6.5.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 115/1

(1)

Poudariti je treba potrebo po zmanjšanju emisij toplogrednih plinov, zlasti emisij ogljikovega dioksida (CO2), izboljšanju varnosti v cestnem prometu, prilagoditvi zadevne zakonodaje tehnološkemu razvoju in spreminjajočim se potrebam na trgu ter omogočanju intermodalnega prevoza, pri čemer je treba zagotoviti neizkrivljeno konkurenco in zaščito cestne infrastrukture.

(2)

Tehnološki napredek omogoča namestitev dvižnih ali zložljivih aerodinamičnih naprav na zadnjem delu vozil. Vendar pa bi to imelo za posledico prekoračitev največje dolžine, dovoljene v skladu z Direktivo Sveta 96/53/ES (3). Zato je treba določiti odstopanje od določb o največji dolžini. Namen te direktive je dovoliti namestitev takih naprav takoj po prenosu ali začetku uporabe potrebnih sprememb tehničnih zahtev za homologacijo aerodinamičnih naprav in ko Komisija sprejme izvedbene akte o določitvi operativnih pravil za uporabo takih naprav.

(3)

Z izboljšanjem aerodinamičnosti kabin motornih vozil bi se, morebiti ob hkratni uporabi dvižnih ali zložljivih aerodinamičnih naprav, nameščenih na zadnji del vozil, znatno izboljšala energetska učinkovitost vozil. Vendar tako izboljšanje v skladu s sedanjimi največjimi dolžinami, določenimi v Direktivi 96/53/ES, ni mogoče, ne da bi se pri tem zmanjšala nosilnost vozil oziroma ne da bi bilo ogroženo ekonomsko ravnovesje v sektorju cestnega prevoza. Iz tega razloga je tudi treba določiti odstopanje od teh največjih dolžin. Tako odstopanje se ne bi smelo uporabljati za povečanje nosilnosti vozila.

(4)

V skladu z okvirom iz Direktive 2007/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4) je treba aerodinamične naprave, ki po dolžini presegajo 500 mm, in motorna vozila, opremljena s kabinami za izboljšanje njihove aerodinamičnosti, kadar taka vozila presegajo omejitve, določene v Direktivi 96/53/ES, preden se dajo na trg, homologirati.

(5)

Zagotovitev možnosti, da se vozila opremijo z novo konstrukcijo kabin, bi prispevala k izboljšanju varnosti v cestnem prometu z zmanjšanjem mrtvih kotov voznikovega pogleda, tudi tistih pod vetrobranskim steklom, in bi pripomogla k reševanju življenj med številnimi ranljivimi udeleženci v prometu, kot so pešci ali kolesarji. Nova konstrukcija kabin bi lahko vsebovala strukture za absorpcijo energije v primeru trka. Poleg tega bi se morala z morebitnim povečanjem prostornine kabine izboljšati tudi varnost in udobje voznika. Ko bodo oblikovane izboljšane varnostne zahteve za daljše kabine, bo mogoče preučiti, ali je njihova uporaba primerna za vozila, za katera ni predvideno podaljšanje.

(6)

Alternativni sistemi za prenos moči, ki vključujejo hibridne sisteme za prenos moči, so tisti, ki za namene mehanskega pogona pridobivajo energijo iz goriva in/ali akumulatorja ali druge naprave za shranjevanje električne ali mehanske energije. Uporaba alternativnih sistemov za prenos moči pri težkih tovornih vozilih ali avtobusih lahko povzroča dodatno težo, vendar zmanjšuje onesnaževanje. Ta dodatna teža se ne bi smela upoštevati pri izračunu dejanske nosilnosti vozila, saj bi to škodilo sektorju cestnega prevoza z gospodarskega vidika. Vendar pa se zaradi dodatne teže tudi ne bi smela povečati nosilnost vozil.

(7)

Prihodnja vozila na alternativna goriva (s težjimi sistemi za prenos moči, kot tistimi, ki se uporabljajo v vozilih na konvencionalna goriva) bi lahko prav tako imela korist od dodatne dovoljene teže. Zato se lahko taka alternativna goriva vključijo na seznam alternativnih goriv iz te direktive, če njihova uporaba zahteva dodatno dovoljeno težo.

(8)

Ta direktiva določa odstopanja od največjih dovoljenih tež in mer vozil in skupin vozil, ki so določene v Direktivi 96/53/ES. Vendar bi morale države članice imeti možnost, da zaradi varnosti v cestnem prometu ali značilnosti infrastrukture na določenih delih svojega cestnega omrežja omejijo udeležbo določenih vozil v prometu.

(9)

Kar zadeva uporabo zabojnikov, se vedno pogosteje uporabljajo 13,7-metrski zabojniki (dolžine 45 čevljev). Taki kontejnerji se prevažajo z vsemi vrstami prevoza. Za del intermodalnega prevoza, ki poteka po cestah, pa so sedaj potrebni upravni postopki, ki so obremenjujoči za države članice in za prevoznike, oziroma so zahtevani patentirani zaokroženi vogali na zabojnikih, s čimer so povezani visoki stroški. S podaljšanjem dovoljene dolžine vozil, ki prevažajo take zabojnike, za 15 cm, bi bili lahko prevozniki oproščeni teh upravnih postopkov in bi se olajšal intermodalni prevoz, ne da bi to pomenilo tveganje ali škodo za cestno infrastrukturo ali druge uporabnike cest. Opredelitev intermodalnega prevoza iz te direktive ne posega v potek pregleda Direktive Sveta 92/106/EGS (5).

(10)

Za nadaljnje spodbujanje intermodalnega prevoza in za upoštevanje prazne teže zabojnikov ali zamenljivega tovorišča dolžine največ 13,7 metra (45 čevljev) bi bilo treba dovoliti promet triosnih motornih vozil z dvo- ali triosnimi polpriklopniki do skupne dovoljene teže 44 ton. Dvoosna motorna vozila s triosnimi polpriklopniki, ki prevažajo zabojnike ali zamenljivo tovorišče dolžine največ 13,7 metra (45 čevljev), bi bilo treba dovoliti za intermodalni prevoz do skupne dovoljene teže 42 ton.

