24.9.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 248/1

(1)

Uredba (ES) št. 994/98 Sveta (2) je bila bistveno spremenjena (3). Zaradi jasnosti in racionalnosti bi bilo treba navedeno uredbo kodificirati.

(2)

Po Pogodbi o delovanju Evropske unije (PDEU) je ocena združljivosti pomoči z notranjim trgom v bistvu v rokah Komisije.

(3)

Za pravilno delovanje notranjega trga je potrebna stroga in učinkovita uporaba pravil o konkurenci, kar zadeva državne pomoči.

(4)

Komisiji bi bilo treba omogočiti, da z uredbami razglasi, da so na področjih, kjer ima dovolj izkušenj za določitev splošnih meril glede skladnosti, določene vrste pomoči skladne z notranjim trgom na podlagi ene ali več določb člena 107(2) in (3) PDEU ter so izvzete iz postopka, določenega v členu 108(3) Pogodbe.

(5)

Uredbe o skupinskih izjemah zagotavljajo preglednost in pravno varnost. Nacionalna sodišča jih lahko neposredno uporabljajo brez poseganja v člen 4(3) Pogodbe o Evropski uniji in člena 267 PDEU.

(6)

Državna pomoč je objektiven pojem, opredeljen v členu 107(1) PDEU. Pooblastilo Komisiji za sprejetje skupinskih izjem iz te uredbe se uporablja samo za ukrepe, ki izpolnjujejo vsa merila iz člena 107(1) PDEU in torej pomenijo državno pomoč. Vključitev nekaterih vrst pomoči v to uredbo ali uredbo o skupinskih izjemah, ne vpliva na opredelitev ukrepa kot državne pomoči v skladu s členom 107(1) PDEU.

(7)

Komisiji bi bilo treba omogočiti, da razglasi, da so pomoč za mala in srednja podjetja, pomoč za raziskave, razvoj in inovacije, pomoč za varstvo okolja, pomoč za zaposlovanje in usposabljanje ter pomoč, ki je v skladu s karto za dodeljevanje regionalne pomoči, ki jo Komisija odobri za vsako državo članico, pod določenimi pogoji združljive z notranjim trgom ter da zanje ne velja obveznost priglasitve.

(8)

Inovacije so postale prednostna naloga politike Unije v okviru Unije inovacij, ene od vodilnih pobud strategije Evropa 2020. Poleg tega so številni ukrepi pomoči za inovacije relativno omejeni in ne izkrivljajo konkurence v večji meri.

(9)

Na področju kulture in ohranjanja kulturne dediščine številni ukrepi, ki jih sprejmejo države članice, lahko ne pomenijo pomoči, ker ne izpolnjujejo vseh meril iz člena 107(1) PDEU, na primer zato, ker upravičenec ne izvaja gospodarske dejavnosti ali ker ta ne vpliva na trgovino med državami članicami. Če pa ukrepi na področju kulture in ohranjanja kulturne dediščine pomenijo državno pomoč v skladu s členom 107(1) PDEU, bi bilo treba Komisiji omogočiti, da razglasi, da je ta pomoč pod določenimi pogoji združljiva z notranjim trgom ter da zanjo ne velja obveznost priglasitve iz člena 108(3) PDEU. Majhni projekti na področju kulture, ustvarjanja in ohranjanja kulturne dediščine konkurence ponavadi ne izkrivljajo v večji meri, iz nedavnih primerov pa je tudi razvidno, da ima taka pomoč omejen učinek na trgovino.

(10)

Izjeme na področju kulture in ohranjanja kulturne dediščine se lahko odobrijo na podlagi izkušenj Komisije, kot je določeno v smernicah, za kinematografska in avdiovizualna dela, ali glede na okoliščine posameznega primera. Komisija bi morala pri pripravi takih skupinskih izjem upoštevati, da bi morale zajemati le ukrepe, ki pomenijo državno pomoč, da bi načeloma morale biti osredotočene na ukrepe, ki prispevajo k uresničevanju ciljev posodobitve področja državnih pomoči EU, in da se skupinske izjeme uporabljajo le za pomoči, s katerimi ima Komisija že veliko izkušenj. Treba bi bilo tudi upoštevati, da imajo države članice primarno pristojnost na področju kulture, da je kulturna raznolikost deležna posebne zaščite na podlagi člena 167(1) PDEU ter posebno naravo kulturnega področja.

(11)

Pri ukrepih državne pomoči za povračilo škode zaradi naravnih nesreč, kot tudi pri ukrepih državne pomoči za povračilo škode, ki jo v ribištvu povzročijo nekatere slabe vremenske razmere, je dodeljena pomoč na tem področju ponavadi omejena, mogoče pa je tudi določiti jasne pogoje združljivosti. Ta uredba bi morala omogočiti, da Komisija, tako pomoč skupinsko izvzame iz obveznosti priglasitve. Po izkušnjah Komisije taka pomoč konkurence ne izkrivlja občutno, na podlagi pridobljenih izkušenj pa je mogoče določiti jasne pogoje združljivosti.

(12)

V skladu s členom 42 PDEU se pravila o državni pomoči pod določenimi pogoji ne uporabljajo za nekatere ukrepe pomoči za kmetijske proizvode iz Priloge I k PDEU. Člen 42 se ne uporablja za gozdarstvo ali za proizvode, ki niso vključeni v navedeno prilogo. Komisiji bi moralo biti omogočeno, da izvzame nekatere vrste pomoči za gozdarstvo, med drugim pomoči, vključno s programi razvoja podeželja, pa tudi pomoči za promocijo in oglaševanje proizvodov v živilskem sektorju, ki niso vključeni v Prilogo I k PDEU, kadar je izkrivljanje konkurence v skladu z njenimi izkušnjami omejeno in je mogoče določiti jasne pogoje združljivosti.

(13)

V skladu s členom 7 Uredbe Sveta (ES) št. 1198/2006 (4) se členi 107, 108 in 109 PDEU uporabljajo za pomoč, ki jo države članice dodelijo podjetjem v ribiškem sektorju, razen za plačila, ki jih države članice opravijo v skladu z Uredbo (ES) št. 1198/2006. Dodatna državna pomoč za ohranjanje morskih in sladkovodnih bioloških virov ponavadi omejeno vpliva na trgovino med državami članicami, prispeva k ciljem Unije na področju pomorske in ribiške politike, konkurence pa ne izkrivlja občutno. Dodeljeni zneski so ponavadi omejeni, mogoče pa je tudi določiti jasne pogoje združljivosti.

(14)

Na področju športa, zlasti amaterskega, številni ukrepi, ki jih sprejmejo države članice, lahko ne pomenijo državne pomoči, ker ne izpolnjujejo vseh meril iz člena 107(1) PDEU, na primer zato, ker upravičenec ne izvaja gospodarske dejavnosti ali ker ni vpliva na trgovino med državami članicami. V kolikor ukrepi na podoročju športa pomenijo državno pomoč v skladu s členom 107(1) PDEU, bi bilo treba Komisiji omogočiti, da razglasi, da je ta pomoč pod določenimi pogoji združljiva z notranjim trgom ter da zanjo ne velja obveznost priglasitve. Ukrepi državne pomoči za šport, zlasti na področju amaterskega športa ali majhnih športov, imajo ponavadi omejene učinke na trgovino med državami članicami in občutno ne izkrivljajo konkurence. Dodeljeni zneski so ponavadi omejeni. Na podlagi pridobljenih izkušenj je za pomoč za šport mogoče določiti jasne pogoje združljivosti, da se prepreči kakršno koli izkrivljanje konkurence v večji meri.

(15)

Kar zadeva pomoč za zračni in pomorski prevoz, pomoč socialnega značaja za prevoz prebivalcev iz oddaljenih regij, kot so najbolj oddaljene regije in otoki, vključno z otoškimi državami članicami z eno samo regijo in redko naseljenimi območji, v skladu z izkušnjami Komisije ne izkrivlja konkurence v večji meri, pod pogojem, da se dodeli brez diskriminacije v zvezi z identiteto prevoznikov. Poleg tega pa je mogoče določiti jasne pogoje združljivosti.

(16)

Komisija je v zadnjih letih pridobila obsežne izkušnje glede pomoči na področju infrastrukture za širokopasovne povezave in pripravila smernice (5). V skladu z izkušnjami Komisije pomoč za nekatere vrste infrastrukture za širokopasovni dostop ne izkrivlja konkurence v večji meri, zato bi zanjo lahko veljala skupinska izjema, če so izpolnjeni določeni pogoji združljivosti in se infrastruktura vzpostavi na območju t. i. belih lis, torej tam, kjer ni infrastrukture iste vrste (bodisi širokopasovne bodisi hitro dostopovno omrežje naslednje generacije) in kjer ta v bližnji prihodnosti najverjetneje ne bo razvita, kot je navedeno v merilih iz smernic. To velja za pomoč, ki zajema zagotavljanje osnovnega širokopasovnega dostopa, in za pomoč za posamezne manjše ukrepe glede hitro dostopovnih omrežij naslednje generacije ter za pomoč za gradbena dela v zvezi s širokopasovnim dostopom in pasivno širokopasovno infrastrukturo.

(17)

Več ukrepov na področju infrastrukture, ki jih sprejmejo države članice, lahko ne pomeni državne pomoči, ker ne izpolnjujejo vseh meril iz člena 107(1) PDEU, na primer zato, ker upravičenec ne izvaja gospodarske dejavnosti, ker ni vpliva na trgovino med državami članicami ali ker je ukrep kompenzacija za storitev splošnega gospodarskega pomena, ki izpolnjuje vsa merila iz sodne prakse v zvezi z zadevo Altmark (6). Če pa financiranje infrastrukture pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, bi bilo Komisiji treba omogočiti, da razglasi, da je ta pomoč pod določenimi pogoji združljiva z notranjim trgom ter da zanjo ne velja obveznost priglasitve. Kar zadeva infrastrukturo, so lahko majhni zneski pomoči za infrastrukturne projekte učinkovit način podpiranja ciljev Unije, v kolikor ta pomoč zmanjšuje stroške in je potencialno izkrivljanje konkurence omejeno. Komisija bi zato morala imeti možnost, da izvzame državno pomoč za infrastrukturne projekte, ki prispevajo k uresničitvi ciljev te uredbe ter drugih ciljev skupnega interesa, zlasti v okviru ciljev strategije Evropa 2020 (7). To bi lahko vključevalo podporo za projekte, ki vključujejo večsektorska omrežja, ali objekte, za katere so potrebni razmeroma mali zneski pomoči. Vendar pa se lahko skupinske izjeme za infrastrukturne projekte odobrijo le, če ima Komisija dovolj izkušenj, da določi jasna in stroga merila združljivosti, ki zagotavljajo, da je tveganje morebitnih izkrivljanj omejeno in da za velike zneske pomoči še naprej velja obveznost obveščanja v skladu s členom 108(3) PDEU.

(18)

Primerno je, da Komisija ob sprejemanju uredb, ki vrste pomoči izvzame od obveznosti uradne priglasitve iz člena 108(3) PDEU, navede namen pomoči, vrste upravičencev ter prage za izvzeto pomoč, pogoje za zbiranje pomoči ter pogoje spremljanja, da bi zagotovila skladnost pomoči, ki jo pokriva ta uredba, z notranjim trgom.

(19)

Pragi za vsako vrsto pomoči, za katero Komisija sprejme uredbo o skupinski izjemi, se lahko izrazijo v intenzivnosti pomoči v zvezi z nizom upravičenih stroškov ali v najvišjih zneskih pomoči. Poleg tega bi bilo treba Komisiji omogočiti skupinsko izvzemanje nekaterih vrst ukrepov državne pomoči, ki jih zaradi posebne zasnove ni mogoče natančno izraziti v intenzivnosti ali najvišjih zneskih pomoči, kot so instrumenti finančnega inženiringa ali nekatere vrste ukrepov za spodbujanje naložb tveganega kapitala. Taki kompleksni ukrepi lahko vključujejo pomoč na različnih ravneh: neposredni upravičenci, vmesni upravičenci in posredni upravičenci. Ker so taki ukrepi in njihov prispevek vse bolj pomembni za uresničevanje ciljev Unije, bi bilo treba omogočiti, da se izvzamejo. V primeru takih ukrepov bi zato bilo treba omogočiti, da se pragovi za dodelitev določene pomoči določijo tudi z najvišjo stopnjo državne podpore v okviru zadevnega ukrepa ali v zvezi z njim. Najvišja stopnja državne podpore lahko zajema elemente podpore, ki niso državna pomoč, pod pogojem, da ukrep vključuje vsaj nekaj elementov, ki vsebujejo državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU in ti elementi niso zanemarljivi.

(20)

Utegnilo bi biti koristno, da se določijo pragi ali drugi primerni pogoji, pri katerih se zahteva priglasitev dodelitve pomoči, da bi Komisiji omogočili posamično preučitev učinka neke pomoči na konkurenco in trgovino med državami članicami ter njeno skladnost z notranjim trgom.

