15.10.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 269/1

(1)

Komisija je med letoma 2003 in 2006 prejela več pritožb, da so regionalni organi dodelili nezakonito državno pomoč letališču Niederrhein-Weeze (v nadaljnjem besedilu: letališče).

(2)

Komisija je z dopisi z dne 13. oktobra 2005, 2. marca 2007, 3. avgusta 2007, 19. oktobra 2010 in 1. aprila 2011 Nemčijo zaprosila za informacije v zvezi z navedenimi pritožbami.

(3)

Nemčija je odgovorila nanje z dopisi z dne 21. decembra 2005, 2. februarja 2006, 14. junija 2007, 18. oktobra 2007, 11. novembra 2010 in 30. maja 2011. Vendar je bil njen odgovor z dne 30. maja 2011 nepopoln, saj ni odgovorila na vprašanja v zvezi z zadevami, ki so se nanašale na obdobje pred julijem 2009. Navedla je, da ne želi odgovarjati na takšne zadeve, ker so bile navedene zadeve predmet preiskave, ki jo je Komisija domnevno končala julija 2009.

(4)

Komisija je 24. avgusta 2011 Nemčiji poslala opomin v skladu s členom 10(3) Uredbe Sveta (ES) 659/1999R (3) (v nadaljnjem besedilu: postopkovna uredba), s katerim je nemškim organom omogočila, da zagotovijo informacije do 19. septembra 2011. Dodala je, da bo obravnavala možnost izdaje odredbe o predložitvi podatkov, če odgovora v navedenem roku ne bo prejela.

(5)

Nemčija je 13. septembra 2011 po elektronski pošti poslala zahtevo za podaljšanje roka do 19. oktobra 2011. Komisija je tej zahtevi ugodila.

(6)

Nemčija je predložila odgovor 19. oktobra 2011. Vendar je bil še vedno nepopoln, saj Nemčija še naprej ni želela obravnavati zadev, ki so se nanašale na obdobja pred julijem 2009.

(7)

Komisija je z dopisom z dne 25. januarja 2012 Nemčijo obvestila, da se je odločila začeti postopek iz člena 108(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: PDEU) v zvezi z navedeno nezakonito pomočjo (v nadaljnjem besedilu: sklep o začetku postopka).

(8)

Nemčija je 1. februarja 2012 po elektronski pošti poslala zahtevo za podaljšanje roka za predložitev pripomb v zvezi s sklepom o začetku postopka. Službe Komisije so ga z elektronsko pošto z dne 10. februarja 2012 odobrile.

(9)

Nemčija je 13. marca 2012 Komisiji predložila svoja stališča in jih 4. marca 2013 dopolnila z dodatnimi dokumenti.

(10)

Popravki sklepa o začetku postopka so bili sprejeti 13. julija 2012.

(11)

Sklep o začetku postopka je bil v Uradnem listu Evropske unije objavljen 14. septembra 2012 (4). Komisija je pozvala zainteresirane strani, naj predložijo svoje pripombe o zadevnih ukrepih v enem mesecu od datuma objave.

(12)

Komisiji so pripombe poslali letališče Düsseldorf, okrožje Kleve, družba FN GmbH in več drugih zainteresiranih strani, predvsem podjetja, katerih dejavnosti so odvisne od obstoja letališča Niederrhein-Weeze. Komisija je te pripombe 18. aprila 2013, 3. maja 2013 in 19. junija 2014 posredovala Nemčiji. Nemčija je z dopisoma z dne 19. avgusta 2013 in 3. julija 2014 poslala svoja stališča glede pripomb zainteresiranih strani.

(13)

Komisija je z dopisi z dne 18. aprila 2013, 29. oktobra 2013, 17. marca 2014 in 16. maja 2014 zaprosila za dodatne informacije. Nemčija se je odzvala z dopisi z dne 19. avgusta 2013, 17. decembra 2013, 15. januarja 2014, 16. aprila 2014, 8. maja 2014 in 25. maja 2014.

(14)

Z dopisom z dne 18. junija 2014 se je Nemčija strinjala s sprejetjem tega sklepa v angleškem jeziku. Zato je besedilo v angleškem jeziku edino verodostojno.

(15)

Letališče je v Nemčiji v deželi Severno Porenje – Vestfalija v okrožju Kleve med občinama Weeze in Kevelaer blizu nemško-nizozemske meje. Južno od letališča je najbližje večje mesto Duisburg, ki je oddaljeno približno 60 km. Na severu je mesto Nijmegen (Nizozemska) oddaljeno približno 50 km.

(16)

Deset najbližjih letališč:

(17)

Med letoma 1954 in 1999 so letališče uporabljale Kraljeve letalske sile Združenega kraljestva kot vojaško letališče. Ko je bilo preurejeno v civilno letališče, so se leta 2003 na njem začeli izvajati potniški leti.

(18)

Vzletno-pristajalna steza je dolga 2 440 metrov. Zmogljivost terminala je 3,5 milijona potnikov. Razvoj števila potnikov:

Preglednica 1

Promet na letališču Niederrhein-Weeze med letoma 2003 in 2012

(19)

Letališče zdaj uporabljata družbi Ryanair in Transavia (5). Ta letalska prevoznika opravljata lete na več kot 50 mednarodnih destinacij. Celotno število potnikov na letališču zdaj ustvarita nizkocenovna prevoznika. Družba Ryanair ima [80–99] (6)-odstotni delež celotnega števila potnikov na letališču. Dejavnosti na letališču opravlja od njegovega odprtja, v tem času pa je letališče postalo ena od njenih nemških baz, kjer je trajno nameščenih devet zrakoplovov družbe (od poletja 2013).

(20)

Do leta 2010 je bilo na letališču več kot 50 % potnikov z Nizozemske, preostali potniki pa so bili predvsem iz bližnjih nemških in deloma belgijskih regij. Glede na najnovejše javno dostopne podatke (7) se je delež nizozemskih potnikov zmanjšal na približno 40 %.

(21)

Letališče so leta 1954 za vojaško uporabo ustanovile Kraljeve letalske sile. Na začetku devetdesetih let so sporočile, da se nameravajo umakniti z letališča do leta 1999. Lastništvo nad letališčem bi se tako preneslo na nemško zvezno vlado. Okrožje Kleve in občina Weeze sta zaradi pričakovane izgube približno 400 civilnih delovnih mest leta 1993 izdelala načrt za ustanovitev civilnega letališča (Euroregionales Zentrum für Luftverkehr, Logistik und Gewerbe, v nadaljnjem besedilu: EuZZLG) na nekdanjem vojaškem letališču. Zato sta ustanovila družbo Flughafen Niederrhein GmbH (v nadaljnjem besedilu: družba FN GmbH) za upravljanje preureditve nekdanjega vojaškega letališča za poznejšo civilno uporabo.

(22)

Družba FN GmbH je bila registrirana leta 1993 kot zasebna družba z omejeno odgovornostjo z lastniškim kapitalom v višini 50 000 DM (= 25 564 EUR). Ustanovitvena delničarja sta bila okrožje Kleve (52 %) in občina Weeze (48 %).

(23)

Od začetka sta načrtovala, da bo letališče upravljala zasebna družba. Za dosego navedenega cilja so bili opredeljeni štirje koraki:

(24)

Kraljeve letalske sile so lastništvo nad letališčem na nemško zvezno vlado prenesle 30. novembra 1999.

(25)

Okrožje Kleve in občina Weeze sta 16. decembra 1999 ustanovili drugo družbo, in sicer Entwicklungs- und Erschließungsgesellschaft Laarbruch GmbH (v nadaljnjem besedilu: družba EEL GmbH). Okrožje Kleve ima v lasti 52 % delnic družbe EEL GmbH, občina Weeze pa 48 %.

(26)

Takratne naloge družbe EEL GmbH so bile drugačne od nalog družbe FN GmbH. Medtem ko je bila družba FN GmbH ustanovljena, da bi upravljala preureditev nekdanjega vojaškega letališča, je bila družba EEL GmbH odgovorna zlasti za upravljanje objektov od zaprtja vojaškega letališča leta 1999 do takrat, ko bi ga kupil zasebni vlagatelj.

(27)

V skladu s tem je morala družba EEL GmbH porušiti infrastrukturo in objekte nekdanjega vojaškega letališča za poznejšo komercialno uporabo.

(28)

Ko je zvezna dežela Severno Porenje – Vestfalija 23. avgusta 2000 odobrila načrt za preureditev vojaškega letališča, ki sta ga predložila okrožje Kleve in občina Weeze, in ko je Bezirksregierung Düsseldorf 20. junija 2001 družbi FN GmbH podelila licenco za upravljanje civilnega letališča (8), so bile dejavnosti in nepremičnine letališča privatizirane v dveh fazah:

(29)

Nemška zvezna vlada je določila prodajno ceno za zemljišče, na katerem je bilo zgrajeno letališče, v skladu s členom 63(3) Bundeshaushaltsordnung in Wertermittlungsverordnung. V skladu s to določbo mora zvezna vlada prodati lastnino po njeni trenutni vrednosti, tj. po tržni ceni, ki jo določi neodvisni strokovnjak v skladu s pravili iz Wertermittlungsverordnung. V zadevnem primeru je neodvisni strokovnjak ocenil vrednost zemljišča na [11–20] milijonov EUR, vrednost zgradb na zemljišču pa na [4–10] milijonov EUR na podlagi predlaganega koncepta razvoja in uporabe zemljišča. Od teh vrednosti je odštel [4–10] milijonov EUR za stroške rušenja vojašnic v okviru preureditvenih del in dodatnih [2–5] milijonov EUR za stroške sprejetja ukrepov, potrebnih v skladu z veljavno okoljsko zakonodajo in zakonodajo za prostorsko načrtovanje. Od leta 2001 so se izvajali prvi gradbeni ukrepi (rušenje bunkerjev, infrastrukture za čistilne naprave itd.), da bi se letališče pripravilo za civilno uporabo.

(30)

Družba EEL GmbH je takoj po ustanovitvi leta 1999 prevzela upravljanje letaliških nepremičnin na podlagi pogodbe o zakupu. Prvi razvojni in gradbeni ukrepi so bili izvedeni v letih 2000 in 2001.

(31)

Ko je Bezirksregierung Düsseldorf družbi FN GmbH podelila licenco za upravljanje civilnega letališča v skladu z nemškim letalskim pravom in ko je bil končan nakup družbe FN GmbH s strani zasebne naložbene skupine ANH 1. julija 2001, je skupina ANH družbi EEL GmbH povrnila stroške, ki jih je ta imela z upravljanjem letališke infrastrukture, vključno z nekaterimi preureditvenimi deli.

(32)

Družba EEL GmbH je leta 2002 prenesla upravljanje letališke infrastrukture na družbo FN GmbH. Družba FN GmbH je leta 2002 ustvarila 0,3 milijona EUR izgube. Družba EEL GmbH od leta 2003 ne opravlja več nalog v zvezi z upravljanjem letaliških nepremičnin. Okrožje Kleve in občina Weeze je leta 2003 kljub temu nista likvidirala.

(33)

Preden je družba FN GmbH ustvarila dobiček, je ustvarjala finančno izgubo, kot prikazuje preglednica v nadaljevanju:

Preglednica 2

Letni rezultati in EBITDA za obdobje 2003–2011

(34)

Družba FN GmbH se je na začetku leta 2003 spopadala s finančnimi težavami, ki so ogrozile začetek opravljanja komercialnih letov (pričakovano je bilo, da se bodo začeli 1. maja 2003) ter s tem celotni projekt preureditve in razvoja letališča. Javna lastnika družbe EEL GmbH sta se zato odločila, da bo njuna družba še naprej delovala. Družba EEL GmbH je 11. aprila 2003 družbi FN GmbH odobrila prvo posojilo (v nadaljnjem besedilu: prvo posojilo) v višini [11–20] milijonov EUR z obrestno mero [1–5] % nad izhodiščno obrestno mero. Nemčija trdi, da je bila izhodiščna obrestna mera, ki se je uporabila za to posojilo, običajna mera, določena v členu 247 nemškega civilnega zakonika (Bürgerliches Gesetzbuch ali BGB), ki je na zadevni datum znašala 1,97 % (9). Datum zapadlosti posojila je bil 30. junij 2005. Posojilo je bilo zavarovano z zemljiškim dolgom (Grundschuld) na zemljišču in zgradbah letališča v korist družbe EEL GmbH v znesku posojila, tj. [11–20] milijonov EUR. Poleg tega zneska je bilo treba dodati [15–23]-odstotne obresti na leto, če bi se zavarovanje uporabilo v primeru neplačila. Nadalje je […] zagotovil osebno jamstvo za posojilo (selbstschuldnerische Bürgschaft) v znesku do največ [5–15] milijonov EUR. Nemčija ni zagotovila podrobnosti v zvezi z vrednostjo tega osebnega jamstva. To osebno jamstvo je bilo 8. junija 2003 nadomeščeno z osebnim jamstvom v višini [5–15] milijonov EUR, ki ga je zagotovil […]. Poleg tega so zasebni delničarji družbe FN GmbH zastavili svoje deleže deležev, ki jih je imela družba ANH GmbH v kapitalu družbe FN GmbH (ocenjene na [20–30] milijonov EUR), in deleže družbe Airport Network B.V. v kapitalu družbe ANH GmbH. Nemčija ni zagotovila vseh podrobnosti v zvezi z vrednostjo zagotovljenega zavarovanja.

(35)

Pa navedbah Nemčije sta javna lastnika družbe EEL GmbH s tem posojilom hotela družbi FN GmbH zagotoviti premostitveno posojilo za kritje operativnih likvidnostnih primanjkljajev, da bi ji omogočila dokončanje prevzema in namestitve sredstev, potrebnih za pravočasen začetek delovanja letališča.

(36)

Leta 2003 je letališče začelo delovati, družba FN GmbH pa je ustvarila 7 milijonov EUR izgube. Leta 2004, torej samo eno leto po začetku opravljanja komercialnih letov na letališču, je nizozemska družba V-Bird, najpomembnejši letalski prevoznik letališča, prenehala opravljati dejavnosti zaradi insolventnosti. Ker so se finančne težave družbe FN GmbH zaradi tega nadaljevale, ji je družba EEL GmbH v letu 2004 še naprej zagotavljala posojila:

(37)

Družba FN GmbH je samo v letu 2004 prejela skupno [4–10] milijonov EUR posojil, ki jih je odobrila družba EEL GmbH (poleg drugega sklopa ukrepov, ki so predmet preiskave in jih je neposredno zagotovilo okrožje Kleve – glej oddelek 3.2). Po navedbah Nemčije so bila ta posojila odobrena za razvoj in preureditev nekdanjega vojaškega letališča, in ne za stroške poslovanja.

(38)

Družba FN GmbH je ob koncu leta 2004 znova ustvarila izgubo, in sicer v višini 8,3 milijona EUR. Še enkrat se je zdelo, da družba FN GmbH potrebuje dodatno likvidnostno podporo. Rok za odplačilo prvega in drugega posojila (ki sta skupaj znašali [10–20] milijonov EUR), ki ju je odobrila družba EEL GmbH, je bil 30. junij 2005. Družba FN GmbH je takrat deloma povrnila obresti od prejšnjih posojil. Vendar so izgube, ki jih je družba FN GmbH ustvarila med letoma 2002 in 2006, po navedbah Nemčije nosili zasebni lastniki družbe.

(39)

V teh okoliščinah je družba EEL GmbH 1. julija 2005 družbi FN GmbH odobrila četrto posojilo (v nadaljnjem besedilu: četrto posojilo) v višini [4–10] milijonov EUR z datumom zapadlosti 31. decembra 2010. Točka 2 odstavka 1 posojilne pogodbe je določala, da je posojilo namenjeno samo za naložbe. Poleg tega je morala družba FN GmbH (in družba EEL GmbH, če je to zahtevala) v skladu z odstavkom 2 preverjati, da so računi povezani izključno s končanjem del na letališču in da je družba EEL GmbH (in ne družba FN GmbH) plačala račune iz posojila. Poleg tega so bila prva tri posojila, ki so skupaj znašala [15–30] milijonov EUR (brez obresti), obnovljena (v nadaljnjem besedilu: prvo podaljšanje). Datum zapadlosti teh posojil je bil usklajen in podaljšan do 31. decembra 2010. Za vsa ta posojila je bila določena fiksna obrestna mera [1–5] %, ki je začela veljati 1. julija 2005. Tako se je obrestna mera za prvo, drugo in tretje posojilo znižala. Za zavarovanje je bil uporabljen zemljiški dolg na zemljišču in zgradbah letališča (Grundschuld) v korist družbe EEL GmbH v vrednosti četrtega posojila ([4–10] milijonov EUR) poleg podaljšanja prejšnjih zastavitev za prvo, drugo in tretje posojilo (ki jim je bilo treba dodati [15–23]-odstotne obresti na leto, če bi se zavarovanje uporabilo v primeru neplačila). Poleg tega je […] 1. julija 2005 zagotovil osebno jamstvo (selbstschuldnerische Bürgschafte) v najvišjem znesku [20–30] milijonov EUR (skupaj z obrestmi in obrestnimi obresti) za zavarovanje vseh terjatev družbe EEL GmbH iz vseh posojil. S tem jamstvom se je podaljšalo prejšnje jamstvo, ki ga je […] 8. junija 2003 zagotovil v zvezi s prvim posojilom. Končno, zastavljeni so bili deleži družbe Airport Network B.V. v kapitalu družbe ANH GmbH in deleži družbe ANH GmbH v kapitalu družbe FN GmbH. Nemčija ni zagotovila vseh podrobnosti v zvezi z vrednostjo zagotovljenega zavarovanja.

(40)

Nadalje sta se družbi EEL GmbH in FN GmbH dogovorili, da bi morala družba FN GmbH plačati obresti na datum zapadlosti, tj. najpozneje do 31. decembra 2010, oziroma če bi družba FN GmbH dosegla prag dobička in postala donosna pred tem datumom, bi morala začeti plačevati obresti od datuma, ko je prenehala ustvarjati izgubo. Kar zadeva obrestne mere za prva tri posojila do njihove uskladitve v skladu s posojilno pogodbo, sklenjeno 1. julija 2005, je v členu 5 (5.4) pogodbe o obnovitvi (Darlehensverlängerungsvertrag), sklenjene 29. novembra 2010, navedeno, da veljajo za vsako od štirih posojil v primeru neplačila letne obresti v višini [15–23] % (11).

(41)

Nemčija je navedla, da se je družba EEL GmbH strinjala s podreditvijo svojih terjatev (Rangrücktritterklärung) v zvezi z zavarovanjem v obliki zemljiškega dolga za obdobje od marca 2009 do 31. decembra 2010, da bi družbi FN GmbH omogočila prejem kratkoročnega posojila, ki ji ga je odobrila [banka] (glej uvodno izjavo 73).

(42)

Družba FN GmbH je postala donosna leta 2007. Kljub temu v nasprotju s predhodnimi pogodbenimi obveznostmi ni začela vračati niti posojil niti obresti. Izračunano od datuma zapadlosti, ki sta ga določili pogodbenici, tj. 31. decembra 2010, je družbi EEL GmbH dolgovala [20–30] milijonov EUR za posojila in [7–10] milijonov EUR obresti, kar skupaj znaša [24–40] milijonov EUR. Družba EEL GmbH je še drugič privolila v obnovitev vseh štirih posojil in plačil nakopičenih obresti (drugo podaljšanje). Družbi FN GmbH in EEL GmbH sta 29. novembra 2010 sklenili peto posojilno pogodbo, s katero se je zapadlost vseh posojil podaljšala do 31. decembra 2016.

(43)

Obrestna mera pri tem drugem podaljšanju je bila [1–5] % na leto. Nemčija je navedla, da je bila obrestna mera za posojilno pogodbo, sklenjeno 29. novembra 2010, določena kot vsota […] bazičnih točk in referenčne obrestne mere 1,24 % (12). V skladu z dogovorom med družbama EEL GmbH in FN GmbH so se obresti, ki jih je bilo treba plačati do 31. decembra 2010, prištele glavnici, s čimer se je posojilo povečalo na [24–40] milijonov EUR. Poleg tega je morala družba FN GmbH obresti plačevati vsako četrtletje, pri čemer je prvo plačilo obresti zapadlo ob koncu prvega četrtletja leta 2011.

(44)

V spodnji preglednici so povzete glavne lastnosti petih posojilnih pogodb, ki se ocenjujejo:

Preglednica 3

Pregled ukrepov javne podpore, ki jih je družba EEL GmbH izvedla v korist družbe FN GmbH

(45)

Družba FN GmbH ob koncu prvega četrtletja leta 2011 spet ni bila sposobna prvega plačila obresti, dogovorjenega v okviru podaljšanja posojilnih pogodb (Darlehensverlängerungsvetrag) z dne 29. novembra 2010. Okrožje Kleve je sprejelo ponudbo delničarja družbe FN GmbH, v skladu s katero naj bi do marca 2011 v zameno za nadaljnji odlog plačila obresti in glavnice prejel delnice družbe FN GmbH v okviru zamenjave terjatev v lastniške deleže (13). Vendar je bil sporazum o tej zamenjavi terjatev v lastniške deleže podpisan šele ob koncu leta 2012. Okrožje Kleve ima zdaj v lasti 1,88 % osnovnega kapitala družbe FN GmbH (14).

(46)

Zvezna dežela Severno Porenje – Vestfalija je 15. oktobra 2002 družbi FN GmbH dodelila javno podporo v višini 3,525 milijona EUR za financiranje 50 % naslednjih stroškov: letališke ploščadi, območja za točenje goriva, širjenja voznih stez in sanacije obstoječih ploščadi, sistema osvetlitve za natančni prilet, osvetlitev roba in osvetlitev vzletno-pristajalne steze.

(47)

Pravna podlaga za to podporo je bil odlok o javni podpori za gradnjo in obnovo (infrastrukturne naložbe) za letališča v Severnem Porenju – Vestfaliji, ki ga je izdalo ministrstvo te zvezne dežele za promet, energijo in prostorsko načrtovanje (Richtlinien über die Gewährung von Zuwendungen für Ausbau- und Erneuerungsmaßnahmen auf Flugplätzen RdErl. – MBl.NRW.1993 S. 617) (v nadaljnjem besedilu: odlok iz leta 1993). Te smernice so pozneje nadomestile smernice z referenčno oznako (VA 5 – 10 – 60/195- v. 25. novembra 2002) (15), ki so veljale od 1. januarja 2003 do 1. januarja 2008.

(48)

V skladu z odlokom iz leta 1993 so stroški za naložbe, za katere je bilo mogoče dodeliti finančno podporo, vključevali nekatere vrste letališke infrastrukture, kot so vzletno-pristajalne steze, vozne steze, ploščadi, varnostni pasovi, infrastruktura za kontrolo zračnega prometa (stolp, radar, optični opozorilni sistemi), navigacijske luči, optične naprave za podporo pri pristajanju, visoke zgradbe (terminali, hangarji itd.), parkirne prostore, ograje, infrastrukturo za varnost letenja, oskrbo in odstranjevanje, protihrupno zaščito, protipožarno zaščito, zimsko in reševalno službo ter stroške naložb za kompenzacijske ukrepe za ohranjanje pokrajine in varstvo okolja. Zvezna dežela Severno Porenje – Vestfalija je na podlagi odloka iz leta 1993 zagotovila podporo za največ 40 % upravičenih stroškov za navedene vrste letališke infrastrukture. Mednarodna in regionalna letališča so lahko prejela podporo za največ 65 % upravičenih stroškov. Na podlagi vloge letališča je bilo mogoče dodeliti podporo za največ 80 % upravičenih stroškov za parkirne zmogljivosti, ograje in infrastrukturo za varnost letenja.

(49)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 28, je nemška zvezna vlada 14. marca 2002 prodala zemljišče letališča družbi FN GmbH za [5–15] milijonov EUR. Okrožje Kleve je istega dne z družbo FN GmbH sklenilo pogodbo v zvezi z zagotovitvijo premostitvenega posojila za financiranje dela stroškov prevzema nepremičnin letališča. Premostitveno posojilo je bilo dodeljeno kot brezobrestno posojilo, ki je bilo v celoti zavarovano z zemljiščem letališča (ki je bilo torej na dan dodelitve posojila vredno [5–15] milijonov EUR). V skladu z dogovorom je moralo okrožje Kleve zagotoviti predhodno financiranje v višini [4–10] milijonov EUR od skupnega zneska v višini [5–15] milijonov EUR. Družba Airport Network B.V., matična družba družbe ANH GmbH, je morala okrožju Kleve povrniti prvi obrok tega brezobrestnega posojila v višini [2–5] milijonov EUR do 30. decembra 2003 (kar je naredila). Drugi obrok v višini [2–5] milijonov EUR je bilo treba plačati pet let po datumu začetka letalskih operacij na letališču, najpozneje pa do 31. decembra 2007, razen v primeru izpolnitve klavzule v zvezi z ustvarjanjem novih delovnih mest (350 delovnih mest), ki je bila vključena v pogodbo, sklenjeno med okrožjem Kleve in družbo FN GmbH.

(50)

Okrožje Kleve je 8. julija 2004 odločilo, da družbi FN GmbH ni treba povrniti drugega obroka v višini [2–5] milijonov EUR, saj je že bilo ustvarjenih več kot 350 delovnih mest.

(51)

Družba EEL GmbH je potrebovala refinanciranje, da je lahko zagotovila posojila družbi FN GmbH. Družba EEL GmbH se je refinancirala s posojili v višini:

(52)

Strukturo kapitala družbe EEL GmbH sta julija 2005 preoblikovala delničarja družbe, ki sta sprejela odločitev o kapitalski injekciji v višini [5–15] milijonov EUR in zamenjavi terjatev v lastniške deleže v vrednosti [1–4] milijone EUR, pri čemer se je dolg od prvega posojila zmanjšal na [3–13] milijonov EUR. Družba EEL GmbH je povrnila drugo posojilo v višini [2–5] milijonov EUR. Končno, preostali posojilni pogodbi v vrednosti [3–13] milijonov EUR in [2–5] milijonov EUR sta bili podaljšanji do 31. decembra 2010. Obrestna mera je bila 1. julija 2005 določena na [3–8] %, od 1. novembra 2005 pa je znašala [3–8] %. Ti posojili sta bili znova podaljšani 29. novembra 2010, in sicer do 31. decembra 2016, pri čemer je bila obrestna mera [3–8] %.

(53)

Okrožje Kleve je družbi EEL GmbH zagotovilo dodatni kapitalski injekciji leta 2006 ([1–5] milijonov EUR) in leta 2007 ([2–6] milijonov EUR). Ti zneski so bili knjiženi kot kapitalske rezerve družbe, povrniti pa jih je treba skupaj s poplačili posojil ob koncu leta 2016. Javna delničarja sta družbi EEL GmbH zagotovila skupno [24–40] milijonov EUR ([15–25] milijonov EUR v kapitalskih injekcijah, vključno z zamenjavo terjatev v lastniške deleže, in [10–20] milijonov EUR s posojili).

(54)

Hkrati s tem je družba EEL GmbH 2. maja 2003 prejela posojilo v višini [2–5] milijonov EUR od zasebne [banke]. Datum zapadlosti posojila je bil 30. junij 2005, obrestna mera pa [1–5] %. Za to posojilo je občina Weeze zagotovila 100-odstotno javno jamstvo v korist družbe EEL GmbH oziroma [banke]. To posojilo je bilo preoblikovano 30. junija 2005, pri čemer je [banka], ki je v javni lasti (hčerinska družba [banke]), nadomestila [banko] kot upnica. Rok zapadlosti je bil prvič podaljšan do 30. decembra 2010, pri čemer je bila obrestna mera [1–5] %, drugič pa leta 2010 do 31. decembra 2016, pri čemer je bila obrestna mera [1–5] %.

(55)

Komisija je v sklepu o začetku postopka dvomila, ali so bila posojila, ki jih je družbi FN GmbH zagotovila družba EEL GmbH, odobrena in obnovljena pod tržnimi pogoji. Komisija je ugotovila, prvič, da Nemčija ni predložila kreditne zgodovine ali bonitetne ocene prejemnika posojila. Poleg tega Komisija ni mogla izključiti, da je bila družba FN GmbH podjetje v finančnih težavah. Izpostavila je tudi, da Nemčija ni predložila pojasnil v zvezi z obrestnimi merami, ki so se uporabile za posamezna posojila, ali prejetim zavarovanjem. Ugotovila je še, da ni bilo pojasnjeno, zakaj je posojilodajalka, ki je v javni lasti, večkrat privolila v obnovitev posojil in pri tem vsakič podaljšala njihovo zapadlost ter zakaj do zdaj ni zahtevala niti povračila glavnice niti plačila obresti.