(11)

Od sprejetja Direktive 96/53/ES se je znatno povečala povprečna teža avtobusnih potnikov in njihove prtljage. Zaradi omejitev teže, določenih v navedeni direktivi, se je postopno zmanjšalo število prepeljanih potnikov. Poleg tega je k povečanju teže vozil, ki jih prevažajo, prispevala tudi oprema, potrebna za izpolnjevanje sedanjih tehničnih zahtev, kot so standardi Euro VI. Potreba po tem, da se zaradi izboljšanja energetske učinkovitosti javnemu prevozu da prednost pred zasebnim, pomeni, da je treba znova doseči predhodno število avtobusnih potnikov, pri tem pa upoštevati povečanje njihove teže in teže njihove prtljage. To je mogoče doseči s povečanjem dovoljene teže dvoosnih avtobusov ob upoštevanju omejitev, ki vseeno preprečujejo, da bi se zaradi hitrejše obrabe poškodovala cestna infrastruktura.

(12)

Države članice morajo kršitve v zvezi s preobremenjenimi vozili ustrezno obravnavati, da bi preprečile kakršno koli izkrivljanje konkurence in zagotovile varnost v cestnem prometu.

(13)

Da se zagotovi neizkrivljena konkurenca med prevozniki in izboljša odkrivanje kršitev, bi morale države članice do 27. maja 2021 sprejeti posebne ukrepe za prepoznavo vozil ali skupin vozil v prometu, za katere je verjetno, da presegajo zadevne omejitve teže, in bi jih zato bilo treba preveriti. Taka prepoznava bi se lahko izvajala z uporabo mehanizmov za tehtanje, ki so vgrajeni v cestno infrastrukturo, ali senzorjev, nameščenih na vozila, ki na daljavo sporočajo podatke zadevnim organom. Taki podatki iz naprave, nameščene na vozilo, bi morali biti na voljo tudi vozniku. Vsaka država članica bi morala vsako leto izvesti ustrezno število preverjanj teže vozil. Število takih preverjanj bi moralo biti sorazmerno s skupnim številom vozil, ki so vsako leto pregledana v zadevni državi članici.

(14)

Za zagotovitev skladnosti s to direktivo bi morale države članice določiti pravila o kaznih za kršitve te direktive in zagotoviti njihovo izvajanje. Te kazni bi morale biti učinkovite, nediskriminatorne, sorazmerne in odvračilne.

(15)

Za zagotavljanje večje učinkovitosti preverjanj teže vozil ali skupin vozil na mednarodni ravni in omogočanje nemotenega izvajanja teh preverjanj je pomembno, da si pristojni organi v državah članicah izmenjujejo informacije. Kontaktna točka, določena v skladu z Uredbo (ES) št. 1071/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (6), bi se morala uporabljati za tako izmenjavo informacij.

(16)

Evropski parlament in Svet bi bilo treba redno obveščati o preverjanjih, ki jih pristojni organi držav članic izvajajo v cestnem prometu. Komisija bo na podlagi teh informacij, ki jih predložijo države članice, lahko zagotavljala, da prevozniki upoštevajo pravila, določena v tej direktivi, prav tako pa bo ugotavljala, ali bi bilo treba oblikovati dodatne prisilne ukrepe.

(17)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te direktive bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (7).

(18)

Komisija ne bi smela sprejeti izvedbenih aktov glede operativnih zahtev v zvezi z uporabo aerodinamičnih naprav ali podrobnih specifikacij glede opreme za tehtanje, nameščene na vozila, če odbor, ustanovljen v skladu s to direktivo, ne poda nobenega mnenja o osnutku izvedbenega akta, ki ga predstavi Komisija.

(19)

Da se posodobi seznam alternativnih goriv iz te direktive v skladu z najnovejšimi tehnološkimi dosežki, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastila, da sprejme akte v skladu s členom 290 PDEU. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov držav članic, in sicer preden sprejme delegirane akte. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da se zadevni dokumenti posredujejo Evropskemu parlamentu in Svetu sočasno, pravočasno in na ustrezen način.

(20)

Ker ciljev te direktive države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi njihovega obsega in učinkov lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(21)

Direktivo 96/53/ES bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

1.

točka (a) člena 1(1) se nadomesti z naslednjim:

(*)  Direktiva 2007/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. septembra 2007 o vzpostavitvi okvira za odobritev motornih in priklopnih vozil ter sistemov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot, namenjenih za taka vozila (Okvirna direktiva) (UL L 263, 9.10.2007, str. 1).“"

2.

člen 2 se spremeni:

3.

člen 4 se spremeni:

4.

člen 5 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 5

Šteje se, da sedlasti vlačilci s polpriklopniki, dani v uporabo pred 1. januarjem 1991, ki ne izpolnjujejo specifikacij iz točk 1.6 in 4.4 Priloge I, izpolnjujejo taka določila za namene člena 3, če ne presegajo skupne dolžine 15,50 m.“

5.

členi 8, 8a in 9 se črtajo;

6.

vstavijo se naslednji členi:

„Člen 8b

1.   Zaradi izboljšanja energetske učinkovitosti vozil ali skupin vozil, ki so opremljena z aerodinamičnimi napravami, ki ustrezajo zahtevam iz odstavkov 2 in 3, ter ki so skladni z Direktivo 2007/46/ES, se lahko največje dolžine iz točke 1.1 Priloge I k tej direktivi prekoračijo, tako da se na zadnjem delu vozil ali skupin vozil omogoči namestitev takšnih naprav. Vozila ali skupine vozil, opremljene s takšnimi napravami, morajo biti skladne s točko 1.5 Priloge I k tej direktivi, kakršne koli prekoračitve največjih dolžin pa ne smejo imeti za posledico povečanja dolžine natovarjanja teh vozil ali skupin vozil.

2.   Preden se dajo na trg, se aerodinamične naprave iz odstavka 1, ki po dolžini presegajo 500 mm, homologirajo v skladu s pravili o homologaciji iz okvira iz Direktive 2007/46/ES.

Komisija do 27. maja 2017 oceni potrebo po sprejetju ali spremembi kakršnih koli tehničnih zahtev za homologacijo aerodinamičnih naprav, določenih v tem okviru, pri čemer upošteva potrebo po zagotavljanju varnosti v cestnem prometu in varnosti intermodalnega prevoza ter zlasti:

Komisija v ta namen po potrebi predloži zakonodajni predlog za spremembo zadevnih pravil o homologaciji iz okvira iz Direktive 2007/46/ES.

3.   Aerodinamične naprave iz odstavka 1 izpolnjujejo naslednje operativne pogoje:

4.   Komisija sprejme izvedbene akte, s katerimi določi podrobne določbe za zagotovitev enotnih pogojev za izvajanje odstavka 3. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 10i(2).

