15.11.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 330/1

(1)

Komisija je v svojem sporočilu z naslovom „Akt za enotni trg – Dvanajst pobud za okrepitev rasti in zaupanja –,Skupaj za novo rast'“, ki je bilo sprejeto 13. aprila 2011, ugotovila, da je treba preglednost socialnih in okoljskih informacij, ki jih dajejo na voljo podjetja v vseh sektorjih, dvigniti na primerljivo visoko raven v vseh državah članicah. To je popolnoma skladno z možnostjo, da lahko države članice, če je ustrezno, zahtevajo dodatno izboljšanje preglednosti nefinančnih informacij v podjetjih, pri čemer gre za proces, ki po svoji naravi nikoli ni zaključen.

(2)

Komisija je v svojem sporočilu z naslovom „Obnovljena strategija EU za družbeno odgovornost podjetij za obdobje 2011–2014“, ki je bilo sprejeto 25. oktobra 2011, ponovno poudarila potrebo po izboljšanem razkrivanju socialnih in okoljskih informacij podjetij s predstavitvijo zakonodajnega predloga na tem področju.

(3)

Evropski parlament je v svojih resolucijah z dne 6. februarja 2013 o družbeni odgovornosti gospodarskih družb: upravičljivo, pregledno in odgovorno poslovno ravnanje in trajnostna rast ter o spodbujanju interesov družbe in poti k trajnostnemu in vključujočemu okrevanju priznal, kako pomembno je, da podjetja širijo informacije o trajnosti, kot so socialni in okoljski dejavniki, za prepoznavanje tveganj za trajnost in krepitev zaupanja vlagateljev in potrošnikov. Dejansko je razkritje nefinančnih informacij nujen korak k obvladovanju prehoda na trajnostno globalno gospodarstvo, ki povezuje dolgoročno donosnost s socialno pravičnostjo in varstvom okolja. V tem pogledu razkritje nefinančnih informacij pripomore k merjenju, spremljanju in upravljanju uspešnosti podjetij ter njihovega vpliva na družbo. Zato je Evropski parlament Komisijo pozval, naj predloži zakonodajni predlog o razkritju nefinančnih informacij podjetij, ki bo omogočal visoko stopnjo prožnosti pri ukrepanju, da bo mogoče upoštevati večdimenzionalno naravo družbene odgovornosti podjetij in raznovrstnost politik družbene odgovornosti podjetij, ki jih izvajajo podjetja, in ustrezno stopnjo primerljivosti, da bo zadovoljevala potrebe vlagateljev in drugih zainteresiranih strani ter potrebo, da se potrošnikom zagotovi enostaven dostop do informacij o vplivu podjetij na družbo.

(4)

Usklajenost nacionalnih določb o razkrivanju nefinančnih informacij v zvezi z nekaterimi velikimi podjetji je enako pomembna za interese podjetij, delničarjev in drugih zainteresiranih strani. Uskladitev na navedenih področjih je potrebna, ker večina teh podjetij posluje v več kot eni državi članici.

(5)

Vzpostaviti je treba tudi določeno minimalno pravno zahtevo glede obsega informacij, ki bi jih morala podjetja v Uniji dati na voljo javnosti in organom. Podjetja, zajeta v tej direktivi, bi morala pošteno in celovito prikazati svoje politike, rezultate in tveganja.

(6)

Za izboljšanje skladnosti in primerljivosti razkritih nefinančnih informacij v Uniji bi morala nekatera velika podjetja pripraviti izjavo o nefinančnem poslovanju, v kateri bi morale biti navedene informacije vsaj o okoljskih, socialnih in kadrovskih zadevah, o spoštovanju človekovih pravic ter o zadevah v zvezi z bojem proti korupciji in podkupovanju. V tako izjavo bi bilo treba vključiti opis politik, rezultatov in tveganj na tem področju, izjava pa bi morala biti priložena poslovnemu poročilu zadevnega podjetja. Izjava o nefinančnem poslovanju bi morala vključevati tudi informacije o postopkih skrbnega pregleda, ki jih izvaja podjetje, tudi o njegovih dobavnih in podizvajalskih verigah, kjer je to ustrezno in sorazmerno, da bi tako opredelili, preprečili in omejili obstoječe in potencialne škodljive učinke. Države članice bi morale imeti možnost, da podjetja, za katera velja ta direktiva, izvzamejo iz obveznosti pripraviti izjavo o nefinančnem poslovanju, kadar se pripravi ločeno poročilo, ki se nanaša na isto poslovno leto in vsebuje iste informacije.

(7)

Kadar se od podjetij zahteva priprava izjave o nefinančnem poslovanju, bi morala taka izjava v zvezi z okoljskimi zadevami vsebovati podrobnosti o prisotnih in predvidljivih vplivih dejavnosti podjetja na okolje in, po potrebi, na zdravje in varnost ter podrobnosti o uporabi obnovljivih in/ali neobnovljivih virov energije, emisijah toplogrednih plinov, rabi vode in onesnaževanju zraka. Na področju socialnih in kadrovskih zadev se lahko informacije v izjavi nanašajo na ukrepe za zagotavljanje enakosti med spoloma, izvajanje temeljnih konvencij Mednarodne organizacije dela, delovne pogoje, socialni dialog, spoštovanje pravice delavcev do obveščenosti in posvetovanja, spoštovanje sindikalnih pravic, varnost in zdravje pri delu, dialog z lokalnimi skupnostmi in/ali sprejete ukrepe za zagotavljanje varstva in razvoja teh skupnosti. Na področju človekovih pravic, preprečevanja korupcije in podkupovanja bi lahko izjava o nefinančnem poslovanju vsebovala informacije o preprečevanju kršitev človekovih pravic in/ali o vzpostavljenih instrumentih za boj proti korupciji in podkupovanju.

(8)

Podjetja, za katera velja ta direktiva, bi morala zagotoviti primerne informacije v zvezi z zadevami, ki izstopajo kot tiste, ki bodo najverjetneje uresničile glavna tveganja resnih vplivov, skupaj s tistimi, ki so se že uresničila. Resnost takih učinkov bi morali presojati glede na njihovo razsežnost in pomembnost. Tveganja za škodljive učinke lahko izvirajo iz lastnih dejavnosti podjetja ali so povezana z njegovim delovanjem, pa tudi z njegovimi proizvodi, storitvami ali poslovnimi odnosi, kjer je to ustrezno in sorazmerno, vključno z dobavnimi in podizvajalskimi verigami. To ne bi smelo povzročiti nepotrebnega dodatnega upravnega bremena za mala in srednja podjetja (MSP).

(9)

Velika podjetja, za katera velja ta direktiva, lahko te informacije zagotovijo na podlagi nacionalnih okvirov, okvirov Unije, kot je sistem Skupnosti za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS), ali mednarodnih okvirov, na primer pobude Združenih narodov (ZN) za globalni dogovor, vodilnih načel o podjetjih in človekovih pravicah: izvajanje okvira ZN za „varovanje, spoštovanje in pomoč“, smernic Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) za večnacionalna podjetja, standarda ISO 26000 Mednarodne organizacije za standardizacijo, tristranske deklaracije o načelih večnacionalnih podjetij in socialne politike Mednarodne organizacije dela, pobude za globalno poročanje ali drugih priznanih mednarodnih okvirov.

(10)

Države članice bi morale zagotoviti obstoj primernih in učinkovitih sredstev, ki zagotavljajo, da podjetja razkrivajo nefinančne informacije v skladu s to direktivo. Zato bi morale države članice zagotoviti učinkovite nacionalne postopke, s katerimi se uveljavlja izpolnjevanje obveznosti iz te direktive, ter poskrbeti, da so ti postopki na voljo vsem fizičnim in pravnim osebam, ki imajo v skladu z nacionalnim pravom pravni interes za zagotavljanje spoštovanja določb te direktive.

(11)

V odstavku 47 končnega dokumenta konference ZN Rio+20 z naslovom „Prihodnost, ki si jo želimo“, se priznava pomen trajnostnega poročanja podjetij in spodbuja podjetja, naj obravnavajo vključitev informacij o trajnosti v cikel poročanja, kjer je to ustrezno. Poleg tega se industrijo, zainteresirane vlade in zadevne zainteresirane strani spodbuja, naj, kadar je to ustrezno, s pomočjo sistema ZN razvijejo modele najboljše prakse in omogočijo lažje sprejemanje ukrepov za vključevanje finančnih in nefinančnih informacij ob upoštevanju izkušenj, pridobljenih med izvajanjem obstoječih okvirov.

