(1)

Komisija je v skladu s prvim pododstavkom člena 53(1) Uredbe (EU) št. 1151/2012 proučila zahtevek Italije za odobritev spremembe specifikacije za zaščiteno geografsko označbo „Asparago bianco di Cimadolmo“, registrirano v skladu z Uredbo Komisije (EU) št. 245/2002 (2).

(2)

Ker zadevna sprememba ni manjša v smislu člena 53(2) Uredbe (EU) št. 1151/2012, je Komisija v skladu s členom 50(2)(a) navedene uredbe zahtevek za spremembo objavila v Uradnem listu Evropske unije (3).

(3)

Ker v skladu s členom 51 Uredbe (EU) št. 1151/2012 Komisija ni prejela nobene izjave o ugovoru, bi bilo treba spremembo specifikacije odobriti –

(1)

Nizozemska je 22. februarja 2012 v skladu s členom 11(1) Direktive 98/8/ES Evropskega parlamenta in Sveta (2) prejela vlogo za vključitev aktivne snovi ogljikov dioksid v Prilogo I za uporabo v 15. vrsti proizvodov: avicidi, kot je opredeljena v Prilogi V k navedeni Direktivi.

(2)

Nizozemska je 30. avgusta 2013 v skladu s členom 11(2) Direktive 98/8/ES Komisiji predložila poročilo o oceni skupaj s svojimi priporočili.

(3)

Odbor za biocidne pripravke je ob upoštevanju sklepov pristojnega ocenjevalnega organa 17. junija 2014 oblikoval mnenje Evropske agencije za kemikalije.

(4)

Glede na navedeno mnenje je za biocidne proizvode, ki se uporabljajo v 15. vrsti proizvodov in vsebujejo ogljikov dioksid, mogoče pričakovati, da izpolnjujejo zahteve iz člena 5 Direktive 98/8/ES, če so skladni z nekaterimi specifikacijami in pogoji v zvezi z njihovo uporabo.

(5)

Zato je primerno ogljikov dioksid odobriti za uporabo v biocidnih proizvodih 15. vrste proizvodov, pod pogojem, da je to v skladu z določenimi specifikacijami in pogoji.

(6)

Ker nanomateriali niso bili vključeni v oceno, odobritev v skladu s členom 4(4) Uredbe (EU) št. 528/2012 ne bi smela zajemati takšnih materialov.

(7)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za biocidne pripravke–

(1)

V skladu s členom 50(2)(a) Uredbe (EU) št. 1151/2012 je bil zahtevek Litve za registracijo imena „Liliputas“ objavljen v Uradnem listu Evropske unije (2).

(2)

V ugovoru z dne 13. septembra 2013 in utemeljenem ugovoru z dne 8. novembra 2013 je Poljska nasprotovala registraciji v skladu s členom 51(2) Uredbe (EU) št. 1151/2012. Ugovor se je štel za dopustnega.

(3)

Komisija je z dopisom z dne 8. januarja 2014 zainteresirane strani pozvala, naj začnejo ustrezna posvetovanja, da bi dosegle dogovor v skladu s svojimi notranjimi postopki.

(4)

Dogovor med Litvo in Poljsko ni bil dosežen.

(5)

Ker dogovor ni bil dosežen, bi morala Komisija sprejeti sklep v skladu s postopkom iz člena 52(3)(b) Uredbe (EU) št. 1151/2012.

(6)

V skladu s členom 10(1)(c) Uredbe (EU) št. 1151/2012 je vložnik ugovora trdil, da bi registracija imena „Liliputas“ kot zaščitene geografske označbe ogrozila obstoj delno enakega imena, blagovnih znamk ali proizvodov, ki so bili zakonito na poljskem trgu že precej dlje kot pet let pred datumom, ko je bil zahtevek za registracijo imena „Liliputas“ kot zaščitene geografske označbe objavljen v Uradnem listu Evropske unije (15. junij 2013); vložnik ugovora trdi, da bi ta registracija ogrozila obstoj proizvoda z imenom „Liliput“, ki je poljski sir s podobnimi lastnostmi kot sir „Liliputas“, njegovo ime pa je fonetično podobno imenu „Liliputas“.

(7)

Vložnik ugovora trdi, da se izraz „Liliput“ na Poljskem običajno uporablja za majhne proizvode, tudi za sir. Sir z imenom „Liliput“ na Poljskem zakonito proizvajajo in tržijo od leta 1971. V standardih, normah in tehničnih navodilih podjetij za uporabo surovin je sir „Liliput“ uvrščen med druge vrste sira, kot so gavda, edamec in ementalec. Ta izraz, ki se nanaša na poljski sir, je priljubljen med poljskimi potrošniki in nikakor ni povezan z litovskim sirom. Zato ga je treba obravnavati kot generični izraz za generični sir na Poljskem. Kar zadeva proizvod, ima poljski sir „Liliput“ podobne lastnosti, videz in dimenzije kot litovski sir „Liliputas“. Vložnik ugovora še navaja, da sta „Liliput“ in „Liliputas“ nenazadnje podobna proizvoda z generičnima imenoma. Registracija imena „Liliputas“ kot zaščitene geografske označbe bi poljskim proizvajalcem zato preprečila trženje njihovega sira „Liliput“ ali v vsakem primeru preprečila uporabo imena „Liliput“ za sir.