5.   Odstavek 1 se uporablja od datuma prenosa ali začetka uporabe potrebnih sprememb instrumentov iz odstavka 2 in po sprejetju izvedbenih aktov iz odstavka 4, kakor je ustrezno.

Člen 9a

1.   Zaradi izboljšanja energetske učinkovitosti, zlasti glede aerodinamičnosti kabin, in varnosti v cestnem prometu, so lahko pri vozilih ali skupinah vozil, ki izpolnjujejo zahteve iz odstavka 2 in so skladne z Direktivo 2007/46/ES, največje dolžine iz točke 1.1 Priloge I k tej direktivi presežene, pod pogojem, da njihove kabine zagotavljajo boljšo aerodinamičnost, energetsko učinkovitost ter večjo varnost. Vozila ali skupine vozil, opremljeni s takšnimi kabinami, morajo biti skladne s točko 1.5 Priloge I k tej direktivi, kakršno koli preseganje največjih dolžin pa ne sme imeti za posledico povečanja nosilnosti teh vozil.

2.   Preden se dajo na trg, se vozila iz odstavka 1 odobrijo v skladu s pravili o homologaciji iz okvira iz Direktive 2007/46/ES. Komisija do 27. maja 2017 oceni potrebo po oblikovanju tehničnih zahtev za homologacijo vozil, opremljenih s takšnimi kabinami, določenimi v navedenem okviru, pri čemer upošteva naslednje:

Komisija v ta namen po potrebi predloži zakonodajni predlog za spremembo ustreznih pravil o homologaciji iz okvira iz Direktive 2007/46/ES.

3.   Odstavek 1 se uporablja po poteku treh let po datumu prenosa ali začetka uporabe potrebnih sprememb instrumentov iz odstavka 2, kakor je ustrezno.“

7.

člen 10a se črta;

8.

vstavijo se naslednji členi:

„Člen 10b

Največje dovoljene teže vozil na alternativna goriva so določene v točkah 2.3.1, 2.3.2 in 2.4 Priloge I.

Vozila na alternativna goriva morajo biti skladna tudi z omejitvami glede največje dovoljene osne obremenitve, določene v točki 3 Priloge I.

Dodatna teža, ki se zahteva za vozila na alternativna goriva, se opredeli na podlagi dokumentacije, ki jo ob odobritvi zadevnega vozila priskrbi proizvajalec. Ta dodatna teža se navede v uradnem dokazilu, zahtevanem v skladu s členom 6.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 10h, da za namene te direktive posodobi seznam alternativnih goriv iz člena 2, za katere se zahteva dodatna teža. Zlasti je pomembno, da Komisija pred sprejetjem teh delegiranih aktov deluje po običajnem postopku in se posvetuje s strokovnjaki, vključno s strokovnjaki držav članic.

Člen 10c

Največje dolžine, določene v točki 1.1 Priloge I, kadar je to ustrezno ob upoštevanju člena 9a(1), ter največje razdalje, določene v točki 1.6 Priloge I, se lahko prekoračijo za 15 cm pri vozilih ali skupinah vozil, ki prevažajo zabojnike dolžine 13,7 metra (45 čevljev) ali zamenljivo tovorišče dolžine 13,7 metra (45 čevljev), s tovorom ali brez njega, pod pogojem, da je cestni prevoz zadevnega zabojnika ali zamenljivega tovorišča del intermodalnega prevoza.

Člen 10d

1.   Države članice do 27. maja 2021 sprejmejo posebne ukrepe za prepoznavo vozil ali skupin vozil v prometu, za katere je verjetno, da presegajo največjo dovoljeno težo in bi jih pristojni organi držav članic zato morali preveriti, da se zagotovi skladnost z zahtevami te direktive. Ti ukrepi se lahko sprejmejo s pomočjo avtomatskih sistemov, nameščenih na cestno infrastrukturo, ali z uporabo opreme za tehtanje, nameščene na vozila v skladu z odstavkom 4.

Država članica ne sme zahtevati, da se oprema za tehtanje namesti na vozila ali skupine vozil, ki so registrirane v drugi državi članici.

Brez poseganja v pravo Unije in nacionalno pravo se avtomatski sistemi certificirajo, kadar se uporabljajo za ugotavljanje kršitev te direktive in za nalaganje kazni. Kadar se avtomatski sistemi uporabljajo le za namene prepoznavanja, ni treba, da so certificirani.

2.   Vsaka država članica vsako koledarsko leto izvede ustrezno število preverjanj teže vozil ali skupin vozil v prometu, sorazmerno s skupnim številom vozil, ki so vsako leto pregledana na njenem ozemlju.

3.   Države članice v skladu s členom 18 Uredbe (ES) št. 1071/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (1) zagotovijo, da si njihovi pristojni organi izmenjujejo informacije o kršitvah in kaznih, povezanih s tem členom.

4.   Oprema za tehtanje, nameščena na vozila, iz odstavka 1, mora biti natančna in zanesljiva ter v celoti interoperabilna in združljiva z vsemi vrstami vozil.

5.   Komisija do 27. maja 2016 sprejme izvedbene akte, s katerimi določi podrobne določbe za zagotovitev enotnih pogojev za izvajanje pravil o interoperabilnosti in združljivosti iz odstavka 4.

Za zagotovitev interoperabilnosti te podrobne določbe omogočajo, da se v vsakem trenutku iz premikajočega se vozila pristojnim organom kot tudi njegovemu vozniku sporočijo podatki o teži. To pošiljanje podatkov poteka prek vmesnika, opredeljenega s standardi CEN za DSRC EN 12253, EN 12795, EN 12834, EN 13372 in ISO 14906. Poleg tega se s takim pošiljanjem podatkov zagotovi, da lahko pristojni organi držav članic na enak način komunicirajo in si izmenjujejo informacije z vozili in skupinami vozil, ki so registrirane v kateri koli državi članici in ki uporabljajo opremo za tehtanje, nameščeno na vozila.

Za zagotovitev združljivosti z vsemi vrstami vozil morajo sistemi, nameščeni na motornih vozilih, omogočati sprejemanje in obdelavo vseh podatkov iz katere koli vrste priklopnega vozila ali polpriklopnika, pritrjenega na motorno vozilo.

Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 10i(2).