(21)

Primerno je, da se Komisiji ob sprejemanju uredb, ki vrste pomoči izvzamejo od obveznosti uradne priglasitve iz člena 108(3) PDEU, omogoči dodati nadaljnje podrobne pogoje, da se zagotovi združljivost pomoči, ki jo pokriva ta uredba, z notranjim trgom.

(22)

Komisiji bi bilo treba ob upoštevanju razvoja in delovanja notranjega trga omogočiti, da z uredbo določi, da neka pomoč ne izpolnjuje vseh meril iz člena 107(1) PDEU in je zato izvzeta iz postopka priglasitve iz člena 108(3) o PDEU, pod pogojem, da pomoč, dodeljena istemu podjetju v določenem časovnem obdobju, ne preseže določenega zneska.

(23)

V skladu s členom 108(1) PDEU je Komisija v sodelovanju z državami članicami obvezana, da nenehno preverja vse sisteme obstoječe pomoči. V ta namen in da se zagotovi čim večja preglednost in primeren nadzor, je zaželeno, da Komisija zagotovi vzpostavitev zanesljivega sistema evidentiranja in shranjevanja informacij o uporabi uredb, ki jih sprejme, in do katerega imajo dostop vse države članice, ter da prejema od držav članic vse potrebne informacije o izvajanju pomoči, izvzete iz priglasitve, da izpolnjuje to obveznost, ki se lahko pregleda in oceni z državami članicami v okviru Svetovalnega odbora za državne pomoči. V ta namen je zaželeno tudi, da lahko Komisija zahteva posredovanje takih informacij, kakor je potrebno za zagotavljanje učinkovitosti takega pregleda.

(24)

Države članice bi morale predložiti povzetke informacij o pomoči, ki je bila izvedena z njihove strani in ki je zajeta z uredbo o izjemah. Objava teh povzetkov je potrebna za zagotovitev preglednosti ukrepov, ki jih sprejmejo države članice. Zaradi razvoja sredstev elektronskega obveščanja je objava povzetkov na spletnem mestu Komisije hitra in učinkovita, kar zagotavlja preglednost v korist zainteresiranih strani. Te povzetke bi bilo zato treba objavljati na spletnem mestu Komisije.

(25)

Nadzor nad dodeljevanjem pomoči vključuje zelo zapletena in raznovrstna dejanska, pravna in ekonomska vprašanja v nenehno razvijajočem se okolju. Komisija bi morala zato redno preverjati vrste pomoči, ki bi jih bilo treba izvzeti iz priglasitve. Komisiji bi moralo biti omogočeno, da razveljavi ali spremeni uredbe, ki jih je sprejela skladno s to uredbo, kjer so se spremenile okoliščine v zvezi s katerim od pomembnih elementov, ki je bil vzrok za njihov sprejem, ali kjer tako zahteva stopnjujoč razvoj ali delovanje notranjega trga.

(26)

V tesni in nenehni povezavi z državami članicami bi moralo biti Komisiji omogočeno, da natančno določi obseg teh uredb in pogojev v zvezi z njimi. Za zagotovitev sodelovanja med Komisijo in pristojnimi organi držav članic je primerno, da se oblikuje Svetovalni odbor za državne pomoči, s katerim se Komisija posvetuje, preden sprejme uredbe na podlagi te uredbe.

(27)

Na spletnem mestu Komisije bi bilo treba objaviti osnutke uredb in druge dokumente, ki jih pregleda Svetovalni odbor za državne pomoči v skladu s to uredbo, da se zagotovi preglednost.

(28)

Pred objavo osnutka uredbe bi se bilo treba posvetovati s Svetovalnim odborom za državne pomoči. Zaradi preglednosti pa bi bilo treba osnutek uredbe objaviti na spletnem mestu Komisije sočasno s prvim posvetovanjem Komisije s Svetovalnim odborom –

(a)

pomoč za:

(b)

pomoč, ki je skladna s karto za dodeljevanje regionalne pomoči, ki jo Komisija odobri za vsako državo članico.

(a)

namen pomoči;

(b)

vrste upravičencev;

(c)

pragi, izraženi v intenzivnosti pomoči v zvezi z nizom upravičenih stroškov ali v najvišjih zneskih pomoči ali – pri določenih vrstah pomoči, za katere bi lahko bilo težko natančno določiti intenzivnost pomoči ali znesek pomoči, zlasti pri instrumentih finančnega inženiringa ali naložbah tveganega kapitala ali podobnih naložbah – v najvišji stopnji državne podpore v okviru zadevnega ukrepa ali v zvezi z njim, brez poseganja v opredelitev zadevnih ukrepov ob upoštevanju člena 107(1) PDEU;

(d)

pogoji v zvezi z zbiranjem pomoči;

(e)

pogoji za spremljanje, kakor je določeno v členu 3.

(a)

določijo prage ali druge pogoje za priglasitev dodelitve posamezne pomoči;

(b)

izključijo določene sektorje iz njihovega obsega;

(c)

dodajo nadaljnje pogoje za skladnost pomoči, izvzete na podlagi takih uredb.

(a)

ob objavi vsakega osnutka uredbe v skladu s členom 6;

(b)

pred sprejetjem vsake uredbe.

24.9.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 248/9

(1)

Uredba Sveta (ES) 659/1999 (2) je bila večkrat (3) bistveno spremenjena. Zaradi jasnosti in racionalnosti bi bilo treba navedeno uredbo kodificirati.

(2)

Brez poseganja v posebna postopkovna pravila iz uredb za nekatere sektorje, bi bilo treba to uredbo uporabljati za pomoč v vseh sektorjih. Za uporabo členov 93 in 107 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) ima Komisija na podlagi člena 108 PDEU posebno pristojnost, da odloča o združljivosti državne pomoči z notranjim trgom pri pregledu veljavne pomoči, odločanju o novi ali spremenjeni pomoči in ukrepanju zaradi neizpolnjevanja njenih sklepov ali zahteve po uradnem obvestilu.

(3)

V okviru posodobitve sistema pravil o državni pomoči, da bi prispevali k izvajanju strategije Evropa 2020 za rast ter konsolidaciji proračuna, bi bilo treba po vsej Uniji učinkovito in enotno uporabljati člen 107 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). Z Uredbo Sveta (ES) št. 659/1999 je bila konsolidirana in okrepljena nekdanja praksa Komisije za povečanje pravne varnosti in za podporo razvoju politike državne pomoči v preglednem okolju.

(4)

Za zagotavljanje pravne varnosti je primerno, da se opredelijo okoliščine, v katerih se pomoč šteje kot veljavna pomoč. Dokončno oblikovanje in povečanje notranjega trga je postopen proces, ki se izraža v trajnem razvoju politike državne pomoči. Zaradi tega razvoja so nekateri ukrepi, ki ob izvedbi niso bili državna pomoč, medtem lahko postali pomoč.

(5)

V skladu s členom 108(3) PDEU je treba vsak načrt za dodeljevanje nove pomoči priglasiti Komisiji in se ga ne bi smelo izvesti, preden ga Komisija ne odobri.

(6)

V skladu s členom 4(3) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) morajo države članice sodelovati s Komisijo in ji priskrbeti vse potrebne podatke, ki ji bodo omogočili opravljanje dolžnosti iz te uredbe.

(7)

Obdobje, v katerem mora Komisija zaključiti predhodni pregled priglašene pomoči, bi bilo treba določiti na dva meseca od prejema celovite priglasitve ali od datuma prejema primerno utemeljene izjave zadevne države članice, ki meni, da je priglasitev popolna, ker dodatnih podatkov, ki jih je zahtevala Komisija, ni na voljo ali pa so bili že priskrbljeni. Zaradi pravne varnosti bi bilo treba takšen pregled zaključiti s sklepom.

(8)

V vseh primerih, ko Komisija s predhodnim pregledom ne more ugotoviti, ali je pomoč združljiva z notranjim trgom, bi bilo treba začeti formalni postopek preiskave, da bi lahko Komisija zbrala vse podatke, ki jih potrebuje za oceno združljivosti pomoči, in da se omogoči zainteresiranim strankam predložiti svoje pripombe. Pravice zainteresiranih strank so lahko najbolje zaščitene v okviru formalnega postopka preiskave, določenega v členu 108(2) PDEU.

(9)

Da bi lahko ocenili združljivost katere koli priglašene ali nezakonite državne pomoči z notranjim trgom, za katero je po členu 108 PDEU pristojna izključno Komisija, je primerno zagotoviti, da ima Komisija pri izvrševanju predpisov o državni pomoči pooblastilo, da zahteva vse potrebne tržne podatke od katere koli države članice, podjetja ali združenja podjetij, kadar dvomi o združljivosti zadevnega ukrepa s pravili Unije in je zato začela formalni postopek preiskave. Komisija bi morala to pooblastilo uporabiti zlasti v primerih, v katerih je potrebna kompleksna vsebinska ocena. Zlasti bi morala Komisija pri odločanju, ali bo uporabila to pooblastilo, ustrezno upoštevati čas, potreben za predhodni pregled.

(10)

Komisiji bi moralo biti omogočeno, da pri ocenjevanju združljivosti ukrepa pomoči po začetku formalnega postopka preiskave, zlasti kadar gre za tehnično kompleksne zadeve, za katere je treba opraviti vsebinsko oceno, s preprostim zahtevkom ali sklepom od katere koli države članice, podjetja ali združenja podjetij zahteva vse tržne podatke, potrebne za dokončanje ocene, če zadevna država članica med predhodnim pregledom ni zagotovila zadostnih podatkov, pri čemer je treba zlasti pri malih in srednjih podjetjih ustrezno upoštevati načelo sorazmernosti.

(11)

Zaradi posebnega razmerja med upravičenci do pomoči in zadevno državo članico bi moralo biti Komisiji omogočeno, da zahteva podatke od upravičenca do pomoči le, če se s tem strinja zadevna država članica. Dejstvo, da upravičenec do zadevnega ukrepa pomoči zagotavlja podatke, ne predstavlja pravne podlage za dvostranska pogajanja med Komisijo in zadevnim upravičencem.

(12)

Komisija bi morala naslovnike zahtevkov za podatke izbrati po objektivnih merilih, prilagojenih vsakemu primeru, ter zagotoviti, da bo, kadar bo zahtevek naslovljen na vzorec podjetij ali združenj podjetij, ta vzorec reprezentativen za vsako kategorijo. Zahtevani bi morali biti predvsem faktografski in tržni podatki podjetja ter analiza delovanja trga, podprta z dejstvi.

(13)

Komisija bi morala biti kot začetnica postopka odgovorna za preverjanje prenosa podatkov s strani držav članic, podjetij ali združenj podjetij ter tajnosti, ki naj bi veljala za razkrivanje podatkov.

(14)

Komisiji bi moralo biti omogočeno, da zagotovi izvrševanje skladnosti z zahtevami po podatkih, ki so bile naslovljene na katero koli podjetje ali združenje podjetij, z uporabo sorazmernih glob in periodičnih denarnih kazni. Komisija bi morala pri določanju zneskov glob in periodičnih denarnih kazni upoštevati načela sorazmernosti in ustreznosti, zlasti pri malih in srednjih podjetjih. Pravice strank, od katerih se zahtevajo podatki, bi bilo treba zaščititi, zato bi morale imeti možnost, da pred sprejetjem kakršnega koli sklepa o naložitvi glob ali periodičnih denarnih kazni izrazijo svoja stališča. Sodišče Evropske unije bi moralo imeti neomejeno pristojnost glede takih glob ali periodičnih denarnih kazni v skladu s členom 261 PDEU.

(15)

Komisija bi morala imeti možnost, da ob ustreznem upoštevanju načel sorazmernosti in ustreznosti zniža periodične denarne kazni ali jih v celoti opusti, ko naslovniki zagotovijo zahtevane podatke, tudi če je rok že potekel.

(16)

Globe in periodične denarne kazni se ne uporabljajo za države članice, saj so te v skladu s členom 4(3) PEU dolžne lojalno sodelovati s Komisijo in ji predložiti vse potrebne podatke, ki ji omogočajo, da opravlja svoje dolžnosti iz te uredbe.

(17)

Komisija mora potem, ko preuči pripombe, ki so jih predložile zainteresirane stranke, zaključiti preiskavo s končnim sklepom takoj, ko odpravi dvome. Primerno je, da ima država članica, če ta preiskava ni zaključena po 18 mesecih od začetka postopka, možnost, da zahteva sklep, ki ga mora Komisija sprejeti v dveh mesecih.

(18)

Da bi bile zaščitene pravice zadevnih držav članic do obrambe, bi morale dobiti kopije zahtevkov za podatke, poslane državam članicam, podjetjem ali združenjem podjetij, tako da bi lahko predložile svoje mnenje o prejetih pripombah. Prav tako bi morale biti obveščene o imenih zahtevanih podjetij ali združenj podjetij, v kolikor ti subjekti ne dokažejo, da imajo pravni interes za zaščito svoje identitete.