(8)

Vložnik ugovora trdi tudi, da proizvod in ime ne izpolnjujeta zahtev za registracijo iz člena 5(2) Uredbe (EU) št. 1151/2012. Kot je navedeno v objavljenem enotnem dokumentu, se sir imenuje „Liliputas“ zaradi svoje velikosti. Ime „Liliputas“ zato ne pomeni, da proizvod izvira iz točno določenega kraja, pač pa se tako kot poljski sir „Liliput“ nanaša samo na majhnost sira. Poleg tega značilnosti proizvoda niso povezane z njegovim geografskim poreklom, pač pa preprosto izvirajo iz zorenja v majhnih kroglah. Vpliv lokalne mikroskopske plesni Penicillium pallidum Smith na organoleptične lastnosti sira „Liliputas“ ni dokazan. Poleg tega naj bi dejstvo, da se je proizvod proizvajal v skladu z državnimi standardi v ZSSR (Zveza sovjetskih socialističnih republik), potrjevalo, da bi se lahko proizvajal kjer koli v ZSSR in da ni bil posebej povezan z določenim geografskim območjem. Sir „Liliputas“ bi tako morali obravnavati kot generični proizvod.

(9)

Številnim poljskim proizvajalcem sira je bila odobrena zaščita blagovnih znamk, ki vsebujejo besedo „Liliput“, na primer registrirani besedni in figurativni znamki „Cheesland Liliput“ in „Ser Liliput“ ter prijavljeni besedni znamki „Serenada Liliput“. Proizvodnja poljskega sira „Liliput“ je precejšnja: leta 2013 je bilo 2 762 ton proizvedenih v industrijskem obsegu in trženih po vsej Poljski v 2 250 trgovinah, 4,8 % proizvodnje pa je bilo izvožene na trg EU. 90 % proizvodnje sira „Liliput“ se trži pod blagovno znamko. Po mnenju vložnika ugovora bi registracija imena „Liliputas“ kot zaščitene geografske označbe ogrozila obstoj takšnih blagovnih znamk.

(10)

Kljub navedenim trditvam, ki jih je predložil vložnik ugovora, je ime „Liliputas“ primerno registrirati kot zaščiteno geografsko označbo iz naslednjih razlogov.

(11)

Čeprav uporaba imena „Liliputas“ verjetno izvira iz majhnosti tega sira, je jasno, da je v Litvi to ime v pol stoletja izgubilo to povezavo z velikostjo in hkrati razvilo tesno povezavo z območjem proizvodnje. V Litvi je ime „Liliputas“ zdaj nedvomno povezano z ročno proizvedenim poltrdim fermentiranim sirom visoke kakovosti, ki se proizvaja v vasi Belvederis. Litovski potrošniki tega imena ne povezujejo s poljskim sirom ali standardno industrijsko proizvodnjo sira. Čeprav ime „Liliputas“ ni geografsko opredeljeno, je v skladu z opredelitvijo iz člena 5(2) Uredbe (EU) št. 1151/2012, ki navaja, da je zaščitena geografska označba ime, ki opredeljuje proizvod s poreklom iz specifičnega kraja, regije ali države.

(12)

Glede na navedeno imena „Liliputas“ ni mogoče obravnavati kot generično ime. Generična imena so imena, ki so sicer zgodovinsko povezana s krajem prvotne proizvodnje ali trženja proizvoda, na katerega se nanašajo, a so zdaj popolnoma ločena od prvotnega geografskega porekla. Za ime „Liliputas“ velja ravno nasprotno. Sprva je bilo ločeno od svojega geografskega porekla, zdaj pa je močno povezano s svojim območjem proizvodnje.

(13)

Proizvod ima lastnosti in sloves, ki jih je mogoče pripisati njegovemu geografskemu poreklu. Čeprav je v objavljenem enotnem dokumentu navedeno, da je sir dobil ime „Liliputas“ zaradi svoje velikosti, pa je pojasnjeno, da dobi svoj posebni okus in aromo z zorenjem v majhnih kroglah z notranjo mikrofloro in mikroskopsko plesnijo Penicillium pallidum Smith, ki raste v kleteh na zadevnem geografskem območju. Ta plesen, ki je značilna za kleti v vasi Belvederis, daje siru „Liliputas“ značilno mlečno kislino, svež okus in aromo. Območje nudi plesni posebne pogoje za preživetje. Poleg tega ročna in nemehanska proizvodnja sira prispeva k ohranjanju in razvoju plesni. Sir „Liliputas“ ima tudi dobro dokumentiran in velik ugled kot vodilni proizvod litovske mlečne proizvodnje, kar je natančno opisano v objavljenem enotnem dokumentu.