Člen 10e

Države članice določijo pravila o kaznih, ki se uporabljajo za kršitve te direktive, in sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev njihovega izvajanja. Te kazni morajo biti učinkovite, nediskriminatorne, sorazmerne in odvračilne. Države članice o teh pravilih uradno obvestijo Komisijo.

Člen 10f

1.   Za prevoz zabojnikov in zamenljivega tovorišča države članice določijo pravila, v skladu s katerimi mora:

2.   Države članice določijo pravila o odgovornosti špediterja in prevoznika, kot je ustrezno v primerih, ko informacije iz odstavka 1 manjkajo ali so napačne in je vozilo ali skupina vozil preobremenjena.

Člen 10g

Države članice vsaki dve leti in najpozneje do 30. septembra leta, ki sledi koncu zadevnega dveletnega obdobja, Komisiji posredujejo potrebne informacije o:

Te informacije so lahko del informacij, ki se predložijo na podlagi člena 17 Uredbe (ES) št. 561/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (2).

Komisija analizira informacije, ki jih prejme v skladu s tem členom, in tako analizo vključi v poročilo, ki se posreduje Evropskemu parlamentu in Svetu na podlagi Uredbe (ES) št. 561/2006.

Člen 10h

1.   Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je preneseno na Komisijo pod pogoji, določenimi v tem členu.

2.   Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz člena 10b se prenese na Komisijo za obdobje petih let od 26. maja 2015. Komisija pripravi poročilo o prenosu pooblastila najpozneje devet mesecev pred koncem petletnega obdobja. Prenos pooblastila se samodejno podaljšuje za enako dolga obdobja, razen če Evropski parlament ali Svet nasprotuje temu podaljšanju najpozneje tri mesece pred koncem vsakega obdobja.

3.   Prenos pooblastila iz člena 10b lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet. S sklepom o preklicu preneha veljati prenos pooblastila iz navedenega sklepa. Sklep začne učinkovati dan po njegovi objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši dan, ki je določen v navedenem sklepu. Sklep ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

4.   Komisija takoj po sprejetju delegiranega akta o njem sočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

5.   Delegirani akt, sprejet na podlagi člena 10b, začne veljati le, če mu niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotuje v roku dveh mesecev od uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o tem aktu ali če pred iztekom tega roka tako Evropski parlament kot Svet obvestita Komisijo, da mu ne bosta nasprotovala. Ta rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za dva meseca.

Člen 10i

1.   Komisiji pomaga Odbor za cestni promet iz člena 42 Uredbe (EU) št. 165/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (3). Ta odbor je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (4).

2.   Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 5 Uredbe (EU) št. 182/2011.

3.   Kadar odbor ne poda mnenja, Komisija ne sprejme osnutka izvedbenega akta in se uporabi tretji pododstavek člena 5(4) Uredbe (EU) št. 182/2011.

Člen 10j

Komisija do 8. maja 2020 Evropskemu parlamentu in Svetu, kakor je primerno, predloži poročilo o izvajanju spremembe te direktive, uvedene z Direktivo 2015/719 Evropskega parlamenta in Sveta (5), pri čemer tudi upošteva posebne značilnosti določenih tržnih segmentov. Na podlagi tega poročila Komisija po potrebi poda zakonodajni predlog, ki mu ustrezno priloži oceno učinka. Poročilo mora biti na voljo najmanj šest mesecev pred predložitvijo kakršnega koli zakonodajnega predloga.

(1)

(2)

(3)

(4)

(5)

9.

Priloga I se spremeni:

6.5.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 115/11

(1)

Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 94/62/ES (4) je bila sprejeta z namenom preprečevanja ali zmanjšanja vpliva embalaže in odpadne embalaže na okolje. Čeprav plastične nosilne vrečke štejejo za embalažo v smislu navedene direktive, navedena direktiva ne vključuje posebnih ukrepov v zvezi s potrošnjo takih vrečk.

(2)

Posledica sedanje ravni potrošnje plastičnih nosilnih vrečk je visoka raven smetenja in neučinkovita raba virov, poleg tega pa naj bi se potrošnja še povečala, če ne bodo sprejeti ustrezni ukrepi. Smetenje s plastičnimi nosilnimi vrečkami povzroča onesnaženost okolja in povečuje močno razširjen problem smetenja vodnih teles, kar ogroža vodne ekosisteme po vsem svetu.

(3)

Poleg tega kopičenje plastičnih nosilnih vrečk v okolju nedvomno negativno vpliva na nekatere gospodarske dejavnosti.

(4)

Plastične nosilne vrečke z debelino stene manj kot 50 mikronov (v nadaljnjem besedilu: lahke plastične nosilne vrečke), ki predstavljajo veliko večino skupnega števila uporabljenih plastičnih nosilnih vrečk v Uniji, se redkeje ponovno uporabijo kot debelejše plastične nosilne vrečke. Iz tega razloga lahke plastične nosilne vrečke hitreje postanejo odpadki, zaradi njihove majhne mase pa bolj pogosto smetijo okolje.

(5)

Sedanje stopnje recikliranja lahkih plastičnih nosilnih vrečk so zelo nizke, zaradi več praktičnih in gospodarskih težav pa se v bližnji prihodnosti najverjetneje ne bodo bistveno zvišale.

(6)

V skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki je najpomembnejše preprečevanje odpadkov. Plastične nosilne vrečke se uporabljajo za več namenov in njihova potrošnja se bo nadaljevala tudi v prihodnje. Da bi zagotovili, da uporabljene plastične nosilne vrečke ne bodo končale v okolju kot odpadki, bi bilo treba sprejeti ustrezne ukrepe, potrošnike pa bi bilo treba poučiti o ustreznem ravnanju z odpadki.

(7)

Ravni potrošnje plastičnih nosilnih vrečk v Uniji se močno razlikujejo, in sicer zaradi razlik v potrošniških navadah, okoljski ozaveščenosti ter učinkovitosti ukrepov politike, ki jih sprejmejo države članice. Nekaterim državam članicam je uspelo občutno zmanjšati potrošnjo plastičnih nosilnih vrečk in v najuspešnejših sedmih državah članicah raven potrošnje takih vrečk znaša le 20 % povprečne potrošnje v Uniji.

(8)

Podatki o sedanjih ravneh potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk se med državami članicami razlikujejo po razpoložljivosti in točnosti. Natančni in primerljivi podatki o potrošnji so ključni za ocenjevanje učinkovitosti ukrepov za zmanjšanje potrošnje in zagotavljanje enotnih pogojev izvajanja. Zato bi bilo treba razviti skupno metodologijo za izračun letne potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk na osebo, da bi lahko spremljali napredek pri zmanjševanju potrošnje takšnih vrečk.