(56)

Na podlagi teh preudarkov je sprejela predhodno stališče, da družba EEL GmbH pri odobritvi posojil družbi FN GmbH in njihovi obnovitvi ni ravnala kot vlagatelj v tržnem gospodarstvu ali upnik na trgu. Glede na to, da se je vseskozi zdelo, da je družba FN GmbH podjetje v težavah, ki vsaj do konca leta 2010 ni moglo pridobiti sredstev od poslovnih bank, je Komisija sprejela predhodno stališče, da bi bilo treba celotni znesek posojil skupaj z neplačanimi obrestmi opredeliti kot državno pomoč.

(57)

Ker so bili ti ukrepi izvedeni, ne da bi bila Komisija o njih obveščena, je začasno sklenila, da pomenijo nezakonito državno pomoč.

(58)

Nazadnje, Komisija je dvomila o združljivosti obravnavanih pogodb z notranjim trgom, če bi pogodbe pomenile državno pomoč, zlasti ob upoštevanju pravil iz smernic za reševanje in prestrukturiranje (17).

(59)

Komisija je v sklepu o začetku postopka navedla, da je bila podpora, ki jo je družbi FN GmbH dodelila zvezna dežela Severno Porenje – Vestfalija, selektiven ukrep, saj do takšne podpore niso bila upravičena vsa letališča v zvezni deželi. Ker se je podpora financirala iz javnih sredstev in ker je letališče s podporo za naložbe pridobilo prednost, ni bilo mogoče izključiti, da podpora pomeni državno pomoč.

(60)

Ker so bili ti ukrepi izvedeni, ne da bi bila Komisija o njih obveščena, je začasno sklenila, da pomenijo nezakonito državno pomoč.

(61)

Nazadnje, Komisija je dvomila o združljivosti obravnavanega ukrepa z notranjim trgom, če bi ukrep pomenil državno pomoč, zlasti ob upoštevanju pravil iz smernic za reševanje in prestrukturiranje (18).

(62)

Kar zadeva neposredno podporo, ki jo je družbi FN GmbH dodelilo okrožje Kleve, je Komisija sprejela začasno stališče, da noben vlagatelj na trgu ne bi zagotovil takšne podpore brez povračila. Poleg tega je Komisija dvomila, da bi se bil vlagatelj v tržnem gospodarstvu pripravljen odpovedati delu povračila neporavnane pomoči zaradi ustvarjanja delovnih mest v regiji.

(63)

Ker so bili ti ukrepi izvedeni, ne da bi bila Komisija o njih obveščena, je začasno sklenila, da pomenijo nezakonito državno pomoč.

(64)

Nazadnje, Komisija je dvomila o združljivosti obravnavanega ukrepa z notranjim trgom, če bi ukrep pomenil državno pomoč, zlasti ob upoštevanju pravil iz smernic za reševanje in prestrukturiranje (18).

(65)

Komisija je v sklepu o začetku postopka dvomila, ali je bilo financiranje, ki sta ga družbi EEL GmbH zagotovila njena javna delničarja, dodeljeno in obnovljeno pod tržnimi pogoji.

(66)

Ker so bili ti ukrepi izvedeni, ne da bi bila Komisija o njih obveščena, je začasno sklenila, da pomenijo nezakonito državno pomoč.

(67)

Nazadnje, Komisija je dvomila o združljivosti obravnavanih ukrepov z notranjim trgom, če bi ukrepi pomenili državno pomoč.

(68)

Nemčija opozarja na ozadje projekta, opisano v oddelku 2.1 in 2.2 zgoraj. Osnova „Euroregionales Zentrum für Luftverkehr, Logistik und Gewerbe“ je bil razvoj zasebnega civilnega letališča, ki ga upravlja zasebni izvajalec, na nekdanjem vojaškem letališču.

(69)

Nemčija trdi, da so rast prometa ovirali zunanji dejavniki. Prvič, stečaj družbe V-Bird, ki je imela glavno bazo na letališču Niederrhein-Weeze, oktobra 2004 je povzročil pomembno izgubo prometa, ki je ni bilo mogoče popolnoma nadomestiti z dodatnimi leti družb Ryanair in Hapagfly do leta 2008, ko je promet dosegel raven iz leta 2004. Drugič, številne tožbe, vložene pri nacionalnih sodiščih, so nenehno ustvarjale pravno negotovost za letalske prevoznike (19), pomenile pa so tudi, da bi lahko imela družba FN GmbH zaradi njih nepredvidene dodatne stroške. Dokler ni družba FN GmbH leta 2009 pridobila končne operativne licence, ni mogla izvajati svoje strategije zaradi sodnih postopkov, ki so potekali, in se je odločala za izvensodne poravnave. Vendar je morala za ugoden izid plačati odškodnine udeležencem v teh postopkih, ki so znašale [5–10] milijonov EUR. Tretjič, leta 2010 je izbruh vulkana Eyjafjallajokull na Islandiji povzročil motnje v zračnem prometu in s tem izpad prometa na letališču. Četrtič, Nemčija navaja, da je septembra 2010 uvedla potniško takso, ki je zmanjšala konkurenčnost letališča v primerjavi z drugimi evropskimi letališči, na katerih se navedena taksa ni uporabljala. Po trditvah Nemčije je družba Ryanair zato zmanjšala število letov z letališča Niederrhein-Weeze, na katerem se je posledično število potnikov v letih 2011 in 2012 zmanjšalo.

(70)

Nemčija trdi, da kljub tem neugodnim dogodkom, na katere družbi FN GmbH in družba EEL GmbH ter njuni delničarji niso imeli vpliva, uspeh projekta dokazuje dejstvo, da se je promet v obdobju, ki je zajeto v preiskavo, stalno povečeval (glej uvodno izjavo 18) ter je dosegel ali celo presegel napovedi prometa iz različnih strokovnih študij (razen leta 2011). Poleg tega opozarja, da bi lahko družba FN GmbH sčasoma tudi povečala prihodke, ki niso povezani z letalstvom, in izboljšala donosnost.

(71)

Nemčija opozarja, da je letališče Niederrhein-Weeze „zgodba o uspehu“, saj je zdaj ne le tretje največje letališče v Severnem Porenju – Vestfaliji, ampak tudi edinstveni primer privatizirane infrastrukture, ki je bila prodana po tržni ceni. Dodaja, da so bile naložbe v letališče nenehno na zelo visoki ravni. V obdobju 2002–2011 so naložbe družbe FN GmbH skupno znašale [60–90] milijonov EUR, od tega je bilo [20–30] milijonov EUR namenjenih za razvoj poslovnih zgradb, [10–20] milijonov EUR za zmogljivosti za lete in ploščad, [5–10] milijonov EUR pa za projekte za zagon in širitev. Nemčija trdi, da se lahko družba FN GmbH vse od privatizacije zanaša na zasebne vire za financiranje teh pomembnih naložb, in sicer: (i) posojila in kapitalske injekcije delničarjev, (ii) posojila poslovnih bank in (iii) lastni dobiček iz poslovanja družbe FN GmbH.

(72)

Kar zadeva podporo večinskega delničarja, Nemčija meni, da so družba ANH GmbH in njeni delničarji svoji hčerinski družbi FN GmbH večkrat dodelili podporo za kritje začetnih izgub iz poslovanja in naložb v letališko infrastrukturo. Ta podpora je bila dodeljena s kapitalskimi injekcijami in posojili, za katere je večinski delničar privolil v podreditev svojih terjatev (Rangrücktritterklärung). S tem je preoblikoval neporavnane dolgove v lastniški delež, ki ne more več biti del stečajne mase. Vendar Nemčija ugotavlja, da edini zasebni delničarji niso mogli nositi celotnega finančnega bremena za tako veliko naložbo in so potrebovali dodatne vire financiranja, ki so jih lahko pod tržnimi pogoji zagotovili samo javni organi. Ta zunanja podpora se je že upoštevala v poslovnem načrtu iz leta 2003 (glej uvodno izjavo 95).

(73)

Nemčija v zvezi s posojili poslovnih bank trdi, da je lahko družba FN GmbH pri poslovnih bankah zelo hitro pridobila posojilo zaradi svojega poslovnega uspeha. Po trditvah Nemčije bi dostop do bank dokazal trajnost poslovnega modela, temelječega na zasebnem financiranju. Družba FN GmbH je lahko v prvi polovici leta 2009 z [banko] podpisala posojilno pogodbo za naložbeno posojilo v višini [0–10] milijonov EUR. Obrestna mera za to posojilo je bila [2–6] %, vendar je bila pri tem potrebna podreditev terjatev družbe EEL GmbH, povezanih s posojili, ki jih je odobrila družbi FN GmbH (zato je morala družba EEL GmbH privoliti v nižjo uvrstitev med upniki). Datum zapadlosti posojila je bil 31. december 2010. Glede na to Nemčija trdi, da so bili pogoji zavarovanja in obrestne mere iz pogodb za družbo FN GmbH razmeroma ugodni. Družba FN GmbH je [banki] povrnila celotno posojilo na datum zapadlosti. Nemčija dodaja, da je [banka] ponudila družbi FN GmbH dva kreditna programa ([8–15] milijonov EUR in [1–5] milijonov EUR) z okvirno obrestno mero v višini [1–5] % (20) in da je bilo mogoče z [banko] podpisati pogodbo o financiranju zakupa v znesku [0–3] milijone EUR.

(74)

Nemčija v zvezi s samofinanciranjem opozarja, da je lahko družba FN GmbH zaradi pozitivnih poslovnih denarnih tokov sama vedno bolje financirala svoje naložbe. Prvi pozitivni EBITDA (dobiček pred obrestmi, davki in amortizacijo) je bil evidentiran leta 2006, prvi čisti dobiček pa leta 2007, le nekaj let po začetku delovanja letališča. Nemčija poleg tega Komisiji očita, da je v sklepu o začetka postopka napačno in zavajajoče predstavila številke o prometu in stroških družbe FN GmbH. V skladu s tem je predložila naslednje informacije o primerjavi razvoja prometa in stroškov v obdobju 2003–2010.

Preglednica 4

Prihodki in stroški družbe FN GmbH v obdobju 2003–2010

(75)

Nemčija trdi, da Komisija zlasti ne bi upoštevala vseh stroškov, povezanih z dejavnostmi v javnem interesu (stroškov negospodarskih dejavnosti), ki se ne pripisujejo vsakodnevnim dejavnostim letališča, s čimer bi umetno zmanjšala dobiček iz poslovanja. Meni, da se v preglednici v nadaljevanju kaže resnična donosnost poslovanja družbe FN GmbH.

Preglednica 5

Struktura prilagojenih stroškov družbe FN GmbH (brez stroškov, povezanih z dejavnostmi v javnem interesu)

(76)

Nemčija je menila, da gradnja letališča ni gospodarska dejavnost, ki bi se je bili zasebni vlagatelji pripravljeni lotiti sami, in da v Evropi ni takega primera (glej naslednji oddelek). Po njenih trditvah bi zasebne vlagatelje veliko bolj zanimalo upravljanje obstoječe letališke infrastrukture, saj to pomeni manjša in obvladljiva tveganja.

(77)

Predlagala je, naj se gradnja letališke infrastrukture izvzame s področja nadzora državnih pomoči, da se odpravi pomanjkanje zasebnih naložb na tem področju. Trdi, da je gradnja takšne infrastrukture instrument, s katerim lahko država usmerja gospodarski razvoj in s prometno politiko strukturira načrtovanje rabe zemljišč.

(78)

Poleg tega meni, da je bila javna podpora v zadevnem primeru usmerjena predvsem v dejavnosti v javnem interesu, ki ne spadajo na področje nadzora državnih pomoči, ki ga izvaja Komisija. Od [20–30] milijonov EUR bi jih bilo [20–30] vloženih v protipožarne in varnostne sisteme. Dodala je, da se je neporavnani znesek v višini [2–5] milijonov EUR v celoti porabil za financiranje drugih dejavnosti leta 2011.

(79)

Nemčija meni, da v Evropi ni trga za financiranje infrastrukture zasebnih regionalnih letališč. Po njenih trditvah je v Evropi le nekaj popolnoma privatiziranih letališč. Primera takšnih letališč sta Glasgow-Prestwick in Luton. Čeprav ni bilo preiskave državnih pomoči v zvezi s takšnimi popolnoma zasebnimi letališči, je Nemčija dvomila, da navedena letališča niso prejela javne podpore. Poudarila je, da je tudi v primeru letališča Lübeck-Blankensee občina Lübeck leta 2009 znova postala lastnica letališča. Dejstvo, da je zasebno lastništvo tako redko, je povezano z visoko stopnjo fiksnih stroškov, ki so neizbežni pri gradnji letališke infrastrukture, kar je Komisija priznala v osnutku smernic za letalski sektor iz leta 2014, ki so se pripravljale med formalnim postopkom preiskave (21). Nemčija je navedla še, da so pravne negotovosti, ki jih je povzročil obvezni certifikacijski postopek letališča, sočasna sodba v zadevi Aéroports de Paris in podpis mednarodne pogodbe med Nemčijo in Nizozemsko odvrnili zasebne vlagatelje od tovrstnih projektov. Po njenih trditvah je Komisija v prvi oceni v sklepu o začetku postopka napačno prezrla dejstvo, da poslovne banke po pričakovanjih niso bile naklonjene financiranju gradnje zasebnih letališč in da na tem področju ni bilo delujočega trga.

(80)

Nemčija meni, da predhodna ocena Komisije ni temeljila na jasnih merilih za oceno skladnosti obravnavanih ukrepov s trgom. Po njenih trditvah bi se morala Komisija v nasprotju s tem opirati na ustaljeno sodno prakso (22) v okviru univerzalnih poštnih storitev, ki bi potrdila, da se za postavitev in vzdrževanje omrežja ni mogoče uporabiti zgolj komercialnega pristopa. Predlaga tudi, naj se upošteva veljavna praksa Komisije, v skladu s katero naj bi Komisija odobrila podobne ukrepe podpore. Nemčija je svoje mnenje utemeljila s primerom financiranja infrastrukture letališča Kassel-Calden.

(81)

Glede na uspešen razvoj letališča je Nemčija sklenila, da bi vsak zasebni vlagatelj vložil v letališče Niederrhein-Weeze, tako kot je Nemčija.

(82)

Nemčija zavrača predhodno sklepno ugotovitev Komisije, da je mogoče družbo FN GmbH opredeliti kot podjetje v težavah v smislu Smernic Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah (v nadaljnjem besedilu: smernice za reševanje in prestrukturiranje) (23).

(83)

Nemčija se pri navedeni trditvi opira na pet razlogov. Prvič, družba FN GmbH bi že po zelo kratki zagonski fazi dosegla dobičke (prvi pozitivni EBITDA leta 2006 – brez upoštevanja stroškov dejavnosti v javnem interesu – in prvi čisti dobiček leta 2007). Nemčija ugotavlja, da Komisija pri oceni ukrepov financiranja v korist regionalnih letališč ni nikoli opredelila upravičenca, ki je ustvarjal izgubo v zagonski fazi, kot podjetje v težavah. Če bi Komisija vztrajala pri navedenem razlogovanju, po mnenju Nemčije sploh ne bi bilo mogoče, da bi se katera koli letališka infrastruktura financirala dlje od te faze.

(84)

Drugič, Nemčija trdi, da nikoli niso bila izpolnjena „trdna“ merila za podjetje v težavah. Nasprotuje pripombam v zvezi z negativnim premoženjem iz sklepa o začetku postopka in dodaja, da je večinski delničar ohranjal podjetje pri življenju v finančnem smislu s posojilom, novo kapitalsko injekcijo in privoljenjem v nižjo uvrstitev med upniki (Rangrücktritterklärung). Poleg tega izpodbija razlago, ki jo je Komisija sprejela v zvezi s sodbami Splošnega sodišča v zadevah T-102/07 in T-120/07, Freistaat Sachsen proti Komisiji, če ta razlaga pomeni, da so pogoji za podjetje v težavah samodejno izpolnjeni, če obstaja negativno premoženje. Po mnenju Nemčije je merilo negativnega premoženja samo eno od več meril, ki jih je Splošno sodišče opredelilo za ugotovitev, ali je podjetje v težavah.

(85)

Tretjič, Nemčija navaja, da družba FN GmbH ne kaže znakov, da je podjetje v težavah, saj je njen poslovni razvoj pozitiven že od samega začetka. Zlasti dejstvo, da se stroški obresti, ki jih ima družba FN GmbH, povečujejo, ne bi razkrilo finančnih težav, kot je prezadolženost, temveč bi kazalo večkratne naložbe glavnega delničarja v družbo FN GmbH.

(86)

Četrtič, Nemčija trdi, da bi lahko družba FN GmbH rešila svoje finančne težave z dobički iz poslovanja, posojili poslovnih bank ter posojili in sredstvi, ki jih ji je zagotovil večinski delničar.

(87)

Končno, Nemčija trdi, da družbe FN GmbH ni mogoče opredeliti kot podjetje v težavah v smislu smernic za reševanje in prestrukturiranje, ki iz navedene opredelitve izključujejo podjetja, ustanovljena pred manj kot tremi leti (kot je družba FN GmbH).

(88)

Nemčija trdi, da Komisija v sklepu o začetku postopka ni dokazala učinkov ukrepov podpore na konkurenco na zadevnem trgu, ki ga ni opredelila.

(89)

Nemčija je po navedbi teh splošnih pripomb sprejela stališče do različnih ukrepov, ki se ocenjujejo:

(90)

Nemčija je trdila, da so bila vsa plačila, financirana s posojili, ki jih je družba EEL GmbH odobrila družbi FN GmbH, pod strogim nadzorom družbe EEL GmbH, ki je nadzorovala njihov neposredni prenos na upnike v imenu (treuhänderisch) družbe FN GmbH.

(91)

Po trditvah Nemčije je lahko družba EEL GmbH tako zagotovila, da se njena sredstva namenijo izključno za naložbe, in ne za vsakodnevne dejavnosti.

(92)

Dodaja še, da sta okrožje Kleve in občina Weeze kot delničarja družbe EEL GmbH imela v skladu z ustanovitvenim aktom (Geschäftsvertrag) družbe FN GmbH več izključnih pravic, kot so pristojnost za imenovanje izvršnega direktorja družbe FN GmbH (uveljavljena leta 2004) ter več pravic do veta v zvezi s posameznimi ukrepi upravljanja in prilagoditvami ali prodajo kapitala družbe FN GmbH. Te pravice bodo veljale, dokler ne bo družba FN GmbH poravnala vseh dolgov do teh dveh delničarjev.

(93)

Nemčija je trdila, da so vse odločitve za naložbe v obdobju, ki ga zajema preiskava, temeljile na tržnih študijah, katerih sklepne ugotovitve so sistematično kazale na potrebo po naložbah.

(94)

V zvezi s tem najprej navaja študijo iz leta 1998 (ki jo je izvedel […]), v skladu s katero se je zdel projekt letališča Niederrhein-Weeze gospodarsko smiseln in trajnosten. Omenila je dodatne študije, ki so bile izvedene kmalu za tem in v katerih se je priporočala specializacija nove letališke infrastrukture za nizkocenovne prevoznike, saj je bilo to področje ob koncu devetdesetih let opredeljeno kot najobetavnejši vir rasti. Kot konkurenčne prednosti so bile opredeljene gradnja infrastrukture, izrecno prilagojene prometu nizkocenovnih prevoznikov, geografski položaj letališča (ki zajema približno 35 milijonov prebivalcev) ter zasičenost bližnjih letališč v Amsterdamu in Düsseldorfu.

(95)

Nemčija se sklicuje še na nadaljnje poslovne načrte, v katerih se je na podlagi pričakovane rasti prometa nizkocenovnih prevoznikov, zasičenosti sosednjih letaliških platform in podpisa sporazuma z družbo Ryanair predvideval finančni uspeh letališča. Glede na potrebo po izvrševanju okoljevarstvenih pravil je družba FN GmbH sočasno naročila napoved zračnega prometa pri […] (v nadaljnjem besedilu: študija […]), ki je za leto 2010 predvidela 2,88 milijona potnikov, za leto 2020 pa med 3,1 in 4,85 milijona potnikov. Nemčija navaja, da evidence o prometu kažejo, da se je poslovni načrt kljub zgoraj opisanim neugodnim dogodkom do leta 2010 v celoti upošteval.

(96)

Nadalje pojasnjuje, da je družba FN GmbH leta 2009 zaradi povečanega obsega dejavnosti družbe Ryanair na letališču naročila drug poslovni načrt za obdobje 2009–2020 (v nadaljnjem besedilu: poslovni načrt iz leta 2009). Ta je bil predložen [banki], ki je lahko to strokovno študijo upoštevala pri odločanju o odobritvi komercialnega posojila družbi FN GmbH.

(97)

Nemčija je na podlagi navedenih elementov izpodbijala predhodna stališča Komisije, da poslovni model družbe FN GmbH ni bil trajnosten ter da je bil postopek privatizacije izveden na podlagi političnih preudarkov, ne pod izključno komercialnimi pogoji.

(98)

Nemčija je navedla, da je bila v sklepu o začetku postopka uporabljena nepravilna pravna podlaga za oceno skladnosti obrestnih mer posojil, ki jih je odobrila družba EEL GmbH, s trgom. Po njenih trditvah je Komisija pri oceni uporabila Sporočilo Komisije o spremembi metode določanja referenčnih obrestnih mer in diskontnih stopenj iz leta 2008 (v nadaljnjem besedilu: sporočilo o referenčnih obrestnih merah iz leta 2008) (24). Trdi, da bi morala Komisija uporabiti obvestilo o načinu določanja referenčnih obrestnih mer in diskontnih stopenj iz leta 1997 (v nadaljnjem besedilu: sporočilo o referenčnih obrestnih merah iz leta 1997) (25), saj je bila večina obravnavanih ukrepov odobrena med letoma 2003 in 2005.

(99)

Ne glede na to, katero od teh sporočil bi bilo treba uporabiti ratione temporis, je Nemčija dvomila o primernosti katere koli referenčne obrestne mere Komisije za obravnavano zadevo zaradi domnevnega neobstoja delujočega finančnega trga za gradnjo letališke infrastrukture.

(100)

Dodala je, da so bila posojila, ki so jih zagotovili javni organi, popolnoma skladna s trgom, ker so:

(101)

Kar zadeva preizkus zasebnega vlagatelja, se je Nemčija sklicevala na sodno prakso v zadevi Italijanska republika proti Komisiji  (26), v kateri je Sodišče navedlo: „Za opredelitev, ali imajo takšni ukrepi naravo državne pomoči, je treba presoditi, ali bi v podobnih okoliščinah zasebni vlagatelj, katerega velikost je primerljiva z velikostjo organov javnega sektorja, zagotovil kapital v takšnem znesku.“ Nemčija je trdila, da bi zasebni vlagatelj v enakem položaju, kot je bila družba EEL GmbH, upošteval obveznost skladnosti z zakonodajo in bi sprejel možnost, da bo naložba zaradi stroškov skladnosti postala donosna šele pozneje, kar je Komisija priznala v pretekli zadevi o posamezni pomoči Einzelbeihilfe für Wasserwerke  (27). Nemčija je dodala še, da lahko zasebni vlagatelj upošteva tudi strateško naravo/cilj poslovnega modela, da prilagodi svoje napovedi donosnosti. V skladu s točko 3.2(v) sporočila Komisije z dne 14. septembra 1984 o deležih javnih organov v kapitalu družbe (28)„je strateška narava naložbe v smislu trgov ali blaga takšna, da je mogoče pridobitev deleža šteti za običajno ravnanje ponudnika kapitala, kljub zapozneli donosnosti“. Nemčija je sklenila, da ta določba izključuje prisotnost gospodarske prednosti, ki vključuje državno pomoč.

(102)

Po trditvah Nemčije ukrep podpore, ki ga je zvezna dežela Severno Porenje – Vestfalija s sklepom 15. oktobra 2002 zagotovila družbi FN GmbH v znesku 3,525 milijona EUR, dejansko ne pomeni pomoči ali vsaj veljavne pomoči v smislu postopkovne uredbe. Trdila je, da je bil ukrep sprejet na podlagi odloka iz leta 1993. Po njenih trditvah je bil odlok sprejet pred obvestilom Komisije o uporabi členov 92 in 93 Pogodbe ES ter člena 61 Sporazuma EGP za državne pomoči v letalskem sektorju (v nadaljnjem besedilu: smernice za letalski sektor iz leta 1994) (29).

(103)

Dodala je, da je bilo financiranje letaliških infrastruktur šele pozneje opredeljeno kot državna pomoč in je postalo predmet nadzora Komisije, in sicer po tem, ko je: (a) Komisija leta 2005 sprejela smernice Skupnosti o financiranju letališč in zagonski državni pomoči letalskim družbam z odhodi z regionalnih letališč (v nadaljnjem besedilu: smernice za letalski sektor iz leta 2005) ter (b) po temeljnih sodbah Splošnega sodišča in Sodišča Evropske unije za navedeni sektor (30).

(104)

Nemčija je v zvezi s tem trdila tudi, da je Komisija v sklepu o začetku postopka uporabila nepravilno pravno podlago za predhodno oceno ukrepa 2. Dejansko je sklep o začetku postopka (31) temeljil na novi različici odloka iz leta 1993, ki je začel veljati 1. januarja 2003, po dodelitvi ukrepa.

(105)

Končno, Nemčija meni, da zaradi razveljavitve odloka iz leta 1993, na podlagi katerega je bil sprejet ukrep pomoči, ki se pregleduje, Komisiji ni treba uporabiti določb postopkovne uredbe v zvezi z veljavno pomočjo.

(106)

Nemčija meni, da je bilo treba poleg zasebne naložbe v letališče v zagonski fazi odobriti tudi premostitveno posojilo. V zvezi z odločitvijo okrožja Kleve, da se odpove drugemu obroku povračila posojila, ki ga je morala plačati družba FN GmbH, meni, da je okrožje namenoma sprejelo navedeno odločitev, saj je družba FN GmbH izpolnila zakonsko obveznost in ustvarila vsaj 350 delovnih mest.

(107)

Nemčija izpodbija trditev, da refinanciranje družbe EEL GmbH pomeni ukrep, ki vključuje državo, saj je zgolj kapitalska injekcija, ki sta jo zagotovila delničarja družbe EEL GmbH. Poudarja, da so refinanciranje družbe EEL GmbH izvedli javna lastnika in zasebne banke.

(108)

Trdi, da je domnevna državna pomoč v sklepu o začetku postopka upoštevana dvakrat (refinanciranje družbe FN GmbH, ki ga je izvedla družba EEL GmbH, in refinanciranje družbe EEL GmbH, ki sta ga izvedla njena javna delničarja), čeprav je to en sam ukrep. Nemčija opozarja, da Komisija ni opravila dvojne ocene v podobni zadevi Leipzig/Halle  (32).

(109)

Nemčija zanika, da je bila družba EEL GmbH vključena v kakršno koli gospodarsko dejavnost, in trdi, da bi bilo treba družbo obravnavati kot začasno namensko družbo, ustanovljeno za upravljanje in razvoj letališke infrastrukture. Po njenem mnenju je bila družba EEL GmbH ustanovljena, da bi učinkoviteje kot njena ločena delničarja (okrožje Kleve in občina Weeze) upravljala projekt in pregledneje usmerjala zagonsko podporo, ki sta jo zagotovila. Nemčija trdi, da noben zasebni vlagatelj ne bi opravljal istih dejavnosti, kot jih je družba EEL GmbH.

(110)

Končno, dodala je, da je bila stopnja dobička družbe EEL GmbH posledica razlike med obrestnimi merami posojil, ki sta jih zagotovila delničarja družbe, in obrestnimi merami, ki so bile odobrene družbi FN GmbH.

(111)

Nemčija dvomi, da je Komisija temeljito ocenila združljivost ukrepov podpore v sklepu o začetku postopka. Dodaja, da glede na vprašanje v zvezi z legitimnimi pričakovanji, ki je pojasnjeno v nadaljevanju, Komisija ne bi smela nadaljevati preiskave niti obravnavati vračila ukrepa podpore. Končno, navaja, da je Komisija že dovolila ukrepe podpore, ki so bili dodeljeni letališču Kassel-Calden in so podobni ukrepom, dodeljenim letališču Niederrhein-Weeze. Nemčija na podlagi tega sklepa, da bi morala Komisija razglasiti združljivost zadnjenavedenih ukrepov z notranjim trgom.

(112)

Nemčija je v pripombah v zvezi s sklepom o začetku postopka ponovila prejšnje trditve, povezane z legitimnimi pričakovanji. Po njenem mnenju bi jo Komisija julija 2009 (33) obvestila o tem, da nima namena nadaljevati preiskave zadeve, in bi tako ustvarila legitimna pričakovanja. Sklenila je, da je nato Komisijo zavezovalo načelo dobrega upravljanja in bi morala končati predhodno preiskavo. V utemeljitev svojega mnenja je navedla, da je Sodišče Evropske unije v zadevi Salzgitter  (34) odločilo, da zamuda Komisije pri izvajanju njenih pooblastil nadzora in pri odredbi za vračilo državne pomoči povzroči nezakonitost te odločbe o vračilu le v izjemnih primerih (kot je ta), kot sta očitno nedelovanje Komisije in očitna kršitev obveznosti skrbnega ravnanja.