(14)

Razlike med siroma „Liliputas“ in „Liliput“ so zato precej očitne. Sira „Liliputas“ ni mogoče obravnavati kot generični proizvod.

(15)

Kar zadeva trditev, da je sir „Liliputas“ ustrezal standardom ZSSR in se je zato lahko proizvajal kjer koli v ZSSR, je treba poudariti, da je bila v tistem času vključitev proizvodov v takšne standarde obvezna. Poleg tega ta okoliščina ne pomeni, da se je proizvod, kot je opisan v standardu, vključenem na pobudo Litve, proizvajal drugje. Od leta 1969 do leta 1979 je prejel številne nagrade, diplome, oznake kakovosti in medalje, pri čemer je bil dobro prepoznaven kot litovski sir, ki se proizvaja v vasi Belvederis.

(16)

Izraz „Liliput“ je fonetično podoben izrazu „Liliputas“, ki se registrira. Obe imeni izvirata iz majhnosti sira. Čeprav je sir „Liliputas“ proizvod z izrazito posebnimi lastnostmi, značilnostmi in slovesom, pa je sir „Liliput“ v določenih vidikih podoben siru „Liliputas“. Glede na podobnost imen in videza proizvodov bi zaradi uporabe zaščite iz člena 13 Uredbe (EU) št. 1151/2012 uporaba imena „Liliputas“, če bo registrirano, lahko pomenila, da poljski proizvajalci sira ne bi mogli uporabljati izraza „Liliput“.

(17)

Dokazi kažejo, da namen rabe izraza „Liliput“ ni bil izkoristiti sloves imena „Liliputas“. Potrošniki niso bili ali niso mogli biti zavedeni glede pravega porekla proizvodov. Dejansko imata proizvoda ločena trga, na katerih sta dobro znana in pravilno prepoznana. Iz teh razlogov, in ker je bilo dokazano, da se je označba „Liliput“ zakonito uporabljala na podlagi stalne in poštene rabe že najmanj 25 let, preden je bil pri Komisiji vložen zahtevek za registracijo imena „Liliputas“, bi bilo zaradi pravičnosti in tradicionalne rabe treba odobriti maksimalno prehodno obdobje iz člena 15(2) Uredbe (EU) št. 1151/2012.

(18)

Iz te ugotovitve ne izhaja, da uporaba izraza „Liliput“ postane nezakonita. V skladu s členom 41(2) Uredbe (EU) št. 1151/2012 velja, da če je ob upoštevanju vseh ustreznih dejavnikov in zlasti obstoječega stanja na področjih potrošnje in zadevnih nacionalnih pravnih aktov ali pravnih aktov Unije mogoče ugotoviti, da je izraz „Liliput“ postal generičen, potem registracija imena „Liliputas“ ne vpliva na uporabo tega imena.

(19)

Blagovne znamke, ki vsebujejo izraz „Liliput“ in so bile prijavljene, registrirane ali z uporabo v dobri veri potrjene na ozemlju Unije pred zahtevkom za registracijo sira „Liliputas“ kot zaščitene geografske označbe, se lahko v skladu s členom 14(2) Uredbe (EU) št. 1151/2012 še naprej uporabljajo in obnavljajo za ta proizvod, če so sicer izpolnjene splošne zahteve iz zakonodaje o blagovnih znamkah.

(20)

Glede na navedeno bi bilo treba ime „Liliputas“ vpisati v register zaščitenih označb porekla in zaščitenih geografskih označb.

(21)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Odbora za politiko kakovosti kmetijskih proizvodov –

(1)

Izvedbena uredba (EU) št. 543/2011 na podlagi izida večstranskih trgovinskih pogajanj urugvajskega kroga določa merila, po katerih Komisija določi standardne vrednosti za uvoz iz tretjih držav za proizvode in obdobja iz dela A Priloge XVI k tej uredbi.

(2)

Standardna uvozna vrednost se izračuna vsak delovni dan v skladu s členom 136(1) Izvedbene uredbe (EU) št. 543/2011 ob upoštevanju spremenljivih dnevnih podatkov. Zato bi morala ta uredba začeti veljati na dan objave v Uradnem listu Evropske unije –

(1)

Dobavitelj Mitsubishi Electric Corporation (v nadaljnjem besedilu: MELCO), ki ga v Uniji zastopa Mitsubishi Electric Automotive Europe B.V (v nadaljnjem besedilu: vlagatelj), je 24. junija 2014 vložil prošnjo za odobritev učinkovitega alternatorja MELCO GXi kot inovativne tehnologije. Popolnost prošnje je bila ocenjena v skladu s členom 4 Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 725/2011 (2). Komisija je ugotovila, da v izvirniku prošnje manjkajo nekateri pomembni podatki, in vlagatelja pozvala, naj prošnjo dopolni. Komisija je popolne informacije prejela 10. julija 2014, dan zatem pa je začela ocenjevati prošnjo.

(2)

Prošnja, ki je bila ocenjena v skladu s členom 12 Uredbe (ES) št. 443/2009, Izvedbeno uredbo (EU) št. 725/2011 in tehničnimi smernicami za pripravo prošenj za odobritev inovativnih tehnologij v skladu z Uredbo (ES) št. 443/2009 (v nadaljnjem besedilu: tehnične smernice) (3), je štela za popolno.

(3)

Prošnja se nanaša na učinkoviti alternator MELCO GXi, za tokovne razrede 130 A do 250 A. Alternator je visoko učinkovit, kot je določeno v skladu s pristopom VDA, opisanim v točki 5.1.2 Priloge I k tehničnim smernicam. Navedeni pristop se sklicuje na metodologijo preskušanja, določeno v mednarodnem standardu ISO 8854:2012 (4). Vlagateljev alternator ima povečano učinkovitost v primerjavi z osnovnim alternatorjem, saj zmanjša naslednje tri izgube: izgubo usmernika z uporabo nove diode z majhno izgubo energije; izgubo v železu statorja z uporabo tankega in visokokakovostnega elektromagnetnega jedra statorja iz jekla ter izgubo v bakru statorja z uporabo statorja z zelo visokim faktorjem polnjenja in osne hladilne konstrukcije.

(4)

Komisija ugotavlja, da informacije iz prošnje dokazujejo, da so pogoji in merila iz člena 12 Izvedbene uredbe (ES) št. 443/2009 ter členov 2 in 4 Uredbe (EU) št. 725/2011 izpolnjeni.

(5)

Vlagatelj je dokazal, da tip visoko učinkovitega alternatorja, kot je opisan v navedeni prošnji, ni presegel 3 % novih osebnih vozil, registriranih v referenčnem letu 2009.

(6)

Za določitev prihranka emisij CO2, ki ga bo omogočila inovativna tehnologija, ko bo vgrajena v vozilo, je treba opredeliti osnovno vozilo, s katerim bi bilo treba primerjati učinkovitost vozila, opremljenega z inovativno tehnologijo, kot je določeno v členih 5 in 8 Izvedbene uredbe (EU) št. 725/2011. Komisija ugotavlja, da je za ustrezno osnovno tehnologijo primerno šteti alternator s 67-odstotnim izkoristkom, če se inovativna tehnologija vgradi v nov tip vozila. Če se učinkoviti alternator MELCO GXi vgradi v obstoječ tip vozila, bi morala biti osnovna tehnologija alternator najnovejše različice tipa, ki je na voljo na trgu.

(7)

Vlagatelj je zagotovil metodologijo preskušanja zmanjšanja emisij CO2, ki vključuje formule, ki so skladne s formulami iz tehničnih smernic za poenostavljeni pristop glede učinkovitih alternatorjev. Komisija meni, da se bodo z metodologijo preskušanja zagotovili preverljivi, ponovljivi in primerljivi rezultati ter da se bodo realno prikazale koristi inovativne tehnologije v zvezi z emisijami CO2 s pomembno statistično značilnostjo v skladu s členom 6 Izvedbene uredbe (EU) št. 725/2011.

(8)

Vlagatelj je zagotovil metodologijo preskušanja zmanjšanja emisij CO2, ki vključuje formule, ki temeljijo na tehničnih smernicah v zvezi z učinkovitimi alternatorji. Komisija ugotavlja, da so preskusna metodologija vlagatelja in formule za izračun prihrankov emisij CO2 v vseh pogledih enake metodologiji, ki je opredeljena v Prilogi k Izvedbenemu sklepu 2013/341/EU (5). Zaradi tega Komisija meni, da bi bilo treba metodologijo, določeno v Izvedbenem sklepu 2013/341/EU, uporabiti za določitev zmanjšanj emisij CO2 zaradi uporabe učinkovitega alternatorja MELCO GXi.

(9)

Glede na navedeno Komisija ugotavlja, da je vlagatelj zadovoljivo dokazal, da je inovativna tehnologija dosegla zmanjšanje emisij za najmanj 1 g CO2/km.

(10)

Komisija ugotavlja, da bi bil lahko prihranek zaradi inovativne tehnologije delno prikazan v okviru standardnega preskusnega cikla, zato bi bilo treba končni skupni prihranek, ki se certificira, določiti v skladu z drugim pododstavkom člena 8(2) Izvedbene uredbe (EU) št. 725/2011.

(11)

Komisija ugotavlja, da je poročilo o preverjanju pripravila družba UTAC (Groupe UTAC CERAM) ter da so v poročilu potrjene ugotovitve, navedene v prošnji.

(12)

Glede na navedeno Komisija ugotavlja, da odobritvi zadevne inovativne tehnologije ni treba ugovarjati.

(13)

Za namene določanja splošne kode ekološke inovacije, ki se uporablja v zadevnih homologacijskih dokumentih v skladu s prilogami I, VIII in IX k Direktivi 2007/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta (6), bi bilo treba določiti posamično kodo, ki se uporablja za inovativno tehnologijo, odobreno s tem sklepom.

(14)

Vsak proizvajalec, ki želi izkoristiti ugodnosti, povezane z zmanjšanjem njegovih povprečnih specifičnih emisij CO2, da bi dosegel svoje ciljne specifične emisije s prihranki CO2 zaradi uporabe inovativne tehnologije, odobrene s tem sklepom, bi se moral v vlogi za pridobitev certifikata o ES-homologaciji za zadevna vozila v skladu s členom 11(1) Izvedbene uredbe (EU) št. 725/2011 sklicevati na ta sklep –

(1)

Sodelovanje med državami članicami na področju interoperabilnosti in varnosti shem elektronske identifikacije je nujno za spodbujanje visoke ravni zaupanja in varnosti, ki ustreza stopnji tveganja pri takih shemah.

(2)

Člen 7(g) Uredbe (EU) št. 910/2014 od držav članic priglasiteljic zahteva, da drugim državam članicam zagotovijo opis navedene sheme šest mesecev vnaprej, da lahko države članice sodelujejo na način, opisan v členu 12(5) Uredbe (EU) št. 910/2014.

(3)

Za sodelovanje med državami članicami so potrebni poenostavljeni postopki. Interoperabilnosti in varnosti shem elektronske identifikacije ni mogoče doseči s postopki, ki se izvajajo v različnih jezikih. Uporaba angleškega jezika pri sodelovanju naj bi olajšala doseganje interoperabilnosti in varnosti shem elektronske identifikacije, vendar pa prevod že obstoječe dokumentacije ne bi smel povzročiti nesorazmernega bremena.

(4)

Različne elemente sheme elektronske identifikacije upravljajo različni organi ali telesa v državah članicah. Da se omogoči učinkovito sodelovanje in poenostavijo upravni postopki, je potrebno zagotoviti, da ima vsaka država članica enotno kontaktno točko, prek katere so dosegljivi njeni pristojni organi in telesa.

(5)

Izmenjava informacij, izkušenj in dobre prakse med državami članicami olajša razvoj shem elektronske identifikacije in služi kot orodje za doseganje tehnične interoperabilnosti. Potreba po takšnem sodelovanju je še posebej upravičena, kadar se nanaša na prilagoditve že priglašenih shem elektronske identifikacije, spremembe shem elektronske identifikacije, o katerih so bile državam članicam predložene informacije pred priglasitvijo, ali kadar pride do pomembnega razvoja ali dogodkov, ki lahko vplivajo na interoperabilnost ali varnost shem elektronske identifikacije. Države članice bi morale imeti na voljo tudi sredstva, da zahtevajo takšne informacije o interoperabilnosti in varnosti shem elektronske identifikacije od drugih držav članic.

(6)

Medsebojni strokovni pregled shem elektronske identifikacije bi bilo treba obravnavati kot proces vzajemnega učenja, ki prispeva k vzpostavitvi zaupanja med državami članicami in zagotavlja interoperabilnost in varnost priglašenih shem elektronske identifikacije. Zato morajo države članice priglasiteljice predložiti dovolj informacij o svojih shemah elektronske identifikacije. Prav tako pa je treba upoštevati, da morajo države članice nekatere informacije ohranjati zaupne, kadar je to nujno potrebno za varnost.

(7)

Za zagotovitev, da je postopek medsebojnega strokovnega pregleda stroškovno učinkovit, prinaša jasne in prepričljive rezultate in po nepotrebnem ne obremenjuje držav članic, bi morale države članice skupaj izvesti en sam medsebojni strokovni pregled.

(8)

Države članice bi morale pri sodelovanju v zadevah v zvezi s shemami elektronske identifikacije, pa tudi pri izvajanju medsebojnih strokovnih pregledov, upoštevati ocene neodvisnih tretjih strani, če so na voljo.

(9)

Da bi olajšali postopkovno ureditev za doseganje ciljev iz člena 12(5) in (6) Uredbe (EU) št. 910/2014, bi bilo treba vzpostaviti mrežo za sodelovanje. S tem bi se zagotovila vzpostavitev foruma, ki lahko vključuje vse države članice in jih na formaliziran način pritegne k sodelovanju glede praktičnih vidikov vzdrževanja interoperabilnostnega okvira.

(10)

Mreža za sodelovanje bi morala preučiti osnutke obrazcev za priglasitev, ki so jih predložile države članice v skladu s členom 7(g) Uredbe (EU) št. 910/2014, in izdati mnenja, ki zagotavljajo podatke o skladnosti v njih opisanih shem z zahtevami iz členov 7, 8(1) in (2) ter 12(1) navedene uredbe in izvedbenim aktom iz člena 8(3) navedene uredbe. Člen 9(1)(e) Uredbe (EU) št. 910/2014 določa, da morajo države članice priglasiteljice opisati, kako priglašena shema elektronske identifikacije izpolnjuje zahteve interoperabilnosti v skladu s členom 12(1) Uredbe (EU) št. 910/2014. Zlasti bi morale države članice upoštevati mnenja mreže za sodelovanje pri pripravi na izpolnjevanje svojih obveznosti iz člena 9(1)(e) Uredbe (EU) št. 910/2014, namreč Komisiji opisati, kako priglašena shema elektronske identifikacije izpolnjuje zahteve interoperabilnosti v skladu s členom 12(1) Uredbe (EU) št. 910/2014.

(11)

Vse strani, ki so vključene v priglasitev, bi morale upoštevati mnenje mreže za sodelovanje kot smernice za celoten postopek sodelovanja, priglasitve in zagotavljanja interoperabilnosti.

(12)

Da bi se zagotovila učinkovitost postopka medsebojnih strokovnih pregledov, ki se izvajajo na podlagi tega sklepa, je primerno, da mreža za sodelovanje pripravi smernice za države članice.

(13)

Ukrepi iz tega sklepa so v skladu z mnenjem odbora, ustanovljenega s členom 48 Uredbe (EU) št. 910/2014 –

(1)

Sklep ECB/2010/23 (1) vzpostavlja mehanizem za združevanje in razporejanje denarnih prihodkov, ki izvirajo iz operacij denarne politike.

(2)

V skladu s Sklepom ECB/2014/40 (2) in Sklepom ECB/2014/45 (3) morajo biti sredstva za posebno označitev prilagojena tako, da se upošteva znesek realiziranih dobičkov in izgub iz kakršne koli odprodaje vrednostnih papirjev v imetju za namene denarne politike, in sicer v obdobju od odprodaje do naslednjega konca četrtletja.

(3)

Ob upoštevanju, da so obračunane obresti za operacije denarne politike z zapadlostjo enega leta ali več združene pred zbiranjem ob koncu operacije, je v skladu s prilogama I in II k Sklepu ECB/2010/23 potrebna prilagoditev izračuna obveznostne osnove in sredstev za posebno označitev.

(4)

Sklep ECB/2010/23 je treba ustrezno spremeniti –

(1)

Sklep ECB/2010/24 (1) določa način, kako Evropska centralna banka (ECB) med nacionalne centralne banke razdeli: (a) svoj prihodek iz naslova eurokovancev v obtoku, ki nastane v vsakem poslovnem letu, in (b) svoj prihodek iz naslova vrednostnih papirjev, kupljenih po programu v zvezi s trgi vrednostnih papirjev (SMP), ki nastane v vsakem poslovnem letu.

(2)

Sklep ECB/2010/24 je treba spremeniti, da bi se upoštevala vmesna razdelitev prihodka ECB iz naslova nakupov kritih obveznic in listinjenih vrednostnih papirjev, izvedenih v skladu s Sklepom ECB/2014/40 (2) in Sklepom ECB/2014/45 (3). Zato je treba sklep zaradi jasnosti prenoviti.

(3)

Sklep ECB/2010/29 (4) določa razdelitev eurobankovcev v obtoku med nacionalne centralne banke sorazmerno z njihovimi vplačanimi deleži v kapitalu ECB. Po členu 4 Sklepa ECB/2010/29 in Prilogi k navedenemu sklepu je ECB dodeljeno 8 % skupne vrednosti eurobankovcev v obtoku. ECB ima za vrednost, enako vrednosti eurobankovcev, ki jih izda, terjatve znotraj Eurosistema do NCB sorazmerno z njihovimi deleži v ključu vpisanega kapitala.

(4)

Po členu 2(2) Sklepa ECB/2010/23 (5) se saldi znotraj Eurosistema iz naslova eurobankovcev v obtoku obrestujejo po referenčni obrestni meri. Po členu 2(3) Sklepa ECB/2010/23 se te obresti poravnajo s plačili prek sistema TARGET2.

(5)

Uvodna izjava 7 Sklepa ECB/2010/23 določa, da bi se prihodek, ki ga ECB ustvarja zaradi obrestovanja njenih terjatev znotraj Eurosistema do nacionalnih centralnih bank v zvezi z njenim deležem eurobankovcev v obtoku, načeloma moral razdeliti med nacionalne centralne banke v skladu s sklepi Sveta ECB, sorazmerno z njihovimi deleži v ključu vpisanega kapitala v istem poslovnem letu, v katerem nastane.

(6)

Na enak način bi se moral prihodek ECB iz naslova nakupa vrednostnih papirjev po SMP, tretjega programa nakupa kritih obveznic (v nadaljnjem besedilu: CBPP3) in programa nakupa listinjenih vrednostnih papirjev (ABSPP) načeloma razdeliti med nacionalne centralne banke sorazmerno z njihovimi deleži v ključu vpisanega kapitala v istem poslovnem letu, v katerem nastane.

(7)

Pri razdelitvi prihodka ECB iz naslova eurobankovcev v obtoku in prihodka ECB iz naslova vrednostnih papirjev, kupljenih po SMP, CBPP3 in ABSPP, bi morala ECB upoštevati oceno svojega finančnega rezultata za to leto, v kateri je ustrezno vključena potreba po razporeditvi sredstev v rezervacije za tveganje deviznega tečaja, obrestno in kreditno tveganje ter tveganje cene zlata ter razpoložljivost rezervacij, ki se lahko sprostijo za pokritje predvidenih odhodkov.

(8)

Pri ugotavljanju zneska čistega dobička ECB, ki se prenese v splošni rezervni sklad v skladu s členom 33.1 Statuta Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke (v nadaljnjem besedilu: Statut ESCB), bi moral Svet ECB upoštevati, da je treba vsak del tega dobička, ki ustreza prihodku iz naslova eurobankovcev v obtoku in prihodku iz naslova vrednostnih papirjev, kupljenih po SMP, CBPP3 in ABSPP, v celoti razdeliti med nacionalne centralne banke –

(a)

„NCB“ oziroma „nacionalna centralna banka“ pomeni nacionalno centralno banko države članice, katere valuta je euro;

(b)

„saldi znotraj Eurosistema iz naslova eurobankovcev v obtoku“ pomenijo terjatve in obveznosti, ki nastajajo med posamezno NCB in ECB ter med posamezno NCB in drugimi NCB zaradi uporabe člena 4 Sklepa ECB/2010/29;

(c)

„prihodek ECB iz naslova eurobankovcev v obtoku“ pomeni prihodek, ki ga ECB ustvarja zaradi obrestovanja njenih terjatev znotraj Eurosistema do nacionalnih centralnih bank v zvezi z njenim deležem eurobankovcev v obtoku zaradi uporabe člena 2 Sklepa ECB/2010/23;

(d)

„prihodek ECB iz naslova vrednostnih papirjev“ pomeni neto prihodek iz naslova nakupov ECB (i) vrednostnih papirjev po SMP v skladu s Sklepom ECB/2010/5 (6), (ii) kritih obveznic po CBPP3 v skladu s Sklepom ECB/2014/40 in (iii) listinjenih vrednostnih papirjev po ABSPP v skladu s Sklepom ECB/2014/45.

(1)

V skladu z oddelkom 1.6 Priloge I k Smernici ECB/2011/14 lahko Svet ECB kadar koli spremeni instrumente, pogoje, merila in postopke za izvajanje operacij denarne politike Eurosistema.

(2)

Svet ECB se je z namenom, da spodbudi učinkovitost ciljno usmerjenih operacij dolgoročnejšega refinanciranja, 22. januarja 2015 odločil za odpravo 10 bazičnih točk pribitka na obrestno mero v operacijah glavnega refinanciranja za ciljno usmerjene operacije dolgoročnejšega refinanciranja, izvedene od marca 2015 do junija 2016. Odprava pribitka odraža znižanje terminskih premij za tržne instrumente financiranja za institucije od najave ciljno usmerjenih operacij dolgoročnejšega refinanciranja 5. junija 2014. Odločitev se ne nanaša na obrestno mero, ki se uporablja za prve ciljno usmerjene operacije dolgoročnejšega refinanciranja, izvedene septembra in decembra 2014. Ta obrestna mera ostaja nespremenjena, tj. fiksno določena za celotno obdobje trajanja vsake operacije v višini obrestne mere za operacije glavnega refinanciranja, ki bo veljala v času najave avkcije za zadevno ciljno usmerjeno operacijo dolgoročnejšega refinanciranja, povečane za fiksni pribitek 10 bazičnih točk.

(3)

Poleg tega so potrebni nekateri manjši popravki Sklepa ECB/2014/34 (2).

(4)

Sklep ECB/2014/34 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

1.

člen 5 se nadomesti z naslednjim:

2.

v Prilogi I, odstavek 1 (Izračunavanje zgornjih meja izposoje), se druga tabela nadomesti z naslednjo:

3.

v Prilogi I, odstavek 2 (Izračunavanje obveznih predčasnih odplačil), se formula za „Obvezno predčasno odplačilo v septembru 2016 za udeleženca“ nadomesti z naslednjo:

„

4.

tretja opomba v Prilogi I se nadomesti z naslednjo:

„Pri ciljno usmerjeni operaciji dolgoročnejšega refinanciranja, ki se izvede marca 2015 (k = 3), omejitev znaša C 3 ≤ max{0, AA 3}.“

5.

četrta opomba v Prilogi II se nadomesti z naslednjo:

„Sektorska razvrstitev holdinških družb nefinančnih družb iz Uredbe (ES) št. 25/2009 (ECB/2008/32) je bila spremenjena z Uredbo (EU) št. 1071/2013 (ECB/2013/33), da bi se odrazile spremembe mednarodnih statističnih standardov. Skladno z Uredbo (EU) št. 1071/2013 (ECB/2013/33) so holdinške družbe nefinančnih družb prerazvrščene kot finančne družbe. Poročanje v zvezi s ciljno usmerjenimi operacijami dolgoročnejšega refinanciranja mora načeloma biti skladno z okvirom za poročanje postavk bilance stanja: z učinkom od decembra 2014 podatki ne smejo zajemati holdinških družb, popravke pa je treba ustrezno prenesti.“

6.

trinajsta opomba v Prilogi II se nadomesti z naslednjo:

„Učinke prerazvrstitve holdinških družb nefinančnih družb kot finančnih družb v decembru 2014 je treba evidentirati pod postavko 3.2C.“

(1)

V skladu s členom 18.1 Statuta Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke lahko Evropska centralna banka (ECB) in nacionalne centralne banke držav članic, katerih valuta je euro (v nadaljnjem besedilu: NCB), sklepajo kreditne posle s kreditnimi institucijami in drugimi udeleženci na trgu na podlagi ustreznega zavarovanja posojil. Standardna merila za ugotavljanje primernosti zavarovanja za potrebe operacij denarne politike Eurosistema so določena v Prilogi I k Smernici ECB/2011/14.

(2)

V skladu z oddelkom 1.6 Priloge I k Smernici ECB/2011/14 lahko Svet ECB kadar koli spremeni instrumente, pogoje, merila in postopke za izvajanje operacij denarne politike Eurosistema. V skladu z oddelkom 6.3.1 Priloge I k Smernici ECB/2011/14 si Eurosistem pridržuje pravico, da na podlagi informacij, ki so zanj relevantne, ugotovi, ali izdaja, izdajatelj, dolžnik ali garant izpolnjujejo njegove zahteve glede visokih bonitetnih standardov. Poleg tega so minimalne zahteve Eurosistema glede pragov kreditne kvalitete opredeljene v pravilih bonitetnega okvira Eurosistema za tržno finančno premoženje, kot je določeno v oddelku 6.3.2 Priloge I k Smernici ECB/2011/14.

(3)

Začasna neuporaba minimalnih zahtev Eurosistema glede pragov kreditne kvalitete, ki se uporabljajo za tržne dolžniške instrumente, ki jih izdaja ali zanje v celoti jamči Helenska republika, kot jo je Svet ECB izvorno določil 6. maja 2010, je bila izjemen in začasen ukrep, ki je temeljil na pozitivni oceni Sveta ECB, da Helenska republika spoštuje program Evropske unije/Mednarodnega denarnega sklada. Svet ECB je tedaj upošteval, da je Helenska republika sprejela program, ki je bil po mnenju Sveta ECB ustrezen, tako da bodo z vidika upravljanja kreditnega tveganja tržni dolžniški instrumenti, ki jih izdaja ali zanje jamči Helenska republika, ohranili standard kakovosti, ki zadostuje za ohranitev njihove primernosti za zavarovanje pri operacijah denarne politike Eurosistema, ne glede na katero koli zunanjo bonitetno oceno. Poleg tega je Svet ECB upošteval tudi trdno zavezo grške vlade, da bo v celoti izvedla ta program (3).

(4)

V skladu s členom 8 Smernice ECB/2014/31 se Eurosistemov prag kreditne kvalitete ne uporablja za tržne dolžniške instrumente, ki so jih izdale ali zanje v celoti jamčijo institucionalne enote centralnih ravni držav članic euroobmočja, kjer poteka program Evropske unije/Mednarodnega denarnega sklada, razen če Svet ECB odloči, da zadevna država članica ne spoštuje pogojev finančne podpore in/ali makroekonomskega programa. V skladu s členom 1(3) navedene smernice se Helenska republika za namene člena 6(1) in člena 8 navedene smernice šteje za državo članico euroobmočja, ki spoštuje program Evropske unije/Mednarodnega denarnega sklada.

(5)

Svet ECB je na podlagi razpoložljivih informacij ocenil, da trenutno ni mogoče šteti, da je pregled programa Evropske unije/Mednarodnega denarnega sklada za Helensko republiko uspešno zaključen. Zato Helenska republika več ne izpolnjuje pogojev programa in posledično tudi niso več izpolnjeni pogoji za začasno neuporabo Eurosistemovega praga kreditne kvalitete v zvezi s takšnimi instrumenti, kot so določeni v členu 8(2) Smernice ECB/2014/31. Zato je Svet ECB odločil, da se Eurosistemov prag kreditne kvalitete uporablja za tržne dolžniške instrumente, ki jih izdaja ali zanje v celoti jamči Helenska republika –