(9)

Poleg tega se je izkazalo, da ima obveščanje potrošnikov odločilno vlogo pri doseganju ciljev v zvezi z zmanjšanjem potrošnje plastičnih nosilnih vrečk. Zato so potrebna prizadevanja na institucionalni ravni, da se poveča ozaveščenost o vplivu plastičnih nosilnih vrečk na okolje in konča sedanje dojemanje plastike kot neškodljivega in poceni blaga.

(10)

Za spodbujanje trajnega zmanjševanja povprečne ravni potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk bi morale države članice sprejeti ukrepe za znatno zmanjšanje potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk v skladu s splošnimi cilji Unije v okviru politike o odpadkih in v skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki, kot je določeno v Direktivi 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta (5). Pri takšnih ukrepih za zmanjšanje potrošnje bi bilo treba upoštevati sedanjo raven potrošnje plastičnih nosilnih vrečk v posameznih državah članicah, pri čemer bi bila v državah z višjimi ravnmi potrebna večja prizadevanja, upošteva pa naj se tudi že dosežena zmanjšanja. Za spremljanje napredka pri zmanjševanju potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk je potrebno, da nacionalni organi zagotovijo podatke o njihovi potrošnji v skladu s členom 12 Direktive 94/62/ES.

(11)

Ukrepi, ki jih sprejmejo države članice, lahko vključujejo uporabo ekonomskih instrumentov, kot so oblikovanje cen, davki in dajatve, za katere se je izkazalo, da so zelo učinkoviti pri zmanjševanju potrošnje plastičnih nosilnih vrečk, in, z odstopanjem od člena 18 Direktive 94/62/ES, tržne omejitve, kot so prepovedi, če so te omejitve sorazmerne in nediskriminatorne.

(12)

Navedeni ukrepi so lahko različni, odvisno od vpliva lahkih plastičnih nosilnih vrečk na okolje, ko so te predelane ali odstranjene, njihovih lastnosti, ki omogočajo recikliranje in kompostiranje, njihove trajnosti ali določenega namena uporabe teh vrečk ter upoštevajo vse možne škodljive učinke nadomestitve.

(13)

Države članice se lahko odločijo, da izvzamejo plastične nosilne vrečke z debelino stene manj kot 15 mikronov (v nadaljnjem besedilu: zelo lahke plastične nosilne vrečke), ki so namenjene za primarno embalažo nepredpakiranih živil, če je to potrebno iz higienskih razlogov ali če njihova uporaba prispeva k temu, da se zavrže manj hrane.

(14)

Države članice lahko prosto uporabijo prihodke, ustvarjene z ukrepi za trajno zmanjšanje potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk, sprejetimi na podlagi Direktive 94/62/ES.

(15)

Pomembno vlogo pri zmanjševanju potrošnje plastičnih nosilnih vrečk imajo lahko programi ozaveščanja potrošnikov na splošno in izobraževalni programi za otroke.

(16)

Evropski standard EN 13432 „Zahteve za embalažo, primerno za kompostiranje ali biorazgradnjo – preskusna shema in ovrednotenje meril za sprejemljivost embalaže“ določa lastnosti, ki jih mora imeti material, da bi štel kot primeren za kompostiranje, in sicer da ga je mogoče reciklirati v procesu organske predelave, torej s kompostiranjem in anaerobno razgradnjo. Komisija bi morala Evropski odbor za standardizacijo zaprositi, naj razvije ločen standard za embalažo, primerno za hišno kompostiranje.

(17)

Po vsej Uniji je treba zagotoviti prepoznavanje etiket ali oznak za biološko razgradljive in za kompostiranje primerne plastične nosilne vrečke.

(18)

Proizvajalci nekatere plastične nosilne vrečke označujejo kot „okso-biorazgradljive“ ali „okso-razgradljive“. V takih vrečkah so običajni vrsti plastike dodani aditivi. Zaradi prisotnosti teh aditivov plastika sčasoma razpade na majhne delce, ki ostanejo v okolju. Označevanje tovrstnih vrečk za „biološko razgradljive“ je torej zavajajoče, saj z njimi ne bo rešeno vprašanje smetenja, temveč se lahko onesnaževanje celo poveča. Komisija bi morala preučiti vpliv uporabe okso-razgradljivih plastičnih nosilnih vrečk na okolje ter Evropskemu parlamentu in Svetu predstaviti poročilo, ki naj po potrebi vključuje niz ukrepov za omejitev njihove potrošnje ali zmanjšanje kakršnih koli škodljivih vplivov.

(19)

Ukrepi, ki naj jih sprejmejo države članice za zmanjšanje potrošnje plastičnih nosilnih vrečk, bi morali pomagati trajno zmanjšati potrošnjo lahkih plastičnih nosilnih vrečk in ne bi smeli povzročiti splošnega povečanja proizvodnje embalaže.

(20)

Ukrepi, ki jih zagotavlja ta direktiva, so skladni s Sporočilom Komisije o časovnem okviru za Evropo, gospodarno z viri, in bi morali prispevati k ukrepom proti smetenju morskega okolja, sprejetim v skladu z Direktivo 2008/56/ES Evropskega parlamenta in Sveta (6).

(21)

Direktivo 94/62/ES bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

(1)

v členu 3 se vstavijo naslednje točke:

(*)  Uredba (ES) št. 1907/2006 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH), o ustanovitvi Evropske agencije za kemikalije ter spremembi Direktive 1999/45/ES ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 793/93 in Uredbe Komisije (ES) št. 1488/94 ter Direktive Sveta 76/769/EGS in direktiv Komisije 91/155/EGS, 93/67/EGS, 93/105/ES in 2000/21/ES (UL L 396, 30.12.2006, str. 1).“"

(2)

v členu 4 se vstavijo naslednji odstavki:

„1a.   Države članice sprejmejo ukrepe za trajno zmanjšanje potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk na njihovem ozemlju.

Ti ukrepi lahko vključujejo uporabo nacionalnih ciljev za zmanjšanje potrošnje, ohranitev ali uvedbo ekonomskih instrumentov in tržnih omejitev z odstopanjem od člena 18, če so te omejitve sorazmerne in nediskriminatorne.

