ISSN 1977-0804

Uradni list

Evropske unije

L 323

European flag  

Slovenska izdaja

Zakonodaja

Zvezek 58
9. december 2015


Vsebina

 

II   Nezakonodajni akti

Stran

 

 

MEDNARODNI SPORAZUMI

 

*

Obvestilo o datumu podpisa Protokola o določitvi ribolovnih možnosti in finančnega prispevka, ki jih zagotavlja Sporazum o partnerstvu v ribiškem sektorju, med Evropsko skupnostjo na eni strani in vlado Danske ter lokalno vlado Grenlandije na drugi strani

1

 

 

UREDBE

 

*

Uredba Komisije (EU) 2015/2285 z dne 8. decembra 2015 o spremembi Priloge II k Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 854/2004 o določitvi posebnih predpisov za organizacijo uradnega nadzora proizvodov živalskega izvora, namenjenih za prehrano ljudi, v zvezi z nekaterimi zahtevami za žive školjke, iglokožce, plaščarje in morske polže ter Priloge I k Uredbi (ES) št. 2073/2005 o mikrobioloških merilih za živila ( 1 )

2

 

*

Izvedbena uredba Komisije (EU) 2015/2286 z dne 8. decembra 2015 o odobritvi spremembe specifikacije za ime, vpisano v registru zajamčenih tradicionalnih posebnosti, ki ni manjša (Belokranjska pogača (ZTP))

5

 

 

Izvedbena uredba Komisije (EU) 2015/2287 z dne 8. decembra 2015 o določitvi standardnih uvoznih vrednosti za določitev uvozne cene za nekatere vrste sadja in zelenjave

6

 

 

SKLEPI

 

*

Sklep Sveta (EU) 2015/2288 z dne 30. novembra 2015 o finančnih prispevkih držav članic za financiranje Evropskega razvojnega sklada, vključno z zgornjo mejo za leto 2017, zneskom za leto 2016, prvim obrokom za leto 2016 ter okvirno in nezavezujočo napovedjo pričakovanih letnih zneskov za leti 2018 in 2019

8

 

*

Sklep Sveta (EU) 2015/2289 z dne 3. decembra 2015 o določitvi stališča, ki se zavzame v imenu Evropske unije v okviru Skupnega odbora, ustanovljenega v skladu s Sporazumom med Evropsko unijo in Republiko Zelenortski otoki o poenostavitvi izdajanja vizumov za kratkoročno bivanje državljanom Republike Zelenortski otoki in Evropske unije, glede sprejetja skupnih smernic za izvajanje Sporazuma

11

 

*

Delegirani sklep Komisije (EU) 2015/2290 z dne 12. junija 2015 o začasni enakovrednosti solventnostnih režimov, ki veljajo v Avstraliji, na Bermudih, v Braziliji, Kanadi, Mehiki ter Združenih državah Amerike in ki se uporabljajo za zavarovalnice in pozavarovalnice s sedežem v navedenih državah

22

 

*

Izvedbeni sklep Komisije (EU) 2015/2291 z dne 7. decembra 2015 o spremembi Izvedbenega sklepa 2013/722/EU glede najvišjega zneska finančnega prispevka Unije za program za izkoreninjenje stekline v Latviji v letu 2014 (notificirano pod dokumentarno številko C(2015) 8607)  ( 1 )

27

 

*

Sklep Skupnega odbora za kmetijstvo št. 2/2015 z dne 19. novembra 2015 o spremembi dodatkov 1 in 2 k Prilogi 9 k Sporazumu med Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o trgovini s kmetijskimi proizvodi [2015/2292]

29

 


 

(1)   Besedilo velja za EGP

SL

Akti z rahlo natisnjenimi naslovi so tisti, ki se nanašajo na dnevno upravljanje kmetijskih zadev in so splošno veljavni za omejeno obdobje.

Naslovi vseh drugih aktov so v mastnem tisku in pred njimi stoji zvezdica.


II Nezakonodajni akti

MEDNARODNI SPORAZUMI

9.12.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 323/1


Obvestilo o datumu podpisa Protokola o določitvi ribolovnih možnosti in finančnega prispevka, ki jih zagotavlja Sporazum o partnerstvu v ribiškem sektorju, med Evropsko skupnostjo na eni strani in vlado Danske ter lokalno vlado Grenlandije na drugi strani

Evropska unija, Danska in Grenlandija so 27. novembra 2015 podpisale Protokol o določitvi ribolovnih možnosti in finančnega prispevka, ki jih zagotavlja Sporazum o partnerstvu v ribiškem sektorju.

Protokol se v skladu s členom 14 začasno uporablja od 1. januarja 2016.


UREDBE

9.12.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 323/2


UREDBA KOMISIJE (EU) 2015/2285

z dne 8. decembra 2015

o spremembi Priloge II k Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 854/2004 o določitvi posebnih predpisov za organizacijo uradnega nadzora proizvodov živalskega izvora, namenjenih za prehrano ljudi, v zvezi z nekaterimi zahtevami za žive školjke, iglokožce, plaščarje in morske polže ter Priloge I k Uredbi (ES) št. 2073/2005 o mikrobioloških merilih za živila

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKA KOMISIJA JE –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije,

ob upoštevanju Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 852/2004 z dne 29. aprila 2004 o higieni živil (1), zlasti člena 4(4) Uredbe,

ob upoštevanju Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 854/2004 z dne 29. aprila 2004 o določitvi posebnih predpisov za organizacijo uradnega nadzora proizvodov živalskega izvora, namenjenih za prehrano ljudi (2), in zlasti uvodne izjave in točke 13 člena 18 Uredbe,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Uredba (ES) št. 854/2004 določa posebna pravila za organizacijo uradnega nadzora proizvodov živalskega izvora, namenjenih za prehrano ljudi. Določa, da države članice zagotovijo, da se za proizvodnjo in dajanje na trg živih školjk, živih iglokožcev, živih plaščarjev in živih morskih polžev izvede uradni nadzor, kakor je določeno v Prilogi II k njej.

(2)

Odstavek 2 poglavja II dela A Priloge II k Uredbi (ES) št. 854/2004 določa, da mora pristojni organ klasificirati proizvodno območje, iz katerega dovoli nabiranje živih školjk, kot eno od treh kategorij, glede na stopnjo fekalne onesnaženosti.

(3)

Za klasifikacijo proizvodnih območij bi moral pristojni organ opredeliti obdobje pregleda za vzorčne podatke iz vsakega proizvodnega območja in območja ponovne nasaditve, da določi skladnost s standardi iz navedene uredbe.

(4)

Odstavek 3 poglavja II dela A Priloge II k Uredbi (ES) št. 854/2004 določa, da pristojni organ lahko klasificira za območja razreda A območja, iz katerih se smejo nabirati žive školjke za neposredno prehrano ljudi. Žive školjke, nabrane v teh območjih, morajo izpolnjevati zdravstvene standarde, določene v poglavju V oddelka VII Priloge III k Uredbi (ES) št. 853/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (3).

(5)

Uredba Komisije (ES) št. 2073/2005 (4) določa mikrobiološka merila za nekatere mikroorganizme in izvedbena pravila, ki jih morajo upoštevati nosilci živilske dejavnosti v okviru splošnih in posebnih higienskih zahtev iz člena 4 Uredbe (ES) št. 852/2004. Predvsem določa merilo varnosti živila glede Escherichia coli za žive školjke in žive iglokožce, plaščarje in polže.

(6)

Merilo Codex Alimentarius za E.coli za proizvode, dane na trg, se razlikuje od merila iz zakonodaje Evropske unije. Merilo Codex Alimentarius temelji na uporabi treh razredov (n = 5, c = 1, m = 230 in M = 700 E. coli MPN/100 g mesa in intravalvularne tekočine), medtem ko merilo Evropske unije temelji na uporabi dveh razredov (n = 1, c = 0, M = 230 E. coli MPN/100 g mesa in intravalvularne tekočine). Ta razlika vpliva na mednarodno trgovino. Merilo Codex Alimentarius, ki temelji na mednarodnih standardih, bi se moralo odražati tudi v pravilih za klasifikacijo proizvodnih območij razreda A iz Priloge II k Uredbi (ES) št. 854/2004.

(7)

Za pristop Codex Alimentarius z uporabo treh razredov je bolj verjetno, da bodo odkrite serije, ki ne dosegajo skladnosti, zlasti ko so stopnje onesnaženosti blizu regulativni mejni vrednosti. Pristop Codex Alimentarius je za preskušanje končnih proizvodov z znanstvenega vidika bolj natančen in na splošno v povprečju zagotavlja enakovredno zaščito zdravja.

(8)

Uredbo (ES) št. 2073/2005 in Uredbo (ES) št. 854/2004 bi bilo z vidika tega merila treba prilagoditi Codex Alimentarius in bi ju zato bilo treba ustrezno spremeniti.

(9)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za rastline, živali, hrano in krmo –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

Člen 1

Uredba (ES) št. 854/2004 se spremeni:

(1)

V poglavju II Priloge II pred delom A:

(a)

Se dodata naslednja stavka: „Referenčna metoda za analizo E. coli je ugotavljanje števila in metoda najverjetnejšega števila (MPN), določena v standardu EN ISO 16649-3. Alternativne metode se lahko uporabljajo, če so potrjene glede na to referenčno metodo v skladu z merili v EN/ISO 16140.“

(b)

Se črtata odstavka (4) in (5) v delu A: „Referenčna metoda za to analizo je preskus MPN s petimi epruvetami in trojnim redčenjem, opredeljen v standardu ISO 16649-3. Alternativne metode se lahko uporabljajo, če so potrjene glede na to referenčno metodo v skladu z merili v EN/ISO 16140.“

(2)

Odstavek 2 dela A v poglavju II se nadomesti z naslednjim:

„2.

Pristojni organ mora klasificirati proizvodno območje, iz katerega dovoli nabiranje živih školjk, kot eno od treh kategorij, glede na stopnjo fekalne onesnaženosti. Kadar je ustrezno, lahko to stori v sodelovanju z nosilcem živilske dejavnosti. Za klasifikacijo proizvodnih območij mora pristojni organ opredeliti obdobje pregleda za vzorčne podatke iz vsakega proizvodnega območja in območja ponovne nasaditve, da določi skladnost s standardi iz tega odstavka ter odstavkov 3, 4 in 5.“

(3)

Odstavek 3 dela A v poglavju II se nadomesti z naslednjim:

„3.

Pristojni organ lahko klasificira za območja razreda A območja, iz katerih se smejo nabirati žive školjke za neposredno prehrano ljudi. Žive školjke, dane na trg iz teh območij, morajo izpolnjevati zdravstvene standarde, določene v poglavju V oddelka VII Priloge III k Uredbi (ES) št. 853/2004.

Pri 80 % vzorcev, nabranih med obdobjem pregleda, vzorci živih školjk iz teh območij ne smejo presegati 230 E. coli na 100 g mesa in intravalvularne tekočine. Preostalih 20 % vzorcev ne sme presegati 700 E. coli na 100 g mesa in intravalvularne tekočine.

Pri ocenjevanju rezultatov za opredeljeno obdobje pregleda za vzdrževanje območja razreda A se lahko pristojni organ na podlagi ocene tveganja, ki temelji na raziskavi, odloči, da ne upošteva anomalnih rezultatov, ki presegajo raven 700 E. coli na 100 g mesa in intravalvularne tekočine.“

Člen 2

Poglavje 1 v Prilogi I k Uredbi (ES) št. 2073/2005 se spremeni:

(1)

V tabeli Merila varnosti živil se vrstica 1.25 nadomesti z naslednjim:

„1.25

Žive školjke in živi iglokožci, plaščarji in morski polži

E. coli (15)

5 (16)

1

230 MPN/100 g mesa in intravalvularne tekočine

700 MPN/100 g mesa in intravalvularne tekočine

EN/ISO 16649-3

Proizvodi, dani v promet med rokom uporabnosti“

(2)

Opomba 16 se nadomesti z naslednjim:

„(16)

Vsaka vzorčna enota zajema minimalno število posameznih živali v skladu s standardom EN/ISO 6887-3.“

(3)

(a)

V pojasnilih Razlaga rezultatov preskusov se navedba „Navedene mejne vrednosti veljajo za vsako preskušeno vzorčno enoto, razen za žive školjke ter žive iglokožce, plaščarje in polže v zvezi s preskušanjem E. coli, kjer mejna vrednost velja za zbirni vzorec.“

nadomesti z naslednjim:

„Navedene vrednosti veljajo za vsako preskušeno vzorčno enoto.“

(b)

V pojasnilih Razlaga rezultatov preskusov se navedba „L. monocytogenes v drugih živilih za neposredno uživanje in E. coli v živih školjkah“ nadomesti z naslednjim:

L. monocytogenes v drugih živilih za neposredno uživanje:

rezultat je zadovoljiv, če so vse ugotovljene vrednosti ≤ od mejne vrednosti,

rezultat je nezadovoljiv, če je katera koli od vrednosti > od mejne vrednosti.

E. coli v živih školjkah in živih iglokožcih, plaščarjih in morskih polžih:

rezultat je zadovoljiv, če je vseh pet ugotovljenih vrednosti ≤ 230 MPN/100 g mesa in intravalvularne tekočine ali če je ena izmed petih ugotovljenih vrednosti > 230 MPN/100 g mesa in intravalvularne tekočine, vendar ≤ 700 MPN/100 g mesa in intravalvularne tekočine,

rezultat je nezadovoljiv, če je katera koli izmed petih ugotovljenih vrednostih > 700 MPN/100 g mesa in intravalvularne tekočine ali če sta vsaj dve izmed petih ugotovljenih vrednosti > 230 MPN/100 g mesa in intravalvularne tekočine.“

Člen 3

Ta uredba začne veljati tretji dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Uporablja se od 1. januarja 2017.

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V Bruslju, 8. decembra 2015

Za Komisijo

Predsednik

Jean-Claude JUNCKER


(1)  UL L 139, 30.4.2004, str. 1.

(2)  UL L 139, 30.4.2004, str. 206.

(3)  Uredba (ES) št. 853/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o posebnih higienskih pravilih za živila živalskega izvora (UL L 139, 30.4.2004, str. 55).

(4)  Uredba Komisije (ES) št. 2073/2005 z dne 15. novembra 2005 o mikrobioloških merilih za živila (UL L 338, 22.12.2005, str. 1).


9.12.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 323/5


IZVEDBENA UREDBA KOMISIJE (EU) 2015/2286

z dne 8. decembra 2015

o odobritvi spremembe specifikacije za ime, vpisano v registru zajamčenih tradicionalnih posebnosti, ki ni manjša (Belokranjska pogača (ZTP))

EVROPSKA KOMISIJA JE –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije,

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. novembra 2012 o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil (1) ter zlasti člena 52(2) Uredbe,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Komisija je v skladu s prvim pododstavkom člena 53(1) Uredbe (EU) št. 1151/2012 proučila vlogo Slovenije za odobritev spremembe specifikacije za zajamčeno tradicionalno posebnost „Belokranjska pogača“, registrirano v skladu z Uredbo Komisije (EU) št. 182/2010 (2).

(1)

Ker zadevna sprememba ni manjša v smislu člena 53(2) Uredbe (EU) št. 1151/2012, je Komisija v skladu s členom 50(2)(b) navedene uredbe zahtevek za spremembo objavila v Uradnem listu Evropske unije  (3).

(2)

Ker v skladu s členom 51 Uredbe (EU) št. 1151/2012 Komisija ni prejela nobenega ugovora, bi bilo treba spremembo specifikacije odobriti –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

Člen 1

Sprememba specifikacije, objavljena v Uradnem listu Evropske unije v zvezi z imenom „Belokranjska pogača“ (ZTP), se odobri.

Člen 2

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V Bruslju, 8. decembra 2015

Za Komisijo

Predsednik

Jean-Claude JUNCKER


(1)  UL L 343, 14.12.2012, str. 1.

(2)  Uredba Komisije (EU) št. 182/2010 z dne 3. marca 2010 o registraciji imena v register zajamčenih tradicionalnih posebnosti (Belokranjska pogača (ZTP)) (UL L 53, 4.3.2010, str. 1).

(3)  UL C 224, 9.7.2015, str. 8.


9.12.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 323/6


IZVEDBENA UREDBA KOMISIJE (EU) 2015/2287

z dne 8. decembra 2015

o določitvi standardnih uvoznih vrednosti za določitev uvozne cene za nekatere vrste sadja in zelenjave

EVROPSKA KOMISIJA JE –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije,

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1308/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o vzpostavitvi skupne ureditve trgov kmetijskih proizvodov in razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 922/72, (EGS) št. 234/79, (ES) št. 1037/2001 in (ES) št. 1234/2007 (1),

ob upoštevanju Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 543/2011 z dne 7. junija 2011 o določitvi podrobnih pravil za uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 1234/2007 za sektorja sadja in zelenjave ter predelanega sadja in zelenjave (2) ter zlasti člena 136(1) Izvedbene uredbe,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Izvedbena uredba (EU) št. 543/2011 na podlagi izida večstranskih trgovinskih pogajanj urugvajskega kroga določa merila, po katerih Komisija določi standardne vrednosti za uvoz iz tretjih držav za proizvode in obdobja iz dela A Priloge XVI k tej uredbi.

(2)

Standardna uvozna vrednost se izračuna vsak delovni dan v skladu s členom 136(1) Izvedbene uredbe (EU) št. 543/2011 ob upoštevanju spremenljivih dnevnih podatkov. Zato bi morala ta uredba začeti veljati na dan objave v Uradnem listu Evropske unije

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

Člen 1

Standardne uvozne vrednosti iz člena 136 Izvedbene uredbe (EU) št. 543/2011 so določene v Prilogi k tej uredbi.

Člen 2

Ta uredba začne veljati na dan objave v Uradnem listu Evropske unije.

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V Bruslju, 8. decembra 2015

Za Komisijo

V imenu predsednika

Jerzy PLEWA

Generalni direktor za kmetijstvo in razvoj podeželja


(1)  UL L 347, 20.12.2013, str. 671.

(2)  UL L 157, 15.6.2011, str. 1.


PRILOGA

Standardne uvozne vrednosti za določitev uvozne cene za nekatere vrste sadja in zelenjave

(EUR/100 kg)

Oznaka KN

Oznaka tretje države (1)

Standardna uvozna vrednost

0702 00 00

MA

88,7

TR

83,5

ZZ

86,1

0707 00 05

MA

95,7

TR

155,6

ZZ

125,7

0709 93 10

MA

63,6

TR

138,8

ZZ

101,2

0805 10 20

MA

83,9

TR

62,7

UY

52,1

ZA

55,2

ZZ

63,5

0805 20 10

MA

70,7

ZZ

70,7

0805 20 30, 0805 20 50, 0805 20 70, 0805 20 90

TR

88,3

ZA

96,8

ZZ

92,6

0805 50 10

TR

93,1

ZZ

93,1

0808 10 80

AU

155,4

CL

87,5

NZ

213,1

US

118,8

ZA

137,7

ZZ

142,5

0808 30 90

CN

80,5

TR

135,4

ZZ

108,0


(1)  Nomenklatura držav, določena v Uredbi Komisije (EU) št. 1106/2012 z dne 27. novembra 2012 o izvajanju Uredbe (ES) št. 471/2009 Evropskega parlamenta in Sveta o statistiki Skupnosti o zunanji trgovini z državami nečlanicami v zvezi s posodabljanjem nomenklature držav in ozemelj (UL L 328, 28.11.2012, str. 7). Oznaka „ZZ“ predstavlja „druga porekla“.


SKLEPI

9.12.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 323/8


SKLEP SVETA (EU) 2015/2288

z dne 30. novembra 2015

o finančnih prispevkih držav članic za financiranje Evropskega razvojnega sklada, vključno z zgornjo mejo za leto 2017, zneskom za leto 2016, prvim obrokom za leto 2016 ter okvirno in nezavezujočo napovedjo pričakovanih letnih zneskov za leti 2018 in 2019

SVET EVROPSKE UNIJE JE –

ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji in Pogodbe o delovanju Evropske unije,

ob upoštevanju Notranjega sporazuma med predstavniki vlad držav članic Evropske unije, ki so se sestali v okviru Sveta, o financiranju pomoči Evropske unije v okviru večletnega finančnega okvira za obdobje 2014–2020 v skladu s Sporazumom o partnerstvu AKP-EU in o dodelitvi finančne pomoči čezmorskim državam in ozemljem, za katere se uporablja četrti del Pogodbe o delovanju Evropske unije (1) (v nadaljnjem besedilu: Notranji sporazum) in zlasti člena 7 Notranjega sporazuma,

ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU) 2015/323 z dne 2. marca 2015 o finančni uredbi, ki se uporablja za 11. Evropski razvojni sklad (2) (v nadaljnjem besedilu: finančna uredba za 11. ERS), in zlasti člena 21(2) finančne uredbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Komisija v skladu s postopkom iz členov 21 do 24 finančne uredbe za 11. ERS predstavlja predlog, ki določa zgornjo mejo letnega zneska prispevka držav članic za leto 2017, znesek prispevka za leto 2016, znesek prvega obroka prispevka za leto 2016 ter okvirno in nezavezujočo napoved prispevkov za leti 2018 in 2019.

(2)

V skladu s členom 52 finančne uredbe za 11. ERS je Evropska investicijska banka (EIB) Komisiji poslala posodobljene ocene obveznosti in plačil za instrumente, ki jih upravlja.

(3)

Člen 22(1) finančne uredbe za 11. ERS določa, da se pri zahtevkih za prispevke najprej porabijo zneski, predvideni v prejšnjih ERS. Zato bi bilo treba zahtevati sredstva iz 10. ERS.

(4)

Svet je 10. novembra 2014 na podlagi predloga Komisije sprejel Sklep, ki določa zgornjo mejo letnega zneska prispevkov držav članic v ERS za leto 2016, in sicer v višini 3 350 000 000 EUR za Komisijo in v višini 250 000 000 EUR za EIB.

(5)

V skladu z drugim pododstavkom člena 1 Sklepa Sveta 2013/759/EU (3) se deleži prispevkov držav članic iz člena 1(2)(a) Notranjega sporazuma za 8., 9. in 10. ERS ustrezno zmanjšajo po začetku veljavnosti Notranjega sporazuma za 11. ERS. Zmanjšanja bodo vplivala na prispevke držav članic za leta 2015, 2016 in 2017 glede na možnost izravnave, ki jo je izbrala vsaka država članica –

SPREJEL NASLEDNJI SKLEP:

Člen 1

Zgornja meja letnega zneska prispevkov držav članic v ERS za leto 2017 se določi v višini 3 850 000 000 EUR za Komisijo in v višini 150 000 000 EUR za EIB.

Člen 2

Letni znesek prispevkov držav članic v ERS za leto 2016 se določi v višini 3 600 000 000 EUR. Razdeli se na 3 450 000 000 EUR za Komisijo in 150 000 000 EUR za EIB.

Člen 3

Posamezni prispevki v ERS, ki jih države članice plačajo Komisiji in EIB v okviru prvega obroka za leto 2016, so prikazani v razpredelnici v Prilogi k temu sklepu.

Plačila teh prispevkov se lahko združijo s prilagoditvami v okviru izvajanja odbitka sredstev, dodeljenih na podlagi Sklepa 2013/759/EU, in sicer na podlagi načrta prilagoditve, ki ga vsaka država članica predloži Komisiji ob sprejetju tretjega obroka za leto 2015.

Člen 4

Okvirna napoved pričakovanega letnega zneska prispevkov se določi v višini 4 150 000 000 EUR za Komisijo in v višini 250 000 000 EUR za EIB za leto 2018 ter 4 150 000 000 za Komisijo in 300 000 000 za Evropsko investicijsko banko za leto 2019.

Člen 5

Ta sklep začne veljati na dan sprejetja.

V Bruslju, 30. novembra 2015

Za Svet

Predsednik

É. SCHNEIDER


(1)  UL L 210, 6.8.2013, str. 1.

(2)  UL L 58, 3.3.2015, str. 17.

(3)  Sklep Sveta 2013/759/EU z dne 12. decembra 2013 o prehodnih ukrepih za upravljanje ERS od 1. januarja 2014 do začetka veljavnosti 11. Evropskega razvojnega sklada (UL L 335, 14.12.2013, str. 48).


PRILOGA

DRŽAVE ČLANICE

Delež za 10. ERS v %

1. obrok za leto 2016

Plačano EIB 10. ERS

Plačano Komisiji 10. ERS

Skupaj

AVSTRIJA

2,41

0,00

42 175 000,00

42 175 000,00

BELGIJA

3,53

0,00

61 775 000,00

61 775 000,00

BOLGARIJA

0,14

0,00

2 450 000,00

2 450 000,00

CIPER

0,09

0,00

1 575 000,00

1 575 000,00

ČEŠKA

0,51

0,00

8 925 000,00

8 925 000,00

DANSKA

2,00

0,00

35 000 000,00

35 000 000,00

ESTONIJA

0,05

0,00

875 000,00

875 000,00

FINSKA

1,47

0,00

25 725 000,00

25 725 000,00

FRANCIJA

19,55

0,00

342 125 000,00

342 125 000,00

NEMČIJA

20,50

0,00

358 750 000,00

358 750 000,00

GRČIJA

1,47

0,00

25 725 000,00

25 725 000,00

MADŽARSKA

0,55

0,00

9 625 000,00

9 625 000,00

IRSKA

0,91

0,00

15 925 000,00

15 925 000,00

ITALIJA

12,86

0,00

225 050 000,00

225 050 000,00

LATVIJA

0,07

0,00

1 225 000,00

1 225 000,00

LITVA

0,12

0,00

2 100 000,00

2 100 000,00

LUKSEMBURG

0,27

0,00

4 725 000,00

4 725 000,00

MALTA

0,03

0,00

525 000,00

525 000,00

NIZOZEMSKA

4,85

0,00

84 875 000,00

84 875 000,00

POLJSKA

1,30

0,00

22 750 000,00

22 750 000,00

PORTUGALSKA

1,15

0,00

20 125 000,00

20 125 000,00

ROMUNIJA

0,37

0,00

6 475 000,00

6 475 000,00

SLOVAŠKA

0,21

0,00

3 675 000,00

3 675 000,00

SLOVENIJA

0,18

0,00

3 150 000,00

3 150 000,00

ŠPANIJA

7,85

0,00

137 375 000,00

137 375 000,00

ŠVEDSKA

2,74

0,00

47 950 000,00

47 950 000,00

ZDRUŽENO KRALJESTVO

14,82

0,00

259 350 000,00

259 350 000,00

EU-27 SKUPAJ

100,00

0,00

1 750 000 000,00

1 750 000 000,00


9.12.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 323/11


SKLEP SVETA (EU) 2015/2289

z dne 3. decembra 2015

o določitvi stališča, ki se zavzame v imenu Evropske unije v okviru Skupnega odbora, ustanovljenega v skladu s Sporazumom med Evropsko unijo in Republiko Zelenortski otoki o poenostavitvi izdajanja vizumov za kratkoročno bivanje državljanom Republike Zelenortski otoki in Evropske unije, glede sprejetja skupnih smernic za izvajanje Sporazuma

SVET EVROPSKE UNIJE JE –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti točke (a) člena 77(2) v povezavi s členom 218(9) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Sporazum med Evropsko unijo in Republiko Zelenortski otoki o poenostavitvi izdajanja vizumov za kratkoročno bivanje državljanom Republike Zelenortski otoki in Evropske unije (1) (v nadaljnjem besedilu: Sporazum) je začel veljati 1. decembra 2014.

(2)

Člen 10 Sporazuma določa, da pogodbenici ustanovita Skupni odbor. Prav tako določa, da bi moral Skupni odbor predvsem spremljati izvajanje Sporazuma.

(3)

V Uredbi (ES) št. 810/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (2) so določeni postopki in pogoji za izdajo vizumov za tranzit čez ozemlje držav članic ali za načrtovano bivanje na njihovem ozemlju, ki ne presega 90 dni v katerem koli 180-dnevnem obdobju.

(4)

Skupne smernice so potrebne, da se zagotovi popolnoma usklajeno izvajanje Sporazuma v konzulatih Republike Zelenortski otoki in držav članic ter razjasni razmerje med določbami Sporazuma in določbami zakonodaje pogodbenic Sporazuma, ki se še vedno uporabljajo za izdajanje vizumov, ki jih Sporazum ne zajema.

(5)

Zato je primerno določiti stališče, ki se v imenu Unije sprejme v Skupnem odboru glede sprejetja skupnih smernic za izvajanje Sporazuma

(6)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, Danska ne sodeluje pri sprejetju tega sklepa, ki zato zanjo ni zavezujoč in se v njej ne uporablja.

(7)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 21 o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, ter brez poseganja v člen 4 navedenega protokola ti državi članici ne sodelujeta pri sprejetju tega sklepa, ki zato zanju ni zavezujoč in se v njiju ne uporablja –

SPREJEL NASLEDNJI SKLEP:

Člen 1

Stališče, ki se v imenu Unije zavzame v Skupnem odboru, ustanovljenem na podlagi Sporazuma med Evropsko unijo in Republiko Zelenortski otoki o poenostavitvi izdajanja vizumov za kratkoročno bivanje državljanom Republike Zelenortski otoki in Evropske unije, glede sprejetja skupnih smernic za izvajanje Sporazuma, temelji na osnutku sklepa Skupnega odbora, ki je priložen temu sklepu.

Člen 2

Ta sklep začne veljati na dan sprejetja.

V Bruslju, 3. decembra 2015

Za Svet

Predsednik

F. BRAZ


(1)  UL L 282, 24.10.2013, str. 3.

(2)  Uredba (ES) št. 810/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o vizumskem zakoniku Skupnosti (Vizumski zakonik) (UL L 243, 15.9.2009, str. 1).


OSNUTEK

SKLEP št. 1/2015 SKUPNEGA ODBORA, USTANOVLJENEGA NA PODLAGI SPORAZUMA MED EVROPSKO UNIJO IN REPUBLIKO ZELENORTSKI OTOKI O POENOSTAVITVI IZDAJANJA VIZUMOV ZA KRATKOROČNO BIVANJE DRŽAVLJANOM REPUBLIKE ZELENORTSKI OTOKI IN EVROPSKE UNIJE

z dne …

glede sprejetja skupnih smernic za izvajanje Sporazuma

SKUPNI ODBOR JE –

ob upoštevanju Sporazuma med Evropsko unijo in Republiko Zelenortski otoki o poenostavitvi izdajanja vizumov za kratkoročno bivanje državljanom Republike Zelenortski otoki in Evropske unije (1) (v nadaljnjem besedilu: Sporazum) in zlasti člena 10 Sporazuma,

ob upoštevanju, da je Sporazum začel veljati 1. decembra 2014 –

SPREJEL NASLEDNJI SKLEP:

Člen 1

Skupne smernice za izvajanje Sporazuma med Evropsko unijo in Republiko Zelenortski otoki o poenostavitvi izdajanja vizumov za kratkoročno bivanje državljanom Republike Zelenortski otoki in Evropske unije se sprejmejo, kakor so določene v Prilogi k temu sklepu.

Člen 2

Ta sklep začne veljati na dan sprejetja.

V …,

Za Evropsko unijo

Za Republiko Zelenortski otoki


(1)  UL L 282, 24.10.2013, str. 3.

PRILOGA

SKUPNE SMERNICE ZA IZVAJANJE SPORAZUMA MED EVROPSKO UNIJO IN REPUBLIKO ZELENORTSKI OTOKI O POENOSTAVITVI IZDAJANJA VIZUMOV ZA KRATKOROČNO BIVANJE DRŽAVLJANOM REPUBLIKE ZELENORTSKI OTOKI IN EVROPSKE UNIJE

Namen Sporazuma med Evropsko unijo in Republiko Zelenortski otoki o poenostavitvi izdajanja vizumov za kratkoročno bivanje državljanom Republike Zelenortski otoki in Evropske unije (v nadalnjem besedilu: Sporazum), ki je začel veljati 1. decembra 2014, je poenostaviti postopke za izdajanje vizumov za načrtovano bivanje državljanom Republike Zelenortski otoki (v nadalnjem besedilu: Zelenortski otoki) in Evropske unije (v nadalnjem besedilu: Unija) za največ 90 dni v obdobju 180 dni, in sicer na podlagi vzajemnosti.

Sporazum določa vzajemne pravno zavezujoče pravice in obveznosti, da se poenostavijo postopki izdajanja vizumov državljanom Zelenortskih otokov in Unije.

Namen teh smernic, ki jih je sprejel Skupni odbor, ustanovljen s Sporazumom (v nadalnjem besedilu: Skupni odbor), je zagotoviti, da diplomatsko-konzularna predstavništva Zelenortskih otokov in držav članic pravilno in usklajeno izvajajo določbe Sporazuma. Te smernice niso del Sporazuma in zato niso pravno zavezujoče. Vendar je zelo priporočljivo, da jih diplomatsko in konzularno osebje pri izvajanju določb Sporazuma dosledno upošteva.

Te smernice so zasnovane kot dokument, ki bi ga bilo treba po poterbi posodabljati glede na izkušnje, pridobljene z izvajanjem Sporazuma.

I.   SPLOŠNA VPRAŠANJA

1.1   Namen in področje uporabe

Člen 1 Sporazuma določa:

„Namen tega sporazuma je na podlagi vzajemnosti poenostaviti izdajanje vizumov državljanom Zelenortskih otokov in Unije za načrtovano bivanje za največ 90 dni v obdobju 180 dni.“

Sporazum velja za vse državljane Zelenortskih otokov in Unije, ki zaprosijo za vizum za kratkoročno bivanje, ne glede na državo, v kateri prebivajo.

Sporazum ne velja za osebe brez državljanstva, ki imajo dovoljenje za prebivanje, ki ga izdajo Zelenortski otoki ali države članice. Za to kategorijo oseb veljajo pravila vizumskega pravnega reda Unije.

1.2   Področje uporabe Sporazuma

Člen 2 Sporazuma določa:

„1.   Poenostavitve vizumskih postopkov, določene v tem sporazumu, se za državljane Zelenortskih otokov in Unije uporabljajo samo, kolikor ti niso izvzeti iz vizumske obveznosti z zakoni in drugimi predpisi Unije, njenih držav članic ali Zelenortskih otokov, s tem sporazumom ali drugimi mednarodnimi sporazumi.

2.   Nacionalno pravo Zelenortskih otokov in držav članic ter pravo Unije se uporabljajo za zadeve, ki jih določbe tega sporazuma ne zajemajo, kot na primer zavrnitev izdaje vizuma, priznanje potnih listin, dokazila o zadostnih sredstvih za preživljanje ter zavrnitev vstopa in ukrepe izgona.“

Brez poseganja v člen 8 Sporazuma, Sporazum ne vpliva na veljavna pravila Unije in nacionalna pravila o vizumskih obveznostih in izvzetjih iz teh obveznosti. Člen 4 Uredbe Sveta (ES) št. 539/2001 (1) državam članicam na primer omogoča, da se med ostalimi kategorijami oseb iz vizumske obveznosti izvzamejo člani civilnega letalskega in ladijskega osebja.

Uredba (ES) št. 810/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (2) (v nadalnjem besedilu: Vizumski zakonik) se uporablja za vsa vprašanja, ki jih Sporazum ne zajema, kot so določitev schengenske države, pristojne za obravnavo vloge za izdajo vizuma, obrazložitev zavrnitve izdaje vizuma in pravica do pritožbe zoper negativno odločitev. Poleg tega se schengenska pravila in nacionalno pravo uporabljajo tudi za vprašanja, ki jih Sporazum ne zajema, kot so priznanje potnih listin, dokumentarna dokazila o namenu potovanja in zadostnih sredstvih za preživljanje, obdobja obravnave vlog za izdajo vizuma, zavrnitev vstopa na ozemlje držav članic ter ukrepi izgona.

Tudi če so pogoji iz Sporazuma izpolnjeni, se izdaja vizuma še vedno lahko zavrne, če pogoji iz člena 5 Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (3) (v nadalnjem besedilu: Zakonik o schengenskih mejah) niso izpolnjeni, tj. oseba nima veljavne potne listine, v Schengenskem informacijskem sistemu je bil razpisan ukrep, oseba predstavlja grožnjo javnemu redu, notranji varnosti itd.

Druge možnosti iz Vizumskega zakonika, ki omogočajo prožnost pri izdajanju vizumov, se uporabljajo še naprej. Vizumi za večkratni vstop za daljše obdobje veljavnosti (do pet let) se lahko na primer poleg kategorij oseb iz člena 4 Sporazuma izdajo tudi drugim kategorijam, če so izpolnjeni pogoji iz Vizumskega zakonika (člen 24). V enakem smislu se bodo še naprej uporabljale določbe iz Vizumskega zakonika, ki omogočajo oprostitev ali zmanjšanje vizumske takse (člen 16(5) in (6) Vizumskega zakonika). Nacionalno pravo Zelenortskih otokov se še naprej uporablja za vsa vprašanja, ki so povezana z izdajo vizumov državljanom Unije s strani Zelenortskih otokov in jih Sporazum ne zajema, kot so vprašanja iz prejšnjih treh odstavkov.

1.3   Vrste vizumov, ki spadajo na področje uporabe Sporazuma

V točki (d) člena 3 Sporazuma je „vizum“ opredeljen kot „dovoljenje, ki so ga izdali, ali odločitev, ki so jo sprejeli ena od držav članic ali Zelenortski otoki in je potrebno za vstop na ozemlje te države članice ali več držav članic ali ozemlje Zelenortskih otokov zaradi tranzita prek njega ali bivanja na njem do skupaj največ 90 dni;“.

Poenostavitve, ki jih določa Sporazum, veljajo za enotne vizume, ki veljajo za celotno ozemlje držav članic, in za vizume z omejeno ozemeljsko veljavnostjo. Veljajo pa tudi za vizume za kratkoročno bivanje in tranzitne vizume, ki jih Zelenortski otoki izdajo državljanom Unije.

1.4   Izračun trajanja bivanja, dovoljenega z vizumom

V skladu s členom 5(1) Zakonika o schengenskih mejah je pojem „kratkoročnego bivanje“ pomeni „90 dni v katerem koli obdobju 180 dni, kar zajema vsak dan bivanja v zadnjem 180-dnevnem obdobju.“

Za dan vstopa se bo pri izračunu uporabil prvi dan bivanja na ozemlju držav članic, za dan izstopa pa zadnji dan bivanja na ozemlju držav članic. Pojem „kateri koli“ se nanaša na „gibljivo“ 180-dnevno referenčno obdobje, ki upošteva vsak dan bivanja v obdobju zadnjih 180 dni, da se preveri, če je zahteva v zvezi z 90 dni v 180-dnevnem obdobju še vedno izpolnjena. To pomeni, da odsotnost na ozemlju držav članic v neprekinjenem obdobju 90 dni omogoča novo bivanje do 90 dni.

Kalkulator za kratkoročno bivanje, ki se lahko uporabi za izračun obdobja dovoljenega bivanja v skladu z novimi pravili, je na voljo na spletu na naslednjem naslovu: http://ec.europa.eu/dgs/home-affairs/what-we-do/policies/borders-and-visas/border-crossing/index_en.htm.

Primer izračuna bivanja na podlagi nove opredelitve je:

Oseba z vizumom za večkratni vstop za obdobje enega leta (od 18. aprila 2014 do 18. aprila 2015) prvič vstopi v državo 19. aprila 2014 in ostane tri dni. Nato ponovno vstopi 18. junija 2014 in ostane 86 dni. V takem primeru je lahko stanje naslednje:

na dan 11. septembra 2014: v zadnjih 180 dneh (od 16. marca 2014 do 11. septembra 2014) je oseba v državi bivala tri dni (od 19.4.2014 – 21.4. 2014) plus 86 dni (18. 6. 2014 – 11. 9. 2014) = 89 dni = dovoljeno obdobje ni bilo prekoračeno. Oseba lahko v državi ostane še največ en dan;

na dan 16. oktobra 2014: oseba lahko vstopi in ostane dodatne tri dni (dne 16. oktobra 2014 postane bivanje na dan 19. aprila 2014 brezpredmetno (ne spada več v obdobje 180 dni); dne 17. oktobra 2014 postane bivanje na dan 20. aprila 2014 brezpredmetno (ne spada več v obdobje 180 dni) itd.);

na dan 15. decembra 2014: oseba lahko vstopi in ostane dodatnih 86 dni (dne 15. decembra 2014 postane bivanje na datum 18. junija 2014 brezpredmetno (ne spada več v obdobje 180 dni); dne 16. decembra 2014 postane bivanje na datum 19. junija 2014 brezpredmetno itd.).

1.5   Stanje v zvezi z državami članicami, ki schengenskega pravnega reda še ne uporabljajo v celoti, državami članicami, ki ne sodelujejo pri skupni vizumski politiki EU in pridruženimi državami

Države članice, ki so se Uniji pridružile leta 2004 (Ciper, Češka, Estonija, Latvija, Litva, Madžarska, Malta, Poljska, Slovaška in Slovenija), 2007 (Bolgarija in Romunija) in 2013 (Hrvaška), Sporazum zavezuje z začetkom veljavnosti.

Bolgarija, Ciper, Hrvaška in Romunija še ne izvajajo schengenskega pravnega reda v celoti. Te države bodo še naprej izdajale nacionalne vizume z veljavnostjo, omejeno na njihovo nacionalno ozemlje. Ko bodo te države članice izvajale schengenski pravni red v celoti, bodo še naprej uporabljale Sporazum.

Nacionalna zakonodaja se še naprej uporablja za vsa vprašanja, ki jih Sporazum ne zajema, do datuma polnega izvajanja schengenskega pravnega reda s strani teh držav članic. Od tega datuma se schengenska pravila in/ali nacionalna zakonodaja uporablja za zadeve, ki niso urejene s Sporazumom.

Bolgarija, Ciper, Hrvaška in Romunija lahko priznajo dovoljenja za prebivanje, vizume D in vizume za kratkoročno bivanje, ki so jih izdale schengenske države članice in pridružene države za kratkoročna bivanja na njihovem ozemlju.

V skladu s členom 21 Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma (4) morajo vse schengenske države priznati vizume za dolgoročno bivanje in dovoljenja za prebivanje, ki jih izda katera koli od njih, kot veljavne listine za kratkoročno bivanje na svojih ozemljih. Schengenske države članice sprejemajo dovoljenja za prebivanje, vizume D in vizume za kratkoročno bivanje schengenskih pridruženih držav za vstop in kratkoročno bivanje ter obratno.

Sporazum se ne uporablja za Združeno kraljestvo, Irsko in Dansko, vendar vsebuje skupne izjave, da bi bilo zaželeno, da bi te države članice sklenile dvostranske sporazume o poenostavitvi vizumskih postopkov z Zelenortskimi otoki.

Čeprav so Islandija, Norveška, Švica in Lihtenštajn pridružene schengenske države, jih Sporazum ne zavezuje. Vendar Sporazum vsebuje skupne izjave, da bi bilo zaželeno, da bi te schengenske države čim prej sklenile dvostranske sporazume o poenostavitvi vizumskih postopkov z Zelenortskimi otoki.

1.6   Sporazum in drugi dvostranski sporazumi

Člen 11 Sporazuma določa:

„Od začetka veljavnosti ima ta sporazum prednost pred določbami vseh dvostranskih ali večstranskih sporazumov ali dogovorov, ki so bili sklenjeni med državami članicami in Zelenortskimi otoki, kolikor določbe teh sporazumov ali dogovorov zadevajo vprašanja, obravnavana v tem sporazumu.“

Z datumom začetka veljavnosti Sporazuma so se prenehale uporabljati določbe iz veljavnih dvostranskih sporazumov med državami članicami in Zelenortskimi otoki o vprašanjih, obravnavanih v Sporazumu. V skladu s pravom Unije morajo države članice sprejeti potrebne ukrepe za odpravo neskladnosti med njihovimi dvostranskimi sporazumi in Sporazumom.

Če je država članica sklenila dvostranski sporazum ali dogovor z Zelenortskimi otoki o zadevah, ki jih Sporazum ne zajema, se to izvzetje uporablja še naprej tudi po začetku veljavnosti Sporazuma.

II.   POSEBNE DOLOČBE

2.1   Pravila, ki se uporabljajo za vse prosilce za vizum

Opozoriti je treba, da se spodaj navedene poenostavitve glede odhoda v primeru izgubljenih ali ukradenih dokumentov in podaljšanja vizuma v izrednih okoliščinah uporabljajo za vse imetnike vizuma iz Zelenortskih otokov in držav članic.

2.1.1   Podaljšanje vizuma v izrednih okoliščinah

Člen 7 Sporazuma določa:

„Državljanom Zelenortskih otokov in Unije, ki zaradi višje sile ne morejo zapustiti ozemlja države članice ali Zelenortskih otokov do datuma, navedenega v vizumu, se brezplačno podaljša veljavnost vizuma v skladu z zakonodajo države gostiteljice, in sicer za obdobje, potrebno za njihovo vrnitev v državo njihovega prebivališča.“

Kar zadeva možnost podaljšanja veljavnosti vizuma v primerih višje sile, na primer zaradi bivanja v bolnišnici zaradi nesreče, ko imetnik vizuma nima možnosti, da bi zapustil ozemlje države članice do datuma, navedenega na vizumski nalepki, člen 33(1) Vizumskega zakonika uporablja, če je skladen s Sporazumom (podaljšani vizum bo na primer še vedno enotni vizum, ki omogoča vstop na ozemlje vseh schengenskih držav članic, za katere je ta vizum veljal v času izdaje). V skladu s Sporazumom se vizum v primeru višje sile podaljša brezplačno.

2.2   Pravila, ki se uporabljajo za nekatere kategorije prosilcev za vizum

2.2.1   Izdajanje vizumov za večkratni vstop

Če mora prosilec za vizum pogosto ali redno potovati na ozemlje Zelenortskih otokov ali držav članic, se lahko vizumi za kratkoročno bivanje izdajo za več obiskov, če ti obiski skupaj niso daljši od 90 dni v katerem koli 180-dnevnem obdobju.

Člen 4(1) Sporazuma določa:

„1.   Diplomatsko-konzularna predstavništva držav članic in Zelenortskih otokov izdajajo vizume za večkratni vstop z veljavnostjo pet let za naslednje kategorije državljanov:

(a)

člane nacionalnih in regionalnih vlad in parlamentov ter člane ustavnega, vrhovnega in računskega sodišča pri izvajanju njihovih nalog, če niso izvzeti iz vizumske obveznosti s tem sporazumom;

(b)

stalne člane uradnih delegacij, ki na podlagi uradnega vabila, naslovljenega na Zelenortske otoke, države članice ali Unijo, sodelujejo na srečanjih, posvetovanjih, pogajanjih ali v programih izmenjav ter na prireditvah, ki se na ozemlju držav članic ali Zelenortskih otokov organizirajo na pobudo medvladnih organizacij;

(c)

poslovneže in predstavnike podjetij, ki redno potujejo v države članice ali na Zelenortske otoke;

(d)

zakonce in otroke (vključno s posvojenimi), ki so mlajši od 21 let ali vzdrževani, ter starše, ki obiščejo:

državljane Zelenortskih otokov, ki zakonito prebivajo na ozemlju države članice, ali državljane Unije, ki zakonito prebivajo na Zelenortskih otokih, ali

državljane Unije, ki prebivajo v državi, katere državljanstvo imajo, ali državljane Zelenortskih otokov, ki prebivajo na Zelenortskih otokih.

Če pa sta potrebnost ali namen pogostih ali rednih potovanj očitno omejena na krajše obdobje, je veljavnost vizuma za večkratni vstop omejena na ustrezno obdobje, zlasti če so

mandat oseb iz točke (a),

mandat oseb iz točke (a), mandat stalnega člana delegacije iz točke (b),

čas na položaju poslovneža ali predstavnika podjetja iz točke (c) ali

veljavnost dovoljenja za prebivanje za državljane Zelenortskih otokov, ki prebivajo na ozemlju države članice, in za državljane Unije, ki prebivajo na Zelenortskih otokih, iz točke (d)

krajši od petih let.“

Ob upoštevanju poklicnega statusa teh kategorij oseb ali njihovega družinskega razmerja z državljanom Zelenortskih otokov ali Unije, ki zakonito prebiva na ozemlju Republike Zelenortski otoki ali držav članic, ter ob upoštevanju sorodnikov državljanov Unije, ki prebivajo v državi članici, katere državljanstvo imajo, ali sorodnikov državljanov Zelenortskih otokov, ki prebivajo na Zelenortskih otokih, je upravičeno, da se jim odobri vizum za večkratni vstop, ki velja pet let ali je omejen na njihov mandat ali njihovo zakonito prebivanje, če je krajše od pet let.

Za osebe iz člena 4(1)(a) bi bilo treba predložiti potrdilo o poklicnem statusu in trajanju njihovega mandata.

Ta določba se ne bo uporabljala za osebe iz člena 4(1)(a), če so s Sporazumom izvzete iz vizumske obveznosti, tj. če imajo diplomatski ali službeni potni list.

Osebe iz člena 4(1)(b) morajo predložiti dokazilo o svojem stalnem statusu člana delegacije in potrebi, da redno sodelujejo na srečanjih, posvetovanjih, v pogajanjih ali programih izmenjav.

Osebe iz člena 4(1)(c) morajo predložiti dokazilo o svojem poklicnem statusu in trajanju svojih dejavnosti.

Osebe iz člena 4(1)(d) morajo predložiti dokazilo o zakonitem prebivanju osebe, ki vabi.

Če sta potrebnost ali namen pogostih ali rednih potovanj očitno omejena na krajše obdobje, bo veljavnost vizuma za večkratni vstop omejena na navedeno obdobje.

Člen 4(2) Sporazuma določa:

„2.   Diplomatsko-konzularna predstavništva držav članic in Zelenortskih otokov izdajo vizum za večkratni vstop z veljavnostjo enega leta za naslednje kategorije državljanov, če so v prejšnjem letu pridobili najmanj en vizum in ga uporabljali v skladu z zakoni, ki urejajo vstop na ozemlje države in bivanje v njej:

(a)

predstavnike organizacij civilne družbe, ki redno potujejo v države članice ali na Zelenortske otoke zaradi izobraževanja, seminarjev in konferenc, tudi v okviru programov izmenjav;

(b)

predstavnike svobodnih poklicev, ki sodelujejo na mednarodnih razstavah, sejmih, konferencah, simpozijih, seminarjih ali drugih podobnih prireditvah in redno potujejo v države članice ali na Zelenortske otoke;

(c)

udeležence znanstvenih, kulturnih in umetniških dejavnosti, vključno z univerzitetnimi in drugimi programi izmenjav, ki redno potujejo v države članice ali na Zelenortske otoke;

(d)

udeležence mednarodnih športnih prireditev in osebe, ki jih spremljajo v strokovni ekipi;

(e)

novinarje in akreditirane osebe, ki jim pomagajo pri delu;

(f)

učence, dijake, študente, podiplomske študente in spremljajoče učitelje, ki potujejo zaradi študija ali izobraževanja, vključno v okviru programov izmenjav in drugih šolskih dejavnosti;

(g)

predstavnike verskih skupnosti, ki so priznane na Zelenortskih otokih ali v državah članicah, ki redno potujejo v države članice ali na Zelenortske otoke;

(h)

osebe, ki redno potujejo iz zdravstvenih razlogov;

(i)

udeležence uradnih programov izmenjav, ki jih organizirajo pobratena mesta ali občine;

(j)

člane uradnih delegacij, ki na podlagi uradnega vabila, naslovljenega na Zelenortske otoke, države članice ali Unijo, redno sodelujejo na srečanjih, posvetovanjih, pogajanjih ali v programih izmenjav ter na prireditvah, ki se na ozemlju držav članic ali Zelenortskih otokov organizirajo na pobudo medvladnih organizacij.

Če pa sta potrebnost ali namen pogostih ali rednih potovanj očitno omejena na krajše obdobje, je veljavnost vizuma za večkratni vstop omejena na ustrezno obdobje.“

Vizumi za večkratni vstop, veljavni za eno leto, se bodo načeloma izdali zgoraj navedenim kategorijam prosilcev za vizum, če je prosilec za vizum v prejšnjem letu (12 mesecev) pridobil najmanj en vizum in ga je uporabljal v skladu z zakoni, ki urejajo vstop v obiskane države in bivanje v njih (na primer oseba obdobja ni prekoračila), ter če obstajajo razlogi, da zaprosi za izdajo vizuma za večkratni vstop.

Če izdaja vizuma, veljavnega za eno leto, ni upravičena (če na primer program izmenjave traja manj kot eno leto ali če osebi ni treba potovati v celem letu), se veljavnost vizuma določi na manj kot eno leto, če so izpolnjene druge zahteve za izdajo vizuma.

Člen 4(3) in (4) Sporazuma določa:

„3.   Diplomatsko-konzularna predstavništva držav članic in Zelenortskih otokov izdajo vizum za večkratni vstop z veljavnostjo najmanj dve leti in največ pet let za kategorije državljanov iz odstavka 2 tega člena pod pogojem, da je prosilec v dveh letih pred vložitvijo prošnje za izdajo vizuma uporabljal enoletni vizum za večkratni vstop v skladu z zakoni, ki urejajo vstop na ozemlje države gostiteljice in bivanje v njej.

Če pa sta potrebnost ali namen pogostih ali rednih potovanj očitno omejena na krajše obdobje, je veljavnost vizuma za večkratni vstop omejena na ustrezno obdobje.

4.   Skupno trajanje bivanja oseb iz odstavkov 1 do 3 tega člena na ozemlju držav članic ali Zelenortskih otokov ne sme biti daljše od 90 dni v obdobju 180 dni.“

Vizumi za večkratni vstop z veljavnostjo od dveh do petih let se bodo izdali kategorijam prosilcev za vizum iz člena 4(2), če so v prejšnjih dveh letih (24 mesecev) vizume za večkratni vstop z veljavnostjo enega leta uporabljale v skladu z zakoni, ki urejajo vstop na ozemlja obiskanih držav članic in bivanje v njih, ter če so razlogi za vlogo za izdajo vizuma za večkratni vstop še vedno veljavni. Opozoriti je treba, da se bo vizum za večkratni vstop z veljavnostjo od dveh do petih let izdal le, če sta bila prosilcu za vizum v prejšnjih dveh letih izdana dva vizuma z veljavnostjo najmanj enega leta ter če je ta oseba vizuma uporabljala v skladu z zakoni, ki urejajo vstop na ozemlja obiskanih držav članic in bivanje v njih. Diplomatsko-konzularna predstavništva na podlagi presoje vsake vloge za izdajo vizuma odločijo o obdobju veljavnosti teh vizumov (od dveh do petih let).

Vizuma za večkratni vstop ni treba izdati, če prosilec predhodno izdanega vizuma ni uporabljal.

2.2.2   Vizumska taksa

Člen 5(1) Sporazuma določa:

„1.   Brez poseganja v določbe odstavka 2 države članice ali Zelenortski otoki ne zaračunajo takse za izdajo vizuma naslednjim kategorijam oseb:

(a)

članom uradnih delegacij, ki na podlagi uradnega vabila, naslovljenega na Zelenortske otoke, države članice ali Unijo, sodelujejo na srečanjih, posvetovanjih, pogajanjih ali v programih uradnih izmenjav ali na prireditvah, ki jih na ozemlju držav članic ali Zelenortskih otokov organizirajo medvladne organizacije;

(b)

otrokom, mlajšim od 12 let (5);

(c)

učencem, dijakom, študentom in podiplomskim študentom in spremljajočim učiteljem, ki se za bivanje odločijo zaradi študija ali izobraževanja;

(d)

raziskovalcem, ki potujejo za namene znanstvenih raziskav;

(e)

mladim do 25. leta starosti, ki se udeležijo seminarjev, konferenc, športnih prireditev ali kulturnih ali izobraževalnih dogodkov, ki jih organizirajo neprofitne organizacije.“

Takse so v celoti oproščene zgoraj omenjene kategorije oseb.

Člen 16(6) in prvi pododstavek člena 16(7) Vizumskega zakonika določata:

„6.   V posameznih primerih se znesek vizumske takse, ki se zaračuna, lahko oprosti ali zniža, kadar ta ukrep pomaga spodbujati kulturne ali športne interese ter interese na področju zunanje politike, razvojne politike in na drugih področjih ključnega javnega pomena ali iz humanitarnih razlogov.

7.   Vizumska taksa se zaračuna v eurih, v nacionalni valuti tretje države ali v valuti, ki se navadno uporablja v tretji državi, kjer je vloga oddana, in razen v primerih iz členov 18(2) in 19(3) ni vračljiva.“, (tj. v primerih, ko vloga ni dopustna ali ko konzulat ni pristojen).

Prosilci za vizum z Zelenortskih otokov v skladu s členom 16(8) Vizumskega zakonika in državljani Unije v skladu z uredbo-zakonom 27/2007 Zelenortskih otokov „prejme[jo] potrdilo o plačani vizumski taksi“.

Člen 5(2) Sporazuma določa:

„2.   Kadar države članice ali Zelenortski otoki sodelujejo z zunanjim ponudnikom storitev, se lahko zaračunajo stroški storitev. Plačilo stroškov storitev je sorazmerno s stroški, ki jih ima zunanji ponudnik pri opravljanju storitev in ne presega 30 EUR. Zelenortski otoki in zadevne države članice ohranijo možnost, da lahko vsi prosilci vloge za izdajo vizuma predložijo neposredno na svojih konzulatih.“

Za kategorije oseb, ki so oproščene vizumske takse, velja taksa za storitve, kadar država članica sodeluje z zunanjim ponudnikom storitev.

Trenutno še nobena država članica nima dogovora o zunanjem izvajanju z zunanjimi ponudniki storitev na Zelenortskih otokih.

2.2.3   Imetniki diplomatskih in službenih potnih listov

Člen 8 Sporazuma določa:

„1.   Državljani Zelenortskih otokov ali držav članic, imetniki veljavnih diplomatskih ali službenih potnih listov, lahko brez vizuma vstopijo na ozemlje držav članic ali Zelenortskih otokov, ga zapustijo ali prečkajo.

2.   Državljani iz odstavka 1 tega člena lahko bivajo na ozemlju držav članic ali Zelenortskih otokov največ 90 dni v obdobju 180 dni.“

Sporazum ne zajema postopkov glede napotitve diplomatov v države članice. Uporablja se običajni akreditacijski postopek.

V skupni izjavi, priloženi Sporazumu, sta se pogodbenici strinjali, da lahko vsaka od njiju uveljavi delno začasno prenehanje izvajanja Sporazuma, zlasti člena 8 Sporazuma, če druga pogodbenica zlorabi njegovo izvajanje ali če je z njegovim izvajanjem ogrožena javna varnost. Delno začasno prenehanje izvajanja Sporazuma je treba izvesti v skladu s postopkom iz člena 12(5) Sporazuma.

Če se izvajanje člena 8 začasno preneha, bosta pogodbenici začeli posvetovanja v okviru Skupnega odbora, da bi rešili težave, ki so privedle do začasnega prenehanja izvajanja.

Obe pogodbenici sta se strinjali, da za prednostno nalogo določita zagotavljanje visoke stopnje varnosti diplomatskih in službenih potnih listov, zlasti z vključevanjem biometričnih identifikatorjev. Unija bo to zagotovila v skladu z zahtevami iz Uredbe Sveta (ES) št. 2252/2004 (6).

III.   SODELOVANJE NA PODROČJU VARNOSTI DOKUMENTOV

V skupni izjavi, priloženi Sporazumu, sta se pogodbenici strinjali, da bi moral Skupni odbor oceniti učinek stopnje varnosti zadevnih potnih listin na delovanje Sporazuma. Zato sta se pogodbenici zavezali, da se bosta redno obveščali o ukrepih, sprejetih za preprečevanje pridobivanja več potnih listin pod različnimi imeni, o razvoju tehničnih vidikov varnosti potnih listin in o postopku preverjanja identitete oseb ob izdaji potnih listin.

IV.   STATISTIČNI PODATKI

Da se Skupnemu odboru omogoči učinkovito spremljanje izvajanja Sporazuma, morajo diplomatsko-konzularna predstavništva Zelenortskh otokov in držav članic vsakih šest mesecev Komisiji predložiti statistične podatke, ki so razčlenjeni po mesecih, in sicer kadar je mogoče zlasti v zvezi s:

številom izdanih vizumov za večkratni vstop,

obdobjem veljavnosti izdanih vizumov za večkratni vstop,

številom vizumov, brezplačno izdanih različnim kategorijam oseb, ki jih Sporazum zajema.


(1)  Uredba Sveta (ES) št. 539/2001 z dne 15. marca 2001 o seznamu tretjih držav, katerih državljani morajo pri prehodu zunanjih meja imeti vizume, in držav, katerih državljani so oproščeni te zahteve (UL L 81, 21.3.2001, str. 1).

(2)  Uredba (ES) št. 810/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o vizumskem zakoniku Skupnosti (Vizumski zakonik) (UL L 243, 15.9.2009, str. 1).

(3)  Uredba (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o Zakoniku Skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (Zakonik o schengenskih mejah) (UL L 105, 13.4.2006, str. 1).

(4)  UL L 239, 22.9.2000, str. 19.

(5)  

Opomba: prosilci za vizum iz te kategorije morajo za oprostitev takse predložiti dokazila, ki potrjujejo njihovo starost.

(6)  Uredba Sveta (ES) št. 2252/2004 z dne 13. decembra 2004 o standardih za varnostne značilnosti in biometrične podatke v potnih listih in potovalnih dokumentih, ki jih izdajo države članice (UL L 385, 29.12.2004, str. 1).


9.12.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 323/22


DELEGIRANI SKLEP KOMISIJE (EU) 2015/2290

z dne 12. junija 2015

o začasni enakovrednosti solventnostnih režimov, ki veljajo v Avstraliji, na Bermudih, v Braziliji, Kanadi, Mehiki ter Združenih državah Amerike in ki se uporabljajo za zavarovalnice in pozavarovalnice s sedežem v navedenih državah

EVROPSKA KOMISIJA JE –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije,

ob upoštevanju Direktive 2009/138/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti zavarovanja in pozavarovanja (Solventnost II) (1) ter zlasti člena 227(5) Direktive,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Direktiva 2009/138/ES vzpostavlja bonitetni režim, ki temelji na tveganju, za zavarovalnice in pozavarovalnice v Evropski uniji. Direktiva 2009/138/ES se bo za zavarovatelje in pozavarovatelje v Uniji začela v celoti uporabljati 1. januarja 2016. Čeprav se bo Direktiva 2009/138/ES v celoti uporabljala od 1. januarja 2016, lahko Komisija na podlagi člena 311 Direktive 2009/138/ES že zdaj sprejme ta delegirani sklep.

(2)

Člen 227 Direktive 2009/138/ES se nanaša na enakovrednost zavarovateljev iz tretjih držav, ki so del skupin s sedežem v Uniji. Pozitivna ugotovitev glede enakovrednosti v skladu s členom 227 Direktive 2009/138/ES z delegiranim aktom Komisije takšnim skupinam omogoča, da v primeru uporabe metode odbitkov in združevanja kot metode konsolidacije za skupinsko poročanje namesto izračuna na podlagi Direktive 2009/138/ES za izračun zahtevane solventnosti skupine in primernih lastnih sredstev upoštevajo izračun kapitalskih zahtev in razpoložljivega kapitala po pravilih tretje države.

(3)

Člen 227(5) Direktive 2009/138/ES predvideva ugotovitev začasne enakovrednosti za določeno obdobje za tretje države, v katerih solventnostni režim izpolnjuje določena merila. Ugotovitev začasne enakovrednosti velja za obdobje 10 let z možnostjo podaljšanja.

(4)

Evropski organ za zavarovanja in poklicne pokojnine je Komisiji svetoval v skladu s členom 33(2) Uredbe (EU) št. 1094/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (2) in tako prispeval k oceni tretjih držav v skladu s členom 227(5) Direktive 2009/138/ES (3). Za Združene države Amerike glavni okvir za medsebojno izmenjavo informacij, ki je pripeljal do zaključka, doseženega v tem sklepu, predstavlja dialog o zavarovanju, ki se je začel leta 2012 z namenom doseganja medsebojnega razumevanja ustreznih zavarovalniških regulativnih in nadzornih režimov.

(5)

V Avstraliji kapitalski standardi za življenjska in splošna zavarovanja (General insurance Prudential Standard (GPS) 110: Capital Adequacy ter Life Insurance Prudential Standards (LPS) 110: Capital Adequcy) zahtevajo, da zavarovatelji izračunajo kapitalske zahteve za zavarovalno tveganje, tveganje koncentracije zavarovanja, tveganje sredstev, tveganje koncentracije sredstev, operativno tveganje in tako imenovani učinek razpršenosti (aggregation benefit). Uporablja se pristop skupne bilance stanja. Velja minimalna kapitalska zahteva (Prudential Capital Requirement – PCR); poleg tega mora zavarovatelj vzpostaviti postopek notranje ocene kapitalske ustreznosti, s katerim določi ukrepe za popravek padca kapitala ob upoštevanju določenih vrednosti nad PCR. Neživljenjski zavarovatelji lahko uporabljajo notranje modele, ki jih mora odobriti avstralski organ za bonitetno ureditev (Australian Prudential Regulation Authority – APRA). Standarda GPS 220 in LPS 220 (obvladovanje tveganj) zahtevata oblikovanje okvira za obvladovanje tveganj, ki mora vključevati vsaj strategijo obvladovanja tveganj, ki opisuje politike obvladovanja tveganj, postopke, naloge vodstvenega osebja in notranji nadzor. Zavarovatelji morajo organu APRA poročati glede solventnosti, finančnega položaja, finančnih rezultatov, naložb, sredstev in koncentracij sredstev, podatkov o premijah in zahtevkih, obveznosti iz polic in zunajbilančnih izpostavljenosti. V skladu z zakonom o gospodarskih družbah iz leta 2001 morajo podjetja pripraviti in vložiti letno računovodsko poročilo pri avstralski komisiji za vrednostne papirje in naložbe. Za življenjske zavarovatelje, neživljenjske zavarovatelje in zavarovalniške skupine obstajajo dodatne obveznosti razkritja v zvezi z upravljanjem kapitala in kapitalsko ustreznostjo. Organ APRA lahko informacije deli z drugimi finančnimi nadzorniki; je podpisnik večstranskega memoranduma o posvetovanju, sodelovanju in izmenjavi informacij Mednarodnega združenja zavarovalniških nadzornikov (IAIS MMoU) in ima sklenjene memorandume o posvetovanju, sodelovanju in izmenjavi informacij s tujimi nadzorniki (vključno z več nadzorniki iz Unije). Organ APRA je samostojno odgovoren za bonitetno ureditev in nadzor zavarovateljev; samo APRA lahko subjektu dovoli nadaljevanje zavarovalniške dejavnosti v Avstraliji. Organ APRA je pooblaščen za izdajanje bonitetnih standardov, ki imajo veljavnost zakonov. Sedanji ali nekdanji uslužbenci organa APRA ne smejo razkriti zaupnih informacij, pridobljenih med opravljanjem nalog ali v okviru opravljane funkcije, saj je to po zakonu kaznivo. Razkrivanje informacij sodiščem je strogo omejeno.

(6)

Na Bermudih zakon o zavarovanju določa dve kapitalski zahtevi za zavarovatelje, ki niso lastne zavarovalnice (4): minimalni kapital (Minimum Solvency Margin – MSM) in okrepljeno kapitalsko zahtevo (Enhanced Capital Requirement – ECR), ki veljata za komercialne življenjske in neživljenjske zavarovatelje. ECR se določa na podlagi ustreznega osnovnega zahtevanega solventnostnega kapitala v skladu s standardno formulo ali notranjega kapitalskega modela, ki ga je odobril zavarovatelj, če je ECR vsaj enaka zavarovateljevemu MSM. Osnovni zahtevani solventnostni kapital pokriva naslednja tveganja: kreditno tveganje, tveganje spremembe kreditnih pribitkov, tržno tveganje, tveganje premije, tveganje rezervacij, obrestno tveganje, tveganje katastrofe in operativno tveganje. Ciljna raven kapitala v višini 120 % ECR se uporablja kot prag solventnosti za zgodnje opozarjanje. Pravila o sprejemljivem kapitalu se za različne kategorije zavarovateljev razlikujejo. Zakon o zavarovanju vključuje tudi določbe o obveznostih poročanja podjetij v zvezi z njihovo solventnostjo. Bermudski monetarni organ (Bermuda Monetary Authority – BMA) je neodvisen regulativni in nadzorni organ. Večina bermudskih zavarovateljev mora pripraviti dodatne računovodske izkaze v skladu z mednarodnimi standardi računovodskega poročanja; sicer lahko zavarovatelji uporabljajo splošno sprejeta računovodska načela, ki jih je priznal organ BMA. Zavarovatelji morajo objaviti računovodske izkaze, ki vsebujejo kvantitativne in kvalitativne informacije. Organ BMA lahko sklepa pogodbe in izmenjuje informacije s tujimi nadzornimi organi; je podpisnik večstranskega memoranduma o posvetovanju, sodelovanju in izmenjavi informacij Mednarodnega združenja zavarovalniških nadzornikov. Organ BMA zavezuje zakon o varovanju zaupnosti, ki zahteva, da uradniki organa BMA zaupno obravnavajo vse pridobljene informacije o poslovanju ali zadevah nadziranih finančnih institucij ali o osebah, ki obravnavajo te informacije.

(7)

V Braziliji odlok o zavarovalništvu – zakon št. 73/1966 določa, da zavarovatelji za jamstvo vseh svojih obveznosti vzpostavijo zavarovalno-tehnične rezervacije, posebne sklade in rezervacije v skladu z merili, ki jih določa Nacionalni svet za zasebno zavarovanje (CNSP). V skladu z resolucijo CNSP 316 je minimalni zahtevani kapital enak temeljnemu kapitalu ali tveganemu kapitalu, odvisno od tega, kateri izmed njiju je višji. Temeljni kapital je fiksen znesek, povezan z obliko subjekta in regijami, v katerih ima subjekt dovoljenje za poslovanje, ter s tveganim kapitalom, ki je vsota kapitalskih zahtev za zavarovalno, kreditno, operativno in tržno tveganje. Za večino zavarovateljev je tvegani kapital višji od temeljnega kapitala in tako predstavlja minimalni zahtevani kapital. Resolucija CNSP 3162/2014 določa pravila za uporabo notranjega modela kot alternative standardni formuli za izračun minimalnega zahtevanega kapitala. Pri tem se uporabljajo minimalne zahteve glede korporativnega upravljanja. Zavarovatelji morajo imeti notranji nadzor nad svojimi dejavnostmi, informacijskimi sistemi in skladnostjo s pravnimi zahtevami. Odgovorni organ za nadzor brazilske zavarovalniške panoge je Superintendência de Seguros Privados (SUSEP). SUSEP deluje v okviru ministrstva za finance kot organ za izvrševanje predpisov, ki jih določa CNSP. Njegov upravni svet ima neodvisno pristojnost za določanje splošnih politik SUSEP za predpise in skladnost z resolucijami CNSP na področjih v njegovi pristojnosti. Zavarovatelji morajo SUSEP mesečno posredovati podatke o kapitalu, sredstvih, obveznostih, prihodkih in odhodkih, četrtletno pa podrobnosti o poslovanju, bilanco stanja in izkaz poslovnega izida. Zavarovatelji morajo objaviti svoje računovodske izkaze, ki vsebujejo kvantitativne in kvalitativne informacije. SUSEP lahko sklepa pogodbe in izmenjuje informacije s tujimi nadzornimi organi; je podpisnik večstranskega memoranduma o posvetovanju, sodelovanju in izmenjavi informacij Mednarodnega združenja zavarovalniških nadzornikov. Informacije se lahko uporabljajo samo za nadzor v okviru nadzornih funkcij SUSEP. Poleg tega se lahko informacije, pridobljene od drugih organov, uporabljajo samo za namene iz posamezne zahteve. Sedanje in nekdanje uslužbence SUSEP zakonsko zavezujejo pravila o zaupnosti.

(8)

V Kanadi zakon o zavarovalnicah zavezuje zavarovatelje, da ohranjajo zadosten kapital. Smernice, ki jih je objavil urad nadzornika finančnih institucij (Office of the Superintendent of Financial Institutions – OSFI), določajo natančnejše standarde. Veljavni kapitalski zahtevi za zavarovatelje sta zahteva o minimalnem stalnem kapitalu in presežku (Minimum Continuing Capital and Surplus Requirement – MCCSR) za življenjske zavarovatelje in preskus minimalnega kapitala (Minimum Capital Test – MCT) za neživljenjske zavarovatelje. MCCSR in MCT obravnavata tveganja, povezana s sredstvi in obveznostmi v bilančnih in zunajbilančnih postavkah. Neživljenjski zavarovatelji morajo posedovati presežni kapital v višini 100 % MCT, življenjski zavarovatelji pa presežni kapital v višini 120 % MCCSR. Če te mejne vrednosti niso dosežene, zavarovatelji ne smejo poslovati. Poleg teh zahtev obstaja nadzorna raven ciljnega kapitala v višini 150 % MCT za neživljenjske zavarovatelje oziroma MCCSR za življenjske zavarovatelje. Kapitalske zahteve se izračunajo po standardni formuli; uporaba notranjih modelov je dovoljena le v zelo omejenih primerih. Zavarovatelji morajo vzpostaviti tudi notranji ciljni količnik kapitalske ustreznosti, ki temelji na lastni oceni tveganj in solventnosti, vključno z nepredpisanimi obremenitvenimi testi, ki upoštevajo posebnosti zavarovatelja. OSFI, kanadski zavarovalniški nadzornik, je neodvisna zvezna agencija s samostojnim financiranjem. Vsak regulirani zavarovatelj mora uradu OFSI predložiti revidirane letne računovodske izkaze in dodatne informacije skupaj s poročilom revizorja, poročilom imenovanega aktuarja, poročilom o dinamičnem preskušanju kapitalske ustreznosti s povzetkom rezultatov različnih obremenitvenih testov in četrtletna poročila o kapitalskem položaju. Zavarovatelji morajo pripraviti in na zahtevo dati na razpolago letno lastno oceno tveganj in solventnosti, ki določa notranji ciljni količnik kapitalske ustreznosti. OSFI lahko sklepa pogodbe in izmenjuje informacije s tujimi nadzornimi organi; julija 2012 je podpisal večstranski memorandum o posvetovanju, sodelovanju in izmenjavi informacij Mednarodnega združenja zavarovalniških nadzornikov. OSFI zavezuje zakon o varovanju zaupnosti, ki zahteva, da uradniki OSFI zaupno obravnavajo vse pridobljene informacije o poslovanju ali zadevah nadziranih finančnih institucij ali o osebah, ki obravnavajo te informacije.

(9)

Zakon, ki določa revidiran bonitetni okvir za zavarovanje (Ley de Instituciones de Seguros y de Fianzas – LISF), je v Mehiki začel veljati 4. aprila 2015. Po zakonu LISF se uporablja zahtevani solventnostni kapital, ki zajema zavarovalna tveganja, finančna tveganja in tveganja nasprotne stranke. Obremenitveni testi potekajo vsaj enkrat letno (dinamično preverjanje solventnosti). Mehiški režim za izračun zahtevanega solventnostnega kapitala dovoljuje uporabo standardne formule ali notranjega modela. Odgovorni organ za nadzor življenjskih in neživljenjskih zavarovateljev v Mehiki je Comisión Nacional de Seguros y Fianzas (CNSF). Ta ima pooblastila za izdajo ali odvzem licence zavarovalnicam in vsaj enkrat letno izvaja obremenitvene teste. Zavarovatelji morajo CNSF vsaj četrtletno sporočati podatke o svoji organizaciji, poslovanju, računovodstvu, naložbah in kapitalu. Razkriti morajo tudi svoje cilje, politike in prakse za zadržanje, prenos ali zmanjšanje tveganj. Objavljati morajo tudi kvantitativne in kvalitativne informacije o svojem poslovanju, tehnični in finančni situaciji ter tveganjih. CNSF lahko sodeluje in izmenjuje informacije s tujimi nadzornimi organi, če obstaja sporazum o izmenjavi informacij; sprejetih je več takšnih sporazumov, organ CNSF je leta 2010 zaprosil tudi za pridružitev večstranskemu memorandumu o posvetovanju, sodelovanju in izmenjavi informacij Mednarodnega združenja zavarovalniških nadzornikov. Kadar med CNSF in tujim nadzornikom obstaja sporazum o izmenjavi informacij, mora CNSF tujega nadzornika pred razkritjem informacij, ki jih je zagotovil, zaprositi za predhodno soglasje. Sedanji ali nekdanji uradniki CNSF ne smejo razkrivati zaupnih informacij; zahteve o varovanju poslovne skrivnosti so določene v nacionalni zakonodaji in kršitev teh zahtev se kaznuje.

(10)

V Združenih državah Amerike sta reguliranje in nadzor zavarovalnic in pozavarovalnic urejena na ravni zveznih držav. Zavarovatelji morajo spoštovati zakone zvezne države, v kateri sklepajo pogodbe, zavarovalniški nadzor pa je v rokah neodvisnih zveznih nadzornikov, ki so podrejeni zavarovalniškim komisarjem. Zvezne zahteve kapitalske ustreznosti temeljijo na vzorčnem zakonu o kapitalskih zahtevah na podlagi tveganj Nacionalnega združenja zavarovalniških komisarjev (National Association of Insurance Commissioners – NAIC), ki so ga sprejele vse zvezne države. Standardna formula za kapitalske zahteve na podlagi tveganj zajema večino bistvenih tveganj za vsako vrsto primarnega zavarovanja (življenjsko, premoženjsko in nezgodno, zdravstveno), pri čemer dovoljuje uporabo notranjih modelov za določene produkte in module tveganja. Kapitalske zahteve na podlagi tveganj se izračunajo z uporabo faktorjev za različne postavke sredstev, premij, zahtevkov, izdatkov in rezervacij. Obstajajo štiri ravni kvantitativnih kapitalskih zahtev z različnimi nadzornimi posegi v posameznem primeru: raven ukrepanja v podjetju (Company Action Level), raven ukrepanja s strani regulatorja (Regulatory Action Level), raven pooblaščenega nadzora (Authorized Control Level) in raven obveznega nadzora (Mandatory Control Level). Režim Združenih držav Amerike predvideva lastno oceno tveganj in solventnosti za zavarovatelje, ki je primerljiva s tisto v skladu z direktivo Solventnost II. Za poročanje in preglednost obstajajo standardizirane poročevalske zahteve, ki zajemajo predvsem: poslovanje in rezultate, profil tveganja, uporabljene metode in predpostavke pri vrednotenju, kapitalske zahteve in upravljanje. Računovodski izkazi, vključno z mnenjem aktuarja in revizorjevo izjavo, so javno objavljeni. Zvezni zavarovalniški komisarji lahko izmenjujejo zaupne informacije s tujimi nadzorniki pod pogojem, da se prejemnik strinja, da bo ohranil zaupnost informacij. Lahko tudi sklepajo pogodbe, ki urejajo izmenjavo in uporabo zaupnih informacij. Med nadzorniki Unije in uradi za zavarovanje pri zveznih državah je podpisanih več memorandumov o soglasju glede izmenjave informacij; številni zvezni uradi za zavarovanje so podpisali večstranski memorandum o posvetovanju, sodelovanju in izmenjavi informacij Mednarodnega združenja zavarovalniških nadzornikov, več pa jih je nedavno zaprosilo za podpis. Zahteve glede zaupnosti, vključene v zvezno zakonodajo na podlagi vzorčnih zakonov NAIC, zagotavljajo zaupnost informacij, ki jih pridobijo zvezni nadzorniki, določajo pa tudi, da morajo nadzorniki ohraniti zaupnost informacij, prejetih od tujih nadzornikov. Za uradnike zveznih nadzornih organov veljajo obveznosti ohranjanja poslovne tajnosti po zvezni zakonodaji.

(11)

Glede na te ocene bi bilo treba solventnostne režime tretjih držav, ki jih zajema ta sklep, obravnavati, kot da izpolnjujejo merila za začasno enakovrednost iz člena 227(5) Direktive 2009/138/ES, z izjemo pravil o lastnih zavarovalnicah na Bermudih, za katere velja drugačen regulativni režim.

(12)

Začetno obdobje veljavnosti začasne enakovrednosti, določene s tem sklepom, bi moralo biti deset let. Komisija lahko kljub temu kadar koli izven okvira splošnih pregledov izvede poseben pregled v zvezi s posamezno tretjo državo ali ozemljem, če mora zaradi razvoja dogodkov ponovno oceniti, ali še obstaja enakovrednost, določena s tem sklepom. Komisija bi morala zato ob tehnični podpori EIOPA še naprej spremljati razvoj veljavnih režimov v tretjih državah, ki jih zajema ta sklep, in izpolnjevanje pogojev, na podlagi katerih je bil sprejet ta sklep.

(13)

Direktiva 2009/138/ES se bo uporabljala od 1. januarja 2016. Začasna enakovrednost na podlagi tega sklepa bi zato prav tako morala začeti veljati na ta datum –

SPREJELA NASLEDNJI SKLEP:

Člen 1

Solventnostni režimi, ki veljajo v Avstraliji, na Bermudih (z izjemo pravil o lastnih zavarovalnicah), v Braziliji, Kanadi, Mehiki in Združenih državah Amerike in ki se uporabljajo za zavarovalnice in pozavarovalnice s sedežem v navedenih državah, se obravnavajo kot začasno enakovredni režimu, določenemu v poglavju VI naslova I Direktive 2009/138/ES.

Člen 2

Začasna enakovrednost velja za obdobje 10 let od 1. januarja 2016.

Člen 3

Ta sklep začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

V Bruslju, 12. junija 2015

Za Komisijo

Predsednik

Jean-Claude JUNCKER


(1)  UL L 335, 17.12.2009, str. 1.

(2)  Uredba (EU) št. 1094/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o ustanovitvi Evropskega nadzornega organa (Evropski organ za zavarovanja in poklicne pokojnine) in o spremembi Sklepa št. 716/2009/ES ter razveljavitvi Sklepa Komisije 2009/79/ES (UL L 331, 15.12.2010, str. 48).

(3)  Ocena EIOPA o enakovrednosti Brazilije, 10. marec 2015.

Ocena EIOPA o enakovrednosti Bermudov, 9. marec 2015.

Ocena EIOPA o enakovrednosti Kanade, 28. januar 2015.

Ocena EIOPA o enakovrednosti Avstralije, 16. julij 2013.

Ocena EIOPA o enakovrednosti Mehike, 16. julij 2013.

(4)  Zakon o zavarovalništvu vzpostavlja različne kategorije zavarovateljev, za katera veljajo različna pravila. Lastne zavarovalnice so posebna kategorija zavarovalnic, ki ni bila vključena v oceno EIOPA in jih ta akt ne zajema.


9.12.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 323/27


IZVEDBENI SKLEP KOMISIJE (EU) 2015/2291

z dne 7. decembra 2015

o spremembi Izvedbenega sklepa 2013/722/EU glede najvišjega zneska finančnega prispevka Unije za program za izkoreninjenje stekline v Latviji v letu 2014

(notificirano pod dokumentarno številko C(2015) 8607)

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKA KOMISIJA JE –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije,

ob upoštevanju Odločbe Sveta 2009/470/ES z dne 25. maja 2009 o odhodkih na področju veterine (1), zlasti člena 27(5) Odločbe,

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 652/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o določbah za upravljanje odhodkov v zvezi s prehransko verigo, zdravjem in dobrobitjo živali ter v zvezi z zdravjem rastlin in rastlinskim razmnoževalnim materialom, spremembi direktiv Sveta 98/56/ES, 2000/29/ES in 2008/90/ES, uredb (ES) št. 178/2002, (ES) št. 882/2004 in (ES) št. 396/2005 Evropskega parlamenta in Sveta, Direktive 2009/128/ES Evropskega parlamenta in Sveta in Uredbe (ES) št. 1107/2009 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi sklepov Sveta 66/399/EGS, 76/894/EGS ter Odločbe Sveta 2009/470/ES (2), ter zlasti člena 13(3) in (5) ter člena 45(1) Uredbe,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

S členom 11(3) Izvedbenega sklepa Komisije 2013/722/EU (3) je bil odobren večletni program za izkoreninjenje stekline, ki ga je Latvija predložila za obdobje od 1. januarja 2014 do 31. decembra 2016.

(2)

V skladu s točko (c)(vi) člena 11(6) Izvedbenega sklepa 2013/722/EU je bil najvišji znesek finančnega prispevka Unije za program izkoreninjenja stekline v Latviji v letu 2014 prvotno določen na 1 225 000 EUR. V skladu s točko (c)(ii) člena 11(7) navedenega sklepa je bil najvišji znesek prispevka za del programa, ki se izvaja v varovalnem pasu v Belorusiji, določen na 475 000 EUR.

(3)

Potem ko je Komisija ocenila vmesna tehnična in finančna poročila, ki so jih predložile države članice v skladu s členom 27(7) Odločbe 2009/470/ES o odhodkih, ki so nastali zaradi financiranja programov izkoreninjenja v letu 2014, so se z Izvedbenim sklepom Komisije 2014/925/EU (4) spremenili najvišji zneski za te programe.

(4)

Člen 5(17) Izvedbenega sklepa 2014/925/EU je spremenil točko (c)(vi) člena 11(6) Izvedbenega sklepa 2013/722/EU in določil najvišji znesek finančnega prispevka Unije za program za izkoreninjenje stekline, ki ga je Latvija predložila v letu 2014, na 400 000 EUR. Člen 5(18) Izvedbenega sklepa 2014/925/EU je spremenil točko (c)(ii) člena 11(7) Izvedbenega sklepa 2013/722/EU in določil najvišji znesek finančnega prispevka Unije za del navedenega programa, ki se izvaja v varovalnem pasu v Belorusiji, prav tako na 400 000 EUR.

(5)

Pri novo določenem najvišjem znesku finančnega prispevka Unije za program izkoreninjenje stekline, ki ga je Latvija predložila v letu 2014, je prišlo do napake. Torej če bi bil v skladu s točko (c)(vi) člena 11(6) in točko (c)(ii) člena 11(7) Izvedbenega sklepa 2013/722/EU, kakor je bil spremenjen, del programa, ki se izvaja v varovalnem pasu v Belorusiji, ustrezno izveden in bi bilo zanj porabljenih 400 000 EUR, ne bi ostal na voljo noben dodatni finančni prispevek Unije za del programa, ki se izvaja v Latviji. To ni v skladu z globalno strategijo za izkoreninjenje stekline v Evropski uniji, saj ta temelji na izkoreninjenju bolezni v državah članicah in na vzpostavitvi varovalnih pasov vzdolž zunanjih meja Unije, da se preprečijo ponovni vnosi.

(6)

Izvedbeni sklep 2013/722/EU bi bilo zato treba ustrezno spremeniti, da se upošteva vmesno tehnično in finančno poročilo, ki ga je predložila Latvija, kar zadeva izvajanje programa za izkoreninjenje stekline v letu 2014.

(7)

Ukrepi iz tega sklepa so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za rastline, živali, hrano in krmo –

SPREJELA NASLEDNJI SKLEP:

Člen 1

V členu 11(6) Izvedbenega sklepa 2013/722/EU se točka (c)(vi) nadomesti z naslednjim:

„(vi)

800 000 EUR za Latvijo“.

Člen 2

Ta sklep je naslovljen na države članice.

V Bruslju, 7. decembra 2015

Za Komisijo

Vytenis ANDRIUKAITIS

Član Komisije


(1)  UL L 155, 18.6.2009, str. 30.

(2)  UL L 189, 27.6.2014, str. 1.

(3)  Izvedbeni sklep Komisije 2013/722/EU z dne 29. novembra 2013 o odobritvi letnih in večletnih programov ter finančnega prispevka Unije za izkoreninjenje, nadzor in spremljanje nekaterih živalskih bolezni in zoonoz, ki so jih države članice predložile za leto 2014 in naslednja leta (UL L 328, 7.12.2013, str. 101).

(4)  Izvedbeni sklep Komisije 2014/925/EU z dne 16. decembra 2014 o odobritvi nekaterih spremenjenih programov za izkoreninjenje, nadzor in spremljanje živalskih bolezni in zoonoz za leto 2014 in spremembi Izvedbenega sklepa 2013/722/EU glede finančnega prispevka Unije za nekatere programe, odobrene z navedenim sklepom (UL L 363, 18.12.2014, str. 173).


9.12.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 323/29


SKLEP SKUPNEGA ODBORA ZA KMETIJSTVO št. 2/2015

z dne 19. novembra 2015

o spremembi dodatkov 1 in 2 k Prilogi 9 k Sporazumu med Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o trgovini s kmetijskimi proizvodi [2015/2292]

SKUPNI ODBOR ZA KMETIJSTVO JE –

ob upoštevanju Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o trgovini s kmetijskimi proizvodi in zlasti člena 11 Sporazuma,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Sporazum med Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o trgovini s kmetijskimi proizvodi (v nadaljnjem besedilu: Sporazum) je začel veljati 1. junija 2002.

(2)

Namen Priloge 9 k Sporazumu je spodbujanje in pospeševanje vzajemnega trgovanja s ekološkimi proizvodi s poreklom iz Evropske unije in Švice.

(3)

V skladu s členom 8 Priloge 9 k Sporazumu delovna skupina za ekološke proizvode obravnava vse zadeve, povezane s Prilogo 9 in njenim izvajanjem, ter Skupnemu odboru za kmetijstvo daje priporočila. Ta delovna skupina se je sestala, da bi obravnavala zlasti področje uporabe Priloge. Področje uporabe Priloge 9 bi bilo treba razširiti na vino in kvasovke za doseganje enakovrednosti predpisov Švicarske konfederacije in Evropske unije na tem področju. Poleg tega bi bilo treba črtati vsebino Dodatka 2, saj je Švica spremenila svojo zakonodajo v zvezi z označevanjem ekološkega načina proizvodnje živalske krme in sprejela predpise v skladu z evropskim pravom. Delovna skupina je Odboru priporočila, naj v skladu s tem prilagodi dodatke k Prilogi 9.

(4)

Zato bi bilo treba spremeniti dodatka 1 in 2 k Prilogi 9 –

SKLENIL:

Člen 1

Dodatka 1 in 2 k Prilogi 9 k Sporazumu med Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o trgovini s kmetijskimi proizvodi se nadomestita z besedilom iz Priloge k temu sklepu.

Člen 2

Ta sklep začne veljati 31. decembra 2015.

V Bernu, dne 19. novembra 2015

Za Skupni odbor za kmetijstvo

Vodja delegacije Evropske unije

Susana MARAZUELA-AZPIROZ

Predsednik in vodja švicarske delegacije

Adrian AEBI

Sekretar Odbora

Thomas MAIER


PRILOGA

DODATEK 1

Seznam aktov iz člena 3 v zvezi z ekološko proizvedenimi kmetijskimi proizvodi in živili

Predpisi, ki se uporabljajo v Evropski uniji

 

Uredba Sveta (ES) št. 834/2007 z dne 28. junija 2007 o ekološki pridelavi in označevanju ekoloških proizvodov in razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 2092/91 (UL L 189, 20.7.2007, str. 1), kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo Sveta (EU) št. 517/2013 z dne 13. maja 2013 (UL L 158, 10.6.2013, str. 1),

 

Uredba Komisije (ES) št. 889/2008 z dne 5. septembra 2008 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 834/2007 o ekološki pridelavi in označevanju ekoloških proizvodov glede ekološke pridelave, označevanja in nadzora (UL L 250, 18.9.2008, str. 1), kakor je bila nazadnje spremenjena z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) št. 1358/2014 z dne 18. decembra 2014 (UL L 365, 19.12.2014, str. 97),

 

Uredba Komisije (ES) št. 1235/2008 z dne 8. decembra 2008 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 834/2007 v zvezi z ureditvami za uvoz ekoloških proizvodov iz tretjih držav (UL L 334, 12.12.2008, str. 25), kakor je bila nazadnje spremenjena z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2015/131 z dne 23. januarja 2015 (UL L 23, 29.1.2015, str. 1).

Predpisi, ki se uporabljajo v Švicarski konfederaciji:

 

Odlok z dne 22. septembra 1997 o ekološkem kmetovanju in poimenovanju ekološko pridelanih proizvodov in živil (Odlok o ekološkem kmetovanju), kakor je bil nazadnje spremenjen dne 29. oktobra 2014 (RO 2014 3969),

 

Odlok zveznega ministrstva za gospodarstvo, izobraževanje in raziskave (Département fédéral de l'économie, de la formation et de la recherche (DEFR)) z dne 22. septembra 1997 o ekološkem kmetovanju, kakor je bil nazadnje spremenjen dne 29. oktobra 2014 (RO 2014 3979).

Iz sistema enakovrednosti so izključeni:

 

švicarski proizvodi iz sestavin, pridelanih v okviru sistema prehoda na ekološko kmetovanje,

 

proizvodi, ki izhajajo iz kozjereje v Švici, kadar velja za živali odstopanje iz člena 39d Odloka o ekološkem kmetovanju in poimenovanju ekoloških proizvodov in živil (1).

DODATEK 2

Izvedbena pravila

Jih ni.


(1)  (RS 910.18)