31.10.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 311/1

naslov I;

členi 4, 5 in 6 naslova II;

naslov III: člena 14 in 19;

naslov V: poglavje 1 (razen člena 338(k) ter členov 339 in 342), poglavje 6 (razen člena 361, člena 362(1)(c), člena 364 ter točk (a) in (c) člena 365), poglavje 7 (razen člena 368(3) ter točk (a) in (d) člena 369 (3)), poglavji 12 in 17 (razen člena 404(h)), poglavje 18 (razen člena 410(b) in člena 411), poglavja 20, 26 in 28 ter člena 353 in 428;

naslov VI;

naslov VII (razen člena 479(1)), kolikor so določbe tega naslova omejene na namen zagotavljanja začasne uporabe tega sporazuma;

prilogi XXVI in XXVII (razen jedrskih vprašanj) ter priloge XXVIII do XXXVI (razen točke 3 Priloge XXXII),

priloge XXXVIII do XLI, prilogi XLIII in XLIV ter protokol III.

31.10.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 311/2

(1)

Svet je 18. maja 2006 sprejel Uredbo (ES) št. 765/2006.

(2)

Svet meni, da za nekatere osebe in subjekte s seznama oseb in subjektov, za katere veljajo omejevalni ukrepi, iz Priloge I k Uredbi (ES) št. 765/2006, ni več razlogov, da bi bili še naprej na tem seznamu.

(3)

Poleg tega bi bilo treba posodobiti informacije, ki se nanašajo na nekatere osebe in subjekte s seznama oseb in subjektov, za katere veljajo omejevalni ukrepi, iz Priloge I k Uredbi (ES) št. 765/2006.

(4)

Prilogo I k Uredbi (ES) št. 765/2006 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

31.10.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 311/17

(1)

Uredba (ES) št. 998/2003 določa zahteve v zvezi z zdravjem živali, ki se uporabljajo za netrgovske premike hišnih živali, in pravila, ki se uporabljajo za nadzor takih premikov.

(2)

Seznam iz dela C Priloge II k Uredbi (ES) št. 998/2003 določa tretje države in ozemlja, kjer ni stekline, ter tretje države in ozemlja, za katere je bilo ugotovljeno, da tveganje za širjenje stekline v Unijo zaradi netrgovskih premikov hišnih živali iz navedenih držav in ozemelj ni večje od tveganja, povezanega s premiki med državami članicami.

(3)

Za vpis v navedeni seznam mora tretja država predstaviti svoj status v zvezi s steklino in dokazati, da izpolnjuje nekatere zahteve v zvezi s prijavljanjem suma stekline, sistemom spremljanja, sestavo in organizacijo svojih veterinarskih služb, izvajanjem vseh regulativnih ukrepov za preprečevanje in nadzor stekline ter predpisi o trženju cepiv proti steklini.

(4)

Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija je predložila podatke o statusu v zvezi s steklino in podatke o izpolnjevanju zahtev iz Uredbe (ES) št. 998/2003. Ocena predloženih podatkov kaže, da Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija izpolnjuje ustrezne zahteve iz navedene uredbe in bi jo zato bilo treba vključiti v seznam iz dela C Priloge II k Uredbi (ES) št. 998/2003.

(5)

Uredbo (ES) št. 998/2003 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(6)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za prehranjevalno verigo in zdravje živali –

31.10.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 311/19

(1)

Priloga IB k Uredbi (EGS) št. 3821/85 o tahografu (nadzorni napravi) v cestnem prometu določa tehnične specifikacije glede konstrukcije, preskušanja, vgradnje in kontrolnih pregledov digitalnih tahografov.

(2)

Uredba Komisije (ES) št. 68/2009 (2) je kot začasno rešitev do 31. decembra 2013 uvedla pretvornik, da bi bila možna vgradnja tahografov v skladu s Prilogo IB k Uredbi (EGS) št. 3821/85 v vozilih tipa M1 in N1.

(3)

Uredba (EGS) št. 3821/85 je bila nadomeščena z Uredbo (EU) št. 165/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (3) o tahografu (nadzorni napravi) v cestnem prometu, za katero je bil zakonodajni postopek zaključen 15. januarja 2014.

(4)

Uvodna izjava 5 Uredbe (EU) št. 165/2014 določa, da Komisija preuči podaljšanje obdobja veljavnosti pretvornika za vozila tipa M1 in N1 do leta 2015 in dodatno preuči dolgoročno rešitev za vozila tipa M1 in N1 pred letom 2015.

(5)

Komisija v sporočilu Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij „Digitalni tahograf: Načrt za prihodnje dejavnosti“ (4), ki je bilo priloženo predlogu Uredbe (EU) št. 165/2014, določa obdobje 2 let po sprejetju Uredbe (EU) št. 165/2014 za pripravo in sprejetje prilog in dodatkov.

(6)

V tehničnih specifikacijah Uredbe (EU) št. 165/2014 bi bilo treba določiti trajne rešitve glede pretvornika. Pri uporabi načela legitimnega pričakovanja bi bilo zato treba podaljšati možnost uporabe pretvornikov za vozila tipa M1 in N1 vsaj do sprejetja navedenih tehničnih prilog in dodatkov.

(7)

Glede na to, da je zahteva 172 potekla 31. decembra 2013, bi moralo podaljšanje rešitve s pretvornikom veljati retroaktivno od navedenega datuma.

(8)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem odbora, ustanovljenega s členom 18 Uredbe (EGS) št. 3821/85 –

v delu I Opredelitev izrazov, točka (rr), prva alinea, se datum „31. december 2013“ nadomesti z „31. december 2015“.

31.10.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 311/21

(1)

Izvedbena uredba (EU) št. 543/2011 na podlagi izida večstranskih trgovinskih pogajanj urugvajskega kroga določa merila, po katerih Komisija določi standardne vrednosti za uvoz iz tretjih držav za proizvode in obdobja iz dela A Priloge XVI k tej uredbi.

(2)

Standardna uvozna vrednost se izračuna vsak delovni dan v skladu s členom 136(1) Izvedbene uredbe (EU) št. 543/2011 ob upoštevanju spremenljivih dnevnih podatkov. Zato bi morala ta uredba začeti veljati na dan objave v Uradnem listu Evropske unije –

31.10.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 311/23

(1)

Uredba (EU) št. 1024/2013 vzpostavlja enotni mehanizem nadzora (EMN), ki ga sestavljajo Evropska centralna banka (ECB) in pristojni nacionalni organi.

(2)

V skladu z Uredbo (EU) št. 1024/2013 je ECB odgovorna za učinkovito in skladno delovanje EMN za vse kreditne institucije, finančne holdinge in mešane finančne holdinge v vseh državah članicah euroobmočja in državah članicah zunaj euroobmočja, ki so vzpostavile tesno sodelovanje z ECB. Pravila in postopki, ki urejajo sodelovanje med ECB in pristojnimi nacionalnimi organi znotraj EMN in z imenovanimi nacionalnimi organi, so določeni v Uredbi (EU) št. 468/2014 Evropske centralne banke (ECB/2014/17) (2).

(3)

Člen 30 Uredbe (EU) št. 1024/2013 določa, da ECB kreditnim institucijam s sedežem v sodelujočih državah članicah in podružnicam, ki jih v sodelujoči državi članici ustanovi kreditna institucija s sedežem v nesodelujoči državi članici, zaračunava letno nadomestilo za nadzor. Nadomestila, ki jih zaračuna ECB, bi morala kriti izdatke ECB v zvezi z nalogami, ki so nanjo prenesene s členi 4 do 6 Uredbe (EU) št. 1024/2013, vendar pa jih ne bi smela presegati.

(4)

Letno nadomestilo za nadzor bi moralo obsegati znesek, ki ga enkrat letno plačajo vse znotraj EMN nadzirane kreditne institucije s sedežem v sodelujočih državah članicah in podružnice, ki jih je v sodelujoči državi članici ustanovila kreditna institucija s sedežem v nesodelujoči državi članici.

(5)

Znotraj EMN se nadzorne odgovornosti ECB in vsakega pristojnega nacionalnega organa dodelijo na podlagi pomembnosti nadzorovanih subjektov.

(6)

ECB je pristojna za neposredni nadzor v zvezi s pomembnimi kreditnimi institucijami, finančnimi holdingi, mešanimi finančnimi holdingi s sedežem v sodelujočih državah članicah in podružnicami, ki se nahajajo v sodelujočih državah članicah in so jih ustanovile pomembne kreditne institucije s sedežem v nesodelujočih državah članicah.

(7)

ECB tudi nadzira delovanje EMN, kar vključuje vse kreditne institucije, bodisi pomembne bodisi manj pomembne. ECB je v zvezi z vsemi kreditnimi institucijami s sedežem v sodelujočih državah članicah izključno pristojna, da subjektom izda dovoljenje za opravljanje dejavnosti kreditne institucije, da odvzame dovoljenja ter oceni pridobitve in odsvojitve kvalificiranih deležev.

(8)

Pristojni nacionalni organi so odgovorni za neposredni nadzor nad manj pomembnimi nadzorovanimi subjekti, ne da bi to posegalo v pravico ECB, da v posameznih primerih sama izvaja neposredni nadzor, če je to potrebno za skladno uporabo visokih nadzornih standardov. Ta delitev nadzornih odgovornosti znotraj EMN in s tem povezani izdatki ECB se upoštevajo pri razdelitvi zneska, ki se povrne preko nadomestil za nadzor, med kategoriji pomembnih nadzorovanih subjektov in manj pomembnih nadzorovanih subjektov.

(9)

Člen 33(2) Uredbe (EU) št. 1024/2013 zahteva, da ECB v uredbah in sklepih objavi podrobno operativno ureditev za izvajanje nalog, ki se nanjo prenesejo z Uredbo (EU) št. 1024/2013.

(10)

Po členu 30(3) Uredbe (EU) št. 1024/2013 nadomestila temeljijo na objektivnih merilih, povezanih s pomembnostjo in profilom tveganosti zadevnih kreditnih institucije, vključno z njihovo tveganju prilagojeno aktivo.

(11)

Nadomestila se izračunajo na najvišji ravni konsolidacije v sodelujočih državah članicah. To pomeni, da se v primeru, ko so kreditne institucije del nadzorovane skupine s sedežem v sodelujočih državah članicah, izračuna in plača eno nadomestilo na ravni skupine.

(12)

Pri izračunu letnega nadomestila za nadzor se podrejene družbe s sedežem v nesodelujočih državah članicah ne bi smele upoštevati. V tej zvezi in zaradi določitve upoštevnih faktorjev za izračun nadomestila za nadzorovano skupino bi bilo treba zagotoviti podatke na podkonsolidirani osnovi za vse podrejene družbe in posle, ki jih nadzira nadrejena družba v sodelujočih državah članicah. Ker so stroški priprave takšnih podatkov na podkonsolidirani ravni lahko visoki, bi morali nadzorovani subjekti imeti možnost, da se odločijo za nadomestilo, izračunano na podlagi podatkov, zagotovljenih na najvišji ravni konsolidacije v sodelujočih državah članicah, vključujoč podrejene družbe s sedežem v nesodelujočih državah članicah, čeprav bi to imelo za posledico višje nadomestilo.

(13)

Institucije, navedene v členu 2(5) Direktive 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta (3), so izvzete iz nadzorniških nalog, prenesenih na ECB v skladu z Uredbo (EU) št. 1024/2013, zato jim ECB nadomestil ne bo zaračunala.

(14)

Uredba se splošno uporablja, je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah euroobmočja. Zato je ustrezni pravni instrument za določitev praktične ureditve za izvajanje člena 30 Uredbe (EU) št. 1024/2013.

(15)

V skladu s členom 30(5) Uredbe (EU) št. 1024/2013 ta uredba ne posega v pravico pristojnih nacionalnih organov, da zaračunajo nadomestila v skladu z nacionalnim pravom in kolikor nadzorniške naloge niso bile prenesene na ECB ali v zvezi s stroški, nastalimi pri sodelovanju z ECB in zagotavljanju pomoči ECB ter ravnanju po njenih navodilih, v skladu z upoštevnim pravom Unije in ob upoštevanju ureditev za izvajanje Uredbe (EU) št. 1024/2013, vključno s členoma 6 in 12 navedene uredbe –

(a)

ureditve za izračun skupnega zneska letnih nadomestil za nadzor, ki se zaračunajo v zvezi z nadzorovanimi subjekti in nadzorovanimi skupinami;

(b)

metodologijo in merila za izračun letnega nadomestila za nadzor, ki jih nosi vsak nadzorovani subjekt in vsaka nadzorovana skupina;

(c)

postopek, po katerem ECB pobira letna nadomestila za nadzor.

1.

„letno nadomestilo za nadzor“ pomeni nadomestilo, ki se plača v zvezi z vsakim nadzorovanim subjektom in vsako nadzorovano skupino ter kot se izračuna v skladu z ureditvami, določenimi v členu 10(6);

2.

„letni stroški“ pomenijo znesek, kot se določi v skladu z določbami člena 5 in ki se povrne ECB prek letnih nadomestil za nadzor za določeno obdobje zaračunavanja nadomestila;

3.

„zavezanec za plačilo nadomestila“ pomeni kreditno institucijo, ki je plačnica nadomestila, ali podružnico, ki je plačnica nadomestila, kot se določi v skladu s členom 4 in na katero se naslovi obvestilo o nadomestilu;

4.

„faktorji za izračun nadomestila“ pomenijo podatke v zvezi z nadzorovanim subjektom ali nadzorovano skupino, ki so opredeljeni v členu 10(3)(a) in se uporabijo za izračun letnega nadomestila za nadzor;

5.

„obvestilo o nadomestilu“ pomeni obvestilo, v katerem je določeno letno nadomestilo za nadzor, ki ga plača zadevni zavezanec za plačilo nadomestila, in ki se izda zadevnemu zavezancu za plačilo nadomestila v skladu s to uredbo;

6.

„kreditna institucija, ki je plačnica nadomestila“ pomeni kreditno institucijo s sedežem v sodelujoči državi članici;

7.

„podružnica, ki je plačnica nadomestila“ pomeni podružnico, ki jo v sodelujoči državi članici ustanovi kreditna institucija s sedežem v nesodelujoči državi članici;

8.

„obdobje zaračunavanja nadomestila“ pomeni koledarsko leto;

9.

„prvo obdobje zaračunavanja nadomestila“ pomeni časovno obdobje med datumom, na katerega ECB prevzame naloge, ki so nanjo prenesene z Uredbo (EU) št. 1024/2013, in koncem koledarskega leta, v katerem ECB prevzame te naloge;

10.

„skupina subjektov, ki so plačniki nadomestila“ pomeni (i) nadzorovano skupino in (ii) več podružnic, ki so plačnice nadomestila in za katere se šteje, da so ena podružnica v skladu s členom 3(3);

11.

„država članica“ pomeni državo članico Unije;

12.