Ti ukrepi so lahko različni, odvisno od vpliva lahkih plastičnih nosilnih vrečk na okolje, ko so te predelane ali odstranjene, njihovih lastnosti, ki omogočajo kompostiranje teh vrečk, njihove trajnosti ali določenega namena uporabe teh vrečk.

Ukrepi, ki jih sprejmejo države članice, vključujejo eno ali oboje od naslednjega:

Od 27. maja 2018 države članice pri predložitvi podatkov Komisiji o embalaži in odpadni embalaži v skladu s členom 12 poročajo o letni potrošnji lahkih plastičnih nosilnih vrečk.

Komisija do 27. maja 2016 sprejme izvedbeni akt, v katerem določi metodologijo za izračun letne potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk na osebo in prilagodi obliko preglednic za poročanje, sprejetih v skladu s členom 12(3). Ta izvedbeni akt se sprejme v skladu z regulativnim postopkom iz člena 21(2).

1b.   Brez poseganja v člen 15 lahko države članice sprejmejo ukrepe, na primer ekonomske instrumente in nacionalne cilje za zmanjšanje potrošnje, in sicer za vse vrste plastičnih nosilnih vrečk ne glede na debelino njihove stene.

1c.   Komisija in države članice vsaj prvo leto po 27. novembru 2016 dejavno spodbujajo kampanje za obveščanje in ozaveščanje javnosti glede škodljivega vpliva pretirane potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk na okolje.“

(3)

vstavi se naslednji člen:

„Člen 8a

Posebni ukrepi za biološko razgradljive in za kompostiranje primerne plastične nosilne vrečke

Komisija do 27. maja 2017 sprejme izvedbeni akt, v katerem določi specifikacije za etikete ali oznake, da se po vsej Uniji zagotovi prepoznavanje biološko razgradljivih in za kompostiranje primernih plastičnih nosilnih vrečk in da se potrošnikom zagotovijo točne informacije o lastnostih, ki omogočajo kompostiranje teh vrečk. Ta izvedbeni akt se sprejme v skladu z regulativnim postopkom iz člena 21(2).

Najpozneje osemnajst mesecev po sprejetju navedenega izvedbenega akta države članice zagotovijo, da so biološko razgradljive in za kompostiranje primerne plastične nosilne vrečke označene v skladu s specifikacijami, določenimi v navedenem izvedbenem aktu.“

(4)

vstavi se naslednji člen:

„Člen 20a

Poročanje o plastičnih nosilnih vrečkah

1.   Komisija do 27. novembra 2021 predstavi Evropskemu parlamentu in Svetu poročilo, v katerem oceni učinkovitost ukrepov iz člena 4(1a) na ravni Unije pri odpravljanju smetenja, spreminjanju vedenjskih vzorcev potrošnikov in spodbujanju preprečevanja odpadkov. Če ocena pokaže, da sprejeti ukrepi niso učinkoviti, Komisija preuči druge možne načine za zmanjšanje potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk, tudi določitev realnih in dosegljivih ciljev na ravni Unije, ter po potrebi predstavi zakonodajni predlog.

2.   Komisija do 27. maja 2017 predstavi Evropskemu parlamentu in Svetu poročilo, v katerem preuči vpliv uporabe okso-razgradljivih plastičnih nosilnih vrečk na okolje, in po potrebi predstavi zakonodajni predlog.

3.   Komisija do 27. maja 2017 preuči vplive življenjskega cikla kar zadeva različne možnosti zmanjšanja potrošnje zelo lahkih plastičnih nosilnih vrečk in po potrebi predstavi zakonodajni predlog.“

(5)

v členu 22(3a) se prvi pododstavek nadomesti z naslednjim:

„3a.   Pod pogojem, da se dosežejo cilji, določeni v členu 4 in členu 6, lahko države članice določbe iz člena 4(1a) in člena 7 prenesejo s sporazumi med pristojnimi organi in zadevnimi gospodarskimi sektorji.“

6.5.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 115/16

(1)

V skladu s členom 50(2)(a) Uredbe (EU) št. 1151/2012 je bil zahtevek Belgije za registracijo imena „Vlaamse laurier“ objavljen v Uradnem listu Evropske unije  (2).

(2)

Ker Komisija ni prejela nobene izjave o ugovoru v skladu s členom 51 Uredbe (EU) št. 1151/2012, bi bilo treba ime „Vlaamse laurier“ registrirati –

6.5.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 115/18

(1)

Uredba (ES) št. 1831/2003 določa izdajo dovoljenj za dodatke za uporabo v prehrani živali ter razloge in postopke za izdajo takih dovoljenj. Člen 10 navedene uredbe določa ponovno oceno dodatkov, dovoljenih v skladu z Direktivo Sveta 70/524/EGS (2).

(2)

Tavrin je bil v skladu z Direktivo 70/524/EGS odobren brez časovne omejitve kot krmni dodatek za vse živalske vrste. Ta snov je bila v skladu s členom 10(1) Uredbe (ES) št. 1831/2003 naknadno vpisana v register krmnih dodatkov kot obstoječi proizvod.

(3)

V skladu s členom 10(2) Uredbe (ES) št. 1831/2003 in v povezavi s členom 7 navedene uredbe je bil vložen zahtevek za ponovno oceno tavrina in pripravkov iz tavrina kot krmnih dodatkov za vse živalske vrste in v skladu s členom 7 za novo uporabo v vodi za pitje. Vložnik je zahteval, da se dodatek uvrsti v kategorijo dodatkov „nutritivni dodatki“. V skladu s členom 7(3) Uredbe (ES) št. 1831/2003 so bili navedenemu zahtevku priloženi zahtevani podatki in dokumenti.

(4)

Evropska agencija za varnost hrane (v nadaljnjem besedilu: Agencija) je v mnenju z dne 22. maja 2012 (3) navedla, da se sintetični tavrin šteje za učinkovitega pri uporabi v prehrani za mačke, pse in mesojede ribe. Analiza zgodovinske uporabe prehran za živali, ki vsebujejo do 20 % krme živalske izvora, je pokazala, da lahko vse živalske vrste tolerirajo do 0,2 % tavrina v popolni krmi. Agencija priporoča, da uporaba tavrina pri perutnini, prašičih in prežvekovalcih ni več dovoljena. Agencija je navedla, da tavrin pod predlaganimi pogoji uporabe v krmi in vodi za pitje nima škodljivega vpliva na zdravje živali in ljudi ali na okolje.

(5)

Agencija je poleg tega navedla, da ne bo varnostnih tveganj za uporabnike. Agencija meni, da ni potrebe po posebnih zahtevah v zvezi s spremljanjem po dajanju na trg. Potrdila je tudi poročilo o analitski metodi krmnih dodatkov v krmi in vodi, ki ga je predložil referenčni laboratorij, ustanovljen z Uredbo (ES) št. 1831/2003.

(6)

Sklepi za mačke in pse se lahko ekstrapolirajo na vrste iz iste družine, tj. na Felidae in Canidae, saj so fiziološko sorodne vrste v smislu gastrointestinalne funkcije.

(7)

Mustelidae pripadaju redu Carnivora kot Felidae in Canidae. Mustelidae so mesojede vrste in številne med njimi izključno mesojede. Tavrin in njegova prekurzorja metionin ali cistein potrebujejo v prehrani za ohranjanje normalnih koncentracij tavrina v telesu. Tradicionalni viri tavrina so mišično tkivo, možgani ali drobovina. Ker toplotna obdelava in uporaba alternativnih virov beljakovin (z nizko vsebnostjo te aminokisline) zmanjšata razpoložljivost tavrina in njihovih prekurzorjev v krmi, obstaja zgodovinska uporaba prehran, ki vsebujejo tavrin kot krmni dodatek za zagotovitev, da so izpolnjene potrebe po tavrinu pri Mustelidae.

(8)

Ocena tavrina je pokazala, da so pogoji za dovoljenje iz člena 5 Uredbe (ES) št. 1831/2003 izpolnjeni. Zato bi bilo treba dovoliti uporabo te snovi, kot je določeno v Prilogi k tej uredbi.

(9)

Ker ni varnostnih razlogov, zaradi katerih bi morali takoj začeti veljati spremenjeni pogoji za izdajo dovoljenja, je primerno zagotoviti prehodno obdobje, da se lahko zainteresirane strani pripravijo na izpolnjevanje novih zahtev zaradi izdaje dovoljenja.

(10)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za rastline, živali, hrano in krmo –

6.5.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 115/22

(1)

Uredba (ES) št. 1831/2003 določa izdajo dovoljenj za dodatke za uporabo v prehrani živali ter razloge in postopke za izdajo takih dovoljenj. Člen 10 navedene uredbe določa ponovno oceno dodatkov, dovoljenih v skladu z Direktivo Sveta 70/524/EGS (2).

(2)

Biotin je bil v skladu z Direktivo 70/524/EGS odobren brez časovne omejitve kot krmni dodatek za vse živalske vrste. Navedeni proizvod je bil v skladu s členom 10(1) Uredbe (ES) št. 1831/2003 naknadno vpisan v register krmnih dodatkov kot obstoječi proizvod.

(3)

V skladu s členom 10(2) Uredbe (ES) št. 1831/2003 in v povezavi s členom 7 navedene uredbe sta bila vložena dva zahtevka za ponovno oceno biotina in pripravkov iz biotina kot krmnih dodatkov za vse živalske vrste in v skladu s členom 7 za novo uporabo v vodi za pitje. Vložniki so zahtevali, da se navedeni dodatki uvrstijo v kategorijo dodatkov „nutritivni dodatki“. V skladu s členom 7(3) Uredbe (ES) št. 1831/2003 so bili navedenim zahtevkom priloženi zahtevani podatki in dokumenti.

(4)

Evropska agencija za varnost hrane (v nadaljnjem besedilu: Agencija) je v mnenjih z dne 16. oktobra 2012 in 17. oktobra 2012 (3) navedla, da biotin pod predlaganimi pogoji uporabe v krmi in vodi za pitje nima škodljivega vpliva na zdravje živali in ljudi ali na okolje. Agencija je tudi navedla, da se sintetični biotin lahko šteje kot učinkovit vir biotina v prehrani živali in da ne bo varnostnih tveganj za uporabnike. Agencija meni, da ni potrebe po posebnih zahtevah v zvezi s spremljanjem po dajanju na trg. Potrdila je tudi poročilo o analitski metodi krmnih dodatkov v krmi in vodi, ki ga je predložil referenčni laboratorij, ustanovljen z Uredbo (ES) št. 1831/2003.

(5)

Ocena biotina je pokazala, da so pogoji za dovoljenje iz člena 5 Uredbe (ES) št. 1831/2003 izpolnjeni. Zato bi bilo treba dovoliti uporabo te snovi, kot je določeno v Prilogi k tej uredbi.

(6)

Ker ni varnostnih razlogov, zaradi katerih bi morali takoj začeti veljati spremenjeni pogoji za izdajo dovoljenja, je primerno zagotoviti prehodno obdobje, da se lahko zainteresirane strani pripravijo na izpolnjevanje novih zahtev zaradi izdaje dovoljenja.

(7)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za rastline, živali, hrano in krmo –

6.5.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 115/25

(1)

Uredba (ES) št. 1831/2003 določa izdajo dovoljenj za dodatke za uporabo v prehrani živali ter razloge in postopke za izdajo takih dovoljenj. Člen 10 navedene uredbe določa ponovno oceno dodatkov, dovoljenih v skladu z Direktivo Sveta 70/524/EGS (2).

(2)

Vitamin A je bil v skladu z Direktivo 70/524/EGS odobren brez časovne omejitve kot krmni dodatek za vse živalske vrste. Navedeni proizvod je bil v skladu s členom 10(1) Uredbe (ES) št. 1831/2003 naknadno vpisan v register krmnih dodatkov kot obstoječi proizvod.

(3)

V skladu s členom 10(2) Uredbe (ES) št. 1831/2003 in v povezavi s členom 7 navedene uredbe je bil vložen zahtevek za ponovno oceno vitamina A v obliki retinil acetata, retinil palmitata in retinil propionata kot krmnih dodatkov in njihovih pripravkov za vse živalske vrste in v skladu s členom 7 za novo uporabo v pitni vodi. Vložnik je zahteval, da se navedeni dodatki uvrstijo v kategorijo dodatkov „nutritivni dodatki“. V skladu s členom 7(3) Uredbe (ES) št. 1831/2003 so bili navedenemu zahtevku priloženi zahtevani podatki in dokumenti.

(4)

Evropska agencija za varnost hrane (v nadaljnjem besedilu: Agencija) je v mnenju z dne 12. decembra 2012 (3) navedla, da retinil acetat, retinil palmitat in retinil propionat pod predlaganimi pogoji uporabe v krmi nimajo škodljivega vpliva na zdravje živali in ljudi ali na okolje.