(12)

Dostop vlagateljev do nefinančnih informacij je korak naprej k doseganju cilja, da se do leta 2020 v okviru časovnega načrta za Evropo, gospodarno z viri, vzpostavijo tržne in politične spodbude, ki nagrajujejo poslovne naložbe v učinkovitost.

(13)

Evropski svet je v svojih sklepih s 24. in 25. marca 2011 pozval k splošnemu zmanjšanju regulativnega bremena, zlasti za MSP, na evropski in nacionalni ravni ter predlagal ukrepe za povečanje produktivnosti, cilj strategije Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast pa je izboljšati poslovno okolje za MSP in spodbujati uveljavljanje MSP na mednarodni ravni. Zato bi se morale nove zahteve o razkritju v skladu z načelom „najprej pomisli na male“ uporabljati samo za določena velika podjetja in skupine.

(14)

Področje uporabe teh zahtev o razkritju nefinančnih informacij bi bilo treba opredeliti glede na povprečno število zaposlenih, bilančno vsoto in čisti promet. MSP bi morala biti izvzeta iz dodatnih zahtev, obveznost razkritja izjave o nefinančnem poslovanju pa bi morala veljati samo za velika podjetja, ki so subjekti javnega interesa, ter za subjekte javnega interesa, ki so nadrejeno podjetje velike skupine, v obeh primerih pa je povprečno število zaposlenih večje od 500, kadar gre za skupino na konsolidirani podlagi. To državam članicam ne bi smelo preprečiti, da zahtevajo razkritje nefinančnih informacij od podjetij in skupin, ki niso podjetja, za katere velja ta direktiva.

(15)

Številna podjetja, ki spadajo na področje uporabe Direktive 2013/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta (3), so člani skupin podjetij. Konsolidirana poslovna poročila bi morala biti sestavljena tako, da se lahko informacije o takih skupinah podjetij sporočijo članom in tretjim osebam. Nacionalno pravo, ki ureja konsolidirana poslovna poročila, bi zato moralo biti usklajeno, da bi omogočilo doseganje cilja primerljivosti in skladnosti informacij, ki bi jih podjetja v Uniji morala objavljati.

(16)

Zakoniti revizorji in revizijska podjetja bi morali zgolj preveriti, da je bila predložena izjava o nefinančnem poslovanju ali ločeno poročilo. Poleg tega bi morale imeti države članice možnost zahtevati, da informacije v izjavi o nefinančnem poslovanju ali v ločenem poročilu preveri neodvisni izvajalec storitev dajanja zagotovil.

(17)

Da bi podjetjem olajšali razkrivanje nefinančnih informacij, bi morala Komisija pripraviti nezavezujoče smernice, vključno s splošnimi in sektorskimi nefinančnimi ključnimi kazalniki uspešnosti. Komisija bi morala upoštevati obstoječe primere najboljših praks, mednarodni razvoj dogodkov in rezultate s tem povezanih pobud Unije. Komisija bi morala opraviti ustrezna posvetovanja, med drugim z ustreznimi zainteresiranimi stranmi. Kar zadeva okoljske vidike, bi morala Komisija zajeti vsaj rabo zemljišč, vode in materialov ter emisije toplogrednih plinov.

(18)

Raznolikost sposobnosti in stališč članov upravnih, poslovodnih in nadzornih organov podjetij omogoča dobro razumevanje poslovne organizacije in zadev zadevnih podjetij. Člani teh organov lahko zato na konstruktiven način preizkušajo odločitve poslovodstva in so bolj odprti za inovativne zamisli, s čimer se preprečijo podobna stališča članov, kar je znano tudi kot pojav „skupinskega razmišljanja“. Raznolikost zato prispeva k učinkovitemu nadzoru poslovodstva in uspešnemu upravljanju podjetja. Zato je pomembno izboljšati preglednost politike raznolikosti, ki se izvaja. Tako bi bil trg obveščen o praksah upravljanja podjetij, ta pa bi bila pod posrednim pritiskom glede oblikovanja bolj raznolikih odborov.

(19)

Obveznost razkritja politik raznolikosti v zvezi z upravnimi, poslovodnimi in nadzornimi organi glede vidikov, kot so na primer starost, spol ali izobrazba in poklicne izkušnje, bi morala veljati samo za nekatera velika podjetja. Razkritje politike raznolikosti bi moralo biti vključeno v izjavo o upravljanju podjetja, kakor je določeno v členu 20 Direktive 2013/34/EU. Če se politika raznolikosti ne izvaja, njena uvedba ne bi smela biti obvezna, vendar bi morala izjava o upravljanju podjetja vsebovati jasno obrazložitev, zakaj se ne uvede.

(20)

Ugotavlja se, da obstajajo pobude na ravni Unije, vključno s poročanjem po posameznih državah za več sektorjev, da se je Evropski svet v svojih sklepih z 22. maja 2013 ter 19. in 20. decembra 2013 skliceval na poročanje po posameznih državah s strani velikih družb in skupin, da Direktiva 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta (4) vsebuje podobne določbe ter da obstajajo mednarodna prizadevanja za izboljšanje preglednosti finančnega poročanja. OECD je bila v okviru skupine G8 in G20 pozvana, da pripravi standardizirano podlago za poročanje, s katero bodo večnacionalna podjetja poročala davčnim organom po svetu, kjer ustvarjajo dobičke in plačujejo davke. Ta razvoj dogodkov dopolnjuje predloge iz te direktive, pri čemer gre v obeh primerih za primerne ukrepe glede na njihov namen.

(21)

Ker cilja te direktive, in sicer izboljšati ustreznost, skladnost in primerljivost informacij, ki jih razkrijejo določena velika podjetja in skupine v Uniji, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi učinka lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(22)

Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki jih priznava zlasti Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, vključno s svobodo gospodarske pobude, spoštovanjem zasebnega življenja ter varstvom osebnih podatkov. To direktivo je treba izvajati v skladu s temi pravicami in načeli.

(23)

Direktivo 2013/34/EU bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

1.

vstavi se naslednji člen:

„Člen 19a

Izjava o nefinančnem poslovanju

1.   Velika podjetja, ki so subjekti javnega interesa in katerih povprečno število zaposlenih v poslovnem letu je na dan bilance stanja večje od 500, v poslovno poročilo vključijo tudi izjavo o nefinančnem poslovanju, ki, kolikor je potrebno za razumevanje razvoja, uspešnosti in položaja podjetja ter učinka njegovih dejavnosti, vsebuje vsaj informacije o okoljskih, socialnih in kadrovskih zadevah, spoštovanju človekovih pravic ter zadevah v zvezi z bojem proti korupciji in podkupovanju, vključno z/s:

Kadar podjetje ne izvaja politik v zvezi z eno ali več navedenimi zadevami, to v izjavi o nefinančnem poslovanju jasno in utemeljeno obrazloži.

Kadar je to ustrezno, izjava o nefinančnem poslovanju iz prvega pododstavka vsebuje tudi sklice na zneske v letnih računovodskih izkazih in dodatna pojasnila v zvezi z njimi.

V izjemnih primerih, ko bi glede na ustrezno utemeljeno mnenje članov upravnega, poslovodnega in nadzornega organa, ki delujejo v okviru pristojnosti, ki jim jih podeljuje nacionalno pravo, in so skupno odgovorni za to mnenje, razkritje informacij o predvidenih dogodkih ali zadevah, ki so predmet tekočih pogajanj, resno škodovalo poslovnemu položaju podjetja, lahko države članice dovolijo, da se takšne informacije izpustijo, če to ne onemogoči poštenega in uravnoteženega razumevanja razvoja, uspešnosti in položaja podjetja ter učinka njegovih dejavnosti.

Države članice določijo, da lahko podjetje zahtevane informacije iz prvega pododstavka razkrije na podlagi nacionalnih okvirov, okvirov Unije ali mednarodnih okvirov in v tem primeru navede, katere okvire je uporabilo.

2.   Za podjetja, ki izpolnjujejo zahteve iz odstavka 1, se šteje, da so izpolnila obveznost glede analize nefinančnih informacij iz tretjega pododstavka člena 19(1).

3.   Podjetje, ki je odvisno podjetje, je izvzeto iz obveznosti iz odstavka 1, če so podjetje in njegova odvisna podjetja vključena v konsolidirano poslovno poročilo ali ločeno poročilo drugega podjetja, pripravljeno v skladu s členom 29 in tem členom.

4.   Kadar podjetje pripravlja ločeno poročilo za isto poslovno leto, ne glede na to, ali na podlagi nacionalnih okvirov, okvirov Unije ali mednarodnih okvirov, ki zajema informacije, potrebne za izjavo o nefinančnem poslovanju iz odstavka 1, lahko države članice to podjetje izvzamejo iz obveznosti priprave izjave o nefinančnem poslovanju, določene v odstavku 1, če se tako ločeno poročilo:

Odstavek 2 se smiselno uporablja za podjetja, ki pripravljajo ločeno poročilo iz prvega pododstavka tega odstavka.

5.   Države članice zagotovijo, da zakoniti revizor ali revizijsko podjetje preveri, ali je bila predložena izjava o nefinančnem poslovanju iz odstavka 1 ali ločeno poročilo iz odstavka 4.

6.   Države članice lahko zahtevajo, da informacije, navedene v izjavi o nefinančnem poslovanju iz odstavka 1 ali ločenem poročilu iz odstavka 4, preveri neodvisni izvajalec storitev dajanja zagotovil.“

2.

člen 20 se spremeni:

3.

vstavi se naslednji člen:

„Člen 29a

Konsolidirana izjava o nefinančnem poslovanju

1.   Subjekti javnega interesa, ki so obvladujoča podjetja velike skupine, katere povprečno število zaposlenih v poslovnem letu je na dan bilance stanja na konsolidirani podlagi večje od 500, v konsolidirano poslovno poročilo vključijo tudi konsolidirano izjavo o nefinančnem poslovanju, ki, kolikor je potrebno za razumevanje razvoja, uspešnosti in položaja skupine ter učinka njenih dejavnosti, vsebuje vsaj informacije o okoljskih, socialnih in kadrovskih zadevah spoštovanju človekovih pravic ter zadevah v zvezi z bojem proti korupciji in podkupovanju, vključno z/s:

Kadar skupina ne izvaja politik v zvezi z eno ali več navedenimi zadevami, to v konsolidirani izjavi o nefinančnem poslovanju jasno in utemeljeno obrazloži.

Kadar je to ustrezno, konsolidirana izjava o nefinančnem poslovanju iz prvega pododstavka vsebuje tudi sklice na zneske v konsolidiranih računovodskih izkazih in dodatna pojasnila v zvezi z njimi.

V izjemnih primerih, ko bi glede na ustrezno utemeljeno mnenje članov upravnega, poslovodnega in nadzornega organa, ki delujejo v okviru pristojnosti, ki jim jih podeljuje nacionalno pravo, in so skupno odgovorni za to mnenje, razkritje informacij o predvidenih dogodkih ali zadevah, ki so predmet tekočih pogajanj, resno škodovalo poslovnemu položaju skupine, lahko države članice dovolijo, da se takšne informacije izpustijo, če to ne onemogoči poštenega in uravnoteženega razumevanja razvoja, uspešnosti in položaja skupine ter učinka njenih dejavnosti.

Države članice določijo, da lahko obvladujoče podjetje zahtevane informacije iz prvega pododstavka razkrije na podlagi nacionalnih okvirov, okvirov Unije ali mednarodnih okvirov in v tem primeru navede, katere okvire je uporabilo.

2.   Za obvladujoče podjetje, ki izpolnjuje zahteve iz odstavka 1, se šteje, da je izpolnilo obveznost glede analize nefinančnih informacij iz tretjega pododstavka člena 19(1) in člena 29.

3.   Obvladujoče podjetje, ki je hkrati odvisno podjetje, je izvzeto iz obveznosti iz odstavka 1, če so izvzeto obvladujoče podjetje in njegova odvisna podjetja vključena v konsolidirano poslovno poročilo ali ločeno poročilo drugega podjetja, pripravljeno v skladu s členom 29 in tem členom.

4.   Kadar obvladujoče podjetje pripravlja ločeno poročilo za isto poslovno leto, v katerega je vključena celotna skupina, ne glede na to, ali na podlagi nacionalnih okvirov, okvirov Unije ali mednarodnih okvirov, ter ki zajema informacije, potrebne za konsolidirano izjavo o nefinančnem poslovanju iz odstavka 1, lahko države članice to obvladujoče podjetje izvzamejo iz obveznosti priprave konsolidirane izjave o nefinančnem poslovanju, določene v odstavku 1, če se tako ločeno poročilo:

Odstavek 2 se smiselno uporablja za obvladujoča podjetja, ki pripravljajo ločeno poročilo iz prvega pododstavka tega odstavka.

5.   Države članice zagotovijo, da zakoniti revizor ali revizijsko podjetje preveri, ali je bila predložena konsolidirana izjava o nefinančnem poslovanju iz odstavka 1 ali ločeno poročilo iz odstavka 4.

6.   Države članice lahko zahtevajo, da informacije, navedene v konsolidirani izjavi o nefinančnem poslovanju iz odstavka 1 ali ločenem poročilu iz odstavka 4, preveri neodvisni izvajalec zavarovalniških storitev.“

4.

v členu 33 se odstavek 1 nadomesti z naslednjim:

„1.   Države članice zagotovijo, da so člani upravnega, poslovodnega in nadzornega organa podjetja, ki delujejo v okviru pristojnosti, ki jim jih podeljuje nacionalno pravo, skupno odgovorni za zagotavljanje, da se:

pripravijo in objavijo v skladu z zahtevami iz te direktive in, če je ustrezno, z mednarodnimi računovodskimi standardi, sprejetimi v skladu z Uredbo (ES) št. 1606/2002.“

5.

v členu 34 se doda naslednji odstavek:

„3.   Ta člen se ne uporablja za izjavo o nefinančnem poslovanju iz člena 19a(1) in konsolidirano izjavo o nefinančnem poslovanju iz člena 29a(1) ali za ločeno poročilo iz členov 19a(4) in 29a(4).“

6.

v členu 48 se pred zadnjim odstavkom vstavi naslednji odstavek:

„V poročilu se ob upoštevanju razvoja dogodkov v OECD in rezultatov povezanih evropskih pobud preuči možnost uvedbe obveznosti za velika podjetja, da vsako leto predložijo poročilo po državah za vsako državo članico in tretjo državo, v kateri poslujejo, v katerem so navedene vsaj informacije o ustvarjenem dobičku, plačanem davku na dobiček in prejetih javnih subvencijah.“

15.11.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 330/10

(1)

V skladu s Sklepom Sveta 2013/671/EU (1) je bil Sporazum med Evropsko unijo in Francosko republiko o uporabi zakonodaje Unije o obdavčevanju prihrankov in upravnem sodelovanju na področju obdavčevanja v zvezi z ozemeljsko skupnostjo Saint-Barthélemy (v nadaljnjem besedilu: Sporazum) podpisan dne 17. februarja 2014 s pridržkom njegove poznejše sklenitve.

(2)

Namen Sporazuma je zagotoviti, da se mehanizmi iz Direktive Sveta 2011/16/EU (2) in Direktive Sveta 2003/48/ES (3), katerih namen je zlasti preprečevanje čezmejne davčne utaje in izogibanja plačilu davka, še naprej uporabljajo na ozemlju Saint-Barthélemyja kljub spremembi njegovega položaja.

(3)

Sporazum bi bilo treba skleniti –

15.11.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 330/12

(1)

Ozemeljska skupnost Saint-Barthélemy je sestavni del Francoske republike, vendar od 1. januarja 2012 ni več vključena v Evropsko unijo v skladu s Sklepom Evropskega sveta 2010/718/EU (1).

(2)

Da bi se zaščitili interesi Evropske unije ter zlasti preprečile čezmejne davčne utaje in izogibanja plačilu davka, je treba zagotoviti, da zakonodaja Evropske unije o upravnem sodelovanju na področju obdavčevanja ter o obdavčevanju dohodka od prihrankov v obliki plačil obresti še naprej velja v zvezi z ozemeljsko skupnostjo Saint-Barthélemy. Zagotoviti je treba tudi, da se v zvezi z ozemeljsko skupnostjo Saint-Barthélemy uporabljajo tudi vsi akti o spremembi te zakonodaje –

15.11.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 330/16

(1)

Člen 43(3) Pogodbe določa, da Sveta na predlog Komisije sprejme ukrepe o določitvi in dodelitvi ribolovnih možnosti.

(2)

Uredba (EU) št. 1380/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (1) zahteva, da se ohranitveni ukrepi sprejmejo ob upoštevanju razpoložljivih znanstvenih, tehničnih in gospodarskih mnenj, kar vključuje, če je ustrezno, poročila, ki jih pripravijo Znanstveni, tehnični in gospodarski odbor za ribištvo (STECF) in drugi svetovalni organi, ter ob upoštevanju mnenj, ki jih podajo svetovalni sveti.

(3)

Svet je zadolžen za sprejetje ukrepov o določitvi in dodelitvi ribolovnih možnosti, po potrebi pa tudi nekaterih pogojev, ki so funkcionalno povezani s tem. Ribolovne možnosti bi bilo treba dodeliti državam članicam tako, da se zagotovi relativna stabilnost ribolovnih dejavnosti vsake države članice za vsak stalež rib ali vrsto ribolova in da se upoštevajo cilji skupne ribiške politike iz Uredbe (EU) št. 1380/2013.

(4)

Celotne dovoljene ulove (TAC) bi bilo torej treba določiti v skladu z Uredbo (EU) št. 1380/2013 in ob upoštevanju načel iz uvodne izjave 2.

(5)

Za ribolov malih pelagičnih vrst (sled in papalina), trske in lososa v Baltskem morju se obveznost iztovarjanja iz člena 15(1) Uredbe (EU) št. 1380/2013 uporablja od 1. januarja 2015. Člen 16(2) navedene uredbe določa, da se morajo ob uvedbi obveznosti iztovarjanja za ribji stalež ribolovne možnosti določiti tako, da se upošteva razlika med določanjem ribolovnih možnosti, ki odražajo iztovarjanje, in določanjem ribolovnih možnosti, ki odražajo ulove.

(6)

Za staleže, za katere veljajo posebni večletni načrti, bi bilo treba ribolovne možnosti določiti v skladu s pravili iz teh načrtov. Zato bi bilo treba omejitve ulova določiti v skladu s pravili iz Uredbe Sveta (ES) št. 1098/2007 (2) (v nadaljnjem besedilu: načrt za trsko v Baltskem morju).

(7)

Mednarodni svet za raziskovanje morja (ICES) je predložil znanstveno mnenje glede ribolovnega napora za trsko v Baltskem morju, v katerem je navedeno, da – kadar se za določen stalež uporablja obveznost iztovarjanja – določanje nižjih omejitev napora ne bi prispevalo k uresničevanju ciljev reformirane skupne ribiške politike. Zato je ustrezno določiti omejitve ribolovnega napora za stalež trske v podrazdelkih ICES 22–24 na ravni leta 2014. Določitev omejitev ribolovnega napora na ravni leta 2014 bo olajšala uvedbo obveznosti iztovarjanja in prispevala k uresničevanju ciljev skupne ribiške politike, določenih v Uredbi (EU) št. 1380/2013.

(8)

Glede na podano znanstveno mnenje bi lahko uvedli boj prilagodljivo upravljanje ribolovnega napora za stalež trske v podrazdelkih ICES 22–24 v Baltskem morju, ne da bi pri tem ogrozili cilje načrta za trsko v Baltskem morju in povzročili višjo umrljivost rib. Takšna prilagodljivost bi omogočila učinkovitejše upravljanje ribolovnega napora v primerih, ko kvote ne bi bile enakomerno razdeljene med ladjevje države članice, poleg tega pa bi se lažje hitro odzvali na izmenjavo kvot. Zato bi morale imeti države članice možnost dodelitve dodatnih dni odsotnosti iz pristanišča ribiškim plovilom, ki plujejo pod njihovo zastavo, če bi bilo drugim ribiškim plovilom, ki plujejo pod njihovo zastavo, odvzeto enako število dni odsotnosti iz pristanišča.

(9)

Iz najnovejšega znanstvenega mnenja je razvidno, da ICES ni mogel določiti bioloških referenčnih točk za staleže trske v podrazdelkih ICES 25–32 in je namesto tega za ta stalež predlagal TAC na podlagi pristopa z omejenimi podatki. Brez bioloških referenčnih točk ni mogoče upoštevati pravil za določitev ravni ribolovnih možnosti za staleže trske v podrazdelkih ICES 25–32. Ker bi nedoločitev ribolovnih možnosti lahko resno ogrozila trajnost navedenega staleža, je primerno, da se TAC za te staleže trske določi na ravni, ki ustreza pristopu, ki ga je razvil in predlagal ICES ter se omejitve ribolovnega napora določijo na ravni leta 2014. Določitev omejitev ribolovnega napora na ravni leta 2014 bo olajšala uvedbo obveznosti iztovarjanja, omogočila bolj selektivni ribolov ter prispevala k uresničevanju ciljev skupne ribiške politike, določenih v Uredbi (EU) št. 1380/2013.

(10)

Za uporabo ribolovnih možnosti, kakor so določene v tej uredbi, veljajo določbe Uredbe Sveta (ES) št. 1224/2009 (3), zlasti členov 33 in 34 navedene uredbe, o evidentiranju ulova in ribolovnega napora ter sporočanju podatkov o izčrpanju ribolovnih možnosti. Zato je treba določiti oznake za pošiljanje podatkov o iztovarjanju staležev v skladu s to uredbo, ki jih morajo uporabiti države članice pri pošiljanju podatkov Komisiji.

(11)

Z Uredbo Sveta (ES) št. 847/96 (4) so bili določeni dodatni pogoji za vsakoletno upravljanje TAC, vključno z določbami glede prilagodljivosti iz členov 3 in 4 ter za previdnostne oziroma analitične TAC. V skladu s členom 2 navedene uredbe Svet pri določanju TAC odloči, za katere staleže se člena 3 ali 4 ne uporabljata, zlasti na podlagi biološkega statusa staležev. Nedavno je bil s členom 15(9) Uredbe (EU) št. 1380/2013 uveden mehanizem vsakoletne prilagodljivosti za vse staleže, za katere velja obveznost iztovarjanja. Da bi se torej izognili prekomerni prilagodljivosti, ki bi razvrednotila načelo razumnega in odgovornega izkoriščanja živih morskih bioloških virov, ovirala doseganje ciljev skupne ribiške politike in poslabšala biološki status staležev, bi bilo treba določiti, da se člena 3 in 4 Uredbe (ES) št. 847/96 za analitične TAC uporabljata le, kadar se ne uporabljajo vsakoletne prilagodljivosti iz člena 15(9) Uredbe (EU) št. 1380/2013.

(12)

Znanstveno mnenje glede papaline v Severnem morju se nanaša na obdobje med julijem in junijem naslednjega leta, čeprav je TAC določen za obdobje od januarja do decembra. Najnovejše znanstveno mnenje za obdobje od julija 2014 do junija 2015 navaja, da se lahko TAC bistveno poveča. V drugi polovici leta 2014 je torej na voljo več popaline kot prvotno predvideno. Ker za ta stalež velja analitična ocena in ker je znotraj varnih bioloških omejitev, so izpolnjeni pogoji za uporabo členov 3 in 4 Uredbe (ES) št. 847/96, ki omogoča medletno prožnost kvot, zato bi se morala slednja dovoliti, da bi se ribiškemu sektorju omogočila kar najučinkovitejša uporaba povečane razpoložljivosti papaline. Uredbo (EU) št. 43/2014 bi bilo treba ustrezno spremeniti.

(13)

Uredba (EU) št. 43/2014 zdaj za nekatere staleže omogoča, da država članica leta 2015 uporabi vse neporabljene količine, ki lahko znašajo do 10 % kvote, ki ji je bila na voljo leta 2014. Ruska federacija je 6. avgusta 2014 uvedla embargo na uvoz določenih kmetijskih in ribiških proizvodov iz Unije. Zaradi tega nekateri izvozi, ki so jih proizvajalci načrtovali v Rusijo za jesen 2014, sedaj niso mogoči in v nekaterih primerih na kratek rok ni mogoče najti alternativnih trgov. Zaradi teh izjemnih okoliščin in nujnosti zadeve je treba dovoliti nekatere prilagoditve ribolovne sezone 2014. Ob upoštevanju pozitivnega znanstvenega mnenja in pozitivnega pristopa zadevnih obalnih držav je ustrezno – izjemoma in le glede staležev, na katere ruski embargo najhuje ali neposredno vpliva – dovoliti povečanje odstotka neporabljenih količin iz leta 2014, ki se lahko prenesejo v leto 2015. Ta izjemni ukrep je omejen na ribolovno sezono 2014. Pričakovati je, da bo ta ukrep omogočil prehod na nove trge ali prilagoditev ulovov, če bo embargo v letu 2015 še vedno veljal. Zaradi istih razlogov bi bilo treba ustrezno možnost prenosa neuporabljenih ribolovnih možnosti vključiti v Uredbo Sveta (EU) št. 1180/2013 (5). Uredbi (EU) št. 43/2014 in (EU) št. 1180/2013 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(14)

Da bi se izognili prekinitvi ribolovnih dejavnosti in da bi ribičem Unije zagotovili preživetje, je pomembno, da se ta uredba uporablja od 1. januarja 2015. Zaradi nujnosti bi morala ta uredba začeti veljati takoj po objavi. Iz razlogov, navedenih v uvodni izjavi 13, bi se morala določba o možnosti prenosa neizkoriščenih ribolovnih možnosti leta 2014, uporabljati z učinkom od 1. januarja 2014 –

1.

„ICES“ pomeni Mednarodni svet za raziskovanje morja;

2.

„Baltsko morje“ pomeni območja ICES IIIb, IIIc in IIId;

3.

„podrazdelek“ pomeni podrazdelek ICES Baltskega morja, kakor je opredeljen v Prilogi I k Uredbi Sveta (ES) št. 2187/2005 (6);

4.

„ribiško plovilo“ pomeni katero koli plovilo, ki je opremljeno za gospodarsko izkoriščanje morskih bioloških virov;

5.

„ribiško plovilo Unije“ pomeni ribiško plovilo, ki pluje pod zastavo države članice in je registrirano v Uniji;

6.

„ribolovni napor“ pomeni produkt zmogljivosti in dejavnosti ribiškega plovila; za skupino ribiških plovil je to vsota ribolovnih naporov vseh ribiških plovil v skupini;

7.

„stalež“ pomeni morski biološki vir, ki je prisoten na zadevnem območju upravljanja;

8.

„celotni dovoljeni ulov“ (TAC) pomeni količino posameznega staleža, ki jo je mogoče:

9.

„kvota“ pomeni delež TAC, ki je dodeljen Uniji, državi članici ali tretji državi;

10.

„dnevi odsotnosti iz pristanišča“ pomenijo vsako neprekinjeno obdobje 24 ur ali del takega obdobja, v katerem ribiškega plovila ni v pristanišču.

(a)

izmenjave v skladu s členom 16(8) Uredbe (EU) št. 1380/2013;

(b)

odbitke in ponovne dodelitve v skladu s členom 37 Uredbe (ES) št. 1224/2009;

(c)

dodatna iztovarjanja, dovoljena na podlagi člena 3 Uredbe (ES) št. 847/96 ali na podlagi člena 15(9) Uredbe (EU) št. 1380/2013;

(d)

količine, ki so bile zadržane v skladu s členom 4 Uredbe (ES) št. 847/96 ali prenesene v skladu s členom 15(9) Uredbe (EU) št. 1380/2013;

(e)

odbitke na podlagi členov 105, 106 in 107 Uredbe (ES) št. 1224/2009.

1.

Člen 18a se spremeni:

2.

V Prilogi IA se vnos za papalino in z njo povezan prilov v vodah Unije območij IIa in IV nadomesti z naslednjim:

1.

Vstavi se naslednji člen:

„Člen 5a

Prilagodljivost pri določanju ribolovnih možnosti za nekatere staleže

1.   Ta člen se uporablja za naslednje staleže:

2.   Vse količine do 25 % kvote držav članic za staleže, navedene v odstavku 1, ki v letu 2014 niso bile porabljene, se dodajo v izračun kvote zadevne države članice za leto 2015. Vsakršna količina, prenesena na druge države članice v skladu s členom 16(8) Uredbe (EU) št. 1380/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (9), ter vsakršna količina, odšteta v skladu s členi 37, 105 in 107 Uredbe (ES) št. 1224/2009, se upošteva pri določitvi količin, ki so bile uporabljene oziroma niso bile uporabljene na podlagi tega odstavka.

3.   Člen 4 Uredbe (ES) št. 847/96 se za staleže, določene v odstavku 1 tega člena v zvezi z zadevno državo članico ne uporablja.

(9)  Uredba (EU) št. 1380/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o skupni ribiški politiki in o spremembi uredb Sveta (ES) št. 1954/2003 in (ES) št. 1224/2009 ter razveljavitvi uredb Sveta (ES) št. 2371/2002 in (ES) št. 639/2004 ter Sklepa Sveta 2004/585/ES (UL L 354, 28.12.2013, str. 22).“"

2.

V Prilogo I se vključi naslednja opomba glede vnosov za naslednje staleže: sled v podrazdelkih 30–31; sled v vodah Unije podrazdelkov 25–27, 28.2, 29 in 32; sled v podrazdelku 28.1; papalina v vodah Unije iz podrazdelkov 22–32.

„Člen 3 Uredbe (ES) št. 847/96 se ne uporablja.

Člen 4 Uredbe (ES) št. 847/96 se ne uporablja.“

15.11.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 330/27

(1)

Direktiva 2013/36/EU pooblašča pristojne ali imenovane organe držav članic, da naložijo strožje kapitalske zahteve globalnim sistemsko pomembnim institucijam (GSPI), da bi tako uravnotežili večje tveganje, ki ga GSPI predstavljajo za finančni sistem, in potencialni učinek njihovega propada na davkoplačevalce. Navedena direktiva navaja nekatera osnovna načela metodologije za določitev GSPI in razvrstitev GSPI v podkategorije v skladu z njihovim sistemskim pomenom. V skladu z navedeno razvrstitvijo se jim bo dodelila zahteva po dodatnem navadnem lastniškem temeljnem kapitalu, blažilniku za GSPI. Navedena metodologija za določitev in razvrstitev GSPI temelji na petih kategorijah, ki merijo sistemski pomen banke za svetovni finančni trg, in je nadalje opredeljena v tej uredbi.

(2)

Da bi ta uredba upoštevala pristop Direktive 2013/36/EU, bi morala upoštevati standarde za metodologijo ocenjevanja globalnih sistemsko pomembnih bank in za strožjo zahtevo Baselskega odbora za bančni nadzor glede pokrivanja izgub, ki temeljijo na okviru za globalne sistemsko pomembne institucije, vzpostavljenem s strani Odbora za finančno stabilnost po poročilu z naslovom „Reducing the moral hazard posed by systemically important financial institutions – FSB Recommendations and Time Lines“ (Zmanjšanje moralnega tveganja, ki ga predstavljajo sistemsko pomembne finančne institucije – priporočila in roki FSB).

(3)

Direktiva 2013/36/EU zagotavlja, da je metodologija za določitev in razvrstitev usklajena v vseh državah članicah z uporabo enotnih in preglednih parametrov za določanje skupnega rezultata za subjekt pri merjenju njegovega sistemskega pomena. Za zagotovitev, da je vzorec bank in bančnih skupin Unije ter tistih z dovoljenjem za opravljanje dejavnosti v tretjih državah, ki predstavljajo referenčni okvir za prikaz svetovnega finančnega sistema, enoten za vso Unijo, bi moral navedeni vzorec določiti Evropski bančni organ (EBA). Izvzetja iz navedenega vzorca in dodatke k temu vzorcu na podlagi nadzorniške presoje bi bilo treba izbrati strogo zaradi zagotavljanja njegove funkcije kot referenčnega okvira in ne na podlagi drugih razlogov.

(4)

Postopek določitve GSPI bi moral temeljiti na primerljivih podatkih in upoštevati, da morajo biti institucije seznanjene s tem, ali in v kolikšni meri bo zanje veljala zahteva po blažilniku, zato bi bilo treba v metodologijo vključiti roke in procese za navedeni postopek. Ker pa bi določitev GSPI morala temeljiti na posodobljenih podatkih v zvezi z vzorcem velikih svetovnih bančnih skupin, od katerih so nekatere pridobile dovoljenje za opravljanje dejavnosti v tretjih državah, zahtevani podatki ne bodo na voljo pred drugo polovico vsakega leta. Da bodo lahko institucije izpolnjevale zahteve na podlagi statusa kot GSPI, bi morala zahteva po blažilniku začeti veljati približno eno leto po njihovi določitvi za GSPI.

(5)

Direktiva 2013/36/EU določa pet kategorij, ki merijo sistemski pomen in vključujejo merljive kazalnike. Da bi se čim bolj zmanjšalo upravno breme za institucije in organe, so navedene kategorije enake tistim, ki jih uporablja Baselski odbor za bančni nadzor. Ta uredba bi morala pri nadaljnji opredelitvi merljivih kazalnikov uporabiti enak pristop. Kazalnike bi bilo treba izbrati tako, da bi izražali različne vidike potencialnih negativnih zunanjih učinkov propada subjekta in njegove funkcije, ki so pomembne za stabilnost finančnega sistema. Referenčni sistem za ocenjevanje sistemskega pomena bi morali biti svetovni finančni trgi in svetovno gospodarstvo.

(6)

Za določitev natančne metodologije za določitev in razvrstitev GSPI v skladu z osnovnimi pravili iz Direktive 2013/36/EU je treba jasno omejiti pojme „zadevni subjekt“, „vrednost kazalnika“, „imenovalec“ in „presečna vrednost rezultata“ z njihovo opredelitvijo za namene te uredbe.

(7)

Sistemski pomen posamezne bančne skupine, merjen s kazalniki na konsolidirani podlagi, bi bilo treba izraziti kot posamezni skupni rezultat za določeno leto, ki meri njen položaj glede na druge subjekte v vzorcu. Banke bi morale biti na podlagi navedenega skupnega rezultata določene za GSPI in razvrščene v podkategorije, za katere se bodo uporabljale različne zahteve za kapitalski blažilnik. Pri izračunu rezultata kot povprečja rezultatov posameznih kategorij bi morala vsaka izmed petih kategorij prejeti utež 20 %. Za kategorijo nadomestljivosti se je na podlagi analize podatkov do vključno leta 2013 izkazalo, da ima nesorazmerno velik učinek na rezultate za banke, ki so vodilne pri izvajanju plačilnih storitev, storitev odkupa izdaje vrednostnih papirjev in skrbništva sredstev, zato bi bilo treba za navedeno kategorijo pri izračunu skupnega rezultata uporabiti omejitev.

(8)

Zadevni organi bi morali imeti možnost, da uporabijo premišljeno nadzorniško presojo za prerazvrstitev GSPI iz nižje podkategorije v višjo podkategorijo ali za opredelitev subjekta kot GSPI, ki ima skupni rezultat nižji od presečnih vrednosti rezultata najnižje podkategorije. Cilj te določitve z nadzorniško presojo je enak kot pri rednem postopku ocenjevanja, zato bi moralo biti merilo, na katerem bo temeljila ta presoja, tudi sistemski pomen banke za svetovni finančni trg in svetovno gospodarstvo, v skladu z metodologijo, ki jo uporablja Baselski odbor za bančni nadzor. Tveganje propada banke ne bi smelo biti merilo, saj je že upoštevano v drugih bonitetnih zahtevah, med drugim v znesku skupne izpostavljenosti tveganju in po potrebi v nadaljnjih kapitalskih zahtevah, kot je blažilnik sistemskih tveganj.

(9)

Ta uredba temelji na osnutkih regulativnih tehničnih standardov, ki jih je EBA predložila Komisiji.

(10)

EBA je opravila odprta javna posvetovanja o osnutkih regulativnih tehničnih standardov, na katerih temelji ta uredba, analizirala potencialne povezane stroške in koristi ter prosila za mnenje interesno skupino, ustanovljeno v skladu s členom 37 Uredbe (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (2).

(11)

Ta uredba bi se morala uporabljati od 1. januarja 2015, saj se bo zahteva po vzdrževanju blažilnika za GSPI iz člena 131(4) Direktive 2013/36/EU uporabljala in bo postopno uvedena od 1. januarja 2016. Iz tega razloga in da so institucije pravočasno obveščene o blažilniku za GSPI, ki se zanje uporablja, ter da imajo na voljo dovolj časa za zbiranje zahtevanega kapitala, bi bilo treba GSPI določiti najpozneje na začetku leta 2015.

(12)

Zahteva po blažilniku za GSPI bi morala biti postopno uvedena v obdobju treh let v skladu s členom 162(5) Direktive 2013/36/EU: prvi korak zahteve iz člena 162(5)(a) Direktive 2013/36/EU bi se moral uporabljati od 1. januarja 2016 za tiste GSPI, ki jih zadevni organi na podlagi podatkov za poslovna leta, zaključena pred julijem 2014, določijo na začetku leta 2015. Drugi korak zahteve po blažilniku za GSPI iz člena 162(5)(b) Direktive 2013/36/EU bi se moral uporabljati od 1. januarja 2017 za tiste GSPI, ki jih zadevni organi na podlagi podatkov za poslovna leta, zaključena pred julijem 2015, določijo do konca leta 2015 ali najpozneje na začetku leta 2016 –

1.

„zadevni subjekt“ pomeni EU nadrejeno institucijo ali EU nadrejeni finančni holding ali EU nadrejeni mešani finančni holding ali institucijo, ki ni podrejena družba EU nadrejene institucije ali EU nadrejenega finančnega holdinga ali EU nadrejenega mešanega finančnega holdinga;

2.

„vrednost kazalnika“ pomeni posamezno vrednost kazalnika za vsak kazalnik iz člena 6 in vsak zadevni subjekt iz vzorca ter primerljivo posamezno vrednost za vsako banko z dovoljenjem za opravljanje dejavnosti v tretji državi, ki je bila javno razkrita v skladu z mednarodno dogovorjenimi standardi;

3.

„imenovalec“ pomeni za vsak kazalnik skupno vrednost vrednosti kazalnika zadevnih subjektov in bank v vzorcu, ki imajo dovoljenje za opravljanje dejavnosti v tretjih državah;

4.

„presečna vrednost rezultata“ pomeni vrednost rezultata, ki določa najnižjo mejo in meje med petimi podkategorijami, kot je opredeljeno v členu 131(9) Direktive 2013/36/EU.

(a)

podkategorija 1 obsega rezultate od 130 do 229 bazičnih točk;

(b)

podkategorija 2 obsega rezultate od 230 do 329 bazičnih točk;

(c)

podkategorija 3 obsega rezultate od 330 do 429 bazičnih točk;

(d)

podkategorija 4 obsega rezultate od 430 do 529 bazičnih točk;

(e)

podkategorija 5 obsega rezultate od 530 do 629 bazičnih točk.

(a)

sredstva znotraj finančnega sistema;

(b)

obveznosti znotraj finančnega sistema;

(c)

nedospele vrednostne papirje.

(a)

sredstva v skrbništvu;

(b)

plačilne dejavnosti;

(c)

prevzete posle na trgih dolžniškega in lastniškega kapitala.

(a)

hipotetični znesek izvedenih finančnih instrumentov prostega trga;

(b)

sredstva, vključena v raven 3 poštene vrednosti, merjene v skladu z Uredbo Komisije (EU) št. 1255/2012 (4);

(c)

vrednostni papirji, namenjeni trgovanju in razpoložljivi za prodajo.

(a)

terjatve v sodni pristojnosti druge države;

(b)

obveznosti v sodni pristojnosti druge države.

15.11.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 330/37

(1)

Člen 544 Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 (2) omogoča poenostavitev zaključka postopka aktivnega oplemenitenja. V skladu s to poenostavitvijo se za določeno uvozno blago šteje, da je bilo ponovno izvoženo ali izvoženo, čeprav je bilo dejansko dano na trg Unije brez naknadne carinske deklaracije in plačila uvoznih dajatev.

(2)

Člen 544(c) Uredbe (EGS) št. 2454/93 zajema dostavo civilnih zračnih plovil. Poenostavitev zaključka postopka aktivnega oplemenitenja v zvezi s civilnimi zračnimi plovili krepi konkurenčnost letalske industrije na mednarodni ravni in prispeva k ustvarjanju dodane vrednosti v Uniji.

(3)

Področje uporabe člena 544(c) Uredbe (EGS) št. 2454/93 bi bilo treba razširiti na vojaška zračna plovila, tako da bi se zanje uporabljal poenostavljen zaključek postopka aktivnega oplemenitenja na enak način kot za civilna zračna plovila.

(4)

Zato bi bilo treba Uredbo (EGS) št. 2454/93 ustrezno spremeniti.

(5)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Odbora za carinski zakonik –

15.11.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 330/38

(1)

Izvedbena uredba (EU) št. 543/2011 na podlagi izida večstranskih trgovinskih pogajanj urugvajskega kroga določa merila, po katerih Komisija določi standardne vrednosti za uvoz iz tretjih držav za proizvode in obdobja iz dela A Priloge XVI k tej uredbi.

(2)

Standardna uvozna vrednost se izračuna vsak delovni dan v skladu s členom 136(1) Izvedbene uredbe (EU) št. 543/2011 ob upoštevanju spremenljivih dnevnih podatkov. Zato bi morala ta uredba začeti veljati na dan objave v Uradnem listu Evropske unije –

15.11.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 330/40

(1)

Sporazum o prosti trgovini med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Republiko Korejo na drugi strani (1) (v nadaljnjem besedilu: Sporazum) je bil podpisan 6. oktobra 2010. Sporazum vsebuje Protokol o sodelovanju v kulturi (v nadaljnjem besedilu: Protokol), ki skladno s členom 1 Protokola določa okvir za sodelovanje pogodbenic pri spodbujanju izmenjav v zvezi s kulturnimi dejavnostmi, blagom in storitvami, med drugim tudi v avdiovizualnem sektorju.

(2)

V skladu s členom 15.10.5 Sporazuma se ta deloma začasno uporablja na podlagi Sklepa Sveta 2011/265/EU (2) (v nadaljnjem besedilu: Sklep), in sicer od 1. julija 2011 do zaključka postopkov, potrebnih za njegovo sklenitev.

(3)

V skladu s členom 6 Sklepa določi stališče, ki ga sprejme Unija v Odboru za sodelovanje v kulturi (v nadaljnjem besedilu: Odbor), glede odločitev s pravnimi učinki, Svet v skladu s Pogodbo.

(4)

Člen 3a Protokola zagotavlja, da Odbor, takoj po ustanovitvi, pripravi seznam 15 posameznikov za opravljanje funkcije arbitrov.

(5)

Unija bi morala določiti stališče, ki naj se sprejme v Odboru v zvezi s pripravo seznama arbitrov.

(6)

Stališče Unije v okviru Odbora bi moralo temeljiti na priloženem osnutku sklepa –

15.11.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 330/44

(1)

V dopisu, ki ga je generalni sekretariat Komisije evidentiral 16. maja 2014, je Litva predložila zahtevo za dovoljenje, da uporabi ukrep, ki odstopa od člena 287(11) direktive o DDV, da bi oprostila določene davčne zavezance, katerih letni promet ne presega protivrednosti 45 000 EUR v nacionalni valuti po menjalnem tečaju na dan njenega pristopa k Uniji (v nadaljnjem besedilu: ukrep). Ta ukrep bi te davčne zavezance oprostil določenih ali vseh obveznosti v zvezi z davkom na dodano vrednost (DDV) iz poglavij 2 do 6 naslova XI direktive o DDV.

(2)

Komisija je z dopisom z dne 6. junija 2014 obvestila druge države članice o zahtevi Litve. Komisija je z dopisom z dne 12. junija 2014 uradno obvestila Litvo, da ima vse informacije, potrebne za presojo o zahtevi.

(3)

V skladu z naslovom XII direktive o DDV je državam članicam že na razpolago posebna ureditev za mala podjetja. Podaljšan ukrep odstopa od naslova XII direktive o DDV le, če je prag letnega prometa davčnega zavezanca v posebni ureditvi višji od dovoljenega v Litvi v skladu s členom 287(11) direktive o DDV, ki znaša 29 000 EUR.

(4)

Z Izvedbenim sklepom Sveta 2011/335/EU (2) je Litva dobila dovoljenje, da lahko v okviru ukrepa odstopanja do 31. decembra 2014 oprosti davčne zavezance, katerih letni promet ne presega 45 000 EUR. Glede na to, da je ta prag privedel do zmanjšanja obveznosti v zvezi z DDV za manjša podjetja, bi bilo treba Litvi dovoliti, da ta ukrep podaljša za nadaljnje omejeno obdobje. Davčni zavezanci lahko še vedno izberejo splošno ureditev glede DDV.

(5)

Na podlagi informacij, ki jih je predložila Litva, bo podaljšanje odstopanja imelo le zanemarljiv učinek na skupni znesek davčnih prihodkov, zbranih na ravni končne potrošnje.

(6)

Odstopanje ne vpliva na lastna sredstva Unije, pridobljena z DDV –

15.11.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 330/46

(1)

V dopisu, ki ga je generalni sekretariat Komisije evidentiral 1. julija 2014, je Latvija predložila zahtevo za dovoljenje, da uporabi ukrep, ki odstopa od člena 287(10) direktive o DDV, da bi oprostila določene davčne zavezance, katerih letni promet ne presega 50 000 EUR (v nadaljnjem besedilu: ukrep). Ta ukrep bi oprostil te davčne zavezance določenih ali vseh obveznosti v zvezi z davkom na dodano vrednost (DDV) iz poglavij 2 do 6 naslova XI direktive o DDV. Tak ukrep je bil Latviji že odobren z Izvedbenim sklepom Sveta 2010/584/EU (2), ki je prenehal veljati 31. decembra 2013.

(2)

Komisija je z dopisom z dne 7. avgusta 2014 o zahtevku Latvije obvestila druge države članice. Komisija je z dopisom z dne 11. avgusta 2014 uradno obvestila Latvijo, da ima vse informacije, potrebne za presojo o zahtevi.

(3)

V skladu z naslovom XII direktive o DDV je državam članicam že na razpolago posebna ureditev za mala podjetja. Ta ukrep odstopa od naslova XII direktive o DDV samo, če je prag letnega prometa davčnega zavezanca v posebni ureditvi višji od dovoljenega v Latviji v skladu s členom 287(10) direktive DDV, ki znaša 17 200 EUR.

(4)

Višji prag v posebni ureditvi je ukrep poenostavitve, saj lahko znatno zmanjša obveznosti v zvezi z DDV za najmanjša podjetja, obenem pa ta posebna ureditev za davčne zavezance ni obvezna in podjetjem omogoča, da se lahko odločijo za splošno ureditev glede DDV.

(5)

Na podlagi informacij, ki jih je predložila Latvija, bo odstopanje imelo le zanemarljiv učinek na skupni znesek davčnih prihodkov, zbranih na ravni končne potrošnje.

(6)

Odstopanje ne vpliva na lastna sredstva Unije, pridobljena z DDV –

15.11.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 330/48

(1)

Z dopisom, ki ga je Komisija evidentirala 26. maja 2014, je Estonija zaprosila za dovoljenje za odstopanje od določb Direktive 2006/112/ES, ki urejajo pravico do odbitka vstopnega davka v zvezi z osebnimi avtomobili.

(2)

Z dopisom z dne 11. junija 2014 je Komisija o prošnji Estonije obvestila druge države članice. Z dopisom z dne 12. junija 2014 je Komisija uradno obvestila Estonijo, da razpolaga z vsemi informacijami, potrebnimi za obravnavo prošnje.

(3)

Člena 168 in 168a Direktive 2006/112/ES določata, da ima davčni zavezanec pravico odbiti davek na dodano vrednost (DDV), obračunan pri dobavi blaga in storitev, ki jih navedeni zavezanec prejme za namene uporabe v svojih obdavčenih transakcijah. Točka (a) člena 26(1) navedene direktive zahteva, da davčni zavezanec obračunava DDV v primeru neposlovne rabe poslovnih sredstev.

(4)

Neposlovno rabo je pogosto zelo težko točno opredeliti, kadar pa je to mogoče, je zadevni postopek pogosto zamuden. V skladu z zahtevanim dovoljenjem je treba znesek DDV na izdatke, upravičene do odbitka za osebne avtomobile, ki se ne uporabljajo izključno za poslovne namene, z nekaterimi izjemami določiti pavšalno. Na podlagi trenutno razpoložljivih informacij estonski organi menijo, da je stopnja 50 % upravičena. Hkrati je treba za preprečitev dvojnega obdavčenja zahtevo za obračunavanje DDV na neposlovno rabo osebnih avtomobilov ukiniti, kadar zanje velja omejitev, odobrena s tem sklepom. Zaradi tega ukrepa poenostavitve ni več treba voditi evidenc o neposlovni rabi službenih avtomobilov, hkrati pa se prepreči davčna utaja zaradi nepravilnega vodenja evidenc.

(5)

Omejitev pravice do odbitka v skladu z zahtevanim dovoljenjem bi se morala uporabljati za DDV, ki se plača na nakup, lizing, nabavo znotraj Skupnosti in uvoz določenih osebnih avtomobilov in na z njimi povezane izdatke, vključno z nakupom goriva.

(6)

Zaprošeno dovoljenje bi bilo treba uporabljati samo za osebne avtomobile, katerih največja dovoljena teža ne presega 3 500 kilogramov in ki imajo poleg sedeža za voznika še največ osem sedežev. Vsaka neposlovna raba osebnih avtomobilov, ki presegajo 3 500 kilogramov ali imajo poleg sedeža za voznika več kot osem sedežev, je zanemarljiva zaradi značilnosti teh avtomobilov ali vrste poslovne rabe. Treba bi bilo pripraviti tudi podroben seznam kategorij osebnih avtomobilov brez dovoljenja, in sicer glede na njihovo posebno rabo.

(7)

Dovoljenje bi bilo treba časovno omejiti do 31. decembra 2017, da se omogoči pregled njegove potrebnosti in učinkovitosti ter stopnje razdelitve med poslovno in neposlovno rabo, na kateri temelji.

(8)

V primeru, da Estonija meni, da je potrebno podaljšanje dovoljenja po letu 2017, bi morala najpozneje do 31. marca 2017 Komisiji skupaj s prošnjo za podaljšanje predložiti poročilo, ki vsebuje ponovni pregled uporabljenega odstotka.

(9)

Odstopanje bo imelo zgolj zanemarljiv učinek na skupni znesek davčnih prihodkov, zbranih na stopnji končne porabe, in ne bo negativno vplivalo na lastne vire Unije iz pobranega DDV –

(a)

avtomobile, kupljene z namenom nadaljnje prodaje, najema ali lizinga;

(b)

avtomobile, ki se uporabljajo za prevoz potnikov proti plačilu, vključno s taksiji;

(c)

avtomobile, ki se uporabljajo za učne ure vožnje.

15.11.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 330/50

(1)

Direktiva Sveta 64/432/EGS določa pogoje v zvezi z zdravstvenim varstvom živali, ki urejajo trgovino znotraj Unije z govedom in prašiči. Med drugim določa, da mora govedo in prašiče med prevozom na cilj spremljati veterinarsko spričevalo, ki ustreza pripadajočemu vzorcu 1 ali 2 v Prilogi F k navedeni direktivi.

(2)

V skladu s členom 1 Uredbe Komisije (ES) št. 599/2004 (2) je treba različna veterinarska spričevala, ki se zahtevajo za trgovino znotraj Unije, predložiti na podlagi usklajenega vzorca, priloženega k navedeni uredbi.

(3)

Zaradi prilagoditve vsebine veterinarskih spričeval iz vzorcev 1 in 2 v Prilogi F k Direktivi 64/432/EGS je treba prilagoditi tudi obliko navedenih vzorcev veterinarskih spričeval.

(4)

Določbe odstavkov 2(e) in 3 člena 6 Direktive 64/432/EGS so prenehale veljati 31. decembra 2000, zato bi jih bilo treba črtati kot možnost potrjevanja v vzorcu veterinarskega spričevala iz vzorca 1 v Prilogi F k navedeni direktivi.

(5)

Uredba Komisije (ES) št. 2075/2005 (3) določa pravila za določanje statusa gospodarstev, na katerih se gojijo domači prašiči.

(6)

Uredba Komisije (EU) št. 216/2014 (4) o spremembi Uredbe (ES) št. 2075/2005 določa zahteve, ki jih morajo izpolniti nosilci živilske dejavnosti za pridobitev uradnega priznanja gospodarstva kot gospodarstva, ki uporablja nadzorovane pogoje bivanja, in določa odstopanje od določb o testiranju pri zakolu na takih gospodarstvih.

(7)

Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 1114/2014 (5) o spremembi Uredbe (ES) št. 2075/2005 pojasnjuje, kateri pogoji se uporabljajo, kadar se domači prašiči za vzrejo in proizvodnjo premikajo z enega gospodarstva na drugega prek zbirnih mest.

(8)

Da bodo lahko države članice uporabile ustrezen režim testiranja na trihinelo pri zakolu in da ne bo ogrožen status gospodarstva, v katerega so namenjeni domači prašiči za pleme in proizvodnjo, bi bilo treba informacije o uradnem priznanju gospodarstva, iz katerega izvirajo živali, s katerimi se trguje, in ki uporablja nadzorovane pogoje bivanja iz člena 8 Uredbe (ES) št. 2075/2005, vključiti v vzorec veterinarskega spričevala za trgovino znotraj Unije s prašiči, ki je določen kot vzorec 2 v Prilogi F k Direktivi 64/432/EGS.

(9)

Prilogo F k Direktivi 64/432/EGS bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(10)

Ukrepi iz tega sklepa so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za rastline, živali, hrano in krmo –

15.11.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 330/61

(1)

Člen 2(6)(d) Priloge III k Sporazumu o partnerstvu AKP-EU določa, da Odbor veleposlanikov AKP-EU spremlja splošno strategijo CRP in nadzoruje delo izvršilnega odbora CRP.

(2)

Izvršilni odbor CRP nadzoruje delo CRP (člen 2(7)(b)), sprejme program in proračun CRP (člen 2(7)(c)) ter Odboru veleposlanikov AKP-EU redno pošilja poročila in ocene (člen 2(7)(d)).

(3)

Statut in poslovnik CRP, sprejeta s Sklepom Odbora veleposlanikov AKP-ES št. 8/2005 (v nadaljnjem besedilu: Statut CRP) ter finančna uredba CRP, sprejeta s Sklepom Odbora veleposlanikov AKP-ES št. 5/2004 (v nadaljnjem besedilu: Finančna uredba CRP), dajejo zagotovila v zvezi s poročanjem Odboru veleposlanikov AKP-EU in nadzorom, ki ga slednji izvaja.

(4)

Svet ministrov AKP-EU se je na 39. zasedanju 19. in 20. junija 2014 v Nairobiju v skupni izjavi dogovoril, da bo začel postopek odrejenega zapiranja CRP in spreminjanja Priloge III k Sporazumu o partnerstvu AKP-EU ter bo zato Odbor veleposlanikov AKP-EU pooblastil, naj nadaljuje obravnavo zadeve in sprejme potrebne sklepe.

(5)

Z zgoraj navedeno skupno izjavo Sveta ministrov AKP-EU je bila ustanovljena skupna delovna skupina AKP-EU (v nadaljnjem besedilu: SDS), da bi se CRP zaprl v najboljših možnih okoliščinah –