„skupna sredstva“ pomenijo skupno vrednost sredstev, kot se določi v skladu s členom 51 Uredbe (EU) št. 468/2014 (ECB/2014/17). V primeru skupine subjektov, ki so plačniki nadomestila, skupna sredstva ne vključujejo podrejenih družb s sedežem v nesodelujočih državah članicah in tretjih državah;

13.

„skupna izpostavljenost tveganju“ pomeni v zvezi s skupino subjektov, ki so plačniki nadomestila, in kreditno institucijo, ki je plačnica nadomestila in ni del skupine subjektov, ki so plačniki nadomestila, znesek, ki se določi na najvišji ravni konsolidacije v sodelujočih državah članicah in izračuna z uporabo člena 92(3) Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (4).

(a)

kreditna institucija, ki je plačnica nadomestila, v primeru kreditne institucije, ki je plačnica nadomestila in ni del nadzorovane skupine;

(b)

podružnica, ki je plačnica nadomestila, v primeru podružnice, ki je plačnica nadomestila in se ne združi z drugo podružnico, ki je plačnica nadomestila;

(c)

določen v skladu z določbami odstavka 2 v primeru nadzorovane skupine subjektov, ki so plačniki nadomestila.

(a)

so v njem navedena imena vseh nadzorovanih subjektov v skupini, na katere se nanaša uradno obvestilo;

(b)

je podpisano v imenu vseh nadzorovanih subjektov v skupini;

(c)

ga ECB prejme najpozneje do 1. julija v vsakokratnem letu, da se lahko upošteva pri izdaji obvestila o nadomestilu v zvezi z naslednjim obdobjem zaračunavanja nadomestila.

(a)

vse zneske nadomestil, ki se nanašajo na pretekla obdobja zaračunavanja nadomestila in jih ni bilo mogoče pobrati;

(b)

vsa plačila obresti, prejeta v skladu s členom 14;

(c)

vse zneske, prejete ali vrnjene v skladu s členom 7(3).

(a)

letni stroški, ki se povrnejo od pomembnih nadzorovanih subjektov;

(b)

letni stroški, ki se povrnejo od manj pomembnih nadzorovanih subjektov.

(a)

ocenjenih letnih stroškov za tekoče obdobje zaračunavanja nadomestila, ki temeljijo na odobrenem proračunu za to obdobje zaračunavanja nadomestila;

(b)

kakršnega koli presežka ali primanjkljaja iz preteklega obdobja zaračunavanja nadomestila, ki se določi tako, da se dejanski letni stroški, nastali v zvezi s preteklim obdobjem zaračunavanja nadomestila, odštejejo od ocenjenih letnih stroškov, zaračunanih za preteklo obdobje zaračunavanja nadomestila.

(a)

Faktorji za izračun nadomestila, ki se uporabijo za določitev letnega nadomestila za nadzor, ki se plača v zvezi z vsakim nadzorovanim subjektom ali nadzorovano skupino, so znesek na referenčni datum:

(b)

Podatki o faktorjih za izračun nadomestila se določijo in zberejo v skladu s sklepom ECB, v katerem se opišejo upoštevni metodologija in postopki. Ta sklep se objavi na spletni strani ECB.

(c)

Za namene izračunavanja faktorjev za izračun nadomestila nadzorovana skupina – praviloma – ne bi smela vključiti sredstev podrejenih družb v nesodelujočih državah članicah in tretjih državah. Nadzorovane skupine se lahko odločijo, da ta sredstva pri določitvi faktorjev za izračun nadomestila vključijo.

(d)

Za nadzorovane subjekte ali nadzorovane skupine, razvrščene kot manj pomembne na podlagi člena 6(4) Uredbe (EU) št. 1024/2013, faktor za izračun nadomestila za skupna sredstva ne presega 30 milijard EUR.

(e)

Relativno ponderiranje, ki se uporabi v zvezi s faktorji za izračun nadomestila, je naslednje:

(a)

Letno nadomestilo za nadzor je vsota minimalnega dela nadomestila in spremenljivega dela nadomestila.

(b)

Minimalni del nadomestila se izračuna kot fiksni odstotek skupnega zneska letnih nadomestil za nadzor za vsako kategorijo nadzorovanih subjektov in nadzorovanih skupin, kot je določen v skladu s členoma 8 in 9. Za kategorijo pomembnih nadzorovanih subjektov in pomembnih nadzorovanih skupin znaša fiksni odstotek 10 %. Ta znesek se enako razdeli med vse zavezance za plačilo nadomestila. Za pomembne nadzorovane subjekte in pomembne nadzorovane skupine, ki imajo skupna sredstva v višini 10 milijard EUR ali manj, se minimalni del nadomestila prepolovi. Za kategorijo manj pomembnih nadzorovanih subjektov in manj pomembnih nadzorovanih skupin znaša fiksni odstotek 10 %. Ta znesek se enako razdeli med vse zavezance za plačilo nadomestila. Minimalni del nadomestila pomeni spodnjo mejo letnega nadomestila za nadzor za posameznega zavezanca za plačilo nadomestila.

(c)

Spremenljivi del nadomestila je razlika med skupnim zneskom letnih nadomestil za nadzor za vsako kategorijo nadzorovanih subjektov, kot je določen v skladu s členoma 8 in 9, in minimalnim delom nadomestila za isto kategorijo. Spremenljivi del nadomestila se posameznim zavezancem za plačilo nadomestila v vsaki kategoriji dodeli glede na delež vsakega zavezanca za plačilo nadomestila v vsoti ponderiranih faktorjev za izračun nadomestila za vse zavezance za plačilo nadomestila, kot se določijo po odstavku 3.

31.10.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 311/32

(1)

Zagotoviti bi bilo treba kakovost in primerljivost metod, uporabljenih za spremljanje parametrov, ki jih razvijejo države članice v okviru svoje odgovornosti za spremljanje ekološkega stanja voda na podlagi člena 8 Direktive 2000/60/ES.

(2)

Oddelek 1.3.6 Priloge V k Direktivi 2000/60/ES zahteva, da so metode, uporabljene za spremljanje parametrov, skladne z navedenimi mednarodnimi standardi ali takimi drugimi nacionalnimi ali mednarodnimi standardi, ki bodo zagotovili z znanstvenega vidika enako kakovostne in primerljive podatke. Mednarodni standardi, navedeni v Prilogi V, so tisti, ki so bili na razpolago v času sprejetja navedene direktive.

(3)

Od objave Direktive 2000/60/ES je Evropski odbor za standardizacijo (CEN) objavil številne nove standarde, nekatere od njih skupaj z Mednarodno organizacijo za standardizacijo, ki se nanašajo na biološko vzorčenje fitoplanktona, makrofitov in fitobentosa, bentoških nevretenčarjev, rib in hidromorfološke značilnosti. Navedene standarde bi bilo treba dodati oddelku 1.3.6 Priloge V k Direktivi 2000/60/ES.

(4)

Zaradi neprekinjenega procesa razvoja novih standardov in posodobitve obstoječih, nekaterih standardov, navedenih v oddelku 1.3.6 Priloge V k Direktivi 2000/60/ES, člani CEN več ne objavljajo in bi zato morali biti izbrisani.

(5)

Dva standarda (EN ISO 8689-1:1999 in EN ISO 8689-2:1999 9), navedena v oddelku 1.3.6 Priloge V k Direktivi 2000/60/ES, sta se nanašala na biološko klasifikacijo in ne spremljanje; upoštevala sta se naknadno pri razvoju protokolov za določitev meja med razredi v okviru skupne strategije izvajanja in se sedaj lahko izbrišeta.

(6)

Direktivo 2000/60/ES bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(7)

Ukrepi iz te direktive so v skladu z mnenjem Odbora, ustanovljenega v skladu s členom 21(1) Direktive 2000/60/ES –

31.10.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 311/36

(1)

Komisiji, imenovani s Sklepom Evropskega sveta 2010/80/EU (1), se mandat izteče 31. oktobra 2014.

(2)

Evropski svet je v skladu s členom 17(5) Pogodbe o Evropski uniji sprejel Sklep 2013/272/EU (2) o številu članov Komisije.

(3)

Novo Komisijo, ki jo sestavlja po en državljan vsake države članice, vključno z njenim predsednikom in visokim predstavnikom Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, ki bi moral biti eden izmed njenih podpredsednikov, bi bilo treba imenovati za obdobje od izteka mandata sedanje Komisije do 31. oktobra 2019.

(4)

Evropski svet je imenoval Jeana-Clauda JUNCKERJA kot osebo, ki je Evropskemu parlamentu predlagana za predsednika Komisije, in Evropski parlament ga je na svojem plenarnem zasedanju dne 15. julija 2014 izvolil za predsednika Komisije.

(5)

Svet je s Sklepom 2014/648/EU, Euratom (3), v medsebojnem soglasju z izvoljenim predsednikom Komisije, sprejel seznam drugih oseb, ki jih predlaga v imenovanje za člane Komisije. Svet je s Sklepom 2014/716/EU, Euratom (4) o razveljavitvi in nadomestitvi Sklepa 2014/648/EU, Euratom, v medsebojnem soglasju z izvoljenim predsednikom Komisije, sprejel nov seznam drugih oseb, ki jih predlaga v imenovanje za člane Komisije.

(6)

Evropski parlament je z glasovanjem 22. oktobra 2014 odobril imenovanje predsednika, visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter drugih članov Komisije kot organa.

(7)

Komisijo bi bilo zato treba imenovati –

—

kot predsednik:

Jean-Claude JUNCKER

—

kot člani:

31.10.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 311/39

(1)

Svet je 15. oktobra 2012 sprejel Sklep 2012/642/SZVP (1).

(2)

Pregled Sklepa 2012/642/SZVP je pokazal, da bi bilo treba omejevalne ukrepe proti Belorusiji podaljšati do 31. oktobra 2015.

(3)

Svet meni, da za nekatere osebe in subjekte s seznama oseb in subjektov, za katere veljajo omejevalni ukrepi, iz Priloge k Sklepu 2012/642/SZVP ni več razlogov, da bi bili še naprej na tem seznamu.

(4)

Poleg tega bi bilo treba posodobiti informacije, ki se nanašajo na nekatere osebe in subjekte s seznama oseb in subjektov, za katere veljajo omejevalni ukrepi, iz Priloge k Sklepu 2012/642/SZVP.

(5)

Sklep 2012/642/SZVP bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

1.

v členu 8 se odstavek 2 nadomesti z naslednjim:

„2.   Ta sklep se uporablja do 31. oktobra 2015. Redno se pregleduje. Če Svet meni, da cilji tega sklepa niso bili doseženi, ga po potrebi podaljša ali spremeni.“

2.

Priloga se spremeni, kot je določeno v Prilogi k temu sklepu.

31.10.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 311/54

(1)

Svet je 27. septembra 2010 sprejel Sklep 2010/573/SZVP (1).

(2)

Na podlagi pregleda Sklepa 2010/573/SZVP bi bilo treba omejevalne ukrepe proti vodstvu pridnestrske regije Republike Moldavije podaljšati do 31. oktobra 2015.

(3)

Sklep 2010/573/SZVP bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

31.10.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 311/55

(1)

Namen postopka za priznanje centralnih nasprotnih strank (v nadaljnjem besedilu: CNS) s sedežem v tretjih državah iz člena 25 Uredbe (EU) št. 648/2012 je, da se CNS, ki imajo sedež in dovoljenje v tretjih državah, katerih regulativni standardi so enakovredni standardom iz navedene uredbe, omogoči opravljanje klirinških storitev za klirinške člane ali mesta trgovanja s sedežem v Uniji. Postopek priznanja in v tem okviru predvidena odločitev o enakovrednosti tako prispevata k doseganju poglavitnega cilja Uredbe (EU) št. 648/2012, tj. zmanjšanju sistemskega tveganja z razširjanjem uporabe varnih in stabilnih CNS za kliring pogodb o izvedenih finančnih instrumentih, s katerimi se trguje na prostem trgu (OTC), vključno s primeri, kadar imajo navedene CNS sedež in dovoljenje v tretji državi.

(2)

Da bi se pravne ureditve tretjih držav v zvezi z CNS obravnavale kot enakovredne pravni ureditvi Unije, bi morale v smislu učinkov pri doseganju regulativnih ciljev veljavne pravne in nadzorne ureditve v veliki meri biti enakovredne zahtevam Unije. Namen te ocene enakovrednosti je torej preveriti, ali pravne in nadzorne ureditve Japonske omogočajo, da CNS s sedežem in dovoljenjem v tej državi klirinških članov ali mest trgovanja s sedežem v Uniji ne izpostavljajo višji stopnji tveganja kot CNS z dovoljenjem v Uniji, posledično pa ne pomenijo nesprejemljivih stopenj sistemskega tveganja v Uniji.

(3)

Komisija je 1. septembra 2013 prejela tehnične nasvete Evropskega organa za vrednostne papirje in trge (v nadaljnjem besedilu: ESMA) glede pravnih in nadzornih ureditev, ki se uporabljajo za CNS z dovoljenjem na Japonskem. Dopolnilo k temu nasvetu je Komisija prejela 27. januarja 2014. V tehničnem nasvetu je bilo opredeljeno veliko razlik med pravno zavezujočimi zahtevami, ki na nacionalni ravni veljajo za CNS na Japonskem, in pravno zavezujočimi zahtevami, ki se za CNS uporabljajo v skladu z Uredbo (EU) št. 648/2012. Vendar ta sklep ne temelji samo na primerjalni analizi pravno zavezujočih zahtev, ki se uporabljajo za CNS na Japonskem, ampak tudi na oceni učinkov teh zahtev v smislu dosežene stopnje zmanjšanja tveganja.

(4)

V skladu s členom 25(6) Uredbe (EU) št. 648/2012 morajo biti izpolnjeni trije pogoji, v skladu s katerimi se ugotovi, da so pravne in nadzorne ureditve v tretji državi v zvezi s CNS, ki jim je v tej tretji državi bilo izdano dovoljenje, enakovredne tistim, določenim v navedeni uredbi.

(5)

V skladu s prvim pogojem morajo CNS z dovoljenjem v tretji državi izpolnjevati pravno zavezujoče zahteve, ki so enake zahtevam iz naslova IV Uredbe (EU) št. 648/2012.

(6)

Pravno zavezujoče zahteve Japonske za klirinške organizacije z dovoljenjem v tej državi so zakon o finančnih instrumentih in borzah iz leta 2006 (Financial Instruments and Exchange Act), ki določa nadzorni okvir za organizacije, ki opravljajo kliring vrednostnih papirjev in izvedenih finančnih instrumentov, ter zakon o izvedenih finančnih instrumentih na blago iz leta 2009 (Commodity Derivatives Act), ki določa nadzorni okvir za organizacije, ki opravljajo kliring blaga. Ta sklep zajema le ureditev iz zakona o finančnih instrumentih in borzah.

(7)

Zakon o finančnih instrumentih in borzah določa, da se mora pred izdajo licence za opravljanje klirinških dejavnosti predsednik japonske vlade prepričati, da ima klirinška organizacija poslovna pravila (notranja pravila in postopki klirinške organizacije), ki so skladna z veljavnimi zakoni in drugimi predpisi, da je finančni položaj klirinške organizacije primeren za izvajanje kliringa finančnih instrumentov, da so pričakovani prihodki in odhodki iz poslovanja klirinške organizacije pozitivni, da ima osebje klirinške organizacije dovolj znanja in izkušenj za ustrezno in zanesljivo izvedbo kliringa finančnih instrumentov ter da sta struktura in sistem klirinške organizacije ustrezno razvita, da je omogočeno ustrezno delovanje sistema poravnav. V skladu s členom 194-7(1) zakona o finančnih instrumentih in borzah predsednik vlade pristojnosti iz zakona o finančnih instrumentih in borzah prenese na komisarja Japonske agencije za finančne storitve. Zato ima komisar Japonske agencije za finančne storitve pristojnost za izdajo licence za kliring.

(8)

Poleg tega je decembra 2013 Japonska agencija za finančne storitve objavila celovite smernice za nadzor infrastruktur finančnih trgov (v nadaljnjem besedilu: smernice), ki podrobno opisujejo nadzorni okvir v zvezi z infrastrukturami finančnih trgov, vključno s klirinškimi organizacijami, in še zlasti, kako bodo morale klirinške organizacije zagotavljati skladnost z zakonom o finančnih instrumentih in borzah. Smernice se vključijo v notranja pravila in postopke klirinških organizacij.

(9)

Pravno zavezujoče zahteve na Japonskem torej sestavlja dvotirni sistem. Temeljna načela za klirinške organizacije, določene v zakonu o finančnih instrumentih in borzah (v nadaljnjem besedilu: osnovna pravila), določajo visoke standarde, ki jih morajo izpolnjevati klirinške organizacije, da pridobijo licenco za opravljanje storitev kliringa na Japonskem. Ta osnovna pravila so prvi tir pravno zavezujočih obveznosti na Japonskem. Da bi klirinške organizacije dokazale skladnost z osnovnimi pravili, morajo svoja notranja pravila in postopke predložiti v odobritev komisarju Japonske agencije za finančne storitve. Ta interna pravila in postopki so drugi tir pravno zavezujočih zahtev Japonske, ki mora določati preskriptivne podrobnosti o tem, kako bo klirinška organizacija, ki prosi za dovoljenje, izpolnila te standarde v skladu s smernicami. Poleg tega notranja pravila in postopki klirinških organizacij vsebujejo dodatne določbe, ki dopolnjujejo osnovna pravila. Ko ta notranja pravila in postopke odobri komisar Japonske agencije za finančne storitve, le-ti postanejo za klirinške organizacije pravno zavezujoči. Ta pravila so zato sestavni del pravnih in nadzornih ureditev, ki jih morajo upoštevati CNS s sedežem na Japonskem. V primeru neupoštevanja osnovnih pravil ali notranjih pravil in postopkov klirinških organizacij ima komisar Japonske agencije za finančne storitve pristojnost, da zoper klirinške organizacije sprejme upravne ukrepe, vključno z izdajo odredb za izboljšanje poslovnih operacij ali z razveljavitvijo licence klirinške organizacije v celoti ali delno.

(10)

Osnovna pravila, ki se uporabljajo za klirinške organizacije, dopolnjujejo pa jih njihova notranja pravila in postopki, imajo precejšnje učinke, ki so enakovredni učinkom pravil iz naslova IV Uredbe (EU) št. 648/2012. Zlasti je treba omeniti pravno zavezujoče zahteve, ki veljajo za klirinške organizacije, glede števila primerov neizpolnjevanja finančnih obveznosti, ki jih morajo kriti s celotnimi finančnimi viri, in sicer morajo klirinške organizacije, ki opravijo več kot 95 % kliringa na Japonskem, pri skrajnih, vendar verjetnih tržnih pogojih pokriti neizpolnjene finančne obveznosti vsaj dveh klirinških članov, do katerih so najbolj izpostavljene, („načelo kritje 2“). Ta zahteva zagotavlja stopnjo zmanjševanja tveganja, enakovredno stopnji, ki se doseže z zahtevami iz naslova IV Uredbe (EU) št. 648/2012, zato bi se morala obravnavati kot enakovredna.

(11)

Pravno zavezujoče zahteve, ki se uporabljajo za klirinške organizacije v zvezi z likvidnostnim tveganjem, od klirinških organizacij, ki opravijo več kot 95 % kliringa na Japonskem, zahtevajo, da uporabljajo „načelo kritje 2“. Ta zahteva zagotavlja stopnjo zmanjševanja tveganja, enakovredno stopnji, ki se doseže z zahtevami iz naslova IV Uredbe (EU) št. 648/2012, zato bi se morala obravnavati kot enakovredna. Ne nazadnje imajo pravno zavezujoče zahteve, ki se uporabljajo za vse klirinške organizacije v zvezi z neprekinjenim poslovanjem, zahtevami glede zavarovanja, naložbeno politiko, tveganjem poravnave, ločevanjem in prenosljivostjo, izračunom začetnih kritij in upravljanjem, vključno z organizacijskimi zahtevami, zahtevami v zvezi z višjim vodstvom, odborom za tveganja, vodenjem evidenc, kvalificiranimi deleži, informacijami, posredovanimi pristojnim organom, navzkrižjem interesov, zunanjim izvajanjem ter vodenjem poslov, precejšnje učinke, ki so enakovredni tistim iz Uredbe (EU) št. 648/2012 in bi jih zato bilo treba obravnavati kot enakovredne.

(12)

Komisija zato ugotavlja, da pravne in nadzorne ureditve Japonske zagotavljajo, da klirinške organizacije, ki jim je bilo v okviru teh ureditev izdano dovoljenje, izpolnjujejo pravno zavezujoče zahteve, ki so enake zahtevam iz naslova IV Uredbe (EU) št. 648/2012.

(13)

V skladu z drugim pogojem iz člena 25(6) je treba s pravnimi in nadzornimi ureditvami Japonske glede CNS, ki jim je bilo v tej državi izdano dovoljenje, zagotavljati stalen učinkovit nadzor navedenih CNS in izvrševanje predpisov.

(14)

Japonska agencija za finančne storitve je odgovorna za nadzor infrastruktur finančnih trgov. Japonska agencija za finančne storitve stalno spremlja, ali klirinške organizacije upoštevajo zahteve v zvezi z upravljanjem s tveganji, in sicer prek postopkov nadzora in pregledov na podlagi tveganja, vključno s preverjanjem zahtev po skrbnosti. Japonska agencija za finančne storitve lahko zlasti od klirinških organizacij zahteva, da zagotovijo informacije, poročila in drugo dokumentacijo, ki zadeva njihovo poslovanje, ter lahko pregleda poslovanje, evidence in poslovne knjige klirinških organizacij. Prav tako ocenjuje izpolnjevanje obveznosti klirinških organizacij. Po pregledu se objavi poročilo, v katerem so navedene vse opažene pomanjkljivosti. Japonska agencija za finančne storitve ima na voljo različne ukrepe, s katerimi lahko zagotovi, da klirinške organizacije ustrezno odpravijo kakršne koli ugotovljene težave, vključno z zahtevo, da klirinške organizacije pisno dokažejo pravočasno odpravo takšnih težav. Japonska agencija za finančne storitve ima dodatna sredstva za zagotavljanje skladnosti, vključno s pristojnostjo, da izda odredbe za izboljšanje poslovnih operacij, in izvrševanjem takšnih odredb. Japonska agencija za finančne storitve lahko tudi v celoti ali delno odvzame licenco klirinški organizaciji.

(15)

Komisija zato meni, da pravne in nadzorne ureditve Japonske v zvezi s CNS, ki so jim bila tam izdana dovoljenja, omogočajo učinkovit stalen nadzor in izvrševanje predpisov CNS.

(16)

V skladu s tretjim pogojem iz člena 25(6) Uredbe (EU) št. 648/2012 morajo pravne in nadzorne ureditve Japonske vključevati učinkovit enakovreden sistem za priznanje CNS z dovoljenjem v skladu s pravno ureditvijo tretje države (v nadaljevanju besedila: CNS z dovoljenjem tretje države).

(17)

CNS z dovoljenjem tretje države lahko zaprosijo za licenco „tuje CNS“, s katero lahko na Japonskem ponujajo enake storitve kot v tretji državi. Merila, ki veljajo za CNS z dovoljenjem tretje države, ki zaprosijo za licenco, so podobna merilom, ki veljajo za licenciranje japonskih klirinških organizacij. Zlasti bi morale CNS z dovoljenjem tretje države, ki na Japonskem zaprosijo za licenco, na podlagi pravnih in nadzornih ureditev, ki veljajo v tretji državi, imeti primerno finančno podlago, primerno znanje in izkušeno osebje ter ustrezen sistem in strukturo za ustrezno in zanesljivo opravljanje klirinških dejavnosti. Poleg tega so CNS z dovoljenjem tretje države izvzete iz nekaterih zahtev, ki se uporabljajo za domače CNS, odobrene na Japonskem, če jim je bila izdana enakovredna licenca tujih organov, s katerimi je Japonska agencija za finančne storitve sklenila sporazume o sodelovanju.

(18)

Zato bi bilo treba šteti, da pravne in nadzorne ureditve Japonske omogočajo učinkovit enakovreden sistem za priznavanje CNS z dovoljenjem tretje države.

(19)

Za pogoje iz člena 25(6) Uredbe (EU) št. 648/2012 se lahko šteje, da so izpolnjeni na podlagi pravnih in nadzornih ureditev Japonske glede klirinških organizacij, ki jim je bilo tam izdano dovoljenje, hkrati pa bi bilo treba te pravne in nadzorne ureditve šteti za enakovredne zahtevam iz Uredbe (EU) št. 648/2012. Komisija bi morala na podlagi informacij ESMA še naprej spremljati razvoj japonskega pravnega in nadzornega okvira za CNS ter izpolnjevanje pogojev, na podlagi katerih je bil ta sklep sprejet.

(20)

Ukrepi iz tega sklepa so v skladu z mnenjem Evropskega odbora za vrednostne papirje –

31.10.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 311/58

(1)

Namen postopka za priznanje centralnih nasprotnih strank (v nadaljnjem besedilu: CNS) s sedežem v tretjih državah iz člena 25 Uredbe (EU) št. 648/2012 je, da se CNS, ki imajo sedež in dovoljenje v tretjih državah, katerih regulativni standardi so enakovredni standardom iz navedene uredbe, omogoči opravljanje klirinških storitev za klirinške člane ali mesta trgovanja s sedežem v Uniji. Postopek priznanja in v tem okviru predvidena odločitev o enakovrednosti tako prispevata k doseganju poglavitnega cilja Uredbe (EU) št. 648/2012, tj. zmanjšanja sistemskega tveganja z razširjanjem uporabe varnih in stabilnih CNS za kliring pogodb o izvedenih finančnih instrumentih, s katerimi se trguje na prostem trgu (pogodbe OTC), vključno s primeri, kadar imajo navedene CNS sedež in dovoljenje v tretji državi.

(2)

Da bi se pravne ureditve tretjih držav v zvezi s CNS obravnavale kot enakovredne pravni ureditvi Unije, bi morale v smislu rezultatov pri doseganju regulativnih ciljev veljavne pravne in nadzorne ureditve v veliki meri biti enakovredne zahtevam Unije. Namen te ocene enakovrednosti je torej preveriti, ali pravne in nadzorne ureditve Singapurja omogočajo, da CNS, ki imajo sedež in dovoljenje v tej državi, klirinških članov ali mest trgovanja s sedežem v Uniji ne izpostavljajo višji stopnji tveganja kot CNS, ki imajo dovoljenje v Uniji, posledično pa ne pomenijo nesprejemljivih stopenj sistemskega tveganja v Uniji.

(3)

Komisija je 1. septembra 2013 prejela tehnične nasvete Evropskega organa za vrednostne papirje in trge (v nadaljnjem besedilu: ESMA) glede pravnih in nadzornih ureditev, ki se uporabljajo za CNS z dovoljenjem v Singapurju. Tehnični nasveti so izpostavili številne razlike med pravno zavezujočimi zahtevami, ki na nacionalni ravni veljajo za CNS v Singapurju, in pravno zavezujočimi zahtevami, ki veljajo za CNS na podlagi Uredbe (EU) št. 648/2012. Vendar ta sklep ne temelji samo na primerjalni analizi pravno zavezujočih zahtev, ki se uporabljajo za CNS v Singapurju, ampak tudi na oceni učinkov teh zahtev in njihove primernosti za zmanjševanje tveganj, ki so jim lahko izpostavljeni klirinški člani in mesta trgovanja s sedežem v Uniji, in sicer na način, ki je enakovreden učinkom zahtev iz Uredbe (EU) št. 648/2012. Zato bi bilo zlasti treba upoštevati bistveno manjša tveganja, ki so značilna za klirinške dejavnosti, ki se izvajajo na finančnih trgih, manjših od finančnega trga v Uniji.

(4)

V skladu s členom 25(6) Uredbe (EU) št. 648/2012 morajo biti izpolnjeni trije pogoji, v skladu s katerimi se ugotovi, da so pravne in nadzorne ureditve v tretji državi v zvezi s CNS, ki jim je v tej tretji državi bilo izdano dovoljenje, enakovredna tistim, določenim v navedeni uredbi.

(5)

V skladu s prvim pogojem morajo CNS z dovoljenjem v tretji državi izpolnjevati pravno zavezujoče zahteve, ki so enake zahtevam iz naslova IV Uredbe (EU) št. 648/2012.

(6)

Pravno zavezujoče zahteve Singapurja za CNS, ki jim je bilo tam izdano dovoljenje, sestavljajo poglavje 289 zakona o vrednostnih papirjih in standardiziranih terminskih poslih ter predpisi o vrednostnih papirjih in standardiziranih terminskih poslih (sistemi kliringa) iz leta 2013. Zakon o vrednostnih papirjih in standardiziranih terminskih poslih je namenjen spodbujanju varnih in učinkovitih sistemov kliringa ter zmanjšanju sistemskega tveganja. Predpisi o vrednostnih papirjih in standardiziranih terminskih poslih razvijajo in izvajajo zahteve zakona o vrednostnih papirjih in standardiziranih terminskih poslih. Zakon o vrednostnih papirjih in standardiziranih terminskih poslih uvaja režim dovoljenj za vse sistemsko pomembne sisteme kliringa, ki opravljajo vlogo CNS, kar pomeni, da jim centralna banka Singapurja izda dovoljenje, s katerim postanejo odobrene klirinške hiše. Drugim sistemom kliringa, vključno s čezmorskimi CNS, centralna banka Singapurja izda dovoljenje, s katerim postanejo priznane klirinške hiše.

(7)

Januarja 2013 je centralna banka Singapurja izdala tudi monografijo o nadzoru infrastruktur finančnih trgov (v nadaljnjem besedilu: monografija), ki določa standarde, ki veljajo za CNS pri izvajanju načel za infrastrukture finančnih trgov, ki sta jih aprila 2012 izdala Odbor za plačilne in poravnalne sisteme (2) in Mednarodna organizacija nadzornikov trgov vrednostnih papirjev. Monografija zlasti pojasnjuje, kakšna so pričakovanja centralne banke Singapurja glede izpolnjevanja obveznosti potrjenih klirinških hiš v okviru zakona o vrednostnih papirjih in standardiziranih terminskih poslih, kar centralna banka nato tudi upošteva pri ocenjevanju.