(113)

Nemčija je trdila, da je Komisija med formalno preiskavo prezrla druge akte Komisije, kot sta odločba Konver II iz leta 2005 (o dodelitvi 14,9 milijona ECU za preoblikovanje nekdanjih vojaških letališč v Severnem Porenju – Vestfaliji) in akcijski načrt za zmogljivost letališč, učinkovitost in varnost v Evropi (35), v katerih se izrecno poziva h gradnji nove letališke infrastrukture.

(114)

Družba Flughafen Düsseldorf GmbH (v nadaljnjem besedilu: družba Flughafen Düsseldorf), upravljavka letališča Düsseldorf, je izrazila stališče, da so štirje ukrepi, ki se preučujejo, vplivali na konkurenco na enotnem trgu in bi jih bilo treba razglasiti za nezdružljive. Po njenih trditvah se je promet na letališču Niederrhein-Weeze povečal za desetkrat v manj kot desetih letih samo zato, ker se je z javno podporo umetno znižala struktura stroškov letališča. Ker je družba Ryanair začela izvajati lete na letališču Niederrhein-Weeze, je v svojih trženjskih kampanjah zlorabljala blagovno znamko „Düsseldorf“ ter z njimi zavajala in preusmerjala morebitne stranke z letališča Düsseldorf na letališče Niederrhein-Weeze.

(115)

Krajevna gospodarska zbornica Niederrheinische Industrie— und Handelskammer Duisburg Wesel Kleve zu Duisburg (v nadaljnjem besedilu: gospodarska zbornica Niederrheinische IHK) opozarja, da je okrožje zaradi zaprtja vojaškega letališča izgubilo 400 delovnih mest in približno 100 milijonov EUR letnih prihodkov, v nasprotju s tem pa je imel poslovni razvoj letališča Niederrhein-Weeze izjemno pozitivni učinek in je bilo v regiji ustvarjenih več kot 1 200 delovnih mest. Navaja še, da se je letališče razvijalo v skladu s poslovnim načrtom iz leta 2003 in je postalo tretje največje regionalno letališče v zvezni deželi. Nedavno zmanjšanje potniškega prometa je treba pripisati predvsem uvedbi potniške takse v zračnem prevozu v Nemčiji.

(116)

Lokalni potovalni agenciji Erlebe-Fernreisen GmbH (v nadaljnjem besedilu: agencija Erlebe-Fernreisen) in Atlasreisen Partnerunternehmen (v nadaljnjem besedilu: agencija Atlasreisen) sta podprli stališče letališča Niederrhein-Weeze v postopku. Agencija Erlebe-Fernreisen meni, da sta obnova vojaškega letališča in sodelovanje z vodstvom letališča Niederrhein-Weeze okrepila rast podjetja. Agencija Atlasreisen opozarja, da je letališče prestalo zahteven certifikacijski postopek, in na uvedbo potniške takse v zračnem prometu v Nemčiji.

(117)

Ponudnik letaliških storitev družba Agello Service GmbH (v nadaljnjem besedilu: družba Agello) meni, da je letališče Niederrhein-Weeze zaradi pozitivnega poslovnega razvoja postalo tretje največje regionalno letališče v zvezni deželi in ga šteje za uspešen evropski projekt. Po mnenju družbe je treba nedavno zmanjšanje potniškega prometa pripisati predvsem uvedbi potniške takse v zračnem prevozu v Nemčiji.

(118)

Pro:niederrhein, skupina lokalnih prebivalcev, ki podpira letališče Niederrhein-Weeze, meni, da ukrepi, ki se ocenjujejo, niso nezakoniti in da je letališče pomembno za regijo, kot je pokazala peticija iz leta 2006, s katero je bilo zbranih več kot 20 000 podpisov.

(119)

Ponudnik letaliških storitev, pristojen za varnost letenja, družba Tower Company GmbH (v nadaljnjem besedilu: družba Tower Company) in družba STI Security Training International GmbH (v nadaljnjem besedilu: družba STI), ponudnik storitev pregledov potnikov, menita, da dejavnosti v javnem interesu, ki jih opravljata, ne bi bilo mogoče preseliti, če bi se letališče zaprlo. Komisijo pozivata, naj pri oceni upošteva zaposlenost.

(120)

Ponudnik storitev zemeljske oskrbe zrakoplovov družba Serve2fly Heico Losch Airport Service GmbH (v nadaljnjem besedilu: družba Serve2fly) in lokalno gradbeno podjetje I-Punkt GmbH (v nadaljnjem besedilu: družba I-Punkt) menita, da je bil poslovni razvoj letališča Niederrhein-Weeze izjemno pozitiven in je vodil v ustvarjanje več kot 1 000 delovnih mest v tem manj razvitem delu regije Severno Porenje – Vestfalija. Družba Serve2fly trdi, da so stališča iz sklepa o začetku postopka v nasprotju s smernicami Komisije, saj lokalnim letališčem preprečujejo, da bi konkurirala na trgu. Družba Serve2fly opozarja na zunanje neugodne dogodke, s katerimi se je moralo spopadati letališče, in Komisijo poziva, naj jih upošteva.

(121)

Družba Gaetan Data GmbH (v nadaljnjem besedilu: družba Gaetan Data), lokalno podjetje za usposabljanje, trdi, da ima letališče edinstven pomen v smislu usposabljanja na področju zračnega prometa, in meni, da bi morala Komisija čim prej končati zadevo.

(122)

Družba Van Boekel GmbH (v nadaljnjem besedilu: družba Van Boekel), lokalno podjetje, ki se med drugim ukvarja z gradbenimi deli na cestah in krajinsko arhitekturo, družba Rheinland Air Service Werft & Handel GmbH (v nadaljnjem besedilu: družba RAS), ponudnik storitev polnjenja rezervoarjev zrakoplovov, in družba Schilling Omnibusverkehr GmbH (v nadaljnjem besedilu: družba SOV), ki izvaja avtobusne prevoze med letališčem Niederrhein-Weeze ter Kölnom in Düsseldorfom, trdijo, da je letališče zdaj donosno zasebno letališče, ki ima resnično evropsko razsežnost.

(123)

Družba NRN Energie GmbH (v nadaljnjem besedilu: družba NRN Energie) navaja, da je letališče financiral zasebni vlagatelj, medtem ko se je letališče Eindhoven lahko zanašalo na dodatno financiranje, ki ga je Nizozemska zagotavljala za vojaške operacije. Kar zadeva uporabo javnih sredstev, so bila po mnenju družbe NRN javna posojila odobrena pod tržnimi pogoji. Tako kot Nemčija je tudi družba NRN Energie zaskrbljena zaradi kršitve legitimnih pričakovanj.

(124)

Družba KPP Steuerberatungsgesellschaft GmbH (v nadaljnjem besedilu: družba KPP), ki opravlja storitve davčnega svetovanja, se sklicuje na pomemben donos kapitala ([10–20] %) družbe FN GmbH leta 2010. Trdi, da bi bilo treba posojila, ki jih je prejela družba FN GmbH, obravnavati kot navidezni lastniški kapital za pomemben delež in da so bila vsekakor v celoti zavarovana.

(125)

Okrožje Kleve podpira vse pripombe Nemčije, zlasti tiste v zvezi s kršitvijo legitimnih pričakovanj. Poudarja še, da se v Severnem Porenju – Vestfaliji, enem najgosteje poseljenih območij v Evropi, povečuje povpraševanje po regionalnih letališčih, ki ga bližnje in skoraj zasičeno letališče Düsseldorf ne more v celoti izpolniti. Dodaja, da je bilo financiranje letališča Niederrhein-Weeze strogo v skladu s smernicami za letalski sektor iz leta 2005, pri čemer je bilo letališče uvrščeno v kategorijo D (do vključno leta 2007).

(126)

Družba FN GmbH podpira vse pripombe Nemčije v zvezi s sklepom o začetku postopka, h katerim je tudi prispevala. Poudarja, da ukrepi, ki se preučujejo, zlasti posojila, ki jih je odobrila družba EEL GmbH pod tržnimi pogoji, ne pomenijo državne pomoči. Trdi, da ji je kljub zelo obsežnim naložbam v letališko infrastrukturo ([50–100] milijonov EUR) uspelo ohraniti visok delež lastniškega kapitala (nad [20–50] %), delež ukrepov financiranja, ki se preučujejo, pa omejiti na manj kot [20–50] % celotnega financiranja. Družba FN GmbH dodaja, da se od začetka delovanja leta 2003 povečujejo promet in dobički iz poslovanja, pri čemer ima letni dobiček od leta 2007. Nadalje ugotavlja, da se prihodki iz poslovanja povečujejo in v glavnem presegajo stroške poslovanja, ki se ne spreminjajo. Trdi, da bi bila ta zanesljiva poslovna uspešnost še boljša, če bi se vsi stroški, povezani z dejavnostmi v javnem interesu, v izkazih poslovnega izida odšteli.

(127)

Poudarja, da ni podjetje v težavah in da so bila vsa posojila odobrena pod tržnimi pogoji. Trdi, da so obrestne mere za posojila, ki jih je odobrila družba EEL GmbH, za ta bonitetni razred višje od obrestnih mer banke Bundesbank za nove zavarovane kredite ali obrestnih mer iz indeksa Pfandbriefindex (36) (z običajnim pribitkom 80–120 bazičnih točk).

(128)

Pet posameznikov dvomi, da:

(129)

Nemčija je menila, da se elementi, ki jih je predložil g. Kleinschnittger, ne morejo veljavno uporabiti v postopku, saj razkrivajo zaupne informacije s posvetovanj skupščine okrožja Kleve, ki so bile nezakonito pridobljene in posredovane Komisiji.

(130)

Kar zadeva pripombe nekaterih posameznikov, se je sklicevala na svoja dopisa z dne 18. marca 2013 in 19. avgusta 2013, povzeta v oddelku 5.

(131)

V skladu s členom 107(1) PDEU je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva z notranjim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami.

(132)

Merila iz člena 107(1) PDEU so kumulativna. Da torej ukrep pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, mora biti izpolnjen vsak od naslednjih štirih pogojev. Finančna podpora:

(133)

V zadevnem primeru je Nemčija trdila, da so družba EEL GmbH in njena delničarja vedno ravnali kot preudarni udeleženci v tržnem gospodarstvu, ki si prizadevajo za donosnost, ter da ukrepi, ki se ocenjujejo, družbi niso zagotovili gospodarske prednosti, ki je ta ne bi mogla pridobiti pod običajnimi tržnimi pogoji. Če to drži, potem ukrepi, ki jih je izvedla Nemčija, ne bi pomenili državne pomoči.

(134)

V nasprotju s trditvami Nemčije Komisija ni ustvarila legitimnih pričakovanj v zvezi z zaključkom predhodne preiskave. Prvič, trditev, da Komisija ne bi ukrepala, je nepomembna. Sodišče je v združenih zadevah Demesa in Territorio Histórico de Álava proti Komisiji  (38) potrdilo, da je vsako navidezno nedelovanje nepomembno, kadar ukrep pomoči ni bil priglašen. Ker Nemčija ni priglasila pomoči (glej uvodno izjavo 247), se ne more sklicevati na legitimno pričakovanje. Komisija ugotavlja, da je sklicevanje na sodno prakso v zadevi Salzgitter nepomembno, saj se ta sodba nanaša samo na obdobje vračila v primeru pomoči, ki je na podlagi sklepa Komisije razglašena za nezdružljivo, in ne na obdobje predhodne preiskave, ki ga zajemajo pripombe Nemčije. Končno, Komisija ugotavlja, da ima pravico nadaljevati formalno preiskavo, saj ni Nemčije nikoli obvestila o zaključku obravnavane zadeve.

(135)

Komisija je v sklepu o začetku postopka navedla, da ni mogoče izključiti, da je družba FN GmbH podjetje v finančnih težavah. Vendar na podlagi informacij, ki jih je predložila Nemčija, Komisija meni, da se je finančni položaj družbe FN GmbH sčasoma izboljšal:

(136)

Zato Komisija meni, da ni bila družba nikoli v položaju, opisanem v točki 9 smernic za reševanje in prestrukturiranje, „ko ni zmožn[a] z lastnimi sredstvi ali s sredstvi, ki jih lahko pridobi od svojih lastnikov/delničarjev ali upnikov, preprečiti izgube, ki bi brez zunanjega posredovanja državnih organov kratkoročno ali srednjeročno skoraj gotovo ogrozile obstoj družbe“. Komisija sklepa, da družba FN GmbH ne bi smela biti opredeljena kot podjetje v težavah.

(137)

Do nedavnega se je pri razvoju letališč pogosto upošteval izključno teritorialni vidik ali v nekaterih primerih vojaške potrebe. Delovanje letališč je bilo organizirano kot del uprave, in ne kot komercialno podjetje. Konkurenca med letališči in upravljavci letališč je bila prav tako omejena ter se je razvijala postopoma.

(138)

To se je v zadnjih letih spremenilo. Čeprav v nekaterih primerih še naprej obstajajo navedeni preudarki o načrtovanju rabe zemljišč in upravne strukture, je večina letališč ustanovljena v skladu z gospodarskim pravom, da bi se omogočilo njihovo poslovanje pod tržnimi pogoji v vse bolj konkurenčnem okolju. Prehod v zasebni sektor je običajno potekal s privatizacijo ali postopnim odpiranjem kapitala. V zadnjih letih so družbe zasebnega kapitala ter investicijski in pokojninski skladi pokazali veliko zanimanje za prevzem letališč, kar dokazuje tudi zadevni primer.

(139)

Kot je navedeno v točki 44 smernic Komisije o državni pomoči letališčem in letalskim prevoznikom (v nadaljnjem besedilu: smernice za letalski sektor iz leta 2014) (39), zaradi postopnega razvoja tržnih sil v letališkem sektorju ni mogoče določiti natančnega datuma, od katerega bi se moralo upravljanje letališča nedvomno obravnavati kot gospodarska dejavnost. Vendar je Sodišče Unije priznalo razvojne spremembe v naravi letaliških dejavnosti. Splošno sodišče je v zadevi Flughafen Leipzig/Halle  (40) razsodilo, da od datuma sodbe v zadevi Aéroports de Paris uporabe pravil o državni pomoči za financiranje letališke infrastrukture ni mogoče več izključiti. Zato je treba od datuma sodbe v zadevi Aéroports de Paris (12. decembra 2000) upravljanje in gradnjo letališke infrastrukture obravnavati kot nalogo, ki se uvršča na področje nadzora državnih pomoči.

(140)

V zadevnem primeru so bila različna posojila, ki jih je družba EEL GmbH odobrila družbi FN GmbH za financiranje gradnje letališča Niederrhein-Weeze in so zajeta v formalni postopek preiskave, odobrena po letu 2003, tj. po sodbi v zadevi Aéroports de Paris. Na podlagi tega Komisija sklepa, da ima pravico preučiti vsa posojila, ki jih je družba EEL GmbH odobrila družbi FN GmbH.

(141)

Pojem državne pomoči zajema vsako neposredno ali posredno dodeljeno prednost, ki se financira iz državnih sredstev in jo dodeli država sama ali kateri koli posredniški organ, ki deluje na podlagi svojih pooblastil.

(142)

V zadevnem primeru je pomoč dodelila družba EEL GmbH, ki je v celoti v lasti javnih organov, tj. okrožja Kleve in občine Weeze. Zato je javno podjetje v smislu člena 2(b) Direktive Komisije 2006/111/ES (41) o preglednosti finančnih odnosov med državami članicami in javnimi podjetji ter o finančni preglednosti znotraj določenih podjetij.

(143)

Sedanji prevladujoči vpliv okrožja Kleve in občine Weeze je očiten glede na delniško strukturo, saj sta okrožje Kleve (52 %) in občina Weeze (48 %) edina delničarja družbe EEL GmbH. Poleg tega upravni odbor družbe EEL GmbH sestavljata dva predstavnika javnih organov, in sicer župan občine Weeze in predsednik okrožnega sveta okrožja Kleve.

(144)

Javna organa imata tudi odločilen finančni vpliv v družbi EEL GmbH zaradi zgoraj navedenega dejstva, da sta ji delničarja v letih 2004 in 2005 zagotovila različne subvencije (likvidnostno pomoč in kapitalske injekcije). Javna uprava je torej družbi EEL GmbH dodelila neposredno finančno podporo.

(145)

Zato Komisija meni, da je družba EEL GmbH javno podjetje in da je treba njena sredstva obravnavati kot državna sredstva.

(146)

Vendar je Sodišče tudi odločilo, da čeprav lahko država nadzira neko javno podjetje in ima prevladujoč vpliv na njegovo poslovanje, ni mogoče samodejno sklepati, da se tak nadzor v konkretnem primeru dejansko izvaja. Javno podjetje lahko deluje z večjo ali manjšo neodvisnostjo, odvisno od stopnje avtonomije, ki mu jo prepušča država. Zato zgolj dejstvo, da je javno podjetje pod državnim nadzorom, ne zadošča, da se ukrepi navedenega podjetja, kot so obravnavana posojila, pripišejo državi. Sodišče je navedlo, da se ukrep pomoči, ki ga je dodelilo javno podjetje, lahko pripiše državi na podlagi nabora kazalnikov.

(147)

Taki kazalniki so lahko vključenost podjetja v okvir javne uprave, narava njegovih dejavnosti in izvajanje teh dejavnosti na trgu v splošnih pogojih konkurence z zasebnimi izvajalci, pravni status podjetja (glede na to, ali zanj velja javno pravo ali običajno pravo družb), intenzivnost nadzora, ki ga izvajajo javni organi nad upravo podjetja, ali kateri koli drug kazalnik, ki v posameznem primeru kaže na vključenost javnih organov v sprejemanje ukrepa ali majhno verjetnost njihove nevključenosti, pri čemer se upoštevajo tudi obseg ukrepa, njegova vsebina ali pogoji, ki jih zajema.

(148)

Najprej je treba navesti, da so pomembni naložbeni projekti, ki vplivajo na letališče, pomembni za lokalne organe, ki so pogosto deloma vključeni v takšne projekte. Vzrok za to je, da ima lahko letališče ključno vlogo pri številnih politikah: prometni politiki, politiki regionalnega ali nacionalnega gospodarskega razvoja ali politiki prostorskega načrtovanja na mestni in državni ravni. V zadevnem primeru letališče dejansko upravlja zasebno podjetje. Ne glede na to je bila odločitev, da se nekdanje vojaško letališče preuredi v civilno letališče in proda zasebnemu vlagatelju, politična. Poleg tega sta imela okrožje Kleve in občina Weeze ključno vlogo pri tej preureditvi.

(149)

Komisija ugotavlja, da sta regionalna javna organa ustanovila družbo EEL GmbH, da bi pripravila nepremičnine letališča za nadaljnjo komercialno uporabo na civilnem letališču ter za upravljanje nepremičnin, dokler jih ne bi prevzel zasebni vlagatelj, kot je določeno v členu 2 ustanovitvenega akta družbe (Gesellschaftsvertrag) (42) z dne 16. decembra 1999. Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 32, se je ta dejavnost prenehala izvajati, dokler se ni aprila 2003 začela znova izvajati dejavnost družbe. Od takrat je narava dejavnosti družbe EEL GmbH omejena na usmerjanje novih naložb v letališče Niederrhein-Weeze, kar je še naprej skladno z njenim prvotnim namenom.

(150)

Nadalje sta letališče med letoma 1999 in 2001 upravljala okrožje Kleve in občina Weeze (prek družbe FN GmbH, ki je takrat bila v javni lasti), družba EEL GmbH pa je bila ustanovljena posebej za to, da zagotovi delovanje civilnega letališča v prihodnje.

(151)

Iz navedenega sledi, da bi bilo treba družbo EEL GmbH obravnavati tako, kot je opredeljena v uvodni izjavi 109, in sicer kot namensko družbo, ki sta jo ustanovila okrožje Kleve in občina Weeze, da bi izpolnila svoje cilje javne politike v zvezi z letališčem Niederrhein-Weeze, zlasti preureditev vojaškega letališča za civilno uporabo, kar naj bi se financiralo in podprlo z obravnavanimi ukrepi. To so močni znaki, da je mogoče obravnavane ukrepe pripisati okrožju Kleve in občini Weeze.

(152)

Poleg tega sta odločitev, da se družbi FN GmbH odobrijo posojila prek družbe EEL GmbH in da se ta posojila podaljšajo, sprejela delničarja družbe EEL GmbH, ki sta javna organa. Komisija ugotavlja tudi, da sta javna delničarja določila obseg, vsebino in pogoje vseh posojil, ki jih je družba EEL GmbH odobrila v korist družbe FN GmbH, kot je poudarjeno v zapisniku generalne skupščine družbe EEL GmbH.

(153)

Poleg tega je vsa posojila, ki jih je družba EEL GmbH odobrila upravljavki letališča, tj. družbi FN GmbH, refinanciralo okrožje Kleve (43). Tudi to kaže, da so odločitve o odobritvi in obnovitvi posojil družbi FN GmbH dejansko sprejeli javni organi.

(154)

Nadalje, družba EEL GmbH nima upravnega odbora. Oba izvršna direktorja sta predstavnika javnih delničarjev. En izvršni direktor družbe je predsednik okrožnega sveta okrožja Kleve, drug pa župan občine Weeze. Poleg tega družba EEL GmbH nima stalnega osebja, vodi pa jo en sam javni uslužbenec iz okrožja Kleve. Glede na navedeno je očitno, da vse odločitve družbe EEL GmbH dejansko sprejmejo predstavniki javnih delničarjev, ki jo vsakodnevno upravljajo in so člani njenih upravnih organov. To potrjuje, da je mogoče obravnavane ukrepe pripisati javnima delničarjema.

(155)

Nadalje, čeprav ima družba EEL GmbH pravno obliko zasebnega podjetja, zanjo veljajo pravila za javno računovodstvo (44).

(156)

Končno, načrtuje se, da bo družba EEL GmbH likvidirana, ko ji bo družba FN GmbH povrnila vsa dolgovana posojila in obresti. Kot je trdila Nemčija, bi bilo zato treba družbo EEL GmbH obravnavati kot namensko družbo, ki sta jo ustanovila njena javna delničarja in katere edina funkcija je, da združuje sredstva in jih usmerja v družbo FN GmbH za naložbene namene. Tudi to potrjuje, da je mogoče ukrepe pripisati tema javnima delničarjema.

(157)

Zato Komisija meni, da odločitve družbe EEL GmbH o odobritvi posojil in podaljšanja rokov za njihovo vračilo, ki tvorijo ukrep 1 v korist družbe FN GmbH, pomenijo prenos državnih sredstev in jih je mogoče pripisati državi.

(158)

Komisija uporabi „načelo udeleženca v tržnem gospodarstvu“, da preveri, ali je odobritev posojila pod ugodnimi pogoji podjetju zagotovila gospodarsko prednost. V skladu s tem načelom se kapital, ki ga nekemu podjetju neposredno ali posredno zagotovi država v okoliščinah, ki ustrezajo običajnim tržnim pogojem, ne bi smel šteti za državno pomoč (45).

(159)

Zato mora Komisija najprej presoditi, ali so pogoji, pod katerimi je družba EEL GmbH zagotovila družbi FN GmbH štiri posojila in jih dvakrat podaljšala, slednji dali gospodarsko prednost, ki je ne bi pridobila pod običajnimi tržnimi pogoji. V zadevnem primeru je Nemčija v zvezi z navedenimi štirimi posojili pojasnila, da je bila verjetnost, da bi družbi FN GmbH posojila odobrile poslovne banke, v tistem obdobju (2003–2005) zelo majhna, kot je pojasnjeno zgoraj.

(160)

Ugotavljanje elementa pomoči pri ukrepih se nanaša na pojem državne pomoči, in kot je Sodišče dosledno menilo, „[p]ojem državne pomoči namreč ustreza objektivnemu stanju, ki se presoja na dan, ko Komisija sprejme odločbo“. Če primerljiva tržna stopnja ni na voljo, lahko Komisija uporabi referenčno stopnjo kot približek, da presodi, ali so bila posojila, financirana iz javnih sredstev, odobrena pod tržnimi pogoji ali pomenijo prednost za posojilodajalca. Zato Komisija meni, da je ustrezna metoda za ugotavljanje elementa pomoči tista iz sporočila Komisije o spremembi metode določanja referenčnih obrestnih mer in diskontnih stopenj (v nadaljnjem besedilu: sporočilo o referenčnih obrestnih merah iz leta 2008 (46)), ki je začela veljati 1. julija 2008. Komisija predlaga, naj se obravnavani ukrepi preučijo na podlagi navedenega sporočila (47).

(161)

V skladu s sporočilom o referenčnih obrestnih merah iz leta 2008 je marža obrestne mere pri posojilu odvisna od stopnje zavarovanja in ocene kreditne sposobnosti posojilojemalca. Zato mora Komisija upoštevati bonitetno oceno družbe FN GmbH in vrednost zavarovanja za posojilo, da lahko določi ustrezno obrestno mero, ki je skladna s trgom.

(162)

V obdobju, ko so bila družbi FN GmbH odobrena prva štiri posojila, je ni ocenila nobena bonitetna agencija niti ni bila na voljo notranja ocena banke. Zato je Nemčija pri svetovalnem podjetju […] (v nadaljnjem besedilu: svetovalec) naročila oceno bonitetne ocene družbe FN GmbH za vsako leto, v katerem je bilo odobreno prvo, drugo, tretje ali četrto posojilo. Svetovalec je pripravil oceno enoletne verjetnosti neplačila in bonitetne ocene. Te ocene je nato preverila in potrdila revizijska družba […].

(163)

Ocene svetovalca temeljijo na uredbi o solventnosti iz leta 2006 (48), s katero se v Nemčiji izvajajo pravila Basel II. V skladu z uredbo o solventnosti morajo banke izračunati enoletno verjetnost neplačila v okviru tako imenovanega pristopa na osnovi notranjih bonitetnih ocen. Vendar obveznost izračuna verjetnosti neplačila ne velja za nekatere vrste financiranja, imenovane Spezialfinanzierungen. V uredbi o solventnosti je za takšne vrste financiranja namesto tega predvidena preprosta dodelitev uteži tveganja. Svetovalec je oceno verjetnosti neplačila in bonitetne ocene pripravil na podlagi te poenostavljene metode. V skladu z njo se oceni naslednjih pet dejavnikov: finančna trdnost posojilojemalca, politično in pravno okolje, značilnosti posla, stabilnost lastnika, zavarovanje.

(164)

Po ocenah je verjetnost neplačila za vsako posojilo med [0,5–3] % in [1–5] %. Po navedbah svetovalca ta verjetnost neplačila ustreza bonitetni oceni […]. Opozoriti je treba, da ta ocena bonitetne ocene vključuje oceno stopnje zavarovanja in zato izgubo ob neplačilu, povezano z vsakim posojilom. To pomeni, da ocena svetovalca že vključuje morebitno zvišanje za zagotovitev zavarovanja in pomeni bonitetno oceno izdaje (ne bonitetne ocene izdajatelja). Vendar poročilo svetovalca ne vključuje informacij o vrednosti zagotovljenega zavarovanja za zadevna posojila niti ne zagotavlja informacij o dejanski stopnji izgube ob neplačilu, povezane z vsakim posojilom.

(165)

Če bi se upoštevali samo prvi štirje dejavniki, ki jih je ocenil svetovalec (zadnji, tj. zavarovanje, pa ne), bi morale biti ocenjene bonitetne ocene svetovalca blizu bonitetne ocene izdajatelja. Na primer, povprečno število točk za prve štiri dejavnike je [1–5], kar je mogoče razumeti kot blizu bonitetne ocene […]. Ta bonitetna ocena izdajatelja velja za prvo, drugo in tretje posojilo. Bonitetna ocena izdajatelja za četrto posojilo, ocenjena na podlagi tega pristopa, je […].

(166)

Komisija ugotavlja, da poročilo svetovalca vzbuja nekaj dvomov glede kakovosti ocene bonitetne ocene. Poleg tega je treba to oceno bonitetne ocene obravnavati previdno, saj svetovalec nima kreditnega razmerja s posojilojemalcem. Vendar je ocena bonitetne ocene sorazmerno nizko na lestvici, ki jo uporabljajo bonitetne agencije, in se ne zdi neskladna z oceno bonitetne ocene, ki jo je [banka] izdelala za poznejše obdobje.

(167)

Poleg tega je Nemčija predložila oceno enoletne verjetnosti neplačila za družbo FN GmbH, ki jo je [banka] uporabila za leti 2009 in 2010. [Banka] je leta 2009 družbi FN GmbH zagotovila dvoletno posojilo v višini [4–10] milijonov EUR. Po ocenah [banke] je bila enoletna verjetnost neplačila v letih 2009 in 2010 [1–5] %. V skladu z ocenami povprečnih verjetnosti neplačila, ki so jih objavile bonitetne agencije (49), [1–5]-odstotna enoletna verjetnost neplačila ustreza bonitetni oceni med […] in […].

(168)

Ko je bilo prvo posojilo odobreno (11. aprila 2003), je bilo zavarovano z naslednjim zavarovanjem:

(169)

Če se upošteva knjigovodska vrednost dolgoročnih sredstev letališča ([5–20] milijonov EUR) in odšteje prednostna terjatev […] ([1–6] milijonov EUR), ostane približno [5–15] milijonov EUR za kritje terjatev posojilodajalca ([5–15] milijonov EUR). Izguba ob neplačilu se zato ocenjuje na […] % (51). To je najverjetneje konservativna ocena izgube ob neplačilu, saj bi se lahko nekaj dodatne vrednosti pripisalo tudi osebnemu jamstvu in zastavljenim deležem, za katere manjkajo informacije.

(170)

Ko je bilo odobreno drugo posojilo (17. junija 2004), je bilo zavarovano z naslednjim zavarovanjem:

(171)

Če se upošteva knjigovodska vrednost dolgoročnih sredstev letališča ([20–40] milijonov EUR) in odštejeta prednostni terjatvi […] in družbe EEL GmbH ([1–6] milijonov EUR in [11–20] milijonov EUR), ostane približno [10–25] milijonov EUR za kritje terjatev družbe EEL GmbH za drugo posojilo ([1–5] milijonov EUR). V tem primeru je ocenjena stopnja izterjave približno […] %. Izguba ob neplačilu se zato ocenjuje na […] %.

(172)

Ko je bilo odobreno tretje posojilo (28. julija 2004), je bilo zavarovano z naslednjim zavarovanjem:

(173)

Če se upošteva knjigovodska vrednost dolgoročnih sredstev letališča ([20–40] milijonov EUR) in odštejeta prednostni terjatvi […] in družbe EEL GmbH ([1–6] milijonov EUR in [10–20] milijonov EUR), ostane približno [10–20] milijonov EUR za kritje terjatev posojilodajalca za tretje posojilo ([2–5] milijonov EUR). V tem primeru je stopnja izterjave približno […] %. Izguba ob neplačilu se zato ocenjuje na […] %.

(174)

Ko je bilo odobreno četrto posojilo (1. julija 2005), so bila podaljšana vsa prejšnja posojila skupaj z neporavnanimi in dolgovanimi obrestmi v višini približno [0,5–3] milijone EUR, pri čemer je bil za vse določen isti datum zapadlosti (31. december 2010). Celotni znesek posojil je bil [20–30] milijonov EUR in [0,5–3] milijoni EUR za neporavnane obresti. Te terjatve družbe EEL GmbH so bile zavarovane z naslednjim:

(175)

Knjigovodska vrednost dolgoročnih sredstev letališča ([20–40] milijonov EUR) in osebno jamstvo, ki ga je zagotovil […] ([20–40] milijonov EUR), krijeta več kot 100 % celotnega zneska posojil in dolgovanih obresti ([20–30] milijonov EUR in [0,5–3] milijoni EUR). Glede na to je stopnja izterjave […] %, izguba ob neplačilu pa […].

(176)

Vsa odobrena posojila, ki so skupaj znašala [20–30] milijonov EUR, ter nakopičene in dolgovane obresti v višini [5–10] milijonov EUR so bili 29. novembra 2010 podaljšani za dodatnih šest let do 31. decembra 2016. Dolgovani znesek je bil zavarovan z naslednjim:

(177)

Knjigovodska vrednost dolgoročnih sredstev letališča ([30–70] milijonov EUR) in osebno jamstvo z ocenjeno vrednostjo približno [30–70] milijonov EUR, zmanjšana za nadrejeno zastavitev v korist [banke] ([0,5–3] milijoni EUR), krijeta približno […] % celotnega zneska posojil in dolgovanih obresti ([20–30] milijonov EUR in [5–10] milijonov EUR), kar pomeni, da je izguba ob neplačilu […].

(178)

V preglednici v nadaljevanju so povzete informacije o bonitetni oceni in zavarovanju za vsako posojilo:

Preglednica 6

Bonitetna ocena in zavarovanje za vsako posojilo

(179)

V skladu s sporočilom o referenčnih obrestnih merah iz leta 2008 se referenčne obrestne mere določijo tako, da se izhodiščni enoletni obrestni meri doda ustrezna premija za tveganje. Ustrezne premije za tveganje so navedene v preglednici iz sporočila o referenčnih obrestnih merah iz leta 2008, v njih pa se upoštevata kreditna sposobnost posojilojemalca in stopnja zavarovanja posojila. Na primer, drugo podaljšanje posojila je bilo odobreno z velikim zavarovanjem, bonitetna ocena družbe FN GmbH pa je med […] in […]. Da bi bila Komisija konservativna, upošteva bonitetno oceno […]. Zato se družba FN GmbH glede na preglednico iz sporočila o referenčnih obrestnih merah iz leta 2008 uvršča v skupino z bonitetno oceno „([…])“ (56). Dodatek za tveganja, ki ustreza tej skupini in velikemu zavarovanju, je […] bazičnih točk. Ko je bilo odobreno podaljšanje posojila (29. novembra 2010), je bila veljavna izhodiščna obrestna mera 1,24 % (57).

(180)

V spodnji preglednici so povzete informacije o dejanskih obrestnih merah posojil in referenčnih obrestnih merah, ki so veljale, ko so bila odobrena posojila, v skladu s sporočilom o referenčnih obrestnih merah iz leta 2008:

Preglednica 7

referenčne obrestne mere v primerjavi z zaračunanimi obrestnimi merami

(181)

Glede na zgornje ocene so bile obrestne mere za prvo, drugo in tretje posojilo bistveno višje od veljavnih referenčnih obrestnih mer. Zato Komisija meni, da družba FN GmbH z navedenimi ukrepi ni pridobila gospodarske prednosti.

(182)

Kar zadeva drugo podaljšanje, zgornji podatki kažejo tudi, da je bilo odobreno pod tržnimi pogoji, saj je obrestna mera pri tem podaljšanju višja od ocenjene referenčne obrestne mere. Vseeno obstajajo dvomi o neobstoju državne pomoči pri drugem podaljšanju zaradi različnih elementov, kot so dejstvo, da upravičenec pred tem še ni odplačal prejšnjih posojil, obstoj pomoči pri četrtem posojilu in prvem podaljšanju ter kratko obdobje med odobritvijo drugega podaljšanja in predhodnim sporazumom, sklenjenim med javnimi organi in družbo FN GmbH, o zamenjavi terjatev v lastniške deleže iz uvodne izjave 45. Če drugo podaljšanje izpolnjuje pogoje za državno pomoč, se lahko po mnenju Komisije vsekakor obravnava kot pomoč, ki je združljiva z notranjim trgom, in sicer iz istih razlogov, ki so navedeni v oddelku 9.4 v zvezi z združljivostjo pomoči, vključene v prvo podaljšanje, z notranjim trgom.

(183)

Obrestna mera pri četrtem posojilu in prvem podaljšanju je nižja od referenčne obrestne mere, pri čemer je razlika […] bazičnih točk. Zato Komisija v zvezi s četrtim posojilom in prvim podaljšanjem meni, da je družba FN GmbH pridobila gospodarsko prednost, ki je ne bi pridobila pod običajnimi tržnimi pogoji (58).

(184)

Komisija v zadevnem primeru ugotavlja, da je ukrep 1 (četrto posojilo, prvo podaljšanje in po možnosti drugo podaljšanje) posamezni ukrep pomoči, ki je bil odobren samo družbi FN GmbH, in ni splošni ukrep.

(185)

Zato je prednost, ki jo je družba FN GmbH pridobila z ukrepom 1 (četrto posojilo, prvo podaljšanje in po možnosti drugo podaljšanje), selektivna.

(186)

V skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije finančna podpora izkrivlja konkurenco, če okrepi položaj podjetja v primerjavi z drugimi podjetji (59). Na splošno velja, da kadar prednost, ki jo dodeli država članica, okrepi položaj podjetja v primerjavi z drugimi podjetji, ki konkurirajo na danem trgu Unije, je treba to prednost obravnavati kot vpliv na trgovino med državami članicami (60).

(187)

Upravljavci letališč konkurirajo na evropski ravni, da bi pritegnili letalske prevoznike, ki bi odprli nove proge z njihovih letališč ali povečali pogostost letov na takšnih progah. Letalski prevozniki pri izbiranju letališč, s katerih odpirajo proge ali povečajo pogostost letov na obstoječih progah, primerjajo letališča na podlagi dejavnikov, kot so vrsta ponujenih letaliških storitev in zadevne stranke, prebivalstvo ali gospodarska dejavnost, preobremenjenost, možnost dostopa po kopnem, kot tudi višina pristojbin ter splošni trgovinski pogoji za uporabo letališke infrastrukture in storitev (61). Ko je Nemčija družbi FN GmbH zagotovila financiranje pod ugodnejšimi pogoji, kot so bili običajni tržni pogoji, ji je omogočila, da je agresivneje konkurirala drugim upravljavcem letališč, da bi pritegnila letalske prevoznike, kot bi lahko, če bi morala plačati stroške kapitala v skladu z običajnimi tržnimi pogoji.

(188)

Zato bi lahko ukrep 1 (četrto posojilo, prvo podaljšanje in po možnosti drugo podaljšanje) izkrivljal konkurenco in prizadel trgovino znotraj EU.

(189)

Primerjava dejanskih obrestnih mer posojil in referenčnih obrestnih mer, določenih na podlagi sporočila o referenčnih obrestnih merah iz leta 2008, je pokazala, da so bila razen četrtega posojila in prvega podaljšanja vsa posojila in podaljšanja posojil odobrena z obrestnimi merami, ki so bile višje od referenčnih.

(190)

Komisija lahko na podlagi tega sklepa, da je bilo prvo, drugo in tretje posojilo odobreno v skladu s tržnimi pogoji, četrto posojilo in prvo podaljšanje pa ne. Komisija pušča odprto vprašanje, ali je bilo drugo podaljšanje odobreno v skladu s tržnimi pogoji.

(191)

Ker so kumulativna merila iz člena 107(1) PDEU izpolnjena, Komisija meni, da četrto posojilo, prvo podaljšanje in po možnosti drugo podaljšanje iz ukrepa 1 vključujejo državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU.

(192)

Uporablja se isto razlogovanje kot za naravo pomoči v ukrepu 1 (glej oddelek 8.3.1), čeprav je Nemčija trdila, da pomeni veljavno pomoč (glej uvodno izjavo 102). Sodišče je s sodbo v zadevi Leipzig Halle potrdilo, da bi bilo treba od leta 2000, torej pred 15. oktobrom 2002, ko je bil odobren ukrep 2, uporabljati pravila o državni pomoči tudi za gradnjo letališke infrastrukture. Komisija zato meni, da je ukrep pomenil pomoč, ko je bil izveden. V nasprotju s trditvami Nemčije dejstvo, da je bil ukrep sprejet na podlagi odloka iz leta 1993, ne vpliva na navedeno oceno. Z odlokom iz leta 1993 je bila samo zagotovljena pravna podlaga za morebitne ukrepe podpore regionalnim letališčem, ki jih je lahko zvezna dežela Severno Porenje – Vestfalija preučevala od leta 1993. Vendar z njim ni bila zagotovljena nepreklicna zaveza v zvezi z družbo FN GmbH, da se ji odobri ukrep 2, niti ni bila sama po sebi ustvarjena pravica za upravičenca (kot je izrecno navedeno v členu 1 odloka iz leta 1993). Ukrep 2 dejansko pomeni posamezno uporabo sheme, vzpostavljene z odlokom iz leta 1993.

(193)

Na podlagi tega Komisija sklepa, da ima pravico preučiti zadevni ukrep 2 na podlagi pravil o državni pomoči, saj je bilo očitno, da je družba FN GmbH opravljala gospodarsko dejavnost, ko je bil ukrep odobren.

(194)

Kot je navedeno v točki 111 sklepa o začetku postopka, je bila javna podpora dodeljena neposredno iz proračuna zvezne dežele Severno Porenje – Vestfalija z neposrednimi nepovratnimi sredstvi v korist družbe FN GmbH. To pomeni, da je bilo financiranje, ki ga je zagotovila zvezna dežela Severno Porenje – Vestfalija, zagotovljeno iz državnih sredstev, zato se lahko pripiše državi.

(195)

Za oceno, ali državni ukrep pomeni pomoč, je treba ugotoviti, ali je upravičeno podjetje pridobilo gospodarsko prednost, ki je pod običajnimi tržnimi pogoji ne bi.

(196)

V zadevnem primeru je zvezna dežela Severno Porenje – Vestfalija dodelila javna sredstva v obliki neposrednih nepovratnih sredstev za podporo infrastrukturnim naložbam na letališču. Ta sredstva je prejela družba FN GmbH kot upravljavka letališča, da bi financirala naložbe na letališču. Komisija ugotavlja, da noben tržni vlagatelj ne bi zagotovil takšnih nepovratnih sredstev brez kakršnega koli povračila ali možnosti donosa.

(197)

Zato ima upravljavec letališča zaradi nepovratnih sredstev za naložbe nižje stroške za naložbe, kot bi jih imel v običajnih razmerah, in to brez kakršnega koli povračila, kar pomeni, da je družba FN GmbH z navedenimi sredstvi pridobila gospodarsko prednost.

(198)

Komisija v zadevnem primeru ugotavlja, da ukrep 2 pomeni posamezno uporabo sheme, na podlagi katere je prednosti pridobilo letališče Niederrhein-Weeze, pa tudi več drugih letališč v zvezni deželi Severno Porenje – Vestfalija. Vendar zadevna shema ni splošni ukrep za vsa letališča v zvezni deželi Severno Porenje – Vestfalija, saj večji letališči Düsseldorf in Köln/Bonn nista upravičeni do tega ukrepa podpore, ki jo zagotovi zvezna dežela. Če bi bila do ukrepa upravičena vsa letališča v zvezni deželi Severno Porenje – Vestfalija, bi bilo treba takšen sektorski ukrep vsekakor obravnavati kot selektiven, saj je zagotovil korist samo določenemu sektorju v določeni regiji.

(199)

Zato je prednost, ki je bila dana družbi FN GmbH z ukrepom 2, selektivna.

(200)

V skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije finančna podpora izkrivlja konkurenco, če okrepi položaj podjetja v primerjavi z drugimi podjetji (62). Na splošno velja, da kadar prednost, ki jo dodeli država članica, okrepi položaj podjetja v primerjavi z drugimi podjetji, ki konkurirajo na danem trgu Unije, je treba to prednost obravnavati kot vpliv na trgovino med državami članicami (63).

(201)

Upravljavci letališč konkurirajo na evropski ravni, da bi pritegnili letalske prevoznike, ki bi odprli nove proge z njihovih letališč ali povečali pogostost letov na takšnih progah. Letalski prevozniki pri izbiranju letališč, s katerih odpirajo proge ali povečajo pogostost letov na obstoječih progah, primerjajo letališča na podlagi dejavnikov, kot so vrsta ponujenih letaliških storitev in zadevne stranke, prebivalstvo ali gospodarska dejavnost, preobremenjenost, možnost dostopa po kopnem, kot tudi višina pristojbin ter splošni trgovinski pogoji za uporabo letališke infrastrukture in storitev (64). Ko je Nemčija družbi FN GmbH zagotovila financiranje pod ugodnejšimi pogoji, kot so bili običajni tržni pogoji, ji je omogočila, da je agresivneje konkurirala drugim upravljavcem letališč, da bi pritegnila letalske prevoznike, kot bi lahko, če bi morala plačati stroške kapitala v skladu z običajnimi tržnimi pogoji.

(202)

Zato bi lahko ukrep 2 izkrivljal konkurenco in prizadel trgovino znotraj EU.

(203)

Ukrep 2 pomeni državno pomoč družbi FN GmbH v smislu člena 107(1) PDEU.

(204)

Uporabi se isto razlogovanje kot za naravo pomoči posojil, ki jih je zagotovila družba EEL GmbH v javni lasti (glej oddelek 8.3.1 zgoraj). Različni ukrepi, ki tvorijo ukrep 3, so bili dejansko odobreni 14. marca 2002, torej po izreku sodbe v zadevi Aéroports de Paris. V skladu z odstavkom 1 točke 4 posojilne pogodbe je datum odobritve ukrepa datum, na katerega je upravičenec sklenil nakup letališke infrastrukture z nemško zvezno vlado, tj. 14. marca 2002.

(205)

Na podlagi tega Komisija meni, da ima pravico preučiti ukrep 3 in oceniti njegovo združljivost s pravili o državni pomoči, saj je bilo očitno, da je družba FN GmbH opravljala gospodarsko dejavnost, ko je bil ukrep odobren.

(206)

Podpora je bila družbi FN GmbH dodeljena neposredno iz proračuna okrožja Kleve. Ukrep 3 se je torej financiral z državnimi sredstvi in se lahko pripiše državi.

(207)

Za oceno, ali državni ukrep pomeni pomoč, je treba ugotoviti, ali je upravičeno podjetje pridobilo gospodarsko prednost, ki je pod običajnimi tržnimi pogoji ne bi. Komisija mora v zvezi s tem preučiti, ali je okrožje Kleve ravnalo kot vlagatelj v tržnem gospodarstvu, ko se je odpovedalo enemu obroku premostitvenega posojila, ki je bilo pred tem dodeljeno družbi FN GmbH.

(208)

Vlagatelj v tržnem gospodarstvu se ravna po možnostih donosnosti (65). Preskus tržnega vlagatelja je običajno izpolnjen, kadar so struktura in obeti družbe takšni, da je v razumnem obdobju mogoče pričakovati običajen donos v obliki plačila dividend ali povečanja vrednosti kapitala glede na primerljivo zasebno podjetje.

(209)

Okrožje Kleve je v zadevnem primeru družbi FN GmbH odobrilo brezobrestno posojilo v višini [4–10] milijonov EUR in se odpovedalo obveznosti družbe, da povrne obrok v višini [2–5] milijonov EUR, ne da bi prejelo drugo povračilo. Ta zadnja odločitev je dejansko pomenila izvedbo klavzule iz odstavka 4 točke 1 posojilne pogodbe, v skladu s katero zadevnega obroka ni treba povrniti, če se izpolni cilj ustanovitve 350 delovnih mest. Zato Komisija ugotavlja, da noben tržni vlagatelj ne bi odobril brezobrestnega posojila in se odpovedal vračilu pomembnega dela posojila brez kakršnega koli drugega povračila.

(210)

Poleg tega se pri oceni vlagatelja v tržnem gospodarstvu ne bi smele upoštevati morebitne pozitivne posledice za gospodarstvo regije, v kateri je letališče, vključno s posledicami v smislu ustvarjanja delovnih mest, saj Komisija presoja, ali neki ukrep pomeni pomoči, s preverjanjem, ali „bi se v podobnih okoliščinah zasebni investitor na podlagi predvidljivih možnosti donosa, ne glede na vse dejavnike socialne narave oziroma regionalno ali sektorsko politiko, odločil za tak prispevek“ (66). V zadevnem primeru je bila določena stopnja ustvarjanja delovnih mest edini ustreznik odpovedi obveznosti povračila. Vendar se v okviru načela udeleženca v tržnem gospodarstvu ustvarjanje delovnih mest ne bi smelo upoštevati. Z drugimi besedami, noben vlagatelj v tržnem gospodarstvu se ne bi odpovedal povračilu zneska v višini [2–5] milijonov EUR na podlagi preudarkov v zvezi z ustvarjanjem delovnih mest v regiji.

(211)

Brezobrestno posojilo in dejstvo, da se je okrožje Kleve odpovedalo povračilu, pomenita, da je imel upravljavec letališča nižje stroške, kot bi jih imel v običajnih razmerah, zato je družba FN GmbH s tem pridobila prednost, ki je pod običajnimi tržnimi pogoji ne bi.

(212)

Zadevna prednost je bila dana samo družbi FN GmbH. Ker je bilo javno financiranje usmerjeno v eno samo podjetje, je selektivno v smislu člena 107(1) PDEU.

(213)

Uporabi se zgoraj opisano razlogovanje za izkrivljanje konkurence in vpliv na trgovino (glej oddelek 8.4.5).

(214)

Komisija na podlagi zgoraj navedenih razlogov meni, da javna sredstva, ki jih je zagotovilo okrožje Kleve in so bila dodeljena družbi FN GmbH na podlagi pogodbe o premostitvenem posojilu za financiranje dela stroškov nakupa letaliških nepremičnin, vključujejo državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU.

(215)

Nemčija trdi, da je družba EEL GmbH namenska družba za lajšanje učinkovitega in gospodarnega usmerjanja sredstev v družbo FN GmbH.

(216)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 25, sta okrožje Kleve in občina Weeze ustanovila družbo EEL GmbH za upravljanje letaliških nepremičnin pred privatizacijo. Družba EEL GmbH je za tem zagotavljala posojila družbi FN GmbH. Zagotavljanje posojil tretjim osebam je samo po sebi gospodarska dejavnost. Družba EEL GmbH je torej opravljala gospodarsko dejavnost, ko so ji bili odobreni različni ukrepi, ki tvorijo ukrep 4.

(217)

Ob sklicevanju na člen 101 PDEU pojem podjetja označuje vsak subjekt, ki opravlja gospodarsko dejavnost, ne glede na njegov pravni status in način financiranja. Družba EEL GmbH je zgolj namenska družba javnih organov in kot taka ni nosilka gospodarskih dejavnosti: njen edini namen je združevati sredstva dveh javnih organov za financiranje razvoja letališča.

(218)

Ker kumulativna merila iz člena 107(1) PDEU niso izpolnjena, Komisija meni, da ukrep 4 ne vključuje državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU.

(219)

Tudi če bi bilo treba družbo EEL GmbH pri presoji obravnavati kot podjetje, za katero velja konkurenčno pravo EU, v celotnem obdobju, ko so bili dodeljeni ukrepi, ki tvorijo ukrep 4 (kar pa ni), bi ocena Komisije vodila do iste ugotovitve, da ukrep 4 ne pomeni državne pomoči, kot je dokazano v spodnjih oddelkih.

(220)

Družba EEL GmbH je prejela ves kapital, likvidnostno pomoč in kapitalske injekcije, vključene v ukrep 4, od svojih delničarjev, ki sta te ukrepe financirala iz svojih proračunov. Ukrep 4 prav tako vključuje 100-odstotno jamstvo, ki ga je zagotovila občina Weeze, za kar je izpostavila svoj proračun. Glede na to so bili vsi ukrepi, ki tvorijo ukrep 4, financirani iz proračunskih sredstev dveh lokalnih organov, pri čemer sta navedena organa tudi odločila, da se ti različni ukrepi odobrijo.

(221)

Ukrep 4 se je torej financiral z državnimi sredstvi in se lahko pripiše državi.

(222)

Za oceno, ali državni ukrep pomeni pomoč, je treba ugotoviti, ali je upravičeno podjetje pridobilo gospodarsko prednost, ki je pod običajnimi tržnimi pogoji ne bi.

(223)

Komisija mora v zvezi s tem presoditi, ali sta okrožje Kleve in občina Weeze ravnala tako, kot bi v enakih okoliščinah ravnali preudarni udeleženci v tržnem gospodarstvu, ki se ravnajo po možnostih donosnosti (67), ko sta družbi EEL GmbH odobrila kapitalske ukrepe, jamstva, posojila in podaljšanja rokov za vračilo posojil, ki tvorijo ukrep 4.

(224)

Najprej je treba spomniti na ugotovitve iz oddelka 8.3.2, da je družba EEL GmbH namenska družba, ki sta jo ustanovila njena javna delničarja za upravljanje nepremičnin letališča Niederrhein-Weeze in ki se od leta 2003 uporablja izključno za zagotavljanje financiranja navedenemu letališču. To potrjuje dejstvo, da sta ta javna delničarja na svoji (pisni) generalni skupščini 10. in 11. aprila 2003 strogo omejila nove finančne dejavnosti družbe EEL GmbH na naložbe v letališče Niederrhein-Weeze. Ta cilj je skladen z namenom navedene družbe, določenim v členu 2 ustanovitvenega akta družbe (Gesellschaftsvertrag) z dne 16. decembra 1999 (68). Kot je navedeno v uvodni izjavi 153, družba EEL GmbH nima upravnega odbora. Oba izvršna direktorja sta predstavnika javnih organov. En izvršni direktor družbe je predsednik okrožnega sveta okrožja Kleve, drugi pa župan občine Weeze. Poleg tega družba EEL GmbH nima stalnega osebja, vodi pa jo en sam javni uslužbenec iz okrožja Kleve. Iz tega izhaja, da vse odločitve družbe EEL GmbH dejansko sprejmejo predstavniki javnih delničarjev, ki jo vsakodnevno upravljajo in so člani njenih upravnih organov. To potrjuje, da se lahko obravnavani ukrepi pripišejo javnima delničarjema.

(225)

Pri uporabi načela udeleženca v tržnem gospodarstvu za ukrep 4 je treba ustrezno upoštevati dejstvo, da je upravičenec do teh ukrepov financiranja namenska družba, katere ustanovitelja in lastnika sta subjekta, iz katerih izvira ukrep 4, in ki se uporablja izključno za natančno opredeljen cilj, za katerega si prizadevata navedena subjekta. V tem smislu je treba ustrezno upoštevati tudi sam cilj, zaradi katerega se namenska družba uporablja in deluje.

(226)

Zasebna podjetja običajno ustanovijo in uporabljajo namenske družbe v različnih okoliščinah. Uporabijo se lahko na primer, kadar dve neodvisni podjetji ustanovita skupno podjetje, da bi razvili poseben projekt ali opravljali posebno dejavnost ali funkcijo (na primer raziskave in razvoj, proizvodnja, distribucija) (69), ki koristi obema podjetjema. Namenska družba je torej pravna struktura, ki ji obe podjetji dodelita vire (finance, osebje, sredstva …), potrebne za izvedbo njunega skupnega projekta ali opravljanje funkcije ali dejavnosti, in prek katere se izvaja ta skupni projekt ali opravlja ta skupna funkcija ali dejavnost. V nekaterih primerih, ko je na primer funkcija namenske družbe omejena samo na proizvodnjo ali raziskave in razvoj, družba prejme finančna sredstva od svojih matičnih družb, ne da bi sama ustvarjala dobiček, ki se lahko prerazporedi med delničarje, na primer v obliki dividend. Namesto da bi ustvarjala takšen dobiček, prispeva k izvajanju dejavnosti, ki jih matični družbi štejeta za potrebne glede na svoje cilje.

(227)

Na podlagi tega je očitno, da kadar dve neodvisni zasebni podjetji ustanovita in uporabljata namensko družbo za uresničitev natančno opredeljenega cilja ter ji zagotovita finančna sredstva, to ne pomeni nujno, da sta jih ji dodelili za zagotovitev finančnega donosa v obliki dividend ali plačila obresti, kot bi to storil vlagatelj ali banka. Namesto tega sta jih ji dodelili za doseganje cilja, zaradi katerega se namenska družba uporablja.

(228)

Glede na te preudarke je treba ravnanje okrožja Kleve in občine Weeze v odnosu do družbe EEL GmbH presojati ob upoštevanju dejstva, da sta ta dva javna organa edina delničarja družbe EEL GmbH, in izključnega cilja, ki ga ima družba od leta 2003, tj. da družbi FN GmbH zagotavlja različna posojila in podaljšanja rokov za njihovo povračilo, ki tvorijo ukrep 1. V zvezi s tem je treba opozoriti, da je očitno, da se lahko različni ukrepi, ki tvorijo ukrep 1, pripišejo okrožju Kleve in občini Weeze, kot je navedeno v oddelku 8.3.2. Z drugimi besedami, javna organa sta pripravila in se odločila izvesti ukrep 1, pri čemer sta se odločila za to uporabiti družbo EEL GmbH.

(229)

Zato je treba pri uporabi načela udeleženca v tržnem gospodarstvu za ukrep 4 kot izhodišče upoštevati dejstvo, da sta se okrožje Kleve in občina Weeze odločila izvesti ukrep 1 in za to uporabiti družbo EEL GmbH. Ustrezno vprašanje, ki ga mora obravnavati Komisija, je: ali bi dva hipotetična udeleženca v tržnem gospodarstvu, ki sta se odločila izvesti takšne ukrepe, kot tvorijo del ukrepa 1, uporabila namensko družbo, kot je družba EEL GmbH, in ji za uresničitev tega cilja zagotovila podobna finančna sredstva, kot so tista iz ukrepa 4?

(230)

Ob upoštevanju tega dejstvo, da je družba EEL GmbH morda pridobila nekatera posojila od svojih delničarjev z obrestnimi merami, ki so bile nižje od običajnih tržnih stopenj, ali da je bilo jamstvo zagotovljeno brezplačno, ali da je bila kapitalska injekcija zagotovljena brez jasnih možnosti finančnega donosa, ne bi nujno vodilo v sklep, da okrožje Kleve in občina Weeze v zvezi z družbo EEL GmbH nista ravnala, kot bi ravnali udeleženci v tržnem gospodarstvu. Ustrezno vprašanje je, ali je z vidika udeleženca v tržnem gospodarstvu financiranje, ki ga je družba EEL GmbH prejela v okviru ukrepa 4, upravičeno glede na cilj delničarjev družbe, tj. izvedbo ukrepa 1.

(231)

Preudarna udeleženca v tržnem gospodarstvu, ki si prizadevata uresničiti isti cilj, kot sta ga imela javna delničarja družbe EEL GmbH, bi dejansko imela na voljo dve možnosti: ustanoviti namensko družbo, podobno družbi EEL GmbH (možnost 1), ali odobriti posojila neposredno družbi FN GmbH brez posredovanja namenskega organa (možnost 2). Razumen udeleženec v tržnem gospodarstvu ne bi obravnaval nobene druge možnosti, kot je uporaba zasebnih finančnih posrednikov, ki bi svoje storitve zaračunali. S to možnostjo bi se stroški posredovanja sredstev družbi FN GmbH povišali zaradi teh provizij posrednikov.

(232)

Komisija ugotavlja, da sta javna delničarja z odločitvijo, da bosta družbo EEL GmbH financirala sama in brez finančnih posrednikov, omejila svojo finančno izpostavljenost na najnižjo raven, ki je bila potrebna za financiranje družbe FN GmbH v okviru ukrepa 1:

(233)

Komisija na podlagi tega meni, da sta delničarja z izbiro možnosti 1 ravnala skladno s svojim zadanim ciljem, da vire družbe EEL GmbH namenita samo za financiranje družbe FN GmbH.

(234)

Poleg tega meni, da so upravni stroški in stroški upravljanja namenske družbe, kot je družba EEL GmbH, v okviru možnosti 1 znižani na najnižjo raven (poleg terjatev do družbe FN GmbH ni imobilizacije sredstev, ni stalnega osebja in uprave, skoraj brez stroškov poslovanja, poleg povračila posojila, ki ga je odobrila [banka], ni finančnih stroškov). To velja zlasti glede na to, da je družba EEL GmbH že obstajala kot mirujoča struktura in je ni bilo treba ustanoviti ex nihilo, ko sta se javna delničarja odločila za izvedbo ukrepa 1. Z izbiro namenske družbe se prav tako olajša upravljanje finančnih transakcij s tretjimi osebami (kot je družba FN GmbH ali zasebna banka) in kar najbolj znižajo stroški transakcij med delničarjema. Po drugi strani bi možnost 2 povzročila podvajanje mehanizmov za podporo družbi FN GmbH, pri čemer bi se zvišali upravni in pravni stroški usmerjanja sredstev v družbo FN GmbH (npr. podvajanje pogodb), prizadeta pa bi lahko bila tudi kakovost nadzora nad projektom in njegovega usklajevanja.

(235)

Zato bi bilo razumno, da bi preudarna udeleženca v tržnem gospodarstvu, ki se ravnata po možnostih srednje- in dolgoročne donosnosti, v takšnem položaju, kot sta bila javna delničarja družbe EEL GmbH, izbrala možnost 1, ne možnosti 2. Komisija meni, da je preskus tržnega vlagatelja uspešno opravljen in da družba EEL GmbH ni pridobila gospodarske prednosti.

(236)

Dejavnost družbe EEL GmbH je bila od leta 2003 strogo omejena na zagotavljanje financiranja družbi FN GmbH. Družba EEL GmbH ni mogla opravljati nobene druge dejavnosti. Tako na primer ni mogla odobriti posojil nobenemu drugemu subjektu.

(237)

Zato bi lahko ukrep 4 vplival na konkurenčno dinamiko samo pri zagotavljanju financiranja družbi FN GmbH. Takšen vpliv na konkurenčnost bi obstajal, če bi drugi ponudniki financiranja, kot so banke ali drugi vlagatelji, razen družbe EEL GmbH, brez ukrepa 4 imeli večjo možnost, da zagotovijo financiranje družbi FN GmbH s ciljem, da ustvarijo dobiček.

(238)

Kot je navedeno v oddelku 8.5.3, pa sta imela okrožje Kleve in občina Weeze jasen namen, da sama izvedeta ukrep 1, da bi družbi FN GmbH zagotovila financiranje. Dejansko je izvedba ukrepa 1 edino, kar utemeljuje ukrep 4.

(239)

Brez ukrepa 4 družba EEL GmbH ne bi mogla izvesti ukrepa 1. Vendar bi se okrožje Kleve in občina Weeze ob neobstoju ukrepa 4 preprosto odločila za izvedbo ukrepa 1 brez uporabe družbe EEL GmbH, na primer tako, da bi vzpostavila neposredno pravno razmerje med sabo in družbo FN GmbH. Zato neobstoj ukrepa 4 ne bi pomenil, da bi imeli banke ali drugi vlagatelji večjo možnost, da družbi FN GmbH zagotovijo financiranje s ciljem, da ustvarijo dobiček, saj bi potrebno financiranje vsekakor zagotovila okrožje Kleve in občina Weeze.

(240)

Ob domnevi, da bi ukrep 4 vključeval gospodarsko prednost v korist družbe EEL GmbH (quod non), torej ta prednost ne bi vplivala na konkurenco in trgovino, zato ne bi pomenila državne pomoči v smislu člena 107(1) TFEU.

(241)

Iz zgoraj navedenih razlogov ukrep 4 ne vključuje državne pomoči za družbo EEL GmbH v smislu člena 107(1) PDEU.

(242)

Primeri, v katerih ukrep pomeni veljavno pomoč, so izčrpno našteti v členu 1 Uredbe (ES) št. 659/1999 (72).

(243)

Nesporno je, da se obravnavani ukrepi niso začeli izvajati pred pristopom Nemčije k EU (odstavek (b)(i) navedenega člena), se ne štejejo, da so bili odobreni, ker Komisija ni sprejela odločbe v predpisanih postopkovnih rokih (odstavek (b)(iii)) in jih ni mogoče obravnavati kot veljavno pomoč zaradi izteka zastaralnega roka (odstavek (b)(iv)). Pomoč niso postali zaradi razvoja skupnega trga in ker jih država članica ni spremenila (prvi stavek odstavka (b)(v)) (73).

(244)

Ta ocena velja predvsem za ukrep 2, čeprav Nemčija trdi, da pomeni veljavno pomoč (glej uvodno izjavo 102). Sodišče Evropske unije je s sodbo v zadevi Leipzig Halle potrdilo, da bi bilo treba od leta 2000 (74), torej pred 15. oktobrom 2002, ko je bil odobren ukrep 2, uporabljati pravila o državni pomoči tudi za gradnjo letališke infrastrukture (glej uvodno izjavo 46). Komisija zato meni, da je ukrep pomenil pomoč, ko je bil izveden. V nasprotju s trditvami Nemčije dejstvo, da je bil ukrep sprejet na podlagi odloka iz leta 1993, ne vpliva na navedeno oceno. Z odlokom iz leta 1993 je bila samo zagotovljena pravna podlaga za morebitne ukrepe podpore regionalnim letališčem, ki jih je lahko zvezna dežela Severno Porenje – Vestfalija preučevala od leta 1993, vendar z njim ni bila zagotovljena pravica za navedena letališča, kot je izrecno navedeno v členu 1 odloka iz leta 1993.

(245)

Datum odobritve ukrepa 2 je zato 15. oktober 2002, tj. po sodbi v zadevi Aéroports de Paris. Zato je ukrep 2 pomenil državno pomoč že, ko je bil odobren, kot dokazuje oddelek 8.4.6, in ni pozneje postal državna pomoč zaradi razvoja skupnega trga. Nadalje, ukrep 2 je bil odobren manj kot deset let pred začetkom formalnega postopka preiskave ukrepa, zato ni postal veljavna pomoč zaradi izteka zastaralnega roka. Zato ukrep 2 ne pomeni veljavne pomoči.

(246)

Država članica mora v skladu s členom 108(3) PDEU priglasiti vse načrte za dodelitev ali spremembo pomoči, pri čemer predlaganih ukrepov ne sme izvajati, dokler v postopku priglasitve ni sprejet dokončen sklep.

(247)

Ker Nemčija ni priglasila vseh obravnavanih javnih ukrepov, ukrepi 1, 2 in 3 pomenijo nezakonito pomoč.

(248)

Zadevne ukrepe bi bilo treba oceniti na podlagi člena 107(3)(c) PDEU, ki določa, da je mogoče: „pomoč za pospeševanje razvoja določenih gospodarskih dejavnosti ali določenih gospodarskih območij, kadar takšna pomoč ne spreminja trgovinskih pogojev v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi,“ šteti za združljivo z notranjim trgom.

(249)

Na podlagi tega smernice za letalski sektor iz leta 2014 zagotavljajo okvir za presojo, ali se lahko pomoč letališčem opredeli kot združljiva v skladu s členom 107(3)(c) PDEU.

(250)

Komisija v skladu s smernicami za letalski sektor iz leta 2014 meni, da se za nerešene zadeve glede nezakonite pomoči za tekoče poslovanje letališčem, ki se je dodelila pred 4. aprilom 2014, ne bi smele uporabiti določbe njenega obvestila o določitvi veljavnih pravil za oceno nezakonite državne pomoči. Načela iz smernic iz leta 2014 bo uporabila za vse zadeve o pomoči za tekoče poslovanje (nerešene prijave in nezakonita nepriglašena pomoč) letališčem, tudi če je bila pomoč dodeljena pred 4. aprilom 2014 in začetkom prehodnega obdobja (75).

(251)

Kar zadeva pomoč za naložbe letališčem, bo Komisija v skladu s svojim obvestilom o določitvi veljavnih pravil za ocenjevanje nezakonite državne pomoči za nezakonito pomoč za naložbe letališčem uporabila pravila, ki so veljala v času dodelitve pomoči. V skladu s tem bo uporabila načela iz smernic za letalski sektor iz leta 2005 v primeru nezakonite pomoči za naložbe letališčem, dodeljene pred 4. aprilom 2014 (76).

(252)

Komisija je že sklenila, da ukrepa 2 in 3 pomenita nezakonito državno pomoč, dodeljeno pred 4. aprilom 2014, medtem ko ukrepov 1 in 4 ni mogoče opredeliti kot državno pomoč.

(253)

Glede na določbe smernic za letalski sektor iz leta 2014, navedene v uvodnih izjavah 250 in 251, mora Komisija ugotoviti, ali zadevni ukrepi pomenijo nezakonito pomoč za tekoče poslovanje ali pomoč za naložbe.

(254)

Kot je navedeno v oddelku 8.3.6, je družba FN GmbH imela korist od državne pomoči, vključene v četrto posojilo in prvo podaljšanje ter po možnosti drugo podaljšanje, ki tvorijo del ukrepa 1. Komisija bo ocenila naravo vsakega podukrepa posebej.

(255)

Komisija opozarja, da je bilo četrto posojilo odobreno za financiranje naložb, ki jih je izvedla družba FN GmbH: kot je navedeno v uvodni izjavi 39, je v odstavku 1 točke 2 posojilne pogodbe, podpisane 1. julija 2005, določeno, da je posojilo namenjeno izključno za naložbe. Ugotavlja, da je družba EEL GmbH uvedla nadzorne mehanizme, določene v odstavku 2 posojilne pogodbe, v skladu s katerimi je morala družba FN GmbH (in družba EEL GmbH, če je to zahtevala) preverjati, da so računi povezani izključno s končanjem del na letališču in da je družba EEL GmbH (in ne družba FN GmbH) plačala račune iz posojila. Ti nadzorni mehanizmi so se izkazali za učinkovite, saj je Nemčija lahko dokazala, do so se obroki, izplačani iz naslova navedenega posojila, uporabili izključno za kritje stroškov za naložbe. Zato Komisija meni, da četrto posojilo pomeni nezakonito pomoč za naložbe, dodeljeno pred 4. aprilom 2014, in da je treba njegovo združljivost oceniti na podlagi smernic za letalski sektor iz leta 2005.

(256)

V zvezi s prvim podaljšanjem ugotavlja, da pomeni obnovitev prvega, drugega in tretjega posojila. Kot tako ni usmerjeno v financiranje novih naložb, česar Nemčiji ni uspelo dokazati. Namesto tega Komisija meni, da je bilo to podaljšanje odobreno zgolj za to, da družbi FN GmbH ne bi bilo treba izpolniti kratkoročne obveznosti povračila vseh nabranih posojil in obresti. Družba EEL GmbH in njena javna delničarja so s tem hoteli preprečiti likvidnostni primanjkljaj družbe GN GmbH, ki bi lahko povzročil, da bi moral upravičenec do pomoči zmanjšati naložbe ali postal podjetje v težavah. Zato Komisija meni, da prvo podaljšanje pomeni nezakonito pomoč za tekoče poslovanje, dodeljeno pred 4. aprilom 2014, in da je treba njegovo združljivost oceniti na podlagi smernic za letalski sektor iz leta 2014.

(257)

Za drugo podaljšanje se uporabijo podobni preudarki, če bi ga bilo treba obravnavati kot državno pomoč.

(258)

Družba FN GmbH je imela korist od ukrepa 2 za nadomestilo stroškov pridobitve in namestitve osnovnih sredstev, opisanih v uvodni izjavi 46. V skladu s točko 25 smernic za letalski sektor iz leta 2014, „‚pomoč za naložbe‘ pomeni pomoč za financiranje osnovnih sredstev, zlasti za pokritje ‚vrzeli v financiranju stroškov investicijskega vzdrževanja‘“. Zato vsi stroški, podprti na podlagi ukrepa 2, pomenijo stroške za naložbe. Ukrep 2 zato pomeni nezakonito pomoč za naložbe, dodeljeno pred 4. aprilom 2014, njegovo združljivost pa je treba oceniti na podlagi smernic za letalski sektor iz leta 2005.

(259)

Kot je opisano v oddelku 3.3, je bil obravnavani ukrep 3 odobren, da bi se družbi FN GmbH zagotovilo premostitveno posojilo za financiranje dela stroškov pridobitve nepremičnin letališča (615 ha in približno 650 zgradb različnih vrst za preoblikovanje v civilno letališče). Kot je določeno v točki 3 preambule in odstavku 1 posojilne pogodbe z dne 14. marca 2002, je bilo premostitveno posojilo dodeljeno brezobrestno in je bilo izrecno namenjeno financiranju odhodkov za naložbe, potrebnih za končanje del na EuZZLG (glej uvodno izjavo 21).

(260)

To premostitveno posojilo zato pomeni nezakonito državno pomoč za naložbe, dodeljeno pred 4. aprilom 2014, njegovo združljivost pa je treba oceniti na podlagi smernic za letalski sektor iz leta 2005.

(261)

Kot je pojasnjeno zgoraj, Komisija meni, da četrto posojilo iz ukrepa 1, ukrep 2 in ukrep 3 pomenijo državno pomoč za naložbe, medtem ko je treba prvo podaljšanje in po možnosti drugo podaljšanje iz ukrepa 1 obravnavati kot pomoč za tekoče poslovanje.

(262)

V skladu s točko 61 smernic za letalski sektor iz leta 2005 mora Komisija preveriti, ali:

(263)

Poleg zahteve, da se izpolnijo posebna merila združljivosti iz smernic za letalski sektor iz leta 2005, mora biti državna pomoč letališčem tako kot vsak drug ukrep državne pomoči potrebna in sorazmerna glede na želeni legitimni cilj, da se lahko dovoli kot združljiva pomoč (77).

(264)

Ukrepi pomoči za naložbe, ki se ocenjujejo, so bili namenjeni financiranju preureditve nekdanjega britanskega vojaškega oporišča Weeze v civilno letališče in za bistveni razvoj letališča. Pomembno so prispevali k regionalnemu razvoju in ustvarjanju delovnih mest na območju, katerega gospodarstvo je prizadelo zaprtje britanskega vojaškega oporišča. Kot je navedla Nemčija, je zaradi zaprtja britanskega vojaškega oporišča območje zapustilo približno 6 300 ljudi, kar je povzročilo izgubo 400 civilnih delovnih mest, neposredno povezanih z delovanjem vojaškega oporišča, in izgubo približno 102 milijonov EUR prihodkov za približno 80 podjetij. Poleg tega je zaradi odhoda britanskih vojakov ostalo praznih 1 600 stanovanjskih enot, kar samo za skupnost Weeze pomeni več kot 30 % celotnega stavbnega fonda.

(265)

Komisija ugotavlja, da sta vzpostavitev in razvoj civilnega letališča po trditvah Nemčije vodila v ustvarjanje več kot 1 200 delovnih mest na območju okrožja Kleve in strnitev storitvenih podjetij v prostorih poslovnega parka letališča.

(266)

Kot je opozorila Nemčija, je Komisija deloma že priznala prispevek tega projekta k regionalnemu gospodarskemu razvoju in gospodarski koheziji, ki je pomemben cilj Unije. Komisija je dejansko dodelila strukturna sredstva zvezni deželi Severno Porenje – Vestfalija v okviru programa Konver II, ki je izrecno določal financiranje preureditve nekdanjih vojaških objektov v okrožju Kleve.

(267)

Zadevni ukrepi pomoči za naložbe so prispevali tudi k izboljšanju dostopnosti območja. Dejansko sta letališču Niederrhein-Weeze najbližji letališči Düsseldorf (76 km od letališča, 51 minut potovalnega časa z avtomobilom) in Eindhoven, Nizozemska (88 km, 1 ura 12 minut potovalnega časa z avtomobilom) (78).

(268)

Promet na letališčih Düsseldorf in Eindhoven se od leta 2003 stalno povečuje: med letoma 2003 in 2013 se je promet na letališču Düsseldorf povečal s 14,3 milijona potnikov na približno 21 milijonov, na letališču Eindhoven pa z 0,4 milijona na 3,4 milijona. V navedenem obdobju njuno stalno rast zadrževale samo njune težave s preobremenjenostjo in omejitve v zvezi z zmogljivostjo (zlasti premalo razpoložljivih slotov na letališču Düsseldorf). Zmogljivost letališča Düsseldorf je leta 2013 dosegla mejo 22 milijonih potnikov, medtem ko je bila zmogljivost letališča Eindhoven leta 2012 samo 2,5 milijona potnikov. Čeprav je promet na letališču Niederrhein-Weeze naraščal, Komisija ugotavlja, da so se leta 2012 končala ali začela dela za razširitev in povečanje zmogljivosti obeh letališč (79).

(269)

Na podlagi tega Komisija sklepa, da naložba v letališče Niederrhein-Weeze ne pomeni podvajanja obstoječe nedonosne infrastrukture. Ravno nasprotno, letališče Niederrhein-Weeze je imelo pomembno vlogo pri razbremenitvi letališča Düsseldorf, pri čemer ni omejilo načrtov za širitev letališč Düsseldorf in Eindhoven. Brez zadevnega projekta je obstajalo tveganje, da regija ne bi bila ustrezno pokrita.

(270)

Komisija lahko zato sklepa, da izgradnja in uporaba infrastrukture ustrezata cilju skupnega interesa, ki je jasno opredeljen, to je regionalnemu gospodarskemu razvoju in izboljšanju dostopnosti regije.

(271)

Po trditvah Nemčije je bila načrtovana posodobitev letališča Niederrhein-Weeze potrebna za dokončanje preureditve nekdanjega vojaškega letalskega oporišča v letališče za civilno letalstvo. Zgraditi in posodobiti je bilo treba vozne steze in ploščadi, da so se lahko začele civilne letalske operacije.

(272)

Kot je trdila Nemčija, je bil infrastrukturni projekt omejen samo na tisto, kar je bilo potrebno za dosego zadanih ciljev: medtem ko je bila infrastruktura zgrajena za največ 3,5 milijona potnikov, statistični podatki o prometu iz preglednice 1 kažejo, da se je promet enakomerno povečeval do leta 2010, ko je dosegel rekordnih 2,9 milijona potnikov, nato pa se je leta 2012 zmanjšal na 2,2 milijona. To pomeni, da je pričakovano povpraševanje po prometu večinoma ustrezalo dejanskemu povpraševanju in da projekt ni nesorazmerno velik ali zapleten.

(273)

Komisija lahko na podlagi tega sklepa, da je zadevna infrastruktura potrebna in sorazmerna z zadanimi cilji.

(274)

Kot je bilo pojasnjeno, se je leta 2010 število potnikov na letališču Niederrhein-Weeze (2,9 milijona potnikov) približalo meji zmogljivosti letališča (3,5 milijona potnikov). Ta obseg prometa je bil dosežen v šestih letih po začetku delovanja, kar je veliko hitreje kot na drugih nemških letališčih z enako strategijo, povezano z nizkocenovnimi prevozniki (na primer Cassel ali Hahn). Pomembna rast letališča Niederrhein-Weeze je posledica njegove pomembne vloge pri razbremenitvi letališč Düsseldorf in Eindhoven ter gostote prebivalstva v gravitacijskem območju letališča (več kot 35 milijonov prebivalcev).

(275)

Na podlagi navedenih številk o potniškem prometu je razvoj projekta letališča Niederrhein-Weeze ponujal zadovoljive možnosti srednjeročne uporabe, zlasti v zvezi z začetno vojaško infrastrukturo, ki je bila z začetnimi naložbami preurejena v civilno.

(276)

Komisija ugotavlja, da je bila razpoložljiva civilna infrastruktura vedno brez razlikovanja odprta za vse morebitne uporabnike.

(277)

Ob dodelitvi pomoči, tj. 15. oktobra 2002, je promet na letališču Niederrhein-Weeze obsegal manj kot 1 milijon potnikov na leto, zato je letališče v skladu s smernicami za letalski sektor iz leta 2005 izpolnjevalo pogoje za mala regionalna letališča (kategorija D) (80).

(278)

Gravitacijsko območje letališča Niederrhein-Weeze tvorijo zahodne nemške in vzhodne nizozemske regije. Kot je bilo pojasnjeno, letališče Niederrhein-Weeze ni imelo pomembnega negativnega vpliva na konkurenco na tem gravitacijskem območju, tj. na letališčih Düsseldorf in Eindhoven, ki so ju prizadele velike težave s preobremenjenostjo in pomanjkanje slotov (glej uvodno izjavo 268).

(279)

Poleg tega do letališča Niederrhein-Weeze ni železniške povezave niti avtoceste, kar za njegova konkurenta ne velja.

(280)

Nadalje Komisija ugotavlja, da ima dejavnost poslovnih potovanj pomemben 40-odstotni tržni delež na letališču Düsseldorf, medtem ko je ta delež na letališču Niederrhein-Weeze samo 7 %.

(281)

V zvezi z letališčem Eindhoven ugotavlja, da se uporablja za civilne in vojaške letalske operacije ter da si skladno s tem financiranje stroškov infrastrukture delijo upravljavci civilnega letališča in nizozemska vojska. Letališče Eindhoven je v letih 2010 in 2011 na leto plačalo približno 1 milijon EUR za nadomestilo stroškov, ki jih je nizozemska vojska imela večinoma za vzdrževanje infrastrukture, varnost in kontrolo zračnega prometa, vendar ni imelo stroškov začetnih naložb, ki jih je moralo (deloma) nositi letališče Niederrhein-Weeze.

(282)

Poleg tega je intenzivnost pomoči v okviru celotnega projekta (glej oddelek o nujnosti in sorazmernosti pomoči v nadaljevanju) omejena na vrzel v financiranju. Delničarji upravljavca letališča bodo financirali več kot 50 % stroškov naložb.

(283)

Komisija lahko na podlagi tega sklepa, da vpliv na razvoj trgovine ni v nasprotju s skupnim interesom.

(284)

Komisija mora ugotoviti, ali je državna pomoč družbi FN GmbH spremenila vedenje upravičenega podjetja tako, da je prevzela dejavnost, ki prispeva k doseganju cilja javnega interesa in ki (i) je sicer ne bi izvajala brez pomoči ali (ii) bi jo izvajala omejeno ali na drugačen način. Poleg tega se pomoč šteje za sorazmerno samo, če enakega rezultata ni mogoče doseči z manj pomoči in manj izkrivljanja. To pomeni, da morata biti znesek in intenzivnost pomoči omejena na najmanjšo vrednost, potrebno za izvedbo dejavnosti.

(285)

Po trditvah Nemčije je bila pomoč potrebna, ker bi slab finančni položaj družbe FN GmbH v obdobju, ko je bila pomoč dodeljena, ogrozil razvoj letališča. Dodaja še, da bi morali javni organi kriti stroške gradnje in začetne izgube iz poslovanja, če bi projekt izvajali neposredno. Komisija se strinja s tem mnenjem in ugotavlja, da je bila javna podpora dodeljena v obdobju, ko so zasebni delničarji družbe FN GmbH izvedli zelo pomembne naložbe v infrastrukturo v zagonski fazi projekta ([20–60] milijonov EUR v obdobju 2002–2003), pri čemer so prevzeli začetne izgube iz poslovanja letališča. Dvomljivo je, da bi lahko lokalna organa z omejenimi finančnimi sredstvi, kot sta okrožje Kleve in občina Weeze, sama prenesla finančno breme tako velikega projekta, medtem ko sta lahko s podporo zasebni pobudi dosegla enak rezultat z manjšim vložkom. Glede na tvegano naravo projekta, ki pomeni enega redkih primerov zasebnih letališč v Evropi, se zdi, da je omejena javna podpora v zagonski fazi projekta povsem upravičena.

(286)

Po trditvah Nemčije naložbe brez pomoči ne bi bilo mogoče izvesti v enakem obsegu brez ukrepov 1, 2 in 3. Kot pravilno trdi Nemčija, bi bilo mogoče izvesti samo omejeno število naložb, na primer za širjenje vzletno-pristajalne steze. Nekatere naložbe bi bilo treba precej odložiti, zaradi česar bi letališče imelo resne težave z delovanjem ali pa bi to preprečilo izpolnitev pričakovanega povpraševanja letalskih prevoznikov in potnikov gravitacijskem območju letališča. Na podlagi tega je mogoče sklepati, da so imeli ukrepi 1, 2 in 3 spodbujevalni učinek, saj so upravičencu omogočili izvedbo naložbe.

(287)

Kar zadeva oceno sorazmernosti ukrepa 2, je stopnja javnega financiranja, ki je bilo dejansko dodeljeno letališču, znašala [2–5] milijonov EUR. Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 46, ta ukrep podpore ustreza financiranju 50 % upravičenih stroškov v skladu z odlokom iz leta 1993. Preostanek ([2–5] milijonov EUR) je financirala družba FN GmbH. Intenzivnost pomoči je torej 50 %.

(288)

Ker smernice za letalski sektor iz leta 2005 vprašanje intenzivnosti pomoči puščajo odprto, mora biti največji dovoljeni znesek pomoči omejen na to, kar je nujno potrebno. Komisija ugotavlja, da so bile naložbe, podprte z ukrepom 2, financirane pod enakovrednimi (pari passu) pogoji. Zato se zdi, da je v zadevnem primeru 50-odstotna intenzivnost pomoči upravičena.

(289)

Kar zadeva sorazmernost posojila 4 iz ukrepa 1 in ukrepa 3, Komisija ugotavlja, da odobritev posojila z nizkimi obrestmi ali brezobrestnega posojila pomeni manj izkrivljajoči ukrep kot neposredna nepovratna sredstva. Poleg tega je bila finančna udeležba javnih organov zelo omejena, saj so v celoti zavarovali posojila. Kar zadeva sorazmernost odpovedi obveznosti povračila polovice premostitvenega posojila, se Komisija strinja z Nemčijo, da pogoj v zvezi z ustvarjanjem 350 delovnih mest pomeni spodbudo za zasebne lastnike letališča, da končajo gradbena dela in razvoj letališke infrastrukture. Komisija ugotavlja, da je bila ta spodbuda učinkovita, saj je bilo ustvarjenih 445 delovnih mest v letu, ko je bilo povračilo odpovedano (2004), kar je veliko pred iztekom roka iz pogodbe (ob koncu leta 2007).

(290)

Komisija glede na navedeno oceno sklepa, da so ukrepi 1 (četrto posojilo), 2 in 3 združljivi z notranjim trgom v skladu s členom 107(3)(c) PDEU.

(291)

V oddelku 5.1.2 smernic za letalski sektor iz leta 2014 so določena merila, ki jih bo Komisija uporabila pri presoji združljivosti pomoči za tekoče poslovanje z notranjim trgom v skladu s členom 107(3)(c) PDEU. Zlasti bo v skladu s točko 172 smernic za letalski sektor iz leta 2014 uporabila ta merila za vse zadeve v zvezi s pomočjo za tekoče poslovanje letališču, vključno s primeri nerešenih prijav in nezakonite nepriglašene pomoči, tudi če je bila pomoč dodeljena pred 4. aprilom 2014, tj. pred začetkom veljavnosti smernic za letalski sektor iz leta 2014. Merila združljivosti za pomoč za tekoče poslovanje, ki se lahko dodeli za prehodno 10-letno obdobje od datuma objave smernic za letalski sektor iz leta 2014, so:

(292)

Glede na to, da je bila pomoč za tekoče poslovanje, ki jo tvorita prvo podaljšanje in po možnosti drugo podaljšanje iz ukrepa 1, v celoti dodeljena pred začetkom veljavnosti smernic za letalski sektor iz leta 2014, se ta merila združljivosti uporabijo v skladu s preudarki iz točke 137 smernic za letalski sektor iz leta 2014 (to pomeni, da se nekateri pogoji ne uporabijo).

(293)

Pomoč za tekoče poslovanje, ki se ocenjuje, je bila namenjena ohranjanju ustrezne ravni delovanja letališča Niederrhein-Weeze.

(294)

V skladu s točko 113 smernic za letalski sektor iz leta 2014 se pomoč letališčem za tekoče poslovanje obravnava kot prispevek k doseganju cilja skupnega interesa, če poveča mobilnost državljanov Unije in povezljivost regij, pomeni boj proti preobremenjenosti letalskega prevoza na velikih letaliških vozliščih Unije ali spodbuja regionalni razvoj.

(295)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 270, gradnja in upravljanje letališča Niederrhein-Weeze izpolnjujeta natančno opredeljene cilje skupnega interesa, in sicer regionalni gospodarski razvoj in izboljšanje dostopnosti regije.

(296)

V skladu s točko 116 in naslednjimi smernic za letalski sektor iz leta 2014 se šteje, da je pomoč letališčem za tekoče poslovanje potrebna, če zagotovi pomembne izboljšave, ki jih trg sam ne more doseči. Poleg tega smernice izražajo priznanje, da bo potreba po javnem financiranju za stroške poslovanja zaradi visokih fiksnih stroškov običajno sorazmerno večja za manjša letališča ter da letališča z letnim potniškim prometom med 200 000 in 700 000 potniki na leto morda ne bodo zmožna pokriti znatnega deleža svojih stroškov poslovanja.

(297)

Od leta 2003, ko je začel delovati novi terminal, je letno število potnikov na letališču Niederrhein-Weeze znašalo 207 992 leta 2003, 796 745 leta 2004 in 591 744 leta 2005 (glej preglednico 1). Komisija ugotavlja, da so bila nihanja potniškega prometa v tej zagonski fazi zelo velika, zlasti občutno je bilo 34-odstotno zmanjšanje med letoma 2004 in 2005. Komisija zato meni, da je potniški promet v teh treh letih v povprečju ostal v okviru med 200 000 in 700 000 potniki. Sočasno ugotavlja, da je družba FN GmbH vedno ustvarjala izgubo (glej preglednico 5) in ni mogla pokriti niti svojih stroškov poslovanja (prilagojeni EBITDA je za leti 2004 in 2005 negativen), kar je v smernicah za letalski sektor iz leta 2014 opredeljeno kot značilno za letališče takšne velikosti.

(298)

Zato Komisija meni, da je pomoč letališču Niederrhein-Weeze za tekoče poslovanje potrebna.

(299)

V skladu s točko 120 smernic za letalski sektor iz leta 2014 mora biti pomoč za tekoče poslovanje ustrezen instrument politike za doseganje nameravanega cilja ali reševanje težave, ki jo je treba obravnavati. Ker letališče Niederrhein-Weeze ustvarja izgubo na ravni poslovanja, je pomoč za tekoče poslovanje edini ustrezni instrument, ki mu omogoča nadaljnje delovanje, s katerim se zagotavlja povezljivost Spodnjega Porenja. Drugi instrumenti, kot so pomoč za naložbe ali regulativni ukrepi, se ne zdijo primerni za obravnavo finančnih težav, ki jih ima letališče Niederrhein-Weeze na ravni poslovanja. Zato Komisija meni, da je pomoč letališču Niederrhein-Weeze za tekoče poslovanje ustrezen instrument.

(300)

V skladu s točko 124 smernic za letalski sektor iz leta 2014 ima pomoč za tekoče poslovanje spodbujevalni učinek, če bi se ob njeni odsotnosti in ob upoštevanju možnega obstoja pomoči za naložbe ter ravni prometa raven gospodarske dejavnosti letališča verjetno znatno zmanjšala.

(301)

Letališče Niederrhein-Weeze je prejelo pomoč za naložbe za izgradnjo novega terminala in uresničitev novih zahtev v zvezi z varstvom in varnostjo. Na podlagi tega je lahko izpolnilo potrebe po povezljivosti in prevozu v Spodnjem Porenju, kar se je pokazalo v povečanju števila potnikov v zadnjih letih. Kljub vse večjemu številu potnikov letališče ni zmožno kriti svojih stroškov poslovanja. Brez državne pomoči za tekoče poslovanje ne bi moglo ohraniti sedanje ravni prometa in naložb, njegovo gospodarsko dejavnost pa bi bilo treba zmanjšati. Poleg tega pomoč ni presegala zneska, potrebnega za kritje izgub iz poslovanja, zato je znesek pomoči omejen na najmanjšo potrebno vrednost.

(302)

Zato Komisija meni, da ima pomoč letališču Niederrhein-Weeze za tekoče poslovanje spodbujevalni učinek in da je sorazmerna.

(303)

Komisija bo v skladu s točko 131 smernic za letalski sektor iz leta 2014 pri ocenjevanju združljivosti pomoči za tekoče poslovanje letališča upoštevala izkrivljanje konkurence in učinke na trgovino. Znak morebitnega izkrivljanja konkurence ali učinka na trgovino je lahko dejstvo, da ima letališče isto gravitacijsko območje kot drugo letališče z neizkoriščeno zmogljivostjo.

(304)

Kot je dokazano v uvodni izjavi 276 in naslednjih, je Komisija že sklenila, da vpliv na razvoj trgovine ni v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnim interesom.

(305)

Vsi ukrepi, ki so zajeti v to preiskavo in pomenijo državno pomoč, so združljivi z notranjim trgom v skladu s členom 107(3)(c) Pogodbe. Ta sklepna ugotovitev nikakor ne vpliva na morebitne prihodnje ocene Komisije v zvezi z drugimi ukrepi državne pomoči, ki so jih javni organi morda odobrili v korist družbe FN GmbH.

(306)

Nemčija se je z dopisom z dne 18. junija 2014 strinjala s sprejetjem tega sklepa v angleškem jeziku. Zato je besedilo v angleškem jeziku edino verodostojno –

15.10.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 269/47

(1)

Belgija je 11. maja 2012 Komisiji predhodno priglasila pomoč za reševanje za družbo Val Saint-Lambert SA (v nadaljnjem besedilu: VSL) v obliki ugodnega posojila v višini 1 milijona EUR. Potem ko je Komisija ugotovila, da je bil del pomoči za reševanje, to je 400 000 EUR, že dodeljen 3. aprila 2012, je zadevo uvrstila med nepriglašene pomoči. Ta pomoč je ostala nepriglašena in ni bila priglašena niti pozneje.

(2)

Belgijski organi so 3. oktobra 2012 priglasili pomoč za prestrukturiranje za VSL. Gre za podaljšanje navedenega posojila v višini 1 milijon EUR za 10 let.

(3)

Komisija je Belgijo z dopisom z dne 1. februarja 2013 obvestila, da bo v zvezi z navedenima pomočema in drugimi dodeljenimi ukrepi za VSL začela postopek iz člena 108(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: PDEU).

(4)

Sklep Komisije o začetku postopka je bil objavljen v Uradnem listu Evropske unije  (2) (v nadaljnjem besedilu: sklep o začetku postopka). Komisija je pozvala zainteresirane strani, naj predložijo svoje pripombe k zadevni pomoči in ukrepom.

(5)

Komisija ni v zvezi s tem prejela nobenih ugotovitev tretjih oseb.

(6)

Belgija je pripombe k sklepu o začetku postopka predložila 21. marca 2013.

(7)

V dopisu z dne 14. novembra 2013 so belgijski organi Komisijo obvestili, da želijo umakniti priglasitev pomoči za prestrukturiranje. Zato ta ukrep ni analiziran v okviru tega sklepa.

(8)

Komisija je v dopisih z dne 17. oktobra in 14. novembra 2013 ter elektronskem dopisu z dne 10. decembra 2013 belgijske organe zaprosila za dodatna pojasnila. Belgijski organi so odgovorili z dopisom z dne 12. decembra 2013 in elektronskim dopisom z dne 11. decembra 2013. Zaprosili so za podaljšanje roka za odgovor na zahtevo za informacije z dne 14. novembra 2013. Ta rok je bil odobren z dopisom z dne 19. decembra 2013. Odgovor belgijskih organov je bil končno prejet 6. januarja 2014. Komisija je 7. februarja 2014 poslala še eno prošnjo za informacije. Belgijski organi so odgovorili 25. februarja 2014, odvetnik družbe Wallonne de Gestion et de Participations (v nadaljnjem besedilu: SOGEPA) pa 27. februarja 2014. Belgijskim organom je bila 11. aprila 2014 poslana nova zahteva za informacije. Komisija je z dopisom z dne 30. aprila 2014 belgijskim organom podaljšala dodeljeni rok do 23. maja 2014. Komisija je dejansko prejela odgovor na ta datum.

(9)

Belgijski organi so z dopisom z dne 18. junija 2014 pooblastili Komisijo za sprejetje in objavo tega sklepa izključno v francoščini.

(10)

Družba VSL proizvaja visokokakovostne ali luksuzne kristalne izdelke. Sedež ima v Seraingu v Valoniji, zaposluje 52 oseb, njen letni promet pa je približno 2 milijona EUR. Njeni izdelki uživajo dober sloves, vendar njeno zgodovino zaznamuje več stečajev. Natančneje, leta 2002 je družba SA Cristallerie du Val Saint-Lambert šla v stečaj in njene dejavnosti je prevzela družba SA La cristallerie du Val Saint-Lambert (v nadaljnjem besedilu: CVSL), ki je bila ustanovljena 19. decembra 2002. Nato je Tribunal de commerce de Liège razglasilo stečaj družbe CVSL s sodbo z dne 11. avgusta 2008. Dejavnost sta prevzela dva zasebna delničarja: Châteaux Finances Corporation (v nadaljnjem besedilu: CFC), holdinška družba, ki ima v lasti več nepremičninskih družb ali družb, povezanih z vinom in gastronomijo, in Société de Promotion d'Espaces Commerciaux et Industriels (v nadaljnjem besedilu: SPECI), podjetje za upravljanje in razvoj nepremičnega premoženja.

(11)

Na začetku je imela družba CFC v lasti 70 % in družba SPECI 30 % družbe VSL. Marca 2011 sta družba CFC in regija Valonija povečali kapital, pri čemer družba SPECI ni bila udeležena. Družba VSL je trenutno v 76-odstotni lasti družbe CFC, 17-odstotni lasti regije Valonija in 7-odstotni lasti družbe SPECI.

(12)

Od 14. oktobra 2013 je družba VSL znova v stečajnem postopku.

(13)

Družba VSL je upravičena do uporabe izključne licence za uporabo znamk, modelov in skic družbe VSL. To licenco ji je januarja 2009 podelila regija Valonija, sedanja lastnica navedenih znamk. Pred tem so bile navedene znamke družbe VSL do oktobra 2005 v lasti družbe Compagnie financière du Val (v nadaljnjem besedilu: CVF), ki je nasledila družbo Société de Gestion des marques du Val Saint-Lambert, pri čemer je ta bila v 100-odstotni lasti družbe SOGEPA (ta pa je v 100-odstotni lasti regije Valonija).

(14)

Družba CFV je s pogodbo o prenosu z dne 5. oktobra 2005 navedene znamke prenesla na družbo SA Interagora, matično družbo družbe CVSL, in sicer za [od 500 000 do 800 000] (3) EUR. Družba SA Interagora, zdaj SA Val Saint-Lambert International (v nadaljnjem besedilu: VSLI), je šla 11. avgusta 2008 v stečaj in družbi CVF ostala dolžna 280 000 EUR. Regija Valonija je nato uporabila svojo predkupno pravico in leta 2008 postala lastnica navedenih znamk za [od 700 000 do 1 000 000] EUR.

(15)

Pomoč za reševanje za družbo VSL zajema ugodno posojilo v višini 1 milijona EUR, ki ga je 3. aprila 2012 dodelila regija Valonija, ki jo zastopa družba SOGEPA (družba SOGEPA deluje za račun navedene regije za vse ukrepe, pri katerih posreduje), za šest mesecev z obrestno mero 3,07 % (izhodiščna obrestna mera 2,07 + 100 točk). Obrestna mera se je nato povečala za stopnjo 100 bazičnih točk za plačilo stroškov družbi SOGEPA, torej na 4,07 %. Del posojila v višini 1 milijona EUR, in sicer 400 000 EUR, je bil dodeljen isti dan, kot je bila sklenjena kreditna pogodba z dne 3. aprila 2012, ne da bi bil predhodno priglašen Komisiji v skladu s členom 108(3) PDEU. Preostali znesek posojila, to je 600 000 EUR, je bil dodeljen na poznejši datum, o katerem Komisija ni bila obveščena. Vendar Komisija meni, da je bilo dodeljeno celotno posojilo, to je 1 milijon EUR, saj je bilo vpisano v prijavo terjatve, naslovljeno na Tribunal de commerce de Liège v okviru stečaja družbe VSL, ki ga je razglasilo navedeno sodišče 14. oktobra 2013.

(16)

Belgijski organi so 3. oktobra 2012 Komisiji priglasili pomoč za prestrukturiranje. Ta je zajemala podaljšanje posojila v višini 1 milijona EUR (to je ukrep 1) za 10 let. Vendar so belgijski organi v dopisu z dne 14. novembra 2013 Komisijo obvestili, da umikajo priglasitev pomoči za prestrukturiranje. Belgijski organi so z dopisom z dne 12. decembra 2013 potrdili, da navedena pomoč ni bila izvedena. Zato ta pomoč ni analizirana v okviru tega sklepa.

(17)

Regija Valonija, ki jo zastopajo družba SOGEPA in drugi javni organi, ki so v lasti navedene regije in delujejo v njenem imenu, kot je družba CVF, je pred pomočjo za reševanje, navedeno zgoraj (ukrep 1), med letoma 2008 in 2011, v korist družbe VSL sprejela šest ukrepov: poroštvo v višini 150 000 EUR (ukrep 3), uporaba in prenos znamk Val Saint-Lambert (ukrep 4), posojilo v višini 1,5 milijona EUR (ukrep 5), povečanje kapitala za 1,5 milijona EUR (ukrep 6), pomoči v omejenem znesku (ukrep 7) in financiranje del dekontaminacije v okviru projekta Cristal Park (ukrep 8).

(18)

Tribunal de commerce de Liège je proti družbi CVSL, ki je upravljala tovarno kristala pred družbo VSL, 11. avgusta 2008 uvedlo stečajni postopek. Regija Valonija je zaradi zagotovitve neprekinjenega poslovanja kljub stečaju, da bi našla kupca, družbi SOGEPA s sklepom z dne 28. avgusta 2008 odredila, naj stečajnemu upravitelju družbe CVSL za posojilo banke ING v višini 300 000 EUR izda poroštvo v višini 150 000 EUR. Navedeno poroštvo je bilo stečajnemu upravitelju družbe CVSL 24. septembra 2008 brezplačno odobreno.

(19)

Kot je bilo navedeno, je bila družba CFV do oktobra 2005 lastnica znamk družbe VSL.

(20)

Družba CFV je s pogodbo o prenosu z dne 5. oktobra 2005 navedene znamke prenesla na družbo SA Interagora, in sicer za znesek [od 500 000 do 800 000] EUR. Plačilo zneska 700 000 EUR je bilo treba izvesti v eni tranši v višini [od 100 000 do 500 000] EUR in desetih letnih obrokih v višini [od 10 000 do 50 000] EUR. Regija Valonija je imela v skladu s členom 7 navedene pogodbe predkupno pravico, če bi družba SA Interagora ali njeni pravni nasledniki pred 5. oktobrom 2010 nameravali kot predmete prenosa prenesti znamke in modele.

(21)

Družba SA Interagora, zdaj družba VSLI, je 11. avgusta 2008 šla v stečaj in družbi CFV ostala dolžna 280 000 EUR.

(22)

Stečajni upravitelj družbe CVSL je 1. oktobra 2008 z družbama CFC in SPECI (kupca dejavnosti družbe CVSL) podpisal memorandum o soglasju, ki je vključeval tudi odkup znamk Val Saint-Lambert od družbe VSLI za ceno [od 700 000 do 1 000 000] EUR. Regija Valonija je tedaj uporabila svojo predkupno pravico (člen 7 pogodbe z dne 5. oktobra 2005) za isto ceno in o tem 7. novembra 2008 obvestila stečajnega upravitelja. Nato je v pogodbi z dne 29. januarja 2009, sklenjeni med družbama CFV in VSL, določila naslednje pogoje:

(23)

Belgijski organi so v svojih pripombah obvestili Komisijo, da po postopku pravne reorganizacije (4), začetem 28. februarja 2012, preostali dolgovani znesek ni bil več 280 000 EUR, temveč 61 250 EUR, in sicer po znižanju za 43 750 EUR, o katerem je bila sprejeta odločitev v okviru postopka pravne reorganizacije, in po poplačilu zneska 105 000 EUR, izvedenem pred začetkom navedenega postopka.

(24)

Regija Valonija, ki jo je zastopala družba SOGEPA, je 31. avgusta 2009 družbi VSL odobrila sedemletno posojilo v višini 1,5 milijona EUR z obrestno mero 4,7 % za sedem let, da bi podjetju omogočila nakup novih peči. Navedeno posojilo je bilo zavarovano s prvo hipoteko na nepremičninah družbe VSL, ki je imela po navedbah belgijskih organov višjo vrednost od posojila.

(25)

Regija Valonija se je 17. marca 2011 odločila za dokapitalizacijo družbe VSL v višini 1,5 milijona EUR, da bi omogočila nakup nove peči. Družba CFC (večinska delničarka družbe VSL) je med 25. majem 2009 in 29. marcem 2011 v navedeno družbo vključila terjatev 5,2 milijona EUR.

(26)

Družba VSL je od februarja 2010 do novembra 2012 prejela za 197 503 EUR različnih pomoči v omejenem znesku. Družba SOGEPA je 25. marca 2011 izplačala pomoč za program Interim Manager v višini 97 785 EUR. Vendar je 25. septembra 2012 zahtevala vračilo te pomoči z obrestmi, ker je ugotovila, da je bila presežena zgornja meja 200 000 EUR, določena z Uredbo Komisije (ES) št. 1998/2006 (5).

(27)

Cilj projekta Cristal Park je bil dekontaminacija nepremičnin družbe VSL, financirana iz javnih sredstev.

(28)

Družba SPAQUE je 20. avgusta 2012 (javno podjetje za pomoč pri ohranjanju kakovostnega okolja) družbi VSL predložila pogojno ponudbo za nakup nepremičnin za 2 040 000 EUR, brez stroškov dekontaminacije, ki jih je bilo treba še oceniti. Ceno 2 040 000 EUR je določil neodvisni izvedenec Cushman & Wakefield 29. marca 2012, pri čemer je navedel, da sam ne more oceniti stroška obnove. Družba VSL je z dopisom z dne 5. septembra 2012 družbi SPAQUE sporočila znesek stroškov dekontaminacije, ki jih je družba GEOLYS avgusta 2012 določila na 219 470 EUR. Družba VSL je poleg tega v istem dopisu družbo SPAQUE obvestila, da soglaša s prodajo nepremičnin za ceno 2 040 000 EUR z odštetjem 220 000 EUR. Zadevne nepremičnine so bile 13. decembra 2012 prodane družbi SPAQUE za ceno 2 040 000 EUR brez stroškov dekontaminacije, ocenjenih na 220 000 EUR, kar znaša 1 820 000 EUR. Medtem pa so bili v oceni z dne 1. decembra 2011, ki so jo predložili belgijski organi, stroški dekontaminacije ocenjeni na več milijonov EUR.

(29)

Mestni svet mesta Seraing je pred navedeno prodajo z dne 13. decembra 2012 na zasedanju 10. septembra 2012 odobril dva osnutka opcijske pogodbe, prvega za pogodbo med družbo SPAQUE in mestom Seraing, drugega pa za pogodbo med mestom Seraing in družbo SPECI. V navedenih osnutkih so opisani pogoji prihodnjega prenosa nepremičnin, prodanih družbi SPAQUE po dekontaminaciji, med navedenimi tremi subjekti.

(30)

Do zdaj je bila izvedena samo prodaja z dne 13. decembra 2012. Ukrepi, ki so določeni v osnutkih pogodb in jih je odobril mestni svet Serainga ter so navedeni v prejšnjih uvodnih izjavah (28 in 29), pa niso bili izvedeni. Dela dekontaminacije se niso začela.

(31)

Poleg tega sta družbi SPAQUE in VSL 11. decembra 2012 podpisali pogodbo o preklicnem dajanju na voljo območja, na katerem so tovarne kristala Val Saint-Lambert. Družba SPAQUE z navedeno pogodbo družbi VSL za določen čas brezplačno daje na voljo nekatere objekte, katerih lastnica je postala (glej uvodno izjavo 27). Družba VSL se v zameno zavezuje, da bo sodelovala z družbo SPAQUE, in sicer da bo predložila vse koristne in potrebne informacije za obnovitvena in sanacijska dela, ki jih je treba izvesti na navedenem območju.

(32)

Komisija je menila, da je niz obravnavanih ukrepov pomenil državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU. Poleg tega je dvomila o skladnosti ukrepov 1 (pomoč za reševanje), 3 (brezplačno poroštvo) in 4 (uporaba in prenos znamk) z načelom zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu. Komisija je v zvezi z ukrepom 5 (posojilo v višini 1,5 milijona EUR) dvomila, da je bila obrestna mera za posojilo izvzeta iz pomoči. Komisija se je poleg tega spraševala glede enakovrednosti ukrepa 6 (povečanje kapitala) in njegove skladnosti z načelom zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu. Komisija v zvezi z ukrepom 7, ki združuje ukrepe v omejenem znesku, ni bila prepričana, da so pri vsakem med njimi izpolnjeni pogoji iz navedene uredbe (6). Komisija se je nazadnje v zvezi z ukrepom 8 (prodaja nepremičnin in brezplačno dajanje na voljo nekaterih nepremičnin) spraševala, ali je prodajna cena zemljišč, ki jih je družba VSL prenesla na družbo SPAQUE, zaradi sorazmerne negotovosti, povezane z oceno stroškov dekontaminacije, izvzeta iz pomoči. Komisija se je spraševala tudi, ali je pomoč vključena v ukrep, pri katerem je SPAQUE družbi VSL brezplačno dala na voljo nepremičnine. Komisija se je poleg tega v zvezi z ukrepom 3 spraševala, ali je obstajala gospodarska kontinuiteta med družbama CVSL in VSL. Nazadnje je Komisija dvomila o združljivosti niza navedenih ukrepov z notranjim trgom, natančneje Smernicami Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah (7) (v nadaljnjem besedilu: Smernice za reševanje in prestrukturiranje) (ukrepi 1, 2 in 3).

(33)

Belgijski organi ne izpodbijajo tega, da je družba VSL od 8. februarja 2012, ko je bila vložena zahteva za pravno reorganizacijo (kar je, kot bo prikazano, poudarjeno pri analizi več zadevnih ukrepov), podjetje v težavah. Vendar menijo, da pred tem družbe VSL ni bilo mogoče opredeliti kot podjetje v težavah, ker je bila ta družba po njihovih navedbah novo podjetje in je imela v skladu z odstavkoma 10 in 11 Smernic za reševanje in prestrukturiranje ter prakso odločanja Komisije brezpogojno podporo svojega večinskega delničarja, to je družbe CFC (8).

(34)

Komisija je v sklepu o začetku postopka menila, da je navedeno posojilo, odobreno podjetju v težavah brez vsakršnega zavarovanja, lahko pomenilo državno pomoč, saj družba VSL takega posojila ne bi mogla pridobiti pri zasebni banki.

(35)

Belgijski organi v svojih pripombah ne izpodbijajo, da ugodno posojilo v višini 1 milijona EUR, ki ga je 3. aprila 2012 odobrila regija Valonija, pomeni pomoč. Vendar menijo, da je ta ukrep pomoči za reševanje v skladu z odstavkom 13 Smernic za reševanje in prestrukturiranje, ker naj bi bil vzrok težav družbe VSL v podjetju samem in te naj ne bi bile posledica samovoljnega prerazporejanja stroškov v skupini ter naj bi bile prehude, da bi jih skupina lahko odpravila sama. Pojasnjujejo namreč, da družba CFC zaradi raznolikosti svojih dejavnosti in deležev v kapitalu družbi VSL ni mogla dodeliti vseh svojih sredstev. Likvidna sredstva družbe CFC so se bistveno zmanjšala od konca poslovnega leta 2011 in so 19. oktobra 2012 znašala samo 130 000 EUR. Belgijski organi poleg tega opozarjajo, da družba CFC glede na pogostost nakazovanja sredstev družbe CFC družbi VSL (9,5 milijona EUR od ustanovitve družbe VSL) in vztrajno slabe finančne rezultate družbe VSL ni več mogla rešiti družbe VSL iz težav s sredstvi skupine.

(36)

Poleg tega belgijski organi glede načela enkratne pomoči, v skladu s katerim ukrep 1 ne bi bil združljiv z odstavkom 72 in naslednjimi Smernicami za reševanje in prestrukturiranje, ker so ukrepi pomoči za reševanje in prestrukturiranje že ukrepi 3, 5, 6 in 7, nasprotno menijo, da:

(37)

Ker belgijski organi tega ukrepa niso izvedli, slednji po umiku njegove priglasitve ni predmet tega sklepa, zato so pripombe belgijskih organov v zvezi s tem brezpredmetne.

(38)

Komisija je v sklepu o začetku postopka poudarila, da je bilo poroštvo v višini 150 000 EUR brezplačno odobreno podjetju v težavah, saj je bila družba CVSL tedaj v stečaju. Zato se zdi, da je bila družbi CVSL dodeljena ugodnost, saj noben zasebni tržni udeleženec ne bi odobril navedenega poroštva brezplačno.

(39)

Belgijski organi se niso opredelili glede tega, ali je navedeni ukrep pomoč ali ne.

(40)

Poleg tega so pojasnili, da je bilo navedeno poroštvo odobreno stečajnemu upravitelju in ne družbi CVSL v stečaju. Vendar trdijo, da med družbama CVSL in VSL ni bilo gospodarske kontinuitete. Menijo, da so zadostno dokazali prekinitev gospodarske kontinuitete med družbama CVSL in VSL. Vztrajajo pri tem, da je bil obseg sredstev, prenesenih na družbo VSL, večji od obsega sredstev v lasti družbe CVSL in popolnoma ločen, zato naj bi bilo treba izključiti vsakršno kontinuiteto.

(41)

Belgijski organi poleg tega opozarjajo, da so novi delničarji družbe VSL vedno želeli podpreti družbo CVSL pri prevzemu obsežnega nepremičninskega in turističnega projekta Cristal Park. Ekonomska logika navedenega prevzema zato po njihovem mnenju kaže na očitno prekinitev upravljanja tovarne kristala družbe CVSL, ki je temeljilo izključno na proizvodnji kristalnega stekla.

(42)

Komisija je v sklepu o začetku postopka poudarila, da se zdi, da je sistem plačila koncesije, dodeljene družbi VSL, ki temelji na prihodnjem EBITDA družbe VSL, vseboval ekonomsko ugodnost. Regija Valonija je namreč prenesla koncesijo za vrednostna sredstva brez poroštva za vračilo, pri čemer je lahko EBITDA družbe VSL negativen tako kot predhodna leta, in brez pričakovanja druge koristi po izteku koncesije razen prilagoditve inflaciji (indeks), ki naj bi bila povrhu določena šele za obdobje od šestega leta. Zasebni tržni udeleženec bi se verjetno odločil za plačilo, ki bi vključevalo vsaj nespremenljivo in zanesljivo osnovo. Poleg tega je sklep o začetku postopka vključeval možnost obstoja pomoči pod pogoji v zvezi s prenosom znamke.

(43)

Belgijski organi menijo, da pri očitkih v zvezi z izračunom plačila, ki ga je prejela Valonija v zameno za podelitev licence za znamke, sklicevanje na slabe izide predhodnic družbe VSL, kot naj bi to počela Komisija, ni utemeljeno.

(44)

Nasprotno, menijo, da izračun plačila za uporabo znamk na podlagi EBITDA ni odločitev, ki ne bi imela tržne logike. Navedena odločitev je po njihovih navedbah utemeljena, ker je EBITDA eden od izračunljivih indicev, ki valonskim organom omogoča merjenje poslovnega uspeha, povezanega s prodajami izdelkov, katerih znamke imajo v lasti.

(45)

Belgijski organi niso predložili pripomb k pogojem prihodnje prodaje znamk družbi VSL.

(46)

Komisija je v sklepu o začetku postopka dvomila o kakovosti zavarovanja. Iz dokumentov, predloženih Komisiji, je bilo namreč razvidno, da je bil pod hipoteko vsaj del nepremičnin družbe VSL, potrebnih obnove. Toda dejanska vrednost navedenega zemljišča ni bila znana in je bila morda negativna. Zato se je zdelo, da je bila 4,7-odstotna obrestna mera za posojilo prenizka. Glede na kakovost zavarovanja je bilo namreč treba osnovni 1,778-odstotni obrestni meri prišteti od 400 do 1 000 bazičnih točk.

(47)

Belgijski organi menijo, da je bila vrednost zavarovanj povsem ustrezno določena, ker naj bi se nanašala na celotno posojilo. Njihova ocena je temeljila na izvedenskem mnenju izvedenske pisarne Marengo, pripravljenem januarja in februarja 2009.

(48)

Komisija je v sklepu o začetku postopka ugotovila, da odločitev o povečanju kapitala ni bila sprejeta na podlagi poslovnega načrta, temveč samo na podlagi finančne napovedi. V tej napovedi ni nikjer pojasnjeno, kako si namerava navedeno podjetje opomoči, niti kaj naj bi zagotovilo v zameno ponudniku kapitala, to je regiji Valonija. Poleg tega se zdi, da regija Valonija in družba CFC nista v enakem položaju in jima ne grozijo enaka tveganja. Regija Valonija pred navedenim ukrepom ni bila delničarka družbe VSL in v zvezi z njo nima ekonomskega interesa. Družba CFC pa je delničarka družbe VSL in ima interes, da si navedeno podjetje opomore ali vsaj omeji svoje izgube.

(49)

Belgijski organi menijo, da družba VSL ob dodelitvi navedenega ukrepa ni bila v težavah, ker naj bi imel večinski delničar popolno zaupanje v svojo podružnico in jo finančno podpiral.

(50)

Komisiji očitajo, da se je pri presoji, ali gre za državno pomoč ali ne, oprla na naknadni donos, kar naj bi bilo v nasprotju z evropsko sodno prakso.

(51)

Trdijo, da je bila dokapitalizacija izvedena v manjšem obsegu in hkrati z dokapitalizacijo, ki so jo izvedli delničarji družbe CFC. Poleg tega naj regija Valonija sicer ne bi bila delničarka družbe VSL, vendar naj bi imela ekonomsko ugodnost v zvezi s povečanjem kapitala, saj je imela po njihovih navedbah interes, da podpira dejavnost, da bi si navedena družba opomogla in pozneje poplačala posojilo.

(52)

Komisija je v sklepu o začetku postopka menila, da se je zdelo, da je družba VSL v težavah od leta 2009 do danes in da zato ni mogla biti upravičena do tovrstne pomoči.

(53)

Družbe VSL po navedbah belgijskih organov ni mogoče opredeliti kot podjetje v težavah, ker naj bi šlo za novoustanovljeno podjetje, in sicer pred manj kot tremi leti, in ker naj bi imela zaupanje svojega večinskega delničarja do postopka pravne reorganizacije. Zato navedeni ukrepi spadajo na področje uporabe Uredbe de minimis in jih torej ni mogoče obravnavati kot pomoči.

(54)

Komisija je v sklepu o začetku postopka menila, da se je družba SPAQUE zavezala k nakupu nepremičnin, ne da bi bila seznanjena s stroški njihove obnove.

(55)

Belgijski organi pojasnjujejo, da valonska zakonodaja v zvezi s stroški dekontaminacije omejuje obseg obveznosti lastnika onesnažene nepremičnine, v primeru pretekle degradacije in glede na prizadeta območja, na katerih so onesnažene nepremičnine z vidika prostorskih načrtov. Poleg tega je lahko družba VSL po navedbah belgijskih organov, ob upoštevanju, da bi prevzela obveznost kritja stroškov dekontaminacije, zavezana obnoviti navedeno območje, samo da bi ga uskladila z njegovo uporabo v prostorskem načrtu območja, na katerem je, to je industrijsko uporabo. Zato je treba oceniti stroške dekontaminacije posameznega območja, da bi to bilo v skladu z namembnostjo, ki je veljala ob prodaji, v obravnavanem primeru industrijsko uporabo. Belgijski organi menijo, da so bili stroški ocenjeni v poročilu družbe GEOLYS. Ti so bili nato odšteti od prodajne cene.

(56)

Belgijski organi nato pojasnjujejo, da bo dela dekontaminacije na nepremičninah po njihovem nakupu s strani družbe SPAQUE, izvajal ta javni organ z uporabo javnih sredstev. V skladu s Smernicami Skupnosti o državni pomoči za varstvo okolja sanacijska dela, ki jih izvede javni organ na enem ali več zemljiščih, ki jih ima v lasti, ne pomenijo državne pomoči.

(57)

Belgijski organi v zvezi z brezplačnim dajanjem na voljo nepremičnin družbi VSL menijo, da se pri tem dajejo na voljo nepremičnine družbe SPECI, delniške družbe z zasebnim kapitalom.

(58)

Komisija ni prejela nobenih pripomb.

(59)

Člen 107(1) PDEU določa, da je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem, nezdružljiva z notranjim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami.

(60)

Iz navedene določbe izhaja, da morajo obravnavani ukrepi, da bi bili priznani kot državne pomoči, (i) izhajati iz državnih virov, to pomeni, da morajo vključevati državna sredstva in biti pripisljiva državi, (ii) zagotavljati ekonomsko ugodnost njihovemu upravičencu, (iii) biti selektivni in (iv) vključevati možnost izkrivljanja konkurence in negativnega vpliva na trgovino med državami članicami.

(61)

Belgija ni izpodbijala opredelitve pomoči kot pomoči za reševanje (ukrep 1). Komisija je to upoštevala od sprejetja sklepa o začetku postopka. Belgija je po začetku formalnega postopka preiskave umaknila svojo priglasitev ukrepa 2. Zato ta v tem sklepu ni analiziran. Vendar Belgija izpodbija to opredelitev za ukrepe št. od 3 do 6, 7 in 8, ker naj ti ukrepi ne bi zagotavljali ekonomske ugodnosti njihovemu upravičencu ali bili de minims.

(62)

Družba SOGEPA je v imenu regije Valonija dodelila ukrep 1 (posojilo v višini 1 milijona EUR), ukrep 3 (poroštvo v višini 150 000 EUR), ukrep 5 (posojilo v višini 1,5 milijona EUR) in ukrep 6 (povečanje kapitala za 1,5 milijona EUR). Ker gre za družbo, ki je povsem javna, je mogoče ta sredstva obravnavati kot državna sredstva v smislu člena 107(1) PDEU (9).

(63)

Komisija ugotavlja, da sta družba VSL in regija Valonija sklenili pogodbo, ki za družbo VSL določa izključno in neomejeno koncesijo za uporabo znamk Val Saint-Lambert in ureja njihov prenos. Ta ukrep in pogoji prihodnje prodaje znamk pomenijo obstoj državnih sredstev.

(64)

Po informacijah belgijskih organov se poleg tega zdi, da sta javni organ ali javno podjetje prav tako dodelila pomoči, ki so jih ti opredelili kot de minimis, pri čemer pa Belgija ni pojasnila, da gre vsakokrat za regijo Valonija ali družbo SOGEPA. Ne glede na navedeno gre za državna sredstva in belgijski organi poleg tega ne izpodbijajo, da je vir teh ukrepov državen.

(65)

Komisija ugotavlja, da je družba SPAQUE podjetje v državni lasti in podružnica družbe Société Régionale d'Investissement de Wallonne (SRIW) ter da ji je valonska vlada že dodelila sredstva za dekontaminacijo nepremičnin (10). Nakup zemljišč od družbe VSL, ki ga je izvedla družba SPAQUE, in njihovo brezplačno dajanje na voljo eni od njiju, vključujeta obstoj državnih sredstev.

(66)

Sodišče se pri presoji merila odgovornosti sklicuje na „sklop[…] kazalcev, ki izvirajo iz okoliščin v postopku v glavni zadevi, in okoliščin, v katerem je bil sprejet ukrep“ (11).

(67)

Dva javna organa regije Valonija, ki delujeta v njenem imenu, tj. družbi SOGEPA in SPAQUE, sta dodelila ukrepe, naštete v odstavku 2.2 zgoraj.

(68)

Družba SOGEPA, Société Wallonne de Gestion et de Participations, je delniška družba v državni lasti, in sicer v 100-odstotni lasti regije Valonija. Zagotavlja izvajanje odločitev valonske vlade v zvezi z intervencijami v gospodarskih družbah in upravljanjem teh intervencij. Ustanovljena je bila leta 1999 z združitvijo družb Société Wallonne pour la Sidérurgie (SWS) in Société pour la gestion de participations de la Région wallonne dans des sociétés commerciales (SOWAGEP).

(69)

Družba SOGEPA deluje na zahtevo valonske vlade. Člen 3(1) njenega statuta določa: „Cilj družbe je opravljanje vseh nalog, ki ji jih dodeli valonska vlada, […]. V okviru tega zagotavlja zlasti izvajanje odločitev valonske vlade o intervencijah v gospodarskih družbah in upravljanje deležev v kapitalu, obveznic, predujmov ali obresti, ki bi jih regija Valonija ali ona sama imeli v teh družbah.“

(70)

Družba SPAQUE je bila ustanovljena leta 1991 in se ukvarja z dekontaminacijo odlagališč in degradiranih industrijskih območij. Odgovorna je za pripravo popisa degradiranih območij v Valoniji. Družba SPAQUE je podružnica družbe Société Régionale d'investissement de la Wallonie (SRIW), ki je v 98,66-odstotni lasti regije Valonija in katere naloga je prispevati k razvoju valonskega gospodarstva s finančno podporo valonskim podjetjem ali podjetjem s sedežem v Valoniji, ki izvajajo industrijske projekte ali storitve, ki ustvarjajo dodano vrednost.

(71)

Družba SPAQUE v skladu s pogodbo o upravljanju, ki jo je julija 2007 sklenila z valonsko vlado za obdobje od leta 2008 do leta 2012 in podaljšano oktobra 2012 za šest dodatnih mesecev, opravlja dejavnosti v okviru nanjo prenesenih nalog, ki ji jih je dodelila regija Valonija. V tem okviru deluje po navodilih navedene regije. Navedena regija med drugim določi seznam prednostnih območij in posebnih nalog v zvezi z obnovo.

(72)

Komisija glede na navedene informacije meni, da regija Valonija sprejema odločitve, ki jih nato izvaja družba SOGEPA. V zvezi z družbo SPAQUE se zdi, da lahko navedena regija prek nanjo prenesenih nalog neposredno vpliva na njene ukrepe.

(73)

Komisija iz navedenega na tej točki postopka ugotavlja, da obravnavani ukrepi vključujejo državna sredstva in jih je mogoče pripisati državi.

(74)

Pogoj v zvezi s selektivnostjo je vsekakor izpolnjen. Komisija je v sklepu o začetku postopka ugotovila, da so bili vsi obravnavani ukrepi dodeljeni eni sami družbi, to je družbi VSL ali stečajnemu upravitelju družbe CVSL za ukrep št.o3 (poroštvo v višini 150 000 EUR).

(75)

Zdaj je treba preučiti merilo ekonomske ugodnosti pri pomoči za reševanje pa tudi pri drugih obravnavanih ukrepih glede na pripombe, ki so jih predložili belgijski organi k sklepu o začetku postopka.

(76)

Pomoč za reševanje, dodeljena v obliki posojila v višini 1 milijona EUR po obrestni meri 3,07 %, povečani za 100 bazičnih točk, za plačilo družbi SOGEPA, družbi VSL zagotavlja ekonomsko ugodnost. Navedeno posojilo je bilo brez zavarovanja dodeljeno podjetju v težavah, ki je dva meseca pred tem vložilo zahtevo za pravno reorganizacijo (glej odstavek 5.2.1). Kot so priznali belgijski organi, družba VSL kot podjetje v težavah ne bi nikoli mogla pridobiti posojila pri zasebni banki. Zato je bila s tem ukrepom družbi VSL dodeljena ugodnost v višini 1 milijona EUR (vrednost posojila).

(77)

Dvomi Komisije so se nanašali na skladnost te javne intervencije z načelom zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu.

(78)

Belgijski organi v svojih pripombah niso obravnavali merila ekonomske ugodnosti in niso razpravljali o obstoju ali neobstoju gospodarske kontinuitete med družbama CVSL in VSL.

(79)

Po zadnjih informacijah, ki jih ima na voljo Komisija, je navedeno poroštvo zadevalo posojilo v višini 300 000 EUR, ki ga je dodelila banka ING stečajnemu upravitelju družbe CVSL. Dodeljeno je bilo brezplačno v višini 150 000 EUR. To posojilo naj bi omogočilo nadaljevanje dejavnosti družbe CVSL do morebitnega prevzema družbe.

(80)

Komisija navaja, da so jo belgijski organi obvestili, da zainteresirane strani ob odobritvi garancije niso sklenile in podpisale garancijske pogodbe. Zato je edini element, ki ga ima na voljo, dopis družbe SOGEPA z dne 24. septembra 2008, naslovljen na banko ING, v katerem družba SOGEPA potrjuje svoje poroštvo, da bo krila morebitne izgube, izhajajoče iz nadaljevanja dejavnosti, v višini 150 000 EUR. Komisija zato navaja, da je družba SOGEPA brezplačno odobrila poroštvo stečajnemu upravitelju podjetja v stečaju. Poleg tega so belgijski organi izjavili, da je banka ING odobritev posojila pogojila s pridobitvijo poroštva. Komisija je zato glede na navedeno menila, da brez javne intervencije ne bi bilo dodeljeno celotno posojilo. Komisija poleg tega ugotavlja, da regija Valonija ni imela neposredne pravne ali poslovne povezave z družbo CVSL. Navedena regija ni bila neposredno ali posredno prek družbe SOGEPA delničarka družbe CVSL. Zato ni imela poslovnega interesa za odobritev navedenega brezplačnega poroštva družbi CVSL.

(81)

Komisija iz navedenega ugotavlja, da je družba CVSL z brezplačno odobritvijo navedenega poroštva pridobila ugodnost. Ta ugodnost ustreza premiji, ki bi jo zahtevalo zasebno podjetje za odobritev poroštva v podobnih okoliščinah, družba SOGEPA pa se ji je odpovedala.

(82)

Belgijski organi so navedli, da je stečajni upravitelj posojilo v višini 300 000 EUR v celoti poplačal 28. julija 2009 iz razpoložljivih sredstev in z uveljavljanjem poroštva v višini 150 000 EUR.

(83)

Zato znesek pomoči ustreza razliki med obrestno mero za posojilo, ki bi jo stečajni upravitelj družbe CVSL plačal na trgu brez državnega poroštva, in dejansko plačano obrestno mero s poroštvom.

(84)

Ta pristop je v skladu s točko 4.2 Obvestila Komisije o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES za državno pomoč v obliki poroštev (12): „Pri posameznih poroštvih je gotovinski ekvivalent dotacije poroštva enak razliki med tržno ceno poroštva in dejansko plačano ceno. Kadar na trgu niso predvidena poroštva za zadevno vrsto transakcije, ni na voljo tržne cene za poroštvo. V tem primeru je treba element pomoči izračunati na enak način kot ekvivalent dotacije ugodnega posojila, in sicer kot razliko med določeno tržno obrestno mero, ki bi veljala za podjetje brez poroštva, ter obrestno mero, pridobljeno z državnim poroštvom, potem ko se upoštevajo morebiti plačane premije.“

(85)

Ta znesek je treba izračunati po naslednji formuli:

Znesek pomoči = (14,59 % – 10,75 %) × 300 000 × 343/365 = 10 825,64 EUR

(86)

14,59 % je izračunanih tako: 4,59 % (izhodiščna obrestna mera za Belgijo avgusta 2008 (13)), ki ji je treba prišteti 1 000 bazičnih točk zaradi položaja družbe CVSL (podjetje, ki ima bonitetno oceno CCC in nizko stopnjo zavarovanja (14)). 10,75 % je obrestna mera za posojilo banke ING, 343 dni pa je obdobje, za katero je bilo posojilo dodeljeno do njegovega poplačila.

(87)

Dvomi Komisije so se nanašali na skladnost z načelom zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu pogojev v zvezi s prodajo in plačilom pogojev za uporabo znamk s strani družbe VSL (plačilo ustreza 1,5 % EBITDA v prvih petih proračunskih letih in 5 % od šestega proračunskega leta) (15).

(88)

Pogodba z dne 29. januarja 2009 med družbama Compagnie financière du Val, ki je v lasti regije Valonija, in VSL določa podelitev izključne licence za uporabo znamk in pogoje odkupa znamk s strani družbe VSL (glej uvodno izjavo 19 in naslednje).

(89)

Komisija ugotavlja, da za navedeno izključno licenco za uporabo znamk veljajo pogoji, ki jih zasebni tržni udeleženec ne bi zahteval. Regija Valonija je namreč v zameno od družbe VSL zahtevala naslednje: „Regija Valonija lahko to pravico do uporabe kadar koli samodejno in brez predhodnega opozorila prekliče, če se družba VSL (ali njeni pravni nasledniki) ne bi izkazala z industrijsko proizvodnjo kristalnih izdelkov z visoko dodano vrednostjo na območju Val Saint-Lambert v Seraingu, in ob tem ohranila najmanj 60-odstotno zaposlenost v ekvivalentu polnega delovnega časa ob izvzetju odpusta iz ekonomskih razlogov na datum stečaja družbe CVSL […]“ Komisija ugotavlja, da regija Valonija družbi VSL v zameno za podelitev izključne licence nalaga obveznost ohranjanja proizvodnje na območju Serainga in obveznost ohranjanja a priori določene ravni zaposlenosti. Navedeni pogoji so vplivali na plačilo licence in ceno prihodnje prodaje znamk.

(90)

Po mnenju Komisije sta se iz političnih razlogov (ohranjanje dejavnosti v Seraingu in določena raven zaposlenosti) znižala plačilo za uporabo licence in prodajna cena. Zato plačila v znesku 1,5 % EBITDA v prvih petih proračunskih letih in 5 % od šestega proračunskega leta ni mogoče šteti za plačilo, skladno s tržno ceno. Niti cene [od 700 000 do 1 000 000] EUR, ki so jo predlagali kupci oktobra 2008 v okviru postopka prevzema, ni mogoče obravnavati kot tržne zaradi pogojev, navedenih zgoraj, ki jih zasebni vlagatelj v tržnem gospodarstvu ne bi naložil in ki so lahko nekatere vlagatelje odvrnili od predložitve ponudbe.

(91)

Znesek pomoči, ki izhaja iz uporabe znamk, ustreza razliki med plačilom, ki bi ga predlagal zasebni vlagatelj brez političnih pogojev, ki jih je naložila regija Valonija, in dejansko izvedenim plačilom. Belgijski organi bodo morali v okviru postopka izterjave imenovati neodvisnega izvedenca, usposobljenega za izvedbo tovrstne ocene, izbranega po odprtem in preglednem postopku in imenovanega s soglasjem Komisije. Ta izvedenec bo pripravil študijo, na podlagi katere bo mogoče določiti plačilo, skladno s splošno uporabljenimi metodami, sprejetimi za upravljanje sredstev intelektualne lastnine.

(92)

Ukrep v zvezi s prenosom ni bil nikoli izveden zaradi stečaja družbe VSL. Prenos znamk ni bil izveden in regija Valonija je še vedno njihova lastnica. Komisija zato meni, da ni treba naložiti vračila navedenega ukrepa, ker nikoli ni bil izveden.

(93)

Dvomi Komisije so se nanašali na vrednost, določeno za zavarovanje posojila in za obrestno mero. Komisija je namreč menila, da je bila lahko dejanska vrednost zemljišč, ki služijo kot zavarovanje, manjša ali celo negativna, ker je bilo treba navedena zemljišča ali del teh dekontaminirati.

(94)

Komisija namreč ugotavlja, da je iz dokumentov, ki so ji bili predloženi, razvidno, da je bil pod hipoteko del nepremičnin družbe VSL, ki jih je bilo treba obnoviti in dekontaminirati, če bi se prodale. Belgijski organi so odgovorili, da na datum priprave izvedenskega poročila za lastnika zadevnih nepremičnin ni veljala nobena zakonska obveznost. Zato naj pri vrednosti navedenih nepremičnin ne bi bilo treba upoštevati morebitnih stroškov dekontaminacije.

(95)

Belgijski organi so v pripombah k sklepu o začetku postopka predložili izvedensko mnenje, ki ga je januarja in februarja 2009 pripravila izvedenska pisarna Marengo in v skladu s katerim je bila tržna vrednost nepremičninskih sredstev, zavarovanih s hipoteko, ocenjena na 3 137 000 EUR. V primeru prostovoljne javne prodaje bi bila vrednost navedenih sredstev 2 871 000 EUR, v primeru javne prodaje po skrajšanem postopku pa 1 915 000 EUR. Belgijski organi so na podlagi navedenega menili, da je bila vrednost zavarovanja povsem ustrezno določena, ker naj bi se nanašala na celotno zadevno posojilo.

(96)

Poleg tega je v poročilu uprave upravnega sveta, priloženem letnim finančnim poročilom za proračunsko leto, zaključeno 31. decembra 2009, navedeno, da je v poročilu o študiji pisarne Marengo, katerega namen je oceniti nepremičninska sredstva družbe VSL v letu 2009, navedeno, da so določene vrednosti pravilne samo, če so zemljišča in objekti dekontaminirani, kar še niso. V nadaljevanju poročila je poudarjeno, da je družba, odgovorna za razvoj projekta Cristal Park, družbi VSL predložila ponudbo za nakup vseh zemljišč in objektov „v obstoječem stanju“ za 2 000 000 EUR. Upravni svet se je tedaj zaradi boljšega prikaza dejanskega stanja odločil, da v bilanco stanja vključi samo vrednost, ki ustreza ponudbi za nakup, ki je vmes med javno prodajo po skrajšanem postopku ter prostovoljno prodajo dekontaminiranih zemljišč in objektov.

(97)

Komisija zato meni, da je mogoče na podlagi ocene neodvisnega izvedenca in ponudbe za nakup navedena zavarovanja opredeliti kot visoka.

(98)

Belgija poleg tega zaradi sesutja informacijskega sistema poleti leta 2009 Komisiji ni mogla predložiti bilance stanja podjetja na dan 31. avgusta 2009, ko je bilo dodeljeno posojilo. Komisija ne pozna finančnega položaja podjetja 31. avgusta 2009, pozna pa njegov finančni položaj 31. decembra 2009. Na ta datum je družba VSL izkazovala primanjkljaj v višini 2 milijona EUR, pri čemer je bil začetni osnovni kapital družbe 2 milijona EUR. Navedeno podjetje je imelo tudi veliko rezervo v višini 3 milijonov EUR in 5,759 milijona EUR dolgov. EBITDA družbe VSL je bil negativen. Zato Komisija brez drugih elementov, ki jih je predložila Belgija, ugotavlja, da je bila družba v težavnem finančnem položaju kljub rednim vložkom njenega večinskega delničarja. Komisija meni, da je bila bonitetna ocena družbe VSL ob dodelitvi posojila glede na računovodske informacije, navedene zgoraj, in v skladu s Sporočilom Komisije o spremembi metode določanja referenčnih obrestnih mer in diskontnih stopenj (v nadaljnjem besedilu: Sporočilo o referenčnih obrestnih merah) (16) CCC.

(99)

Komisija ugotavlja, da so belgijski organi obrestno mero za posojilo, dodeljeno 31. avgusta 2009, določili na 4,7 %. Sporočilo o referenčni obrestni meri določa prištetje 400 bazičnih točk po obrestni meri 1,77 % (17), veljavni za Belgijo ob dodelitvi posojila za podjetje, katerega bonitetno oceno bi bilo mogoče opredeliti kot CCC in ki zagotavlja visoko zavarovanje, to je obrestno mero 5,77 % (1,77 % + 400 bazičnih točk).

(100)

Komisija ugotavlja, da je obrestna mera za posojilo, dodeljeno 31. avgusta 2009, s strani regije Valonija, ki jo zastopa družba SOGEPA, določena na 4,7 % za sedem let, pod pragom 5,77 %, ki ga je določila Komisija, in da obstaja element pomoči v korist družbe VSL.

(101)

Ta element pomoči obsega 1,07 %, to je razlika med dvema obrestnima merama (5,77 % – 4,7 %), kar je 16 050 EUR na leto.

(102)

Dvomi Komisije so se nanašali na domnevno enakovrednost navedenega ukrepa in nazadnje na skladnost tega ukrepa z načelom zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu po eni strani zaradi ekonomskega in finančnega položaja družbe ob povečanju kapitala in po drugi strani zaradi zelo skope vsebine dokumentov, ki so jih predložili belgijski organi za utemeljitev upravičenosti navedenega ukrepa.

(103)

Belgijski organi v svojih pripombah navajajo, da se Komisija pri opredelitvi ukrepa kot državne pomoči ne more opreti na naknadni donos naložbe. Poleg tega menijo, da regija Valonija sicer ni bila delničarka, vendar naj bi imela interes, da podpre dejavnost družbe VSL kot pomemben upnik (glej ukrep 4).

(104)

Toda Komisija ugotavlja, da regija Valonija prispeva sveži kapital, družba CFC pa prinaša terjatev, ki jo ima do svoje podružnice. Navedena regija 17. marca 2011 v nasprotju s trditvami belgijskih organov ni intervenirala hkrati z delničarsko družbo CFC. Vložek družbe CFC 5,2 milijona EUR je namreč dejansko sestavljen iz seštevka več predujmov, izvedenih med 25. majem 2009 in 29. marcem 2011. Regija Valonija in družba CFC poleg tega nista v enakem položaju in jima ne grozijo enaka tveganja. Regija Valonija pred navedenim ukrepom ni bila delničarka družbe VSL. Družba CFC pa je delničarka družbe VSL in ima interes, da si navedeno podjetje opomore ali vsaj omeji svoje izgube. Komisija zato meni, da povečanja kapitala ni mogoče obravnavati kot enakovreden ukrep.

(105)

To, da je regija Valonija dodelila posojilo dve leti pred tem, ne zadostuje za utemeljitev preudarnosti povečanja kapitala. Poleg tega z okoliščino, da ima regija Valonija po eni strani terjatev v začetnem znesku 280 000 EUR, vendar nedvomno nižjem ob povečanju kapitala, saj je družba VSL to terjatev po navedbah belgijskih organov od 5. oktobra 2008 poplačevala v znesku 35 000 EUR na leto, in da je po drugi strani leta 2009 dodelila posojilo v višini 1,5 milijona EUR, ni mogoče utemeljiti preudarnosti dodatne naložbe v višini 1,5 milijona EUR v družbo, katere finančni položaj se je še naprej slabšal (glej odstavek 5.2.1).

(106)

Komisija poleg tega trdi, da odločitev o povečanju kapitala ni bila sprejeta na podlagi poslovnega načrta, temveč samo na podlagi eno stran finančne napovedi, dolge eno stran. V tej napovedi ni nikjer pojasnjeno, kako si namerava navedeno podjetje opomoči, niti kaj naj bi zagotovilo v zameno ponudniku kapitala, to je regiji Valonija. Vendar je bilo že v proračunskem letu od 2008 do 2009 očitno, da je bilo navedeno podjetje v težavnem ekonomskem in finančnem položaju (glej ukrep 4). S samim povečanjem prometa ni mogoče utemeljiti povečanja kapitala za 1,5 milijona EUR brez upoštevanja drugih meril, kot sta EBITDA ali stopnja zadolženosti podjetja.

(107)

Zato povečanja kapitala ni mogoče izenačiti z ravnanjem zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu, temveč ga je mogoče obravnavati kot pomoč v višini 1,5 milijona EUR, ki ustreza celotnemu povečanju kapitala.

(108)

Ukrep 7 združuje ugodnosti, zagotovljene družbi VSL, v skupnem znesku 197 503,04 EUR. Komisija meni, da je za te treba šteti, da ne izpolnjujejo vseh pogojev iz člena 107(1) Pogodbe in da torej ne pomenijo pomoči, po začetku veljavnosti Uredbe (EU) št. 1407/2013 (18). Člen 7 navedene uredbe določa, da se uporablja za pomoč, dodeljeno pred začetkom njene veljavnosti, če pomoč izpolnjuje vse pogoje iz navedene uredbe.

(109)

Upravičenec ni podjetje, katerega področje dejavnosti spada med izjeme, naštete v členu 1 navedenega predpisa. Belgijski organi so v skladu s členom 3(1) navedene uredbe potrdili, da skupni znesek ukrepov, ki jih je dodelila navedena regija, v obdobju treh proračunskih let ne presega 200 000 EUR. Spremljanje iz člena 6 navedene uredbe je izvajala družba SOGEPA. Komisija iz navedenega sklepa, da obravnavani ukrepi izpolnjujejo pogoje iz navedene uredbe. Poleg tega je mogoče zadevne ukrepe glede na njihovo obliko (subvencije) obravnavati kot pregledne v smislu člena 4 navedene uredbe. Nazadnje, sedanja veljavna uredba v nasprotju s prejšnjo uredbo ne izključuje pomoči de minimis za podjetja v težavah.

(110)

Zato je mogoče za ukrepe v obravnavanem primeru šteti, da ne izpolnjujejo vseh pogojev iz člena 107(1) Pogodbe in da jih je treba obravnavati tako, da ne pomenijo državne pomoči.

(111)

Komisija se je zaradi negotovosti pri oceni stroškov sanacije, pripisanih družbi VSL, spraševala, ali je bila prodajna cena zemljišč in nepremičnin, ki jih je kupila družba SPAQUE, to je 2 040 000 EUR, tržna cena. Komisija se je spraševala tudi v zvezi z brezplačnim dajanjem na voljo nepremičnin družbe SPAQUE v korist družbe VSL.

(112)

Komisija je ugotovila, da je bilo časovno zaporedje dogodkov tako:

(113)

Komisija mora v obravnavanem primeru preučiti dva dokumenta, v katerih sta dve različni oceni stroškov dekontaminacije.

(114)

Belgijski organi so se za izpodbitje ocene, pripravljene decembra 2011, sklicevali na naslednje razloge. Najprej menijo, da se ta ne nanaša na sanacijska dela, da bi se navedeno območje varnostno preuredilo za sedanjo industrijsko uporabo, temveč da je njen namen omogočiti razvoj tematskega trgovinskega centra za stanovanjsko opremo, dekoracijo in prosti čas, kar naj bi ustrezalo predvideni uporabi območja. Po njihovih navedbah je ta ocena interna in je ni pripravil pooblaščen izvedenec ter se delno nanaša na zemljišča, ki niso bila prenesena na družbo SPAQUE. Belgijski organi nazadnje navajajo, da navedena ocena temelji na opazovalni študiji, pri kateri se samo preveri morebiten obstoj degradacije in pripravi njen opis. V navedeni oceni je poleg tega pojasnjeno, da je potekala opisna študija (19).

(115)

Belgijski organi dalje trdijo, da objektov, navedenih v oceni, pripravljeni decembra 2011, ni mogoče identificirati, in nato pojasnjujejo, da je njihova skupna površina +/– 67 000 m2 večja od celotne površine (50 299 m2) objektov, navedenih v prodajni pogodbi z dne 13. decembra 2012. Po njihovih navedbah bi bilo mogoče s to razliko 17 000 m2 utemeljiti nižje stroške sanacije. Belgijski organi so poleg tega navedli, da jedro nekdanjega industrijskega območja, to so objekti št. 18, 19, 22 in 22A, ni bilo vključeno v prodajo družbi SPAQUE in da so torej ostali v lasti družbe VSL. Poleg tega navajajo, da naj bi te nepremičnine bile glavni vir onesnaženja od industrijske dejavnosti.

(116)

Komisija najprej ugotavlja, da je prodajno ceno maja leta 2012 ocenila neodvisna pisarna izvedencev. Po tej oceni je prodajna cena 2 090 000 EUR. V navedenem poročilu je poleg tega pojasnjeno, da specializirana pisarna za študije, ki jo je pooblastil sedanji lastnik navedenega območja, trenutno pripravlja oceno stroškov dekontaminacije. Stroške dekontaminacije je torej ocenil tudi neodvisni in specializirani izvedenec, to je družba GEOLYS.

(117)

Belgijski organi so v odgovoru z dne 23. maja 2014 potrdili, da so bila zemljišča in nepremičnine, ocenjeni v poročilu družbe GEOLYS, dejansko enaki kot tisti, ki so bili prodani 13. decembra 2012. Belgijski organi so poleg tega pojasnili, da veljavna valonska zakonodaja v primeru pretekle degradacije in glede na prizadeta območja, na katerih so degradirana zemljišča in nepremičnine glede na območja ureditve, omejuje obseg obveznosti lastnika degradiranega zemljišča ali nepremičnine. Zato je treba upoštevati samo stroške dekontaminacije navedenega območja, da bi se to uskladilo z namembnostjo, veljavno ob prodaji, to je industrijsko uporabo, ter jih odšteti od vrednosti zemljišč in objektov. Komisija ugotavlja, da je bilo v dopisu družbe GEOLYS izrecno navedeno, da so bili stroški ocenjeni za industrijsko namembnost navedenega območja.

(118)

Komisija glede na navedeno sklepa, da je bila prodajna cena, po kateri je družba VSL prodala nepremičnine družbi SPAQUE (ustrezajoča prodajni ceni, ki jo je ocenil izvedenec, z odštetimi stroški dekontaminacije, ki jih je ocenila družba GEOLYS), tržna cena in ne vsebuje elementov pomoči.

(119)

Belgijski organi brezplačno dajanje na voljo nekaterih objektov s strani družbe SPAQUE utemeljujejo z zavezo družbe VSL, da bo sodelovala z družbo SPAQUE, in sicer da bo predložila vse koristne in potrebne informacije za obnovitvena in dela dekontaminacije, ki jih je treba izvesti na navedenem območju.

(120)

Komisija najprej ugotavlja, da so belgijski organi v svojih pripombah navedli, da so navedene nepremičnine v lasti družbe SPECI. Toda pogodbo o brezplačnem dajanju na voljo sta sklenili družbi SPAQUE in VSL, družba SPECI pa ni bila stranka navedene pogodbe. Belgijski organi poleg tega niso dokazali, da je bila družba SPECI lastnica navedenih nepremičnin.

(121)

Komisija poleg tega ugotavlja, da navedena utemeljitev ni podprta z nobenim dokazom, na podlagi katerega bi bilo mogoče oceniti, ali je bil znesek najemnin, ki se mu je družba SPAQUE prostovoljno odrekla, enakovreden zavezi družbe VSL. Belgijski organi namreč niso navedli nobenega podrobnega podatka o načinih in dejanskosti izvajanja navedene zaveze.

(122)

Komisija zato meni, da je družba VSL s preklicnim brezplačnim dajanjem na voljo dela območja „Cristalleries du Val Saint-Lambert“ z dne 11. decembra 2012 pridobila ugodnost.

(123)

Znesek pomoči ustreza znesku najemnin, ki bi jih družba VSL morala plačati pod tržnimi najemnimi pogoji. Navedeni znesek bo treba izračunati na podlagi (indeksiranega) katastrskega dohodka, ki so ga določili pristojni belgijski organi (to je uprava za kataster, registracijo in premoženje (Administration du Cadastre, de l'Enregistrement et des Domaines, ACED) za vsako zavedeno nepremičnino, in sicer glede na trajanje njenega oddajanja v najem. (Indeksirani) katastrski dohodek je namreč določen tako, da odraža povprečni neto dohodek, ki bi ga nepremičnina prinesla njenemu lastniku v enem letu, ob upoštevanju trga najemnih storitev, in je zato po mnenju Komisije ustrezna podlaga za oceno najemne vrednosti zadevnega premoženja. Belgijski organi lahko v okviru postopka izterjave na podlagi mnenja neodvisnega in pooblaščenega izvedenca, ki ga mora odobriti Komisija, dokazati, da je treba navedeni znesek popraviti, da bi se upoštevale posebnosti zadevnega premoženja.

(124)

Komisija glede pogojev v zvezi z negativnim vplivom na konkurenco in trgovino med državami članicami ugotavlja, da so v Evropski uniji številni proizvajalci kristalnega stekla in kristalnih izdelkov, ne glede na to, ali se ti uporabljajo kot uporabni pripomočki ali pa kot umetniški ali luksuzni predmeti. Po informacijah, ki jih je predložila Belgija, se zdi, da naslednje družbe proizvajajo vsaj delno podobne izdelke kot družba VSL: Baccarat (Francija), Saint-Louis (Francija), Lalique (Francija), Daum (Francija), Arc International (Francija), Montbronn (Francija) in Bohemian glassworks (Češka). Komisija ugotavlja, da so izdelki teh podjetij in drugih udeležencev na trgu predmet trgovine med državami članicami.

(125)

Natančneje v zvezi z ukrepom 3 (poroštvo v višini 150 000 EUR) in ukrepom 5 (posojilo v višini 1,5 milijona EUR) je znesek pomoči nižji od praga pomoči de minimis, čeprav ga zaradi pomanjkanja nekaterih podatkov ni mogoče natančno izračunati. Vendar Komisija meni, da navedenega ukrepa ni mogoče opredeliti kot pomoč de minimis ter da negativno vpliva na konkurenco in trgovino med državami članicami. Ukrepov, dodeljenih leta 2008 in 2009, namreč ni mogoče opredeliti kot pomoč de minimis, ker v skladu z uredbo (20), ki je pred tem veljala do 31. decembra 2013,podjetjem v težavah ni bilo mogoče dodeliti tovrstne pomoči. Družba CVSL je bila ob odobritvi poroštva v stečajnem postopku. Poleg tega se v skladu z novo uredbo, veljavno od 1. januarja 2014 (21), ta tako kot prejšnja uredba uporablja samo za pregledne pomoči. Poroštva v obravnavanem primeru pa ni mogoče obravnavati kot takega. Člen 4(6)(a) navedene uredbe namreč določa: „Pomoč v obliki jamstev velja za pregledno pomoč de minimis, če upravičenec ni v kolektivnem postopku zaradi insolventnosti […]“. Kot je bilo ugotovljeno zgoraj, je bila družba CVSL ob odobritvi poroštva v stečajnem postopku. Člen 4(3)(a) in (b) v zvezi s posojilom določa: „Pomoč v obliki posojil velja za pregledno pomoč de minimis, če upravičenec ni v kolektivnem postopku zaradi insolventnosti […] in je posojilo zavarovano s premoženjem v višini najmanj 50 % njegovega zneska ter znaša do 1 000 000 EUR v obdobju petih let ali 500 000 EUR v obdobju desetih let;“ Posojilo v obravnavanem primeru ne izpolnjuje zadnjega pogoja.

(126)

Poleg tega Komisija meni, da za pojem pomoči ni potrebno, da bi bila izkrivljanje konkurence ali negativen vpliv na trgovino očitna ali dejanska. Dejstvo, da je znesek pomoči nizek, ali da je podjetje, ki prejme pomoč, majhno, samo po sebi ne izključuje izkrivljanja konkurence ali grožnje izkrivljanja konkurence, vendar verjetnost, da bi lahko prišlo do izkrivljanja, ne sme biti zgolj hipotetična. V obravnavanem primeru glede na naravo trga, opisano v uvodni izjavi 124 zgoraj, ta verjetnost ni hipotetična. Po navedbah belgijskih organov je v Evropi in zunaj nje približno štirideset delujočih tovarn kristala. Družba Val Saint-Lambert deluje na trgu kristala, povezanem z namiznim priborom ali dekoracijo. Kadar potrošnik lahko izbira med več podobnimi izdelki različnih znamk, karafo družbe VSL ali karafo kakšne druge tovarne kristala, vsaka pomoč, ki jo prejmejo proizvajalci na tem področju povzroči izkrivljanje konkurence pri drugih.

(127)

Komisija iz navedenega ugotavlja, da so vsi obravnavani ukrepi razen ukrepa 7 pomoči, ki lahko negativno vplivajo na konkurenco in trgovino med državami članicami

(128)

Komisija ugotavlja, da so vsi obravnavani ukrepi razen ukrepa 7 in prodaje nepremičnin družbe VSL družbi SPAQUE (del ukrepa 8) pomoči v smislu člena 107(1) PDEU.

(129)

Prepoved državnih pomoči iz člena 107(1) PDEU ni absolutna niti brezpogojna. Zlasti odstavka 2 in 3 člena 107 PDEU sta pravni podlagi, ki omogočata obravnavanje nekaterih pomoči kot združljivih z notranjim trgom. V obravnavanem primeru je treba zlasti preučiti, ali bi bilo mogoče obravnavane ukrepe šteti za združljive na podlagi člena 107(3) PDEU, v skladu z merili, navedenimi v Smernicah za reševanje in prestrukturiranje. Za to je treba najprej določiti, v katerih obdobjih je mogoče družbi CVSL in VSL obravnavati kot podjetji v težavah.

(130)

Poleg tega je za ukrep 3, dodeljen septembra 2008, prav tako treba ugotoviti, ali je bila med družbo CVSL v stečaju in dejavnostmi, prenesenimi na kupce, ki so sestavljali družbo VSL, gospodarska kontinuiteta, da bi določili, ali je družba VSL imela ugodnosti, povezane z dodelitvijo navedenega ukrepa. Ugotovitve na podlagi te analize namreč vplivajo na analizo združljivosti ukrepov 3 in 1.

(131)

Treba je določiti, v katerih obdobjih je mogoče družbi CVSL in VSL obravnavati kot podjetji v težavah.

(132)

Belgijski organi v svojih pripombah ne izpodbijajo, da je bila družba CVSL ob odobritvi poroštva septembra 2008 (ukrep 3) podjetje v težavah, vendar menijo, da je ta ukrep koristil družbi CVSL in ne družbi VSL.

(133)

Poleg tega menijo, da je mogoče družbo VSL opredeliti kot podjetje v težavah samo od 8. februarja 2012, ko je bila vložena zahteva za pravno reorganizacijo. Pred tem naj družbe VSL ne bi bilo mogoče opredeliti kot podjetje v težavah, saj je bila ta družba po njihovih navedbah novo podjetje in je imelo v skladu z odstavkoma 10 in 11 Smernic za reševanje in prestrukturiranje iz prakse odločanja Komisije brezpogojno podporo svojega večinskega delničarja, to je družbe CFC.

(134)

Komisija ugotavlja, da je bila družba CVSL ob dodelitvi ukrepa 3 podjetje v težavah od sodbe z dne 11. avgusta 2008.

(135)

V zvezi z ukrepi 5, 6 in 8 se belgijski organi v utemeljitev tega, da družba VSL ni bila v težavah, opirajo na sklep Saab (22). Zlasti so predložili kronološko poročilo splošnih računov, v katerem so našteti finančni tokovi med družbo VSL in njenim večinskim delničarjem družbo CFC, da bi dokazali, da je mogoče ravnanje družbe CFC dejansko izenačiti z ravnanjem družbe General Motors, ki naj bi še naprej podpirala svojo podružnico Saab s kapitalskimi in likvidnostnimi vložki, da bi nadomestila njene izgube, Komisija pa je zato sklepala da družba Saab ni bilo podjetje v težavah v smislu Smernic (glej uvodno izjavo 59 tega sklepa).

(136)

Družba CFC je namreč od 25. maja 2009 poleg kapitala, vplačanega ob prevzemu, zakonito vložila več kot 8 milijonov EUR, kar kaže, da družbe VSL v prvem obdobju po likvidaciji sredstev družbe CVSL kot podjetja v težavah na podlagi odstavkov 12 in 13 Smernic za reševanje in prestrukturiranje ne bi bilo mogoče šteti za podjetje v težavah. V tem obdobju jo je namreč večinski delničar družbe VSL lahko podpiral z rednimi vložki, kar dokazuje, da je lahko težave družbe VSL reševal njen večinski delničar. Zato Komisija meni, da družba VSL od januarja 2009 do februarja 2012 ni izpolnjevala meril podjetja v težavah v smislu Smernic.

(137)

Nasprotno, družba VSL je bila od februarja 2012 znova v postopku pravne reorganizacije. Poleg tega so belgijski organi dokazali, da družba CFC ni več mogla podpirati svoje podružnice, kot jo je lahko do zdaj. V sklepu o začetku postopka je bilo pojasnjeno, da je bila raven likvidnosti družbe CFC 1,26 milijona EUR, zato naj bi z dodelitvijo enakovrednega zneska družbi VSL (najnižjega, ki je potreben za njeno reševanje) ostala skoraj brez vseh likvidnostnih sredstev. Zato je treba družbo VSL ob odobritvi pomoči za reševanje (ukrep 1) aprila 2012 obravnavati kot podjetje v težavah v smislu točke 10(c) Smernic za reševanje in prestrukturiranje.

(138)

Če povzamemo, Komisija meni, da je bila družba CVSL v težavah od 11. avgusta 2008 (datum sodbe o razglasitvi stečaja) do konca novembra 2008 (ustanovitveni akt družbe VSL). Družbo VSL je treba šteti za podjetje v težavah od 9. februarja 2012 (datum postopka pravne reorganizacije) do sodbe z dne 14. oktobra 2013 (datum sodbe o razglasitvi stečaja).

(139)

Družbi CVSL in VSL sta bili torej ob odobritvi ukrepov 1 in 3 podjetji v težavah. Analizo njune združljivosti je torej treba opraviti na podlagi Smernic.

(140)

Belgija meni, da je ta pomoč združljiva na podlagi Smernic za reševanje in prestrukturiranje. Komisija pa meni, da ni bilo spoštovano načelo enkratne pomoči iz točke 72 in naslednjih Smernic. Družba VSL naj bi namreč septembra 2008 prejela nezdružljivo pomoč za reševanje (glej uvodno izjavo 141). Zato naj ne bi mogla prejeti nove pomoči za reševanje pred letom 2018. Poleg tega so belgijski organi potrdili, da je bilo posojilo v višini 1 milijona EUR predmet prijave terjatve stečajnemu upravitelju 5. novembra 2013 v korist družbe SOGEPA. Navedena terjatev je bila knjižena na strani obveznosti družbe VSL in do danes ni bila poplačana. Zato posojilo ni bilo poplačano v šestih mesecih po odobritvi v skladu s točko 25(a) Smernic. Komisija zato meni, da pomoč za reševanje z dne 3. aprila 2012, ki ustreza znesku posojila, to je 1 milijon EUR, ni združljiva s skupnim trgom.

(141)

Komisija v odstavku 5.2.1 meni, da je bila družba CVSL ob odobritvi poroštva podjetje v težavah. Element pomoči, ki izhaja iz brezplačne odobritve poroštva, bi lahko torej bil razglašen za združljivega samo, če izpolnjuje pogoje iz Smernic za reševanje in prestrukturiranje. Navedeno poroštvo pa je bilo, kakor je prikazano zgoraj, odobreno brezplačno. V skladu s točko 25(a) Smernic za reševanje in prestrukturiranje mora biti pomoč v denarnih sredstvih v obliki jamstev za posojilo „z obrestno mero, ki je vsaj primerljiva z obrestno mero, ki jo plačujejo zdrava podjetja […]“. Poleg tega belgijski organi kljub posebni zahtevi za informacije v zvezi s tem niso predložili elementov v zvezi s spoštovanjem obveznosti ukinitve poroštva po šestih mesecih (točka 25(a)) Smernic). Komisija na podlagi navedenih elementov meni, da elementa pomoči, ki izhaja iz brezplačne odobritve poroštva, ni mogoče šteti za pomoč za reševanje, združljivo s skupnim trgom, niti ga ni mogoče razglasiti za združljivega na drugih podlagah.

(142)

Ker je torej ukrep 3 nezdružljiva pomoč za reševanje, dodeljena leta 2008 pred prevzemom družbe CVSL, je treba ugotoviti, ali obstaja gospodarska kontinuiteta med družbo CVSL v stečaju in dejavnostmi, prenesenimi na kupce, ki so sestavljali družbo VSL, da bi določili, ali je VSL imela ugodnosti, povezane z odobritvijo navedenega ukrepa.

(143)

Komisija se je v sklepu o začetku postopka spraševala, ali je mogoče ugotoviti gospodarsko kontinuiteto med družbama CVSL in VSL, z drugimi besedami, ali so bile ugodnosti, izhajajoče iz odobritve poroštva v višini 150 000 EUR septembra 2008, prenesene na kupce družbe CVSL, ki so ustanovili družbo VSL. Od ugotovitev na podlagi te analize sta odvisna ugotovitev subjekta, ki bo moral vrniti morebitne nezdružljive nezakonite pomoči, in analiza združljivosti ukrepa 1, zlasti kar zadeva načelo enkratne pomoči.

(144)

V zvezi s tem belgijski organi menijo, da je navedeni ukrep koristil družbi CVSL in ne družbi VSL ter da je bila gospodarska kontinuiteta med družbo CVSL in kupci prekinjena.

(145)

V skladu s sodno prakso je mogoče obveznost vračila razširiti na novo podjetje, na katero je zadevno podjetje preneslo svoja sredstva, če ta prenos kaže na gospodarsko kontinuiteto med podjetjema (23). Ni namreč mogoče izključiti, da se obveznost vračila razširi na drug subjekt, če bi se ugotovilo, da ima ta dejansko korist od zadevnih pomoči zaradi gospodarske kontinuitete med subjektoma.

(146)

V skladu s sodbo Sodišča z dne 8. maja 2003 v združenih zadevah Italija proti Komisiji, C-328/99 in C-399/00 (24), se pregled gospodarske kontinuitete med nekdanjim podjetjem in novimi strukturami opravi na podlagi tega sklopa indicev: zlasti predmeta prodaje (sredstva in obveznosti, kontinuiteta delovne sile, sredstva v paketu), cene prenosa, identitete delničarjev ali lastnikov novega podjetja, časa prenosa (po začetku pregleda, začetku formalnega postopka preiskave ali končni odločitvi) pa tudi ekonomske logike transakcije.

(147)

Belgijski organi so najprej navedli, da so bila sredstva, povezana z družbo CVSL, razdeljena med različne subjekte (matično družbo VSLI, družbo SARL VSLI v Franciji in družbo CVSL). Stečajni upravitelji so zaradi lažje izvedbe prevzema 23. oktobra 2008 sklenili pogodbo o prenosu, katere namen je z družbe v stečaju prenesti sredstva, razdeljena med navedene različne družbe.

(148)

Družba VSL je v skladu z memorandumom o soglasju z dne 1. oktobra 2008 in pogodbo o prevzemu z dne 31. avgusta 2009 prevzela vsa sredstva družbe CVSL razen gibljivih sredstev: objektov, v katerih so obrati družbe CVSL in skladišča, zemljišč, na katerih so postavljeni, materialov in poslovnih sredstev družbe CVSL, to so proizvodna orodja, kalupi, patenti in morebitne podznamke, ki naj bi bili na navedeni datum v lasti družbe CVSL, naročil v postopku izvedbe, zalog, vključno s tistimi, ki so bile prodane družbi francoskega prava SARL Val Saint-Lambert International in v zvezi s katerimi je stečajni upravitelj sprejel potrebne ukrepe, da bi bile dane na voljo kupcem.

(149)

Prenesen je tudi del nekdanjih sredstev družbe VSLI, to so znamke in modeli ter druge vrste intelektualne lastnine (elementi, navedeni v pogodbi, sklenjeni 5. oktobra 2005, pa tudi načrti, modeli, skice …), zazidane in nezazidane nepremičnine, ki jih je imela družba VSLI v Seraingu (showroom), ter zaloge na prodajnih mestih v Seraingu in Bruslju (Sablon).

(150)

Na družbo VSL je v celoti preneseno tudi lastništvo proizvodnih orodij (rezalni stroj, peč in sprednji del peči), najetih v obliki lizinga.

(151)

Družba VSL se je, ob popolni odvezi družbe CSVL, zavezala, da bo spoštovala vse pogodbe o delu in zaposlitvi, ki jih je sklenila in so veljale 30. septembra 2008. Družba VSL se je poleg tega zavezala, da bo spoštovala kolektivne in individualne socialne protokole, ki jih je sklenila, pri čemer si je pridržala samo možnost ponovnega pogajanja o nekaterih pogojih, da bi jih po potrebi prilagodila novemu dejanskemu stanju.

(152)

Nazadnje je družba VSL prevzela tudi sredstva v višini 280 000 EUR, s tem ko je družba CFV prenesla intelektualne pravice družbe CVSL. Družba VSL je v skladu s pogodbo z dne 29. januarja 2009, ki jo je sklenila z družbo SA Compagnie financière du Val, nadomestila družbo Interagora in prevzela obveznosti, ki jih je družba SA Interagora prevzela do družbe CFV s pogodbo z dne 5. oktobra 2005. Družba CFV je z navedeno pogodbo na družbo SA Interagora prenesla vse znamke in modele, neposredno ali posredno povezane z družbo CVSL. Dogovorjeni znesek 280 000 EUR ni bil poravnan.

(153)

Prevzem sredstev družbe CVSL je sodno potrdilo Tribunal de commerce de Liège 20. oktobra 2009.

(154)

Komisija glede na navedena dejstva v zvezi s predmetom prodaje ugotavlja naslednje: prevzem se nanaša na skoraj vsa sredstva družbe CVSL (vključno z naročili, ki so v postopku izvedbe), na vse pogodbe o delu in zaposlitvi, ki jih je sklenilo podjetje v stečaju in so veljale 30. septembra 2008, ter na uporabo znamk in intelektualnih pravic.

(155)

Komisija zato poudarja, da je bil obseg prevzetih dejavnosti enak obsegu dejavnosti družbe CVSL in da navedeni obseg prevzema celo presega obseg njene dejavnosti ter vključuje sredstva družbe VSLI, potrebna za nadaljevanje dejavnosti tovarne kristala.

(156)

Za ugotovitev, ali po prodaji sredstev družbe CVSL obstaja gospodarska kontinuiteta, je treba še preučiti, ali je bila ta prodaja izvedena po tržni ceni. Ta pogoj se brez razlike uporablja za opredmetena in neopredmetena sredstva.

(157)

Belgijski organi so navedli, da je v belgijskem stečajnem pravu odločilno merilo za unovčenje sredstev interes upnikov. V skladu s členom 75(3) zakona o stečaju lahko upniki ali stečajniki nasprotujejo nekaterim unovčenjem sredstev, če menijo, da bi lahko nameravano unovčenje posegalo v njihov položaj. Belgijski organi so navedli, da je odobritev državnega poroštva v višini 150 000 EUR izhajala prav iz želje po ohranitvi neprekinjenega poslovanja in uspešni izvedbi prenosa sredstev.

(158)

Komisija ugotavlja, da so bila sredstva družbe CVSL prodana po odprtem postopku, ki ga je vodil stečajni upravitelj navedene družbe v likvidaciji. Stečajnim upraviteljem je bilo predloženih 36 ponudb, pri čemer so jih na koncu prve faze sprejeli 12. Vzpostavljena je bila podatkovna soba, v kateri so bile zbrane informacije o družbi CVSL. Na videz se je objava nanašala na vsa sredstva, ne da bi bile pred tem opredeljene skupine sredstev.

(159)

Komisija ugotavlja, da je navedeni postopek a priori omogočal zvišanje prodajne cene vseh sredstev družbe CVSL.

(160)

Vendar dve okoliščini navajata Komisijo k mnenju, da navedeni postopek sam po sebi ne zadostuje za zagotovitev, da cena sredstev, ki so jo ponudili kupci, ustreza tržni ceni.

(161)

Prodaja sredstev družbe CVSL je bila pogojena s prevzemom vseh delovnih pogodb. Iz tega je razvidno, da navedena prodaja ni bila brezpogojna in da se je lahko zaradi navedene obveznosti prodajna cena znižala.

(162)

Nazadnje tudi za izključno licenco v zvezi z uporabo znamk veljajo pogoji, ki jih zasebni tržni udeleženec ne bi zahteval. Regija Valonija je od družbe VSL v zameno zahtevala plačilo, navedeno v pogodbi o prenovitvi z dne 29. januarja 2009 med regijo Valonija (ki jo zastopa družba CFV) in družbo VSL: „Regija Valonija lahko to licenco za uporabo kadar koli samodejno in brez predhodnega opozorila prekliče, če se družba VSL (ali njeni pravni nasledniki) ne bi izkazala z industrijsko proizvodnjo kristalnih izdelkov z visoko dodano vrednostjo na območju Val Saint-Lambert v Seraingu, in ob tem ohranila najmanj 60-odstotno zaposlenost v ekvivalentu polnega delovnega časa ob izvzetju odpusta iz ekonomskih razlogov na datum stečaja družbe CVSL […]“. Komisija ugotavlja, da regija Valonija družbi VSL v zameno za podelitev izključne licence nalaga obveznost ohranjanja proizvodnje na območju Serainga in obveznost ohranjanja a priori določene ravni zaposlenosti. Navedeni politični pogoji bi lahko znižali prodajno ceno in odvrnili druge potencialne kandidate za prevzem, kar bi negativno vplivalo na konkurenco v okviru javnega razpisa in povzročilo, da finančno najboljša predlagana ponudba ne bi ustrezala dejanski tržni vrednosti (25).

(163)

Komisija glede na vsa navedena dejstva meni, da merilo cene prenosa ni izpolnjeno.

(164)

Cilj merila ekonomske logike transakcije je preveriti, ali kupec sredstev prenesena sredstva uporablja na enak način kot prenosnik, da bi nadaljeval enako gospodarsko dejavnost.

(165)

Belgijski organi menijo, da je logika družbe VSL bistveno drugačna od logike njenih predhodnic, zlasti ker je ob oživitvi dejavnosti tovarne kristala podprla nepremičninski projekt Cristal Park.