(19)

Komisija bi morala ustrezno upoštevati pravni interes podjetij za varstvo njihovih poslovnih skrivnosti. Komisija v nobenem sklepu ne bi smela uporabiti tajnih podatkov respondentov, ki jih ni mogoče združiti ali drugače anonimizirati, če ni predhodno pridobila njihovega soglasja za razkritje navedenih podatkov zadevni državi članici.

(20)

Kadar za podatke s stopnjo tajnosti verjetno ne velja obveznost varovanja poslovnih skrivnosti, je ustrezno vzpostaviti mehanizem, s katerim lahko Komisija določi obseg, v katerem je take podatke mogoče razkriti. V vsakem sklepu o tem, da se navedba o tajnosti podatkov zavrne, bi moralo biti navedeno obdobje, po koncu katerega bodo ti podatki razkriti, tako da lahko respondent uporabi sodno varstvo, ki ji je na voljo, vključno z začasnimi ukrepi.

(21)

Da bi zagotovila pravilno in učinkovito uporabo pravil o državni pomoči bi Komisija morala imeti možnost, da razveljavi sklep, ki je temeljil na napačnih podatkih.

(22)

Da se zagotovi skladnost s členom 108 PDEU, in zlasti z zahtevo po uradnem obvestilu in določbo o mirovanju iz člena 108(3), bi Komisija morala preučiti vse primere nezakonite pomoči. Zaradi preglednosti in pravne varnosti bi bilo treba določiti postopke, ki jih je takih primerih treba uporabljati. Komisije ne bi smeli omejevati roki, če država članica ne spoštuje zahteve po uradnem obvestilu ali določbe o mirovanju.

(23)

Komisija bi morala imeti možnost, da na lastno pobudo preuči podatke o nezakoniti pomoči iz katerega koli vira, da zagotovi skladnost s členom 108 PDEU ter zlasti z obveznostjo priglasitve in klavzulo o mirovanju iz člena 108(3) PDEU ter oceni združljivost pomoči z notranjim trgom.

(24)

Komisija bi morala imeti v primeru nezakonite pomoči pravico, da pridobi vse potrebne podatke, ki ji omogočijo sprejetje sklepa, in kjer je to primerno, takojšnjo vzpostavitev neizkrivljene konkurence. Zato je torej primerno, da se omogoči Komisiji, da sprejme začasne ukrepe, naslovljene na zadevno državo članico. Začasni ukrepi so lahko v obliki odredb o predložitvi podatkov, začasnem odlogu in vračilu. Komisiji bi bilo treba v primeru neizpolnjevanja odredbe o predložitvi podatkov omogočiti, da odloči na podlagi razpoložljivih podatkov in v primeru nespoštovanja odredbe o začasnem odlogu ali vračilu zadevo predloži neposredno Sodišču Evropske unije v skladu z drugim pododstavkom člena 108(2) PDEU.

(25)

V primeru nezakonite pomoči, ki ni združljiva z notranjim trgom, bi bilo treba ponovno vzpostaviti učinkovito konkurenco. V ta namen je potrebno, da se pomoč, vključno z obrestmi, vrne nemudoma. Primerno je, da se vračilo izvede v skladu s postopki nacionalnega prava. Uporaba teh postopkov ne bi smela, s preprečevanjem takojšnje in učinkovite izvedbe sklepa Komisije, preprečiti ponovne vzpostavitve učinkovite konkurence. Države članice bi morale za dosego tega rezultata sprejeti vse potrebne ukrepe, da zagotovijo učinkovitost sklepa Komisije.

(26)

Zaradi pravne varnosti je primerno, da se določi desetletni zastaralni rok za nezakonito pomoč, po katerega izteku ni več mogoče odrediti vračila.

(27)

Zaradi pravne varnosti je ustrezno določiti zastaralne roke za naložitev in izvrševanje glob in periodičnih denarnih kazni.

(28)

Zloraba pomoči lahko vpliva na delovanje notranjega trga z učinki, ki so podobni učinkom nezakonite pomoči in bi jih zato bilo treba obravnavati po podobnih postopkih. Za razliko od nezakonite pomoči je pomoč, ki bi lahko bila zlorabljena, tista pomoč, ki jo je predhodno odobrila Komisija. Zato Komisija ne bi smela uporabljati odredbe o vračilu za zlorabljeno pomoč.

(29)

V skladu s členom 108(1) PDEU mora Komisija v sodelovanju z državami članicami nenehno pregledovati vse sisteme veljavne pomoči. Zaradi preglednosti in pravne varnosti je primerno, da se navede obseg sodelovanja iz navedenega člena.

(30)

Da bi se zagotovila združljivost veljavnih shem pomoči z notranjim trgom in v skladu s členom 108(1) PDEU, bi morala Komisija predlagati ustrezne ukrepe, če veljavni sistem pomoči ni ali ni več združljiv z notranjim trgom, in bi morala začeti postopek, določen v členu 108(2) PDEU, če zadevna država članica zavrne izvajanje predlaganih ukrepov.

(31)

Primerno je, da se določijo vse možnosti, ki jih imajo tretje stranke, da ščitijo svoje interese v postopkih državne pomoči.

(32)

Pritožbe so poglavitni vir informacij za odkrivanje kršitev pravil Unije glede državnih pomoči. Za izboljšanje kakovosti pritožb, predloženih Komisiji, in hkrati za preglednost in pravno varnost je primerno, da se določijo pogoji, ki bi jih pritožba morala izpolnjevati, da bi Komisija lahko pridobila podatke o domnevno nezakoniti pomoči in začela predhodni pregled. Sporočila, ki ne izpolnjujejo teh pogojev, bi morala biti obravnavana kot splošni tržni podatki in zaradi njih se ne bi smele nujno začeti preiskave po uradni dolžnosti.

(33)

Od pritožnikov bi se moralo zahtevati, da dokažejo, da so zainteresirane stranke v smislu člena 108(2) PDEU in člena 1(h) te Uredbe. Od njih bi se moralo zahtevati tudi, da predložijo določeno količino podatkov v obliki, za katero bi morala biti Komisija pooblaščena, da jo določi v izvedbenem predpisu. Naveden izvedbeni predpis bi moral upoštevati, da zahteve glede načina vložitve pritožbe ne bi smele obremenjevati zainteresiranih strank, tako da ne bi odvračale morebitnih pritožnikov.

(34)

Da se zagotovi, da Komisija na celotnem notranjem trgu dosledno obravnava podobna vprašanja, je ustrezno določiti posebno pravno podlago za začetek preiskav o gospodarskih sektorjih ali nekaterih instrumentih pomoči v več državah članicah. Zaradi sorazmernosti ter velikega upravnega bremena, povezanega s sektorskimi preiskavami, bi bilo treba take preiskave izvajati le, če je mogoče na podlagi razpoložljivih podatkov utemeljeno sumiti, da bi lahko ukrepi državne pomoči v določenem sektorju občutno omejevali ali izkrivljali konkurenco na notranjem trgu v več državah članicah, ali da obstoječi ukrepi pomoči v določenem sektorju v več državah članicah niso ali niso več združljivi z notranjim trgom. Komisija bi lahko s pomočjo takih preiskav učinkovito in pregledno obravnavala horizontalna vprašanja državne pomoči ter dobila predhoden pregled nad zadevnim sektorjem.

(35)

Da se Komisiji omogoči učinkovit nadzor nad spoštovanjem sklepov Komisije in da se olajša sodelovanje med Komisijo in državami članicami za stalen pregled vseh veljavnih shem v državah članicah v skladu s členom 108(1) PDEU, je treba določiti splošno obveznost poročanja za vse veljavne sheme pomoči;

(36)

Če Komisija resno dvomi, ali se njeni sklepi spoštujejo, bi morala imeti na voljo dodatne instrumente, ki bi ji omogočali, da pridobi potrebne podatke, kar ji omogoči, da preveri, ali se njeni sklepi učinkovito spoštujejo. V ta namen so nadzorni obiski na kraju samem primeren in uporaben instrument, predvsem v primerih, ko je možno, da je prišlo do zlorabe pomoči. Komisija bi zato morala biti pooblaščena, da opravi nadzorne obiske na kraju samem, in bi morala pridobiti sodelovanje pristojnih organov v državah članicah, kjer podjetje nasprotuje takšni kontroli.

(37)

Zaradi dosledne uporabe pravil o državni pomoči je treba urediti sodelovanje med sodišči držav članic in Komisijo. Tako sodelovanje je relevantno za vsa sodišča držav članic, ki uporabljajo člen 107(1) in člen 108 PDEU. Zlasti nacionalna sodišča bi morala imeti možnost, da Komisijo zaprosijo za podatke ali njeno mnenje v zadevah, ki se tičejo uporabe pravil o državni pomoči. Komisija bi morala imeti tudi možnost, da predloži pisne ali ustne pripombe sodiščem, ki uporabljajo člen 107(1) ali člen 108 PDEU. Komisija bi morala pri tovrstni pomoči nacionalnim sodiščem delovati v skladu s svojo obveznostjo varovanja javnega interesa.

(38)

Pripombe in mnenja Komisije ne bi smela posegati v člen 267 PDEU in niso pravno zavezujoča za nacionalna sodišča. Treba bi jih bilo predložiti v okviru nacionalnih postopkovnih pravil in praks, vključno s tistimi, ki varujejo pravice strank, ter pri tem popolnoma spoštovati neodvisnost nacionalnih sodišč. Pripombe, ki jih Komisija predloži na lastno pobudo, bi morale biti omejene na primere, ki so pomembni za usklajeno uporabo člena 107(1) in člena (108) PDEU, zlasti na zadeve, ki so bistvene za uveljavljanje ali nadaljnji razvoj sodne prakse Unije o državni pomoči.

(39)

Zaradi preglednosti in pravne varnosti je primerno, da se javnosti omogoči dostop do podatkov o sklepih Komisije, hkrati pa se ohranja načelo, da se sklepi v primerih državne pomoči naslovijo na zadevno državo članico. Primerno je, da se objavijo vsi sklepi, ki bi lahko vplivali na interese zainteresiranih strank, v celoti ali v povzetku, ali da so izvodi takšnih sklepov dani na razpolago zainteresiranim strankam, če takšni sklepi niso bili objavljeni ali če niso bili objavljeni v celoti.

(40)

Komisija bi morala pri objavi svojih sklepov upoštevati pravila o poslovni skrivnosti, vključno z varstvom vseh tajnih in osebnih podatkov v skladu s členom 339 PDEU.

(41)

Komisiji bi moralo biti omogočeno, da v tesni povezavi s Svetovalnim odborom za državne pomoči sprejme izvedbene predpise, ki določajo podrobna pravila o postopkih iz te uredbe –

(a)

„pomoč“ pomeni vse ukrepe, ki izpolnjujejo merila, določena v členu 107(1) PDEU;

(b)

„veljavna pomoč“ pomeni:

(c)

„nova pomoč“ pomeni vso pomoč, to je sheme pomoči in individualno pomoč, ki ni veljavna pomoč, vključno s spremembami veljavne pomoči;

(d)

„shema pomoči“ pomeni vsak akt, na podlagi katerega je mogoče brez nadaljnjih izvedbenih ukrepov dodeliti individualno pomoč podjetjem, opredeljenim v aktu na splošen in abstrakten način, in kateri koli akt, na podlagi katerega je mogoče dodeliti pomoč, ki ni povezana z določenim projektom, enemu ali več podjetjem za nedoločen čas in/ali v nedoločenem znesku;

(e)

„individualna pomoč“ pomeni pomoč, ki ni dodeljena na podlagi sheme pomoči, in pomoč, ki jo je treba uradno prijaviti, dodeljeno na podlagi sheme pomoči;

(f)

„nezakonita pomoč“ pomeni novo pomoč, ki se izvaja v nasprotju s členom 108(3) PDEU;

(g)

„zloraba pomoči“ pomeni pomoč, ki jo upravičenec uporabi v nasprotju s sklepom, sprejetim na podlagi člena 4(3) ali člena 7(3) ali (4) Uredbe (ES) št. 659/1999 ali člena 4(3) ali člena 9(3) ali (4) te uredbe;

(h)

„zainteresirana stranka“ pomeni katero koli državo članico in katero koli osebo, podjetje ali združenje podjetij, na katerih interese bi lahko dodelitev pomoči vplivala, predvsem upravičenca pomoči, konkurenčna podjetja in poklicna združenja.

(a)

če se nanašajo le na formalne postopke preiskave, za katere je Komisija ugotovila, da do zdaj niso bili učinkoviti, in

(b)

kadar gre za upravičence do pomoči, če se zadevna država članica strinja z zahtevo.

(a)

v odgovoru na zahtevek v skladu s členom 7(6) predložijo napačne ali zavajajoče podatke;

(b)

predložijo napačne, nepopolne ali zavajajoče podatke v odgovor na sklep, sprejet v skladu s členom 7(7), ali ne predložijo podatkov v določenem časovnem roku.

(a)

skladno z ustaljeno prakso ni dvoma o naravi pomoči zadevnega ukrepa;

(b)

treba je nujno ukrepati;

(c)

obstaja resna nevarnost znatne in nepopravljive škode konkurentu.

(a)

z uradnim obvestilom o sklepu, ki spreminja prvotni znesek globe ali periodične denarne kazni ali zavrača vlogo za spremembo;

(b)

z vsakim ukrepom države članice, ki ukrepa na zahtevo Komisije, ali Komisije, katerega namen je izvršitev plačila globe ali periodične denarne kazni.

(a)

časa se respondentu dovoli za plačilo;

(b)

je začasno odložena izvršitev plačila v skladu z odločbo Sodišča Evropske unije.

(a)

vsebinsko spremembo sheme pomoči; ali

(b)

uvedbo postopkovnih zahtev; ali

(c)

odpravo sheme pomoči.

(a)

vstopijo v vse prostore in na zemljišče zadevnega podjetja;

(b)

zahtevajo ustne obrazložitve na kraju samem;

(c)

pregledajo knjige in druge poslovne zapise ter vzamejo ali zahtevajo izvode.

(a)

obliko, vsebino in drugimi podrobnostmi priglasitev;

(b)

obliko, vsebino in drugimi podrobnostmi letnih poročil;

(c)

obliko, vsebino in drugimi podrobnostmi pritožb, ki so predložene v skladu s členom 12(1) in členom 24(2);

(d)

podrobnostmi o rokih in izračunih rokov, in

(e)

obrestnimi merami iz člena 16(2).

24.9.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 248/30

(1)

Uredba Sveta (EU) 2015/104 (2) določa kvote za leto 2015.

(2)

Po podatkih, ki jih je prejela Komisija, se je z ulovi staleža iz Priloge k tej uredbi s plovili, ki plujejo pod zastavo države članice iz Priloge ali so v njej registrirana, izčrpala dodeljena kvota za leto 2015.

(3)

Zato je treba za navedeni stalež prepovedati ribolovne dejavnosti –

24.9.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 248/32

(1)

Uredba Sveta (EU) 2015/104 (2) določa kvote za leto 2015.

(2)

Po podatkih, ki jih je prejela Komisija, se je z ulovi staleža iz Priloge k tej uredbi s plovili, ki plujejo pod zastavo države članice iz Priloge ali so v njej registrirana, izčrpala dodeljena kvota za leto 2015.

(3)

Zato je treba za navedeni stalež prepovedati ribolovne dejavnosti –

24.9.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 248/34

(1)

Uredba Sveta (EU) 2015/104 (2) določa kvote za leto 2015.

(2)

Po podatkih, ki jih je prejela Komisija, se je z ulovi staleža iz Priloge k tej uredbi s plovili, ki plujejo pod zastavo države članice iz Priloge ali so v njej registrirana, izčrpala dodeljena kvota za leto 2015.

(3)

Zato je treba za navedeni stalež prepovedati ribolovne dejavnosti –

24.9.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 248/36

(1)

Uredba Sveta (EU) 2015/104 (2) določa kvote za leto 2015.

(2)

Po podatkih, ki jih je prejela Komisija, se je z ulovi staleža iz Priloge k tej uredbi s plovili, ki plujejo pod zastavo države članice iz Priloge ali so v njej registrirana, izčrpala dodeljena kvota za leto 2015.

(3)

Zato je treba za navedeni stalež prepovedati ribolovne dejavnosti –

24.9.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 248/38

(1)

Komisija je v skladu s prvim pododstavkom člena 53(1) Uredbe (EU) št. 1151/2012 proučila vlogo Francije za odobritev spremembe specifikacije za zaščiteno označbo porekla „Rocamadour“, registrirano v skladu z Uredbo Komisije (ES) št. 38/1999 (2), kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 939/2008 (3).

(2)

Ker zadevna sprememba ni manjša v smislu člena 53(2) Uredbe (EU) št. 1151/2012, je Komisija v skladu s členom 50(2)(a) navedene uredbe zahtevek za spremembo objavila v Uradnem listu Evropske unije  (4).

(3)

Ker pri Komisiji ni bil vložen noben ugovor v skladu s členom 51 Uredbe (EU) št. 1151/2012, bi bilo treba spremembo specifikacije odobriti –

24.9.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 248/39

(1)

V skladu s prvim pododstavkom člena 53(1) Uredbe (EU) št. 1151/2012 je Komisija preučila vlogo Slovenije za odobritev spremembe specifikacije za zaščiteno geografsko označbo „Zgornjesavinjski želodec“, registrirano v skladu z Uredbo Komisije (EU) št. 1154/2011 (2).

(2)

Ker zadevna sprememba ni manjša v smislu člena 53(2) Uredbe (EU) št. 1151/2012, je Komisija v skladu s členom 50(2)(a) navedene uredbe vlogo za spremembo objavila v Uradnem listu Evropske unije  (3).

(3)

Ker v skladu s členom 51 Uredbe (EU) št. 1151/2012 Komisija ni prejela nobenega ugovora, bi bilo treba spremembo specifikacije odobriti –

24.9.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 248/40

(1)

Komisija je v skladu s prvim pododstavkom člena 53(1) Uredbe (EU) št. 1151/2012 proučila vlogo Španije za odobritev spremembe specifikacije za zaščiteno označbo porekla „Montes de Toledo“, registrirano v skladu z Uredbo (ES) št. 1187/2000 (2), kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (EU) št. 593/2010 (3).

(2)

Ker zadevna sprememba ni manjša v smislu člena 53(2) Uredbe (EU) št. 1151/2012, je Komisija v skladu s členom 50(2)(a) navedene uredbe zahtevek za spremembo objavila v Uradnem listu Evropske unije  (4).

(3)

Ker v skladu s členom 51 Uredbe (EU) št. 1151/2012 Komisija ni prejela nobene izjave o ugovoru, bi bilo treba spremembo specifikacije odobriti –

24.9.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 248/41

(1)

V skladu s členom 7(1) Delegirane uredbe Komisije (EU) št. 611/2014 (2) se je prvi triletni delovni program za podporo sektorju oljčnega olja in namiznih oljk iz člena 29(1) Uredbe (EU) št. 1308/2013 začel 1. aprila 2015.

(2)

V skladu s členom 3(2) Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 615/2014 (3) države članice izplačajo prvi obrok predplačila organizacijam upravičenkam za prvo leto izvajanja odobrenih delovnih programov do 31. maja 2015. Kot je navedeno v členu 4(1) navedene uredbe so taka predplačila odvisna od pologa varščine s strani organizacije upravičenke.

(3)

V Grčiji zaradi trenutnih ekonomskih in bančnih razmer nekateri odobreni delovni programi mirujejo, ker njihove organizacije upravičenke niso mogle pravočasno položiti zahtevane varščine. Zato Grčija ni mogla plačati prvega obroka do 31. maja 2015.

(4)

Zaradi nastalega položaja in zato, da bi omogočili izvajanje vseh odobrenih delovnih programov, je treba določiti odstopanje od člena 3(2) Izvedbene uredbe (EU) št. 615/2014, da se Grčiji omogoči plačilo zadevnega prvega obroka do 15. oktobra 2015.

(5)

Zaradi čim hitrejšega izvajanja bi bilo treba začeti uporabljati to uredbo dan po objavi.

(6)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Odbora za skupno ureditev kmetijskih trgov –

24.9.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 248/43

(1)

Izvedbena uredba (EU) št. 543/2011 na podlagi izida večstranskih trgovinskih pogajanj urugvajskega kroga določa merila, po katerih Komisija določi standardne vrednosti za uvoz iz tretjih držav za proizvode in obdobja iz dela A Priloge XVI k tej uredbi.

(2)

Standardna uvozna vrednost se izračuna vsak delovni dan v skladu s členom 136(1) Izvedbene uredbe (EU) št. 543/2011 ob upoštevanju spremenljivih dnevnih podatkov. Zato bi morala ta uredba začeti veljati na dan objave v Uradnem listu Evropske unije –

24.9.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 248/45

(1)

Uredba Evropske centralne banke (EU) št. 1333/2014 (ECB/2014/48) (2) nalaga, da poročevalske enote poročajo statistične podatke z namenom, da lahko Evropski sistem centralnih bank pripravi statistiko poslov denarnega trga za izpolnjevanje svojih nalog.

(2)

Nacionalnim centralnim bankam bo izdan sklop navodil za poročanje, v katerih bodo določeni podrobni parametri za poročanje statističnih informacij v skladu z Uredbo (EU) št. 1333/2014 (ECB/2014/48). Navodila za poročanje izboljšujejo številne pomembne pojme iz navedene uredbe, zato mora zaradi doslednosti tudi uredba odražati te spremembe.

(3)

Uredbo (EU) št. 1333/2014 (ECB/2014/48) bi bilo torej treba ustrezno spremeniti –

24.9.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 248/53

(1)

Na podlagi Sklepa Sveta 2010/570/EU, Euratom (2) se mandat sedanjih članov Evropskega ekonomsko-socialnega odbora izteče 20. septembra 2015. Zato bi bilo treba člane imenovati za obdobje petih let od 21. septembra 2015.

(2)

Vsaka država članica je morala Svetu predložiti seznam kandidatov, ki ga sestavljajo predstavniki organizacij delodajalcev in delojemalcev ter drugi predstavniki civilne družbe, predvsem s socialno-ekonomskega, civilnega, poklicnega in kulturnega področja, in ki se imenujejo za člane Evropskega ekonomsko-socialnega odbora.

(3)

Temu sklepu bo kasneje sledil sklep o imenovanju članov, katerih imena Svet ni prejel pred 8. septembrom 2015 –

24.9.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 248/80

(1)

V skladu s členom 78(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) lahko Svet na predlog Komisije in po posvetovanju z Evropskim parlamentom v primeru izrednih razmer v eni ali več državah članicah zaradi nenadnega prihoda državljanov tretjih držav sprejme začasne ukrepe v korist zadevnih držav članic.

(2)

V skladu s členom 80 PDEU za politike Unije glede mejne kontrole, azila in priseljevanja ter njihovo izvajanje velja načelo solidarnosti in pravične delitve odgovornosti med državami članicami, akti Unije, sprejeti na tem področju, pa vsebujejo ustrezne ukrepe za uveljavitev tega načela.

(3)

Ob nedavnih kriznih razmerah v Sredozemlju so institucije Unije nemudoma priznale obstoj izrednih migracijskih tokov v tej regiji in pozvale h konkretnim solidarnostnim ukrepom za podporo najbolj obremenjenim državam članicam. Na skupni seji ministrov za zunanje in notranje zadeve 20. aprila 2015 je Komisija predstavila načrt ukrepov v desetih točkah za takojšen odziv na to krizo ter se med drugim zavezala k preučitvi možnosti za uvedbo mehanizma nujnih premestitev.

(4)

Evropski svet se je na zasedanju 23. aprila 2015 med drugim odločil okrepiti notranjo solidarnost in odgovornost ter se zavezal zlasti k povečanju nujne pomoči najbolj obremenjenim državam članicam in preučitvi možnosti za organizacijo nujnih premestitev med državami članicami na prostovoljni osnovi, pa tudi k napotitvi ekip Evropskega azilnega podpornega urada (v nadaljnjem besedilu: EASO) v najbolj obremenjene države članice za skupno obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito, vključno z registracijo in odvzemom prstnih odtisov.

(5)

Evropski parlament je v resoluciji z dne 28. aprila 2015 ponovno potrdil, da mora Unija pri svojem odzivu na nedavne pretresljive dogodke v Sredozemlju izhajati iz solidarnosti in pravične delitve odgovornosti ter se pri tem osredotočiti zlasti na potrebe tistih držav članic, ki v absolutnem smislu ali relativno gledano sprejmejo največji delež beguncev in prosilcev za mednarodno zaščito.

(6)

Poleg ukrepov na področju azila bi morale najbolj obremenjene države članice okrepiti prizadevanja za vzpostavitev ukrepov za soočanje z mešanimi migracijskimi tokovi na zunanjih mejah Evropske unije. S temi ukrepi bi morali zaščititi pravice oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito, in preprečiti nedovoljeno migracijo.

(7)

Evropski svet je na zasedanju 25. in 26. junija 2015 med drugim sklenil, da bi bilo treba istočasno pospešiti prizadevanja v zvezi s tremi ključnimi razsežnostmi, in sicer premestitvami/preselitvami, vrnitvijo/ponovnim sprejemom/reintegracijo ter sodelovanjem z državami izvora in tranzita. Evropski svet se je ob upoštevanju sedanjih izrednih razmer ter zaveze k okrepitvi solidarnosti in odgovornosti dogovoril zlasti o začasni in izjemni premestitvi 40 000 oseb, ki nedvomno potrebujejo mednarodno zaščito, za dve leti iz Italije in Grčije v druge države članice, pri čemer bi sodelovale vse države članice.

(8)

Specifične razmere v državah članicah so zlasti posledica migracijskih tokov v drugih geografskih regijah, kot je migracijska pot na Zahodnem Balkanu.

(9)

V več državah članicah se je leta 2014 znatno povečalo skupno število migrantov, vključno s prosilci za mednarodno zaščito, ki so prispeli na njihova ozemlja, v nekaterih od njih pa se ta trend nadaljuje tudi leta 2015. Za soočenje s povečanim pritiskom je več držav članic od Komisije prejelo nujno finančno pomoč, od EASO pa operativno podporo.

(10)

Med državami članicami, ki se soočajo z znatnimi pritiski, in ob upoštevanju nedavnih pretresljivih dogodkov v Sredozemlju je zlasti na ozemlji Italije in Grčije prispelo doslej največje število migrantov, vključno s prosilci za mednarodno zaščito, ki jo nedvomno potrebujejo, kar je močno obremenilo njuna migracijska in azilna sistema.

(11)

20. julija 2015 je bila ob upoštevanju specifičnih razmer v državah članicah soglasno sprejeta resolucija predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, o premestitvi 40 000 oseb, ki nedvomno potrebujejo mednarodno zaščito, iz Grčije in Italije. V obdobju dveh let bo iz Italije premeščenih 24 000 oseb, iz Grčije pa 16 000. Svet je 14. septembra 2015 sprejel Sklep (EU) 2015/1523 (2), s katerim je bil vzpostavljen mehanizem začasnih in izrednih premestitev oseb, ki nedvomno potrebujejo mednarodno zaščito, iz Italije in Grčije v druge države članice.

(12)

V zadnjih mesecih so se migracijski pritiski na južnih zunanjih kopenskih in morskih mejah ponovno močno povečali in migracijski tokovi so se še naprej premikali z osrednjega v vzhodno Sredozemlje ter proti zahodni balkanski poti, saj vse več migrantov prihaja v Grčijo in prek nje. Glede na te razmere bi bilo treba zagotoviti nadaljnje začasne ukrepe za ublažitev pritiska na področju azila v Italiji in Grčiji.

(13)

Po podatkih Evropske agencije za upravljanje operativnega sodelovanja na zunanjih mejah (Frontex) za prvih osem mesecev leta 2015 sta bili migracijski poti v osrednjem in vzhodnem Sredozemlju glavni območji nedovoljenih prehodov meje v Unijo. Od začetka leta 2015 je v Italijo nedovoljeno vstopilo približno 116 000 migrantov (vključno s približno 10 000 migranti z neurejenim statusom, ki so jih registrirali lokalni organi, vendar jih je treba še potrditi v podatkih agencije Frontex). Maja in junija 2015 je agencija Frontex zabeležila 34 691 nedovoljenih prehodov meje, julija in avgusta pa 42 356, tj. 20-odstotno povečanje. Do močnega povečanja je leta 2015 prišlo tudi v Grčiji, saj je v državo vstopilo več kot 211 000 migrantov z neurejenim statusom (vključno s približno 28 000 migranti z neurejenim statusom, ki so jih registrirali lokalni organi, vendar jih je treba še potrditi v podatkih agencije Frontex). Maja in junija 2015 je agencija Frontex zabeležila 53 624 nedovoljenih prehodov meje, julija in avgusta pa 137 000, tj. 250-odstotno povečanje. Velik delež celotnega števila migrantov z neurejenim statusom, zabeleženih v teh dveh regijah, predstavljajo državljani držav, katerih prošnje za mednarodno zaščito v Uniji se po podatkih Eurostata pogosto ugodno rešijo.

(14)

Med januarjem in julijem 2015 je po podatkih Eurostata in EASO v Italiji za mednarodno zaščito zaprosilo 39 183 oseb v primerjavi z istim obdobjem leta 2014, ko je bilo tovrstnih prosilcev 30 755 (27-odstotno povečanje). Grčija je s 7 475 prosilci zabeležila podoben porast števila prošenj (30-odstotno povečanje).

(15)

Doslej so bili v okviru migracijske in azilne politike sprejeti številni ukrepi za podporo Italiji in Grčiji, med drugim z znatno nujno pomočjo in operativno podporo, ki jo je zagotovil EASO. Italija in Grčija sta bili na drugem in tretjem mestu med upravičenkami, ki so v obdobju 2007–2013 prejele največ finančnih sredstev iz naslova splošnega programa „Solidarnost in upravljanje migracijskih tokov“ (SOLID), poleg tega pa sta prejeli še precej sredstev iz naslova znatne nujne pomoči. Italija in Grčija bosta tudi v obdobju 2014–2020 verjetno glavni upravičenki do sredstev iz Sklada za azil, migracije in vključevanje.

(16)

Zaradi nestabilnih razmer in konfliktov v neposrednem sosedstvu Italije in Grčije, ter posledicah na migracijske tokove v drugih državah članicah se bo najverjetneje že tako velik pritisk na njuna migracijska in azilna sistema še stopnjeval, znaten delež migrantov pa bi utegnil potrebovati mednarodno zaščito. Zato je odločilnega pomena, da se pokaže solidarnost z Italijo in Grčijo ter da se podpora, ki se jima že zagotavlja, dopolni z začasnimi ukrepi na področju azila in migracij.

(17)

Svet se je 22. septembra 2015 seznanil z voljo in pripravljenostjo držav članic, da v skladu z načeli solidarnosti in pravične delitve odgovornosti med državami članicami, ki usmerjata politiko Unije na področju azila in migracij, sodelujejo pri premestitvi 120 000 oseb, ki nedvomno potrebujejo mednarodno zaščito. Svet je zato sklenil sprejeti ta sklep.

(18)

Opozoriti je treba, da Sklep (EU) 2015/1523 določa obveznost za Italijo in Grčijo, da zagotovita strukturne rešitve za obravnavo izjemnih pritiskov na njuna azilna in migracijska sistema z vzpostavitvijo trdnega in strateškega okvira za odzivanje na krizne razmere ter pospešitvijo procesa reform na teh področjih. Načrta, ki sta ju Italija in Grčija predložili v ta namen, bi bilo treba posodobiti, da se upošteva vsebina tega sklepa.

(19)

Ob upoštevanju, da se je Evropski svet dogovoril o sklopu medsebojno povezanih ukrepov, bi bilo treba Komisijo pooblastiti, da po potrebi in po tem, ko je imela zadevna država članica možnost predstaviti svoja stališča, začasno prekine uporabo tega sklepa za omejeno obdobje, če Italija ali Grčija ne bi spoštovali svojih obveznosti v zvezi s tem.

(20)

Od 26. septembra 2016 bi bilo treba 54 000 prosilcev sorazmerno premestiti iz Italije in Grčije v druge države članice. Svet in Komisija bi morala redno pregledovati razmere v zvezi z množičnim prihodom državljanov tretjih držav v države članice. Komisija bi morala po potrebi predložiti predloge za spremembo tega sklepa z namenom soočiti se s spreminjajočimi se razmerami na terenu in njihovim učinkom na mehanizem premestitev ter tudi s spreminjajočim se pritiskom na države članice, zlasti na najbolj obremenjene države članice. Pri tem bi bilo treba upoštevati mnenje morebitne države članice upravičenke.

V primeru da se ta sklep spremeni v korist druge države članice, bi morala navedena država članica na dan začetka veljavnosti zadevnega sklepa Sveta o spremembi Svetu in Komisiji predložiti časovni načrt, ki bi moral vključevati ustrezne ukrepe, ki bi krepili zmogljivost, kakovost in učinkovitost njenih sistemov na področjih azila, prvega sprejema in vračanja, pa tudi ukrepe za zagotavljanje ustreznega izvajanja tega sklepa, da bi po izteku njegove uporabe lažje obvladovala morebitno povečanje prihoda migrantov na njeno ozemlje.

(21)

Če bi se katera koli druga država članica soočila s podobnimi izrednimi razmerami zaradi nenadnega prihoda državljanov tretjih držav, lahko Svet na predlog Komisije in po posvetovanju z Evropskim parlamentom sprejme začasne ukrepe v korist zadevne države članice na podlagi člena 78(3) PDEU. Takšni ukrepi lahko po potrebi vključujejo začasno odložitev obveznosti zadevne države članice, ki izhajajo iz tega sklepa.

(22)

V skladu s členom 78(3) PDEU bi morali biti ukrepi v korist Italije in Grčije začasni. Obdobje 24 mesecev je smiselno, da bi ukrepi iz tega sklepa Italiji in Grčiji resnično pomagali pri obvladovanju povečanih migracijskih tokov na njunih ozemljih.

(23)

Ukrepi za premestitev iz Italije in Grčije iz tega sklepa pomenijo začasno odstopanje od pravila iz člena 13(1) Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (3), v skladu s katerim bi bili Italija in Grčija sicer odgovorni za obravnavo prošenj za mednarodno zaščito na podlagi meril iz poglavja III navedene uredbe, pa tudi začasno odstopanje od postopkovnih korakov, vključno z roki, iz členov 21, 22 in 29 navedene uredbe. Druge določbe Uredbe (EU) št. 604/2013, vključno z izvedbenimi pravili iz Uredbe Komisije (ES) št. 1560/2003 (4) in Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 118/2014 (5), se še naprej uporabljajo, vključno s pravili iz Uredbe o obveznosti države članice, ki izvede predajo, da krije stroške, ki nastanejo pri predaji prosilca v državo članico premestitve, in o sodelovanju pri predajah med državami članicami ter o prenosu informacij prek elektronskega komunikacijskega omrežja „DubliNet“. Ta sklep vključuje tudi odstopanje od privolitve prosilca za mednarodno zaščito, kot je opredeljena v členu 7(2) Uredbe (EU) št. 516/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (6).

(24)

Ukrepi za premestitev držav članic ne odvezujejo od celovitega izvajanja Uredbe (EU) št. 604/2013, vključno z določbami, ki se nanašajo na ponovno združitev družine, posebno zaščito mladoletnikov brez spremstva in diskrecijsko klavzulo o humanitarnih razlogih.

(25)

Izbrati je bilo treba merila za določitev, kateri prosilci in v kolikšnem številu naj se premestijo iz Italije in Grčije, brez poseganja v odločitve v zvezi s prošnjami za azil, sprejetimi na nacionalni ravni. Zasnovan je jasen in obvladljiv sistem, ki temelji na določitvi praga povprečne stopnje na ravni Unije ugodno rešenih prošenj za mednarodno zaščito v postopkih na prvi stopnji, kakor jo je izračunal Eurostat na podlagi najnovejših razpoložljivih statističnih podatkov o vseh prvostopenjskih odločitvah, ki so bile na ravni Unije sprejete v zvezi s prošnjami za mednarodno zaščito. Po eni strani bi bilo treba s tem pragom v čim večji možni meri zagotoviti, da lahko vsi prosilci, ki nedvomno potrebujejo mednarodno zaščito, neomejeno in hitro uveljavijo svoje pravice do zaščite v državi članici premestitve. Po drugi strani bi bilo treba z njim v največji možni meri preprečiti, da bi bili prosilci, katerih prošnje bodo verjetno zavrnjene, premeščeni v drugo državo članico, s čimer bi se njihovo bivanje v Uniji neupravičeno podaljšalo. Glede na najnovejše razpoložljive posodobljene četrtletne podatke Eurostata o odločitvah, ki so bile sprejete v postopkih na prvi stopnji, bi bilo v treba v tem sklepu uporabiti prag 75 %.

(26)

Namen začasnih ukrepov je ublažiti občuten pritisk na azilna sistema Italije in Grčije, zlasti s premestitvijo znatnega števila prosilcev, ki bodo na ozemlji Italije in Grčije prispeli po dnevu začetka uporabe tega sklepa ter bodo nedvomno potrebovali mednarodno zaščito. Glede na skupno število državljanov tretjih držav, ki so leta 2015 nedovoljeno vstopili v Italijo in Grčijo, ter ob upoštevanju števila tistih, ki nedvomno potrebujejo mednarodno zaščito, bi bilo treba iz Italije in Grčije premestiti skupaj 120 000 prosilcev, ki nedvomno potrebujejo mednarodno zaščito. To število ustreza približno 43 % skupnega števila državljanov tretjih držav, ki nedvomno potrebujejo mednarodno zaščito ter so julija in avgusta 2015 nedovoljeno vstopili v Italijo in Grčijo. Ukrep premestitve, ki je predviden v tem sklepu, glede na skupne razpoložljive podatke v letu 2015 o nedovoljenih prehodih meje pomeni pravično delitev bremena med Italijo in Grčijo na eni strani ter drugimi državami članicami na drugi strani. Glede na zadevne podatke bi bilo treba 13 % teh prosilcev premestiti iz Italije, 42 % iz Grčije, 45 % pa bi jih bilo treba premestiti, kot je določeno v tem sklepu.

(27)

V treh mesecih po začetku veljavnosti tega sklepa lahko država članica v izjemnih razmerah in na podlagi ustrezno utemeljenih razlogov, ki so skladni s temeljnimi vrednotami Unije, kot so določene v členu 2 Pogodbe o Evropski uniji, Svet in Komisijo uradno obvesti, da ne more sodelovati pri postopku premestitve v višini do 30 % prosilcev, ki so ji dodeljeni v skladu s tem sklepom. Takšne izjemne razmere vključujejo zlasti razmere zaradi nenadnega množičnega prihoda državljanov tretjih držav, katerega obseg ustvarja izjemno velik pritisk celo na dobro pripravljen azilni sistem, ki sicer deluje v skladu z zadevnim pravnim redom Unije na področju azila ali tveganje nenadnega in množičnega prihoda državljanov tretjih držav s tako visoko verjetnostjo, da se zahteva takojšnjo ukrepanje. Komisija bi morala, po opravljeni oceni, predložiti Svetu predlog za izvedbeni sklep v zvezi z začasno odložitvijo premestitve v višini do 30 % prosilcev, ki so dodeljeni zadevni državi članici. Kadar je to utemeljeno, lahko Komisija predlaga podaljšanje roka za premestitev prosilcev iz preostale dodelitve do 12 mesecev po trajanju tega sklepa.

(28)

Da bi zagotovili enotne pogoje za izvajanje premestitve v primeru sorazmerne premestitve 54 000 prosilcev iz Italije in Grčije v druge države članice v primeru, kadar bi bilo sodelovanje ene ali več držav članic pri premestitvah prosilcev začasno odloženo ali v primeru kadar druga država članica oziroma druge države članice ali pridružene države, potem ko o tem ustrezno uradno obvestijo Svet, sodelujejo pri premestitvi, bi bilo treba na Svet prenesti izvedbena pooblastila.

Prenos teh pooblastil na Svet je utemeljen ob upoštevanju politične občutljivosti takšnih ukrepov, ki posegajo v nacionalna pooblastila v zvezi s sprejemom državljanov tretjih držav na ozemlja držav članic, in potrebe po nagli prilagoditvi hitro spreminjajočim se razmeram.

(29)

Sklad za azil, migracije in vključevanje, ustanovljen z Uredbo (EU) št. 516/2014, podpira ukrepe za delitev bremena, o katerih se dogovorijo države članice, ter je pripravljen upoštevati nov razvoj politik na tem področju. V členu 7(2) Uredbe (EU) št. 516/2014 je določena možnost, da države članice izvedejo ukrepe v zvezi s premestitvijo prosilcev za mednarodno zaščito v okviru svojih nacionalnih programov, v členu 18 navedene uredbe pa možnost plačila pavšalnega zneska 6 000 EUR za premestitev vsakega upravičenca do mednarodne zaščite v drugo državo članico.

(30)

Ob spoštovanju načela solidarnosti in pravične delitve odgovornosti ter ob upoštevanju dejstva, da ta sklep pomeni nadaljnji razvoj politike na tem področju, je ustrezno zagotoviti, da države članice, v katere se na podlagi tega sklepa iz Italije in Grčije premestijo prosilci, ki nedvomno potrebujejo mednarodno zaščito, prejmejo pavšalni znesek za vsako premeščeno osebo, ki je enak pavšalnemu znesku iz člena 18 Uredbe (EU) št. 516/2014, tj. 6 000 EUR, in se odobri po enakem postopku. To pomeni omejeno, začasno odstopanje od člena 18 navedene uredbe, ker pavšalni znesek ne bi bil plačan za upravičence do mednarodne zaščite, temveč za premeščene prosilce. Takšna začasna razširitev kroga morebitnih prejemnikov pavšalnega zneska se dejansko zdi sestavni del programa nujnih premestitev, ki ga uvaja ta sklep. Poleg tega je glede na stroške za predajo oseb, premeščenih na podlagi tega sklepa, ustrezno zagotoviti, da Italija in Grčija, ob upoštevanju dejanskih stroškov potrebnih za premestitev prosilca na ozemlje države članice premestitve, prejmeta pavšalni znesek v višini vsaj 500 EUR za vsako osebo, premeščeno z njunega ozemlja. Države članice bi morale biti upravičene do dodatnega predhodnega financiranja, ki bi se zagotovilo v letu 2016 po reviziji njihovih nacionalnih programov v okviru Sklada za azil, migracije in vključevanje za izvajanje dejavnosti iz tega sklepa.

(31)

Uvesti je treba postopek za hitro premestitev, izvajanje začasnih ukrepov pa morata spremljati tesno upravno sodelovanje med državami članicami in operativna podpora, ki jo zagotavlja EASO.

(32)

Nacionalna varnost in javni red bi morala biti upoštevana v celotnem postopku premestitve, dokler ni prosilec dejansko premeščen. Kadar ima država članica utemeljene razloge za to, da prosilca šteje za grožnjo za svojo nacionalno varnost ali javni red, bi morala o tem obvestiti druge države članice, in sicer ob polnem spoštovanju temeljnih pravic prosilca, vključno z zadevnimi pravili o varstvu podatkov.

(33)

Pri odločanju o tem, katere prosilce, ki nedvomno potrebujejo mednarodno zaščito, bi bilo treba premestiti iz Italije in Grčije, bi bilo treba dati prednost ranljivim prosilcem v smislu členov 21 in 22 Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta (7). V zvezi s tem bi se morale prednostno upoštevati vse posebne potrebe prosilcev, vključno s potrebami, povezanimi z zdravjem. Korist otroka bi morala biti vedno najpomembnejše vodilo.

(34)

Integracija prosilcev, ki nedvomno potrebujejo mednarodno zaščito, v družbo gostiteljico je temeljni element pravilno delujočega skupnega evropskega azilnega sistema. Zato bi bilo treba pri določanju države članice premestitve posebno pozornost nameniti posebnim kvalifikacijam in značilnostim zadevnih prosilcev, kot so znanje jezikov in druge informacije o posamezniku na podlagi dokazanih družinskih, kulturnih ali socialnih vezi, ki bi lahko olajšale njihovo integracijo v državi članici premestitve. Kar zadeva posebej ranljive prosilce, bi bilo treba upoštevati zmogljivosti države članice premestitve, da tovrstnim prosilcem zagotovi ustrezno pomoč, in potrebo po zagotovitvi pravične porazdelitve teh prosilcev med državami članicami. Ob doslednem spoštovanju načela nediskriminacije lahko države članice premestitve na podlagi navedenih informacij izrazijo svoje preference glede prosilcev, na osnovi katerih lahko Italija in Grčija po posvetovanju z EASO, po potrebi pa tudi z uradniki za zvezo, pripravita sezname morebitnih prosilcev, določenih za premestitev v posamezno državo članico.

(35)

Pravni in postopkovni zaščitni ukrepi iz Uredbe (EU) št. 604/2013 se še naprej uporabljajo za prosilce, za katere se uporablja ta sklep. Poleg tega bi morali biti prosilci obveščeni o postopku premestitve iz tega sklepa in seznanjeni z odločitvijo o premestitvi, ki predstavlja odločitev o predaji v smislu člena 26 Uredbe (EU) št. 604/2013. Ker prosilec v skladu s pravom Unije nima pravice izbrati države članice, ki je odgovorna za obravnavo njegove prošnje, bi moral imeti v smislu Uredbe (EU) št. 604/2013 pravico do učinkovitega pravnega sredstva zoper odločitev o premestitvi samo kadar uveljavlja spoštovanje svojih temeljnih pravic. Države članice lahko v smislu člena 27 navedene uredbe v nacionalnem pravu določijo, da pritožba zoper odločitev o predaji samodejno ne odloži predaje prosilca, temveč ima zadevna oseba možnost, da zahteva odložitev izvršitve odločitve o predaji, do zaključka obravnave njene pritožbe.

(36)

Prosilci pred predajo državi članici premestitve in po njej uživajo pravice in jamstva iz Direktive 2013/32/EU (8) in Direktive 2013/33/EU (9) Evropskega parlamenta in Sveta, tudi v zvezi z njihovimi posebnimi potrebami glede sprejema in postopkovnimi potrebami. Poleg tega se Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (10) še naprej uporablja za prosilce, za katere velja ta sklep, Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta (11) pa se uporablja za vrnitev državljanov tretjih držav brez pravice ostati na ozemlju. Pri tem veljajo omejitve uporabe iz navedenih direktiv.

(37)

V skladu s pravnim redom Unije bi morali Italija in Grčija za postopek premestitve zagotoviti zanesljiv mehanizem za identifikacijo, registracijo in odvzem prstnih odtisov, da bi lahko hitro določili osebe, ki potrebujejo mednarodno zaščito in so upravičene do premestitve ter migrante, ki ne izpolnjujejo pogojev za mednarodno zaščito in bi jih bilo zato treba vrniti. To bi moralo veljati tudi za osebe, ki so prispele na ozemlji Italije in Grčije med 24. marcem in 25. septembrom 2015, da bi bile tudi te osebe upravičene do premestitve. Kadar prostovoljna vrnitev ni mogoča in drugi ukrepi iz Direktive 2008/115/ES ne zadostujejo za preprečitev sekundarnih gibanj, bi bilo treba nemudoma in učinkovito uporabiti ukrepe pridržanja v skladu s poglavjem IV navedene direktive. Prosilci, ki se izognejo postopku premestitve, bi morali biti iz premestitve izključeni.

(38)

Sprejeti bi bilo treba ukrepe za preprečevanje sekundarnega gibanja premeščenih oseb iz države članice premestitve v druge države članice, kar bi lahko otežilo učinkovito izvajanje tega sklepa. Države članice bi morale zlasti sprejeti potrebne preventivne ukrepe na področju dostopa do socialnih prejemkov in pravnih sredstev v skladu s pravom Unije. Poleg tega bi bilo treba prosilce seznaniti s posledicami nedovoljenega nadaljnjega gibanja med državami članicami in dejstvom, da se jim pravice iz naslova mednarodne zaščite, ki jim jo prizna država članica premestitve, priznajo samo v tej državi članici.

(39)

Poleg tega bi morala v skladu s cilji iz Direktive 2013/33/EU harmonizacija pogojev za sprejem med državami članicami prispevati k omejevanju sekundarnega gibanja prosilcev za mednarodno zaščito, na katero vplivajo različni pogoji za njihov sprejem. Države članice bi morale z namenom doseganja enakega cilja razmisliti o uvedbi obveznosti poročanja ter prosilcem za mednarodno zaščito zagotoviti materialne pogoje za sprejem, ki vključujejo nastanitev, hrano in obleko izključno v naravi, po potrebi pa tudi zagotoviti, da se prosilci neposredno predajo državi članici premestitve. Prav tako države članice med obravnavo prošenj za mednarodno zaščito, kot je določeno v pravnem redu Unije s področja azila in v schengenskem pravnem redu, razen iz resnih humanitarnih razlogov, prosilcem ne bi smele niti zagotoviti nacionalnih potnih listin niti jim nameniti drugih spodbud, na primer finančnih, ki bi lahko olajšale njihovo nedovoljeno gibanje v druge države članice. V primeru nedovoljenega gibanja v druge države članice bi bilo treba od prosilcev za mednarodno zaščito ali upravičencev do nje zahtevati, naj se vrnejo v državo članico premestitve, slednja pa bi morala te osebe nemudoma ponovno sprejeti.

(40)

Da bi se izognili sekundarnemu gibanju upravičencev do mednarodne zaščite, bi morale države članice slednje tudi obvestiti o pogojih, pod katerimi lahko zakonito vstopijo v drugo državo članico in tam prebivajo, in bi morale imeti možnost, da uvedejo obveznost poročanja. V skladu z Direktivo 2008/115/ES bi morale države članice od upravičenca do mednarodne zaščite, ki nezakonito biva na njihovem ozemlju, zahtevati, naj se nemudoma vrne v državo članico premestitve. Če se oseba ne želi vrniti prostovoljno, bi bilo treba zagotoviti prisilno vrnitev v državo članico premestitve.

(41)

Poleg tega –če tako določa nacionalno pravo – lahko država članica, ki je v primeru prisilne vrnitve v državo članico premestitve uveljavila vrnitev, odloči, da izda prepoved vstopa v državo, s čimer bi upravičencu za določeno obdobje preprečila ponovni vstop na svoje ozemlje.

(42)

Ker je namen tega sklepa ukrepanje v izrednih razmerah ter podpora Italiji in Grčiji pri krepitvi njunih azilnih sistemov, bi moralo to tema državama omogočiti, da ob pomoči Komisije skleneta dvostranske dogovore z Islandijo, Lihtenštajnom, Norveško in Švico o premestitvi oseb, ki spadajo na področje uporabe tega sklepa. Takšni dogovori bi morali odražati tudi osrednje elemente tega sklepa, zlasti tiste, ki se nanašajo na postopek premestitve ter pravice in obveznosti prosilcev, pa tudi tiste, ki se nanašajo na Uredbo (EU) št. 604/2013.

(43)

Posebno podporo, ki se zagotovi Italiji in Grčiji prek programa premestitve, bi bilo treba dopolniti z dodatnimi ukrepi, in sicer od prihoda državljanov tretjih držav na ozemlje Italije ali Grčije do zaključka vseh veljavnih postopkov, ki jih usklajujejo EASO in druge zadevne agencije, npr. Frontex, ki usklajujejo vrnitev državljanov tretjih držav brez pravice ostati na ozemlju, skladno z Direktivo 2008/115/ES.

(44)

Ker ciljev tega sklepa države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega ali učinkov predlaganega ukrepa lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji (PEU). V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta sklep ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(45)

Ta sklep spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah.

(46)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola (št. 21) o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen PEU in PDEU, in brez poseganja v člen 4 navedenega protokola Združeno kraljestvo ne sodeluje pri sprejetju tega sklepa, ki zato zanj ni zavezujoč in se v njem ne uporablja.

(47)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola (št. 21) o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen PEU in PDEU, in brez poseganja v člen 4 navedenega protokola Irska ne sodeluje pri sprejetju tega sklepa, ki zato zanjo ni zavezujoč in se v njej ne uporablja.

(48)

Če Komisija po uradnem obvestilu, ki ga na podlagi člena 4 Protokola št. 21 predloži država članica, ki jo navedeni protokol zadeva, v skladu s členom 331(1) PDEU potrdi sodelovanje te države članice pri tem sklepu, bi moral Svet določiti število prosilcev, ki se premestijo v to državo članico. Svet bi moral prav tako ustrezno prilagoditi dodelitve drugih držav članic in jih sorazmerno znižati.

(49)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola (št. 22) o stališču Danske, ki je priložen PEU in PDEU, Danska ne sodeluje pri sprejetju tega sklepa, ki zato zanjo ni zavezujoč in se v njej ne uporablja.

(50)

Glede na nujnost razmer bi moral ta sklep začeti veljati dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije –

(a)

„prošnja za mednarodno zaščito“ pomeni prošnjo za mednarodno zaščito, kakor je opredeljena v točki (h) člena 2 Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta (12);

(b)

„prosilec“ pomeni državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je vložila prošnjo za mednarodno zaščito, v zvezi s katero dokončna odločitev še ni bila sprejeta;

(c)

„mednarodna zaščita“ pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite, kakor sta opredeljena v točkah (e) oziroma (g) člena 2 Direktive 2011/95/EU;

(d)

„družinski člani“ pomenijo družinske člane, kakor so opredeljeni v točki (g) člena 2 Uredbe (EU) št. 604/2013;

(e)

„premestitev“ pomeni transfer prosilca z ozemlja države članice, ki je na podlagi merila iz poglavja III Uredbe (EU) št. 604/2013 odgovorna za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito, na ozemlje države članice premestitve;

(f)

„država članica premestitve“ pomeni državo članico, ki postane odgovorna za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito v skladu z Uredbo (EU) št. 604/2013, ki jo je prosilec vložil po tem, ko je bil premeščen na ozemlje te države članice.

(a)

15 600 prosilcev se premesti iz Italije na ozemlja drugih držav članic v skladu s tabelo iz Priloge I;

(b)

50 400 prosilcev se premesti iz Grčije na ozemlja drugih držav članic v skladu s tabelo iz Priloge II;

(c)

54 000 prosilcev se premesti na ozemlje drugih držav članic, sorazmerno s številkami iz prilog I in II, in sicer bodisi v skladu z odstavkom 2 tega člena ali s spremembo tega sklepa, kot je navedeno v členu 1(2) in 3 tega člena.

(a)

razvrščanje državljanov tretjih držav, ki prispejo v Italijo in Grčijo, kar vključuje njihovo natančno identifikacijo, odvzem prstnih odtisov in registracijo ter – kadar je to ustrezno – registracijo njihovih prošenj za mednarodno zaščito, na zahtevo Italije ali Grčije pa tudi njihovo začetno obravnavo;

(b)

zagotavljanje informacij in po potrebi posebne pomoči prosilcem ali morebitnim prosilcem, za katere bi se v skladu s tem sklepom lahko sprejela odločitev o premestitvi;

(c)

priprava in organizacija vrnitev državljanov tretjih držav, ki niso zaprosili za mednarodno zaščito ali nimajo več pravice ostati na ozemlju.

(a)

država članica premestitve prejme pavšalni znesek v višini 6 000 EUR;

(b)

Italija ali Grčija prejme pavšalni znesek v višini vsaj 500 EUR.

24.9.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 248/95

(1)

Direktiva 2009/138/ES vzpostavlja bonitetni režim, ki temelji na tveganju, za zavarovalnice in pozavarovalnice v Evropski uniji. Direktiva 2009/138/ES se bo za zavarovatelje in pozavarovatelje v Uniji začela v celoti uporabljati 1. januarja 2016.

(2)

Čeprav se bo direktiva Solventnost II v celoti uporabljala od 1. januarja 2016, lahko Komisija že zdaj sprejme ta delegirani sklep, kot je določeno v členu 311 navedene direktive.

(3)

Člen 172 Direktive 2009/138/ES se nanaša na enakovrednost solventnostnega režima tretje države, ki se uporablja za pozavarovalne dejavnosti podjetij s sedežem v navedeni tretji državi. Pozitivna ugotovitev glede enakovrednosti omogoča, da se pozavarovalne pogodbe, sklenjene s podjetji s sedežem v navedeni tretji državi, obravnavajo enako kot pogodbe, sklenjene s podjetji, ki so pridobila dovoljenje v skladu z navedeno direktivo.

(4)

Člen 227 Direktive 2009/138/ES se nanaša na enakovrednost zavarovateljev iz tretjih držav, ki so del skupin s sedežem v Uniji. Pozitivna ugotovitev glede enakovrednosti takšnim skupinam omogoča, da v primeru uporabe metode odbitkov in združevanja kot metode konsolidacije za skupinsko poročanje namesto izračuna na podlagi Direktive 2009/138/ES za izračun zahtevane solventnosti skupine in primernih lastnih sredstev upoštevajo izračun kapitalskih zahtev in razpoložljivega kapitala po pravilih tretje države.

(5)

Člen 260 Direktive 2009/138/ES se nanaša na enakovrednost zavarovalnic in pozavarovalnic, katerih matično podjetje ima sedež zunaj Unije. V skladu s členom 261(1) Direktive 2009/138/ES se v primeru pozitivne ugotovitve glede enakovrednosti države članice opirajo na enakovreden nadzor skupine, ki ga opravljajo nadzorni organi v tretji državi.

(6)

Pravna ureditev tretje države se šteje kot popolnoma enakovredna ureditvi, ki jo vzpostavlja Direktiva 2009/138/ES, če je skladna z zahtevami, ki določajo primerljivo raven zaščite imetnikov polic in upravičencev. Ugotovitev popolne enakovrednosti v skladu s členi 172(2), 227(4) in 260(3) velja za neomejeno obdobje, razen če se prekliče.

(7)

Evropski organ za zavarovanje in poklicne pokojnine (EIOPA) je 9. marca 2015 v skladu s členom 33(2) Uredbe (EU) št. 1094/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (2) Komisiji svetoval v zvezi z veljavnim regulativnim in nadzornim sistemom za (po)zavarovalnice in (po)zavarovalniške skupine v Švici. Mnenje EIOPA temelji na ustreznem švicarskem zakonodajnem okviru, vključno s švicarskim zakonom o nadzoru finančnih trgov z dne 22. junija 2007, ki je začel veljati 1. januarja 2009, zakonom o zavarovalniškem nadzoru z dne 17. decembra 2004 in odlokom o zavarovalniškem nadzoru (3). Ocena Komisije temelji na informacijah, ki jih je predložila EIOPA.

(8)

Ob upoštevanju določb Delegirane uredbe Komisije (EU) 2015/35 (4), zlasti členov 378, 379 in 380, ter mnenja EIOPA je treba za oceno enakovrednosti v skladu s členom 172(2), 227(4) oziroma 260(3) Direktive 2009/138/ES uporabiti številna merila.

(9)

Ta merila vključujejo nekatere zahteve, ki so skupne dvema ali več izmed členov 378, 379 in 380 Delegirane uredbe (EU) 2015/35, veljavnih na ravni samostojnih (5) (po)zavarovalnic in na ravni (po)zavarovalniških skupin, ki zajemajo pooblastila, solventnost, upravljanje, preglednost, sodelovanje med organi in ravnanje z zaupnimi informaciji ter vpliv odločitev na finančno stabilnost.

(10)

Prvič, v zvezi s sredstvi, pooblastili in odgovornostmi ima švicarski organ za nadzor finančnih trgov (Swiss Financial Market Supervisory Authority – FINMA) pooblastila za učinkovito nadzorovanje (po)zavarovalniških dejavnosti in izvajanje sankcij ali ukrepanje, če je to potrebno, kot je preklic dovoljenja za opravljanje dejavnosti ali zamenjava celotne uprave podjetja ali njenega dela. FINMA ima potrebna finančna in kadrovska sredstva, strokovno znanje, zmogljivosti in mandat za učinkovito zaščito vseh imetnikov polic in upravičencev.

(11)

Drugič, glede solventnosti se preizkus solventnosti kot ocena finančnega položaja (po)zavarovalnic ali (po)zavarovalniških skupin opira na trdna ekonomska načela, solventnostne zahteve pa temeljijo na ekonomskem vrednotenju vseh sredstev in obveznosti. Preizkus solventnosti od (po)zavarovalnic zahteva posedovanje ustreznih finančnih virov in določa merila za zavarovalno-tehnične rezervacije, naložbe, kapitalske zahteve (vključno z minimalno ravnjo kapitala) in lastna sredstva, pri čemer predvideva pravočasno ukrepanje FINMA, če pride do kršitev kapitalskih zahtev ali ogrožanja interesov imetnikov polic. Kapitalske zahteve temeljijo na tveganju in skušajo zajeti merljiva tveganja. Kadar tveganje ni merljivo, se obravnava z drugimi ukrepi: operativna tveganja na primer kvalitativno obravnava ocena kakovosti. Glavna kapitalska zahteva, v preizkusu solventnosti označena kot ciljni kapital, se izračuna tako, da krije nepričakovane izgube, ki izvirajo iz obstoječih poslov. Poleg tega se absolutna minimalna kapitalska zahteva (minimalni kapital) za zavarovatelje po preizkusu solventnosti razlikuje glede na poslovno področje zavarovalništva. Obe zahtevi sta vsaj tako strogi kot ustrezne zahteve Direktive 2009/138/ES za vse trenutne kombinacije poslovnih področij švicarskih zavarovateljev. Glede modelov lahko zavarovalnice uporabljajo standardni model, na zahtevo organa FINMA ali na lastno iniciativo pa tudi notranji model.

(12)

Tretjič, pri upravljanju švicarski solventnostni režim zahteva, da imajo (po)zavarovalnice vzpostavljen učinkovit sistem upravljanja, zlasti morajo imeti jasno organizacijsko strukturo, zahteve glede sposobnosti ali primernosti za osebe, ki dejansko upravljajo podjetja, ter učinkovite postopke za prenos informacij znotraj podjetij in organu FINMA. Poleg tega FINMA uspešno nadzoruje funkcije in dejavnosti, oddane v zunanje izvajanje.

(13)

Preizkus solventnosti zahteva tudi, da (po)zavarovalnice in (po)zavarovalne skupine vzdržujejo funkcije za obvladovanje tveganja, zagotavljanje skladnosti s predpisi in notranjo revizijo ter aktuarske funkcije. Preizkus solventnosti zahteva sistem obvladovanja tveganj, s katerim je mogoče ugotoviti, izmeriti, spremljati in obvladovati tveganja ter poročati o njih, in učinkovit sistem notranjega nadzora. Zahteve Direktive 2009/138/ES v zvezi z notranjo revizijo in skladnostjo s predpisi za samostojna podjetja so ustrezno obravnavane z odlokom o zavarovalniškem nadzoru, saj krepi zahteve glede obvladovanja tveganj, zlasti obveznost funkcije za zagotavljanje skladnosti s predpisi.

(14)

Veljavni režim v Švici zahteva, da morajo biti spremembe poslovne politike ali upravljanja (po)zavarovalnic ali (po)zavarovalniških skupin ali kvalificiranih deležev v takšnih podjetjih ali skupinah skladne z dobrim in preudarnim upravljanjem. Organ FINMA se uradno obvesti zlasti o prevzemih, spremembah poslovnih načrtov ali kvalificiranih deležev (po)zavarovalnic ali zavarovalniških skupin in organ uvede ustrezne sankcije, če so upravičene, npr. prepoved prevzema.

(15)

Četrtič, v zvezi s preglednostjo morajo (po)zavarovalnice in (po)zavarovalniške skupine organu FINMA predložiti vse informacije, potrebne za nadzor, in vsaj letno objavljati poročilo o solventnosti in finančnem položaju. Zahteve Direktive 2009/138/ES v zvezi z javnim razkritjem zadovoljivo obravnava odlok o zavarovalniškem nadzoru, saj so vrste kvalitativnih in kvantitativnih informacij, ki jih je treba razkriti, skladne z Direktivo 2009/138/ES. V skladu z odlokom o zavarovalniškem nadzoru morajo (po)zavarovalnice in (po)zavarovalniške skupine razkriti svoje poslovne dejavnosti, rezultate, obvladovanje tveganj, profil tveganja, metode, uporabljene zlasti za oceno rezervacij, upravljanje kapitala in solventnost.

(16)

Petič, v zvezi z varovanjem poslovnih skrivnosti ter sodelovanjem in izmenjavo informacij veljavni režim v Švici vzpostavlja obveznost varovanja poslovnih skrivnosti za vse osebe, ki delajo ali so delale za FINMA, vključno z revizorji in strokovnjaki, ki delujejo v imenu FINMA. Brez poseganja v zadeve, za katere se uporablja kazenska zakonodaja, te obveznosti določajo tudi, da zaupnih informacij ni dovoljeno razkriti, razen v obliki zbirnih informacij ali povzetkov. Poleg tega FINMA zaupne informacije, ki jih prejme od drugih nadzornih organov, uporablja samo za opravljanje svojih dolžnosti in v zakonsko določene namene. Veljavni režim v Švici določa tudi, da je v primeru stečaja ali prisilne likvidacije (po)zavarovalnice dovoljeno razkriti zaupne informacije, če ne zadevajo tretjih oseb, ki so vključene v reševanje tega podjetja. FINMA lahko zaupne informacije, ki jih je prejela od drugega nadzornega organa, organom ali osebam, ki jih zavezujejo obveznosti varovanja poslovnih skrivnosti v Švici, posreduje samo po izrecnem soglasju navedenega nadzornega organa. Z vsemi državami članicami Evropske unije je tudi podpisala memorandum o soglasju za usklajevanje mednarodnega sodelovanja, zlasti o izmenjavi zaupnih informacij.

(17)

Šestič, v zvezi z vplivom odločitev so FINMA in drugi švicarski organi, pristojni za zagotavljanje pravilnega delovanja finančnih trgov, kot sta švicarska nacionalna banka in ministrstvo za finance, usposobljeni za ocenjevanje, kako bodo odločitve vplivale na globalno stabilnost finančnih sistemov, zlasti v izrednih razmerah, in za upoštevanje potencialnih procikličnih učinkov, kadar pride do izjemnih gibanj na finančnih trgih. V okviru veljavnega režima v Švici se zgoraj omenjeni organi redno srečujejo za potrebe izmenjave informacij o tveganjih za finančno stabilnost in usklajevanja ukrepov. Srečanja potekajo tudi na mednarodni ravni, kjer si švicarski organi na primer izmenjujejo informacije o finančni stabilnosti s kolegiji nadzornikov držav članic Evropske unije in EIOPA.

(18)

Člena 378 in 380 Delegirane uredbe (EU) 2015/35 določata tudi posebna merila v zvezi z enakovrednostjo za pozavarovalne dejavnosti in nadzor skupin.

(19)

V zvezi s posebnimi merili za pozavarovalne dejavnosti v skladu s členom 378 Delegirane uredbe (EU) 2015/35 je za začetek poslovanja pozavarovalnice potrebno predhodno dovoljenje organa FINMA, ki je pogojeno z natančnimi standardi, določenimi z zakonodajo. Lastne pozavarovalnice ureja solventnostni režim, ki velja v Švici v skladu z odlokom o zavarovalniškem nadzoru.

(20)

V zvezi s posebnimi merili za nadzor skupin v skladu s členom 380 Delegirane uredbe (EU) 2015/35 ima FINMA pooblastila za ugotavljanje, katera podjetja spadajo na področje uporabe nadzora na ravni skupine, ter za nadzor zavarovalnic in pozavarovalnic, ki so del skupine. FINMA nadzoruje vse (po)zavarovalnice, nad katerimi ima udeleženo podjetje, kot je opredeljeno v členu 212(1)(a) Direktive 2009/138/ES, prevladujoč ali bistven vpliv.

(21)

FINMA je zmožna oceniti profil tveganja, finančni položaj in solventnost (po)zavarovalnic, ki so del skupine, ter poslovno strategijo navedene skupine.

(22)

V skladu z veljavnim režimom v Švici pravila o poročanju in računovodenju dovoljujejo spremljanje transakcij in koncentracij tveganja znotraj skupine, o čemer morajo (po)zavarovalniške skupine poročati vsaj na letni ravni.

(23)

V okviru veljavnega režima v Švici FINMA omejuje uporabo lastnih sredstev (po)zavarovalnice, če jih ni mogoče učinkovito uporabiti za pokritje kapitalske zahteve udeleženega podjetja, za katerega se izračuna solventnost skupine. Izračun solventnosti skupine privede do rezultatov, ki so vsaj enakovredni rezultatom po metodah, določenih v členih 230 in 233 Direktive 2009/138/ES, brez dvojnega štetja lastnih sredstev in po odpravi ustvarjanja kapitala z medsebojnim financiranjem znotraj skupine. Natančneje, tudi če ne obstaja količnik solventnosti skupine v skladu s členoma 230 in 233 Direktive 2009/138/ES, temveč vrsta količnikov solventnosti za posamezne subjekte znotraj skupine, ta zajema vse interakcije med subjekti v skupini in torej upošteva strukturo skupine.

(24)

Ker torej izpolnjuje vsa merila, določena v členih 378, 379 in 380 Delegirane uredbe (EU) 2015/35, se smatra, da regulativni in nadzorni režim, ki velja za (po)zavarovalnice in (po)zavarovalne skupine v Švici, izpolnjuje merila za popolno enakovrednost iz členov 172(2), 227(4) in 260(3) Direktive 2009/138/ES.

(25)

Komisija lahko kadar koli izven okvira splošnih pregledov izvede poseben pregled v zvezi s posamezno tretjo državo ali ozemljem, če mora zaradi razvoja dogodkov ponovno oceniti, ali še obstaja enakovrednost, priznana s tem sklepom. Komisija bi morala zato ob tehnični podpori EIOPA še naprej spremljati razvoj veljavnega režima v Švici in izpolnjevanje pogojev, na podlagi katerih je bil sprejet ta sklep.

(26)

Direktiva 2009/138/ES se bo uporabljala od 1. januarja 2016. Začasna enakovrednost veljavnega solventnostnega in bonitetnega režima v Švici na podlagi tega sklepa bi zato prav tako morala začeti veljati na ta datum –

24.9.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 248/99

(1)

Španski organi so Komisijo in druge države članice uradno obvestili o ukrepu umika s trga plavajočega pripomočka za učenje plavanja tipa Delphin Schwimmscheiben – Typ Super proizvajalca Delphin Vertriebs- und Service GmbH, 61192 Niddatal, Nemčija. Izdelek je imel znak CE v skladu z Direktivo 89/686/EGS, nemški priglašeni organ TÜV Rheinland LGA Products GmbH (NB 0197) ga je preveril in naredil ES-tipski preskus v skladu s harmoniziranim standardom EN 13138-1: 2008 Plavajoči pripomočki za učenje plavanja – 1. del: Varnostne zahteve in preskusne metode za plavajoče pripomočke, ki se oblečejo. Izdelek se šteje kot osebna zaščitna oprema, razvrščena v kategorijo II.

(2)

Priglasitev je sledila poročilu o nesreči: po učni uri plavanja, ko so starši pospravljali za odhod domov, je otrok ugriznil enega od diskov, odgriznil in pogoltnil majhen del diska, zaradi česar je bila potrebna zdravstvena pomoč in hospitalizacija.

(3)

Španski organi so odredili umik izdelka s trga. Ta ukrep je bil posledica nezadovoljive uporabe standardov iz člena 5 Direktive 89/686/EGS, zlasti harmoniziranega standarda EN 13138-1: 2008 Plavajoči pripomočki za učenje plavanja – 1. del: Varnostne zahteve in preskusne metode za plavajoče pripomočke, ki se oblečejo, klavzula 5.4.2 Majhni deli, ki se nanaša na osnovno zdravstveno in varnostno zahtevo iz točke 1.2.1 Priloge II k Direktivi 89/686/EGS Odsotnost nevarnosti in drugih „z njo povezanih“ motečih dejavnikov. Klavzula 5.4.2 standarda EN 13138-1 določa, da morajo pritrjeni majhni deli zdržati poteg (90 ± 2) N v smeri, ki bi najverjetneje lahko povzročila okvaro, ne da bi se pri tem ločili od naprave. Deli, ki se lahko ločijo, ne bi smeli v celoti ustrezati cilindru za majhne dele, kar se preskusi v skladu s standardom EN 71-1.

(4)

Španski organi so navedli, da je bilo po izvedbi nateznih preskusov v skladu s harmoniziranim standardom EN 13138-1:2008 ugotovljeno, da se majhni deli lahko ločijo od izdelka in jih otroci, ki jim je izdelek namenjen, pogoltnejo. Sila potega, kjer so se ločili taki majhni deli, ki so v celoti ustrezali cilindru za majhne dele, je bila vedno manjša od 90 N. Španski organi so menili, da klavzula 5.4.2 navedenega standarda ni omejena samo na preskuse pritrjenih majhnih delov, pač pa majhnih delov na splošno. Uporabili so opremo „preskus ugriza“ v skladu s preskusi, določenimi v standardih EN:12227:2010 Stajice za domačo uporabo – Varnostne zahteve in preskusne metode in EN 716-2:2008 Pohištvo – Otroške postelje in zložljive posteljice za domačo uporabo – 2. del: Preskusne metode.

(5)

Nemški organi se niso strinjali z oceno tveganja, ki so jo izvedli španski organi, ker uporabljena preskusna metoda po njihovem mnenju ni bila skladna s praktično uporabo opreme. Po njihovem mnenju klavzula 5.4.2 standarda EN 13138-1 zajema le pritrjene majhne dele. Nemški organi so trdili, da izdelek ne predstavlja resnega tveganja, saj ne gre za igračo, morebitno tveganje, kot so ga opisali španski organi, pa bi bilo nerealno.

(6)

Proizvajalec je imel pomisleke tudi glede preskusne metode, ki so jo uporabili španski organi. Pri ES-tipskem preskusu izdelka priglašeni organ ni opravil preskusa v skladu s klavzulo 5.4.2 standarda EN 13138-1 z opombo, da izdelek nima pritrjenih majhnih delov.

(7)

Po priglasitvi je proizvajalec od priglašenega organa zahteval, da izvede dodaten natezni preskus v skladu s klavzulo 8.5.2.2 standarda EN 1888:2012 Izdelki za otroke – Otroški vozički – Varnostne zahteve in preskusne metode z uporabo „preskusa ugriza“, opisanega v klavzuli 5.7 navedenega standarda, ki je enak „preskusu ugriza“ v standardih EN 716-2 in EN 12227. Z izdelka ni bilo mogoče pridobiti majhnih delov. Poleg tega je priglašeni organ opravil ponovni preskus, podoben preskusni metodi za majhne dele iz standarda EN 71-1 Varnost igrač – 1. del: Mehanske in fizikalne lastnosti, ki je pokazal, da se pri nateznem preskusu s silo 90 N ni razrahljal noben del izdelka.

(8)

Komisija je poiskala strokovno tehnično pomoč, da bi ocenila glavne pomisleke v tej zadevi. Tehnični strokovnjaki so izvedli zunanjo študijo, ki je pokazala, da preskus samo s pritrjenimi majhnimi deli zadostuje za dokaz skladnosti z osnovnimi zdravstvenimi in varnostnimi zahtevami iz točke 1.2.1 Priloge II k Direktivi 89/686/EGS.

(9)

Standard EN 13138-1 ne določa jasne preskusne metode za preskušanje pritrjenih majhnih delov. Zaradi te dvoumnosti je bilo treba izbrati med primernimi preskusnimi metodami, ki so bile na voljo, ob upoštevanju narave proizvoda. Španski organi so uporabili preskusno metodo, ki se jim je zdela najbolj primerna za oceno tveganja izdelka. Tehnični strokovnjaki pa so ugotovili, da preskusna metoda, ki so jo uporabili španski organi, ni bila ustrezna.

(10)

Natezni preskus, ki ga je izvedel nemški priglašeni organ, se lahko v tej zadevi šteje za edino ustrezno preskusno metodo. Zato je preskusna metoda ES-tipskega preskusa veljavna in ocena priglašenega organa glede ES-tipskega preskusa pravilna.

(11)

Glede na razpoložljive statistike o inherentnih plavalnih pripomočkih na trgu in nesrečah v povezavi z njimi je mogoče sklepati, da plavalni pripomočki iz inherentnega materiala ne predstavljajo posebnega tveganja zadušitve, če se uporabljajo v skladu s svojim namenom in pod predvidljivimi pogoji uporabe. Ti izdelki so namenjeni samo uporabi v vodi –