(8)

Da bi klirinške hiše pridobile dovoljenje, s katerim postanejo odobrene klirinške hiše, morajo izpolniti posebne zahteve, ki so določene v Zakonu o vrednostnih papirjih in standardiziranih terminskih poslih ter predpisih o vrednostnih papirjih in standardiziranih terminskih poslih. Centralna banka Singapurja lahko določi pogoje ali omejitve za izdajo dovoljenja za odobrene klirinške hiše ter lahko kadar koli doda ali spremeni oziroma prekliče kakršen koli pogoj ali omejitev, ki za te hiše veljajo. Odobrene klirinške hiše varno in učinkovito upravljajo klirinške sisteme, poleg tega pa morajo skrbno obvladovati tveganja, povezana z njihovim poslovanjem in operacijami. Imeti morajo tudi zadostne finančne, človeške in sistemske vire.

(9)

Poleg tega mora v skladu z zakonom o vrednostnih papirjih in standardiziranih terminskih poslih vsaka posamezno sprejeti interna pravila in postopke, ki zagotavljajo pravilno in učinkovito upravljanje klirinških sistemov ter pravilno regulacijo in nadzor svojih članov. Notranja pravila in postopki odobrenih klirinških hiš morajo vsebovati posebna vprašanja, ki jih predpiše centralna banka Singapurja, vključno z zahtevami, povezanimi s tveganji pri delovanju klirinških sistemov, obravnavanjem neizpolnjevanja plačilnih obveznosti ter merili in pogoji, ki jih morajo izpolnjevati njihovi člani. V tem smislu je treba monografijo vključiti v notranja pravila in postopke odobrenih klirinških hiš. Notranja pravila in postopke je treba skupaj z vsemi spremembami predložiti centralni banki Singapurja pred njihovo izvedbo. Centralna banka lahko zavrne, spremeni ali dopolni notranja pravila in postopke ali kakršen koli del predlaganih sprememb. Poleg tega je na podlagi predpisov o vrednostnih papirjih in standardiziranih terminskih poslih izrecno potrebna predhodna odobritev centralne banke Singapurja za kakršno koli spremembo okvirov upravljanja s tveganji odobrenih klirinških hiš, vključno z vrstami sprejetega zavarovanja, metodologijami za vrednotenje zavarovanja in določanjem kritja za upravljanje z izpostavljenostjo tveganju v razmerju do udeležencev odobrenih klirinških hiš ter obsegom finančnih virov, ki so na voljo za kritje neizpolnjevanja plačilnih obveznosti s strani njenih članov (brez kritja pri odobrenih klirinških hišah). Zakon o vrednostnih papirjih in standardiziranih terminskih poslih določa kazni, če se notranja pravila in postopki odobrenih klirinških hiš spremenijo tako, da ne izpolnjujejo več zahtev, ki jih določa centralna banka Singapurja. Zato so v skladu z zakonom o vrednostnih papirjih in standardiziranih terminskih poslih notranja pravila in postopki za odobrene klirinške hiše zavezujoči.

(10)

Pravno zavezujoče zahteve Singapurja torej sestavlja dvotirni sistem. Temeljne zahteve za odobrene klirinške hiše, določene v zakonu o vrednostnih papirjih in standardiziranih terminskih poslih ter predpisih o vrednostnih papirjih in standardiziranih terminskih poslih (v nadaljnjem besedilu: osnovna pravila) določajo visoke standarde, ki jih morajo izpolnjevati odobrene klirinške hiše, da pridobijo dovoljenje za opravljanje storitev kliringa v Singapurju. Ta osnovna pravila predstavljajo prvi tir pravno zavezujočih zahtev v Singapurju. Da bi odobrene klirinške hiše dokazale skladnost z osnovnimi pravili, morajo svoja notranja pravila in postopke pred njihovo uvedbo predložiti centralni banki Singapurja, centralna banka pa jih lahko zavrne, spremeni ali dopolni. Ta interna pravila in postopki so drugi tir pravno zavezujočih zahtev Singapurja, ki mora določati preskriptivne podrobnosti o tem, kako odobrena klirinška hiša, ki prosi za dovoljenje, izpolnjuje te visoke standarde v skladu z monografijo. Poleg tega notranja pravila in postopki odobrenih klirinških hiš vsebujejo dodatne določbe, ki dopolnjujejo osnovna pravila.

(11)

Ocena enakovrednosti pravnih in nadzornih ureditev, ki veljajo za odobrene klirinške hiše, bi morala tudi upoštevati rezultate pri zmanjševanju tveganja, ki jih zagotavljajo v smislu stopnje tveganja, ki so jim izpostavljeni klirinški člani in mesta trgovanja s sedežem v Uniji zaradi svoje udeležbe v potrjenih klirinških hišah. Rezultati pri zmanjševanju tveganja so odvisni od stopnje tveganja samih klirinških dejavnosti, ki jih opravlja zadevna CNS, ki je odvisna od velikosti finančnega trga, na katerem deluje, ter primernosti pravnih in nadzornih ureditev, ki se uporabljajo za CNS za zmanjšanje navedene stopnje tveganja. Da bi bil dosežen enak rezultat pri zmanjševanju tveganja, so potrebne strožje zahteve za zmanjševanje tveganja za CNS, ki opravljajo svoje dejavnosti na večjih finančnih trgih, kjer je sama stopnja tveganja večja kot za CNS, ki opravljajo svoje dejavnosti na manjših finančnih trgih, na katerih je stopnja tveganja sama po sebi manjša.

(12)

Velikost finančnih trgov, na katerih odobrene klirinške hiše opravljajo svoje klirinške dejavnosti, je precej manjša od velikosti trgov, na katerih CNS s sedežem v Uniji opravljajo svoje dejavnosti. V zadnjih treh letih je namreč celotna vrednost transakcij, obračunanih v Singapurju, pomenila manj kot 1 % skupne vrednosti transakcij, obračunanih v državah članicah Unije, ki so del skupine G10. Zato so klirinški člani in mesta trgovanja s sedežem v Uniji s sodelovanjem v odobrenih klirinških hišah izpostavljeni precej manjšim tveganjem kot s sodelovanjem v CNS, ki jim je bilo izdano dovoljenje v Uniji.

(13)

Pravne in nadzorne ureditve, ki se uporabljajo za odobrene klirinške hiše, se lahko zato obravnavajo kot enakovredne, če so primerne za zmanjšanje te nižje stopnje tveganja. Osnovna pravila, ki se uporabljajo za odobrene klirinške hiše, dopolnjujejo interna pravila in postopki teh hiš, ki vključujejo načela za infrastrukture finančnih trgov, zmanjšujejo nižjo stopnjo tveganja, ki velja za Singapur, ter dosegajo rezultate pri zmanjševanju tveganj, ki so enakovredni rezultatom Uredbe (EU) št. 648/2012.

(14)

Komisija zato ugotavlja, da pravne in nadzorne ureditve Singapurja zagotavljajo, da potrjene klirinške hiše, ki jim je bilo v okviru teh ureditev izdano dovoljenje, izpolnjujejo pravno zavezujoče zahteve, ki so enake zahtevam iz naslova IV Uredbe (EU) št. 648/2012.

(15)

V skladu z drugim pogojem iz člena 25(6) Uredbe (EU) št. 648/2012 je treba s pravnimi in nadzornimi ureditvami Singapurja glede CNS, ki jim je bilo v tej državi izdano dovoljenje, zagotavljati stalen učinkovit nadzor navedenih CNS in izvrševanje predpisov.

(16)

Centralna banka Singapurja lahko izda smernice, bodisi splošne bodisi posebne, za zagotavljanje varnega in učinkovitega delovanja odobrenih klirinških hiš, zlasti za zagotavljanje skladnosti z obveznostmi ali zahtevami v okviru zakona o vrednostnih papirjih in standardiziranih terminskih poslih ali zahtevami, ki jih predpisuje centralna banka Singapurja, ki morajo biti vključene v notranja pravila in postopke odobrenih klirinških hiš. Zakon o vrednostnih papirjih in standardiziranih terminskih poslih določa kazni, če zadevna odobrena klirinška hiša ne izpolnjuje smernic, ki jih izda centralna banka Singapurja. Kar zadeva izvrševanje notranjih pravil in postopkov odobrenih klirinških hiš, se lahko centralna banka Singapurja obrne na višje sodišče, da izda odredbo, ki od odobrene klirinške hiše zahteva, da se uskladi s svojimi notranjimi pravili in postopki, jih upošteva, izvršuje ali jih začne uresničevati. Centralna banka Singapurja lahko tudi prekliče dovoljenje odobrene klirinške hiše, med drugim če ne deluje v skladu z zahtevami, ki jih predpisuje, kakršnim koli pogojem ali omejitvijo, ki velja za dovoljenje, kakršno koli smernico, ki jo izda centralna banka v okviru zakona o vrednostnih papirjih in standardiziranih terminskih poslih, ali kakršno koli določbo zakona o vrednostnih papirjih in standardiziranih terminskih poslih.

(17)

Poleg tega morajo odobrene klirinške hiše v skladu s predpisi o vrednostnih papirjih in standardiziranih terminskih poslih centralni banki Singapurja predložiti letno poročilo o tem, kako so izpolnjevale svoje pristojnosti v okviru zakona o vrednostnih papirjih in standardiziranih terminskih poslih med poslovnim letom. Prav tako morajo centralni banki Singapurja predložiti dolgo obliko revizorskega poročila odobrene klirinške hiše, ki mora vključevati ugotovitve in priporočila revizorjev, če obstajajo, o notranjih kontrolah odobrenih klirinških hiš in njihovemu morebitnem neizpolnjevanju določb zakona o vrednostnih papirjih in standardiziranih terminskih poslih in kakršnih koli smernic, ki jih izda centralna banka Singapurja v okviru zakona o vrednostnih papirjih in standardiziranih terminskih poslih.

(18)

Komisija zato meni, da pravne in nadzorne ureditve Singapurja v zvezi s CNS, ki so jim bila tam izdana dovoljenja, omogočajo učinkovit stalen nadzor in izvrševanje predpisov.

(19)

V skladu s tretjim pogojem iz člena 25(6) Uredbe (EU) št. 648/2012 morajo pravne in nadzorne ureditve Singapurja vključevati učinkovit enakovreden sistem za priznanje CNS z dovoljenjem v skladu s pravno ureditvijo tretje države (v nadaljevanju besedila: CNS z dovoljenjem tretje države).

(20)

CNS z dovoljenjem tretje države lahko zaprosijo za dovoljenje, s katerim postanejo priznane klirinške hiše, kar jim omogoča, da lahko v Singapurju ponujajo enake storitve kot v tretji državi.

(21)

Pred izdajo dovoljenja, s katerim CNS postanejo priznane klirinške hiše, centralna banka Singapurja oceni, ali je regulativna ureditev tretje države, v kateri je CNS izdano dovoljenje, primerljiva s pravnimi in nadzornimi ureditvami, ki se uporabljajo za CNS s sedežem v Singapurju, vključno s tem, ali se uporabljajo načela za infrastrukture finančnih trgov. Vzpostavitev ureditev sodelovanja med centralno banko Singapurja in zadevnimi tujimi nadzornimi organi je prav tako potrebna za izdajo dovoljenja, s katerim CNS postanejo priznane klirinške hiše.

(22)

Treba je opozoriti, da se struktura postopka priznanja pravne ureditve Singapurja, ki se uporablja za CNS z dovoljenjem tretje države, razlikuje od postopka iz Uredbe (EU) št. 648/2012, vendar kljub temu zagotavlja učinkovit enakovreden sistem za priznanje CNS z dovoljenjem tretje države.

(23)

Za pogoje iz člena 25(6) Uredbe (EU) št. 648/2012 se zato lahko šteje, da so izpolnjeni na podlagi pravnih in nadzornih ureditev Singapurja glede odobrenih klirinških hiš, hkrati pa bi bilo treba te pravne in nadzorne ureditve šteti za enakovredne zahtevam iz Uredbe (EU) št. 648/2012. Komisija bi morala na podlagi informacij ESMA še naprej spremljati razvoj singapurskega pravnega in nadzornega okvira za CNS ter izpolnjevanje pogojev, na podlagi katerih je bil ta sklep sprejet.

(24)

Ukrepi iz tega sklepa so v skladu z mnenjem Evropskega odbora za vrednostne papirje –

31.10.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 311/62

(1)

Namen postopka za priznanje centralnih nasprotnih strank (v nadaljnjem besedilu: CNS) s sedežem v tretjih državah iz člena 25 Uredbe (EU) št. 648/2012 je, da se CNS, ki imajo sedež in dovoljenje v tretjih državah, katerih regulativni standardi so enakovredni standardom iz navedene uredbe, omogoči opravljanje klirinških storitev za klirinške člane ali mesta trgovanja s sedežem v Uniji. Postopek priznanja in v tem okviru predvidena odločitev o enakovrednosti tako prispevata k doseganju poglavitnega cilja Uredbe (EU) št. 648/2012, tj. zmanjšanju sistemskega tveganja z razširjanjem uporabe varnih in stabilnih CNS za kliring pogodb o izvedenih finančnih instrumentih, s katerimi se trguje na prostem trgu (OTC), vključno s primeri, kadar imajo navedene CNS sedež in dovoljenje v tretji državi.

(2)

Da bi se pravne ureditve tretjih držav v zvezi s CNS obravnavale kot enakovredne pravni ureditvi Unije, bi morale v smislu doseganja regulativnih ciljev veljavne pravne in nadzorne ureditve v veliki meri biti enakovredne zahtevam Unije. Namen te ocene enakovrednosti je torej preveriti, ali pravne in nadzorne ureditve Hongkonga omogočajo, da CNS s sedežem in dovoljenjem v tej državi klirinških članov ali mest trgovanja s sedežem v Uniji ne izpostavljajo višji stopnji tveganja, kot CNS z dovoljenjem v Uniji, posledično pa ne pomenijo nesprejemljivih stopenj sistemskega tveganja v Uniji.

(3)

Komisija je 1. septembra 2013 prejela tehnične nasvete Evropskega organa za vrednostne papirje in trge (v nadaljnjem besedilu: ESMA) glede pravnih in nadzornih ureditev, ki se uporabljajo za CNS z dovoljenjem v Hongkongu. V tehničnem nasvetu je bilo opredeljeno veliko razlik med pravno zavezujočimi zahtevami, ki na nacionalni ravni veljajo za CNS v Hongkongu, in pravno zavezujočimi zahtevami, ki se za CNS uporabljajo v skladu z Uredbo (EU) št. 648/2012. Vendar ta sklep ne temelji samo na primerjalni analizi pravno zavezujočih zahtev, ki se uporabljajo za CNS v Hongkongu, ampak tudi na oceni učinkov teh zahtev in njihove primernosti za zmanjševanje tveganj, ki so jim lahko izpostavljeni klirinški člani in mesta trgovanja s sedežem v Uniji, in sicer na način, ki je enakovreden učinkom zahtev iz Uredbe (EU) št. 648/2012. Zato bi bilo zlasti treba upoštevati bistveno manjša tveganja, ki so značilna za klirinške dejavnosti, ki se izvajajo na finančnih trgih, manjših od finančnega trga v Uniji.

(4)

V skladu s členom 25(6) Uredbe (EU) št. 648/2012 morajo biti izpolnjeni trije pogoji, v skladu s katerimi se ugotovi, da so pravne in nadzorne ureditve v tretji državi v zvezi s CNS, ki jim je v tej tretji državi bilo izdano dovoljenje, enakovredne tistim, določenim v navedeni uredbi.

(5)

V skladu s prvim pogojem morajo CNS z dovoljenjem v tretji državi izpolnjevati pravno zavezujoče zahteve, ki so enake zahtevam iz naslova IV Uredbe (EU) št. 648/2012.

(6)

Pravno zavezujoče zahteve Hongkonga za CNS, ki jim je bilo tam izdano dovoljenje, so odlok o klirinških sistemih in sistemih poravnave (Clearing and Settlement Systems Ordinance) ter odlok o vrednostnih papirjih in standardiziranih terminskih poslih (Securities and Futures Ordinance). Subjekte, ki spadajo na področje odloka o klirinških sistemih in sistemih poravnave, regulira monetarni organ Hongkonga (Hong Kong Monetary Authority), subjekte, ki spadajo na področje odloka o vrednostnih papirjih in standardiziranih terminskih poslih, pa komisija za vrednostne papirje in standardizirane terminske posle Hongkonga (Hong Kong Securities and Futures Commission). CNS je bilo v Hongkongu izdano dovoljenje samo na podlagi odloka o vrednostnih papirjih in standardiziranih terminskih poslih. Ta sklep bi bilo zato treba omejiti na ureditev iz tega odloka.

(7)

V okviru dela III odloka o vrednostnih papirjih in standardiziranih terminskih poslih ima komisija za vrednostne papirje in standardizirane terminske posle pristojnost, da CNS izda dovoljenje, s katerim postanejo priznane klirinške hiše. Pri obravnavanju dovoljenja CNS, s katerim slednje postanejo priznane klirinške hiše, mora komisija za vrednostne papirje in standardizirane terminske posle upoštevati „interese javnosti, ki investira“ in „pravilno regulacijo trgov“. Komisija za vrednostne papirje in standardizirane terminske posle lahko pred izdajo dovoljenja posamezni CNS, s katero ta postane priznana klirinška hiša, tudi določi „pogoje, ki se ji zdijo primerni,“ ter te pogoje z obvestilom spremeni, če „ima zagotovilo, da je to primerno“. Pri presojanju primernosti pogojev se mora komisija za vrednostne papirje in standardizirane terminske posle sklicevati na svoja zakonita pooblastila za ohranjanje finančne stabilnosti in zmanjševanje sistemskega tveganja.

(8)

Odlok o vrednostnih papirjih in standardiziranih terminskih poslih določa naloge in zahteve, ki jih mora upoštevati priznana klirinška hiša. Komisija za vrednostne papirje in standardizirane terminske posle je izdala smernice v skladu z oddelkom 399(1) odloka o vrednostnih papirjih in standardiziranih terminskih poslih (v nadaljnjem besedilu: smernice), ki uvajajo mednarodne standarde iz načel za infrastrukture finančnih trgov, ki sta jih aprila 2012 izdala Odbor za plačilne in poravnalne sisteme (2) (CPSS) in Mednarodna organizacija nadzornikov trgov vrednostnih papirjev (IOSCO). Pri ocenjevanju, ali priznane klirinške hiše izpolnjujejo svoje obveznosti iz odloka o vrednostnih papirjih in standardiziranih terminskih poslih, komisija za vrednostne papirje in standardizirane terminske posle upošteva smernice. Če priznane klirinške hiše ne izpolnijo svojih obveznosti v skladu z odlokom o vrednostnih papirjih in standardiziranih terminskih poslih, kakor ga dopolnjujejo smernice, lahko komisija za vrednostne papirje in standardizirane terminske posle sprejme ukrepe za izboljšanje stanja.

(9)

Odlok o vrednostnih papirjih in standardiziranih terminskih poslih od priznane klirinške hiše tudi zahteva, da sprejme notranja pravila in postopke, ki so potrebni za pravilno regulacijo njihovih klirinških sistemov in sistemov za poravnavo ter njihovih klirinških članov. Zahteve odloka o vrednostnih papirjih in standardiziranih terminskih poslih ter smernic so tako vključene v notranja pravila in postopke priznanih klirinških hiš. V skladu z odlokom o vrednostnih papirjih in standardiziranih terminskih poslih mora vsa notranja pravila in postopke, ki jih sprejme priznana klirinška hiša, ter kakršne koli njihove spremembe odobriti komisija za vrednostne papirje in standardizirane terminske posle.

(10)

Pravno zavezujoče zahteve v Hongkongu torej sestavlja dvotirni sistem. Temeljna načela za priznane klirinške hiše, določena v odloku o vrednostnih papirjih in standardiziranih terminskih poslih (v nadaljnjem besedilu: osnovna pravila), določajo visoke standarde, ki jih morajo izpolnjevati klirinške organizacije, da pridobijo dovoljenje za opravljanje storitev kliringa v Hongkongu. Ta osnovna pravila so prva stopnja pravno zavezujočih zahtev v Hongkongu. Da bi priznane klirinške hiše dokazale skladnost z osnovnimi pravili, morajo svoja notranja pravila in postopke predložiti v odobritev komisiji za vrednostne papirje in standardizirane terminske posle. Ta interna pravila in postopki so drugi tir pravno zavezujočih zahtev v Hongkongu, ki mora določati preskriptivne podrobnosti o tem, kako bo priznana klirinška hiša izpolnila te standarde v skladu s smernicami. Ko ta notranja pravila in postopke odobri komisija za vrednostne papirje in standardizirane terminske posle, le-ti postanejo za priznane klirinške hiše pravno zavezujoči.

(11)

Ocena enakovrednosti pravnih in nadzornih ureditev, ki veljajo za priznane klirinške hiše, bi morala tudi upoštevati učinke na zmanjševanje tveganja, ki jih zagotavljajo v smislu stopnje tveganja, ki so jim izpostavljeni klirinški člani in mesta trgovanja s sedežem v Uniji zaradi svoje udeležbe v priznanih klirinških hišah. Učinki na zmanjševanje tveganja so odvisni od stopnje tveganja samih klirinških dejavnosti, ki jih opravlja zadevna CNS, ki je odvisna od velikosti finančnega trga, na katerem deluje, ter primernosti pravnih in nadzornih ureditev, ki se uporabljajo za CNS za zmanjšanje navedene stopnje tveganja. Da bi bil dosežen enak učinek na zmanjševanje tveganja, so potrebne strožje zahteve za zmanjševanje tveganja za CNS, ki opravljajo svoje dejavnosti na večjih finančnih trgih, kjer je sama stopnja tveganja večja kot za CNS, ki opravljajo svoje dejavnosti na manjših finančnih trgih, na katerih je stopnja tveganja sama po sebi manjša.

(12)

Velikost finančnega trga, na katerem priznane klirinške hiše opravljajo svoje klirinške dejavnosti, je precej manjša od velikosti trga, na katerem CNS s sedežem v Uniji opravljajo svoje dejavnosti. Zlasti je treba omeniti, da je v zadnjih treh letih letna nominalna vrednost pogodb o finančnih izvedenih instrumentih, ki kotirajo na borzi in s katerimi se trguje v Hongkongu, pomenila manj kot en odstotek letne nominalne vrednosti pogodb o finančnih izvedenih instrumentih, ki kotirajo na borzi in s katerimi se trguje v Uniji. V istem obdobju je tržna kapitalizacija vrednostnih papirjev, s katerimi se trguje na borzi v Hongkongu, povprečno znašala manj kot petindvajset odstotkov tržne kapitalizacije Unije. Poleg tega je kliring kompleksnejših produktov, kot so izvedeni finančni instrumenti OTC, v priznanih klirinških hišah še v začetni fazi, saj so bile klirinške storitve za pogodbe o izvedenih finančnih instrumentih OTC uvedene šele 25. novembra 2013. Zato so klirinški člani in mesta trgovanja s sedežem v Uniji s sodelovanjem v priznanih klirinških hišah izpostavljeni precej manjšim tveganjem kot s sodelovanjem v CNS, ki jim je bilo izdano dovoljenje v Uniji.

(13)

Pravne in nadzorne ureditve, ki se uporabljajo za priznane klirinške hiše, se lahko zato obravnavajo kot enakovredne, če so primerne za zmanjšanje te nižje stopnje tveganja. Osnovna pravila, ki se uporabljajo za priznane klirinške hiše, dopolnjujejo interna pravila in postopki teh hiš, ki vključujejo načela za infrastrukture finančnih trgov, zmanjšujejo nižjo stopnjo tveganja, ki velja za Hongkong, ter dosegajo učinke zmanjševanja tveganja, ki so enakovredni učinkom Uredbe (EU) št. 648/2012.

(14)

Komisija zato ugotavlja, da pravne in nadzorne ureditve Hongkonga zagotavljajo, da priznane klirinške hiše, ki jim je bilo v okviru teh ureditev izdano dovoljenje, izpolnjujejo pravno zavezujoče zahteve, ki so enake zahtevam iz naslova IV Uredbe (EU) št. 648/2012.

(15)

V skladu z drugim pogojem iz člena 25(6) Uredbe (EU) št. 648/2012 je treba s pravnimi in nadzornimi ureditvami Hongkonga glede CNS, ki jim je bilo v tej državi izdano dovoljenje, zagotavljati stalen učinkovit nadzor navedenih CNS in izvrševanje predpisov.

(16)

Komisija za vrednostne papirje in standardizirane terminske posle stalno spremlja, ali priznane klirinške hiše upoštevajo zahteve v zvezi z upravljanjem s tveganji, in sicer prek postopkov nadzora in pregledov na podlagi tveganja, vključno s preverjanjem bonitetnih zahtev. Komisija za vrednostne papirje in standardizirane terminske posle lahko skladnost zagotavlja tudi na druge načine. Zlasti je v pristojnosti komisije za vrednostne papirje in standardizirane terminske posle, da priznanim klirinškim hišam odredi prekinitev zagotavljanja ali upravljanja klirinških sistemov in sistemov za poravnavo ali odvzame izdano dovoljenje. Poleg tega lahko komisija za vrednostne papirje in standardizirane terminske posle od priznanih klirinških hiš po potrebi zahteva tudi, da sprejmejo nekatere spremembe svojih pravil, ima pa tudi pooblastila, da takšne spremembe izvede enostransko, če zadevna priznana klirinška hiša ne izpolni njene zahteve. Komisija za vrednostne papirje in standardizirane terminske posle ima pooblastila, da od priznanih klirinških hiš zahteva, da predložijo poslovne knjige in evidence, ki so jih vodile v zvezi s poslovanjem ali za njegove namene ali v zvezi s kakršnimi koli ureditvami kliringa in poravnav za vse transakcije iz pogodb o vrednostnih papirjih ali standardiziranih terminskih poslih, ter kakršne koli druge informacije v zvezi z njihovim poslovanjem ali kakršnimi koli ureditvami kliringa in poravnav za vse transakcije iz pogodb o vrednostnih papirjih ali standardiziranih terminskih poslih, za katere je smiselno, da jih komisija za vrednostne papirje in standardizirane terminske posle potrebuje pri opravljanju svojih nalog. Če priznane klirinške hiše teh informacij ali dokumentacije ne predložijo in za to nimajo upravičenih razlogov, se jim lahko naložijo globe.

(17)

Komisija zato meni, da pravne in nadzorne ureditve Hongkonga v zvezi s CNS, ki so jim bila tam izdana dovoljenja, omogočajo učinkovit stalen nadzor in izvrševanje predpisov.

(18)

V skladu s tretjim pogojem iz člena 25(6) Uredbe (EU) št. 648/2012 morajo pravne in nadzorne ureditve Hongkonga vključevati učinkovit enakovreden sistem za priznanje CNS z dovoljenjem v skladu s pravno ureditvijo tretje države (v nadaljevanju besedila: CNS z dovoljenjem tretje države).

(19)

Če želi subjekt delovati v Hongkongu kot CNS, mora bodisi pridobiti naziv priznane klirinške hiše bodisi mora biti priznan kot ponudnik storitev avtomatiziranega trgovanja v okviru odloka o vrednostnih papirjih in standardiziranih terminskih poslih. Ponudniki storitev avtomatiziranega trgovanja so opredeljeni kot subjekti, ki prek elektronskih sistemov ponujajo storitve za trgovanje z vrednostnimi papirji ali njihovo obračunavanje ali pogodbe o standardiziranih terminskih poslih. Marca 2014 je zakonodajni svet Hongkonga sprejel odlok o spremembi, s katerim je razširil področje uporabe opredelitve ponudnikov storitev avtomatiziranega trgovanja in vanj vključil še izvedene finančne instrumente OTC.

(20)

Ureditev ponudnikov storitev avtomatiziranega trgovanja je prilagojena CNS z dovoljenjem tretje države, ki želijo zagotavljati storitve udeležencem iz Hongkonga. CNS z dovoljenjem tretje države lahko zaprosijo, da se jih v Hongkongu prizna kot ponudnike storitev avtomatiziranega trgovanja, kar jim omogoča, da lahko v Hongkongu ponujajo enake storitve kot v tretji državi.

(21)

Pri obdelavi vloge za ponudnika storitev avtomatiziranega trgovanja, ki jo vloži CNS z dovoljenjem tretje države, komisija za vrednostne papirje in standardizirane terminske posle oceni skladnost CNS z dovoljenjem tretje države z načeli za infrastrukture finančnih trgov. Poleg tega je pred odobritvijo vloge za opravljanje storitev avtomatiziranega trgovanja obvezna sklenitev memoranduma o soglasju med komisijo za vrednostne papirje in standardizirane terminske posle ter pristojnim nadzornim organom iz tretje države, iz katere prihaja CNS, ki za priznanje zaprosi, saj komisija za vrednostne papirje in standardizirane terminske posle računa, da bo CNS z dovoljenjem tretje države pri vsakodnevnem poslovanju nadziral domači regulator.

(22)

Treba je opozoriti, da se struktura postopka priznanja pravne ureditve Hongkonga, ki se uporablja za CNS z dovoljenjem tretje države, razlikuje od postopka iz Uredbe (EU) št. 648/2012, vendar kljub temu zagotavlja učinkovit enakovreden sistem za priznanje CNS z dovoljenjem tretje države.

(23)

Za pogoje iz člena 25(6) Uredbe (EU) št. 648/2012 se lahko šteje, da so izpolnjeni na podlagi pravnih in nadzornih ureditev Hongkonga glede priznanih klirinških hiš, ki jim je bilo tam izdano dovoljenje, hkrati pa bi bilo treba te pravne in nadzorne ureditve šteti za enakovredne zahtevam iz Uredbe (EU) št. 648/2012. Komisija bi morala na podlagi informacij ESMA še naprej spremljati razvoj hongkonškega pravnega in nadzornega okvira za CNS ter izpolnjevanje pogojev, na podlagi katerih je bil ta sklep sprejet.

(24)

Ukrepi iz tega sklepa so v skladu z mnenjem Evropskega odbora za vrednostne papirje –

31.10.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 311/66

(1)

Namen postopka za priznanje centralnih nasprotnih strank (v nadaljnjem besedilu: CNS) s sedežem v tretjih državah iz člena 25 Uredbe (EU) št. 648/2012 je, da se CNS, ki imajo sedež in dovoljenje v tretjih državah, katerih regulativni standardi so enakovredni standardom iz navedene uredbe, omogoči opravljanje klirinških storitev za klirinške člane ali mesta trgovanja s sedežem v Uniji. Postopek priznanja in v tem okviru predvidena odločitev o enakovrednosti tako prispevata k doseganju poglavitnega cilja Uredbe (EU) št. 648/2012, tj. zmanjšanja sistemskega tveganja z razširjanjem uporabe varnih in stabilnih CNS za kliring pogodb o izvedenih finančnih instrumentih, s katerimi se trguje na prostem trgu (OTC), vključno s primeri, kadar imajo navedene CNS sedež in dovoljenje v tretji državi.

(2)

Da bi se pravne ureditve tretjih držav v zvezi s CNS obravnavale kot enakovredne pravni ureditvi Unije, bi morale v smislu doseganja regulativnih ciljev veljavne pravne in nadzorne ureditve v veliki meri biti enakovredne zahtevam Unije. Namen te ocene enakovrednosti je torej preveriti, ali pravne in nadzorne ureditve Avstralije omogočajo, da CNS, ki imajo sedež in dovoljenje v tej državi, klirinških članov ali mest trgovanja s sedežem v Uniji ne izpostavljajo višji stopnji tveganja kot CNS, ki imajo dovoljenje v Uniji, posledično pa ne pomenijo nesprejemljivih stopenj sistemskega tveganja v Uniji.

(3)

Komisija je 1. septembra 2013 prejela tehnične nasvete Evropskega organa za vrednostne papirje in trge (v nadaljnjem besedilu: ESMA) glede pravnih in nadzornih ureditev, ki se uporabljajo za CNS z dovoljenjem v Avstraliji. Iz tehničnih nasvetov je razvidno, da so vse določbe naslova IV Uredbe (EU) št. 648/2012 vključene v ustrezne pravno zavezujoče zahteve, ki se na nacionalni ravni uporabljajo za CNS z dovoljenjem v Avstraliji.

(4)

V skladu s členom 25(6) Uredbe (EU) št. 648/2012 morajo biti izpolnjeni trije pogoji, v skladu s katerimi se ugotovi, da so pravne in nadzorne ureditve v tretji državi v zvezi s CNS, ki jim je v tej tretji državi bilo izdano dovoljenje, enakovredne tistim, določenim v navedeni uredbi.

(5)

V skladu s prvim pogojem morajo CNS z dovoljenjem v tretji državi izpolnjevati pravno zavezujoče zahteve, ki so enake zahtevam iz naslova IV Uredbe (EU) št. 648/2012.

(6)

Pravno zavezujoče zahteve Avstralije za CNS, ki jim je bilo tam izdano dovoljenje, so zakon o gospodarskih družbah iz leta 2001 (Corporations Act), ki skupaj s predpisi o gospodarskih družbah iz leta 2001 (Corporation Regulations) določa pravni okvir za sisteme kliringa in poravnave. Del 7.3 zakona o gospodarskih družbah določa, da se mora pred izdajo licence za izvajanje dejavnosti kliringa in poravnave minister med drugim prepričati, da ima zadevna CNS dovolj pravil in postopkov poslovanja, ki so v skladu z veljavnimi predpisi, da se zagotovi, kolikor je razumno in praktično, da je sistemsko tveganje zmanjšano in se CNS upravlja pošteno in učinkovito. CNS mora imeti tudi zadostne ureditve za obravnavanje navzkrižij interesov in za izvrševanje svojih notranjih pravil in postopkov. Avstralska komisija za vrednostne papirje in naložbe (v nadaljnjem besedilu: ASIC) in centralna banka Avstralije (Reserve Bank of Australia) ministru svetujeta glede izdaje licenc za sisteme kliringa in poravnave ter sprememb njihovih notranjih pravil in postopkov, poleg tega pa sta zadolženi za ocenjevanje, v primeru ASIC pa tudi za zagotavljanje, skladnosti CNS z zakonom o gospodarskih družbah.

(7)

ASIC daje regulativna navodila reguliranim subjektom, da bi pojasnila posebna vprašanja, ki jih zakonodaja že zajema. ASIC je zlasti revidirala svoja regulativna navodila glede izdajanja licenc in nadzora licenc za sisteme kliringa in poravnave decembra 2012 v okviru posodobljenih regulativnih navodil št. 211 „Sistemi kliringa in poravnave: avstralski in čezmorski subjekti“ (RG 211). Navodila ASIC RG 211 uveljavljajo načela za infrastrukture finančnih trgov, ki sta jih aprila 2012 izdala Odbor za plačilne in poravnalne sisteme (2) (CPSS) in Mednarodna organizacija nadzornikov trgov vrednostnih papirjev (IOSCO), ki so relevantna za obveznosti iz zakona o gospodarskih družbah, CNS pa dajejo navodila, kako izpolnjevati obveznosti iz navedenega zakona. Zato se lahko ob neizpolnjevanju zahtev iz zakona o gospodarskih družbah, kakor so pojasnjene v RG 211, izvedejo izvršilni ukrepi in ukrepi za izrekanje sankcij.

(8)

Centralna banka Avstralije ima v skladu z zakonom o gospodarskih družbah pristojnost, da določi standarde finančne stabilnosti za zagotovitev, da CNS delujejo v smeri zagotavljanja ali spodbujanja splošne stabilnosti avstralskega finančnega sistema. Zlasti je novembra 2012 odbor za plačilne sisteme centralne banke odobril opredelitev novih standardov finančne stabilnosti (Financial Stability Standards for Central Counterparties), ki zajemajo 21 standardov za CNS ter spremne podstandarde in navodila. V nasprotju z nekaterimi drugimi podstandardi, ki so začeli učinkovati 31. marca 2014, so standardi finančne stabilnosti za CNS začeli učinkovati marca 2013. Standarde finančne stabilnosti za CNS morajo izpolnjevati vse CNS, ki so jim bila izdana dovoljenja.

(9)

Temeljna načela za sisteme kliringa in poravnave, določena v delu 7.3 zakona o gospodarskih družbah in predpisih o gospodarskih družbah, kot so pojasnjeni v okviru navodil ASIC RG 211, ter standardi finančne stabilnosti centralne banke Avstralije (v nadaljnjem besedilu skupaj: osnovna pravila) določajo visoke standarde, ki jih morajo izpolnjevati CNS, da pridobijo dovoljenje za opravljanje storitev kliringa v Avstraliji. Navedena osnovna pravila predstavljajo prvo stopnjo pravno zavezujočih obveznosti v Avstraliji. Da bi se CNS uskladile s primarnimi pravili, poleg tega sprejmejo svoja interna pravila in postopke, ki morajo upoštevati posebne zahteve iz zakona o gospodarskih družbah in predpisov o gospodarskih družbah, kot so pojasnjena v okviru RG 211 in standardih finančne stabilnosti, ta interna pravila in postopki pa se ministru predložijo pred izdajo dovoljenja za sisteme kliringa in poravnave. Spremembe notranjih pravil in postopkov CNS je treba priglasiti ministru. Minister lahko spremembe notranjih pravil in postopkov CNS zavrne. Notranja pravila in postopki CNS učinkujejo kot pogodba in so za CNS in njihove zadevne udeležence pravno zavezujoči.

(10)

Pravno zavezujoče zahteve, določene v osnovnih pravilih, ki se uporabljajo za CNS, ki jim je bilo izdano dovoljenje v Avstraliji, zagotavljajo dobre učinke, ki so enaki učinkom zahtev iz naslova IV Uredbe (EU) št. 648/2012.

(11)

Komisija zato ugotavlja, da pravne in nadzorne ureditve Avstralije zagotavljajo, da CNS, ki jim je bilo v okviru teh ureditev izdano dovoljenje, izpolnjujejo pravno zavezujoče zahteve, ki so enake zahtevam iz naslova IV Uredbe (EU) št. 648/2012.

(12)

V skladu z drugim pogojem iz člena 25(6) Uredbe (EU) št. 648/2012 je treba s pravnimi in nadzornimi ureditvami Avstralije glede CNS, ki jim je bilo v tej državi izdano dovoljenje, zagotavljati stalen učinkovit nadzor navedenih CNS in izvrševanje predpisov.

(13)

CNS, ki jim je bilo v Avstraliji izdano dovoljenje, so pod stalnim nadzorom ASIC in centralne banke Avstralije. ASIC je pristojen za zagotavljanje, da CNS izpolnjujejo svoje obveznosti iz zakona o gospodarskih družbah in v tem smislu opravlja periodične ocene skladnosti CNS z njihovimi obveznostmi v zvezi z izdanim dovoljenjem (poleg njihovih obveznosti, ki se nanašajo na standarde finančne stabilnosti in zmanjšanje sistemskega tveganja), zlasti v zvezi z njihovo dolžnostjo poštenega in učinkovitega delovanja, kolikor je to razumno, in odda ministru poročilo, ki se nato objavi. Centralna banka Avstralije spremlja, kako CNS izvajajo svoje obveznosti v okviru svojih dovoljenj ter v zvezi s finančno stabilnostjo in zmanjšanjem sistemskega tveganja, opravlja periodične ocene skladnosti vsake CNS s standardi finančne stabilnosti ter predloži ministru poročilo, ki se prav tako objavi. CNS, ki so jim bila izdana dovoljenja v Avstraliji, lahko prejmejo pisna navodila ministra in ASIC. Če CNS ne izpolni pisnega navodila, lahko ASIC sproži postopek pred sodišči, ki lahko CNS odredijo, naj se uskladijo s pisnim navodilom.

(14)

Komisija zato meni, da pravne in nadzorne ureditve Avstralije v zvezi s CNS, ki so jim bila tam izdana dovoljenja, omogočajo učinkovit stalen nadzor in izvrševanje predpisov.

(15)

V skladu s tretjim pogojem iz člena 25(6) Uredbe (EU) št. 648/2012 morajo pravne in nadzorne ureditve Avstralije vključevati učinkovit enakovreden sistem za priznanje CNS z dovoljenjem v skladu s pravno ureditvijo tretje države (v nadaljnjem besedilu: CNS z dovoljenjem tretje države).

(16)

CNS z dovoljenjem tretje države lahko zaprosijo za čezmorska dovoljenja za sisteme kliringa in poravnave (v nadaljnjem besedilu: čezmorsko dovoljenje CNS), kar jim omogoča, da v Avstraliji opravljajo nekaj ali vse klirinške storitve, ki jih lahko opravljajo v svoji domači državi.

(17)

Merila, ki se uporabljajo za CNS z dovoljenjem tretje države, ki zaprosijo za čezmorsko dovoljenje CNS v Avstraliji, so primerljiva tistim, ki so določena za CNS z dovoljenjem tretje države, ki zaprosijo za priznanje v skladu s členom 25 Uredbe (EU) št. 648/2012. Predpogoj za priznanje je, da je regulativna ureditev tretje države, v kateri je CNS izdano dovoljenje, glede na stopnjo zaščite pred sistemskim tveganjem ter stopnjo učinkovitosti in poštenosti storitev, ki jih dosega, „zadosti enaka“ avstralski regulativni ureditvi za primerljive domače CNS. Ocena „zadostne enakosti“ vključuje podobne premisleke, kot so tisti, ki so ocenjeni v skladu z Uredbo (EU) št. 648/2012. Vzpostavitev ureditev sodelovanja med avstralskimi organi in zadevnimi tujimi nadzornimi organi je prav tako potrebna za izdajo čezmejnega dovoljenja CNS.

(18)

Zato bi bilo treba šteti, da pravne in nadzorne ureditve Avstralije omogočajo učinkovit enakovreden sistem za priznavanje CNS z dovoljenjem tretje države.

(19)

Za pogoje iz člena 25(6) Uredbe (EU) št. 648/2012 se lahko šteje, da so izpolnjeni na podlagi pravnih in nadzornih ureditev Avstralije glede CNS, ki jim je bilo tam izdano dovoljenje, hkrati pa bi bilo treba te pravne in nadzorne ureditve šteti za enakovredne zahtevam iz Uredbe (EU) št. 648/2012. Komisija bi morala na podlagi informacij ESMA še naprej spremljati razvoj avstralskega pravnega in nadzornega okvira za CNS ter izpolnjevanje pogojev, na podlagi katerih je bil ta sklep sprejet.

(20)

Ukrepi iz tega sklepa so v skladu z mnenjem Evropskega odbora za vrednostne papirje –

31.10.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 311/69

(1)

Priloga I k Direktivi 98/8/ES Evropskega parlamenta in Sveta (2) vsebuje seznam aktivnih snovi, ki so odobrene na ravni Unije za uporabo v biocidnih pripravkih. Z direktivama Komisije 2008/78/ES (3) in 2008/79/ES (4) sta bili dodani aktivni snovi propikonazol oziroma IPBC za uporabo v pripravkih, ki spadajo v 8. vrsto izdelkov, pripravki za zaščito lesa, kakor so opredeljeni v Prilogi V k Direktivi 98/8/ES. V skladu s členom 86 Uredbe (EU) št. 528/2012 sta ti dve snovi torej odobreni aktivni snovi, vključeni na seznam iz člena 9(2) navedene uredbe.

(2)

V skladu s členom 8 Direktive 98/8/ES je podjetje Jansen PMP pri pristojnih organih Združenega kraljestva vložilo vlogo za izdajo dovoljenja za tri biocidne proizvode za zaščito lesa, ki vsebujejo IPBC in propikonazol (v nadaljnjem besedilu: sporni proizvodi). Dovoljenja za proizvode, ki jih je izdalo Združeno kraljestvo, so zajemala različne metode nanašanja, vključno z avtomatizirano potopitvijo za industrijsko uporabo in pršenjem (v zaprtih prostorih ali na prostem) za poklicno in nepoklicno uporabo. Številne države članice so posledično izdale dovoljenja za sporne proizvode na podlagi medsebojnega priznavanja.

(3)

Podjetje Janssen PMP (v nadaljnjem besedilu: vložnik) je pri pristojnih organih Nemčije vložilo popolne vloge za medsebojno priznanje dovoljenj za sporne proizvode, ki jih je izdalo Združeno kraljestvo.

(4)

Nemčija je 28. avgusta 2013 obvestila Komisijo, druge države članice in vlagatelja o svojem predlogu za omejitev izdanih dovoljenj v skladu s členom 4(4) Direktive 98/8/ES. Nemčija meni, da sporni proizvodi ne izpolnjujejo zahtev iz člena 5(1) Direktive 98/8/ES v zvezi z zdravjem ljudi in okoljem.

(5)

Po navedbah Nemčije dovoljenje za način nanašanja s pršenjem na prostem s strani Združenega kraljestva ni bilo ustrezno ocenjeno z vidika tveganj za okolje. Ocena, ki jo je Nemčija izvedla za navedene tri proizvode, je privedla do zaključka, da obstajajo nesprejemljiva tveganja za kontaminacijo tal na daljavo.

(6)

Nemčija meni tudi, da bi bilo zaradi nesprejemljivih tveganj za zdravje poklicnih uporabnikov treba pri enem od proizvodov nanašanje z avtomatizirano potopitvijo omejiti na sisteme, ki imajo dovolj visoko stopnjo avtomatizacije.

(7)

Komisija je druge države članice in vložnika pozvala, naj predložijo pisne pripombe na obvestila v 90 dneh v skladu s členom 27(1) Direktive 98/8/ES. Nemčija, Združeno kraljestvo in vložnik so pripombe predložili v navedenem roku. Priglasitev so Komisija in pristojni organi držav članic za biocidne pripravke 24. septembra 2013 obravnavali tudi na srečanju koordinacijske skupine v skladu s členom 35 Uredbe (EU) št. 528/2012.

(8)

Kar zadeva tveganja za okolje, iz omenjenih razprav in pripomb sledi, da ugotovitve okoljske presoje, ki jo je izvedlo Združeno kraljestvo, temeljijo na relevantnih scenarijih iz sklopa dokumentov OECD o scenarijih emisij (5), ki so bili na razpolago v času opravljanja ocene.

(9)

Iz tega prav tako sledi, da ugotovitve iz Nemčije temeljijo na revidiranem scenariju sklopa dokumentov OECD o scenarijih emisij (6), ki so na voljo, odkar so bila dovoljenja odobrena v Združenem kraljestvu in tudi od priglasitve Nemčije.

(10)

Poleg tega se v skladu z smernicami, dogovorjenimi na 47. srečanju predstavnikov pristojnih organov držav članic za izvajanje Direktive 98/8/ES o dajanju biocidnih pripravkov v promet (7), nove smernice lahko upoštevajo samo, če so bile na voljo pred datumom vložitve vloge za odobritev proizvoda, razen če znanstveni napredek kaže, da upoštevanje starih smernic povzroča resno zaskrbljenost. Te smernice nadalje določajo, da bi bilo v primeru ugotovitve resne zaskrbljenosti treba revidirati obstoječa dovoljenja. Vendar niti Združeno kraljestvo niti druge države članice, ki so proizvode odobrile prek vzajemnega priznavanja, niso menile, da je zaskrbljenost taka, da bi upravičila revizijo obstoječih dovoljenj.

(11)

Ob upoštevanju zgornjih pripomb Komisija podpira ugotovitve ocene, ki so jo izvedli Združeno kraljestvo in druge države članice, ki so medsebojno odobrile proizvode, saj meni, da sporni proizvodi izpolnjujejo zahteve iz člena 5(1) Direktive 98/8/ES v zvezi z okoljem. Zato Komisija meni, da zahtevka Nemčije za omejitev izdaje dovoljenj ni mogoče utemeljiti na podlagi predloženih razlogov.

(12)

Glede nanašanja z avtomatizirano potopitvijo Komisija meni, da bi morale za sporni proizvod veljati določbe iz prejšnjega sklepa Komisije (8), v katerem je obravnavano varovanje zdravja poklicnih uporabnikov pri uporabi proizvodov, ki vsebujejo IPBC, s to metodo nanašanja. Zato bi bilo sporni proizvod treba odobriti pod pogojem, da se na etiketi navedejo navodila, ki uporabo omejujejo na postopek popolnoma avtomatizirane potopitve, dovoljenje za proizvod pa bi bilo treba ustrezno spremeniti.

(13)

Uredba (EU) št. 528/2012 se za sporni proizvod uporablja v skladu z določbami člena 92(2) navedene uredbe. Ker je pravna podlaga za ta sklep člen 36(3) navedene uredbe, bi moral biti ta sklep naslovljen na vse države članice v smislu člena 36(4) navedene uredbe.

(14)

Ukrepi iz tega sklepa so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za biocidne pripravke –

31.10.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 311/72

(1)

Priloga I k Direktivi 98/8/ES Evropskega parlamenta in Sveta (2) vsebuje seznam aktivnih snovi, odobrenih na ravni Unije za vključitev v biocidne pripravke. Z Direktivo Komisije 2008/79/ES (3) je bila dodana aktivna snov IPBC za uporabo v pripravkih, ki spadajo v 8. vrsto izdelkov, pripravki za zaščito lesa, kakor so opredeljeni v Prilogi V k Direktivi 98/8/ES. V skladu s členom 86 Uredbe (EU) št. 528/2012 je ta snov torej odobrena aktivna snov, vključena na seznam iz člena 9(2) navedene uredbe.

(2)

V skladu s členom 8 Direktive 98/8/ES je podjetje ISP Cologne Holding GmbH 22. decembra 2010 pri pristojnih organih Danske vložilo vlogo za izdajo dovoljenja za pripravek za zaščito lesa, biocidni pripravek, ki vsebuje IPBC (v nadaljnjem besedilu: sporni proizvod). Danska je 19. decembra 2011 izdala dovoljenje za sporni proizvod za razreda uporabe 2 in 3 za obdelavo lesa, kot je opisano v tehničnih opombah s smernicami za oceno pripravkov (Technical Notes for Guidance on Product Evaluation) (4). Dovoljenje za proizvod zajema različne metode nanašanja, vključno z avtomatizirano potopitvijo za poklicno uporabo. Dve državi članici sta posledično izdali dovoljenja za sporni proizvod na podlagi medsebojnega priznavanja.

(3)

Podjetje ISP Cologne Holding GmbH (v nadaljnjem besedilu: vlagatelj) je 20. februarja 2012 pri pristojnih organih Nemčije vložilo popolno vlogo za medsebojno priznanje dovoljenja za sporni proizvod, ki ga je izdala Danska.

(4)

Nemčija je 30. avgusta 2013 obvestila Komisijo, druge države članice in vlagatelja o svojem predlogu za omejitev dovoljenja v skladu s členom 4(4) Direktive 98/8/ES. Nemčija meni, da sporni proizvod ne izpolnjuje zahtev iz člena 5(1) Direktive 98/8/ES v zvezi z zdravjem človeka in okoljem.

(5)

Po navedbah Nemčije v oceni, ki jo je opravila Danska, niso bili ustrezno obravnavani okoljski pomisleki v zvezi s spornim proizvodom. V oceni tveganja za okolje, ki jo je opravila Nemčija v zvezi z življenjsko dobo obdelanega lesa na podlagi pogojev razreda uporabe 3, je bilo ugotovljeno nesprejemljivo tveganje za tla na 30. dan (v nadaljnjem besedilu: čas 1) ne glede na metodo nanašanja. Posledično Nemčija predlaga, da se ne dovoli uporabe lesa, obdelanega s spornim proizvodom na podlagi pogojev razreda uporabe 3.

(6)

Poleg tega Nemčija meni, da bi bilo treba uporabo z avtomatizirano potopitvijo omejiti na sisteme z dovolj visoko stopnjo avtomatizacije zaradi nesprejemljivih tveganj za zdravje pri poklicnih uporabnikih.

(7)

Komisija je druge države članice in vlagatelja pozvala, naj v 90 dneh predložijo pisne pripombe na obvestilo v skladu s členom 27(1) Direktive 98/8/ES. Nemčija, Danska in vlagatelj so pripombe predložili v navedenem roku. O obvestilu so 24. septembra 2013 razpravljali tudi Komisija in pristojni organi držav članic za biocidne pripravke na sestanku koordinacijske skupine, ustanovljene s členom 35 Uredbe (EU) št. 528/2012.

(8)

Glede tveganj za okolje je bilo na podlagi navedenih razprav in pripomb ugotovljeno, da je ocena, ki jo je opravila Danska, skladna s trenutnimi smernicami (5). Kjer je na podlagi najslabšega scenarija ugotovljeno tveganje v času 1, se lahko predvideva varna uporaba obdelanega lesa na podlagi pogojev razredov uporabe 2 in 3, kadar tveganje za okolje na koncu življenjske dobe velja za sprejemljivo.

(9)

Komisija ugotavlja tudi, da se o primerih, kjer je v času 1 ugotovljeno nesprejemljivo tveganje, trenutno razpravlja na ravni Unije, da bi se določil usklajen pristop. Glede na navedeno Komisija meni, da do uradnega sprejetja takšnega pristopa ugotovitve ocene spornega proizvoda, ki jo je pripravila Danska, štejejo za veljavne do obnovitve dovoljenja za proizvod.

(10)

Z vidika navedenih pripomb Komisija podpira ugotovitve ocene, ki so jo izvedle Danska in druge države članice, ki so medsebojno odobrile proizvod, saj meni, da sporni proizvod izpolnjuje zahteve iz člena 5(1) Direktive 98/8/ES v zvezi z okoljem. Zato Komisija meni, da zahtevka Nemčije za omejitev dovoljenja ni mogoče utemeljiti na podlagi predloženih razlogov.

(11)

Glede uporabe z avtomatizirano potopitvijo Komisija meni, da bi morale za sporni proizvod veljati določbe iz prejšnjega sklepa Komisije (6), v katerem je obravnavano varovanje zdravja poklicnih uporabnikov pri uporabi proizvodov, ki vsebujejo IPBC, s to metodo nanašanja. Zato bi bilo treba sporni proizvod odobriti, če se na etiketi objavijo navodila, ki uporabo omejujejo na postopek popolnoma avtomatizirane potopitve, dovoljenje za proizvod pa bi bilo treba ustrezno spremeniti.

(12)

Uredba (EU) št. 528/2012 se za sporni proizvod uporablja v skladu z določbami člena 92(2) navedene uredbe. Ker je pravna podlaga za ta sklep člen 36(3) navedene uredbe, bi moral biti ta sklep naslovljen na vse države članice v smislu člena 36(4) navedene uredbe.

(13)

Ukrepi iz tega sklepa so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za biocidne pripravke –

31.10.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 311/75

(1)

Priloga I k Direktivi 98/8/ES Evropskega parlamenta in Sveta (2) vsebuje seznam aktivnih snovi, ki so odobrene na ravni Unije za vključitev v biocidne pripravke. Z direktivami Komisije 2008/78/ES (3), 2008/79/ES (4) oziroma 2008/86/ES (5) so bile dodane aktivne snovi propikonazol, IPBC oziroma tebukonazol za uporabo v pripravkih, ki spadajo v 8. vrsto izdelkov, pripravki za zaščito lesa, kakor so opredeljeni v Prilogi V k Direktivi 98/8/ES. V skladu s členom 86 Uredbe (EU) št. 528/2012 so te snovi torej odobrene aktivne snovi, vključene na seznam iz člena 9(2) navedene uredbe.

(2)

V skladu s členom 8 Direktive 98/8/ES je podjetje Arch Timber Protection Ltd. 2. aprila 2010 pri pristojnih organih Združenega kraljestva vložilo vlogo za izdajo dovoljenja za pripravek za zaščito lesa, biocidni pripravek, ki vsebuje propikonazol, IPBC in tebukonazol (v nadaljnjem besedilu: sporni proizvod). Združeno kraljestvo je 7. junija 2012 izdalo dovoljenje za sporni proizvod samo za industrijsko uporabo in začasno zaščito sveže žaganega/posekanega in neposušenega lesa, pri čemer je tudi navedlo, da se lahko les, ki je obdelan s tem proizvodom, uporablja za razreda uporabe 2 in 3, kot sta opisana v tehničnih opombah s smernicami za oceno pripravkov (Technical Notes for Guidance on Product Evaluation) (6). Pripravek je sestavljen iz dveh pakiranj, katerih vsebina se zmeša in razredči v industrijskem objektu s postopkom potopitve ali zalitja, odvisno od pogojev uporabe, ki so specifični za določen objekt. Deset držav članic je posledično izdalo dovoljenja za sporni proizvod na podlagi medsebojnega priznavanja.

(3)

Podjetje Arch Timber Protection Ltd. (v nadaljnjem besedilu: vlagatelj) je 16. julija 2012 pri pristojnih organih Nemčije vložilo popolno vlogo za medsebojno priznanje dovoljenja za sporni proizvod, ki ga je izdalo Združeno kraljestvo.

(4)

Nemčija je 19. avgusta 2013 obvestila Komisijo, druge države članice in vlagatelja o svojem predlogu za zavrnitev izdaje dovoljenja v skladu s členom 4(4) Direktive 98/8/ES. Nemčija je menila, da sporni proizvod ne izpolnjuje zahtev iz člena 5(1) Direktive 98/8/ES v zvezi z okoljem.

(5)

Po navedbah Nemčije iz dovoljenja ni bilo dobro razvidno, da je proizvod namenjen začasni zaščiti lesa, poleg tega Združeno kraljestvo proizvoda ni ustrezno ocenilo glede okoljskih tveganj. V oceni, ki jo je opravila Nemčija, je bilo ugotovljeno nesprejemljivo tveganje za okolje na 30. dan po uporabi proizvoda (v nadaljnjem besedilu: čas 1), kar je zbujalo pomisleke tudi glede morebitne uporabe lesa, obdelanega s spornim proizvodom, na podlagi pogojev razredov uporabe 2 in 3.

(6)

Poleg tega je Nemčija menila, da proizvod zaradi spremenljivega razmerja med aktivnimi in neaktivnimi snovmi v delovni raztopini ne ustreza opredelitvi biocidnih pripravkov iz člena 2(a) Direktive 98/8/ES in bi mu moralo biti izdano dovoljenje kot okvirni formulaciji, kakor je opredeljena s členom 2(j) Direktive 98/8/ES.

(7)

Komisija je povabila druge države članice in vlagatelja, naj predložijo pisne pripombe na obvestilo v 90 dneh v skladu s členom 27(1) Direktive 98/8/ES. Nemčija, Združeno kraljestvo in vlagatelj so pripombe predložili v navedenem roku. O obvestilu so razpravljali tudi 24. septembra 2013 na sestanku koordinacijske skupine, ustanovljene s členom 35 Uredbe (EU) št. 528/2012.

(8)

Glede tveganj za okolje je iz navedenih razprav in pripomb razvidno, da je ocena, ki jo je opravilo Združeno kraljestvo, brez dogovorjenega modela za začasno zaščito lesa upoštevala najboljše smernice, ki so bile v danem trenutku na voljo (7) in temeljijo na modelih za dajanje obdelanega lesa na trg na podlagi pogojev razredov uporabe 2 in 3. Ocena je temeljila tudi na najslabšem scenariju popolne sprostitve aktivnih snovi v okolje v času 1.

(9)

Poleg tega je razvidno, da je ocena, ki jo je opravilo Združeno kraljestvo na podlagi navedenih modelov, skladna s trenutnimi smernicami (8). Kjer je na podlagi najslabšega scenarija ugotovljeno tveganje v času 1, se lahko predvideva varna uporaba obdelanega lesa na podlagi pogojev razredov uporabe 2 in 3, kadar velja tveganje za okolje na koncu življenjske dobe za sprejemljivo.

(10)

Komisija ugotavlja tudi, da se o primerih, kjer je v času 1 ugotovljeno nesprejemljivo tveganje, trenutno razpravlja na ravni Unije, da bi se določil usklajen pristop. Glede na navedeno Komisija meni, da se do uradnega sprejetja takšnega pristopa ugotovitve ocene spornega proizvoda, ki jo je pripravilo Združeno kraljestvo, štejejo za veljavne do obnovitve dovoljenja za proizvod.

(11)

Glede identitete proizvoda je iz navedenih razprav in pripomb razvidno, da ima sporni proizvod v obliki, v kakršni se dostavi industrijskim uporabnikom, posebne nespremenljive koncentracije aktivnih in neaktivnih snovi. Komisija meni, da dejstva, da lahko industrijski uporabniki na delovnem mestu pripravijo različne raztopine proizvoda, ki so odvisne od postopka, ni mogoče razlagati tako, da je imetnik dovoljenja dajal na trg skupino različnih biocidnih proizvodov, kot je navedeno v členu 2(j) Direktive 98/8/ES.

(12)

Z vidika navedenih utemeljitev Komisija podpira ugotovitve ocene, ki so jo izvedli Združeno kraljestvo in druge države članice, ki so medsebojno odobrile proizvod, saj meni, da sporni proizvod ustreza opredelitvi iz člena 2(a) Direktive 98/8/ES in izpolnjuje zahteve iz člena 5(1) navedene direktive v zvezi z okoljem. Zato Komisija meni, da zahtevka Nemčije za zavrnitev izdaje dovoljenja ni mogoče utemeljiti na podlagi predloženih razlogov.

(13)

Poleg tega se na podlagi dosedanjih razprav zdi potrebno, da se v dovoljenju za proizvod izrecno navede, da je proizvod namenjen začasni zaščiti lesa, in da se kot pogoj za izdajo dovoljenja zagotovi, da so industrijskim uporabnikom na voljo posebna navodila za uporabo proizvoda, pri čemer se upoštevajo značilnosti industrijskih objektov, v katerih se bo proizvod uporabljal.

(14)

Uredba (EU) št. 528/2012 se za sporni proizvod uporablja v smislu določb člena 92(2) navedene uredbe. Ker je pravna podlaga za ta sklep člen 36(3) navedene uredbe, bi moral biti ta sklep naslovljen na vse države članice v smislu člena 36(4) navedene uredbe.

(15)

Ukrepi iz tega sklepa so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za biocidne pripravke –

31.10.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 311/78

(1)

Odločba Komisije 2007/777/ES (2) med drugim določa vzorce spričeval za uvoz v Unijo nekaterih mesnih izdelkov. Določa, da se lahko v Unijo uvozijo samo pošiljke mesnih izdelkov, ki izpolnjujejo zahteve iz vzorca veterinarskega spričevala in spričevala o zdravstveni ustreznosti iz Priloge III k navedeni odločbi. Navedeni vzorec vključuje jamstva za trihinelo.

(2)

Uredba Komisije (ES) št. 2075/2005 (3) določa pravila za vzorčenje trupov vrst, ki so dovzetne za okužbo s trihinelo, in za določanje statusa gospodarstev, na katerih se gojijo domači prašiči.

(3)

Uredba Komisije (EU) št. 216/2014 (4) o spremembi Uredbe (ES) št. 2075/2005 določa odstopanje od določb o testiranju pri zakolu na gospodarstvih, ki so uradno priznana kot gospodarstva, ki uporabljajo nadzorovane pogoje bivanja. Poleg tega Uredba (EU) št. 216/2014 določa, da se lahko gospodarstvo, na katerem se gojijo domači prašiči, prizna kot gospodarstvo, ki uporablja nadzorovane pogoje bivanja, le če nosilec živilske dejavnosti med drugim vnese na to gospodarstvo le nove domače prašiče, ki prihajajo iz drugih gospodarstev, prav tako uradno priznanih kot gospodarstva, ki uporabljajo nadzorovane pogoje bivanja.

(4)

Vzorec veterinarskega spričevala in spričevala o zdravstveni ustreznosti iz Priloge III k Odločbi 2007/777/ES bi bilo treba spremeniti, da bo odražal zahteve glede uvoza mesnih izdelkov iz Uredbe (ES) št. 2075/2005, kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) št. 216/2014.

(5)

Odločbo 2007/777/ES bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(6)

Za preprečitev motenj pri uvozu v Unijo pošiljk mesnih izdelkov iz domačih prašičev bi bilo treba v prehodnem obdobju pod nekaterimi pogoji odobriti uporabo spričeval, izdanih v skladu z Odločbo 2007/777/ES v različici pred spremembami, ki jih uvaja ta sklep.

(7)

Ukrepi iz tega sklepa so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za rastline, živali, hrano in krmo –

1.

točka II.2.3.1 se nadomesti z naslednjim:

2.

v Opombah za del II se za opombo 5 doda naslednja opomba:

31.10.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 311/80

(1)

Januarja 2014 so nemški organi obvestili Komisijo o sprejetju ukrepa o umiku s trga in prepovedi dajanja na trg zaščitne obleke pred vročino modela „Hitzeschutzanzug FW Typ 3“, ki ga izdeluje družba KONTEX Textile Hitze- und Isolierprodukte GmbH, Olgastrasse 46–48, 73614 Schorndorf (Nemčija). Izdelek je imel oznako CE v skladu z Direktivo 89/686/EGS o osebni zaščitni opremi, bil je preverjen, narejen je imel ES-tipski preskus v skladu s harmoniziranim standardom EN 1486:2007 Zaščitna obleka za gasilce – Preskusne metode in zahteve za odsevno obleko za posebne načine gašenja požarov.

(2)

Zaščitna obleka za gasilce je osebna zaščitna oprema (OZO), razvrščena v III. kategorijo certificiranja. OZO te vrste, ki je zasnovana za zaščito pred smrtno nevarnostjo ali resnim tveganjem za zdravje z nepopravljivimi posledicami, ki jih po mnenju proizvajalca uporabniki ne morejo pravočasno prepoznati, so predmet ES-pregleda tipa in preverjanja za zagotavljanje kakovosti ES s strani priglašenega organa po naročilu proizvajalca.

(3)

Revizija, ki jo je opravil Institut für Arbeitsschutz der Deutschen Gesetzlichen Unfallversicherung (IFA – Inštitut za zdravje in varnost pri delu nemške zavarovalnice za obvezno nezgodno zavarovanje) v St. Augustinu (preskus št. 2013 22805, 7. avgusta 2013), je pokazala, da vrednosti za prenos toplote (sevajoča vročina) iz oddelka 6.2 in prenos toplote (konvekcijska vročina) iz oddelka 6.3 zgoraj navedenega harmoniziranega standarda niso dosežene. Zato niso bile izpolnjene naslednje osnovne zdravstvene in varnostne zahteve iz Priloge II k Direktivi 89/686/EGS:

(4)

Posledično zaščitna obleka pred vročino predstavlja tveganje za prenos toplote med gašenjem požara, tako da so gasilci izpostavljeni življenjsko nevarnim opeklinam ali tveganju, da zgorijo.

(5)

Ker ustrezne osnovne zahteve za varovanje zdravja in varnosti niso izpolnjene in noben veljaven certifikat o ES-pregledu tipa ni bil predložen, se zaščitna obleka pred vročino po mnenju nemških organov ne sme dajati na trg. Dejansko zaščitna obleka pred vročino ne izpolnjuje zahtev nemške uredbe o dajanju osebne varovalne opreme na trg (8. ProdSV) in njena uporaba ogroža varnost, zdravje in življenja gasilcev ter drugih.

(6)

Komisija je proizvajalca pisno pozvala, naj sporoči svoje pripombe glede ukrepa, ki so ga sprejeli nemški organi. Doslej ni prejela nobenega odgovora.

(7)

Glede na razpoložljivo dokumentacijo Komisija meni, da zaščitna obleka pred vročino z nazivom Hitzeschutzanzug FW Typ 3 ne izpolnjuje določil oddelkov 6.2 in 6.3 harmoniziranega standarda EN 1486:2007, ki se nanašajo na osnovne zdravstvene in varnostne zahteve iz poglavij 3.6.1 Sestavni materiali in drugi sestavni deli OZO in 3.6.2 Popolna OZO, pripravljena za uporabo, določene v Prilogi II k Direktivi 89/686/EGS–

31.10.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 311/82

(1)

Evropska unija je pogodbenica Energetske skupnosti, katere cilj je vzpostavitev enotnega regulatornega prostora za trge z energijo v Evropi.

(2)

Pogodbenice (1) Energetske skupnosti nameravajo s prilagoditvijo zakonodaje EU o notranjem trgu z zemeljskim plinom in električno energijo ter njeno vključitvijo v nacionalno zakonodajo integrirati svoje trge z energijo z notranjim trgom EU z energijo.

(3)

Ključna načela zakonodaje EU o notranjem trgu z zemeljskim plinom in električno energijo so določena v Direktivi 2009/72/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo (2), Direktivi 2009/73/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim plinom (3), Uredbi (ES) št. 714/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o pogojih za dostop do omrežja za čezmejne izmenjave električne energije (4) in Uredbi (ES) št. 715/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o pogojih za dostop do prenosnih omrežij zemeljskega plina (5), ki se v državah članicah uporabljajo od 3. marca 2011. Poleg tega so pomembna pravila zakonodaje EU o notranjem trgu z zemeljskim plinom in električno energijo določena v pravno zavezujočih kodeksih omrežij in smernicah, ki so bili sprejeti na podlagi navedene zakonodaje in so delno še v pripravi.

(4)

Pogodbenice Energetske skupnosti morajo zgoraj navedeni direktivi in uredbi prenesti do 1. januarja 2015 (6) ter z istim datumom začeti uporabljati izvedbene ukrepe, razen nekaterih izjem. Poleg tega se kodeksi omrežij in smernice postopoma vključujejo v pravni red Energetske skupnosti.

(5)

Predvideno je, da pogodbenice prenesejo dodatno zakonodajo EU o notranjem trgu z zemeljskim plinom in električno energijo, zlasti Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2005/89/ES z dne 18. januarja 2006 o ukrepih za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe z električno energijo in naložb v infrastrukturo (7), Uredbo (EU) št. 994/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o ukrepih za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe s plinom in o razveljavitvi Direktive Sveta 2004/67/ES (8) ter Uredbo (EU) št. 347/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2013 o smernicah za vseevropsko energetsko infrastrukturo in razveljavitvi Odločbe št. 1364/2006/ES in spremembi uredb (ES) št. 713/2009, (ES) št. 714/2009 in (ES) št. 715/2009 (9).

(6)

Geografsko ozemlje, na katerem se uporablja zakonodaja EU o notranjem trgu z zemeljskim plinom in električno energijo, zajema celotno ozemlje EU.

(7)

Energetska skupnost je 23. septembra 2014 sprejela razlago Ministrskega sveta v skladu s členom 94 Pogodbe o ustanovitvi Energetske skupnosti, da bi se v pravnih aktih Energetske skupnosti, ki vključujejo zakonodajo Evropske unije, pretok, uvoz in izvoz energije ter trgovinske transakcije in transakcije, namenjene izravnavi odstopanj, zmogljivosti omrežja ter povezovalni vodi med pogodbenicami in državami članicami EU obravnavali na enak način, kot se obravnavajo zadevni pretok, uvoz, izvoz, transakcije, zmogljivosti in infrastruktura med pogodbenicami na podlagi zakonodaje Energetske skupnosti.

(8)

Enotna obravnava čezmejnih pretokov, čezmejnih transakcij in čezmejne infrastrukture (povezovalnih vodov) med vsemi podpisnicami Pogodbe o ustanovitvi Energetske skupnosti je pomemben element enotnega regulatornega prostora za trgovanje z zemeljskim plinom in električno energijo ter je nepogrešljiv element pri doseganju ciljev Energetske skupnosti. Poleg tega je potrebno sodelovanje med Regulativnim odborom Energetske skupnosti in Agencijo za sodelovanje energetskih regulatorjev v zvezi z njenimi odločitvami, da se olajša integracija pogodbenic na notranji trg EU z energijo –

1.

Države članice, vključno z regulativnimi organi, ki jih morajo imenovati v skladu z zakonodajo o notranjem trgu z zemeljskim plinom in električno energijo, Agencija za sodelovanje energetskih regulatorjev in gospodarski subjekti se pozivajo k sodelovanju z nacionalnimi organi in gospodarskimi subjekti pogodbenic Energetske skupnosti pri uporabi zakonodaje EU o notranjem trgu z zemeljskim plinom in električno energijo med pogodbenicami in državami članicami EU.

2.

Države članice, vključno z regulativnimi organi, ki jih morajo imenovati v skladu z zakonodajo o notranjem trgu z zemeljskim plinom in električno energijo, Agencija za sodelovanje energetskih regulatorjev in gospodarski subjekti se pozivajo, da pri uporabi zakonodaje EU o notranjem trgu z zemeljskim plinom in električno energijo pri kakršnem koli sklicevanju na

ki prečkajo meje, cone, območja vstopa in izstopa ter nadzora med državami članicami, upoštevajo tudi pretok, uvoz, izvoz, transakcije, zmogljivosti in infrastrukturo, ki prečkajo meje med pogodbenicami in državami članicami EU.

3.

Sklicevanja v zakonodaji EU o notranjem trgu z zemeljskim plinom in električno energijo na sodelovanje in skupne dejavnosti med nacionalnimi institucijami, organi in gospodarskimi subjekti bi se morala razumeti, kot da vključujejo sodelovanje in skupne dejavnosti med nacionalnimi institucijami, organi in gospodarskimi subjekti držav članic in pogodbenic.

4.

Kadar se pravni akti zakonodaje EU o notranjem trgu z zemeljskim plinom in električno energijo sklicujejo na „vpliv“ na eno ali več držav članic, bi se tako sklicevanje moralo razumeti tudi kot vpliv na pogodbenice ali na pogodbenico in državo članico.

5.

Kadar je pristojna za sprejemanje odločitev na podlagi zakonodaje EU o notranjem trgu z zemeljskim plinom in električno energijo, se Agencija za sodelovanje energetskih regulatorjev poziva k sodelovanju z Regulativnim odborom Energetske skupnosti, pri čemer je Odbor pristojen na podlagi pravnega reda Energetske skupnosti, da se omogoči sprejetje skladnih aktov obeh organov.

6.

To priporočilo je naslovljeno na države članice, Agencijo za sodelovanje energetskih regulatorjev, gospodarske subjekte in Regulativni odbor Energetske skupnosti.