(5)

Agencija je poleg tega navedla, da so retinil acetat, retinil palmitat in retinil propionat učinkoviti viri vitamina A in da ne bo varnostnih tveganj za uporabnike. Agencija meni, da ni potrebe po posebnih zahtevah v zvezi s spremljanjem po dajanju na trg. Potrdila je tudi poročilo o analitski metodi krmnega dodatka, ki ga je predložil referenčni laboratorij, ustanovljen z Uredbo (ES) št. 1831/2003.

(6)

Ocena retinil acetata, retinil palmitata in retinil propionata je pokazala, da so pogoji za dovoljenje iz člena 5 Uredbe (ES) št. 1831/2003 izpolnjeni, razen za vodo za pitje. Zato bi bilo treba dovoliti uporabo navedenih snovi v krmi, kakor je opredeljeno v Prilogi k tej uredbi. Določiti bi bilo treba največje vsebnosti vitamina A ne glede na njegovo obliko. Vitamin A se ne sme dajati neposredno prek vode za pitje, ker bi dodatni način dajanja povečal tveganje za potrošnike. Zato bi bilo treba zavrniti tisti del dovoljenja za retinil acetat, retinil palmitat in retinil propionat kot nutritivne dodatke iz funkcionalne skupine „vitamini, provitamini in kemijsko natančno definirane snovi s podobnimi učinki“, ki se nanaša na njihovo uporabo v vodi. Ta prepoved ne velja za navedene dodatke v krmnih mešanicah, ki se nato dajejo prek vode.

(7)

Ker ni varnostnih razlogov, zaradi katerih bi morali takoj začeti veljati spremenjeni pogoji za izdajo dovoljenja, je primerno zagotoviti prehodno obdobje, da se lahko zainteresirane strani pripravijo na izpolnjevanje novih zahtev zaradi izdaje dovoljenja.

(8)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za rastline, živali, hrano in krmo –

6.5.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 115/32

(1)

Pomoč za zasebno skladiščenje, dodeljena v skladu z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2015/360 (2), je ugodno vplivala na trg prašičjega mesa. Pričakuje se tudi nadaljnja stabilizacija cen.

(2)

Pomoč za zasebno skladiščenje prašičjega mesa je zato treba ukiniti in določiti rok za vložitev zahtevkov.

(3)

Zaradi pravne varnosti bi bilo treba Izvedbeno uredbo (EU) 2015/360 razveljaviti.

(4)

Da se preprečijo špekulacije, bi morala ta uredba začeti veljati dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

(5)

Odbor za skupno ureditev kmetijskih trgov ni dal svojega mnenja v roku, ki ga je določil njegov predsednik–

6.5.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 115/34

(1)

Izvedbena uredba (EU) št. 543/2011 na podlagi izida večstranskih trgovinskih pogajanj urugvajskega kroga določa merila, po katerih Komisija določi standardne vrednosti za uvoz iz tretjih držav za proizvode in obdobja iz dela A Priloge XVI k tej uredbi.

(2)

Standardna uvozna vrednost se izračuna vsak delovni dan v skladu s členom 136(1) Izvedbene uredbe (EU) št. 543/2011 ob upoštevanju spremenljivih dnevnih podatkov. Zato bi morala ta uredba začeti veljati na dan objave v Uradnem listu Evropske unije –

6.5.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 115/36

(1)

Evropska centralna banka (ECB) mora določiti skupni znesek letnih nadomestil za nadzor, ki se zaračunajo z izdajo obvestil o nadomestilih za vsako kategorijo nadzorovanih subjektov in nadzorovanih skupin ter navedeno informacijo objaviti na svoji spletni strani do 30. aprila zadevnega obdobja zaračunavanja nadomestila.

(2)

Obvestilo o nadomestilu za prvo obdobje zaračunavanja nadomestila, tj. od novembra do decembra 2014, je treba izdati skupaj z obvestilom o nadomestilu za obdobje zaračunavanja nadomestila v letu 2015. Skupni znesek letnih nadomestil za nadzor, zaračunanih v letu 2015, bi moral zato odražati izdatke ECB v zvezi z nadzorniškimi nalogami, ki so ji nastali od novembra 2014.

(3)

Navedeni izdatki obsegajo predvsem stroške, ki so neposredno povezani z nadzorniškimi nalogami ECB, npr. nadzor nad pomembnimi subjekti, pregled nadzora nad manj pomembnimi subjekti ter opravljanje horizontalnih nalog in specializiranih storitev. Vključeni so tudi stroški, ki so posredno povezani z nadzorniškimi nalogami ECB, npr. storitve, ki jih opravljajo podporne službe ECB, vključno z upravljanjem prostorov in človeških virov ter storitvami informacijske tehnologije.

(4)

Za izračun letnega nadomestila za nadzor, ki se plača v zvezi z vsakim nadzorovanim subjektom ali nadzorovano skupino, se skupni stroški razdelijo na dva dela: za pomembne subjekte in skupine ter za manj pomembne subjekte in skupine. Stroški se razdelijo na podlagi izdatkov, dodeljenih upoštevnim funkcijam, ki opravljajo neposredni nadzor nad pomembnimi nadzorovanimi subjekti in posredni nadzor nad manj pomembnimi nadzorovanimi subjekti.

(5)

Izdatki v zvezi z nalogami bančnega nadzora, ki so nastali Evropski centralni banki v prvem obdobju zaračunavanja nadomestila in se povrnejo preko nadomestil za nadzor, so bili vključeni v letne računovodske izkaze ECB za leto 2014 (2).

(6)

Ocenjeni letni izdatki za obdobje zaračunavanja nadomestila v letu 2015 so izpeljani iz odobrenega proračuna ECB, ob upoštevanju vseh sprememb ocenjenih letnih izdatkov ECB, ki so bili znani v času priprave tega sklepa –

6.5.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 115/39

1.

besedilo:

2.

besedilo:

6.5.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 115/40

1.

besedilo:

2.

besedilo:

3.

besedilo:

4.

besedilo:

5.

besedilo:

6.

besedilo:

7.

besedilo:

8.

besedilo:

9.

besedilo:

1.

besedilo:

2.

besedilo:

3.

besedilo:

4.

besedilo:

1.

besedilo:

2.

besedilo:

3.

besedilo:

4.

besedilo:

1.

besedilo:

2.

besedilo:

3.

besedilo:

4.

besedilo:

5.

besedilo:

6.

besedilo: