21.5.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

L 132/1

(1)

Namen te direktive je določiti procesna jamstva, s katerimi se zagotovi, da bodo otroci, torej osebe, ki niso dopolnile 18 let, ki so osumljene ali obdolžene osebe v kazenskem postopku, lahko razumeli in spremljali tak postopek ter uveljavljali svojo pravico do poštenega sojenja, ter preprečiti, da bi otroci ponovno storili kaznivo dejanje, in spodbuditi njihovo socialno vključevanje.

(2)

Z določitvijo skupnih minimalnih pravil o varstvu procesnih pravic otrok, ki so osumljene ali obdolžene osebe, je namen te direktive okrepiti zaupanje držav članic v kazenskopravne sisteme drugih držav članic in tako izboljšati vzajemno priznavanje odločb v kazenskih zadevah. Takšna skupna minimalna pravila bi prav tako morala odpraviti ovire za prosto gibanje državljanov na ozemlju držav članic.

(3)

Čeprav so vse države članice pogodbenice Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), Mednarodnega pakta o političnih in državljanskih pravicah ter Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah, izkušnje kažejo, da to samo po sebi ne zagotavlja vedno zadostne stopnje zaupanja v kazenskopravne sisteme drugih držav članic.

(4)

Svet je 30. novembra 2009 sprejel Resolucijo o načrtu za krepitev procesnih pravic osumljenih ali obtoženih oseb v kazenskih postopkih (3) (v nadaljnjem besedilu: načrt). Načrt predvideva postopno sprejetje ukrepov v zvezi s pravico do prevajanja in tolmačenja (ukrep A), pravico do obveščenosti o pravicah in obtožbi (ukrep B), pravico do pravnega svetovanja in pravne pomoči (ukrep C), pravico do komuniciranja s sorodniki, delodajalci in konzularnimi organi (ukrep D) ter v zvezi s posebnim varstvom za osumljene ali obdolžene osebe, ki spadajo v skupino ranljivih oseb (ukrep E). V načrtu je poudarjeno, da je vrstni red pravic samo okviren, kar pomeni, da se lahko spreminja v skladu s prednostnimi nalogami. Načrt je zasnovan tako, da deluje kot celota; njegove koristi bodo popolnoma razvidne šele, ko bodo izvedeni vsi njegovi sestavni deli.

(5)

Evropski svet je 11. decembra 2009 pozdravil načrt in ga vključil v Stockholmski program – odprta in varna Evropa, ki služi državljanom in jih varuje (4) (točka 2.4). Pri tem je poudaril, da načrt ni izčrpen, ter pozval Komisijo, naj preuči nadaljnje elemente minimalnih procesnih pravic osumljenih in obdolženih oseb ter oceni, ali je treba obravnavati druga vprašanja, na primer domnevo nedolžnosti, da bi spodbujali boljše sodelovanje na tem področju.

(6)

Do zdaj so bili na podlagi načrta sprejeti štirje ukrepi o procesnih pravicah v kazenskem postopku, in sicer direktive 2010/64/EU (5), 2012/13/EU (6), 2013/48/EU (7) in Direktiva (EU) 2016/343 (8) Evropskega parlamenta in Sveta.

(7)

S to direktivo se spodbujajo otrokove pravice, pri čemer se upoštevajo Smernice Sveta Evrope za otrokom prijazno pravosodje.

(8)

Kadar so otroci osumljene ali obdolžene osebe v kazenskem postopku ali so v postopku na podlagi evropskega naloga za prijetje v skladu z Okvirnim sklepom Sveta 2002/584/PNZ (9) (v nadaljnjem besedilu: zahtevane osebe), bi države članice morale zagotoviti, da se vedno upoštevajo predvsem koristi otroka, v skladu s členom 24(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina).

(9)

Otrokom, ki so osumljene ali obdolžene osebe v kazenskem postopku, bi bilo treba posvetiti posebno pozornost, da se ohrani njihov potencial za razvoj in ponovno vključitev v družbo.

(10)

Ta direktiva bi se morala uporabljati za otroke, ki so osumljene ali obdolžene osebe v kazenskem postopku, in za otroke, ki so zahtevane osebe. Za otroke, ki so zahtevane osebe, bi se ustrezne določbe te direktive morale uporabljati od trenutka njihovega prijetja v izvršitveni državi članici.

(11)

Ta direktiva ali nekatere njene določbe bi se morale uporabljati tudi za osumljene ali obdolžene osebe v kazenskem postopku ter za zahtevane osebe, kadar so bile te osebe otroci, ko se je postopek pričel, vendar so potem dopolnile 18 let, uporaba te direktive pa je primerna glede na okoliščine zadeve, vključno z zrelostjo in ranljivostjo zadevne osebe.

(12)

Če je oseba v trenutku, ko je osumljena ali obdolžena v kazenskem postopku, dopolnila 18 let, vendar je bilo kaznivo dejanje storjeno, ko je bila otrok, se države članice spodbujajo, da uporabijo procesna jamstva iz te direktive, dokler ta oseba ne dopolni 21 let, vsaj za kazniva dejanja, ki jih je storila ista osumljena ali obdolžena oseba ter se preiskujejo in preganjajo skupaj, saj so neločljivo povezana s kazenskim postopkom, ki je bil uveden zoper to osebo, preden je dopolnila 18 let.

(13)

Države članice bi morale določiti starost otroka na podlagi njegovih izjav, s preverjanjem njegovega osebnega stanja, preučitvijo dokumentacije in drugih dokazil ter, če takšna dokazila niso na voljo ali so nezadostna, na podlagi zdravniškega pregleda. Zdravniški pregled bi bilo treba opraviti kot zadnjo možnost in ob strogem upoštevanju otrokovih pravic, telesne celovitosti in človekovega dostojanstva. Kadar še naprej obstaja dvom o starosti osebe, bi bilo za namene te direktive treba domnevati, da je otrok.

(14)

Ta direktiva se ne bi smela uporabljati za nekatere manjše kršitve. Vendar pa bi se morala uporabljati, kadar je otroku, ki je osumljena ali obdolžena oseba, odvzeta prostost.

(15)

V nekaterih državah članicah je lahko za izrekanje sankcij, ki ne vključujejo odvzema prostosti, pri razmeroma manjših kršitvah pristojen organ, ki ni sodišče, pristojno za kazenske zadeve. To je mogoče na primer pri pogostih cestnoprometnih kršitvah, ki se lahko ugotovijo med kontrolo prometa. V takšnih primerih bi bilo nerazumno od pristojnih organov zahtevati, da zagotovi uveljavljanje vseh pravic iz te direktive. Če zakonodaja države članice določa, da sankcijo za manjše kršitve izreče takšen organ in bodisi obstaja pravica do pritožbe bodisi je mogoče zadevo drugače predložiti sodišču, pristojnemu za kazenske zadeve, bi se tako morala ta direktiva uporabljati le za postopke pred tem sodiščem po vložitvi take pritožbe ali predložitvi zadeve.

(16)

V nekaterih državah članicah za kazniva dejanja veljajo nekatere manjše kršitve, zlasti manjše cestnoprometne kršitve, manjše kršitve v zvezi s splošnimi občinskimi predpisi in manjše kršitve javnega reda. V takšnih primerih bi bilo nerazumno od pristojnega organa zahtevati, da zagotovi uveljavljanje vseh pravic iz te direktive. Če zakonodaja države članice v zvezi z manjšimi kršitvami določa, da odvzem prostosti kot sankcija ni mogoč, bi se morala ta direktiva uporabljati le v postopkih pred sodiščem, pristojnim za kazenske zadeve.

(17)

Ta direktiva bi se morala uporabljati le v kazenskem postopku. Ne bi se smela uporabljati v drugih vrstah postopka, zlasti za postopke, ki so posebej zasnovani za otroke in ki lahko vodijo do zaščitnih, popravnih ali vzgojnih ukrepov.

(18)

To direktivo bi bilo treba izvajati ob upoštevanju določb direktiv 2012/13/EU in 2013/48/EU. Ta direktiva določa dodatna dopolnilna jamstva v zvezi z informacijami, ki jih je treba zagotoviti otrokom in nosilcu starševske odgovornosti, da se upoštevajo posebne potrebe in ranljivost otrok.

(19)

Otroci bi morali prejeti informacije o splošnih vidikih poteka postopka. V ta namen bi jim bilo treba zagotoviti predvsem kratko pojasnilo o naslednjih procesnih korakih v postopku, kolikor je to mogoče glede na interes kazenskega postopka, in o vlogi organov, ki so v njem vključeni. Te informacije bi morale biti odvisne od okoliščin zadeve.

(20)

Otroci bi morali prejeti informacije v zvezi s pravico do zdravniškega pregleda v najzgodnejši ustrezni fazi postopka, najpozneje ob odvzemu prostosti, če se v zvezi z otrokom sprejme takšen ukrep.

(21)

Kadar je otroku odvzeta prostost, bi morale biti v obvestilu o pravicah, ki se mu zagotovi v skladu z Direktivo 2012/13/EU, navedene tudi otrokove pravice iz te direktive.

(22)

Države članice bi morale obvestiti nosilca starševske odgovornosti o ustreznih procesnih pravicah, in sicer pisno, ustno ali oboje. Te informacije bi bilo treba zagotoviti čim prej in tako podrobno, kolikor je to potrebno za zaščito poštenosti postopka in učinkovito uveljavljanje pravic otroka.

(23)

V nekaterih okoliščinah, ki se lahko nanašajo tudi samo na enega od nosilcev starševske odgovornosti, bi bilo treba informacije zagotoviti drugi ustrezni odrasli osebi, ki jo imenuje otrok in ki jo kot tako sprejme pristojni organ. Ena od takih okoliščin nastane, ko objektivni in dejanski razlogi kažejo ali zbujajo sum, da bi zagotavljanje informacij nosilcu starševske odgovornosti lahko povzročilo resno tveganje za kazenski postopek, zlasti v primeru, ko bi lahko prišlo do uničenja ali spreminjanja dokazov, do vplivanja na priče ali ko bi bil nosilec starševske odgovornosti lahko soudeležen pri domnevni kaznivi dejavnosti skupaj z otrokom.

(24)

Če okoliščine, zaradi katerih so pristojni organi informacije zagotovili ustrezni odrasli osebi, ki ni nosilec starševske odgovornosti, prenehajo, se vse informacije, ki jih otrok prejme v skladu s to direktivo in ki so še vedno pomembne v teku postopka, zagotovijo nosilcu starševske odgovornosti. Zaradi te zahteve se kazenski postopek ne bi smel nepotrebno podaljšati.

(25)

Otroci, ki so osumljene ali obdolžene osebe, imajo pravico do dostopa do odvetnika v skladu z Direktivo 2013/48/EU. Ker so otroci ranljivi ter ne morejo vedno povsem razumeti kazenskega postopka in mu slediti, bi morali imeti pomoč odvetnika v primerih, določenih v tej direktivi. V takšnih primerih bi morale države članice zagotoviti, da ima otrok pomoč odvetnika, če otrok ali imetnik starševske odgovornosti ni sam poskrbel za takšno pomoč. Države članice bi morale dodeliti brezplačno pravno pomoč, kadar je potrebna za zagotovitev, da odvetnik otroku pomoč nudi učinkovito.

(26)

Pomoč odvetnika iz te direktive temelji na predpostavki, da ima otrok pravico do dostopa do odvetnika na podlagi Direktive 2013/48/EU. Zato se v primeru, da zaradi uporabe določbe Direktive 2013/48/EU ne bi bilo mogoče, da odvetnik otroku nudi pomoč v skladu s to direktivo, taka določba ne bi smela uporabljati za pravico otrok do dostopa do odvetnika iz Direktive 2013/48/EU. Po drugi strani odstopanja in izjeme glede pomoči odvetnika, določene v tej direktivi, ne bi smele vplivati na pravico do dostopa do odvetnika v skladu z Direktivo 2013/48/EU ali pravico do brezplačne pravne pomoči v skladu z Listino in EKČP ter nacionalnim pravom in drugim pravom Unije.

(27)

Določbe iz te direktive o pomoči odvetnika bi se morale uporabljati brez nepotrebnega odlašanja od trenutka, ko se otrok seznani, da je osumljena ali obdolžena oseba. Za namene te direktive pomoč odvetnika pomeni, da odvetnik otroku zagotovi pravno podporo in zastopanje v kazenskem postopku. Kadar ta direktiva določa pomoč odvetnika med zaslišanjem, bi moral biti odvetnik navzoč. Brez poseganja v otrokovo pravico do dostopa do odvetnika na podlagi Direktive 2013/48/EU pomoč odvetnika ne pomeni, da bi moral biti odvetnik navzoč pri vsakem preiskovalnem dejanju ali dejanju zbiranja dokazov.

(28)

Pod pogojem, da je to skladno s pravico do poštenega sojenja, obveznost držav članic, da otrokom, ki so osumljene ali obdolžene osebe, zagotovijo pomoč odvetnika v skladu s to direktivo, ne vključuje naslednjega: identifikacije otroka; ugotavljanja, ali je treba sprožiti preiskavo; preverjanja, ali je oseba oborožena oziroma ali obstajajo druga podobna varnostna vprašanja; izvajanja preiskovalnega dejanja ali dejanja zbiranja dokazov – razen tistih, ki so posebej navedeni v tej direktivi – kot so telesni pregledi, fizični pregledi, krvne preiskave, preizkusi alkoholiziranosti ali podobni preizkusi ali fotografiranje in odvzem prstnih odtisov; ali privedbe otroka pred pristojni organ ali predaje otroka nosilcu starševske odgovornosti ali drugi ustrezni odrasli osebi v skladu z nacionalnim pravom.

(29)

Kadar otrok, ki prvotno ni bil osumljena ali obdolžena oseba, na primer priča, postane takšna oseba, bi moral imeti pravico, da ne izpove zoper sebe, in pravico do molka v skladu s pravom Unije ter EKČP, kot ju razlagata Sodišče Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Sodišče) in Evropsko sodišče za človekove pravice. Ta direktiva se zato izrecno sklicuje na praktičen primer, v katerem tak otrok postane osumljena ali obdolžena oseba med zaslišanjem s strani policije ali drugega organa za preprečevanje, odkrivanja in preiskovanje kaznivih dejanj v okviru kazenskega postopka. Če med takim zaslišanjem otrok, ki ni osumljena ali obdolžena oseba, postane takšna oseba, bi bilo treba zaslišanje prekiniti, dokler se otrok ne seznani, da je osumljena ali obdolžena oseba, in dokler nima pomoči odvetnika v skladu s to direktivo.

(30)

Pod pogojem, da je to skladno s pravico do poštenega sojenja, bi morale države članice imeti možnost odstopati od obveznosti zagotavljanja pomoči odvetnika, če to ni sorazmerno glede na okoliščine zadeve, pri čemer se razume, da se vedno upošteva predvsem korist otroka. V vsakem primeru bi moral otrok imeti pomoč odvetnika, ko je, da se odloči o pridržanju v kateri koli fazi postopka v okviru te direktive, priveden pred pristojno sodišče ali sodnika ter med pridržanjem. Poleg tega bi se lahko odvzem prostosti otroku izrekel v kazenski sodbi zgolj, če je imel pomoč odvetnika, s katero je lahko uveljavljal svoje pravice obrambe učinkovito in v vsakem primeru med obravnavo pred sodiščem. Države članice bi morale imeti možnost, da v zvezi z tem določijo posebno praktično ureditev.

(31)

Državam članicam bi bilo treba omogočiti, da zaradi nujnih razlogov začasno odstopajo od obveznosti zagotavljanja pomoči odvetnika v predkazenskem postopku, če je to nujno zaradi preprečevanja resnih škodljivih posledic za življenje, svobodo ali telesno celovitost osebe ali kadar je takojšnje ukrepanje preiskovalnih organov nujno, da se prepreči resno tveganje za kazenski postopek v zvezi s hudim kaznivim dejanjem, med drugim za pridobitev informacij v zvezi z domnevnimi sostorilci hudega kaznivega dejanja ali da se prepreči izguba pomembnih dokazov o hudem kaznivem dejanju. V času začasnega odstopanja zaradi enega od teh nujnih razlogov bi pristojni organi morali imeti možnost otroka zaslišati brez navzočnosti odvetnika, če so ga obvestili o njegovi pravici do molka in jo otrok lahko uveljavlja ter če tako zaslišanje ne posega v pravice obrambe, vključno z njegovo pravico, da ne izpove zoper sebe. Moralo bi biti mogoče, da se, kolikor je potrebno, opravi zaslišanje, in sicer zgolj z namenom pridobitve informacij, nujnih za preprečitev resnih škodljivih posledic za življenje, svobodo ali telesno celovitost osebe, ali za preprečitev resnega tveganja za kazenski postopek. Vsakršna zloraba tega začasnega odstopanja bi načeloma nepopravljivo posegla v pravice obrambe.

(32)

Države članice bi morale v svojem nacionalnem pravu jasno določiti razloge in merila za takšno začasno odstopanje in ga uporabljati le v izjemnih primerih. Vsakršno začasno odstopanje bi moralo biti sorazmerno, strogo časovno omejeno, ne bi smelo temeljiti izključno na vrsti ali teži domnevnega kaznivega dejanja in ne bi smelo vplivati na splošno poštenost postopka. Države članice bi morale zagotoviti, da lahko v primeru, da je začasno odstopanje na podlagi te direktive odobril pristojni organ, ki ni sodnik ali sodišče, to odločitev o odobritvi začasnega odstopanja oceni sodišče vsaj v fazi obravnave pred sodiščem.

(33)

Zaupnost komunikacije med otrokom in njegovim odvetnikom je ključna za zagotovitev učinkovitega uveljavljanja pravic obrambe in je bistven del pravice do poštenega sojenja. Države članice bi zato morale brez odstopanja spoštovati zaupnost srečanj in drugih oblik komunikacije med otrokom in njegovim odvetnikom v okviru uveljavljanja pravice do pomoči odvetnika iz te direktive. Ta direktiva ne posega v postopke, ki obravnavajo primere, v katerih je odvetnik na podlagi objektivnih in dejanskih okoliščin osumljen, da je skupaj z otrokom vpleten v kaznivo dejanje. Kakršna koli kazniva dejavnost na strani odvetnika ne bi smela šteti za zakonito pomoč otroku v okviru te direktive. Obveznost spoštovanja zaupnosti ne pomeni samo, da bi se države članice morale vzdržati posegov v to komunikacijo oziroma v dostop do nje, temveč tudi da zagotovijo, da ureditev, kar zadeva komunikacijo, zagotavlja in varuje takšno zaupnost, kadar je bila otrokom odvzeta prostost ali se kako drugače nahajajo na kraju, ki je pod nadzorom države. To ne posega v morebitne mehanizme, ki so v ustanovah za pridržanje vzpostavljeni za prestrezanje nedovoljenih pošiljk pridržanim osebam, kot je pregledovanje pošte, pod pogojem, da ti mehanizmi pristojnim organom ne dopuščajo branja sporočil med otrokom in njegovim odvetnikom. Ta direktiva tudi ne posega v postopke iz nacionalnega prava, v skladu s katerimi se lahko posredovanje pošte zavrne, če pošiljatelj ne soglaša s tem, da se pošta najprej predloži pristojnemu sodišču.

(34)

Ta direktiva ne posega v kršitev zaupnosti, povezano z zakonito operacijo opazovanja in sledenja, ki jo izvajajo pristojni organi. Ta direktiva tudi ne posega v dejavnosti, ki jih na primer izvajajo nacionalne obveščevalne službe, ki zagotavljajo nacionalno varnost v skladu s členom 4(2) Pogodbe o Evropski uniji (PEU), ali ki spadajo na področje uporabe člena 72 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), na podlagi katerega naslov V dela III PDEU, o območju svobode, varnosti in pravice, ne vpliva na izpolnjevanje obveznosti, ki jih imajo države članice glede vzdrževanja javnega reda in miru ter zagotavljanja notranje varnosti.

(35)

Otroci, ki so osumljene ali obdolžene osebe v kazenskem postopku, bi morali imeti pravico do individualne ocene, v okviru katere se opredelijo njihove posebne potrebe glede varstva, izobraževanja, usposabljanja in socialnega vključevanja, da se določi, ali in v kolikšni meri bi bili zanje potrebni posebni ukrepi v času kazenskega postopka, obseg njihove kazenske odgovornosti in ustreznost določene kazni ali vzgojnega ukrepa.

(36)

Pri individualni oceni bi bilo zlasti treba upoštevati osebnost in zrelost otroka, njegovo ekonomsko, socialno in družinsko ozadje, vključno z njegovim življenjskim okoljem, ter morebitno posebno ranljivost otroka, kot so učne težave in težave pri sporazumevanju.

(37)

Moralo bi biti mogoče, da se obseg in podrobnosti individualne ocene lahko prilagodijo glede na okoliščine zadeve, ob upoštevanju teže domnevnega kaznivega dejanja in ukrepov, ki se lahko izrečejo, če je otrok spoznan za krivega storitve takšnega kaznivega dejanja. Nedavno opravljena individualna ocena otroka bi se lahko ponovno uporabila, če se posodobi.

(38)

Pristojni organi bi morali upoštevati informacije, ki izhajajo iz individualne ocene, pri odločanju, ali je treba v zvezi z otrokom sprejeti morebitne posebne ukrepe, kot je zagotovitev praktične pomoči; pri ocenjevanju primernosti in učinkovitosti morebitnih previdnostnih ukrepov v zvezi z otrokom, kot so odločitve o začasnem pridržanju ali alternativnih ukrepih; ter, ob upoštevanju individualnih lastnosti in okoliščin otroka, pri odločanju oziroma ukrepanju v okviru kazenskega postopka, vključno z izrekanjem sankcije. Če individualna ocena še ni na voljo, to pristojnim organom ne bi smelo preprečiti sprejetja takih ukrepov ali odločitev, pod pogojem, da so izpolnjeni pogoji iz te direktive, vključno z izvedbo individualne ocene v najzgodnejši ustrezni fazi postopka. Ko je individualna ocena na voljo, bi se lahko ponovno preučili primernost in učinkovitost ukrepov ali odločitev, sprejetih pred izvedbo individualne ocene.

(39)

Individualno oceno bi bilo treba opraviti v najzgodnejši ustrezni fazi postopka in pravočasno, tako da lahko tožilec, sodnik ali drug pristojni organ pred predložitvijo obtožnega akta za namene sojenja upošteva informacije iz te ocene. Ne glede na to bi moralo biti mogoče, da se obtožni akt lahko predloži tudi v primeru, da individualna ocena ni na voljo, pod pogojem, da je to v korist otroka. To bi bilo mogoče v primeru, ko je denimo otrok v pridržanju pred zaključkom sojenja in bi čakanje na individualno oceno utegnilo pomeniti nepotrebno podaljšanje pridržanja.

(40)

Države članice bi morale imeti možnost odstopanja od obveznosti, da opravijo individualno oceno, kadar takšno odstopanje upravičujejo okoliščine zadeve, med drugim ob upoštevanju teže domnevnega kaznivega dejanja in ukrepov, ki se lahko sprejmejo, če je otrok spoznan za krivega takšnega kaznivega dejanja, pod pogojem, da je odstopanje skladno s koristjo otroka. V tem okviru bi bilo treba upoštevati vse ustrezne dejavnike, tudi to, ali je bil otrok nedavno že predmet individualne ocene v okviru kazenskega postopka in ali gre za zadevo, ki jo je mogoče obravnavati brez obtožnega akta.

(41)

Dolžnost skrbeti za otroke, ki so osumljene ali obdolžene osebe, je temelj poštenega izvajanja sodne oblasti, zlasti kadar je otrokom odvzeta prostost in so zaradi tega v še posebej šibkem položaju. Da bi zagotovili osebno celovitost otroka, ki mu je odvzeta prostost, bi moral imeti otrok pravico do zdravniškega pregleda. Tak zdravniški pregled bi moral opraviti zdravnik ali drug usposobljen strokovnjak, in sicer na pobudo pristojnih organov, zlasti ko določene zdravstvene indikacije upravičujejo tak pregled, ali na zahtevo otroka ali nosilca starševske odgovornosti ali otrokovega odvetnika. Države članice bi morale določiti praktično ureditev v zvezi z zdravniškimi pregledi, ki jih je treba opraviti v skladu s to direktivo, ter v zvezi z dostopom otrok do teh pregledov. Ta ureditev bi lahko med drugim urejala primere, ko se za istega otroka v kratkem času podata dve ali več zahtev za zdravniški pregled.

(42)

Otroci, ki so osumljene ali obdolžene osebe, ne morejo vedno razumeti vsebine zaslišanj, predmet katerih so. Da bi zagotovili zadostno varstvo takšnih otrok, bi bilo zato treba zaslišanje s strani policije ali drugih organov preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj snemati z avdiovizualnimi sredstvi, kadar je to sorazmerno, med drugim ob upoštevanju, ali je pri zaslišanju navzoč odvetnik in ali je otroku odvzeta prostost, pri čemer se razume, da se vedno upošteva predvsem korist otroka. Ta direktiva od držav članic ne zahteva, da je treba z avdiovizualnimi sredstvi snemati zaslišanje otrok pred sodnikom ali na sodišču.

(43)

Kadar se v skladu s to direktivo zahteva snemanje z avdiovizualnimi sredstvi, vendar je zaradi nepremostljive tehnične težave to snemanje nemogoče, lahko policija ali drug organ preprečevanja, odkrivanja ali preiskovanja kaznivih dejanj otroka zasliši brez snemanja z avdiovizualnimi sredstvi, pod pogojem, da so bili vloženi razumni napori za odpravo tehnične težave, da z zaslišanjem ne bi bilo primerno odlašati in da je to skladno s koristjo otroka.

(44)

Ne glede na to, ali se zaslišanje otroka snema z avdiovizualnimi sredstvi, bi bilo treba zaslišanje v vsakem primeru izvesti na način, ki upošteva starost in zrelost zadevnega otroka.

(45)

Otroci so v posebej ranljivem položaju, ko jim je odvzeta prostost. Zaradi morebitnih tveganj v zvezi s telesnim, duševnim in socialnim razvojem otrok in ker bi odvzem prostosti lahko privedel do težav pri njihovem ponovnem vključevanju v družbo, bi si bilo zato treba posebej prizadevati, da bi se izognili odvzemu prostosti otrok in zlasti pridržanju otrok v kateri koli fazi postopka, preden sodišče sprejme dokončno odločitev, ali je otrok storil kaznivo dejanje ali ne. Države članice bi lahko določile praktično ureditev, kot so smernice ali navodila policistom, o izvajanju te zahteve v primerih policijskega pridržanja. Ta zahteva ne posega v možnost, da policija ali drug organ preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj otroku odvzame prostost, kadar se to zdi nujno že na prvi pogled, na primer če je zaloten pri kaznivem dejanju ali takoj po tem, ko je bilo to storjeno.

(46)

Pristojni organi bi morali vedno preučiti alternativne ukrepe namesto pridržanja in imeti take ukrepe na voljo, kadar je to mogoče. Takšni alternativni ukrepi bi lahko vključevali prepoved, da se otrok zadržuje na določenih mestih, obveznost, da prebiva na določenem mestu, omejevanje stikov z določenimi osebami, obveznost javljanja pristojnim organom, udeležbo v vzgojnih programih ali, če otrok v to privoli, udeležbo v terapevtskih programih ali zdravljenju zasvojenosti.

(47)

Pridržanje otrok bi moralo biti predmet redne sodne presoje, ki jo lahko opravi tudi sodnik posameznik. Moralo bi biti mogoče, da takšno redno presojo opravi sodišče po uradni dolžnosti ali pa na zahtevo otroka, otrokovega odvetnika ali pravosodnega organa, ki ni sodišče, zlasti tožilca. Države članice bi morale glede tega določiti praktično ureditev, tudi kar zadeva primere, ko je sodišče po uradni dolžnosti že opravilo redno presojo in otrok ali otrokov odvetnik zahteva ponovno presojo.

(48)

Kadar so otroci pridržani, bi morali zanje veljati posebni zaščitni ukrepi. Zlasti bi morali biti otroci pridržani ločeno od odraslih, razen če se v skladu s členom 37(c) Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah oceni, da je v korist otroka, da se to ne stori. Ko pridržani otrok dopolni 18 let, bi moralo biti mogoče, da je še naprej pridržan ločeno od odraslih, kadar je to upravičeno, in sicer ob upoštevanju okoliščin zadevne osebe. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti načinu ravnanja s pridržanimi otroki, saj so ti že po naravi ranljivi. Otroci bi morali imeti dostop do izobraževalnih institucij v skladu s svojimi potrebami.

(49)

Države članice bi morale zagotoviti tudi, da so otroci, ki so osumljene ali obdolžene osebe in ki so v policijskem pridržanju, pridržani ločeno od odraslih, razen če se oceni, da je v korist otroka, da se to ne stori, oziroma če v izjemnih okoliščinah tega v praksi ni mogoče zagotoviti, pod pogojem, da so otroci pridržani skupaj z odraslimi na način, ki je skladen s koristjo otroka. Na redko poseljenih območjih bi na primer moralo biti izjemoma mogoče, da so otroci v policijskem pridržanju skupaj z odraslimi, razen če je to v nasprotju s koristjo otroka. V takih primerih bi morali biti pristojni organi še posebej pozorni, da zaščitijo telesno celovitost in dobrobit otroka.

(50)

Moralo bi biti mogoče, da so otroci pridržani skupaj z mlajšimi odraslimi osebami, razen če je to v nasprotju s koristjo otroka. Države članice bi morale v skladu z nacionalnim pravom in postopki določiti, katere osebe se obravnavajo kot mlajše odrasle osebe. Države članice se spodbuja, da določijo, da osebe, starejše od 24 let, ne morejo biti obravnavane kot mlajše odrasle osebe.

(51)

Kadar so otroci pridržani, bi morale države članice sprejeti ustrezne ukrepe, kakor določa ta direktiva. S temi ukrepi bi morale med drugim zagotoviti učinkovito in redno uveljavljanje pravice do družinskega življenja. Otroci bi morali imeti pravico do vzdrževanja rednih stikov s svojimi starši, družino in prijatelji v obliki obiskov in dopisovanja, razen če so zaradi koristi otroka ali zaradi pravičnosti potrebne izjemne omejitve.

(52)

Države članice bi morale sprejeti tudi ustrezne ukrepe za zagotovitev spoštovanja otrokove svobode veroizpovedi oziroma prepričanja. V zvezi s tem bi se morale zlasti vzdržati posegov v veroizpoved oziroma prepričanje otroka. Vendar pa se od držav članic ne zahteva, da morajo otrokom dejavno pomagati pri bogoslužju.

(53)

Države članice bi morale, kadar je to primerno, sprejeti ustrezne ukrepe tudi v drugih primerih odvzema prostosti. Sprejeti ukrepi bi morali biti sorazmerni in primerni glede na vrsto odvzema prostosti, na primer policijsko pridržanje ali pripor, ter glede na njegovo trajanje.

(54)

Strokovni delavci, ki so v neposrednem stiku z otroki, bi morali upoštevati posebne potrebe otrok različnih starostnih skupin in zagotoviti, da se jim postopek prilagodi. V te namene bi bilo treba navedene strokovne delavce posebej usposobiti na področju ravnanja z otroki.

(55)

Otroke bi bilo treba obravnavati na način, ki ustreza njihovi starosti, zrelosti in ravni razumevanja, ob upoštevanju morebitnih posebnih potreb, vključno z morebitnimi težavami pri sporazumevanju.

(56)

Ob upoštevanju razlik med pravnimi tradicijami in sistemi v državah članicah bi bilo treba v kazenskem postopku na najboljši možen način zagotoviti zasebnost otrok, da se jim med drugim olajša ponovno vključitev v družbo. Države članice bi morale zagotoviti, da so sodne obravnave, v katerih so udeleženi otroci, običajno zaprte za javnost ali da lahko sodišča ali sodniki odločijo, da se take obravnave zaprejo za javnost. To ne vpliva na javno izrekanje sodb v skladu s členom 6 EKČP.

(57)

Otroci bi morali imeti pravico, da jih na sodni obravnavi, v kateri so udeleženi, spremlja nosilec starševske odgovornosti. Če imata oziroma imajo za istega otroka starševsko odgovornost več kot ena oseba, bi moral imeti otrok pravico, da ga spremljajo vsi, razen če to v praksi kljub razumnim prizadevanjem pristojnih organov ni mogoče. Države članice bi morale določiti praktično ureditev glede tega, kako naj otroci uveljavljajo pravico, da jih na sodni obravnavi, v kateri so udeleženi, spremlja nosilec starševske odgovornosti, in glede pogojev, pod katerimi je mogoče osebo, ki spremlja otroka, začasno izključiti iz sodne obravnave. Taka ureditev lahko med drugim ureja primere, ko nosilec starševske odgovornosti začasno ni na voljo, da spremlja otroka, ali ko nosilec starševske odgovornosti ne želi izkoristiti možnosti, da spremlja otroka, pod pogojem, da je takšna ureditev v korist otroka.

(58)

V nekaterih okoliščinah, ki se lahko nanašajo tudi samo na enega od nosilcev starševske odgovornosti, bi otrok moral imeti pravico, da ga na sodni obravnavi spremlja ustrezna odrasla oseba, ki ni nosilec starševske odgovornosti. Primer take okoliščine je obstoj resnega tveganja za kazenski postopek, če bi otroka spremljal nosilec starševske odgovornosti, zlasti v primeru, ko objektivne in dejanske okoliščine kažejo ali vzbujajo sum, da bi lahko prišlo do uničenja in spreminjanja dokazov, do vplivanja na priče ali da bi utegnil biti nosilec starševske odgovornosti udeležen pri domnevni kaznivi dejavnosti.

(59)

V skladu s to direktivo bi morali imeti otroci pravico, da jih nosilec starševske odgovornosti spremlja tudi v drugih fazah postopka, v katerih so udeleženi, na primer med policijskim zaslišanjem.

(60)

Pravica obdolženca do osebne navzočnosti na sojenju temelji na pravici do poštenega sojenja iz člena 47 Listine in iz člena 6 EKČP, kakor ju razlagata Sodišče in Evropsko sodišče za človekove pravice. Države članice bi morale sprejeti ustrezne ukrepe, da se spodbudi navzočnost otrok na sojenju, vključno z osebno vročitvijo poziva in pošiljanjem izvoda poziva nosilcu starševske odgovornosti ali, če bi bilo to v nasprotju s koristjo otroka, drugi ustrezni odrasli osebi. Države članice bi morale določiti praktično ureditev v zvezi z navzočnostjo otroka na sojenju. Ta ureditev bi lahko vključevala določbe o pogojih, pod katerimi se lahko otrok začasno izključi iz sojenja.

(61)

Nekatere pravice iz te direktive bi bilo treba zagotoviti otrokom, ki so zahtevane osebe, od trenutka, ko so prijeti v izvršitveni državi članici.

(62)

Postopek na podlagi evropskega naloga za prijetje je ključen za sodelovanje med državami članicami v kazenskih zadevah. Pri tem sodelovanju je bistveno spoštovanje rokov iz Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ. Navedene roke bi bilo zato treba spoštovati, hkrati pa bi otroci, ki so zahtevane osebe, morali imeti možnost, da v postopku na podlagi evropskega naloga za prijetje v celoti uveljavljajo pravice iz te direktive.

(63)

Države članice bi morale sprejeti ustrezne ukrepe za zagotovitev, da imajo sodniki in tožilci, ki vodijo kazenske postopke, v katerih so udeleženi otroci, posebno znanje s tega področja ali dejanski dostop do posebnega usposabljanja, zlasti v zvezi s pravicami otrok, ustreznimi tehnikami opravljanja zaslišanj, otroško psihologijo in sporazumevanjem v jeziku, ki je prilagojen otroku. Poleg tega bi morale države članice sprejeti ustrezne ukrepe, da se spodbudi zagotavljanje takega posebnega usposabljanja za odvetnike, ki se ukvarjajo s kazenskimi postopki, v katerih so udeleženi otroci.

(64)

Za spremljanje in ocenjevanje učinkovitosti te direktive je potrebno, da države članice na podlagi razpoložljivih podatkov zbirajo ustrezne podatke v zvezi z izvajanjem pravic iz te direktive. Med takšne podatke spadajo podatki, ki jih zabeležijo pravosodni organi in organi preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj, ter – kolikor je mogoče – upravni podatki, ki jih zberejo zdravstvene in socialne službe v zvezi s pravicami iz te direktive, zlasti glede števila otrok, ki jim je bil omogočen dostop do odvetnika, števila opravljenih individualnih ocen, števila snemanj zaslišanj z avdiovizualnimi sredstvi, in števila otrok, ki jim je bila odvzeta prostost.

(65)

Države članice bi morale spoštovati in zagotavljati pravice iz te direktive brez vsakršne diskriminacije na kateri koli podlagi, kot je denimo rasa, barva kože, spol, spolna usmerjenost, jezik, vera, politično ali drugo mnenje, nacionalnost, etnični ali socialni izvor, premoženje, invalidnost ali rojstvo.

(66)

Ta direktiva podpira temeljne pravice in načela, kot jih priznavata Listina in EKČP, vključno s prepovedjo mučenja ter nečloveškega in ponižujočega ravnanja, pravico do svobode in varnosti, spoštovanjem zasebnega in družinskega življenja, pravico do osebne celovitosti, otrokovimi pravicami, vključenostjo invalidov, pravico do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja, domnevo nedolžnosti in pravicami obrambe. To direktivo bi bilo treba izvajati v skladu z navedenimi pravicami in načeli.

(67)

Ta direktiva določa minimalna pravila. Države članice bi morale imeti možnost, da za zagotovitev višje ravni varstva razširijo pravice iz te direktive. Takšna višja raven varstva pa ne bi smela ovirati vzajemnega priznavanja sodnih odločb, ki naj bi ga ta minimalna pravila olajšala. Raven varstva, ki ga zagotavljajo države članice, ne bi smela biti nikoli nižja od standardov, določenih v Listini ali EKČP, kakor ju razlagata Sodišče in Evropsko sodišče za človekove pravice.

(68)

Ker ciljev te direktive, in sicer določitve skupnih minimalnih standardov procesnih jamstev za otroke, ki so osumljene ali obdolžene osebe v kazenskem postopku, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi svojega obsega in učinkov lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti, kot je določeno v členu 5 PEU. V skladu z načelom sorazmernosti, kot je določeno v navedenem členu, ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(69)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 21 o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen PEU in PDEU, in brez poseganja v člen 4 navedenega protokola ti državi članici ne sodelujeta pri sprejetju te direktive, ki zato zanju ni zavezujoča in se v njiju ne uporablja.

(70)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen PEU in PDEU, Danska ne sodeluje pri sprejetju te direktive, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja

(71)

Države članice so se v skladu s Skupno politično izjavo z dne 28. septembra 2011 držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih (10) zavezale, da bodo v upravičenih primerih uradnemu obvestilu o svojih ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, ki bodo pojasnjevali razmerje med sestavnimi deli direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je posredovanje takšnih dokumentov, kar zadeva to direktivo, upravičeno –

(a)

osumljene ali obdolžene osebe v kazenskem postopku ali

(b)

v postopku na podlagi evropskega naloga za prijetje v skladu z Okvirnim sklepom 2002/584/PNZ (v nadaljnjem besedilu: zahtevane osebe).

(a)

če pravo države članice določa, da sankcijo izreče organ, ki ni sodišče, pristojno za kazenske zadeve, in je zoper izrek te sankcije mogoča pritožba na takšno sodišče ali pa jo je takšnemu sodišču mogoče predložiti, ali

(b)

če odvzem prostosti ne more biti izrečen kot sankcija,

1.

„otrok“ pomeni osebo, ki je mlajša od 18 let;

2.

„nosilec starševske odgovornosti“ pomeni osebo, ki ima starševsko odgovornost do otroka;

3.

„starševska odgovornost“ pomeni vse pravice in dolžnosti v zvezi z osebnostjo ali s premoženjem otroka, ki so fizični ali pravni osebi podeljene s sodno odločbo, po samem zakonu ali s pravno veljavnim dogovorom, vključno s pravicami do varstva in vzgoje otroka ter pravicami do stikov z otrokom.

(a)

nemudoma, ko se seznanijo s tem, da so osumljene ali obdolžene osebe, se jih obvesti o:

(b)

v najzgodnejši ustrezni fazi postopka se jih obvesti o:

(c)

ob odvzemu prostosti se jih obvesti o pravici do posebne obravnave v času odvzema prostosti, kot je določeno v členu 12.

(a)

bilo v nasprotju s koristjo otroka;

(b)

bilo nemogoče, ker po razumnih prizadevanjih ni mogoče priti v stik z nosilcem starševske odgovornosti ali je njegova identiteta neznana;

(c)

lahko na podlagi objektivnih in dejanskih okoliščin povzročilo resno tveganje za kazenski postopek.

(a)

preden jih zasliši policija ali drug organ preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj ali pravosodni organ;

(b)

ob izvedbi preiskovalnega dejanja ali drugega dejanja zbiranja dokazov s strani preiskovalnih ali drugih pristojnih organov v skladu s točko (c) odstavka 4;

(c)

brez nepotrebnega odlašanja po odvzemu prostosti;

(d)

preden se zglasijo na sodišču, pristojnem za kazenske zadeve, kadar prejmejo poziv za zglasitev na tem sodišču.

(a)

države članice zagotovijo, da imajo otroci pravico do zasebnega srečanja in komunikacije z odvetnikom, ki jih zastopa, tudi preden jih zasliši policija ali drug organ preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj ali pravosodni organ;

(b)

države članice zagotovijo, da imajo otroci pri svojem zaslišanju pomoč odvetnika in da lahko odvetnik pri zaslišanju učinkovito sodeluje. Takšno sodelovanje poteka v skladu s postopki iz nacionalnega prava, če se s tem ne posega v učinkovito uveljavljanje ali v bistvo zadevne pravice. Kadar odvetnik sodeluje pri zaslišanju, se to zabeleži z uporabo postopka za evidentiranje v skladu z nacionalnim pravom;

(c)

države članice zagotovijo, da imajo otroci pomoč odvetnika vsaj pri naslednjih preiskovalnih dejanjih ali dejanjih zbiranja dokazov, če so ta dejanja predvidena v nacionalnem pravu in se jih mora osumljena ali obdolžena oseba udeležiti oziroma se jih lahko udeleži:

(a)

ko je priveden pred pristojno sodišče ali sodnika, da se odloči o pridržanju v kateri koli fazi postopka v okviru te direktive, in

(b)

med pridržanjem.

(a)

kadar je nujno treba preprečiti resne škodljive posledice za življenje, svobodo ali telesno celovitost osebe;

(b)

kadar je takojšnje ukrepanje preiskovalnih organov nujno, da se prepreči resno tveganje za kazenski postopek v zvezi s hudim kaznivim dejanjem.

(a)

določanju, ali je treba sprejeti posebne ukrepe v korist otroka;

(b)

ocenjevanju ustreznosti in učinkovitosti morebitnih previdnostnih ukrepov v zvezi z otrokom;

(c)

sprejetju morebitne odločitve ali ukrepa v kazenskem postopku, tudi pri izrekanju sankcije.

(a)

otroka;

(b)

nosilca starševske odgovornosti ali druge ustrezne odrasle osebe iz člena 5 oziroma 15;

(c)

otrokovega odvetnika.

(a)

se oceni, da je v korist otroka, da se to ne stori, ali

(b)

v izjemnih okoliščinah tega ni mogoče zagotoviti v praksi, pod pogojem, da so otroci pridržani skupaj z odraslimi na način, ki je skladen s koristjo otroka.

(a)

zagotovijo in ohranijo njihovo zdravje ter njihov fizični ter duševni razvoj;

(b)

zagotovijo njihovo pravico do izobraževanja in usposabljanja, tudi kadar so otroci telesno prizadeti, imajo okvarjen vid ali sluh oziroma imajo učne težave;

(c)

zagotovijo učinkovito in redno uveljavljanje njihove pravice do družinskega življenja;

(d)

zagotovijo dostop do programov, ki spodbujajo njihov razvoj in njihovo ponovno vključitev v družbo, in

(e)

zagotovijo spoštovanje njihove svobode veroizpovedi oziroma prepričanja.

(a)

bila v nasprotju s koristjo otroka;

(b)

bila nemogoča, ker po razumnih prizadevanjih ni mogoče priti v stik z nosilcem starševske odgovornosti ali je njegova identiteta neznana, ali

(c)

lahko na podlagi objektivnih in dejanskih okoliščin povzročila resno tveganje za kazenski postopek.

(a)

je v korist otroka, da ga ta oseba spremlja, in

(b)

navzočnost te osebe ne bo posegala v kazenski postopek.

21.5.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

L 132/21

(1)

Direktivi Sveta 2004/114/ES (4) in 2005/71/ES (5) je treba bistveno spremeniti. Zaradi jasnosti bi bilo treba navedeni direktivi prenoviti.

(2)

Ta direktiva bi morala ustrezati potrebi, opredeljeni v poročilih o izvajanju direktiv 2004/114/ES in 2005/71/ES, da bi odpravili ugotovljene pomanjkljivosti, zagotovili večjo preglednost in pravno varnost ter ponudili skladen pravni okvir za različne kategorije državljanov tretjih držav, ki prihajajo v Unijo. Zato bi bilo treba v enotnem instrumentu poenostaviti in posodobiti veljavne določbe v zvezi s temi kategorijami. Kljub razlikam med kategorijami, zajetimi s to direktivo, imajo tudi številne skupne značilnosti, zaradi katerih jih je mogoče obravnavati v skupnem pravnem okviru na ravni Unije.

(3)

Ta direktiva bi morala prispevati k cilju Stockholmskega programa, da se uskladi nacionalna zakonodaja o pogojih za vstop in prebivanje državljanov tretjih držav. Priseljevanje iz držav zunaj Unije je eden od virov visoko usposobljene delovne sile, čedalje več pa je povpraševanja zlasti po študentih in raziskovalcih. Ti imajo pomembno vlogo pri oblikovanju človeškega kapitala, ključnega za Unijo, ter pri zagotavljanju pametne, trajnostne in vključujoče rasti ter tako prispevajo k doseganju ciljev strategije Evropa 2020.

(4)

V poročilih o izvajanju direktiv 2004/114/ES in 2005/71/ES so bile ugotovljene določene pomanjkljivosti, zlasti v zvezi s pogoji za sprejem, pravicami, postopkovnimi jamstvi, dostopom študentov do trga dela med njihovim študijem in določbami o mobilnosti znotraj EU. Poleg tega je bilo ocenjeno, da so potrebne posebne izboljšave v zvezi z izbirnimi kategorijami državljanov tretjih držav. V nadaljnjih obširnejših posvetovanjih je bila tudi izpostavljena potreba po boljših zaposlitvenih možnostih za raziskovalce in študente ter boljši zaščiti varušk au pair, ki niso zajete v direktivah 2004/114/ES in 2005/71/ES.

(5)

Za postopno vzpostavitev področja svobode, varnosti in pravice Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) določa ukrepe, ki jih je treba sprejeti na področju azila, priseljevanja in varstva pravic državljanov tretjih držav.

(6)

Cilj te direktive bi moral biti tudi spodbujanje stikov med ljudmi in mobilnosti kot pomembnih elementov zunanje politike Unije, zlasti kar zadeva države evropske sosedske politike ali strateške partnerje Unije. Direktiva bi morala omogočiti boljši prispevek h Globalnemu pristopu k vprašanju migracij in mobilnosti ter njegovim partnerstvom za mobilnost, ki nudijo oprijemljiv okvir za dialog in sodelovanje med državami članicami in tretjimi državami, vključno z omogočanjem in organizacijo zakonitega preseljevanja.

(7)

Za namene te direktive bi moralo preseljevanje spodbujati ustvarjanje in pridobivanje znanja in spretnosti. Preseljevanje je oblika vzajemnega bogatenja za zadevne migrante, njihovo državo izvora in zadevno državo članico, hkrati pa izboljšuje kulturne povezave in bogati kulturno raznolikost.

(8)

Ta direktiva bi morala promovirati Unijo kot privlačen prostor za raziskovanje in inovacije ter omogočiti njen napredek v globalni tekmi za nadarjene, s čimer bi povečali splošno konkurenčnost in stopnjo rasti Unije, obenem pa bi ustvarjali nova delovna mesta, ki bi več prispevala k rasti BDP. Odprtje Unije za državljane tretjih držav, ki se lahko sprejmejo za namen raziskovanja, je tudi del vodilne pobude „Unija inovacij“. Poleg tega je bila vzpostavitev odprtega trga dela za raziskovalce Unije in za raziskovalce iz tretjih držav potrjena kot ključni cilj evropskega raziskovalnega prostora, tj. enotnega območja, v katerem prosto krožijo raziskovalci, znanost in tehnologija.

(9)

Primerno je, da se sprejem državljanov tretjih držav, ki zaprosijo za sprejem za namen izvajanja raziskovalne dejavnosti, olajša s postopkom za sprejem, ki ni odvisen od pravnega razmerja med njimi in gostujočo raziskovalno organizacijo, ter z ukinitvijo zahteve, da morajo imeti poleg dovoljenja za vstop in prebivanje tudi delovno dovoljenje. Ta postopek bi moral temeljiti na sodelovanju med raziskovalnimi organizacijami in organi za priseljevanje v državah članicah. Raziskovalnim organizacijam bi moral dati glavno vlogo pri postopku za sprejem, kar naj bi olajšalo in pospešilo vstop državljanov tretjih držav, ki zaprosijo za sprejem za namen izvajanja raziskovalne dejavnosti v Uniji, hkrati pa bi države članice ohranile pristojnosti v zvezi s politiko priseljevanja. Raziskovalne organizacije, ki bi jih države članice morale imeti možnost vnaprej odobriti, bi morale smeti z državljani tretjih držav podpisati sporazum o gostovanju ali pogodbo za namen izvajanja raziskovalne dejavnosti. Države članice bi morale izdati dovoljenje na podlagi sporazuma o gostovanju ali pogodbe, če so izpolnjeni pogoji za vstop in prebivanje.

(10)

Ker prizadevanja, da bi dosegli cilj investiranja 3 % BDP v raziskovanje, zadevajo predvsem zasebni sektor, bi bilo treba ta sektor spodbujati, naj, kadar je primerno, v prihodnjih letih pridobi večje število raziskovalcev.

(11)

Da bi Unija postala privlačnejša za državljane tretjih držav, ki želijo izvajati raziskovalno dejavnost v Uniji, bi bilo treba njihovim družinskim članom, kakor so opredeljeni v Direktivi Sveta 2003/86/ES (6), dovoliti, da se jim pridružijo ter koristno uporabijo določbe o mobilnosti znotraj EU. Ti družinski člani bi morali imeti dostop do trga dela v prvi državi članici in, v primeru dolgoročne mobilnosti, v drugih državah članicah, razen v izjemnih primerih, kot so izredno visoke stopnje brezposelnosti, ko bi morale države članice ohraniti možnost, da se prepričajo, da delovnega mesta ni mogoče zapolniti z domačo delovno silo v obdobju, ki ne presega 12 mesecev. Z izjemo odstopanj, določenih v tej direktivi, bi se morale uporabljati vse določbe Direktive 2003/86/ES, vključno z razlogi za zavrnitev ali odvzem ali zavrnitev podaljšanja. Zato bi moralo biti možno, da se družinskim članom odvzame dovoljenje za prebivanje ali se zavrne njegovo podaljšanje, če se izteče dovoljenje raziskovalca, ki ga spremljajo, in sami nimajo nobene samostojne pravice do prebivanja.

(12)

Za namene te direktive bi bilo treba države članice, kadar je primerno, spodbujati, naj kandidate za doktorski študij obravnavajo kot raziskovalce.

(13)

Izvajanje te direktive ne bi smelo spodbujati bega možganov iz nastajajočih držav ali držav v razvoju. Ukrepe za pomoč raziskovalcem pri ponovni integraciji v njihovih državah izvora bi bilo treba sprejemati v sodelovanju z državami izvora, da bi tako oblikovali celovito migracijsko politiko.

(14)

Za promoviranje celotne Evrope kot svetovnega centra odličnosti za študij in usposabljanje bi bilo treba izboljšati in poenostaviti pogoje za vstop in prebivanje tistih, ki želijo priti v Unijo za te namene. To je v skladu s cilji programa za posodobitev evropskih visokošolskih sistemov, zlasti v okviru internacionalizacije evropskega visokošolskega izobraževanja. Del tega je usklajevanje zadevnih nacionalnih zakonodaj držav članic. V povezavi s tem in v skladu s sklepi Sveta o posodobitvi visokega šolstva (7) izraz „visoko šolstvo“ zajema vse zavode terciarnega izobraževanja, ki lahko med drugim vključujejo univerze, univerze uporabnih znanosti, tehnološke inštitute, „grandes écoles“, poslovne šole, šole za elektrotehniko in strojništvo, univerzitetne študije informacijske tehnologije, tehniške visoke šole, poklicne šole, politehnike in akademije.

(15)

Razširitev in poglobitev bolonjskega procesa, ki se je začel s skupno bolonjsko deklaracijo evropskih ministrov za izobraževanje z dne 19. junija 1999, sta omogočili bolj primerljive, dopolnjujoče in koherentne sisteme visokošolskega izobraževanja ne samo v sodelujočih državah članicah, ampak tudi v drugih državah. Države članice so namreč spodbudile mobilnost študentov, visokošolski zavodi pa so jo vključili v svoje učne načrte. To se mora odražati v primernejših določbah o mobilnosti študentov znotraj EU. Oblikovanje privlačnega in konkurenčnega evropskega visokošolskega izobraževanja je eden od ciljev bolonjske deklaracije. Bolonjski proces je omogočil vzpostavitev evropskega visokošolskega prostora. Zaradi strukture študija v treh ciklih z enostavno čitljivimi programi in stopnjami izobrazbe ter uvedbe okvirov kvalifikacij se vedno več državljanov tretjih držav odloča za študij v Evropi.

(16)

Trajanje in druge pogoje pripravljalnih tečajev za študente, ki jih zajema ta direktiva, bi morale določiti države članice v skladu s svojim nacionalnim pravom.

(17)

Dokazilo, da je državljan tretje države sprejet na visokošolski zavod, je lahko med drugim tudi v obliki pisma ali potrdila, ki potrjuje njegov vpis.

(18)

Državljani tretjih držav, ki zaprosijo za sprejem kot pripravniki, bi morali predložiti dokaz o stopnji visokošolske izobrazbe, pridobljeni v dveh letih pred datumom njihove prošnje, ali dokaz o vključitvi v študijski program v tretji državi, ki omogoča pridobitev stopnje visokošolske izobrazbe. Predložiti bi morali tudi sporazum o opravljanju pripravništva, ki vsebuje opis programa opravljanja pripravništva, njegovih izobraževalnih ciljev ali učnih komponent, navedbo njegovega trajanja in pogojev, pod katerimi bo pripravnik deležen mentorstva, ki dokazuje, da bodo dejansko opravljali pripravništvo in ne bodo delali kot običajni delavci. Poleg tega se lahko zahteva, da subjekti gostitelji dokažejo, da pripravništvo ni nadomestilo za službo. Kadar v nacionalnem pravu že obstajajo posebni pogoji, kolektivne pogodbe ali prakse za pripravnike, bi morale države članice imeti možnost, da od državljanov tretjih držav, ki zaprosijo za sprejem kot pripravniki, zahtevajo, da izpolnjujejo te pogoje.

(19)

Zaposleni na usposabljanju, ki pridejo na delo v Unijo v okviru premestitve znotraj podjetja, niso zajeti v tej direktivi, saj spadajo v področje uporabe Direktive 2014/66/EU Evropskega parlamenta in Sveta (8).

(20)

Ta direktiva bi morala podpirati cilje Evropske prostovoljske službe pri prizadevanju za razvoj solidarnosti, medsebojnega razumevanja in tolerance med mladimi in družbami, v katerih živijo, hkrati pa prispevati h krepitvi socialne kohezije in spodbujanju aktivnega državljanstva mladih. Da bi dosledno zagotavljali dostopnost Evropske prostovoljske službe po vsej Uniji, bi države članice morale uporabljati določbe te direktive za državljane tretjih držav, ki zaprosijo za sprejem zaradi sodelovanja v tej službi.

(21)

Države članice bi morale imeti možnost uporabljati določbe te direktive za učence, prostovoljce, ki se udeležijo prostovoljskega dela izven Evropske prostovoljske službe, in varuške au pair, da bi olajšali njihov vstop in prebivanje ter jim zagotovili njihove pravice.

(22)

Če se države članice odločijo, da bodo uporabljale to direktivo za učence, se jih spodbuja, da zagotovijo, da je nacionalni postopek za sprejem učiteljev, ki izključno spremljajo učence v okviru programa izmenjave učencev ali izobraževalnega projekta, skladen s postopkom za učence, določenim v tej direktivi.

(23)

Delo varušk au pair prispeva k spodbujanju stikov med ljudmi s tem, da državljanom tretjih držav omogoča, da izboljšajo svoje jezikovne sposobnosti ter razvijajo svoje znanje in kulturne povezave z državami članicami. Hkrati pa bi lahko bile varuške au pair, ki so državljani tretjih držav, izpostavljene nevarnostim zlorabe. Za zagotovitev poštene obravnave varušk au pair in da se uredijo njihove posebne potrebe, bi morale države članice imeti možnost, da uporabijo določbe te direktive v zvezi z vstopom in prebivanjem varušk au pair.

(24)

Če lahko državljani tretjih držav dokažejo, da v celotnem obdobju bivanja v zadevni državi članici prejemajo sredstva, ki izhajajo iz dotacij, podiplomskih ali drugih štipendij, veljavne pogodbe o zaposlitvi, zavezujoče ponudbe za delo ali finančne zaveze v okviru programa izmenjave učencev, subjekta, ki gosti pripravnike, organizacije s programom prostovoljskega dela, družine gostiteljice ali posredovalne organizacije za varuške au pair, bi države članice morale taka sredstva upoštevati pri ocenjevanju, ali ima prosilec na razpolago zadostna sredstva. Države članice bi morale imeti možnost, da določijo okvirni referenčni znesek, ki zanje pomeni „zadostna sredstva“ in je lahko različen za posamezne kategorije državljanov tretjih držav.

(25)

Države članice se spodbuja, da prosilcem dovolijo, da dokumente in informacije predložijo v uradnem jeziku Unije, ki ni njihov uradni jezik oziroma eden od njihovih uradnih jezikov in ki ga določi zadevna država članica.

(26)

Države članice bi morale imeti možnost, da določijo postopek za odobritev za javne ali zasebne raziskovalne organizacije ali za oboje, ki želijo gostiti raziskovalce, ki so državljani tretjih držav, ali za visokošolske zavode, ki želijo gostiti študente, ki so državljani tretjih držav. Ta odobritev bi morala biti v skladu s postopkom, določenim v nacionalnem pravu ali upravni praksi zadevne države članice. Prošnje pri odobrenih raziskovalnih organizacijah ali visokošolskih zavodih bi bilo treba poenostaviti, pospešiti pa bi morale vstop državljanov tretjih držav, ki prihajajo v Unijo za namen raziskovanja ali študija.

(27)

Države članice bi morale imeti možnost, da določijo postopek za izdajo odobritve za zadevne subjekte gostitelje, ki želijo gostiti učence, pripravnike ali prostovoljce, ki so državljani tretjih držav. Morale bi tudi imeti možnost, da uporabljajo ta postopek za nekatere ali vse kategorije subjektov gostiteljev. Ta odobritev bi morala biti v skladu s postopki, določenimi v nacionalnem pravu ali upravni praksi zadevne države članice. Prošnje pri odobrenih subjektih gostiteljih bi morale pospešiti vstop državljanov tretjih držav, ki prihajajo v Unijo za namen opravljanja pripravništva, prostovoljskega dela ali programov izmenjave učencev ali izobraževalnih projektov.

(28)

Če države članice določijo odobritvene postopke za subjekte gostitelje, bi jim moralo biti omogočeno, da se odločijo, ali dovolijo sprejem le prek odobrenih subjektov gostiteljev ali vzpostavijo odobritveni postopek, ki bo omogočal tudi sprejem prek neodobrenih subjektov gostiteljev.

(29)

Ta direktiva ne bi smela posegati v pravico držav članic, da državljanom tretjih držav, ki ne spadajo v področje uporabe te direktive, izdajajo dovoljenja za namen študija, raziskovanja ali opravljanja pripravništva, ki jih ta ne ureja.

(30)

Ko so izpolnjeni vsi splošni in posebni pogoji za sprejem, bi morale države članice v določenih rokih izdati dovoljenje. Če država članica dovoljenja za prebivanje izdaja le na svojem ozemlju in so izpolnjeni vsi pogoji iz te direktive, ki se nanašajo na sprejem, bi morala država članica zadevnemu državljanu tretje države zagotoviti potrebni vizum in učinkovito sodelovanje pristojnih organov v ta namen. V primeru, da država članica ne izdaja vizumov, bi morala zadevnemu državljanu tretje države zagotoviti enakovredno dovoljenje za vstop.

(31)

V dovoljenju bi moral biti naveden status zadevnega državljana tretje države. Države članice bi morale imeti možnost, da navedejo dodatne informacije v papirni obliki ali jih shranijo v elektronski obliki, pod pogojem, da to ne pomeni dodatnih pogojev.

(32)

Različna obdobja veljavnosti dovoljenj na podlagi te direktive bi morala odražati posebno naravo bivanja posameznih kategorij državljanov tretjih držav, zajetih v tej direktivi.

(33)

Države članice bi morale imeti pravico določiti, da celoten čas prebivanja študenta ne presega najdaljšega obdobja študija, kot je določeno v nacionalnem pravu. V tem pogledu bi lahko najdaljše trajanje študija vključevalo, če je določeno v nacionalnem pravu zadevne države članice, možnost podaljšanja študija za namene ponavljanja enega ali več let študija.

(34)

Države članice bi morale imeti možnost, da prosilcem zaračunajo pristojbino za obravnavo prošenj za dovoljenja in pošiljanje uradnih obvestil. Višina pristojbin ne bi smela biti nesorazmerna ali pretirana, da ne bi ovirali uresničevanje ciljev te direktive.

(35)

Pravice, zagotovljene državljanom tretjih držav, ki spadajo v področje uporabe te direktive, ne bi smele biti odvisne od tega, v kakšni obliki države članice izdajajo dovoljenje.

(36)

Za namene te direktive bi moralo biti mogoče, da se sprejem zavrne na podlagi ustrezno utemeljenih razlogov. Zlasti bi morala država članica imeti možnost da zavrne sprejem, če na osnovi ugotovljenih dejstev v posameznem primeru in upoštevajoč načelo sorazmernosti meni, da zadevni državljan tretje države morebiti ogroža javni red, javno varnost ali javno zdravje.

(37)

Cilj te direktive ni urejanje sprejema in prebivanja državljanov tretjih držav za namen zaposlovanja ter harmonizacije nacionalnih zakonov ali praks glede statusa delavcev. Kljub temu je možno, da se v nekaterih državah članicah posebne kategorije državljanov tretjih držav, zajetih v tej direktivi, obravnavajo, kot da so v delovnem razmerju na podlagi nacionalnega prava, kolektivnih pogodb ali prakse. Kadar država članica obravnava raziskovalce, prostovoljce, pripravnike ali varuške au pair, ki so državljani tretjih držav, kot da so v delovnem razmerju, bi morala ta država članica obdržati pravico, da določi število sprejemov v posamezni kategoriji ali kategorijah v skladu s členom 79(5) PDEU.

(38)

Kadar raziskovalec, prostovoljec, pripravnik ali varuška au pair, ki so državljani tretjih držav, zaprosi za sprejem zaradi sklenitve delovnega razmerja v državi članici, bi morala ta država članica imeti možnost, da se prepriča, da delovnega mesta ni mogoče zapolniti z domačo delovno silo.

(39)

V zvezi s študenti število sprejemov ne velja, ker tudi v primeru, da smejo delati med študijem v skladu s pogoji, določenimi v tej direktivi, zaprosijo za sprejem na ozemlje države članice z namenom rednega študija kot glavne dejavnosti, ki pa bi lahko zajemal tudi obvezno usposabljanje.

(40)

Kadar po sprejemu na ozemlje zadevne države članice raziskovalec, prostovoljec, pripravnik ali varuška au pair zaprosi za podaljšanje dovoljenja zaradi sklenitve ali nadaljevanja delovnega razmerja v zadevni državi članici, bi morala ta država članica imeti možnost, da se prepriča, da delovnega mesta ni mogoče zapolniti z domačo delovno silo, z izjemo za raziskovalce, ki nadaljujejo delovno razmerje z istim subjektom gostiteljem.

(41)

V primeru, da obstaja dvom glede utemeljitve prošnje za sprejem, bi morale države članice imeti možnost izvesti ustrezne preglede ali zahtevati dokaze, da ocenijo, za vsak primer posebej, prosilčevo nameravano raziskovanje, študij, opravljanje pripravništva, prostovoljsko delo, program izmenjave učencev ali izobraževalni projekt ali delo varušk au pair ter tako preprečile zlorabo in napačno uporabo postopka, določenega v tej direktivi.

(42)

Kadar so priložene informacije pomanjkljive, bi morale države članice v razumnem roku obvestiti prosilca o dodatnih informacijah, ki se zahtevajo, in določiti razumen rok za njihovo predložitev. Kadar dodatne informacije niso predložene v tem roku, bi se prošnja lahko zavrnila.

(43)

Nacionalni organi bi morali prosilca uradno obvestiti o odločitvi o prošnji. To bi morali storiti pisno takoj, ko je mogoče, in najpozneje v roku, ki je določen v tej direktivi.

(44)

Cilj te direktive je olajšati mobilnost raziskovalcev in študentov znotraj Unije, med drugim z zmanjšanjem upravnega bremena, povezanega z mobilnostjo v več državah članicah. V tej direktivi je v ta namen uveden poseben sistem mobilnosti znotraj EU, v okviru katerega lahko državljan tretje države, ki ima dovoljenje za namen raziskovanja ali študija, ki ga je izdala prva država članica, vstopi v eno ali več drugih držav članic, v njih biva ali opravlja del raziskovalne dejavnosti ali študija, v skladu z določbami iz te direktive, ki urejajo mobilnost.

(45)

Da bi raziskovalcem omogočili enostaven prehod iz ene raziskovalne organizacije v drugo za namen raziskovanja, bi morala njihova kratkoročna mobilnost vključevati tudi bivanja v drugih državah članicah za obdobje do 180 dni v posameznem 360-dnevnem obdobju v posamezni državi članici. Dolgoročna mobilnost raziskovalcev bi morala vključevati tudi bivanja v eni ali več drugih državah članicah za obdobje, daljše od 180 dni, v posamezni državi članici. Družinskim članom raziskovalcev bi bilo treba omogočiti spremljanje raziskovalca v času mobilnosti. Postopek za njihovo mobilnost bi bilo treba uskladiti s statusom raziskovalca, ki ga spremljajo.

(46)

V zvezi s študenti v programih Unije ali večstranskih programih ali ki so zajeti v sporazumu med dvema ali več visokošolskimi zavodi, bi bilo treba zaradi kontinuitete njihovega študija v tej direktivi zagotoviti mobilnost v eni ali več drugih državah članicah za obdobje do 360 dni v posamezni državi članici.

(47)

Kadar se raziskovalec ali študent preseli v drugo državo članico na podlagi postopka priglasitve in je za poenostavitev njegovega dostopa do storitev in uveljavljanja pravic potreben dokument, bi morala druga država članica imeti možnost, da izda dokument, ki potrjuje, da ima raziskovalec ali študent pravico do bivanja na ozemlju te države članice. Tak dokument ne bi smel pomeniti dodatnega pogoja za uveljavljanje pravic iz te direktive in bi moral biti zgolj pojasnjevalne narave.

(48)

Čeprav naj bi s posebnim sistemom mobilnosti, določenim v tej direktivi, uvedli avtonomen skupek pravil glede vstopa in bivanja za namene raziskovanja ali študija v državah članicah, ki niso država članica, ki je izdala prvo dovoljenje, bi bilo treba še naprej uporabljati vsa druga pravila, ki urejajo gibanje oseb prek meja, iz zadevnih določb schengenskega pravnega reda.

(49)

Kadar dovoljenje izda država članica, ki ne izvaja schengenskega pravnega reda v celoti, in raziskovalec, njegovi družinski člani ali študent v okviru mobilnosti znotraj EU prečkajo zunanjo mejo v smislu Uredbe (EU) 2016/399 Evropskega parlamenta in Sveta (9), bi morala država članica imeti pravico zahtevati dokazila, ki potrjujejo, da raziskovalec ali študent prihajata na njeno ozemlje za namen raziskovanja ali študija ali da družinski člani prihajajo na njeno ozemlje zaradi spremljanja raziskovalca v okviru mobilnosti. Države članice, ki uporabljajo schengenski pravni red v celoti, bi poleg tega v primeru prehoda zunanje meje v smislu Uredbe (EU) 2016/399 morale opraviti poizvedbo v schengenskem informacijskem sistemu in zavrniti vstop ali izreči nasprotovanje mobilnosti za osebe, za katere je bil v tem sistemu razpisan ukrep zaradi zavrnitve vstopa ali prepovedi bivanja iz Uredbe (ES) št. 1987/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (10).

(50)

Ta direktiva bi tudi morala omogočati drugim državam članicam, da lahko zahtevajo, da raziskovalec ali študent, ki se preseli na podlagi dovoljenja, ki ga izda prva država članica, in ne izpolnjuje ali ne izpolnjuje več pogojev za mobilnost, zapusti njihovo ozemlje. Kadar ima raziskovalec ali študent veljavno dovoljenje, ki ga je izdala prva država članica, bi morala druga država članica imeti možnost, da od tega raziskovalca ali študenta zahteva, naj se vrne v prvo državo članico, v skladu z Direktivo 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta (11). Kadar druga država članica odobri mobilnost na podlagi dovoljenja, ki ga izda prva država članica, in je to dovoljenje v obdobju mobilnosti odvzeto ali je poteklo, bi morala druga država članica imeti možnost, da bodisi odloči, da se mora raziskovalec ali študent vrniti v tretjo državo, v skladu z Direktivo 2008/115/ES, bodisi brez odlašanja zahteva od prve države članice, da raziskovalcu ali študentu odobri ponoven vstop na svoje ozemlje. V slednjem primeru bi morala prva država članica raziskovalcu oziroma študentu izdati dokument, ki mu omogoča ponovni vstop na njeno ozemlje.

(51)

Politike in pravila Unije glede priseljevanja na eni strani ter politike in programi Unije, ki podpirajo mobilnost raziskovalcev in študentov na ravni Unije, na drugi strani bi se morali bolje dopolnjevati. Pri določanju obdobja veljavnosti dovoljenja, izdanega za raziskovalce in študente, bi morale države članice upoštevati načrtovano mobilnost v druge države članice, v skladu z določbami o mobilnosti. Raziskovalci in študenti v programih Unije ali večstranskih programih, ki vključujejo ukrepe za spodbujanje mobilnosti, ali ki so zajeti v sporazumu med dvema ali več visokošolskimi zavodi, bi morali biti upravičeni do dovoljenj, ki zajemajo vsaj dve leti, pod pogojem, da izpolnjujejo ustrezne pogoje glede sprejema za to obdobje.

(52)

Da bi študentje lažje krili del stroškov študija in po možnosti pridobivali izkušnje v praksi, bi morali imeti med študijem dostop do trga delovne sile v državi članici, kjer poteka študij, v skladu s pogoji te direktive. V ta namen bi bilo treba študentom dovoliti, da delajo določeno minimalno število ur, kot je določeno v tej direktivi. Načelo dostopa študentov na trg delovne sile bi moralo biti splošno pravilo, kljub temu pa bi države članice morale imeti v izjemnih okoliščinah možnost upoštevati razmere na svojih nacionalnih trgih delovne sile.

(53)

Države članice bi morale kot del prizadevanj za dobro usposobljeno delovno silo v prihodnosti študentom, ki diplomirajo v Uniji, dovoliti, da ostanejo na ozemlju zadevne države članice v obdobju, opredeljenem v tej direktivi, z namenom iskanja dela ali ustanovitve podjetja. To možnost bi morali imeti tudi raziskovalci po zaključku njihove raziskovalne dejavnosti, kot je določena v sporazumu o gostovanju. Da bi študentom in raziskovalcem za ta namen izdali dovoljenje za prebivanje, za katerega so zaprosili, se lahko zahteva, da predložijo dokazila v skladu z zahtevami te direktive. Ko države članice izdajo takšno dovoljenje za prebivanje, niso več obravnavani kot raziskovalci ali študentje v smislu te direktive. Po minimalnem obdobju, določenem v tej direktivi, bi morale države članice imeti možnost preveriti, ali imajo dejansko možnost za zaposlitev ali ustanovitev podjetja. Ta možnost ne posega v druge obveznosti glede poročanja, določene v nacionalnem pravu za druge namene. V dovoljenju, izdanem zaradi iskanja dela ali ustanovitve podjetja, ne bi smele biti avtomatično dodeljene nobene pravice dostopa do trga dela ali ustanovitve podjetja. Države članice bi morale obdržati pravico, da upoštevajo razmere na svojem trgu dela, ko državljan tretje države, ki mu je bilo izdano dovoljenje, da ostane na njihovem ozemlju za namen iskanja dela ali ustanovitve podjetja, zaprosi za delovno dovoljenje, da zapolni delovno mesto.

(54)

Pravična obravnava državljanov tretjih držav, ki jih zajema ta direktiva, bi morala biti zagotovljena v skladu s členom 79 PDEU. Raziskovalci bi morali biti upravičeni do enake obravnave kot državljani zadevne države članice, kar zadeva člen 12(1) in (4) Direktive 2011/98/EU Evropskega parlamenta in Sveta (12), ob upoštevanju možnosti, da države članice lahko omejijo enako obravnavo v posebnih primerih, določenih v tej direktivi. Za študente bi bilo treba še naprej uporabljati Direktivo 2011/98/EU, vključno z omejitvami iz navedene direktive. Za pripravnike, prostovoljce in varuške au pair bi bilo treba uporabljati Direktivo 2011/98/EU, kadar so obravnavani, kot da so v delovnem razmerju v zadevni državi članici. Pripravniki, prostovoljci in varuške au pair, kadar niso obravnavani, kot da so v delovnem razmerju v zadevni državi članici, kot tudi učenci bi glede minimalnih pravic morali biti upravičeni do enake obravnave, kot so je deležni državljani zadevne države članice, kot je določeno v tej direktivi. To vključuje dostop do blaga in storitev, kar ne vključuje štipendij ali posojil za študij ali poklicno usposabljanje.

(55)

Enaka obravnava, ki je zagotovljena raziskovalcem in študentom, pa tudi pripravnikom, prostovoljcem in varuškam au pair, kadar so obravnavani, kot da so v delovnem razmerju v zadevni državi članici, vključuje enako obravnavo v zvezi s tistimi področji socialne varnosti, ki so opredeljena v členu 3 Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (13). Ta direktiva ne harmonizira zakonodaj držav članic na področju socialne varnosti. Omejena je na uporabo načela enake obravnave na področju socialne varnosti za državljane tretjih držav, zajete v njenem področju uporabe. Poleg tega ta direktiva ne podeljuje pravic v zvezi s primeri, ki so zunaj področja uporabe prava Unije, kot so primeri v zvezi z družinskimi člani, ki prebivajo v tretji državi. Kljub vsemu pa to ne bi smelo posegati v pravico preživelih družinskih članov, ki jim pripadajo pravice po državljanih tretjih držav, za katere se uporablja ta direktiva, da, kadar je ustrezno, prejemajo družinske pokojnine, kadar prebivajo v tretji državi.

(56)

V številnih državah članicah je pravica do družinskih prejemkov pogojena z določenimi vezmi s to državo članico, saj naj bi s prejemki podpirali pozitiven demografski razvoj, s tem pa zagotovili bodočo delovno silo v tej državi članici. Ta direktiva zato ne bi smela vplivati na pravico države članice, da pod določenimi pogoji omeji enako obravnavo v zvezi z družinskimi prejemki, če raziskovalec in njegovi družinski člani, ki ga spremljajo, v tej državi članici bivajo začasno.

(57)

V primeru mobilnosti med državami članicami se uporablja Uredba (EU) št. 1231/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (14). Ta direktiva državljanom tretjih držav, ki imajo pravice iz socialne varnosti v več državah članicah, ne bi smela zagotavljati več pravic, kot jih že zagotavlja veljavno pravo Unije na področju socialne varnosti.

(58)

To direktivo bi bilo treba uporabljati brez poseganja v ugodnejše določbe prava Unije in veljavnih mednarodnih instrumentov.

(59)

Dovoljenja za prebivanje iz te direktive izdajo pristojni organi države članice v enotni obliki, določeni z Uredbo Sveta (ES) št. 1030/2002 (15).

(60)

Vse države članice bi morale javnosti zagotavljati ustrezno in redno posodobljene informacije, zlasti na spletu, o subjektih gostiteljih, odobrenih za namene te direktive, ter pogojih in postopkih za sprejem državljanov tretjih držav na ozemlje držav članic za namene te direktive.

(61)

Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, v skladu s členom 6 Pogodbe o Evropski uniji (PEU).

(62)

Države članice bi morale uveljaviti določbe te direktive brez diskriminacije na podlagi spola, rase, barve kože, etničnega ali socialnega porekla, genetskih značilnosti, jezika, vere ali prepričanja, političnega ali drugega mnenja, pripadnosti narodnostni manjšini, premoženja, rojstva, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti.

(63)

V skladu s skupno politično izjavo z dne 28. septembra 2011 držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih (16) so se države članice zavezale, da bodo v upravičenih primerih uradnemu obvestilu o ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, v katerih se pojasni razmerje med elementi direktive in ustreznimi deli nacionalnih pravnih aktov za prenos. Zakonodajalec meni, da je posredovanje takih dokumentov v primeru te direktive upravičeno.

(64)

Ker cilja te direktive, in sicer določitve pogojev za vstop in prebivanje državljanov tretjih držav za namene raziskovanja, študija, opravljanja pripravništva in sodelovanja v Evropski prostovoljski službi, kot obveznih določb, ter izmenjave učencev, prostovoljskega dela izven Evropske prostovoljske službe ali dela varušk au pair, kot neobveznih določb, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega ali učinkov direktive lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(65)

V skladu s členoma 1 in 2 ter členom 4a(1) Protokola št. 21 o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen PEU in PDEU, in brez poseganja v člen 4 navedenega protokola ti dve državi članici ne sodelujeta pri sprejetju te direktive, ki zato zanju ni zavezujoča in se v njiju ne uporablja.

(66)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen PEU in PDEU, Danska ne sodeluje pri sprejetju te direktive, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja.

(67)

Obveznost prenosa te direktive v nacionalno pravo bi morala biti omejena na tiste določbe, ki pomenijo vsebinsko spremembo v primerjavi z direktivama 2004/114/ES in 2005/71/ES. Obveznost prenosa določb, ki so nespremenjene, izhaja iz navedenih direktiv.

(68)

Ta direktiva ne bi smela posegati v obveznosti držav članic glede rokov za prenos v nacionalno pravo in datumov začetka uporabe direktiv, ki so navedene v delu B Priloge I –

(a)

pogoje za vstop in prebivanje za obdobje, daljše od 90 dni, na ozemlju držav članic ter pravice državljanov tretjih držav, kadar je ustrezno, pa tudi njihovih družinskih članov, za namen raziskovanja, študija, opravljanja pripravništva ali prostovoljskega dela v Evropski prostovoljski službi in, če se države članice tako odločijo, v okviru programov izmenjave učencev ali izobraževalnih projektov, prostovoljskega dela izven Evropske prostovoljske službe ali dela varušk au pair;

(b)

pogoje za vstop in prebivanje raziskovalcev in, kadar je ustrezno, njihovih družinskih članov ter študentov iz točke (a) ter njihove pravice v državah članicah, ki niso država članica, ki državljanu tretje države prva izda dovoljenje na podlagi te direktive.

(a)

ki v državi članici iščejo mednarodno zaščito ali so jo pridobili v skladu z Direktivo 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta (17) ali so pridobili začasno zaščito v skladu z Direktivo Sveta 2001/55/ES (18);

(b)

katerih izgon je bil začasno preklican zaradi dejanskih ali pravnih razlogov;

(c)

ki so družinski člani državljanov Unije, ki so uveljavili svojo pravico do prostega gibanja v Uniji;

(d)

ki imajo status rezidenta za daljši čas v državi članici v skladu z Direktivo Sveta 2003/109/ES (19);

(e)

ki imajo skupaj s svojimi družinski člani in ne glede na svoje državljanstvo pravico do prostega gibanja, enakovredno pravici državljanov Unije v skladu s sporazumi bodisi med Unijo in njenimi državami članicami ter tretjimi državami bodisi med Unijo in tretjimi državami;

(f)

ki pridejo v Unijo kot zaposleni na usposabljanju v okviru premestitve znotraj podjetja v skladu z Direktivo 2014/66/EU;

(g)

ki so sprejeti kot visoko kvalificirani delavci v skladu z Direktivo Sveta 2009/50/ES (20).

1.

„državljan tretje države“ pomeni osebo, ki ni državljan Unije v smislu člena 20(1) PDEU;

2.

„raziskovalec“ pomeni državljana tretje države z doktoratom ali ustrezno visokošolsko kvalifikacijo, ki državljanu tretje države omogoča vpis v programe doktorskih študijev, ki ga izbere raziskovalna organizacija in je sprejet na ozemlje države članice za izvajanje raziskovalne dejavnosti, za katero se običajno zahtevajo takšne kvalifikacije;

3.

„študent“ pomeni državljana tretje države, ki je bil sprejet na visokošolski zavod in na ozemlje države članice, da lahko opravlja osnovni namen, tj. redni študij v visokošolskem izobraževalnem programu, ki ga priznava ta država članica, vključno z diplomami, spričevali ali doktorati, pridobljenimi na visokošolskem zavodu, to pa lahko vključuje pripravljalni tečaj pred omenjenim izobraževanjem v skladu z nacionalnim pravom ali obvezno usposabljanje;

4.

„učenec“ pomeni državljana tretje države, ki je bil sprejet na ozemlje države članice zaradi vključitve v priznan, državni ali regionalni program srednješolskega izobraževanja, ki ustreza stopnji 2 ali 3 mednarodne standardne klasifikacije izobraževanja, v okviru programa izmenjave učencev ali izobraževalnega projekta, ki ga upravlja izobraževalna ustanova v skladu z nacionalnim pravom ali upravno prakso;

5.

„pripravnik“ pomeni državljana tretje države, ki ima stopnjo visokošolske izobrazbe ali ki je vključen v študijski program v tretji državi, ki omogoča pridobitev stopnje visokošolske izobrazbe in je bil sprejet na ozemlje države članice v okviru programa opravljanja pripravništva, da bi pridobil znanje, prakso in izkušnje v poklicnem okolju;

6.

„prostovoljec“ pomeni državljana tretje države, ki je bil sprejet na ozemlje države članice, da sodeluje v programu prostovoljskega dela;

7.

„program prostovoljskega dela“ pomeni program dejavnosti praktične solidarnosti, osnovan na programu, ki ga prizna zadevna država članica ali Unija, in neprofitno uresničuje cilje splošnega interesa, za katerega dejavnosti se ne prejme plačila, razen za povračilo stroškov in/ali žepnino;

8.

„varuška au pair“ pomeni državljana tretje države, ki je sprejet na ozemlje države članice, ker ga začasno sprejme družina, da bi izboljšal svoje jezikovne sposobnosti in poznavanje zadevne države članice v zameno za lažja gospodinjska dela in skrb za otroke;

9.

„raziskovanje“ pomeni sistematično ustvarjalno delo za povečanje zaloge znanja, vključno z znanjem o ljudeh, kulturi in družbi, ter izkoriščanje tega znanja pri iskanju novih možnosti uporabe;

10.

„raziskovalna organizacija“ pomeni vsako javno ali zasebno organizacijo, ki izvaja raziskave;

11.

„izobraževalna ustanova“ pomeni javno ali zasebno srednješolsko izobraževalno ustanovo, ki jo priznava zadevna država članica ali katere izobraževalni programi se priznajo v skladu z nacionalnim pravom ali upravno prakso na podlagi preglednih meril in ki sodeluje v programu izmenjave učencev ali izobraževalnem projektu za namene, določene v tej direktivi;

12.

„izobraževalni projekt“ pomeni sklop izobraževalnih dejavnosti, ki jih organizira izobraževalna ustanova države članice v sodelovanju s podobnimi ustanovami v tretji državi zaradi izmenjave kultur in znanja:

13.

„visokošolski zavod“ pomeni vsako vrsto visokošolskega zavoda, ki je priznana oziroma obravnavana kot takšna v skladu z nacionalnim pravom in ki v skladu z nacionalnim pravom ali prakso omogoča priznane stopnje visokošolske izobrazbe ali druge priznane terciarne kvalifikacije, ne glede na to, kako se takšen zavod imenuje, ali vsak zavod, ki v skladu z nacionalnim pravom ali prakso nudi poklicno izobraževanje ali usposabljanje na terciarni ravni;

14.

„subjekt gostitelj“ pomeni raziskovalno organizacijo, visokošolski zavod, izobraževalno ustanovo, organizacijo, pristojno za program prostovoljskih služb, ali subjekt, ki gosti pripravnike, kamor je dodeljen državljan tretje države za namene te direktive in ki se nahaja na ozemlju zadevne države članice, ne glede na pravno obliko, v skladu z nacionalnim pravom;

15.

„družina gostiteljica“ pomeni družino, ki varuško au pair na podlagi sporazuma, sklenjenega med to družino in varuško au pair, začasno sprejme na ozemlju države članice in jo vključi v vsakodnevno družinsko življenje;

16.

„zaposlitev“ pomeni izvajanje dejavnosti, ki zajemajo opravljanje vseh oblik dela, urejenih z nacionalnim pravom, veljavnimi kolektivnimi pogodbami ali v skladu z ustaljeno prakso, za delodajalca ali po njegovih navodilih ali pod njegovim nadzorom;

17.

„delodajalec“ pomeni vsako fizično osebo ali pravni subjekt, za katerega ali po navodilih ali pod nadzorom katerega se zaposlitev izvaja;

18.

„prva država članica“ pomeni državo članico, ki državljanu tretje države prva izda dovoljenje na podlagi te direktive;

19.

„druga država članica“ pomeni vsako državo članico, ki ni prva država članica;

20.

„programi Unije ali večstranski programi, ki vključujejo ukrepe za spodbujanje mobilnosti“ pomeni programe, ki jih financirajo Unija ali države članice in spodbujajo mobilnost državljanov tretjih držav v Uniji ali v državah članicah s sodelovanjem v teh programih;

21.

„dovoljenje“ pomeni dovoljenje za prebivanje ali, če je tako določeno v nacionalnem pravu, vizum za dolgoročno prebivanje, izdan(-o) za namene te direktive;

22.

„dovoljenje za prebivanje“ pomeni dovoljenje, izdano v skladu z določbami o obliki iz Uredbe (ES) št. 1030/2002, ki imetniku omogoča zakonito bivanje na ozemlju države članice;

23.

„vizum za dolgoročno prebivanje“ pomeni dovoljenje, ki ga izda država članica v skladu s členom 18 Schengenske konvencije (21) ali ki je izdano v skladu z nacionalnim pravom držav članic, ki schengenskega pravnega reda ne uporabljajo v celoti;

24.

„družinski člani“ pomeni državljane tretjih držav, kakor so opredeljeni v členu 4(1) Direktive 2003/86/ES.

(a)

dvostranskih ali večstranskih sporazumov, sklenjenih med Unijo ali Unijo in njenimi državami članicami ter eno ali več tretjimi državami, ali

(b)

dvostranskih ali večstranskih sporazumov, sklenjenih med eno ali več državami članicami in eno ali več tretjimi državami.

(a)

splošne pogoje iz člena 7 in

(b)

ustrezne posebne pogoje iz členov 8, 11, 12, 13, 14 ali 16.

(a)

predloži veljavno potno listino v skladu z nacionalnim pravom zadevne države članice in, če se zahteva, prošnjo za vizum ali veljavni vizum ali, kadar je ustrezno, veljavno dovoljenje za prebivanje ali veljavni vizum za dolgoročno prebivanje; države članice lahko zahtevajo, da obdobje veljavnosti potne listine pokriva najmanj obdobje načrtovanega bivanja;

(b)

za načrtovano bivanje predloži dovoljenje staršev ali enakovreden dokument, če je v skladu z nacionalnim pravom zadevne države članice državljan tretje države mladoleten;

(c)

predloži dokazilo, da državljan tretje države ima ali, če je tako določeno v nacionalnem pravu, da je zaprosil za zdravstveno zavarovanje za vsa tveganja, za katera so običajno zavarovani državljani zadevne države članice; zavarovanje mora biti veljavno ves čas načrtovanega bivanja;

(d)

predloži dokazilo, če to zahteva država članica, da je bila pristojbina za obravnavo prošnje, določena v členu 36, plačana;

(e)

predloži dokazilo, ki ga zahteva zadevna država članica, da bo imel državljan tretje države med načrtovanim bivanjem zagotovljena zadostna sredstva za kritje stroškov preživljanja, ne da bi bremenil sistem socialne pomoči države članice, in stroškov povratka. Ocena zadostnih sredstev temelji na obravnavi vsakega posameznega primera in se pri njej upoštevajo sredstva, ki med drugim izhajajo iz dotacij, podiplomskih ali drugih štipendij, veljavne pogodbe o delu, zavezujoče ponudbe za delo ali finančne zaveze v okviru organizacije s programom izmenjave učencev, subjekta, ki gosti pripravnike, organizacije s programom za prostovoljsko delo, družine gostiteljice ali posredovalne organizacije za varuške au pair.

(a)

raziskovalna organizacija ne izpolnjuje več odstavka 2 tega člena, člena 8(2) ali člena 10(7);

(b)

je bila odobritev pridobljena na nepošten način; ali

(c)

je raziskovalna organizacija z državljanom tretje države podpisala sporazum o gostovanju na nepošten ali malomaren način.

(a)

naslov ali namen raziskovalne dejavnosti ali raziskovalnega področja;

(b)

zavezo državljana tretje države, da si bo prizadeval dokončati raziskovalno dejavnost;

(c)

zavezo raziskovalne organizacije, da bo gostila državljana tretje države za namene dokončanja raziskovalne dejavnosti;

(d)

datum začetka in konca ali predvideno trajanje raziskovalne dejavnosti;

(e)

informacije o nameravani mobilnosti v eni ali več drugih državah članicah, če je mobilnost znana ob vložitvi prošnje v prvi državi članici.

(a)

informacije o pravnem razmerju med raziskovalno organizacijo in raziskovalcem;

(b)

informacije o delovnih pogojih raziskovalca.

(a)

namen in predvideno trajanje raziskovalne dejavnosti ter razpoložljivost potrebnih finančnih sredstev za njeno izvedbo;

(b)

kvalifikacije državljana tretje države glede na cilje raziskovanja, kakor jih dokazuje overjena kopija potrdila o njegovih kvalifikacijah.

(a)

da je bil državljan tretje države sprejet na študij v okviru izobraževalnega programa s strani visokošolskega zavoda;

(b)

če to zahteva država članica, da so bile pristojbine, ki jih zaračunava visokošolski zavod, plačane;

(c)

če to zahteva država članica, dokazilo o zadostnem znanju jezika izobraževalnega programa, v katerega se je vpisal;

(d)

če to zahteva država članica, da bo državljan tretje države imel dovolj sredstev za kritje stroškov študija.

(a)

da državljan tretje države ni star manj ali več oziroma ni v razredu, ki je nižji ali višji od razreda, kot določi zadevna država članica;

(b)

o sprejemu v izobraževalno ustanovo;

(c)

o sodelovanju v priznanem, državnem ali regionalnem izobraževalnem programu v okviru programa izmenjave učencev ali izobraževalnega projekta, ki ga vodi izobraževalni zavod v skladu z nacionalnim pravom ali upravno prakso;

(d)

da izobraževalna ustanova ali – če je to določeno v nacionalnem pravu – tretja stran prevzema odgovornost za državljana tretje države za ves čas bivanja na ozemlju zadevne države članice, zlasti glede stroškov študija;

(e)

da bo državljan tretje države v času bivanja nastanjen pri družini ali v posebnem nastanitvenem objektu v okviru izobraževalne ustanove ali – če je to predvideno v nacionalnem pravu – katerem koli objektu, ki izpolnjuje pogoje, ki jih določi zadevna država članica, in je izbran na podlagi pravil programa izmenjave učencev ali izobraževalnega projekta, v katerem sodeluje državljan tretje države.

(a)

predloži sporazum o opravljanju pripravništva s subjektom gostiteljem, ki določa teoretično in praktično usposabljanje. Države članice lahko zahtevajo, da tak sporazum o opravljanju pripravništva odobri pristojni organ, in da pogoji, na katerih sporazum temelji, izpolnjujejo zahteve, določene v skladu z nacionalnim pravom, kolektivnimi pogodbami ali prakso zadevne države članice. Sporazum o opravljanju pripravništva vsebuje:

(b)

predloži dokazila o stopnji visokošolske izobrazbe, pridobljeni v dveh letih pred datumom vložitve prošnje, ali dokaz o vključitvi v študij, ki omogoča pridobitev stopnje visokošolske izobrazbe;

(c)

če država članica to zahteva, predloži dokazila, da bo imel državljan tretje države zadostna sredstva za kritje stroškov opravljanja pripravništva;

(d)

če država članica to zahteva, predloži dokazila, da ima državljan tretje države potrebno jezikovno znanje ali se bo jezikovno usposabljal, da bo pridobil potrebno znanje za namen pripravništva;

(e)

če država članica to zahteva, predloži dokazila o tem, da subjekt gostitelj prevzame odgovornost za državljana tretje države za ves čas njegovega bivanja na ozemlju zadevne države članice, zlasti glede stroškov preživljanja in nastanitvenih stroškov;

(f)

če država članica to zahteva, predloži dokazila, da je, če je državljan tretje države ves čas bivanja nastanjen pri subjektu gostitelju, nastanitev v skladu s pogoji, ki jih določi zadevna država članica.

(a)

predloži sporazum s subjektom gostiteljem ali, če je tako določeno v nacionalnem pravu, drugim pristojnim organom, ki je v zadevni državi članici odgovoren za program prostovoljskega dela, v katerem sodeluje državljan tretje države. Sporazum vsebuje:

(b)

če država članica to zahteva, predloži dokazila, da je, če je državljan tretje države ves čas bivanja nastanjen pri subjektu gostitelju, nastanitev v skladu s pogoji, ki jih določi zadevna država članica;

(c)

predloži dokazila, da ima subjekt gostitelj ali, če je tako določeno v nacionalnem pravu, drug organ, odgovoren za program prostovoljskega dela, sklenjeno zavarovanje za odgovornost do tretjih oseb;

(d)

če država članica to zahteva, predloži dokazila, da ima državljan tretje države osnovno jezikovno znanje in poznavanje zgodovinskih, političnih in socialnih struktur te države članice ali da bo to znanje pridobil.

(a)

predloži pogodbo med državljanom tretje države in družino gostiteljico, v kateri so opredeljene pravice in obveznosti državljana tretje države kot varuške au pair, vključno z določbami o žepnini, ki jo prejme, ustreznimi dogovori, ki varuški au pair omogočajo, da se udeleži tečajev, in največjim številom ur družinskih opravil;

(b)

je star med 18 in 30 let. V izjemnih primerih lahko države članice dovolijo sprejem državljana tretje države kot varuške au pair, ki presega najvišjo starostno mejo;

(c)

predloži dokazila, da družina gostiteljica ali posredovalna organizacija za varuške au pair, če je to določeno v nacionalnem pravu, prevzame odgovornost za državljana tretje države med bivanjem na ozemlju zadevne države članice, zlasti glede življenjskih stroškov, nastanitve in tveganja nesreče.

(a)

o osnovnem znanju jezika zadevne države članice ali

(b)

da je zaključil sekundarno izobraževanje, ima poklicne kvalifikacije ali, kadar je ustrezno, izpolnjuje pogoje za izvajanje reguliranega poklica, kot je zahtevano v nacionalnem pravu.

(a)

niso izpolnjeni splošni pogoji iz člena 7 ali ustrezni posebni pogoji iz členov 8, 11, 12, 13, 14 ali 16;

(b)

so bili predloženi dokumenti pridobljeni na nepošten način oziroma so bili ponarejeni ali prirejeni;

(c)

zadevna država članica dovoljuje sprejem le prek odobrenega subjekta gostitelja in subjekt gostitelj ni odobren.

(a)

subjekt gostitelj, drug organ iz točke (a) člena 14(1), tretja oseba iz točke (d) člena 12(1), družina gostiteljica ali posredovalna organizacija za varuške au pair ni izpolnil(-a) pravnih obveznosti v zvezi s socialno varnostjo, obdavčitvijo, delavskimi pravicami ali delovnimi pogoji;

(b)

subjekt gostitelj ali družina gostiteljica, ki bo zaposlil(-a) državljana tretje države, ne izpolnjuje pogojev za zaposlovanje, kot so določeni v nacionalnem pravu, kolektivnih pogodbah ali praksah v zadevni državi članici, kadar je ustrezno;

(c)

je bil subjekt gostitelj, drug organ iz točke (a) člena 14(1), tretja oseba iz točke (d) člena 12(1), družina gostiteljica ali posredovalna organizacija za varuške au pair kaznovan(-a) v skladu z nacionalnim pravom zaradi neprijavljenega dela ali nezakonitega zaposlovanja;

(d)

je glavni namen ustanovitve ali delovanja subjekta gostitelja omogočanje vstopa državljanom tretjih držav, ki spadajo na področje uporabe te direktive;

(e)

je poslovna dejavnost subjekta gostitelja v postopku likvidacije, če je likvidirana na podlagi nacionalnega prava o plačilni nesposobnosti ali če se ne opravlja nobena gospodarska dejavnost, kadar je ustrezno;

(f)

ima država članica dokaze ali resne in objektivne razloge za ugotovitev, da naj bi državljan tretje države v njej prebival za namene, drugačne od tistih, za katere je zaprosil za sprejem.

(a)

državljan tretje države ne izpolnjuje več splošnih pogojev iz člena 7, z izjemo člena 7(6), ali ustreznih posebnih pogojev iz členov 8, 11, 12, 13, 14, 16 ali pogojev iz člena 18;

(b)

so bili dovoljenje ali predloženi dokumenti pridobljeni na nepošten način oziroma so bili ponarejeni ali prirejeni;

(c)

zadevna država članica dovoljuje sprejem le prek odobrenega subjekta gostitelja in subjekt gostitelj ni odobren;

(d)

je namen prebivanja državljana tretje države drugačen kot namen, za katerega je pridobil dovoljenje.

(a)

subjekt gostitelj ali drug organ iz točke (a) člena 14(1), tretja oseba iz točke (d) člena 12(1), družina gostiteljica ali posredovalna organizacija za varuške au pair ni izpolnil(-a) pravnih obveznosti v zvezi s socialno varnostjo, obdavčitvijo, delavskimi pravicami ali delovnimi pogoji;

(b)

subjekt gostitelj ali družina gostiteljica, ki zaposluje državljana tretje države, ne izpolnjuje pogojev za zaposlovanje, kot so določeni v nacionalnem pravu, kolektivnih pogodbah ali praksah v zadevni državi članici, kadar je ustrezno;

(c)

je bil(-a) subjekt gostitelj, drug organ iz točke (a) člena 14(1), tretja oseba iz točke (d) člena 12(1), družina gostiteljica ali posredovalna organizacija za varuške au pair kaznovan(-a) v skladu z nacionalnim pravom zaradi neprijavljenega dela ali nezakonitega zaposlovanja;

(d)

je bil subjekt gostitelj ustanovljen ali deluje z glavnim namenom olajšanja vstopa državljanom tretjih držav, ki spadajo na področje uporabe te direktive;

(e)

je poslovna dejavnost subjekta gostitelja v postopku likvidacije ali je bila likvidirana na podlagi nacionalnega prava o plačilni nesposobnosti ali se ne opravlja nobena gospodarska dejavnost, kadar je ustrezno;

(f)

se v zvezi s študenti roki za dostop do gospodarskih dejavnosti v skladu s členom 24 ne upoštevajo ali študent ne doseže zadostnega napredka pri zadevnem študiju v skladu z nacionalnim pravom ali upravno prakso.

(a)

na podlagi točke (c) člena 12(1) Direktive 2011/98/EU, z izključitvijo štipendij ter posojil za študij in preživljanje ali drugih štipendij in posojil;

(b)

na podlagi točke (e) člena 12(1) Direktive 2011/98/EU, z nedodelitvijo družinskih prejemkov raziskovalcem, ki so pridobili dovoljenje za prebivanje na ozemlju zadevne države članice za obdobje, ki ne presega šest mesecev;

(c)

na podlagi odstavka (f) člena 12(1) Direktive 2011/98/EU, z omejevanjem enake obravnave v primerih, kadar je prijavljeno ali običajno prebivališče družinskih članov raziskovalca, za katere ta zahteva ugodnosti, na ozemlju zadevne države članice;

(d)

na podlagi točke (g) člena 12(1) Direktive 2011/98/EU, z omejevanjem dostopa do stanovanj.

(a)

pogoji iz odstavka 3 in, kadar je ustrezno, iz odstavkov 2 in 5 niso izpolnjeni;

(b)

so bili predloženi dokumenti pridobljeni na nepošten način oziroma so bili ponarejeni ali prirejeni.

(a)

ob vložitvi prošnje v prvi državi članici, kadar je mobilnost v drugi državi članici načrtovana že v tej fazi, ali

(b)

potem ko je raziskovalec sprejet v prvo državo članico, kakor hitro je znana nameravana mobilnost v drugi državi članici.

(a)

sporazum o gostovanju v prvi državi članici, kakor je navedeno v členu 10, ali, na zahtevo druge države članice, sporazum o gostovanju, sklenjen z raziskovalno organizacijo v drugi državi članici;

(b)

predvideno trajanje in datumi mobilnosti, kadar to ni navedeno v sporazumu o gostovanju;

(c)

dokazilo, da je raziskovalec zdravstveno zavarovan za vsa tveganja, za katera so običajno zavarovani državljani zadevne države članice, kot je določeno v točki (c) člena 7(1);

(d)

dokazilo, da bo imel raziskovalec med bivanjem zagotovljena zadostna sredstva za kritje stroškov preživljanja, ne da bi bremenil sistem socialne pomoči države članice, kot je določeno v točki (e) člena 7(1), ter stroškov potovanja do prve države članice v primerih iz točke (b) člena 32(4).

(a)

pogoji iz odstavka 5 ali, kadar je ustrezno, odstavka 6 niso izpolnjeni;

(b)

velja eden od razlogov za zavrnitev, določenih v točki (b) ali (c) člena 20(1) ali v odstavku 2 navedenega člena;

(c)

je bilo doseženo najdaljše obdobje bivanja iz odstavka 1.

(a)

uporabi člen 28 in dovoli, da raziskovalec biva na njenem ozemlju na podlagi dovoljenja, ki ga je izdala prva država članica, in v obdobju njegove veljavnosti, ali

(b)

uporabi postopek iz odstavkov 2 do 7.

(a)

lahko druga država članica od raziskovalca, raziskovalne organizacije v prvi državi članici ali raziskovalne organizacije v drugi državi članici zahteva, da posreduje naslednje dokumente:

Druge države članice lahko od prosilca zahtevajo, da jih obvesti o naslovu zadevnega raziskovalca na njenem ozemlju. Kadar je po nacionalnem pravu druge države članice treba ob vložitvi prošnje sporočiti naslov in zadevni raziskovalec še ne pozna svojega prihodnjega naslova, tej državi članici zadošča seznanjenost z začasnim naslovom. V takšnem primeru raziskovalec sporoči svoj stalni naslov najpozneje ob izdaji dovoljenja za dolgoročno mobilnost.

Druga država članica lahko zahteva, da prosilec predloži dokumente v uradnem jeziku te države članice ali v katerem koli uradnem jeziku Unije, ki ga določi ta država članica;

(b)

druga država članica sprejme odločitev glede prošnje za dolgoročno mobilnost ter o njej čim prej, najpozneje pa v 90 dneh od datuma, ko je bila popolna prošnja predložena pristojnim organom druge države članice, pisno uradno obvesti prosilca;

(c)

raziskovalcu zaradi predložitve prošnje ni treba zapustiti ozemlja držav članic, prav tako ne potrebuje vizuma;

(d)

raziskovalcu je treba omogočiti, da del raziskovanja opravi v raziskovalni organizaciji v drugi državi članici, dokler pristojni organi ne sprejmejo odločitve o prošnji za dolgoročno mobilnost, pod pogojem, da:

(e)

prošnje za dolgoročno mobilnost ni mogoče predložiti hkrati s predložitvijo uradnega obvestila o kratkoročni mobilnosti. Kadar se po začetku kratkoročne mobilnosti raziskovalca pojavi potreba po dolgoročni mobilnosti, lahko druga država članica zahteva, da se prošnja za dolgoročno mobilnost predloži najmanj 30 dni pred iztekom kratkoročne mobilnosti.

(a)

pogoji iz točke (a) odstavka 2 niso izpolnjeni;

(b)

velja eden od razlogov za zavrnitev, določenih v členu 20, z izjemo točke (a) odstavka 1 navedenega člena;

(c)

veljavnost dovoljenja raziskovalca v prvi državi članici poteče med postopkom; ali

(d)

je bilo doseženo najdaljše obdobje bivanja iz drugega pododstavka odstavka 1, kadar je ustrezno.

(a)

pogoji iz točke (a) odstavka 2 ali odstavka 4 tega člena niso ali niso več izpolnjeni; ali

(b)

velja eden od razlogov za odvzem dovoljenja, določenih v členu 21, z izjemo točke (a) odstavka 1, točke (f) odstavka 2 ter odstavkov 3, 5 in 6 navedenega člena.

(a)

dokumenti in informacije, ki se zahtevajo na podlagi odstavka 5 in točk (b), (c) in (d) odstavka 6 člena 28, v zvezi z družinskimi člani, ki spremljajo raziskovalca;

(b)

dokazilo, da je družinski član prebival kot družinski član raziskovalca v prvi državi članici v skladu s členom 26.

(a)

dokumente in informacije, ki se zahtevajo na podlagi točk (i), (ii), (iii) in (v) točke (a) člena 29(2), v zvezi z družinskimi člani, ki spremljajo raziskovalca;

(b)

dokazilo, da je družinski član prebival kot družinski član raziskovalca v prvi državi članici v skladu s členom 26.

(a)

ob vložitvi prošnje v prvi državi članici, kadar je mobilnost v drugi državi članici predvidena že v tej fazi, ali

(b)

potem ko je študent sprejet v prvo državo članico, kakor hitro je znana nameravana mobilnost v drugi državi članici.

(a)

dokazilo, da študent opravlja del študija v drugi državi članici v okviru programa Unije ali večstranskega programa, ki vključuje ukrepe za spodbujanje mobilnosti, ali sporazuma med dvema ali več visokošolskimi zavodi, in dokazilo, da je študent sprejet na visokošolski zavod v drugi državi članici;

(b)

predvideno trajanje in datumi mobilnosti, kadar to ni navedeno v točki (a);

(c)

dokazilo, da je študent zdravstveno zavarovan za vsa tveganja, za katera so običajno zavarovani državljani zadevne države članice, kot je določeno v točki (c) člena 7(1);

(d)

dokazilo, da bo imel študent med bivanjem zagotovljena zadostna sredstva za kritje stroškov preživljanja, ne da bi bremenil sistem socialne pomoči države članice, kot je določeno v točki (e) člena 7(1), stroškov študija ter stroškov potovanja do prve države članice v primerih iz točke (b) člena 32(4);

(e)

kadar je ustrezno, dokazilo, da so bile pristojbine, ki jih zaračunava visokošolski zavod, plačane.

(a)

pogoji iz odstavkov 5 ali 6 niso izpolnjeni;

(b)

velja eden od razlogov za zavrnitev, določenih v točki (b) ali (c) člena 20(1) ali v odstavku 2 navedenega člena;

(c)

je bilo doseženo najdaljše obdobje bivanja iz odstavka 1.

(a)

kopijo uradnega obvestila v skladu s členom 28(2) ali členom 31(2), ali

(b)

kadar druga država članica dovoljuje mobilnost brez uradnega obvestila, dokazilo, da študent opravlja del študija v drugi državi članici v okviru programa Unije ali večstranskega programa, ki vključuje ukrepe za spodbujanje mobilnosti, ali sporazuma med dvema ali več visokošolskimi zavodi, ali, za raziskovalce, kopijo sporazuma o gostovanju, v katerem so navedene podrobnosti o mobilnosti raziskovalca, ali, kadar podrobnosti o mobilnosti v sporazumu o gostovanju niso navedene, pismo raziskovalne organizacije v drugi državi članici, v katerem sta navedena vsaj trajanje mobilnosti znotraj EU in lokacija raziskovalne organizacije v drugi državi članici.

(a)

lahko druga država članica zahteva, da raziskovalec ali, kadar je ustrezno, njegovi družinski člani ali študent nemudoma prenehajo izvajati vse dejavnosti in zapustijo ozemlje;

(b)

prva država članica na zahtevo druge države članice raziskovalcu in, kadar je ustrezno, njegovim družinskim članom ali študentu brez formalnosti in brez odlašanja dovoli ponovni vstop. To velja tudi, če je dovoljenje, ki ga je izdala prva država članica, poteklo ali je bilo odvzeto v obdobju mobilnosti v drugi državi članici.

(a)

postopkih, ki se uporabljajo za mobilnost iz členov 28 do 31;

(b)

tem, ali zadevna država članica študentom in raziskovalcem dovoljuje vstop le prek odobrenih raziskovalnih organizacij oziroma visokošolskih zavodov;

(c)

večstranskih programih za študente in raziskovalce, ki vključujejo ukrepe za spodbujanje mobilnosti, ali sporazumih med dvema ali več visokošolskimi zavodi.

21.5.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

L 132/58

(1)

Direktiva Sveta 1999/32/ES (3) je bila večkrat bistveno spremenjena (4). Zaradi jasnosti in racionalnosti bi bilo treba navedeno direktivo kodificirati.

(2)

Namen okoljske politike Unije, ki jo določajo okoljski akcijski programi, zlasti šesti okoljski akcijski program, ki je bil sprejet s Sklepom št. 1600/2002/ES Evropskega parlamenta in Sveta (5), in sedmi okoljski akcijski program, ki je bil sprejet s Sklepom št. 1386/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta (6), je med drugim doseči kakovost zraka, ki ne bo imela večjih negativnih učinkov na zdravje ljudi in okolje ter ju ne bo ogrožala.

(3)

Člen 191(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) določa, da je cilj okoljske politike Unije doseči visoko raven varstva, pri čemer se upošteva raznolikost razmer v posameznih regijah Unije.

(4)

Ta direktiva določa najvišjo dovoljeno vsebnost žvepla v težkem kurilnem olju, plinskem olju, plinskem olju za plovila in dizelskem olju za plovila, ki se uporabljajo v Uniji.

(5)

Emisije v ladijskem prometu, ki nastajajo pri izgorevanju goriv za plovila z visoko vsebnostjo žvepla, onesnažujejo zrak z žveplovim dioksidom in trdnimi delci, ki škodujejo zdravju ljudi in okolju ter prispevajo k oblikovanju kislih usedlin. Če ne bi izvajali ukrepov iz te direktive, bi bilo emisij v ladijskem prometu kmalu lahko več kot je emisij iz vseh kopenskih virov.

(6)

Zakisljevanje in žveplov dioksid v zraku poškodujeta občutljive ekosisteme, zmanjšata biotsko raznovrstnost in rekreacijsko vrednost ter škodljivo učinkujeta na poljedelsko proizvodnjo in rast gozdov. Kisli dež lahko v mestih povzroči pomembno škodo na zgradbah in arhitekturni dediščini. Onesnaženje z žveplovim dioksidom ima lahko pomemben učinek na zdravje ljudi, zlasti pri tistih delih prebivalstva, ki trpijo zaradi bolezni dihal.

(7)

Zakisljevanje je čezmejni pojav, ki ga je treba reševati na ravni Unije ter na nacionalni ali lokalni ravni.

(8)

Emisije žveplovega dioksida prispevajo k nastanku trdnih delcev v zraku.

(9)

Onesnaževanje zraka, ki ga povzročijo zasidrane ladje, je velik izziv za pristaniška mesta pri njihovem prizadevanju za doseganje mejnih vrednosti Unije glede kakovosti zraka.

(10)

Države članice bi morale podpirati uporabo električne energije z obale, saj jo sodobne ladje ponavadi pridobivajo s pomožnimi motorji.

(11)

Unija in posamezne države članice so pogodbenice Konvencije UN-ECE z dne 13. novembra 1979 o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja. Drugi Protokol UN-ECE o čezmejnem onesnaževanju z žveplovim dioksidom določa, da naj bi pogodbenice zmanjšale emisije žveplovega dioksida skladno s 30 % ali večjim zmanjšanjem, določenim v prvem protokolu, in drugi protokol UN-ECE temelji na predpostavki, da se bodo na nekaterih občutljivih območjih kritične obremenitve in ravni še naprej presegale. Nadaljnji ukrepi za zmanjšanje emisij žveplovega dioksida bodo še naprej potrebni. Pogodbenice naj bi torej še nadalje znatno zmanjševale emisije žveplovega dioksida.

(12)

Že desetletja je znano, da je žveplo, ki se v majhnih količinah naravno pojavlja v nafti in premogu, prevladujoči vir emisij žveplovega dioksida, ki so eden od glavnih razlogov za „kisli dež“ in eden od glavnih vzrokov onesnaženosti zraka v mnogih urbanih in industrijskih območjih.

(13)

Študije so pokazale, da bodo koristi zaradi zmanjševanja emisij žvepla z zniževanjem vsebnosti žvepla v gorivu mnogokrat precej večje od ocenjenih stroškov za industrijo iz te direktive. Tehnologija za zniževanje ravni žvepla v tekočem gorivu je na voljo in je dobro uveljavljena.

(14)

Skladno s členom 193 PDEU ta direktiva ne bi smela preprečevati kateri koli državi članici, da ohrani ali uvede strožje varstvene ukrepe, da bi spodbudile zgodnje izvajanje v zvezi z največjo vsebnostjo žvepla v gorivih za plovila, na primer z uporabo metod za zmanjšanje emisij zunaj območij nadzora nad emisijami SOx. Taki ukrepi morajo biti združljivi s Pogodbama in se o njih uradno obvesti Komisijo.

(15)

Države članice naj bi pred uvedbo novih, strožjih varstvenih ukrepov uradno obvestile Komisijo o osnutkih teh ukrepov skladno z Direktivo (EU) 2015/1535 Evropskega parlamenta in Sveta (7).

(16)

PDEU zahteva, da se upoštevajo posebne značilnosti najbolj oddaljenih regij Unije, to je francoskih čezmorskih departmajev, Azorov, Madeire in Kanarskih otokov.

(17)

Glede na mejno vrednost vsebnosti žvepla v težkem kurilnem olju je primerno, da se predvidijo odstopanja v državah članicah in regijah, kjer to dopuščajo razmere v okolju.

(18)

Glede na mejno vrednost vsebnosti žvepla v težkem kurilnem olju je primerno tudi, da se predvidijo odstopanja za njegovo uporabo v kurilnih napravah, ki upoštevajo mejne vrednosti emisij iz Direktive 2001/80/ES Evropskega parlamenta in Sveta (8) ali iz Priloge V k Direktivi 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta (9).

(19)

Za kurilne naprave v rafinerijah, ki ne sodijo v področje uporabe točke (d) člena 3(2) ali točke (c) člena 3(3) te direktive, povprečje emisij žveplovega dioksida iz takih naprav ne bi smelo presegati mejnih vrednosti iz Direktive 2001/80/ES ali Priloge V k Direktivi 2010/75/EU ali iz katere koli prihodnje spremembe teh direktiv. Pri uporabi te direktive naj bi države članice upoštevale, da zamenjava z gorivom, ki ni gorivo iz člena 2, ne bi smela povzročiti povečanih emisij onesnaževal, ki povzročajo zakisljevanje.

(20)

Leta 2008 je Mednarodna pomorska organizacija (IMO) sprejela resolucijo o spremembi Priloge VI k protokolu iz leta 1997 za namen spremembe Mednarodne konvencije o preprečevanju onesnaževanja morja z ladij iz leta 1973, kakor je bila spremenjena s protokolom iz leta 1978 (MARPOL), ki vsebuje določbe o preprečevanju onesnaževanja zraka z ladij. Spremenjena Priloga VI k MARPOL je začela veljati 1. julija 2010.

(21)

Spremenjena Priloga VI k MARPOL med drugim uvaja strožje mejne vrednosti za žveplo v gorivih za plovila v območjih nadzora nad emisijami SOx (1,0 % od 1. julija 2010 in 0,10 % od 1. januarja 2015) ter morskih območjih zunaj nadzora nad emisijami SOx (3,50 % od 1. januarja 2012 in načeloma 0,50 % od 1. januarja 2020). Večina držav članic mora skladno s svojimi mednarodnimi zavezami od 1. julija 2010 od ladij zahtevati, da v območjih nadzora nad emisijami SOx uporabljajo gorivo z največ 1,00 odstotno vsebnostjo žvepla. Da se zagotovi skladnost z mednarodnim pravom in ustrezno izvrševanje novih svetovnih standardov žvepla v Uniji, bi morala biti ta direktiva usklajena s spremenjeno Prilogo VI k MARPOL. Da se zagotovi minimalna kakovost goriva, ki se uporablja na ladjah za doseganje skladnosti goriv ali tehnološke skladnosti, se v Uniji ne bi smela dovoliti uporaba goriv za plovila, katerih vsebnost žvepla presega splošni standard, tj. 3,50 % mase, razen če se ta goriva uporabljajo v povezavi z ustreznimi tehničnimi metodami za zmanjšanje emisij v zaprtih sistemih.

(22)

Po postopkih IMO je mogoče predlagati spremembe k Prilogi VI k MARPOL glede območij nadzora nad emisijami SOx. Če bodo v zvezi z mejnimi vrednostmi območij nadzora nad emisijami SOx v Prilogo VI k MARPOL dodane nove spremembe in izjeme, bi jih morala Komisija preučiti in po potrebi nemudoma vložiti predlog v skladu s PDEU za uskladitev te direktive s pravili IMO glede območij nadzora nad emisijami SOx.

(23)

Vsa nova območja nadzora nad emisijami bi se morala uvesti po postopku IMO iz Priloge VI k MARPOL in bi jih bilo treba dobro utemeljiti na podlagi meril te organizacije ter z okoljskimi in gospodarskimi razlogi, ki so podprti z znanstvenimi podatki.

(24)

Države članice bi morale v skladu s Pravilom 18 spremenjene Priloge VI k MARPOL zagotoviti, da bodo na voljo goriva za ladje, skladna s to direktivo.

(25)

Glede na svetovno razsežnost okoljske politike in emisij v ladijskem prometu bi morali biti na svetovni ravni določeni ambiciozni emisijski standardi.

(26)

Unija bo pri IMO nadaljevala z zagovarjanjem učinkovitejšega varovanja območij, ki so občutljiva na emisije SOx, in zmanjševanja običajne mejne vrednosti za ladijsko kurilno olje.

(27)

Potniške ladje opravljajo prevoze predvsem v pristaniščih ali blizu obalnih območij, zato močno vplivajo na zdravje ljudi in okolje. Da bi izboljšali kakovost zraka v bližini pristanišč in obale, morajo te ladje uporabljati gorivo za plovila z najvišjo vsebnostjo žvepla 1,50 %, dokler se ne bodo za vse ladje v ozemeljskih vodah držav članic, njihovih izključnih ekonomskih conah in območjih nadzora nad onesnaževanjem uporabljali strožji standardi.

(28)

Za lažji prehod na novo tehnologijo motorjev z možnostjo znatnega nadaljnjega zmanjšanja emisij v pomorskem sektorju bi morala Komisija preučiti še druge možnosti, da bi omogočila in spodbudila uporabo motorjev s plinskim pogonom v ladjah.

(29)

Da bo cilje te direktive mogoče doseči, je treba obveznosti glede vsebnosti žvepla v gorivih za plovila pravilno izvrševati. Izkušnje pri izvajanju Direktive 1999/32/ES so pokazale, da je za ustrezno izvajanje te direktive potrebna temeljitejša ureditev spremljanja in izvrševanja. Države članice morajo goriva za plovila, ki so dana v promet ali se uporabljajo na ladjah, dovolj pogosto in natančno vzorčiti ter redno preverjati ladijske dnevnike in dobavnice za gorivo. Države članice morajo določiti tudi sistem učinkovitih, sorazmernih in odvračilnih kazni za neskladnost z določbami te direktive. Da se zagotovi večja preglednost informacij, je tudi primerno, da se register lokalnih dobaviteljev goriv za plovila objavi.

(30)

Uskladitev z nizkimi mejnimi vrednostmi žvepla v gorivu za plovila, zlasti v območjih nadzora nad emisijami SOx, lahko vsaj kratkoročno povzroči precejšnje zvišanje cen teh goriv in negativno vpliva na konkurenčnost pomorskega prevoza na kratkih razdaljah v primerjavi z drugimi načini prevoza, pa tudi na konkurenčnost sektorjev v državah, ki mejijo na območja nadzora nad emisijami SOx. Poiskati je treba ustrezne rešitve za zmanjšanje stroškov usklajevanja za zadevne sektorje, kot so alternativne metode za doseganje skladnosti, ki bi bile stroškovno učinkovitejše od doseganja skladnosti goriva, in zagotavljanje podpore, če je to ustrezno. Komisija bi morala med drugim tudi na podlagi poročil držav članic skrbno spremljati, kako upoštevanje novih standardov za kakovost goriva v ladijskem sektorju vpliva na ta sektor, zlasti na morebitni prehod s pomorskega na kopenski prevoz, in bi morala po potrebi sprejeti ustrezne ukrepe proti tovrstnim težnjam.

(31)

Pomembno je omejiti prehod iz pomorskega na kopenski prevoz, saj bi bil porast prevoza blaga po cestah v nasprotju s cilji Unije glede podnebnih sprememb in bi povečal prometne zastoje.

(32)

Stroški novih zahtev za zmanjšanje emisij žveplovega dioksida bi lahko povzročili prehod s pomorskega na kopenski prevoz in bi lahko negativno učinkovali na konkurenčnost nekaterih panog. Komisija bi morala čim bolj izkoristiti obstoječe instrumente, kot sta Marco Polo in vseevropsko prometno omrežje, da bi zagotovila usmerjeno pomoč in čim bolj zmanjšala tveganje prehoda na druge oblike prevoza. Države članice bi lahko menile, da je treba gospodarskim subjektom, na katere vpliva ta direktiva, v skladu z veljavnimi pravili o državni pomoči ponuditi podporo.

(33)

Države članice lahko v skladu z obstoječimi smernicami o državni pomoči za varstvo okolja in brez poseganja v prihodnje spremembe na tem področju zagotovijo državno pomoč gospodarskim subjektom, na katere vpliva ta direktiva, tudi pomoč za posodobitev obstoječih plovil, če so ti ukrepi združljivi z notranjim trgom v skladu s členoma 107 in 108 PDEU, zlasti ob upoštevanju veljavnih smernic o državni pomoči za varstvo okolja. Ob tem lahko Komisija upošteva, da uporaba nekaterih metod za zmanjšanje emisij presega zahteve te direktive, saj ne zmanjšujejo samo emisij žveplovega dioksida, temveč tudi druge emisije.

(34)

Olajšati bi bilo treba dostop do metod za zmanjšanje emisij. Te metode lahko zagotovijo, da bodo zmanjšanja emisij najmanj enaka ali celo večja od tistih, ki jih je mogoče doseči z uporabo goriv z nižjo vsebnostjo žvepla, vendar pod pogojem, da ne bodo negativno vplivala na okolje, na primer na morske ekosisteme, in da se pripravijo ob upoštevanju ustreznih mehanizmov odobritve in nadzora. Unija bi morala priznati že znane alternativne metode, kot je uporaba čistilnih sistemov za pline na ladjah ali mešanice goriv in utekočinjenega zemeljskega plina ali uporaba biogoriv. Pomembno je spodbujati preskušanje in razvoj novih metod za zmanjševanje emisij, da se med drugim prepreči okoljsko škodljivi prehod s pomorskega na kopenski prevoz.

(35)

Metode za zmanjšanje emisij imajo potencial za veliko zmanjšanje emisij. Komisija bi morala zato spodbujati preskušanje in razvoj takih tehnologij, med drugim tako, da bi razmislila o ustanovitvi sofinanciranega skupnega programa s panogo, in sicer na osnovi načel podobnih programov, kot je na primer Čisto nebo.

(36)

Komisija bi morala v sodelovanju z državami članicami in zainteresiranimi stranmi nadgraditi ukrepe, navedene v delovnem dokumentu služb Komisije z dne 16. septembra 2011 z naslovom „Zmanjševanje emisij onesnaževal iz pomorskega prometa in zbirka orodij za trajnostni promet po vodnih poteh“.

(37)

Komisija lahko v primeru motenj oskrbe s surovo nafto, naftnimi proizvodi ali drugimi ogljikovodiki odobri vlogo za višjo mejno vrednost na ozemlju države članice.

(38)

Države članice naj bi izdelale ustrezne mehanizme za spremljanje skladnosti z določbami te direktive. Poročila o vsebnosti žvepla v tekočem gorivu naj bi se predložila Komisiji.

(39)

Da se zagotovi bolj usklajeno poročanje, bi morale biti v tej direktivi natančnejše določbe o vsebini in obliki poročil.

(40)

Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastila, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi s spremembo enakovrednih emisijskih vrednosti in meril za uporabo metod za zmanjšanje emisij iz prilog I in II k tej direktivi, da bi se prilagodili znanstvenemu in tehničnemu napredku ob zagotavljanju strogega spoštovanja zadevnih instrumentov IMO, in v zvezi s spremembo točk (a) do (e) in točke (p) člena 2, točke (b)(i) člena 13(2) in člena 13(3) te direktive, da bi se te določbe prilagodile znanstvenemu in tehničnemu napredku. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da se zadevni dokumenti posredujejo Evropskemu parlamentu in Svetu sočasno, pravočasno in na ustrezen način.

(41)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te direktive bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (10).

(42)

Primerno je, da Odbor za varnost na morju in preprečevanje onesnaževanja z ladij (COSS), ki je bil ustanovljen z Uredbo (ES) št. 2099/2002 Evropskega parlamenta in Sveta (11), Komisiji pomaga pri odobritvi metod za zmanjšanje emisij, ki jih Direktiva Sveta 96/98/ES (12) ne ureja.

(43)

Za izvajanje te direktive so pomembne učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni. Države članice bi morale med te kazni vključiti tudi denarne kazni, izračunane tako, da bi prikrajšale vsaj tiste, ki imajo od kršitve gospodarsko korist, in da bi se te kazni za ponovne kršitve postopoma zviševale. Države članice bi morale določbe glede kazni uradno sporočiti Komisiji.

(44)

Ta direktiva ne bi smela posegati v obveznosti držav članic glede rokov za prenos v nacionalno pravo direktiv, ki so navedene v delu B Priloge III –

(a)

goriva, namenjena za raziskave in testiranje;

(b)

goriva, namenjena za predelavo pred končnim sežigom;

(c)

goriva, ki se predelajo v rafinerijah;

(d)

goriva, ki se uporabljajo in dajejo na trgu v najbolj oddaljenih regijah Unije, če zadevne države članice zagotovijo, da se v teh regijah:

(e)

goriva, ki jih uporabljajo vojne ladje in druga plovila v vojaški službi. Vendar pa si vsaka država članica s sprejetjem ustreznih ukrepov, ki ne ogrožajo delovanja ali operativnih zmogljivosti takih ladij, prizadeva zagotoviti, da ladje v mejah razumnega in izvedljivega ravnajo v skladu s to direktivo;

(f)

katero koli rabo goriva na plovilu, ki je potrebna za zagotovitev varnosti ladje ali za reševanje življenja na morju;

(g)

katero koli rabo goriva na ladji, ki je potrebna zaradi škode, nastale njej ali njeni opremi, če se po nastanku škode sprejmejo vsi razumni ukrepi za preprečitev ali zmanjšanje presežnih emisij in če so bili ukrepi za odpravo škode sprejeti, kakor hitro je bilo mogoče. To ne velja, če je lastnik ali poveljnik ladje škodo povzročil naklepno ali iz hude malomarnosti;

(h)

brez poseganja v člen 5, goriva, ki se uporabljajo na plovilih, ki uporabljajo metode za zmanjšanje emisij v skladu s členoma 8 in 10.

(a)

„težko kurilno olje“ pomeni:

(b)

„plinsko olje“ pomeni:

Dizelsko gorivo, kakor je določeno v točki 2 člena 2 Direktive 98/70/ES Evropskega parlamenta in Sveta (13), je izključeno iz te opredelitve. Iz te opredelitve je izključeno tudi gorivo za nepremične stroje in naprave ter kmetijske traktorje;

(c)

„gorivo za plovila“ je katero koli naftno tekoče gorivo, namenjeno za uporabo ali v uporabi na plovilih, vključno z gorivi, ki so opredeljena v ISO 8217. To gorivo vključuje vsako naftno tekoče gorivo, ki se uporablja na plovilih za celinske plovne poti ali plovilih za rekreacijo, opredeljenih v členu 2 Direktive 97/68/ES Evropskega parlamenta in Sveta (14) oziroma členu 1(3) Direktive 94/25/ES Evropskega parlamenta in Sveta (15), kadar se takšna plovila uporabljajo na morju;

(d)

„dizelsko olje za plovila“ pomeni vsako gorivo za plovila, kakor je opredeljeno za stopnje DMB iz tabele I ISO 8217, razen sklicev na vsebnost žvepla;

(e)

„plinsko olje za plovila“ pomeni vsako gorivo za plovila, kakor je opredeljeno za stopnje DMX, DMA in DMZ iz tabele I ISO 8217, razen sklicev na vsebnost žvepla;

(f)

„MARPOLy“ pomeni Mednarodno konvencijo o preprečevanju onesnaževanja z ladij iz leta 1973, kakor je bila spremenjena s Protokolom iz leta 1978 h Konvenciji;

(g)

„Priloga VI k MARPOL“ pomeni prilogo z naslovom „Pravila za preprečevanje onesnaževanja zraka z ladij“, ki je bila s Protokolom iz leta 1997 dodana k MARPOL;

(h)

„območja nadzora nad emisijami SOx“ pomenijo morska območja, ki jih je kot taka opredelila Mednarodna pomorska organizacija (IMO) na podlagi Priloge VI k MARPOL;

(i)

„potniške ladje“ pomenijo ladje, ki prevažajo več kot 12 potnikov, pri čemer je potnik vsaka oseba, razen:

(j)

„linijski prevozi“ pomenijo zaporedje plovb ladje med dvema ali več istimi pristanišči ali zaporedje plovb iz istega pristanišča in vanj brez vmesnih postankov:

(k)

„vojna ladja“ pomeni ladjo, ki pripada oboroženim silam države in nosi zunanja znamenja, po katerih se prepozna njeno državljanstvo, je pod poveljstvom od vlade ustrezno pooblaščenega častnika, čigar ime se nahaja na ustreznem seznamu častnikov, in za katere posadko velja običajna vojaška disciplina;

(l)

„zasidrane ladje“ pomenijo ladje, ki so varno pritrjene ali zasidrane v pristanišču Unije med natovarjanjem, iztovarjanjem ali oskrbo, vključno s časom, ko ni pretovarjanja;

(m)

„dajanje na trg“ pomeni odplačno ali neodplačno dobavo ali dajanje na voljo goriva za plovila za sežiganje na krovu tretjim osebam, kjer koli znotraj jurisdikcije držav članic. Izključeni sta dobava in dajanje na voljo goriva za plovila za namene izvoza v rezervoarjih za tovor;

(n)

„najbolj oddaljene regijey“ pomenijo francoske čezmorske departmaje, Azore, Madeiro in Kanarske otoke, kakor je določeno v členu 349 PDEU;

(o)

„metoda za zmanjšanje emisij“ pomeni vsako opremo, material, napravo ali aparat, ki se vgradi v ladjo, ali drug postopek, alternativna olja ali metodo za doseganje skladnosti, ki se pri ladijskem gorivu z nizko vsebnostjo žvepla uporablja kot alternativa za doseganje zahtev iz te direktive ter ki jo je mogoče preveriti, količinsko opredeliti in izvršiti;

(p)

„metoda ASTM“ pomeni metode Ameriškega združenja za testiranje in materiale, ki so bile objavljene v standardnih opredelitvah in specifikacijah naftnih proizvodov in maziv leta 1976;

(q)

„kurilna naprava“ pomeni vsako tehnično napravo, v kateri se uporablja z zgorevanjem goriv pridobljena toplota.

(a)

v kurilnih napravah, ki spadajo v področje uporabe Direktive 2001/80/ES, za katere se uporablja člen 4(1) ali (2) ali točka (a) člena 4(3) navedene direktive ter katerih mejne vrednosti emisij žveplovega dioksida ustrezajo vrednostim za te naprave iz navedene direktive;

(b)

v kurilnih napravah, ki spadajo v področje uporabe Direktive 2001/80/ES, za katere se uporabljata točka (b) člena 4(3) in člen 4(6) navedene direktive ter katerih mesečne povprečne emisije žveplovega dioksida pri triodstotnem prostorninskem deležu kisika v suhem odpadnem plinu ne presegajo 1 700 mg/Nm3;

(c)

v kurilnih napravah, ki ne spadajo v točko (a) ali (b) in katerih mesečne povprečne emisije žveplovega dioksida pri triodstotnem prostorninskem deležu kisika v suhem odpadnem plinu ne presegajo 1 700 mg/Nm3;

(d)

v rafinerijah, katerih mesečno povprečje emisij žveplovega dioksida iz vseh naprav v rafineriji, razen naprav, ki spadajo v točki (a) in (b), plinskih turbin in plinskih motorjev, ne glede na uporabljeno vrsto goriva ali kombinacijo goriv pri triodstotnem prostorninskem deležu kisika v suhem odpadnem plinu ne presega 1 700 mg/Nm3.

(a)

v kurilnih napravah, ki spadajo v področje uporabe poglavja III Direktive 2010/75/EU in katerih mejne vrednosti emisij žveplovega dioksida ustrezajo vrednostim za te naprave iz Priloge V k navedeni direktivi ali – kadar se v skladu z navedeno direktivo navedene mejne vrednosti emisij ne uporabljajo – katerih mesečne povprečne emisije žveplovega dioksida pri triodstotnem prostorninskem deležu kisika v suhem odpadnem plinu ne presegajo 1 700 mg/Nm3;

(b)

v kurilnih napravah, ki ne spadajo v točko (a) in katerih mesečne povprečne emisije žveplovega dioksida pri triodstotnem prostorninskem deležu kisika v suhem odpadnem plinu ne presegajo 1 700 mg/Nm3;

(c)

v rafinerijah, katerih mesečno povprečje emisij žveplovega dioksida iz vseh naprav v rafineriji, razen naprav, ki spadajo v točko (a), plinskih turbin in plinskih motorjev, ne glede na uporabljeno vrsto goriva ali kombinacijo goriv pri triodstotnem prostorninskem deležu kisika v suhem odpadnem plinu ne presega 1 700 mg/Nm3.

(a)

3,50 % od 18. junija 2014;

(b)

0,50 % od 1. januarja 2020.

(a)

1,00 % do 31. decembra 2014;

(b)

0,10 % od 1. januarja 2015 dalje.

—

plovilih, ki plujejo pod njihovimi zastavami, in

—

v primeru držav članic, ki mejijo na območja nadzora nad emisijami SOx, plovilih, ki plujejo pod katero koli zastavo, ko so ta plovila v njihovih pristaniščih.

(a)

predloži evidenco izvedenih ukrepov, s katerimi je poskušala doseči skladnost, ter

(b)

predloži dokaze, da je skušala kupiti gorivo za plovila, ki je skladno s to direktivo, v skladu s svojim načrtom plovbe in, če ni bilo na voljo, kjer je bilo načrtovano, da je poskusila poiskati alternativne vire za to gorivo za plovila in da kljub prizadevanjem po najboljših močeh, da bi našla gorivo za plovila, ki je skladno s to direktivo, tega ni bilo mogoče kupiti.

(a)

vodijo objavljen register lokalnih dobaviteljev goriv za plovila;

(b)

zagotovijo, da vsebnost žvepla v vseh gorivih za plovila, ki se prodajajo na njihovem ozemlju, dobavitelj zabeleži na dobavnici, ki jo spremlja zapečaten vzorec s podpisom predstavnika namembne ladje;

(c)

ukrepajo proti dobaviteljem goriv za plovila, za katere je bilo ugotovljeno, da dobavljajo gorivo, ki ne ustreza podatkom na dobavnici;

(d)

zagotovijo, da se sprejmejo ukrepi, s katerimi se zagotovi, da se vsa neskladna goriva za plovila uskladijo.

(a)

za ladje, ki nameravajo glede na objavljeni vozni red ostati zasidrane manj kot dve uri;

(b)

za ladje, ki po zasidranju izključijo vse motorje in uporabljajo električno energijo z obale.

(a)

se na Komisijo prenese pooblastilo za sprejetje delegiranih aktov v skladu s členom 16, s katerimi spremeni prilogi I in II;

(b)

Komisija sprejme izvedbene akte, s katerimi po potrebi določi podrobne zahteve za spremljanje emisij. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 17(2).

(a)

smernice, ki jih je oblikovala IMO;

(b)

rezultati preskusov, opravljenih na podlagi člena 10;

(c)

učinki na okolje, vključno z dosegljivim zmanjšanjem emisij, in učinki na ekosisteme v zaprtih pristaniščih, lukah in estuarijih, ter

(d)

izvedljivost spremljanja in preverjanja.

(a)

Komisija in vsa zadevna pristanišča te države so pisno obveščena o teh preskusih vsaj šest mesecev, preden se pričnejo;

(b)

dovoljenja za preskuse ne veljajo več kot 18 mesecev;

(c)

v vse vključene ladje se vgradi pred nedovoljenimi posegi zavarovana oprema za neprekinjeno spremljanje emisij v izpušnem plinu, ki jo vključene ladje uporabljajo ves čas preskusnega obdobja;

(d)

vse vključene ladje dosežejo zmanjšanje emisij, ki je vsaj enakovredno tistemu, ki bi bilo doseženo s spoštovanjem mejnih vrednosti žvepla v gorivu, določenih v tej direktivi;

(e)

obstajajo ustrezni sistemi za ravnanje z odpadki, ki jih med preskusnim obdobjem povzročijo tehnologije za zmanjšanje emisij;

(f)

med preskusnim obdobjem se ocenjujejo učinki na morsko okolje, zlasti na ekosisteme v zaprtih pristaniščih, lukah in estuarijih, ter

(g)

vsi rezultati se predložijo Komisiji in najpozneje šest mesecev po koncu preskusov objavijo.

(a)

inšpekcijski pregled ladijskih dnevnikov in dobavnic o oskrbi ladje z gorivom in

(b)

po potrebi pa naslednji načini vzorčenja in analize:

(a)

pogostosti vzorčenja;

(b)

metod vzorčenja;

(c)

opredelitve reprezentativnega vzorca za pregledano gorivo.

21.5.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

L 132/79

(1)

Svet je 14. septembra 2012 pooblastil Komisijo za začetek pogajanj v imenu Unije in njenih držav članic ter Republike Hrvaške za sklenitev Protokola o spremembi Evro-sredozemskega letalskega sporazuma med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Hašemitsko kraljevino Jordanijo na drugi strani (1) zaradi upoštevanja pristopa Republike Hrvaške k Evropski uniji (v nadaljnjem besedilu: Protokol).

(2)

Pogajanja so se uspešno zaključila 24. aprila 2014.

(3)

Protokol bi bilo treba podpisati v imenu Unije in njenih držav članic s pridržkom njegove poznejše sklenitve.

(4)

Protokol bi bilo treba uporabljati začasno –

21.5.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

L 132/81

21.5.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

L 132/85

(1)

Uredba Sveta (ES, Euratom) št. 1150/2000 (3) je bila prenovljena z Uredbo Sveta (EU, Euratom) št. 609/2014 (4). Uredba (EU, Euratom) št. 609/2014 začne veljati na dan začetka veljavnosti Sklepa Sveta 2014/335/EU, Euratom (5). Navedeni sklep še ni začel veljati.

(2)

Da se Komisiji (Eurostatu) da dovolj časa za oceno ustreznih podatkov o bruto nacionalnem dohodku (BND) in da se Odboru za BND da dovolj časa za oblikovanje mnenja o podatkih o BND, bi morale biti vse spremembe BND v danem proračunskem letu mogoče do 30. novembra četrtega leta po zadevnem proračunskem letu. Rok za hranjenje dokazil v zvezi z lastnimi sredstvi iz naslovov davka na dodano vrednost (DDV) in BND bi bilo zato treba podaljšati s 30. septembra na 30. november četrtega leta po proračunskem letu, na katerega se nanašajo.

(3)

V tej uredbi bi se morala odražati obstoječa praksa, po kateri račune Komisije za namene lastnih sredstev iz člena 9 Uredbe št. 609/2014 (v nadaljnjem besedilu: računi Komisije za lastna sredstva) vodijo ministrstva za finance držav članic ali njihove nacionalne centralne banke. Pojem ministrstvo za finance bi moral zajemati tudi druge javne subjekte, ki opravljajo podobne naloge.

(4)

Račune Komisije za lastna sredstva bi bilo treba voditi brezplačno in brez obresti. Z obračunavanjem stroškov ali negativnih obresti bi zmanjšali proračun Unije in povzročili neenako obravnavo držav članic. Kadar se torej na račune Komisije za lastna sredstva obračunajo negativne obresti, bi morale zadevne države članice vknjižiti znesek, enak znesku negativnih obresti. Glede na to, da nekatere države članice nimajo možnosti, da bi se izognile finančnim posledicam obveznosti knjiženja takih zneskov negativnih obresti na račune Komisije za lastna sredstva, je primerno, da si Komisija pri zagotavljanju denarnih sredstev prizadeva za zmanjšanje teh posledic tako, da prednostno črpa iz zneskov, knjiženih na zadevne račune.

(5)

Računi Komisije za lastna sredstva bi se lahko bremenili samo po navodilih Komisije. To ne bi smelo vplivati na obračunavanje negativnih obresti.

(6)

Zaradi jasnosti in berljivosti bi bilo treba člen 10 Uredbe (EU, Euratom) št. 609/2014 razdeliti na več členov.

(7)

Komisija bi morala imeti vedno na voljo zadostna denarna sredstva za izpolnjevanje zahtev za plačila, ki izhajajo iz izvrševanja proračuna in so pogosta predvsem v prvih mesecih leta. Komisija ima že možnost, da države članice pozove k zgodnejšemu knjiženju največ dveh dodatnih dvanajstin za posebne potrebe plačevanja odhodkov Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada (EKJS) v skladu z Uredbo (EU) št. 1307/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (6). Da se še bolj zmanjša tveganje zamud pri plačilih zaradi začasnega pomanjkanja denarnih sredstev, bi morala imeti Komisija možnost, da države članice pozove, da prej vknjižijo največ dodatno polovico dvanajstine za posebne potrebe plačevanja odhodkov evropskih strukturnih in investicijskih skladov v skladu z Uredbo (EU) št. 1303/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (7), če to upravičuje potreba po denarnih sredstvih. Da pa bi se izognili pretiranemu pritisku na državne blagajne, skupni znesek, ki ga je mogoče v istem mesecu vknjižiti prej, ne bi smel presegati dveh dodatnih dvanajstin. Poleg tega se zaradi posebnih zahtev, ki veljajo za plačila EKJS, to ne sme izvajati v škodo EKJS.

(8)

V skladu z Uredbo (EU, Euratom) št. 1150/2000 Komisija izračuna popravke lastnih sredstev iz naslovov DDV in BND ter o tem pravočasno obvesti države članice, da lahko te popravke na prvi delovni dan decembra vknjižijo na račun Komisije za lastna sredstva. Zneski popravkov, ki jih je bilo treba dati na razpolago prvi delovni dan decembra 2014, so bili po obsegu brez primere. Da bi preprečili pretirane proračunske pritiske na države članice tik pred koncem leta, je bila Uredba Sveta (ES, Euratom) št. 1150/2000 z Uredbo (EU, Euratom) št. 1377/2014 (8) spremenjena tako, da lahko države članice v določenih izjemnih okoliščinah odložijo knjiženje teh popravkov na račun Komisije za lastna sredstva.

(9)

Tako spremenjena Uredba (ES, Euratom) št. 1150/2000 se bo prenehala uporabljati z začetkom veljavnosti Uredbe (EU, Euratom) št. 609/2014. Vendar pa to ne bi smelo vplivati na veljavnost tistih odložitev knjiženja popravkov, za katere je bila uradna prošnja predložena že na podlagi Uredbe (EU, Euratom) št. 1377/2014, ko je ta še veljala.

(10)

Za poenostavitev in omejitev proračunskih bremen za države članice in Komisijo, zlasti proti koncu leta, bi bilo treba postopek za popravek lastnih sredstev iz naslovov DDV in BND racionalizirati. Med uradnim obvestilom državam članicam o potrebnih popravkih in njihovo vknjižbo na račun Komisije za lastna sredstva bi moralo biti na voljo več časa. Tako obvestilo in vknjižba bi morala biti izvedena v istem letu, pri čemer je to leto relevantno tudi za evidentiranje vpliva na račune držav ter za namene Pakta za stabilnost in rast. Takoj bi bilo treba prerazporediti celoten znesek popravkov med državami članicami v skladu z njihovimi deleži v lastnih sredstvih iz naslova BND. Na ta način bi odpravili potrebo po odstopanju, uvedenem z Uredbo (EU, Euratom) št. 1377/2014.

(11)

Za uresničitev ciljev Unije in izvajanje njenih politik bi morali s postopkom za izračun obresti zagotoviti predvsem, da so lastna sredstva pravočasno in v celoti dana na razpolago.

(12)

Da bi izboljšali pravno varnost in jasnost, bi bilo treba za lastna sredstva iz naslovov DDV in BND opredeliti primere, ko se obračunajo obresti za zamudo pri plačilu. Glede na specifičnost teh lastnih sredstev, pri katerih cikel preverjanja omogoča popravke oziroma prilagoditve v obdobju štirih let, nobena sprememba lastnih sredstev iz naslovov DDV in BND, ki izhaja iz takih popravkov ali prilagoditev, ne bi smela privesti do retroaktivnega izračuna obresti. Obresti, povezane s temi sredstvi, bi bilo zato treba plačati samo za zamude pri vknjižbah zneskov mesečnih dvanajstin in zneskov, ki izhajajo iz letnega izračuna popravkov za predhodna proračunska leta. Poleg tega bi bilo za ohranitev ustrezne spodbude za korektivno ukrepanje treba obresti obračunati tudi v primeru zamud pri knjiženju zneskov, ki so posledica posebnih popravkov poročil o DDV na datum, določen v skladu z ukrepi, ki jih Komisija sprejme na podlagi drugega pododstavka člena 9(1) Uredbe (EGS, Euratom) št. 1553/89 (9). Nadalje se v primeru, ko država članica v roku, ki ga izrecno določi Komisija, ne posreduje podatkov o popravkih BND, potrebnih za obravnavo točk, za katere je Komisija ali država članica poslala obvestilo, obresti obračunajo tudi za vsakršno povečanje lastnih sredstev, ki je posledica popravka, opravljenega zaradi obravnavanja priglašene točke. Te obresti bi bilo treba obračunati od trenutka, ko bi bilo treba vknjižiti znesek popravka, tj. prvi delovni dan junija v letu, ki sledi letu, v katerem je izrecno določeni rok potekel, do trenutka, ko se prilagojeni znesek vknjiži na račun. V skladu z obstoječimi pravili in prakso bi bilo treba obresti izračunati v primeru vsakršne zamude pri vknjižbi v zvezi s tradicionalnimi lastnimi sredstvi.

(13)

Sistem obrestnih mer iz člena 12 Uredbe (EU, Euratom) št. 609/2014 vključuje fiksno povečanje osnovne obrestne mere za dve odstotni točki in postopno povečanje za 0,25 odstotne točke za vsak mesec zamude, pri čemer povečana obrestna mera velja za celotno obdobje zamude. Navedeni sistem obrestnih mer je ključnega pomena pri zagotavljanju, da so lastna sredstva pravočasno in v celoti dana na razpolago, zato bi bilo treba ohraniti njegove glavne elemente.

(14)

Toda obstoječa pravila, ki določajo nenehno povečevanje obrestne mere, so v izjemnih primerih, pri katerih gre včasih za večletne zamude, vodila do zelo visokih obrestnih mer. Da se zagotovi sorazmernost sistema, obenem pa ohrani njegov odvračalni učinek, bi bilo treba skupno povečanje osnovne obrestne mere omejiti na največ 16 odstotnih točk letno.

(15)

Po drugi strani lahko zlasti pri kratkih obdobjih zamude obstoječe fiksno povečanje osnovne obrestne mere za dve odstotni točki negativno vpliva na pravočasno dajanje na razpolago lastnih sredstev v okoliščinah, ko so stroški refinanciranja na denarnem trgu višji od dolgovanih obresti. Da se dodatno okrepi nemoteno delovanje sistema, bi bilo torej treba fiksno povečanje osnovne obrestne mere povečati na 2,5 odstotne točke, posledična obračunana obrestna mera pa ne bi smela biti nižja od tega odstotka, tudi če je veljavna osnovna obrestna mera negativna. S tem naj bi zlasti preprečili zamude pri dajanju na razpolago mesečnih dvanajstin lastnih sredstev iz naslovov DDV in BND, ki trenutno predstavljajo več kot 80 % proračunskih prihodkov Unije.

(16)

Za spodbujanje učinkovite zaščite finančnih interesov Unije in da se upoštevajo novo uvedene določbe Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (10), bi bilo treba omogočiti, da se države članice oprostijo obveznosti, da dajo na razpolago proračunu Unije tiste zneske tradicionalnih lastnih sredstev, ki jih ni mogoče izterjati, ker so bile vknjižbe na račune ali obvestilo o carinskih dolgih odloženi zato, da se ne ogrozijo kazenske preiskave, ki vplivajo na finančne interese Unije. Komisija bi morala državam članicam v najkrajšem možnem času sporočiti in po potrebi posodobiti merila, na podlagi katerih bo izvedena ocena primerov, ki jih ta možnost zadeva.

(17)

Treba bi bilo zvišati prag za poročanje o primerih tradicionalnih lastnih sredstev, ki se razglasijo ali štejejo kot neizterljiva, da se zmanjša upravno breme za države članice in Komisijo.

(18)

Pojasniti bi bilo treba, da možnost Komisije v skladu s členom 14(3) Uredbe (EU, Euratom) št. 609/2014, da za zagotovitev izpolnjevanja obveznosti Unije črpa več, kakor znašajo njena sredstva, in sicer izključno v primeru zamude pri vračanju posojil, ki so sklenjena ali za katere je dano jamstvo v skladu z uredbami in sklepi Sveta, zajema tudi uredbe in sklepe, ki jih po Lizbonski pogodbi ne sprejema samo Svet, temveč tudi Evropski parlament in Svet v skladu s Pogodbo o delovanju Evropske unije.

(19)

Komisija bi morala – razen v izjemnih primerih – države članice ali njihove nacionalne centralne banke obvestiti o svojih plačilnih nalogih za gotovinske transakcije, ki vplivajo na račune, odprte za namene lastnih sredstev, najmanj dan pred tem, ko je treba izvršiti te plačilne naloge.

(20)

Uredbo (EU, Euratom) št. 609/2014 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(21)

Zaradi doslednosti bi morala ta uredba začeti veljati istega dne kot Uredba (EU, Euratom) št. 609/2014. V tej uredbi določena sprememba,člena 18 Uredbe (EU, Euratom) št. 609/2014, bi se morala zaradi zagotovitve neprekinjene uporabe odstopanja, uvedenega z Uredbo (EU, Euratom) št. 1377/2014, uporabljati od 1. januarja 2014 do dneva, ko začne veljati ta uredba. V tej uredbi določena sprememba člena 12 Uredbe (EU, Euratom) št. 609/2014, bi se morala uporabljati, kadar je datum zapadlosti lastnih sredstev po začetku veljavnosti te uredbe. Vendar bi morale biti države članice zaradi sorazmernosti upravičene tudi do omejitve skupnega povečanja obrestne mere, pa tudi do omejitve plačila obresti za lastna sredstva iz naslova DDV zgolj v povezavi z zamudami, opredeljenimi v členu 12 Uredbe (EU, Euratom) št. 609/2014, kot je spremenjena s to uredbo, za lastna sredstva, ki so zapadla pred datumom začetka veljavnosti te uredbe, kadar so lastna sredstva postala znana po tem datumu –

1.

v členu 3 se drugi odstavek nadomesti z naslednjim:

„Države članice dokazila v zvezi s statističnimi postopki in osnovami iz člena 3 Uredbe (ES, Euratom) št. 1287/2003 hranijo do 30. novembra četrtega leta po zadevnem proračunskem letu. Dokazila v zvezi z osnovo za lastna sredstva iz naslova DDV se hranijo enako dolgo.“;

2.

člen 6 se spremeni: