23.12.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 336/1

(1)

Potrebnih je več sprememb Direktive 2008/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta (3). Zaradi jasnosti bi bilo treba navedeno direktivo prenoviti.

(2)

V Direktivi 2008/95/ES so harmonizirane ključne določbe materialnega prava blagovnih znamk, za katere se je ob sprejetju štelo, da najbolj neposredno vplivajo na delovanje notranjega trga, saj so ovirale prost pretok blaga in svobodo opravljanja storitev v Uniji.

(3)

Varstvo blagovne znamke v državah članicah soobstaja z varstvom, ki je na voljo na ravni Unije, na podlagi blagovne znamke Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: blagovne znamke EU), ki uživa enotno zaščito in velja po vsej Uniji, kakor je določeno v Uredbi Sveta (ES) št. 207/2009 (4). Hkratni obstoj sistemov blagovnih znamk na nacionalni ravni in na ravni Unije ter ravnotežje med njimi sta dejansko ključnega pomena za pristop Unije do varstva intelektualne lastnine.

(4)

Komisija je v zvezi s svojim sporočilom z dne 16. julija 2008 o strategiji pravic industrijske lastnine za Evropo izvedla obsežno vrednotenje celotnega delovanja sistema blagovnih znamk v Evropi kot celoti, pri čemer je zajela raven Unije in nacionalno raven ter odnos med njima.

(5)

Svet je v svojih sklepih z dne 25. maja 2010 o prihodnji reviziji sistema blagovne znamke v Evropski uniji Komisijo pozval, da predloži predloge za revizijo Uredbe (ES) št. 207/2009 in Direktive 2008/95/ES. Revizija navedene direktive bi morala vključevati ukrepe, ki bi zagotovili večjo skladnost z Uredbo (ES) št. 207/2009, da bi tako zmanjšali število razhajanj, do katerih prihaja v sistemu blagovnih znamk v Evropi kot celoti, obenem pa ohranili varstvo blagovne znamke na nacionalni ravni kot eno od privlačnih možnosti za prijavitelje. V tem smislu bi bilo treba zagotoviti dopolnjevanje med sistemom blagovne znamke EU in nacionalnimi sistemi blagovnih znamk.

(6)

Komisija je v svojem sporočilu z dne 24. maja 2011 z naslovom „Enotni trg na področju varstva pravic intelektualne lastnine“ ugotovila, da je treba za izpolnitev zahtev deležnikov po hitrejših, kakovostnejših in smotrnejših sistemih registracije blagovnih znamk, ki so doslednejši, prijazni uporabniku, javno dostopni in tehnološko sodobni, modernizirati sistem blagovne znamke v Uniji kot celoti in ga prilagoditi dobi interneta.

(7)

Med posvetovanji in ocenjevanjem za namene te direktive se je izkazalo, da ne glede na predhodno delno harmonizacijo nacionalnih zakonodaj še vedno obstajajo področja, kjer bi lahko dodatna harmonizacija pozitivno vplivala na konkurenčnost in rast.

(8)

Zaradi spodbujanja in oblikovanja dobro delujočega notranjega trga ter lažje pridobitve in varstva blagovnih znamk v Uniji, kar bi koristilo rasti in konkurenčnosti evropskih podjetij, zlasti malih in srednjih podjetij, je treba preseči omejeni obseg približevanja, ki je bil dosežen z Direktivo 2008/95/ES, in približevanje razširiti na druge vidike materialnega prava blagovnih znamk, ki ureja blagovne znamke, ki so varovane z registracijo, kakor je določeno v Uredbi (ES) št. 207/2009.

(9)

Da bi pridobitev in upravljanje registracije blagovnih znamk v vsej Uniji postalo lažje, je nujno približati ne samo določbe materialnega prava, temveč tudi postopkovna pravila. Zato bi bilo treba uskladiti glavna postopkovna pravila na področju registracije blagovnih znamk v državah članicah in v sistemu blagovne znamke EU. V zvezi s postopki nacionalnega prava zadostuje že, da se določijo splošna načela, države članice pa nato same določijo podrobnejša pravila.

(10)

Bistveno je zagotoviti, da registrirane blagovne znamke v pravnih sistemih vseh držav članic uživajo enako varstvo. Obsežno varstvo, dodeljeno blagovnim znamkam EU, ki imajo ugled v Uniji, bi bilo treba tudi na nacionalni ravni dodeliti vsem registriranim blagovnim znamkam, ki imajo ugled v zadevni državi članici.

(11)

Ta direktiva državam članicam ne bi smela odvzeti pravice do nadaljnjega varstva blagovnih znamk, pridobljenih z uporabo, temveč bi morala urejati le njihovo razmerje do blagovnih znamk, pridobljenih z registracijo.

(12)

Uresničitev ciljev takšnega približevanja zakonodaje zahteva, da so pogoji pridobivanja in ohranjanja registrirane blagovne znamke na splošno enaki v vseh državah članicah.

(13)

V ta namen bi bilo treba navesti primere znakov, ki lahko sestavljajo blagovno znamko, pod pogojem, da je zaradi takšnih znakov mogoče razlikovati blago ali storitve enega podjetja od blaga ali storitev drugih podjetij. Da bi dosegli cilje sistema registracije blagovnih znamk, in sicer zagotavljanje pravne varnosti in dobrega upravljanja, je prav tako bistveno, da se zahteva, da je znak mogoče prikazati na jasen, natančen, samostojen, lahko dostopen, razumljiv, trajen in objektiven način. Zato bi bilo treba dovoliti, da se znak prikaže v kakršni koli ustrezni obliki, pri kateri se uporabi splošno dostopna tehnologija, torej ne nujno grafično, če ima tak prikaz zadovoljiva jamstva v ta namen.

(14)

Poleg tega bi bilo treba izčrpno navesti razloge za zavrnitev ali ničnost v zvezi s samo blagovno znamko, vključno z odsotnostjo slehernega razlikovalnega značaja, ali v zvezi s kolizijami med blagovno znamko in prejšnjimi pravicami, tudi če so nekateri od teh razlogov navedeni kot izbira držav članic, ki torej te razloge lahko ohranijo ali uvedejo v svoji zakonodaji.

(15)

Zaradi potrebe, da se raven varstva geografskih označb na podlagi zakonodaje Unije in nacionalnega prava pri preizkusu absolutnih in relativnih razlogov za zavrnitev uporablja enotno in temeljito po vsej Uniji, bi morala ta direktiva vključevati enake določbe v zvezi z geografskimi označbami kot Uredba (ES) št. 207/2009. Poleg tega je primerno zagotoviti razširitev obsega absolutnih razlogov, da bi vključeval tudi zaščitene tradicionalne izraze za vina in zajamčene tradicionalne posebnosti.

(16)

Varstvo, ki ga zagotovi registrirana blagovna znamka in katere funkcija je zlasti zagotovitev, da blagovna znamka označuje poreklo, bi morala biti popolna v primeru enakosti znamke in znaka ter blaga ali storitev. Varstvo bi moralo veljati tudi v primeru podobnosti med znamko in znakom ter blagom ali storitvami. Nujno je treba zagotoviti interpretacijo pojma podobnosti v zvezi z verjetnostjo zmede. Verjetnost zmede, katere upoštevanje je odvisno od številnih elementov, zlasti od prepoznavnosti blagovne znamke na tržišču, povezovanja, ki ga lahko povzroči uporabljen ali registriran znak, stopnje podobnosti med blagovno znamko in znakom ter označenim blagom ali storitvami, bi morala biti poseben pogoj za takšno varstvo. Načini, na katere se lahko ugotovi verjetnost zmede, in zlasti zadevno dokazno breme, bi morali biti predmet nacionalnih postopkovnih pravil, v katere ta direktiva ne bi smela posegati.

(17)

Zaradi zagotovitve pravne varnosti in popolne skladnosti s prednostnim načelom, da ima predhodno registrirana blagovna znamka prednost pred pozneje registriranimi blagovnimi znamkami, je treba določiti, da uveljavljanje pravic, pridobljenih z blagovno znamko, ne bi smelo posegati v pravice imetnikov, pridobljene pred vložitvijo prijave ali pred datumom prednostne pravice blagovne znamke. Takšen pristop je v skladu s členom 16(1) Sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine z dne 15. aprila 1994 (v nadaljnjem besedilu: Sporazum TRIPS).

(18)

Primerno je zagotoviti, da se kršitev blagovne znamke lahko ugotovi le, če obstaja dokaz, da se nedovoljena znamka ali znak uporablja v gospodarskem prometu za razlikovanje blaga ali storitev. Za uporabo znaka, ki ni namenjena razlikovanju blaga ali storitev, bi morali veljati predpisi nacionalnega prava.

(19)

Pojem kršitve blagovne znamke bi moral vključevati tudi uporabo znaka kot trgovskega imena ali podobne oznake, če se uporablja za razlikovanje blaga ali storitev.

(20)

Zaradi zagotovitve pravne varnosti in popolne skladnosti z zadevno zakonodajo Unije je primerno imetniku blagovne znamke zagotoviti pravico, da tretji osebi prepove uporabo znaka v primerjalnem oglaševanju, kadar je tako primerjalno oglaševanje v nasprotju z Direktivo 2006/114/ES Evropskega parlamenta in Sveta (5).

(21)

Zaradi okrepljenega varstva blagovnih znamk in učinkovitejšega boja proti ponarejanju ter v skladu z mednarodnimi obveznostmi držav članic v okviru Svetovne trgovinske organizacije (STO), zlasti na podlagi člena V Splošnega sporazuma o carinah in trgovini, ki se nanaša na prosti tranzit, ter – v zvezi z generičnimi zdravili – Deklaracije o Sporazumu TRIPS in javnem zdravju, ki jo je 14. novembra 2001 sprejela ministrska konferenca STO v Dohi, bi moral imetnik blagovne znamke imeti pravico tretjim osebam preprečiti, da bi v gospodarskem prometu vnesle blago v državo članico, kjer je blagovna znamka registrirana, ne da bi bilo to blago tam sproščeno v prosti promet, če tako blago prihaja iz tretjih držav in brez dovoljenja nosi blagovno znamko, ki je enaka ali v bistvenem enaka blagovni znamki, registrirani za takšno blago.

