namen Agencija vzdržuje, nadzira in upravlja ustrezne zahteve v zvezi s podsistemi.

2. Agencija opredeli, objavi in uporablja postopek za upravljanje zahtev za spremembe specifikacij telematskih aplikacij. V ta namen Agencija vzpostavi, vzdržuje in posodablja register zahtev za spremembe teh specifikacij in njihovega statusa, skupaj z njihovimi ustreznimi utemeljitvami.

3. Agencija razvije in vzdržuje tehnična orodja za upravljanje različic specifikacij telematskih aplikacij in skuša zagotoviti združljivost s starejšimi različicami.

4. Agencija pomaga Komisiji pri spremljanju uvajanja specifikacij za telematske aplikacije v skladu z ustreznimi TSI.

Člen 24

Podpora priglašenim organom za ugotavljanje skladnosti

1. Agencija podpira dejavnosti priglašenih organov za ugotavljanje skladnosti iz člena 30 Direktive (EU) 2016/797. Ta podpora vključuje zlasti pripravo smernic za ocenjevanje skladnosti ali primernosti za uporabo komponente interoperabilnosti iz člena 9 Direktive (EU) 2016/797 ter smernic za postopek ES-verifikacije iz členov 10 in 15 Direktive (EU) 2016/797.

2. Agencija lahko pomaga pri sodelovanju med priglašenimi organi za ugotavljanje skladnosti v skladu s členom 44 Direktive (EU) 2016/797, pri čemer lahko deluje zlasti kot tehnični sekretariat za njihovo usklajevalno skupino.

POGLAVJE 5

NALOGE AGENCIJE, POVEZANE Z NACIONALNIMI PREDPISI

Člen 25

Pregled osnutkov nacionalnih predpisov

1. Agencija v dveh mesecih po njihovem prejemu pregleda osnutke nacionalnih predpisov, ki se ji predložijo v skladu s členom 8(4) Direktive (EU) 2016/798 in členom 14(5) Direktive (EU) 2016/797. Če je potreben prevod ali je nacionalni predpis obsežen ali kompleksen, lahko Agencija podaljša to obdobje za največ tri dodatne mesece, če za to pridobi soglasje države članice. Vendar pa se lahko v izjemnih okoliščinah Agencija in zadevna država članica vzajemno dogovorita, da dodatno podaljšata navedeno obdobje.

Agencija v tem obdobju izmenja ustrezne informacije z zadevno državo članico, se po potrebi posvetuje z ustreznimi deležniki in državo članico nato obvesti o izidu pregleda.

2. Kadar Agencija po pregledu iz odstavka 1 meni, da osnutki nacionalnih predpisov omogočajo izpolnitev bistvenih zahtev za interoperabilnost železnic, spoštovanje veljavnih SVM in TSI ter uresničenje SVC in da ne bi povzročili samovoljne diskriminacije ali prikritega omejevanja dejavnosti železniškega prometa med državami članicami, o svoji pozitivni oceni obvesti Komisijo in zadevno državo članico. Komisija lahko potrdi predpise v sistemu IT iz člena 27. Kadar Agencija v dveh mesecih po prejemu osnutka nacionalnega predpisa ali med podaljšanim obdobjem, dogovorjenim v skladu z odstavkom 1, Komisije in zadevne države članice ne obvesti o svoji oceni, lahko država članica uvede predpis brez poseganja v člen 26.

3. Kadar je na podlagi pregleda iz odstavka 1 ocena negativna, Agencija obvesti zadevno državo članico in zaprosi za njeno stališče glede te ocene. Če Agencija po tej izmenjavi mnenj z zadevno državo članico vztraja pri svoji negativni oceni, najpozneje v enem mesecu:

(a)	izda mnenje, ki ga naslovi na zadevno državo članico in v katerem navede razloge, zakaj zadevni nacionalni predpis oziroma predpisi ne bi smel(-i) začeti veljati in/ali se uporabljati, ter

(b)	obvesti Komisijo o svoji negativni oceni ter navede razloge, zakaj zadevni nacionalni predpis oziroma predpisi ne bi smel(-i) začeti veljati in/ali se uporabljati.

To ne posega v pravico države članice, da sprejme nov nacionalni predpis v skladu s točko (c) člena 8(3) Direktive (EU) 2016/798 ali točko (b) člena 14(4) Direktive (EU) 2016/797.

4. Zadevna država članica Komisijo v dveh mesecih obvesti o svojem stališču glede mnenja iz odstavka 3, vključno z razlogi v primeru nestrinjanja.

Kadar se šteje, da navedeni razlogi niso zadovoljivi, ali če takšnih informacij ni in država članica sprejme zadevni nacionalni predpis, ne da bi zadovoljivo upoštevala mnenje iz odstavka 3, lahko Komisija z izvedbenim aktom sprejme odločitev, naslovljeno na zadevno državo članico, v kateri od nje zahteva, naj spremeni ali razveljavi navedeni predpis. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s svetovalnim postopkom iz člena 81(2).

Člen 26

Pregled obstoječih nacionalnih predpisov

1. Agencija v dveh mesecih po njihovem prejemu pregleda nacionalne predpise, priglašene v skladu s členom 14(6) Direktive (EU) 2016/797 in členom 8(6) Direktive (EU) 2016/798. Če je potreben prevod ali je nacionalni predpis obsežen ali kompleksen, lahko Agencija podaljša to obdobje za največ tri dodatne mesece, če za to pridobi soglasje države članice. Vendar pa se lahko v izjemnih okoliščinah Agencija in zadevna država članica vzajemno dogovorita, da dodatno podaljšata navedeno obdobje.

Agencija v tem obdobju izmenja ustrezne informacije z zadevno državo članico in jo nato obvesti o izidu pregleda.

2. Kadar Agencija po pregledu iz odstavka 1 meni, da nacionalni predpisi omogočajo izpolnitev bistvenih zahtev za interoperabilnost železnice, spoštovanje veljavnih SVM in TSI ter uresničenje SVC in da ne bi povzročili samovoljne diskriminacije ali prikritega omejevanja dejavnosti železniškega prometa med državami članicami, o svoji pozitivni oceni obvesti Komisijo in zadevno državo članico. Komisija lahko v tem primeru potrdi predpise v sistemu IT iz člena 27. Kadar Agencija v dveh mesecih po prejemu nacionalnih predpisov ali med podaljšanim obdobjem, dogovorjenim v skladu z odstavkom 1, ne obvesti Komisije in zadevne države članice, predpis ostane veljaven.

(a)	izda mnenje, ki ga naslovi na zadevno državo članico in v katerem navede, da je nacionalni predpis oziroma da so nacionalni predpisi negativno ocenjen(-i) ter razloge, zakaj bi bilo treba zadevni predpis oziroma zadevne predpise spremeniti ali razveljaviti, ter

(b)	obvesti Komisijo o svoji negativni oceni ter navede razloge, zakaj bi bilo treba nacionalni predpis oziroma nacionalne predpise spremeniti ali razveljaviti.

4. Zadevna država članica Komisijo v dveh mesecih obvesti o svojem stališču glede mnenja iz odstavka 3, vključno z razlogi v primeru nestrinjanja. Kadar se šteje, da navedeni razlogi niso zadovoljivi, ali če takšnih informacij ni, lahko Komisija z izvedbenimi akti sprejme odločitev, naslovljeno na zadevno državo članico, v kateri od nje zahteva, da spremeni ali razveljavi zadevni nacionalni predpis. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s svetovalnim postopkom iz člena 81(2).

5. Komisija lahko z odstopanjem od odstavkov 3 in 4 v primeru nujnih preventivnih ukrepov, če je na podlagi pregleda iz odstavka 1 ocena negativna in če zadevna država članica v dveh mesecih po prejemu mnenja Agencije ne spremeni ali razveljavi zadevnega nacionalnega predpisa, z izvedbenimi akti sprejme odločitev, v kateri od države članice zahteva, naj spremeni ali razveljavi navedeni predpis. Navedeni izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s svetovalnim postopkom iz člena 81(2).

Če je ocena Agencije pozitivna in če zadevni nacionalni predpis vpliva na več kot eno državo članico, Komisija v sodelovanju z Agencijo in državami članicami sprejme ustrezne ukrepe, po potrebi tudi revizijo SVM in TSI.

6. Postopek iz odstavkov 2, 3 in 4 se smiselno uporablja v primerih, ko Agencija ugotovi, da je kateri koli nacionalni predpis, priglašen ali ne, nepotreben, v nasprotju s SVM, SVC, TSI ali katero koli drugo zakonodajo Unije na področju železnic, ali pomeni neupravičeno oviro za vzpostavitev enotnega železniškega trga.

Člen 27

Sistem IT, ki se uporablja za namene priglasitve in razvrstitve nacionalnih predpisov

1. Agencija upravlja namenski sistem IT, ki vsebuje nacionalne predpise iz členov 25 in 26 ter sprejemljive nacionalne načine zagotavljanja skladnosti iz točke 34 člena 2 Direktive (EU) 2016/797. Agencija deležnikom zagotovi dostop do njih za namene posvetovanja, kadar je to primerno.

2. Države članice prek sistema IT iz odstavka 1 tega člena Agenciji in Komisiji priglasijo nacionalne predpise iz člena 25(1) in člena 26(1). Agencija te predpise objavi v tem sistemu IT, vključno s statusom njihove preučitve, ko je končana, pa tudi pozitivne ali negativne izide ocene, navedeni sistem IT pa uporabi za obveščanje Komisije v skladu s členoma 25 in 26.

3. Agencija opravi tehnični pregled obstoječih nacionalnih predpisov iz razpoložljive nacionalne zakonodaje, ki so od 15. junija 2016 dalje navedeni v zbirki podatkov o referenčnih dokumentih. Agencija razvrsti priglašene nacionalne predpise v skladu s členom 14(10) Direktive (EU) 2016/797. V ta namen uporabi sistem iz odstavka 1 tega člena.

4. Agencija razvrsti priglašene nacionalne predpise v skladu s členom 8 Direktive (EU) 2016/798 in Prilogo I k navedeni direktivi, pri čemer upošteva razvoj zakonodaje Unije. V ta namen razvije instrument za upravljanje predpisov, ki ga države članice uporabljajo za poenostavitev svojih sistemov nacionalnih predpisov. Agencija za objavo instrumenta za upravljanje predpisov uporabi sistem iz odstavka 1 tega člena.

POGLAVJE 6

NALOGE AGENCIJE, POVEZANE Z EVROPSKIM SISTEMOM ZA UPRAVLJANJE ŽELEZNIŠKEGA PROMETA (ERTMS)

Člen 28

Sistemski organ za ERTMS

1. Agencija deluje kot sistemski organ, da se zagotovi usklajen razvoj ERTMS v Uniji, v skladu z ustreznimi TSI. V ta namen Agencija vzdržuje, spremlja in upravlja ustrezne zahteve v zvezi s podsistemi, vključno s tehničnimi specifikacijami za ETCS in GSM-R.

2. Agencija opredeli, objavi in uporablja postopek za upravljanje zahtev za spremembe specifikacij ERTMS. V ta namen Agencija vzpostavi, vzdržuje in posodablja register zahtev za spremembe specifikacij ERTMS in njihovega statusa, skupaj z ustreznimi utemeljitvami.

3. Oblikovanje novih različic tehničnih specifikacij ERTMS ne sme ogroziti stopnje uporabe ERTMS, stabilnosti specifikacij, ki je potrebna za optimizacijo proizvodnje opreme ERTMS, donosa naložb prevoznikov v železniškem prometu, upravljavcev infrastrukture in imetnikov ter učinkovitega načrtovanja uporabe ERTMS.

4. Agencija razvije in vzdržuje tehnična orodja za upravljanje različic ERTMS zaradi zagotavljanja tehnične in operativne združljivosti omrežij in vozil, ki so opremljena z več različicami, ter zaradi zagotavljanja spodbud za hitro in usklajeno uporabo veljavnih različic.

5. Agencija v skladu s členom 5(10) Direktive (EU) 2016/797 zagotovi, da so poznejše različice opreme ERTMS tehnično združljive s predhodnimi različicami.

6. Agencija pripravi in razširja ustrezne smernice o uporabi za deležnike in dokumentacijo s pojasnili v zvezi s tehničnimi specifikacijami za ERTMS.

Člen 29

Skupina priglašenih organov za ugotavljanje skladnosti za ERTMS

1. Agencija ustanovi skupino priglašenih organov za ugotavljanje skladnosti za ERTMS iz člena 30(7) Direktive (EU) 2016/797 in ji predseduje.

Skupina preverja skladnost uporabe postopka za ocenjevanje skladnosti ali primernosti za uporabo komponente interoperabilnosti iz člena 9 Direktive (EU) 2016/797 in postopkov ES-verifikacije iz člena 10 Direktive (EU) 2016/797, ki jih izvajajo priglašeni organi za ugotavljanje skladnosti.

2. Agencija Komisiji vsako leto poroča o dejavnostih skupine iz odstavka 1, vključno s statističnimi podatki o udeležbi predstavnikov priglašenih organov za ugotavljanje skladnosti v skupini.

3. Agencija oceni uporabo postopka za ugotavljanje skladnosti komponent interoperabilnosti in postopka ES-verifikacije za opremo ERTMS ter vsaki dve leti Komisiji predloži poročilo, ki vključuje priporočila za izboljšave, kadar je to primerno.

Člen 30

Združljivost podsistemov ERTMS na vozilu in ob progi

1. Agencija se odloči, da:

(a)	brez poseganja v člen 21(5) Direktive (EU) 2016/797 in pred izdajo dovoljenja za dajanje vozila, opremljenega s podsistemom ERTMS na vozilu, na trg prosilcem na njihovo zahtevo svetuje o tehnični združljivosti podsistemov ERTMS na vozilu in ob progi;

(b)

brez poseganja v člen 17 Direktive (EU) 2016/798 in po izdaji dovoljenja za dajanje vozila, opremljenega s podsistemom ERTMS na vozilu, na trg prevoznikom v železniškem prometu pred uporabo vozila, opremljenega s podsistemom ERTMS na vozilu, na njihovo zahtevo svetuje o operativni združljivosti podsistemov ERTMS na vozilu in ob progi.

Agencija za namene tega odstavka sodeluje z ustreznimi nacionalnimi varnostnimi organi.

2. Kadar Agencija, preden nacionalni varnostni organ izda dovoljenje, ugotovi ali jo prosilec prek točke „vse na enem mestu“ v skladu s členom 19(6) Direktive (EU) 2016/797 obvesti, da se je projektna zasnova ali specifikacija spremenila po odobritvi Agencije v skladu s členom 19 Direktive (EU) 2016/797 in da obstaja tveganje tehnične in operativne nezdružljivosti podsistema ERTMS ob progi in vozil, opremljenih z ERTMS, Agencija sodeluje z vpletenimi stranmi, vključno s prosilcem in zadevnim nacionalnim varnostnim organom, da bi poiskali vzajemno sprejemljivo rešitev. Če v enem mesecu od začetka postopka usklajevanja ni mogoče doseči vzajemno sprejemljive rešitve, se zadeva preda v arbitražo komisiji za pritožbe.

3. Kadar Agencija po tem, ko nacionalni varnostni organ izda dovoljenje, ugotovi, da obstaja tveganje tehnične ali operativne nezdružljivosti zadevnih omrežij in vozil, opremljenih z opremo ERTMS, nacionalni varnostni organ in Agencija sodelujeta z vsemi vpletenimi stranmi, da bi brez odlašanja poiskali vzajemno sprejemljivo rešitev. Agencija obvesti Komisijo o takšnih primerih.

Člen 31

Podpiranje uvajanja ERTMS in projektov ERTMS

1. Agencija pomaga Komisiji pri spremljanju uvajanja ERTMS v skladu z veljavnim evropskim načrtom za njegovo uvajanje. Na zahtevo Komisije pomaga usklajevati uvajanje ERTMS na vseevropskih prometnih koridorjih in železniških tovornih koridorjih, kot je določeno v Uredbi (EU) št. 913/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (18).

2. Agencija zagotovi tehnično spremljanje napredka projektov za uvedbo ERTMS, ki jih financira Unija, vključno z analizo razpisne dokumentacije v času povabil k oddaji ponudb, kadar je to primerno in brez povzročanja nepotrebnih zamud v postopku. Agencija prav tako po potrebi pomaga upravičencem do sredstev Unije, da bi tako zagotovila popolno skladnost tehničnih rešitev, izvedenih v okviru projektov, s TSI, kar zadeva vodenje-upravljanje in signalizacijo, in s tem njihovo popolno interoperabilnost.

Člen 32

Akreditiranje laboratorijev

1. Agencija podpira harmonizirano akreditiranje laboratorijev za ERTMS v skladu z Uredbo (ES) št. 765/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (19), zlasti z zagotavljanjem ustreznih smernic akreditacijskim organom.

2. V primeru neskladnosti z zahtevami iz Uredbe (ES) št. 765/2008 v zvezi z akreditacijo laboratorijev za ERTMS Agencija obvesti države članice in Komisijo.

3. Agencija lahko kot opazovalka sodeluje pri medsebojnih pregledih, zahtevanih v Uredbi (ES) št. 765/2008.

POGLAVJE 7

NALOGE AGENCIJE, POVEZANE S SPREMLJANJEM ENOTNEGA EVROPSKEGA ŽELEZNIŠKEGA OBMOČJA

Člen 33

Spremljanje delovanja in odločanja nacionalnih varnostnih organov

1. Agencija prek presoj in inšpekcijskih pregledov v imenu Komisije spremlja delovanje in odločanje nacionalnih varnostnih organov, da bi izpolnjevala naloge, ki so ji bile zaupane, in pomagala Komisiji pri izpolnjevanju njenih dolžnosti na podlagi PDEU.

2. Agencija ima pravico do presoje:

(a)	sposobnosti nacionalnih varnostnih organov, da izvajajo naloge v zvezi z varnostjo in interoperabilnostjo v železniškem prometu; in

(b)	učinkovitosti spremljanja sistemov varnega upravljanja aktivnih udeležencev, ki ga izvajajo nacionalni varnostni organi, iz člena 17 Direktive (EU) 2016/798.

Upravni odbor sprejme politiko, delovne metode, postopke in praktične ureditve za uporabo tega odstavka, med drugim tudi ureditve glede posvetovanja z državami članicami pred objavo informacij, kadar je to potrebno.

Agencija si prizadeva za to, da se v skupino za presojo vključijo kvalificirani presojevalci nacionalnih varnostnih organov, ki niso predmet zadevne presoje. Agencija za ta namen oblikuje seznam kvalificiranih presojevalcev in jim po potrebi zagotovi usposabljanje.

3. Agencija izda poročila o presoji ter jih pošlje zadevnim nacionalnim varnostnim organom, zadevni državi članici in Komisiji. Vsako poročilo o presoji vključuje predvsem seznam vseh pomanjkljivosti, ki jih ugotovi Agencija, in priporočila za izboljšanje.

4. Če Agencija meni, da pomanjkljivosti iz odstavka 3 zadevnemu nacionalnemu varnostnemu organu preprečujejo učinkovito izvajanje njegovih nalog, povezanih z varnostjo in interoperabilnostjo na železnici, nacionalnemu varnostnemu organu priporoči, da sprejme ustrezne ukrepe v skupno dogovorjenem roku, ob upoštevanju resnosti pomanjkljivosti. Agencija obvesti zadevno državo članico o takšnem priporočilu.

5. Če se nacionalni varnostni organ ne strinja s priporočili Agencije iz odstavka 4 ali ne sprejme ustreznih ukrepov iz odstavka 4 ali če se nacionalni varnostni organ v treh mesecih od prejema priporočil ne odzove nanje, Agencija o tem obvesti Komisijo.

6. Komisija obvesti zadevno državo članico o tem vprašanju in jo zaprosi, da izrazi stališče o priporočilu iz odstavka 4. Kadar se šteje, da dani odgovori niso zadovoljivi, ali če se država članica ne odzove v treh mesecih od prošnje Komisije, lahko Komisija v šestih mesecih ustrezno ukrepa v zvezi z ukrepi, ki se sprejmejo na podlagi presoje, če je ustrezno.

7. Agencija ima pravico izvajati napovedane inšpekcijske preglede nacionalnih varnostnih organov, da preveri določena področja njihovih dejavnosti in delovanja, zlasti pa pregleda dokumente, postopke in evidence, povezane z njihovimi nalogami iz Direktive (EU) 2016/798. Inšpekcijski pregledi se lahko izvedejo priložnostno ali v skladu z načrtom, ki ga pripravi Agencija. Inšpekcijski pregled lahko traja največ dva dneva. Nacionalni organi držav članic pripomorejo k temu, da osebje Agencije lažje opravi svoje delo. Agencija Komisiji, zadevni državi članici in zadevnemu nacionalnemu varnostnemu organu predloži poročilo o vsakem inšpekcijskem pregledu.

Politiko, delovne metode in postopek za izvajanje inšpekcijskih pregledov sprejme upravni odbor.

Člen 34

Spremljanje priglašenih organov za ugotavljanje skladnosti

1. Za namene člena 41 Direktive (EU) 2016/797 Agencija podpira Komisijo pri spremljanju priglašenih organov za ugotavljanje skladnosti z zagotavljanjem pomoči akreditacijskim organom in ustreznim nacionalnim organom ter z opravljanjem presoj in inšpekcijskih pregledov iz odstavkov 2 do 6.

2. Agencija podpira harmonizirano akreditiranje priglašenih organov za ugotavljanje skladnosti, predvsem tako, da akreditacijskim organom daje ustrezne smernice o ocenjevalnih merilih in postopkih, s katerimi se oceni, ali priglašeni organi izpolnjujejo zahteve iz poglavja VI Direktive (EU) 2016/797, in sicer prek evropske akreditacijske infrastrukture, priznane na podlagi člena 14 Uredbe (ES) št. 765/2008.

3. Pri priglašenih organih za ugotavljanje skladnosti, ki niso akreditirani v skladu s členom 27 Direktive (EU) 2016/797, lahko Agencija opravi presojo njihovih zmogljivosti glede izpolnjevanja zahtev iz člena 30 Direktive (EU) 2016/797. Postopek za izvajanje presoj sprejme upravni odbor.

4. Agencija izdaja poročila o presoji dejavnosti iz odstavka 3 ter jih pošlje zadevnim priglašenim organom za ugotavljanje skladnosti, zadevni državi članici in Komisiji. Vsako poročilo o presoji vključuje predvsem seznam vseh pomanjkljivosti, ki jih ugotovi Agencija, in priporočila za izboljšanje. Če Agencija meni, da te pomanjkljivosti zadevnemu priglašenemu organu za ugotavljanje skladnosti preprečujejo učinkovito izvajanje njegovih nalog, povezanih z interoperabilnostjo na železnici, sprejme priporočilo, s katerim od države članice, kjer ima tak priglašeni organ sedež, zahteva, naj izvede ustrezne ukrepe v skupno dogovorjenem roku, ob upoštevanju resnosti pomanjkljivosti.

5. Kadar se država članica ne strinja s priporočilom iz odstavka 4, če ne sprejme ustreznih ukrepov iz odstavka 4 ali če se priglašeni organ v treh mesecih od prejema priporočila Agencije ne odzove nanj, Agencija o tem obvesti Komisijo. Komisija obvesti zadevno državo članico o tem vprašanju in jo zaprosi za stališče o navedenem priporočilu. Kadar se šteje, da dani odgovori niso zadostni, ali kadar se država članica ne odzove v treh mesecih od prejema prošnje Komisije, lahko Komisija v šestih mesecih sprejme odločitev.

6. Agencija ima pravico, da izvaja napovedane ali nenapovedane inšpekcijske preglede priglašenih organov za ugotavljanje skladnosti, da preveri določena področja njihovih dejavnosti in delovanja, zlasti pa pregleda dokumente, potrdila in evidence, povezane z njihovimi nalogami iz člena 41 Direktive (EU) 2016/797. V primeru akreditiranih organov Agencija sodeluje z ustreznimi nacionalnimi akreditacijskimi organi. Če organi za ugotavljanje skladnosti niso akreditirani, Agencija sodeluje z ustreznimi nacionalnimi organi, ki priznavajo zadevne priglašene organe. Inšpekcijski pregledi se lahko izvedejo priložnostno ali v skladu s politiko, delovnimi metodami in postopki, ki jih pripravi Agencija. Inšpekcijski pregled lahko traja največ dva dneva. Priglašeni organi za ugotavljanje skladnosti pripomorejo k temu, da osebje Agencije lažje opravi svoje delo. Agencija Komisiji in zadevni državi članici predloži poročilo o vsakem inšpekcijskem pregledu.

Člen 35

Spremljanje napredka v zvezi z varnostjo in interoperabilnostjo na železnici

1. Agencija skupaj z nacionalnimi preiskovalnimi organi zbira ustrezne podatke o nesrečah in incidentih ob upoštevanju prispevka nacionalnih preiskovalnih organov k varnosti v železniškem sistemu Unije.

2. Agencija spremlja splošne dosežke na področju varnosti železniškega sistema Unije. Agencija lahko predvsem zaprosi za pomoč organe iz člena 38, vključno s pomočjo pri zbiranju podatkov in dostopom do rezultatov medsebojnega pregleda v skladu s členom 22(7) Direktive (EU) 2016/798. Agencija uporablja tudi podatke, ki jih je zbral Eurostat, s katerim sodeluje pri preprečevanju morebitnega podvajanja dela ter zagotavljanju metodološke skladnosti med SVK in kazalniki, ki se uporabljajo pri drugih načinih prevoza.

3. Agencija na zahtevo Komisije izda priporočila glede načinov za izboljšanje interoperabilnosti železniškega sistema Unije, zlasti z boljšim usklajevanjem med prevozniki v železniškem prometu in upravljavci infrastrukture ali med samimi upravljavci infrastrukture.

4. Agencija spremlja napredek na področju varnosti in interoperabilnosti železniškega sistema Unije. Vsaki dve leti Komisiji predloži in objavi poročilo o napredku v zvezi z varnostjo in interoperabilnostjo na enotnem evropskem železniškem območju.

5. Agencija na zahtevo Komisije pripravi poročila o stanju izvajanja ter uporabe zakonodaje Unije o varnosti in interoperabilnosti na železnici v določeni državi članici.

6. Agencija na zahtevo države članice ali Komisije zagotovi pregled ravni varnosti in interoperabilnosti železniškega sistema Unije in posebej v ta namen oblikuje ustrezno orodje v skladu s členom 53(2) Direktive (EU) 2016/797.

POGLAVJE 8

DRUGE NALOGE AGENCIJE

Člen 36

Vlakovno osebje

1. Agencija opravi ustrezne naloge, povezane z vlakovnim osebjem, iz členov 4, 22, 23, 25, 28, 33, 34, 35 in 37 Direktive 2007/59/ES Evropskega parlamenta in Sveta (20).

2. Komisija lahko od Agencije zahteva, naj opravlja druge naloge, povezane z vlakovnim osebjem, v skladu z Direktivo 2007/59/ES in izdaja priporočila v zvezi z vlakovnim osebjem, ki opravlja naloge, pomembne za varnost, ki niso zajete z Direktivo 2007/59/ES.

3. Agencija se o nalogah iz odstavkov 1 in 2 posvetuje z nacionalnimi organi, ki so pristojni za vprašanja v zvezi z vlakovnim osebjem. Agencija lahko spodbuja sodelovanje med temi organi, med drugim z organiziranjem ustreznih srečanj z njihovimi predstavniki.

Člen 37

Registri in njihova dostopnost

1. Agencija vzpostavi in vzdržuje, po potrebi v sodelovanju s pristojnimi nacionalnimi aktivnimi udeleženci:

(a)	evropski register vozil v skladu s členom 47 Direktive (EU) 2016/797;

(b)	evropski register dovoljenih tipov vozil v skladu s členom 48 Direktive (EU) 2016/797.

2. Agencija deluje kot sistemski organ za vse registre in zbirke podatkov iz Direktive (EU) 2016/797, Direktive (EU) 2016/798 in Direktive 2007/59/ES. Njeno delovanje v tej vlogi zajema zlasti:

(a)	razvijanje in vzdrževanje specifikacij registrov;

(b)	usklajevanje razvoja v državah članicah v zvezi z registri;

(c)	zagotavljanje smernic o registrih zadevnim deležnikom;

(d)	izdajanje priporočil Komisiji o izboljšavah specifikacij obstoječih registrov, po potrebi tudi o poenostavitvi in črtanju odvečnih informacij, in morebitni potrebi po vzpostavitvi novih, odvisno od analize stroškov in koristi.

3. Agencija zagotovi, da so javnosti na voljo naslednje listine in registri iz Direktive (EU) 2016/797 in Direktive (EU) 2016/798:

(a)	ES-izjave o verifikaciji podsistemov;

(b)	izjave „ES“ o skladnosti komponent interoperabilnosti in izjave „ES“ o ustreznosti komponent interoperabilnosti za uporabo;

(c)	licence, izdane v skladu s členom 24(8) Direktive 2012/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta (21);

(d)	enotna varnostna spričevala, izdana v skladu s členom 10 Direktive (EU) 2016/798;

(e)	poročila o preiskavah, ki se pošljejo Agenciji v skladu s členom 24 Direktive (EU) 2016/798;

(f)	nacionalni predpisi, o katerih je Komisija obveščena v skladu s členom 8 Direktive (EU) 2016/798 ter členom 14 Direktive (EU) 2016/797;

(g)	registri vozil iz člena 47 Direktive (EU) 2016/797, tudi prek povezav z zadevnimi nacionalnimi registri;

(h)	registri infrastrukture, tudi prek povezav z zadevnimi nacionalnimi registri;

(i)	registri v zvezi s subjekti, odgovornimi za vzdrževanje, in njihovimi organi za izdajanje spričeval;

(j)	evropski register dovoljenih tipov vozil v skladu s členom 48 Direktive (EU) 2016/797;

(k)	register zahtev za spremembe in načrtovanih sprememb specifikacij ERTMS v skladu s členom 28(2) te uredbe;

(l)	register zahtev za spremembe in načrtovanih sprememb TSI v zvezi s telematskimi aplikacijami za potniški promet (TAP) in v zvezi s telematskimi aplikacijami za tovorni promet (TAF) v skladu s členom 23(2) te uredbe;

(m)	register oznak imetnikov vozil, ki ga hrani Agencija v skladu s TSI o delovanju in upravljanju prometa;

(n)	poročila o kakovosti, izdana v skladu s členom 28(2) Uredbe (ES) št. 1371/2007 Evropskega parlamenta in Sveta (22).

4. Komisija in države članice na podlagi osnutka, ki ga pripravi Agencija, razpravljajo o praktičnih podrobnostih pošiljanja listin iz odstavka 3 in v zvezi z njimi dosežejo dogovor.

5. Pri pošiljanju listin iz odstavka 3 lahko zadevni organi navedejo, katere listine se javnosti ne smejo razkriti iz varnostnih razlogov.

6. Nacionalni organi, odgovorni za izdajo dovoljenj iz točke (c) odstavka 3 tega člena, uradno obvestijo Agencijo o vsaki posamezni odločitvi o izdaji, podaljšanju, spremembi ali razveljavitvi navedenih dovoljenj v skladu z Direktivo 2012/34/EU.

Nacionalni varnostni organi, odgovorni za izdajo enotnih varnostnih spričeval iz točke (d) odstavka 3 tega člena, v skladu s členom 10(16) Direktive (EU) 2016/798 uradno obvestijo Agencijo o vsaki posamezni odločitvi o izdaji, podaljšanju, spremembi, omejitvi ali razveljavitvi navedenih spričeval.

7. Agencija lahko v javno zbirko podatkov vključi kateri koli javni dokument ali povezavo v zvezi s cilji te uredbe, ob upoštevanju veljavne zakonodaje Unije o varstvu podatkov.

Člen 38

Sodelovanje med nacionalnimi varnostnimi organi, preiskovalnimi organi in predstavniškimi organi

1. Agencija vzpostavi mrežo nacionalnih varnostnih organov iz člena 16 Direktive (EU) 2016/798. Agencija mreži zagotovi sekretariat.

2. Agencija preiskovalnim organom nudi podporo v skladu s členom 22(7) Direktive (EU) 2016/798. Da bi spodbudila sodelovanje med preiskovalnimi organi, Agencija zagotovi sekretariat, ki se organizira ločeno od funkcij v Agenciji, povezanih z izdajanjem varnostnih spričeval za prevoznike v železniškem prometu in dovoljenj za dajanje vozil na trg.

3. Cilji sodelovanja med organi iz odstavkov 1 in 2 so zlasti:

(a)	izmenjava informacij, povezanih z varnostjo in interoperabilnostjo na železnici;

(b)	spodbujanje dobrih praks in širjenje ustreznega znanja;

(c)	zagotavljanje podatkov o varnosti na železnici Agenciji, zlasti podatkov v zvezi s SVK.

Agencija pospešuje sodelovanje med nacionalnimi varnostnimi organi in nacionalnimi preiskovalnimi organi, zlasti prek organiziranja skupnih sestankov.

4. Agencija lahko vzpostavi mrežo predstavniških organov iz železniškega sektorja, ki delujejo na ravni Unije. Seznam teh organov pripravi Komisija. Agencija lahko mreži zagotovi sekretariat. Naloge mreže so predvsem:

(a)	izmenjava informacij, povezanih z varnostjo in interoperabilnostjo na železnici;

(b)	spodbujanje dobrih praks in širjenje ustreznega znanja;

(c)	zagotavljanje podatkov o varnosti in interoperabilnosti na železnici Agenciji.

5. Mreže in organi iz odstavkov 1, 2 in 4 tega člena lahko dajejo pripombe na osnutke mnenj iz člena 10(2).

6. Agencija lahko vzpostavi druge mreže teles ali organov, ki so odgovorni za del železniškega sistema Unije.

7. Komisija lahko sodeluje na srečanjih mrež iz tega člena.

Člen 39

Sporočanje in razširjanje

Agencija zadevnim deležnikom sporoča informacije v zvezi z okvirom železniške zakonodaje Unije ter razvojem standardov in smernic ter jim jih posreduje v skladu z ustreznimi načrti sporočanja in razširjanja, ki jih sprejme upravni odbor na podlagi osnutka, ki ga pripravi Agencija. Upravni odbor na podlagi analize potreb redno posodablja te načrte.

Člen 40

Raziskave in spodbujanje inovativnosti

1. Agencija na zahtevo Komisije ali na lastno pobudo v skladu s postopkom iz člena 52(4) prispeva k raziskovalnim dejavnostim na področju železniškega sektorja na ravni Unije, med drugim z zagotavljanjem podpore ustreznim službam Komisije in predstavniškim organom. Tak prispevek ne vpliva na druge raziskovalne dejavnosti na ravni Unije.

2. Komisija lahko Agenciji poveri nalogo spodbujanja inovativnosti, namenjene izboljšanju varnosti in interoperabilnosti na železnici, zlasti v zvezi z uporabo novih informacijskih tehnologij, informacij o voznih redih ter sistemov vleke in sledenja.

Člen 41

Pomoč Komisiji

Agencija Komisiji na njeno zahtevo pomaga pri izvajanju zakonodaje Unije, katere cilj je povečevanje stopnje interoperabilnosti železniških sistemov in razvijanje skupnega pristopa k varnosti železniškega sistema Unije.

Taka pomoč lahko zajema tehnične nasvete na področjih, na katerih je potrebno posebno strokovno znanje, in zbiranje informacij prek mrež iz člena 38.

Člen 42

Pomoč pri ocenjevanju železniških projektov

Brez poseganja v odstopanja, določena v členu 7 Direktive (EU) 2016/797, Agencija na zahtevo Komisije s stališča varnosti in interoperabilnosti na železnici preveri vsak projekt načrtovanja, gradnje, obnove ali nadgraditve podsistema, v zvezi s katerim je bila vložena prošnja za finančno podporo Unije.

Agencija da mnenje o skladnosti projekta z ustrezno zakonodajo o varnosti in interoperabilnosti na železnici v roku, o katerem se dogovori s Komisijo in ki ne sme biti daljši od dveh mesecev, pri tem pa se upoštevajo pomembnost projekta in razpoložljivi viri.

Člen 43

Pomoč državam članicam, državam kandidatkam in deležnikom

1. Agencija na zahtevo Komisije, držav članic, držav kandidatk ali mrež iz člena 38 izvaja dejavnosti usposabljanja in druge ustrezne dejavnosti v zvezi z uporabo in pojasnitvijo zakonodaje o varnosti in interoperabilnosti na železnici ter s tem povezanih produktov Agencije, kot so registri, navodila za izvajanje in priporočila.

2. Naravo in obseg dejavnosti iz odstavka 1, vključno z morebitnimi posledicami za vire, določi upravni odbor ter ju vključi v programski dokument Agencije. Stroške takšne pomoči krijejo vlagatelji zahteve, razen če je dogovorjeno drugače.

Člen 44

Mednarodni odnosi

1. Če je to potrebno za uresničitev ciljev, določenih v tej uredbi, ter brez poseganja v ustrezne pristojnosti držav članic, institucij Unije in Evropske službe za zunanje delovanje, lahko Agencija okrepi usklajevanje z mednarodnimi organizacijami na podlagi sklenjenih sporazumov ter vzpostavi stike in sklene upravne dogovore z nadzornimi organi, mednarodnimi organizacijami in administracijami tretjih držav, pristojnimi za področja, ki jih zajemajo dejavnosti Agencije, da bi sledila znanstvenemu in tehničnemu razvoju ter zagotovila spodbujanje zakonodaje in standardov Unije o železnicah.

2. Dogovori iz odstavka 1 za Unijo in njene države članice ne ustvarjajo pravnih obveznosti ter državam članicam in njihovim pristojnim organom ne preprečujejo sklepanja dvostranskih ali večstranskih dogovorov z nadzornimi organi, mednarodnimi organizacijami in administracijami tretjih držav iz odstavka 1. O teh dvostranskih ali večstranskih dogovorih in sodelovanju se predhodno posvetuje s Komisijo in se ji redno poroča. Upravni odbor se o teh dvostranskih ali večstranskih dogovorih ustrezno obvešča.

3. Upravni odbor sprejme strategijo o odnosih s tretjimi državami ali mednarodnimi organizacijami glede vprašanj, ki so v pristojnosti Agencije. Ta strategija se, skupaj z opredeljenimi pripadajočimi viri, vključi v programski dokument Agencije.

Člen 45

Usklajevanje v zvezi z nadomestnimi deli

Agencija prispeva k ugotavljanju, katere nadomestne dele, ki so potencialno medsebojno zamenljivi, je treba standardizirati, vključno z glavnimi vmesniki za te nadomestne dele. V ta namen lahko Agencija ustanovi delovno skupino za usklajevanje dejavnosti relevantnih deležnikov in vzpostavi stike z evropskimi organi za standardizacijo. Agencija Komisiji predloži ustrezna priporočila.

POGLAVJE 9

ORGANIZACIJA AGENCIJE

Člen 46

Upravna in vodstvena struktura

Upravna in vodstvena struktura Agencije vključuje:

(a)	upravni odbor, ki izvaja funkcije iz člena 51;

(b)	izvršni odbor, ki izvaja funkcije iz člena 53;

(c)	izvršnega direktorja, ki izvaja naloge iz člena 54;

(d)	eno ali več komisij za pritožbe, ki izvajajo funkcije iz členov 58 do 62.

Člen 47

Sestava upravnega odbora

1. Upravni odbor je sestavljen iz enega predstavnika vsake države članice in dveh predstavnikov Komisije, ki imajo vsi glasovalno pravico.

Upravni odbor zajema tudi šest predstavnikov brez glasovalne pravice, ki na evropski ravni zastopajo naslednje deležnike:

(a)	prevoznike v železniškem prometu;

(b)	upravljavce infrastrukture;

(c)	železniško industrijo;

(d)	sindikalne organizacije;

(e)

potnike;

(f)	uporabnike železniškega prevoza blaga.

Za vsakega od teh deležnikov Komisija imenuje predstavnika in namestnika na podlagi ožjega izbora štirih imen, ki jih predložijo njihove evropske organizacije.

2. Člani odbora in njihovi namestniki se imenujejo glede na poznavanje osnovne dejavnosti Agencije, ob upoštevanju ustreznih vodstvenih, upravnih ter proračunskih veščin in znanja. Vse strani si prizadevajo omejiti rotacijo svojih predstavnikov v upravnem odboru, da bi zagotovile kontinuiteto njegovega dela. Vse strani si prizadevajo za uravnoteženo zastopanost spolov v upravnem odboru.

3. Države članice in Komisija imenujejo člane upravnega odbora in njihove namestnike, ki jih nadomeščajo v primeru odsotnosti.

4. Mandat članov traja štiri leta in se lahko podaljša.

5. Kadar je to ustrezno, se sodelovanje predstavnikov tretjih držav in pogoji za takšno sodelovanje določijo v dogovorih iz člena 75.

Člen 48

Predsednik upravnega odbora

1. Upravni odbor z dvotretjinsko večino glasov svojih članov, ki imajo glasovalno pravico, med predstavniki držav članic izvoli predsednika, med svojimi člani pa njegovega namestnika.

Namestnik predsednika nadomesti predsednika v primeru, da ta ne more opravljati svojih nalog.

2. Mandat predsednika in njegovega namestnika traja štiri leta in se lahko enkrat podaljša. Vendar v primeru, če njuno članstvo v upravnem odboru preneha kadar koli med trajanjem njunega mandata, na ta datum samodejno preneha tudi mandat.

Člen 49

Sestanki

1. Sestanke upravnega odbora v skladu z njegovim poslovnikom vodi in sklicuje njegov predsednik. Izvršni direktor Agencije je navzoč na sestankih, razen kadar njegova prisotnost lahko povzroči nasprotje interesov, če tako odloči predsednik, ali kadar upravni odbor sprejema odločitev v zvezi s členom 70 v skladu s točko (i) člena 51(1).

Upravni odbor lahko povabi vsakogar, čigar mnenje utegne biti koristno, da kot opazovalec sodeluje pri določenih točkah dnevnega reda sestanka.

2. Upravni odbor se sestane najmanj dvakrat letno. Sestane se tudi na pobudo predsednika ali na zahtevo Komisije, večine svojih članov ali ene tretjine predstavnikov držav članic v odboru.

3. Pri zaupnih zadevah ali v primeru nasprotja interesov lahko upravni odbor sklene, da posebne točke dnevnega reda preuči ob odsotnosti zadevnih članov. To ne vpliva na pravico držav članic in Komisije, da jih zastopa nadomestni član ali kdor koli drug. Podrobna pravila za uporabo te določbe se določijo v poslovniku upravnega odbora.

Člen 50

Glasovanje

Razen če je drugače določeno v tej uredbi, upravni odbor sprejema svoje odločitve z absolutno večino glasov svojih članov, ki imajo glasovalno pravico. Vsak član z glasovalno pravico ima en glas.

Člen 51

Naloge upravnega odbora

1. Da bi zagotovil, da Agencija opravlja svoje naloge, upravni odbor:

(a)	sprejme letno poročilo o dejavnostih Agencije za predhodno leto, ki ga do 1. julija pošlje Evropskemu parlamentu, Svetu, Komisiji in Računskemu sodišču ter ga objavi;

(b)	v skladu s členom 52 vsako leto z dvotretjinsko večino glasov svojih članov, ki imajo glasovalno pravico, sprejme programski dokument Agencije, potem ko prejme mnenje Komisije;

(c)	z dvotretjinsko večino glasov svojih članov, ki imajo glasovalno pravico, sprejme letni proračun Agencije in izvaja druge funkcije, povezane s proračunom Agencije, v skladu s poglavjem 10;

(d)	določi postopke za sprejemanje odločitev izvršnega direktorja;

(e)	sprejme politiko, delovne metode in postopke glede obiskov, presoj in inšpekcijskih pregledov v skladu s členi 11, 33 in 34;

(f)	sprejme svoj poslovnik;

(g)	sprejme in posodablja načrte za sporočanje in razširjanje iz člena 39;

(h)

ob upoštevanju odstavka 2 v zvezi z osebjem Agencije izvaja pooblastila, ki jih pristojnemu organu za imenovanja oziroma organu, pooblaščenemu za sklepanje pogodb o zaposlitvi, podeljujejo Kadrovski predpisi za uradnike Evropske unije oziroma Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev Unije (v nadaljnjem besedilu: Kadrovski predpisi in Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev), določeni z Uredbo (EGS, Euratom, ESPJ) št. 259/68 (23);

(i)	sprejema ustrezno utemeljene odločitve v zvezi z odvzemom imunitete v skladu s členom 17 Protokola št. 7 o privilegijih in imunitetah Evropske unije;

(j)	Komisiji v potrditev predloži pravila za izvajanje Kadrovskih predpisov in Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev, če se razlikujejo od tistih, ki jih sprejme Komisija, v skladu s postopkom iz člena 110 Kadrovskih predpisov;

(k)	z dvotretjinsko večino glasov svojih članov, ki imajo glasovalno pravico, imenuje izvršnega direktorja in, kadar je to ustrezno, podaljša njegov mandat ali ga odstavi v skladu s členom 68;

(l)	z dvotretjinsko večino glasov svojih članov, ki imajo glasovalno pravico, imenuje člane izvršnega odbora v skladu s členom 53;

(m)	sprejme mandat za naloge izvršnega odbora iz člena 53;

(n)	sprejme odločitve v zvezi z dogovori iz člena 75(2);

(o)	z dvotretjinsko večino glasov svojih članov, ki imajo glasovalno pravico, imenuje in odstavlja člane komisij za pritožbe v skladu s členom 55 in členom 56(4);

(p)	sprejme sklep o določitvi pravil za napotitev nacionalnih strokovnjakov v Agencijo v skladu s členom 69;

(q)	sprejme strategijo za boj proti goljufijam, ki je sorazmerna s tveganji goljufij, ob upoštevanju analize stroškov in koristi ukrepov, ki jih je treba izvesti;

(r)	zagotovi ustrezne nadaljnje ukrepe na podlagi ugotovitev in priporočil, ki izhajajo iz preiskav Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) ter različnih poročil o notranji ali zunanji presoji ocen, pri čemer preveri, ali je izvršni direktor sprejel ustrezne ukrepe;

(s)

sprejme pravila za preprečevanje in odpravljanje nasprotij interesov za člane upravnega odbora in komisij za pritožbe ter sodelujoče v delovnih in drugih skupinah iz člena 5(2) ter drugo osebje, za katero ne veljajo Kadrovski predpisi. Ta pravila vključujejo določbe o izjavah o interesih in po potrebi dejavnostih po prenehanju zaposlitve;

(t)	sprejme smernice in seznam glavnih elementov, ki jih je treba vključiti v dogovore o sodelovanju, sklenjene med Agencijo in nacionalnimi varnostnimi organi, pri čemer upošteva določbe člena 76;

(u)	sprejme okvirni model za porazdelitev pristojbin in dajatev, ki jih plačajo prosilci iz člena 76(2) za namene členov 14, 20 in 21;

(v)	določi postopke sodelovanja Agencije in njenega osebja v nacionalnih sodnih postopkih;

(w)	sprejme poslovnik delovnih skupin in drugih skupin ter merila v zvezi s potnimi stroški in dnevnicami njihovih članov, kakor je določeno v členu 5(5) in (9);

(x)	med svojimi člani imenuje opazovalca za spremljanje izbirnega postopka, ki ga uporablja Komisija za imenovanje izvršnega direktorja;

(y)	sprejme ustrezna pravila za izvajanje Uredbe št. 1 (24) v skladu s pravili glasovanja iz člena 74(1).

2. Upravni odbor v skladu s postopkom iz člena 110 Kadrovskih predpisov sprejme odločitev na podlagi člena 2(1) Kadrovskih predpisov in člena 6 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev o podelitvi ustreznih pooblastil pristojnega organa za imenovanja izvršnemu direktorju in določitvi pogojev, pod katerimi se lahko ta podelitev pooblastil začasno prekliče. Izvršni direktor ima dovoljenje za nadaljnji prenos teh pooblastil. Izvršni direktor obvesti upravni odbor o takšnih nadaljnjih prenosih.

Ob uporabi prvega pododstavka lahko upravni odbor v primeru izjemnih okoliščin s sprejetjem odločitve začasno prekliče podelitev pooblastil pristojnega organa za imenovanja izvršnemu direktorju in pooblastil, ki jih je ta prenesel naprej, ter jih izvaja sam ali jih prenese na enega od svojih članov ali na člana osebja, ki ni izvršni direktor. Pooblaščena oseba upravnemu odboru poroča o izvajanju teh pooblastil.

Člen 52

Programski dokument

1. Upravni odbor do 30. novembra vsako leto ob upoštevanju mnenja Komisije sprejme programski dokument, ki vsebuje letne in večletne programe, ter ga posreduje državam članicam, Evropskemu parlamentu, Svetu in Komisiji ter mrežam iz člena 38. V letnem delovnem programu so določeni ukrepi, ki naj bi jih Agencija izvajala v prihodnjem letu.

Upravni odbor določi ustrezne postopke, ki se uporabljajo za sprejetje programskega dokumenta, tudi za posvetovanja z ustreznimi deležniki.

2. Programski dokument postane dokončen po dokončnem sprejetju splošnega proračuna Unije in se po potrebi ustrezno prilagodi.

Če Komisija v 15 dneh po datumu sprejetja programskega dokumenta izrazi nestrinjanje s tem dokumentom, upravni odbor program ponovno preuči in ga sprejme, po potrebi v spremenjeni obliki, v roku dveh mesecev v drugi obravnavi bodisi z dvotretjinsko večino glasov svojih članov, ki imajo glasovalno pravico, vključno z vsemi predstavniki Komisije, bodisi s soglasjem vseh predstavnikov držav članic.

3. V letnem delovnem programu Agencije se za vsako dejavnost navedejo cilji. Na splošno velja, da je vsaka dejavnost jasno povezana s proračunskimi in človeškimi viri, ki so potrebni za njeno izvajanje, v skladu z načeli oblikovanja in upravljanja proračuna po dejavnostih in postopkom za zgodnjo oceno učinka iz člena 8(2).

4. Upravni odbor po potrebi spremeni sprejeti programski dokument, ko se Agenciji dodeli nova naloga. Za vključitev takšne nove naloge se pripravi analiza posledic za človeške in proračunske vire v skladu s členom 8(2) ter se lahko sprejme sklep o odložitvi drugih nalog.

5. Večletni delovni program Agencije določa pripravo splošnega strateškega načrta, vključno s cilji, pričakovanimi rezultati in kazalniki uspešnosti. Določa tudi pripravo načrta virov, vključno z večletnim proračunom in osebjem. O osnutku večletnega delovnega programa se opravi posvetovanje z Evropskim parlamentom.

Načrt virov se letno posodablja. Strateški načrt se po potrebi posodablja, zlasti zaradi upoštevanja rezultatov ocenjevanja in pregleda iz člena 82.

Člen 53

Izvršni odbor

1. Upravnemu odboru pomaga izvršni odbor.

2. Izvršni odbor pripravlja sklepe, ki naj bi jih sprejel upravni odbor. Če je to nujno potrebno, lahko sprejme določene začasne odločitve v imenu upravnega odbora, zlasti o upravnih in proračunskih zadevah, na podlagi mandata, ki mu ga podeli upravni odbor.

Izvršni odbor skupaj z upravnim odborom skrbi za ustrezno ukrepanje na podlagi ugotovitev in priporočil, ki izhajajo iz preiskav OLAF ter raznih poročil o notranji ali zunanji presoji in ocen, vključno z ustreznimi ukrepi izvršnega direktorja.

Brez poseganja v pristojnosti izvršnega direktorja iz člena 54 izvršni odbor pomaga izvršnemu direktorju in mu svetuje pri izvajanju sklepov upravnega odbora s ciljem okrepitve nadzora nad upravnim poslovodenjem in proračunskim upravljanjem.

3. Izvršni odbor sestavljajo naslednji člani:

(a)	predsednik upravnega odbora;

(b)	štirje drugi predstavniki držav članic v upravnem odboru in

(c)	eden od predstavnikov Komisije v upravnem odboru.

Predsednik upravnega odbora predseduje izvršnemu odboru.

Štiri predstavnike držav članic in njihove namestnike imenuje upravni odbor na podlagi njihovih ustreznih kompetenc in izkušenj. Upravni odbor si pri njihovem imenovanju prizadeva za uravnoteženo zastopanost spolov v izvršnem odboru.

4. Mandat članov izvršnega odbora traja enako dolgo kot mandat članov upravnega odbora, razen če upravni odbor določi krajšega.

5. Izvršni odbor se sestane najmanj vsake tri mesece in po možnosti najmanj dva tedna pred sestankom upravnega odbora. Predsednik izvršnega odbora skliče dodatne sestanke na zahtevo članov izvršnega ali upravnega odbora.

6. Upravni odbor določi poslovnik izvršnega odbora, se redno obvešča o delu izvršnega odbora in ima dostop do njegovih dokumentov.

Člen 54

Naloge izvršnega direktorja

1. Agencijo vodi njen izvršni direktor, ki je popolnoma neodvisen pri opravljanju svojih nalog. Izvršni direktor je za svoja dejanja odgovoren upravnemu odboru.

2. Brez poseganja v pristojnosti Komisije, upravnega odbora ali izvršnega odbora izvršni direktor ne sme zahtevati ali sprejemati navodil od posameznih vlad ali drugih organov.

3. Izvršni direktor na zahtevo Evropskega parlamenta ali Sveta poroča o izvajanju svojih nalog zadevni instituciji.

4. Izvršni direktor je zakoniti zastopnik Agencije ter sprejema sklepe, priporočila, mnenja in druge formalne akte Agencije.

5. Izvršni direktor je odgovoren za upravno poslovanje Agencije in izvajanje nalog, ki so ji dodeljene s to uredbo. Odgovoren je zlasti za:

(a)	tekoče upravljanje Agencije;

(b)	izvajanje sklepov upravnega odbora;

(c)	pripravo programskega dokumenta in njegovo predložitev upravnemu odboru po posvetovanju s Komisijo;

(d)	izvajanje programskega dokumenta ter po možnosti odzivanje na zahteve Komisije za pomoč v zvezi z nalogami Agencije v skladu s to uredbo;

(e)	pripravo konsolidiranega letnega poročila o dejavnostih Agencije, vključno z izjavo odredbodajalca o razumnem zagotovilu v skladu s točko (b) člena 47(1) Delegirane uredbe (EU) št. 1271/2013 in točko (a) člena 51(1) te uredbe, ter njegovo predložitev upravnemu odboru v oceno in sprejetje;

(f)	izvedbo vsega potrebnega, zlasti za izdajanje notranjih upravnih navodil in objavo odredb, s čimer zagotovi, da Agencija deluje v skladu s to uredbo;

(g)	vzpostavitev učinkovitega sistema spremljanja, ki omogoča primerjavo dosežkov Agencije z njenimi operativnimi cilji, ter za vzpostavitev sistema rednega ocenjevanja, ki ustreza priznanim strokovnim standardom;

(h)	vsakoletno pripravo osnutka splošnega poročila na podlagi sistemov spremljanja in ocenjevanja iz točke (g) ter za njegovo predložitev upravnemu odboru;

(i)	pripravo osnutka poročila Agencije o načrtovanih prihodkih in odhodkih v skladu s členom 64 in izvajanje proračuna v skladu s členom 65;

(j)	sprejemanje ukrepov, potrebnih za spremljanje delovanja mrež nacionalnih varnostnih organov, preiskovalnih organov in predstavniških organov iz člena 38;

(k)	pripravo akcijskega načrta na podlagi zaključkov poročil o notranji ali zunanji presoji in ocen ter preiskav OLAF in za poročanje Komisiji o napredku dvakrat na leto ter redno upravnemu odboru;

(l)

zaščito finančnih interesov Unije z uporabo ukrepov za preprečevanje goljufij, korupcije in vseh drugih nezakonitih dejavnosti, z učinkovitimi preverjanji in, v primeru nepravilnosti, z izterjavo nepravilno izplačanih zneskov ter, kadar je to ustrezno, z naložitvijo učinkovitih, sorazmernih ter odvračilnih upravnih in finančnih kazni;

(m)	pripravo strategije Agencije za boj proti goljufijam in njeno predložitev v odobritev upravnemu odboru;

(n)	pripravo osnutka finančnega pravilnika Agencije, ki ga v skladu s členom 66 sprejme upravni odbor, in pravil za njegovo izvajanje;

(o)	sklepanje sporazumov o sodelovanju z nacionalnimi varnostnimi organi v imenu Agencije v skladu s členom 76.

Člen 55

Ustanovitev in sestava komisij za pritožbe

1. Agencija s sklepom upravnega odbora ustanovi eno ali več komisij za pritožbe, ki se ukvarjajo s pritožbami in arbitražnimi postopki iz členov 58 in 61.

2. Vsako komisijo za pritožbe sestavljajo predsednik in dva druga člana. V njihovi odsotnosti ali v primeru nasprotja interesov jih zastopajo namestniki.

3. Odločitev o ustanovitvi in sestavi komisij za pritožbe se sprejme za vsak primer posebej. Vendar pa se komisija za pritožbe lahko ustanovi kot stalni organ z največ štiriletnim mandatom. V obeh primerih se uporablja naslednji postopek:

(a)	Komisija na podlagi ustrezne usposobljenosti in izkušenj ter na podlagi odprtega izbirnega postopka sestavi seznam kvalificiranih strokovnjakov;

(b)	upravni odbor imenuje predsednika, druge člane ter njihove namestnike s seznama iz točke (a). Če komisija za pritožbe ni ustanovljena kot stalni organ, upravni odbor upošteva naravo in vsebino pritožbe ali arbitraže ter se izogiba vsakršnemu nasprotju interesov v skladu s členom 57.

4. Kadar komisija za pritožbe oceni, da je to potrebno zaradi narave pritožbe, lahko od upravnega odbora zahteva, naj imenuje dodatna člana in njuna namestnika s seznama iz točke (a) odstavka 3.

5. Komisija na predlog Agencije ter po posvetovanju z upravnim odborom sprejme poslovnik komisij za pritožbe, vključno s pravili glasovanja, postopki za vložitev pritožbe in pogoji za povračilo stroškov njihovih članov. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 81(3).

6. Komisije za pritožbe lahko v fazi pregleda na začetku postopka zaprosijo za mnenje strokovnjake iz zadevnih držav članic, zlasti za pojasnitev zadevne nacionalne zakonodaje.

Člen 56

Člani komisij za pritožbe

1. Če je komisija za pritožbe stalna, mandat njenih članov in njihovih namestnikov traja štiri leta in se lahko enkrat podaljša. V drugih primerih mandat traja toliko časa, kolikor traja reševanje pritožbe ali arbitraža.

2. Člani komisij za pritožbe so neodvisni od vseh strank, udeleženih v pritožbi ali arbitraži, in ne smejo opravljati nobenih drugih nalog znotraj Agencije. Pri svojih posvetovanjih in odločitvah niso vezani na nikakršna navodila in ne smejo biti v nikakršnem nasprotju interesov.

3. Člani komisij za pritožbe ne smejo biti del osebja Agencije in so plačani za svoje dejansko delo pri reševanju določene pritožbe ali pri arbitraži.

4. Članov komisij za pritožbe ni mogoče odstaviti med njihovim mandatom, razen če za odstavitev obstajajo tehtni razlogi, odločitev o tem pa sprejme upravni odbor.

5. Članov komisij za pritožbe med njihovim mandatom ni mogoče odstraniti s seznama kvalificiranih strokovnjakov, razen če za odstranitev obstajajo tehtni razlogi in tako odloči Komisija.

Člen 57

Izločitev in ugovor

1. Člani komisij za pritožbe ne smejo sodelovati v pritožbenih ali arbitražnih postopkih, če imajo pri tem kakršen koli osebni interes ali če so pred tem kot predstavniki ene od strank sodelovali v postopku ali pa so sodelovali pri sprejetju odločitve, ki je predmet pritožbe.

2. Če član komisije za pritožbe meni, da ni primerno, da on sam ali kateri koli drug član sodeluje v pritožbenem ali arbitražnem postopku iz enega od razlogov iz odstavka 1 ali iz katerega koli drugega razloga, ta član o tem obvesti komisijo za pritožbe, ki o izključitvi zadevne osebe odloča na podlagi pravil, ki jih upravni odbor sprejme v skladu s točko (s) člena 51(1).

3. Vsaka stranka v pritožbenem ali arbitražnem postopku lahko v skladu s poslovnikom iz člena 55(5) ugovarja kateremu koli članu komisije za pritožbe iz katerega koli razloga iz odstavka 1 tega člena ali v primeru suma njegove pristranskosti. Ugovor ne sme temeljiti na državljanstvu zadevnega člana.

4. Ugovor iz odstavka 3 je dopusten le, če je predložen pred začetkom postopka v komisiji za pritožbe oziroma, kadar informacija, ki je podlaga za ugovor, postane znana šele po začetku postopka, v rokih, določenih v poslovniku komisije za pritožbe. Zadevni član komisije za pritožbe se obvesti o ugovoru in se izjavi, ali se strinja z izločitvijo. Če se ne strinja, komisija za pritožbe sprejme odločitev v rokih, določenih v njenem poslovniku, če odgovora ni, pa po izteku roka, določenega za podajo odgovora.

5. Komisije za pritožbe odločijo o ukrepih, ki jih je treba sprejeti v primerih iz odstavkov 2, 3 in 4, brez sodelovanja zadevnega člana. Zadevnega člana v komisiji za pritožbe pri sprejemanju te odločitve zamenja njegov namestnik. Upravni odbor se obvesti o odločitvah komisije za pritožbe.

Člen 58

Pritožbe zoper odločitve in neukrepanje

1. Pri komisiji za pritožbe se lahko vloži pritožba zoper odločitev, ki jo Agencija sprejme v skladu s členi 14, 20, 21 in 22, ali če Agencija ne ukrepa v predpisanih časovnih rokih po opravljeni vmesni reviziji iz člena 60.

2. Pritožba, vložena v skladu z odstavkom 1, nima odložilnega učinka. Vendar pa lahko komisija za pritožbe na podlagi zahteve vpletenih strank odloči, da ima zadevna pritožba odložilni učinek, če presodi, da to dovoljujejo okoliščine, na primer posledice za varnost. V tem primeru komisija za pritožbe obrazloži svojo odločitev.

Člen 59

Osebe, ki imajo pravico do pritožbe, roki in oblika

1. Katera koli fizična ali pravna oseba lahko vloži pritožbo zoper odločitev Agencije, ki jo neposredno in posamično zadeva, v skladu s členi 14, 20 in 21, ali če Agencija ne ukrepa v predpisanih rokih.

2. Pritožba se skupaj z utemeljitvijo vloži v pisni obliki v skladu s poslovnikom iz člena 55(5) v dveh mesecih po tem, ko je bila zadevna oseba o ukrepu uradno obveščena, ali, če takšnega uradnega obvestila ni, v dveh mesecih po dnevu, ko je bila ta oseba seznanjena z ukrepom.

Pritožbe zaradi neukrepanja se pri Agenciji vložijo v pisni obliki v dveh mesecih od izteka roka iz zadevnega člena.

Člen 60

Vmesna revizija

1. Če Agencija meni, da je pritožba dopustna in utemeljena, temu ustrezno spremeni odločitev oziroma sanira neukrepanje iz člena 58(1). To ne velja, če odločitev, na katero se nanaša pritožba, zadeva drugo stranko v pritožbenem postopku.

2. Če odločitev ni ustrezno spremenjena v mesecu dni po prejemu pritožbe, Agencija nemudoma odloči o odložitvi izvajanja odločitve in predloži pritožbo eni od komisij za pritožbe.

Člen 61

Arbitražni postopek

V primeru nesoglasja med Agencijo in nacionalnim varnostnim organom ali organi na podlagi člena 21(7) in člena 24 Direktive (EU) 2016/797 ter člena 10(7) in člena 17(5) in (6) Direktive (EU) 2016/798 komisija za pritožbe, ki ji je zadeva dodeljena, ravna kot arbiter na podlagi zahteve zadevnega nacionalnega varnostnega organa ali organov. V tem primeru komisija za pritožbe odloči, ali naj potrdi stališče Agencije.

Člen 62

Obravnava pritožb in odločitve o pritožbah ter arbitraža

1. Komisija za pritožbe v treh mesecih od vložitve pritožbe odloči, ali bo pritožbi ugodila ali jo zavrnila. Komisija za pritožbe pri obravnavi pritožb ali pri opravljanju funkcije arbitra upošteva roke, določene v svojem poslovniku. Kadar je potrebno, povabi stranke v pritožbenem postopku, da v določenih rokih predložijo pripombe na uradna obvestila, ki jih je izdala komisija za pritožbe sama, ali na sporočila drugih strank v pritožbenem postopku. Stranke v pritožbenem postopku imajo pravico do ustnih izjav.

2. Agencija sprejme končno odločitev v zvezi z arbitražo v skladu s postopki iz člena 21(7) Direktive (EU) 2016/797 in člena 10(7) Direktive (EU) 2016/798.

3. Kadar komisija za pritožbe ugotovi, da so razlogi za pritožbo utemeljeni, zadevo preda Agenciji. Agencija končno odločitev sprejme v skladu z ugotovitvami komisije za pritožbe in jo obrazloži. Agencija o tem obvesti stranke v pritožbenem postopku.

Člen 63

Tožbe pred Sodiščem Evropske unije

1. Tožbe za razveljavitev odločitev Agencije, sprejetih na podlagi členov 14, 20 in 21, ali zaradi neukrepanja v predpisanih rokih se lahko vložijo pri Sodišču Evropske unije šele, ko je izčrpan postopek za pritožbe v okviru Agencije v skladu s členom 58.

2. Agencija sprejme vse potrebne ukrepe za izvršitev sodbe Sodišča Evropske unije.

POGLAVJE 10

FINANČNE DOLOČBE

Člen 64

Proračun

1. Ocene vseh prihodkov in odhodkov Agencije se pripravljajo za vsako proračunsko leto, ki ustreza koledarskemu letu, in se določijo v proračunu Agencije.

2. Brez poseganja v druge vire prihodke Agencije sestavljajo:

(a)	prispevek Unije in nepovratna sredstva organov Unije;

(b)	kateri koli prispevek iz tretjih držav, ki sodelujejo pri delu Agencije, kakor je določeno v členu 75;

(c)	pristojbine, ki jih plačajo prosilci za spričevala in dovoljenja, ki jih izda Agencija v skladu s členi 14, 20 in 21, ter njihovi imetniki;

(d)	dajatve za objave, usposabljanja in vse druge storitve, ki jih zagotavlja Agencija;

(e)	vsi prostovoljni finančni prispevki držav članic, tretjih držav ali drugih subjektov, če so takšni prispevki pregledni, jasno navedeni v proračunu in ne ogrožajo neodvisnosti in nepristranskosti Agencije.

3. Odhodki Agencije zajemajo stroške, povezane z osebjem, upravne in infrastrukturne stroške ter stroške delovanja.

4. Prihodki in odhodki morajo biti uravnoteženi.

5. Upravni odbor na podlagi osnutka, ki ga pripravi izvršni direktor v skladu z načelom oblikovanja proračuna po dejavnostih, vsako leto pripravi načrt prihodkov in odhodkov Agencije za naslednje proračunsko leto. Ta načrt, ki vključuje osnutek kadrovskega načrta, upravni odbor pošlje Komisiji najpozneje do 31. januarja.

6. Komisija pošlje načrt prihodkov in odhodkov Evropskemu parlamentu in Svetu, skupaj s predhodnim osnutkom splošnega proračuna Unije.

7. Komisija na podlagi načrta prihodkov in odhodkov vključi v predhodni osnutek splošnega proračuna Unije finančni načrt, ki se ji zdi potreben glede na kadrovski načrt, in znesek prispevka, ki naj bi bremenil splošni proračun, ki ga predloži Evropskemu parlamentu in Svetu v skladu s členom 314 PDEU, skupaj z opisom in utemeljitvijo morebitnih razlik med načrtom prihodkov in odhodkov Agencije ter zneskom subvencije, ki bo bremenila splošni proračun.

8. Evropski parlament in Svet odobrita proračunska sredstva za prispevek, namenjen Agenciji. Evropski parlament in Svet sprejmeta kadrovski načrt Agencije.

9. Proračun sprejme upravni odbor z dvotretjinsko večino glasov svojih članov, ki imajo glasovalno pravico. Proračun Agencije postane dokončen po dokončnem sprejetju splošnega proračuna Unije. Po potrebi se ustrezno prilagodi.

10. Za vse projekte v zvezi z nepremičninami, ki bi utegnili bistveno vplivati na proračun Agencije, se uporablja člen 203 Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (25).

Člen 65

Izvedba in nadzor proračuna

1. Izvršni direktor izvršuje proračun Agencije.

2. Računovodja Agencije do 1. marca, ki sledi vsakemu proračunskemu letu, pošlje računovodji Komisije začasni zaključni račun, skupaj s poročilom o upravljanju proračuna in finančnem poslovodenju v zadevnem proračunskem letu. Računovodja Komisije konsolidira začasne zaključne račune institucij in decentraliziranih organov v skladu s členom 147 Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012.

3. Računovodja Komisije do 31. marca, ki sledi vsakemu proračunskemu letu, pošlje Računskemu sodišču začasni zaključni račun Agencije, skupaj s poročilom o upravljanju proračuna in finančnem poslovodenju v zadevnem proračunskem letu. Poročilo o upravljanju proračuna in finančnem poslovodenju v proračunskem letu se pošlje tudi Evropskemu parlamentu in Svetu.

Računsko sodišče zaključni račun pregleda v skladu s členom 287 PDEU. Vsako leto objavi poročilo o dejavnostih Agencije.

4. Po prejemu pripomb Računskega sodišča k začasnemu zaključnemu računu Agencije v skladu s členom 148 Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 računovodja pripravi končni zaključni račun Agencije. Izvršni direktor ga predloži upravnemu odboru v mnenje.

5. Upravni odbor izda mnenje o končnem zaključnem računu Agencije.

6. Računovodja do 1. julija, ki sledi vsakemu proračunskemu letu, pošlje končni zaključni račun, skupaj z mnenjem upravnega odbora, Evropskemu parlamentu, Svetu, Komisiji in Računskemu sodišču.

7. Končni zaključni račun Agencije se objavi.

8. Izvršni direktor pošlje Računskemu sodišču odgovor na njegove pripombe do 30. septembra, ki sledi vsakemu proračunskemu letu. Ta odgovor pošlje tudi upravnemu odboru in Komisiji.

9. Izvršni direktor Evropskemu parlamentu na njegovo zahtevo predloži vse informacije, potrebne za nemoteno izvajanje postopka razrešnice za zadevno proračunsko leto v skladu s členom 165(3) Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012.

10. Evropski parlament na priporočilo Sveta, ki odloča s kvalificirano večino, do 15. maja v letu N + 2 podeli razrešnico izvršnemu direktorju v zvezi z izvajanjem proračuna za leto N.

Člen 66

Finančna pravila

Upravni odbor po posvetovanju s Komisijo sprejme finančna pravila, ki se uporabljajo za Agencijo. Ta pravila se ne smejo razlikovati od Delegirane uredbe (EU) št. 1271/2013, razen če je takšno razlikovanje posebej potrebno za delovanje Agencije in če je Komisija za to dala predhodno soglasje.

POGLAVJE 11

OSEBJE

Člen 67

Splošne določbe

1. Za osebje Agencije veljajo Kadrovski predpisi in Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev ter pravila za izvajanje teh predpisov, sprejeta z dogovorom med institucijami Unije.

2. Brez poseganja v točko (j) člena 51(1) te uredbe se za Agencijo smiselno uporabljajo izvedbena pravila, ki jih Komisija sprejme zaradi izvajanja Kadrovskih predpisov in Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev, vključno s splošnimi izvedbenimi določbami, v skladu s členom 110 Kadrovskih predpisov.

3. Agencija sprejme ustrezne administrativne ukrepe za organizacijo svojih služb, med drugim z usposabljanjem in strategijami preprečevanja, da se izogne nasprotju interesov.

Člen 68

Izvršni direktor

1. Izvršni direktor je zaposlen kot začasni uradnik Agencije v skladu s točko (a) člena 2 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev.

2. Izvršnega direktorja imenuje upravni odbor na podlagi zaslug, dokumentiranih upravnih in vodstvenih sposobnosti ter ustreznega znanja in izkušenj v prometnem sektorju, in sicer s seznama najmanj treh kandidatov, ki jih predlaga Komisija, na podlagi odprtega in preglednega izbirnega postopka, ki sledi objavi prostega delovnega mesta v Uradnem listu Evropske unije in drugje, kot je ustrezno. Opazovalec iz točke (x) člena 51(1) pred sprejetjem odločitve upravnega odbora poroča o postopku.

Za namene sklenitve pogodbe o zaposlitvi izvršnega direktorja Agencijo zastopa predsednik upravnega odbora.

Kandidata, ki ga izbere upravni odbor, lahko pristojni odbor Evropskega parlamenta pred imenovanjem povabi, da pred njim poda izjavo in odgovarja na vprašanja njegovih članov.

3. Mandat izvršnega direktorja traja pet let. Pred iztekom tega obdobja Komisija opravi oceno dela izvršnega direktorja ter prihodnjih nalog in izzivov Agencije.

4. Upravni odbor lahko na predlog Komisije, ki upošteva oceno iz odstavka 3, enkrat podaljša mandat izvršnega direktorja za največ pet let.

5. Upravni odbor obvesti Evropski parlament, da namerava podaljšati mandat izvršnega direktorja. Izvršnega direktorja lahko pristojni odbor Evropskega parlamenta v enem mesecu pred podaljšanjem mandata povabi, da pred njim poda izjavo in odgovarja na vprašanja njegovih članov.

6. Izvršni direktor, čigar mandat je podaljšan, po podaljšanju mandata ne sme sodelovati v naslednjem izbirnem postopku za isto delovno mesto.

7. Izvršni direktor se lahko odstavi samo na podlagi sklepa upravnega odbora, sprejetega na zahtevo Komisije ali tretjine članov odbora.

Člen 69

Napoteni nacionalni strokovnjaki in drugo osebje

Agencija lahko v skladu s Kadrovskimi predpisi in Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev uporabi napotene nacionalne strokovnjake ali drugo osebje, ki ni zaposleno v Agenciji.

Brez poseganja v pravila, ki so določena v ustreznem sklepu Komisije o napotitvi nacionalnih strokovnjakov in se uporabljajo za Agencijo, upravni odbor sprejme sklep o določitvi pravil za napotitev nacionalnih strokovnjakov v Agencijo, vključno s pravili za preprečevanje in odpravljanje nasprotij interesov ter ustreznimi omejitvami za primere, v katerih bi lahko bili ogroženi neodvisnost in nepristranskost nacionalnih strokovnjakov.

POGLAVJE 12

SPLOŠNE DOLOČBE

Člen 70

Privilegiji in imunitete

Za Agencijo in njeno osebje se uporablja Protokol št. 7 o privilegijih in imunitetah Evropske unije.

Člen 71

Sporazum o sedežu in pogoji delovanja

1. Če s pisnim sporazumom še niso opredeljene ali uvedene potrebne določbe glede namestitve Agencije v državi članici gostiteljici in opreme, ki jo da na voljo ta država članica, ter posebna pravila, ki se v tej državi članici uporabljajo za izvršnega direktorja, člane upravnega odbora, osebje Agencije in njihove družinske člane, se o vseh teh elementih sklene sporazum med Agencijo in državo članico gostiteljico, v skladu s pravnim redom države članice gostiteljice in po odobritvi s strani upravnega odbora ter najpozneje 16. junija 2017. Ta sporazum se lahko sklene v obliki sporazuma o sedežu.

2. Država članica gostiteljica zagotovi najboljše mogoče pogoje za uspešno delovanje Agencije, vključno s ponudbo večjezičnega šolanja z evropsko vsebino in ustreznimi prometnimi povezavami.

Člen 72

Odgovornost

1. Pogodbeno odgovornost Agencije ureja pravo, ki se uporablja za zadevno pogodbo.

2. Sodišče Evropske unije je pristojno za odločanje na podlagi katere koli arbitražne klavzule iz pogodb, ki jih sklene Agencija.

3. V primeru nepogodbene odgovornosti Agencija v skladu s splošnimi načeli, ki so skupna zakonodajam držav članic, povrne vso škodo, ki jo povzročijo njene službe ali osebje pri opravljanju svojih nalog.

4. Sodišče Evropske unije je pristojno za reševanje odškodninskih sporov za povračilo škode iz odstavka 3.

5. Osebno odgovornost osebja Agencije do Agencije urejajo določbe Kadrovskih predpisov oziroma Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev, ki se uporabljajo zanj.

Člen 73

Sodelovanje z nacionalnimi sodnimi organi

Agencija in njeno osebje brez nepotrebnega odlašanja sodelujeta s pristojnimi nacionalnimi sodnimi organi v primeru nacionalnih sodnih postopkov, ki zadevajo Agencijo, ker je izvajala svoje naloge v skladu s členom 19 in členom 21(6) Direktive (EU) 2016/797 ter členom 10(6) Direktive (EU) 2016/798. Upravni odbor v skladu s točko (v) člena 51(1) določi ustrezne postopke, ki se uporabijo v takšnih primerih.

Člen 74

Jezikovna ureditev

1. Za Agencijo se uporablja Uredba št. 1. Upravni odbor po potrebi sprejme ustrezna pravila za izvajanje navedene uredbe.

Na zahtevo člana upravnega odbora se tozadevna odločitev sprejme soglasno.

2. Prevajalske storitve, potrebne za delovanje Agencije, zagotavlja Prevajalski center za organe Evropske unije.

Člen 75

Sodelovanje tretjih držav pri delu Agencije

1. Brez poseganja v člen 44 in v skladu s postopkom iz člena 218 PDEU je Agencija odprta za sodelovanje tretjih držav, predvsem držav, ki jih zadevata evropska sosedska politika in politika širitve, ter držav Efte, ki so sklenile sporazume z Unijo, na podlagi katerih so zadevne države sprejele pravo Unije ali enakovredne nacionalne ukrepe na področju, ki ga ureja ta uredba, in to pravo ali ukrepe uporabljajo.

2. V skladu z ustreznimi določbami sporazumov iz odstavka 1 se med Agencijo in zadevnimi tretjimi državami sklenejo dogovori, ki določajo podrobna pravila za sodelovanje teh tretjih držav pri delu Agencije, zlasti vrsto in obseg takšnega sodelovanja. Ti dogovori vključujejo določbe o finančnih prispevkih in osebju. V njih je lahko predvideno zastopanje zadevnih tretjih držav v upravnem odboru brez glasovalne pravice.

Agencija dogovore podpiše po prejemu soglasja Komisije in upravnega odbora.

Člen 76

Sodelovanje z nacionalnimi organi in telesi

1. Agencija in nacionalni varnostni organi ob upoštevanju točke (t) člena 51(1) sklenejo sporazume o sodelovanju v zvezi z izvajanjem členov 14, 20 in 21.

2. Ti sporazumi o sodelovanju so lahko specifični ali okvirni in so lahko sklenjeni z enim ali več nacionalnimi varnostnimi organi. Vsebujejo podroben opis nalog in pogojev za rezultate ter določajo časovne roke, ki veljajo za njihovo uresničitev, in način, na katerega se med Agencijo in nacionalne varnostne organe porazdelijo pristojbine, ki jih mora plačati prosilec. Pri tej porazdelitvi se upošteva okvirni model iz točke (u) člena 51(1).

3. Sporazumi o sodelovanju lahko vključujejo tudi specifične sporazume o sodelovanju, kadar gre za omrežja, za katera je zaradi zemljepisnih ali zgodovinskih razlogov potrebno določeno strokovno znanje, da bi zmanjšali upravna bremena in stroške za prosilca. Če so takšna omrežja ločena od preostalega železniškega sistema Unije, lahko takšni posebni dogovori o sodelovanju vključujejo možnost pogodbenega prenosa nalog na ustrezne nacionalne varnostne organe, če je to nujno za zagotavljanje učinkovite in sorazmerne delitve virov.

4. Če gre za države članice, v katerih je tirna širina omrežja drugačna od tirne širine glavnega železniškega omrežja znotraj Unije ter ki imajo enake tehnične in operativne zahteve kot sosednje tretje države, se v večstranski sporazum o sodelovanju vključijo vsi zadevni nacionalni varnostni organi v teh državah članicah, kakor je določeno v členu 21(15) Direktive (EU) 2016/797 in členu 11(3) Direktive (EU) 2016/798.

5. Sporazumi o sodelovanju se vzpostavijo, preden Agencija začne izvajati svoje naloge v skladu z določbami člena 83(4).

6. Agencija lahko v zvezi z izvajanjem členov 14, 20 in 21 sklene sporazume o sodelovanju z drugimi nacionalnimi in pristojnimi organi.

7. Sporazumi o sodelovanju ne posegajo v splošno odgovornost Agencije za opravljanje njenih nalog, kot določajo členi 14, 20 in 21.

8. Agencija in nacionalni varnostni organi lahko sodelujejo in si izmenjujejo najboljše prakse v zvezi z izvajanjem Direktive (EU) 2016/797 in Direktive (EU) 2016/798.

Člen 77

Preglednost

1. Za dokumente Agencije se uporablja Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 (26).

Upravni odbor sprejme praktične ukrepe za izvedbo Uredbe (ES) št. 1049/2001 do 16. junija 2017.

Zoper odločitve, ki jih Agencija sprejme v skladu s členom 8 Uredbe (ES) št. 1049/2001, se je v skladu s členoma 228 oziroma 263 PDEU dopustno pritožiti pri Varuhu človekovih pravic oziroma vložiti tožbo pri Sodišču Evropske unije.

2. Agencija objavi svoja priporočila, mnenja, študije, poročila in izsledke ocen učinka na svoji spletni strani brez poseganja v odstavek 1 in po tem, ko iz njih odstrani vse zaupno gradivo.

3. Agencija objavi izjave o interesih članov vodstvene in upravne strukture, navedene v členu 46.

Obdelava osebnih podatkov Agencije se izvaja v skladu z Uredbo (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (27).

4. Upravni odbor sprejme ukrepe, s katerimi zagotovi, da Agencija na svojem spletnem mestu zagotavlja učinkovite, uporabnikom prijazne in lahko dostopne informacije o postopkih interoperabilnosti in varnosti na železnici ter o drugih zadevnih železniških dokumentih.

Člen 78

Varnostni predpisi za varovanje tajnih ali občutljivih podatkov

Agencija uporablja načela, ki jih zajemajo varnostni predpisi Komisije za varovanje tajnih podatkov Evropske unije (EUCI) in podatkov občutljive narave, ki niso tajni, kot jih opredeljuje Sklep Komisije (EU, Euratom) 2015/444 (28). Ta načela med drugim zajemajo določbe o izmenjavi, obdelavi in shranjevanju takšnih podatkov.

Člen 79

Boj proti goljufijam

1. Da bi Agencija olajšala boj proti goljufijam, korupciji in drugemu nezakonitemu ravnanju v skladu z Uredbo (ES) št. 1073/1999, do 16. decembra 2016 pristopi k Medinstitucionalnemu sporazumu z dne 25. maja 1999 o notranjih preiskavah OLAF in sprejme ustrezne določbe, ki veljajo za vse uslužbence Agencije, z uporabo predloge, določene v Prilogi k navedenemu sporazumu.

2. Računsko sodišče lahko opravi revizije na podlagi dokumentacije in na kraju samem pri vseh prejemnikih nepovratnih sredstev, izvajalcih in podizvajalcih, ki so prejeli sredstva Unije od Agencije.

3. OLAF lahko na podlagi določb in postopkov iz Uredbe (EU) št. 883/2013 in Uredbe Sveta (Euratom, ES) št. 2185/96 (29) opravi preiskave, vključno s pregledi in inšpekcijami na kraju samem, da bi v zvezi z nepovratnimi sredstvi ali pogodbo, ki jo financira Agencija, ugotovil morebitne primere goljufije, korupcije ali drugega nezakonitega ravnanja, ki škodijo finančnim interesom Unije.

4. Brez poseganja v odstavke 1, 2 in 3 sporazumi o sodelovanju s tretjimi državami in mednarodnimi organizacijami, pogodbe, pogodbe o nepovratnih sredstvih in sklepi Agencije o nepovratnih sredstvih vsebujejo določbe, ki Računskemu sodišču in OLAF podeljujejo izrecno pooblastilo za izvajanje takšnih revizij in preiskav v skladu z njunimi pristojnostmi.

POGLAVJE 13

KONČNE DOLOČBE

Člen 80

Izvedbeni akti v zvezi s pristojbinami in dajatvami

1. Komisija na podlagi načel iz odstavkov 2 in 3 sprejme izvedbene akte, v katerih določi:

(a)	pristojbine in dajatve, ki se plačajo Agenciji, zlasti ob uporabi členov 14, 20, 21 in 22; ter

(b)	pogoje plačila.

Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 81(3).

2. Pristojbine in dajatve se zaračunajo za:

(a)	izdajo in podaljšanje dovoljenj za dajanje vozil in tipov vozil na trg;

(b)	izdajo in podaljšanje enotnih varnostnih spričeval;

(c)	zagotavljanje storitev; s tem povezane plačljive pristojbine in dajatve odražajo dejanske stroške za posamezno storitev;

(d)	izdajo odločitev o odobritvi v skladu s členom 19 Direktive (EU) 2016/797.

Pristojbine in dajatve se lahko zaračunajo za obravnavo pritožb.

Vse pristojbine in dajatve so izražene in plačljive v eurih.

Pristojbine in dajatve se določijo pregledno, pošteno in enotno ob upoštevanju konkurenčnosti evropskega železniškega sektorja. Prosilcem ne nalagajo nepotrebnih finančnih bremen. Ustrezno se upoštevajo posebne potrebe malih in srednjih podjetij, vključno z možnostjo razdelitve plačil na več obrokov in faz.

Pristojbina za izdajo odločitve o odobritvi se določi sorazmerno, ob upoštevanju različnih faz postopka za odobritev projektov ERTMS ob progi in delovne obremenitve, potrebne v posameznih fazah. Porazdelitev pristojbin se jasno navede v računih.

Za plačilo pristojbin in dajatev se določijo razumno dolgi roki, ob upoštevanju rokov za postopke, določenih v členih 19 in 21 Direktive (EU) 2016/797 ter členu 10 Direktive (EU) 2016/798.

3. Pristojbine in dajatve se določijo v takšni višini, da z njimi povezani prihodki zadostujejo za pokritje celotnih stroškov opravljenih storitev, vključno z ustreznimi stroški, ki nastanejo zaradi nalog, dodeljenih nacionalnim varnostnim organom v skladu s členom 76(2) in (3). V teh stroških se prikažejo zlasti vsi odhodki Agencije, povezani z osebjem, vključenim v dejavnosti iz odstavka 2 tega člena, vključno s sorazmernimi prispevki delodajalca v pokojninsko shemo. Če se znatna neravnotežja, ki izhajajo iz opravljanja storitev, kritih s pristojbinami in dajatvami, začnejo ponavljati, se revidira višina teh pristojbin in dajatev. Te pristojbine in dajatve so namenski prihodki Agencije.

Komisija pri določanju višine pristojbin in dajatev upošteva:

(a)	območje obratovanja, na katero se nanašajo spričevala;

(b)	območje, na katerem se dovoljenja uporabljajo, ter

(c)	vrsto in obseg dejavnosti v železniškem prometu.

Člen 81

Postopek v odboru

1. Komisiji pomaga odbor, ustanovljen s členom 51 Direktive (EU) 2016/797. Ta odbor je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011.

2. Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 4 Uredbe (EU) št. 182/2011.

3. Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 5 Uredbe (EU) št. 182/2011. Kadar odbor ne poda mnenja, Komisija osnutka izvedbenega akta ne sprejme in se uporabi tretji pododstavek člena 5(4) Uredbe (EU) št. 182/2011.

Člen 82

Ocena in pregled

1. Komisija najpozneje do 16. junija 2020 in nato vsakih pet let naroči oceno, da se presodijo predvsem vpliv, učinkovitost in uspešnost Agencije in njenih delovnih praks, pri čemer se upošteva vse relevantno delo Računskega sodišča ter stališča in priporočila ustreznih deležnikov, vključno z nacionalnimi varnostnimi organi, predstavniki železniškega sektorja, socialnimi partnerji in združenji potrošnikov. Ocena mora obravnavati predvsem vse potrebe po spremembi pooblastil Agencije in finančne posledice vsake takšne spremembe.

2. Da bi ugotovila, ali so potrebne izboljšave, Komisija do 16. junija 2023 oceni delovanje dvojnega sistema za izdajo dovoljenj in varnostnih spričeval za vozila, s tem povezano službo „vse na enem mestu“ in harmonizirano izvajanje ERTMS v Uniji.

3. Komisija poročilo o oceni, skupaj s svojimi zaključki o njem, predloži Evropskemu parlamentu, Svetu in upravnemu odboru. Ugotovitve iz ocene se objavijo.

4. Ob vsakem drugem ocenjevanju se ocenijo tudi rezultati, ki jih je dosegla Agencija glede na svoje cilje, pooblastila in naloge.

Člen 83

Prehodne določbe

1. Agencija prevzema položaj in je pravna naslednica Evropske železniške agencije, ustanovljene z Uredbo (ES) št. 881/2004, kar zadeva lastništvo, sporazume in dogovore, pravne obveznosti, pogodbe o zaposlitvi, finančne obveznosti in odgovornosti.

2. Z odstopanjem od člena 47 ostanejo člani upravnega odbora, ki so bili imenovani na podlagi Uredbe (ES) št. 881/2004 pred 15. junijem 2016, na položaju kot člani upravnega odbora, dokler jim ne poteče mandat, kar ne posega v pravico vsake države članice, da imenuje novega predstavnika.

Z odstopanjem od člena 54 ostane izvršni direktor, ki je bil imenovan v skladu z Uredbo (ES) št. 881/2004, na položaju, dokler mu ne poteče mandat.

3. Z odstopanjem od člena 67 se vse pogodbe o zaposlitvi, ki so veljavne 15. junija 2016, spoštujejo do izteka njihove veljavnosti.

4. Agencija izdaja spričevala in dovoljenja na podlagi členov 14, 20 in 21 ter izvaja naloge iz člena 22 najpozneje od 16. junija 2019, ob upoštevanju člena 54(4) Direktive (EU) 2016/797 in člena 31(3) Direktive (EU) 2016/798.

Člen 84

Razveljavitev

Uredba (ES) št. 881/2004 se razveljavi.

Člen 85

Začetek veljavnosti

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V Strasbourgu, 11. maja 2016

Za Evropski parlament

Predsednik

M. SCHULZ

Za Svet

Predsednica

J. A. HENNIS-PLASSCHAERT

(1) UL C 327, 12.11.2013, str. 122.

(2) UL C 356, 5.12.2013, str. 92.

(3) Stališče Evropskega parlamenta z dne 26. februarja 2014 (še ni objavljeno v Uradnem listu) in stališče Sveta v prvi obravnavi z dne 10. decembra 2015 (UL C 56, 12.2.2016, str. 1). Stališče Evropskega parlamenta z dne 28. aprila 2016 (še ni objavljeno v Uradnem listu).

(4) Direktiva 2004/49/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o varnosti na železnicah Skupnosti ter o spremembi Direktive Sveta 95/18/ES o izdaji licence prevoznikom v železniškem prometu in Direktive 2001/14/ES o dodeljevanju železniških infrastrukturnih zmogljivosti, naložitvi uporabnin za uporabo železniške infrastrukture in podeljevanju varnostnega spričevala (Direktiva o varnosti na železnici) (UL L 164, 30.4.2004, str. 44).

(5) Direktiva 2008/57/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o interoperabilnosti železniškega sistema Skupnosti (UL L 191, 18.7.2008, str. 1).

(6) Uredba (ES) št. 881/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o ustanovitvi Evropske železniške agencije (Uredba o Agenciji) (UL L 164, 30.4.2004, str. 1).

(7) Direktiva (EU) 2016/797 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2016 o interoperabilnosti železniškega sistema (glej stran 44 tega Uradnega lista).

(8) Direktiva (EU) 2016/798 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2016 o varnosti na železnicah (glej stran 102 tega Uradnega lista).

(9) Uredba (EU) št. 1315/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o smernicah Unije za razvoj vseevropskega prometnega omrežja in razveljavitvi Sklepa št. 661/2010/EU (UL L 348, 20.12.2013, str. 1).

(10) Delegirana uredba Komisije (EU) št. 1271/2013 z dne 30. septembra 2013 o okvirni finančni uredbi za organe iz člena 208 Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 328, 7.12.2013, str. 42).

(11) Uredba (EU, Euratom) št. 883/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. septembra 2013 o preiskavah, ki jih izvaja Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF), ter razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1073/1999 Evropskega parlamenta in Sveta in Uredbe Sveta (Euratom) št. 1074/1999 (UL L 248, 18.9.2013, str. 1).

(12) UL L 136, 31.5.1999, str. 15.

(13) Uredba (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (UL L 55, 28.2.2011, str. 13).

(14) Direktiva 2007/59/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o izdaji spričeval strojevodjem, ki upravljajo lokomotive in vlake na železniškem omrežju Skupnosti (UL L 315, 3.12.2007, str. 51).

(15) Sklep Komisije 98/500/ES z dne 20. maja 1998 o ustanovitvi Odborov sektorskega dialoga med socialnimi partnerji na evropski ravni (UL L 225, 12.8.1998, str. 27).

(16) Direktiva 2012/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. novembra 2012 o vzpostavitvi enotnega evropskega železniškega območja (UL L 343, 14.12.2012, str. 32).

(17) Direktiva 2008/68/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. septembra 2008 o notranjem prevozu nevarnega blaga (UL L 260, 30.9.2008, str. 13).

(18) Uredba (EU) št. 913/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. septembra 2010 o evropskem železniškem omrežju za konkurenčen tovorni promet (UL L 276, 20.10.2010, str. 22).

(19) Uredba (ES) št. 765/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o določitvi zahtev za akreditacijo in nadzor trga v zvezi s trženjem proizvodov ter razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 339/93 (UL L 218, 13.8.2008, str. 30).

(20) Direktiva 2007/59/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o izdaji spričeval strojevodjem, ki upravljajo lokomotive in vlake na železniškem omrežju Skupnosti (UL L 315, 3.12.2007, str. 51).

(21) Direktiva 2012/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. novembra 2012 o vzpostavitvi enotnega evropskega železniškega območja (UL L 343, 14.12.2012, str. 32).

(22) Uredba (ES) št. 1371/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o pravicah in obveznostih potnikov v železniškem prometu (UL L 315, 3.12.2007, str. 14).

(23) UL L 56, 4.3.1968, str. 1.

(24) Uredba št. 1 z dne 15. aprila 1958 o določitvi jezikov, ki se uporabljajo v Evropski gospodarski skupnosti (UL 17, 6.10.1958, str. 385/58).

(25) Uredba (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 (UL L 298, 26.10.2012, str. 1).

(26) Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL L 145, 31.5.2001, str. 43).

(27) Uredba (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (UL L 8, 12.1.2001, str. 1).

(28) Sklep Komisije (EU, Euratom) 2015/444 z dne 13. marca 2015 o varnostnih predpisih za varovanje tajnih podatkov EU (UL L 72, 17.3.2015, str. 53).

(29) Uredba Sveta (Euratom, ES) št. 2185/96 z dne 11. novembra 1996 o pregledih in inšpekcijah na kraju samem, ki jih opravlja Komisija za zaščito finančnih interesov Evropskih skupnosti pred goljufijami in drugimi nepravilnostmi (UL L 292, 15.11.1996, str. 2).

26.5.2016

Uradni list Evropske unije

L 138/44

DIREKTIVA (EU) 2016/797 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

z dne 11. maja 2016

o interoperabilnosti železniškega sistema v Evropski uniji

(prenovitev)

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 91(1) ter členov 170 in 171 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (1),

ob upoštevanju mnenja Odbora regij (2),

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom (3),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)	Direktiva 2008/57/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4) je bila večkrat bistveno spremenjena. Ker so potrebne dodatne spremembe, bi bilo zaradi jasnosti treba navedeno direktivo prenoviti.

(2)

Da bi državljanom Unije, gospodarskim subjektom in pristojnim organom v celoti omogočili koriščenje prednosti, ki izhajajo iz vzpostavitve enotnega evropskega železniškega območja, je primerno zlasti izboljšati medsebojno povezanost in interoperabilnost nacionalnih železniških omrežij ter dostop do teh omrežij in pri tem izvesti vse ukrepe, ki bi bili lahko potrebni na področju tehnične standardizacije, kakor je določeno v členu 171 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU).

(3)

Prizadevanja za doseganje interoperabilnosti v železniškem sistemu Unije bi morala privesti do opredelitve optimalne ravni tehnične harmonizacije, omogočiti poenostavitev, izboljšanje in razvoj mednarodnih železniških prevoznih storitev znotraj Unije in s tretjimi državami ter prispevati k postopnemu oblikovanju notranjega trga opreme in storitev za gradnjo, obnovo, nadgradnjo in obratovanje železniškega sistema Unije.

(4)	Da bi prispevali k dokončanju enotnega evropskega železniškega območja, zmanjšali stroške in trajanje postopkov za izdajo dovoljenj ter izboljšali varnost železnic, je primerno, da se postopki za izdajo dovoljenj racionalizirajo in harmonizirajo na ravni Unije.

(5)

Za podzemne železnice, tramvaje in druge sisteme lahke železnice v številnih državah članicah veljajo lokalne tehnične zahteve. Za tovrstne sisteme lokalnega javnega prevoza običajno ne veljajo zahteve za licenciranje v Uniji. Poleg tega za tramvaje in sisteme lahke železnice zaradi deljene infrastrukture pogosto veljajo predpisi o cestnem prometu. Zato ni potrebno, da bi bili tovrstni lokalni sistemi interoperabilni, in bi jih tako bilo treba izključiti iz področja uporabe te direktive. To državam članicam ne preprečuje, da uporabljajo določbe te direktive za lokalne železniške sisteme na prostovoljni osnovi, če se jim to zdi primerno.

(6)

Tramvaj-vlak je koncept javnega prevoza, ki omogoča skupne dejavnosti na infrastrukturi tako lahke kot navadne železnice. Državam članicam bi moralo biti omogočeno, da iz področja uporabe ukrepov za izvajanje te direktive izključijo tista vozila, ki se uporabljajo predvsem na infrastrukturi lahke železnice, a so opremljena z nekaterimi komponentami navadne železnice, ki so potrebne za prevoz na omejenem delu infrastrukture navadne železnice, izključno zaradi povezljivosti. Kadar tramvaji-vlaki uporabljajo železniško infrastrukturo, bi bilo treba zagotoviti skladnost z vsemi bistvenimi zahtevami in s pričakovano ravnjo varnosti na zadevnih progah. V čezmejnih primerih bi morali sodelovati pristojni organi.

(7)

Za komercialni promet vlakov v celotnem železniškem omrežju se zlasti zahteva odlična združljivost med značilnostmi infrastrukture in značilnostmi vozil, pa tudi učinkovito medsebojno povezovanje informacijskih in komunikacijskih sistemov raznih upravljavcev železniške infrastrukture in prevoznikov v železniškem prometu. Od te združljivosti in medsebojne povezanosti so odvisni raven izvedbe, varnost, kakovost storitev in stroški, zlasti pa interoperabilnost železniškega sistema Unije.

(8)

V regulativnem okviru za železnice na ravni Unije in ravni držav članic bi bilo treba določiti jasne vloge in odgovornosti za zagotavljanje skladnosti s predpisi o varnosti, varovanju zdravja in varstvu potrošnikov, ki veljajo za železniška omrežja. Ta direktiva ne bi smela zmanjšati ravni varnosti ali povečati stroškov v železniškem sistemu Unije. Zato bi morali biti Agencija Evropske unije za železnice (v nadaljnjem besedilu: Agencija), ustanovljena z Uredbo (EU) 2016/796 Evropskega parlamenta in Sveta (5), in nacionalni varnostni organi v celoti odgovorni za dovoljenja, ki jih izdajo.

(9)

Nacionalni predpisi, interna pravila in tehnične specifikacije, ki se uporabljajo za železniške sisteme, podsisteme in komponente, se zelo razlikujejo, ker izražajo tehnične posebnosti nacionalne industrije ter določajo specifične dimenzije in naprave ter posebne značilnosti. Takšno stanje lahko preprečuje neoviran železniški promet v vsej Uniji.

(10)	Železniška industrija Unije potrebuje odprt in konkurenčen trg, da bi lahko izboljšala svojo konkurenčnost na svetovni ravni.

(11)	Zato je primerno, da se za celotno Unijo določijo bistvene zahteve, povezane z interoperabilnostjo železnic, ki bi morale veljati za njen železniški sistem.

(12)

Razvoj tehničnih specifikacij za interoperabilnost (TSI) je pokazal potrebo po razjasnitvi razmerja med bistvenimi zahtevami in TSI na eni strani ter evropskimi standardi in drugimi normativnimi dokumenti na drugi strani. Zlasti bi bilo treba jasno razlikovati med standardi ali deli standardov – ki bi morali biti obvezujoči, da bi dosegli cilje iz te direktive – in harmoniziranimi standardi, ki so bili razviti v skladu z Uredbo (EU) št. 1025/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (6). Kadar je nujno potrebno, lahko TSI vsebujejo izrecno sklicevanje na evropske standarde ali specifikacije, ki postanejo obvezni od trenutka, ko se TSI začnejo uporabljati.

(13)

Da bi resnično izboljšali konkurenčnost železniškega sektorja Unije brez izkrivljanja konkurence med ključnimi udeleženci v železniškem sistemu Unije, bi morali biti TSI in priporočila Agencije v zvezi s temi TSI zasnovani tako, da bodo v njih upoštevana načela odprtosti, konsenza in preglednosti, kot so opredeljena v Prilogi II k Uredbi (EU) št. 1025/2012.

(14)

Kakovost storitev v železniškem prometu v Uniji je med drugim odvisna od odlične združljivosti med značilnostmi omrežja (v širšem pomenu, to pomeni s fiksnimi deli vseh zadevnih podsistemov) in značilnostmi vozil (vključno s komponentami vseh zadevnih podsistemov na vozilih). Od te združljivosti so odvisni tudi rezultati, varnost, kakovost storitev in stroški.

(15)	TSI lahko neposredno vplivajo na osebje, vključeno v delovanje in vzdrževanje podsistema. Zato bi se morala Agencija pri pripravi TSI po potrebi posvetovati s socialnimi partnerji.

(16)

V TSI bi bilo treba določiti vse pogoje, ki jih mora izpolnjevati komponenta interoperabilnosti, in postopek, ki ga je treba uporabiti pri ocenjevanju skladnosti. Poleg tega je treba določiti, da bi moral biti za vsako komponento obvezen postopek za ocenjevanje skladnosti in primernosti za uporabo, predvideno v TSI, ter da bi morala imeti vsaka komponenta ustrezno potrdilo, ki bi obsegal bodisi oceno skladnosti komponente interoperabilnosti, obravnavane ločeno, s tehničnimi specifikacijami, ki bi jih morala komponenta izpolnjevati, bodisi oceno primernosti komponente interoperabilnosti za uporabo v železniškem okolju glede na tehnične specifikacije.

(17)

Cilj razvoja novih TSI bi moral vedno biti zagotovitev združljivosti z obstoječimi podsistemi. To bo pripomoglo k večji konkurenčnosti železniškega prometa ter preprečilo nepotrebne dodatne stroške zaradi zahteve po nadgradnji ali prenovi obstoječih podsistemov za zagotovitev združljivosti za nazaj. V takšnih izjemnih primerih, ko ne bo mogoče zagotoviti združljivosti, bi morala obstajati možnost, da se v TSI določijo pravila o tem, ali obstoječi podsistem potrebuje novo odločitev ali dovoljenje za začetek obratovanja ali dajanje na trg, ter ustrezne roke.

(18)

Če nekaterih tehničnih vidikov, ki se nanašajo na bistvene zahteve, ni mogoče izrecno vključiti v posamezno TSI in bi jih bilo treba kljub vsemu obravnavati, bi jih morali opredeliti v prilogi k temu TSI kot odprta vprašanja. Za ta odprta vprašanja in za posebne primere ter zaradi zagotovitve skladnosti z obstoječimi sistemi bi bilo treba uporabljati nacionalne predpise, ki jih lahko v državi članici sprejme kateri koli pristojni nacionalni, regionalni ali lokalni organ. Da bi preprečili odvečne verifikacije in nepotrebne upravne obremenitve, bi bilo treba nacionalne predpise razvrstiti, tako da bi zagotovili enakovrednost nacionalnih predpisov različnih držav članic, ki zajemajo iste vsebine.

(19)	Določiti bi bilo treba postopek, ki ga je treba uporabiti pri bistvenih zahtevah, veljavnih za podsistem, ki še ni zajet v ustrezni TSI. V takšnih primerih bi morali biti organi, pristojni za oceno skladnosti in postopke verifikacije, imenovani organi iz te direktive.

(20)	To direktivo bi bilo treba uporabljati za celoten železniški sistem Unije, področje uporabe TSI pa razširiti, da bo zajemalo vozila in omrežja, ki niso vključena v vseevropski železniški sistem. Zato bi bilo treba Prilogo I k Direktivi 2008/57/ES poenostaviti.

(21)

Funkcionalne in tehnične specifikacije, ki jih morajo izpolnjevati podsistemi in njihovi vmesniki, se lahko razlikujejo glede na uporabo zadevnih podsistemov, na primer glede na kategorije prog in vozil, zlasti za zagotovitev skladnosti železniških sistemov za visoke hitrosti in tistih za konvencionalne hitrosti.

(22)

Da bi zagotovili postopno izvajanje interoperabilnosti železnic v celotni Uniji in postopoma zmanjšali raznolikost obstoječih sistemov, bi morale TSI vsebovati določbe, ki se uporabljajo v primeru obnove ali nadgradnje obstoječih podsistemov, lahko pa vsebujejo tudi predloge za dokončanje ciljnega sistema po stopnjah. Da pa bi ohranili konkurenčnost železniškega sektorja in preprečili nepotrebne stroške, začetek veljavnosti novih ali spremenjenih TSI ne bi smel povzročiti takojšnjega prilagajanja vozil in infrastrukture novim specifikacijam.

(23)

V TSI bi moralo biti določeno, kdaj je za posodobitev in obnovo infrastrukture in vozil potrebno novo dovoljenje. Prosilec bi moral v vseh primerih posodobitve in obnove infrastrukture prek točke „vse na enem mestu“ iz Uredbe (EU) 2016/796 predložiti dosje nacionalnemu varnostnemu organu, da lahko ta odloči, ali je na podlagi meril iz te direktive potrebno novo dovoljenje. V primeru posodobitve in obnove vozil, ki imajo dovoljenje za dajanje na trg, bi moral prosilec imeti možnost, da odloči, ali mora na podlagi meril iz te direktive pri nacionalnem varnostnem organu ali Agenciji zaprositi za novo dovoljenje.

(24)	Glede na postopnost pri odpravi ovir za interoperabilnost železniškega sistema Unije in čas, ki je posledično potreben za sprejetje vseh TSI, bi bilo treba preprečiti, da bi države članice sprejemale nove nacionalne predpise ali projekte, ki bi povečali raznolikost sedanjega sistema.

(25)

Da bi odpravili ovire za interoperabilnost in posledično razširili področja uporabe TSI na celoten železniški sistem Unije, bi bilo treba postopoma zmanjševati obseg nacionalnih predpisov. Nacionalni predpisi, ki so strogo povezani z obstoječimi sistemi, bi morali biti ločeni od tistih, potrebnih za obravnavo odprtih vprašanj v TSI. To drugo vrsto predpisov bi bilo treba postopoma odpraviti, ko bi rešili odprta vprašanja v TSI.

(26)

Nacionalne predpise bi bilo treba oblikovati in objaviti tako, da jih lahko razume vsak morebitni uporabnik nacionalnega omrežja. Takšni predpisi se pogosto sklicujejo na druge dokumente, kot so nacionalni, evropski in mednarodni standardi ali druge tehnične specifikacije, ki so morda v celoti ali delno zaščiteni s pravicami intelektualne lastnine. Zato obveznost objave ne bi smela veljati za dokumente, na katere se neposredno ali posredno sklicuje nacionalni predpis.

(27)

Sprejetje načela postopnosti ustreza cilju interoperabilnosti železniškega sistema Unije, za katerega sta značilna stara nacionalna infrastruktura in vozila, ki za prilagoditev ali obnovo zahtevajo velike naložbe, hkrati pa je potrebna posebna previdnost, da bi železnice ohranile konkurenčnost nasproti drugim načinom prevoza.

(28)

Železniški sistem Unije je treba zaradi obsega in kompleksnosti iz praktičnih razlogov razdeliti na naslednje podsisteme: infrastruktura, vodenje-upravljanje in signalizacija ob progi, vodenje-upravljanje in signalizacija na vozilu, energija, tirna vozila, delovanje in upravljanje prometa, vzdrževanje ter telematske aplikacije za potniški in tovorni promet. Za vsakega od teh podsistemov je treba določiti bistvene zahteve in tehnične specifikacije, predvsem za njihove komponente in vmesnike, da bi izpolnili te bistvene zahteve. Isti sistem je razdeljen na fiksne in mobilne dele, ki zajemajo na eni strani omrežje, sestavljeno iz prog, postaj, terminalov in vseh vrst fiksne opreme, potrebne za zagotovitev varnega in neprekinjenega delovanja sistema, in na drugi strani vsa vozila, ki se gibljejo v tem omrežju. Zato za namen te direktive vozilo sestavlja en podsistem (tirno vozilo) in, kadar je primerno, ostali podsistemi (predvsem podsistem vodenje-upravljanje in signalizacija na vozilu). Čeprav je sistem razdeljen na več delov, bi morala Agencija ohraniti pregled nad sistemom, da bi tako spodbujala interoperabilnost in varnost.

(29)

Konvencija Združenih narodov o pravicah invalidov, katere pogodbenica je Unija, določa dostopnost kot enega od splošnih načel in zahteva, da države pogodbenice sprejmejo ustrezne ukrepe za zagotovitev, da imajo invalidi enak dostop kot drugi, med drugim morajo države pogodbenice v ta namen razvijati, razglašati in spremljati izvajanje minimalnih standardov ter smernic glede dostopnosti. Dostopnost za invalide in osebe z omejeno mobilnostjo je zato bistvena zahteva za interoperabilnost železniškega sistema Unije.

(30)	Nihče ne sme biti neposredno ali posredno diskriminiran na podlagi invalidnosti. Da bi zagotovili, da bodo lahko vsi državljani Unije koristili prednosti vzpostavitve enotnega evropskega železniškega območja, bi morale države članice spodbujati železniški sistem, ki je dostopen vsem.

(31)	Izvajanje določb o interoperabilnosti železniškega sistema Unije ne bi smelo povzročiti neupravičenih stroškov ali ovirati ohranitve interoperabilnosti obstoječih železniških omrežij.

(32)	TSI vplivajo tudi na pogoje, pod katerimi uporabniki uporabljajo železniški prevoz, zaradi česar se je treba posvetovati z njimi o vidikih, ki jih zadevajo, po potrebi tudi z organizacijami, ki zastopajo invalide.

(33)	Vsem zadevnim državam članicam bi bilo treba dovoliti, da ne uporabljajo določenih TSI v omejenem številu ustrezno utemeljenih situacij. Te situacije in postopki, ki se upoštevajo v primeru neuporabe TSI, bi morali biti jasno opredeljeni.

(34)	Izdelava in uporaba TSI za železniški sistem Unije ne bi smeli ovirati tehnološke inovativnosti, ki bi morala biti usmerjena v izboljšanje ekonomske učinkovitosti.

(35)

Da bi zagotovili skladnost z ustreznimi določbami o postopkih javnega naročanja v železniškem sektorju, zlasti s tistimi iz Direktive 2014/25/EU Evropskega parlamenta in Sveta (7), bi morali naročniki vključiti tehnične specifikacije v splošno dokumentacijo ali v pogoje vsake pogodbe. V ta namen je treba pripraviti niz pravil, ki bodo uporabljena kot reference v teh tehničnih specifikacijah.

(36)

V interesu Unije je vzpostaviti sistem mednarodne standardizacije, ki lahko oblikuje takšne standarde, ki jih bodo partnerji v mednarodni trgovini dejansko uporabljali in ki bodo izpolnjevali zahteve politike Unije. Zato bi morale evropske organizacije za standarde še naprej sodelovati z mednarodnimi organi za standardizacijo.

(37)

Naročnik, ki naroči zasnovo, gradnjo, obnovo ali posodobitev podsistema, bi bil lahko prevoznik v železniškem prometu, upravljavec infrastrukture, subjekt, zadolžen za vzdrževanje, imetnik ali koncesionar, ki je odgovoren za izvedbo projekta. Naročniki bi morali opredeliti zahteve, potrebne za dopolnitev evropskih specifikacij ali drugih standardov. Te specifikacije bi morale izpolnjevati bistvene zahteve, harmonizirane na ravni Unije, ki jim mora ustrezati železniški sistem Unije.

(38)

Postopki ocenjevanja skladnosti ali primernosti za uporabo komponent bi morali temeljiti na uporabi modulov za postopke ocenjevanja skladnosti, primernosti za uporabo in ES-verifikacije, ki se uporabljajo v tehničnih specifikacijah za interoperabilnost, sprejetih v okviru te direktive. Za spodbujanje industrijskega razvoja je primerno, kolikor je mogoče, oblikovati postopke, ki vključujejo sistem zagotavljanja kakovosti.

(39)

Skladnost komponent je povezana predvsem z njihovim področjem uporabe, da se zagotovi ne le njihov prosti pretok na trgu Unije, ampak tudi interoperabilnost sistema. Pri komponentah, ki so najpomembnejše za varnost, razpoložljivost ali učinkovitost sistema, bi bilo treba oceniti njihovo primernost za uporabo. Zato proizvajalcu na komponente, ki jih ureja ta direktiva, ni treba pritrditi oznake „CE“. Zadoščati bi morala izjava o skladnosti, ki jo da proizvajalec na podlagi ocene skladnosti in/ali primernosti za uporabo.

(40)	Vseeno morajo proizvajalci na nekatere komponente pritrditi oznako „CE“ za potrditev njihove skladnosti z drugim pravom Unije, ki se nanaša nanje.

(41)	Ko začne TSI veljati, je na trgu že določeno število komponent interoperabilnosti. Treba bi bilo določiti prehodno obdobje, da se lahko te komponente vključijo v podsistem, četudi niso popolnoma skladne z zadevno TSI.

(42)

Za podsisteme, ki sestavljajo železniški sistem Unije, bi morali uporabljati verifikacijski postopek. Ta verifikacija bi morala subjektom, pristojnim za začetek obratovanja ali dajanja na trg, omogočiti, da se prepričajo, da so rezultati v fazah zasnove, gradnje in začetka obratovanja v skladu z veljavnimi pravnimi, tehničnimi in operativnimi predpisi. Prav tako bi morala proizvajalcem omogočiti enako obravnavanje v vseh državah članicah.

(43)

Po tem, ko je podsistem začeli obratovati ali je bil dan na trg, bi bilo treba zagotoviti, da se uporablja in vzdržuje v skladu z bistvenimi zahtevami, ki veljajo zanj. V skladu z Direktivo (EU) 2016/798 Evropskega parlamenta in Sveta (8) so za uresničevanje teh zahtev odgovorni, upravljavec infrastrukture, prevoznik v železniškem prometu ali subjekt, zadolžen za vzdrževanje, vsak za svoj podsistem.

(44)

Če se med obratovanjem izkaže, da vozilo ali tip vozil ne izpolnjuje ene od veljavnih bistvenih zahtev, bi morali zadevni prevozniki v železniškem prometu sprejeti potrebne popravljalne ukrepe, da bi vozilo(-a) izpolnjevalo(-a) zahteve glede skladnosti. Če bi ta neskladnost predstavljala resno varnostno tveganje, bi moralo biti nacionalnim varnostnim organom, pristojnim za nadzor vozila v prometu, omogočeno, da sprejmejo potrebne začasne varnostne ukrepe, vključno s takojšnjo omejitvijo ali odložitvijo zadevnega obratovanja. Če popravljalni ukrepi niso zadostni in če resno varnostno tveganje zaradi neskladnosti ni odpravljeno, bi se moralo nacionalnim varnostnim organom ali Agenciji dovoliti, da razveljavijo ali spremenijo dovoljenje. Resno varnostno tveganje v zvezi s tem bi bilo treba razumeti kot hudo kršitev pravnih obveznosti ali varnostnih zahtev, ki lahko sama po sebi ali kot del zaporednih dogodkov povzroči nesrečo ali hudo nesrečo. Postopek razveljavitve bi moral temeljiti na ustrezni izmenjavi informacij med Agencijo in nacionalnimi varnostnimi organi, vključno z uporabo registrov.

(45)	Zadevne vloge in odgovornosti vseh udeleženih akterjev bi bilo treba razjasniti v zvezi s postopki dajanja na trg in uporabe vozil ter začetka obratovanja fiksnih naprav.

(46)	Agencija in nacionalni varnostni organi bi morali po potrebi sodelovati in si deliti pristojnosti pri izdajanju dovoljenj ter pri tem upoštevati varnost. V ta namen bi bilo treba skleniti dogovore o sodelovanju med Agencijo in nacionalnimi varnostnimi organi.

(47)

Da bi zagotovili skladnost opreme evropskega sistema za upravljanje železniškega prometa (ERTMS) z veljavnimi zadevnimi specifikacijami in preprečili, da bi dodatne zahteve v zvezi s to opremo ogrožale njeno interoperabilnost, bi morala Agencija delovati kot sistemski organ ERTMS. V ta namen bi morala biti Agencija zadolžena za ocenjevanje predvidenih tehničnih rešitev pred vsakim povabilom k oddaji ponudb v zvezi z opremo ob progi v okviru ERTMS oziroma njegovo objavo, da se preveri, ali so te tehnične rešitve skladne z zadevnimi TSI in v celoti interoperabilne. Treba bi se bilo izogniti kakršnemu koli prekrivanju ocene s strani Agencije in nalog priglašenih organov v verifikacijskem postopku. Zato bi moral prosilec obvestiti Agencijo, če se je verifikacijski postopek, ki ga izvaja priglašeni organ, že začel, ali če je že na voljo kakršno koli potrdilo o skladnosti. Prosilec bi moral imeti možnost izbrati, ali Agencijo zaprosi za takšno oceno za vsak posamezen projekt ERTMS ali pa za kombinacijo projektov, progo, skupino prog ali omrežje.

(48)	Začetek veljavnosti te direktive ne bi smel povzročiti preložitve tistih projektov ERTMS, pri katerih je bil postopek zbiranja ponudb ali postopek oddaje naročila že zaključen.

(49)

Da bi olajšali dajanje vozil na trg in zmanjšali upravno breme, bi bilo treba uvesti pojem dovoljenja za dajanje vozil na trg, ki bi bilo veljavno po vsej Uniji. Dovoljenja za dajanje na trg omogočajo trgovanje z vozili na celotnem trgu Unije, vendar se lahko vozilo uporablja le na področju uporabe, na katero se nanaša dovoljenje. Zato bi bilo treba za vsako razširitev področja uporabe posodobiti dovoljenje za vozilo. Treba je zagotoviti, da tudi vozila, ki že imajo dovoljenje na podlagi predhodnih direktiv, pridobijo dovoljenje za dajanje na trg, če so namenjena uporabi v omrežjih, v katerih njihovo dovoljenje ni veljavno.

(50)

Ko je področje uporabe omejeno na omrežje ali omrežja v eni državi članici, bi moral imeti prosilec možnost izbrati, ali bo vlogo za dovoljenje za vozilo predložil preko točke „vse na enem mestu“ iz Uredbe (EU) 2016/796, pri nacionalnem varnostnem organu te države članice ali pri Agenciji. Izbira prosilca bi morala biti zavezujoča, dokler ni vloga popolna ali umaknjena.

(51)

Prosilcu bi moral biti na voljo ustrezni postopek, ki bi mu omogočal vložitev pritožbe zoper odločitev ali neukrepanje Agencije ali nacionalnega varnostnega organa. Poleg tega bi bilo treba vzpostaviti jasne postopkovne določbe in določbe za reševanje sporov, da bi lahko obravnavali primere, ko se Agencija in nacionalni varnostni organi ne strinjajo glede ocen, opravljenih v zvezi z izdajo dovoljenj za vozila.

(52)	Posebni ukrepi, tudi dogovori o sodelovanju, bi morali upoštevati posebni geografski in zgodovinski položaj nekaterih držav članic in obenem zagotavljati pravilno delovanje notranjega trga.

(53)

Če je območje obratovanja omejeno na omrežja, na katerih je iz geografskih ali zgodovinskih razlogov potrebno specifično strokovno znanje, in če so takšna omrežja izolirana od ostalega železniškega sistema Unije, bi moral imeti prosilec možnost, da potrebne formalnosti opravi lokalno prek zadevnih nacionalnih varnostnih organov. Da bi zmanjšali upravne obremenitve in stroške, bi morala obstajati možnost, da bi dogovori o sodelovanju, ki bodo sklenjeni med Agencijo in zadevnimi nacionalnimi varnostnimi organi, določili ustrezno razdelitev nalog, brez poseganja v dejstvo, da bi končno odgovornost za izdajo dovoljenja prevzela Agencija.

(54)

V železniških omrežjih v baltskih državah (Estoniji, Latviji in Litvi) je tirna širina 1520 mm, torej je enaka kot v sosednjih tretjih državah, vendar se razlikuje od tirne širine v glavnem železniškem omrežju znotraj Unije. Za ta omrežja v baltskih državah se prav tako uporabljajo skupne tehnične in operativne zahteve, ki dejansko zagotavljajo interoperabilnost med njimi; torej bi lahko dovoljenje za vozilo, izdano v eni od teh držav članic, veljalo tudi za preostala zadevna omrežja. Da bi olajšali učinkovito in sorazmerno porazdelitev virov pri izdajanju dovoljenj za dajanje vozil na trg ali dovoljenj za tip vozil ter zmanjšali finančno in upravno obremenitev prosilca v teh primerih, bi morali posebni dogovori o sodelovanju med Agencijo in zadevnimi nacionalnimi varnostnimi organi po potrebi zajemati tudi možnost prenosa nalog na te nacionalne varnostne organe.

(55)

Države članice, ki si pomemben delež železniškega prometa delijo s tretjimi državami z enako tirno širino, ki je drugačna od tiste v glavnem železniškem omrežju v Uniji, bi morale imeti možnost, da ohranijo drugačne postopke za izdajo dovoljenj za vozila za tovorne in potniške vagone, ki so v skupni uporabi z navedenimi tretjimi državami.

(56)

Pristojni organi držav članic bi morali zaradi sledljivosti in iz varnostnih razlogov vozilu dodeliti evropsko številko vozila, kadar to zahteva imetnik vozila. Informacije o vozilu bi bilo nato treba vnesti v register vozil. Registri vozil bi morali biti na voljo na vpogled vsem državam članicam in nekaterim gospodarskim subjektom v Uniji. Registri vozil bi morali biti dosledni glede oblike podatkov. Zato bi morali biti vključeni v skupne operativne in tehnične specifikacije. Z namenom zmanjšati upravne obremenitve in neupravičene stroške bi morala Komisija sprejeti specifikacijo za evropski register vozil, ki bi vključeval nacionalne registre vozil, da bi se ustvarilo skupno orodje, ob hkratni ohranitvi dodatnih funkcij, ki ustrezajo posebnim potrebam držav članic.

(57)	Da bi zagotovili sledljivost vozil in njihove preteklosti, bi bilo treba skupaj z drugimi podatki o vozilu beležiti sklice dovoljenj za dajanje vozil na trg.

(58)	Uvesti bi bilo treba postopke za preverjanje skladnosti med vozili in progami, na katerih bodo uporabljena, po izdaji dovoljenja za dajanje vozila na trg in preden bi prevoznik v železniškem prometu uporabil vozilo na področju uporabe, navedenem v dovoljenju za dajanje vozila na trg.

(59)	Priglašeni organi, pooblaščeni za preučevanje postopkov ocenjevanja skladnosti komponent in njihove primernosti za uporabo ter postopka ocenjevanja podsistemov, bi morali, zlasti če ni evropskih specifikacij, čim bolj usklajevati svoje odločitve.

(60)

Nacionalni javni organi v celotni Uniji bi morali pregledno akreditacijo, kakor je določena v Uredbi (ES) št. 765/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (9) in ki zagotavlja potrebno stopnjo zaupanja v potrdila o skladnosti, šteti za prednostni način, s katerim bi se dokazovala tehnična usposobljenost priglašenih organov in, smiselno, tudi tehnična usposobljenost organov, določenih za preverjanje skladnosti z nacionalnimi predpisi. Vendar pa bi nacionalni organi morali imeti možnost presoditi, da tudi sami razpolagajo z ustreznimi sredstvi, s katerimi bi lahko izvedli to ocenjevanje. Da bi zagotovili ustrezno verodostojnost ocenjevanja, ki ga opravijo drugi nacionalni organi, bi morali v takih primerih Komisiji in drugim državam članicam zagotoviti potrebno dokumentacijo, ki dokazuje, da organi za ocenjevanje skladnosti izpolnjujejo ustrezne zakonske zahteve.

(61)

Ta direktiva bi morala biti omejena na določitev zahtev glede interoperabilnosti za komponente in podsisteme interoperabilnosti. Da bi olajšali izpolnjevanje teh zahtev, je treba zagotoviti domnevo o skladnosti za komponente interoperabilnosti in podsisteme, ki so skladni s harmoniziranimi standardi, sprejetimi v skladu z Uredbo (EU) št. 1025/2012 za namene izražanja podrobnih tehničnih specifikacij v zvezi s temi zahtevami.

(62)	Ukrepe, sprejete na podlagi te direktive, bi bilo treba dopolniti s pobudami, usmerjenimi v zagotavljanje finančne podpore inovativnim in interoperabilnim tehnologijam v železniškem sektorju Unije.

(63)

Da bi dopolnili nebistvene elemente te direktive, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastila, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi s posebnimi cilji vsakega TSI. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da se zadevni dokumenti posredujejo Evropskemu parlamentu in Svetu sočasno, pravočasno in na ustrezen način.

(64)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te direktive bi bili treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila v zvezi s/z: TSI in spremembami TSI, vključno s spremembami, ki so potrebne za odpravo pomanjkljivosti TSI, predlogo izjave „ES“ o skladnosti komponent interoperabilnosti ali njihovi primernosti za uporabo in priloženo dokumentacijo; informacijami, ki jih je treba vključiti v dokumentacijo, ki bi morala biti priložena zahtevku za neuporabo ene ali več TSI ali njihovih delov, obliko in načini posredovanja te dokumentacije in po potrebi odločitvijo o neuporabi TSI; razvrstitvijo priglašenih nacionalnih predpisov v različne skupine z namenom olajšanja preverjanja skladnosti med fiksno in mobilno opremo; podrobnostmi ES - verifikacijskega postopka in verifikacijskega postopka na podlagi nacionalnih predpisov ter predlogami za ES - izjave o verifikaciji in predlogami za dokumente tehnične dokumentacije, ki bi morala biti priložena izjavi o verifikaciji, ter predlogami za potrdila o verifikaciji; praktično ureditvijo za namene izdaje dovoljenja za vozilo; predlogo izjave o skladnosti tipa vozil in po potrebi ad hoc moduli za ocenjevanje skladnosti; nacionalnimi registri vozil, evropskim registrom vozil, in registrom dovoljenj za dajanje tipa vozil na trg; ter s skupnimi specifikacijami v zvezi z vsebino, obliko podatkov, funkcionalno in tehnično arhitekturo, načinom delovanja ter pravili za register infrastrukture glede vnosa in iskanja podatkov. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (10).

(65)

TSI bi morale biti revidirane v rednih časovnih presledkih. Kadar se odkrijejo pomanjkljivosti v TSI, bi bilo treba Agencijo pozvati, da izda mnenje, ki bi se lahko pod določenimi pogoji objavilo in ki bi ga vsi deležniki (vključno z industrijo in priglašenimi organi) lahko uporabljali kot sprejemljivo sredstvo za zagotavljanje skladnosti do revizije zadevnih TSI.

(66)	Izvedbeni akti v zvezi s pripravo novih TSI ali spreminjanjem obstoječih TSI bi morali odražati posebne cilje, ki jih določi Komisija z delegiranimi akti.

(67)

Potrebni so nekateri organizacijski ukrepi, da bi bila Agencija pripravljena na svojo okrepljeno vlogo v skladu s to direktivo. Zato bi bilo treba zagotoviti ustrezno prehodno obdobje. Komisija bi morala v tem obdobju pregledati, kako uspešno se Agencija pripravlja na to okrepljeno vlogo. Nato bi morala Komisija redno poročati o doseženem napredku pri izvajanju te direktive. V poročilu bi bilo treba zlasti oceniti postopek izdaje dovoljenj za vozila, primere, v katerih se TSI ne uporabljajo, in uporabo registrov. Poleg tega bi morala Komisija poročati o sprejetih ukrepih v zvezi z identifikacijo in sledljivostjo komponent, pomembnih za varnost.

(68)	Državam članicam, nacionalnim varnostnim organom in deležnikom je treba omogočiti dovolj časa za pripravo na izvajanje te direktive.

(69)

Ker cilja te direktive, in sicer interoperabilnosti v železniškem sistemu na ravni celotne Unije, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi njegovega obsega in učinkov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti, kot je določeno v členu 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(70)	Obveznost prenosa te direktive v nacionalno pravo bi morala biti omejena na tiste določbe, ki pomenijo vsebinsko spremembo v primerjavi z Direktivo 2008/57/ES. Obveznost prenosa nespremenjenih določb izhaja iz Direktive 2008/57/ES.

(71)	Ta direktiva ne bi smela posegati v obveznosti držav članic v zvezi z roki za prenos direktiv iz dela B Priloge V v nacionalno pravo –

SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:

POGLAVJE I

SPLOŠNE DOLOČBE

Člen 1

Predmet urejanja in področje uporabe

1. V tej direktivi so določeni pogoji, ki jih je treba izpolniti za uresničitev interoperabilnosti železniškega sistema Unije v skladu z Direktivo (EU) 2016/798, da bi določili optimalno raven tehnične harmonizacije, omogočili poenostavitev, izboljšanje in razvoj železniških prevoznih storitev znotraj Unije in s tretjimi državami ter prispevali k dokončni vzpostavitvi enotnega evropskega železniškega območja in postopnemu oblikovanju notranjega trga. Ti pogoji zadevajo zasnovo, gradnjo, začetek obratovanja, nadgradnjo, obnovo, obratovanje in vzdrževanje delov tega sistema, kakor tudi poklicno usposobljenost ter zdravstvene in varnostne pogoje za osebje, ki sodeluje pri njegovem obratovanju in vzdrževanju.

2. V tej direktivi so predpisane določbe, ki se nanašajo na komponente interoperabilnosti, vmesnike in postopke pri posameznih podsistemih ter na pogoje združljivosti železniškega sistema Unije v celoti, ki so potrebni za doseganje njegove interoperabilnosti.

3. Ta direktiva se ne uporablja za:

(a)	podzemne železnice;

(b)	tramvaje in vozila lahke železnice ter infrastrukturo, ki jo uporabljajo izključno ta vozila;

(c)	omrežja, ki so funkcionalno ločena od ostalega železniškega sistema Unije in so predvidena samo za opravljanje storitev lokalnega, mestnega in primestnega potniškega prometa, kakor tudi za prevoznike, ki izvajajo dejavnost samo na teh omrežjih.

4. Države članice lahko iz področja uporabe ukrepov za izvajanje te direktive izključijo:

(a)	zasebno železniško infrastrukturo, vključno s tiri, ki jo lastnik ali izvajalec uporablja za lastne dejavnosti prevoza blaga ali za nekomercialni prevoz oseb, in vozila, ki se uporabljajo izključno na takšni infrastrukturi;

(b)	infrastrukturo in vozila, predvidena izključno za lokalno, muzejsko ali turistično uporabo;

(c)	infrastrukturo lahke železnice, ki jo občasno uporabljajo vozila navadne železnice pod pogoji obratovanja sistema lahke železnice, če je to potrebno izključno za namene povezljivosti teh vozil, in

(d)	vozila, ki se uporabljajo predvsem na infrastrukturi lahke železnice, a so opremljena z nekaterimi komponentami navadne železnice, potrebnimi za prevoz na omejenem delu infrastrukture navadne železnice, izključno za namene povezljivosti.

5. V primeru, da za delovanje tramvajev-vlakov v železniškem sistemu v Uniji ni TSI, ki bi veljali za te tramvaje-vlake, velja naslednje:

(a)	zadevne države članice zagotovijo sprejetje nacionalnih predpisov ali drugih ustreznih ukrepov, da bi zagotovili, da takšni tramvaji-vlaki izpolnjujejo zadevne bistvene zahteve;

(b)

države članice lahko sprejmejo nacionalne predpise za določitev postopka za izdajo dovoljenj, ki se uporablja za takšne tramvaje-vlake. Organ, ki izda dovoljenje za vozilo, se posvetuje s pristojnim nacionalnim varnostnim organom, da bi zagotovil, da skupno delovanje tramvajev-vlakov in vlakov v okviru navadnih železniške infrastrukture izpolnjuje vse bistvene zahteve ter ustrezne skupne varnostne cilje (SVC);

(c)	z odstopanjem od člena 21 v primeru čezmejnih dejavnosti pri izdaji dovoljenj za vozila sodelujejo zadevni pristojni organi.

Ta odstavek se ne uporablja za vozila, izključena iz področja uporabe te direktive v skladu z odstavkoma 3 in 4.

Člen 2

Opredelitev pojmov

V tej direktivi:

1.	„železniški sistem Unije“ pomeni elemente, navedene v Prilogi I;

2.	„interoperabilnost“ pomeni zmožnost železniškega sistema, da zagotovi varen in neprekinjen promet vlakov ob zahtevani stopnji izkoriščenosti zmogljivosti;

3.	„vozilo“ pomeni železniško vozilo, primerno za promet na kolesih na železniških progah, z lastnim pogonom ali brez njega; sestavlja ga en ali več strukturnih ali funkcionalnih podsistemov;

4.	„omrežje“ pomeni proge, postaje, terminale in vse vrste fiksne opreme, potrebne za zagotovitev varnega in neprekinjenega delovanja železniškega sistema Unije;

5.	„podsistemi“ pomeni strukturne ali funkcionalne dele železniškega sistema Unije, kakor so opredeljeni v Prilogi II;

6.	„mobilni podsistem“ pomeni podsistem tirnih vozil ter podsistem vodenja-upravljanja in signalizacije na vozilu;

„komponente interoperabilnosti“ pomeni vsako osnovno komponento, skupino komponent, podsklop ali celoten sklop opreme, vgrajene ali namenjene vgradnji v podsistem, od katerih je neposredno ali posredno odvisna interoperabilnost železniškega sistema, vključno z opredmetenimi in neopredmetenimi sredstvi;

8.	„proizvod“ pomeni proizvod, ki je pridobljen s proizvodnim procesom, vključno s komponentami interoperabilnosti in podsistemi;

9.	„bistvene zahteve“ pomeni vse pogoje, opisane v Prilogi III, ki jih morajo izpolnjevati železniški sistem Unije, podsistemi in komponente interoperabilnosti, vključno z vmesniki;

10.

„evropska specifikacija“ pomeni specifikacijo, ki spada v eno od naslednjih kategorij:

—	skupna tehnična specifikacija, kakor je opredeljena v Prilogi VIII k Direktivi 2014/25/EU;

—	evropsko tehnično soglasje, kakor je navedeno v členu 60 Direktive 2014/25/EU, ali

—	evropski standard, kakor je opredeljen v točki (b) člena 2(1) Uredbe (EU) št. 1025/2012;

11.	„tehnična specifikacija za interoperabilnost“ (TSI) pomeni specifikacijo, sprejeto v skladu s to direktivo, ki velja za vsak podsistem ali del podsistema, da bi zadostil bistvenim zahtevam in zagotovil interoperabilnost železniškega sistema Unije;

12.	„osnovni parameter“ pomeni vsak pravni, tehnični ali obratovalni pogoj, ki je bistvenega pomena za interoperabilnost in je določen v ustreznih TSI;

13.

„posebni primer“ pomeni vsak del železniškega sistema, za katerega so v TSI potrebni posebni začasni ali trajni ukrepi zaradi geografskih, topografskih ali urbanističnih omejitev ali takih, ki vplivajo na združljivost z obstoječim sistemom, zlasti železniške proge in omrežja, ki so ločena od omrežja Unije, nakladalni profil, tirno širino ali razdaljo med tiri in vozila, ki so namenjena izključno lokalni, regionalni ali muzejski uporabi, ter vozila, ki prihajajo iz tretjih držav ali so namenjena v tretje države;

14.	„nadgradnja“ pomeni vsako pomembno spremembo podsistema ali njegovega dela, ki privede do spremembe tehnične dokumentacije, priložene ES - izjavi o verifikaciji, če takšna tehnična dokumentacija obstaja, in ki izboljša celotno delovanje podsistema;

15.	„obnova“ pomeni vsako večje obnovitveno delo na podsistemu ali njegovem delu, ki ne spremeni celotnega delovanja podsistema;

16.	„obstoječi železniški sistem“ pomeni infrastrukturo iz prog in fiksnih naprav obstoječega železniškega omrežja, kot tudi vozil vseh kategorij in izvorov za vožnjo po tej infrastrukturi;

17.	„zamenjava v okviru vzdrževanja“ pomeni vsako nadomestitev komponent pri preventivnem ali korektivnem vzdrževanju z deli, ki imajo enako funkcijo in enako delujejo;

18.	„tramvaj-vlak“ pomeni vozilo, ki je zasnovano za uporabo na infrastrukturi tako lahke železnice kot navadne železniške infrastrukture;

19.	„začetek obratovanja“ pomeni vse dejavnosti, s katerimi se podsistem postavi v operativno delovanje;

20.	„naročnik“ pomeni javni ali zasebni subjekt, ki naroči projektiranje in/ali izgradnjo, obnovo ali nadgradnjo podsistema;

21.	„imetnik“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki je lastnik vozila ali ima pravico vozilo uporabljati ali vozilo izkorišča kot prevozno sredstvo in je kot tak registriran v registru vozil iz člena 47;

22.

„prosilec“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki zaprosi za dovoljenje; lahko je prevoznik v železniškem prometu, upravljavec infrastrukture ali katera koli druga oseba ali pravni subjekt, denimo proizvajalec, lastnik ali imetnik; v členu 15 „prosilec“ pomeni naročnika, proizvajalca ali njegovega pooblaščenega zastopnika; v členu 19 „prosilec“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki zaprosi za odločitev Agencije o odobritvi tehničnih rešitev, predvidenih za projekte v zvezi z opremo ob progi v okviru ERTMS;

23.	„projekt v poznejši fazi razvoja“ pomeni vsak projekt, katerega načrtovanje ali izgradnja je v fazi, v kateri lahko sprememba tehnične specifikacije ogrozi izvedljivost projekta, kot je načrtovan;

24.	„harmonizirani standard“ pomeni evropski standard, kakor je opredeljen v točki (c) člena 2(1) Uredbe (EU) št. 1025/2012;

25.	„nacionalni varnostni organ“ pomeni varnostni organ, kakor je opredeljen v točki 7 člena 3 Direktive (EU) 2016/798;

26.	„tip“ pomeni tip vozila, ki opredeljuje osnovne značilnosti zasnove vozila, kakor so zajete v potrdilu o pregledu tipa ali zasnove, opisanem v ustreznem modulu za verifikacijo;

27.	„serija“ pomeni število identičnih vozil enega tipa zasnove;

28.	„subjekt, zadolžen za vzdrževanje“ pomeni subjekt, zadolžen za vzdrževanje, kakor je opredeljen v točki 20 člena 3 Direktive (EU) 2016/798;

29.

„lahka železnica“ pomeni mestni in/ali primestni železniški prevozni sistem z odpornostjo pri trku C–III ali C-IV (v skladu z EN 15227:2011) in največjo vlečno silo 800 kN (vzdolžna tlačna sila v območju spajanja); sistemi lahke železnice imajo lahko ločeno progo ali si jo delijo z vozili v cestnem prometu in običajno ne izmenjujejo vozil s potniškim prometom na dolge razdalje ali tovornim prometom;

30.

„nacionalni predpisi“ pomeni vse zavezujoče predpise, sprejete v državi članici, ne glede na to, kateri organ jih je izdal, ki vsebujejo zahteve v zvezi z varnostjo železnic ali tehnične zahteve, razen tistih, določenih v predpisih Unije ali mednarodnih predpisih, ki se v zadevni državi članici uporabljajo za prevoznike v železniškem prometu, upravljavce infrastrukture ali tretje osebe;

31.	„stanje načrtovanega delovanja“ pomeni običajen način obratovanja in predvidljive slabše pogoje obratovanja (vključno z obrabo) v obsegu in v skladu s pogoji uporabe, kot so določeni v tehnični dokumentaciji in dokumentaciji o vzdrževanju;

32.	„področje uporabe vozila“ pomeni omrežje ali omrežja v državi članici ali skupini držav članic, v katerih naj bi se vozilo uporabljalo;

33.	„sprejemljivi načini skladnosti“ pomeni nezavezujoča mnenja, ki jih izda Agencija za opredelitev načinov zagotavljanja skladnosti z bistvenimi zahtevami;

34.	„sprejemljivi nacionalni načini skladnosti“ pomeni nezavezujoča mnenja, ki jih izdajo države članice za opredelitev načinov zagotavljanja skladnosti z nacionalnimi predpisi;

35.	„dajanje na trg“ pomeni prvo omogočanje dostopnosti komponente interoperabilnosti, podsistem ali vozilo, ki je pripravljeno na delovanje v stanju načrtovanega delovanja, na trgu Unije;

36.	„proizvajalec“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo, ki proizvaja proizvod v obliki komponent interoperabilnosti, podsistemov ali vozil oziroma za katero je takšne komponente zasnoval ali izdelal nekdo drug, sama pa jih trži pod svojim imenom ali blagovno znamko;

37.	„pooblaščeni zastopnik“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo s sedežem v Uniji, ki jo je proizvajalec ali naročnik pisno pooblastil, da v njegovem imenu izvaja določene naloge;

38.	„tehnična specifikacija“ pomeni dokument, ki določa tehnične zahteve, ki jih mora izpolnjevati proizvod, proces ali storitev;

39.	„akreditacija“ pomeni akreditacijo, kot je opredeljena v točki 10 člena 2 Uredbe (ES) št. 765/2008;

40.	„nacionalni akreditacijski organ“ pomeni nacionalni akreditacijski organ, kot je opredeljen v točki 11 člena 2 Uredbe (ES) št. 765/2008;

41.	„ocenjevanje skladnosti“ pomeni proces ugotavljanja, ali so posebne zahteve glede proizvoda, postopka, storitve, podsistema, osebe ali organa izpolnjene;

42.

„organ za ocenjevanje skladnosti“ pomeni organ, ki je bil priglašen ali imenovan za izvajanje dejavnosti ocenjevanja skladnosti, vključno z umerjanjem opreme, preskušanjem, certificiranjem in inšpekcijskim pregledovanjem; organ za ocenjevanje skladnosti postane priglašeni organ, potem ko ga je priglasila država članica; organ za ocenjevanje skladnosti postane imenovani organ, potem ko ga določi država članica;

43.

„invalidi in osebe z omejeno mobilnostjo“ pomeni vse osebe s trajnimi ali začasnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami, ki jih v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da ne morejo enako kot drugi potniki polno in učinkovito uporabljati storitev prevoza, ali osebe, ki so zaradi svoje starosti funkcionalno ovirane pri uporabi prevoza;

44.	„upravljavec infrastrukture“ pomeni upravljavca železniške infrastrukture, kot je opredeljen v točki 2 člena 3 Direktive 2012/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta (11);

45.

„prevoznik v železniškem prometu“ pomeni prevoznika v železniškem prometu, kot je opredeljen v točki 1 člena 3 Direktive 2012/34/EU, in vsako drugo javno ali zasebno podjetje, katerega dejavnost je prevoz blaga in/ali potnikov v železniškem prometu, pri čemer mora prevoznik zagotoviti vleko; to vključuje tudi prevoznike, ki zagotavljajo samo vleko.

Člen 3

Bistvene zahteve

1. Železniški sistem Unije ter njegovi podsistemi in komponente interoperabilnosti, vključno z vmesniki, izpolnjujejo ustrezne bistvene zahteve.

2. Tehnične specifikacije, navedene v členu 60 Direktive 2014/25/EU, potrebne za dopolnitev evropskih specifikacij ali drugih standardov, ki se uporabljajo v Uniji, ne smejo biti v nasprotju z bistvenimi zahtevami.

POGLAVJE II

TEHNIČNE SPECIFIKACIJE ZA INTEROPERABILNOST

Člen 4

Vsebina TSI

1. Vsak podsistem, opredeljen v Prilogi II, ima eno TSI. Kadar je potrebno, lahko več TSI zajame en podsistem in ena TSI več podsistemov.

2. Fiksni podsistemi so skladni s TSI in nacionalnimi predpisi, ki veljajo v času vložitve zahteve za dovoljenje za začetek obratovanja v skladu s to direktivo in brez poseganja v točko (f) odstavka 3.

Vozila so skladna s TSI in nacionalnimi predpisi, ki veljajo v času vložitve zahteve za dovoljenje za dajanje na trg v skladu s to direktivo in brez poseganja v točko (f) odstavka 3.

Skladnost in usklajenost fiksnih podsistemov in vozil se med njihovo uporabo stalno vzdržujeta.

3. V obsegu, potrebnem za doseganje ciljev te direktive iz člena 1, je/so v vsaki TSI:

(a)	navedeno predvideno področje uporabe (del omrežja ali vozil iz Priloge I; podsistem ali del podsistema iz Priloge II);

(b)	določene bistvene zahteve za vsak zadevni podsistem in njegove vmesnike v povezavi z drugimi podsistemi;

(c)	določene funkcionalne in tehnične specifikacije, ki jih morajo izpolnjevati podsistem in njegovi vmesniki v povezavi z drugimi podsistemi. Po potrebi se te specifikacije lahko razlikujejo glede na uporabo podsistema, na primer glede na kategorije prog, vozlišč in/ali vozil iz Priloge I;

(d)	določene komponente interoperabilnosti in vmesniki, ki morajo biti predmet evropskih specifikacij, vključno z evropskimi standardi, potrebnimi za doseganje interoperabilnosti znotraj železniškega sistema Unije;

(e)	za vsak obravnavani primer navedeni postopki za ocenjevanje skladnosti komponent interoperabilnosti ali njihove primernosti za uporabo na eni strani ali ES - verifikacije za podsisteme na drugi strani. Ti postopki temeljijo na modulih iz Sklepa Komisije 2010/713/EU (12);

(f)

navedena strategija za uporabo TSI. Zlasti je treba določiti faze, ki jih je treba izvesti, ob upoštevanju predvidenih stroškov in koristi ter pričakovanih učinkov na zadevne deležnike, za postopni prehod z obstoječega stanja na končno, ko bo skladnost s TSI postala norma; Kadar je potrebno koordinirano izvajanje TSI, na primer v celotnem koridorju ali med upravljavci infrastrukture in prevozniki v železniškem prometu, lahko strategija vključuje predloge za izvedbo v fazah;

(g)	za zadevno osebje navedeni poklicne kvalifikacije ter zdravstveni in varnostni pogoji pri delu, ki so nujni za obratovanje in vzdrževanje podsistema, kakor tudi za uporabo TSI;

(h)	navedene določbe, ki se uporabljajo za obstoječe podsisteme in vozila, zlasti v primeru nadgradnje ali obnove, pri čemer se v takšnem primeru navedejo spremembe, zaradi katerih je treba zaprositi za novo dovoljenje;

(i)

navedeni parametri vozil in fiksnih podsistemov, ki jih mora preveriti prevoznik v železniškem prometu, in postopki, ki se uporabljajo za preverjanje teh parametrov po izdaji dovoljenja za dajanje vozila na trg in pred prvo uporabo vozila, da se zagotovi skladnost med vozili in progami, na katerih naj bi vozila obratovala.

4. Vsaka TSI se izdela na podlagi pregleda obstoječega podsistema, v njej pa se navede ciljni podsistem, ki ga je mogoče v razumnem roku postopoma doseči. Torej sprejetje TSI in skladnost z njimi postopoma omogočita lažje uresničevanje interoperabilnosti železniškega sistema Unije.

5. TSI na primeren način ohranjajo združljivost obstoječega železniškega sistema vsake države članice. V ta namen se lahko za vsako TSI predvidi posebne primere za omrežje, pa tudi za vozila, in zlasti za nakladalni profil, tirno širino ali razdaljo med tiri in vozili, ki prihajajo iz tretjih držav ali so namenjena v tretje države. Za vsak poseben primer so v TSI navedena izvedbena pravila za elemente TSI, ki so določeni v točkah (c) do (g) odstavka 3.

6. Če nekaterih tehničnih vidikov, ki ustrezajo bistvenim zahtevam, ni mogoče izrecno zajeti s TSI, se jasno navedejo v prilogi k TSI kot odprta vprašanja.

7. TSI državam članicam ne smejo preprečevati odločitev v zvezi z uporabo infrastrukture za promet z vozili, ki jih ne urejajo TSI.

8. TSI lahko vsebujejo izrecno sklicevanje na evropske ali mednarodne standarde ali specifikacije ali tehnične dokumente, ki jih objavi Agencija, kadar je to nujno potrebno, da bi dosegli cilje te direktive. V teh primerih se standardi ali specifikacije (ali njihovi zadevni deli) ali tehnični dokumenti obravnavajo kot priloge k zadevnim TSI in postanejo obvezujoči od začetka veljavnosti TSI. Če takih standardov ali specifikacij ali tehničnih dokumentov ni, se je do njihove izdelave mogoče sklicevati na jasno prepoznavne normativne dokumente, ki so zlahka dostopni in so v javni uporabi.

Člen 5

Priprava, sprejetje in pregled TSI

1. Da bi opredelili posebne cilje za vsako TSI, se na Komisijo prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 50, po potrebi in zlasti v zvezi z/s:

(a)	geografskim in in tehničnim področjem uporabe TSI;

(b)	veljavnimi bistvenimi zahtevami;

(c)	seznamom regulativnih, tehničnih in obratovalnih pogojev, ki morajo biti harmonizirani na ravni podsistemov in na ravni vmesnikov med podsistemi, ter pričakovano ravnjo harmonizacije;

(d)	posebnimi železniškimi postopki za ocenjevanje skladnosti komponent interoperabilnosti ali njihove primernosti za uporabo;

(e)	posebnimi železniškimi postopki za oceno ES - verifikacije za podsisteme;

(f)	kategorijami osebja, vključenega v delovanje in vzdrževanje zadevnih podsistemov in splošnimi cilji za določanje minimalnih zahtev za poklicno usposobljenost ter zdravstvene in varnostne pogoje za osebje;

(g)	vsemi drugimi potrebnimi elementi, ki jih je treba upoštevati za zagotavljanje interoperabilnosti železniškega sistema Unije na podlagi člena 1(1) in (2), kot je uskladitev TSI z evropskimi in mednarodnimi standardi ali specifikacijami.

Pri sprejemanju teh delegiranih aktov Komisija utemelji potrebo po novi ali bistveno spremenjeni TSI, vključno z oceno njenega učinka na veljavne predpise in tehnične specifikacije.

2. Da bi zagotovili enotno izvajanje delegiranih aktov iz odstavka 1, Komisija zahteva, da Agencija pripravi osnutke TSI in njihove spremembe ter oblikuje ustrezna priporočila za Komisijo.

Vsak osnutek TSI se izdela v naslednjih fazah:

(a)	Agencija določi osnovne parametre za TSI, kakor tudi vmesnike do drugih podsistemov ter po potrebi tudi vsak drug poseben primer;

(b)	Agencija na podlagi osnovnih parametrov iz točke (a) izdela osnutek TSI. Po potrebi upošteva tehnični napredek, že opravljeno delo pri standardizaciji, že vzpostavljene delovne skupine in priznano raziskovalno delo.

3. Da bi našli in izvajali najprimernejše tehnične rešitve, Agencija pri pripravi ali pregledu posameznih TSI, vključno z osnovnimi parametri, upošteva predvidene stroške in koristi vseh upoštevanih rešitev, skupaj z vmesniki med njimi. Ta ocena navaja pričakovani učinek na vse vpletene izvajalce in gospodarske subjekte in ustrezno upošteva zahteve Direktive (EU) 2016/798. Države članice pri tem ocenjevanju sodelujejo tako, da po potrebi priskrbijo potrebne podatke.

4. Agencija pripravi TSI in njihove spremembe v skladu s členoma 5 in 19 Uredbe (EU) 2016/796 ter pri tem izpolnjuje merila odprtosti, konsenza in preglednosti, kot so opredeljena v Prilogi II k Uredbi (EU) št. 1025/2012.

5. Odbor iz člena 51 (v nadaljnjem besedilu: odbor) se redno obvešča o pripravljalnem delu glede TSI. V okviru tega dela lahko Komisija, da se upoštevajo delegirani akti iz odstavka 1 tega člena, oblikuje opis vseh pristojnosti in nalog ali koristna priporočila v zvezi z izdelavo TSI ter analizo stroškov in koristi. Komisija lahko zlasti zahteva preučitev drugih možnih rešitev ter da se v poročilu, ki se priloži osnutku TSI, navede ocene stroškov in koristi v zvezi s temi drugimi rešitvami

6. Kadar morajo zaradi tehnične združljivosti različni podsistemi začeti obratovati hkrati, morajo biti datumi uporabe zadevnih TSI isti.

7. Pri pripravi, sprejemanju ali pregledu TSI Agencija upošteva mnenje uporabnikov v zvezi z značilnostmi, ki imajo neposreden vpliv na razmere, v katerih uporabljajo podsisteme. V ta namen se Agencija na stopnji priprave osnutkov ter pregleda TSI posvetuje z združenji in organi, ki zastopajo uporabnike. K osnutku TSI priloži poročilo o rezultatih tega posvetovanja.

8. V skladu s členom 7 Uredbe (EU) 2016/796 Komisija s pomočjo odbora sestavi in redno posodablja seznam združenj in organov, ki zastopajo potnike in s katerimi se opravi posvetovanje. Seznam je na zahtevo države članice ali pobudo Komisije mogoče ponovno pregledati in posodobiti.

9. Pri pripravi ali pregledu TSI Agencija upošteva mnenje socialnih partnerjev v zvezi s poklicno usposobljenostjo ter zdravstvenimi in varnostnimi pogoji pri delu iz točke (g) člena 4(3). Agencija se v ta namen posvetuje s socialnimi partnerji, preden Komisiji predloži priporočila glede TSI in njihovih sprememb. Posvetovanje s socialnimi partnerji poteka v okviru odbora za sektorski dialog, ustanovljenega v skladu s Sklepom Komisije 98/500/ES (13). Socialni partnerji dajo svoje mnenje v treh mesecih po posvetovanjih.

10. Kadar revizija TSI vodi do spremembe zahtev, nova različica TSI zagotovi združljivost s podsistemi, ki so že začeli obratovati ob upoštevanju prejšnjih različic TSI.

11. Komisija z izvedbenimi akti določi TSI za izvajanje posebnih ciljev, določenih v delegiranih aktih iz odstavka 1. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 51(3). Vsebujejo vse elemente, naštete v členu 4(3), in izpolnjujejo vse zahteve iz člena 4(4) do (6) in (8).

Člen 6

Pomanjkljivosti v TSI

1. Če se po sprejetju TSI zdi, da so v njej pomanjkljivosti, se TSI spremeni v skladu s členom 5(11). Kadar je primerno, Komisija ta postopek uporabi brez odlašanja. Takšne pomanjkljivosti vključujejo primere, ki bi lahko privedli do nevarnega obratovanja v državi članici.

2. Do pregleda TSI lahko Komisija zahteva mnenje Agencije. Komisija preuči mnenje Agencije in o svojih ugotovitvah obvesti odbor.

3. Na zahtevo Komisije mnenje Agencije iz odstavka 2 predstavlja sprejemljiv način skladnosti in se zato lahko uporablja za ocenjevanje projektov pred sprejetjem revidirane TSI.

4. Vsak član mreže predstavniških organov iz člena 38(4) Uredbe (EU) 2016/796 lahko Komisijo obvesti o morebitnih pomanjkljivosti TSI.

Člen 7

Neuporaba TSI

1. Države članice lahko prosilcu dovolijo, da ne uporablja ene ali več TSI ali njihovih delov v naslednjih primerih:

(a)	za predlagan nov podsistem ali njegov del, za obnovo ali nadgradnjo obstoječega podsistema ali njegovega dela ali za vsak element iz člena 1(1), ki je na datum začetka uporabe zadevnih TSI v poznejši fazi razvoja ali je predmet pogodbe, ki se izvaja;

(b)	če po nesreči ali naravni katastrofi pogoji za hitro obnovitev omrežja ekonomsko ali tehnično ne dopuščajo delne ali popolne uporabe ustreznih TSI; neuporaba TSI se v takem primeru časovno omeji na čas pred obnovitvijo omrežja;

(c)

za vsako predlagano obnovo, razširitev ali nadgradnjo obstoječega podsistema ali njegovega dela, če bi uporaba zadevnih TSI škodila ekonomski izvedljivosti projekta in/ali združljivosti železniškega sistema v zadevni državi članici, na primer v zvezi z nakladalnim profilom, tirno širino, razdaljo med tiri ali elektrifikacijsko napetostjo;

(d)	za vozila, ki prihajajo iz tretjih držav ali so namenjena v tretje države, v katerih se tirna širina razlikuje od tiste v glavnem železniškem omrežju znotraj Unije;

(e)	za predlagan nov podsistem ali za predlagano obnovo ali nadgradnjo obstoječega podsistema na ozemlju zadevne države članice, če je njeno železniško omrežje zaradi morja izolirano ali ločeno ali je zaradi posebnih geografskih razmer ločeno od železniškega omrežja preostalega dela Unije.

2. V primeru iz točke (a) odstavka 1 zadevna država članica v enem letu od začetka veljavnosti TSI Komisiji posreduje seznam projektov, ki potekajo na njenem ozemlju in so z vidika zadevne države članice v poznejši fazi razvoja.

3. V primerih iz točk (a) in (b) odstavka 1 zadevna država članica sporoči Komisiji svojo odločitev o neuporabi ene ali več TSI ali njihovih delov.

4 Zadevna država članica v primerih iz točk (a), (c), (d) in (e) odstavka 1 tega člena Komisiji predloži zahtevek za neuporabo TSI ali njihovih delov, skupaj z dokumentacijo, v kateri utemelji svoj zahtevek in navede druge določbe, ki jih namerava uporabljati namesto TSI. V primeru iz točke (e) odstavka 1 tega člena Komisija preuči zahtevek in se na podlagi popolnosti in skladnosti podatkov iz dokumentacije odloči, ali bo zahtevek sprejela ali zavrnila. V primerih iz točk (c) in (d) odstavka 1 tega člena Komisija sprejme odločitev z izvedbenimi akti na podlagi takšne preučitve. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 51(3).

V primerih iz tretjega pododstavka člena 21(6) prosilec predloži dokumentacijo Agenciji. Agencija se posvetuje z ustreznimi varnostnimi organi in svoje končno mnenje sporoči Komisiji.

5. Komisija z izvedbenim aktom določi podatke, ki jih je treba vključiti v dokumentacijo iz odstavka 4, zahtevano obliko navedene dokumentacije in način posredovanja. Izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 51(3).

6. Do odločitve Komisije lahko država članica brez odlašanja uporablja druge določbe iz odstavka 4.

7. Komisija sprejme odločitev v štirih mesecih po vložitvi zahtevka s popolno dokumentacijo. Če takšne odločitve ni, se šteje, da je zahtevek sprejet.

8. Države članice so obveščene o rezultatih preučitve in izidu postopka iz odstavka 4.

POGLAVJE III

KOMPONENTE INTEROPERABILNOSTI

Člen 8

Pogoji za dajanje komponent interoperabilnosti na trg

1. Države članice sprejmejo vse potrebne ukrepe, da se komponente interoperabilnosti:

(a)	dajo na trg le, če omogočajo doseči interoperabilnost železniškega sistema Unije in hkrati izpolnjujejo bistvene zahteve;

(b)	uporabljajo na področju uporabe, ki so mu namenjene, ter primerno vgradijo in vzdržujejo.

Ta odstavek ne preprečuje, da bi se te komponente dale na trg za drugo uporabo.

2. Države članice na svojem ozemlju in na podlagi te direktive ne smejo prepovedati, omejiti ali ovirati dajanja komponent interoperabilnosti na trg za uporabo v železniškem sistemu Unije, če so te komponente v skladu s to direktivo. Zlasti ne smejo zahtevati preverjanj, ki so že bila opravljena v okviru postopka za izjavo ES o skladnosti ali primernosti za uporabo, kakor je določeno v členu 10.

Člen 9

Skladnost ali primernost za uporabo

1. V državah članicah in za Agencijo velja, da komponente interoperabilnosti izpolnjujejo bistvene zahteve, če so skladne s pogoji iz ustrezne TSI ali ustreznih evropskih specifikacij, izdelanih zaradi uskladitve s temi pogoji. Izjava „ES“ o skladnosti ali primernosti za uporabo dokazuje, da so bili za komponente interoperabilnosti uporabljeni postopki iz ustrezne TSI za oceno skladnosti ali primernosti za uporabo.

2. Če je tako zahtevano v TSI, se izjavi „ES“ doda:

(a)	potrdilo, ki ga izda(-jo) priglašeni organ(-i), o dejanski skladnosti komponente interoperabilnosti, obravnavane ločeno, s tehničnimi specifikacijami, ki morajo biti izpolnjene;

(b)	potrdilo, ki ga izda(-jo) priglašeni organ(-i), o primernosti komponente interoperabilnosti za uporabo, obravnavane v njenem železniškem okolju, zlasti kadar gre zadevne funkcionalne zahteve.

3. Proizvajalec ali njegov pooblaščeni zastopnik izjavo ES datira in podpiše.

4. Komisija z izvedbenimi akti določi predlogo izjave ES o skladnosti komponent interoperabilnosti ali njihovi primernosti za uporabo in seznam dokumentacije, ki jo je treba predložiti. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 51(3).

5. Rezervni deli za podsisteme, ki že obratujejo, ko začne veljati ustrezna TSI, se lahko vgradijo v te podsisteme, ne da bi zanje veljal odstavek 1.

6. TSI lahko predvidevajo prehodno obdobje za železniške proizvode, opredeljene v teh TSI kot komponente interoperabilnosti, ki so že bile dane na trg, ko TSI začnejo veljati. Te komponente morajo biti skladne s členom 8(1).

Člen 10

Postopek za izjavo ES o skladnosti ali primernosti za uporabo

1. Za izdajo izjave ES o skladnosti komponente interoperabilnosti ali njeni primernosti za uporabo proizvajalec ali njegov pooblaščeni zastopnik uporablja določbe iz ustreznih TSI.

2. Če je tako zahtevano v zadevni TSI, opravi ocenjevanje skladnosti komponente interoperabilnosti ali njene primernosti za uporabo priglašeni organ, pri katerem je proizvajalec ali njegov pooblaščeni zastopnik vložil zahtevo.

3. Kadar je treba pri komponentah interoperabilnosti upoštevati druge pravne akte Unije, ki zajemajo druge vidike, je treba v izjavi „ES“ o skladnosti ali primernosti za uporabo navesti, da komponente interoperabilnosti izpolnjujejo tudi zahteve, določene v teh drugih pravnih aktih.

4. Kadar niti proizvajalec niti njegov pooblaščeni zastopnik nista izpolnila obveznosti iz odstavkov 1 in 3, je te obveznosti dolžna izpolniti katera koli oseba, ki da komponente interoperabilnosti na trg. Za namene te direktive veljajo enake obveznosti za vse osebe, ki sestavijo komponente interoperabilnosti ali njihove dele različnega izvora ali proizvajajo komponente interoperabilnosti za lastno uporabo.

5. Če država članica ugotovi, da je bila izjava ES sestavljena neustrezno, zagotovi, da se komponenta interoperabilnosti ne da na trg. V takšnem primeru se od proizvajalca ali njegovega pooblaščenega zastopnika zahteva, da ponovno vzpostavi skladnost komponente interoperabilnosti pod pogoji, ki jih določi ta država članica.

Člen 11

Neskladnost komponent interoperabilnosti z bistvenimi zahtevami

1. Kadar država članica ugotovi, da komponenta interoperabilnosti, ki ima izjavo ES o skladnosti ali primernosti za uporabo in ki je dana na trg ter uporabljena v skladu z namenom, verjetno ne bo izpolnjevala bistvenih zahtev, ta država članica stori vse potrebno za omejitev njenega področja uporabe, prepoved njene uporabe, njen umik s trga ali njen odpoklic. Država članica takoj obvesti Komisijo, Agencijo in druge države članice o ukrepih, ki jih je sprejela, in svojo odločitev obrazloži, pri čemer zlasti navede, ali neskladnost izhaja iz:

(a)	neizpolnjevanja bistvenih zahtev;

(b)	nepravilne uporabe evropskih specifikacij, kadar se sklicuje na uporabo takšnih specifikacij;

(c)	neprimernosti evropskih specifikacij.

2. Agencija v skladu z mandatom, ki ji ga podeli Komisija, brez odlašanja, vsekakor pa v 20 dneh po datumu prejema mandata, začne postopek posvetovanja z zadevnimi stranmi. Kadar Agencija po posvetovanju ugotovi, da je ukrep neupravičen, o tem takoj obvesti Komisijo, državo članico, ki je dala pobudo, pa tudi druge države članice ter proizvajalca ali njegovega pooblaščenega zastopnika. Kadar Agencija ugotovi, da je ukrep upravičen, o tem takoj obvesti države članice.

3. Kadar je odločitev iz odstavka 1 sprejeta zaradi neustreznih evropskih specifikacij, države članice, Komisija ali Agencija, kakor je ustrezno, uporabijo enega od naslednjih ukrepov:

(a)	delni ali popolni umik zadevne specifikacije iz publikacij, v katerih je objavljena;

(b)	če je zadevna specifikacija harmonizirani standard, omejitev ali umik tega standarda v skladu s členom 11 Uredbe (EU) št. 1025/2012

(c)	pregled TSI v skladu s členom 6.

4. Kadar komponenta interoperabilnosti, ki ima izjavo ES o skladnosti, ni skladna z bistvenimi zahtevami, pristojna država članica sprejme ustrezne ukrepe proti sestavljavcu izjave, ne glede na to, kateri subjekt to je, ter o tem obvesti Komisijo in druge države članice.

POGLAVJE IV

PODSISTEMI

Člen 12

Prosti pretok podsistemov

Brez poseganja v določbe poglavja V in iz razlogov, povezanih s to direktivo, države članice na svojem ozemlju ne smejo prepovedati, omejiti ali ovirati gradnje, začetka obratovanja in obratovanja strukturnih podsistemov, ki sestavljajo železniški sistem in izpolnjujejo bistvene zahteve. Zlasti ne smejo zahtevati preverjanj, ki so že bila opravljena:

(a)	v okviru postopka za pridobitev ES - izjave o verifikaciji, ali

(b)	v drugih državah članicah, pred začetkom veljavnosti te direktive ali po njem, da bi se preverila skladnost z enakimi zahtevami v enakih obratovalnih pogojih.

Člen 13

Skladnost s TSI in nacionalnimi predpisi

1. Agencija in nacionalni varnostni organi štejejo, da tisti strukturni podsistemi, ki sestavljajo železniški sistem in imajo bodisi ES - izjavo o verifikaciji, izdano na podlagi TSI v skladu s členom 15, bodisi izjavo o verifikaciji, izdano na podlagi nacionalnih predpisov v skladu s členom 15(8), ali oboje, izpolnjujejo bistvene zahteve.

2. Nacionalni predpisi, ki se uporabljajo za izpolnjevanje bistvenih zahtev, in po potrebi sprejemljivi nacionalni načini skladnosti se uporabljajo v naslednjih primerih:

(a)	če TSI ne zajemajo ali ne zajemajo v celoti določenih vidikov, ki ustrezajo bistvenim zahtevam, vključno z odprtimi vprašanji iz člena 4(6);

(b)	če je bila v skladu s členom 7 priglašena neuporaba ene ali več TSI ali njihovih delov;

(c)	če poseben primer zahteva uporabo tehničnih predpisov, ki niso vključeni v ustrezne TSI;

(d)	če se nacionalni predpisi uporabljajo za opredelitev obstoječih sistemov, vendar samo za ocenjevanje tehnične združljivosti vozila in omrežja;

(e)	za omrežja in vozila, ki niso zajeta v TSI;

(f)	kot nujen začasni preventivni ukrep, zlasti po nesreči.

Člen 14

Priglasitev nacionalnih predpisov

1. Države članice Komisiji in Agenciji priglasijo obstoječe nacionalne predpise iz člena 13(2) v naslednjih primerih:

(a)	če nacionalni predpis ni bil priglašen oziroma nacionalni predpisi niso bili priglašeni do 15. junija 2016. V tem primeru se priglasijo do 16. decembra 2016;

(b)	vsakič, ko se predpisi spremenijo;

(c)	če je bil predložen nov zahtevek v skladu s členom 7 za neuporabo TSI;

(d)	če so po objavi ali reviziji zadevne TSI nacionalni predpisi postali nepotrebni.

2. Države članice celotno besedilo nacionalnih predpisov iz odstavka 1 priglasijo prek ustreznega sistema IT v skladu s členom 27 Uredbe (EU) 2016/796.

3. Države članice zagotovijo, da so nacionalni predpisi iz odstavka 1, vključno s tistimi, ki urejajo vmesnike med vozili in omrežji, zlahka dostopni, v javni uporabi in da je v njih uporabljeno izrazje, ki ga lahko razumejo vse zainteresirane strani. Od držav članic se lahko zahteva, da zagotovijo dodatne informacije o teh nacionalnih predpisih.

4. Države članice lahko nove nacionalne predpise določijo samo v naslednjih primerih:

(a)	če TSI bistvenih zahtev ne izpolnjuje v celoti;

(b)	kot nujen preventivni ukrep, zlasti po nesreči.

5. Države članice pravočasno in v skladu z roki iz člena 25(1) Uredbe (EU) 2016/796 prek ustreznega sistema IT v skladu s členom 27 Uredbe (EU) 2016/796 predložijo osnutke novih nacionalnih predpisov Agenciji in Komisiji v preučitev, preden se novi nacionalni predpisi uvedejo v nacionalne pravne sisteme, pri čemer utemeljijo uvedbo novega nacionalnega predpisa. Države članice zagotovijo, da je osnutek dovolj izdelan, da lahko Agencija opravi pregled v skladu s členom 25(2) Uredbe (EU) 2016/796.

6. Ko države članice sprejmejo nov nacionalni predpis, ga priglasijo Agenciji in Komisiji prek ustreznega sistema IT v skladu s členom 27 Uredbe (EU) 2016/796.

7. Države članice lahko v primeru nujnih preventivnih ukrepov nemudoma sprejmejo in uporabijo novi nacionalni predpis. Ta predpis se priglasi v skladu s členom 27(2) Uredbe (EU) 2016/796, Agencija pa ga oceni v skladu s členom 26(1), (2) in (5) navedene uredbe.

8. Države članice pri priglasitvi nacionalnega predpisa iz odstavka 1 ali novega nacionalnega predpisa utemeljijo potrebnost tega predpisa zaradi izpolnitve bistvene zahteve, ki še ni zajeta v ustrezni TSI.

9. Agencija v skladu s postopki, določenimi v členih 25 in 26 Uredbe (EU) 2016/796, preuči osnutke nacionalnih predpisov in nacionalne predpise iz odstavka 1.

10. Komisija z izvedbenimi akti določi razvrstitev priglašenih nacionalnih predpisov v različne skupine z namenom olajšanja vzajemnega priznavanja v različnih državah članicah in dajanja vozil na trg, tudi kar zadeva združljivost fiksne in mobilne opreme. Ti izvedbeni akti temeljijo na napredku, ki ga Agencija doseže na področju vzajemnega priznavanja, in se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 51(3).

Agencija nacionalne predpise, priglašene v skladu s tem členom, razvrsti v skladu z izvedbenimi akti iz prvega pododstavka.

11. Države članice se lahko odločijo, da ne priglasijo predpisov in omejitev izključno lokalne narave. V takšnih primerih države članice te predpise in omejitve navedejo v registrih infrastrukture iz člena 49.

12. Nacionalni predpisi, priglašeni v skladu s tem členom, niso predmet postopka priglasitve, kot je določen v Direktivi (EU) 2015/1535 Evropskega parlamenta in Sveta (14).

13. Nacionalni predpisi, ki niso priglašeni v skladu s tem členom, se ne uporabljajo za namene te direktive.

Člen 15

Postopek za izdajo ES - izjave o verifikaciji

1. Za izdajo ES- izjave o verifikaciji, potrebne za dajanje na trg in začetek obratovanja iz poglavja V, prosilec od organa ali organov, ki so pristojni za oceno skladnosti in ki jih je prosilec v ta namen izbral, zahteva, naj uporabijo postopek za ES verifikacijo iz Priloge IV.

2. Prosilec izda ES - izjavo o verifikaciji podsistema. Prosilec na lastno odgovornost izjavi, da je bil zadevni podsistem predmet ustreznih postopkov verifikacije in da izpolnjuje zahteve iz ustreznega prava Unije in vseh ustreznih nacionalnih predpisov. Prosilec ES - izjavo o verifikaciji in spremno dokumentacijo datira in podpiše.

3. Naloga priglašenega organa, odgovornega za ES - verifikacijo za podsistem, se začne v fazi zasnove in zajema celotno obdobje proizvodnje do faze odobritve, preden je podsistem dan na trg ali preden začne obratovati. V skladu z ustrezno TSI obsega tudi verifikacijo vmesnikov zadevnega podsistema glede na sistem, v katerega se vgradi.

4. Prosilec je odgovoren za izdelavo tehnične dokumentacije, ki mora biti priložena ES - izjavi o verifikaciji. Ta tehnična dokumentacija vsebuje vse potrebne dokumente v zvezi z značilnostmi podsistema in po potrebi vse dokumente, ki potrjujejo skladnost komponent interoperabilnosti. Vsebuje tudi vse elemente v zvezi s pogoji in omejitvami uporabe ter z navodili o servisiranju, stalnem in rednem spremljanju, prilagajanju in vzdrževanju.

5. V primeru obnove ali nadgradnje podsistema, zaradi katere se spremeni tehnična dokumentacija in ki vpliva na veljavnost že opravljenih postopkov verifikacije, prosilec oceni, ali je potrebna nova ES - izjava o verifikaciji.

6. Priglašeni organ lahko izda vmesno izjavo o verifikaciji, da pokrije določene faze verifikacijskega postopka ali določene dele podsistema.

7. Če ustrezne TSI to omogočajo, lahko priglašeni organ izda potrdila o verifikaciji za enega ali več podsistemov ali določene dele teh podsistemov.

8. Države članice imenujejo organe, odgovorne za izvajanje verifikacijskega postopka na podlagi nacionalnih predpisov. V zvezi s tem so imenovani organi odgovorni za naloge, ki so povezane s tem. Brez poseganja v člen 30 lahko država članica priglašeni organ določi za imenovani organ, zato lahko v tem primeru celotni postopek izvede en organ za ocenjevanje skladnosti.

9. Komisija lahko z izvedbenimi akti določi:

(a)	podrobnosti postopkov ES - verifikacije za podsisteme, vključno s postopkom verifikacije na podlagi nacionalnih predpisov in dokumenti, ki jih mora za namen tega postopka predložiti prosilec;

(b)	predloge za ES - izjavo o verifikaciji, tudi vmesno izjavo o verifikaciji v primeru spremembe podsistema ali v primeru dodatnih verifikacij, in predloge za dokumente tehnične dokumentacije, ki mora biti priložena tem izjavam, ter predloge za potrdila o verifikaciji.

Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 51(3).

Člen 16

Neizpolnjevanje bistvenih zahtev pri podsistemih

1. Kadar država članica ugotovi, da strukturni podsistem, za katerega obstaja ES - izjava o verifikaciji, ki jo spremlja tehnična dokumentacija, ne upošteva v celoti določb te direktive in še posebej ne izpolnjuje bistvenih zahtev, lahko zahteva, da se opravijo dodatna preverjanja.

2. Država članica, ki poda zahtevo, takoj obvesti Komisijo o vseh zahtevanih dodatnih preverjanjih in navede razloge zanje. Komisija se posvetuje z zainteresiranimi stranmi.

3. Država članica, ki poda zahtevo, navede, ali je nepopolno upoštevanje te direktive posledica:

(a)	neupoštevanja bistvenih zahtev ali TSI ali nepravilne uporabe TSI; v tem primeru Komisija takoj obvesti državo članico, v kateri prebiva oseba, ki je sestavila nepravilno ES - izjavo o verifikaciji, in od te države članice zahteva, da sprejme ustrezne ukrepe;

(b)	neustreznosti TSI; v tem primeru se uporabi postopek za spremembo TSI iz člena 6.

Člen 17

Domneva o skladnosti

Za komponente interoperabilnosti in podsisteme, ki so skladni s harmoniziranimi standardi ali njihovimi deli, katerih sklicevanja so bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije, se domneva, da so skladni z bistvenimi zahtevami, ki so zajete v navedenih standardih ali njihovih delih.

POGLAVJE V

DAJANJE NA TRG IN ZAČETEK OBRATOVANJA

Člen 18

Dovoljenje za začetek obratovanja fiksnih naprav

1. Podsistemi vodenja-upravljanja in signalizacije ob progi ter energetski in infrastrukturni podsistemi lahko začnejo obratovati samo, če so zasnovani, zgrajeni in vgrajeni tako, da izpolnjujejo bistvene zahteve, in imajo ustrezno dovoljenje v skladu z odstavkoma 3 in 4.

2. Vsak nacionalni varnostni organ dovoli začetek obratovanja tistih energetskih in infrastrukturnih podsistemov ter podsistemov vodenja-upravljanja in signalizacija ob progi, ki se nahajajo ali obratujejo na ozemlju njegove države članice.

3. Nacionalni varnostni organi zagotovijo podrobna navodila o tem, kako se pridobijo dovoljenja iz tega člena. Dokument z navodili za predložitev vloge, ki opisuje in razlaga zahteve za ta dovoljenja ter navaja zahtevano dokumentacijo, se prosilcem zagotovi brezplačno. Agencija in nacionalni varnostni organi sodelujejo pri posredovanju takšnih informacij.

4. Prosilec predloži zahtevo za dovoljenje za začetek obratovanja fiksnih naprav nacionalnemu varnostnemu organu. Vlogi se priloži dokumentacija, ki vključuje dokazila o:

(a)	izjavah o verifikaciji iz člena 15;

(b)	tehnični združljivosti podsistemov s sistemom, v katerega bodo vključeni, izdana na podlagi ustreznih TSI, nacionalnih predpisov in registrov;

(c)	varni vključitvi podsistemov, izhajajoč iz ustreznih TSI, nacionalnih predpisov in skupnih varnostnih metod (SVM) iz člena 6 Direktive (EU) 2016/798;

(d)

pozitivni odločitvi Agencije, sprejeti v skladu s členom 19 te direktive, če gre za podsisteme vodenja-upravljanja in signalizacije ob progi, ki so opremljeni z evropskim sistemom vodenja vlakov (European Train Control System – ETCS) in/ali globalnim mobilnim radijskim komunikacijskim sistemom za železnice (Global System for Mobile Communications railway – GSM-R), ali dokazila o upoštevanju rezultata postopka iz člena 30(2) Uredbe (EU) 2016/796, če se po zadevni pozitivni odločitvi spremeni osnutek razpisnih zahtev ali opis načrtovanih tehničnih rešitev.

5. Nacionalni varnostni organ prosilcu v enem mesecu po prejemu njegove zahteve sporoči, da je dokumentacija popolna, ali pa prosi za ustrezne dopolnilne informacije in določi razumen rok za njihovo predložitev.

Nacionalni varnostni organ preveri popolnost, ustreznost in doslednost dokumentacije, ter – če gre za opremo ERTMS ob progi – upoštevanje pozitivne odločitve Agencije, sprejete v skladu s členom 19 te direktive, in po potrebi upoštevanje rezultata postopka iz člena 30(2) Uredbe (EU) 2016/796. Nacionalni varnostni organ na podlagi takšnega preverjanja izda dovoljenje za začetek obratovanja fiksnih naprav ali pa prosilcu sporoči svojo negativno odločitev, in sicer v vnaprej določenem, razumnem roku, vsekakor pa v štirih mesecih od prejema vseh ustreznih informacij.

6. V primeru obnove ali nadgradnje obstoječih podsistemov prosilec nacionalnemu varnostnemu organu pošlje dokumentacijo z opisom projekta. Nacionalni varnostni organ prosilcu v enem mesecu po prejemu njegove zahteve sporoči, da je dokumentacija popolna, ali pa prosi za ustrezne dopolnilne informacije in določi razumen rok za njihovo predložitev. Nacionalni varnostni organ pregleda dokumentacijo, pri čemer – če gre za projekte ERTMS ob progi – tesno sodeluje z Agencijo, in na podlagi naslednjih meril odloči, ali je potrebno novo dovoljenje za začetek obratovanja:

(a)	predvidena dela lahko škodljivo vplivajo na splošno varnost zadevnega podsistema;

(b)	to zahtevajo ustrezne TSI;

(c)	to zahtevajo nacionalni izvedbeni načrti držav članic ali

(d)	se spremeni vrednost parametrov, na podlagi katerih je bilo dovoljenje že odobreno.

Nacionalni varnostni organ odločitev sprejme v vnaprej določenem, razumnem roku, najkasneje pa v štirih mesecih od prejema vseh ustreznih informacij.

7. Nacionalni varnostni organ vsako odločitev o zavrnitvi zahteve za dovoljenje za začetek obratovanja fiksnih naprav ustrezno obrazloži. Prosilec lahko v enem mesecu od prejema negativne odločitve vloži zahtevo, da nacionalni varnostni organ ponovno preuči svojo odločitev. Zahtevo utemelji. Nacionalni varnostni organ ima na voljo dva meseca od datuma prejema zahteve za ponovno preučitev, da potrdi ali spremeni svojo odločitev. Če nacionalni varnostni organ potrdi negativno odločitev, lahko prosilec vloži pritožbo pri pritožbenem organu, ki ga zadevna država članica imenuje v skladu s členom 18(3) Direktive (EU) 2016/798.

Člen 19

Harmonizirano izvajanje ERTMS v Uniji

1. Če gre za podsisteme vodenja-upravljanja in signalizacije ob progi, ki so opremljeni z ETCS in/ali GSM-R, Agencija zagotovi harmonizirano izvajanje ERTMS v Uniji.

2. Za zagotovitev harmoniziranega izvajanja ERTMS in interoperabilnosti na ravni Unije Agencija pred vsakršnim povabilom k oddaji ponudb v zvezi z opremo ob progi v okviru ERTMS preveri, da so načrtovane tehnične rešitve v celoti skladne z ustreznimi TSI in torej popolnoma interoperabilne.

3. Prosilec vloži zahtevo za odobritev s strani Agencije. Vlogi v zvezi s posameznimi projekti ERTMS ali za skupek projektov, progo, skupino prog ali omrežje se priloži dokumentacija, ki vključuje:

(a)	osnutek razpisnih zahtev ali opis načrtovanih tehničnih rešitev;

(b)	dokazilo o pogojih, potrebnih za tehnično in operativno združljivost podsistema z vozili, ki naj bi obratovala v zadevnem omrežju;

(c)	dokazilo o skladnosti načrtovanih tehničnih rešitev z ustreznimi TSI;

(d)	vse druge zadevne dokumente, na primer mnenja nacionalnega varnostnega organa, izjave o verifikaciji ali potrdila o skladnosti.

Ta vloga in informacije o vseh vlogah, poteku zadevnih postopkov in njihovem izidu ter, kadar je primerno, zahtevah in odločitvah komisije za pritožbe se predložijo prek točke „vse na enem mestu“ iz člena 12 Uredbe (EU) 2016/796.

Nacionalni varnostni organi lahko izdajo mnenje o zahtevi za odobritev bodisi prosilcu pred vložitvijo zahteve bodisi Agenciji po tej vložitvi.

4. Agencija prosilcu v enem mesecu po prejemu njegove zahteve sporoči, da je dokumentacija popolna, ali pa prosi za ustrezne dopolnilne informacije in določi razumen rok za njihovo predložitev.

Agencija sprejme pozitivno odločitev ali pa prosilca obvesti o morebitnih pomanjkljivostih, in sicer v vnaprej določenem, razumnem roku, vsekakor pa v dveh mesecih od prejema vseh ustreznih informacij. Mnenje Agencije temelji na dokumentaciji prosilca in morebitnih mnenjih nacionalnih varnostnih organov.

Če se prosilec strinja z ugotovitvijo Agencije, da obstajajo pomanjkljivosti, popravi projektno zasnovo in Agenciji predloži novo zahtevo za odobritev.

Če se z njeno ugotovitvijo ne strinja, se uporabi postopek iz odstavka 5.

V primeru iz točke (a) člena 7(1) prosilec ne zahteva nove ocene.

5. Če odločitev Agencije ni pozitivna, se ustrezno obrazloži. Prosilec lahko v enem mesecu po prejemu takšne odločitve vloži obrazloženo zahtevo, da Agencija ponovno preuči svojo odločitev. Agencija v dveh mesecih od datuma prejema zahteve svojo odločitev potrdi ali spremeni. Če Agencija svojo prvotno odločitev potrdi, se prosilec lahko pritoži pri komisiji za pritožbe, ustanovljeni v skladu s členom 55 Uredbe (EU) 2016/796.

6. Če se po zadevni pozitivni odločitvi spremeni osnutek razpisnih zahtev ali opis načrtovanih tehničnih rešitev, prosilec prek točke „vse na enem mestu“ iz člena 12 Uredbe (EU) 2016/796 brez nepotrebnega odlašanja obvesti Agencijo in nacionalni varnostni organ. V tem primeru se uporabi člen 30(2) navedene uredbe.

Člen 20

Dajanje mobilnih podsistemov na trg

1. Prosilec da mobilne podsisteme na trg samo, če so zasnovani, zgrajeni in vgrajeni tako, da izpolnjujejo bistvene zahteve.

2. Prosilec zlasti zagotovi, da je bila predložena ustrezna izjava o verifikaciji.

Člen 21

Dovoljenje za dajanje vozila na trg

1. Prosilec da vozilo na trg šele, ko prejme dovoljenje za dajanje vozila na trg, ki ga izda Agencija v skladu z odstavki 5 do 7 ali nacionalni varnostni organ v skladu z odstavkom 8.

2. Prosilec v vlogi za dovoljenje za dajanje vozila na trg navede področje uporabe vozila. Vloga vključuje dokazilo, da je bila preverjena tehnična združljivost vozila in omrežja na zadevnem področju uporabe.

3. Vlogi za dovoljenje za dajanje vozila na trg se priloži dokumentacija o vozilu ali tipu vozil, ki vključuje dokazila o:

(a)	dajanju mobilnih podsistemov, iz katerih je sestavljeno vozilo, na trg v skladu s členom 20, na podlagi ES -izjave o verifikaciji;

(b)	tehnični združljivosti podsistemov iz točke (a) v vozilu, potrjeni na podlagi ustreznih TSI in, če je ustrezno, nacionalnih predpisov;

(c)	varni vključitvi podsistemov iz točke (a) v vozilo, potrjeni na podlagi ustreznih TSI in, če je ustrezno, nacionalnih predpisov ter skupnih varnostnih metod iz člena 6 Direktive (EU) 2016/798;

(d)	tehnični združljivosti vozila z omrežjem na področju uporabe iz odstavka 2, potrjeni na podlagi ustreznih TSI in, če je ustrezno, nacionalnih predpisov, registrov infrastrukture in SVM za ocenjevanje tveganja iz člena 6 Direktive (EU) 2016/798;

Kadar koli je za pridobitev dokazil o tehnični združljivosti iz točk (b) in (d) prvega pododstavka treba izvesti poskusna obratovanja, lahko zadevni nacionalni varnostni organi prosilcu izdajo začasna dovoljenja za uporabo vozila v omrežju za namene praktičnih preverjanj. Upravljavec infrastrukture si v posvetovanju s prosilcem na vso moč prizadeva zagotoviti, da se vsa poskusna obratovanja izvedejo v treh mesecih po prejemu zahteve prosilca. Nacionalni varnostni organ po potrebi sprejme ukrepe za zagotovitev izvajanja teh poskusnih obratovanj.

4. Agencija ali v primeru odstavka 8 nacionalni varnostni organ izda dovoljenje za dajanje vozila na trg ali obvesti prosilca o svoji negativni odločitvi, in sicer v vnaprej določenem, razumnem roku, vsekakor pa v štirih mesecih od datuma, ko je od prosilca prejel vse ustrezne informacije. Agencija ali v primeru odstavka 8 nacionalni varnostni organ uporablja praktično ureditev za postopek za izdajo dovoljenj, ki se določi v izvedbenem aktu, kot je navedeno v odstavku 9. S temi dovoljenji se lahko vozila dajo na trg Unije.

5. Agencija dovoljenja za dajanje vozil na trg izda za vozila s področjem uporabe v eni ali več državah članicah. Za izdajo takšnih dovoljenj Agencija:

(a)	oceni elemente dokumentacije iz točk (b), (c) in (d) prvega pododstavka odstavka 3, da preveri popolnost, ustreznost in doslednost dokumentacije glede na ustrezne TSI, in

(b)

dokumentacijo prosilca pošlje v oceno nacionalnim varnostnim organom, ki jih zadeva predvideno področje uporabe, da preverijo njeno popolnost, ustreznost in doslednost glede na točko (d) prvega pododstavka odstavka 3 ter glede na elemente iz točk (a), (b) in (c) prvega pododstavka odstavka 3 glede na ustrezne nacionalne predpise.

V okviru omenjenih ocenjevanj na podlagi točk (a) in (b) in v primeru upravičenega dvoma lahko Agencija ali nacionalni varnostni organi zahtevajo, da se izvedejo poskusna obratovanja v omrežju. Zaradi lažjega izvajanja teh poskusnih obratovanj lahko zadevni nacionalni varnostni organi prosilcu izdajo začasna dovoljenja za uporabo vozila v omrežju za namene poskusnega obratovanja. Upravljavec infrastrukture si na vso moč prizadeva zagotoviti, da se vsa takšna poskusna obratovanja izvedejo v treh mesecih od prejema zahteve Agencije ali nacionalnega varnostnega organa.

6. Agencija prosilcu v enem mesecu po prejemu njegove zahteve sporoči, da je dokumentacija popolna, ali pa prosi za ustrezne dopolnilne informacije in določi razumen rok za njihovo predložitev. V zvezi s popolnostjo, ustreznostjo in doslednostjo dokumentacije lahko Agencija oceni tudi elemente iz točke (d) odstavka 3.

Agencija pri sprejemanju odločitve o izdaji dovoljenja za dajanje vozila na trg v celoti upošteva ocene iz odstavka 5. Agencija izda dovoljenje za dajanje na trg ali obvesti prosilca o svoji negativni odločitvi v vnaprej določenem, razumnem roku, vsekakor pa v štirih mesecih od prejema vseh ustreznih informacij.

V primeru neuporabe ene ali več TSI ali njihovih delov, kakor je navedeno v členu 7, Agencija izda dovoljenje za vozilo šele po tem, ko se uporabi postopek iz navedenega člena.

Agencija je v celoti odgovorna za dovoljenja, ki jih izda.

7. Ko se Agencija ne strinja z negativno oceno, ki jo v skladu s točko (b) odstavka 5 izvede eden ali več nacionalnih varnostnih organov, o tem obvesti zadevni organ ali organe in navede razloge za nestrinjanje. Agencija in nacionalni varnostni organ ali organi sodelujejo, da bi se dogovorili o oceni, ki bi bila sprejemljiva za vse. V tem procesu je udeležen tudi prosilec, če Agencija in nacionalni varnostni organ ali organi ocenijo, da je to potrebno. Če se o oceni, ki bi bila sprejemljiva za vse, ni mogoče dogovoriti v enem mesecu po tem, ko je Agencija obvestila nacionalni varnostni organ ali organe o svojem nestrinjanju, Agencija sprejme dokončno odločitev, razen če je oziroma so nacionalni varnostni organ ali organi zadevo predložil(-i) v arbitražo komisiji za pritožbe, ustanovljeni v skladu s členom 55 Uredbe (EU) 2016/796. Komisija za pritožbe v enem mesecu po prejemu zahteve nacionalnega varnostnega organa ali organov odloči, ali bo osnutek odločitve Agencije potrdila.

Kadar se komisija za pritožbe strinja z Agencijo, ta sprejme odločitev brez odlašanja.

Kadar se komisija za pritožbe strinja z negativno oceno nacionalnega varnostnega organa, Agencija izda dovoljenje za področje uporabe, iz katerega so izključeni deli omrežja, ki so prejeli negativno oceno.

Kadar se Agencija ne strinja s pozitivno oceno, ki jo v skladu s točko (b) odstavka 5 da eden ali več nacionalnih varnostnih organov, o tem obvesti zadevni organ ali organe in navede razloge za nestrinjanje. Agencija in nacionalni varnostni organ ali organi sodelujejo, da bi se dogovorili o oceni, ki bi bila sprejemljiva za vse. V tem procesu je udeležen tudi prosilec, če Agencija in nacionalni varnostni organ ali organi ocenijo, da je to potrebno. Če se o oceni, ki bi bila sprejemljiva za vse, ni mogoče dogovoriti v enem mesecu po tem, ko je Agencija obvestila nacionalni varnostni organ ali organe o svojem nestrinjanju, Agencija sprejme dokončno odločitev.

8. Kadar je področje uporabe omejeno na omrežje ali omrežja v eni državi članici, lahko nacionalni varnostni organ te države članice na svojo odgovornost in na zahtevo prosilca izda dovoljenje za dajanje vozila na trg. Za izdajo takšnih dovoljenj nacionalni varnostni organ oceni dokumentacijo glede na elemente iz odstavka 3 in v skladu s postopki, določenimi v izvedbenem aktu, sprejetem na podlagi odstavka 9. Nacionalni varnostni organ prosilcu v enem mesecu po prejemu njegove zahteve sporoči, da je dokumentacija popolna, ali pa prosi za ustrezne dopolnilne informacije. Po posvetovanju s pristojnimi nacionalnimi varnostnimi organi dovoljenje velja tudi za vozila, ki potujejo do postaj sosednjih držav članic s podobnimi značilnostmi omrežja, če so te postaje blizu meje, ne da bi bila potrebna razširitev področja uporabe. To posvetovanje lahko poteka za vsak primer posebej ali se uredi v čezmejnem dogovoru med nacionalnimi varnostnimi organi.

Če je področje uporabe omejeno na ozemlje ene države članice in v primeru, da se ne uporablja ena ali več TSI ali njihovi deli, kakor je navedeno v členu 7, nacionalni varnostni organ izda dovoljenje za vozilo šele po tem, ko se uporabi postopek iz navedenega člena.

Nacionalni varnostni organ je v celoti odgovoren za dovoljenja, ki jih izda.

9. Komisija do 16. Junija 2018 z izvedbenimi akti sprejme praktične ureditve, v katerih določi:

(a)	kako bo prosilec izpolnjeval v tem členu postavljene zahteve za pridobitev dovoljenja za dajanje vozila na trg in dovoljenja za tip vozil, ter navede zahtevane dokumente;

(b)	podrobnosti postopka za pridobitev dovoljenja, kot so postopkovne faze in roki za vsako fazo postopka;

(c)	kako Agencija in nacionalni varnostni organ v različnih fazah postopka za predložitev vloge in pridobitev dovoljenja izpolnjujeta zahteve iz tega člena, tudi pri ocenjevanju prosilčeve dokumentacije.

Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 51(3). V njih se upoštevajo izkušnje, pridobljene pri pripravi dogovorov o sodelovanju iz odstavka 14 tega člena.

10. V dovoljenjih za dajanje vozila na trg se navedejo:

(a)	področje oziroma področja uporabe;

(b)	vrednosti parametrov iz TSI in po potrebi iz nacionalnih predpisov za preverjanje tehnične združljivosti vozila s področjem uporabe;

(c)	skladnost vozila z ustreznimi TSI in sklopi nacionalnih predpisov, povezanih s parametri iz točke (b);

(d)	pogoji za uporabo vozila in druge omejitve.

11. Vsaka odločitev o zavrnitvi dovoljenja za dajanje vozila na trg ali o izključitvi dela omrežja v skladu z negativno oceno, kot je navedeno v odstavku 7, se ustrezno utemelji. Prosilec lahko v enem mesecu od prejema negativne odločitve zahteva, da Agencija ali, če je ustrezno, nacionalni varnostni organ, ponovno preuči odločitev. Agencija ali nacionalni varnostni organ ima na voljo dva meseca od datuma prejema zahteve za ponovno preučitev, da potrdi ali spremeni svojo odločitev.

Če je potrjena negativna odločitev Agencije, lahko prosilec vloži pritožbo pri komisiji za pritožbe, imenovani v skladu s členom 55 Uredbe (EU) 2016/796.

Če je potrjena negativna odločitev nacionalnega varnostnega organa, lahko prosilec vloži pritožbo pri pritožbenem organu v skladu z nacionalnim pravom. Države članice lahko za namen tega pritožbenega postopka imenujejo svoje regulatorne organe iz člena 55 Direktive 2012/34/EU. V tem primeru se uporablja člen 18(3) Direktive (EU) 2016/798.

12. V primeru obnove ali nadgradnje obstoječih vozil, ki že imajo dovoljenje za dajanje vozil na trg, je potrebno novo dovoljenje za dajanje vozila na trg, če:

(a)	se spremenijo vrednosti parametrov iz točke (b) odstavka 10, ki so zunaj razpona sprejemljivih parametrov, kot so opredeljeni v TSI;

(b)	lahko predvidena dela škodljivo vplivajo na splošno varnost zadevnega vozila, ali

(c)	to zahtevajo ustrezne TSI.

13. Kadar želi prosilec razširiti področje uporabe vozila, ki že ima dovoljenje, dopolni dokumentacijo z ustreznimi dokumenti iz odstavka 3, ki zadevajo dodatno področje uporabe. Dokumentacijo predloži Agenciji, ki po končanju postopkov iz odstavkov 4 do 7 izda posodobljeno dovoljenje, ki obsega razširjeno področje uporabe.

Če je prosilec prejel dovoljenje za dajanje vozila na trg v skladu z odstavkom 8 in želi razširiti področje uporabe v eni sami državi članici, dopolni dokumentacijo z ustreznimi dokumenti iz odstavka 3, ki zadevajo dodatno področje uporabe. Dokumentacijo predloži nacionalnemu varnostnemu organu, ki po končanju postopkov iz odstavka 8 izda posodobljeno dovoljenje, ki obsega razširjeno področje uporabe.

14. Za namene odstavkov 5 in 6 tega člena Agencija sklene dogovore o sodelovanju z nacionalnimi varnostnimi organi v skladu s členom 76 Uredbe (EU) 2016/796. Ti dogovori so lahko specifični ali okvirni in lahko vključujejo enega ali več nacionalnih varnostnih organov. Vsebujejo podroben opis nalog in pogojev za rezultate, časovne roke, ki veljajo za njihovo uresničitev, ter porazdelitev pristojbin, ki jih plača prosilec. Vključujejo lahko tudi podrobno ureditev sodelovanja v primeru omrežij, pri katerih je iz geografskih ali zgodovinskih razlogov potrebno posebno strokovno znanje, da se zmanjšajo upravne obremenitve in stroški prosilca. Kadar so takšna omrežja ločena od preostalega železniškega sistema Unije, lahko takšna podrobna ureditev sodelovanja zajema tudi možnost prenosa nalog na ustrezne nacionalne varnostne organe, če je to nujno za zagotavljanje učinkovite in sorazmerne porazdelitve virov za dovoljenja. Ti dogovori se sklenejo, preden Agencija začne izvajati naloge v zvezi z dovoljenji v skladu s členom 54(4) te direktive.

15. V primeru držav članic, v katerih je tirna širina omrežja drugačna od tirne širine glavnega železniškega omrežja znotraj Unije ter imajo omrežja identične tehnične in operativne zahteve kot v sosednjih tretjih državah, vsi zadevni nacionalni varnostni organi teh držav članic sklenejo z Agencijo poleg dogovorov o sodelovanju iz odstavka 14 še večstranski dogovor, v katerem opredelijo pogoje, pod katerimi bo dovoljenje za vozilo, izdano v eni od teh držav članic, veljavno tudi v drugih zadevnih državah članicah.

16. Ta člen se ne uporablja za tovorne vagone ali potniške vagone, ki so v skupni uporabi s tretjimi državami, v katerih je tirna širina drugačna od tirne širine glavnega železniškega omrežja znotraj Unije, ter so dovoljeni v skladu z drugačnim postopkom za izdajo dovoljenj za vozila. Predpisi, ki urejajo postopek za izdajanje dovoljenj za takšna vozila, se objavijo in priglasijo Komisiji. Skladnost teh vozil z bistvenimi zahtevami iz te direktive zagotovi zadevni prevoznik v železniškem prometu v okviru svojega sistema upravljanja varnosti. Komisija lahko na podlagi poročila Agencije izrazi mnenje o tem, ali so takšni predpisi skladni s cilji te direktive. Če predpisi niso skladni, lahko zadevne države članice in Komisija sodelujejo, da določijo, katere ustrezne ukrepe bi bilo treba sprejeti, pri čemer po potrebi vključijo zadevne mednarodne organe.

17. Država članica se lahko odloči, da se ta člen ne bo uporabljal za lokomotive ali vlake na lastni pogon, ki prihajajo iz tretjih držav in naj bi vozili do postaje, ki se nahaja v bližini meje na njenem ozemlju in je namenjena čezmejnim dejavnostim. Skladnost takšnih vozil z bistvenimi zahtevami iz te direktive zagotovi zadevni prevoznik v železniškem prometu v okviru svojega sistema upravljanja varnosti in po potrebi v skladu s členom 10(9) Direktive (EU) 2016/798.

Člen 22

Registracija vozil z dovoljenjem za dajanje na trg

1. Vozilo se pred prvo uporabo in po tem, ko je v skladu s členom 21 odobreno dovoljenje za dajanje na trg, na zahtevo imetnika registrira v registru vozil iz člena 47.

2. Vozilo, katerega področje uporabe je omejeno na ozemlje ene države članice, se registrira v tej državi članici.

3. Vozilo, katerega področje uporabe obsega ozemlje več kot ene države članice, se registrira v eni od zadevnih držav članic.

Člen 23

Preverjanja pred uporabo dovoljenih vozil

1. Preden prevoznik v železniškem prometu uporabi vozilo na področju uporabe, ki je navedeno v dovoljenju za dajanje na trg, preveri:

(a)	da ima vozilo dovoljenje za dajanje na trg v skladu s členom 21 in je ustrezno registrirano;

(b)	da je vozilo skladno s progo, in sicer na podlagi registra infrastrukture, ustreznih TSI ali drugih ustreznih informacij, ki jih upravljavec infrastrukture zagotovi brezplačno in v razumnem roku, če takšen register ne obstaja ali ni popoln, in

(c)	da je vozilo ustrezno vgrajeno v vlakovno kompozicijo, v kateri naj bi obratovalo, pri čemer se upošteva sistem upravljanja varnosti iz člena 9 Direktive (EU) 2016/798 ter TSI o obratovanju in upravljanju prometa.

2. Za namene odstavka 1 lahko prevoznik v železniškem prometu izvede poskusna obratovanja v sodelovanju z upravljavcem infrastrukture.

Upravljavec infrastrukture si po posvetovanju s prosilcem na vso moč prizadeva zagotoviti, da se vsa poskusna obratovanja izvedejo v treh mesecih po prejemu zahteve prosilca.

Člen 24

Dovoljenje za tip vozil

1. Agencija ali, če je ustrezno, nacionalni varnostni organ lahko v skladu s postopkom iz člena 21 odobri dovoljenja za tip vozil. Vloga za pridobitev dovoljenja za tip vozil in informacije o vseh vlogah, poteku zadevnih postopkov in njihovem izidu ter, kadar je primerno, zahtevah in odločitvah komisije za pritožbe se predložijo prek točke „vse na enem mestu“ iz člena 12 Uredbe (EU) 2016/796.

2. Če Agencija ali nacionalni varnostni organ izda dovoljenje za dajanje vozila na trg, hkrati z zahtevo prosilca izda dovoljenje za tip vozil, ki zadeva isto področje uporabe vozila.

3. V primeru sprememb katere koli zadevne določbe v TSI ali nacionalnih predpisih, na podlagi katerih je bilo izdano dovoljenje za tip vozil, TSI ali nacionalni predpis določi, ali je že izdano dovoljenje za tip vozil še naprej veljavno ali pa ga je treba obnoviti. Če je treba dovoljenje obnoviti, lahko preverjanja, ki jih opravi Agencija ali nacionalni varnostni organ, zadevajo samo spremenjene predpise.

4. Komisija z izvedbenimi akti določi vzorec izjave o skladnosti tipa vozil. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 51(3).

5. Izjava o skladnosti tipa vozila se izda v skladu z:

(a)	verifikacijskimi postopki iz ustreznih TSI ali

(b)	postopki za ugotavljanje skladnosti, kakor so opredeljeni v modulih B+D, B+F in H1 iz Sklepa št. 768/2008/ES Evropskega parlamenta in Sveta (15), kadar se TSI ne uporabljajo.

6. Kadar je ustrezno, lahko Komisija sprejme izvedbene akte, ki določajo ad hoc module za ocenjevanje skladnosti. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 51(3).

7. Dovoljenje za tip vozil se registrira v Evropskem registru dovoljenih tipov vozil iz člena 48.

Člen 25

Skladnost vozil z dovoljenim tipom vozila

1. Vozilo ali serija vozil, ki je skladna z dovoljenim tipom vozila, brez nadaljnjih preverjanj prejme dovoljenje za dajanje vozila na trg v skladu s členom 21 na podlagi izjave o skladnosti s tistim tipom vozila, ki jo predloži prosilec.

2. Obnovitev dovoljenja za tip vozila, kakor je navedena v členu 24(3), ne vpliva na dovoljenja za dajanje vozila na trg, že izdana na podlagi prejšnjega dovoljenja za dajanje tega tipa vozila na trg.

Člen 26

Neizpolnjevanje bistvenih zahtev pri vozilih ali tipih vozil

1. Če prevoznik v železniškem prometu med obratovanjem ugotovi, da vozilo, ki ga uporablja, ne izpolnjuje ene od veljavnih bistvenih zahtev, sprejme potrebne popravljalne ukrepe, da bi vozilo izpolnjevalo zahteve glede skladnosti. O sprejetih ukrepih lahko obvesti tudi Agencijo in vse zadevne nacionalne varnostne organe. Če ima prevoznik v železniškem prometu dokaz, da je neskladnost obstajala že v času, ko je bilo izdano dovoljenje za dajanje na trg, o tem obvesti Agencijo in vse druge zadevne nacionalne varnostne organe.

2. Ko nacionalni varnostni organ ugotovi, na primer v okviru postopka nadzora iz člena 17 Direktive (EU) 2016/798, da vozilo ali tip vozila, v zvezi s katerim je dovoljenje za dajanje na trg odobrila bodisi Agencija v skladu s členom 21(5) ali členom 24 bodisi nacionalni varnostni organ v skladu s členom 21(8) ali členom 24, ob uporabi, skladni z namenom, ne izpolnjuje ene od veljavnih bistvenih zahtev, obvesti prevoznika v železniškem prometu, ki uporablja vozilo ali tip vozila, in ga pozove, naj sprejme potrebne popravljalne ukrepe, da bi vozilo(-a) izpolnjevalo(-a) zahteve glede skladnosti. Nacionalni varnostni organ obvesti Agencijo in vse druge zadevne nacionalne varnostne organe, tudi tiste na ozemlju, kjer je vloga za pridobitev dovoljenja za dajanje vozila istega tipa na trg še v postopku.

3. Ko v primerih iz odstavka 1 ali 2 tega člena popravljalni ukrepi, ki jih uporabi prevoznik v železniškem prometu, ne zagotavljajo skladnosti z veljavnimi bistvenimi zahtevami, ta neskladnost pa vodi k resnemu varnostnemu tveganju, lahko zadevni nacionalni varnostni organ uporabi začasne varnostne ukrepe v okviru svojih nadzornih nalog v skladu s členom 17(6) Direktive (EU) 2016/798. Nacionalni varnostni organ ali Agencija lahko vzporedno uporablja začasne varnostne ukrepe v obliki začasnega preklica dovoljenja za tip vozila, ki so predmet sodne presoje in za katere se uporabi arbitražni postopek, določen v členu 21(7).

4. V primerih iz odstavka 3 se lahko Agencija ali nacionalni varnostni organ, ki je izdal dovoljenje, po pregledu učinkovitosti vseh ukrepov, sprejetih za odpravo resnega varnostnega tveganja, odloči, da razveljavi ali spremeni dovoljenje, če se dokaže, da v času veljavnosti dovoljenja ni bila izpolnjena bistvena zahteva. V ta namen o tej odločitvi uradno obvesti imetnika dovoljenja za dajanje na trg ali imetnika dovoljenja za tip vozil in svojo odločitev obrazloži. Imetnik lahko od Agencije ali nacionalnega varnostnega organa v enem mesecu po prejemu njegove odločitve zahteva, da odločitev ponovno preuči. V tem primeru se izvajanje odločitve o razveljavitvi začasno odloži. Agencija ali nacionalni varnostni organ ima na voljo en mesec od datuma prejema zahteve za ponovno preučitev, da potrdi ali spremeni svojo odločitev.

Po potrebi se v primeru nestrinjanja med Agencijo in nacionalnim varnostnim organom glede potrebe po omejitvi ali razveljavitvi dovoljenja uporabi arbitražni postopek iz člena 21(7). Če je rezultat tega postopka odločitev, da se dovoljenje za vozilo ne sme ne omejiti ne razveljaviti, se izvajanje začasnih varnostnih ukrepov iz odstavka 3 tega člena odloži.

5. Če je odločitev Agencije potrjena, lahko imetnik dovoljenja za vozilo v roku iz člena 59 Uredbe (EU) 2016/796 vloži pritožbo pri komisiji za pritožbe, imenovani v skladu s členom 55 navedene uredbe. Če je odločitev nacionalnega varnostnega organa potrjena, lahko imetnik dovoljenja za vozilo v dveh mesecih od uradne obvestitve o navedeni odločitvi vloži pritožbo v okviru nacionalne sodne presoje v skladu s členom 18(3) Direktive (EU) 2016/798. Države članice lahko za namen tega pritožbenega postopka imenujejo svoje regulatorne organe iz člena 56 Direktive 2012/34/EU.

6. Ko se Agencija odloči razveljaviti ali spremeniti dovoljenje za dajanje na trg, ki ga je odobrila, o tem neposredno obvesti vse nacionalne varnostne organe ter svojo odločitev obrazloži.

Ko se nacionalni varnostni organ odloči razveljaviti dovoljenje za dajanje na trg, ki ga je odobril, o tem takoj obvesti Agencijo ter svojo odločitev obrazloži. Agencija nato obvesti druge nacionalne varnostne organe.

7. Odločitev Agencije ali nacionalnega varnostnega organa, da razveljavi dovoljenje, se zabeleži v ustreznem registru vozil v skladu s členom 22 ali – če gre za dovoljenje za tip vozila – v evropskem registru dovoljenih tipov vozil v skladu s členom 24(7). Agencija in nacionalni varnostni organi zagotavljajo, da so prevozniki v železniškem prometu, ki uporabljajo vozila istega tipa, kot je vozilo ali tip, na katerega se nanaša razveljavitev, ustrezno obveščeni. Taki prevozniki v železniškem prometu najprej preverijo, ali se pojavlja enaka težava v zvezi z neskladnostjo. V tem primeru se uporabi postopek iz tega člena.

8. Ko se razveljavi dovoljenje za dajanje na trg, se zadevno vozilo ne uporablja več in njegovo področje uporabe se ne širi. Ko se razveljavi dovoljenje za tip vozila, se vozila, sestavljena na tej podlagi, ne dajo na trg ali – če so že na trgu – se s trga umaknejo. Novo dovoljenje se lahko zahteva na podlagi postopka iz člena 21 v primeru posameznih vozil ali člena 24 v primeru tipa vozila.

9. Ko je v primerih iz odstavka 1 ali 2 neizpolnjevanje bistvenih zahtev omejeno na del področja uporabe zadevnega vozila in je to neizpolnjevanje obstajalo že v času, ko je bilo izdano dovoljenje za dajanje na trg, se to dovoljenje spremeni tako, da so deli izključeni iz področja zadevne uporabe.

POGLAVJE VI

ORGANI ZA OCENJEVANJE SKLADNOSTI

Člen 27

Priglasitveni organi

1. Države članice imenujejo priglasitvene organe, ki so pristojni za uvedbo in izvajanje potrebnih postopkov za ocenjevanje, priglasitev in spremljanje organov za ocenjevanje skladnosti, tudi skladnosti s členom 34.

2. Države članice zagotovijo, da ti organi Komisiji in drugim državam članicam priglasijo organe, ki so pooblaščeni, da kot tretja oseba izvajajo naloge ocenjevanja skladnosti iz členov 10(2) in 15(1). Zagotovijo tudi, da Komisijo in druge države članice obvestijo o imenovanih organih iz člena 15(8).

3. Države članice se lahko odločijo, da naj ocenjevanje in spremljanje iz odstavka 1 izvaja nacionalni akreditacijski organ v smislu in v skladu z Uredbo (ES) št. 765/2008.

4. Kadar priglasitveni organ prenese ali kako drugače poveri ocenjevanje, priglasitev ali nadzor iz odstavka 1 tega člena organu, ki ni vladni subjekt, mora biti takšen organ pravna oseba in izpolnjevati zahteve iz člena 28. Organ poskrbi za ureditev, s katero zavaruje odgovornosti, ki izhajajo iz njegovih dejavnosti.

5. Priglasitveni organ je v celoti odgovoren za naloge, ki jih izvaja organ iz odstavka 3.

Člen 28

Zahteve v zvezi s priglasitvenimi organi

Priglasitveni organ:

(a)	se ustanovi tako, da ne pride do nikakršnega nasprotja interesov z organi za ocenjevanje skladnosti;

(b)	se organizira in deluje tako, da se zaščitita objektivnost in nepristranskost njegovih dejavnosti;

(c)	se organizira tako, da vsako odločitev v zvezi s priglasitvijo organa za ocenjevanje skladnosti sprejmejo pristojne osebe, ki niso osebe, ki so izvedle ocenjevanje;

(d)	ne ponuja oziroma ne opravlja nobenih dejavnosti, ki jih izvaja organ za ocenjevanje skladnosti, ali svetovalnih storitev na komercialni ali konkurenčni osnovi;

(e)	ščiti zaupnost pridobljenih informacij;

(f)	ima na voljo zadostno število sposobnega osebja za ustrezno opravljanje svojih nalog.

Člen 29

Obveznost priglasitvenih organov o zagotavljanju informacij

Države članice Komisijo obvestijo o svojih postopkih za ocenjevanje, priglasitev in nadzor organov za ocenjevanje skladnosti in o kakršnih koli spremembah teh postopkov.

Komisija javnosti omogoči dostop do teh informacij.

Člen 30

Organi za ocenjevanje skladnosti

1. Za potrebe priglasitve organ za ocenjevanje skladnosti izpolnjuje zahteve iz odstavkov 2 do 7 tega člena ter iz členov 31 in 32.

2. Organ za ocenjevanje skladnosti se ustanovi v skladu z nacionalnim pravom in je pravna oseba.

3. Organ za ocenjevanje skladnosti je sposoben izvajati vse naloge ocenjevanja skladnosti, ki so mu dodeljene z ustrezno TSI in v zvezi s katerimi je bil priglašen, ne glede na to, ali naloge izvaja sam ali pa se te izvajajo v njegovem imenu in na njegovo odgovornost.

Organ za ocenjevanje skladnosti ima v vsakem trenutku in za vsak postopek ocenjevanja skladnosti ter za vsako vrsto ali kategorijo proizvodov, v zvezi s katerimi je bil priglašen, na voljo:

(a)	potrebno osebje s strokovnim znanjem ter zadostnimi in primernimi izkušnjami za izvajanje nalog ocenjevanja skladnosti;

(b)

ustrezne opise postopkov, v skladu s katerimi naj se izvaja ocenjevanje skladnosti, pri čemer je zagotovljena preglednost in zmožnost uporabe teh postopkov. Vzpostavljene ima ustrezne politike in postopke, ki ločujejo med nalogami, ki jih izvaja kot priglašeni organ za ocenjevanje skladnosti, in drugimi dejavnostmi;

(c)	ustrezne postopke za izvajanje dejavnosti, pri katerih so upoštevani velikost podjetja, gospodarski sektor, v katerem posluje, struktura podjetja, stopnja zahtevnosti zadevne tehnologije proizvoda ter masovna ali serijska narava proizvodnega postopka.

Imeti mora potrebna sredstva za ustrezno izvajanje tehničnih in upravnih nalog, povezanih z dejavnostmi ocenjevanja skladnosti, ter dostop do vse potrebne opreme ali prostorov.

4. Organi za ocenjevanje skladnosti sklenejo zavarovanje odgovornosti, razen če odgovornost prevzame država v skladu z nacionalnim pravom ali če je država članica sama neposredno odgovorna za ocenjevanje skladnosti.

5. Osebje organa za ocenjevanje skladnosti je zavezano k poklicni molčečnosti v zvezi z vsemi informacijami, pridobljenimi med izvajanjem nalog v skladu z zadevno TSI ali katero koli izvedbeno določbo nacionalnega prava, razen pred pristojnimi organi države članice, v kateri izvaja svoje dejavnosti. Lastninske pravice so zaščitene.

6. Organi za ocenjevanje skladnosti sodelujejo pri ustreznih dejavnostih standardizacije in dejavnostih skupine za usklajevanje priglašenih organov za ocenjevanje skladnosti, ustanovljene v skladu z ustreznim pravom Unije, ali zagotovijo, da je njihovo osebje za ocenjevanje skladnosti obveščeno o teh dejavnostih, in kot splošne smernice uporabljajo upravne odločbe in dokumente, ki so rezultat dela te skupine.

7. Organi za ocenjevanje skladnosti, ki so priglašeni za podsisteme vodenja-upravljanja in signalizacije ob progi in/ali na vozilu, sodelujejo pri dejavnostih skupine ERTMS iz člena 29 Uredbe (EU) 2016/796 ali zagotovijo, da je njihovo osebje za ocenjevanje skladnosti obveščeno o teh dejavnostih. Upoštevajo smernice, ki so rezultat dela te skupine. Če po njihovem mnenju ni ustrezno ali ni mogoče uporabljati teh smernic, svoje ugotovitve predložijo v razpravo skupini ERTMS, da se zagotovi trajno izboljševanje teh smernic.

Člen 31

Nepristranskost organov za ocenjevanje skladnosti

1. Organ za ocenjevanje skladnosti je tretja oseba, neodvisna od organizacije ali od proizvajalca proizvoda, ki ga ocenjuje.

Organ, ki je del poslovnega ali poklicnega združenja, ki zastopa podjetja, ki se ukvarjajo z oblikovanjem, proizvodnjo, dobavo, sestavljanjem, uporabo ali vzdrževanjem proizvodov, ki jih ta organ ocenjuje, se lahko šteje za tak organ, če je dokazano, da je neodvisen in da ni nasprotja interesov.

2. Zagotovi se nepristranskost organa za ugotavljanje skladnosti, njegovega najvišjega vodstva in osebja za ugotavljanje skladnosti.

3. Organ za ocenjevanje skladnosti, njegovo najvišje vodstvo in osebje, odgovorno za izvajanje nalog ocenjevanja skladnosti, ne smejo biti oblikovalci, proizvajalci, dobavitelji, monterji, kupci, lastniki, uporabniki ali vzdrževalci proizvodov, ki jih ocenjujejo, ali njihovi pooblaščeni zastopniki. To ne onemogoča uporabe ocenjenih proizvodov, ki so nujni za delovanje organa za ocenjevanje skladnosti, ali uporabe takšnih proizvodov za osebne namene.

4. Organ za ocenjevanje skladnosti, njegovo najvišje vodstvo in osebje, odgovorno za izvajanje nalog ocenjevanja skladnosti, ne sodelujejo neposredno pri oblikovanju, proizvodnji ali gradnji, trženju, vgradnji, uporabi ali vzdrževanju navedenih proizvodov ali zastopajo oseb, ki sodelujejo pri navedenih dejavnostih. Ne sodelujejo pri nobenih dejavnostih, ki bi lahko vplivale na njihovo neodvisno presojo ali integriteto v zvezi z dejavnostmi ocenjevanja skladnosti, za katere so priglašeni. Ta prepoved velja zlasti za svetovalne storitve.

5. Organi za ocenjevanje skladnosti zagotavljajo, da dejavnosti odvisnih družb ali podizvajalcev ne vplivajo na zaupnost, objektivnost ali nepristranskost njihovih dejavnosti ocenjevanja skladnosti.

6. Organi za ocenjevanje skladnosti in njihovo osebje izvajajo dejavnosti ocenjevanja skladnosti z največjo strokovno integriteto in potrebno tehnično usposobljenostjo na določenem področju brez pritiskov in spodbud, zlasti finančnih, ki bi lahko vplivali na njihovo presojo ali rezultate njihovih dejavnosti ocenjevanja skladnosti, zlasti od oseb ali skupin oseb, za katere so rezultati teh dejavnosti pomembni.

Člen 32

Osebje organov za ocenjevanje skladnosti

1. Osebje, odgovorno za izvajanje dejavnosti ocenjevanja skladnosti, ima naslednje kvalifikacije:

(a)	dobro tehnično in poklicno usposobljenost, kar vključuje vse dejavnosti ocenjevanja skladnosti, za katere je bil organ za ocenjevanje skladnosti priglašen;

(b)	zadovoljivo znanje o zahtevah glede ocenjevanj, ki jih izvaja, in ustrezna pooblastila za njihovo izvajanje;

(c)	ustrezno poznavanje in razumevanje bistvenih zahtev, veljavnih harmoniziranih standardov in zadevnih določb prava Unije;

(d)	sposobnost pripravljati potrdila, zapise in poročila, ki dokazujejo, da je bilo ocenjevanje izvedeno.

2. Prejemki najvišjega vodstva in osebja organa za ocenjevanje skladnosti niso odvisni od števila ali rezultatov opravljenih ocenjevanj.

Člen 33

Domneva o skladnosti organa za ocenjevanje skladnosti

Če organ za ocenjevanje skladnosti dokaže svojo skladnost z merili, ki so določena v ustreznih harmoniziranih standardih ali njihovih delih, katerih sklicevanja so objavljena v Uradnem listu Evropske unije, se domneva, da izpolnjuje zahteve iz členov 30 do 32, kolikor veljavni harmonizirani standardi zajemajo te zahteve.

Člen 34

Odvisne družbe in podizvajalci priglašenih organov

1. Kadar priglašeni organ za določene naloge, povezane z ocenjevanjem skladnosti, sklene pogodbo s podizvajalci ali te naloge prenese na odvisno družbo, zagotovi, da podizvajalec ali odvisna družba izpolnjuje zahteve iz členov 30 do 32, ter o tem ustrezno obvesti priglasitveni organ.

2. Priglašeni organi so v celoti odgovorni za naloge, ki jih izvajajo podizvajalci ali odvisne družbe, ne glede na to, kje imajo ti podizvajalci ali ta odvisne družbe sedež.

3. Dejavnosti priglašenih organov se lahko prenesejo na podizvajalca ali odvisno družbo samo, če stranka s tem soglaša.

4. Priglašeni organi za priglasitveni organ hranijo zadevne dokumente v zvezi z ocenjevanjem kvalifikacij podizvajalca ali odvisne družbe ter delom, ki ga ta opravi v skladu z ustrezno TSI.

Člen 35

Akreditirani interni organi

1. Prosilci lahko uporabijo akreditirani interni organ za izvajanje dejavnosti ocenjevanja skladnosti za namene izvajanja postopkov iz modulov A1, A2, C1 ali C2 iz Priloge II k Sklepu št. 768/2008/ES ter modulov CA1 in CA2 iz Priloge I k Sklepu 2010/713/EU. Ta organ je ločen in samostojen del zadevnega prosilca in ne sodeluje pri oblikovanju, proizvodnji, dobavi, vgradnji, uporabi ali vzdrževanju proizvodov, ki jih ocenjuje.

2. Akreditirani interni organ izpolnjuje naslednje zahteve:

(a)	akreditiran je v skladu z Uredbo (ES) št. 765/2008;

(b)	organ in njegovo osebje sta znotraj matične organizacije organizacijsko razpoznavna in uporabljata metode poročanja, ki zagotavljajo njuno nepristranskost, ki jo dokazujeta pristojnemu nacionalnemu akreditacijskemu organu;

(c)	organ in osebje nista odgovorna za obliko, proizvodnjo, dobavo, vgradnjo, delovanje ali vzdrževanje proizvodov, ki jih ocenjujeta, niti ne sodelujeta pri dejavnostih, ki bi lahko vplivale na njuno neodvisno presojo ali integriteto v zvezi z njunimi dejavnostmi ocenjevanja;

(d)	organ opravlja svoje storitve izključno za podjetje, katerega del je.

3. Akreditirani interni organ se ne priglasi državam članicam ali Komisiji, vendar podjetje, katerega del je, ali nacionalni akreditacijski organ priglasitvenemu organu na njegovo zahtevo posreduje informacije o akreditaciji tega akreditiranega internega organa.

Člen 36

Zahtevek za priglasitev

1. Organ za ocenjevanje skladnosti predloži zahtevek za priglasitev priglasitvenemu organu države članice, v kateri ima sedež.

2. Navedenemu zahtevku se priložijo opis dejavnosti ocenjevanja skladnosti ter opis modula ali modulov za ocenjevanje skladnosti in proizvoda ali proizvodov, za katere naj bi bil navedeni organ po lastnih trditvah pristojen, ter morebitno potrdilo o akreditaciji, ki ga izda nacionalni akreditacijski organ in ki potrjuje, da organ za ocenjevanje skladnosti izpolnjuje zahteve iz členov 30 do 32.

3. Kadar zadevni organ za ocenjevanje skladnosti ne more zagotoviti potrdila o akreditaciji, priglasitvenemu organu predloži vsa dokazila, potrebna za verifikacijo, priznavanje in redno spremljanja njegovega izpolnjevanja zahtev iz členov 30 do 32.

Člen 37

Postopek priglasitve

1. Priglasitveni organi priglasijo samo tiste organe za ocenjevanje skladnosti, ki izpolnjujejo zahteve iz členov 30 do 32.

2. Priglasitveni organi Komisiji in drugim državam članicam priglasijo organe iz odstavka 1 z uporabo elektronskega orodja za priglasitev, ki ga razvije in upravlja Komisija.

3. Priglasitev vključuje vse podrobnosti o dejavnostih ocenjevanja skladnosti ter o modulu ali modulih za ocenjevanje skladnosti in zadevnem proizvodu ali proizvodih ter ustrezno potrdilo o akreditaciji ali drugo potrdilo o usposobljenosti iz odstavka 4.

4. Kadar priglasitev ne temelji na potrdilu o akreditaciji iz člena 36(2), priglasitveni organ Komisiji in drugim državam članicam predloži dokazila, ki potrjujejo usposobljenost organa za ocenjevanje skladnosti, in uvedene ukrepe, ki zagotavljajo, da bo organ pod rednim nadzorom in bo še naprej izpolnjeval zahteve iz členov 30 do 32.

5. Zadevni organ lahko izvaja dejavnosti priglašenega organa le, če Komisija ali druge države članice ne ugovarjajo v dveh tednih od priglasitve, če je uporabljeno potrdilo o akreditaciji, ali v dveh mesecih od priglasitve, če to potrdilo ni uporabljeno.

6. Komisija in druge države članice so uradno obveščene o vseh nadaljnjih pomembnih spremembah priglasitve.

Člen 38

Identifikacijske številke in seznami priglašenih organov

1. Komisija priglašenemu organu dodeli identifikacijsko številko.

Dodeli mu eno identifikacijsko številko, tudi če je organ priglašen na podlagi več pravnih aktov Unije.

2. Komisija objavi seznam organov, priglašenih v skladu s to direktivo, vključno z identifikacijskimi številkami, ki so jim bile dodeljene, in dejavnostmi, za katere so bili priglašeni.

Komisija zagotovi, da se navedeni seznam posodablja.

Člen 39

Spremembe priglasitev

1. Kadar priglasitveni organ ugotovi ali je obveščen, da priglašeni organ ne izpolnjuje več zahtev iz členov 30 do 32 ali da ne izpolnjuje svojih obveznosti, omeji, začasno prekliče ali umakne priglasitev, če je ustrezno, skladno z resnostjo neizpolnjevanja teh zahtev ali obveznosti. O tem takoj ustrezno obvesti Komisijo in druge države članice.

2. Če pride do omejitve, začasnega preklica ali umika priglasitve ali če priglašeni organ preneha dejavnost, priglasitvena država članica sprejme ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovi, da zadeve tega organa obravnava drug priglašeni organ ali da so te zadeve pristojnim priglasitvenim organom in organom za nadzor trga na njihovo zahtevo še naprej na voljo.

Člen 40

Izpodbijanje usposobljenosti priglašenih organov

1. Komisija razišče vse primere, za katere kakor koli dvomi ali je bila opozorjena na dvom v pristojnost priglašenega organa ali v njegovo dosledno izpolnjevanje zanj veljavnih zahtev in zadolžitev.

2. Priglasitvena država članica Komisiji na zahtevo predloži vse informacije z zvezi z osnovo za priglasitev ali ohranjanjem pristojnosti zadevnega organa.

3. Komisija zagotovi, da se vse informacije občutljive narave, pridobljene v okviru njenih preiskav, obravnavajo zaupno.

4. Kadar Komisija ugotovi, da priglašeni organ ne izpolnjuje ali ne izpolnjuje več zahtev za priglasitev, o tem obvesti priglasitveno državo članico in od nje zahteva, da sprejme ustrezne popravljalne ukrepe, vključno z umikom priglasitve, če je to potrebno.

Člen 41

Operativne obveznosti priglašenih organov

1. Priglašeni organi izvajajo ocenjevanje skladnosti v skladu s postopki ocenjevanja skladnosti iz ustrezne TSI.

2. Ocenjevanje skladnosti se izvaja sorazmerno, pri čemer se prepreči nepotrebna obremenitev gospodarskih subjektov. Priglašeni organi pri izvajanju svojih dejavnosti upoštevajo velikost podjetja, gospodarski sektor, v katerem posluje, njegovo strukturo, stopnjo zahtevnosti zadevne tehnologije proizvoda ter masovno ali serijsko naravo proizvodnega postopka.

Pri tem kljub temu delujejo z namenom oceniti, ali je proizvod skladen s to direktivo.

3. Kadar priglašeni organ ugotovi, da proizvajalec ni izpolnil zahtev, določenih v ustrezni TSI ali zadevnih harmoniziranih standardih ali tehničnih specifikacijah, od njega zahteva, da sprejme ustrezne popravljalne ukrepe, in ne izda potrdila o skladnosti.

4. Kadar med nadzorovanjem skladnosti po izdaji potrdila priglašeni organ ugotovi, da proizvod ni več skladen z ustrezno TSI ali zadevnimi harmoniziranimi standardi ali tehničnimi specifikacijami, od proizvajalca zahteva, da sprejme ustrezne popravljalne ukrepe, in po potrebi začasno prekliče ali odvzame potrdilo.

5. Kadar popravljalni ukrepi niso sprejeti ali nimajo zahtevanega učinka, priglašeni organ omeji, začasno prekliče ali odvzame katera koli potrdila, kakor je primerno.

Člen 42

Obveznost priglašenih organov o zagotavljanju informacij

1. Priglašeni organi priglasitveni organ obvestijo o:

(a)	vsaki zavrnitvi, omejitvi, začasnem preklicu ali odvzemu potrdila;

(b)	vseh okoliščinah, ki vplivajo na področje uporabe in pogoje priglasitve;

(c)	vsaki zahtevi po informacijah, ki so jo prejeli od organov za nadzor trga, v zvezi z dejavnostmi ocenjevanja skladnosti;

(d)	dejavnostih ocenjevanja skladnosti, izvedenih v okviru njihove priglasitve, in o kakršnih koli drugih izvedenih dejavnostih, vključno s čezmejnimi dejavnostmi in sklepanjem pogodb s podizvajalci, če se od njih to zahteva.

Pristojni nacionalni varnostni organi so tudi obveščeni o vsaki zavrnitvi, omejitvi, začasnem preklicu ali odvzemu potrdil na podlagi točke (a).

2. Priglašeni organi drugim organom, ki so priglašeni v okviru te direktive in izvajajo podobne dejavnosti ocenjevanja skladnosti, ki zajemajo enake proizvode, zagotavljajo zadevne informacije o vprašanjih v zvezi z negativnimi in, na zahtevo, pozitivnimi rezultati ocenjevanja skladnosti.

3. Priglašeni organi Agenciji posredujejo potrdila ES o verifikaciji podsistemov, potrdila ES o skladnosti komponent interoperabilnosti in potrdila ES o primernosti komponent interoperabilnosti za uporabo.

Člen 43

Izmenjava najboljših praks

Komisija omogoči izmenjavo najboljših praks med nacionalnimi organi držav članic, ki so pristojni za politiko glede priglasitev.

Člen 44

Koordinacija priglašenih organov

Komisija z vzpostavitvijo sektorske skupine priglašenih organov zagotovi ustrezno koordinacijo in sodelovanje med organi, ki so bili priglašeni v skladu s to direktivo. Agencija podpira dejavnosti priglašenih organov v skladu s členom 24 Uredbe (EU) 2016/796.

Države članice zagotovijo, da organi, ki jih priglasijo, neposredno ali po pooblaščenih zastopnikih sodelujejo pri delu navedene skupine.

Člen 45

Imenovani organi

1. Zahteve glede organov za ocenjevanje skladnosti iz členov 30 do 34 se uporabljajo tudi za organe, imenovane v skladu s členom 15(8), razen:

(a)	v primeru kvalifikacij, ki se zahtevajo od osebja v skladu s točko (c) člena 32(1), ko mora imenovani organ ustrezno poznati in razumeti nacionalno pravo;

(b)	v primeru dokumentov, ki morajo biti na voljo priglasitvenemu organu v skladu s členom 34(4), ko mora imenovani organ vključiti dokumente, ki zadevajo delo, ki ga izvajajo odvisne družbe ali podizvajalci v skladu z ustreznimi nacionalnimi predpisi.

2. Operativne obveznosti iz člena 41 se uporabljajo tudi za organe, imenovane v skladu s členom 15(8), vendar se te obveznosti nanašajo na nacionalne predpise in ne na TSI.

3. Obveznost zagotavljanja informacij iz člena 42(1) se uporablja tudi za imenovane organe, ki ustrezno obveščajo države članice.

POGLAVJE VII

REGISTRI

Člen 46

Sistem številčenja vozil

1. Ob registraciji v skladu s členom 22 pristojni organ v državi članici registracije vsakemu vozilu dodeli evropsko številko vozila (European vehicle number – EVN). Vsako vozilo se označi z dodeljeno EVN.

2. Specifikacije EVN se v skladu z ustreznimi TSI določijo v ukrepih iz člena 47(2).

3. V skladu z ustreznimi TSI se EVN vsakemu vozilu dodeli le enkrat, razen če je v ukrepih iz člena 47(2) določeno drugače.

4. Ne glede na odstavek 1 lahko države članice pri vozilih, ki se uporabljajo ali naj bi se uporabljala za vožnjo iz ali v tretje države, v katerih se tirna širina razlikuje od tiste v glavnem železniškem omrežju znotraj Unije, odobrijo vozila, ki so jasno označena v skladu z drugačnim sistemom označevanja.

Člen 47

Registri vozil

1. Dokler evropski register vozil iz odstavka 5 ne začne delovati, vsaka država članica vodi nacionalni register vozil. Ta register:

(a)	je skladen s skupnimi specifikacijami iz odstavka 2;

(b)	vodi in posodablja organ, ki ni odvisen od nobenega prevoznika v železniškem prometu;

(c)

je na voljo nacionalnim varnostnim organom in preiskovalnim organom, imenovanim v skladu s členoma 16 in 22 Direktive (EU) 2016/798; na vsako upravičeno zahtevo je na voljo tudi regulatornim organom iz člena 55 Direktive 2012/34/EU, Agenciji, prevoznikom v železniškem prometu, upravljavcem železniške infrastrukture in tistim osebam ali organizacijam, ki registrirajo vozila ali so navedene v registru.

2. Komisija za nacionalne registre vozil z izvedbenimi akti sprejme skupne specifikacije vozil glede vsebine, oblike podatkov, funkcionalne in tehnične arhitekture, načina delovanja, vključno z obliko izmenjave podatkov, ter pravil za vnos in iskanje podatkov.

Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 51(3).

3. Nacionalni register vozil vsebuje vsaj naslednje elemente:

(a)	številko EVN;

(b)	sklicevanja na ES - izjavo o verifikaciji in organ izdaje;

(c)	sklicevanja na evropski register dovoljenih tipov vozil iz člena 48;

(d)	navedbo lastnika in imetnika vozila;

(e)	omejitve glede načina uporabe vozila;

(f)	sklicevanja na subjekt, odgovoren za vzdrževanje.

4. Dokler nacionalni registri vozil držav članic niso povezani v skladu s specifikacijo iz odstavka 2, vsaka država članica v zvezi s podatki, ki jo zadevajo, posodablja svoj register s spremembami, ki jih je v svoj register vnesla druga država članica.

5. Komisija lahko do 16. junija 2018 zaradi zmanjšanja upravnih bremen in neupravičenih stroškov za države članice in deležnike ter ob upoštevanju rezultatov analize stroškov in koristi sprejme izvedbene akte, v katerih določi tehnične in funkcionalne specifikacije za evropski register vozil, ki bi vključeval nacionalne registre vozil, da bi vsem uporabnikom zagotovili harmonizirani vmesnik za registracijo vozil in upravljanje podatkov. Uporabljajo se točki (b) in (c) odstavka 1 ter odstavek 3. Takšna specifikacija vključuje vsebino, obliko podatkov, funkcionalno in tehnično arhitekturo, način delovanja vključno z obliko izmenjave podatkov ter pravila za vnos in iskanje podatkov, pa tudi postopek migracije.

Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 51(3) in na podlagi priporočila Agencije.

Evropski register vozil se oblikuje ob upoštevanju aplikacij IT in registrov, ki so jih Agencija in države članice že vzpostavile, na primer osrednjega evropskega virtualnega registra vozil, povezanega z nacionalnimi registri vozil. Evropski register vozil začne delovati do 16. junija 2021.

6. Imetnik državi članici, v kateri je bilo vozilo registrirano, takoj prijavi vsako spremembo podatkov, vnesenih v registre vozil, uničenje vozila ali svojo odločitev, da vozila ne bo več registriral.

7. Za vozila, ki prvič pridobijo dovoljenje tretji državi in se nato uporabljajo v državi članici, ta država članica zagotovi, da se lahko podatki o vozilu, med drugim vsaj podatki o imetniku zadevnega vozila, subjektu, zadolženem za njegovo vzdrževanje, in omejitvah uporabe vozila pridobijo iz registra vozil ali so kako drugače na voljo brez odlašanja v enostavno berljivi obliki in v skladu z istimi nediskriminatornimi načeli, ki se uporabljajo za podobne podatke iz registra vozil.

Člen 48

Evropski register dovoljenih tipov vozil

1. Agencija vzpostavi in vodi register dovoljenj za dajanje tipa vozila na trg, izdanih v skladu s členom 24. Ta register mora biti:

(a)	javen in elektronsko dostopen;

(b)	skladen s skupnimi specifikacijami iz odstavka 2;

(c)	povezan z zadevnimi registri vozil.

2. Komisija za register dovoljenih tipov vozil z izvedbenimi akti sprejme skupne specifikacije glede vsebine, oblike podatkov, funkcionalne in tehnične arhitekture, načina delovanja ter pravil za vnos in iskanje podatkov. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 51(3).

3. Ta register vsebuje vsaj naslednje elemente za vsak tip vozila:

(a)	tehnične značilnosti zadevnega tipa vozila iz zadevnih TSI, tudi tiste v zvezi z dostopnostjo za invalide in osebe z omejeno mobilnostjo;

(b)	ime proizvajalca;

(c)	podatke o dovoljenjih v zvezi s področjem uporabe za določen tip vozila, vključno z morebitnimi omejitvami ali odvzemi.

Člen 49

1. Vsaka država članica zagotovi, da se objavi register infrastrukture, v katerem so navedene vrednosti parametrov omrežja vsakega zadevnega podsistema ali delnega podsistema, določenih v zadevnih TSI.

2. Vrednosti parametrov, evidentirane v registru infrastrukture, se uporabijo v kombinaciji z vrednostmi parametrov, evidentiranimi v dovoljenju za dajanje vozila na trg, za preverjanje tehnične združljivosti vozila in omrežja.

3. Register infrastrukture lahko določa pogoje za uporabo fiksnih naprav in druge omejitve.

4. Vsaka država članica zagotovi, da je register infrastrukture posodobljen v skladu z odstavkom 5.

5. Komisija z izvedbenimi akti sprejme skupne specifikacije glede vsebine registra infrastrukture, oblike podatkov, funkcionalne in tehnične arhitekture, načina delovanja ter pravil za vnos in iskanje podatkov. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 51(3).

POGLAVJE VIII

PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE

Člen 50

Izvajanje prenosa pooblastila

1. Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je preneseno na Komisijo pod pogoji, določenimi v tem členu.

2. Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz člena 5(1) se prenese na Komisijo za obdobje petih let od 15. junija 2016. Komisija pripravi poročilo o prenosu pooblastila najpozneje devet mesecev pred koncem petletnega obdobja. Prenos pooblastila se samodejno podaljšuje za enako dolga obdobja, razen če Evropski parlament ali Svet nasprotuje temu podaljšanju najpozneje tri mesece pred koncem vsakega obdobja.

3. Zlasti je pomembno, da Komisija pred sprejetjem teh delegiranih aktov ravna v skladu s svojo običajno prakso in opravi posvetovanja s strokovnjaki, vključno s strokovnjaki držav članic.

4. Prenos pooblastila iz člena 5(1) lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet. S sklepom o preklicu preneha veljati prenos pooblastila iz navedenega sklepa. Sklep začne učinkovati dan po njegovi objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši dan, ki je določen v navedenem sklepu. Sklep ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

5. Komisija takoj po sprejetju delegiranega akta o njem sočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

6. Delegirani akt, sprejet v skladu s členom 5(1), začne veljati le, če mu niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotuje v roku dveh mesecev od uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o tem aktu ali če pred iztekom tega roka tako Evropski parlament kot Svet obvestita Komisijo, da mu ne bosta nasprotovala. Ta rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za dva meseca.

Člen 51

Postopek v odboru

1. Komisiji pomaga odbor, ustanovljen v skladu s členom 21 Direktive Sveta 96/48/ES (16). Ta odbor je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011.

2. Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 4 Uredbe (EU) št. 182/2011.

Člen 52

Obrazložitev

V vsaki odločitvi na podlagi te direktive v zvezi z ocenjevanjem skladnosti ali primernosti za uporabo komponent interoperabilnosti ali preverjanjem podsistemov, ki sestavljajo železniški sistem Unije, ter v vsaki odločitvi, sprejeti na podlagi členov 7, 12 in 17, se podrobno navedejo razlogi, na katerih temelji. O odločitvi je treba zadevno stranko čim prej uradno obvestiti ter jo seznaniti s pravnimi sredstvi, ki jih ima na voljo po veljavnem pravu zadevne države članice, in z roki za njihovo uveljavitev.

Člen 53

Poročila in informacije

1. Komisija do 16. junija 2018 poroča o napredku pri pripravi okrepljene vloge Agencije v skladu s to direktivo. Poleg tega Komisija vsaka tri leta in prvič tri leta po koncu prehodnega obdobja iz člena 54 poroča Evropskemu parlamentu in Svetu o napredku pri doseganju interoperabilnosti železniškega sistema Unije in delovanju Agencije v zvezi s tem. Poročilo vključuje tudi oceno izvajanja in uporabe registrov iz poglavja VII in analizo primerov iz člena 7 ter uporabe poglavja V, pri čemer se oceni zlasti delovanje dogovorov o sodelovanju, sklenjenih med Agencijo in nacionalnimi varnostnimi organi. Za namene prvega poročila po koncu prehodnega obdobja Komisija opravi obsežno posvetovanje z zadevnimi deležniki in pripravi program za ocenjevanje napredka. Komisija predlaga zakonodajne ukrepe, vključno z ukrepi za prihodnjo vlogo Agencije pri izboljševanju interoperabilnosti, če je to potrebno v skladu z navedeno analizo.

2. Agencija izdela in redno posodablja orodje, s katerim bo mogoče na zahtevo države članice, Evropskega parlamenta ali Komisije izvesti pregled stopnje interoperabilnosti železniškega sistema Unije. To orodje uporablja informacije, vključene v registre iz Poglavja VII.

Člen 54

Prehodna ureditev za uporabo vozil

1. Brez poseganja v odstavek 4 tega člena za vozila, ki morajo pridobiti dovoljenje med 15. junijem 2016 in 16. junijem 2019, veljajo določbe iz Poglavja V Direktive 2008/57/ES.

2. Dovoljenja za začetek obratovanja vozil, ki so bila odobrena v skladu z odstavkom 1, in vsa druga dovoljenja, odobrena pred 15. junijem 2016, vključno z dovoljenji, izdanimi na podlagi mednarodnih sporazumov, zlasti RIC (Regolamento Internazionale Carozze) in RIV (Regolamento Internazionale Veicoli), ostanejo veljavna v skladu s pogoji, pod katerimi so bila odobrena.

3. Vozila, za katera je bil odobren začetek obratovanja v skladu z odstavkoma 1 in 2, za obratovanje v enem ali več omrežjih, ki še niso zajeta v njihovem dovoljenju, prejmejo novo dovoljenje za dajanje vozila na trg. Za dajanje na trg na teh dodatnih omrežjih se uporablja člen 21.

4. Agencija izvaja naloge izdaje dovoljenj v skladu s členoma 21 in 24 ter naloge iz člena 19, kar zadeva področja uporabe v državah članicah, ki Agencije in Komisije niso uradno obvestile v skladu s členom 57(2), najpozneje od 16. junija 2019. Z odstopanjem od členov 21 in 24 lahko nacionalni varnostni organi držav članic, ki so Agencijo in Komisijo uradno obvestile v skladu s členom 57(2), do 16. junija 2020 še naprej izdajajo dovoljenja v skladu z Direktivo 2008/57/ES.

Člen 55

Druge prehodne določbe

1. Priloge IV, V, VII in IX k Direktivi 2008/57/ES se uporabljajo do datuma začetka uporabe ustreznih izvedbenih aktov iz člena 7(5), člena 9(4), člena 14(10) in člena 15(9) te direktive.

2. Direktiva 2008/57/ES se še naprej uporablja za projekte v zvezi z opremo ob progi v okviru ERTMS, ki naj bi začeli obratovati v času med 15. junijem 2016 in 16. junijem 2019.

3. Za projekte, za katere je bila faza zbiranja ponudb ali oddaje naročil zaključena pred 16. junijem 2019, Agencija ne izda predhodnega dovoljenja iz člena 19.

4. Za možnosti, vključene v naročila, podpisana pred 15. junijem 2016, Agencija do 16. junija 2031 ne izda predhodnega dovoljenja iz člena 19, tudi če se izvajajo po 15. juniju 2016.

5. Preden nacionalni varnostni organi dovolijo začetek obratovanja opreme ob progi v okviru ERTMS, za katero Agencija ni izdala predhodnega dovoljenja iz člena 19, sodelujejo z Agencijo, da zagotovijo, da so tehnične rešitve v celoti interoperabilne, v skladu s členom 30(3) in členom 31(2) Uredbe (EU) 2016/796.

Člen 56

Priporočila in mnenja Agencije

Za namene uporabe te direktive Agencija zagotovi priporočila in mnenja v skladu s členom 19 Uredbe (EU) 2016/796. Če je ustrezno, se ta priporočila in mnenja upoštevajo pri pripravi izvedbenih aktov na podlagi te direktive.

Člen 57

Prenos

1. Države članice uveljavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s členoma 1 in 2, členom 7(1) do (4) in (6), členom 8, členom 9(1), členom 10(5), členom 11(1), (3) in (4), členi 12, 13 in 14, členom 15(1) do (8), členom 16, členom 18, členom 19(3), členi 21 do 39, členom 40(2), členi 41, 42, 44, 45 in 46, členom 47(1), (3), (4) in (7), členom 49(1) do (4), členom 54 ter prilogami I, II, III in IV do 16. junija 2019. Komisiji takoj sporočijo besedilo teh predpisov.

2. Države članice lahko obdobje za prenos iz odstavka 1 podaljšajo za eno leto. V ta namen države članice, ki zakonov in drugih predpisov ne uveljavijo v obdobju za prenos iz odstavka 1, Agencijo in Komisijo o tem uradno obvestijo do 16. decembra 2018, in navedejo razloge za takšno podaljšanje.

3. Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Vključijo tudi izjavo, da se v veljavnih zakonih in drugih predpisih sklicevanja na direktive, razveljavljene s to direktivo, štejejo kot sklicevanja na to direktivo. Način sklicevanja in obliko izjave določijo države članice.

4. Države članice sporočijo Komisiji besedila temeljnih predpisov nacionalne zakonodaje, sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva.

5. Obveznost prenosa in izvajanja člena 13, člena 14(1) do (8), (11) in (12), člena 15(1) do (9), člena 16(1), členov 19 do 26, členov 45, 46 in 47, člena 49(1) do (4) ter člena 54 te direktive ne velja za Ciper in Malto, dokler se na njunih ozemljih ne vzpostavi železniški sistem.

Takoj ko javni ali zasebni subjekt vloži uradno prošnjo za izgradnjo železniške proge, da bi z njo upravljal en ali več prevoznikov v železniškem prometu, zadevna država članica v dveh letih od prejema prošnje sprejme predpise za izvajanje členov iz prvega pododstavka.

Člen 58

Razveljavitev

Direktiva 2008/57/ES, kakor je bila spremenjena z direktivami, navedenimi v delu A Priloge V, se razveljavi z učinkom od 16. junija 2020, brez poseganja v obveznosti držav članic glede rokov za prenos v nacionalno pravo direktiv iz dela B Priloge V.

Sklicevanja na razveljavljeno direktivo se štejejo kot sklicevanja na to direktivo in se berejo v skladu s korelacijsko tabelo iz Priloge VI.

Člen 59

Začetek veljavnosti

Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 60

Naslovniki

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

V Strasbourgu, 11. maja 2016

Za Evropski parlament

Predsednik

M. SCHULZ

Za Svet

Predsednica

J. A. HENNIS-PLASSCHAERT

(1) UL C 327, 12.11.2013, str. 122.

(2) UL C 356, 5.12.2013, str. 92.

(3) Stališče Evropskega parlamenta z dne 26. februarja 2014 (še ni objavljeno v Uradnem listu) in stališče Sveta v prvi obravnavi z dne 10. decembra 2015 (UL C 57, 12.2.2016, str. 1). Stališče Evropskega parlamenta z dne 28. aprila 2016 (še ni objavljeno v Uradnem listu).

(4) Direktiva 2008/57/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o interoperabilnosti železniškega sistema v Skupnosti (UL L 191, 18.7.2008, str. 1).

(5) Uredba (EU) 2016/796 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2016 o Agenciji Evropske unije za železnice in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 881/2004 (glej stran 1 tega Uradnega lista).

(6) Uredba (EU) št. 1025/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o evropski standardizaciji, spremembi direktiv Sveta 89/686/EGS in 93/15/EGS ter direktiv 94/9/ES, 94/25/ES, 95/16/ES, 97/23/ES, 98/34/ES, 2004/22/ES, 2007/23/ES, 2009/23/ES in 2009/105/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Sklepa Sveta 87/95/EGS in Sklepa št. 1673/2006/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 316, 14.11.2012, str. 12).

(7) Direktiva 2014/25/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju naročnikov, ki opravljajo dejavnosti v vodnem, energetskem in prometnem sektorju ter sektorju poštnih storitev ter o razveljavitvi Direktive 2004/17/ES (UL L 94, 28.3.2014, str. 243).

(8) Uredba (EU) 2016/798 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2016 o varnosti na železnici (glej stran 102 tega Uradnega lista).

(9) Uredba (ES) št. 765/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o določitvi zahtev za akreditacijo in nadzor trga v zvezi s trženjem proizvodov ter razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 339/93 (UL L 218, 13.8.2008, str. 30).

(10) Uredba (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (UL L 55, 28.2.2011, str. 13).

(11) Direktiva 2012/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. novembra 2012 o vzpostavitvi enotnega evropskega železniškega območja (UL L 343, 14.12.2012, str. 32).

(12) Sklep Komisije 2010/713/EU z dne 9. novembra 2010 o modulih za postopke ocenjevanja skladnosti, primernosti za uporabo in ES-verifikacije, ki se uporabljajo v tehničnih specifikacijah za interoperabilnost, sprejetih v okviru Direktive 2008/57/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 319, 4.12.2010, str. 1).

(13) Sklep Komisije 98/500/ES z dne 20. maja 1998 o ustanovitvi Odborov sektorskega dialoga med socialnimi partnerji na evropski ravni (UL L 225, 12.8.1998, str. 27).

(14) Direktiva (EU) 2015/1535 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. septembra 2015 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih predpisov in pravil za storitve informacijske družbe (UL L 241, 17.9.2015, str. 1)

(15) Sklep št. 768/2008/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o skupnem okviru za trženje proizvodov in razveljavitvi Sklepa Sveta 93/465/EGS (UL L 218, 13.8.2008, str. 82).

(16) Direktiva Sveta 96/48/ES z dne 23. julija 1996 o interoperabilnosti vseevropskega železniškega sistema za visoke hitrosti (UL L 235, 17.9.1996, str. 6).

PRILOGA I

Elementi železniškega sistema Unije

1. Omrežje

Za namene te direktive omrežje Unije vključuje naslednje elemente:

(a)	posebej zgrajene proge za visoke hitrosti, ki so opremljene za običajne hitrosti 250 km/h in več;

(b)	posebej modernizirane proge za visoke hitrosti, ki so opremljene za hitrosti reda 200 km/h;

(c)

posebej nadgrajene proge za visoke hitrosti s posebnimi lastnostmi zaradi topografskih, reliefnih ali urbanističnih omejitev, ki se jim mora hitrost prilagoditi v vsakem posameznem primeru. Ta kategorija vključuje proge za medsebojno povezovanje med sistemom za visoke hitrosti in sistemom za konvencionalne hitrosti, proge skozi postaje, dostop do terminalov, odložišč itd., po katerih tirno vozilo za visoke hitrosti vozi s konvencionalno hitrostjo,

(d)	konvencionalne proge, namenjene potniškemu prometu;

(e)	konvencionalne proge, namenjene mešanemu prometu (prevoz potnikov in blaga);

(f)	konvencionalne proge, namenjene tovornemu prometu,

(g)	vozlišča potniškega prometa;

(h)	vozlišča tovornega prometa, vključno z intermodalnimi terminali;

(i)	proge, ki povezujejo zgoraj navedene elemente.

To omrežje vključuje sisteme za upravljanje prometa, sledenje in navigacijske sisteme, tehnične naprave za obdelavo podatkov in telekomunikacije, predvidene za potniški promet na dolge razdalje in za tovorni promet v tem omrežju zaradi zagotavljanja varnega in usklajenega obratovanja omrežja ter učinkovitega upravljanja prometa.

2. Vozila

Za namene te direktive vozila v Uniji zajemajo vsa vozila, za katera je verjetno, da bodo vozila po celotnem ali po delu omrežja Unije:

—	lokomotive in tirna vozila za prevoz potnikov, vključno z vlečnimi vozili z motorji z notranjim zgorevanjem ali električnimi vlečnimi vozili, potniške vlake z motorji z notranjim zgorevanjem na lastni pogon ali električne potniške vlake na lastni pogon ter potniške vagone;

—	tovorne vagone, vključno z nizkopodnimi vozili, ki so namenjena za vožnjo po celotnem omrežju in za prevoz tovornjakov;

—	posebna vozila, kot so tirni delovni stroji.

Ta seznam vozil vključuje tista, ki so zasnovana posebej za obratovanje na različnih vrstah prog za visoke hitrosti iz točke 1.

PRILOGA II

PODSISTEMI

1. Seznam podsistemov

Za namene te direktive je sistem, ki sestavlja železniški sistem Unije, mogoče razdeliti na naslednje podsisteme:

(a)

strukturna področja:

—	infrastruktura,

—	energetika,

—	vodenje-upravljanje in signalizacija ob progi,

—	vodenje-upravljanje in signalizacija na vozilu,

—	tirna vozila; ali

(b)

funkcionalna področja:

—	obratovanje in upravljanje prometa,

—	vzdrževanje,

—	telematske aplikacije za potniški in tovorni promet.

2. Opis podsistemov

Agencija pri pripravi osnutka ustrezne TSI predlaga seznam elementov in vidikov v zvezi z interoperabilnostjo za vsak podsistem ali del podsistema. Brez poseganja v izbiro vidikov in elementov interoperabilnosti ali vrstni red, po katerem bodo podsistemi vključeni v TSI, ti podsistemi zajemajo naslednje:

2.1. Infrastruktura

Železniški tir, kretnice, nivojski prehodi, gradbeni objekti (mostovi, predori itd.), z železnico povezani elementi postaj (vključno z vhodi, peroni, območji dostopa, mesti servisiranja, stranišči in informacijskimi sistemi, pa tudi njihovi elementi za dostop invalidov in oseb z omejeno mobilnostjo), varnostna in zaščitna oprema.

2.2. Energetika

Elektrifikacijski sistem, vključno z vozno mrežo in sistemom za merjenje in zaračunavanje porabe električne energije ob progi.

2.3. Vodenje-upravljanje in signalizacija ob progi

Vsa oprema ob progi, potrebna za zagotavljanje varnosti, vodenje in nadzor voženj vlakov, ki so dovoljeni v omrežju.

2.4. Vodenje-upravljanje in signalizacija na vozilu

Vsa oprema na vozilih, potrebna za zagotavljanje varnosti, vodenje in nadzor voženj vlakov, ki so dovoljeni v omrežju.

2.5. Obratovanje in upravljanje prometa

Postopki in dodatna oprema, ki dovoljuje usklajeno obratovanje raznih strukturnih podsistemov med normalnim, pa tudi zmanjšanim obratovanjem, vključno zlasti z vlakovno kompozicijo in vožnjami vlakov, načrtovanjem in upravljanjem prometa.

Poklicne kvalifikacije, ki se lahko zahtevajo za opravljanje katere koli vrste storitev v železniškem prometu.

2.6. Telematske aplikacije

Ta podsistem v skladu s Prilogo I zajema dva elementa:

(a)	aplikacije za potniški promet, vključno s sistemi, ki potnikom dajejo informacije pred in med vožnjo, sistemi za rezervacije in plačila, za upravljanje prtljage in upravljanje povezav med železnico in drugimi načini prevoza;

(b)

aplikacije za tovorni promet, vključno z informacijskimi sistemi (spremljanje tovora in vlakov v realnem času), ranžirnimi sistemi in sistemi usmerjanja vlakov, sistemi za rezervacije, plačila in fakturiranje, upravljanjem povezav z drugimi načini prevoza in izdelavo elektronskih spremnih dokumentov.

2.7. Tirna vozila

Konstrukcijska nadgradnja, sistem za vodenje in nadzor celotne vlakovne opreme, naprave za odjem električnega toka, vlečna vozila in vozila za pretvarjanje energije, oprema za merjenje in zaračunavanje porabe električne energije na vozilih, zavorne naprave, naprave za spenjanje vagonov, tekalni mehanizmi (vozni podstavek, osi itd.) in vzmetenje, vrata, vmesniki človek/stroj (voznik, vlakovno osebje in potniki, vključno z elementi za dostop invalidov in oseb z omejeno mobilnostjo), pasivne in aktivne varnostne naprave in pripomočki, ki so potrebni za zdravje potnikov in vlakovnega osebja.

2.8. Vzdrževanje

Postopki, dodatna oprema, logistični centri za vzdrževanje in rezerve, ki omogočajo obvezna popravila in preventivno vzdrževanje za zagotavljanje interoperabilnosti železniškega sistema Unije in potrebne učinkovitosti.

PRILOGA III

BISTVENE ZAHTEVE

1. Splošne zahteve

1.1 Varnost

1.1.1 Zasnova, gradnja ali izdelava, vzdrževanje in spremljanje za varnost pomembnih komponent in zlasti tistih, ki so vključene v vožnjo vlakov, morajo jamčiti varnost na ravni, ki ustreza ciljem za to omrežje, vključno za posebne poslabšane razmere.

1.1.2 Parametri za stik kolo/tir morajo izpolnjevati zahteve stabilnosti, ki so potrebne za zagotovitev varne vožnje pri največji dovoljeni hitrosti. Parametri za zavorno opremo morajo zagotavljati, da se je mogoče ustaviti v določeni zavorni razdalji ob vožnji pri največji dovoljeni hitrosti.

1.1.3 Komponente, ki se uporabljajo, morajo prenesti vse običajne in izjemne obremenitve, ki so bile opredeljene med njihovim obratovanjem. Učinki nepredvidenih napak na varnost morajo biti omejeni z ustreznimi sredstvi.

1.1.4 Zasnova fiksnih naprav in tirnih vozil ter izbira uporabljenega materiala morata biti taka, da ob požaru omejujeta nastajanje, širjenje in učinke ognja ter dima.

1.1.5 Vse naprave, ki naj bi jih uporabljali uporabniki, morajo biti zasnovane tako, da ne ogrožajo varnega obratovanja naprav ali zdravja in varnosti uporabnikov, kadar se uporabljajo na predvidljiv način, čeprav ta ni v skladu z ustreznimi navodili.

1.2. Zanesljivost in razpoložljivost

Spremljanje in vzdrževanje fiksnih in gibljivih komponent, ki so udeležene v vožnji vlakov, morajo biti organizirane, izvedene in kvantificirane tako, da delujejo pod predvidenimi pogoji.

1.3 Zdravje

1.3.1 Materiali, ki so zaradi načina uporabe lahko nevarni za zdravje tistih, ki imajo do njih dostop, se v vlakih in železniški infrastrukturi ne smejo uporabljati.

1.3.2 Ti materiali morajo biti izbrani, razvrščeni in uporabljeni na način, ki omejuje emisijo škodljivih in nevarnih dimov ali plinov, zlasti ob požaru.

1.4 Varstvo okolja

1.4.1 Učinek vzpostavitve in obratovanja železniškega sistema na okolje je treba oceniti in upoštevati v fazi zasnove sistema v skladu s pravom Unije.

1.4.2 Materiali, ki se uporabljajo v vlakih in infrastrukturi, morajo preprečevati emisijo dimov ali plinov, ki so škodljivi ali nevarni za okolje, zlasti ob požaru.

1.4.3 Železniški vozni park in sistemi za dobavo energije morajo biti zasnovani in proizvedeni tako, da so elektromagnetsko združljivi z napravami, opremo in javnimi ali zasebnimi omrežji, ki jih lahko ovirajo.

1.4.4 Zasnova in delovanje železniškega sistema ne smeta voditi v nedopustno stopnjo emisij hrupa, ki ga ta povzroča:

—	na območjih v bližini železniške infrastrukture, kot je opredeljena v točki 3 člena 3 Direktive 2012/34/EU, in

—	v voznikovi kabini.

1.4.5 Obratovanje železniškega sistema ne sme dosegati nedopustne stopnje talnih vibracij za dejavnosti in območja v bližini infrastrukture ter v normalnem stanju vzdrževanja.

1.5 Tehnična združljivost

Tehnične značilnosti infrastrukture in fiksnih naprav morajo biti združljive med seboj in z značilnostmi vlakov, ki se bodo uporabljali v železniškem sistemu. Ta zahteva vključuje varno vključitev podsistema vozila v infrastrukturo.

Če je na nekaterih delih omrežja skladnost teh značilnosti težko doseči, je mogoče uvesti začasne rešitve, ki zagotavljajo združljivost v prihodnje.

1.6 Dostopnost

1.6.1 Podsistema infrastruktura in tirna vozila morata biti dostopna invalidom in osebam z omejeno mobilnostjo, da se jim zagotovi enak dostop kot drugim s preprečevanjem ali odstranjevanjem ovir in z drugimi primernimi ukrepi. Ti vključujejo projektiranje, izgradnjo, obnovo, nadgradnjo, vzdrževanje in delovanje zadevnih delov podsistemov, ki so dostopni javnosti.

1.6.2 Podsistema obratovanje in telematske aplikacije za potnike morata imeti potrebno funkcionalnost za lažji dostop invalidov in oseb z omejeno mobilnostjo, da se jim zagotovi enak dostop kot drugim s preprečevanjem ali odstranjevanjem ovir in z drugimi primernimi ukrepi.

2. Posebne zahteve za vsak podsistem

2.1 Infrastruktura

2.1.1 Varnost

Sprejeti je treba ustrezne ukrepe za preprečevanje dostopa do naprav ali neželenega poseganja v naprave.

Sprejeti je treba ukrepe za omejitev nevarnosti, ki so jim osebe izpostavljene, zlasti ko vlak vozi skozi postaje.

Infrastruktura, ki je javno dostopna, mora biti zasnovana in proizvedena tako, da omejuje vse nevarnosti za človekovo varnost (stabilnost, požar, dostop, evakuacija, peroni itd.).

Treba je predpisati ustrezne določbe, ki bodo upoštevale posebne varnostne pogoje v zelo dolgih predorih in na viaduktih.

2.1.2 Dostopnost

Infrastrukturni podsistemi, ki so javno dostopni, morajo biti dostopni invalidom in osebam z omejeno mobilnostjo v skladu s točko 1.6.

2.2 Energetika

2.2.1 Varnost

Obratovanje sistemov za dobavo energije ne sme ogrožati varnosti vlakov ali oseb (uporabnikov, delovnega osebja, okoliških prebivalcev in tretjih oseb).

2.2.2 Varstvo okolja

Delovanje sistemov za dobavo električne ali toplotne energije ne sme posegati v okolje prek določenih omejitev.

2.2.3 Tehnična združljivost

Sistemi za dobavo električne in toplotne energije, ki se uporabljajo, morajo:

—	omogočati vlakom, da dosežejo določene stopnje učinkovitosti,

—	biti sistemi za dobavo električne energije združljivi z napravami za odjem toka, ki so vgrajene v vlakih.

2.3 Vodenje-upravljanje in signalizacija

2.3.1 Varnost

Naprave in postopki za vodenje-upravljanje in signalizacijo, ki se uporabljajo, morajo vlakom omogočiti, da vozijo s stopnjo varnosti, ki ustreza ciljem za to omrežje. Sistemi vodenje-upravljanje in signalizacija morajo zagotavljati varno vožnjo tudi vlakom, ki jim je dovoljeno voziti v slabših pogojih obratovanja.

2.3.2 Tehnična združljivost

Vsa nova infrastruktura in vsa nova tirna vozila, ki so narejeni ali razviti po sprejetju združljivih sistemov vodenja-upravljanja in signalizacije, morajo biti prilagojeni uporabi teh sistemov.

Oprema za vodenje-upravljanje in signalizacijo, ki je vgrajena v kabini strojevodje, mora pod posebnimi pogoji omogočati normalno obratovanje po celotnem železniškem sistemu.

2.4 Tirna vozila

2.4.1 Varnost

Struktura tirnih vozil in povezave med vozili morajo biti zasnovane tako, da ob trčenju ali iztirjenju ščitijo prostore za potnike in kabino strojevodje.

Električna oprema ne sme ogrožati varnosti in delovanja naprav za vodenje-upravljanje in signalizacijo.

Tehnike zaviranja in pri tem nastale obremenitve morajo ustrezati zasnovi tira, gradbenim objektom in signalnim sistemom.

Sprejeti je treba ukrepe za preprečevanje dostopa do komponent pod električno napetostjo, da ni ogrožena varnost ljudi.

V nevarnosti morajo naprave potnikom omogočati, da obvestijo strojevodjo, spremnemu osebju pa, da vzpostavi stik z njimi.

Zagotoviti je treba varnost potnikov pri vstopu na vlak in izstopu z njega. Vrata za dostop morajo imeti odpiralni in zapiralni sistem, ki jamči varnost potnikov.

Zasilni izhodi morajo biti zagotovljeni in označeni.

Treba je predpisati ustrezne določbe, ki bodo upoštevale posebne varnostne pogoje v zelo dolgih predorih.

Na vlakih je obvezen zasilni sistem razsvetljave z zadovoljivo intenzivnostjo in trajanjem.

Vlaki morajo biti opremljeni z ozvočenjem, ki vlakovnemu osebju omogoča sporočanje informacij potnikom.

Potnikom je treba dati enostavno razumljive in celovite informacije o veljavnih pravilih na železniških postajah in vlakih.

2.4.2 Zanesljivost in razpoložljivost

Zasnova najpomembnejše opreme, vozne, vlečne in zavorne opreme ter sistema vodenja-upravljanja mora vlaku omogočati, da v posebnih slabših razmerah nadaljuje vožnjo brez škodljivih posledic za opremo, ki ostane v obratovanju.

2.4.3 Tehnična združljivost

Električna oprema mora biti združljiva z delovanjem naprav za vodenje-upravljanje in signalizacijo.

Pri električni vleki morajo značilnosti sedanjih tokovnih odjemnikov vlakom omogočati vožnjo v sistemih za dobavo energije železniškega sistema.

Značilnosti tirnih vozil morajo omogočati vožnjo na vsaki progi, na kateri je predvideno njihovo obratovanje, ob upoštevanju ustreznih podnebnih razmer.

2.4.4 Spremljanje

Vlaki morajo biti opremljeni s snemalno napravo. Podatke, ki se zberejo s to napravo, in obdelavo informacij je treba harmonizirati.

2.4.5 Dostopnost

Podsistemi tirna vozila, ki so javno dostopni, morajo biti dostopni invalidom in osebam z omejeno mobilnostjo v skladu s točko 1.6.

2.5 Vzdrževanje

2.5.1 Zdravje in varnost

Tehnične naprave in postopki v vzdrževalnih centrih morajo zagotavljati varno obratovanje podsistema in ne smejo ogrožati zdravja in varnosti.

2.5.2 Varstvo okolja

Tehnične naprave in postopki v vzdrževalnih centrih ne smejo presegati dovoljenih vrednosti motenj za bližnje okolje.

2.5.3 Tehnična združljivost

Naprave za vzdrževanje tirnih vozil morajo omogočati izvedbo varnostnih in zdravstvenih postopkov ter postopkov skladnosti na vseh vozilih, za katera so bile zasnovane.

2.6 Obratovanje in upravljanje prometa

2.6.1 Varnost

Uskladitev operativnih pravil o obratovanju omrežja ter usposobljenosti strojevodij in vlakovnega osebja in osebja v distribucijskih centrih morata zagotavljati varno obratovanje, pri čemer se upoštevajo različne zahteve v čezmejnem in domačem prometu.

Vzdrževalne dejavnosti in njihova pogostost, izobraževanje in usposobljenost osebja v vzdrževalnih in distribucijskih centrih ter sistem zagotavljanja kakovosti, ki ga v distribucijskih in vzdrževalnih centrih vzpostavijo zadevna železniška podjetja, morajo zagotavljati visoko raven varnosti.

2.6.2 Zanesljivost in razpoložljivost

2.6.3 Tehnična združljivost

Uskladitev operativnih pravil o obratovanju omrežja ter usposobljenosti strojevodij, vlakovnega osebja in osebja za upravljanje prometa morata zagotavljati učinkovitost delovanja železniškega sistema, pri čemer se upoštevajo različne zahteve v čezmejnem in domačem prometu.

2.6.4 Dostopnost

Zagotoviti je treba, da operativna pravila zagotavljajo potrebno funkcionalnost, ki omogoča dostop invalidom in osebam z omejeno mobilnostjo.

2.7 Telematske aplikacije v tovornem in potniškem prometu

2.7.1 Tehnična združljivost

Bistvene zahteve za telematske aplikacije jamčijo minimalno kakovost prevoza potnikov in blaga, zlasti glede tehnične združljivosti.

Pri tem je treba zagotoviti:

—	da se podatkovne baze, programska oprema in podatkovni komunikacijski protokoli izdelajo tako, da omogočajo maksimalno izmenjavo podatkov med različnimi aplikacijami in operaterji, pri čemer se izključijo zaupni komercialni podatki,

—	lahek dostop do informacij za uporabnike.

2.7.2 Zanesljivost in razpoložljivost

Načini uporabe, upravljanje, posodabljanje in vzdrževanje teh podatkovnih baz, programske opreme in podatkovnih komunikacijskih protokolov morajo jamčiti učinkovitost teh sistemov in kakovost storitev.

2.7.3 Zdravje

Vmesniki med temi sistemi in uporabniki morajo izpolnjevati minimalna pravila glede ergonomije in varovanja zdravja.

2.7.4 Varnost

Pri shranjevanju ali prenosu z varnostjo povezanih informacij je treba zagotoviti zadovoljivo stopnjo integritete in zanesljivosti.

2.7.5 Dostopnost

Z ustreznimi ukrepi je treba zagotoviti, da podsistemi telematske aplikacije za potnike zagotavljajo potrebno funkcionalnost, ki omogoča dostop invalidom in osebam z omejeno mobilnostjo.

PRILOGA IV

POSTOPEK ES - VERIFIKACIJE ZA PODSISTEME

1. SPLOŠNA NAČELA

„ES“ - verifikacija pomeni postopek, ki ga izvede prosilec v smislu člena 15 za dokazovanje, ali so izpolnjene zahteve ustreznega prava Unije in ustrezni nacionalni predpisi v zvezi s podsistemom, in ali se za podsistem lahko odobri začetek obratovanja.

2. POTRDILO O VERIFIKACIJI, KI GA IZDA PRIGLAŠENI ORGAN

2.1 Uvod

Za namene te direktive je verifikacija s sklicevanjem na TSI postopek, s katerim priglašeni organ preveri in potrdi, da je podsistem skladen z ustreznimi tehničnimi specifikacijami za interoperabilnost (TSI).

To ne posega v obveznosti prosilca glede skladnosti z drugimi veljavnimi pravnimi akti Unije in z morebitnimi verifikacijami, ki jih izvedejo ocenjevalni organi in jih zahtevajo drugi predpisi.

2.2 Vmesna izjava o verifikaciji (VIV)

2.2.1 Načela

Na prošnjo prosilca se lahko verifikacija opravi za dele podsistema ali se omeji na določene stopnje postopka verifikacije. V teh primerih se rezultati verifikacije lahko dokumentirajo v vmesni izjavi o verifikaciji (VIV), ki jo izda priglašeni organ, ki ga izbere prosilec.

VIV se mora sklicevati na TSI, s katerimi je bila ugotovljena skladnost.

2.2.2 Deli podsistema

Prosilec lahko za vsak del, na katerega se odloči razdeliti podsistem, zaprosi za VIV. Vsak del se preveri na vsaki stopnji, kot je opisano v točki 2.2.3.

2.2.3 Stopnje postopka verifikacije

Podsistem ali določeni deli podsistema se preverijo na vsaki od naslednjih stopenj:

(a)	celoten projekt,

(b)	proizvodnja: gradnja, zlasti dejavnosti nizke gradnje, proizvodnja, izdelava komponent in celostne prilagoditve;

(c)	končni preizkus.

Prosilec lahko zaprosi za VIV za stopnjo načrtovanja (vključno s preizkusi tipa) in stopnjo proizvodnje za celoten podsistem ali za kateri koli del, na katerega ga je razdelil (glej točko 2.2.2).

2.3 Potrdilo o verifikaciji

2.3.1 Priglašeni organi, ki so pristojni za verifikacijo, ocenijo načrtovanje, proizvodnjo in končni preizkus podsistema ter pripravijo potrdilo o verifikaciji, ki je namenjeno prosilcu, slednji pa pripravi ES- izjavo o verifikaciji. Potrdilo o verifikaciji se mora sklicevati na TSI, s katerimi je bila ugotovljena skladnost.

Kadar ni bila v celoti ocenjena skladnost podsistema z vsemi ustreznimi TSI (npr. v primeru odstopanja, delne uporabe TSI za nadgradnjo ali obnovo, prehodnega obdobja pri TSI ali v specifičnem primeru), potrdilo o verifikaciji vsebuje točen sklic na TSI ali njihove dele, v zvezi s katerimi priglašeni organ med postopkom verifikacije ni preveril skladnosti.

2.3.2 Če so bile izdane VIV, priglašeni organ, pristojen za verifikacijo podsistema, upošteva te VIV in pred izdajo potrdila o verifikaciji:

(a)	preveri, da VIV pravilno obravnavajo ustrezne zahteve iz TSI;

(b)	preveri vse vidike, ki se ne obravnavajo v VIV; in

(c)	preveri končni preizkus podsistema kot celote.

2.3.3 V primeru spremembe podsistema, že zajetega v potrdilu o verifikaciji, priglašeni organ opravi samo tiste preglede in preizkuse, ki so pomembni in potrebni za spremembe, tj. ocena se nanaša samo na dele podsistema, ki so spremenjeni, in na vmesnike do nespremenjenih delov podsistema.

2.3.4 Vsak priglašeni organ, vključen v verifikacijo podsistema, pripravi dokumentacijo v skladu s členom 15(4), ki zajema področje njegovih dejavnosti.

2.4 Tehnična dokumentacija, priložena ES- izjavi o verifikaciji

Tehnično dokumentacijo, ki je priložena ES - izjavi o verifikaciji, mora pripraviti prosilec in mora vsebovati naslednje:

(a)

tehnične značilnosti v zvezi z zasnovo, vključno s splošnimi in podrobnimi načrti glede izvedbe, shemami električnih in hidravličnih napeljav, stikalnimi shemami, opisom sistemov za obdelavo podatkov in avtomatizacijo z ravnjo podrobnosti, ki zadostuje za dokumentiranje opravljene verifikacije skladnosti, dokumentacijo o obratovanju in vzdrževanju itd., ki je potrebna za zadevni podsistem;

(b)	seznam komponent interoperabilnosti, navedenih v točki (d) člena 4(3), ki so vgrajene v podsistem;

(c)

dokumentacijo iz člena 15(4), ki jo pripravi vsak od priglašenih organov, vključenih v verifikacijo podsistema, in ki vsebuje:

—

izvode ES - izjav o verifikaciji in, če je to primerno, ES - izjav o primernosti za uporabo, izdanih za komponente interoperabilnosti iz točke (d) člena 4(3), po potrebi skupaj z ustreznimi izračuni in izvodom zapisnikov o preizkusih in pregledih, ki jih opravljajo priglašeni organi na podlagi splošnih tehničnih specifikacij,

—	če obstajajo, VIV, ki spremljajo potrdilo o verifikaciji, vključno z rezultatom verifikacije njihove veljavnosti, ki jo je opravil priglašeni organ,

—

potrdilo o verifikaciji skupaj z ustreznimi izračuni, podpisano s strani priglašenega organa, pooblaščenega za verifikacijo, s katerim potrjuje skladnost podsistema z zahtevami ustreznih TSI in kjer se navedejo pridržki, ki so bili izraženi med izvedbo del in niso bili odpravljeni; temu potrdilu o verifikaciji morajo biti priložena tudi poročila o pregledih in revizijska poročila, ki jih pripravi isti organ v okviru svojih nalog iz točk 2.5.2 in 2.5.3.

(d)	potrdila o verifikaciji, izdana v skladu z drugimi pravnimi akti Unije;

(e)	kadar se v skladu s točko (c) člena 18(4) in točko (c) člena 21 (3) zahteva verifikacija varne vključitve, ustrezna tehnična dokumentacija vključuje poročila ocenjevalcev o SVM pri oceni tveganja iz člena 6(3) Direktive 2004/49/ES (1).

2.5 Nadzor, ki ga izvajajo priglašeni organi

2.5.1 Priglašeni organ, ki je pooblaščen za preverjanje proizvodnje, mora imeti stalen dostop do gradbišč, proizvodnih obratov, skladiščnih površin in po potrebi do naprav za montažo in preizkušanje ter na splošno do vseh objektov, za katere meni, da so potrebni za izpolnjevanje njegovih nalog. Prosilec mora priglašenemu organu poslati vse dokumente, potrebne za ta namen, ter zlasti izvedbene načrte in tehnično dokumentacijo za podsistem.

2.5.2 Priglašeni organ, ki je pooblaščen za preverjanje izvajanja, mora redno opravljati revizije, da se prepriča o skladnosti z ustreznimi TSI. Pooblaščenim za izvajanje mora predložiti revizijsko poročilo. Lahko se zahteva, da je prisoten na določenih stopnjah postopkov gradnje.

2.5.3 Poleg tega lahko priglašeni organ opravi naključne obiske delovišča ali proizvodnih obratov. Med takimi obiski lahko opravi popolne ali delne revizije. Pooblaščenim za izvajanje mora izdati poročilo o pregledu in po potrebi revizijsko poročilo.

2.5.4 Priglašenemu organu je omogočeno spremljati podsisteme, v katere je vgrajena komponenta interoperabilnosti, da se oceni, če tako zahteva ustrezna TSI, njihova primernost za uporabo v njihovem predvidenem železniškem okolju.

2.6 Oddaja

Izvod tehnične dokumentacije, ki je priložena ES - izjavi o verifikaciji, mora prosilec hraniti celotno obratovalno dobo podsistema. Dokumentacijo je treba na zahtevo poslati vsaki državi članici ali Agenciji.

Dokumentacija, priložena zahtevku za odobritev začetka obratovanja, se predloži organu, kjer je vložena vloga za dovoljenje. Nacionalni varnostni organ ali Agencija lahko zahteva, da so deli dokumentacije, predloženi skupaj z zahtevkom za odobritev, prevedeni v jezik tega organa ali agencije.

2.7 Objava

Vsak priglašeni organ mora redno objavljati ustrezne informacije o:

(a)	prejetih zahtevkih za verifikacijo in VIV;

(b)	zahtevkih za oceno skladnosti in primernosti za uporabo komponent interoperabilnosti;

(c)	izdanih ali zavrnjenih VIV;

(d)	izdanih ali zavrnjenih potrdilih o verifikaciji in ES - potrdilih o primernosti za uporabo;

(e)	izdanih ali zavrnjenih potrdil o verifikaciji.

2.8 Jezik

Dokumentacija in dopisi, ki se nanašajo na postopke ES - verifikacije, morajo biti napisani v uradnem jeziku države članice Unije, v kateri ima prosilec sedež, ali v uradnem jeziku Unije, ki ga prosilec sprejme.

3. POTRDILO O VERIFIKACIJI, KI GA IZDA IMENOVANI ORGAN

3.1 Uvod

Če se uporabljajo nacionalni predpisi, verifikacija vključuje postopek, pri katerem organ, ki je imenovan v skladu s členom 15(8) (imenovani organ), preveri in potrdi, da je podsistem skladen z nacionalnimi predpisi, priglašenimi v skladu s členom 14, za vsako državo članico, v kateri naj bi bil odobren začetek obratovanja podsistema.

3.2 Potrdilo o verifikaciji

Imenovani organ pripravi potrdilo o verifikaciji, namenjeno za prosilca.

Potrdilo vsebuje točno sklicevanje na nacionalne predpise, v zvezi s katerimi je imenovani organ v postopku verifikacije preverjal skladnost.

V primeru nacionalnih predpisov v zvezi s podsistemi, ki sestavljajo vozilo, imenovani organ razdeli potrdilo v dva dela, od katerih eden vsebuje sklicevanja na tiste nacionalne predpise, ki se izrecno nanašajo na tehnično interoperabilnost med vozilom in zadevnim omrežjem, v drugem delu pa so navedeni vsi ostali nacionalni predpisi.

3.3 Dokumentacija

Dokumentacija, ki jo pripravi imenovani organ in je priložena potrdilu o verifikaciji v primeru nacionalnih predpisov, mora biti vključena v tehnično dokumentacijo, priloženo ES - izjavi o verifikaciji, iz točke 2.4 in vsebuje tehnične podatke, ki so potrebni za oceno skladnosti podsistema z navedenimi nacionalnimi predpisi.

3.4 Jezik

4. VERIFIKACIJA DELOV PODSISTEMOV V SKLADU S ČLENOM 15(7)

Če se potrdilo o verifikaciji izda za določene dele podsistema, se za navedene dele smiselno uporabljajo določbe iz te priloge.

(1) Direktiva 2004/49/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o varnosti na železnicah Skupnosti ter o spremembi Direktive Sveta 95/18/ES o izdaji licence prevoznikom v železniškem prometu in Direktive 2001/14/ES o dodeljevanju železniških infrastrukturnih zmogljivosti, naložitvi uporabnin za uporabo železniške infrastrukture in podeljevanju varnostnega spričevala (Direktiva o varnosti na železnici) (UL L 164, 30.4.2004, str. 44).

PRILOGA V

DEL A

Razveljavljene direktive s seznamom njihovih zaporednih sprememb

(iz člena 58)

Direktiva 2008/57/ES	(UL L 191, 18.7.2008, str. 1.)
Direktiva 2009/131/ES	(UL L 273, 17.10.2009, str. 12.)
Direktiva 2011/18/EU	(UL L 57, 2.3.2011, str. 21.)

DEL B

Rok za prenos v nacionalno pravo

(iz člena 57)

Direktiva	Rok za prenos
2008/57/ES	19. julij 2010
2009/131/ES	19. julij 2010
2011/18/EU	31. december 2011

PRILOGA VI

Korelacijska tabela

Direktiva 2008/57/ES	Ta direktiva
Člen 1	Člen 1
Člen 2(a) do (z)	Člen 2(1) do (5), (7) do (17) in (19) do (28)
-	Člen 2(6), (18) in (29) do (45)
Člen 3	-
Člen 4	Člen 3
Člen 5(1) do (3)(g)	Člen 4(1) do (3)(g)
-	Člen 4(3)(h) in (i)
Člen 5(4) do (8)	Člen 4(4) do (8)
Člen 6	Člen 5
Člen 7	Člen 6
Člen 8	-
Člen 9	Člen 7
Člen 10	Člen 8
Člen 11	Člen 9
Člen 12	-
Člen 13	Člen 10
Člen 14	Člen 11
Člen 15(1)	Člen 18(2)
Člen 15(2) in (3)	-
Člen 16	Člen 12
Člen 17	Člena 13 in 14
Člen 18	Člen 15
Člen 19	Člen 16
-	Člen 17
-	Člen 18 (razen 18 (3))
-	Člena 19, 20, 21, 22 in 23
Člen 20	-
Člen 21	-
Členi 22 do 25	-
Člen 26	Člen 24
Člen 27	Člen 14(10)
-	Člen 26
Člen 28 in Priloga VIII	Členi 27 do 44
-	Člen 45
Člen 29	Člen 51
Člena 30 in 31	-
Člen 32	Člen 46
Člen 33	Člen 47(3), (4), (6) in (7)
-	Člen 47(1), (2) in (5)
Člen 34	Člen 48
Člen 35	Člen 49
Člen 36	-
-	Člen 50
Člen 37	Člen 52
Člen 38	Člen 57
Člen 39	Člen 53
-	Člena 54 in 55
-	Člen 56
Člen 40	Člen 58
Člen 41	Člen 59
Člen 42	Člen 60
Priloge I do III	Priloge I do III
Priloga IV	Člen 9(2)
Priloga V	Člen 15(9)
Priloga VI	Priloga IV
Priloga VII	Člen 14(10)
Priloga VIII	Členi 30, 31 in 32
Priloga IX	Člen 7(5)
Priloga X	Priloga V
Priloga XI	Priloga VI

Izjava Komisije o obrazložitvenih dokumentih

Komisija opozarja, da so Evropski parlament, Svet in Komisija v svoji skupni politični izjavi z dne 27. oktobra 2011 o obrazložitvenih dokumentih potrdili, da morajo biti informacije, ki jih države članice predložijo Komisiji glede prenosa direktiv v nacionalno zakonodajo, jasne in natančne, da lahko Komisija izpolni svojo nalogo nadzora nad uporabo prava Unije. V tem primeru bi obrazložitveni dokumenti lahko bili koristni. Komisija obžaluje, da končno besedilo ne vsebuje določb v zvezi s tem.

26.5.2016

Uradni list Evropske unije

L 138/102

DIREKTIVA (EU) 2016/798 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

z dne 11. maja 2016

o varnosti na železnici

(prenovitev)

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 91 (1) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (1),

ob upoštevanju mnenja Odbora regij (2),

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom (3),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)	Direktiva 2004/49/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4) je bila bistveno spremenjena. Ker so potrebne dodatne spremembe, bi jo bilo zaradi jasnosti treba prenoviti.

(2)

Z Direktivo 2004/49/ES je bil določen skupni regulativni okvir za varnost na železnici s harmonizacijo vsebine varnostnih predpisov, izdajanja varnostnih spričeval prevoznikom v železniškem prometu, nalog in vlog nacionalnih varnostnih organov ter preiskav nesreč. Kljub temu je treba v okviru prizadevanj za nadaljnji razvoj enotnega evropskega železniškega območja Direktivo 2004/49/ES temeljito revidirati.

(3)

Za podzemne železnice, tramvaje in druge sisteme lahke železnice v številnih državah članicah veljajo lokalne tehnične zahteve in so izključeni iz področja uporabe Direktive (EU) 2016/797 Evropskega parlamenta in Sveta (5). Zaradi lažjega izvajanja te direktive in Direktive (EU) 2016/797 bi morali imeti obe direktivi enako področje uporabe. Zato bi bilo treba takšne lokalne sisteme izključiti iz področja uporabe te direktive.

(4)

Kolikor se nekateri koncepti iz te direktive lahko koristno uporabijo za podzemne železnice in druge lokalne sisteme, bi moralo biti državam članicam brez poseganja v področje uporabe te direktive dovoljeno, da odločijo, da bodo zanje uporabljale določbe te direktive, ki so po njihovem mnenju ustrezne. V tem primeru bi države članice morale imeti možnost, da ne naložijo obveznosti, kot sta obveznost uradnega obveščanja o nacionalnih predpisih in obveznost poročanja.

(5)

Raven varnosti v železniškem sistemu Unije je na splošno visoka, zlasti v primerjavi s cestnim prometom. Varnost na železnici bi morali v splošnem ohraniti in nenehno izboljševati, če je to izvedljivo, pri čemer je treba upoštevati tehnični in znanstveni napredek ter razvoj prava Unije in mednarodnega prava. Prednost bi bilo treba dati preprečevanju nesreč. Upoštevati bi bilo treba tudi vpliv človeških dejavnikov.

(6)	Če država članica uvede višjo raven varnosti, bi morala zagotoviti, da sprejet predpis ne ovira interoperabilnosti ali povzroča diskriminacije.

(7)	Glavni aktivni udeleženci železniškega sistema Unije, upravljavci infrastrukture in prevozniki v železniškem prometu bi morali biti polno odgovorni za varnost sistema, vsak za svoje področje. Kadar koli je to primerno, bi morali sodelovati pri izvajanju ukrepov za obvladovanje tveganj.

(8)

Brez poseganja v odgovornost upravljavcev infrastrukture in prevoznikov v železniškem prometu za razvoj in izboljšanje varnosti na železnici se drugim aktivnim udeležencem, kot so subjekti zadolženi za vzdrževanje, proizvajalci, prevozniki, pošiljatelji, prejemniki, polnilci, praznilci, nakladalci, razkladalci, vzdrževalci, upravitelji, izvajalci storitev in naročniki, ne bi smelo preprečevati, da prevzamejo odgovornost za svoje proizvode, storitve in postopke. Vsak aktivni udeleženec v železniškem sistemu Unije bi moral biti v razmerju do drugih aktivnih udeležencev odgovoren za popolno in verodostojno sporočanje vseh zadevnih informacij, potrebnih za preverjanje, ali so vozila primerna za vožnjo. To zadeva zlasti informacije v zvezi s stanjem in zgodovino zadevnega vozila, dokumentacijo o vzdrževanju, sledljivostjo nakladalnih dejavnosti in tovornimi listi.

(9)

Vsi prevozniki v železniškem prometu, upravljavci infrastrukture in subjekti, zadolženi za vzdrževanje, bi morali zagotoviti, da njihovi izvajalci in druge strani izvajajo ukrepe za obvladovanje tveganj. V ta namen bi morali vsi prevozniki v železniškem prometu, upravljavci infrastrukture in subjekti, zadolženi za vzdrževanje, uporabljati metode spremljanja, kot so navedene v skupnih varnostnih metodah (SVM). Njihovi izvajalci bi morali ta postopek uporabljati v okviru pogodbenih razmerij. Ob upoštevanju dejstva, da so taka razmerja eden ključnih elementov sistema varnega upravljanja prevoznikov v železniškem prometu in upravljavcev infrastrukture, bi morali prevozniki v železniškem prometu in upravljavci infrastrukture razkriti svoja pogodbena razmerja na zahtevo Agencije Evropske unije za železnice (v nadaljnjem besedilu: Agencija), ustanovljeni z Uredbo (EU) 2016/796 Evropskega parlamenta in Sveta (6), ali nacionalnega varnostnega organa v okviru nadzornih dejavnosti.

(10)	Države članice bi morale spodbujati okolje medsebojnega zaupanja in učenja, v katerem bi osebje prevoznikov v železniškem prometu in upravljavcev infrastrukture spodbujali, naj prispevajo k razvoju varnosti, hkrati pa bi bila zagotovljena zaupnost.

(11)

Skupni varnostni cilji (SVC) in SVM so bili postopno uvedeni zaradi zagotovitve, da se varnost ohrani na visoki ravni in izboljša, kadar je to potrebno in izvedljivo. Z njimi naj bi se ocenjevala varnost in delovanje izvajalcev na ravni Unije in v državah članicah. Za oceno, ali so sistemi skladni s SVC, in za lažje spremljanje zagotavljanja varnosti na železnici so bili uvedeni skupni varnostni kazalniki (SVK).

(12)

Nacionalni predpisi, ki pogosto temeljijo na nacionalnih tehničnih standardih, se postopno nadomeščajo s predpisi, ki temeljijo na skupnih standardih, določenih na podlagi SVC, SVM in tehničnih specifikacij za interoperabilnost (TSI). Da bi se odpravile ovire za interoperabilnost, bi bilo treba zmanjšati obseg nacionalnih predpisov, vključno z operativnimi predpisi, zaradi širitve področja uporabe TSI na celotni železniški sistem Unije in rešitve odprtih vprašanj v okviru TSI. V ta namen bi morale države članice nenehno posodabljati svoje sisteme nacionalnih predpisov, razveljaviti zastarele predpise ter o tem brez odlašanja obveščati Komisijo in Agencijo.

(13)

Nacionalne predpise bi bilo treba oblikovati in objaviti tako, da jih lahko razume vsak morebitni uporabnik nacionalnega omrežja. Vendar se takšni predpisi pogosto sklicujejo na druge dokumente, kot so nacionalni, evropski in mednarodni standardi ali druge tehnične specifikacije, ki so morda v celoti ali delno zaščiteni s pravico intelektualne lastnine. Zato je primerno, da obveznost objave ne bi smela veljati za katere koli dokumente, na katere se neposredno ali posredno sklicuje nacionalni predpis.

(14)

Nacionalni predpisi pogosto zajemajo zahteve, ki so deloma pomembne zaradi interoperabilnosti in deloma zaradi varnosti. Ker je varnost bistvena zahteva Direktive (EU) 2016/797, lahko nacionalni predpis zadeva Direktivo (EU) 2016/797 in to direktivo. Razliko med izrazoma „nacionalni varnostni predpisi“ in „nacionalni tehnični predpisi“, kakor sta opredeljena v Direktivi 2004/49/ES oziroma v Direktivi 2008/57/ES Evropskega parlamenta in Sveta (7), bi bilo zato treba odpraviti in nadomestiti s pojmom „nacionalni predpisi“, ki jih je treba priglasiti v skladu z Direktivo (EU) 2016/797 in/ali to direktivo. Nacionalne predpise je treba priglasiti v skladu z Direktivo (EU) 2016/797, zlasti če zadevajo dajanje strukturnih podsistemov na trg ali v obratovanje. V skladu s to direktivo bi jih bilo treba priglasiti, če se nanašajo na obratovanje železniškega sistema Unije ali na specifične vsebine v tej direktivi, vključno z vlogo aktivnih udeležencev, izdajanjem varnostnih spričeval, podeljevanjem varnostnih pooblastil in preiskovanjem nesreč.

(15)

Zaradi postopnega odpravljanja ovir za interoperabilnost železniškega sistema Unije in časa, ki bo posledično potreben za sprejetje TSI, bi bilo treba sprejeti ukrepe za preprečitev situacije, ko bi države članice sprejemale nove nacionalne predpise ali projekte, ki bi povečevali raznolikost sedanjega sistema, razen v posebnih primerih, kot so navedeni v tej direktivi. Sistem varnega upravljanja je priznano sredstvo za nadzorovanje tveganj, upravljavci infrastrukture in prevozniki v železniškem prometu pa so odgovorni za takojšnje sprejetje popravljalnih ukrepov za preprečevanje nesreč. Države članice bi se morale izogibati sprejemanju novih nacionalnih predpisov takoj po nesreči, razen če so taki novi predpisi potrebni kot nujen preventivni ukrep.

(16)	Sistemi za vodenje vlakov in signalizacijski sistemi imajo ključno vlogo pri zagotavljanju varnosti na železnici. Uvedba evropskega sistema za upravljanje železniškega prometa (ERTMS) na železniškem omrežju Unije tako pomembno prispeva k izboljšanju ravni varnosti.

(17)

Pri opravljanju svojih dolžnosti in izpolnjevanju svojih obveznosti bi morali upravljavci infrastrukture in prevozniki v železniškem prometu izvajati sistem varnega upravljanja, ki izpolnjuje zahteve Unije in vsebuje skupne elemente. Podatke o varnosti in o izvajanju sistema varnega upravljanja bi bilo treba predložiti Agenciji in nacionalnemu varnostnemu organu v zadevni državi članici.

(18)	Preko svojih postopkov bi moral sistem varnega upravljanja zagotoviti, da se z uporabo poznavanja človeških dejavnikov in priznanih metod obravnavajo človeške zmogljivosti in omejitve ter vplivi na človeško delovanje.

(19)

Pod železniški tovorni promet bi moral spadati tudi prevoz nevarnega blaga. Vendar bi bilo treba ločevati med ciljem te direktive, ki je ohraniti in po možnosti izboljšati varnost železniškega sistema Unije, in ciljem iz Direktive 2008/68/ES Evropskega parlamenta in Sveta (8), ki je zlasti urediti klasifikacijo snovi in specifikacijo njihovih vsebnikov, vključno z varnim natovarjanjem in raztovarjanjem ter uporabo vsebnikov v obstoječem železniškem sistemu. Zato bi moral sistem varnega upravljanja prevoznikov v železniškem prometu in upravljavcev infrastrukture brez poseganja v Direktivo 2008/68/ES ustrezno upoštevati morebitna dodatna tveganja, ki nastanejo pri prevozu vsebnikov z nevarnim blagom.

(20)

Da bi zagotovili visoko raven varnosti na železnici in enake pogoje, bi morale za vse prevoznike v železniškem prometu veljati enake varnostne zahteve. Kot pogoj za dostop do železniške infrastrukture bi morali prevozniki v železniškem prometu imeti varnostno spričevalo. Varnostno spričevalo bi moralo dokazovati, da je prevoznik v železniškem prometu vzpostavil svoj sistem varnega upravljanja in da lahko izpolnjuje zadevne varnostne standarde in predpise na zadevnem območju obratovanja. Če Agencija izda enotno varnostno spričevalo prevozniku v železniškem prometu, ki obratuje v eni ali več državah članicah, bi morala biti edini organ, ki oceni, ali je prevoznik v železniškem prometu pravilno vzpostavil svoj sistem varnega upravljanja. Pri ocenjevanju zahtev, določenih v ustreznih nacionalnih predpisih, bi morali sodelovati nacionalni varnostni organi, ki jih zadeva načrtovano območje obratovanja.

(21)

Na podlagi Direktive 2004/49/ES so bile pripravljene harmonizirane metode, ki se bodo uporabljale za aktivne udeležence v železniškem sistemu Unije in nacionalne varnostne organe v zvezi s spremljanjem, ocenjevanjem skladnosti, nadzorom ter ovrednotenjem in oceno tveganja. Ta regulativni okvir je dovolj zrel za postopen prehod na „enotno varnostno spričevalo“, veljavno za območje obratovanja zadevnega prevoznika v železniškem prometu.

(22)

Da bi bili postopki izdaje enotnih varnostnih spričeval prevoznikom v železniškem prometu učinkovitejši in skladnejši, je treba Agenciji dodeliti osrednjo vlogo pri izdajanju takih spričeval. Kadar je območje obratovanja omejeno na eno državo članico, bi moral imeti prosilec možnost izbirati, ali bo vlogo za enotno varnostno spričevalo vložil prek „točke vse na enem mestu“ iz Uredbe (EU) 2016/796, nacionalnem varnostnem organu te države članice ali pri Agenciji. Izbira prosilca bi morala biti zavezujoča, dokler ni vloga popolna ali umaknjena. S to novo ureditvijo bi moral železniški sistem Unije postati bolj učinkovit in uspešen, saj bi se zmanjšala upravna bremena za prevoznike v železniškem prometu.

(23)

Agencija in nacionalni varnostni organi bi morali sodelovati in si deliti pristojnosti, kot je ustrezno zaradi izdaje enotnih varnostnih spričeval. Treba bi bilo vzpostaviti jasne postopkovne določbe in določbe o postopku arbitraže, da bi lahko obravnavali primere, ko se Agencija in nacionalni varnostni organi ne strinjajo glede ocen, opravljenih v zvezi z izdajanjem enotnih varnostnih spričeval.

(24)	Nova porazdelitev funkcij in nalog v zvezi z izdajo varnostnih spričeval med nacionalne varnostne organe in Agencijo bi morala biti učinkovita. V ta namen bi bilo treba vzpostaviti dogovore o sodelovanju med Agencijo in nacionalnimi varnostnimi organi.

(25)

Dogovori o sodelovanju so potrebni zlasti, da se upoštevajo posebni geografski in zgodovinski položaji nekaterih držav članic ter obenem zagotavlja pravilno delovanje notranjega trga. Če je območje obratovanja omejeno na omrežja, na katerih je zaradi geografskih ali zgodovinskih razlogov potrebno specifično strokovno znanje in če so takšna omrežja izolirana od ostalega železniškega sistema Unije, bi moral imeti prosilec možnost, da potrebne formalnosti opravi lokalno prek zadevnih nacionalnih varnostnih organov. V ta namen in da bi se zmanjšali upravna bremena in stroški, bi morala obstajati možnost sklenitve dogovorov o sodelovanju med Agencijo in zadevnimi nacionalnimi varnostnimi organi, s katerimi bi bila določena ustrezna razdelitev nalog, brez poseganja v končno odgovornost Agencije za izdajo enotnega varnostnega spričevala.

(26)

V železniških omrežjih v Baltskih državah (Estoniji, Latviji in Litvi) je tirna širina 1520 mm, kar je enako kot v sosednjih tretjih državah, vendar se razlikuje od tirne širine v glavnem železniškem omrežju znotraj Unije. Za ta omrežja v Baltskih državah se prav tako uporabljajo skupne tehnične in operativne zahteve, ki dejansko zagotavljajo interoperabilnost med njimi, in bi se torej lahko varnostno spričevalo, izdano v eni od teh držav članic, razširilo na preostala zadevna omrežja. Da bi olajšali učinkovito in sorazmerno porazdelitev virov pri izdajanju varnostnih spričeval ter zmanjšali finančno in upravno breme prosilca v teh primerih, bi morali posebni dogovori o sodelovanju med Agencijo in zadevnimi nacionalnimi varnostnimi organi po potrebi vključevati tudi možnost prenosa nalog na te nacionalne varnostne organe.

(27)

Ta direktiva ne bi smela povzročiti zmanjšanja ravni varnosti in ne bi smela povečati stroškov v železniškem sektorju Unije. Zato bi morali Agencija in nacionalni varnostni organi prevzeti polno odgovornost za enotna varnostna spričevala, ki jih izdajo, ter zlasti prevzeti pogodbene in nepogodbene obveznosti, ki izhajajo iz tega. V primeru sodne preiskave v zvezi z Agencijo ali njenim osebjem bi morala Agencija v celoti sodelovati s pristojnimi organi zadevne države članice ali držav članic.

(28)

Treba bi bilo jasno razlikovati med neposredno odgovornostjo Agencije in nacionalnih varnostnih organov za varnost, ki izhaja iz izdajanja varnostnih spričeval in podeljevanja varnostnih pooblastil, na eni strani, ter stalno nalogo nacionalnih varnostnih organov za določanje nacionalnega regulativnega okvira in nadzor delovanja vseh zadevnih strani na drugi strani. Vsak nacionalni varnostni organ bi moral nadzorovati stalno izpolnjevanje pravnih obveznosti, ki jih mora prevoznik v železniškem prometu ali upravljavec infrastrukture izpolnjevati pri vzpostavitvi sistema varnega upravljanja. Za zagotavljanje dokazov o izpolnjevanju teh pogojev so lahko poleg inšpekcijskih pregledov zadevnega prevoznika v železniškem prometu ali zadevnega upravljavca infrastrukture na kraju samem potrebne tudi nadzorne naloge, ki jih izvajajo nacionalni varnostni organi, da bi ocenili, ali prevoznik v železniškem prometu ali upravljavec infrastrukture po tem, ko se jima je izdalo varnostno spričevalo ali podelilo varnostno pooblastilo, še naprej ustrezno uporabljata svoj sistem varnega upravljanja. Nacionalni varnostni organi bi morali usklajevati svoje nadzorne dejavnosti v zvezi s prevozniki v železniškem prometu, ki imajo sedež v različnih državah članicah, ter izmenjavati informacije med seboj in, kadar je ustrezno, z Agencijo. Agencija bi morala nacionalnim varnostnim organom pomagati pri njihovem sodelovanju. V zvezi s tem bi morali Agencija in nacionalni varnostni orani vzpostaviti ustrezne ureditve, da bi olajšali medsebojno izmenjavo informacij.

(29)

Agencija in nacionalni varnostni organi bi morali tesno sodelovati v primerih, ko nacionalni varnostni organ ugotovi, da imetnik enotnega varnostnega spričevala, ki ga je izdala Agencija, ne izpolnjuje več pogojev za spričevalo. V takem primeru bi moral Agencijo pozvati, naj varnostno spričevalo omeji ali razveljavi. Za primere nesoglasja med Agencijo in nacionalnim varnostnim organom bi bilo treba vzpostaviti arbitražni postopek. Če nacionalni varnostni organ med nadzorom ugotovi resno varnostno tveganje, bi moral obvestiti Agencijo in kateri koli drug zadevni nacionalni varnostni organ na območju obratovanja prevoznika v železniškem prometu. Zadevni nacionalni varnostni organi bi morali imeti možnost, da uporabijo začasne varnostne ukrepe, vključno s tem, da nemudoma omejijo ali začasno prekinejo zadevne dejavnosti. Kot resno varnostno tveganje v zvezi s tem bi bilo treba razumeti primer hude kršitve pravnih obveznosti ali varnostnih zahtev, ki lahko sama po sebi ali kot del zaporednih dogodkov povzroči nesrečo ali resno nesrečo.

(30)	Agencija bi lahko vzpostavila način za lažjo izmenjavo informacij med zadevnimi aktivnimi udeleženci, ki odkrijejo varnostno tveganje, povezano z okvarami, gradbenimi neskladnostmi ali napakami pri delovanju tehnične opreme, ali so o njem obveščeni.

(31)	Enotno varnostno spričevalo bi se moralo izdajati na podlagi dokazov, da ima prevoznik v železniškem prometu vzpostavljen svoj sistem varnega upravljanja.

(32)

Upravljavci infrastrukture bi morali nositi glavno odgovornost za varno zasnovo, vzdrževanje in delovanje svojih železniških omrežij. Upravljavci infrastrukture bi morali od nacionalnega varnostnega organa pridobiti varnostno pooblastilo, ki se nanaša na njihov sistem varnega upravljanja in druge določbe, da bi izpolnili varnostne zahteve.

(33)

Izdajanje spričeval vlakovnemu osebju utegne povzročiti težave za nove udeležence. Države članice bi morale zagotoviti, da so sredstva za usposabljanje in izdajanje spričeval vlakovnemu osebju, ki so potrebna za izpolnjevanje nacionalnih predpisov, dostopna prevoznikom v železniškem prometu, ki nameravajo opravljati svoje dejavnosti v zadevnem omrežju.

(34)

Subjekt, zadolžen za vzdrževanje, bi moral imeti spričevalo za tovorne vagone. Kadar je subjekt, zadolžen za vzdrževanje, upravljavec infrastrukture, bi moralo biti to spričevalo vključeno v postopek za podeljevanje varnostnih pooblastil. Spričevalo, izdano takšnemu subjektu, bi moralo zagotavljati, da ta izpolnjuje zahteve glede vzdrževanja iz te direktive, in sicer za vse tovorne vagone, za katere je odgovoren. To spričevalo bi moralo veljati po vsej Uniji, izdati pa bi ga moral organ, ki lahko izvede presojo sistema vzdrževanja, ki ga je vzpostavil subjekt. Ker se tovorni vagoni pogosto uporabljajo v mednarodnem prometu in ker bi subjekt, zadolžen za vzdrževanje, morda želel uporabljati delavnice, ustanovljene v več kot eni državi članici, bi moral biti organ za potrjevanje sposoben izvajati nadzor po vsej Uniji. Agencija bi morala oceniti sistem izdaje spričeval subjektu, zadolženemu za vzdrževanje tovornih vagonov in, kadar je ustrezno, priporočiti njegovo razširitev na vsa vozila železnice.

(35)

Kar zadeva njihovo organizacijo, pravno strukturo in odločanje bi morali biti nacionalni varnostni organi popolnoma neodvisni od katerega koli prevoznika v železniškem prometu, upravljavca infrastrukture, prosilca, naročnika ali subjekta, ki oddaja javna naročila za storitve. Svoje naloge bi morali izvajati na odprt in nediskriminatoren način ter sodelovati z Agencijo pri vzpostavljanju enotnega evropskega železniškega območja in usklajevanju svojih meril v procesu odločanja. Moralo bi biti omogočeno, da se lahko države članice po potrebi odločijo, da svoje nacionalne varnostne organe vključijo v nacionalno ministrstvo, pristojno za prometne zadeve, pod pogojem, da se spoštuje neodvisnost nacionalnega varnostnega organa. Da bi lahko nacionalni varnostni organi opravljali svoje naloge, bi morali imeti potrebne notranje in zunanje organizacijske zmogljivosti v smislu človeških in materialnih virov.

(36)

Nacionalni preiskovalni organi imajo osrednjo vlogo v preiskovalnem postopku v zvezi z varnostjo. Njihovo delo je izredno pomembno pri ugotavljanju vzrokov nesreče ali incidenta. Zato je nujno, da imajo finančne in človeške vire, potrebne za izvajanje učinkovitih in uspešnih preiskav. Nacionalni preiskovalni organi bi morali sodelovati z namenom izmenjave informacij in najboljših praks. Vzpostaviti bi morali program medsebojnih pregledov za spremljanje učinkovitosti svojih preiskav. Poročila o medsebojnih pregledih bi bilo treba predložiti Agenciji, da se ji omogoči spremljanje splošne varnosti železniškega sistema Unije.

(37)

Resne železniške nesreče so redke. Vendar imajo lahko pogubne posledice in so razlog za zaskrbljenost javnosti, kar zadeva varnost v železniškem sistemu Unije. Vse take nesreče bi bilo zato treba preiskati iz varnostnega vidika, da bi preprečili njihovo ponovitev, rezultate preiskav pa objaviti. Druge nesreče in incidenti bi ravno tako morali biti predmet varnostnih preiskav, kadar so z njimi povezani pomembni znanilci resne nesreče.

(38)

Varnostno preiskavo bi bilo treba ločiti od kakršne koli sodne preiskave istega dogodka in tistim, ki vodijo preiskavo, omogočiti dostop do dokazov in prič. Opraviti bi jo moral stalni organ, ki je neodvisen od aktivnih udeležencev v železniškem sistemu Unije. Organ bi moral delovati na način, ki preprečuje nasprotje interesov in vsakršno morebitno vpletenost v vzroke za dogodke, ki se preiskujejo. Zlasti bi morala biti zavarovana njegova funkcionalna neodvisnost, če je zaradi organizacijskih razlogov in pravne ureditve tesno povezan z nacionalnim varnostnim organom, Agencijo ali železniškim regulatornim organom. Njegove preiskave bi morale biti čim bolj odprte. Za vsak dogodek bi moral preiskovalni organ ustanoviti ustrezno preiskovalno skupino, ki ima potrebno strokovno znanje in izkušnje za odkrivanje neposrednih in temeljnih vzrokov.

(39)

Preiskavo po resni nesreči bi bilo treba opraviti tako, da se vsem stranem omogoči, da izrazijo svoja stališča in da souporabljajo rezultate. Med preiskavo bi moral preiskovalni organ zlasti obvestiti vse strani, ki so po njegovem mnenju odgovorne za varnost v tem primeru, o napredku preiskave, pri čemer bi se morala upoštevati njihova stališča in mnenja. Preiskovalni organ bo tako lahko prejel vse dodatne ustrezne informacije in bo seznanjen z različnimi mnenji o svojem delu, da bo lahko najustrezneje zaključil svojo preiskavo. Takšna posvetovanja v nobenem primeru ne bi smela voditi v pripisovanje krivde ali odgovornosti, temveč bi morala zbirati stvarne dokaze in nakazati, kako izboljšati varnost v prihodnje. Preiskovalni organ pa bi moral imeti možnost, da sam odloči, katere informacije namerava posredovati zadevnim stranem, da bi se izognil nepotrebnim pritiskom, razen kadar to zahtevajo tisti, ki vodijo sodni postopek. Preiskovalni organ bi moral upoštevati tudi razumne potrebe morebitnih žrtev in njihovih sorodnikov po obveščenosti.

(40)

Preiskovalnemu organu bi moral biti za povečanje njegove učinkovitosti dejavnosti in za zagotavljanje pomoči pri izvajanju njegovih nalog zagotovljen pravočasen dostop do kraja nesreče, po potrebi v dobrem sodelovanju s katerim koli sodelujočim sodnim organom. Poročila o preiskavah ter vse ugotovitve in priporočila zagotavljajo ključne informacije za nadaljnje izboljšanje varnosti na železnici in bi zato morala biti dostopna javnosti na ravni Unije. Naslovniki bi morali izvajati varnostna priporočila in o ukrepih poročati preiskovalnemu organu.

(41)

V primeru, da je neposredni vzrok nesreče ali incidenta povezan s človeškimi dejanji, bi bilo treba upoštevati posebne okoliščine in način na katerega osebje opravlja rutinske dejavnosti med običajnim obratovanjem, med drugim zasnovo vmesnika med človekom in strojem, ustreznost postopkov, nasprotovanje med cilji, delovno obremenjenost in vse druge okoliščine, ki bi lahko vplivale na dogodek, vključno s fizičnim ter z delom povezanim stresom ali utrujenostjo ter psihično sposobnostjo.

(42)	Treba bi si bilo prizadevati, da se zagotovi, da je v celotni Uniji na voljo visoka raven usposabljanja in višjih stopenj kvalifikacij.

(43)

Zaradi dopolnitve in spremembe nekaterih nebistvenih elementov te direktive bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastila, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije sprejme akte v zvezi s SVM in SVC ter njihovimi spremembami. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da se zadevni dokumenti posredujejo Evropskemu parlamentu in Svetu sočasno, pravočasno in na ustrezen način.

(44)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te direktive bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila v zvezi z mandatom Agencije za pripravo osnutkov SVM in SVC ter njihovimi spremembami ter za pripravo relevantnih priporočil za Komisijo; praktično ureditvijo v zvezi z izdajanjem varnostnih spričeval; podrobnimi določbami, ki opredeljujejo, katere od zahtev iz Priloge III se uporabljajo za funkcije vzdrževanja, ki jih opravljajo delavnice, zadolžene za vzdrževanje, vključno s podrobnimi določbami za zagotovitev enotnega izvajanja podeljevanja spričeval delavnicam, zadolženim za vzdrževanje, v skladu z ustreznimi SVM in TSI; podrobnimi določbami, ki opredeljujejo, katere od zahtev iz Priloge III se uporabljajo za izdajanje spričeval subjektom, zadolženim za vzdrževanje vozil, razen tovornih vagonov, na podlagi tehničnih lastnosti teh vozil, vključno s podrobnimi določbami za zagotovitev enotnega izvajanja pogojev za izdajanje spričeval subjektom, zadolženim za vzdrževanje vozil, razen tovornih vagonov, v skladu z ustreznimi SVM in TSI, ter strukturo poročila o preiskavi nesreč in incidentov. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (9).

(45)	Države članice bi morale predpisati kazni, ki bi se uporabljale za kršitve nacionalnih predpisov, sprejetih na podlagi te direktive, in zagotoviti, da se izvajajo. Te kazni bi morale biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

(46)

Ker ciljev iz te direktive, in sicer usklajevanja dejavnosti v državah članicah za urejanje in nadzor varnosti, preiskav nesreč in določitve SVC, SVM, SVK ter skupnih zahtev za enotno varnostno spričevalo, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi njihovega obsega lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(47)	Obveznost prenosa te direktive v nacionalno pravo bi morala biti omejena na tiste določbe, ki pomenijo vsebinsko spremembo v primerjavi z Direktivo 2004/49/ES. Obveznost prenosa določb, ki so nespremenjene, izhaja iz navedene direktive.

(48)	Ta direktiva ne bi smela posegati v obveznosti držav članic v zvezi z roki za prenos direktiv iz dela B Priloge IV v nacionalno pravo –

SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:

POGLAVJE I

SPLOŠNE DOLOČBE

Člen 1

Predmet urejanja

Ta direktiva določa ukrepe za zagotovitev razvoja in izboljšanja varnosti železniškega sistema Unije ter olajšanje dostopa do trga storitev železniških prevozov z:

(a)	uskladitvijo regulativnih struktur v državah članicah;

(b)	določitvijo odgovornosti aktivnih udeležencev železniškega sistema Unije;

(c)	razvojem skupnih varnostnih ciljev (SVC) in skupnih varnostnih metod (SVM) zaradi postopnega odpravljanja potrebe po nacionalnih predpisih;

(d)	določitvijo načel za izdajanje, podaljševanje, spreminjanje in omejevanje ali razveljavljanje varnostnih spričeval in pooblastil;

(e)	zahtevo za ustanovitev nacionalnega varnostnega organa in organa za preiskavo nesreč in incidentov za vsako državo članico; in

(f)	določitvijo skupnih načel upravljanja, urejanja in nadzorovanja varnosti na železnici.

Člen 2

Področje uporabe

1. Ta direktiva se uporablja za železniške sisteme v državah članicah, ki se lahko razčlenijo v podsisteme za strukturna področja in področja delovanja. Obsega varnostne zahteve za sistem v celoti, vključno z varnim upravljanjem infrastrukture in vodenjem železniškega prometa ter z medsebojnim delovanjem ali vplivanjem med prevozniki v železniškem prometu, upravljavci infrastrukture in drugimi aktivnimi udeleženci železniškega sistema Unije.

2. Ta direktiva se ne uporablja za:

(a)	podzemne železnice;

(b)	tramvaje in vozila lahke železnice ter infrastrukturo, ki jo uporabljajo izključno ta vozila;

(c)	omrežja, ki so funkcionalno ločena od ostalega železniškega sistema Unije in so predvidena samo za opravljanje lokalnega, mestnega ali primestnega potniškega prometa, kakor tudi prevoznike, ki izvajajo dejavnost samo na teh omrežjih.

3. Države članice lahko iz področja uporabe ukrepov za izvajanje te direktive izvzamejo:

(a)	zasebno železniško infrastrukturo, vključno s tiri, ki jo lastnik ali izvajalec uporablja za lastne dejavnosti prevoza blaga ali za nekomercialni prevoz oseb, in vozila, ki se uporabljajo izključno na takšni infrastrukturi;

(b)	infrastrukturo in vozila, predvidena izključno za lokalno, zgodovinsko ali turistično uporabo;

(c)	infrastrukturo lahke železnice, ki jo občasno uporabljajo vozila navadne železnice pod pogoji obratovanja sistema lahke železnice, če je to potrebno izključno za namene povezljivosti teh vozil; in

(d)	vozila, ki se uporabljajo predvsem na infrastrukturi lahke železnice, a so opremljena z nekaterimi komponentami navadne železnice, potrebnimi za prevoz na omejenem delu infrastrukture navadne železnice, izključno za namene povezljivosti.

4. Ne glede na odstavek 2 lahko države članice sklenejo, da se določbe iz te direktive v skladu z nacionalnim pravom uporabljajo za podzemno železnico in druge lokalne sisteme, kadar je to ustrezno.

Člen 3

Opredelitev pojmov

V tej direktive se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

1.	„železniški sistem Unije“ pomeni železniški sistem Unije, kakor je opredeljen v točki 1 člena 2 Direktive (EU) 2016/797;

2.	„upravljavec infrastrukture“ pomeni upravljavca infrastrukture, kakor je opredeljen v točki 2 člena 3 Direktive 2012/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta (10);

„prevoznik v železniškem prometu“ pomeni prevoznika v železniškem prometu, kot je opredeljen v točki 1 člena 3 Direktive 2012/34/EU, in vsako drugo javno ali zasebno podjetje, katerega dejavnost je prevoz blaga in/ali potnikov v železniškem prometu, pri čemer mora prevoznik zagotoviti vleko, vključno s prevozniki, ki zagotavljajo samo vleko;

4.	„tehnična specifikacija za interoperabilnost“ (TSI) pomeni specifikacijo, sprejeto v skladu z Direktivo (EU) 2016/797, v kateri je zajet vsak podsistem ali del podsistema zaradi izpolnjevanja bistvenih zahtev in zagotovitve interoperabilnosti železniškega sistema Unije;

„skupni varnostni cilji“ (SVC) pomeni najmanjše stopnje varnosti, ki jih morajo doseči celotni sistem in, če je to mogoče, različni deli železniškega sistema Unije (kot so železniški sistem za konvencionalne hitrosti, železniški sistem za visoke hitrosti, dolgi železniški predori ali proge, ki se uporabljajo samo za tovorni promet);

6.	„skupne varnostne metode“ (SVM) pomeni metode, ki opisujejo ocenjevanje stopnje varnosti in doseganje varnostnih ciljev ter skladnosti z drugimi varnostnimi zahtevami;

7.	„nacionalni varnostni organ“ pomeni nacionalni organ, ki je zadolžen za naloge v zvezi z varnostjo na železnici v skladu s to direktivo ali kateri koli organ, ki mu je več držav članic zaupalo te naloge, da bi zagotovil enoten varnostni režim;

„nacionalni predpisi“ pomeni vse zavezujoče predpise, sprejete v državi članici, ne glede na to, kateri organ jih je izdal, ki vsebujejo zahteve v zvezi z varnostjo železnic ali tehnične zahteve, razen tistih, določenih v predpisih Unije ali mednarodnih predpisih, in ki se v zadevni državi članici uporabljajo za prevoznike v železniškem prometu, upravljavce infrastrukture ali tretje osebe;

9.	„sistem varnega upravljanja“ pomeni organizacijo, ureditev in postopke, ki jih je vzpostavil upravljavec infrastrukture ali prevoznik v železniškem prometu, da bi zagotovil varno upravljanje svojih dejavnosti;

10.	„glavni preiskovalec“ pomeni osebo, ki je odgovorna za organizacijo, izvajanje in nadzor preiskave;

11.

„nesreča“ pomeni nehoteni ali nenamerni nepričakovani dogodek ali posebni niz takih dogodkov, ki imajo škodljive posledice; nesreče se razvrščajo v naslednje kategorije: trčenja, iztirjenja, nesreče na nivojskih prehodih, nesreče, ki vključujejo tirna vozila med gibanjem in v katerih so udeležene osebe, požari in druge;

12.

„resna nesreča“ pomeni trčenje ali iztirjenje vlakov, katerega posledice so smrt vsaj ene osebe ali hude poškodbe petih ali več oseb ali velika škoda na tirnih vozilih, infrastrukturi ali v okolju, in vsako drugo nesrečo z enakimi posledicami, ki ima očiten vpliv na ureditev varnosti na železnici ali na upravljanje varnosti; izraz „velika škoda“ pomeni škodo, ki jo lahko preiskovalni organ takoj oceni na skupno vsaj 2 milijona EUR;

13.	„incident“ pomeni kateri koli dogodek, razen nesreče ali resne nesreče, ki vpliva ali bi lahko vplival na varnost obratovanja v železniškem prometu;

14.	„preiskava“ pomeni postopek, ki se izvaja zaradi preprečevanja nesreč in incidentov, kar vključuje zbiranje in analizo informacij, pripravo zaključkov, vključno z odkrivanjem vzrokov, ter, kadar je to primerno, pripravo varnostnih priporočil;

15.	„vzroki“ pomeni dejanja, opustitve dejanj, dogodke ali razmere (ali kombinacijo le-teh), ki so vzrok za nesrečo ali incident;

16.

„lahka železnica“ pomeni mestni in/ali primestni železniški prevozni sistem z odpornostjo pri trku C–III ali C-IV (v skladu z EN 15227:2011) in največjo vlečno silo 800 kN (vzdolžna tlačna sila v območju spenjanja); sistemi lahke železnice imajo lahko ločeno progo ali si jo delijo z vozili v cestnem prometu in običajno ne izmenjujejo vozil s potniškim prometom na dolge razdalje ali tovornim prometom;

17.

„organ za ocenjevanje skladnosti“ pomeni organ, ki je bil priglašen ali imenovan za izvajanje dejavnosti ocenjevanja skladnosti, vključno z umerjanjem opreme, preskušanjem, certificiranjem in inšpekcijskim pregledovanjem; organ za ocenjevanje skladnosti postane priglašeni organ, potem ko ga je priglasila država članica; organ za ocenjevanje skladnosti postane „imenovani organ“, potem ko ga določi država članica;

18.	„komponente interoperabilnosti“ pomeni komponente interoperabilnosti, kakor so opredeljene v točki 7 člena 2 Direktive (EU) 2016/797;

19.	„imetnik“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki je lastnik vozila ali ima pravico vozilo uporabljati ali vozilo izkorišča kot prevozno sredstvo in je kot tak registriran v registru vozil iz člena 47 Direktive (EU) 2016/797;

20.	„subjekt, zadolžen za vzdrževanje,“ pomeni subjekt, ki je zadolžen za vzdrževanje vozila in je kot tak vpisan v registru vozil iz člena 47 Direktive (EU) 2016/797;

21.	„vozilo“ pomeni železniško vozilo, primerno za promet na kolesih na železniških progah, z lastnim pogonom ali brez njega; vozilo je sestavljeno iz enega ali več strukturnih in funkcionalnih podsistemov;

22.	„proizvajalec“ pomeni proizvajalca, kot je opredeljen v točki 36 člena 2 Direktive (EU) 2016/797;

23.	„pošiljatelj“ pomeni podjetje, ki pošilja blago v svojem imenu ali v imenu tretje osebe;

24.	„prejemnik“ pomeni katero koli fizično ali pravno osebo, ki v skladu s prevozno pogodbo prevzame blago; če prevoz poteka brez prevozne pogodbe, se šteje, da je prejemnik katera koli fizična ali pravna oseba, ki prevzame blago ob prihodu;

25.	„nakladalec“ pomeni podjetje, ki naklada embalirano blago, majhne zabojnike ali prenosne rezervoarje v ali na vagon ali v zabojnik ali ki naklada zabojnike, zabojnike za razsuti tovor, večprekatne posode za plin, zabojnike-cisterne ali prenosne rezervoarje na vagon;

26.

„razkladalec“ pomeni podjetje, ki odstrani zabojnik, zabojnik za razsuti tovor, večprekatno posodo za plin, zabojnik-cisterno ali premični rezervoar z vagona, ali vsako podjetje, ki raztovori embalirano blago, majhne zabojnike ali prenosne rezervoarje iz ali z vagona ali zabojnika, ali vsako podjetje, ki raztovori blago iz cisterne (vagona s cisterno, odstranljive cisterne, premičnega rezervoarja ali zabojnika-cisterne) ali prekatnega vagona ali večprekatne posode za plin ali z vagona, večjega zabojnika ali manjšega zabojnika za prevoz razsutega blaga ali zabojnika za razsuti tovor;

27.	„polnilec“ pomeni podjetje, ki naklada blago v cisterno (vključno z vagonom s cisterno, vagonom z odstranljivo cisterno, premičnim rezervoarjem ali zabojnikom-cisterno) na vagon, v večji zabojnik ali manjši zabojnik za prevoz razsutega blaga, ali na prekatni vagon ali v večprekatno posodo za plin;

28.

„praznilec“ pomeni podjetje, ki odstrani blago iz cisterne (vključno z vagonom s cisterno, vagonom z odstranljivo cisterno, premičnim rezervoarjem ali zabojnikom-cisterno), vagona, večjega zabojnika ali manjšega zabojnika za prevoz razsutega blaga, ali prekatnega vagona ali večprekatne posode za plin;

29.	„prevoznik“ pomeni podjetje, ki izvaja prevoz v skladu s prevozno pogodbo;

30.	„naročnik“ pomeni javni ali zasebni subjekt, ki naroči projektiranje in/ali izgradnjo, obnovo ali nadgradnjo podsistema;

31.	„vrsta dejavnosti“ pomeni vrsto, ki jo označuje potniški promet, vključno s prevozom visokih hitrosti ali brez njega, tovorni promet, vključno s prevozom nevarnega blaga ali brez njega, in samo ranžiranje;

32.	„obseg dejavnosti“ pomeni obseg, ki ga označuje število potnikov in/ali količina blaga in predvidena velikost prevoznika v železniškem prometu glede števila zaposlenih v železniškem sektorju (tj. kot mikro, malo, srednje ali veliko podjetje);

33.	„območje obratovanja“ pomeni omrežje ali omrežja v eni ali več državah članicah, kjer namerava prevoznik v železniškem prometu delovati.

POGLAVJE II

RAZVOJ IN UPRAVLJANJE VARNOSTI NA ŽELEZNICI

Člen 4

Vloga aktivnih udeležencev v železniškem sistemu Unije pri razvijanju in izboljševanju varnosti na železnici

1. Države članice s ciljem razvijanja in izboljševanja varnosti na železnici v okviru svojih pristojnosti:

(a)	zagotovijo, da se varnost na železnici v splošnem ohranja ter, kadar je to upravičeno in izvedljivo, stalno izboljšuje, upoštevajoč razvoj prava Unije in mednarodnih predpisov ter tehnični in znanstveni napredek, pri čemer ima prednost preprečevanje nesreč;

(b)	zagotovijo, da se vsa veljavna zakonodaja izvršuje odprto in nediskriminatorno ob pospeševanju razvoja enotnega evropskega železniškega prometnega sistema;

(c)	zagotovijo, da se pri ukrepih za razvoj in izboljševanje varnosti na železnici upošteva potreba po sistemskem pristopu;

(d)

zagotovijo, da se odgovornost za varno obratovanje železniškega sistema Unije in nadzorovanje tveganja, povezanega s tem, zaupa upravljavcem infrastrukture in prevoznikom v železniškem prometu, ki so odgovorni za svoj del sistema in se zavežejo, da bodo:

(i)	izvajali potrebne ukrepe za nadzorovanje tveganja iz točke (a) člena 6(1) ob medsebojnem sodelovanju, kadar je to primerno;

(ii)	uveljavljali predpise Unije in nacionalne predpise;

(iii)

vzpostavljali sisteme varnega upravljanja v skladu s to direktivo;

(e)

brez poseganja v civilnopravno odgovornost v skladu s pravnimi zahtevami držav članic zagotavljajo, da je vsak upravljavec infrastrukture in vsak prevoznik v železniškem prometu odgovoren za svoj del sistema in njegovo varno obratovanje, vključno s sklepanjem storitvenih pogodb z uporabniki, strankami, zadevnimi delavci ter drugimi aktivnimi udeleženci iz odstavka 4 ter njihovo oskrbo z materialom;

(f)	pripravljajo in objavljajo letne varnostne načrte, kjer bodo opisani ukrepi, načrtovani za dosego SVC; in

(g)	po potrebi podpirajo Agencijo pri njenih nalogah spremljanja razvoja varnosti na železnici na ravni Unije.

2. Agencija v okviru svojih pristojnosti zagotovi, da se varnost na železnici v splošnem ohranja ter, kadar je to praktično izvedljivo, stalno izboljšuje, upoštevajoč razvoj prava Unije ter tehničnega in znanstvenega napredka, pri čemer ima prednost preprečevanje resnih nesreč.

3. Prevozniki v železniškem prometu in upravljavci infrastrukture:

(a)	izvajajo potrebne ukrepe za nadzorovanje tveganja iz točke (a) člena 6(1) ob medsebojnem sodelovanju in sodelovanju z drugimi aktivnimi udeleženci, kadar je to primerno;

(b)	v svojih sistemih varnega upravljanja upoštevajo tveganja, povezana z dejavnostmi drugih aktivnih udeležencev in tretjih oseb;

(c)	druge aktivne udeležence iz odstavka 4, ki lahko vplivajo na varno obratovanje železniškega sistema Unije, po potrebi pogodbeno zavežejo k izvajanju ukrepov za nadzorovanje tveganja; in

(d)	zagotovijo, da njihovi izvajalci izvajajo ukrepe za nadzorovanje tveganja z uporabo SVM za spremljanje procesov, opisanih v SVM za spremljanje iz točke (c) člena 6(1), kar je navedeno tudi v pogodbenih razmerjih, ki se na zahtevo razkrijejo Agenciji ali nacionalnemu varnostnemu organu.

4. Brez poseganja v odgovornosti prevoznikov v železniškem prometu in upravljavcev infrastrukture iz odstavka 3 subjekti, odgovorni za vzdrževanje, in vsi drugi aktivni udeleženci, ki lahko vplivajo na varno obratovanje železniškega sistema Unije, vključno s proizvajalci, vzdrževalci, upravitelji, izvajalci storitev, naročniki, prevozniki, pošiljatelji, prejemniki, nakladalci, razkladalci, polnilci in praznilci:

(a)	izvajajo potrebne ukrepe za nadzorovanje tveganja, kadar je to primerno in ob sodelovanju z drugimi aktivnimi udeleženci;

(b)	zagotovijo, da so podsistemi, dodatki, oprema in storitve, ki jih nudijo, v skladu z opredeljenimi zahtevami in pogoji za uporabo, tako da jih lahko zadevni prevoznik v železniškem prometu in/ali zadevni upravljavec infrastrukture varno uporablja.

5. Prevozniki v železniškem prometu, upravljavci infrastrukture in kateri koli aktivni udeleženec iz odstavka 4, ki odkrije ali izve za varnostno tveganje, povezano z okvarami, gradbenimi neskladnostmi ali napakami pri delovanju tehnične opreme, vključno z opremo na strukturnih podsistemih, v okviru svojih pristojnosti:

(a)	sprejme vse potrebne popravljalne ukrepe za odpravo ugotovljenega varnostnega tveganja;

(b)

o teh tveganjih obvesti ustrezne udeležene strani, da bi jim omogočil sprejetje morebitnih nadaljnjih potrebnih popravljalnih ukrepov za zagotovitev trajne varnosti železniškega sistema Unije. Agencija lahko vzpostavi način za lažjo izmenjavo informacij med zadevnimi aktivnimi udeleženci, pri čemer upošteva zasebnost udeleženih uporabnikov, rezultate analize stroškov in koristi ter aplikacije IT in registre, ki jih je že vzpostavila.

6. V primeru izmenjave vozil med prevozniki v železniškem prometu si vsi aktivni udeleženci izmenjajo vse informacije, ki so pomembne za varno obratovanje, tudi – a ne izključno – v zvezi s stanjem in zgodovino zadevnega vozila, sestavnimi deli dokumentacije o vzdrževanju za namene sledljivosti, sledljivostjo nakladalnih storitev in tovornimi listi.

Člen 5

Skupni varnostni kazalniki (SVK)

1. Da bi olajšale oceno glede doseganja SVC in zagotovile spremljanje splošnega razvoja varnosti na železnici, države članice zbirajo informacije o SVK iz letnih poročil nacionalnih varnostnih organov iz člena 19.

2. SVK so določeni v Prilogi I.

Člen 6

Skupne varnostne metode (SVM)

1. SVM opisujejo, kako se ocenjujejo stopnje varnosti, doseganje varnostnih ciljev in skladnost z drugimi varnostnimi zahtevami, po potrebi tudi s strani neodvisnega organa za ocenjevanje, za ta namen pa se pripravijo in opredelijo:

(a)	metode za ovrednotenje in oceno tveganja;

(b)	metode za ocenjevanje skladnosti z zahtevami iz varnostnih spričeval in varnostnih pooblastil, izdanih v skladu s členoma 10 in 12;

(c)	metode nadzora, ki jih uporabljajo nacionalni varnostni organi, in metode spremljanja, ki jih uporabljajo prevozniki v železniškem prometu, upravljavci infrastrukture in subjekti, zadolženi za vzdrževanje;

(d)	metode za oceno ravni varnosti in uspešnosti glede varnosti, ki jo zagotavljajo izvajalci v železniškem prometu na nacionalni ravni in na ravni Unije;

(e)	metode za oceno doseganja varnostnih ciljev na nacionalni ravni in ravni Unije; in

(f)	vse druge metode, povezane s sistemom varnega upravljanja, ki morajo biti harmonizirane na ravni Unije.

2. Komisija z izvedbenimi akti podeli Agenciji mandat za pripravo osnutkov SVM in njihovih sprememb ter za dajanje ustreznih priporočil Komisiji na podlagi jasne utemeljitve potrebe po novi ali spremenjeni SVM ter njenega učinka na veljavne predpise in raven varnosti v železniškem sistemu Unije. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 28(3). Kadar odbor iz člena 28 (v nadaljnjem besedilu: odbor) ne poda mnenja, Komisija osnutka izvedbenega akta ne sprejme in se uporabi tretji pododstavek člena 5(4) Uredbe (EU) št. 182/2011.

Pri pripravi, sprejetju in pregledu SVM se upoštevajo mnenja uporabnikov, nacionalnih varnostnih organov in deležnikov, vključno s socialnimi partnerji, kadar je to ustrezno. Priporočilom se priložijo poročila o izsledkih takšnih posvetovanj in poročilo z oceno učinka novih ali spremenjenih SVM, ki se sprejemajo.

3. Med izvrševanjem mandata iz odstavka 2 tega člena Agencija ali Komisija odbor sistematično in redno obvešča o pripravljalnem delu v zvezi s SVM. Komisija lahko med tem delom Agenciji predloži katera koli koristna priporočila glede SVM ter analize stroškov in koristi. Komisija lahko zlasti zahteva, da Agencija preuči druge možne rešitve ter da se v poročilu, ki se priloži osnutku SVM, navede ocena stroškov in koristi v zvezi s temi drugimi rešitvami.

Komisiji pri nalogah iz prvega pododstavka pomaga odbor.

4. Komisija preuči priporočila, ki jih je izdala Agencija, in tako preveri, da je mandat iz odstavka 2 izpolnjen. Če mandat ni izpolnjen, Komisija pozove Agencijo, naj ponovno preuči njena priporočila, pri čemer izpostavi tiste točke mandata, ki niso izpolnjene. Komisija lahko iz upravičenih razlogov sklene spremeniti mandat, ki ga je podelila Agenciji v skladu s postopkom iz odstavka 2.

Komisiji pri nalogah iz prvega pododstavka pomaga odbor.

5. SVM se revidirajo v rednih časovnih presledkih, upoštevajoč izkušnje, pridobljene pri njihovem izvajanju in celotnem razvoju varnosti v železniškem prometu, ter z namenom, v splošnem, ohranjanja in, kadar je to upravičeno in izvedljivo, nenehnega izboljševanja varnosti.

6. Na podlagi priporočila, ki ga je izdala Agencija, in po preučitvi iz odstavka 4 tega člena, se na Komisijo prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 27 v zvezi z vsebino SVM in njihovimi morebitnimi spremembami.

7. Države članice brez odlašanja sprejmejo vse potrebne spremembe svojih nacionalnih predpisov ob upoštevanju sprejetja SVM in njihovih sprememb.

Člen 7

Skupni varnostni cilji (SVC)

1. SVC vzpostavljajo minimalne varnostne ravni, ki jih morajo doseči celoten železniški sistem in – kolikor je možno – različni deli sistema v vsaki državi članici in Uniji. Izraženi so lahko v merilih za sprejemljivost tveganja ali kot ciljne varnostne ravni, upoštevajo pa zlasti:

(a)	posamezna tveganja, povezana s potniki, osebjem, vključno z zaposlenimi ali izvajalci, uporabniki nivojskih križanj ter, brez poseganja v obstoječa nacionalna in mednarodna pravila o odgovornosti, nepooblaščenimi osebami na zemljišču železnice;

(b)	socialna tveganja.

2. Komisija z izvedbenimi akti podeli Agenciji mandat za pripravo osnutkov SVC in njihovih sprememb ter za dajanje ustreznih priporočil Komisiji na podlagi jasne utemeljitve potrebe po novem ali spremenjenem SVC ter njegovem učinku na veljavne predpise. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 28(3). Kadar odbor ne poda mnenja, Komisija osnutka izvedbenega akta ne sprejme in se uporabi tretji pododstavek člena 5(4) Uredbe (EU) št. 182/2011.

3. Med izvrševanjem mandata iz odstavka 2 Agencija ali Komisija odbor sistematično in redno obvešča o pripravljalnem delu v zvezi s SVC. Komisija lahko med tem delom Agenciji predloži katera koli koristna priporočila glede SVC ter analize stroškov in koristi. Komisija lahko zlasti zahteva, da Agencija preuči druge možne rešitve ter da se v poročilu, ki se priloži osnutku SVC, navede ocena stroškov in koristi v zvezi s temi drugimi rešitvami.

Komisiji pri nalogah iz prvega pododstavka pomaga odbor.

5. SVC se revidirajo v rednih časovnih presledkih ob upoštevanju celotnega razvoja varnosti na železnici. Revidirani SVC odražajo vsako prednostno področje, kjer je treba varnost dodatno izboljšati.

7. Države članice sprejmejo vse potrebne spremembe svojih nacionalnih predpisov, da bi dosegle vsaj SVC in vse revidirane SVC v skladu s časovnico izvajanja, ki jim je priložena. Te spremembe se upoštevajo v letnih varnostnih načrtih iz točke (f) člena 4(1). Države članice Komisiji priglasijo te predpise v skladu s členom 8.

Člen 8

Nacionalni predpisi na področju varnosti

1. Nacionalni predpisi, priglašeni do15. junija 2016 v skladu z Direktivo 2004/49/ES, se uporabljajo, če:

(a)	spadajo v eno od vrst iz Priloge II;

(b)	so skladni s pravom Unije, zlasti s TSI, SVC in SVM, in

(c)	ne bi privedli do samovoljne diskriminacije ali prikritega omejevanja prevozov med državami članicami po železnici.

2. Države članice do 16. junija 2018 pregledajo nacionalne predpise iz odstavka 1 in razveljavijo:

(a)	vse nacionalne predpise, ki niso bili priglašeni ali ne izpolnjujejo meril iz odstavka 1;

(b)	vse nacionalne predpise, ki so zaradi prava Unije postali nepotrebni, zlasti TSI, SVC in SVM.

Države članice lahko v ta namen uporabijo instrument za upravljanje pravil iz člena 27(4) Uredbe (EU) 2016/796 in od Agencije zahtevajo, naj preuči določene predpise glede na merila, opredeljena v tem odstavku.

3. Države članice lahko določijo nove nacionalne predpise v skladu s to direktivo samo v naslednjih primerih:

(a)	če predpisi v zvezi z obstoječimi varnostnimi metodami niso zajeti v SVM;

(b)	če TSI še ne zajemajo operativnih predpisov železniškega omrežja;

(c)	kot nujen preventivni ukrep, zlasti po nesreči ali incidentu;

(d)	če je treba revidirati predpise, ki so bili že priglašeni; ali

(e)	če predpisi v zvezi z zahtevami za osebje, ki izvaja varnostno kritične naloge, vključno z merili izbire, fizičnimi in psihičnimi sposobnostmi ter poklicnim usposabljanjem, še niso zajeti v TSI ali Direktivi 2007/59/ES Evropskega parlamenta in Sveta (11).

4. Države članice prek ustreznega sistema IT v skladu s členom 27 Uredbe (EU) 2016/796. Agenciji in Komisiji pravočasno in v skladu z roki iz člena 25(1) Uredbe (EU) 2016/796 predložijo v pregled osnutek novega nacionalnega predpisa, in sicer pred predvideno uvedbo tega predpisa v nacionalni pravni sistem, pri čemer to uvedbo utemeljijo. Države članice zagotovijo, da je osnutek dovolj izdelan, da lahko Agencija opravi pregled v skladu s členom 25(2) Uredbe (EU) 2016/796.

5. Takojšnje sprejetje in uporaba novega predpisa sta državam članicam dovoljena v primeru nujnih preventivnih ukrepov. Ta predpis se priglasi v skladu s členom 27(2) Uredbe (EU) 2016/796, ob upoštevanju ocene Agencije v skladu s členom 26(1), (2) in (5) Uredbe (EU) 2016/796.

6. Če Agencija ugotovi, da kateri koli nacionalni predpis, ne glede na to, ali je bil priglašen ali ne, ni več potreben ali je v nasprotju s SVM ali katerim koli drugim pravnim aktom Unije, sprejetim po začetku uporabe zadevnega nacionalnega predpisa, se uporabi postopek iz člena 26 Uredbe (EU) 2016/796.

7. Države članice Agenciji in Komisiji priglasijo obstoječe nacionalne predpise. Za to uporabijo ustrezen sistem IT v skladu s členom 27 Uredbe (EU) 2016/796. Države članice zagotovijo, da so veljavni nacionalni predpisi zlahka dostopni, v javni uporabi in da je v njih uporabljeno izrazje, ki ga lahko razumejo vse zainteresirane strani. Od držav članic se lahko zahteva, da zagotovijo dodatne informacije o nacionalnih predpisih.

8. Države članice se lahko pri predpisih in omejitvah izključno lokalne narave odločijo, da jih ne priglasijo. V takšnih primerih države članice take predpise in omejitve navedejo v registrih infrastrukture iz člena 49 Direktive (EU) 2016/797 ali pa v programu omrežja iz člena 27 Direktive 2012/34/EU navedejo, kje so ti predpisi in omejitve objavljeni.

9. Za nacionalne predpise, priglašene v skladu s tem členom, postopek uradnega obveščanja iz Direktive (EU) 2015/1535 Evropskega parlamenta in Sveta (12) ne velja.

10. Agencija v skladu s postopki, določenimi v členih 25 in 26 Uredbe (EU) 2016/796, pregleda osnutke nacionalnih predpisov in obstoječe nacionalne predpise.

11. Brez poseganja v odstavek 8 se nacionalni predpisi, ki niso priglašeni v skladu s tem členom, ne uporabljajo za namene te direktive.

Člen 9

Sistemi varnega upravljanja

1. Upravljavci infrastrukture in prevozniki v železniškem prometu vzpostavijo svoje sisteme varnega upravljanja zaradi zagotovitve, da železniški sistem Unije doseže vsaj SVC, da je skladen z varnostnimi zahtevami iz TSI ter da se uporabljajo zadevni deli SVM in nacionalni predpisi, priglašeni v skladu s členom 8.

2. Vsi pomembni deli sistema varnega upravljanja se dokumentirajo, pri čemer je zlasti opisana porazdelitev odgovornosti v organizaciji upravljavca železniške infrastrukture ali prevoznika v železniškem prometu. Prikazano mora biti, kako uprava zagotavlja nadzor na različnih ravneh, kako so vključeni osebje in njihovi predstavniki na vseh ravneh ter kako je zagotovljeno nenehno izboljševanje sistema varnega upravljanja. Obstaja jasna zavezanost k doslednemu upoštevanju človeških dejavnikov in uporabi metod. Upravljavci infrastrukture in prevozniki v železniškem prometu v okviru sistema varnega upravljanja spodbujajo kulturo medsebojnega zaupanja in učenja, pri kateri se osebje spodbuja, naj prispeva k razvoju varnosti, ob zagotavljanju zaupnosti.

3. Sistem varnega upravljanja vsebuje naslednje osnovne elemente:

(a)	varnostno politiko, ki jo je odobril glavni direktor organizacije in jo sporočil osebju;

(b)	kakovostne in količinske cilje organizacije v zvezi z ohranjanjem in povečevanjem varnosti ter načrte in postopke za doseganje teh ciljev;

(c)	postopke za izpolnjevanje obstoječih, novih in spremenjenih tehničnih in operativnih standardov ali drugih predpisanih pogojev iz TSI, nacionalnih predpisov iz člena 8 in Priloge II in iz drugih zadevnih predpisov ali odločitev organa,

(d)	postopke za zagotovitev skladnosti s standardi in drugimi predpisanimi pogoji v celotnem življenjskem ciklu opreme in dejavnosti;

(e)	postopke in metode za opredelitev tveganja, izvedbo ocene tveganja in ukrepov za nadzor nad tveganjem, kadar sprememba obratovalnih pogojev ali uvedba novih materialov pomeni novo tveganje za infrastrukturo ali vmesnik med človekom, strojem in organizacijo;

(f)	zagotovitev programov za usposabljanje osebja in sistemov za ohranjanje usposobljenosti osebja ter za ustrezno opravljanje nalog, vključno z ureditvijo v zvezi s fizičnimi in psihičnimi sposobnostmi;

(g)	ureditev za zagotovitev zadostnih informacij v organizaciji in, kadar je ustrezno, med organizacijami železniškega sistema;

(h)	postopke in oblike za dokumentiranje varnostnih informacij, ter določitev postopka za nadzor konfiguracije ključnih varnostnih informacij;

(i)	postopke za zagotovitev, da se nesreče, incidenti, neposredna nevarnost nesreče in drugi nevarni dogodki prijavijo, preiščejo in analizirajo ter da se sprejmejo potrebni preventivni ukrepi;

(j)	pripravo načrtov za ukrepanje, pripravljenost ter obveščanje v izrednih razmerah, dogovorjenih z ustreznimi javnimi organi;

(k)	določbe o periodičnih notranjih presojah sistema varnega upravljanja.

Upravljavci infrastrukture in prevozniki v železniškem prometu vključijo vse druge potrebne elemente, s katerimi se zajamejo tveganja glede varnosti, v skladu z oceno tveganja, ki izhaja iz njihove lastne dejavnosti.

4. Sistem varnega upravljanja se prilagodi vrsti, obsegu, območju obratovanja in drugim pogojem za zadevno dejavnost. Ta sistem zagotovi kontrolo vseh tveganj, povezanih z dejavnostjo upravljavca infrastrukture ali prevoznika v železniškem prometu, vključno z vzdrževanjem, brez poseganja v člen 14, oskrbo z materialom ter uporabo izvajalcev. Brez poseganja v obstoječa nacionalna in mednarodna pravila o odgovornosti sistem varnega upravljanja upošteva, kadar je to primerno in upravičeno, tudi tveganja, ki izhajajo iz dejavnosti drugih aktivnih udeležencev iz člena 4.

5. Sistem varnega upravljanja vsakega upravljavca infrastrukture upošteva učinke dejavnosti različnih prevoznikov v železniškem prometu na omrežju in omogoča vsem prevoznikom v železniškem prometu, da izvajajo dejavnosti v skladu s TSI in nacionalnimi predpisi ter s pogoji iz njihovega varnostnega spričevala.

Sistemi varnega upravljanja se razvijajo z namenom usklajevanja postopkov v izrednih razmerah upravljavca infrastrukture z vsemi prevozniki v železniškem prometu, ki izvajajo dejavnosti na njegovi infrastrukturi, in s službami za ukrepanje v izrednih razmerah, da se olajša hitro posredovanje reševalnih služb, in s katerimi koli drugimi stranmi, ki bi utegnile biti udeležene v izrednih razmerah. V primeru čezmejne infrastrukture sodelovanje med zadevnimi upravljavci infrastrukture lajša potrebno usklajevanje in pripravljenost pristojnih služb za ukrepanje v izrednih razmerah na obeh straneh meje.

Po resni nesreči prevoznik v železniškem prometu zagotovi pomoč žrtvam in jim pomaga pri pritožbenih postopkih v skladu s pravom Unije, zlasti Uredbo (ES) št. 1371/2007 Evropskega parlamenta in Sveta (13), in sicer brez poseganja v obveznosti drugih strani. Takšna pomoč se izvaja prek komuniciranja z družinami žrtev in vključuje psihološko podporo za žrtve nesreče in njihove družine.

6. Vsako leto do 31. maja vsi upravljavci infrastrukture in prevozniki v železniškem prometu nacionalnemu varnostnemu organu predložijo letno varnostno poročilo v zvezi s prejšnjim koledarskim letom. To varnostno poročilo vsebuje:

(a)	podatke o tem, kako se izpolnjujejo skupni varnostni cilji organizacije, in rezultate varnostnih načrtov;

(b)	poročilo o razvoju nacionalnih varnostnih kazalnikov in SVK iz člena 5, če je to pomembno za organizacijo, ki pripravlja poročilo;

(c)	rezultate notranje varnostne presoje;

(d)	ugotovitve o pomanjkljivostih in napakah pri delovanju železniškega prometa in upravljavca infrastrukture, ki bi lahko bile pomembne za nacionalni varnostni organ, vključno s povzetkom informacij, ki se sporočijo zadevnim aktivnim udeležencem v skladu s točko (b) člena 4(5); ter

(e)	poročilo o uporabi zadevnih SVM.

7. Agencija lahko na podlagi informacij, ki jih sporočijo nacionalni varnostni organi v skladu s členoma 17 in 19, na Komisijo naslovi priporočilo za izdajo SVM, v katerem se obravnava elemente sistema varnega upravljanja, ki jih je treba harmonizirati na ravni Unije, tudi s harmoniziranimi standardi, kot je določeno v točki (f) člena 6(1). V takih primerih se uporabi člen 6(2).

POGLAVJE III

IZDAJANJE VARNOSTNIH SPRIČEVAL IN PODELJEVANJE VARNOSTNIH POOBLASTIL

Člen 10

Enotno varnostno spričevalo

1. Brez poseganja v odstavek 9 se dostop do železniške infrastrukture odobri samo prevoznikom v železniškem prometu, ki imajo enotno varnostno spričevalo, ki ga izda Agencija v skladu z odstavki 5 do 7 ali nacionalni varnostni organ v skladu z odstavkom 8.

Namen enotnega varnostnega spričevala je dokazati, da je zadevni prevoznik v železniškem prometu vzpostavil sistem varnega upravljanja in lahko varno obratuje na načrtovanem območju obratovanja.

2. V vlogi za enotno varnostno spričevalo prevoznik v železniškem prometu navede vrsto in obseg zajetih dejavnosti v železniškem prometu in načrtovano območje obratovanja.

3. Vlogi za enotno varnostno spričevalo se priloži dokumentacija, ki vključuje dokazila o tem, da:

(a)	je prevoznik v železniškem prometu vzpostavil svoj sistem varnega upravljanja v skladu s členom 9 ter da izpolnjuje zahteve iz TSI, SVM in SVC ter druge zadevne zakonodaje za zagotovitev nadzora nad tveganji in varnega izvajanja prevoznih storitev na omrežju; in

(b)	prevoznik v železniškem prometu izpolnjuje zahteve iz ustreznih nacionalnih predpisov, priglašenih v skladu s členom 8, kadar je to ustrezno.

4. Agencija ali v primeru iz odstavka 8 nacionalni varnostni organ izda enotno varnostno spričevalo ali obvesti prosilca o svoji negativni odločitvi, in sicer v vnaprej določenem in razumnem roku, najpozneje pa v štirih mesecih po tem, ko je prosilec predložil vse potrebne in katere koli dodatne zahtevane informacije. Agencija ali v primeru iz odstavka 8 nacionalni varnostni organ uporablja praktično ureditev za postopek izdaje spričevala, ki se določi v izvedbenem aktu iz odstavka 10.

5. Agencija prevoznikom v železniškem prometu, ki imajo območje obratovanja v eni ali več držav članic, izda enotno varnostno spričevalo. Za izdajo takšnih spričeval Agencija:

(a)	oceni elemente iz točke (a) odstavka 3 in

(b)	celotno dokumentacijo prevoznika v železniškem prometu nemudoma posreduje nacionalnim varnostnim organom, ki se ukvarjajo z načrtovanim območjem obratovanja, za oceno elementov iz točke (b) odstavka 3.

Agencija ali nacionalni varnostni organ sta pooblaščena, da kot del navedenih ocen izvajata obiske in inšpekcijske preglede na lokaciji prevoznikov v železniškem prometu ter presoje, in lahko zahtevata ustrezne dopolnilne informacije. Agencija in nacionalni varnostni organi uskladijo organizacijo takšnih obiskov, presoj in inšpekcijskih pregledov.

6. Agencija v enem mesecu po prejemu vloge za varnostno spričevalo prevoznika v železniškem prometu obvesti, da je dokumentacija popolna, ali zahteva ustrezne dopolnilne informacije ter za predložitev teh določi razumen rok. V zvezi s popolnostjo, ustreznostjo in doslednostjo dokumentacije lahko Agencija oceni tudi elemente iz točke (b) odstavka 3.

Agencija pred sprejetjem odločitve o izdaji enotnega varnostnega spričevala upošteva vse ocene v skladu z odstavkom 5.

Agencija je v celoti odgovorna za enotna varnostna spričevala, ki jih izda.

7. Kadar se Agencija ne strinja z negativno oceno enega ali več nacionalnih varnostnih organov v skladu s točko (b) odstavka 5, zadevni organ ali organe obvesti o tem in navede razloge za nestrinjanje. Agencija in nacionalni varnostni organ ali organi sodelujejo, da bi se dogovorili o oceni, ki bi bila sprejemljiva za vse. Če je to potrebno, se lahko Agencija in nacionalni varnostni organ odločita, da vključita tudi prevoznika v železniškem prometu. Če se o oceni, ki bi bila sprejemljiva za vse, ni mogoče dogovoriti v enem mesecu po tem, ko je Agencija obvestila nacionalni varnostni organ ali organe o nestrinjanju, Agencija sprejme dokončno odločitev, razen če so nacionalni varnostni organ ali organi zadevo predložili v arbitražo komisiji za pritožbe, ustanovljeni v skladu s členom 55 Uredbe (EU) 2016/796. Komisija za pritožbe v enem mesecu po prejemu zahteve nacionalnega varnostnega organa ali organov odloči, ali se osnutek odločitve Agencije potrdi.

Kadar se komisija za pritožbe strinja z Agencijo, Agencija sprejme odločitev brez odlašanja.

Kadar se komisija za pritožbe strinja z negativno oceno nacionalnega varnostnega organa, Agencija izda enotno varnostno spričevalo za območje obratovanja, iz katerega so izključeni deli omrežja, ki so prejeli negativno oceno.

Kadar se Agencija ne strinja s pozitivno oceno enega ali več nacionalnih varnostnih organov v skladu s točko (b) odstavka 5, navedeni organ ali organe obvesti o tem in navede razloge za nestrinjanje. Agencija in nacionalni varnostni organ ali organi sodelujejo, da bi se dogovorili o oceni, ki bi bila sprejemljiva za vse. Če je to potrebno, se lahko Agencija in nacionalni varnostni organ odločita, da vključita tudi prosilca. Če se o oceni, ki bi bila sprejemljiva za vse, ni mogoče dogovoriti v enem mesecu po tem, ko je Agencija obvestila nacionalni varnostni organ ali organe o nestrinjanju, Agencija sprejme dokončno odločitev.

8. Kadar je območje obratovanja omejeno na eno državo članico, lahko nacionalni varnostni organ te države članice na svojo odgovornost in če prosilec to zahteva, izda enotno varnostno spričevalo. Za izdajo takšnih spričeval nacionalni varnostni organ oceni dokumentacijo glede elementov iz odstavka 3 in v skladu s praktično ureditvijo, določeno v izvedbenem aktu iz odstavka 10. Nacionalni varnostni organ je pooblaščen, da kot del navedenih ocen izvaja obiske in inšpekcijske preglede na lokaciji prevoznikov v železniškem primeru ter presoje. Nacionalni varnostni organ v enem mesecu po prejemu zahteve prosilca obvesti, da je dokumentacija popolna, ali zahteva ustrezne dopolnilne informacije. Po posvetovanju s pristojnimi nacionalnimi varnostnimi organi velja enotno varnostno spričevalo tudi za prevoznike v železniškem prometu, ki vozijo do postaj sosednjih držav članic s podobnimi značilnostmi omrežja in podobnimi operativnimi predpisi, če so te postaje blizu meje, ne da bi bila potrebna razširitev območja obratovanja. To posvetovanje lahko poteka za vsak primer posebej ali se določi v čezmejnem sporazumu med državami članicami ali nacionalnimi varnostnimi organi.

Nacionalni varnostni organ je v celoti odgovoren za vsa enotna varnostna spričevala, ki jih izda.

9. Država članica lahko izvajalcem iz tretjih držav dovoli dostop do postaje na svojem ozemlju, namenjene čezmejnim dejavnostim, ki je v bližini njene meje, ne da bi zahtevala enotno varnostno spričevalo, če je zagotovljena ustrezna raven varnosti, in sicer:

(a)	s čezmejnim sporazumom med zadevno državo članico in sosednjo tretjo državo, ali

(b)

s pogodbenimi dogovori med izvajalcem iz tretje države in prevoznikom v železniškem prometu ali upravljavcem infrastrukture, ki ima enotno varnostno spričevalo ali varnostno pooblastilo za opravljanje dejavnosti v tem omrežju, če so bili varnostni vidiki teh dogovorov ustrezno upoštevani v njihovem sistemu varnega upravljanja.

10. Komisija do 16. junija 2018 z izvedbenimi akti sprejme praktično ureditev, v kateri določi:

(a)	kako prosilec izpolni zahteve v zvezi z enotnim varnostnim spričevalom iz tega člena ter navede potrebne dokumente;

(b)	podrobnosti postopka za pridobitev spričevala, kot so postopkovne faze in roki za vsako fazo postopka;

(c)	kako bosta v različnih fazah postopka obravnave vloge in pridobitve spričevala Agencija in nacionalni varnostni organ izpolnjevala zahteve iz tega člena, tudi pri ocenjevanju dokumentacije prosilca; in

(d)	obdobje veljavnosti enotnih varnostnih spričeval, ki jih izda Agencija ali nacionalni varnostni organi, zlasti v primeru posodobitev katerega koli enotnega varnostnega spričevala zaradi spremembe vrste, obsega ali območja obratovanja.

Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 28(3). V njih se upoštevajo izkušnje, pridobljene z izvajanjem Uredbe Komisije (ES) št. 653/2007 (14) in Uredbe Komisije (EU) št. 1158/2010 (15), ter izkušnje, pridobljene med pripravo dogovorov o sodelovanju iz člena 11(1).

11. V enotnem varnostnem spričevalu se navedejo vrsta in obseg zajetih dejavnosti v železniškem prometu ter območje obratovanja. Enotno varnostno spričevalo lahko zajema tudi tire, ki so v lasti prevoznika v železniškem prometu, če so vključeni v njegov sistem varnega upravljanja.

12. Vsaka odločitev o zavrnitvi izdaje enotnega varnostnega spričevala ali izključitvi dela omrežja v skladu z negativno oceno, kot je navedeno v odstavku 7, se ustrezno obrazloži. Prosilec lahko v enem mesecu od prejema odločitve zahteva, da Agencija ali, če je ustrezno, nacionalni varnostni organ ponovno preuči svojo odločitev. Agencija ali nacionalni varnostni organ ima na voljo dva meseca od datuma prejema zahteve za ponovno preučitev, da potrdi ali spremeni svojo odločitev.

Če je negativna odločitev Agencije potrjena, se prosilec lahko pritoži pri komisiji za pritožbe, ustanovljeni v skladu s členom 55 Uredbe (EU) 2016/796.

Če je negativna odločitev nacionalnega varnostnega organa potrjena, se prosilec lahko pritoži pri pritožbenem organu v skladu z nacionalnim pravom. Države članice lahko za namen tega pritožbenega postopka imenujejo regulatorni organ iz člena 56 Direktive 2012/34/EU. V tem primeru se uporabi člen 18(3) te direktive.

13. Enotno varnostno spričevalo, ki ga izda Agencija ali nacionalni varnostni organ v skladu s tem členom, se podaljša, ko prevoznik v železniškem prometu predloži vlogo, v časovnih presledkih, ki niso daljši kakor pet let. Delno ali v celoti se dopolni, kadar koli se bistveno spremeni vrsta ali obseg dejavnosti.

14. Kadar je prosilec že prejel enotno varnostno spričevalo, izdano v skladu z odstavki 5 do 7, in želi razširiti svoje območje obratovanja ali če mu je bilo že izdano varnostno spričevalo v skladu z odstavkom 8 in želi razširiti svoje območje obratovanja v drugo državo članico, dopolni dokumentacijo z ustreznimi dokumenti iz odstavka 3 v zvezi z dodatnim območjem obratovanja. Prevoznik v železniškem prometu dokumentacijo predloži Agenciji, ki po končanju postopkov, določenih v odstavkih 4 do 7, izda posodobljeno enotno varnostno spričevalo, ki obsega razširjeno območje delovanja. V tem primeru se za oceno dokumentacije iz točke (b) odstavka 3 posvetovanje opravi samo z nacionalnimi varnostnimi organi, ki obravnavajo razširitev območja obratovanja.

Če ima prevoznik v železniškem prometu enotno varnostno spričevalo v skladu z odstavkom 8 in želi razširiti območje obratovanja v isti državi članici, dopolni dokumentacijo z ustreznimi dokumenti iz odstavka 3 v zvezi z dodatnim območjem obratovanja. Dokumentacijo predloži prek točke „vse na enem mestu“ iz člena 12 Uredbe (EU) 2016/796 nacionalnemu varnostnemu organu, ki po končanju postopkov, določenih v odstavku 8, izda posodobljeno enotno varnostno spričevalo, ki obsega razširjeno območje obratovanja.

15. Agencija in pristojni nacionalni varnostni organi lahko zahtevajo, da se enotna varnostna spričevala, ki so jih izdali, revidirajo, ko se bistveno spremeni varnostni regulativni okvir.

16. Agencija pristojne nacionalne varnostne organe o izdaji enotnega varnostnega spričevala obvesti brez odlašanja in v vsakem primeru v dveh tednih po njegovi izdaji. Agencija pristojne nacionalne varnostne organe takoj obvesti o podaljšanju, dopolnitvi ali razveljavitvi enotnega varnostnega spričevala. V obvestilu navede ime in naslov prevoznika v železniškem prometu, datum izdaje, vrsto, obseg, veljavnost in območje obratovanja enotnega varnostnega spričevala ter, v primeru razveljavitve, razloge za svojo odločitev. V primeru enotnih varnostnih spričeval, ki jih izdajo nacionalni varnostni organi, iste informacije Agenciji v istem časovnem roku zagotovijo pristojni nacionalni varnostni organi oziroma organ.

Člen 11

Sodelovanje med Agencijo in nacionalnimi varnostnimi organi pri izdaji enotnih varnostnih spričeval

1. Agencija in nacionalni varnostni organi za namene člena 10(5) in (6) te direktive sklenejo dogovore o sodelovanju v skladu s členom 76 Uredbe (EU) 2016/796. Dogovori o sodelovanju so lahko specifični ali okvirni in vključujejo enega ali več nacionalnih varnostnih organov. Dogovori o sodelovanju vsebujejo podroben opis nalog in pogojev za rezultate, roke, ki veljajo za njihovo predložitev, ter porazdelitev pristojbin, ki jih plača prosilec.

2. Dogovori o sodelovanju lahko vključujejo tudi specifično ureditev sodelovanja v primeru omrežij, za katera je zaradi zemljepisnih ali zgodovinskih razlogov potrebno določeno strokovno znanje, da bi zmanjšali upravna bremena in stroške za prosilca. Kadar so takšna omrežja ločena od preostalega železniškega sistema Unije, lahko takšni posebni dogovori o sodelovanju zajemajo tudi možnost prenosa nalog na ustrezen nacionalni varnostni organ, če je to nujno za zagotovitev učinkovite in sorazmerne porazdelitve virov pri izdajanju spričeval. Ti dogovori o sodelovanju se sklenejo, preden Agencija začne izvajati naloge v zvezi s spričevali v skladu s členom 31(3).

3. Če gre za države članice, v katerih je tirna širina omrežja drugačna od tirne širine glavnega železniškega omrežja znotraj Unije ter ki imajo enake tehnične in operativne zahteve kot sosednje tretje države, vsi zadevni nacionalni varnostni organi v teh državah članicah poleg dogovorov o sodelovanju iz odstavka 2 sklenejo z Agencijo še večstranski dogovor, v katerem opredelijo pogoje za lažjo razširitev območja obratovanja varnostnih spričeval v zadevnih državah članicah, kjer je to ustrezno.

Člen 12

Podeljevanje varnostnega pooblastila upravljavcu infrastrukture

1. Da bi dobil dovoljenje za upravljanje in vodenje železniške infrastrukture, upravljavec infrastrukture pridobi varnostno pooblastilo od nacionalnega varnostnega organa v državi članici, v kateri se nahaja železniška infrastruktura.

Varnostno pooblastilo zajema dovoljenje, s katerim se potrdi sprejemljivost sistema varnega upravljanja upravljavca infrastrukture, določenega v členu 9, in vključuje postopke in določbe o izpolnjevanju zahtev, potrebnih za varno zasnovo, vzdrževanje in delovanje železniške infrastrukture, vključujoč, kadar je to primerno, vzdrževanje in delovanje sistema kontrole prometa in signalizacije.

Nacionalni varnostni organ pojasni zahteve za varnostna pooblastila in zahtevane dokumente, po potrebi v dokumentu z navodili za predložitev vloge.

2. Varnostno pooblastilo velja pet let in se lahko podaljša, če upravljavec infrastrukture za to zaprosi. Delno ali v celoti se revidira, kadar koli se bistveno spremenijo bodisi podsistemi infrastrukture, signalizacije ali energije bodisi načela za njihovo delovanje in vzdrževanje. Upravljavec infrastrukture brez odlašanja obvesti nacionalni varnostni organ o vseh teh spremembah.

Nacionalni varnostni organ lahko zahteva, da se zadevni del varnostnega pooblastila revidira, ko se bistveno spremeni varnostni regulativni okvir.

3. Nacionalni varnostni organ o vlogi za varnostno pooblastilo odloči brez odlašanja ter v vsakem primeru največ štiri mesece po tem, ko mu je prosilec predložil vse potrebne informacije in katere koli dodatne informacije, ki jih je zahteval.

4. Nacionalni varnostni organ brez odlašanja in v vsakem primeru v dveh tednih obvesti Agencijo o varnostnih pooblastilih, ki so izdana, podaljšana, spremenjena ali razveljavljena. V obvestilu navede ime in naslov upravljavca železniške infrastrukture, datum izdaje, obseg in čas veljavnosti varnostnega pooblastila ter, v primeru razveljavitve, razloge za svojo odločitev.

5. V primeru čezmejne infrastrukture pristojni nacionalni varnostni organi sodelujejo pri podeljevanju varnostnih pooblastil.

Člen 13

Dostop do sredstev za usposabljanje

1. Države članice zagotovijo, da imajo prevozniki v železniškem prometu in upravljavci infrastrukture ter njihovo osebje, ki izvaja varnostno kritične naloge, enakopraven in nediskriminatoren dostop do sredstev za usposabljanje strojevodij in spremnega osebja na vlakih, kadar koli je to usposabljanje potrebno za izvajanje storitev na njihovem omrežju.

Ponujene storitve usposabljanja vključujejo usposabljanje v zvezi s poznavanjem prog, operativnimi pravili in postopki, sistemom signalizacije in upravljanja vodenja prometa ter postopkov v izrednih razmerah, ki se uporabljajo na zadevnih progah.

Če usposabljanje ne vključuje izpitov in podelitve spričeval, države članice zagotovijo, da ima osebje prevoznikov v železniškem prometu in upravljavcev infrastrukture možnost pridobiti ta spričevala.

Nacionalni varnostni organ zagotovi, da so pri usposabljanju izpolnjene zahteve iz Direktive 2007/59/ES, TSI oziroma nacionalnih predpisov iz točke (e) člena 8(3) te direktive.

2. Če so sredstva za usposabljanje dostopna samo prek enega prevoznika v železniškem prometu ali upravljavca železniške infrastrukture, države članice zagotovijo, da so te dostopne tudi drugim prevoznikom v železniškem prometu po primerni in nediskriminatorni ceni, ki je stroškovna in lahko vključuje profitno maržo.

3. Pri zaposlovanju novih strojevodij, vlakovnega osebja in osebja, ki izvaja varnostno kritične naloge, prevoznik v železniškem prometu lahko upošteva kakršna koli usposabljanja, kvalifikacije in izkušnje, pridobljene pri drugih prevoznikih v železniškem prometu. V ta namen so ti člani osebja upravičeni do dostopa do dokumentov ter pridobivanja in pošiljanja kopij dokumentov, ki potrjujejo njihovo usposobljenost, kvalifikacije in izkušnje.

4. Prevozniki v železniškem prometu in upravljavci infrastrukture so odgovorni za raven usposobljenosti in kvalifikacij svojega osebja, ki opravlja varnostno kritično delo.

Člen 14

Vzdrževanje vozil

1. Vsakemu vozilu se pred uporabo v omrežju dodeli subjekt, ki je zadolžen za njegovo vzdrževanje in ki se ga vnese v register vozil v skladu s členom 47 Direktive (EU) 2016/797.

2. Brez poseganja v pristojnosti prevoznikov v železniškem prometu in upravljavcev infrastrukture glede varnega upravljanja vlaka, kakor je to določeno v členu 4, subjekt, zadolžen za vzdrževanje, zagotovi, da vozila, za vzdrževanje katerih je zadolžen, varno obratujejo. V ta namen subjekt, zadolžen za vzdrževanje, vzpostavi sistem vzdrževanja teh vozil in s tem sistemom:

(a)	zagotovi, da so vozila vzdrževana v skladu z dokumentacijo o vzdrževanju vsakega vozila in veljavnimi zahtevami, vključno s pravili o vzdrževanju in zadevnimi določbami TSI;

(b)	izvede potrebne metode za ovrednotenje in oceno tveganja, določene v SVM, kot je določeno v točki (a) člena 6(1), ob sodelovanju z drugimi aktivnimi udeleženci, kadar je to primerno;

(c)	zagotovi, da njegovi izvajalci izvajajo ukrepe za nadzorovanje tveganja z uporabo SVM za spremljanje iz točke (c) člena 6(1), kar je navedeno tudi v pogodbenih razmerjih, ki se razkrijejo na zahtevo Agencije ali nacionalnega varnostnega organa;

(d)	zagotovi sledljivost dejavnosti vzdrževanja.

3. Sistem vzdrževanja sestavljajo naslednje funkcije:

(a)	funkcija upravljanja, ki nadzoruje in usklajuje funkcije vzdrževanja iz točk (b) do (d) ter zagotavlja varno stanje vozil v železniškem sistemu;

(b)	funkcije razvoja vzdrževanja, ki je odgovorna za upravljanje dokumentacije o vzdrževanju, vključno s konfiguracijo, na podlagi projektnih in operativnih podatkov ter učinkovitosti in izmenjavi izkušenj;

(c)	funkcija upravljanja vzdrževanja voznega parka, ki upravlja odstranitev vozil zaradi vzdrževanja in njihovo vrnitev v obratovanje po vzdrževanju;

(d)	funkcija izvajanja vzdrževanja, ki izvaja potrebno tehnično vzdrževanje vozil ali njegovih delov, vključno z dokumentacijo o sprostitvi v obratovanje.

Subjekt, zadolžen za vzdrževanje, samostojno izvaja funkcijo upravljanja, vendar lahko funkcije vzdrževanja iz točk (b) do (d) ali dele teh funkcij dodeli v zunanje izvajanje drugim pogodbenikom, kot so delavnice, zadolžene za vzdrževanje.

Subjekt, zadolžen za vzdrževanje zagotovi, da vse funkcije iz odstavkov (a) do (d) izpolnjujejo zahteve in merila za oceno, določena v Prilogi III.

Delavnice, zadolžene za vzdrževanje, uporabljajo zadevne razdelke Priloge III, kot je opredeljeno v izvedbenih aktih, sprejetih na podlagi točke (a) odstavka 8, ki ustrezajo funkcijam in dejavnostim, za katere se izda spričevalo.

4. V primeru tovornih vagonov in, po sprejetju izvedbenih aktov iz točke (b) odstavka 8, v primeru drugih vozil se subjektu, zadolženemu za vzdrževanje, izda spričevalo ter mu akreditirani ali priznani organ ali nacionalni varnostni organ izda spričevalo subjekta, zadolženega za vzdrževanje (v nadaljnjem besedilu: spričevalo SZV), v skladu z naslednjimi pogoji:

(a)	postopek za akreditacijo in postopek priznanja v okviru postopkov izdajanja spričeval temeljita na merilih neodvisnosti, strokovnosti in nepristranskosti,

(b)	sistem izdajanja spričeval dokazuje, da je subjekt, zadolžen za vzdrževanje, vzpostavil sistem vzdrževanja, s katerim zagotavlja varno obratovanje vsakega vozila, za katerega vzdrževanje je zadolžen,

(c)

izdaja spričevala SZV temelji na oceni, ali je subjekt, zadolžen za vzdrževanje, zmožen izpolniti zadevne zahteve in merila za oceno, določena v Prilogi III, ter jih dosledno uporabljati. Vključen je sistem nadzora, da se zagotovi dosledno izpolnjevanje teh zahtev in meril za oceno po izdaji spričevala SZV,

(d)	izdaja spričevala delavnicam, zadolženim za vzdrževanje, temelji na skladnosti z zadevnimi razdelki iz Priloge III, ki se uporabljajo za ustrezne funkcije in dejavnosti, za katere se izda spričevalo.

Kadar je subjekt, zadolžen za vzdrževanje, prevoznik v železniškem prometu ali upravljavec infrastrukture, lahko nacionalni varnostni organi v skladu s postopki iz člena 10 ali 12 preverijo skladnost s pogoji, določenimi v prvem pododstavku, ter jo potrdijo s spričevali, izdanimi v skladu s temi postopki.

5. Spričevala, izdana v skladu z odstavkom 4, veljajo po vsej Uniji.

6. Na podlagi priporočila Agencije Komisija z izvedbenimi akti sprejme podrobne določbe o pogojih za izdajo spričevala iz prvega pododstavka odstavka 4, subjektu, zadolženem za vzdrževanje tovornih vagonov, vključno z zahtevami iz Priloge III, in sicer ob upoštevanju zadevnih SVM in TSI, ter po potrebi te določbe spremeni.

Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 28(3).

Sistem podeljevanja spričeval, ki se uporablja za tovorne vagone in je bil sprejet z Uredbo Komisije (EU) št. 445/2011 (16), se še naprej uporablja do začetka uporabe izvedbenega akta iz tega odstavka.

7. Agencija do 16. junija 2018 oceni sistem izdajanja spričeval subjektom, zadolženim za vzdrževanje tovornih vagonov, preuči primernost razširitve tega sistema na vsa vozila in obvezno izdajo spričeval delavnicam, zadolženim za vzdrževanje, ter svoje poročilo predloži Komisiji.

8. Komisija na podlagi ocene, ki jo izvede Agencija na podlagi odstavka 7, z izvedbenimi akti, če je ustrezno, sprejme in po potrebi naknadno spremeni podrobne določbe, v katerih se opredeli, katere zahteve, določene v Prilogi III, se uporabljajo za:

(a)	funkcije vzdrževanja, ki jih izvajajo delavnice, zadolžene za vzdrževanje, vključno s podrobnimi določbami za zagotovitev enotnega izvajanja postopkov izdajanja spričeval delavnicam, zadolženim za vzdrževanje, in sicer ob upoštevanju zadevnih SVM in TSI;

(b)

izdajanje spričeval subjektom, zadolženim za vzdrževanje vozil, ki niso tovorni vagoni, in sicer na podlagi tehničnih lastnosti teh vozil, vključno s podrobnimi določbami za zagotovitev enotnega izvajanja pogojev za izdajanje spričeval subjektom, zadolženim za vzdrževanje vozil, ki niso tovorni vagoni, in sicer ob upoštevanju zadevnih SVM in TSI.

Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 28(3).

Člen 15

Odstopanja od sistema izdajanja spričeval subjektom, zadolženim za vzdrževanje

1. Države članice lahko obveznost opredelitve subjekta, zadolženega za vzdrževanje, izpolnjujejo z alternativnimi ukrepi v zvezi s sistemom vzdrževanja iz člena 14 v primerih:

(a)	vozil, registriranih v tretji državi in vzdrževanih v skladu s pravom te države;

(b)	vozil, ki se uporabljajo na omrežjih ali progah, katerih tirna širina se razlikuje od tiste na glavnem železniškem omrežju v Uniji in za katere je izpolnjevanje zahtev iz člena 14(2) zagotovljeno z mednarodnimi sporazumi s tretjimi državami;

(c)	tovornih in potniških vagonov, ki so v skupni uporabi s tretjimi državami, v katerih je tirna širina drugačna od tirne širine glavnega železniškega omrežja znotraj Unije;

(d)	vozil, ki se uporabljajo na omrežjih iz člena 2(3), in vojaške opreme ter posebnega transporta, za katere je pred začetkom obratovanja potrebno ad hoc dovoljenje nacionalnih varnostnih organov. V tem primeru se odstopanja odobrijo za obdobja, ki niso daljša od petih let.

2. Alternativni ukrepi iz odstavka 1 se izvajajo z odstopanji, ki jih odobri ustrezni nacionalni varnostni organ ali Agencija pri:

(a)	registriranju vozil v skladu s členom 47 Direktive (EU) 2016/797, kar zadeva opredelitev subjekta, zadolženega za vzdrževanje;

(b)	izdajanju enotnih varnostnih spričeval in podeljevanju varnostnih pooblastil prevoznikom v železniškem prometu in upravljavcem infrastrukture v skladu s členoma 10 in 12 te direktive, kar zadeva opredelitev subjekta, zadolženega za vzdrževanje ali izdajanje spričeval tem subjektom.

3. Odstopanja se opredelijo in utemeljijo v letnem poročilu iz člena 19. Če se zdi, da obstajajo prevelika tveganja glede varnosti v železniškem sistemu Unije, Agencija o tem nemudoma obvesti Komisijo. Komisija stopi v stik z zadevnimi stranmi in, če je to ustrezno, od zadevne države članice zahteva, naj umakne svojo odločitev o odstopanju.

POGLAVJE IV

NACIONALNI VARNOSTNI ORGANI

Člen 16

Naloge

1. Vsaka država članica ustanovi nacionalni varnostni organ. Države članice zagotovijo, da ima nacionalni varnostni organ potrebne notranje in zunanje organizacijske zmogljivosti v smislu človeških in materialnih virov. Ta organ je v svoji organizaciji, pravni strukturi in v postopkih odločanja neodvisen od katerega koli prevoznika v železniškem prometu, upravljavca infrastrukture, prosilca ali naročnika in vsakega subjekta, ki oddaja javna naročila storitev. Če je takšna neodvisnost zagotovljena, je lahko ta organ oddelek znotraj nacionalnega ministrstva, pristojnega za promet.

2. Nacionalnemu varnostnemu organu se zaupajo vsaj naslednje naloge:

(a)	izdajanje dovoljenj za začetek obratovanja podsistemov upravljanja-vodenja in signalizacije ob progi ter energetskih in infrastrukturnih podsistemov, ki so del železniškega sistema Unije, v skladu s členom 18(2) Direktive (EU) 2016/797;

(b)	izdajanje, podaljševanje, spreminjanje in razveljavljanje dovoljenj za dajanje vozil na trg v skladu s členom 21(8) Direktive (EU) 2016/797;

(c)	podpora Agenciji pri izdajanju, podaljševanju, spreminjanju in preklicu dovoljenj za dajanje vozil na trg v skladu s členom 21(5) Direktive (EU) 2016/797 ter dovoljenj za tip vozila v skladu s členom 24 Direktive (EU) 2016/797;

(d)	nadzorovanje skladnosti komponent interoperabilnosti na svojem ozemlju z bistvenimi zahtevami iz člena 8 Direktive (EU) 2016/797;

(e)	zagotavljanje, da je bila številka vozila dodeljena v skladu s členom 46 Direktive (EU) 2016/797, brez poseganja v člen 47(4) navedene direktive;

(f)	podpora Agenciji pri izdajanju, podaljševanju, spreminjanju in razveljavljanju enotnih varnostnih spričeval, izdanih v skladu s členom 10(5);

(g)	izdajanje, podaljševanje, spreminjanje in razveljavljanje enotnih varnostnih spričeval, izdanih v skladu s členom 10(8);

(h)	izdajanje, podaljševanje, spreminjanje in razveljavljanje varnostnih pooblastil, podeljenih v skladu s členom 12;

(i)	spremljanje, krepitev ter, kadar je to primerno, uveljavljanje in posodabljanje varnostnega regulativnega okvira, vključno s sistemom nacionalnih pravil;

(j)	nadzor prevoznikov v železniškem prometu in upravljavcev infrastrukture v skladu s členom 17;

(k)	po potrebi in v skladu z nacionalnim pravom izdajanje, obnavljanje, spreminjanje in razveljavljanje dovoljenj za strojevodjo v skladu z Direktivo 2007/59/ES;

(l)	po potrebi in v skladu z nacionalnim pravom izdajanje, podaljševanje, spreminjanje in razveljavljanje spričeval, izdanih subjektom, zadolženim za vzdrževanje.

3. Naloge iz odstavka 2 se ne smejo prenesti ali dati v podizvajanje upravljavcu infrastrukture, prevozniku v železniškem prometu ali naročniku.

Člen 17

Nadzor

1. Nacionalni varnostni organi nadzorujejo, da prevozniki v železniškem prometu in upravljavci infrastrukture neprekinjeno izpolnjujejo obstoječo pravno obveznost, v skladu s katero morajo uporabljati sistem varnega upravljanja iz člena 9.

V ta namen nacionalni varnostni organi uporabljajo načela iz ustreznih SVM za nadzor iz točke (c) člena 6(1) ter zagotovijo, da dejavnosti nadzora zajemajo zlasti preverjanje, da prevozniki v železniškem prometu in upravljavci infrastrukture uporabljajo:

(a)	sistem varnega upravljanja za spremljanje njegove učinkovitosti;

(b)	posamezne ali delne elemente sistema varnega upravljanja, vključno z operativnimi dejavnostmi, zagotavljanjem vzdrževanja in materiala ter uporabo izvajalcev za spremljanje njihove učinkovitosti; in

(c)	ustrezne SVM iz člena 6. Dejavnosti nadzora v zvezi s to točko se, kadar je to ustrezno, uporabljajo tudi za subjekte, zadolžene za vzdrževanje.

2. Prevozniki v železniškem prometu ustrezni nacionalni varnostni organ obvestijo vsaj dva meseca pred začetkom delovanja nove dejavnosti v železniškem prometu, da mu omogočijo načrtovanje dejavnosti nadzora. Prevozniki v železniškem prometu predložijo tudi razčlenitev kategorij osebja in tipov vozil.

3. Imetnik enotnega varnostnega spričevala pristojne nacionalne varnostne organe brez odlašanja obvesti o kakršnih koli večjih spremembah informacij iz odstavka 2.

4. Pristojni organi, ki jih imenujejo države članice, spremljajo izpolnjevanje veljavnih predpisov o delovnem času ter času vožnje in počitka za strojevodje. Kadar naloge spremljanja izpolnjevanja obveznosti ne opravljajo nacionalni varnostni organi, pristojni organi sodelujejo z nacionalnimi varnostnimi organi, da jim omogočijo izpolnjevanje njihove vloge nadzora varnosti na železnici.

5. Če nacionalni varnostni organ ugotovi, da imetnik enotnega varnostnega spričevala ne izpolnjuje več pogojev za spričevalo, lahko od Agencije zahteva, naj to spričevalo omeji ali razveljavi. Agencija o tem takoj obvesti vse pristojne nacionalne varnostne organe. Če se Agencija odloči, da bo omejila ali razveljavila enotno varnostno spričevalo,svojo odločitev obrazloži.

V primeru nesoglasja med Agencijo in nacionalnim varnostnim organom se uporabi arbitražni postopek iz člena 10(7). Če je v tem arbitražnem postopku odločeno, da se enotno varnostno spričevalo ne sme niti omejiti niti razveljaviti, se začasni varnostni ukrepi iz odstavka 6 tega člena prenehajo izvajati.

Če je nacionalni varnostni organ sam izdal spričevalo v skladu s členom 10(8), ga lahko omeji ali razveljavi, pri čemer svojo odločitev obrazloži in o njej obvesti Agencijo.

Imetnik enotnega varnostnega spričevala, katerega spričevalo je Agencija ali nacionalni varnostni organ omejil ali razveljavil, ima pravico do pritožbe v skladu s členom 10(12).

6. Če nacionalni varnostni organ med nadzorom ugotovi resno varnostno tveganje, lahko kadar koli uporabi začasne varnostne ukrepe, med drugim lahko tudi takoj omeji ali začasno prekine izvajanje ustreznih dejavnosti. Če je enotno varnostno spričevalo izdala Agencija, nacionalni varnostni organ o tem takoj obvesti Agencijo in predloži dokazila, ki podpirajo njegovo odločitev.

Če Agencija ugotovi, da imetnik enotnega varnostnega spričevala ne izpolnjuje več pogojev za spričevalo, ga nemudoma omeji ali razveljavi.

Če Agencija ugotovi, da so ukrepi, ki jih je sprejel nacionalni varnostni organ, nesorazmerni, lahko od slednjega zahteva, da jih umakne ali prilagodi. Agencija in nacionalni varnostni organ sodelujejo, da bi se dogovorili o rešitvi, ki bi bila sprejemljiva za vse. V tem procesu po potrebi sodeluje tudi prevoznik v železniškem prometu. Če je slednji postopek neuspešen, odločitev nacionalnega varnostnega organa o uporabi začasnega ukrepa ostane v veljavi.

Odločitev nacionalnega varnostnega organa o začasnem varnostnem ukrepu je predmet nacionalne sodne presoje iz člena 18(3). V takem primeru se lahko začasni varnostni ukrepi, brez poseganja v odstavek 5, uporabljajo do konca sodne presoje.

Če se začasni ukrep uporablja več kot tri mesece, nacionalni varnostni organ pozove Agencijo, naj omeji ali razveljavi enotno varnostno spričevalo, pri čemer se uporabi postopek iz odstavka 5.

7. Nacionalni varnostni organ nadzoruje podsisteme upravljanja-vodenja in signalizacije ob progi ter energetske in infrastrukturne podsisteme ter zagotavlja njihovo usklajenost z bistvenimi zahtevami. V primeru čezmejne infrastrukture bo dejavnosti nadzora izvajal v sodelovanju z drugimi ustreznimi nacionalnimi varnostnimi organi. Če nacionalni varnostni organ ugotovi, da upravljavec infrastrukture ne izpolnjuje več pogojev za njegovo varnostno pooblastilo, navedeno pooblastilo omeji ali razveljavi, pri čemer svojo odločitev obrazloži.

8. Nacionalni varnostni organi lahko pri nadzoru učinkovitosti sistemov varnega upravljanja upravljavcev infrastrukture in prevoznikov v železniškem prometu upoštevajo uspešnost pri zagotavljanju varnosti aktivnih udeležencev iz člena 4(4) te direktive ter po potrebi centrov za usposabljanje iz Direktive 2007/59/ES, kolikor njihove dejavnosti vplivajo na varnost v železniškem prometu. Ta odstavek se uporablja brez poseganja v odgovornost prevoznikov v železniškem prometu in upravljavcev infrastrukture iz člena 4(3) te direktive.

9. Nacionalni varnostni organi držav članic, v katerih deluje prevoznik v železniškem prometu, sodelujejo pri usklajevanju svojih dejavnosti nadzora v zvezi s tem prevoznikom, da bi zagotovili izmenjavo vseh ključnih informacij o zadevnem prevozniku, zlasti v zvezi z znanimi tveganji in njegovo uspešnostjo pri zagotavljanju varnosti. Nacionalni varnostni organ informacije deli tudi z drugimi ustreznimi nacionalnimi varnostnimi organi in Agencijo, če ugotovi, da prevoznik v železniškem prometu ne izvaja potrebnih ukrepov za nadzorovanje tveganja.

To sodelovanje zagotavlja dovolj obširen nadzor in preprečuje podvajanje inšpekcijskih pregledov in presoj. Nacionalni varnostni organi lahko oblikujejo skupne načrte nadzora za zagotavljanje rednega izvajanja presoj in drugih inšpekcijskih pregledov, pri čemer upoštevajo vrsto in obseg prevoznih storitev v vsaki zadevni državi članici.

Agencija pri takem usklajevanju pomaga s pripravo smernic.

10. Nacionalni varnostni organi lahko pošljejo opomine upravljavcem infrastrukture in prevoznikom v železniškem prometu, če ti ne izpolnjujejo svojih obveznosti iz odstavka 1.

11. Nacionalni varnostni organi informacije, ki jih Agencija zbere med ocenjevanjem dokumentacije iz točke (a) člena 10(5), uporabljajo za namene nadzora prevoznika v železniškem prometu po izdaji njegovega enotnega varnostnega spričevala. Informacije, zbrane med postopkom pridobivanja varnostnega pooblastila v skladu s členom 12, uporabljajo za namene nadzora upravljavca infrastrukture.

12. Agencija ali pristojni nacionalni varnostni organi za podaljšanje enotnih varnostnih spričeval v primeru varnostnega spričevala, izdanega v skladu s členom 10(8), uporabljajo informacije, zbrane med dejavnostmi nadzora. Nacionalni varnostni organi tudi za podaljšanje varnostnih pooblastil uporabljajo informacije, zbrane med svojimi dejavnostmi nadzora.

13. Agencija in nacionalni varnostni organi uredijo vse potrebno za usklajevanje in zagotavljanje izmenjave vseh informacij iz odstavkov 10, 11 in 12.

Člen 18

Načela pri odločanju

1. Agencija pri preučitvi vlog za enotno varnostno spričevalo v skladu s členom 10(1) in nacionalni varnostni organi opravljajo svoje naloge javno, nediskriminatorno in pregledno. Zlasti omogočijo vsem zainteresiranim stranem, da se izjavijo in navedejo razloge za svoje odločitve.

Hitro odgovorijo na zahteve in vloge ter brez odlašanja sporočijo svoje zahteve glede informacij ter vse svoje odločitve sprejmejo v štirih mesecih po tem, ko je prosilec predložil vse zadevne informacije. Pri opravljanju nalog iz člena 16 lahko kadar koli zahtevajo tehnično pomoč upravljavcev infrastrukture in prevoznikov v železniškem prometu ali drugih usposobljenih organov.

Pri pripravi nacionalnega regulativnega okvira se nacionalni varnostni organi posvetujejo z vsemi zadevnimi aktivnimi udeleženci in zainteresiranimi stranmi, vključno z upravljavci infrastrukture, prevozniki v železniškem prometu, proizvajalci in vzdrževalci, uporabniki in predstavniki osebja.

2. Nacionalni varnostni organi lahko svobodno opravijo vse inšpekcijske preglede, presoje in preiskave, ki so potrebni za izpolnitev njihovih nalog, ter jim je odobren dostop do vse zadevne dokumentacije ter prostorov, naprav, objektov in opreme upravljavcev infrastrukture in prevoznikov v železniškem prometu, pa tudi vseh aktivnih udeležencev iz člena 4. Agencija ima glede prevoznikov v železniškem prometu enake pravice, kadar izvaja svoje naloge v zvezi z izdajanjem varnostnih spričeval v skladu s členom 10(5).

3. Države članice sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da so vse odločitve, ki jih sprejmejo nacionalni varnostni organi, predmet sodne presoje.

4. Nacionalni varnostni organi aktivno izmenjujejo stališča in izkušnje, zlasti v okviru omrežja, ki ga vzpostavi Agencija, z namenom harmonizacije svojih načel odločanja po vsej Uniji.

Člen 19

Letna poročila

Nacionalni varnostni organi objavijo letno poročilo o dejavnostih v preteklem letu in ga pošljejo Agenciji do 30. septembra. Poročilo vsebuje podatke o:

(a)	razvoju varnosti na železnici, vključno z združevanjem SVK na ravni držav članici v skladu s členom 5(1);

(b)	pomembnih spremembah zakonodaje in ureditve glede varnosti na železnici;

(c)	spremembah pri izdajanju varnostnih spričeval in podeljevanju varnostnih pooblastil;

(d)	rezultatih in izkušnjah pri nadzoru nad upravljavci infrastrukture in prevozniki v železniškem prometu, vključno s številom in rezultati inšpekcijskih pregledov ter presoj;

(e)	odstopanjih, določenih v skladu s členom 15; in

(f)	izkušnjah prevoznikov v železniškem prometu in upravljavcev infrastrukture pri uporabi zadevnih SVM.

POGLAVJE V

PREISKAVA NESREČ IN INCIDENTOV

Člen 20

Obveznost preiskave

1. Države članice zagotovijo, da preiskovalni organ iz člena 22 opravi preiskavo po vsaki resni nesreči na železniškem sistemu Unije. Cilj preiskave je po možnosti izboljšati varnost železnic in preprečiti nesreče.

2. Preiskovalni organ iz člena 22 lahko preišče tudi tiste nesreče in incidente, ki bi lahko v okoliščinah, ki se ne bi bistveno razlikovale, povzročili resne nesreče, vključno s tehničnimi napakami strukturnih podsistemov ali komponent interoperabilnosti železniškega sistema Unije.

Preiskovalni organ lahko odloči, ali je treba preiskati take nesreče ali incidente. Pri svoji odločitvi upošteva:

(a)	resnost nesreče ali incidenta;

(b)	ali je to del niza nesreč ali incidentov, ki zadevajo celotni sistem;

(c)	vpliv na varnost v železniškem prometu; in

(d)	zahteve upravljavcev infrastrukture, prevoznikov v železniškem prometu, nacionalnega varnostnega organa ali države članice.

3. Obseg preiskav in postopka, ki ga je treba izvesti pri opravljanju preiskav, določi preiskovalni organ, ob upoštevanju člena 21 in 23 ter glede na pričakovano pridobitev spoznanj iz te nesreče ali incidenta v zvezi z izboljšanjem varnosti.

4. Preiskava v nobenem primeru ni namenjena pripisovanju krivde ali odgovornosti.

Člen 21

Status preiskave

1. Države članice v okviru svojih notranjih pravnih redov opredelijo pravni status preiskave, ki glavnim preiskovalcem omogoči čim bolj učinkovito in hitro opravljanje nalog.

2. V skladu s svojo nacionalno zakonodajo države članice zagotovijo polno sodelovanje z organi, pristojnimi za vse sodne preiskave, in poskrbijo, da se preiskovalcem čim prej zagotovi dostop do informacij in dokazov, pomembnih za preiskavo. Zlasti se jim:

(a)	zagotovi takojšen dostop do kraja nesreče ali incidenta in do vpletenega tirnega vozila, zadevne infrastrukture ter tudi do objektov in naprav za upravljanje prometa in signalizacije;

(b)	prizna pravica do takojšnega popisa dokazov in nadzorovane odstranitve razbitin, infrastrukturnih objektov in naprav ali komponent za pregled ali analizo;

(c)	omogoči neomejen dostop do posnetkov naprav za snemanje verbalnih sporočil na vlaku in za evidentiranje delovanja sistema signalizacije in upravljanja prometa ter njihovo uporabo;

(d)	omogoči dostop do rezultatov preiskav teles žrtev;

(e)	omogoči dostop do rezultatov preiskav vlakovnega osebja in drugega železniškega osebja, vpletenega v nesrečo ali incident;

(f)	ponudi priložnost, da zaslišijo vlakovno osebje, ki je bilo vpleteno v nesrečo ali incident in druge priče; ter

(g)	omogoči dostop do vseh ustreznih podatkov ali evidenc upravljavca infrastrukture, udeleženih prevoznikov v železniškem prometu, subjektov, zadolženih za vzdrževanje, in nacionalnega varnostnega organa.

3. Agencija sodeluje s preiskovalnim organom, kadar se preiskujejo vozila, ki jim je Agencija izdala dovoljenje, ali prevozniki v železniškem prometu, ki jim je Agencija izdala spričevalo. Agencija preiskovalnemu organu čim prej predloži vse zahtevane informacije ali evidence in na zahtevo tudi svojo obrazložitev.

4. Preiskava se opravi neodvisno od sodne preiskave.

Člen 22

Preiskovalni organ

1. Vsaka država članica zagotovi, da preiskave nesreč in incidentov iz člena 20 opravi stalni organ, ki ima vsaj enega preiskovalca, ki je v primeru nesreče ali incidenta sposoben opravljati funkcijo glavnega preiskovalca. Ta organ je v svoji organizaciji, pravni strukturi in v postopkih odločanja neodvisen od upravljavca infrastrukture, prevoznika v železniškem prometu, organa za določanje uporabnine, organa za dodeljevanje infrastrukturnih zmogljivosti in organa za ocenjevanje skladnosti ter od katere koli strani, katere interesi bi lahko bili v nasprotju z nalogami, ki so zaupane preiskovalnemu organu. Poleg tega je funkcionalno neodvisen od nacionalnega varnostnega organa, Agencije in vsakega železniškega regulatornega organa.

2. Preiskovalni organ opravlja svoje naloge neodvisno od drugih subjektov iz odstavka 1 in mora biti zmožen pridobiti zadostna sredstva za ta namen. Njegovi preiskovalci pridobijo status, ki jim zagotavlja potrebno jamstvo za neodvisnost.

3. Države članice zagotovijo, da so prevozniki v železniškem prometu, upravljavci infrastrukture in, kadar je to primerno, nacionalni varnostni organ, dolžni preiskovalni organ nemudoma obvestiti o nesrečah in incidentih iz člena 20 ter pri tem zagotoviti vse razpoložljive informacije. Kadar je to ustrezno, se ta obvestila posodobijo takoj, ko so na voljo nove informacije.

Preiskovalni organ brez odlašanja in v vsakem primeru najpozneje dva meseca po prejemu uradnega obvestila o nesreči ali incidentu odloči, ali bo začel preiskavo.

4. Preiskovalni organ lahko združuje svoje naloge na podlagi te direktive s preiskovanjem primerov, ki ne sodijo med železniške nesreče in incidente, v kolikor te druge preiskave ne ogrožajo njegove neodvisnosti.

5. Preiskovalni organ lahko po potrebi in če to ne posega v njegovo neodvisnost iz odstavka 1, zahteva pomoč preiskovalnih organov iz drugih držav članic ali od Agencije, da priskrbijo strokovno znanje in izkušnje ali da opravijo tehnične preglede, analize ali ocene.

6. Države članice lahko preiskovalnemu organu zaupajo nalogo, da opravi tudi druge preiskave železniških nesreč in incidentov poleg tistih iz člena 20.

7. Preiskovalni organi aktivno izmenjujejo stališča in izkušnje zaradi izboljšanja skupnih preiskovalnih metod, oblikovanja skupnih načel spremljanja izvedbe varnostnih priporočil ter prilagajanja tehničnemu in znanstvenemu napredku.

Brez poseganja v odstavek 1 Agencija pri izvajanju te naloge pomaga preiskovalnim organom v skladu s členom 38(2) Uredbe (EU) 2016/796.

Preiskovalni organi ob podpori Agencije v skladu s členom 38(2) Uredbe (EU) 2016/796 uvedejo program medsebojnih pregledov, pri katerem se vse preiskovalne organe spodbudi k sodelovanju pri spremljanju njihove učinkovitosti in neodvisnosti. Preiskovalni organi ob podpori sekretariata iz člena 38(2) Uredbe (EU) 2016/796 objavijo:

(a)	skupni program medsebojnih pregledov in merila, ki se pri tem uporabijo; in

(b)	letno poročilo o programu, v katerem so izpostavljeni elementi, ki so bili opredeljeni kot pozitivni, in dani predlogi za izboljšave.

Poročila o medsebojnih pregledih prejmejo vsi preiskovalni organi in Agencija. Ta poročila se prostovoljno objavijo.

Člen 23

Preiskovalni postopek

1. Nesreče ali incidente iz člena 20 preišče preiskovalni organ države članice, v kateri so se zgodili. Če ni mogoče ugotoviti, v kateri državi članici se je nesreča ali incident zgodil, ali če se je zgodil na mejnih objektih med državama članicama ali v njihovi bližini, se zadevni preiskovalni organi dogovorijo, kateri izmed njih bo opravil preiskavo, ali se dogovorijo, da jo opravijo skupaj. V prvem primeru se drugemu preiskovalnemu organu omogoči sodelovanje pri preiskavi in neovirana souporaba rezultatov.

Preiskovalni organi iz drugih držav članic so, če je to ustrezno, povabljeni k udeležbi pri preiskavi, kadar koli:

(a)	je v nesreči ali incidentu vpleten prevoznik v železniškem prometu, ki ima sedež in je pridobil licenco v eni od teh držav članic; ali

(b)	je v nesreči ali incidentu vpleteno vozilo, ki je registrirano ali se vzdržuje v eni od teh držav članic.

Preiskovalni organi iz povabljenih držav članic imajo potrebna pooblastila, da lahko na poziv pomagajo pri zbiranju dokazov za preiskovalni organ iz druge države članice.

Preiskovalni organi iz povabljenih držav članic imajo dostop do potrebnih informacij in dokazov, da lahko učinkovito sodelujejo v preiskavi, pri čemer ustrezno upoštevajo nacionalno zakonodajo v zvezi s sodnimi postopki.

Ta odstavek ne preprečuje državam članicam, da bi se dogovorile, da zadevni organi skupaj opravljajo preiskave tudi v drugih okoliščinah.

2. Organ, ki je pristojen za preiskavo, pripravi vsa ustrezna sredstva, ki so potrebna za opravljanje preiskave, v zvezi z vsako nesrečo ali incidentom, vključno z operativnim in tehničnim strokovnim znanjem in izkušnjami. Strokovno znanje in izkušnje se lahko pridobijo znotraj ali izven organa, odvisno od vrste nesreče ali incidenta, ki ga je treba preiskati.

3. Preiskava se opravi na čim bolj odprt način, da se vse strani lahko izjavijo in souporabijo rezultate. Zadevni upravljavec infrastrukture in prevoznik v železniškem prometu, nacionalni varnostni organ, Agencija, žrtve in njihovi sorodniki, lastniki poškodovanega premoženja, proizvajalci, zadevne službe za ukrepanje ob izrednih dogodkih ter predstavniki osebja in uporabnikov dobijo priložnost za predložitev ustreznih tehničnih informacij za izboljšanje kakovosti poročila o preiskavi. Preiskovalni organ upošteva tudi razumne potrebe žrtev in njihovih sorodnikov ter jih obvešča o napredku preiskave.

4. Preiskovalni organ konča svoje preiskave na kraju nesreče v najkrajšem možnem času, da omogoči upravljavcu infrastrukture, da obnovi infrastrukturo in jo prepusti opravljanju železniških prometnih storitev, takoj ko je to mogoče.

Člen 24

Poročila

1. O preiskavi nesreče ali incidenta iz člena 20 se pripravijo poročila v obliki, ki je primerna glede na vrsto in resnost nesreče ali incidenta ter glede na pomen ugotovitev preiskave. Poročila navajajo cilje preiskav iz člena 20(1) in vsebujejo, kadar je to primerno, varnostna priporočila.

2. Preiskovalni organ objavi končno poročilo v najkrajšem možnem času in praviloma najpozneje 12 mesecev po datumu dogodka. Če končnega poročila ni mogoče objaviti v 12 mesecih, preiskovalni organ izda vmesno izjavo najmanj ob vsaki obletnici nesreče, v njej pa predstavi napredek preiskave in vsa morebitna vprašanja v zvezi z varnostjo. Poročilo se skupaj z varnostnimi priporočili pošlje zadevnim stranem iz člena 23(3) ter zadevnim organom in stranem v drugih državah članicah.

Komisija upošteva izkušnje, ki jih pridobijo preiskovalni organi, in z izvedbenimi akti določi strukturo poročil za poročanje o preiskavah nesreč in incidentov, ki jo je treba čim bolj upoštevati. Poročila vsebujejo naslednje elemente:

(a)	opis in ozadje dogodka;

(b)	evidenco preiskav in poizvedb, vključno s sistemom varnega upravljanja, veljavnimi pravili in predpisi, delovanjem tirnih vozil ter tehničnih objektov in naprav, organiziranostjo delovne sile, dokumentacijo o operativnem sistemu ter podobnimi predhodnimi dogodki;

(c)

analizo vzrokov dogodka in zadevne zaključke, vključno z dejavniki, ki so k temu prispevali, povezanih z:

(i)	dejanji vpletenih oseb,

(ii)	stanjem tirnih vozil ali tehničnih objektov in naprav,

(iii)

znanjem in spretnostmi osebja, postopki in vzdrževanjem,

(iv)	pogoji iz regulativnega okvira in

(v)	uporabo sistema varnega upravljanja.

Navedeni izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 28(3).

3. Preiskovalni organ vsako leto do 30. septembra objavi letno poročilo o preiskavah, opravljenih v preteklem letu, varnostnih priporočilih, ki so bila izdana, in ukrepih, sprejetih v skladu s predhodno izdanimi priporočili.

Člen 25

Informacije, ki jih je treba poslati Agenciji

1. Preiskovalni organ v sedmih dneh po odločitvi o začetku preiskave o tem obvesti Agencijo. Obvestilo navaja datum, čas in kraj dogodka ter vrsto dogodka in njegove posledice glede smrtnih žrtev, poškodb in materialne škode.

2. Preiskovalni organ pošlje Agenciji izvod končnega poročila iz člena 24(2) in letnega poročila iz člena 24(3).

Člen 26

Varnostna priporočila

1. Varnostno priporočilo, ki ga izda preiskovalni organ, v nobenem primeru ne sproži domneve o krivdi ali odgovornosti za nesrečo ali incident.

2. Priporočila se pošljejo nacionalnemu varnostnemu organu in, kadar je to potrebno zaradi narave priporočila, Agenciji, drugim organom v zadevni državi članici ali drugim državam članicam. Države članice, njihovi nacionalni varnostni organi in Agencija v okviru svojih pristojnosti sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da se varnostna priporočila, ki jih izdajo preiskovalni organi, primerno upoštevajo ter, kadar je to primerno, uresničijo.

3. Agencija, nacionalni varnostni organ in drugi organi oblasti ali, kadar je to primerno, druge države članice, na katere so priporočila naslovljena, redno obveščajo preiskovalni organ o ukrepih, ki so jih sprejeli ali načrtovali na podlagi danih priporočil.

POGLAVJE VI

PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE

Člen 27

Izvajanje prenosa pooblastila

1. Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je preneseno na Komisijo pod pogoji, določenimi v tem členu.

2. Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz člena 6(6) in člena 7(6) se prenese na Komisijo za obdobje petih let od 15. junija 2016. Komisija pripravi poročilo o prenosu pooblastila najpozneje devet mesecev pred koncem petletnega obdobja. Prenos pooblastila se samodejno podaljšuje za enako dolga obdobja, razen če Evropski parlament ali Svet nasprotuje temu podaljšanju najpozneje tri mesece pred koncem vsakega obdobja.

3. Zlasti je pomembno, da Komisija pred sprejetjem teh delegiranih aktov ravna v skladu s svojo običajno prakso in opravi posvetovanja s strokovnjaki, vključno s strokovnjaki držav članic.

4. Prenos pooblastila iz člena 6(6) in člena 7(6) lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet. S sklepom o preklicu preneha veljati prenos pooblastila iz navedenega sklepa. Sklep začne učinkovati dan po njegovi objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši dan, ki je določen v navedenem sklepu. Sklep ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

5. Komisija takoj po sprejetju delegiranega akta o njem sočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

6. Delegirani akt, sprejet na podlagi člena 6(6) in členom 7(6), začne veljati le, če mu niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotuje v roku dveh mesecev od uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o tem aktu ali če pred iztekom tega roka tako Evropski parlament kot Svet obvestita Komisijo, da mu ne bosta nasprotovala. Ta rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za dva meseca.

Člen 28

Postopek v odboru

1. Komisiji pomaga odbor iz člena 51 Direktive (EU) 2016/797. Ta odbor je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011.

2. Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 4 Uredbe (EU) št. 182/2011.

Člen 29

Poročilo in nadaljnje ukrepanje Unije

1. Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu do 16. junija 2021 in nato vsakih pet let predloži poročilo o izvajanju te direktive, zlasti zaradi spremljanja učinkovitosti ukrepov za izdajanje enotnih varnostnih spričeval.

Poročilu se po potrebi dodajo predlogi za nadaljnje ukrepanje Unije.

2. Agencija oceni razvoj kulture varnosti, vključno s poročanjem o dogodkih. Komisiji do 16. junija 2024 predloži poročilo, v katerem po potrebi predlaga izboljšave sistema. Komisija na podlagi teh priporočil sprejme ustrezne ukrepe in po potrebi predlaga spremembe te direktive.

3. Komisija do 16. junija 2017 poroča Evropskemu parlamentu in Svetu o ukrepih, sprejetih za uresničitev naslednjih ciljev:

(a)	obveznosti proizvajalcev, da varnostno kritične komponente, ki so v obtoku v evropskem železniškem omrežju, označijo z identifikacijsko kodo, ki zagotavlja, da je na njeni podlagi mogoče jasno razbrati komponento, ime proizvajalca in pomembnejše podatke o proizvodnji;

(b)	popolne sledljivosti teh varnostno kritičnih komponent, sledljivosti vzdrževalnih dejavnosti, povezanih z njimi, in identifikacije njihove zgodovine obratovanja ter

(c)	opredelitev skupnih obveznih načel pri vzdrževanju teh komponent.

Člen 30

Kazni

Države članice predpišejo kazni, ki se uporabljajo za kršitve nacionalnih določb, sprejetih v skladu s to direktivo, in sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev njihovega izvajanja. Predpisane kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne, nediskriminatorne in odvračilne. Države članice uradno obvestijo Komisijo o teh predpisih do datuma iz člena 33(1) ter brez odlašanja o vseh kasnejših spremembah, ki na te predpise vplivajo.

Člen 31

Prehodne določbe

1. Priloga V k Direktivi 2004/49/ES se uporablja do datuma začetka uporabe izvedbenih aktov iz člena 24(2) te direktive.

2. Brez poseganja v odstavek 3 tega člena za prevoznike v železniškem prometu, ki morajo pridobiti spričevalo med 15. junijem 2016 in 16. junijem 2019, velja Direktiva 2004/49/ES. Takšna varnostna spričevala so veljavna do datuma izteka njihove veljavnosti.

3. Agencija izdaja spričevala v skladu s členom 10, kar zadeva območja obratovanja v državah članicah, ki Agencije in Komisije niso uradno obvestile v skladu s členom 33(2), najpozneje od 16. junija 2019. Z odstopanjem od člena 10 lahko nacionalni varnostni organi držav članic, ki so Agencijo in Komisijo uradno obvestile v skladu s členom 33(2), še naprej izdajajo spričevala v skladu z Direktivo 2004/49/ES do 16. junija 2020.

Člen 32

Priporočila in mnenja Agencije

Za namene uporabe te direktive Agencija zagotovi priporočila in mnenja v skladu s členom 13 Uredbe (EU) 2016/796. Ta priporočila in mnenja se lahko upoštevajo, ko Unija sprejema pravne akte na podlagi te direktive.

Člen 33

Prenos

1. Države članice do 16. junija 2019 uveljavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s členi 2, 3 in 4, členi od 8 do 11, členom 12(5), členom 15(3), členi od 16 do 19, členom 21(2), členom 23(3) in (7), členom 24(2), členom 26(3) in prilogama II in III. Besedilo navedenih predpisov nemudoma sporočijo Komisiji.

2. Države članice lahko obdobje za prenos iz odstavka 1 podaljšajo za eno leto. V ta namen države članice, ki zakonov in drugih predpisov ne bodo sprejele v roku za prenos iz odstavka 1, Agencijo in Komisijo o tem uradno obvestijo do 16. decembra 2018 in navedejo razloge za takšno podaljšanje.

3. Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Vključijo tudi izjavo, da se v veljavnih zakonih in drugih predpisih sklicevanja na direktivo, razveljavljeno s to direktivo, štejejo kot sklicevanja na to direktivo. Način sklicevanja in obliko izjave določijo države članice.

4. Obveznost prenosa in izvajanja te direktive se ne uporablja za Ciper in Malto, dokler se na njunih ozemljih ne vzpostavi železniški sistem.

Takoj ko javni ali zasebni subjekt predloži uradno vlogo za izgradnjo železniške proge, da bi z njo upravljal en ali več prevoznikov v železniškem prometu, zadevna država članica v dveh letih od prejema vloge sprejme predpise za izvajanje te direktive.

Člen 34

Razveljavitev

Direktiva 2004/49/ES, kakor je bila spremenjena z direktivami iz dela A Priloge IV, se razveljavi z učinkom od 16. junija 2020, brez poseganja v obveznosti držav članic glede rokov za prenos v nacionalno pravo in uporabo direktiv iz dela B Priloge IV.

Sklicevanja na razveljavljeno direktivo se razumejo kot sklicevanja na to direktivo in se berejo v skladu s korelacijsko tabelo iz Priloge V.

Člen 35

Začetek veljavnosti

Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 36

Naslovniki

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

V Strasbourgu, 11. maja 2016

Za Evropski parlament

Predsednik

M. SCHULZ

Za Svet

Predsednica

J. A. HENNIS-PLASSCHAERT

(1) UL C 327, 12.11.2013, str. 122.

(2) UL C 356, 5.12.2013, str. 92.

(3) Stališče Evropskega parlamenta z dne 26. februarja 2014 (še ni objavljeno v Uradnem listu) in stališče Sveta v prvi obravnavi z dne 10. decembra 2015 (UL C 57, 12.2.2016, str. 64). Stališče Evropskega parlamenta z dne 28. aprila 2016 (še ni objavljeno v Uradnem listu).

(5) Direktiva (EU) 2016/797 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2016 o interoperabilnosti železniškega sistema v Evropski uniji (glej stran 44 tega Uradnega lista).

(6) Uredba (EU) 2016/796 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2016 o Agenciji Evropske unije za železnice in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 881/2004 (glej stran 1 tega Uradnega lista).

(7) Direktiva 2008/57/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o interoperabilnosti železniškega sistema v Skupnosti (UL L 191, 18.7.2008, str. 1)

(8) Direktiva 2008/68/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. septembra 2008 o notranjem prevozu nevarnega blaga (UL L 260, 30.9.2008, str. 13).

(9) Uredba (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (UL L 55, 28.2.2011, str. 13).

(10) Direktiva 2012/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. novembra 2012 o vzpostavitvi enotnega evropskega železniškega območja (UL L 343, 14.12.2012, str. 32).

(11) Direktiva 2007/59/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o izdaji spričeval strojevodjem, ki upravljajo lokomotive in vlake na železniškem omrežju Skupnosti (UL L 315, 3.12.2007, str. 51).

(12) Direktiva (EU) 2015/1535 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. septembra 2015 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih predpisov in pravil za storitve informacijske družbe (UL L 241, 17.9.2015, str. 1).

(13) Uredba (ES) št. 1371/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o pravicah in obveznostih potnikov v železniškem prometu (UL L 315, 3.12.2007, str. 14).

(14) Uredba Komisije (ES) št. 653/2007 z dne 13. junija 2007 o uporabi enotne evropske oblike za varnostna spričevala in dokumentacijo za vloge v skladu s členom 10 Direktive 2004/49/ES Evropskega parlamenta in Sveta in o veljavnosti varnostnih spričeval, izdanih na podlagi Direktive 2001/14/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 153, 14.6.2007, str. 9).

(15) Uredba Komisije (EU) št. 1158/2010 z dne 9. decembra 2010 o skupni varnostni metodi ocenjevanja skladnosti z zahtevami za pridobitev železniških varnostnih spričeval (UL L 326, 10.12.2010, str. 11).

(16) Uredba Komisije (EU) št. 445/2011 z dne 10. maja 2011 o sistemu podeljevanja spričevala subjekta, zadolženega za vzdrževanje, za tovorne vagone in o spremembi Uredbe (ES) št. 653/2007 (UL L 122, 11.5.2011, str. 22).

PRILOGA I

SKUPNI VARNOSTNI KAZALNIKI

Nacionalni varnostni organi vsako leto poročajo o skupnih varnostnih kazalnikih.

Če se po predložitvi poročila odkrijejo nova dejstva ali napake, nacionalni varnostni organ spremeni ali popravi kazalnike za določeno leto ob prvi primerni priložnosti, najpozneje pa v naslednjem letnem poročilu.

Skupne opredelitve pojmov za skupne varnostne kazalnike in metode za izračun gospodarskih posledic nesreč so navedene v Dodatku.

1. Kazalniki v zvezi z nesrečami

1.1 Skupno in relativno (glede na vlakovne kilometre) število resnih nesreč in razčlenitev za naslednje vrste nesreč:

—	trčenje vlaka s tirnimi vozili,

—	trčenje vlaka z ovirami v svetlem profilu,

—	iztirjenje vlakov,

—	nesreče na nivojskem prehodu, tudi nesreče, v katere so vpleteni pešci na nivojskem prehodu, in dodatna razčlenitev za pet vrst nivojskih prehodov iz točke 6.2,

—	nesreče, ki jih povzročijo tirna vozila med gibanjem in v katerih so udeležene osebe, razen samomorov in poskusov samomorov,

—	požari na tirnih vozilih,

—

drugo.

O vsaki hudi nesreči se poroča po vrsti primarne nesreče, četudi so posledice sekundarne nesreče resnejše (npr. požar po iztirjenju).

1.2. Skupno in relativno (glede na vlakovne kilometre) število hudo poškodovanih oseb in smrtnih žrtev po vrstah nesreče, razčlenjeno na naslednje kategorije:

—	potniki (tudi glede na skupno število potniških kilometrov in število potniških vlakovnih kilometrov),

—	zaposleni ali izvajalec,

—	uporabniki nivojskih prehodov,

—	nepooblaščene osebe na zemljišču železnice,

—	druge osebe na peronu,

—	druge osebe, ki niso na peronu.

2. Kazalniki v zvezi z nevarnim blagom

Skupno in relativno (glede na vlakovne kilometre) število nesreč pri prevozu nevarnega blaga, razčlenjenih na naslednje kategorije:

—	nesreče, v kateri je udeleženo najmanj eno železniško vozilo, ki prevaža nevarno blago, kakor je opredeljeno v Dodatku,

—	število takih nesreč, v katerih pride do razlitja ali razsutja nevarnega blaga.

3. Kazalniki v zvezi s samomori

Skupno in relativno (glede na vlakovne kilometre) število samomorov in poskusov samomorov.

4. Kazalniki v zvezi z znanilci nesreč

Skupno in relativno (glede na vlakovne kilometre) število znanilcev nesreč in razčlenitev po naslednjih vrstah znanilcev:

—	poškodovani tiri,

—	deformacija (smerna ali višinska – vegavost) tira,

—	napake pri oddajanju signala,

—	neupoštevanje signalnega znaka za nevarnost z vožnjo mimo mesta nevarnosti,

—	neupoštevanje signalnega znaka za nevarnost brez vožnje mimo mesta nevarnosti,

—	poškodovana kolesa na aktivnih tirnih vozilih,

—	poškodovane osi na aktivnih tirnih vozilih.

Poročati je treba o vseh znanilcih nesreč, tistih, ki imajo za posledico nesrečo, in tistih, ki je nimajo. (O znanilcu nesreče, ki ima za posledico hudo nesrečo, se poroča tudi v okviru kazalnikov v zvezi z znanilci nesreč, o znanilcu nesreče, ki za posledico nima hude nesreče, pa se poroča le v okviru kazalnikov v zvezi z znanilci nesreče).

5. Kazalniki za izračun gospodarskih posledic nesreč

Skupne in relativne (glede na vlakovne kilometre) vrednosti v EUR:

—	število smrtnih žrtev in hudo poškodovanih oseb, pomnoženo z vrednostjo preprečevanja žrtve (VPŽ),

—	stroški škode za okolje,

—	stroški materialne škode na tirnih vozilih ali infrastrukturi,

—	stroški zamud, ki so posledica nesreč.

Nacionalni varnostni organi poročajo o gospodarskih posledicah hudih nesreč.

VPŽ je vrednost, ki jo družba pripisuje preprečevanju posamezne žrtve in kot taka ni referenca za odškodovanje udeležencev v nesrečah.

6. Kazalniki v zvezi s tehnično varnostjo infrastrukture in njenim izvajanjem

6.1. Odstotek tirov z obratujočimi sistemi zaščite vlaka, odstotek vlakovnih kilometrov ob uporabi obratujočih sistemov zaščite vlaka, kadar ti sistemi zagotavljajo:

—	opozarjanje,

—	opozarjanje in avtomatsko zaustavljanje,

—	opozarjanje in avtomatsko zaustavljanje ter ločeno nadziranje hitrosti,

—	opozarjanje in avtomatsko zaustavljanje ter neprekinjeno nadziranje hitrosti.

6.2. Število nivojskih prehodov (skupaj, na progovni kilometer in tirni kilometer) po naslednjih petih vrstah:

(a)	pasivni nivojski prehod;

(b)

aktivni nivojski prehod:

(i)

ročni;

(ii)	avtomatski z opozorilom na strani uporabnika;

(iii)

avtomatski z zaščito na strani uporabnika;

(iv)	z zaščito na strani proge.

Dodatek

Skupne opredelitve pojmov za skupne varnostne kazalnike in metode za izračun gospodarskih posledic nesreč

1. Kazalniki v zvezi z nesrečami

1.1. „huda nesreča“ pomeni vsako nesrečo, v kateri je udeleženo najmanj eno premikajoče se tirno vozilo, katere posledica je najmanj ena smrtno ponesrečena ali hudo poškodovana oseba ali velika škoda na tirnih vozilih, progi, drugih napravah ali okolju oziroma večje motnje prometa, razen nesreč v delavnicah, skladiščih in depojih;

1.2. „velika škoda na voznem parku, progi, drugih napravah ali okolju“ pomeni škodo, ki znaša 150 000 EUR ali več;

1.3. „večje motnje prometa“ pomeni, da so vlakovne storitve na glavni železniški progi prekinjene za šest ur ali več;

1.4. „vlak“ pomeni eno ali več tirnih vozil, ki jih vleče ena ali več lokomotiv oziroma ena ali več elektromotornih ali dizelmotornih garnitur, ki vožnjo opravljajo sama pod določeno številko ali posebno označbo od začetne fiksne točke do končne fiksne točke, vključno z lokomotivo, ki opravlja vožnjo sama kot lokomotivski vlak;

1.5. „trčenje vlaka s tirnim vozilom“ pomeni čelno trčenje, trčenje sprednji del-zadnji del ali trčenje v bok med delom enega in delom drugega vlaka ali tirnega vozila ali z ranžirnimi tirnimi vozili;

1.6. „trčenje vlaka z oviro znotraj svetlega profila“ pomeni trčenje med delom vlaka in predmeti, ki so pritrjeni ali začasno navzoči na progi ali v njeni bližini (razen na nivojskih prehodih, če jih je izgubilo vozilo ali uporabnik, ki prečka prehod), vključno s trčenjem s kontaktnimi vodniki;

1.7. „iztirjenje vlaka“ pomeni vsak primer, v katerem vsaj eno kolo vlaka zapusti tirnice;

1.8. „nesreča na nivojskem prehodu“ pomeni vsako nesrečo na nivojskih prehodih, v katero so vpleteni vsaj eno tirno vozilo in eno ali več vozil, ki prečkajo prehod, drugi uporabniki, ki prečkajo prehod, kot so pešci, ali drugi objekti, začasno navzoči na progi ali v njeni bližini, če jih je izgubilo vozilo ali uporabnik, ki prečka prehod;

1.9. „nesreča, ki jo povzročijo tirna vozila med gibanjem in v kateri so udeležene osebe“, pomeni nesrečo ene ali več oseb, ki jih zadene tirno vozilo ali predmet, ki je na to vozilo pritrjen oziroma se je od tega vozila ločil, kar vključuje osebe, ki padejo s tirnih vozil, in osebe, ki med potovanjem v teh vozilih padejo ali jih zadenejo nepritrjeni predmeti;

1.10. „požar v tirnih vozilih“ pomeni požar ali eksplozijo v tirnih vozilih (vključno z njihovim tovorom) med vožnjo od odhodne do namembne postaje, vključno s postanki na odhodni postaji, namembni postaji ali vmesnih postajah ter med ranžiranjem;

1.11. „drugo (druga nesreča)“ pomeni vsako nesrečo, razen trčenja vlaka s tirnim vozilom, trčenja vlaka z oviro znotraj svetlega profila, iztirjenja vlaka, nesreče na nivojskem prehodu, nesreče, ki jo povzročijo tirna vozila med gibanjem osebam, ali požara v tirnih vozilih;

1.12. „potnik“ pomeni vsako osebo, razen članov vlakovnega osebja, ki potuje z železnico, vključno s potnikom, ki poskuša na vlak vstopiti ali z vlaka izstopiti, medtem ko se giblje, vendar le za statistične podatke o nesrečah;

1.13. „zaposleni ali izvajalec“ pomeni vsako osebo, katere zaposlitev je povezana z železnico in ki je na delovnem mestu ob nesreči, vključno z osebjem izvajalcev, samozaposlenimi izvajalci, osebjem vlaka in osebami, ki upravljajo tirna vozila in infrastrukturne naprave;

1.14. „uporabnik nivojskega prehoda“ pomeni vsako osebo, ki uporablja nivojski prehod za prečkanje železniške proge s katerim koli prevoznim sredstvom ali peš;

1.15. „nepooblaščena oseba na zemljišču železnice“ pomeni vsako osebo, ki se nahaja na zemljišču železnice, na katerem je taka navzočnost prepovedana, razen uporabnikov nivojskega prehoda;

1.16. „druga oseba na peronu“ pomeni vsako osebo na železniškem peronu, ki ni opredeljena kot „potnik“, „zaposleni ali izvajalec“, „uporabnik nivojskega prehoda“, „druga oseba na peronu“ ali „nepooblaščena oseba na zemljišču železnice“;

1.17. „druga oseba, ki se ne nahaja na peronu“ pomeni vsako osebo, ki se ne nahaja na železniškem peronu ter ni opredeljena kot „potnik“, „zaposleni ali izvajalec“, „uporabnik nivojskega prehoda“, „druga oseba na peronu“ ali „nepooblaščena oseba na zemljišču železnice“;

1.18. „smrt (smrtna žrtev)“ pomeni vsako osebo, ki je zaradi nesreče umrla takoj ali v 30 dneh, izvzeti so primeri samomora;

1.19. „huda poškodba (hudo poškodovana oseba)“ pomeni vsako poškodovano osebo, ki je zaradi posledic nesreče hospitalizirana za več kot 24 ur; izvzeti so primeri poskusa samomora.

2. Kazalniki v zvezi z nevarnim blagom

2.1. „Nesreča pri prevozu nevarnega blaga“ pomeni vsako nesrečo ali incident, o katerih je treba poročati v skladu z oddelkom 1.8.5 RID (1)/ADR;

2.2. „nevarno blago“ pomeni snovi in izdelke, katerih prevoz je z RID prepovedan ali pa dovoljen le pod tam določenimi pogoji.

3. Kazalniki v zvezi s samomori

3.1. „Samomor“ pomeni dejanje namernega poškodovanja samega sebe, ki ima za posledico smrt, kakor ga je evidentiral in klasificiral pristojni nacionalni organ;

3.2. „poskus samomora“ pomeni dejanje namernega poškodovanja samega sebe, ki ima za posledico hudo poškodbo.

4. Kazalniki v zvezi z znanilci nesreč

4.1. „poškodovana tirnica“ pomeni ločitev tirnice na dva ali več delov ali ločitev katerega koli kosa kovine tirnice, kar povzroči vrzel na vozni površini tirnice, ki je daljša od 50 mm in globlja od 10 mm;

4.2. „deformacija (smerna ali višinska – vegavost) tira“ pomeni vsako napako v zvezi z neprekinjenostjo in geometrijo tira, zaradi katere je treba tir zapreti ali nemudoma zmanjšati dovoljeno hitrost;

4.3. „napaka pri oddajanju signala“ pomeni vsako tehnično napako signalnega sistema (na infrastrukturi ali tirnih vozilih), ki ima za posledico manj omejevalne signalne informacije od zahtevanih;

4.4. „neupoštevanje signalnega znaka za nevarnost z vožnjo mimo mesta nevarnosti“ pomeni vsak dogodek, pri katerem kateri koli del vlaka prekorači zanj odobren premik in potuje preko mesta nevarnosti;

4.5. „neupoštevanje signalnega znaka za nevarnost brez vožnje mimo mesta nevarnosti“ pomeni vsak dogodek, pri katerem kateri koli del vlaka prekorači zanj odobren premik, vendar ne potuje preko mesta nevarnosti.

Neodobren premik iz točk 4.4 in 4.5 pomeni vožnjo mimo:

—	ob progi stoječega signala, ki kaže signalni znak za nevarnost, ali signalni znak Stoj, če sistem zaščite vlaka ne deluje,

—	konca z varnostjo povezanega odobrenega premika, določenega v sistemu zaščite vlaka,

—	točke, sporočene z ustno ali pisno odobritvijo, določeno v predpisih,

—	tabel za zaustavitev (blažilci za zaustavitev niso vključeni) ali ročnih signalov.

Primeri, v katerih tirno vozilo brez priključenega vlečnega vozila ali vlak brez strojevodje prevozi signalni znak za nevarnosti, niso vključeni. Primeri, v katerih iz katerega koli razloga signal ne pokaže signalnega znaka za nevarnosti pravočasno, da bi voznik lahko vlak zaustavil pred signalom, niso vključeni.

Nacionalni varnostni organi lahko o teh štirih vrstah neodobrenega premika, navedenih v alineah v tej točki, poročajo ločeno, poročajo pa o vsaj enem zbirnem kazalniku, ki vsebuje podatke o vseh štirih postavkah;

4.6. „zlomljeno kolo na tirnem vozilu v obratovanju“ pomeni zlom, ki vpliva na kolo in povzroča nevarnost nesreče (iztirjenje ali trčenje);

4.7. „zlomljena os na tirnem vozilu v obratovanju“ pomeni zlom, ki vpliva na os in povzroča nevarnost nesreče (iztirjenje ali trčenje).

5. Skupne metodologije za izračun gospodarskih posledic nesreč

5.1. Vrednost preprečevanja žrtve (VPŽ) vključuje:

(1)	vrednost varnosti same po sebi: vrednosti pripravljenosti plačati (PP) na podlagi študij navedenih preferenc, opravljenih v državah članicah, za katere se uporabljajo;

(2)

neposredni in posredni gospodarski stroški: vrednosti stroškov, ki so ocenjeni v državi članici in jih sestavljajo:

—	stroški zdravljenja in rehabilitacije,

—	sodni stroški, stroški policije, zasebnih preiskav trčenj in službe za ukrepanje v izrednih razmerah ter upravni stroški zavarovanja,

—	izgube v proizvodnji: vrednost blaga in storitev, ki bi jih oseba lahko proizvedla ali opravila za družbo, če nesreče ne bi bilo.

Pri izračunu stroškov, ki jih pomenijo žrtve, se smrtne žrtve in hude poškodbe upoštevajo ločeno (različni VPŽ za smrtno žrtev in za hudo poškodbo).

5.2. Skupna načela za oceno vrednosti varnosti same po sebi in neposrednih in/ali posrednih gospodarskih stroškov:

Pri presojanju, ali so razpoložljive ocene o tem, kakšna je vrednost varnosti same po sebi, ustrezne ali ne, se upošteva naslednje:

—	ocene se morajo nanašati na sistem za vrednotenje zmanjševanja tveganja smrtnosti v prometnem sektorju in biti skladne s pristopom, ki temelji na PP, v skladu z metodami navedenih preferenc,

—	uporabljeni vzorec anketiranih glede vrednosti mora biti reprezentativen za zadevno populacijo. Odražati mora zlasti starostno/dohodkovno porazdelitev skupaj z drugimi pomembnimi družbeno-gospodarskimi in/ali demografskimi značilnostmi populacije,

—	metode poizvedovanja o vrednostih PP: anketa mora biti oblikovana tako, da so vprašanja anketirancem jasna in smiselna.

Neposredni in posredni gospodarski stroški se ocenijo na podlagi dejanskih stroškov, ki jih nosi družba.

5.3. Definicije

5.3.1. „stroški škode za okolje“ pomeni stroške, ki jih morajo poravnati prevozniki v železniškem prometu in upravljavci železniške infrastrukture, da bi na poškodovanem območju znova vzpostavili stanje, kot je bilo pred železniško nesrečo; na podlagi njihovih izkušenj se ti stroški tudi ocenijo;

5.3.2. „stroški materialne škode na tirnih vozilih ali infrastrukturi“ pomeni stroške zagotovitve novih tirnih vozil ali infrastrukture z enako funkcionalnostjo in tehničnimi parametri, kot so jih imela tirna vozila ali infrastruktura, ki jih ni več mogoče popraviti, in stroške vzpostavitve stanja, kot je bilo pred nesrečo, pri tirnih vozilih ali infrastrukturi, ki jih je mogoče popraviti, – pri čemer oboje ocenijo prevozniki v železniškem prometu in upravljavci železniške infrastrukture v skladu s svojimi izkušnjami – vključeni pa so tudi stroški najema tirnih vozil zaradi nerazpoložljivosti poškodovanih vozil;

5.3.3. „stroški zamud, ki so posledica nesreč“ pomeni denarno vrednost zamud, ki jih imajo uporabniki železniškega prevoza (potniki in stranke v tovornem prometu) zaradi nesreč, izračunani pa so po naslednjem modelu:

VT - denarna vrednost prihranjenega potovalnega časa

Vrednost časa za potnike na vlaku (na uro)

VTP = [VT poslovnih potnikov] * [povprečni odstotek poslovnih potnikov na leto] + [VT neposlovnih potnikov] * [povprečni odstotek neposlovnih potnikov na leto]

VTP se meri v EUR na potnika na uro.

„poslovni potnik“ pomeni potnika, ki potuje zaradi svojih poklicnih dejavnosti, pri čemer prevoz na delo ni vključen.

Vrednost časa za tovorni vlak (na uro):

VTF = [VT tovornih vlakov] * [(tonski kilometer)/(vlakovni kilometer)]

VTF se meri v EUR na tono tovora na uro.

Povprečno število ton blaga, prevoženega na vlak v enem letu = (tonski kilometer)/(vlakovni kilometer)

CM – strošek 1 minute zamude vlaka

Potniški vlak

CMP = K1 * (VTP/60) * [(potniški kilometer)/(vlakovni kilometer)]

Povprečno število potnikov na vlak v enem letu = (potniški kilometer)/(vlakovni kilometer)

Tovorni vlak

CMF = K2* (VT F /60)

Faktorja K1 in K2 sta med vrednostjo časa in vrednostjo zamude, kakor sta bili ocenjeni v študiji navedenih preferenc, saj je treba upoštevati, da se čas, izgubljen zaradi zamud, dojema precej bolj negativno kot običajen potovalni čas.

Stroški zamud zaradi nesreče = CMP * (minute zamude potniških vlakov) + CMF * (minute zamude tovornih vlakov)

Področje uporabe modela

Pri hudih nesrečah se stroški zamud izračunajo, kot sledi:

—	dejanske zamude na železniških progah, na katerih so se zgodile nesreče, kot se izmerijo na postaji,

—	dejanske zamude ali, če to ni mogoče, ocenjene zamude na drugih prizadetih progah.

6. Kazalniki v zvezi s tehnično varnostjo infrastrukture in njenim izvajanjem

6.1. „sistem zaščite vlaka“ pomeni sistem, ki pomaga zagotavljati spoštovanje signalnih znakov in omejitev hitrosti;

6.2. „sistemi na vlaku“ pomeni sisteme, ki so vozniku v pomoč pri opazovanju signaliziranja ob progi in kabinskega signaliziranja ter tako zagotavljajo zaščito pred mestom nevarnosti in spoštovanje omejitev hitrosti. Na vlaku se uporabljajo naslednji sistemi zaščite:

(a)	opozorilo za avtomatsko opozarjanje voznika,

(b)	opozorilo in avtomatsko zaustavljanje za opozarjanje voznika in avtomatsko zaustavljanje ob vožnji mimo signala nevarnosti,

(c)	opozorilo in avtomatsko zaustavljanje ter ločeno nadziranje hitrosti, ki zagotavljajo zaščito pred mesti nevarnosti, pri čemer „ločeno nadziranje hitrosti“ pomeni nadzor hitrosti na določenih lokacijah (omejevalniki hitrosti) ob približevanju signala,

(d)

opozorilo in avtomatsko zaustavljanje ter neprekinjeno nadziranje hitrosti, ki zagotavljajo zaščito pred mesti nevarnosti in neprekinjen nadzor hitrostne omejitve na progi, pri čemer „neprekinjeno nadziranje hitrosti“ pomeni neprekinjeno navajanje in uveljavljanje največje dovoljene ciljne hitrosti na vseh odsekih proge.

Vrsta (d) se obravnava kot sistem avtomatske zaščite vlaka.

6.3. „nivojski prehod“ pomeni vsako nivojsko križanje ceste ali prehoda in železnice, ki ga priznava upravljavec železniške infrastrukture in je odprto za javne ali zasebne uporabnike. Prehodi med peroni na postajah so izključeni, prav tako tudi prehodi čez tire, ki so namenjeni izključno zaposlenim;

6.4. „cesta“ za namene statističnih podatkov o železniških nesrečah pomeni vsako javno ali zasebno cesto, ulico ali avtocesto, vključno z vzporednimi pešpotmi in kolesarskimi stezami;

6.5. „prehod“ pomeni vsako pot, razen ceste, namenjeno prehodu ljudi, živali, vozil ali strojev;

6.6. „pasivni nivojski prehod“ pomeni nivojski prehod brez kakršne koli oblike sistema opozarjanja ali zaščite, ki bi se sprožil, ko prečkanje prehoda za uporabnika ni varno;

6.7. „aktivni nivojski prehod“ pomeni nivojski prehod, na katerem so uporabniki, ki ga prečkajo, zavarovani ali opozorjeni pred prihajajočim vlakom z napravami, ki se sprožijo, ko prečkanje prehoda za uporabnika ni varno.

—

Zavarovanje z uporabo fizičnih naprav vključuje:

—	polovične ali polne pregrade,

—	zapornice.

—

Opozorilo z uporabo fiksne opreme na nivojskih prehodih:

—	vidne naprave: luči,

—	zvočne naprave: zvonovi, rogovi, električne hupe itd.

Aktivni nivojski prehodi so razvrščeni, kakor sledi:

(a)	ročni: nivojski prehod, na katerem zaščito ali opozorilo na strani uporabnika ročno sproži zaposleni pri železnici;

(b)	avtomatski z opozorilom na strani uporabnika: nivojski prehod, kjer opozorilo na strani uporabnika sproži prihajajoči vlak;

(c)	avtomatski z zaščito na strani uporabnika: nivojski prehod, kjer zaščito na strani uporabnika sproži prihajajoči vlak. To vključuje nivojski prehod tako z zaščito kot opozorilom na strani uporabnika;

(d)	z zaščito na strani proge: nivojski prehod, kjer signal ali drug sistem zaščite vlaka vlaku omogoča nadaljevanje poti le, ko je nivojski prehod v celoti zaščiten na strani uporabnika in je vpad onemogočen.

7. Opredelitev merilnih enot

7.1. „Vlakovni kilometer“ pomeni mersko enoto, ki predstavlja vožnjo vlaka na razdalji en kilometer. Razdalja, ki se uporablja, je dejanska razdalja opravljene vožnje, če je na voljo, sicer se uporablja standardna razdalja omrežja med odhodnim in namembnim krajem. Upošteva se samo razdalja na nacionalnem ozemlju države poročevalke;

7.2. „potniški kilometer“ pomeni mersko enoto, ki predstavlja prevoz enega potnika v železniškem prometu na razdalji en kilometer. Upošteva se samo razdalja na nacionalnem ozemlju države poročevalke;

7.3. „progovni kilometer“ pomeni v kilometrih merjeno dolžino železniškega omrežja v državah članicah, katerega področje uporabe je opredeljeno v členu 2. Pri večtirnih železniških progah se šteje samo razdalja med odhodnim in namembnim krajem;

7.4. „tirni kilometer“ pomeni v kilometrih merjeno dolžino železniškega omrežja v državah članicah, katerega področje uporabe je opredeljeno v členu 2. Šteje se vsak tir večtirne železniške proge.

(1) RID, Pravilnik o mednarodnem železniškem prevozu nevarnega blaga, kakor je bil sprejet v skladu z Direktivo 2008/68/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. septembra 2008 o notranjem prevozu nevarnega blaga (UL L 260, 30.9.2008, str. 13).

PRILOGA II

PRIGLASITEV NACIONALNIH VARNOSTNIH PREDPISOV

Nacionalni varnostni predpisi, priglašeni v skladu s točko (a) člena 8(1), vključujejo:

1.	predpise v zvezi z obstoječimi nacionalnimi varnostnimi cilji in varnostnimi metodami;

2.	predpise v zvezi z zahtevami za sisteme varnega upravljanja in izdajanjem varnostnih spričeval prevoznikov v železniškem prometu;

3.	skupne operativne predpise železniškega omrežja, ki še niso zajeta v TSI, vključno s predpisi v zvezi s sistemom signalizacije in vodenja prometa;

4.	predpisi v zvezi z zahtevami za dodatne notranje operativne predpise (predpise družbe), ki jih morajo uveljaviti upravljavci železniške infrastrukture in prevozniki v železniškem prometu;

5.	predpise v zvezi z zahtevami za osebje, ki izvaja varnostno kritične naloge, vključno z merili izbire, zdravstvenimi sposobnostmi in poklicnim usposabljanjem ter podeljevanjem spričeval, če še niso zajeti v TSI;

6.	predpise v zvezi s preiskavo nesreč in incidentov.

PRILOGA III

Zahteve in merila za ocenjevanje, ki jih morajo upoštevati organizacije, ki predložijo vlogo za spričevalo subjekta, zadolženega za vzdrževanje, ali za spričevalo v zvezi s funkcijami vzdrževanja, ki jih subjekt, zadolžen za vzdrževanje, dodeli v zunanje izvajanje

Vsi pomembni deli sistema upravljanja organizacije morajo biti dokumentirani, pri čemer mora zlasti biti opisana porazdelitev odgovornosti v organizaciji in s podizvajalci. Prikazano mora biti, kako uprava zagotavlja nadzor na različnih ravneh, kako so vključeni osebje in njihovi predstavniki na vseh ravneh ter kako je zagotovljeno nenehno izboljševanje.

Osnovne zahteve za štiri funkcije subjekta, zadolženega za vzdrževanje, ki jih mora organizacija izpolniti sama ali v okviru pogodbenih razmerij, so:

1. vodstvo– zavezanost razvoju in uporabi sistema vzdrževanja organizacije ter stalnemu izboljševanju njegove učinkovitosti;

2. ocena tveganja– strukturiran pristop pri ocenjevanju tveganj, povezanih z vzdrževanjem tovornih vozil, vključno s tveganji, ki neposredno izhajajo iz operativnih procesov in dejavnosti drugih organizacij/oseb, ter pri opredeljevanju ustreznih ukrepov za obvladovanje tveganj;

3. spremljanje– strukturiran pristop, s katerim se zagotovijo uvedba in pravilno delovanje ukrepov za obvladovanje tveganj in uresničevanje ciljev organizacije s temi ukrepi;

4. stalno izboljševanje– strukturiran pristop, ki omogoča analizo informacij, zbranih z rednim spremljanjem ali presojami, ali informacij iz drugih pomembnih virov ter učenje in sprejemanje preventivnih ali korektivnih ukrepov za ohranjanje ali izboljševanje ravni varnosti na podlagi zadevnih rezultatov;

5. struktura in odgovornost– strukturiran pristop, ki omogoča opredelitev odgovornosti posameznikov in skupin ter s tem zanesljivo izvajanje varnostnih ciljev organizacije;

6. upravljanje usposobljenosti– strukturiran pristop, ki zagotavlja, da so zaposleni ustrezno usposobljeni za varno, uspešno in učinkovito doseganje ciljev organizacije v vseh razmerah;

7. informacije– strukturiran pristop, ki zagotavlja, da so pomembne informacije na voljo tistim, ki sprejemajo mnenja in odločitve na vseh ravneh organizacije, pa tudi popolnost in ustreznost informacij;

8. dokumentacija– strukturiran pristop, ki zagotavlja sledljivosti vseh pomembnih informacij;

9. pogodbene dejavnosti– strukturiran pristop, s katerim se zagotovi ustrezno upravljanje podizvajalskih dejavnosti, ki omogočajo uresničitev ciljev organizacije, ter zajema vse kompetence in zahteve;

10. Dejavnosti vzdrževanja– strukturiran pristop, s katerim se zagotovijo:

—

opredelitev in ustrezno upravljanje vseh dejavnosti vzdrževanja, ki vplivajo na varnost in varnostno kritične komponente, ter opredelitev in ustrezno upravljanje potrebnih sprememb navedenih dejavnosti vzdrževanja, ki mora temeljiti na izkušnjah in biti v skladu s skupnimi varnostnimi metodami pri oceni tveganja iz točke (a) člena 6(1), pa tudi ustrezno dokumentiranje zadevnih sprememb;

—	skladnost z osnovnimi zahtevami glede interoperabilnosti;

—	uporaba in preverjanje prostorov za vzdrževanje ter opreme in orodij, ki so bili posebej razviti in zahtevani za izvajanje vzdrževanja;

—	analiza začetne dokumentacije o vozilu za zagotovitev prve dokumentacije o vzdrževanju in ustrezne uporabe te dokumentacije ob izdajanju nalogov za vzdrževanje;

—

da se komponente (vključno z nadomestnimi) in material uporabljajo, kot je določeno v nalogih za vzdrževanje in dokumentaciji dobavitelja; shranjevanje in prevoz teh sestavnih delov in materiala ter ravnanje z njimi mora biti ustrezno, kot je določeno v nalogih za vzdrževanje in dokumentaciji dobavitelja, ter skladno z veljavnimi nacionalnimi in mednarodnimi predpisi, pa tudi zahtevami na zadevnih nalogih za vzdrževanje;

—

določanje, opredeljevanje, zagotavljanje in evidentiranje ustreznih prostorov za vzdrževanje, opreme in orodja ter njihovo dajanje na voljo za opravljanje vzdrževalnih storitev v skladu z nalogi za vzdrževanje in drugimi veljavnimi specifikacijami, pri čemer se zagotovijo varno vzdrževanje, uporaba ergonomije in varovanje zdravja;

—	da organizacija z ustreznimi postopki, ki morajo biti dokumentirani, zagotavlja pravilno uporabo, kalibriranje, hrambo in vzdrževanje svoje merilne opreme, vseh prostorov, opreme in orodij;

11. Nadzorne dejavnosti– strukturiran pristop, s katerim se zagotovijo:

—	pravočasen umik vozil iz obratovanja zaradi načrtovanih, pogojnih ali korektivnih vzdrževalnih del oziroma kadar koli, če se ugotovi, da je prišlo do okvar ali da je to potrebno iz drugih razlogov;

—	potrebni ukrepi za nadzorovanje kakovosti;

—	izvajanje vzdrževalnih del v skladu z nalogi za vzdrževanje in izdaja obvestila o sprostitvi v obratovanje, ki vključuje morebitne omejitve uporabe;

—

poročanje o morebitnih primerih neizpolnjevanja zahtev pri uporabi sistema za upravljanje, ki bi lahko povzročili nesreče, incidente, neposredno nevarnost nesreče ali druge nevarne dogodke, ter preiskavo in analizo takšnih primerov, pa tudi sprejetje ustreznih preventivnih ukrepov v skladu s skupno varnostno metodo za spremljanje iz točke (c) člena 6(1);

—	periodične notranje presoje in spremljanje v skladu s skupno varnostno metodo za spremljanje iz točke (c) člena 6(1).

PRILOGA IV

DEL A

Razveljavljena uredba s seznamom naknadnih sprememb

(iz člena34)

Direktiva 2004/49/ES	(UL L 164, 30.4.2004, str. 44)
Direktiva 2008/57/ES	(UL L 191, 18.7.2008, str. 1)
Direktiva 2008/110/ES	(UL L 345, 23.12.2008, str. 62)
Direktiva Komisije 2009/149/ES	(UL L 313, 28.11.2009, str. 65)
Popravek, 2004/49/ES	(UL L 220, 21.6.2004, str. 16)
Direktiva Komisije 2014/88/EU	(UL L 201, 10.7.2014, str. 9)

DEL B

Rok za prenos v nacionalno pravo

(iz člena 34)

Direktiva	Rok za prenos
2004/49/ES	30. april 2006
2008/57/ES	19. Julij 2010
2008/110/ES	24. december 2010
Direktiva Komisije 2009/149/ES	18. junij 2010
Direktiva Komisije 2014/88/EU	30. julij 2015

PRILOGA V

Korelacijska tabela

Direktiva 2004/49/ES	Ta Direktiva
Člen 1	Člen 1
Člen 2	Člen 2
Člen 3	Člen 3
Člen 4	Člen 4
Člen 5	Člen 5
Člen 6	Člen 6
Člen 7	Člen 7
Člen 8	Člen 8
Člen 9	Člen 9
Člen 10	Člen 10
-	Člen 11
Člen 11	Člen 12
Člen 12	Člen 11--
Člen 13	Člen 13
Člen 14a (1) do (7)	Člen 14
Člen 14a (8)	Člen 15
Člen 15	-
Člen 16	Člen 16
-	Člen 17
Člen 17	Člen 18
Člen 18	Člen 19
Člen 19	Člen 20
Člen 20	Člen 21
Člen 21	Člen 22
Člen 22	Člen 23
Člen 23	Člen 24
Člen 24	Člen 25
Člen 25	Člen 26
Člen 26	-
-	Člen 27
Člen 27	Člen 28
Člen 28	-
Člen 29	-
Člen 30	-
Člen 31	Člen 29
Člen 32	Člen 30
-	Člen 31
-	Člen 32
Člen 33	Člen 33
-	Člen 34
Člen 34	Člen 35
Člen 35	Člen 36
Priloga I	Priloga I
Priloga II	Priloga II
Priloga III	-
Priloga IV	-
Priloga V	-
-	Priloga III

Izjava Komisije o obrazložitvenih dokumentih

		ISSN 1977-0804
Uradni list Evropske unije		L 138

Slovenska izdaja	Zakonodaja	Zvezek 59 26. maj 2016

Vsebina		I Zakonodajni akti	Stran
		UREDBE
	*	Uredba (EU) 2016/796 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2016 o Agenciji Evropske unije za železnice in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 881/2004 ( 1 )	1
		DIREKTIVE
	*	Direktiva (EU) 2016/797 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2016 o interoperabilnosti železniškega sistema v Evropski uniji ( 1 )	44
	*	Direktiva (EU) 2016/798 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2016 o varnosti na železnici ( 1 )	102