(22)

V ta namen bi bilo treba dovoliti, da imetniki blagovne znamke preprečijo vnos blaga, ki krši pravice, in izvajanje kakršnih koli carinskih postopkov za takšno blago, vključno zlasti s tranzitom, pretovarjanjem, skladiščenjem, prostimi conami, začasno hrambo, aktivnim oplemenitenjem ali začasnim uvozom, tudi kadar takšno blago ni namenjeno dajanju na trg v zadevni državi članici. Carinski organi bi morali pri izvajanju carinskega nadzora uporabljati pooblastila in postopke iz Uredbe (EU) št. 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (6), tudi na zahtevo imetnikov pravic. Carinski organi bi morali zlasti izvajati ustrezen nadzor na podlagi meril analize tveganja.

(23)

Da bi uskladili potrebo po zagotavljanju učinkovitega uveljavljanja pravic iz blagovne znamke s potrebo po odpravi ovir za prosto trgovino z zakonitim blagom, bi moral imetnik blagovne znamke zadevno pravico izgubiti, kadar deklarant ali imetnik blaga v naknadnem postopku pred sodnim ali drugim organom, pristojnim za sprejetje meritorne odločitve o morebitni kršitvi registrirane blagovne znamke, lahko dokaže, da imetnik registrirane blagovne znamke nima pravice prepovedati dajanja blaga na trg v državi, v katero je namenjeno.

(24)

Člen 28 Uredbe (EU) št. 608/2013 določa, da je imetnik pravice odgovoren za škodo, ki jo imetnik blaga utrpi, kadar je med drugim naknadno ugotovljeno, da zadevno blago ne krši pravice intelektualne lastnine.

(25)

Sprejeti bi bilo treba ustrezne ukrepe za zagotovitev nemotenega tranzita generičnih zdravil. Kar zadeva mednarodna nelastniška imena kot svetovno priznana generična imena za aktivne snovi v farmacevtskih preparatih, je ključnega pomena, da se ustrezno upoštevajo obstoječe omejitve učinka pravic iz blagovne znamke. Imetnik blagovne znamke torej ne bi smel imeti pravice, da tretji osebi prepreči vnos blaga v državo članico, kjer je blagovna znamka registrirana, ne da bi bilo to blago tam sproščeno v prosti promet, zaradi podobnosti med mednarodnim nelastniškim imenom za aktivno sestavino zdravila in blagovno znamko.

(26)

Da bi se imetniki registrirane blagovne znamke lahko bolj učinkovito zoperstavili ponarejanju, bi morali imeti pravico, da prepovedo namestitev nedovoljene blagovne znamke na blago in nekatere pripravljalne ukrepe, izvedene pred takšno namestitvijo.

(27)

Imetnik ne bi smel imeti pravice, da v okviru izključnih pravic, pridobljenih z blagovno znamko, tretjim osebam prepove uporabo znakov ali označb, ki se uporabljajo pravično in torej v skladu z dobrimi poslovnimi običaji v industrijskih in trgovinskih zadevah. Za trgovska imena običajno velja neomejeno varstvo glede na poznejše blagovne znamke, zato bi bilo zaradi zagotavljanja enakih pogojev za trgovska imena in blagovne znamke primerno, da bi taka uporaba zajemala samo osebno ime tretje osebe. Taka uporaba bi morala dopustiti tudi splošno uporabo opisnih ali nerazlikovalnih znakov ali označb. Poleg tega imetnik ne bi smel imeti pravice, da prepreči pravično in pošteno uporabo znamke za namene opredelitve ali navedbe blaga ali storitev kot svojih. Kadar tretje osebe blagovno znamko uporabljajo, da bi potrošnika opozorile na ponovno prodajo originalov, ki jih je prvotno prodajal imetnik blagovne znamke v Uniji ali so se prodajali z njegovim soglasjem, bi bilo takšno uporabo treba šteti za pravično, če je obenem v skladu z dobrimi poslovnimi običaji v industrijskih in trgovinskih zadevah. Kadar tretje osebe blagovno znamko uporabljajo za namene umetniškega izražanja, bi se morala takšna uporaba šteti za pravično, če je obenem v skladu z dobrimi poslovnimi običaji v industrijskih in trgovinskih zadevah. Poleg tega bi se morala ta direktiva uporabljati tako, da bi zagotovili dosledno spoštovanje temeljnih pravic in svoboščin, zlasti svobode izražanja.

(28)

Iz načela prostega pretoka blaga izhaja, da imetnik blagovne znamke ne bi smel imeti pravice tretjim osebam prepovedati uporabe blaga, ki ga je imetnik dal v promet v Uniji, pod varstvom blagovne znamke, ali se je to zgodilo z njegovim soglasjem, razen če obstajajo utemeljeni razlogi, da imetnik nasprotuje nadaljnji komercializaciji blaga.

(29)

Zaradi pravne varnosti, brez poseganja v interese imetnika prejšnje blagovne znamke, je pomembno določiti, da ta ne sme več zahtevati ugotovitve ničnosti ali ugovarjati uporabi blagovne znamke, ki je poznejša od njegove blagovne znamke, katere uporabo je v dolgem časovnem obdobju vede dopuščal, razen če je prijava poznejše blagovne znamke vložena v slabi veri.

(30)

Zaradi zagotovitve pravne varnosti in zaščite pravic iz blagovne znamke, ki so bile zakonito pridobljene, je primerno in potrebno določiti, da imetniki prejšnjih blagovnih znamk – ne da bi to vplivalo na načelo, da se poznejša blagovna znamka ne more uveljavljati proti prejšnjim blagovnim znamkam – nimajo pravice pridobiti zavrnitve ali ugotovitve ničnosti ali ugovarjati uporabi poznejše blagovne znamke, če je bila ta pridobljena v času, ko je bilo mogoče, da se prejšnja blagovna znamka ugotovi za nično ali razveljavi, ker na primer še ni pridobila razlikovalnega značaja z uporabo, ali če prejšnje blagovne znamke ni bilo mogoče uporabljati zaradi poznejše blagovne znamke, ker potrebni pogoji niso bili izpolnjeni, na primer, ko prejšnja znamka še ni pridobila ugleda.

(31)

Blagovne znamke so namenjene razlikovanju blaga ali storitev ter potrošnikom omogočajo, da se odločajo na podlagi informacij, samo kadar se dejansko uporabljajo na trgu. Zaradi zmanjšanja skupnega števila blagovnih znamk, registriranih in varovanih v Uniji, ter posledično zmanjšanja števila sporov, ki se pojavljajo med njimi, je treba zahtevati, da se uporabljajo. Zato je bistvenega pomena zahtevati, da se registrirane blagovne znamke dejansko uporabljajo v zvezi z blagom ali storitvami, za katere so registrirane, ali da se v primeru zadevne neuporabe v petih letih od datuma zaključka postopka registracije lahko razveljavijo.

(32)

Zato bi bilo treba registrirano blagovno znamko varovati le, če se dejansko uporablja, imetnik prejšnje blagovne znamke pa ne bi smel imeti pravice, da ugovarja poznejši blagovni znamki ali zahteva ugotovitev njene ničnosti, če ta imetnik svoje blagovne znamke ni uporabljal resno in dejansko. Poleg tega bi morale države članice zagotoviti, da se blagovna znamka ne more uspešno uveljavljati v postopku zaradi kršitve pravic, če se na podlagi zahteve za razveljavitev blagovne znamke ugotovi, da bi se blagovna znamka lahko razveljavila, ali, kadar se zahtevek nanaša na pravico z zvezi s poznejšo blagovno znamko, da bi se lahko razveljavila v času pridobitve pravice v zvezi s poznejšo blagovno znamko.

(33)

Če se prednost starejše nacionalne znamke ali blagovne znamke, registrirane na podlagi mednarodnih sporazumov z učinkom v državi članici, zahteva za blagovno znamko EU in če se znamki, ki je podlaga zahteve po prednosti starejše blagovne znamke, odpove ali se dopusti, da njena registracija poteče, je primerno zagotoviti, da se veljavnost navedene znamke še vedno lahko izpodbija. Takšno izpodbijanje bi bilo treba omejiti na primere, v katerih bi bila lahko znamka razglašena za nično ali razveljavljena, v času, ko je bila odstranjena iz registra.

(34)

Zaradi skladnosti in lažje komercialne uporabe blagovnih znamk v Uniji bi bilo treba pravila, ki se uporabljajo za blagovne znamke kot predmet lastnine, v ustreznem obsegu uskladiti s tistimi, ki že veljajo za blagovne znamke EU, poleg tega pa bi morala vključevati pravila o prenosu, licencah, stvarnih pravicah in izvršbi.

(35)

Izkazalo se je, da so kolektivne blagovne znamke koristen instrument za promoviranje blaga ali storitev z določenimi skupnimi lastnostmi. Zato je primerno, da za nacionalne kolektivne blagovne znamke veljajo pravila, ki so podobna pravilom, ki se uporabljajo za kolektivne znamke Evropske unije.

(36)

Zaradi boljšega in lažjega dostopa do zaščite blagovnih znamk ter povečanja pravne varnosti in predvidljivosti bi moral biti postopek za registracijo blagovnih znamk v državah članicah učinkovit in pregleden ter bi moral upoštevati pravila, podobna tistim, ki se uporabljajo za blagovne znamke EU.

(37)

Zaradi zagotovitve pravne varnosti v zvezi z obsegom pravic iz blagovne znamke in lažjega dostopa do varstva blagovne znamke bi morala v vseh državah članicah za določitev ter razvrstitev blaga in storitev, za katere se vloži prijava blagovne znamke, veljati ista pravila, ki bi morala biti usklajena s pravili, ki se uporabljajo za blagovne znamke EU. Da bi pristojni organi in gospodarski subjekti lahko določili obseg varstva blagovne znamke samo na podlagi prijave, bi morala biti določitev blaga in storitev dovolj jasna in natančna. Uporaba splošnih izrazov bi se morala razlagati tako, da vključujejo le blago in storitve, ki so nedvomno zajeti v dobesednem pomenu izraza. Zaradi jasnosti in pravne varnosti bi si morali glavni uradi držav članic za industrijsko lastnino in Urad Beneluksa za intelektualno lastnino v medsebojnem sodelovanju prizadevati za pripravo seznama, ki bi odražal njihove upravne prakse glede razvrstitve blaga in storitev.

(38)

Zaradi zagotavljanja učinkovitega varstva blagovne znamke bi morale države članice zagotoviti, da je na voljo učinkovit upravni postopek ugovora, ki bi vsaj imetniku pravic iz prejšnje blagovne znamke in vsaki osebi, ki je v skladu z zadevnim pravom pooblaščena za uveljavljanje pravic, ki izhajajo iz zaščitene označbe porekla ali geografske označbe, omogočil, da ugovarja registraciji prijave blagovne znamke. Za zagotovitev učinkovitih sredstev za razveljavitev blagovnih znamk ali ugotovitev njihove ničnosti bi morale države članice poleg tega zagotoviti upravni postopek za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti v daljšem obdobju prenosa, in sicer sedem let po začetku veljavnosti te direktive.

(39)

Zaželeno je, da bi glavni uradi držav članic za industrijsko lastnino in Urad Beneluksa za intelektualno lastnino sodelovali med seboj ter z Uradom Evropske unije za intelektualno lastnino na vseh področjih registracije in upravljanja blagovnih znamk, da bi spodbudili približevanje praks in orodij, kot so oblikovanje in posodabljanje skupnih ali povezanih podatkovnih zbirk in portalov za posvetovanje in iskanje. Države članice bi morale poleg tega zagotoviti, da bi njihovi uradi sodelovali med seboj in z Uradom Evropske unije za intelektualno lastnino na vseh drugih področjih njihovega delovanja, ki so povezana z varstvom blagovnih znamk v Uniji.

(40)

Ta direktiva ne bi smela izključevati uporabe predpisov držav članic, ki ne sodijo v okvir prava blagovnih znamkah, kot so predpisi v zvezi z nelojalno konkurenco, civilnopravno odgovornostjo ali varstvom potrošnikov.

(41)

Države članice obvezujeta Pariška konvencija za varstvo industrijske lastnine (v nadaljnjem besedilu: Pariška konvencija) in Sporazum TRIPS. Potrebno je, da je ta direktiva popolnoma skladna z določbami navedene konvencije in navedenega sporazuma. Ta direktiva ne bi smela vplivati na obveznosti držav članic, ki izhajajo iz navedene konvencije in navedenega sporazuma. Kjer je to primerno, bi bilo treba uporabiti drugi odstavek člena 351 Pogodbe o delovanju Evropske unije.

(42)

Ker ciljev te direktive, in sicer razviti in vzpostaviti dobro delujoč notranji trg ter olajšati registracijo, upravljanje in varstvo blagovnih znamk v Uniji v korist rasti in konkurence, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi njenega obsega in učinkov lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(43)

Direktiva 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta (7) ureja obdelavo osebnih podatkov, ki se izvaja v državah članicah v okviru te direktive.

(44)

V skladu s členom 28(2) Uredbe (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (8) je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov, ki je mnenje izdal 11. julija 2013.

(45)

Obveznost prenosa te direktive v nacionalno pravo bi morala biti omejena na tiste določbe, ki pomenijo vsebinsko spremembo v primerjavi s predhodno direktivo. Obveznost prenosa določb, ki so nespremenjene, izhaja iz predhodne direktive.

(46)

Ta direktiva ne bi smela posegati v obveznosti držav članic na podlagi Direktive 2008/95/ES glede roka za prenos Direktive Sveta 89/104/EGS (9) v nacionalno pravo, kakor je določen v delu B Priloge I k Direktivi 2008/95/ES –

(a)

„urad“ pomeni glavni urad za industrijsko lastnino države članice ali Urad Beneluksa za intelektualno lastnino, pooblaščen za registracijo blagovnih znamk;

(b)

„register“ pomeni register blagovnih znamk, ki ga vodi urad.

(a)

lahko s temi znaki blago ali storitve določenega podjetja razlikujejo od blaga ali storitev drugih podjetij ter

(b)

ti znaki v registru lahko prikažejo na način, ki pristojnim organom in javnosti omogoči jasno in natančno določitev predmeta varstva, ki je zagotovljeno njihovemu imetniku.

(a)

znaki, ki ne morejo sestavljati blagovne znamke;

(b)

blagovne znamke, ki so brez slehernega razlikovalnega značaja;

(c)

blagovne znamke, ki jih sestavljajo izključno znaki ali označbe, ki lahko v gospodarskem prometu označujejo vrsto, kakovost, količino, namen, vrednost, geografsko poreklo ali čas proizvodnje blaga ali opravljanja storitev ali druge lastnosti blaga ali storitev;

(d)

blagovne znamke, ki so sestavljene izključno iz znakov ali označb, ki so postali običajni v jezikovni rabi ali v dobroverni ustaljeni praksi trgovanja;

(e)

znaki, sestavljeni izključno iz:

(f)

blagovne znamke, ki nasprotujejo javnemu redu ali sprejetim moralnim načelom;

(g)

blagovne znamke, katerih narava zavaja javnost, zlasti glede narave, kakovosti ali geografskega porekla blaga ali storitve;

(h)

blagovne znamke, za katere ni bilo izdano dovoljenje pristojnih organov in morajo biti zavrnjene ali razglašene za nične na podlagi člena 6ter Pariške konvencije;

(i)

blagovne znamke, ki so izključene iz registracije v skladu z zakonodajo Unije ali nacionalnim pravom zadevne države članice ali mednarodnimi sporazumi, katerih pogodbenica je Unija ali zadevna država članica, in ki zagotavljajo zaščito označb porekla in geografskih označb;

(j)

blagovne znamke, ki so izključene iz registracije v skladu z zakonodajo Unije ali mednarodnimi sporazumi, katerih pogodbenica je Unija, in ki zagotavljajo zaščito tradicionalnih izrazov za vina;

(k)

blagovne znamke, ki so izključene iz registracije v skladu z zakonodajo Unije ali mednarodnimi sporazumi, katerih pogodbenica je Unija, in ki zagotavljajo zaščito zajamčenih tradicionalnih posebnosti;

(l)

blagovne znamke, ki so sestavljene iz prejšnjega poimenovanja rastlinske sorte, registriranega v skladu z zakonodajo Unije ali nacionalnim pravom zadevne države članice ali mednarodnimi sporazumi, katerih pogodbenica je Unija ali zadevna država članica, o zaščiti žlahtniteljskih pravic, in se nanašajo na rastlinske sorte iste ali zelo sorodne vrste, ali vsebujejo bistvene elemente tega poimenovanja.

(a)

se lahko uporaba te blagovne znamke prepove v skladu s predpisi, ki ne sodijo v okvir prava blagovnih znamk zadevne države članice ali Unije;

(b)

blagovna znamka vsebuje znak visoke simbolične vrednosti, zlasti verski simbol;

(c)

blagovna znamka vsebuje znamenja, embleme in grbe, ki niso zajeti v členu 6ter Pariške konvencije in ki so v javnem interesu, razen če je bilo soglasje ustreznih organov k njeni registraciji dano v skladu s pravom države članice.

(a)

je enaka prejšnji blagovni znamki in so blago ali storitve, za katere se blagovna znamka uporablja oziroma je zanje registrirana, enaki blagu ali storitvam, za katere je varovana prejšnja blagovna znamka;

(b)

zaradi enakosti ali podobnosti s prejšnjo blagovno znamko in enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, označenih z blagovnimi znamkami, obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo blagovno znamko.

(a)

naslednje vrste blagovnih znamk z datumom vložitve prijave za registracijo, ki je pred datumom prijave za registracijo blagovne znamke, ter, kadar je to primerno, ob upoštevanju prednostnih pravic, ki se zahtevajo v zvezi s temi blagovnimi znamkami:

(b)

blagovne znamke EU, za katere se v skladu z Uredbo (ES) št. 207/2009 upravičeno zahteva prednost starejše blagovne znamke iz točk (a)(ii) in (iii), tudi če se tej blagovni znamki odpove ali se dopusti, da njena registracija poteče;

(c)

prijave za blagovne znamke iz točk (a) in (b) pod pogojem njihove registracije;

(d)

blagovne znamke, ki so na dan vložitve prijave za registracijo blagovne znamke ali, kadar je to primerno, zahteve za priznanje prednosti v zvezi s prijavo za registracijo blagovne znamke, v zadevni državi članici znane v pomenu izraza „znane“ iz člena 6bis Pariške konvencije.

(a)

je enaka ali podobna prejšnji blagovni znamki, ne glede na to, ali je blago ali storitve, za katere se uporablja ali registrira, enako ali podobno oziroma ni podobno tistim, za katere je registrirana prejšnja blagovna znamka, če prejšnja blagovna znamka uživa ugled v državi članici, za katero se vloži prijava za registracijo ali v kateri je blagovna znamka registrirana, ali, v primeru blagovne znamke EU, uživa ugled v Uniji, in bi neupravičena uporaba poznejše blagovne znamke na nepošten način izkoriščala ali oškodovala razlikovalni značaj ali ugled prejšnje blagovne znamke;

(b)

posrednik ali zastopnik imetnika blagovne znamke vloži prijavo zanjo v lastnem imenu brez dovoljenja imetnika, razen če posrednik ali zastopnik upraviči svoje ravnanje;

(c)

in v kolikor, v skladu z zakonodajo Unije ali pravom zadevne države članice, ki ščiti označbe porekla in geografske označbe:

(a)

so bile pravice do neregistrirane blagovne znamke ali drugega znaka, ki se uporablja v gospodarskem prometu, pridobljene pred datumom vložitve prijave za registracijo poznejše blagovne znamke ali datumom zahtevane prednostne pravice v zvezi s prijavo za registracijo poznejše blagovne znamke, če neregistrirana blagovna znamka ali drug znak imetniku podeljuje pravico do prepovedi uporabe poznejše blagovne znamke;

(b)

se lahko uporaba blagovne znamke prepove na podlagi prejšnje pravice, ki se razlikuje od pravic iz odstavka 2 in točke (a) tega odstavka ter zlasti:

(c)

bi se blagovna znamka lahko zamenjala s prejšnjo blagovno znamko, ki je varovana v tujini, pod pogojem, da je prijavitelj na dan prijave deloval v slabi veri.

(a)

prejšnja blagovna znamka, ki se lahko ugotovi za nično v skladu s točko (b), (c) ali (d) člena 4(1), še ni pridobila razlikovalnega značaja iz člena 4(4);

(b)

zahteva za ugotovitev ničnosti temelji na točki (b) člena 5(1) in prejšnja blagovna znamka še ni pridobila zadostnega razlikovalnega značaja, s katerim bi utemeljili morebitno zmedo v smislu točke (b) člena 5(1);

(c)

zahteva za ugotovitev ničnosti temelji na točki (a) člena 5(3) in prejšnja blagovna znamka še ni pridobila ugleda v smislu točke (a) člena 5(3).

(a)

znak enak blagovni znamki in se uporablja za blago ali storitve, ki so enake tistim, za katere je registrirana blagovna znamka;

(b)

znak enak ali podoben blagovni znamki in se uporablja v zvezi z blagom ali storitvami, ki so enake ali podobne tistim, za katere je registrirana blagovna znamka, če obstaja verjetnost zmede v javnosti; verjetnost zmede vključuje možnost povezovanja znaka in blagovne znamke;

(c)

znak enak ali podoben blagovni znamki, ne glede na to, ali se uporablja v zvezi z blagom ali storitvami, ki so enake, podobne ali niso podobne tistim, za katere je registrirana blagovna znamka, če ima slednja v državi članici ugled in če bi uporaba takega znaka brez upravičenega razloga izkoristila razlikovalni značaj ali ugled blagovne znamke ali mu škodovala.

(a)

opremljanje blaga ali njegove embalaže z znakom;

(b)

ponujanje blaga, njegovo dajanje na trg ali skladiščenje v te namene pod tem znakom ali ponujanje ali opravljanje storitev pod tem znakom;

(c)

uvoz ali izvoz blaga pod tem znakom;

(d)

uporaba znaka kot trgovskega imena ali imena podjetja ali kot dela trgovskega imena ali imena podjetja;

(e)

uporaba znaka na poslovni dokumentaciji in v oglaševanju;

(f)

uporaba znaka v primerjalnem oglaševanju na način, ki je v nasprotju z Direktivo 2006/114/ES.

(a)

namestitev znaka, ki je enak ali podoben blagovni znamki, na embalaži, nalepkah, listkih, varnostnih oznakah oziroma napravah ali oznakah oziroma napravah za preverjanje pristnosti ali kakršnih koli drugih sredstvih, na katera je mogoče namestiti znamko;

(b)

ponujanje ali dajanje na trg ali skladiščenje v navedene namene oziroma uvoz ali izvoz embalaže, nalepk, listkov, varnostnih oznak oziroma naprav ali oznak oziroma naprav za preverjanje pristnosti ali kakršnih koli drugih sredstev, na katerih je nameščena znamka.

(a)

ugovarja temu, da blagovno znamko uporablja njegov posrednik ali zastopnik;

(b)

zahteva prenos registracije blagovne znamke v svojo korist.

(a)

imena ali naslova tretje osebe, če je ta tretja oseba fizična oseba;

(b)

znakov ali označb, ki niso razlikovalni ali ki zadevajo vrsto, kakovost, količino, namen, vrednost, geografsko poreklo, čas proizvodnje blaga ali opravljanja storitve ali druge značilnosti blaga ali storitev;

(c)

blagovne znamke zaradi opredelitve ali navajanja blaga ali storitev kot lastnih imetniku te blagovne znamke, zlasti kadar je uporaba blagovne znamke potrebna zaradi označevanja namena proizvoda ali storitve, zlasti za dodatke ali nadomestne dele.

(a)

uporaba blagovne znamke v obliki, ki se glede na obliko, v kateri je bila registrirana, razlikuje v elementih, ki ne spreminjajo razlikovalnega značaja blagovne znamke, ne glede na to, ali je bila blagovna znamka v uporabljeni obliki registrirana tudi v imenu imetnika;

(b)

namestitev blagovne znamke na blago ali njegovo embalažo z blagovno znamko v državi članici izključno za potrebe izvoza.

(a)

zaradi dejanj ali opustitve imetnika v gospodarskem prometu postane splošno ime proizvoda ali storitve, za katero je registrirana;

(b)

zaradi uporabe s strani imetnika blagovne znamke ali s soglasjem imetnika glede blaga ali storitev, za katere je registrirana, lahko zavaja javnost, zlasti glede narave, kakovosti ali geografskega porekla tega blaga ali storitev.

(a)

z njenim trajanjem;

(b)

z obliko, zajeto v registraciji, v kateri se lahko uporablja blagovna znamka;

(c)

z obsegom blaga ali storitev, za katere je podeljena licenca;

(d)

z ozemljem, na katerem se blagovna znamka lahko uporabi, ali

(e)

s kakovostjo blaga oziroma storitev, ki ga izdeluje oziroma jih opravlja pridobitelj licence.

(a)

„garancijska ali certifikacijska znamka“ pomeni blagovno znamko, ki je opisana kot taka ob vložitvi prijave znamke in je z njo mogoče razlikovati blago ali storitve, ki jih je imetnik blagovne znamke certificiral v zvezi z materialom, načinom izdelave blaga ali opravljanja storitev, kakovostjo, zanesljivostjo ali drugimi lastnostmi, od blaga in storitev, ki niso certificirane;

(b)

„kolektivna znamka“ pomeni blagovno znamko, ki je opisana kot taka ob vložitvi prijave in je z njo mogoče razlikovati blago ali storitve članov združenja, ki je imetnik znamke, od blaga ali storitev drugih podjetij.

(a)

imetnik ne izvede razumnih ukrepov, da bi preprečil uporabo znamke na način, ki ni združljiv s pogoji uporabe iz pravilnika o uporabi, vključno z vsakršno spremembo pravilnika, vpisano v register;

(b)

zaradi načina, na katerega so pooblaščene osebe uporabljale znamko, je ta lahko povzročila zavajanje javnosti, kot je navedeno v členu 31(2);

(c)

sprememba pravilnika o uporabi znamke je navedena v registru v nasprotju s členom 33(2), razen če imetnik znamke z nadaljnjo spremembo pravilnika o uporabi izpolni zahteve iz navedenega člena.

(a)

zahtevo za registracijo;

(b)

informacije o identiteti prijavitelja;

(c)

seznam blaga ali storitev, za katere se zahteva registracija;

(d)

prikaz blagovne znamke, ki izpolnjuje pogoje iz točke (b) člena 3.

(a)

blagovna znamka ne bi smela biti registrirana, ker ni skladna z zahtevami iz člena 4;

(b)

blagovna znamka ne bi smela biti registrirana, ker obstaja prejšnja pravica v smislu člena 5(1) do (3).

(a)

v primeru odstavka 2 in točke (a) odstavka 3 vsaka fizična ali pravna oseba ter vsaka skupina ali organ, ki je ustanovljen za predstavljanje interesov izdelovalcev, proizvajalcev, ponudnikov storitev, trgovcev ali potrošnikov, ki je sposoben, da v lastnem imenu toži in da je tožen v skladu s pravom, ki to ureja;

(b)

v primeru točke (b) odstavka 3 tega člena imetnik prejšnje blagovne znamke iz člena 5(2) in točke (a) člena 5(3) ter oseba, ki je v skladu z zadevnim pravom pooblaščena za uveljavljanje pravic, ki izhajajo iz zaščitene označbe porekla ali zaščitene geografske označbe iz točke (c) člena 5(3).

23.12.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 336/27

(1)

Unija je v okviru skupne ribiške politike pristojna za sprejemanje ukrepov za ohranjanje morskih bioloških virov ter za sklepanje sporazumov s tretjimi državami in mednarodnimi organizacijami.

(2)

Unija je na podlagi Sklepa Sveta 98/392/ES (2) pogodbenica Konvencije Združenih narodov o pomorskem pravu z dne 10. decembra 1982. Navedena konvencija od vseh članov mednarodne skupnosti zahteva, da sodelujejo pri ohranjanju in upravljanju morskih bioloških virov.

(3)

Unija je na podlagi Sklepa Sveta 98/414/ES (3) pogodbenica Sporazuma o uporabi določb Konvencije Združenih narodov o pomorskem pravu z dne 10. decembra 1982 glede ohranjanja in upravljanja čezconskih staležev rib in izrazito selivskih staležev rib.

(4)

Svet je 1. decembra 2009 pooblastil Evropsko komisijo, da si v imenu Unije prizadeva za spremembo Konvencije za ohranitev južnega modroplavutega tuna (v nadaljnjem besedilu: Konvencija), da bi Unija lahko postala pogodbenica.

(5)

Medtem ko pogajanja o spremembi Konvencije niso bila uspešna, je Komisija za ohranitev južnega modroplavutega tuna (v nadaljnjem besedilu: CCSBT) na svojem 20. zasedanju oktobra 2013 spremenila Resolucijo o ustanovitvi razširjene komisije za ohranitev južnega modroplavutega tuna (v nadaljnjem besedilu: razširjena komisija CCSBT), da bi Uniji omogočila, da s Sporazumom v obliki izmenjave pisem postane članica razširjene komisije CCSBT.

(6)

Svet je 20. aprila 2015 odobril podpis in začasno uporabo Sporazuma v obliki izmenjave pisem med Evropsko unijo in Komisijo za ohranitev južnega modroplavutega tuna (CCSBT) glede članstva Unije v razširjeni komisiji Konvencije za ohranitev južnega modroplavutega tuna (v nadaljnjem besedilu: Sporazum v obliki izmenjave pisem).

(7)

Plovila, ki plujejo pod zastavami držav članic Unije, lovijo ribolovne vire na območju razširjenosti južnega modroplavutega tuna, zato je v interesu Unije, da pri uporabi Konvencije odigra učinkovito vlogo.

(8)

Članstvo v razširjeni komisiji CCSBT bo spodbujalo tudi usklajenost pristopa Unije na področju ohranjanja ter okrepilo njeno zavezo za dolgoročno ohranjanje in trajnostno rabo ribolovnih virov na svetovni ravni.

(9)

Sporazum v obliki izmenjave pisem bi bilo zato treba odobriti –

23.12.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 336/29

(1)

Cilj Uredbe (EU) št. 1380/2013 je postopna odprava zavržkov za ves ribolov v Uniji z uvedbo obveznosti iztovarjanja ulova vrst, za katere veljajo omejitve ulova.

(2)

Člen 15(6) Uredbe (EU) št. 1380/2013 pooblašča Komisijo za sprejetje načrtov za zavržke z delegiranim aktom za največ tri leta na podlagi skupnih priporočil, ki jih države članice pripravijo po posvetu z zadevnimi svetovalnimi sveti.

(3)

Belgija, Irska, Španija, Francija, Nizozemska in Združeno kraljestvo imajo neposredni upravljalni interes za ribolov v severozahodnih vodah. Navedene države članice so po posvetovanju s svetovalnim svetom za severozahodne vode Komisiji predložile skupno priporočilo. Pridobljen je bil znanstveni prispevek zadevnih znanstvenih organov, ki ga je pregledal Znanstveni, tehnični in gospodarski odbor za ribištvo (STECF). Ukrepi iz skupnega priporočila so v skladu s členom 15(6) Uredbe (EU) št. 1380/2013, zato bi jih bilo treba v skladu s členom 18(3) te uredbe vključiti v to uredbo.

(4)

Glede severozahodnih voda bi se morala v skladu s členom 15(1)(c) Uredbe (EU) št. 1380/2013 za vse vrste, ki opredeljujejo ribolov, za katerega veljajo omejitve ulova, uporabljati obveznost iztovarjanja najpozneje od 1. januarja 2016. V skladu s skupnim priporočilom bi moral načrt za zavržke zajemati ribolov, ki opredeljuje zelo mešani ribolov na trsko, vahnjo, mola in saja, ribolov na škampa (Nephrops), mešani ribolov na morskega lista in morsko ploščo ter ribolov na osliča od 1. januarja 2016.

(5)

V skupnem priporočilu je bila ob upoštevanju značilnosti opreme, ribolovnih praks in ekosistema predlagana izjema za obveznost iztovarjanja škampa, ki se lovi z vršami, pastmi ali košarami v razdelku ICES VIa in na podobmočju VII, saj znanstveni dokazi kažejo visoke stopnje preživetja. Odbor STECF je ugotovil, da je izjema utemeljena. Zato bi bilo treba zadevno izjemo vključiti v to uredbo.

(6)

Skupno priporočilo vključuje sedem izjem de minimis od obveznosti iztovarjanja za nekatere vrste ribolova in do nekaterih ravni. Odbor STECF je proučil dokaze, ki so jih predložile države članice, in ugotovil, da skupno priporočilo na splošno vsebuje utemeljene argumente o tem, da je dodatna izboljšanja glede selektivnosti težko doseči, in/ali o nesorazmernih stroških ravnanja z naključnim ulovom, ki so v nekaterih primerih podprti s kvalitativno oceno stroškov. Ob upoštevanju navedenega in odsotnosti drugačnih znanstvenih podatkov je primerno določiti izjeme de minimis v skladu z odstotnimi deleži, predlaganimi v skupnem priporočilu in na ravneh, ki ne presegajo dovoljenih ravni iz člena 15(1) Uredbe (EU) št. 1380/2013.

(7)

Izjema de minimis za morskega lista, do največ 3 %, v obdobju 2016–2018, celotnega letnega ulova te vrste s plovili, ki uporabljajo trislojne in zabodne mreže za ribolov na morskega lista v razdelkih ICES VIId, VIIe, VIIf in VIIg, temelji na dejstvu, da je povečanje selektivnosti zelo težko doseči. Odbor STECF je ugotovil, da je izjema dobro opredeljena in bi jo bilo zato treba vključiti v to uredbo.

(8)

Izjema de minimis za mola, do največ 7 %, v letih 2016 in 2017, ter do največ 6 %, v letu 2018, celotnega letnega ulova te vrste s plovili, ki uporabljajo pridnene vlečne mreže z velikostjo mrežnega očesa manj kot 100 mm za ribolov na mola v razdelkih ICES VIId in VIIe, temelji na dejstvu, da je povečanje selektivnosti zelo težko doseči. Odbor STECF je ugotovil, da je zagotovljenih dovolj dokazov, ki podpirajo izjemo, vendar je treba pridobiti dodatne podatke za oceno obsega izjeme de minimis. Zato se ta izjema lahko vključi v to uredbo le z določbo, ki od zadevnih držav članic zahteva, da Komisiji predložijo dodatne podatke, ki bi odboru STECF omogočili celovito oceno trenutne ravni zavržkov v primerjavi z obsegom zahtevane izjeme de minimis.

(9)

Izjema de minimis za mola, do največ 7 %, v letih 2016 in 2017, ter do največ 6 %, v letu 2018, celotnega letnega ulova te vrste s plovili, ki uporabljajo pridnene vlečne mreže z velikostjo mrežnega očesa najmanj 100 mm za ribolov mola v razdelkih ICES VIIb–VIIj, temelji na dejstvu, da je povečanje selektivnosti zelo težko doseči. Odbor STECF je ugotovil, da je zagotovljenih dovolj dokazov, ki podpirajo izjemo, vendar je treba pridobiti dodatne podatke za oceno obsega izjeme de minimis. Odbor STECF je navedel tudi, da dodatne študije o selektivnosti še potekajo. Zato je ta izjema vključena v to uredbo z določbo, ki od zadevnih držav članic zahteva, da Komisiji predložijo dodatne podatke, ki bi odboru STECF omogočili celovito oceno trenutne ravni zavržkov v zadevnem ribolovu.

(10)

Izjema de minimis za mola, do največ 7 %, v letih 2016 in 2017, ter do največ 6 %, v letu 2018, celotnega letnega ulova te vrste s plovili, ki uporabljajo pridnene vlečne mreže z velikostjo mrežnega očesa manj kot 100 mm za ribolov na mola v razdelkih ICES VII (z izjemo VIIa, VIId in VIIe), temelji na dejstvu, da je povečanje selektivnosti zelo težko doseči. Odbor STECF je navedel, da podlaga za to izjemo vsebuje malo količinskih podatkov o selektivnosti. Odbor STECF je ugotovil, da bi bilo treba pridobiti dodatne podatke za oceno te izjeme de minimis. Zato se ta izjema lahko vključi v to uredbo le z določbo, ki od zadevnih držav članic zahteva, da Komisiji predložijo dodatne podatke, ki bi odboru STECF omogočili, da bolje oceni podatke, ki podpirajo to izjemo.

(11)

Izjema de minimis za škampa, do največ 7 %, v letih 2016 in 2017, ter do največ 6 %, v letu 2018, celotnega letnega ulova te vrste s plovili, za katere velja obveznost iztovarjanja škampa na podobmočju ICES VII, temelji na dejstvu, da je povečanje selektivnosti zelo težko doseči. Odbor STECF je ugotovil, da je izjema utemeljena. Zato bi bilo treba zadevno izjemo vključiti v to uredbo.

(12)

Izjema de minimis za škampa, do največ 7 %, v letih 2016 in 2017, ter do največ 6 %, v letu 2018, celotnega letnega ulova te vrste s plovili, za katere velja obveznost iztovarjanja škampa v razdelku ICES VIa, temelji na dejstvu, da je povečanje selektivnosti zelo težko doseči in da obstajajo količinski podatki, ki potrjujejo nesorazmerne stroške ravnanja z naključnim ulovom. Odbor STECF je ugotovil, da je izjema utemeljena. Zato bi bilo treba zadevno izjemo vključiti v to uredbo.

(13)

Izjema de minimis za morskega lista, do največ 3 %, v obdobju 2016–2018, celotnega letnega ulova te vrste s plovili, ki uporabljajo orodja s povečano selektivnostjo v razdelkih ICES VIId, VIIe, VIIf in VIIg, temelji na dejstvu, da je povečanje selektivnosti zelo težko doseči. Odbor STECF je navedel, da je namen izjeme kompenzirati uporabo selektivnejšega orodja in da se izjema de minimis zahteva za pokritje preostalih zavržkov. Zato bi bilo treba zadevno izjemo vključiti v to uredbo.

(14)

Ker ukrepi iz te uredbe neposredno vplivajo na gospodarske dejavnosti, povezane z ribolovno sezono plovil Unije in njenim načrtovanjem, bi morala ta uredba začeti veljati takoj po objavi. Zaradi skladnosti s časovnim okvirom, določenim v členu 15 Uredbe (EU) št. 1380/2013, bi se morala uporabljati od 1. januarja 2016. V skladu s členom 15(6) navedene uredbe pa bi se morala ta uredba uporabljati največ tri leta –

(a)

za morskega lista (Solea solea) do največ 3 %, v letih 2016, 2017 in 2018, celotnega letnega ulova te vrste s plovili, ki uporabljajo trislojne in zabodne mreže za ribolov na morskega lista v razdelkih ICES VIId, VIIe, VIIf in VIIg;

(b)

za mola (Merlangius merlangus) do največ 7 %, v letih 2016 in 2017, ter do največ 6 %, v letu 2018, celotnega letnega ulova te vrste s plovili, ki uporabljajo pridnene vlečne mreže z velikostjo mrežnega očesa manj kot 100 mm za ribolov na mola v razdelkih ICES VIId in VIIe;

(c)

za mola (Merlangius merlangus) do največ 7 %, v letih 2016 in 2017, ter do največ 6 %, v letu 2018, celotnega letnega ulova te vrste s plovili, ki uporabljajo pridnene vlečne mreže z velikostjo mrežnega očesa najmanj 100 mm za ribolov na mola v razdelkih ICES VIIb–VIIj;

(d)

za mola (Merlangius merlangus) do največ 7 %, v letih 2016 in 2017, ter do največ 6 %, v letu 2018, celotnega letnega ulova te vrste s plovili, ki uporabljajo pridnene vlečne mreže z velikostjo mrežnega očesa manj kot 100 mm za ribolov na mola na podobmočju ICES VII, z izjemo razdelkov VIIa, d in e;

(e)

za škampa (Nephrops norvegicus) do največ 7 %, v letih 2016 in 2017, ter do največ 6 %, v letu 2018, celotnega letnega ulova te vrste s plovili, za katera velja obveznost iztovarjanja škampa na podobmočju ICES VII;

(f)

za škampa (Nephrops norvegicus) do največ 7 %, v letih 2016 in 2017, ter do največ 6 %, v letu 2018, celotnega letnega ulova te vrste s plovili, za katera velja obveznost iztovarjanja škampa v razdelku ICES VIa;

(g)

za morski list (Solea solea) do največ 3 %, v letih 2016, 2017 in 2018, celotnega letnega ulova te vrste s plovili, ki uporabljajo orodja s povečano selektivnostjo (vlečne mreže z gredjo z velikostjo mrežnega očesa 80–199 mm) v razdelkih ICES VIId, VIIe, VIIf in VIIg.

23.12.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 336/36

(1)

Cilj Uredbe (EU) št. 1380/2013 je postopna odprava zavržkov za ves ribolov v Uniji z uvedbo obveznosti iztovarjanja ulova vrst, za katere veljajo omejitve ulova.

(2)

Člen 15(6) Uredbe (EU) št. 1380/2013 pooblašča Komisijo za sprejetje načrtov za zavržke z delegiranim aktom za največ tri leta na podlagi skupnih priporočil, ki jih države članice pripravijo po posvetu z zadevnimi svetovalnimi sveti.

(3)

Belgija, Španija, Francija, Nizozemska in Portugalska imajo neposreden upravljalni interes za ribolov v jugozahodnih vodah. Navedene države so po posvetovanju s svetovalnim svetom za jugozahodne vode Komisiji predložile skupno priporočilo. Pridobljen je bil znanstveni prispevek zadevnih znanstvenih organov, ki ga je pregledal Znanstveni, tehnični in gospodarski odbor za ribištvo (STECF). Ukrepi iz skupnega priporočila so v skladu s členom 15(6) Uredbe (EU) št. 1380/2013, zato bi jih bilo treba v skladu s členom 18(3) te uredbe vključiti v to uredbo.

(4)

Glede jugozahodnih voda se v skladu s členom 15(1)(c) Uredbe (EU) št. 1380/2013 za vse vrste, ki opredeljujejo ribolov, uporablja obveznost iztovarjanja najpozneje od 1. januarja 2016. V skladu s skupnim priporočilom bi moral načrt za zavržke zajemati ribolov na morskega lista, osliča in škampa (le znotraj območij razširjenosti staležev, ki so navedena kot „funkcionalne enote“) v razdelkih ICES VIIIa, b, d, e, ribolov na škampa v razdelkih ICES VIIIc in IXa (le znotraj funkcionalnih enot), ribolov na morskega lista in morsko ploščo v razdelku ICES IXa ter ribolov na osliča v razdelkih ICES VIIIc in IXa.

(5)

V skupnem priporočilu je bila ob upoštevanju značilnosti opreme za te vrste, ribolovnih praks in ekosistema predlagana izjema za obveznost iztovarjanja za škampa, ki se lovi z vlečnimi mrežami na podobmočjih ICES VIII in IX, saj obstoječi znanstveni dokazi kažejo morebitne visoke stopnje preživetja. Odbor STECF v svoji oceni ugotavlja, da je potrebnih več študij, da bi se potrdile obstoječe ugotovitve, ter da take študije potekajo in so načrtovane. Zato bi bilo treba to izjemo vključiti v to uredbo za leto 2016 z določbo, ki od zadevnih držav članic zahteva, da Komisiji predložijo dodatne podatke, ki bi odboru STECF omogočili, da v celoti oceni utemeljitve izjeme.

(6)

Skupno priporočilo vključuje tri izjeme de minimis od obveznosti iztovarjanja za nekatere vrste ribolova in do nekaterih ravni. Dokaze, ki so jih predložile države članice, je pregledal odbor STECF. Odbor STECF ugotavlja, da skupna priporočila vsebujejo utemeljene dokaze, da je povečanje selektivnosti težko doseči in glede nesorazmernih stroškov ravnanja z naključnim ulovom. Ob upoštevanju navedenega je ustrezno določiti izjeme de minimis v skladu z odstotnimi deleži, predlaganimi v skupnem priporočilu, in na ravneh, ki ne presegajo dovoljenih ravni iz člena 15(1) Uredbe (EU) št. 1380/2013.

(7)

Izjema de minimis za morskega lista, do največ 5 % celotnega letnega ulova te vrste s plovili, ki uporabljajo vlečne mreže z gredjo in pridnene vlečne mreže za ribolov na to vrsto v razdelkih ICES VIIIa in VIIIb, temelji na dejstvu, da je viabilno povečanje selektivnosti zelo težko doseči. Odbor STECF je ugotovil, da je podpornih podatkov dovolj za utemeljitev zahtevane izjeme. Zato bi bilo treba zadevno izjemo vključiti v to uredbo.

(8)

Izjema de minimis za morskega lista, do največ 3 % celotnega letnega ulova te vrste s plovili, ki uporabljajo trislojne in zabodne mreže za ribolov na to vrsto v razdelkih ICES VIIIa in VIIIb, temelji na dejstvu, da je viabilno povečanje selektivnosti zelo težko doseči. Odbor STECF je ugotovil, da je podpornih podatkov dovolj za utemeljitev zahtevane izjeme. Zato bi bilo treba zadevno izjemo vključiti v to uredbo.

(9)

Izjema de minimis za osliča, do največ 7 %, v letih 2016 in 2017, ter 6 %, v letu 2018, celotnega letnega ulova te vrste s plovili, ki uporabljajo vlečne mreže za ribolov na to vrsto na podobmočjih ICES VIII in IX, temelji na dejstvu, da je viabilno povečanje selektivnosti zelo težko doseči. Obstoječi predloženi podporni podatki kažejo, da bi povečanje selektivnosti v zadevnem ribolovu povzročilo izgube tržnih rib, zaradi česar bi ribolov potencialno lahko postal nerentabilen. Poleg tega je odbor STECF izpostavil, da bi jih bilo treba dopolniti z dodatnimi študijami glede selektivnosti za zadevne vrste ribolova. Zato bi bilo treba to izjemo vključiti v to uredbo z določbo, ki od zadevnih držav članic zahteva, da Komisiji predložijo dodatne podatke, ki bi odboru STECF omogočili, da v celoti oceni utemeljitve izjeme.

(10)

Ker ukrepi iz te uredbe neposredno vplivajo na gospodarske dejavnosti, povezane z ribolovno sezono plovil Unije in njenim načrtovanjem, bi morala ta uredba začeti veljati takoj po objavi. Zaradi skladnosti s časovnim okvirom, določenim v členu 15 Uredbe (EU) št. 1380/2013, bi se morala uporabljati od 1. januarja 2016. V skladu s členom 15(6) navedene uredbe pa bi se morala ta uredba uporabljati največ tri leta –

(a)

za morskega lista (Solea solea) do največ 5 % celotnega letnega ulova te vrste s plovili, ki uporabljajo vlečne mreže z gredjo (koda orodja: TBB), pridnene vlečne mreže (kode orodja: OTB, OTT, PTB, TBN, TBS, TB, OT, PT in TX) za ribolov na to vrsto v razdelkih ICES VIIIa in VIIIb;

(b)

za morskega lista (Solea solea) do največ 3 % celotnega letnega ulova te vrste s plovili, ki uporabljajo trislojne in zabodne mreže (kode orodja: GNS, GN, GND, GNC, GTN, GTR in GEN) za ribolov na to vrsto v razdelkih ICES VIIIa in VIIIb;

(c)

za osliča (Merluccius merluccius) do največ 7 %, v letih 2016 in 2017, ter do 6 %, v letu 2018, celotnega letnega ulova te vrste s plovili, ki uporabljajo vlečne mreže (kode orodja: OTT, OTB, PTB, OT, PT, TBN, TBS, TX, SSC, SPR, TB, SDN, SX in SV) za ribolov to vrsto na podobmočjih ICES VIII in IX.

23.12.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 336/42

(1)

Cilj Uredbe (EU) št. 1380/2013 je postopna odprava zavržkov za ves ribolov v Uniji z uvedbo obveznosti iztovarjanja ulova za vrste, za katere veljajo omejitve ulova.

(2)

Člen 15(6) Uredbe (EU) št. 1380/2013 pooblašča Komisijo, da na podlagi skupnih priporočil, ki jih države članice pripravijo po posvetu z zadevnimi svetovalnimi sveti, z delegiranimi akti sprejme načrte za zavržke, ki lahko trajajo največ tri leta.

(3)

Belgija, Danska, Nemčija, Francija, Nizozemska, Švedska in Združeno kraljestvo imajo neposreden upravljalni interes za ribolov v Severnem morju. Navedene države članice so Komisiji po posvetovanju s Svetovalnim svetom za Severno morje in Svetovalnim svetom za ribolov v oddaljenih vodah (LDAC) predložile skupno priporočilo. Zadevni znanstveni organi so predložili znanstveni prispevek, ki ga je pregledal Znanstveni, tehnični in gospodarski odbor za ribištvo (STECF). Ukrepi iz skupnega priporočila so skladni s členom 18(3) Uredbe (EU) št. 1380/2013.

(4)

Za namene Uredbe (EU) št. 1380/2013 Severno morje vključuje območji ICES IIIa in IV. Ker se nekateri pridneni staleži, ki jih zadeva predlagani načrt o zavržkih, nahajajo tudi v vodah Unije v razdelku ICES IIa, države članice predlagajo, da se ta razdelek vključi v načrt o zavržkih.

(5)

Glede Severnega morja se v skladu s členom 15(1)(c) Uredbe (EU) št. 1380/2013 najpozneje od 1. januarja 2016 uporablja obveznost iztovarjanja za vrste, ki opredeljujejo ribolov, za katerega veljajo omejitve ulova, pri mešanem ribolovu trske, vahnje, mola in saja; pri ribolovu škampa; pri mešanem ribolovu morskega lista in morske plošče; pri ribolovu osliča in ribolovu severne kozice. V skladu s členom 15(5) Uredbe (EU) št. 1380/2013 načrt za zavržke opredeljuje vrste, ki jih bo treba iztovarjati po 1. januarju 2016. Te vrste so saj, vahnja, škamp, morski list, morska plošča, oslič in severna kozica. Ta načrt za zavržke določa tudi obveznost iztovarjanja prilova severne kozice.

(6)

Skupno priporočilo predlaga, da se za škampa, ujetega z vršami oziroma nekaterimi pridnenimi vlečnimi mrežami (OTB, TBN (3)) v razdelku ICES IIIa, uporabita izjemi od obveznosti iztovarjanja. Na podlagi znanstvenih dokazov iz skupnega priporočila, ki jih je pregledal STECF, in ob upoštevanju lastnosti opreme, ribolovnih praks in ekosistemov Komisija meni, da je treba navedeni odstopanji vključiti v to uredbo. Države članice bi morale predložiti dodatne podatke, na podlagi katerih bi STECF lahko nadalje ocenil stopnje preživetja škampov, ulovljenih z zadevnimi vlečnimi mrežami, Komisija pa bi lahko zadevni izjemi pregledala po letu 2016.

(7)

Skupno priporočilo vključuje pet izjem de minimis od obveznosti iztovarjanja za nekatere vrste ribolova in do določenih ravni. Dokaze, ki so jih predložile države članice, je pregledal STECF, ki je v splošnem ugotovil, da skupno priporočilo, ki je v nekaterih primerih podprto s kvalitativno oceno stroškov, vsebuje utemeljene dokaze, da je nadaljnjo izboljšavo selektivnosti težko doseči in/ali da pomeni nesorazmerne stroške pri ravnanju z naključnim ulovom. Ker temu zaključku ne nasprotujejo drugačni znanstveni podatki, je primerno določiti izjeme de minimis v skladu z odstotnimi deleži, predlaganimi v skupnem priporočilu, in v okviru omejitev iz člena 15(5)(c) Uredbe (EU) št. 1380/2013.

(8)

Izjema de minimis, predlagana v skupnem priporočilu za morski list in vahnjo skupaj, do največ 2 % celotnega letnega ulova škampa, morskega lista in vahnje pri ribolovu škampa s plovili, ki v razdelku ICES IIIa uporabljajo pridnene vlečne mreže s selektivno mrežo za vrste, temelji na dejstvu, da je povečanje selektivnosti zelo težko doseči. Odbor STECF je ugotovil, da je podpornih podatkov dovolj za utemeljitev zahtevane izjeme. Zato bi bilo treba zadevno izjemo vključiti v to uredbo.

(9)

Izjema de minimis, predlagana v skupnem priporočilu za morskega lista, do največ 3 % celotnega letnega ulova te vrste s plovili, ki uporabljajo trislojne in zabodne mreže za ribolov morskega lista v razdelku ICES IIIa, podobmočju IV in vodah Unije razdelka ICES IIa, temelji na dejstvu, da je povečanje selektivnosti zelo težko doseči. Odbor STECF je ugotovil, da je podpornih podatkov dovolj za utemeljitev zahtevane izjeme. Zato bi bilo treba zadevno izjemo vključiti v to uredbo.

(10)

Izjema de minimis, predlagana v skupnem priporočilu za morski list, manjši od 19 cm, do največ 3,7 % celotnega letnega ulova te vrste s plovili, ki v podobmočju ICES IV južno od 55/56°S uporabljajo vlečno mrežo z gredjo z velikostjo mrežnega očesa od 80 do 90 mm, temelji na dejstvu, da je povečanje selektivnosti zelo težko doseči in da v podporo tej izjemi obstajajo kvantitativni podatki, ki kažejo, da bi bili stroški ravnanja z neželenim ulovom nesorazmerni. Komisija meni, da je primerno, da se navedena izjema vključi v to uredbo. Države članice bi morale glede zadevnih stroškov predložiti dodatne podatke, na podlagi katerih bi lahko Komisija navedeno izjemo pregledala po letu 2016.

(11)

Izjema de minimis, predlagana v skupnem priporočilu za morski list, do največ 7 % celotnega letnega ulova te vrste s plovili, ki v podobmočju ICES IV uporabljajo vlečno mrežo z gredjo s povečano selektivnostjo, temelji na dejstvu, da je povečanje selektivnosti zelo težko doseči. Odbor STECF je ugotovil, da je podpornih podatkov dovolj za utemeljitev predlagane izjeme. Zato bi bilo treba zadevno izjemo vključiti v to uredbo.

(12)

Izjema de minimis, predlagana v skupnem priporočilu za škampa, manjšega od najmanjše referenčne velikosti ohranjanja, do največ 6 % celotnega letnega ulova te vrste s plovili, ki v podobmočju ICES IV in vodah Unije razdelka ICES IIa uporabljajo določene pridnene vlečne mreže, temelji na dejstvu, da v podporo tej izjemi obstajajo kvantitativni podatki, ki kažejo, da bi bili stroški ravnanja z neželenim ulovom in njegove uporabe nesorazmerni. Odbor STECF je ugotovil, da je podpornih podatkov dovolj za utemeljitev predlagane izjeme. Zato bi bilo treba zadevno izjemo vključiti v to uredbo.

(13)

Člen 18a Uredbe (ES) št. 850/98 pooblašča Komisijo, da zaradi sprejetja načrtov za zavržke in z namenom varovanja nedoraslih morskih organizmov, za vrste, za katere velja obveznost iztovarjanja, določi najmanjše referenčne velikosti ohranjanja (NRVO). NRVO lahko po potrebi odstopajo od velikosti, določenih v Prilogi XII k navedeni uredbi. NRVO za škampa, ki je trenutno določena v Prilogi XII, je 130 mm. Znanstveni dokazi, ki jih je pregledal STECF, podpirajo določitev NRVO za škampa, ki znaša 105 mm. Zlasti je STECF ugotovil, da je predlagani NRVO višji od povprečne velikosti ob zrelosti in da je tveganje za stalež zaradi zmanjšanja NRVO v razdelku ICES IIIa majhno.

(14)

Načrti za zavržke lahko vključujejo tudi tehnične ukrepe v zvezi z ribolovom ali vrstami, za katere velja obveznost iztovarjanja. Za povečanje selektivnosti orodja in zmanjšanje naključnega ulova v Skagerraku je primerno zagotoviti več tehničnih ukrepov, ki so bili dogovorjeni med Unijo in Norveško v letih 2011 (4) in 2012 (5).

(15)

Da se zagotovi ustrezen nadzor, bi bilo treba določiti posebne zahteve za države članice glede priprave seznama plovil, ki jih zajema ta uredba.

(16)

Ukrepi iz te uredbe neposredno vplivajo na gospodarske dejavnosti, povezane z ribolovno sezono plovil Unije in njenim načrtovanjem, zato bi morala uredba začeti veljati takoj po objavi. Zaradi skladnosti s časovnim okvirom, določenim v členu 15 Uredbe (EU) št. 1380/2013, bi se morala uporabljati od 1. januarja 2016. V skladu s členom 15(6) navedene uredbe bi se morala ta uredba uporabljati največ eno leto –

(a)

ulovi z vršami (FPO);

(b)

ulovi v razdelku ICES IIIa s pridnenimi vlečnimi mrežami (OTB, TBN), katerih velikost mrežnega očesa je najmanj 70 mm in so opremljene s selektivno mrežo za vrste z razdaljo med prečkami največ 35 mm; in

(c)

ulovi v razdelku ICES IIIa s pridnenimi vlečnimi mrežami (OTB, TBN), katerih velikost mrežnega očesa je najmanj 90 mm in so opremljene z zgornjo ploskvijo z rombastimi mrežnimi očesi velikosti najmanj 270 mm ali s kvadratastimi mrežnimi očesi velikosti najmanj 140 mm.

(a)

za morski list in vahnjo skupaj do največ 2 % celotnega letnega ulova škampa, morskega lista in vahnje pri ribolovu na škampa s plovili, ki v razdelku ICES IIIa uporabljajo pridnene vlečne mreže (OTB, TBN), katerih velikost mrežnega očesa je enaka ali večja od 70 mm in so opremljene s selektivno mrežo za vrste z razdaljo med prečkami največ 35 mm;

(b)

za morski list do največ 3 % celotnega letnega ulova te vrste s plovili, ki v razdelku ICES IIIa, podobmočju IV in vodah Unije razdelka ICES IIa uporabljajo trislojne in zabodne mreže (GN, GNS, GND, GNC, GTN, GTR, GEN, GNF);

(c)

za morski list, manjši od 19 cm, do največ 3,7 % celotnega letnega ulova te vrste s plovili, ki v južnem delu Severnega morja (podobmočje ICES IV južno od (55/56°S) uporabljajo vlečne mreže z gredjo (TBB) z velikostjo mrežnega očesa od 80 do 90 mm;

(d)

za morski list, manjši od najmanjše referenčne velikosti ohranjanja, do največ 7 % celotnega letnega ulova te vrste s plovili, ki v podobmočju ICES IV uporabljajo vlečne mreže z gredjo (TBB) z velikostjo mrežnega očesa 80–119 mm z večjo velikostjo mrežnega očesa v podaljšku mreže z gredjo;

(e)

za škampa, manjšega od najmanjše referenčne velikosti ohranjanja, do največ 6 % celotnega letnega ulova te vrste s plovili, ki v podobmočju ICES IV in vodah Unije razdelka ICES IIa uporabljajo pridnene vlečne mreže (OTB, TBN, OTT, TB) in katerih velikost mrežnega očesa je 80–99 mm.

(a)

skupna dolžina 105 mm;

(b)

dolžina oklepa 32 mm.

(a)

ploskvijo s kvadratastimi mrežnimi očesi velikosti najmanj 140 mm;

(b)

ploskvijo z rombastimi mrežnimi očesi velikosti najmanj 270 mm, ki je nameščena v delu s štirimi ploskvami in pritrjena v razmerju treh mrežnih očes velikosti 90 mm na eno mrežno oko velikosti 270 mm; ali

(c)

izločevalno rešetko z razdaljo med prečkami največ 35 mm.

—

dolga najmanj 3 metre,

—

nameščena največ 4 metre od zaporne vrvi in

—

zajema celotno širino zgornje ploskve vlečne mreže (tj. od roba do roba).

(a)

vlečne mreže s kvadratastimi mrežnimi očesi velikosti najmanj 70 mm in opremljene z izločevalno rešetko z razdaljo med prečkami največ 35 mm;

(b)

vlečne mreže, katerih najmanjša velikost mrežnega očesa znaša manj kot 70 mm, za ribolov pelagičnih ali industrijskih vrst, če ulov vsebuje več kot 80 % ene ali več pelagičnih ali industrijskih vrst;

(c)

vlečne mreže z vsaj 35 mm vrečo za ribolov hladnovodne kozice, če je opremljena z izločevalno rešetko z razdaljo med prečkami največ 19 mm.

—

izdelana tako, da ima zgornja ploskev kvadratasta mrežna očesa velikosti 120 mm,

—

dolga najmanj 3 metre in

—

dolga najmanj toliko kot širina izločevalne rešetke.

23.12.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 336/49

(1)

Z Uredbo Komisije (ES) št. 1126/2008 (2) so bili sprejeti nekateri mednarodni standardi in pojasnila, ki so obstajali 15. oktobra 2008.

(2)

Odbor za mednarodne računovodske standarde je 12. avgusta 2014 objavil spremembe Mednarodnega računovodskega standarda (MRS) 27 Ločeni računovodski izkazi z naslovom Kapitalska metoda v ločenih računovodskih izkazih. Cilj sprememb je subjektom dovoliti uporabo kapitalske metode, kot je opisana v MRS 28 Finančne naložbe v pridružena podjetja in skupne podvige, za obračunavanje naložb v odvisna podjetja, skupne podvige in pridružena podjetja.

(3)

Spremembe MRS 27 posledično vključujejo spremembe Mednarodnega standarda računovodskega poročanja (MSRP) 1 in MRS 28 za zagotovitev skladnosti med mednarodnimi računovodskimi standardi.

(4)

Spremembe MRS 27 vsebujejo nekatera sklicevanja na MSRP 9, ki se trenutno ne more uporabljati, ker ga Unija še ni sprejela. Zato bi vsako sklicevanje na MSRP 9 v Prilogi k tej uredbi moralo pomeniti sklicevanje na Mednarodni računovodski standard (MRS) 39 Finančni instrumenti: pripoznavanje in merjenje.

(5)

Evropska svetovalna skupina za računovodsko poročanje potrjuje, da spremembe MRS 27 izpolnjujejo merila za sprejetje, določena v členu 3(2) Uredbe (ES) št. 1606/2002.

(6)

Uredbo (ES) št. 1126/2008 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(7)

Ukrepi, predvideni s to uredbo, so v skladu z mnenjem Računovodskega regulativnega odbora –

(a)

Mednarodni standard računovodskega poročanja (MSRP) 1 Prva uporaba Mednarodnih standardov računovodskega poročanja se spremeni, kot je navedeno v Prilogi k tej uredbi;

(b)

Mednarodni računovodski standard (MRS) 27 Ločeni računovodski izkazi se spremeni, kot je navedeno v Prilogi k tej uredbi;

(c)

Mednarodni računovodski standard (MRS) 28 Finančne naložbe v pridružena podjetja in skupne podvige se spremeni, kot je navedeno v Prilogi k tej uredbi.

23.12.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 336/54

(1)

Izvedbena uredba (EU) št. 543/2011 na podlagi izida večstranskih trgovinskih pogajanj urugvajskega kroga določa merila, po katerih Komisija določi standardne vrednosti za uvoz iz tretjih držav za proizvode in obdobja iz dela A Priloge XVI k tej uredbi.

(2)

Standardna uvozna vrednost se izračuna vsak delovni dan v skladu s členom 136(1) Izvedbene uredbe (EU) št. 543/2011 ob upoštevanju spremenljivih dnevnih podatkov. Zato bi morala ta uredba začeti veljati na dan objave v Uradnem listu Evropske unije –

23.12.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 336/56

(1)

Člen 464(3) in (4) Pridružitvenega sporazuma med Evropsko unijo in Evropsko skupnostjo za atomsko energijo in njunimi državami članicami na eni strani ter Republiko Moldavijo na drugi strani (1) (v nadaljnjem besedilu: Sporazum) določa začasno uporabo delov Sporazuma.

(2)

Člen 3 Sklepa Sveta 2014/492/EU (2) določa del Sporazuma, ki se uporabljajo začasno.

(3)

Člen 462 Sporazuma določa, da se naslov V (Trgovina in z njo povezane zadeve) Sporazuma za tista območja Republike Moldavije, nad katerimi vlada Republike Moldavije ne izvaja nadzora, začne uporabljati, ko Republika Moldavija zagotovi celovito izvajanje in uveljavljanje naslova V na svojem celotnem ozemlju.

(4)

Člen 462 Sporazuma nadalje določa, da Pridružitveni svet sprejme sklep, ko je zagotovljeno celovito izvajanje in uveljavljanje naslova V Sporazuma na celotnem ozemlju Republike Moldavije.

(5)

Republika Moldavija je Evropsko komisijo obvestila, da lahko zagotovi celovito izvajanje in uveljavljanje naslova V Sporazuma na svojem celotnem ozemlju od 1. januarja 2016.

(6)

Uporabo naslova V Sporazuma na celotnem ozemlju Republike Moldavije je treba spremljati in redno pregledovati.

(7)

Zato je primerno določiti stališče Unije glede uporabe naslova V Sporazuma na celotnem ozemlju Republike Moldavije –

23.12.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 336/59

(1)

Uredba (EU) št. 652/2014 med drugim določa pravila za upravljanje odhodkov v zvezi s prehransko verigo in zdravjem živali ter zahteve za predložitev in vsebino nacionalnih programov za izkoreninjenje, obvladovanje in spremljanje živalskih bolezni in zoonoz.

(2)

Člen 12(1) Uredbe (EU) št. 652/2014 določa, da morajo države članice vsako leto najpozneje do 31. maja Komisiji predložiti nacionalne programe, katerih začetek je predviden naslednje leto in za katere želijo vložiti zahtevek za nepovratna sredstva.

(3)

Odločba Komisije 2008/425/ES (2) določa, da morajo države članice, ki želijo prejeti finančni prispevek Unije za nacionalne programe za izkoreninjenje, obvladovanje in spremljanje nekaterih živalskih bolezni, vložiti vloge, ki vsebujejo nekatere minimalne informacije iz prilog I do V k navedeni odločbi.

(4)

Po sprejetju Uredbe (EU) št. 652/2014 bi bilo treba pregledati standardne zahteve za vsebino nacionalnih programov, ki jih predložijo države članice in so določene v členu 9 navedene uredbe, da bodo v celoti skladne z zahtevami iz člena 12 navedene uredbe.

(5)

Poleg tega bi morale standardne zahteve za vsebino nacionalnih programov, ki jih predložijo države članice in so določene v členu 9 Uredbe (EU) št. 652/2014, izpolnjevati merila za nacionalne programe za izkoreninjenje, obvladovanje in spremljanje, določena z Odločbo Komisije 2008/341/ES (3).

(6)

Za uskladitev z razvijajočo se zakonodajo Unije bi bilo treba standardne elektronske predloge na spletišču Komisije uporabiti za nekatere bolezni, da se olajšajo potrebne spremembe ali vključijo nadaljnje podrobnosti. Komisija bo države članice v okviru Stalnega odbora za rastline, živali, hrano in krmo obvestila in z njimi razpravljala o vseh potrebnih spremembah standardnih elektronskih predlog. Revidirane standardne elektronske predloge bodo vsem državam članicam poslane najpozneje do začetka marca zadevnega leta.

(7)

Za druge bolezni, ki niso zajete s standardnimi elektronskimi predlogami, in bolezni živali iz akvakulture velja, da je uporaba standardnih neelektronskih predlog ustrezno orodje za predložitev nacionalnih programov glede na nizko lanskoletno število predložitev, ki ne upravičuje razvoja posebnih elektronskih predlog.

(8)

Zaradi jasnosti bi bilo zato treba Odločbo 2008/425/ES razveljaviti in jo nadomestiti s tem sklepom.

(9)

Ukrepi iz tega sklepa so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za rastline, živali, hrano in krmo –